tribuna
UUBLJANA,     letnikXXIX,        4.02.1980
ŠTUDENTSKI CASOPIS
štev. 7-8
cena 3 din
ZA AKCIJSKO SPOSOBNO UNIVERZITETNO ORGANIZACIJO ZSMS
Politična neangažiranost študentov Ijubljanske univerze, ki se navzven najbolj kaže prav v nedejavnosti univer-zitetne organizacije ZSMS, oziroma točne/z osnovnih organizacij po fakulte-tah, je pred koncem koledarskega leta očitno dosegla tisto stopnjo, ko se ponavadi angažirajo vse tim. ,,odgovor-ne strukture", da ocenijo razmere in predlagajo rešitve. Da je bil podoben sestanek predstavnikov univerzitetne, občinskih in repubiiških organizacij ZSMS in ZK, univerze, fakultet, občin in mesta Ljubljane, študentskega centra in predstavnikov tiska, organiziran prav v začetku decembra lanskega leta, je potrebno vzroke iskati tudi tu; čeprav je tekla razprava o aktualno politični situaciji na univerzi Edvarda Kardelja sploh in čeprav je dala proslava 60-let-nice univerze razpravi ustrezen ton.
Vendar pa je predsedstvo univerzitet-ne konference ZSMS na kronično in akutno politično neangažiranost štu-dentov opozarjalo že lep čas in že pred tem sestankom opravilo analizo vzrokov za tako stanje. Tako so ta dokument z naslovom ,,Ocena sedanjega trenutka na univerzi z aspekta UK ZSMS" v celoti sprejeli tudi že udeleženci decembrske-ga seminarja UK ZSMS. Dokument je skupaj z zaključki seminarja in pro-gramsko-volilne konference osnova za široko razpravo, ki se bo po osnovnih organizacijah ZSMS začela takoj po semestralnih počitnicah. Zaradi aktual-nosti zaključke seminarja objavljamo tudi v Tribuni. Sklep, ki ga je sprejelo predsedstvo UK ZSMS, potrdili udele-ženci seminarja in delegati na program-sko volilni konferenci, pa fe, da je dolžnost vseh članov ZSMS, ZK in vseh ostalih študentov, da na podlagi teh stališč in lastnih izkušenj v dehi 00 ZSMS ocenijo svoje delo, delo osnovnih organizacij in univerzitetne organizacije ZSMS.
Stanje v univerzitetni organizaciji je tako, da je običajno sklicevanje na orga-nizacijske težave kapitulacija že na začetku, tj. preden bo v popolnosti storjeno tisto prvo, kar potrebuje ZSMS, da odpravi trenutno stanje -materialistično historična analiza vzro-kov in posledic neangažiranja ZSMS in drugih družbeno-političnih organizacij. Ko pravimo vzrokov z vso tehtnostjo pripominjamo, da iz njih niso izvzeti tisti, ki so tako stanje soustvarjali s svofo neangažiranostfo. Ne gre zgolj za tim. ,,objektivne okoliščine".
Vsaka taka analiza bo morala nufno upoštevati stanje na področju študent-skega standarda. Recirno razmere, ko
več kot 35 % študentov živi v podna-jemniških odnosih s privatnimi stano-dajalci. Ob postopnem prehajanju na ekonomske stanarine bo te privatne rentnike še *eže kontrolirati. Poleg tega moramo vedeti, da tudi študentom v študentskem naselju ne gre nič bolje, da se študentski center otepa s petsto-milijonsko izgubo, ki jo načrtuje, da so pogoji bivanja v dotrajanih objektih vsak dan slabši, da delavci zaradi nizkih plač in neurejenih razmer zapuščajo to delovno organizacijo oziroma se ne zaposljujejo v nfej. Tudi letošnje oziro-ma lanske pridobitve, s tem mislimo na nove študentske stolpiče za Bežigra-dom, se niso ravno najbolje obnesle, če na ta način opišemo talečo se elektri-čno napelfavo, puščajoče ventile, odpa-dajoči omet, itd. Prehrana študentov je naslednja stvar na katero bo potrebno v analizi osnovnih organizacij opozoriti. Ob decentralizirani gradnji študentskih domov spremljevalnih objektov ni in zaradi tega bo vsaj začasno potrebno najti nadomestne rešitve. Naslednji sklop probkmov fe prav gotovo štipen-dijska politika. Zahteva po revalorizaciji štipendij bo prav gotovo dokončno utemeljena tedaj, ko bo socialno-ekonomska komisija pri < ZSMS zbrala vse podatke, ki so ji potrebni za izračun cene študentske košarice. Do tedaj pa fe potrebno vsaj načeloma zavzeti tudi stališčedo zvišanja stanarin v študentskem naselju, katerega mate-rialno stanje poznamo. Vsako vnaprej-šnje odklanjanje in zavračanje zvišanja stanarin ni le napačno ampak tudi enostransko obravnavanje rešitev za sanacijo stanja v študentskem naselju. Res pa je, da se o zviševanju stanarin lahko govori šele oziroma istočasno z zahtevo po revalorizaciji štipendij, ki bodo tako krile višje življenjske stroške študentov. To je hkrati tudi stališče UK ZSMS glede zviševanja stanarin v štu-dentskem naselju!
Sodelovanje študentov v pripravi in vodenju študijskega procesa, študijski proces sam, delegatski in samoupravni odnosi na univerzi in fakultetah, druž-beno-ekonomski odnosi na univerzi -vse to je nič manj pomemben predmet nadaljnje analize. V že omenjeni oceni UK ZSMS fe s tem v zvezi za-pisano:"... da se vsebina študijskega procesa ne spreminja v skladu s sploš-rdm družbenim razvojem in njegovimi potrebami,... da VTTO ne organizi-rajo in izvajajo sodobnih oblik \isoko-šolskega izobraževanja,... da je študij-ski proces, ki naj bi bil vzgojno-izobra-ževalen in raziskovalen ,,v bistvu" le
najbolj preprosta produkcija kadrov z ,,univerzitetno" izobrazbo." Vseseveda ni zgolj v dejavnosti učiteljskega kadra in osnovne politike VTO ampak tudi v angažiranosti študentov, ki jo fe moč razložiti tudi s socialno strukturo študi-rajočih, ki se že lep čas ne spreminja. To trditev je moč podkrepiti s prime-rom z medicinske fakultete, kjer so študentje prej trdno odločili skupaj s profesorji razrešiti nekatere probleme študijskega procesa v drugem letniku, odstopili od vsake nadaljnje akcije tedaf, ko so - opravili izpitne obvezno-sti za prehod v tretji letnik!!! Nereše-vanfe ali počasno odpravljanje vseh navedenih in mnogih drugih problemov primerno je tudi stanje v univerzitetni organizaciji ZSMS, ki ne more angaži-rati članstva in akcijsko povezati dejav-nosti osnovndi organizacij. Sicer pa je pred temi problemi tudi nemočna -sama jih seveda ne more odpravitl Študentje v njej največkrat ne vidijo organizacije v kateri bi lahko razmere spreminjali Poleg tega v ZSMS ne delu-jejo niti člani zveze komunistov, kar je toliko razumljiveje, če vemo, da so nedelavne tudi osnovne organizcije ZK. Člani ZK ne delujejo niti tam, kjer je angažiranost njihova prva dolžnost. Dejavnosti nekaterih posameznikov in skupin izven organiziranih političnih sil (pred kratkim recimo pozivi osnovnim organizacijam ZSMS k demonstracijam (ob proslavi 60-letnice univerze) so torej tudi posledica neangažiranosti ZK in ZSMS na univerzi, ne sicer v odkri-vanfu teh posameznikov ampak -odpravljanju materialne podlage njiho-vih manifestacij.
Naloge osnovnih organizacij ZSMS so fasne in zapisane v nekaterih delegat-sko sprejetih dokumentih UK ZSMS. Angažiranje čhnstva ZSMS in ZK je prva naloga, ki seveda ni sama sebi ruaren. Pomeni zahtevo po koreniti spremembi v delu osnovnih organizacij posebef in na nivoju povezanosti v enotno univerzitetno organizacijo ZSMS. To pomeni tudi, da ne bodo poročila o delu najobsežnejša tam, kjer se govori o športnih prireditvah in kulturni defavnosti - pri čemer je kultura običajno slovensko zelo široko pojmovana. Vsekakor pa bo prva ovira in hkrati pokazatelj začrtanih spre-memb v univerzitetni organizadji ZSMS prav izpeljava javne razprave o predlogu zakona o usmerjenem izobraževanju, angažiranje v odpravi materialnih pro-blemov v študentskem naselju in ne-nazadnfe tudi akcija za revalorizacijo štipendij
REŠEVANJE NARODNEGA
VPRAŠANJA
V MISLIEDVARDA KARDELJA
VUKAŠIN STAMBOLIČ:
Letos poteka štirideset let, odkar se je pojavilo delo Edvarda Kardelja'Razvoj sloven-skega narodnega vprašanja ) Če je 60-letnica ustanovitve KPJ vzpodbudna priložnost, da se med drugim spoznajo in izdvojijo idejni in teoretični stebri več desetletne revolucionarne prakse v Jugoslaviji, po tem so v tem okviru šitri desetletja, odkar se je pojavilo tako izjem-no marksistično delo, primeren povod, da se spozna njegova vloga in mesto v celotni misli Edvarda Kardelja o reševanju narodnega vpra-šanja, njegov sodobni namen in razlogi za njegovo trajno vrednost.
Odpiranje realnih revolucionarnih perspek-tiv v najtežjih zgodovinskih okoliščinah
'Razvoj . . .' je nastal v času ,,življenjsko ogroženega slovenskega naroda in vseh jugo-slovanskih narodov" od nemških, italijanskih in drugih fašističnih sil, ki so bile tedaj v ekspanziji. V tem času . . . ,,je posebej usoda malih narodov postala zelo problematična". Tedaj . . . ,,njegovi štirje deli (slovenskega naroda — op. V. S.) v štirih raznih državah žive v presečišču evropskih nasprotij." To je bil čas, v katerem ,,velika večina slovenskega naroda . . . ni hotela niti slišati za ime stare Jugoslavije" . . ., katere vladajoči krogi na čelu z velikosrbsko buržoazijo sose že prikla-njali satelitskemu odnosu s fašističnimi silami.
Edina svetla točka v teh težkih časih je bila revolucionarna konsolidacija in osamosvajanje KPJ pod vodstvom Josipa Broza Tita. KPJ se je že takrat definitivno opredelila za koncep-cijo in prakso boja, ki je presegla prejšnje stanje brezizhodnosti, o katerem je mnogo prej pisal I. Cankar, ,,narod ni videl Partije in Partija ni videla naroda". Tedaj se je že uresni-čevalo ukoreninjenje KP v najglobljih zgodo-vinskih interesih vsakega naroda Jugoslavije posebej in vseh skupaj. V tej smeri sta v okvi-ru KPJ že delovali KP Slovenije in KP Hrvat-ske. Samo leto dni pozneje E. Kardelj celovito teoretično in z argumenti marksistične analize dokazuje družbenozgodovinsko nujnost skup-nega boja narodov Jugoslavije pod vodstvom KPJ. Že takrat se sistematično vrstijo razlogi, pogoji in predpostavke ustvarjanja nove so-cialistične Jugoslavije. S tem se začne idejno dozorevanje tiste koncepcije KPJ o reševanju narodnega vprašanja, ki je bila kasneje sprejeta na 5. državni konferenci KPJ leta 1940 in ki je bila osnova zgodovinskim odiočit.am 2. zasedanja AVNOJ-a leta 1943.
Z utrjevanjem zakonitosti in analizo odlo-čilnih pogojev zgodovinskega obstajanja, razvoja in perspektiv slovenskega naroda je E. Kardelj prikazal in obrazložil strateške cilje in glavna načela revolucionarnega boja:
1.  Obstoj   in  prihodnost  slovenskega   na-roda morata biti v prvi vrsti  njegova lastna stvar in njegovo lastno delo. Narod sam mora vzeti svojo usodo v svoje roke in o njej odlo-čati. Za to, da bi to dosegel, mora izpolniti dve osnovni predpostavki:
a)   nasloniti    svoje   elementarne   narodne interese na osnovne gibalne sile družbenega razvoja v Sloveniji, Jugoslaviji in v svetu. Ali drugače,   neposredno  povezati narodnoosvo-bodilno gibanje z revolucionarnim gibanjem delavskega razreda in KP in s silami socialisti-čne revolucije.
b)     izbojevati   samostojnost   naroda   do tiste stopnje, da se dosežejp tiste pravice in realne možnosti, kjer bo narod razpolagal sam s seboj, si ustvaril lastno državo in družbeno skupnost — Jugoslavijo. Platforma OF se je med drugim zarnula na načelu samoodločbe slovenskega naroda in na načelu zedinjenja z drugimi narodi  Jugoslavije v pogojih enako-pravnosti  in na osnovi demokratične oblasti naroda na čelu z delavskim razredom.
2.  Postavitev Jugoslavije na novih osnovah kot  zgodovinska   težnja   njenih   narodov  in konkretna potreba boja za svobodo, samostoj-nost in neodvisnost vsakega naroda, za osvoji-tev oblasti podelavskem razredu, za izgradnjo socializma.
3.   Eksistenčni, nacionalni interesi in glavni problemi so tisti, ki se tičejo predvsem osnov-nih družbenih slcjev, razen buržoazije, zato je
nujno ,,občeljudsko gibanje"2' Iz tega izvira neizogibna in nujna širina in narodni karakter revolucionarnih bojev.
4. E. Kardelj zaključuje, da je zaradi vsega tega nujno, da se slovenski narod opredeli za pot osvobodilnega revolucionarnega boja. Kategorično zatrjuje: ,,Vsaka druga pot, vsak poskus malega naroda, da se odkupi z nekak-šno 'nevtralnostjo' v velikem boju (ki ga danes bijejo sile napredka in reakcije, svobode in nasilja) brezpogoino vodijo k porazu in izgubi samostojnosti.    '
Izjemna teoretična in praktična vrednost teh zaključkov ni le v postavitvi in kritični analizi narodnega vprašanja, čeprav je tudi to zelo pomembno, in v tem da predstavlja celo-vito in ponovno afirmacijo narodnega vpra-šanja v delavskem gibanju in marksistični misli. Vrednost teh zaključkov je predvsem v tem, da vsebujejo odgovore, rešitve, perspek-tivo. Ti odgovori se ne končujejo v pojasnje-vanju sveta, ampak kažejo na kratkoročne in dolgoročne smeri, sile in sredstva njegovega spreminjanja.
To ni nekakšna doktrinarna konstrukcija, temveč je realna in izvedljiva koncepcija praktičnega boja. Sočasnost resničnosti in realizacije teh zaključkov in vse, kar iz njih izhaja, je potrdil sam družbenozgodovinski razvoj in sicer kot rezultat revolucionarnega boja slovenskega naroda in vseh narodov Jugo-slavije. Zato je odveč vsako današnje dokazo-vanje pomena teh zaklučkov, saj bi razprav-Ijanje o njihovi resničnosti odpiralo že odprta vrata.
Postavlja pa se drugo vprašanje: ali, zakaj in v kakšnem smislu žive še danes ti zaključ-ki? Kakšna je njihova vrednost in pomen za nadaljnji revolucionarni boj? Če hočemo podati nekatere elemente za odgovor na ta vprašanja, potem se mora postaviti še eno predhodno: zakaj in kako je bilo možno, da je v najtežjih zgodovinskih okoliščinah dosledna in realna vizija reševanja narodnega vprašanja v Sioveniji in Jugoslaviji?
Obstoj samostojnega delavskega gibanja s KP in njegov odnos
E. Kardelj je imel pred očmi v tistem času eksistencialne interese slovenskega naroda glede na konkretne, aktualne probleme in naloge, ,,ki so se tedaj postavljali pred vsakega Slovenca, ki mu je bila v srcu neodvisnost in bodočnost svojega naroda", ' Prav tako v tem času ,,razen delavskega gibanja in KP ni bilo sile, ki bi zmogla v slovenskih pogojih organi-zirati in usmeriti demokratsko narodnoosvo-bodilne težnje narodnih mas. Slovensko narodno gibanje ni moglo dobiti ,,zmagovjte * revolucionarne oblike . . . vse dotlej, dokler se ni razvil nov socialni faktor, ki je lahko orga-niziral in vodil slovenski narodni boj, tj. samo-stojno delavsko gibanje" (podčrtal V. S.).
Torej, primarni objektivni družbeni pogoj za nastanek neke realne revolucionarne vizije reševanja narodnega vprašanja je v tem, da se je na odru zgodovine že pojavil in razvijal družbenozgodovinski subjekt, ki je edini sposoben, da bo nosilec revolucionarnega reševanja narodnega vprašanja.
Obstoj delavskega gibanja in KP v Sloveniji in Jugoslaviji ni bil nekaj novega, ni bila neka posebnost glede na druge, posebej pa še evrop-ske države. Zato jih ni bilo treba šele odkrivati kot realni družbeni sili, niti teoretično zasno-vati njuno zgodovinsko vlogo. To je bilo že uresničeno v prejšnjih marksističnih spozna-njih, kakor tudi v stopnji zavesti, ki je prevla-dovala v tistem času v KPJ.
Obstajal pa je drug tako teoretičen kot praktičen problem. Ta se je izražal v vpra-šanjih: kakšen je konkretnozgodovinski po ložaj, kakšna je rnoč in kakšne so možnosti, kakšna je vloga in dolžnost delavskega gibanja in KP v Sloveniji in Jugoslaviji? Katere pred-postavke se morajo uresničiti, da bi cxiigrala revolucionarno vlogo v danih okoliščinah ir prihajajočem času? Po kateri poti, s katerimi sredstvi in s kakšnim načinom boja? Drugače povedano, odprto je bilo vprašanje, kakšen je teoretičen in praktičen odnos napram delav skemu gibanju in KP, tj. kako se lahko razvi jata.
Ogromen prispevek E. Kardelja je ravno v znanstveno zasnovanih odgovorih na ta vpra šanja, v izgraditvi strategije KPJ in osvobodil ne revolucionarne prakse v Jugoslaviji.
V ta osnovni prispevek pa se vključuje najbolj odkritje ,,notranjih gibalnih sil" zac celotno revolucionarno preobrazbo in posebej za reševanje narodnega vprašanja. Za E. Karde-Ija je značilno, da je te konkretno zgodovin ske sile določil in precizno definiral. Jedro teh sil pa so konstantno delavski razred vsakega naroda in njegova KP, oz. ZK. Oblika delo vanja pa so delavska, antifašistična in demo-kratična gibanja in organizacije tik pred 2. svetovno vojno, narodnoosvobodilni boj in partizanska vojska v oboroženi revoluciji ter samoupravno združeni proizvajalci v samem socialističnem razvoju. Do katere stopnje konkretnosti določa E. Kardelj gibalne sile danes, pa kristalno jasno prikazuje njegova misel: ,,Tega cilja pa ni bilo mogoče postaviti niti uresničiti, če izhaja iz človeka kot abstraktnega političnega državljana, ali iz delavskega razreda kot nekakšnega abstrak-tnega pojma, ne pa \z konkretnega človeka, osvobojenega eksploatacije in podrejanja političnemu monopolu vseh vrst, ki je nepo-sreden nosilec celotnega kompleksa parcialnih
in družbenih interesov in od konkretnega delavskega razreda, ki ni le skupek Ijudi, temveč je prepleten sistem odnosov med Ijudmi, odnosov vzajemne odvisnosti in odgo-vornosti, medsebojnih pravic in obveznosti,"iz individualnih skupnih interesov, ki se lahko uresničujejo samo v vzajemni odvisnosti itd." (podčrtal E. K.)7)
Za tak pristop je bistveno metodološko stališče E. Kardelja, po katerem zahteva: ,,da pri analizi narodnih vprašanj moramo razliko-vati njegovo socialno bistvo, gibatne site in socialne voditelje na posameznih etapah druž-benega razvoja.    '
Enotnost delavskorazrednih in nacionalnih interesov v boju
E. Kardelj ugotavlja pri iskanju odgovora na vprašanje sodobne vloge delavskega gibanja naslednje:
— zakaj in kako so eksistenčni interesi slo-venskega naroda in delavskega razreda postali istovetni.
— zakaj delavski razred ne more pričeti z uresničevanjem svojih zgodovinskih interesov samo z bojem za elementarne interese ,,osnov-nih slojev narodov". To je postala spoznavna osnova   neposrednega   povezovanja   in   isto-časnosti narodnoosvobodilne vojne in sociali-stične revolucije.
— zakaj je delavski razred sam s svojo KP edina realna družbena sila, ki lahko postane tak ,,socialni vodja" narodne akcije, ki mu zagotovi trajno rešitev, tj. ,,dolgoročno politi-čno perspektivo" za razliko od dotedanjega buržoaznega ,,drobtinčarskega boja".
— zakaj delavsko gibanje lahko ne le obstane, temveč tudi razvije in krepi sam boj in prevzema odgovornost za izid tega boja.
Za opredelitev tega, kar pa ni ostalo le teoretični traktat, ampak je postala zmagovita praksa, je E. Kardelj našel vrsto razlogov. Pomen teh zaključkov, ki so edinstveni glede na revolucionarno izkoriščanje tedanjih možnosti9', je bil toliko večji, kolikor so se zoperstavljali kapitulantskim tezam o odlo-čitvi boja, o čakanju, da drugi narodi in druga delavska gibanja prevzamejo nase osnovno breme za svojo osvoboditev in socialne pravice in podobnim tezam, ki so izenačevale revolu-cionarno in osvobodilno orientacijo KPJ z avanturo.
Istočasno so se ti zaključki razmajevali od oportunističnih tendenc znotraj in izven de-lavskega giban/a v svetu in pri nas.
Torej, v obstoju delavskega razreda in KP, v možnosti za vodenje njunega odnosa do boja kotinteresa naroda, v sami opredelitvi znotraj KPJ za revolucionarni boj, v pristopu same KP — se že na sam predvečer najusodnejše zgodo-vinske prelomnice nahaja družbenozgodovin-ska osnova in razlaga nastanka in dalekovid-nost Kardeljeve misli reševanja narodnega vprašanja.
Narodni značaj revolucionarnega boja
Ena od osnovnih predpostavk, po E. Kardelju je, da morata delavsko gibanje in njegova KP doseči širino in masovnost osvo-bodilnega gibanja.
Do tega zaključka ni prišel na podlagi ,,politikantskega empirizma", temveč na osnovi temeljite analize družbenih protislovii kot tudi razmerja odnosov sil v Sloveniji, Jugoslaviji in v svetu. Zaradi tega v 'Raz-voju ...' posebej preučuje velika revolucio-narna gibanja narodnih mas, kot so bili to npr. kmečki upori. Skoraj 40 !et pozneje10* potrjuje, da so bili bistveni elementi naše strategije sodelovanje osnovnih slojev naroda, tj. ,,zlasti delavcev, kmetov in demokratične inteligence" in ,,široka osvobodilna-patriot-ska, demokratska in socialno progresivna politična in idejna platforma". V tistem času je to pomenilo udarjec za sektaške tokove, ki so pljuskali ob naše revolucionarno gibanje in KPJ. Na ta način je ,,KP sama sebi odprla pot do srca narodnih mas", kakor je E. Kardelj govoril lefs 1975. ' To je postala konstanta v Kardeljevem prispevku k strategiji in politiki KPJ od 'Razvoja . . .' iz leta 1939, pa po znamenitem članku 'Moč narodnih mas' leta 1945, vse do 'smeri razvoja političnega siste-ma samoupravljanja' 1577 in 1978.
Povezanost z osvobodilnimi in revolucio-narnimi silami v svetu
Drugo bistveno predpostavko revolucionar-ne vloge in zmage delavskega in narodnega gibanja v Jugoslaviji je videl E. Kardelj v nji-hovi naslonitvi in povezanosti z antifašistični-mi, demokratičnimi in revolucionarnirrv silami v svetu. 12'Preko anallzeodnosovsilv svetu tik pred 2. svetovno vojno pride do zaključka, da je boj proti fašizmu tako zgodo-vinska nujnost kot prva neodložljiva naloga vseh progresivnih sil. E. Kardelj je pokazal na realne zunanje zaveznike slovenskega naroda in vseh narodov Jugoslavije in utrdil elemente, ki so postali trajne osnove zunanjepolitične
strategije KPJ in nove Jugoslavije. To je npr. izhodišče, da so notranje sile primarni faktor družbene preobrazbe. ,,Če hočemo pravilno izkoristiti objektivne pogoje in zaveznike, moramo do skrajnih meja razvijati tudi svoje lastne sile." ' Na to se nanaša tudi njegovo stališče o zgodovinski vlogi malih narodov. To je obenem oživljanje in reafirmacija izvirnih stališč marksizma, posebej Leninovih o načelih odnosov med narodi in revolucionar-nimi gibanji.
Samostojnost gibanja
Orientacija k samostojnosti naše KP pred 2. svetovno vojno ni bila samo ideja ali opre-delitev, temveč preobrat v praktičnem obnašanju KPJ. Josip Broz Tito se je vrnil v državo leta 1938, v začetku maja je osnoval novo začasno vodstvo KPJ, v katerem je bil tudi E. Kardelj. J. B. Tito je leta 1977 rekel, da smo z vrnitvijo vodstva v državo . .. ,,KPJ usmerili v dejansko življenjske probleme, jo obrnili k lastemu narodu in lastnemu delav-skemu razredu. Mislim, da je bila to za tedaj ena od usodnih odločitev ... Kajti, mi smo v bistvu že takrat, s tem ko smo poskušali osamosvojiti Partijo, začeli z bojem proti dogmatizmu in to ne samo na mednarodnem planu, temveč v lastnih vrstah."14'
Že v 'Razvoju . . .' je E. Kardelj preko analize zgodovinskih izkustev narodnih in revolucionarnih bojev dokazoval, da je samo-stojnost ne samo naravna lastnost, ampak bistveni pogoj razvoja in zmage delavskega in osvobodilnega gibanja. Pri reševanju tega vpra-šanja se ta samostojnost izraža v načelu samo-odločbe, pravice do odcepitve ali združitve. To je bilo njegovo izhodiščno stališče.
Kolikšen je pomen tega stališča, so najbolj pokazala usodna gibanja v novejši zgodovini in v današnjih bojih Jugoslavije od 1941, 1943, 1948, 1950, do politike neuvrščenosti in do današnje Ustave SFRJ. Vitalnost in moč samostojnosti dokazujejo vsi neuspeli poskusi pritiskov z raznih strani na našo neodvisnost in samostojen razvoj.
Tu je potrebno spoznati, da so imele teore-tična razvitost, praktična doslednost in stra-teški pomen samostojnosti delavskega gibanja in naroda v Kardeljevih delih družbeno oporo in pojasnitev v nastanku takšne prakse KPJ tik pred 2. svetovno vojno in v njenem vztrajnem uresničevanju te prakse. Samostojna politika in svobodna nedogmatska misel sta se druga drugo iskali, se vzajemno napajali in spodbu-jali. V Kardeljevih delih pa sta našli svoj najgloblji teoretski izraz, kot sta v politiki KPJ dobili realno družbeno silo, v samem uresničevanju pa zgodovinsko potrditev.
Odpiranje jasne in realne perspektive
E. Kardelj je vedno iskal odgovor na eno od vprašanj, istočasno pa je žedajal odgovor: kakšna je perspektiva, ali je, koliko in kako je prisotna v vsakem obdobju osvobodilnega in revolucionarnega boja?
Leta 1938 in 1939 je v 'Razvoju . . .', izhajajoč iz dejstva, da je perspektiva nujna potreba revolucionarnega boja, nakazal vrsto zgodovinskih dokazov in teoretičnih raziogov za to (npr. ko obravnava ,,občo perspektivo razvoja narodov"). Kot eno od spoznanj so te misli postale bistvena komponenta prevladu-joče idejne zavesti našega delavskega gibanja in njegove KP.
V predgovoru k drugi izdaji 'Razvoja . . .' 1957. leta se že v prvi misli vprašuje ,,o perspektivah, ki se nam danes odpirajo na področju narodnega vprašanja."15*
Leta 1966 to potrebo izrazi v obliki metodološkega stališča, ko piše: ,,Človekova misel mora sicer vedno hiteti naprej, ne samo pred hotenjem, temveč tudi pred možnostmi današnjega dne; toda ustvarjalna bo le, če vsebuje tudi kontinuiteto z ,,obstoječim", ker je prav v tem resničnost." In naprej: ,,Uresni-čiti resnično napreden jutri je torej mnogo težja in večja naloga, kot samo negirati obsto-ječe."16>
Leta 1977_zahteva, ,,da mora biti perspek-tiva ena od izhodiščnih točk naše orientacije, ki mora biti prisotna v vsakdanji ižgradnji našega sistema demokracije socialističnega samoupravljanja .. ."17) Vsebinska, skupna nit vseh navedenih stališč je v tem, ,,kako, na kakšni poti lahko realiziramo naš narodni program"18) (podrčtal E. K.) V iskanju odgo-vora prihaja do zaključka, da je to pot lastne-ga boja (slovenskega) in skupnega boja (naro-dov Jugoslavije). To so obrambne priprave za časa fašistične nevarnosti, oborožene osvobo dilne akcije in osvajanje oblasti za časa fašisti-čne okupacije, razvoj socializma vsamouprav-Ijanje za časa mira.
Vprašanje o akcijski sprejemljivosti takšnega boja (po vseh zgodovinskih izkuš-njah) in praktičnem uresničenju (v sodobnih okoliščinah) — sledita dva istočasna in nedelji-va odgovora. To sta samoodločba slovenskega naroda, ki bi ustanovil zgodovinsko obliko lastne države in enotnost enakopravnih narodov   in   narodnosti   Jugcslavije,   ki   bi
ustanovili   federativno   državo   in  družbeno skupnost.
Pomen odpiranja tako jasne perspektive se je stalno izkazoval v kasnejšem zgodovinskem razvoju. Postal je glavni in osnovni princip v platformi OF, v temeljih odločitev 2. zaseda-nja AVNOJ-a 1943. leta, v strategiji KPJ in ZKJ za časa oborožene revolucije in izgradnje socializma. Leta 1977 je E. Kardelj napisal, ,,da so bili narodi in narodnosti pripravljeni za zedinjenje v enotni narodnoosvobodilni vstaji pod pogojem, da bo odprta perspektiva in dana garancija, da bo nova Jugoslavija država svobodnih in enakopravnih narodov in narod-nosti."19) Iz vsega naštetega izhaja, da se Kardeljeva misel ni zadovoljila le s ,,sooče-njem marksizma" z danimi družbenimi tendencami s predmetom raziskovalne preokupacije. Njegova analiza objektivnih in subjektivnih pogojev je izhajala iz spoznanja razvoja družbenih tendenc in okoliščin takŠnih, kakršne so in ne iz apriornih stališč katerekoli teorije. Zato je misel s svojimi vitalnimi in ustvarjalnimi lastnostmi dosegta najvišje domete v marksistični družbeni teoriji naše dobe.
Objektivne zakonitosti in realne možnosti kot izhodiščno stališče
Kateri teoretični in metodološki principi so omogočili in zagotovili, da je misel E. Kardelja na področju narodnega vprašanja trajne vrednosti in da je bila njena resničnost potrjena z družbeno zgodovinsko prakso — prakso samo?
Analiza prikazuje, da so objektivne zgodo-vinske zakonitosti in realne možnosti družbe-nega razvoja izhodiščna točka njegovih raz-iskovalnih in miselnih preokupacij. Stalno išče vzroke, korene, izvore, osnove, bistva, gibalne sile, glavna protislovaja, glavne tendence za vse, kar nastaja v našem razvoju.
Takšen pristop se je razvil že v 'Raz-voju . . .' in sicer v taki meri in s takšno raz-jasnitvijo zgodovinskega razvoja slovenskega naroda, da to še danes ni preseženo. To se je zgodilo prvič v teoretični družbeni misli Slo-venije> in Jugoslavije. Tu najdemo že razvito in v vsej razpravi prisotno razmejitev med prejšnjimi in tedanjimi subjektivizmi. Na eni strani idealizem in nezgodovinske abstrakcije romantizma, panslavizma, ilirižma, pangerma-nizma, do avstromarksizma in raznih sociali-stičnih utopij in vse do ,,integralističnega buržoaznega jugoslovanstva" in unitarizma. Na drugi strani pa razmejitev z raznimi vrstami slepega empirizma kot ideologije političnega pragmatizma, ki je bil vedno zasužnjen s pojavnim, dnevnim in lokalnim, kar' dovolj kaže od klerikalizma do oportu-nizma v delavskem gibanju.
Plod takega pristopa E. Kardelja je tudi prispevek k marksistični analizi naroda in njegove družbenozgodovinske določitve. V 'Razvoju . . .' predvsem poudarja: »Pojav naroda je specifična manifestacija družbenega življenja. . ." Nato: ,,Narod je specifična nacionalna skupnost, nastala na osnovi druž-bene delitve dela v dobi kapitalizma na kompaktnem teritoriju in s skupnim jezikom ter bližnjo etnično in kulturno sorodnostjo nasploh," (podčrtal E. K.)20
19 let kasneje v pregovoru k drugi izdaji ponovno poudarja družbenozgodovinski značaj naroda in njegovo povezanost s stopnjo razvoja družbene delitve dela. ,,Narod, kakor ga pojmujemo danes, je zgodovinski socialno-ekonomski in kulturni političen pojav, ki je nastal v določenih pogojih družbene delitve dela."2D
Tudi Kardelj razvija tako eksplicitno kritiko Stalinovega mehanicističnega zunanje-ga povezovanja (npr. trgovinska menjava, prometna sredstva) socialnih ekonomskih struktur in naroda kot tudi reduciranje ekonomske komponente na ,,ekonomsko povezanost". Kardelj nadaljuje, in posebej poudarja ,,družbeno vlogo" naroda, kaže, kako ,,postaja element objektivne družbene zakonitosti svoje dobe."22> Nato trdi, da .. . ,,začetne točke morajo biti družbenoekonom-ski procesi, ne zunanje manifestacije naroda."23) Na koncu dokazuje, da je narod produkt družbenoekonomskih odnosov in stopnje boja produktivnih sil kapitalističnega obdobja.24)
Tu je treba za razliko od posameznih današnjih interpretacij pri nas in v svetu spoznati bistveni in eksplicitni poudorek: da gre za odnose in procese, za proizvodne sile in družbeno delitev dela na nivoju kapitalizma. Ne gre za reduciranje le na eno od zgodovin-skih oblik, na izključno buržoazni značaj na tej stopnji razvoja družbe.
Zgodovina 20. stoletja je pokazala, da je na stopnji razvoja, ki je značilna za kapitalizem, glavni nosilec narodnih interesov lahko tudi delavski razred, s tem so v razvoju in nastanku socialistični družbeni odnosi.
S to ,,diferentia specifica" je Kardelj postavil teoretsko osnovo za znanstveno zasnovano kritiko prejšnjih in današnjih dogmatskih razdelitev narodov na ,,buržoaz-ne" in ,,socialistične".
Na drugi strani pa je s tem teoretičnim spoznanjem prišel do izredno vjažnih zaključ-
kov za marskistično raziskovanje narodov in njihovih odnosov v pogojih socializma, za znanstveno in ne voluntaristično in abstrak-tno subjektivistično ukvarjanje s perspektivo narodov. To so npr.:
. . .,,da   je    napačno   vsako   istovetenje naroda zdržavo." (1939)
,,Odkar obstaja presežek dela, obstajajo ob razredni diferenciaciji in notranjih družbenih antagonizmih, tudi boji med plemeni, narodi, nacijami za ta presežek dela." (1957)
,,Toda v svojem bistvu je narodno vpra-šanje brez dvoma vprašanje cele družbe." (1957)25)
,,Gledano skozi to prizmo je ekonomska samostojnost naroda samo logično nadalje-vanje tiste ekonomske samostojnosti delov-nega človeka, ki jo zagotavlja samoupravljanje pri delu in delitev po delu. (1964)26'
,,V odnosih med narodi mora biti uporab-Ijen isti princip, ob določenih modifikacijah, ki velja za socialistične ekonomske odnose med Ijudmi, tj. da ima vsak narod pravico in realno možnost, da živi in se razvija v skladu z rezuftati svojega dela in z razvojem proizvajal-nihsil..."(1964)27)
,,Do takrat, ko bo še obstajala delitev po delu kot nujna osnova in oblika socialističnih družbenoekonomskih odnosov, bo imelo nacionalno vprašanje ekonomsko, politično in državno in ne samo kulturno, etnično in demokratično vsebino." (1971)
,,Takšna vloga naroda (ob zagotovitvi enakopravnosti v delitvi po delu — op. V. S.) je lahko presežena samo z nadaljnjim razvo-jem proizvajalnih sil in mednarodne delitve dela, ki postopno združuje ves svet na bazi zgodovinsko vse bolj rastočega obsega skupnih ekonomskih in družbenih interesov." (1971)
,,Moderni narod predstavlja integracijo družbenega dela in integracijo zavesti, ki je nastala v dobi razvoja proizvajalnih sil, v katerih se je razvijal kapitalizem." (1971 )28)
Ob tem je treba pripomniti, da je takšen pristop k narodu in mednarodnim odnosom omogočil njihovo adekvatno postavitev in reševanje v sklopu celotnega družbenega razvoja. Od tod je sledilo trajno spoznanje, da so svobode narodov zgodovinski predpogoj notranjih družbenih sprememb na progresivni in delavsko-razredni osnovi. Toso pokazali že boji proti turškemu zasužnjevanju, proti avstroogrskem zavojevalcu, proti fašističnemu okupatorju, kakor tudi današnji boji za ohranitev neodvisnosti.
Navedel sem le te zaključke predvsem zato, da bi pokazal, kako Kardelj vidno in dosledno odkriva integral naroda v njegovi vsestranski družbeni določitvi. Ta določitev ni le eden od elementov. Temveč je telo naroda v dejansko-sti in zato izhodišče za spoznavanje. Takšno ,,situiranje" je nastalo tudi ob hkratni kritiki značilnih redukcij naroda na njegove po-samezne komponente (npr. avstromarksisti, Stalin, razni aspekti abstraktno humanističnih pristopov) in tudi zaradi kritike raznih eklektičnih relativizacij naroda, ki so pogosto podlegale pragmatizmu ,,potegovanja tiste karte", ki je potrebna. Tako je v marksistič-nem idejnem fondu utrta pot za vedno potrebno razmejitev od odgovarjajočih spo-znanih enostranskosti in pristranskosti iz prakse. Te omejitve se npr. izražajo v volunta-rističnih konstrukcijah in praktičnih licitaci-jah elementov naroda glede na tekoči ožji interes in njemu podrejena spoznanja.
E. Kardelj je na osnovi analize objektivnih zakonitosti preteklega in sodobnega razvoja slovenskega naroda in drugih narodov prišel do družbene opredelitve naroda. Njeno resnič-nost in izvirni značaj za akcijo je stalno po-trjevala družbena praksa. Kot logičen rezultat tako usmerjenih raziskovanj naroda pa isto-časno nastajajo posebna metodološka stališča za proučevanje celotne narodne problematike. Kot npr.:
,,Trocki, ki je izhajal \z 'neomajnega prepri-čanja', je z eno potezo peresa ukinil narod in njegovo vlogo v sodobnem družbenem razvoju; kot da je človeštvo že doseglo takšno stopnjo razvoja proizvajalnih sil, ki ukinja družbenoekonomsko vlogo naroda." (1960)20)
,,Zato je tu predvsem pomembno, da mi komunisti vemo, katera pota so pravilna za preseganje nacionalizmov vseh vrst, pota, ki jih nalaga objektivna zakonitost sodobnega družbenega razvoja."30'
,,To, kar je umetno, izkonstruirano in kar ni v sami naravi stvari,ne moredati dobrihrezul-tatov. To velja za razne sodobne tehnokrat-skoetatistične konstrukcije, kakor je to včasih veljalo za panslavistične ali pa integralno jugo-slovanske koncepcije iz dobe narodnega prebujanja."31*
,,Lahko bi se zmotili, če bi v reševanju mednarodnih ekonomskih odnosov izhajali izključno iz nekih idejnih in političnih kon-strukcij, ne da bi jih videli v njihovi realni medsebojni povezanosti in ekonomskih efektih."32*
,,Moramo izhajati iz dejstva, da je Jugosla-vija večnacionalna socialistična skupnost, za katero ne veljajo nikakršna posebna pravila in nikakršne umetne idejne konstrukcije, temveč čiste objektivne zakonitosti, po katerih tečejo odnosi med narodi nasploh."33^
REŠEVANJE NARODNEGA VPRAŠANJA V MISLI  EDVARDA KARDELJA
Konkretnozgodovinska analiza kot metodološ-ko načelo
Centralno preokupacijo Kardeljeve misli sestavljajo osnovni problemi družbenega razvoja v danih okoliščinah. Pri tem se stalno vprašuje: kaj je vsaj v kali že odprlo revolucio-narni tok, kaj je zgodoviosko dozorelo in kaj je za zavest osnovnih gibalnih sil sprejemljivo, kakšna je aktualna razdelitev in odnos družbe-nih sil in interesov, kaj je najbolj dolgoročno za najnaprednejše sile, kateri praktični koraki so močni in potrebni, itd.? Skratka, uporno išče odgovore, ki jih zahteva njegov čas. Ta lastnost Kardeljevega dela je tako očitna, da je ni treba dokazovati. S stališča naše teme pa se postavlja vprašanje: kateri spoznavni princip prežema in izrašča iz odgovorov na izzive našega časa? Kaj ti odgovori prinašajo na področju problematike naroda? Njegove odgovore prežema vedno konkretna zgodovin-ska analiza kot^ bistvena komponenta celot-nega pristopa. Že v 'Razvoju .. .' ni njegovo razumevanje konkretnozgodovinskega ne pozitivistično in ne faktografsko, ki bi misel utapljalo in zasužnjevalo. Niti ni apriorno shematsko, v smislu prikrojevanja stvarnosti kategorijam in dogmam, ki jih uporablja. Usmerjen je proti iluzijam iz preteklosti in umetnim konstrukcijam bodočnosti. Zoper-stavlja se zamenjavi dejstev in meril iz ene
etape razvoja s tistimi iz druge. Skratka, Kardeljevo razumevanje je odprto za živa dogajanja. Jzgubljanje v abstraktnosti je vedno znak dezorientacije in bega od stvar-nosti . . .", je zapisal v zaključnem poglavju 'Razvoja . . .' »Bodočnost slovenskega na-roda."36)
Glede na takšno razumevanje konkretno-zgodovfnskega je E. '<ardefj izvrševal podrob-ne in vsestranske analize okoliščin in celotnih pogojev, v katerih teče dejansko življenje. Dejstva, ki jih odkriva, so trdno vkomponi-rana v prostor in čas. Ne lebdijo kot izolirani fenomeni niti kot mrtve kategorije. V njegovi interpretaciji se čuti jasno razlikovanje znan-stvenih in empiričnih dejstev. Zato se v tekočih pojavih, ki jih raziskuje, razpoznava njihov globlji družbeni smisel, pri aktualnih dogajanjih pa njihovo zgodovinsko vlogo. Na ta način dosega takšno stopnjo eksaktnosti, da ni prostora za razne ideologizme.37^
Tak razviti in omišljeni konkretnozgodo-vinski pristop je omogočil Kardelju več posebnih analiz o narodih in njihovih odnosih. Med temi imajo poseben pomen plodovita spoznanja o tem, kai je najbolj odločilno na vsakokratni stopnji razvoja za vsak narod posebej in za vse skupaj.
Prav tako ta spoznavna pot odpira vrata eksaktnemu spoznanju in definiranju mnogih značilnosti, ki karakterizirajo zgodovinski razvoj in sodobno vlogo vsakega naroda. V tem se lahko najde metodološko pojasnitev za pretanjen posluh, za prodorno misel in demokratičen odnos Kardelja napram intere-som in pozicijam, smerem in oblikam osvobo-dilnih in revolucionarnih bojev.
V njegovem konkretnozgodovinskem pristopu je pokazano in dokazano, da boj slovenskega naroda za svobodo na strani progresivnih sil v Jugoslaviji in svetu, ni nesmi-selen in zaman niti po tisočletni podrejenosti nemškim zavojevalcem. Še več — konkretno-zgodovinska analiza ga privede do vrste spoznanj o potencialnih možnostih o vlogi številčno majhnih narodov vsodobnem svetu, o smereh in pogojih njihovega razvoja, o r ačelih njihovega delovanja itd.
Glede na konkretnozgodovinski pristop se je Kardeljeva znanstvena objektivnost izkazo-vala v stalnem spoznavanju večnacionalne in etnično zapletene sestave jugoslovanske skupnosti. Ta raznovrstnost je zahtevala in omogočila, da se razvije celovit pogled na značilnosti socialistične graditve in družbene organizacije v narodnostno raznolikih družbah in da se odstrani ,,tabu" s problema razvoja naroda v pogojih socializma, tako da tudi to vprašanje dobi ,,pravico državljanstva" v sodobni marksistični misli in da se na vsaki stopnji razvoja iščejo skupni odgovori na skupna vprašanja vseh narodov in narodnosti ene države.
Konkretno zgodovinska utemeljenost in akcijska učinkovitost Kardeljeve misli sta pokazali vso svojo vrednost prav v Kardeljevih analizah položaja, konkretnih obnašanj in spremenljivih oblik boja kontrarevolucionar-nih sil, posebej pa nacionalizmov vseh vrst. Kardeljev način iskanja vzrokov nacionalistič-nih pojavov v pogojih socializma in sredstev boja zoper nje je že toliko preizkušen v praksi, da lahko ostane za vodiča nadaljnjim razisko-vanjem in obvladovanjem tega fenomena.
Kardeljeva zajetna misel se ne more zredu-cirati na eno samo dimenzijo. Nitise ne more v celoti pojasniti, določiti, niti določiti osnovne lastnosti, ker ne bi odražala vse njegove misli. Če bi v tej misli iskali tisto resnico, ki jo je najtežje postaviti pod vprašaj, jo lahko najdemo v pojmu RAZVOJ. Zato ni slučajno ta beseda naslovu njegove prve, danes že klasične in njegove zadnje — programske, knjige. V tej sintezi je zajeta narava družbenih fenomenov, ki jih raziskuje, jedro znanstvenih pogledov in smisel metod, ki jih uporablja. V njej se izraža Kardeljeva kritika vseh vrst absolutizacije in apologetike vsega, kar obstoji. Odprtost Kardeljeve misli in spozna-nja je tista osnova, zaradi katere bo ta misel preživela čas, v katerem je nastala.
Torej, glavna kvaliteta Kardeljevega misel-nega pristopa je postavitev objektivnih zakoni-tosti in realnih možnosti družbenega razvoja, pri tem pa jih je istočasno razmejil od subjek-tivističnih konstrukcij različnih vrst. Zato so lahko v naši družbeni praksi nastajale rešitve, ki so se tudi uresničevale.
Iz teh posebnih nastajajo splošna teoreti-čna-. metodološka                     spoznanja     za
materialistično obravnavo celotnih družbenih procesov. Le-te poudarja Kardelj pri vsakem raziskovanju vsakega bolj kompleksnega družbenega fenomena. Tu se bom samo za ilustracijo naslonil le na dve njegovi pomem-bni razpravi.
V   razpravi   'Socializem   in  vojna'  (1960) piše:
,,Prav zato praksa nikomur ne dovoli, da nekaznovano preskakuje nujne razvojne faze in da objektivni razvoj vklaplja v umetne konstrukcije." in drugje: ,,V objektivni analizi moramo paziti, da ločujemo subjektivno od objektivnega, tj. da nam parole in politične deklaracije ne prikrijejo materialno bistvo stvari."34'
V  delu 'Kulturna in ekonomska vprašanja mednarodnih odnosov', ki je posebno pomem-bno zato, ker je nastal v pripravah za VIII. kongres   ZKJ   1964.   leta,   kjer   se je  prvič celovito    in    javno    obravnavalo    probleme razvoja narodov in njihovih odnosov v pogojih socializma, je Kardelj zapisal:
,,Toda treba je jasno videti, kaj je dejanska zgodovinska progresivna zakonitost in nujnost, a kaj je njena pragmatična interpre-tacija v vsakdanji praksi . . ."
,,Toda takšna akcija ni možna sama zase izven prostora in časa. Lahko je uspešna le takrat, če se naslanja na takšne realne odnose med Ijudmi, ki so zgodovinsko dozoreli in katere lahko Ijudje sprejmejo kot izraz svojih
lastnih, materialnih in moralnih prepričanj." ,,Očitno je, da ta objektivna protislovja ne moremo obvladovati z ideološkimi formulami, še manj pa z državno prisilo preko federacije. Nasprotno, hipertrofija takšne prisile bi lahko privedla federacijo v skrajno resno politično krizo."35)
Na ta način se je moralo priti do odkritega spoznavanja protislovnosti v socializmu. S tem so se premagovale zanke in stranpoti, ki posebno v pogojih socializma lahko vodijo v začasno stagnacijo. S takšnim pristopom je E. Kardelj prispeval k temu, da je bilo v naši revoluciji manj tavanj in da so bili vedno jasni strateški cilji.
I)    Prvič ga je izdala ,,Naša založba" v Ljubljani leta 1939. Drugo dopolnjeno izdajo je izdala Držav-na založba Slovenije v Ljubljani  leta  1957. Ta druga izdaja s predgovorom iz aprila 1957. leta je   izšla   v   srbohrvaščini   leta   1958   in   1960  v založbi beograjske ,,Kulture".  Kot izvor za vse navedbe  je uporabljena izdaja ,,Kulture", Beo-grad, 1960.
Leta 1973 je to delo izdal ,,Komunist" v Beo-gradu. Posamezni deli te knjige, posebej pa še predgovor k drugi izdaji, so bili objavljeni več-krat v več drugih izdajah.
2)  'Razvoj . . .' str. 427
3)  isto, str. 421
4)  isto, str. 56
5)  isto, str. 56
6)  isto, str. 70
7)  Pravici razvoja političkog sistema socialističkog samoupravljanja, str. 78, ,,Komunist", Beograd, 1978.
8)  Razvoj slovenačkog nacionalnog pitanja, str. 70
9)  Ni  treba  pozabiti, da je bila  KPJ takrat edina partija, ki je v 2. svetovni vojni povedla delavski razred in vse narode in narodnosti Jugoslavije v narodnoosvobodilni boj  in socialistično revolu-cijo.
10) Glej razpravo Politička i vojna strategija narod-nooslobodilačkog ustanka i socijalističke revolu-cije u Jugoslaviji i Titova stvaralačka uloga u njenom koncipiranju i realizovanju, ,,Komu-nist", Beograd, 1975, 1977.
II)  Razvoj slovenačkog nacionalnog pitanja, str. 12
12)  isto, str. 67
13)  isto, str. 418
14)  Predavanja ,,O borbi i razvoju KPJ izmedju dva rata", Tri godine- ,,Godišnjak," Političke škole ,,Josip Broz Tito", str. 62, Kumrovec, 1978.
15)  'Razvoj . . .' str. 5
16)  Beleške o  našoj društvenoj   kritici, str.  112 in 143,   Izbor   iz   dela   —   knjiga  V,   ,,Komunist", Beograd, 1979.
17)  Pravci razvoja . . ., str. 440
18)  Razvoj . . ., str. 440
19)  Politička   i   vojna   strategija   narodnooslobodi-lačkog ustanka i socijalističke revolucije . . ., str. 430, tzbor iz dela, knjiga VII.
20)  Razvoj . . ., str. 103, 104
21)  isto, str. 47
22)  isto, str. 58
23)  isto, str. 62
24)  isto, str. 63
25)  isto, str. 75, 59, 62
26)  Kulturna i ekonomska pitanja medjunacionalnih odnosa, v knjizi Nacija i medjunarodni odnosi, str. 91, 92, BIGZ, Beograd, 1975
27)  isto, str. 100
28)  Brošura  Ustavne promene, str.   104,  105,  108, ,,Komunist", Beograd, 1971
29)  Nacija i medjunarodni odnosi, BIGZ, str. 231, Beograd, 1975
30)  isto str. 70
31)  isto str. 88
32)  isto str. 94
33)  isto str. 98
34)  isto, str. 221
35)  isto, str. 74,97, 110
36)  Razvoj.....str. 433
37)  Ti ideotogizmi so danes npr. v nekaterih inter-pretacijah     zgodovine     našega    socialističnega razvoja,    ki   si   lastijo   znanstveni    karakter   in domet. Pojavljajo se v obliki apriornih modelov, v uporabi črno-bele tehnike slikanja, v reduci-ranju  zgodovine  na politične dogodke  in citi-ranje samo arhivskih tekstov, pri tem pa pozab-Ijajoč   na zgodovinske okoliščine in nekritično projektirajo merila na preteklost in pretekla na sedanjost.
++ickirk++******+***irk**+++**+irk+ickic^             ************ **ick+*++*+ick++ick++++++icMck+i
Minilo je 70 let od rojstva revolu-cionarja in marksista Edvarda Kardelja. Seveda je prekmalu, da bi ocenili vse razsežnosti in njegov prispevek k mark-sizmu in praksi delavskega samouprav-Ijanja. Z vso jasnostjo pa lahko rečemo, da je njegovo življenje in delovanje ne-ločljivo povezano z zgodovino Komuni-stične partije Jugoslavije in Zveze komunistov Jugoslavije.
Bil je na čelu revolucije, ki se je zapisala v zgodovino svetovnega delav-skega gibanja kot druga — po Oktobrski — samobitna revolucija. Prav zato je jugoslovanski delavski razred lahko storil naslednji korak v nadaljevanju revolucije in to boj za delavsko samo-upravljanje. In prav to je področje na katerem je pomen teoretičnih in prakti-čnih izkušenj jugoslovanskega delav-skega razreda v mednarodnem delav-skem gibanju izredno velik. Prav zato tudi marksistična misel Edvarda Karde-Ija nikakor ne ostaja v jugoslovanskih okvirih, ampak ima mednaroden pomen.
Edvard Kardelj je do konca deloval v prvih vrstah našega boja za delavsko samoupravljanje. Zato ni čudno, da smo prav sedaj dobili njegovo zadnje delo, ki ga je dokončal tik pred smrtjo. To je: ,,Boj za priznanje in neodvisnost nove Jugoslavije 1944-1957 (Spomini).
EDVARD KARDELJ
Še veliko bi lahko napisali o njegovih delih in njegovem pomenu. Toda morda je najbolje, če damo besedo njegovim delom in avtorjem, ki analizirajo njegov marksistični opus.
V tej številki Tribune zato objavlja-mo prispevek Vukašina Stamboliča: JMisel Edvarda Kardelja". To je prispe-vek, ki ga je imel V. Stambolič na no-vembrskem znanstvenem posvetovanju v Banja Luki: ,,Nacionalno vprašanje v jugoslovanski teoriji in praksi — prispe-vek Edvarda Kardelja.
NAJ ŽIVI DELAVSK0 SAMOUPRAV-LJANJE!
Uredništvo
TRIBUNA.ŠTUDENTSKI ČASOPIS IZDAJA - UK ZSMS LJUBLJANA Trg osvoboditve 1/11 — 86 Telefon: (061) 21-280
Uredništvo:
Franc MiloSič — glavni urednik, Igor Bavčar — odgovorni urednik, Bojan Korsika — teorija,
Rudi Podgornik — naravoslovje, Igor Žagar — kultura, Ante Goran Čala — likovna in tehniča oprema,
Nives Vidrih — tektorica, Mitja Maruško — prodaja, Maja Bavdaž — tajnica;
Izdajateljski svet:
Rudi Rizman, Primož Heinz, Mile Šetinc, Marjan Kunej (predsednik), Janez Topovšek, Samo Hribar, Tomaž Kraševec, Borut Eržen, Bojan Korsika, Branko Bratkovič, Franc Milošič, Igor Bavčar.
Uradne ure so vsak delavnik od 10. do 13. ure v prostorih uredništva.
Redni javni sestanki uredništva so vsak torek ob 17. uri. Celoletna naročnina za dijake in
študente 50 din; za ostale 75 din; Poštnina plačana v gotovini. Rokopisov ne vračamo in
pisem uredništvu ne honoriramo. Št. žiro računa 50101—678—47303 z obveznim pripisom za Tribunc.
Tisk: tiskarna Ljudske pravicev Ljubljani.
Priprava za tisk: BEP Dnevnik (Vesna škrbec, Mišo Kotnik, Roman Rot, Majda Kotnik,
MarijaSokač, Veronika Vidrih, Niko Rebek, Vera Dobovišek, Ksenija  Surk in Drago Pečenik)
Oproščeni temaljnega Javka na promet po pristojnem sklepu št. 421—1/70 z dne 22.01.1973.
- 4
PRODUKCIJA DELOVNE SILE
Pred javno razpravo o predlogu zakona o usmerjenem izobraževanju
Konec decembra lanskega leta, točneje 20. 12. 1979, smo (se pravi le nekateri) dobili delovno zasnovo pre-dloga Zakona o usmcrjenem izobraže-vanju. Nov predlog je obsežnejši kar za 20 novih členov, vendar to ni vse, kar je novega. Pravzaprav je bolj zanimivo to, kar je staro.
Zelo pomembno je, da vemo, da je to druga faza sprejemanja tega zakon-skega akta, ki nas v določeni meri prisi-ljuje in omejuje, omejuje v smislu raz-prave zgolj o posameznih členih. Daleč od tega, da bi insinuirali zgrešenost običajnega postopka pri sprejemanju pravno-formalnih aktov v skupščinskem sistemu, menimo le, da razprava o osnutku zakona o usmerjenem izobraže-vanju, o reformi šolstva sploh, ni še dala tistih in takih rezultatov, ki bi zadosto-vali za zavestno spoznanje posledic s tem predlogom načrtovane reforme.
Med drugim je moč osnovo za te trdi-tve najti tudi v izkušnjah iz javne raz-prave o osnutku na univerzitetni konfe-renci ZSMS v Ljubljani, ki sicer kvali-tetne razprave ne more pohvaliti z množičnostjo, se pravi številom udele-ženih osnovnih organizacij ZSMS v tej razpravi. To je precej posledica sploš-nega stanja v ZSMS in na univerzi po-sebej, stanja, ki mu je namenjen drug komentar v tej številki Tribune.
No, poanta, na katero napeljujemo že skoz in skoz in ki smo jo nameravali zapisati pravzaprav šele na koncu, je, da bi bilo napak omejevati in preprečevati široko razpravo o predlogu, ki se bo morala marsikje vrniti nazaj v problema-tiziranje nekaterih osnovnih in še ne-jasnih kategorij zakona. Zato je zmotna trditev, ki pravi, da gre v tej drugi fazi zgolj še za nekatere ,,kozmetične po-sege" v formo zakona.
V tem smislu je napisan ta naš pri-spevek k javni razpravi o predlogu zakona o usmerjenem izobraževanju. Ne bomo si lastili seveda nikakršnih kon-čnih sodb o tem predlogu, ker bomo govorili o njegovi delovni zasnovi in nenazadnje tudi zaradi tega, ker bomo o predlogu obširneje pisali drugič — ob spremljanju javne razprave na univerzi-tetni konferenci ZSMS v Ljubljani.
Tokrat se bomo zato omejili na nekatera bistvena določila delovne zasnove, na katera smo v Tribuni opo-zarjali že ob razpravi o osnutku zakona in o katerih je zelo podobno stališče zavzela tudi UK ZSMS v svojih pripom-bah (recimo na 43. člen osnutka za-kona).
0 čem bomo torej pisali v tem član-ku? 0 ,,usposabljanju", ki ga delovna zasnova omenja že v šestem členu, toda z zakrito pravo namero. Zakrito za površne bralce namreč, ki se ne želijo ali pa ne morejo ukvarjati z nadaljnjimi 213 členi in jim ni do sumničenja v ,,božjo nezmotljivost" sestavljalcev delovne zasnove. Pisali bomo torej o tem, kar je v tretjem odstavku 6. člena ponujeno kot na videz neobvezno, fakultativno ,,usposabljanje po osnovni šoli".
Uredništvo
PRODUKCIJA DELOVNE SILE
O obvezujoči neobveznosti ali »usposabljanju po osnovni šoli«
V tem članku bomo govorili o produkciji delovne sile, o ,,normalnem značaju delovne sile", t.j. o tisti normi, ki jo na novo določa in dejansko cementira delovna zasnova pre-dloga zakona o usmerjenem izobraževanju v nekaterih svojih določilih. Govorili bomo o dvojnosti v izobraževanju, ki jo uzakonja ta akt, dvojnosti, ki je bila predmet kritične analize že v svoji stari formi osnutka zakona o usmerjenem izobraževanju. ,,Izobraževanje za enostavna in manj zahtevna strokovna dela", stara vsebina skrita za novo fonno »usposabljanja po osnovni šoli" bo tokrat predmet naše analize!
Dvojnost v izobraževanju
Ta dvojnost je dopuščena že v 6. členu delovne zasnove, a tu še v svoji nerazviti obliki kot možna, dopuščena, fakultativna. Veliko bolj očitna pa se kaže že v 12. členu, kjer se izobraževanje dokončno razcepi tudi navzven, tcrminološko, se pravi formalno in vsebinsko. V drugem odstavku tega člena, kjer se govori o ,,usmerjanju mladine, delav-cev, drugfli delovnfli ljudi in občanov v izo-braževanje in - usposabljanje .,. . .". Toj-ej že delitev izobraževanja in ,,usposabljanja". Tudi v 14. členu, kjer se v drugem odstavku lahko prebere tudi naslednje besede: ,,Z usmerjanjem v izobraževanie se omogoča učencem, da .,. čim hitrejel dosegajo stro-kovno .izobrazbo in - usposobljenost za vključitev v delo . ..".
Sama delovna zasnova ponuja seveda še v^liko argumentov za te naše trditve in eden najtrdnejših sloni na analizi 25. člena v tej zasnovi. V njem je zapisano:
,,S svobodno menjavo dela v neposrednih odnosih z izvajalci se zagotavlja zlasti usmer-jeno izobraževanje po vzgojnoizobraževalnih programih za izpopolnjevanje strokovne izobrazbe in usposabljanje, s svobodno menjavo dela v izobraževalnfli skupnostih in po njfli pa zlasti usmerjeno izobraževanje po vzgojnoizobraževalnih programih za pridobi-tev strokovne izobrazbe."
V  tem členu je utemeljeno izhodišče, tako kar zadeva financiranje kakor tudi določanje programov za  ,,usposabljanje", katerih po-sebni okviri so dokončno zbiti v 42., 44. in morda še v 54. členu te delovne zasnove.
Svobodna menjava dela »v neposrednih odnosih z izvajalci«
V   resnici  gre   tu  za  reprodukcijo,^ za ponovno   založitev   akumulirane   presežne vrednosti   s  strani  organizacije  združenega dela (uporabnikov^) iz tim. materialne proiz-vodnje  v produkcijo delovne sile. Na eni strani imamo torej del akumulirane presežne vrednosti OZD (del dohodka) realizirane na trgu in v otipljivi denarni obliki, ki jo ta OZD zalaga v produkcijo najbolj specifičnega blaga — delovne sile; na drugi strani pa imamo
OZD v družbenih dejavnostih (izvajalca, tj. recimo šolo), ki prodaja svoje ,,storitve". V tem menjalnem odnosu ponuja šola organiza-ciji združenega dela delo, toda ne delo kot abstraktum, temveč določeno koristno, konkretno delo - učiteljsko delo!
,,V resnici prodajalec delovne sile realizira njeno menjalno vrednost in odtujuje njeno uporabno vrednost, kakor prodajalec vsakega drugega blaga. Ne more dobiti prve, ne da bi oddal drugo. Uporabna vrednost delovne sile, delo samo ... ne pripada njenemu proda-jalcu, kakor uporabna vrednost prodanega olja ne pripada več prodajalcu olja.^
Kar se tu menja, je ekvivalent za vrednost delovne sile, ,,ki je v delavčevi osebnosti in ki se od svoje funkcije, dela, razlikuje prav tako, kakor stroj od svojih opravil."* Ne gre torej za menjavo ,,dda"! Da pa je ta menjava opravljena ,,svobodno", s samoupravniin sporazumom med ,,uporabniki in izvajalci" -o tem ne gre dvomiti, kajti prodajalec in kupec se na trgu srečujeta svobodno iji le od njune volje je odvisno njuno dejanje." Da je ta ,,svoboda" toliko bolj pristna v njunih ,,neposrednih odnosih", je toliko bolj rar zumljivo. Samoupravni sporazum o ,,uspo-sabljanju" delavcev po osnovni šoli bosta torej sklenila svobodna delovna organizacija iz materialne proizvodnje in svobodna delov-na organizacija iz družbenih dejavnosti. Njuni delavci oziroma predstavniki njunih delav-cev7 Sedaj, ko smo deloma demistificirali ,,svobodno menjavo dela v neposrednih odnosih z izvajalci", gremo lahko dalje.
»Neodvisni producenti«
V delovni zasnovi predloga zakona o usmerjenem izobraževanju in izhodiščfli za razvoj družbeno-ekonomskih odnosov na področju usmerjenega izobraževanja so organizacije zdruzenega dela, ki odločajo o ,,usposabljanju v neposredni svobodni menjavi dela", nasproti izobraževalnim delov-nim organizacijam in v medsebojnfli odnosih postavljene v položaj ,,neodvisnfli producen-tov, ki ne priznavajo nobene avtoritete razen konkurence, sile, ki jo izvaja nanje pritisk njihovih obojestranskih interesov. . ."" Dejstvo, da je taka oblika svobodne menjave dela ,,v neposrednfli odnosih" možna ne zgolj med posameznimi delovnimi organizacijami, ampak tudi med ,,skupnostjo uporabnikov" in izobraževalno organizacijo, ne spremeni ničesar.
Vsaka zavestna družbena kontrola in urejanje družbenega produkcijskega procesa je zato že a priori spoznana za vmešavanje v ,,svoboden in neposreden odnos" med ,,neodvisnimi producenti", tj. organizacijami združenega dela. Ta pa, ki se vmešava že nekaj časa, naj ne bi bil nihče drug kot vrhovni arbiter — država. Delavci ali njihovi reprezentantje se tako o produkciji delovne sile dogovarjajo izključno na trgu in položaj, v katerem so, se jim prikazuje,kot da jih sill, ,,da so delavci kot asociacija svoji lastni kapitalisti, tj. da uporabljajo produkcijska sredstva za oplajanje svojega lastnega dela."10 To seveda je ,,prvi preboj stare oblike, čeprav seveda povsod, v svoji stari organizaciji, reproducira in mora reproduci-rati vse pomanjkljivosti obstoječega sistema."
Del teh ,,pomanjkljivcsti" reproducirajo tudi določila delovne zasnove predloga zakona o usmerjenem izobraževanju. V pogojih, ko ,,delavci kot asociacija. . upo-rabljajo produkcijska sredstva za oplajanje svojega lastnega dela", je nujno spoznani in temeljni interes delavcev proflt — tj. dohodek temeljne organizacije združenega dela. Ta parcialni interes vsake delovne organizacije posebej postane na nivoju celotne družbene produkcije splošen interes in hkrati pogoj za
,,podlago višje oblike družbe."H Da pa se ne bi posamezne delovne organizacije obnašale kot ,,neodvisni producenti", torej izključno v skladu s parcialnimi interesi delavcev, v kar jih sili zavestno spoznan interes po čim-večjem dohodku in konkurenca v pogojfli razvite blagovne produkcije, je delavski ra-zred v Jugoslaviji uveljavil, oziroma uveljavlja tak družbenoekonomski sistem, ki naj bi obstoječa protislovja razrešil in odpravil. Se pravi, da naj bi kot del tega sistema uveljavil tudi načelo o takem trošenju pridobljenega dohodka, . ki je v skladu z razvojem produk-cijskih sil in produkcijskih odnosov v smeri uveljavljanja delavskega samoupravljanja. Proces delavskega samoupravljanja in delegat-skih odnosov, v katerem delavski razred, izobražen in osveščen svojih zgodovinskih interesov kot razreda družbe, je način, kako nastopati proti spontanizmu ,,svobodne menjave dela v neposrednih odnosih z izvajal-ci." V delovni zasnovi, ko govori o ,,svobodni menjavi dela v neposrednih odnosih z izva-jalci" in v drugih že omenjenih dokumentfli, je v zvezi s tem le malo povedanega o delav-skem samoupravljanju - razen kolikor si za edino obliko delavskega samoupravljanja predstavljamo »neposreden odnos" na trgu. S tem spontanizmom, ki ima tržni odnos, pogodbo o produkciji delovne sile in vsako samoupravno pogodbo že za zavestno spo-znan splošni razredni interes proletariata, je delavsko samoupravljanje dejansko potisnje-no v ozadje.
Povečanje profita tako ostane izključen in edino zveličaven interes, ki se mu popolnoma podredijo tudi vsi stroški delovne organiza-cije (odhodki) glede ,,usposabljanja" delovne sUe. Skrčenje teh stroškov gre seveda na račun povečevanja drugih postavk in zgolj zaradi plastičnosti primerjave predpostavlja-mo,j da gre za ,,trinajsto plačo". Vsak stro-sek za produkcijo, ,,usposabljanje" delovne sile gre iz akumulirane presežne vrednosti (dohodka OZD) in zato ta del denarja ne ustvarja profita. Vsaj kratkoročno in brez tveganja ne, kar bi ustrezalo edino zveličav-nemu interesu OZD ali tistih, ki odločajo v njfliovem imenu. S stališča razvite blagovne produkcije je ta strošek neproduktiven in se ga (minimum teh sredstev je neizbežen; razen v tistih vejah, kjer zadostuje zgolj fizična eksistenca - npr. gradbeništvo) nadpmešča z nizko ceno izobraževalnih storitev.12 s tern sta hkrati ubiti dve muhi na en mah, kajti razviti blagovni produkciji imanentni zakoni stalno znižujejo ceno blagu, ki je potrebno za reprodukcijo delovne sile in s tem nižajo tudi vrednost delovne sile. Produkcija cenene, trenutno potrebne in neizobražene delovne sile tako postane običajna produkcija delov-ne sile in se jo temu primerno ovekoveča še z zakonskimi akti. Z delovno zasnovo predloga zakona o usmerjenem izobraževanju ter neka-terimi ostalimi dokumenti iz tega področja (ki niso zakonska določila, jih pa utemelju-jejo) pa produkcijo tako,, ,,usposobljene" delovne sile reproduciramo. Kako?
1.
V že omenjenem dokumentu Izobraže-valne skupnosti Slovenije je na deveti strani zaslediti tudi podatek o tem, da ,,poklicna struktura zaposlenfli odraža kadrovsko-izobraževalne potrebe in interese posamične organizacije uporabnikov ...". V dovenskem gospodarstvu je skoraj 50 % vseh zaposlenih delavcev takih, ki imajo dokončano osnovno šolo (ali pa še te ne) ali pa so priučeni, torej polkvalificirani. Podatki o strukturi zaposlo-vanja v preteklem letu pa dokazujejo, da se je v sKupnem številu na novo zaposlenih delav-cev delež le-teh dvignil za 10 %, torej da narašča in obsega 60 % na novo zaposlenih delavcev. Da je znotraj tega odstotka kar tri četrtine delavcev emigrantov iz sosednjih republik, nas tu še ne zanima. Vendar se bomo vrnili tudi še k temu.
Iz navedenih podatkov sledi, da bo sloven-sko gospodarstvo v naslednjem obdobju, izhajajoč iz trenutne ,,poklicne strukture zaposlenih", izrazilo in zahtevalo predvsem delovno sik) ,,usposobljeno po osnovni šoli". Dejstvo, da kadrovsko-izobraževalne potrebe in interese (kvaliteto in kvantiteto teh potreb
in interesov) določajo tudi programi za raz-širitev dejavnosti, novi razvojni načrti, skratka nova investicijska vlaganja, stanja bistveno ne spreminja. Zaključek produkcij-skega cikla, ki se navzven kaže v gospodarski recesiji, ukazuje zaviranje in omejevanje vseh investicijskih vlaganj. To pa velja tako za konstantni kot variabilni del na novo založe-nega kapitala. Posledica tega ni le zmanjšana stopnja zaposlovanja, ki v prihodnje ne sme preseči 2 %, ampak tudi manjša sredstva za izobraževanje, oziroma ,,usposabljanje", če smo natančnejši (manjša sredstva v te namene so hkrati vzrok in posledica).
V pogojih, ko se ,,posamična" delovna organizacija nahaja v položaju ,,neodvisnega producenta", ko je likvidnost poslovaiija njen prvi cilj, ko ji sedanja poklicna struktura zaposlenih temeljno utemeljuje njene kadrov-sko-izobraževalne potrebe, ki jih le stežka spreminja zaradi nezmožnosti investicijskega vlaganja v razširjeno reprodukcijo, vpogojOi, ko vskladu s predvsem predelovalno industri-jo, ki je temelj slovenskega gospodarstva, uvažamo tujo tehnologijo in znanje in za to isto doma ni interesov, v teh pogojih je nemogoče pričakovati temeljitejši preboj v izobraževanju oziroma ,,usposabljanju". Ni namreč resnica, pa naj se v glavah ,,neodvis-nfli producentov" in njihovih ideologov prikazuje še tako intenzivno, da zahteva sedanja in prihodnja tehnologija specialiste in ozko ,,usposobljene" delavce. Polivalentna tehnična in široka teoretična in splošna izobrazba bi v ,,proizvodnem življenju olajša-la preusmeritev, prilagoditev industrijskemu in znanstvenemu napredku ter kontinuirano asimilacijo znanstvenih prispevkov in nove tehnike. Drugače povedano, s poklicnega stališča enostavna reprodukcija delovne sile v njenih sestavnih kulturnih dehh ne zadovolju-je več."13
Analogno temu je potrebno, kakor ae tolikokrat doslej, spet opozoriti na to, da kar 80 % delovnih organizacij nima dolgoročnfli proizvodnih in kadrovskih planov, tako, da je kratkoročno planiranje - normalno planira-nje. Vse to se na drugj strani personificira v tehnokraciji in birokraciji, ki izkoriščata svoj priviligirani položaj, katerega materialna podlaga je predvsem v položaju ,,neodvisnih producentov", kamor delovne organizacije sili med drugim tudi delovna zasnova predlo-ga zakona o usmerjenem izobraževanju.
2.
Na drugi strani pa se ta reprodukcija opravlja s tem, da se v programe za ,,usposab-ljanje" vključujejo le ,,izbrane vsebine temelj-nih in posebnih strokovno teoretičnih ozircn ma praktičnih znanj."!'* S tem je hkrati negiiano načelo, na katerega se nekateri tako radi sklicujejo, načelo, po katerem naj bi v usmerjenem izobraževanju oziroma reformi-ranem šolstvu ,^agoto\rili višjo izobrazbeno in kulturno raven, dali široko izobrazbeno osnovo, prispevali k enotnosti usmerjenega izobraževanja, omogočili razvijanje sposob-nosti in nagnenj učencev, . .. ."l^Vse to se bo razvijalo, vendar na račun razveljavljanja izobrazbe,lo nizke izobrazbene in kulturne ravni, ozke izobrazbene osnove, dvojnosti v usmerjenem izobraževanju, onemogočanja razvijanja sposobnosti in nagnjej učencev ... na drugi strani. Fond izobrazbe, oziroma ,,usposobljenosti", se bo določal vsako leto na novo v skladu z novim samoupravnim ^orazumom v ,,svobodni menjavi dela y neposrednih odnosih z izvajalci". To bo pri-vedlo do dekvalifikacije vsake predhodne generacije ,,usposobljencev", ki bodo že v primerjavi s svojimi mlajSmi kolegi v zaostan-ku. Slednji se bodo, zahtevam delovne orga-nizacije primerno, ,,usposabljali" konjuktur-no, glede na trenutne proizvodne potrebe, ki se iz leta v leto spreminjajo. Raven ,,usposob-Ijenosti" pa se bo obratno sorazmerno s spremembami togo omejevala.
,,Ta toga omejenost bodisi preprečuje hitro evolucijo, ki bi bila sicer mogoča, ali pa do te evoluciie vendarle pride, toda nad njegovo (delavcevo, op. pisl) glavo in se kaže v dekvalifikaciji, v poraznem razvrednotenju njegove osnovne izobrazbe in nazadnje v nezaposlenosti." 1'
PRODUKCIJA DELOVNE SILE
S tem bodo tudi možnosti teh delavcev za ,,izpopolnjevanje" razmeroma zelo majhne, saj njihova ,,usposobljenost" sčasoma ne bo ustrczala niti izhodiščnim normativom za ,,izpopolnjevanje". Pa tudi če bi!? Kajti programi za ,,izpopolnjevanje" so prav tako podrejeni ,,svobodni menjavi dela v neposred-nih odnosih" in zdi se vsaj, da stojimo pred začaranim krogom, ki niti spirala ne more biti. Kaže, da se bo podrejenost ozkim zahte-vam sprememb v produkcijskem procesu na vsaki naslednji stopnji usmerjenega izobraže-vanja na novo vzpostavljala in bo končno delavca popolnoma podredila interesom de-lovne organizacije.
»Konstruktivna« pripomba oziroma
predlog
Nasproti tako pogostokrat očitani ,,ne-konstruktivnosti", ki se opravičuje s tem, da gre Tribuni ponavadi ,,samo za kritiko, ni-česar pa ne predlaga", bomo tokrat ekspli-citno odgovorili v žargonu pravšnjosti, tj. še enkrat bomo ,,na kratko" ponovili smisel tega članka vsem, ki ga drugače nočejo ra-zumeti.
Predlagamo, da se tudi programi za ,,uspo-sabljanje po osnovni šoli" usklajujejo in formirajo v izobraževalnih skupnostih, da se cene storitev za ,,usposabljanje" prav tako določajo z dogovarjanjem in sporazume-vanjem v izobraževalnih skupnostih in končno predlagamo, da se tudi ti, ki se »usposabljajo po osnovni šoli" izobražujejo po celotni skupni vzgojno-izobrazbeni osnovi, ne pa po izbranih vsebinah!
To je vse, kar predlagamo! To tudi ni nič novega, saj je prav to del pripomb UK ZSMS Ljubljana k osnutku zakona o usmerjenem izobraževanju. Tisti del pripomb, ki v delovni zasnovi predloga tega zakona ni upoštevan!
Izobraževalne skupnosti, kolikor so samo-upravno in delegatsko sestavljene in v katerfli se uresničuje proces delavskega samouprav-Ijanja, ki ne more biti seštevek parcialnih interesov ,,neodvisnih producentov", temveč kot zavestno spoznano uresničevanje zgodo-vinskih interesov proletariata kot razreda družbe, take izobraževalne skupnosti so edino pravo mesto za samoupravno dogovar-janje in sporazumevanje o izobraževanju delavcev. Ta zahteva je upravičena tudi tedaj, ko izobraževalne skupnosti še ne opravljajo teh nalog v celoti in samoupravno in jih bo potrebno v bodoče šele temu primerno preoblikovati. Dolgoročen interes proleta-riata je zavestna družbena kontrola in ureja-nje družbenega produkcijskega procesa po svojih potrebah in potrebah ljudi sploh. To pa je nemogoče zgolj v ozko omejenem obsegu ,,posamične" delovne organizacije
OPOMBE:
1.  Torej ,,čim hitreje" in ne čimbolj kvali-tetno! To v vsem potrjuje našo trditev o zniževanju cen izobraževalnih storitev, ki predstavljajo ,,neproduktivne stroške" za delovne organizacije.
2. Ali, če smo točnejsi, za produkcijo delov-ne sile ne v njeni razširjeni obliki; posebej ne v pogojih gospodarske recesije.
3.  Na teoretsko zmedo, ki veje iz te termi-nologije,  smo  enkrat   že  opozorili  (glej Tribuna   št.   3—S,   Za  intelektualizacijo delavskth množic).
4.  Karl Marx, Kapital I.str. 219, CZ
5.  Prav tam, str. 60S
6.  ,,Poenostavljeno povedano, za proizvod-no  organizacijo  združenega  dela je  isto ,,kupiti" zdravstveno storitev ali usnje, iz katerega podjetje izdeluje čevlje.samo da se usnje kupuje neposredno na trgu, stori-tev družbenih dejavnosti oziroma zdrav-stvena storitev pase ,,kupi" z dogovorom med zdravstvom in materialno proizvod-njo."
Edvard     Kardelj,    Svobodno    združeno delo,   Brionske  diskusije, str.   191, DZS;
7.  Do tehnokracije in birokracije kot perso-nifikacije materialne podlage odnosov, v katerih so OZD ,,neodvisni producenti", še pridemo.
8.  Glej dokument  Izobraževalne skugnosti Slovenije ..Izhodišča za razvoj druzbeno ekonomskih odnosov na področju usmer-jenega   izobraževanja",   Delovno  gradivo dne 28. 09. 1979; prav tako je za obrav-navo tega področja zanimiv intervju pod-predsednika izvršnega sveta skupšcine SR Slovenije   Dušana   Sinigoja,   objavljen v sobotni prilogi Dela dne 19. 01. 1980
9.  Karl Marx, Kapital I.str. 406, CZ 10. Karl Marx, Kapital III. str. 498, CZ
Namesto zaključka
Za konec zapišimo nekaj še o nekaterih kvalitativnih in kvantitativnih premikih v sistemu ,,usposabljanja po osnovni šoli" v SR Sloveniji.
Vrnimo se najprej k emigrantski delovni sili. V prvih osmih mesecih lanskega leta se je v Sloveniji na novo zaposlilo okoli 11000 emigrantov iz sosednjih republik. Tri četrtine le-teh je opravljalo dela, za katera je potrebna dokončana osnovna šola ali ,,usposobljenost po osnovni šoli" ali pa nikakršna izobrazba. Priliv emigrantske delovne sile pa bo v bodoče omejen kot posledica zmanjšanja investicijskih vlaganj in v skladu s smernicami za uresničevavnje družbenega plana za leto 1980, ki predpisuje le 2 % stopnjo zaposlo-vanja. Ta restriktivni ukrep bo zmanjšal priliv delovne sile iz sosednjih republik za več kot polovico in po nekaterih ocenah število teh delavcev ne bo smelo preseči številke 4000.
Tu ne bomo govorili podrobneje (čeprav je nujno) o posledicah teh restrikcij zagospo-daistva ostalih republik in Jugoslavije kot celote in tudi ne o posledicah, ki se ob vsaki gospodarski recesiji manifestirajo v narašča-jočem nacionalizmu in šovinizmu. Te, danes že zelo prisotne pojave, je seveda potrebno zatreti in zavrniti tudi tiste, ki se pod pla-ščem za ,,neokrnjeno narodnostno identi-teto" bojujejo pravzaprav proti delavskemu samoupravljanju, kajti to kar druži jugoslo-vanske narode, niso njihove kulturne, na-cionalne in etnografske sorodnosti, ampak skupen, zgodovinsko potrjen boj za socialisti-čno revolucijo.
Vrnimo se k našim ,,predvidevanjem". Skladno z zmanjšanjem priliva emigrantske delovne sile bo slovensko gospodarstvo pre-lilo ustrezen manjkajoči odstotek delovne sile, ki so jo do sedaj izpolnjevali emigranti, v institucije za ,,usposabljanje". To prelivanje bodo omogočile institucije ,,usmerjanja in preusmerjanja", določila delovne zasnove in interpretacije teh določil, ki favorizirajo izobraževanje iz dela,l° oženje in kvantitativ-no krčenje predvsem družboslovnih smeri v izobraževanju in tistih, ki so neposredna baza zaposlovanja v družbeni režiji. Istočasno bo svoje storila tudi selektivna politika zaposlo-vanja, ki se obeta v zaposlovanju v tim. ,,neproduktivnih poklicih", najbrž pa se bodo, v tem močno pomembnem trenutku za slovensko šolstvo, izkazali tudi poklicni svetovalci, psihologj in ostali, ki bodo s svojimi merilnimi instrumenti izmerili ,,naravne preddispozicije, nadarjenost in prirojene sposobnosti" osnovnošolcev pred-vsem potrebam primerno.
Vsi ti instrumenti bodo slovenskemu gospodarstvu zagotovili tako delovno silo, za katero misli, da je najbolj potrebuje. Da bi že od vsega začetka zahtevali polivaletno tehni-čno in široko teoretično in splošno izobraz-bo, to se »neodvisnemu producentu" ne bo zdelo in se mu ne zdi dobičkanosno.
NAJ ŽIVI DELAVSKO SAMOUPRAVLJANJE!
ll.,,Kut fanatik (kapitalist kot poosebljeni kapital, op. J?is.) večanja vrednosti brez-obzirno sili cloveštvo k produkciji zaradi produkcije, zato pa tudi k razvoju druž-benih produktivnih sil in k ustvarjanju tistih materialnih produkcijskih pogojev, ki edini lahko tvorijo realno podlago viške oblike družbe, katere temeljni princip je popolen in svoboden razvoj vsakega višje oblike družbe, katere te-meljni princip je popolen in svoboden razvoj vsakega Karl Marx, Kapital 1, str. 667, CZ
12.  Sedaj je tudi razumljivejše zavlačevanje s podpisom družbenega dogovora o gradnji dijaskih  in študentskih domov v nasled-njem   srednjeročnem   obdobju,  porazne razmere na področju financiranja študen-tskega    standarda    (domovi,    stipendije, prehrana itd.), neurejenost podnajemniš-kih odnosov — vse to so ,,neproduktivni stroški"  ali se  kot  taki vsaj prikazujejo ,,neodvisnim producentom".
13. Andre Gorz,  Delavska strategija in neo-kapitalizem, str. 90, Komunist.
14.  Glej 44.  člen delovne zasnove predloga zakona o usmerjenem izobraževanju.
15.  Glej    opredelitve    45.     člena    delovne zasnove.
16. To    razveljavljanje    izobrazbe    bo   lepo vidno   tudi   navzven,   bodo   dobesedno otipljivo, če se tako izrazimo. 95. člen delovne zasnove predvideva, da bo ,,po končanem   usposabljanju   delavec   dobil potrdilo",   kjer   bo   navedeno,   kaj   zna delati, katere naloge zna opravljati, kaj je pridobit in za kaj se je usposobil. Učenci tn študenti pa dobe doplomo!
1 7. Andre Gorz, prav tam, str. 91_
18. Zaradi tega je naša taktična zahteva enakopravnost vseh treh oblik izobraže-vanja — pred vstopom v delo, ob delu in iz dela.
ZAKLJUCKI SSEMINARJA
UK ZSMS
LJUBLJANA
Udeleženci seminarja UK ZSMS v Porto-rožu smo v zvezi s svojim nadaljnjim delom v ZSMS na univerzi in sploh, na seminarju sprejeli naslednje zakljucke. Ti zaključki so napotki za nadaljnje delo vseh OO ZSMS na univerzi..
1.
V zvezi z vsebino in oblikami dela ZSMS na univerzi menimo, da je potrebno analizi-rati aktualnost problematike s katero se ta družbenopolitična organizacija ukvarja. Univerzitetna organizacija ZSMS mora svojo vsebino in obliko dela prilagoditi aktualnim problemom s katerimi se študentje srečujejo v študijskem procesu in v družbisploh. Tako bo omogočeno reševanje nekaterih perečih problemov, katerih reševanje je dosedaj , ostajalo ob strani ali pa, so bili resevani zgolj kampanjsko, največkrat z nekaterimi manife-stativnimi akcijami in mimo ZSMS (pa tudi ZK), ki tem problemom ni posvečala dovolj pozornosti. Razloge za to neaktivnost ZSMS na univerzi in kampanjsko reševanje proble-mov je po našem mnenju nujno potrebno iskati v delu ZSMS sploh, posebej pa, v načinu dela ZSMS v osnovni in srednji soli in organizacijah združenega dela. Za to je stanje, trenutno vlada v univerzitetni organi-zaciji ZSMS.nujna posledica razmer v katerih je ZSMS večinoma nevključena v reševanje dejanskih probiemov v družbi. Udeleženci seminarja zato zahtevamo, da se v ZSMS, posebej pa v osnovnih organizacijah, prične s sirokim idejno-političnim in teoretičnim delom, ki bo edino omogočilo spoznanje realnih družbenih odnosov m ustrezno takti-čno akcijo ZSMS.
2.
Udeleženci seminarja smo ob tem, ko smo govorili o družbenoekonomskem položaju studentov, posebej poudarili nerešeno stano-vanjsko jjroblematiko, ki je očitna tako v velikem stevilu študentov podnajtmnikov, ki žive v za življenje neprimernih pogojih, kakor tudi izredno slabem materialnem stanju študentskega centra. Udeleženci seminarja menimo, da je jjotrebno to problematiko reševati dolgorocno in se ne zadovoljevati zgolj s kratkorpčnim saniranjem petmilijon-ske izgube v Študentskem centru. Zato se bomo zavzemali za podjtis novega družbe-nega dogovora o gradnji studentskih in dijaš-kih domov za naslednje srednjerocno obdobje in nastopili proti vsakršnemu zavla-čevanju ter za sistemsko rešitev sofinanci-ranja SD s strani širše DPS. Tako bo zmanj-šan tudi pritisk na podnajemniška stanovanja v katerih bo ob prehodu na ekonomske stanarine pričakovati še poslabšanje življenj-skega standarda teh študentov.
Udeleženci seminarja menimo, da ni zado-voljivo urejena štipendijska politika, prehrana in zdravstveno varstvo studentov, oz. vse kar skrajšano imenujemo študentski standard, in kar je opisano v ,,Oceni sedanjega trenutka na univerzi z aspekta UK ZSMS", ki jo skupaj s pripombami izrečenimi naseminarjuv celoti podpiramo. Menimo, da je ta ocena lahko dobra osnova za nadaljnje delo v osnovnih organizacijah ZSMS na univerzi. Tudi položaja študenta v študijskem procesu ni mogoče ločevati od teh družbeno-ekonomskih temeljev študentovega življenja. Celovito, kritično in družbeno angazirano osebnost študenta, ki bo subjekt in ne objekt študijskega procesa, bomo lahko izgradili samo v dobrih pogojih za delo. V te pa je potrebno vključiti tudi prizadevanje za razvoj samoupravnih in delegatskih mehanizmov in odnosov na VTO in na univerzi, preko kate-rih bodo študentje lahko izražali in uveljav-ljali svoje interese.
3-
Sprotni študij
Ocena sedanjega stanja: Z neupoštevanjem dejanskih možnosti in z nepremisljenim orga-niziranjem se je sprotni studij v izvajanju spretnenil v svoje nasprotje. Opozoriti mo-ramo tudi na premalo odgovorno angažiranje DPO ob uvajanju in izvajanju sprotnega štu-dija, kar je pripeljalo do precejšnjih odsto-
panj-
S povečevanjem študijskih obveznosti in s formalnimi spremembami, ki naj bi omogo-čile sprotno studiranje (delni izpiti intd.), se je skrajšal le čas študija. Ob tem se je preko-merno povečala obremenitev študentov in tako je jasno padla kvaliteta študija. Tako stanje je tudi eden izmed vzrokov za zmanj-šano družbeno-politično angažiranost študen-tov. Za preseganje takega stanja je nujno.
Sprotni študij po vsebinski plati zahteva bist^/eno drugacne materialne pogoje kot klasična oblika študija. V prvi vrsti gretu za vsebinsko pove^avo z ostalim združenim delom za svobodno menjavo dela. To je pogoj za dejansko uresničevanje potreb zdru-zenega dela (predvsem preko študijskih programov) in potreb visokega in visjega solstva. V prvi vrsti je tu treba rešiti prostor-sko problematiko, ki že v osnovi preprečuje normalno   delo  izobraževalnih   ustanov.   Za
doseganje skupnih ciljev se morajo VTO tesneje povezati in enotno nastopiti v okviru Univerze. Probleme |e trebajasno, neposred-no razložiti in jih resevati v siršem okviru, ne pa v zaprtem krogu Univerz.
Veliko pozornosti je treba nameniti tudi pedagoškim kadrom na VTO, tako na po-dročju kvantitete kot kvalitete. Učinkovit sprotni šiudij zahteva več pedagoških delav-cev, ki bi morali biti bolj angažirani, pred-vsem na področju vzgoje (v siršem smislu). Zavedamo se obremenjenosti pedagoških delavcev, vendar smatramo, da s sedanjem stanjem nikakor ne moremo biti zadovoljni. Preslaba povezanost v združenem delu na eni strani in dosedanje pedagoško delo pogoju-jeta tudi v veliki meri neustrezne študijske programe.
Vendar vsi ti pogoji, ki se odražajo v sprotnem itudiju, niso ^nekaj objektivno danega, da ne bi mogli nič spremeniti. Spre-membe sedanjega stanja so nujne in začeti je treba pri koreninah po|avov. Vsekakor pa moramo neprestano upostevati vse tri kom-ponente: Cas študija, kvaliteta študija in obremenjenost študenta, ki je nikakor ne smemo preseči. To jasno kaže, da je nujno racionalizirati ves proces vzgoje in izobraže-vanja na Univerzi. Zato je potrebno povezati in tvorno delovati na vseh samoupravnih in družbenopolitičnih področjih od katerih je odvisen razvoj visokega in višjega šolstva pri nas. Drugače bodo vse parole — vključno z raziskovalnim delom študentov ostale le na papirju.
4.
Velika večina udeležencev seminarja je v svojih poročilih iz osnovnih organizacij omenjala velik odstotek nedelavnosti članov ZK znotraj ZSMS in na fakultetisploh. Za to predlagamo, da se na vseh VTO, pa tudi občinskih konferencah ZKS pristopi k analizi o dejavnosti komunistov znotraj ZSMS pa tudi sirše na univerzi. Ob tem predlagamo vsem osnovnim organizacijam ZSMS na VTO, da sprožijo pobudo za oceno razmer v svojih sredinah skupaj z vsemi družbeno-političnimi organizacijami, posebno pa, zvezo komuni-stov. Pri teh analizah naj upoštevajp sedanje družbeno-ekonomske razmere v naši družbi, materialne in druge pogoje v katerih delajo posamezne VTO, socialno ekonomsko struk-turo študirajočih, idejne tokove na univerzi in med študenti, itd. V to akcijo naj se vklju-čijo tudi naši informativni mediji.
5.
Udeleženci seminarja menimo, da je nujno, da se vse osnovne organizacije ZSMS na univerzi še aktivneje vkljucijo v razprave o reformi našega vzgojno-izobraževalnega sistema. Predlagamo tudi, dase te reforme ne zavlačuje in se čimprej pristopi k javni raz-pravi o predlogu zakona o usmerjenem izo-braževanju, ki naj bo dan čimprej v javno razpravo.
V zvezi z nesorazmerjem pa, ki se pojavlja v strukturi vpisa na univerzo, udelezenci seminarja menimo, da je potrebno odločneje pristopiti k uveljavljanju delavskega samo-upravljanja v smislu, da se izboljša delovne pogoje v materialni produkciji, da se delavce iz neposredne proizvodnje ustrezneje nagra-juje in tudi na ta način prepreči razraščanje upravnih in režijskih služb. Teh protislovij naše socialistične graditve seveda ni mogoče administrativno odpraviti in ne razrešiti, vendar pa je razloge za tako strukturo vpisa potrebno iskati predvsem tu.
6.
Ne, da bi vzroke za probleme dela univer-zitetne organizacije ZSMS iskali zgolj v orga-nizacijskih težavah^ udeleženci seminarja menimo, da je za ucinkovito in organizirano delo nujno potrebno urediti evidenco član-stva ZSMS. V zvezi s tem predlagamo, da se ponovno aktualizirajo konkretni predlogi univerzitetne organizacije ZSMS in Mestne konference ZSMS, prav tako pa naj se sproži ponovna razprava na RK ZSMS.
7.
Udeleženci seminarja podpiramo pobudo o kolektivnem vodenju v ZSMS. Menimo pa, da je potrebno izvesti razpravo o kolektiv-nem vodenju v vseh OO ZSMS in sicer na podlagi dokumenta RK ZSMS, ki ga je po-trebno kritično ovrednotiti.
Konkretnejše opredelitve posameznih akcij univerzitetne organizacije ZSMS se nahajajo v programu dela te organizacije za obdobje dcr mcseca maja, torej do naslednje programsko-volilne konference. V ta program morajo biti vključeni tudi zakljucki tega seminarja, ki so obvezujoči za vse člane uni-verzitetne organizacije ZSMS.
Naloga vseh OO ZSMS je, da na podlagi teh zakijučkov in na podlagi programa UK ZSMS do meseca maja naredijo konkretne načrte za delo, določijo nosilce in rpke izvedbe. O vseh akcijah naj sproti obveščajo P UK ZSMS, Tribuno in RŠ.
PROTI ANARHIČNOSTI l SLOVENSKEM ELEKTROGOSPODARSTVU N PROTI NEKRITlCNI EKOLOGIJI!
la uredništvo tndi PodgorniV
Namen pričujočega prispevka ni tehtanje pretehtavanje ,,argumentov" za in proti j»či, pač pahoče pokazati, kako določena anerja in pogoj, ki izvajajo iz produkcijske iakse te družbe.nazadnjeopredeljujejo in toducirajo tisto, čemur pravimo ,,ekološka Sza". Pokazati torej hoče, da navzkrižja teresov, do katerih prihaja ob vprašanju aditve HE Kobarid, niso niti zgolj stvar pre-ičanja, niti nazora, niti kakrkoli drugega z omo metafizike, pač pa nastopajo kot ijnost, ki jo na dani stopnji zgodovinskega pvoja materialne produkcije opredeljuje novno protislovje naše prehodne družbe, mreč dejstvo, da celoto družbenoekonom-h odnosov na eni strani še vedno določajo menti blagovne produkcije s svojimi koni anarhičnosti in podvrženosti slučaj-n nihanjem na svetovnem tržišču, po drugi ani pa hočemo to anarhičnost blagovne odukcije preseči in ukiniti z njenim po-užbljanjem.
Dejstvo, da v blagovni produkciji človek ne upravlja s svojimi prcxiukcijskimi silami, , je ,,suženj produkta svojih rok", pomeni, ni tudi človekov odnos do narave, način sjgovega presnavljanja z naravo nič drugega rt ravno narava blagovne produkcije same, no ,,naravno" ogledalo. V tem ogledalu ko zasledimo vsa družbena prostislovja, ki zi blagovni   fetišizem  sedimentirajo  na ukte človekovega dela in nastopajo kot ostojno, od človekove volje neodvisno, ološko" nasprotje med njim in naravo. i ,,ekološka kriza', je potemtakem posre-,a s krizo blagovne produkcije same, ileden  in do skrajnih posledic izpeljani ikološki boj" mora biti torej boj za ukinja-vzrokov, ki ekološko krizo producirajo, :j boj proti blagovni produkciji sami. S je določena tudi osnovna dilema ekološ-izhodišč: ali naivno donkihotstvo ali po-uiboj.
IV naši prehodni družbi nastopajo kot to-
ia tega boja organizacije združenega dela.
ijihovem okviru, ne pa v nekih časnikar-debatah in prepričevanju, se krešejo tudi
i eLološkega boja. Da bi sestopili z oltarja
čosti, si poglejmo zgolj nekaj tipičruh irimerov nastanka tako unenovane ,,ekološ-
krize".
Leta 1968 je dimnik termoelektrarne Colubara vsak dan bruhnil v zrak 1.000 ton anega prahu, tako da se je okolica kmalu premenila v črno puščavo. Ko so se kmetje ičeli pritoževati, da ne morejo več dihati, so ! (tipično) oglasili tehnokratski demagogi: Ali hočete tovarno, ki bo zaposlila Vaše troke, ali pa ustavimo elektrarno. Sicer pa rah, ki ga trosi dimnik, sploh ni nevaren dravju - le ljudje so malo bolj umazani!"
Podobno je bilo v Trbovljah, ko je neki Strokovnjak" vrgel med ljudi tale ,,manifest inizma": ,,Zdravniško je dokazano, da smentniprah podaljšuje življenje!" Prav ptovo, vprašanje je samo - komu? Namreč I tako imenovani ,,strokovnjaki" dobro edo, kako se tehtajo koristi.
Delavci in kmetje, ki so v takih primerih eposredno prizadeti, redko prestopijo prag
nezadovoljnosti in godrnjanja kot npr. neki kmet s Koroškega, ki je v lokalnem glasilu opisal položaj kmetov ob ,,umazani" tovarni. Clanek zaključuje takole: ,,Ce je zaradi za-strupljenega zraka poškodovano rastlinstvo, je tudi nam, ki nismo šolani, jasno, da to ni čisto nedolžno za naše zdravje. Pa glej! Naši zdravstveni delavci o tem nič kaj radi ne govorijo, oziroma so zelo previdni v svojih izjavah. Tudi občina se drži pri stvari zelo ob strani, videti je, kot bi se bala zamere!"
V Zasavju se je zaradi inverzije vsak dan nakopičilo v nizkfli zračnih plasteh okoli dvesto ton SO2, tako da je bila situacija v bližnji in daljnji okolici še najbolj podobna ,,plinski vojni" Zaradi takšnih razmer in pa predvsem zaradi drastičnega dviga obolenj na dihalih je političnipoložajpogosto vzkipeval. Ljudje namreč niso hoteli več odškodnin za uničene pridelke in zdravje, ampak so hoteli zrak, ki bi ga lahko dihali. Povemo naj še to, da je leta 1973 termoelektrarna Trbovlje delovala kot nekakšna ,,ekološka rentniška korporacija". Za uničene pridelke in zdravje je ljudem vsako leto preprosto odplačevala določeno vsoto denarja. Tako je imela kar 130 .jentnikov" v trboveljski in 224 v hrast-niški občini. Kako hitro in spontano priha-jajo k nam najrazličnejša zamejska slepila, se zavemo, ko odkrijemo, da je termoelektrarna Tibovlje delovala pravzaprav po ameriškem sistemu ppp oziroma polluter pays pollution - ali kdor onesnažuje, naj še plačuje. Pač najlažje in najhitreje.
Na ta način postajajo ekološka vprašanja neposredno politična. Takratni predsednik občinske skupščine Trbovlje Janez Ocepek je dejal: ,,vprašanje varstva zraka in okolja smo primorani upoštevati pri sleherni politični odločitvi." Res je, da so se zadeve po zgra-ditvi trboveljskega dimnika izboljša'e, mislim pa, da ni razloga, da bi zato peli odo radosti.
Zarad* anaihičnih razmer v slovenskem elektrogospodarstvu plačuje Zasavje še dodatni davek. Ko je pred nekaj leti moraia TE Trbovlje zaradi nizkega vodostaja delati s polno paro, je Zasavje dobesedno zasul prah in prebivalci so se potopili v oblaku dima. Kakšne politične posledice ima lahko onesna-
gospodarskega objekta na področju akumula-cijskega jezera in tako je padla odločitev (1) Vprašati se moramo, tudi kdo so ti ,,strokov-njaki" in v čigavem imenu odločajo mimo interesov ljudi, saj je več kot očitno, da bi bilo v primeru Soče prizadeto več kot pa zgolj gospodarskiobjekti.
Položaj tehnokrata tako kot birokrata izhaja iz objektivnih pogojev materialne produkcije. Pri tem tehnokrat nastopa kot subjektivni nosilec objektivnih teženj kapita-la, ki se mu seveda vsled njegovega položaja zdijo eksistenčno nujne in neprizivne. Zato mora te svoje težnje neposredno producirati tako, da stalno ustvarja lažne objektivne dileme, v okviru katerih lahko sam kot tehnokrat sploh deluje. Pri tem z njemu lastim politikantstvom plava v praznem pro-storu, ki ostaja povsod tam, kjer so subjektiv-ne sile te družbe zapustile vlogo vrhovnega arbitra in prepustile vlogo odločanja delavcu. Koliko je bilo namreč na naših tleh govorov, ko so direktorji grozili, da bodo zaprli tovar-no, da bo v kraju zavladala lakota, da ne bo ne kruha ne soli. Koliko je bilo primerov izsiljevanja javnega mnenja, češ, odločite se: plin in seje ali pa denar! Mar hočete svojim otrokom odvzeti kruh! Ustvarjanje takih dilem je kruh tehnokracije.
Najbrž ni potrebna posebna razlaga txdi-tve, da odločitve znotraj takih dilem dejan-sko prenehajo biti kakršnekoli odločitve sploh, že sama postavitev takšne dileme je hkrati tudi njena rešitev. Odločitev je zgolj že premeditirana določitev. Pri uresničevanju svojih težav, tehnokrat seveda ne nastopa z močjo argumenta, ampak z argumentov moči. (2)
Post festum se skušajo posledice takšnih ,,premeditiranih določitev" zajeziti z admini-stratiwapii ukrepi. Do kam takšni ukrepi sežejd(^am bo največ povedal primer celjske Cinkarne. Nekaj mesecev po pričetku obrato-vanja celjskega obrata TiO^ je republiški sekretar za urbanizem dejal: ,^ekaterih napak si ne smemo odpustiti. Ena takšnih je T1O2 v Celju. Tu pre za nedokončano investi-cijo. Tovarna obratuje brez vodnogospodar-skega dovoljenja. Po zakonu jih ne moremo
zevanje ui degradiranje okolja je za nasnajbolj ustaviti, lahko pa jih vsak teden, ko izpustijo
yl rezervoarjev hudo strupene snovi, tožimo!" Moralna stran tega vprašanja nas tu prav gotovo ne zanima. Dejstvo je, da je do tožbe prišlo in da sodba okrožnega gospodar-skega sodišča v Celju predstavlja milo rečeno farso. Celjska Cinkarna je bila namreč obso-jena na pogojno kazen 20.000 din. V obra-zložitvi stoji zapisano: ,,V danem primeru pa dejanje ni bilo storjeno zaradi pomanjkanja čistilnih naprav, temveč zaradi malomarnosti predvsem odgovorne osebe te in te . .."
poučni primer Doline smrti. Svinec iz Mežice in Črne je začel potem, ko je uničil, oziroma trajno poškodoval okrog 500 ha gozda, izganjati še ljudi, tako da so množično iskali zaposlitve drugod, mladina, ki je doštudirala, se ni hotela več vrniti nazaj, kraj je propadel. Svojevrsten _primerek je tudi tovarna dušika Ruše. Že znani ,,strokovnjaki" so ljudem neznosen položaj pojasnili takole: „ .. .na podlagi laboratorijskih analiz in raz-iskav švicarskega medicinskega centra je dokazano, da pare iz dimnikov ferosilicijevfli in sicilijevih peči niso nevarne za zdravje Ijudi, živali in rastlin niti v najožji bližini tovarne . ..!" Podobni so tudi argumenti uStrokovnjakov" v primeru HE Kobarid. Clan Komisije za energetiko je namreč z opombo »relata refero" izjavil, da so ,,stro-kovnjaki" prišli do zaključka, da gradnja jezu ne bi poškodovala nobenega pomembnega
Ta odgovorna oseba pa je konec koncev de-lavec v celjski Cinkarni. Torej so se vse pre-grehe zvalile na pleča nekega delavca, pri tem pa se nihče ni vprašal, kakšno je ozadje te zadeve. Da je namreč Cinkarna že kar nekaj let slalomiiala med zakoni za zaščito okolja in da ne gre za enkratno dejanje, temveč za ustaljeno prakso te ustanove, pogojeno s tem, da so začetne prehitre in izsiljene odlo-čitve nujno pripeljale do posledic, ki se jih ne da preprečevati tako, da se nekoga post festum pribije na ekološki križ. Administra-tivno reševanje ekoloških problemov je torej le še komični iztek tragedije, ki pa se žal nikdar ne začne šele v zadnjem dejanju. Ekološke argumente je potrebno torej upoštevati prej, predno njihovo težo izpriča nehoten potek stvari. (3)
Ce hočemo ugotoviti, kaj se pravzaprav napleta okoli HE Kobarid.se moramo naprej preseliti v sfere slovenskega elektrogospodar-stva. Prva večja vodna elektrarna je bila v Sloveniji zgtajena leta 1914 na Završnici. Stiri leta kasneje je bila zgrajena Fala, ki je bila tedaj celo v evrooskih /azmerah pravi g%ant in celih petindvajset let se ni porabljala niti polovica energije, ki so jo dajale falske turbine. Do konca drugc svetovne vojne je v Sloveniji zraslo še sedem elektrarn, vendar pa se vzroki sedanjega položaja v elektrogospo-darstvu začenjajo šele po vojni. Potrebno je bilo namreč čim hitreje spraviti na noge razbito težko industrijo, za kar je seveda nedvomen pogoj ravno razvito elektrogospo-darstvo. V teh časih so se rodila tudi podjetja (Litostroj, Rade-Končar, Metalna, Tehno-gradnja, Gradis itn.), ki so kasneje krepko prestopila tako republiške kot državne meje. Pospešena gradnja slovenskega elektrcwospo-darskega sistema je zahtevala seveda akumu-lacijo ogromnih finančnih sredstev na eni strani, na drugi pa povezavo slovenskega elek-trogospodarstva ne le z drugimi republikami, ampak tudi s tujino. Od konca vojne pa do leta 1978 je bilo v Sloveniji zgrajenih še 30 novih agregatov, tako da je bilo slovensko elektrogospodarstvo primorano iskati še Siršfli stikov v energetskih sistemih porazde-ljevanja in potrošnje električne energije, da bi lahko obviadovalo vse hitrejše naraščanje potrošnje. Predvideva se, da bo naš celoten energetski potencial do leta 1980 narasel kar na 12.300 gWh električne energije, kar pa je
Kprvih predvidevanjih za 700 milijonov fh manj, kot bodo znašale celotne potrebe slovenskega   gospodarstva.   Nesorazmernost med proizvcxlnjo in porabo se je pokazala prvič leta 1959, ko je prišlo do večjih reduk-cij električnega toka. Od takrat predstavljajo redukcije   sporadičen pojav  in  neprestano opozarjajo na anarhičnost in nesorazmernost proizvodnje in potreb, ki vlada v slovenskem elektrogospodarstvu. (4)
Tem sporadičnim krizam slovenskega elektrogospodarstva vedno sledi mrzlična gradnja, vendar je bilo že leta 1973 očitno, da se poraba veča tako hitro in nekontroli-rano, da se je ne da dohiteti z nikakršnimi pospešenimi načrti razvoja in brezglavnimi predlogi, da bi z jezovi zabetonirali vse naše hidroenergetske kapacitete. Opisano situacijo v slovenskem elektrogospcKlarstvu bi lahko na kratko označili s prevladovanjem blagov-nih elementov, ki po svoji notranji nuji vedno znova producirajo sporadične krize. Teh kriz pa se ne da premagovati s pospešeno produk-cijo električne energije, ki jŽi lahko le po-glablja, ampak zgolj z družbenim regulira-njem proizvodnje in porabe, torej s podruž-bljanjem elektrogospodarstva. Kar je pri tem pomembno, je dejstvo, da podružbljanje elek-trogospodarstva pomeni predvsem gradnjo manjšfli, regionalno in lokalno pomembnih elektrarn, ne pa gradnjo gigantov, ki se že v osnovi izmikajo kakršnikoli možnosti dnižbe-ne regulacije proizvodnje in potrošnje elektri-čne energije, saj jih zaradi njihovega ogrom-nega potenciala preprosto moramo vklapljati v mednarodna energetska omrežja, ki pa po drugi strani s slučajnimi nihanji na svetovnem tržišču onemogočajo odpravljanje anarhično-sti blagovne produkcije. (5)
Poleg tega popolnoma neposredne koristi, ki bi jo imelo Posočje od gradnje HE Koba-rid, ni, saj le ta ni niti regionalnega, niti lokal-nega pomena, medtem ko je škoda jasna že zdaj in je ravno regionalna in Jokalna. Na-pačno bi bilo namreč, da bi pri stvari pozabi-li na interese Posočanov, saj je Posočje ena izmed slabo razvitih slovenskih regij in končno HE Kobarid in s tem povezan more-bitni, vendar vprašljivi hitrejši razvoj gospo-darstva ob Soči lahko predstavljata za tamkajšnje prebivalce večji interes kot je po ohranitvi želja neokrnjenega okolja. Vendar se moramo pri tem spomniti tudi dejstva, da se je ob zadnjem referendumu kar 97 % Posočanov odločilo za pospešen razvoj kme-tijstva kot neposrednega-izhoda iz gospodar-ske zaostalosti tega predela. Zaradi slabih izkušenj v zvezi z upoštevanjem ekoloških argumentov pri postavljanju gospodarskih odločitev moramo zato budno spremljati, kako in zakaj bi se morda konec koncev odločilo za.
Če gledamo širši pomen HE Kobarid v okviru slovenskega elektrogospodarstva, moramo ugotoviti, da bi elektrarna kljub svojim 210 gWh letne proizvodnje energije čez dvajset let predstavljala le še 0,5 % celot-nih kapacitet slovenskega elektrogospodar-stva. Tak pljunek v morje pa bi bil velik okrog 3 km^ in bi z njim prav gotovo do nespoznavnosti spremenili posoško krajino.
Ge torej govorimo o Soči, moramo upoštevati sledeča dejstva in argumente:
1. Anarhični položaj v slovenskem elektro-gospodarstvu narekuje  njegovo hitrejše po-družbljanje in s tem tudi družbeno regulacijo ne le proizvodnje, temveč predvsem porazde-ljevanja in potrošnje energije. Ce ne bomo kmalu   začeli   z    družbenim   reguliranjem potrošnje energije, je danes nesmiselno pro-blem Soče sploh postavljati na dnevni red, zato ker bo popolnoma brez nasprotij in kresanja interesov rešen jutri.
2. Ekološki argumenti se kljub temu, da je njihov pomen določen z ustavo, v praksi obravnavajo le redko in večinoma postanejo plen tehnokratskih manevrov. Dejstvo, da so bile doslej pomembne odločitve postavljene s premajhnim  upoštevanjem   ekoloških  argu-mentov,   zahteva,   da   dvakrat  premislimo, predno zagrešimo novo neumnost.
3.Soška elektrarna bi se vklapljala v celoten elektroenergetski sistem Slovenije, zato njen pomen ne bi bil neposredno regio-nalen, a bi se zaradi nje do nespoznavnosti spremenila fizionomija cele pokrajine.
4 HE Kobarid lahko predstavlja za Po-sočje samo večji interes kot so skupni inte-resi po čim večji ohranitvi neokrnjenega okolja. Vendar pa moramo predvsem zaradi doslejšnje prakse neupoštevanja ekoloških argumentov budno paziti, kako in zakaj bi se Posačani morda odločili za. (6)
OPOMBE:
1.  Kako je mogoče} da se v primeru Soče gleda   zgolj   na   skodo   v   ,,gospodarskih objektii     pri tem  pa so se Posočani-referendumu   97-procentno   odločili   za pospešen razvoj Imietijstva? Kobariški jez bi ustvaril namreč kar okrog 3 km2 veliko umetno jezero, ki bi prekrilo tudi plodn« površine nujno potrebne za kmetijstvo. _
2.  Tudi v primeru Soče se postavljajo takšne dileme,  češ,  ali  rešitev energijske krize, oziroma   njeno  preprečevanje,  ali  Soča, vendar si v svoji ,,objektivnosti" nihče ne zastavi   vprašanja,   v   kolikšni  meri   HE Kobarid     sploh      kaj     rešuje.     Takšna objektivnost je zgolj sistematična subjek-tivnost in napeljevanje vode na svoj mlin, a   ov tem   kasneje.  Svoje  gnezdo  išče  v mračnih politikantskih manevrih ,,in to da so   ljudje s  problematiko  zgolj  površno seznanjeni,  je«predpogoj   in   najtrdnejše jamstvo za njegov uspeh.
3.  Res je, da HE Kobarid ne bi degradirala okolja v  tolikšni  meri,  kot  to počneta recimo celjska cinkarna ali mežiška topil-nica, vprašanje pa je, kakšne bi Iahko bile drugotne  posledice.  Spomnimo se samo primera    ciščenja   umetnega   jezera   HE Moste, ko je zaradi^nile in postane vode poginilo vse, kar je ziyega od Most naprej.
4.  Seveda so razmere v slovenskem elektro-gospodarstvu    neposredno    odvisne     od našega celotnega gospodarstva in obratno.
5.  Iz tega sledi zaključek - prerokom objek-tivnosti navkljub — da soska elektrarna ne bo rešila nobene krize, še najmanj pa ener-getske. Zato je dilema ali rešitev energijske krize ali Soče lažna dilema, dejanska pa se glasi takole: ali intcresitehnokracije, ki z brezglavimi   načrti   zgolj   krepijo   anarhi-čnost elektrogospodarstva in s tem ener-gijsko krizo  ali pa interesi Posočanov in sirši daljnoročni interesi družbe.
6.  Soška    elektrarna    ne    rešuje    energijske krize,   pač    pa  jo,   če   ne   računamo   z načrtnim družbenim uravnavanjem potreb in porabe v slovenskem elektrogospodar-stvu,   žgoJj   poglablja.  Dilema,  ali rešitev energijske krize ali rešitev Soče, je zat.o lažna dilema.
STALIŠČA ODBORA ZA VARSTVO OKOLJA PRI UK ZSMS O HIDRO-ELEKTRARNIKOBARID
Ob favni razpravi v zvezi z gradnjo HE Kobarid in o tem posegu v zgornji tok Soče smo študentje Univerze E. Kardelja vLjubljani:
Proti dejstvu, da nas stopnja blagov-ne produkcije pri nas in predvsem artar-hična nesorazmernost produkcijskih možnosti in potreb v slovenskem elek-trogospodarstvu silijo v odločitve, katerih posledice predstavljajo uničenje naravruh vrednost in znamenitosti neiz-rekljive vrednosti. Varstvo okolja ima v samoupravni socialistični družbi z ustavo določen in zagotovljen pomen. Zahtevamo, da se ta pomen upošteva tudi v praksi.
- Proti lažnemu objektivižiranju ,,soške dileme", češ, ali rešitev energet-ske krize ali pa Soča, saj HE Kobarid v nobenem pogledu ne rešuje energetske krize, pač pa zgolj krizo slovenske gospodarske kratkovidnosti Zahteva-mo, da namesto brezglavifr načrtovanj začnemo s temeljitejšim podružblja-njem in družbenim reguliranjem potreb v slovenskem gospodarstvu, saj je ,,naša bitka za pkniranje na podlagi novega sistema tudi bitka za socializem" (M. Ribičič). - Proti tehnokratskim ma-nevrom, ki skušajo dejanske interese Ijudi zamašiti z leporečji v imenu ,,na-predka". Med temeljne interese naše družbe spada tudi z ustavo zagotovljena pravica do najmanj okmjenega okolja. Zato ,,ekologija predstavlja pomembno sredstvo v našem bofu proti tehnokmt-skemu načrtovanju razvoja in proti pri-vatnolastniški stihiji in potrošniški brez-obzirnosti posegov v naravo." (M. Ribičič)
Zahtevamo temeljitejše upoštevanje ekoloških, argumentov pri planiranju našega družbenega razvoja, kar pa seveda v nobenem smislu ne pomeni, da se postavljamo zoper razvoj produkcij-skih sil.
Proti tistim strokovnim študijam, ki skozi lažno objektivnost zagovarjajo tehnokratske interese.
In s tem proti gradnji HE Kobarid. Zahtevamo, da se naredijo alternativne študije razvoja sbvenskega elektro-gospodarstva v skladu z zgoraj navede-nimi točkami in v smislu samoupravne socialistične družbe, njenih interesov in zahtev.
STAVKA
EISENSTEIN
Znani so superlativi, ki jih sovjetskemu režiserju Sergeju Mihajloviču Eisensteinu (1898-1948) obešajo zgodovine fibna: ,,naj-večji cineast vseh časov", ,,prvi revolucionar-ni filmski umetnik" itd. Njegovi filmi imajo torej zanesljivo mesto v zgodovini in niso več predmet spora (odkar so v SZ po Stalinovi smrti dovolili predvajanje dmgega dela IVANA GROZNEGA). Toda v 24 letih (od datuma prvega fihna STAVKA - 1924 - pa do svoje smrti) je Eisenstein posnel le sedem filmov (če ne upoštevamo nerealiziranih projektov) in ogromno napisal (njegova Izbrana dela so v šestdesetih letih izšla v Moskvi v šestih knjigah, a r.obena ne obsega manj kot 600 strani). Prav njegova teoretična refleksija pa je tista, ki je še zmeraj pogost povod nelagodnosti. Delno celo po njegovi zaslugj: Eisenstein kot pisec namreč ni lahek avtor - najprej verjetno že zaradi svojega igoščenega, naglega, sbkovitega, asociativne-ga stila. Predvsem pa seveda zaradi same teoretične drže, ki se je pogosto spreminjala, nikoli prav ustalila ali uokvtrila v trdnih konceptih, pristopala k estetski reflekcijž, ne da bi se veliko ozirala na tradicionalne pojme, hkrati pa — in to je morda najbolj značilno - prakticirala vztrajno prepletanje filmske fabrikacije in refleksije o njej. Od tod - v zgodovini fihna in teorije - znane teze, ki so po eni strani povzdteovale Eisensteina umetnika, da bi lažje zn\anj5ale pomen Eisen-steina teoretika, ali pa na> ožjem področju teorije videle ne le epega, marveč ,,več Eisen-steinov", od katerih bi vsak spodbijal prej-šnjega: ta ,,razmnožitev" Eisensteina - teore-tika se seveda nanaša 'Ha drsnost in ,,ne dovolj" znanstveno strogost njegovih koncep-tov (zlasti koncepta montaže), ki bi si ga (zaman) radi nprisvojili".
Eisenstein je gotovo malo ,,čuden" teore-tik, ki se mu ni posrečilo nobena velika teoretična sinteza: njegovi največji teksti — NERAVNODUŠNA NARAVA,MONTAŽA, REŽIJA - so deiansko le osnutki (deprav na 300, pa tudi 600 straneh), kier se misel pogosto razpusti na vse strani. Njegova strast teoretiziranja ne vzdrži v trdnih konceptih, marveč ima raje določeno pojmovno svo-bodo, ki se dogaja v nenehnem predelovanju pojmov. Ta nenehna pojmovna transforma-cija je Eisensteinova konstanta, pogosto dolo-čena z ideološkimi in političnimi premiki v sovjetski družbi (najočitnejše pač nujnosti zamenjave koncepta ,,dialektičnega konflik ta" z ,,diatektično enotnostjo", filmskim ;,ekvivalentom" stalinske ,,socialistične enot-nosti"), ki pa je zmeraj (najprej odkrito in kasneje na skrivaj) igrala na eno in isto karto: ,,intelektualna montaža", ,,intelektualna atrakcija".*
Ideja ,,intelektualnega flfana" korenini že v Eisensteinovem prvem (še gledališkem) tekstu MONTAŽA ATRAKCIJ (1923), dovolj zgovorno pa jo napovedujeta tudi oba tukaj (doslej pri nas prvič) prevedena eseja2 — in sicer v vseh tistih temeljnih postavkah, ki obravnavajo problem filmske forme kot ideološko vprašanje. Ideja ,,intelektualnega filma" (ki bi pač zahteval širšo predstavitev) je preko asociacij in »emocionalnih kombina-cij" zmeraj imela za ctlj konceptualni učinek in gledalca. Ta izraz ,,učinkovanja", ,,vpliva-nja" na gledalca (enako pogost kot reflekso-loški izraz ,,stimul", dražilo) se pojavlja v vseh Eisensteinovih tekstih, pri čemer je marda najboH deflniran v beležkah o nikoK iealiziranem filmskem projektu, zamiSljenem na Marxovem KAPITALU. Tam je tudi dobro ponazorjen osnovni princip ,,intelek-tualnega filma" - t. j. deanekdotizacija: anekdota bi služila le kot izhodiščna spodbu-da (stimul, dražilo) in bi obstajala v verigi ,^timulov", na osnovi katerih bi se gradil film z razvijanjem usmerjenih asociacjj. Da pa taka skrajna redukcija anekdote ne bi pogu-bila veznega tkiva, je bila potrebna definicija ,,Prave vsebine", sižeja, ki bi držal skupaj. Eisenstein ga takole deflnira: »Naučitidelav-ca dialektično misliti. Pokazati dialektično metodo". Sevcda pa ta določitev nt merila le na nadomestitev ene vsebine z drugo (neke ,,zgodbe" s kakšno ^marksistično snovjo"),
ampak je ciljala na transformacijo samega statusa vsebine in še posebej gledalčevega odnosa do nje: kajti »buržoazni flbn" (proti kateremu se je sovjetski porevolucijski film bojeval) lahko mirno prenese ,^-evolucionar-no vsebino", če jo le lahko pripoveduje na svoj način; zato pa ponori, če se mu sprevirže sam produkcijski način. Eisenstein je v svojih najboljših filmih - STAVKA, POTEMKIN, OKTOBER, GENERALNA LINIJA, IVAN GROZNI - zmeraj znova problematiziral vprašanje filmske ,,fonne", s težnjo, da bi bila bolj revolucionarna kot sama ..vsebina". STAVKA (na katero se vežeta oba preve-dena eseja) se je pojavila kot prvi film u ciklusa sedmih del s skupnim naslovom K DIKTATURI PROLETARIATA in je obrav-navala delavske boje iz revolucionarnega obdobja 1905-1907. Toda ta njena snov je bila predstavljena v zelo zapletenem, skoraj ,,baročnem" scenariju, ki je propagandni film
-  to naj bi STAVKA predvsem bila - močno oddaljil od zahtevane demonstrativne prepro-stosti. Sama delavska stavka je bila obravna-vana   tudi   brez   natančnejše   zgodovimke določitve, tako da je predstavljala prej zgosti-tev velikih delavskfli bojev in pokolov delav-cev v revolucionarni Rusiji. Tej zgodovinski nedoločenosti   pa  se  pridružujejo   še  zelo skromni ekonomski motivi - prvi mednaslov preprosto pove: ,,delavci so nezadovoljni".
Te ideološke ,,pomanjkljivosti" je filmu očital tedanji partijski tisk in Eisenstein jih je sam priznal. Zdi se,da rade volje, ker njegov cilj nikakor ni bila znanstvena razlaga, potr-pežljiva vzročna eksplikacija, marveč ,,mate-rialistična metoda", ki lahko izhaja tudi iz vidika politično-ekonomske logjke ,,iracio-nalnega" dogodka: njegovo filmsko pripoved in stavko sproži samomor delavca, ki se obesi sredi tovarniških strojev, ker ga je delovodja iz čiste zlobe obtožil kraje. Eisenstein tako že na sainem začetku položi ,,mrliča na mizo", da bi zaznamoval razredni bojkot simbolno smrten in ga postavil v mitičm red: kajti njega ne zanima toliko ideološko kot ravno mitično trčenje nasprotij.
Protagonisti STAVKE so kolektivi in ne posamezniki: ne le delavci, buržuji, policaji itd., ampak delavski razred, buržoazija, policija, lumpenproletariat. Taka tipizacija izhaja iz same metode Eisensteinovske fikčije, ki se zmerom odvija na dveh nivojih hkrati: na ravni naracije, kjer zadeva vse tisto, kar se pripeti v ,,realnem" (postopek snemanja), in na ravni strukture ali mita, ki ga dogodki naracije vertikalno ilustrirajo (montaža). Tako je pri Eisensteinu mctono-mija realnega zmeraj podvojcna z metafo-hčnim ,,pobočjem", ki ga začrtuje ,,vertikalna" montaža: vse je torej dvojno vpisano, metonimično in metaforično, iz česar sledi, da je vsako ,,dejanje" hkrati ,,tableau", Od tod fragmentarnost, heteroge-nost Eisensteinovskega kadriranja, ki se drži principa ,,konflikta" znotraj kadra in med njimi: znotraj kadra je pogosto grafično križanje (diagonalno kadrirane roke, dvignje-ne proti policijskemu napadu), predvsem pa nepričakovani zorni koti in menjava objekti-vov. Figure, telesa, dekorji so tako sisfema-tično razkosani in omejeni, da bi pogled pre-senetili in izzvali, da bi dvakrat gledal -metonimično in metaforično.
Film postavi na sceno tri tipe protagoni-stov: delavce, gospodarje in njihove desne roke - policijo špiclje, lopove. Ker gre za tipe, je na delu ,,tipaž" (Eisensteinov izraz), se pravi diferenciran in specifičen oris vsake družbene plasti. Če namreč Eisen-steinovska montaža temelji na »konfliktu", tedaj je to v tem primeru naravnost smrtno trčenje razlik, ki so se tukaj vpisale na sama telesa protagonistov. To markiranje je sicer v STAVKI tradicionalno in standardno, vsaj kar zadeva delavce in gospodarje (slednji debeli, napihnjeni, zamaščeni, prvi atlctski), zato pe je veliko bolj zanimivo pri špidjih in lopovih. Tu gre za ,,živalsko" tipiziranje: špiclji niti nimajo imena, marveč le nadimek, celo ,,totem" - Sova, Opica, Lisjak itd. -montaža pa v njihovi fiziognomiji podčrtuje analogijo s tem nadimkom.
Seveda pa ta dimenzija animaličnosti, brutalno uvedena z montažo atrakcij, evocira pojem ,,človeškosti", h kateremu negativno napotuje. Predstavniki človeškega so delavci
-  oni so človeški in garanti človeške mere, v kolikor   so   ,/iormalno   konstituirani"   in
normalno seksualizirani (n. pr. pnjazne dru-žinske scene): kar je zgoraj (gospodarji) in spodaj (špiclji, lopovi), je kraljevstvo perver-zije in nečloveškega (vodja lopovov se imenu-ie Kralj). Toda tudi delavci bodo ponižani na raven živalskega, ko bodo v zadnji eskvenci s klavnico metaforizirali buržoazno zmago: buržoazija obravnava ljudi kot živali, jih pobijakot živali.
Te metafore so klasične, neprimerno manj pa je klasičen Eisensteinov način njihove realizacije: Eisenstein namreč prav s to svojo obsesijo, da bi dobesedno figuriral, utelesil
koncept v svoji mizansceni, preseže ideološki diskurz, ki ga bo veliko bolje izrazila nara-tivna plitkost kasnejšega sovjetskega filma.
Pri Eisensteinu vse teži k mitu: tako mu ne zadostuje le morfološka diferenciacija tipov, marveč jo dopolni še s topološko - na površini so delavci, kadrirani v ^človeški višini"; zgoraj, na Olimpu, so buržuji, obdani z gršimi stebri in s stopnicami; spodaj, pod zemljo, so špiclji in lopovi, lumpenproleta-riat. Gre torej za pravo mitično organizacijo, kjer nebeške višave zaseda Kapital, zemeljsko površino smrtniki (ki so tudi usmrčeni) in podzemlje pošasti z živalskimi tnaskami. Vendar krajša sekvenca, v kateri si neki buržuj z listo delavskih zahtev obriše čevelj, dovolj zgovorno pove, od kod prihaja pravo zlo - od zgoraj, medtem ko je ,,to spodnje" — lumpenproletariat le ,,žival", delav&ki izrodek, ki je možen, ker reprezentacija razrednega nasprotja še ni dokončno konsti-tuirana. Postrevolucijska naloga je bila zato postopno osvajanje ,,površine'', proletariata, ki se bo nazadnje izpolnilo le za ceno spr&> vmitve ieninizma - s stalinsko ,,planifika-cijo'r
Vrdlovec
Opombe:
Zde^f
/
1) Ideja "intelektualnega fifma1 nikoli doživela "prakt^ftie^iiealiza-cije: njen edini nac^ostaja v^ele-žkah o načrtovanftn snemanju* xovega "KapiJ«mi" prevod teh bčfežk
bo izšlo v o^Vi številki letošnjega Vkrana".
2) Obreseja sta predvidena tudi za* zjjdhiik EISENSTEINOVIH teore-tičnih spisov, ki ga pripravlja CankarjJ založba.
Siikc:  Stirje Eisensteinoyi portreti
S.M.EISENSTEIN:       O      MATERIALISTI-ČNEM PRISTOPU K FORMI
Enoglasen topel sprejem in tudi sama ocena tiska je dovolj velik razlog, da ,,STAVKI" priznamo ne le revolucionarno zmago na področju filma kot takega, ampak tudi ideološko zmago na področju forme. To je posebej pomembno ravno zdaj, ko smo pripravljeni tako fanatično preganjati delo na področju forme, ga obsojati s ,,formaliz-mom" in dajati prednost .„. popolni brez-obličnosti. ,,STAVKA" pa je prvi primer revolucionarne umetnosti, kjer je forma bolj revolucionarna od vsebine. Revolucionarna novost ,,STAVKE" pa nikakor ni v tem, da je njena vsebina — revolucionarno gibanje — zgodovinsko množični in ne individualen pojav in je zato pač brez zapletov, herojev in podobno, kar karakterizira ,#STAVKO" kot ,,prvi proletarski film" — ampak v tem, da je bila prvič pravilno postavljena formalna metoda, to je pristop, ki razkriva obilico historično-revolucionarnega materiala na-sploh.
Historično-revolucionarni material — ,,produktivna" preteklost sodobne revolucio-narne stvarnosti — je bil prvič prikazan pod pravilnim zornim kotom: to je raziskovanje njegovih karakterističnih momentov kot razvojnih stopnje enkratnega procesa z aspekta njihovega ,,produktivnega" bistva. Moja formalna zahteva, ki sem jo postavil Proletkultu v zvezi z določanjem vsebine sedmih filmov iz cikla ,,K diktaturi", se je gtasila: razkriti produktivno logiko in prikazati načine boja kot ,,živ" tekoč proces, ki razen končnega cilja ne pnzna drugih nedotakljivih pravil — načine boja, ki se spreminjajo in nastajajo vsak trenutek in so v vsaki fazi boja prikazanega v vsej njegovi življenjski polnosti odvisni od pogojev in odnosov med silami.
Popolnoma jasno je, da specifičnost samega karakterja (množičnost) tega gibanja v konstrukciji prikazanega logičnega principa ne igra §e nobene vloge in množičnost sama tega principa tudi n\ določila. Forma sižejske obdelave vsebine — v danem primeru je to prvič uporabljena metoda montaže scenarija (kjer njegova zgradba ni osnovana na nekih splošnih dramaturških zakonih, ampak je vsebina prikazana z metodami, ki vsplošnem določajo konstrukcijo montaže kot take, na primer pri organizaciji materiala kronik' kot tudi pravilni zorni kot — sta v danem primeru posledica osnovnega formalnega razumevanja predloženega materiala, to je osnovnega, formalno novatorskega ,,trika" režije pri konstrukciji filma, trika ki se je tu predvsem historično določil.
Pri afirmiranju nove filmske forme, ki je posledica nove oblike socialnega naročila (golo formulirano: ..podtalje"), je šla režija ,,STAVKE" po poti, ki je vedno značilna za revolucionarno afirmiranje novega v umetno-sti, to je po poti, ki v vrsto materialov dialek-tično vnaša določene metode obdelave, ki za te materiale niso značilne, ki so drugačne — sosedne ali nasprotne vrste. ,,Revolucioni-ranje" estetike gledaliških form, ki so se menjavale pred našimi očmi v zadnjih pet-indvajsetih letih, je bilo v tem, da so se začeli uporabljati zunanji znaki nekaterih ,,sosed-njih" umetnosti (zaporedne diktature litera-ture, slikarstva, glasbe, eksotičnih gledališč v obdobjih določenega gledališča, cirkusa, pozneje v zunanjih trikih filma in podobno). Pri tem je določenai serija estetskih pojavov oplodila neko drugo (razen morda vloge cirkusa in športa pri obnovi igralskega mojstr-stva). Revolucionarnost ,,STAVKE" pa je v tem, da njen novatorski princip ni neki ,,umetniški pojav", ampak je iz vrste nepo-sredno uporabnih pojavov (še posebej struk-turni princip, ki v filmu prikazuje produkcij-ske procese); to je izbor, ki je pomemben v tem, da gre preko meja estetike (kar je za moja dela samo po sebi dovolj logičho, saj so v principu vedno usmerjena v ,,mesoreznico" in ne v estetiko), še bolj pomemben pa je v da je bila materialistično pravilno raziskana prav tista sfera, katere principi edini lahk# doloftjjo ideologijo form revolu-cionarne^jmetnostf, kakor so tudi določili revoluciOnarno ideotdggo nasptoh — in to je težka industrija, tovarrtiSka proizvodnja in oblikf produkcijskega proc^a.
^protislovjih   med   idlbipškimi   zahte-in formalnimi odkloni režfcgrja v formi
TAVKE" pa lahko razpravljajo «amo zelo
rni Ijudje — kajti treba je korftno že eflkrat razumeti, da se forma kaže <*G6ti globje kot v tem ali onem bolj aii manj posnu-¦čenem zunanjem ,,koščku". / Tu že lahko in tudi moramo govoriti ne le o ^revolucioniranju" form, v našem primeru filmskih, kajti ta izraz je produktivno brez zdravega pomena, ampak o revolucionarni filmski formi nasplph, zato ker revolucionar-na filmska foi^ma nlkakor ni rezultat šarlatan-skih ,,iskanj", ampak je toliko bolj ,,sinteza dobrega mojstrstva z našo vsebino" (kot piše Pletnjev v ,,Novem gledalcu"). Revolucionar-na forma je produkcija tistih pravilno odkri-tih tehničnih metod, ki konkretizirajo nov pogled in pristop k stvarem in pojavom, to je novo razredno ideologijo, ki resnično obnav-Ija ne samo socialni pomen, ampak tudi materialno-tehnično bistvo filma, kar se razkriva v tako imenovani ,,Naši vsebini". Lokomotiva ni nastata z »revolucioniranjem" kočije, ampak kot posledica pravifnega računa in praktične uporabe neke nove, še nepoznane oblike energije — pare. Tu ni važno ,,iskanje" form, ki naj bi ustrezale novi vsebini, ampak logično razumevanje vseh faz v tebnični proizvodnji nekega umetniškega dela, ki ustrezajo ,,novi obliki energije" — vladajoči ideologiji. Na ta način dobimo tiste forme revolucionarne umetnosti, ki jih nekateri še zmeraj poskušajo spiritualistično ,,uganiti".
Moj prikazani pristop in zorni kot, ki sem u uvedel pri filmski obdelavi historično-revolucionarnega materiala, sta se tako >kazala materiatistično pravilna. Tega /eda niso odkrili profesionalni filmski kritiki (ki dlje od svojega nosu, to je od mojega ^ekscentrizma", sploh ne vidijo), ampak   je   to   odkril   komunist2   ki   je   v
Množični   pristop   pa   poleg tega osvd|Hno-oko" nam ni potrebno, potrebna nam avditorij   še   z   maksimalno   intenzivnosti,/kinopest".
emocij, kar je za umetnost naspioh, za revi| Sovjetski film mora prekrojiti lobanje! In
ne z ,,združenim pogledom milijonov oči bomo boriti   proti   buržoaznemu  svetu" tov), kajti pred milijon oči nam hitro avijo milijon svetilk! ' Lobanje je treba prekrojiti s kinopestjo,
pa    še    posebej,    odločitne
,,Pravdi,, ozmerjal moj pristop (formalni!) kot ,,celo boljševiški". Pristop je bil odkrit celo ne glede na programsko-sižejsko slabost, to je ne glede na pomanjkanje materiala, ki bi zadovoljivo orisal tehniko boljševiškega podtalja in ekonomske vzroke za stavko. To je seveda velika pomanjkljivost v sižejsko ideološkem delu vsebine, čeprav film ni ,,vsestranski prikaz produkcijskega procesa" (to je procesa boja). Ugotovljena je bila tudi nepotrebna izostrenost nekaterih form, ki so same po sebi preproste in stroge.
Množičnost - drugi zavestni režiserski trik je, kot je razvidno iz zgornjega, logično še povsem neobvezna: in zares, od sedmih filmov iz serije ,,K diktaturi" sta samo dva množična. Prav tako ni slučaj, da je bila STAVKA — eden od množičnih filmov, ki je bil v seriji na petem mestu - izbrana za prvi film. Množičr. material je predložen zato, ker je bil pri postavitvi dane rešitve zaradi svojeg reliefa najbotj sposoben potrditi omenjeni ideološki pristopk k formi in kot dopolnilni element k dialektičnem nasprotju tega principa v odnosu do fabulativno-indivi-dualnega materiala buržoaznega fitma. Material je bil zavestno izbran tudi na formal-ni ravni, da bi tako ustvarit logično antitezo buržoaznemu Zahodu, s katerim v ničemer ne tekmujemo, marveč mu v vsem nasprotu-jemo.
lucionarno pomena.
Taka   cinična   analiza   osnovne   zgradt ,,STAVKE" morda nekoliko zmanjša pom« prijetnih    besed   o   njeni   ,,slučajnostni kolektivni" stvaritvi, zato pa nas pripelje
6jiti do končne zmage tudi sedaj, ko revo-
resnejše in stvarnejše osnove in nam potrdlciji grozi naval  ,,vsakdanjega življenja" in da  pravitno  marksistično  izpeljan formatasičanstva, krojiti kot nikoli! pristop daje ideološko dragoceno in socialnt Naprej kinopest!
potrebno produkcijo.
To pa je razlog, da damo ,,STAVKI" tis naziv, s katerim smo navajeni označeva revolucionarne preobrate v umetnosti — to Oktober. ..STAVKA" je torej Oktober filmu.
To jfe Oktober, ki ima celo svoj Febru^ kajti dela Vertova niso nič drugega ..strmogljavljenje samodrštva" umetniške filma^ in .... nič več. Gre samo za moje edinega predhodnika — ,,Kinopravdc ,,Kino — oko" pa ni moglo vplivati na mc delo, saj je bito prikazano šele takrat, ko; snemanje ,,STAVKE",s in tudi del njt montaže že zaključili. V bistt/u pa vplivati ni imelo s čim, saj je ,,Oko" te ductio ad absurdum tehničnih rnetod, ki primerne za kroniko in so po mnen] Vertova zadostne za zgraditev nove kiner tografije. Dejansko pa s tem le zanika ,,preletom aparata" — neko posebno vrsij kinematografije.
Določenih  genetičnih   povezav s ,,Kin^ pravdo" ne zanikam  (iz strojnic so streljd tako v Februarju kot v Oktobru — razlika samo, na koga!), saj je tudi ona, podobno ,,STAVKA",   začela s   proizvodnimi   kror kami. Še toliko bolj potrebno pa se mi poudariti ostro osnovno razliko, to je razlil metode.   ,,STAVKA"   ne  ,,razvija   metc ,,Kinopravde" (Hersonski) in tudi ni ,,posk združitve nekaterih metod ,,Kinopravde" umetniško kinematografijo" (Vertav). Č^ zunanji  formi lahko najdemo nekatere dobnosti,   pa   je  ravno  najbolj bistverv^t ,,STAVKE" — formalna metoda zgrad^i pravo nasprotje /(Kinooka".
Predvsem   pa ,,STAVKA" nima m pretenzij, da bi zap%$tila umetnost in v je njena moč.                V                         ]
Umetniško delo (vsaj na dven podr kjer delujem   —  to sta  gledališče in razumemo predvsem  kot traktor, ki v razredni postavitvi preorie gladslčevo
Produkcija    Kinokov^    nima    niti lastnosti   niti   take  predpostavke.  Nar razumevanja,   če   že   ne   materialisti^ bistva, pa vsaj praktične uporabnosti nosti, nam rezultat ,,razposajenosti" KVn prinaša zanikanje umetnosti.
Takšna lahkomiselnsot postavlja Kir dovolj smešen položaj, saj nas i'j forr analiza njihovega deia pripelje do sklepa, njihova dela očitno spadajo v unretnost, inj v primitivni impresionizem, ki je poleg tudi enD od ideološko.najmanj cenjenih umetnosti. Na montažni osnovi, ki je sest Ijena   \z fragmentov pristnega življenja impresionistih   —   pristni   toni) tke V« preprogo pointilistične slike.
To je seveda najbofj ,,vesela" oblika slil stva na platnu, saj so celo teme ravno ..revolucionarne"    kot. . .    AHRR^    ki ponosna   na   svoje   ,,peredvižništvo".   Z| uspeh    pripada   ^Kinopravdam"    ki   ir učinkovite teme in so vedno aktualne, ^KiriflokM^ k«ftrjBa .jantML so mar _ čene  in se  zato podrejo v  \~vnutkih, izven primitivno agitacijski  (teh je veči ker nimajo dovolj formalno sugestivne Vertov jemlje iz svoje okolice tisto, kar nanj   in   ne  tistega s   čimer  bo vpli gledaica in s tem preoral njegovo psiho.
Praktična   razlika   v   naših   pristopit najbolj ostro pokaže na maloštevilnem rialu, ki se ujema v ,#STAVK!" in v ,,Oi in ga je Vertov imel že skoraj za plagii ,,STAVKI"  je  malo  materiala, ki  bi morali   izposoditi   pri   ,,Očesu"!).  V primeru je to kiavnica, ki je v ,,0česu" i zana stenografsko, v ..STAVKI" pa sugestivno.   (Ta  mejna  ostrina vplivanj .Jorez belih rokavic" — ji je tudi petdeset procentov nasprotnikov).
,,Kino—oko" je podobnodobremu ir sionistu,  ki s skicirko v rokah(!) išče take, kot so; ne bo pa se uporno zarit tično  nujnost,   ki  vzročno povezuje st prav tako tudi  ne bo spremenil te poy< nosti z močjo lastnega socialna organi; nega motiva ampak se bo podredil ,,kO2 čnemu"   pritisku.   Vertov   fiksira   zuru dinamičnost    in    tako    zamaskira   stat svojega panteizma (v politiki je 1o pozicija je karakteristična za oportunizem in mer vizem).   To   naredi   z   dinamičnimi  priji alogizma (tu čisto estetskega: zima — , v ..Kinopravdi"   No. 19), ali pa preprc kratkometražnimi montažnimi fragment na ta način poslušno reproducira statil kosih. k. so polni njene hladne uravnc nosti.15
Namesto tega pe je treba (,,STAVKA^ okolice trgati fragmente, ki ustrezajoen^ premišljenemu in trdnemu predračunu. je preračunan na to, da fragmente z no primerjavo zruši na gledalca in ga pomočjo ustreznih asociacij podredi k( mu idejnemu motivu.
Vse   to   pa   še   ne   pomeni,   da namena iz mojih naslednjih del izločifj-ostanke gledaliških elementov, ki se v organsko ne vključijo. To bo morda dc" tudi sam višek trdnega predračuna — ,,i vitev", kajti najvažnejše — režija, to je orj zacija gledalca z organiziranim materialom,] danem primeru (pri filmu) nebosamoma rialno organizirala posnete pojave, ampak j bo organizirala tudi optično — $ ppmoč fotografije  (snemanja). Če giedališki režis potencialno dinamiko  (statiko) dramaturgi igralca itd. prekroji a28, v socialno delujc zgradbo, tako da jo interpretira, pa filr režiser   interpretira   z   izbororn,   v ^socialn delujočo zgradbo, tako da jo interpiretira^ fiimski režiser interpretira z izboror^;-in t*' v isti postavitvi montažno prekroji f&arr in realne pojave. To pa je še vedno f%žija, nima   niČ   skupnega   z   hladnim  Stikanj Kinokov, ki s fiksiranjem pojavov cte dlje od fiksiranja gledalčevega zanima^a?
,,Kino-oko"   ni   samo   simt>ol   gjtedar ampak tudi simbol opazovanja. Oplzov nam ni potrabno, potnsbno nam je dthovi
Prevedel:
UMOŽ PEČENKO


^JS^!
OPOMBE
1)  Zanimivo je ob tej priliki tudi povedati, da zaradi tega, ker se je navacija oblikovala skozi  samo  tehniko snemanja ,,STAVKE", scenarija pravzaprav ni bilo: tema je montaž-ni list, kar je glede na samo montažno bistvo zadeve   popolnoma   logično.    (Op.   S.   M. EISENTEINA)
2)    14.   marca   1925  je  bila  v  ,,Pravdi" objavljena  recenzija  Mihaila Kolcova, ki je film imenoval za ,,prvo revolucionarno delo našega ekrana". Pisal je, da ,,STAVKA" — ,,ne toliko po zamisli in sižeju kot po svoji notranji umetniškt zgradbi podaja revolucio-narni pogled na svet". Najvažnejše pa je, da je recenzent  poudaril   njen ,,materialistični in revolucionarni,   celo   boljševiški   pristop   k dinamiki delavskega življenja". Na koncu je film preroško imenoval kot f/pomembno in zelo obetavno zmago sovjetske kinematogra-fije".   Kljub   splošnim   pozitivnim   ocenam tiska,     pa    so    nekateri     filmski    kritiki ,,STAVKI"   očitali   ,,ekscentrizem"   Prolet-kulta,   ,,neadokvatnost   med   ideologijo   in formo" itd.
"3) Tu Eisentein primerja svojo metodo dela z pogledi Dzige Vertova, ki je bil vodja in teoretik skupine ,,Kinokov", filmskih dokumentaristov, ki so se združevali okoli časopisa ,,Kinopravda". V tem času je Vertov v svojih manifestih večkrat zanikal film kot umetnost in napovedoval, da bo ,,umetniški film ... propadel", ,,da se bo babilonski stolp umetnosti podrl" in da bodočnost pripada kronikom, katere prika-zujejo življenje #/nasploh", ,,tako kot je" brez vsake ..domiselnosti in ustvarjanja".
4)    Kinoki (od ,,Kino-oko")   —   skupina filmskih dokumentaristov, ki so v 20-tih letih nastali   in  delovali  pod  vodstvom   režiserja Dzige Vertova. ,,Kinoki" so odigrali veliko vlogo pri razvoju izraznih sredstev in mlade sovjetske dokumentarne konematografije.
5)  AHRR (Acosiacija hudožnikov revolju-cionnoj    Rossii)    —   Združenje   umetnikov revolucionarne Rusije, ki je bilo ustanovljeno leta 1922 in je združevalo umetnike, kisose opirali   na   tradicijo   realizma   19.   stoletja, predvsem na tradicijo peredvižnikov (napred-nih,   demokratično   usmerjenih   slikarjev   s konca  19. stoletja). Eisenstein se v zvezi z nalogami razvoja sovjetske umetnosti z njimi rti strinjal.
6)   V zvezi s statičnostjo Vertova je za konec zanimivo navesti primer, ki je eden najbolj abstraktno-matematično posrečenih montažnih   mest   —   dviganje   zastave  nad pionirskim  taborom   (ne  spominjam   se, v kateri   »Kinopravdi").   Tu   je   presenetljiv primer rešitve, ki ne gre v smer emocionalne dinamike dvigovanja zastave, ampak v smer statične raziskave tega procesa. Poleg tega, da se ta karakterizacija neposredno občuti, pa simptomatično tudi to, da se v sami tehniki montaže uporabljajo v večini kratkometražni fragmenti statičnih (in še posebno opazuje-čih) prvih planov, ki imajo s svojo tri-štiriceli-čnostjo  seveda  tudi  premalo možnosti  za določeno dinamiko znotraj kadra. Ob tem posebnem primeru (treba pa je poudariti, da je   tak   prijem    nasploh    zelo   razširjen   v ,,načinu"   Vertova)   se  nam   zazdi,   da  so medsebojni    odhosi    Vertova    z   zunanjim svetom, ki ga raziskuje, nekako skrivnostni (,,simbolični"). To pa so statični fragmenti, ki so montažno ,,našminkani" v dinamiko.
Upoštevati je še treba, da gre tu za primer osebno posnetega montažnega materiala, torej za primer popolnoma odgovc montažne kombinacije. (Op. S. M. Eisen-stein).
7)  Pravičnost zahteva, da poudarimo tudi poskuse   drugačne   (sugestivne)   organizacije materiala, ki jih je napravil Vertov predvsem v    drugem    delu    ,,Leninske    kinopravde" (januar   1925).  Ta  organizacija se  razkriva samo v obliki raziskovanja poti emocional-nega ..ščegetanja", to je v ustvarjanju ,,razpo-loženj", ki pa §e niso preračunana na to, da se jih   lahko  tudi  uporabi.   Ko  bo Vertov zapustil prvo stopnjo mojstrstva vpiivanja in se naučil izzvati določena stanja avditorija, ki so   zanj   potrebna,   ter z  njihovo  montažo napolniti   avditorij   z  vnaprej   premišljenim nabojem . .. takrat bo med nama zelo malo nesoglasij. Seveda pa Vertov takrat ne bo več Kinok, ampak  bo  postal  režiser in morda celo .. . ,,umetnik".
Šele takrat lahko prFde do vprašanja o tem, ali res nekdo uporablja metode nekoga drugega (toda — kdo? — čigave? ), kajti samo takrat bo mogoče resno govoriti o lekih vertovskih metodah, ki se za zdaj v praksi njegovih postavitev kažejo samo kot intuitiven prijem (Česar se sam Vertov verjet-no dobro ne zaveda). Prijeme praktične spretnosti je nemogoče imenovati metoda. Učenje o ,,socialnem gibanju" pa teoretični ni nič drugega kot nepovezana montaža bobnečih fraz in ,,splošnih mest", ki montaž-no zelo popuščajo ravno tisti preprosti ,,ročni spretnosti", ki jo Vertov poskuša (zelo neuspešno) ,,socialno" osnovati in povzdigniti. (Op. S. M. Eisenstein)
METODA POSTAVITVE DELAVSKEGA FILMA
Prevedel:
PRIMOŽ PECENKO
Metoda postavitve vsakega fllma je ena in ista - montaža atrakcij.l Kaj je to in zakaj -glej v knjigi ,,Film danes". Ta knjiga za-dostno, resda neurejeno in težko čitljivo, razloži moj pristop k zgradbi filma.
Razrednost izstopa:
l)Pri določanju filmske postavitve — v sociaino koristnem efektu, ki emocionalno in psihično vpreže avditorij, sestavlja pa ga veriga ustrezno (na avditorij) usmerjenih dražil. Ta socialno koristni efekt imenujem vsebino filma.
Tako je na primer mogoče določiti vsebino spektakla MOSKVA, SLlSlS2^ Maksi-malna napetost agresivnih refleksov, ki so v STAVKI posledica socialnega protesta, je v nakopičenju tistih refleksov, ki nimajo možnosti sprostitve (zadovoljitve), se pravi v koncentraciji borbenih refleksov (zvišanje potencialnega razrednega tonusa).
2) Pri izboru dražil samih - in to v dveh smereh. V pravilni oceni njihove razredne učinkovitosti; to pomeni, da določeno dra-žilo lahko sproži določeno reakcijo (efekt) samo v avditoriju z določeno razrednostjo. Bolj detajlno delo zahteva tudi bolj unificiran avditorij. Vsak režiser, ki na primer v klubih postavlja ,,žive časopise", vsaj profesionalno pozna različne avditorije, recimo tekstilcev ali metalurgov, prav po tem, da na isto delo reagirajo popolnoma različno.
V zvezi z vprašanjem učinkovitosti atrak-cije, ki je spričo delavskega avditorija zelo močno vplivala na filmske delavce. V mislih imarn klavnico. Njen zgoščeno-krvavi asocia-tivni efekt je pri določenem sloju publike dovolj poznan. Krimska cenzura jo je celo izrezala skupaj s... straniščem. (Neki Amerikanec, ki je videl STAVKO, je pouda-ril, da so taki ostri vplivi nesprejemljivi: izjavil je, da bo za tujino treba to mesto izrezati.) Klavnica pa v delavskem avditoriju ni imela ,,kryavega efekta", to pa zato, ker delavec asociira bikovo kri predvsem s prede-lovalno tovarno mesa zraven klavnic! Na kmeta, ki je sam navajen klati živino, pa to sploh ne bi vplivalo.
Drugi moment pri izboru dražil je razred-na dopustnost tega ali onega dražila.
Negativni primeri so: asortiment seksual-nih atrakcij, ki so osnova večine tržnih buržuaznih del;metode, ki nas odvedejo od konkretne realnosti - kot na primer ekspre-sionizem nekega ,J)oktorja Caligarija"3 sladki\ strup meščanstva v filmih Mary Pick-ford4 ki s sistematičnimi dražljaji celo v naših ždravih in naprednih avditorijih izkoriš-ča in vzdržuje zaloge meščanskega kvasa.
Buržoazni film pozna prav tako kot mi
podobne razredne ,,tabuje". Tako je v knjigi
,,The Art of the Motion picture" (New York,
1911) analiza tematskih atrakcij, kjer je na
^tsku   nezaželjenih   tem   na  prvem   mestu
medsebojni odnos dela in kapitala, sledijo pa :še ,,seksualne perverzije", ,,prevelika surdvost", ,,fizična spačenost" . ..
V prikazani postavitvi mora študij dražil in njihove montaže dati izčrpen material za vprašanja v formi. Vsebina kot jo jaz ra-zumem - je skupek združljivih pretresov, ki naj bi z določeno doslednostjo vplival na avditorij. (Ali grobo: določen procent mate-riala, ki fiksira publiko, določen procent, ki izziva sovraštvo itd.). Seveda pa je potrebno ta material organizirati po principu, ki vodi k željenem efektu
Fonna pa je realizacija teh dimenzij na določenem materialu, in sicer tako, da ustvarimo in postavimo prav tista dražila, ki lahko izzovejo te nujno potrebne procente. To je konkretna in dejanska stran dela.
Posebej je treba omeniti še ,,atrakcije trenutka". To so reakcije, ki občasno izbruh-nejo v zvezi z določenimi tokovi ali dogodki družbenega življenja.
Njfliovo nasprotje je vrsta ,,večno" atrak-tivnih pojavov in metod.
Del teh je razredno koristen. Na primer -stalno delujoči epos razrednega boja, ki je prisoten v zdravem in zrelem avditoriju.
Potem so še ,,nevtralno\ delujoče atrak-cije, kot na primer alogizmi, grozljivi triki, dvosmiselnosti in podobno.
Njfliova samostojna uporaba nas pripelje do l'art pour 1'art, katere kontrarevolucio-narno bistvo je dovolj razkrito.
Tako kot se pri atrakciji trenutka ne da špekulirati na račun aktualnosti, pa si je treba dobro zapomniti tudi to, da je ideo-loško dopustna uporaba nevtralne ali slu-čajne atrakcije možna samo kot metoda vzburjanja tistih brezpogojnih refleksov, ki nam sami zase niso potrebni, ampak jih potrebujemo pri formiranju razredno korist-nih pogojih refleksov, ki jih želimo združiti z določenimi objekti nasega socialnega prin-cipa.
Opombe
1)  V obdobju pisanja tega članka, kot tudi v obdobju snemanja STAVKE, se je Eisen-stein v umetnosti držal teorije ,,montaže atrakcij".  Ta  njegova  teorija  in na njej osnovana   ,,metoda   filmskega   dela"   sta podrobno opisani v knjigi  A.  Belensona ,,Film   danes"   (Eseji   o  sovjetski  filmski umetnosti,   Kulešov   -   Vertov   -   Eisen-
s   stein), ki je izšla v Moskvi 1925. leta.
2)  Spektakla SLIŠIŠ,  MOSKVA?   in  PLIN-SKE    MASKE   je   Eisenstein   postavil   v prvem   delavskem   gledališču   Proletkulta ieta 1923. Z namenom, da bi čimbolj raz-rušili    konvencionalnost    tradicionalnega gledališča,    je    bil    spektakl    PLINSI«; MASKE  postavljen v eni od moskovskih plinarn.
3)  KABINET  DOKTORJA CALIGARIJA -ekspresionistični  film  nemškega  re'iserja Roberta Wieneja (1919).
4)  Mary Piskford — znana igralka ameriškega nemega filma, ki je nastopala v več kot sto filmih.
EISENSTEIN
I
^Cotifroniaciia ali dialog?
Tu objavljamo pismo, ki ga je tovarišica Spomenka Hribar dne 15. 12. 1979 prinesla na uredništvo. Od tedaj pa do danes Tribuna ni izhajala, zato tudi tako velik premor, skorajda dva meseca sta minila. Kljub temu, in na željo avtorice, pismo objavljamo. Sledi mu tudi naš odgovor.
Spomeuka -f4ribar
Skoraj ga ni na Slovenskem intelektualca srednjih let, ki se ne bi formiral skozi Tri-buno ali tesno ob njej. Zato marsikdo iz sred-nje pa tudi starejše generacije še danes spre-mlja njeno pisanje. Ne zaradi kakšne nostal-gije, temveč zaradi Tribunine specifičnosti, ki si jo je priborila z dolgo vrsto svojih sode-lavcev in kreatorjev. Ta njena specifičnost je v njenem permanentnem poskušanju, da bi tako ali drugače odpirala prostor za razmi-šljanje. V teh naporfli, ki so vsem generacijam ,,tribunašev" skupni, pa se vsaka generacija, bolj ali manj uspešfto bojuje po svoje. Konti-nuiteta Tribune je tako sestavljena iz samih diskontinuitet in kot vsa študentska gibanja tudi Tribuna nima spomina.
Včasih ga je dobro osvežiti. Vzbuditi avto-refleksijo, da bi se Tribuna postavila v druž-beno-politično situacijo tako glede na svojo lastno kontinuiteto kot glede na svoje tre-nutno početje. Šele tedaj bi lahko odgovorili na vprašanje: kaj pomeni to, kar Tribuna počne? In kako počne to, kar počne?
Zadnja številka Tribune (10.12.1979) me je tako s svojo slikovno kot s svojo tekstovno vsebino, na katero se slike nanašajo, pripra-vila k razmišljanju. Moja analiza morda ne bo ,,naša ocena", tcida čas za premislek je tu.
V šolskem letu 1965/66 sem bila urednica tedanje teoretske priloge Tribune pod naslo-vom Zasnove. Z Zasnovami se je takratno uredništvo skušalo vključiti v razmišljanje o družbi in njenih pojavih ter problemih tudi z daljšimi teoretskimi prispevki tedaj nastaja-joče inteligence na Slovenskem.
Kdor si danes ogleda Zasnove, bo videl imena naslednjih piscev: Marko Kerševan, Tine Hribar, Andrej Kirn, Andrej Inkret, Braco Rotar, Ivo Marenk, Franc Križnik, Tone Stres in drugj. Ta imena so še danes živa v našem kulturnem prostoru. In iz teh imen je razvidno tudi, da je bila Tribuna na Slovenskem prvi laični časopis, ki je odprl svoje strani teologom oz. takratnim študen-tom teologije.
Na straneh Zasnov se je do zadnje strani letnika razvijala polemika med ,,teologj" in ,,marksisti". Med nami pa so se v tistem krat-kem času spletle tudi kolegijalne vezi, zlasti med Križnikom in Koncilijo (katerega članek že nrbilo več mogoče objaviti). Sodelovanje pa je bilo kratkotrajno, vzšlo je kot zvezda in zašlo je kot zvezda. Zakaj? Dolga leta sem za to krivila izključno ali predvsem ,,teologe". Danes pa vse bolj spoznavam, da ne cerkvene ne laične institucije niso mogle prenesti tega poskusa dialoga. Nismo vedeli zakaf, a eno-stavno je bilo čisto vse narobe. Vrstila so se razčiščevanja za razčiščevanji (pri teologih verjetno tudi? ), vrstilo se je na stotine ne-razumljivfli besed. Jasno je bilo samo nekaj: dregnili smo v nekaj, v kar ne bi smeli.
Če samo skiciram takratne dialoge— polemike, je to bilo takole: naši kolegi-teolo-gi so v svojih tekstih imeli vrsto pripomb na marksizem in na naše družbeno življenje. Zaradi njihovfli pripomb smo bili uredniki izpostavljeni kritikam in pritiskom, tako da je bilo vsako nadaljnje objavljanje njihovih tekstov onemogočeno, kolikor se ,,teologi" ne bi jasno distancirali od klerikalnih teženj v cerkveni hierarhiji. O tem smo pisali nasled-nje: ,,Če hočemo torej naprej sodelovati v dialogu, ne pa voditi polemike, kar je do sedaj bilo, tedaj je nujno potrebno, da se sobesednik jasno distancira od vsakih kleri-kalnih teženj v cerkveni hierarhiji, ne zgolj verbalno, temveč dejansko." Kajti prvikorak smo vendarle narediti tribunaši s tem, da smo odprli prostor za objavljanje člankov mladih teologov in brez njihovega drugega koraka enostavno nismo mogli več naprej. ,,Sobesed-nik" pa se ni distanciral. Očitno je bil pritisk cerkvene oblasti prevelik (še ža tisto malo distance, kar je je bilo, menim, da je bil izterjan račun, o čemer pričajo kasnejši ,,poboljševalni" postopki zoper Križnika). Očitno ji ni bil po volji ne dialog ne polemika nekakšnih »mladih teologov" in ,,mladih marksistov". Zakaj oblastnik ne verjame, da dialog lahko poteka kot svobodno iskanje in mišljqnje, zaradi katerega še ni treba, da bi se čutilai v temelju ogrožena katerakoli institu-cija. Oblastnik gleda na stvari, kot da je on vedno (pozitivno ali negativno) neposredno tangiran, tj. ogrožen. Skratka, ne verjame, da ,,tole" ne leti ravno nanj. Kot da bi se vse gibalo edino in izključno na ravni oblasti! Ali kot da je miselno iskanje, diferenciranje mišljenja že njegovo razpadanje ali pa zbira-nje parol in gesel za bojne prapore.
Tako je bil poskus dialoga skoraj v kali zadušen z obeh strani. Ni šlo in ne gre za to, da bi ,,mladi teologi" in ,,mladi marksisti" imeli kakršnekoli aspiracije po urejanju sveta. Gre za to, da bi se lahko (a ni nujno) iz tega drobnega vrtička med dvema plotovoma do danes razširila negovana in plodna njiva. Njiva, ki bi jo obdelovale vedno nove in druge generacije ne le ,,teologov" in ,,marksi-stov", temveč ljudi in strokovnjakov z vseh (družboslovnih in drugjh) področij, kjer se razmišlja o človeku in naši družbi. Ta njiva bi bila medij, kjer bi se lahko cel kup nasprotij reševalo na miselnem nivoju. To pa seveda pomeni, da bi se izognili marsikateremu bolečemu ekscesu (je bil potreben škandal ob učbeniku etike? ). In da bi tudi problemi človeka danes, njegova stiska in tesnobe, dobili racionalno artikulacijo, tako ,,teisti-čno" kot ,,ateistično". In če bi vzdržali na ravni mišljenja, na ravni razpiranja možnih rešitev problemov, brez pretenzij po gotovih receptih te ali one edino zveličavne Resnice, bi presegali že tudi omejenost tako teizma kot ateizma. Ne gre t wej za nekakšno mistifi-ciranje dialoga kot vse<idrešiteljske poti, še posebej ne za dialog zgolj med teologi in marksisti, temveč za dialog kot način in možnost diferencirancga razvoja mišljenja in iskanja v družbi sploh. Na vseh , nivojfli razmišljanja.
Zakaj vse to pogrevam? Ne le da bi osve-žila ,^pomin" Tribuni, teinveč da bi pokaza-la, kakšne so posledice nasilnih posegov v razvoj mišljenja in iskanja odgovorov na vpra-šanja našega bivanja. Če bi nam bila dopušče-na možnost, če bi nam dali čas, bi mogli razviti različne oblike sodelovanja (od dialo-gov do ostre polemike), ob katerih bi prfile jasno do izraza tudi meje ideologij. Prišlo bi do jasnejšfli ideološkfli, strokoviuh in tudi čisto praktičnih stališč, odmikov in primi-kov. Dandanes se tako morda ne bi dogajalo, kar se pač dogaja. Da namreč izhajajo teološ-ke knjige, ki jfli javno nihče-niti strokovno niti kako drugače ne komentira. Zakaj ne?
Predvsem pa ni nobene prave diferencia-cije med samimi družboslovci. Vse je pred-vsem nekakšna neizoblikovana sivina. Na-mesto dialogov in polemik je vse eno samo »toleriranje in navsezadnje - brezbrižnost. Kajti v dani situaciji je vsaka polemika že nabiranje ali izgubljanje ideoloških, politi-čnih točk. V takšni strokovni nediferencira-nosti so tudi medosebni odnosi blokirani. Kar vzdrži to blokado, so končno ,,a-racio-nalne" vezave, kot so ljubezen, prijateljstvo, zaupanje in, če hočete - zvestoba samemu sebi, da, če že ne moreš peti, kakor ti je ,,bog grlo ustvaril", vsaj molčŽ in se ne razblinjaš v poplavi besedičenja.
posegi (v vsako figo), temveč bo tudi cerkev še naprej prestopala meje, ki so ji določene ,,po ustavi in zakonih".
Ni se dovolj izrekati zoper klerikalizem in sektaštvo, dokler je situacija takšna, da je vsako sektaštvo v svojem bistvu klerikalizem. Kazanje s prstom na posameznike je jalovo početje, dokler je situacija taka, da se za še ne izpraznjenim stolčkom preriva že deset drugih interesentov. Tendenc ne uničiš tako, da porežeš glave nosilcev. To je počel Stalin. S tem je morda res celo izruval marsikatero tendenco, nasprotij pa ni odpravil. Stalinizem je menda bil, kaj? Gre torej za odpravo »religije vsakdanjega življenja", ne pa za boj
ko je bil (ob)račun s starim klerikalizmom in belogardizmom že opravljen; da o mlajših . teologih spltrfi ne govorimo. Zmeijati na takšen način nje, jim vzbujati občutek krivde, je absurd. Ker preprosto niso krivi in se tudi ne počutijo luive. Takšno očitanje jim lahko vzbudi kvečjemu odpor in protest.
Če bi bila jaz verna^bi se čutila floboko prevarana ob poskusfli cerkve, da se kot insti-tucija vzpostavlja v mojem tmenu, iz mojega srca; do dna duše pa bi bila užaljena in ranje-na, če bi me nekdo zgolj kot vernega 51oveka (ki zgolj zaradi svoje vere čuti sopripadnost cerkvi) skušal izenačiti z nekim pojavom v
Zabarikadirali stno se vsak za svoj plot in se le opazujemo čezenj, se beremo ali pa ne in čakamo? Na kaj? In zakaj? Vzrok, da dialoga ni, je v bistvu vendarle zunaj naših individualnih možnosti in pripravljenosti. Včasih, praviloma ekscesoidno, prihaja do kratkega stika med cerkveno in laično oblast-jo, ki pa se prav tako mistično tudi končna. Teoretsko pa smo se zaprli vsak v svojo pro-vinco, še več, vsak v svoj kot province.
Kakšne so posledice vsega tega? Predvsem gre za zamejitev misB v kalupe ideologjj. Kaj je postal Križnik drugega kot zaplotniški kritizer marksizma cerkve in revolucije? ,,Na nove čase krščanstvo ni bilo dovolj priprav-ljeno. To še danes ni. Tudi katoliška Cerkev ne. Kljub vatikanskemu cerkvenemu zboru. Bog je bil .prisiljen' v svoj vinograd poklicati ^iajemnike'. Po Božji volji so opravili in še danes opravljajo ,očiščevalna' dela. Kakor-koli že. Stara zaveza je v tem pogledu dokaj zgovorna. Kar naprej se uresničuje. Sodobni marksizem je predvsem naše neživeto krščan-stvo. Duh veje.v koder hoče . .. ." (Duha ne ugašajte, Ljubljana 1979, Franček Križnik: Duh in revolucija, str. 151) Marksisti so torej le božji najemniki. V bistvu pa ,^Iarxova revolucija ne k, da je neuresničljiva, je tudi odveč." Zakaj? »Kiščanski človek je v Kristusu že odrešen in osvobojen." Citirana mesta vsebujejo vrsto vprašanj, npr. kakšen je dejanski položaj marksizma v judovsko-krščanski civilizactji? Križnikov tekst je napolnjen s kupom \&z in hipotez - a ne vsebuje nobene analize. Gre za samo pusto primerjanje ideologij in umerjanje ene ideolo-gije po drugi. Analize, ki bi skušala Marxovo misel tematizirati v kontekstu evrc^iske filo-zofske misli, ni. Tolčenje Marxa le s konkret-nimi empiričnimi ,,konsekvencami" je okostenelo početje, razen tega pa ne presega bistva horizonta, ki ga kritizira. Predvsem pa ostaja Križnik docela otnejen v krščanski svetovni nazor. V njegovi današnji misli ni več tistega nemira in iskanja kot pred leti. Križnik npr. pravi: ,,Vsako prelivanje krvi, celo tisto, ki je etično upravičeno, se vedno nagiba k izroditvi, k terorju zaradi terorja, zahteva ogromne človeške žrtve, strahotna opustošenja." (prav tam, str. 154) V kon-ktekstu, v katerega je postavljena, fungira ta Križnikova formulacija povsem demagoško in ne kot misel, ki nedvomno zahteva globlji razmislek. Križnik, kot vsi ideoiogi, enostav-no ugotovi, ,,da je Marx tudi sicer pojmoval človeka zelo enostransko tprav tatn, str. 152); obenem pa seveda zatrjuje, da to eno-stranskost lahko popravimo s pomočjo krščansko-katoliike vere.
Na podoben način Stres v svoji knjižici (Nič in smisel) v zbirki Naše tromostovje, Ljubljana 1979) najde na Slovenskem samo enega nihilista, ki ga velja ofucati in potolči. Kakor da bi bil nihilizem izruvan že s tem, da identificiraš in potolčeš njegove nosilce!? Kakor da ne bi bil nihilizein istočasen z bivanjem judovsko-krščanskega boga. Tudi Stres, čeprav se ukvarja s sodobnimi filozof-skimi smermi, ostaja zavezan predvsem krščanskemu svetovnemu nazoru, kateremu potem ,,prikrojuje" vsakršno filozofsko misel.
Tako je to danes ,,tam". In kako je to ,,tukaj"? Tudi dokaj žalostno. Razen redkih samotnežev, bolj ali manj zaprtih v svojo strokovnost, ni ničesar. Ne le na področju vprašanj, ki zadevajo družbo in religijo, dokaj obupno je na celotnem področju diružbo-slovja: tako grozno brez napak so revije - če sploh izhajajo - in članki, tako zelo so pra-vilni, da ti je kar nerodno, ko to bereš. Tako zelo so servilni in sterilni, da človek ne ve, kam bi pogtedal. Od same pravilnosti in pravovernosti me bo zadušilo.
Takšno situacijo vidim danes na Sloven-skem. Ni bilo nujno, da je takšna. Mislim, da je bil tedaj, v letu 1965/66 in še nekaj časa potem (npr. v Teoriji in praksi) ^.asnovan skromen osnutek, ki bi do danes lahko dal že marsikateri sad. Kajti takratne diskusije se niso omejevale zgolj na strogo ,,teoretska" ali ,,teološka" vprasanja. Tako je npr. Lojze Skok objavil v Tribuni članek Komu je za dialog (8. marec 1967), vkaterem problema-tizira cerkveno ideološko indoktrinacijo, ki je dosegla višek v članku Fantje iščejo Kristusa. Skok je svoj članek najprej poslal v verski list Družino, ki pa ga ni objavila. Tribuna ga je potem objavila skupaj z vso korespondenco med Skokom in Merlakom kot urednikom Družine. V enem teh Merlakovfli pisem beremo naslednje: ,,Glede dialoga med krist-jani in marksisti pa menimo naslednje: dialog je potreben in bo v prihodnje vedno bolj pčtreben, vendar je potrebno, da se ta vrši najprej v manjšem krogu in da se plasti naroda na dialog vnaprej pripravljajo." (Tribuna, 8. marec 1967) Je še kdaj kasneje in lepše prišla na dan moralistično-vzgojitelj-sko-farizejska vloga cerkve? Njena ljubezen in zaupanje v svojoj ,,čredo"?
Zato ponavljam Skokovo takratno vpra-šanje: KOMU JE ZA DIALOG? Glede dialo-ga še vedno velja Skokova opredelitev: ,,Tako kot je bilo že večkrat rečeno, to ni in ne pomeni reševanja problematike, ki zadeva cerkveno hierarhijo in državno strukturo. Nam pomeni dialog proces dnevnega sožitja z religioznimi starši, brati, skratka sorodniki ter religioznimi prijatelji in delovnimi tova-riši, sosedi itd. Od našega medsebojnega spo-štovanja in zaupanja v osnovne moralno kva-litete enih in drugih je odvisna tudi pot, po kateri bomo gradili naprednejše, bolj človeš-ke, skratka socialistične odnose." (prav tam). Ce navedem še misel iz polemike med Skokom in tedanjim študentom teologije Damjanom Severjem, bo situacija, ki jo je Tribuna takrat ustvarila, morda jasnejša: .JPripadam mladi generaciji, saj sem bi lrojen za časa vojne. Pr^ seboj gledam prihodnost, a na preteklost se oziram samo, če se morem kaj naučiti. Želel bi si, da pride med nami mladina do zares konstruktžvnega dialoga. Poudarjam: med nami mladimi - čeprav starejših s tem ne izključujem — zakaj pri-hodnost je naša." (Tribuna, 20. aprila 1967). Govor je torej o konstruktivnem dialogu in ne o nekakšni ,,spravi", kajti med nami, ki stno sodelovali v istih šolskih klopeh, do nepomirljivih, sovražnih nasprotovanj sploh nikdar ni prišlo. Tako smo tedaj tudi gledali — vbodočnost.
Zato se sprašujem: je danes čas za kon-frontacije? Menim, da ni. Da nimamo časa, da bi si kradli čas. Čas je, če je še, za nova iskanja in nova tematiziranja ideologij, ki nas opredeljujejo.
Za to gre; toda brez dopuščene diferen-ciacije mišljenja, brez dopuščene različnosti v iskanju novih poti ne bo nič. In še enkrat: nič. Če partija ne bo dovolila dihati svoji lastni inteligenci ali bolje, laični inteligenci (kajti teistična je več ali manj pod okriljem cerkve), bomo še enkrat zamudili, morda tokrat dokončno, priložnost, da se ustvari miselni prostor, ki je širši od institucionalno fiksiranih idelogij.
Dokler znotraj obeh ideologij ne bo prostora za svobodno diferenciacijo mišljenj in iskanj, bosta obe tudi navzven kazali samo svoje oblastniške zobe. Se bo odigraval boj za vrednote - boj za premoč. Zame je zato vsako poudarjanje enotnosti običajno znak za alarm, predznak neposrednih administra-tivnih posegov v območje misli. Bodisi druž-boslovne bodisi teološke. In če bo šlo tako naprej,   ne   bodo   nujni  le  administrativni
proti religiji oziroma veri nasploh.
Označevanje nekoga za klerikalca ali sektaša ni daleč od ravnanja farizejev, ki nimajo nikoli Časa vprašati: ZAKAJ? In kaj ta pojav lahko pomeni tudi za bodočnost. Za bodoče sožitje med natni. Če se že isploh pustimo deliti na verne in neverne? Kaj.ne pomeni že sama delitev nasedanje ideologi-jam in njihovim ,,klasifikacijam"? Kaj ni tukaj v osnovi nekaj razmisleka vredno?
In kaj se je dogajalo potem naslednja leta? Počasi in tflio grebejo v človeku nje-gove lastne stiske (ki so še potencirane v času relativne zadovoljitve materialnih potreb), vpračanja brez odgovora: vprašanje smisla življenja, vprašanje osamljenosti (ne zgolj v sociološkem smislu, a tudi to), vprašanje smrti (tudi samomora), vprašanje ljubezni, vprašanje naše človeške medsebojnosti. Vpra-šanja so tlela, odgovorov pa — s strani laične misli — pravzaprav ni bilo. Kdor že je o tem pisal ali mislil (ali se je sploh samo domne-valo, da bi utegnil o tem misliti), je bil pro-glašen najmanj za eksistencialista, če že ne za reakcionarnega   heideggerjanca  in   nfliilista.
Odgovori pa so vse obilnejše (in nasilnejše) prihajali - s teološke strani. Tako je cerkev počasi, a vztrajno zavzemala vse večji ži-vljenjski prostor prav preko človeškfli stisk; v človeških dušah. Ta humus, na katerem gradi današnja cerkev, je njena najtrdnejša osnova in bo to še dolgo časa. Ta humus, ki je bil cerkvi takorekoč prepuščen (kot se kaže danes — vendarle predvsem za njeno lastno rast institucije), pomeni ceno za uniformnost in servilnost siceršnjega mišljenja na Sloven-skem. Blokada diferenciacije znotraj ideologij je konec koncev pripeljala do totalne diferen-ciranosti med ideologijama. Zdaj je na tem, da pride do konfrontacije med njima.
Vsaka konfrontacija pa začenja na takšnem koncu palice - pri posledicah, in ji zato slej ko prej prileti v obraz debelejŠi konec palice - vzrok. A palica je slej ko prej palica. V konfrontiranju so dovoijeni tudi nizki udarci, so dovoljene lažne parole in sprenevedavo moraliziranje. V konfrontaciji pride do manipuliratija z vsem: s čustvi, s smrtjo, z zgodovino, celo z ideologijami samimi.
V kontekstu svojega poskusa analizirati vzroke današnjega stanja gledam tudi na zadnjo številko Tribune, v kateri je - glede tega konkretnega področja!- uredništvo nastopilo skrajno ideološko. Zapiia vse možnosti za dialog. Če parafraziram Lenino-vo misel, bi rekla, da je šlo v tem primeru za levičarstvo kot otroško obliko stalinizma. Te značilnosti se Tribuna kot Tribuna ni nikoli povsem izmaknila. Ni namreč dovolj samo kazati s prstom na krivce, ne da bi obenem vsaj poskusili iskati vzroke za obstoječe stanje.
Takina kritika je vselej bumerang, le da se ne ve, od kod bo priletelo. Slikovna priloga pa, ki je bila dodana tekstu na to temo, je bila, milo rečcno, neumestna. Predvsem pa povsem nekoristna za kakršnokoli bistvenejše razkrivanje klerikalizma danes, ki nastaja iz današnjih tal, iz današnjega humusa. Šele v drugj fazi analiziranja je treba pritegniti tudi cerkveno zgodovino kot okvir, v katerega se logično umešča njena današnja dejavnost. Klerikalizem, ki se znova poraja, je naš zdajšnji klerikalizem. Nekateri teologi (križ-nik, Stres, Koncilija itd.) so se komaj rodili,
naši zgodovini. Prizadegta se čutim ob takšnem postopku - ne kot ateist ali teist -temveč kot človek, kot del te družbe, tega naroda. Če že za kaj gre, potem gre za to, da se analizirajo (na osnovi povsem razprtega arhivskega gradiva) vsi vzroki belogardizma na SJovenskem. Ne mctre pa iti zgGU zz očitanje pojava in manipuliranja z njim: Ne zaradi nekakšnega slogaštva in sprave ,,krivih" in ,,nedolžnih", temveč za to, da se bomo že enkrat nehali polaščati drug drugega v imenu edino zveličavmh Resnic.
A ne le drugdrugega, temveč tudi mrtvih. Mrtvih se polaščal tako tedaj, ko jfli kuješ v zvezde, kot tedaj, ko jih zamolčiš. Naj po-čivajo v miru! Pustiti mrtvim; da so mrtvi, ne pomeni: ,,Mrtve naj pokopljejo mrtri (Mt 8, 22; *EW 8-117) Mrtve moramo pokopati vsi, ker so (naši) mrtvi. Gledati v zgodovini zgolj evforijo boja za lepšo prihodnost in ne videti v njej tragičnih dimenzij nekega naroda, pomeni ne videti, kako morasto nas včeraj opredeljuje prav danes.
Za kaj torej gre? Za demistifikacijo smrti. Kjer je smrt tabu, življenje morda ni. Gre za to, da bi se zares začeli obnašati kot zgodo-vinski narod. Gre za to, da pokopljemo mrtve in da zakopljemo tudi bojne sekire, ki so sekale. Za to, da vzamemo usodo - ne v svoje roke - temveč nase. Usodo kot edini prostor našega časa, naše človeške končnosti. Biti narod - onstran sektaštva in slogaštva (!!!) — pomeni biti izhodišče in stečišče vseh podvigov in vseh padcev Slovencev kot naroda. In ne pomeni biti sredstva ne razvoja proizvajalnih sil ne krščanskega eshatološ-kega razvoja.
Biti narod pomeni biti doma zares doma. Kajti v narodu je doma vse: dobro in zlo, krivda in kes, pesem in jok, bolečina in vrisk, sveto in človeško. Prostor naroda je tudi edini prostor za skupni grob kot poslednja zbirka vseh dimenzij zgodovine in nas samih. Narod ni le občestvo, ampak tudi spomin: edini resnični spomenik naroda je narodov spomin, v katerem se srečujejo živi in mrtvi..
Tako   klerikalizem   kot   sektaštvo,  med katera se vriva slogaštvo, sta ideološki opre-. delitvi.  Čeprav  različnih  predznakov,  oba jemljeta za samoumevno predpostavko ne le to, da je posameznik vedno ,^ia določeni i strani", ampak tudi to, da je ideoloska dolo-^ čenost človeka takoreloč njegova naravna določenost. To je bila moja analiza današnje-ga stanja in vloge Tribune. Z njo skušant predvsem  vzpodbuditi še druge analize in poglede.
Naj končno povzamem svoje razmišljanje o Tribuni: Tiibuna ni svobodna kakor ptica; in nikoli ni bila. Katera vprašanja je odpirala in do določene mere tudi sam način,kako jfli je odpirala, je bilo odvisno od večje ali manjše vedrine neba nad njo. V tem smislu je bila vedno nekakšen indikator dntžbenega utripanja. Tudi danes. Kar pa je Tiibunino, njena specifičnost in, če hočete, njeno, dostojanstvo, je permanentno provociranje akcij in reakcij, s katerimi odraža in obenem presega trenutno tabuizirano družbeno situacijo. To počenja tudi danes, ko z navi-dezno radikalnostjo sprva sicer zaustavi dih.j končno pa vendarle omogoči in celo zahteva, distanco. Z njo pa omogoča tudi diferencia-cijo mišljenja. Ne vem, kaj bi danes še bolj potrebovali?
Spomenka Hribar je bila sama urednica Tribune. Kaj in kako je v tem časopisu delala tedaj, pove sama v svojem pismu. Nas pa zanima, kaj dela sedaj, ko se je po petnajstih letih znova oglasila v Tribuni? Sama sicer meni, da nam osvežuje ,,spomin" in nas postavlja v ,,družbeno-politično situacijo". V resnici pa s temi ,,spomini" posreduje in artikulira svojo sedanjo zavest, ,,tako glede na svojo lastno kontinuiteto kot glede na svojo trenutno početje." V tem, ko meni, da ,,vzbuja avtorefleksijo Tribuni", reflektira iseveda svojo lastno pozicijo. Spomenka Hribar seveda ve tudi to, da je Tribuna ,,že jpostavljena v družbeno-politično situacijo" |in, da Tribuna to tudi sama ve, in od tod s isvojimi članki posega v konkretne družbene procese! Za kar ji torej v resnici gre in, kar v pismu tudi stori, je, da nasproti Tribunini jpostavi svojo lastno pozicijo v tej ,,družbeno-politični situaciji".
Kakšna je ta ,,družbeno-politična situa-cija", pozicija Spomenke Hribar in Tribune v njej?
Po našem mnenju je bistveni moment te ,,situacije" v tem, da se v pogojih gospodar-ske recesije vedno teže uveljavlja proces delavskega samoupravljanja. V okviru te ,,konfrontacije" naj omenimo zgolj zmanj-šano stopnjo zaposlovanja in naraščajočo konkurenco med delovno silo, zniževanje investicijskih vlaganj, trende, ki se pojavljajo ob reformiranju vzgojnoizobraževalnega sistema v usmerjeno izobraževanje, postopne jprehode na ekonomske stanarine, zniževanje jizdatkov za t. i. kulturne dejavnosti in druge jukrepe, ki jih zahteva uvajanje nujnih stabili-zacijskih ukrepov, kar nedvomno sproža družbena protislovja, ki neposredno najbolj prizadevajo prav najnižje družbene sloje in s tem povečujejo socialno diferenciacijo. Teh družbenih protislovij (ki se S. H. prikazujejo kot ,,stiske" v ,,človeških dušah", ne da bi znala njih povzdignjeno obliko izvesti iz dejanskih pogojev) se moramo zavedati in jih ne prikrivati in mistificirati, kajti le-ta so edina realna osnova vsega našega delovanja. Tribuna se v tej ,,sicuaciji" še posebej zav-zema za uveljavljanje procesa delavskega samoupravljanja, kar pomeni, da menimo, da je delavsko samoupravljanje edina zgodo-vinska perspektiva razrednega boja delav-iskega razreda, bojujočega se za odpravo sebe kot razreda in razredne družbe sploh. To jpomeni tudi, da se na Tribuni borimo proti silam, ki hote ali nehote, vede ali nevede nastopajo proti temu.
Drugače pa se polpretekla slovenska zgodovina prikazuje Spomenki Hribar, kot žgodovina ,,slovenskih intelektualcev srednjih let", zgodovina ,,razmišljanj in dialogov", ne pa kot zgodovina razrednih bojev. Ker ji manjka ta zgodovinska perspektiva, in ker tudi v svojem pismu ne podaja nikakršne zgodovinske analize, ne sedanje, ne pretekle družbene dejanskosti, se ji zgodovinska zavest sprevrne v osebno spominjanj», tastno zgodovinsko pozicijo pa reftektira kot pozicijo ,,samotnega intelektualca" (in s tem v bistvu izraža zavest in pozicijo ,,redkih samotnežev" dvajset kilometrov stran . . .) nasproti, katerikoli že, ,,totalitarni oblasti".
Iz te njene pozicije, iz katere veje obup nad strahotami tega sveta zgrožene človeške
SWDTNB3A NTELEKmCA TEORETSKI REZER\AT
PROTI KLERIKALIZMU IN NEKRmCNEMU MARKSIZMU (II)
duše, se ji začrtuje vloga in mesto ,,intelek-tualca" v slovenskem ,,Narodu". To se še najbolj kaže v njenem pojmovanju zgodo-vinske vloge teorije in še posebej marksisti-čne teorije, na kar bomo v tej ,,konfronta-ciji" tudi najbolj pozorni. Spomenka Hribar se zavzema za ,,svobodno iskanje in mišljenje, zaradi katerega še ni treba, da bi se čutila v temelju ogrožena katerikoli institu-cija", za ,,mišljenje", ki se izogiba zankam ,,oblasti", za ,,miselno iskanje", ki ne ,,raz-pade", ne ,,zbira parole in gesla za prapore boja", ki nima ,,kakršnihkoli aspiracij po urejanju sveta". Za kar ji gre, je, da bi iz ,,drobnih vrtičkov" nastala ,,negovana in plodno rodeča njiva". Spomenka Hribar se tako dokončno vrača na izvorno pojmovanje kutture kot poljedelstva. To, da ji gre za koncentracijo ,,drobnih vrtičkov" v ,,skupno njivo", torej za t. i. prvotno akumulacijo ha področju ,,mišljenja", nas seveda ne sme motiti. Pa o tem dalje!
Spomenka Hribar, kot samotni intelek-tualec in dober meščan, ponuja ,,oblasti", da bo ostala na ,,ravni mišljenja", da se ne bo vtikala v politiko, da te ,,oblasti" ne bo ogrožala. Za povračilo, kot ,,svoboden" trgovec, zahteva, da ,,oblast" ne bo ,,admini-strativno posegala v območje misli". ,,Mi-šljenje" bo, tako obljubljajo ,,redki samot-neži", pustilo na miru ,,oblast", ,,oblast" pa njihovo meditiranje. Izmoledovati želi rezer-vat, v katerem bi bilo ,,intelektualcem" dopuščeno v mitu iskati ,,odgovore na vpra-šanja našega bivanja". Spomenka Hribar želi depolitizirati teorijo, ne, da bi bili odprav-Ijeni zgodovinski pogoji, ki to politiko temeljno vpenjajo v razredni boj, in je torej vsaka teorija (če se S. H. tega zaveda ali ne) nujno politična. Po drugi strani pa, to teorijo zaplotniško zapira v rezervat, ustvarja inte-lektualni elitizem. Teorije tako ne odteguje zgolj ,,oblasti" ampak tudi, in to je naj-pomembnejše, delavskim in Ijudskim množi-cam, ki se ji, v tej novofilozofski optiki, prikazujejo lahko le kot plebs. Za kaj (ji) torej gre? Gre ji za isto kot Merlaku — ,,da se ta teorija, op. pis.) vrši najprej v manjšem krogu" — da ta ,,najprej" pri Spomenki Hribar izpade in se tako razlika med umskim in fizičnim delom ovekoveči. Na vekov veke amenl
Ko pa enkrat to ,,mišljenje" dokončno zapre v rezervat (vrtiček, njivo), ji ne preosta-ne nič drugega kot da — diaiogizira. Iz teoret-skega dialoga, na praktični dialog. Z vsemi zvonovi stolne cerkve ozvanja socialni mir! Iz
socialnega miru v miselni sferi — socialni mir v politični!!!
Spomenki Hribar se vsled tega pač prika-zuje, da ,,intelektualce srednjih let" dušita dve ,,totalitarni instituciji" — cerkev in oblast ali kot pravi ,,partija". To pa s tem, da ga zapirata vsaka v svojo ,,ideologijo" (iz tega nujno sledi edino možna rešitev in ta je izola-cionizem — vrtičkarstvo, zaplotništvo — onkraj vseh, tj. obeh, ,,ideologij", ne da bi se zavedala, da prav s tem vspostavlja novo-staro ideologijo). Obtoževanje ,,partije", da ne da ,,dihati lastni inteligenci", pa po drugi strani dopolnjuje z naivnim in pozitivističnim pričakovanjem, da bo svoboda ,,mišljenja" od nekoga podeljena! Obup nad ,,totalitariz-mom partije", se po drugi strani dopolnjuje z ,,vero"   v  ,,dobrotnost  oblastnika",  ki  mu
Spomenka Hribar, kot dobra meščanka, predlaga sklenitev kupoprodajne pogodbe. V zahtevi za ,,odpravo totalitarne oblasti" je istočasno že proicirana zahteva po nekomu, ki ji bo to svobodo spet dal — kdo drug je to, kot spet ,,oblastnik"? ! Kot komunisti se seveda ne moremo strinjati z ,,administra-tivnimi posegi" v ,,območje misli", dateč pa smo od tega, da bi menili, da se marksistično in zavestno razredno in politično opredeljeno teorijo, tj. teoretsko polemiko, ali kot politi-čno prostituiranje. Svoboda izražanja, ,,mi-šljenja", teoretične polemike, ni v tem, da je nad razredi, marveč v tem, da vse dotlej, dokler še obstaja razredna družba na svojem nivoju zastopa in se bori za interese tistega razreda, ki se bori za osvoboditev družbe od razredov sploh.
Tako se Spomenka Hribar znajde v para-doksalni situaciji, ko se po eni strani zavzema za ,,pravo diferenciacijo", /#polemiko" in ,,dialog" med ,,družboslovci", in pri tem pravilno kritično ugotavlja, da tega ni, po drugi strani, pa se v njeni novofilozofski optiki, vsaka polemika že a priori diskreditira z ,,nabiranjem ali izgubljanjem ideoloških in političnih poenov", ,,oblasti" v ,,svobodo mišljenja".
Če teorija je nepolemična, če polemika je neteoretska! En sam obup!
Znotraj vsega tega se ji tudi vprašanje marksizma (poleg tega, da je ideologija ,,oblasti") postavlja le kot vprašanje ,,temati-zacije Marksove misli v kontekstu evropske filozofske misli". Ko išče kontinuiteto med Marxom in ostalo ,,evropsko filozofsko mislijo" — pri čemer gleda Marxa v luči ,,velikih filozofov", kot npr.-Heideggra — se ji kot ključna postavljajo tista vprašanja, ki
ne le, da se niso zdela bistvena Marxu ampak jih ima tudi marksizem za lažna.
,,Vprašaj se, kako prideš do tistega vpraša-nja; vprašaj se, ali ne izhaja tvoje vprašanje s stališča, na katero ne morem odgovoriti, ker je napačno? . . . Če sprašuješ po stvarjenju narave in človeka, potemtakem abstrahiraš od človeka in narave. Postavljaš ju kot ne-bivajoča in vendar hočeš, da ti ju dokažem kot bivajoča. Zdaj ti porečem: opusti svojo abstrakcijo in s tem opustiš tudi svoje vpra-šanje, če pa hočeš vztrajati pri svoji abstrak-ciji, bodi dosleden, in če si zamišljaš človeka in naravo nebivajoče misleče, si zamišljaj kot nebivajočega samega sebe, ki si vendar tudi človek in narava. Ne zamišljaj si, ne sprašuj me, zakaj brž ko si zamišljaš in sprašuješ, nima tvoja abstrakcija od biti narave in člo-veka nobenega smisla. Ali pa si tak egoist, da postavljaš vse kot nič in sam hočeš biti? (K. Marx,MEID I: 344).
Ker ne najde odgovora pri ,,laični misli", tako kot ,,Križnik in vsi ideologi" tudi Spomenka Hribar ugotovi, da je ,,Marx pojmoval človeka zelo enostransko", obenem pa seveda zatrjuje ,,da to enostranskost lahko popravimo s pomočjo" odgovorov na vpra-šanja, ki v ,,vse obilnejši (in nasilnejši) meri prihajajo s — teološke strani". Privzemimo si teološka vprašanja in problem bo rešen (v tem smislu predlagamo, da se na CK zaposli referenta za ,,probleme človeške medseboj-nosti", morda ,,Smrti"). To , da Spomen-ka Hribar meša ta tažna vprašanja z interesi delavskega razreda, ne bomo posebej dokazo-vali, kakor tudi ne bomo obširneje pisati o tem, da je naivno misliti, da izvira današnja moč katoliške cerkve od tod, da ,,laična misel" ni odgovorila na teološka vprašanja.
Nasprotno pa nam, na Tribuni, ne gre za razumevanje Marxove misli samo v kontekstu ,,evropske filozofske misli", ampak menimo, da jo je mogoče revolucionarno dojeti, spre-jeti in razvijati samo v kontekstu zgodovine delavskega gibanja in . razrednih bojev, v katerih sama aktivno deluje.
Kakor Spomenka Hribar nezgodovinsko materialistično pojmuje Marxa (kar ji med drugim tudi edino omogoča in sili v dialog s teologi), tako pojmuje tudi vlogo katotiške cerkve pri nas. V nasprotju z njeno trditvijo, da je za ,,kakršnokoli bistvenejše razkrivanje klerikalizma danes", povsem nekoristna tista kritika", ki ni zamorila zgodovinske zavesti (,,spomina"   na   klerofašizem), smo  prepri-
čani, da je mogoče današnji klerikalizem dojeti samo skozi zgodovinsko analizo, samc z analizo zgodovinskega nastopanja slovenske katoliške cerkve proti delavskemu gibanju in socialistični revoluciji jugoslovanskih na-rodov in narodnosti.
Poleg tega, da se nam zgodovina ne prika-zuje kot generacijski spopad ,,starih in mladih" (recimo teologov), je tudi nimamd za ,,okvir", ki naj ga pritegnemo šele v ,,drugi fazi analiziranja" slovenske cerkve. Zgodo-vina je izodišče in imanentna lastnost vsega cerkvenega nastopanja. ,,Klerikalizem" ,ki se znova poraja, je res ,,zdajšnji klerikalizem", toda to kar je, je samo zaradi zgodovine. Zgodovinske korenine klerikalizma torej niso v osebnih odločitvah ,,starih in mladih teolo-gov" ali cerkvenih hierarhov za to ali ono, ampak v vsakokratni zgodovinski konstelaciji razrednih bojev. In znotraj tega je prišlo tudi do tega kar Spomenka Hribar imenuje ,,škandal". Glede na konkretno ,,družbeno-politično situacijo" v kateri je slovenska katoliška cerkev ločena od ,,produkcije stvari", tj. proizvodnega procesa, ji ne preostane drugega kot, da intervenira na nivoju ,,proizvajanja Ijudi samih". In to je storila tudi v Znamenjih in klicajih. Sicer pa cerkvene publikacije pogosto in kontinuirano zanikujejo vlogo cerkve v zgodovini razrednih bojev na Slovenskem, kar nedvomno kaže na aktualnost zgodovinske analize korenin kleri-kalizma. Tako razumemo to stvar na Tribuni. Zato menimo, da se je Spomenka Hribar oglasila prav sedaj ne le zato, ker Tribuna počenja druge stvari, marveč predvsem zato, ker Tribuna počenja iste stvari drugače, kot so to počenjali ,,mladi marksisti in teologi".
In na koncu, za kaj gre na koncu? Za nacionalistični obskurantizem.i. če prista-vimo še mi nekaj ,,poenov". Medtem, ko je slovenska marksistična misel prišla od razvoja slovenskega narodnega vprašanja do razvoja smeri političnega sistema socialističnega samoupravljanja, je razlaganje nastanka ,,zgodovinskega naroda" z ,,demistifikacijo smrti", ,,usodo kot edinim prostorom našega časa", ,,naše človeške končnosti", ,,skupnim grobom kot poslednjim zbirom vseh dimenzij zgodovine in nas samih," vračanje nazaj do zgodnjemeščanskega slogaštva. Takšno po-stavljanje vprašanje naroda je utopitev mark-sizma v nacionalističnem sranju.
Ne vemo kaj bi danes še manj potrebo vali?
Ijli/IM llN • IN PARTLBKA LTTERAnjRA
Ta Leninov  članek se neposredno navezuje na  zapis o okrogli mizi, ki jo je organiziralo   naše uredništvo, in ki je obravnavala PROBLEME IZDAJANJA MARKSISTIČNE LITERATURE pei nas. Zapis iz okrogle   mize bo objavljen v   naslednji Tribu-ni,tupasi  lahko preberete  kaj je  ob podobnem problemu zapisal Lenin. Članek je objavljen v drugi knjigi   Leninovih izbranih del , ki  jih  je izdala Cankarjeva založba.
Tekst je bil objavljen v št. 12 časopisa ,,Navaja žizn" , 13. (26). novembra 1905, s podpisom N. Lenin. Prevedeno po PSS 12, str. 99-105.
Novi pogoji socialnodemokratskega dela, nastali v Rusiji po oktobrski revoluciji, so postavHi na dnevni red vprašanje o partijski literaturi. Razlika med ilegalnim in legalnim tiskom — ta žalostna dediščina obdobja tlačanske, absolutistične Rusije — začenja izginjati. Vendar še ni mrtva. Hinavska vlada našega ministrskega predsednika je še vedno nasilna do te mere, da se ,,lzvestija Soveta Rabočih Deputatov" (178) tiskajo ,,ilegalno", toda razen sramote za vlado, razen novih moralnih udarcev po vladi, nič ne nastane iz neumnih poskusov ,,prepovedati" to, česar vlada ne more prepre-čiti;.
Ko je obstajala razlika med ilegalnim in legalnim tiskom, se je vprašanje partijskega in nepartijskega tiska reševalo skrajno preprosto in skrajno napačno,popačeno. Ves ilegalni tisk je bil partijski, izdajale so ga organizacije, vodile skupine, tako ali drugače povezane s skupinami praktičnih delavcev partije. Ves legalni tisk pa je bi nepartijski — zato ker je bila partijnost prepo-vedana — vendar je ,,težil" k eni ali drugi stranki. Neizogibne so bile skažene zveze, nenormalna ,,sožitja", lažna prikrivanja; s prisi-Ijenimi nedorečenostmi Ijudi, ki so želeli izraziti partijske poglede, se je pomešala omejenost ali bojazljivost misli tistih, ki niso dorasli do teh pogledov, ki v bistvu niso bili Ijudje partije.
Prekieto obdobje ezopovskih besed, literarnega hlapčevstva, suženjskega jezika, idejnega tlačanstva! Proletariat je napravil konec tej grdobiji, zaradi katere se je dušilo vse živo in sveže v Rusiji. Toda proletariat je doslej izbojeval samo polovico svobode Rusiji.
Revolucija še ni končana. Če carizem nima več moči, da bi premagal revolucijo, potem revolucija še nima moči, da bi prema-gala carizem. Saj živimo v takšnem času, ko se povsod in na vsem odraža ta nenaravna povezava odkrite, poštene, direktne, dosledne parttjnosti s podtalno, prikritp, ,,diplomatsko", zavito ,,legalno-stjo". Ta nenaraven spoj se odraža tudi v našem glasilu: naj g. Gučkov še toliko dela dovtipe na račun socialnodemokratske tiranije, ki da prepoveduje tiskanje liberalno buržoaznih, zmernih časnikov, dejstvo ostaja dejstvo — Centralni organ Ruske socialno-demokratske delovske partije ,,Proletariat" vendarle ostaja za vrati absolutistično - policijske Rusije.
A navsezadnje, polovica revolucije nam nalaga, da se nemudoma
- lotimo  novega   urejanja  zadev.   Literatura   je  lahko  zdaj  celo
,,legalno" 90-odstotno partijska. Literatura mora postati partijska.
Kot protiutež buržoaznim navadam, kot protiutež buržoaznemu
podjetniškemu, trgovskemu tisku, kot protiutež buržoaznemu literarnemu karierizmu in individualizmu, ,,gosposkemu anarhi-zmu" in gonji za zaslužkom — mora socialistični proletariat izpo-staviti načelo partijske literature, razviti to načelo in ga udejaniti v življenju v kar najbolj polni in celoviti obliki.
Kaj zajema to načeio partijske literature? Ne samo to, da za socialistični proletariat literarno delo ne more biti sredstvo za dobiček posameznikov ali skupin, to delo sploh ne more biti individualna zadeva, neodvisna od splošnih proletarskih zadev. Dol z nepartijskimi literati! Dol z literati nadljudmi! Literarna dejav-nost mora postati del splošne proletarske zadeve, ,,kolesce in vijaček" enega enotnega, velikega scx:ialnodemokratskega mehani-zma, ki ga poganja vsa zavedna avantgarda vsega delavskega razreda. Literarna dejavnost mora postati sestavni del organizira-nega, načrtnega, združenega socialnodemokratskega partijskega dela.
,,Vsaka primerjava šepa", pravi nemški pregovor. Šepava je tudi moja primerjava literature z vijačkom, živega gibanja z mehani-zmom. Našli se bodo celo histerični intelektualci, ki bodo dvignili hrup spričo takšne primerjave, ki ponižuje, mrtvi, ,,birokratizira" svobodni idejni boj, svobodo kritike, svobodo literarne ustvarjal-nosti itd. itd. V bistvu pa bi bili takšni klici samo izraz buržoazno intelektualnega individualizma. Ni dvoma, literarna dejavnost vse manj trpi mehanično izenačevanje, niveliranje, gospodovanje, večine nad manjšino. Ni dvoma, da je pri tej dejavnosti brez-pogojna nujna zagotovitev večjega prostcra za osebno iniciativo, za individualna nagnjenja, prostora za misel in fantazijo, obliko in vsebino. Vse to je nedvomno, vendar vse to dokazuje samo to, da se literarnega področja partijske dejavnosti proletariata ne more šablonsko indentificirati z drugimi področji partijske dejavnosti proletariata. Vse to niti malo ne zavrača tiste, za buržoazijo in za buržoazno demokracijo tuje in nenavadne teze, da mora literarna dejavnost neizogibno in nujno postati del socialnodemokratske partijske dejavnosti, nerazdružno povezana z drugimi deli te dejavnosti. Casniki morajo postati organi raznih partijskih organi-zacij. Literati morajo vsekakor vstopiti v partijske organizacije. Založbe in skladišča, trgovine in čitalnice, knjižnice in razen knjigarne — vse to mora postati partijsko, mora polagati račune. Vse to delo mora nadzorovati organizirani socialistični proletariat, ga v celoti kontrolirati, v vse to delo, brez kakršnekoli izjeme, vnašati živ tok žive proletarske dejavnosti in s tem odvzemati osnovo starinskemu, poloblomovskemu, polkramarskemu ruskemu načelu: pisatelj popisuje, bralec pa prebira.
Mi, seveda, ne trdimo, da bi se to preoblikovanje literarne dejavnosti, iznakaženo z aziatsko cenzuro in evropsko buržoazijo, lahko izvedlo takoj. Daleč smo od misli, da bi propagirali nekakšen enolični sistem ali rešitev naloge z nekaj odloki. Ne, o shematizmu na tem področju ni govora. Gre za to, da bi vsa naša partiia, da bi ves zavedni socialnodemokratski proletariat v vsej Rusiji doumel to novo nalogo, jo jasno definiral in se povsod in v vsakem kraju zavzel za njeno rešitev. Ko odhajamo iz jetništva tlačanske cenzure, nočemo iti in ne bomo šli v jetništvo buržoazno kramarskih literar-nih odnosov. Mi hočemo ustanoviti in ustanovili bomo svoboden
tisk ne samo v policijskem smislu, pač pa tudi v smislu osvoboditve od kapitala, osvoboditve od karierizma — še več: tudi v smislu osvobajanja od buržoazno-anarhičnega indvidualizma.
Te zadnje besede se bodo izkazale kot paradoks ali kot posmeh bralcu. Kako, prosim, bo zakričal kakšen intelektualec, ognjevit privrženec svobode? Kako? Vi hočete, da bi se tako tenkočutna individualna dejavnost, kot je literarno ustvarjanje, podredila kolektivnosti? Vi hočete, da bi delavci z večino glasov reševali vprašanja znanosti, filozofije, estetike? Vi odrekate absolutno svobodo absolutno individualne idejne ustvarjalnosti!
Pomirite se, gospoda! Prvič, govor je o partijski literaturi in c njenem podrejanju partijski kontroli. Vsakdo lahko svobodno piš' in govori vse, kar mu je drago, brez najmanjših omejitev. Toc vsaka svobodna zveza (tako tudi partija) ima tudi svobodo, ^' izključi takšne člane, ki izkoriščajo partijsko firmo za propagiranj antipartijskih pogledov. Svoboda govora in tiska mora biti popolr a
V  imenu svobode govora sem ti dolžan prepustiti popolno pravici da kričiš, lažeš in pišeš, kar hočeš. Toda ti mi moraš v iment. svobode zveze prepustiti pravico, da sklepam ali prekinjam zvezo 2 Ijudmi,  ki govore to in to. Partija je prostovoljna zveza, ki bi neogibno razpadla, v začetku idejno, potem pa še materialno, če ne bi čistila iz svojih vrst članov, ki propagirajo protipartijske poglede. A za opredelitev meje med partijskim in protipartijskim imamo partijski program, imamo taktične resolucije partije in njen statut, imamo  končno vso izkušnjo mednarodne socialne demokracije, mednarodnih prostovoljnih zvez proletariata, ki neprestano vklju-čujejo  v svoje stranke  posamične sestavine ali tokove, ki niso povsem dosledni, niso čisto marsistični, niso čisto pravilni, vendar tudi  neprestano izvajajo periodična ,,očiščevanja" svoje partije. Tako bo tudi pri nas, gospodje pripadniki buržoazne ,,svobode kritike", znotraj partije:  zdaj partija pri  nas postaja nenadoma množična, zdaj doživljamo strm prehod k legalni organizaciji, zdaj se nam bodo vsekakor pridružili mnogi nedosledni (z marksisti-čnega zornega kota) Ijudje, nemara celo nekateri kristjani, morda celo  nekateri  mistiki.  Mi   imamo  zdrave želodce,  mi  smo  kot marksisti trdni kot kamen. Prebavili bomo te nedosledne Ijudi, Svoboda misli in svoboda kritike znotraj partije nas ne bosta nikoli pripravili  do  tega,  da  bi  pozabili   na svobodo  zbiranja Ijudi v svobodnih zvezah, ki jim pravimo stranke.                                        !
Drugič,  gospodje buržoazni   individualisti,  moramo vam   po vedati, da so vaše besede o absolutni svodobi ena sama hinavščina
V  družbi, temelječi na oblasti denarja, v družbi, v kateri množice delavcev žive v revščini, peščica bogatašev pa na tuj račun, ne more biti   realne   in   dejanske   ,,svobode".   Ste  neodvisni   od   vašega buržoaznega založnika, gospod pisatelj?   Od vašega buržoaznega občinstva,  ki zahteva od vas pornografijo v okvirih1   in slikah prostitucijo v obliki ,,dopolnitve" ,,svete" scenske umetnosti? Te absolutna svoboda je buržoazna ali anarhična fraza (ker jeanarhi-zem  kot pogled  na svet narobe obrnjena buržoaznost). Živeti \ družbi in biti neodvisen od družbe je nemogoče. Svoboda buržoaz nega pisatelja, slikarja, igralke je samo zamaskirana (ali hinavskt maskirajoča se) odvisnost od denarnice, od podkupnine, od vzdrže valnine.
Mi, socialisti, razkrinkavamo to hinavščino, trgamo lažnc izveske — ne zato, da bi dobili nerazredno literaturo in umetnos (to bo mogoče samo v socialistični zunajrazredni družbi), pač p<
nadaljevanje in konec na 15.stran
Slovenija je nedvomno bogatejša za še eno bratovščino, brez dvoma ali slabe vesti eno najaktivnejših po razpadu bratovščine Sinjega galeba. Prvi udarec bratovščine, s svojim črnim simbolom, pestjo, se je materializiral. In zdaj, ko je začetnik afekt po padcu mimo, lahko mirno premislimo umotvore, revolu-cionarnost njihove poetske in teoretske prakse. Očitno je namreč, da hočejo voditelji in ustanovitelji bratovščine prekiniti z ustvar-janjem na način buržuaznega diskurza. Vpra-šanje pa je, koliko se jim je želja po novem uresničila in kako se v taki obliki lahko uresniči.
Razmišljanje se bo vrtelo okoli dveh njfliovih izdaj ,,Zbranih del I" in »Zadovolj-nega Kranjca". Zaradi notranje povezanosti ,,teoretskih" tekstov, ki predhajajo, oziroma sledijo samim zbirkam, in pa zaradi oblike, ki je v obeh primerih kompilacija tekstov slo-venske zgodovine, oziroma jugoslovanske sedanjosti, se smisel in pomen ene knjige do kraja (? ) razjasni šele v odnosu do svojega para. Govor o eni je torej bistveno in nujno določen z govorom o drugi in narobe.
Zadovoljni Kranjec je antologija slovenske poezije do leta 1980. Poleg nepolnfli treh strani pred-govora obsega ša natanko 170 praznfli in nenumeriranih strani. Ni da bi govoril o večnamenskosti tolikšnega števila listov. Prav tako ne bi govoril o duhovnem užitku pri ročnem štetju strani. Povedal bi verjetno manj, kot pa nam pove teh 170 praznih strani. To seveda ni prva prazna knjiga vsvetupoleg mnogih sicer potiskanih, a praznih knjig, je izšlo vsaj še nekaj dobesedno praznih. Ne vem pa (če to vem nepravilno, se oproščam), če je doslej v svetu izšla že kaka prazna antologija. Če to še ni, ja pač Kranjec odkril nov model, model, ki se je že v svoji prvi inačici izčrpal do te mere, da ostaja neponovljiv. V kolikor pa Kranjec ponavlja (četudi nezavedno) neki že odkriti (nepono-vljivi) model, pa ta ponovitev neponovljivosti dokazuje, da tudi model, ena največjih zna-čilnosti (buržuazne) umetnosti 20. stoletja, ni tako metafizično enoznačno določen, kot se to na prvi pogled dozdeva. Očitno je namreč, da zadovoljni Kranjčev model ne more biti ponovitev nobenega drugega razen samega sebe, v kolikor je obstajal že prej. To pa ato, ker refirira ravno in samo na zgodo-vino slovenske poezije, ki je bila, bolj kot konstituanta razvoja same sebe, tradicionalno razumljena kot konstituanta razvoja narodne zavesti, branik v boju narodne emancipacije, njeni predstavniki pa (akademsko) antolo-gično ravno zaradi svojega (duhovnega) prispevka v tem boju. Zaradi tega svojevrstne-ga položaja slovenske poezije, katere antolo-gija je Zadovoljni Kranjec, je tudi model, ki ga odpira, svojevrsten in torej ponovljiv v kaki drugi nacionalni literaturi ravno zaradi svoje neponovljivosti, oziroma možen kot originalžn kljub predpostavljenemu podobne-mu modelu drugod.
Vseeno pa ta model še vedno ostaja model in kot tak diskurz s skrajno omejenim, skromnim in predvsem enoznačnim pomen-skim in vsebinskim obsegom. Skoraj ves obseg se giblje ,,v območju imaginarnega", kot pravite v pred-govoru Iztok Osojnik in Iztok Saksida-Jakac, ki sta tudi izbrala in urecila antologijo. Radikaliziral bi, da se pomen giblje predvsem v območju spekula-tivnosti in igre ter izkrivljene meje diskurza, o čemer bo govor pozneje.
Antologija s svojo praznostjo negira siceršnji antologjčni izbor po načelu pomem-bnosti v razvoju slovenske nacionalne zavesti in postavlja svojega, o katerem zaenkrat vemo samo to, da je tako oster, da noben avtor, ozircmia tekst, ni ušel njegovi obsodbi. Kljub temu pa knjiga vsem zanamcem naka-zuje pot, kako se uvrstiti v tako antologijo.


ANDREJ DRAPAL
Na naslovni strani je Prešernov obraz igrivo okiten z dalijevskuni brčicami, Vodnikov Kranjec pa se ponaša z ipsilonom. Ali prav to manjka slovenskim pesnikom? - To je očitna spekulacija - še več, igra. Toda (Naj ritf bo odpuščeno) prav podobna tisti igri, ki jo bratovščina igra z bralcem, ki ga ,,že ves čas vleče za nos iz dreka", in ki mi navse-zadnje omogoča, da se tudi sam malce poigram. In kot igra včasih naključno zadane resnico, tako naključne so tudi moje poveza-ve med dalijevskimi brčicami na Prešernovem obrazu in podrealističnim manifestom omenjenih dveh avtorjev in Jureta Detele na koncu zbranih del. Pa ne, da bi zlonamerno podtikal, da je to zdaj padec ,,back to surrea-lism the colours of the future, those of the promised lend", kot lahko beremo v pred-govom h Kranjcu.
Konec pa je igra, če se zamislimo nad zanimivo podrobnostjo, ki nam jo nudi pri-merjava konceptov obeh knjig. Zbrana dela -nas namreč ne presenetijo s praznim papir-jem, kot bi mogoče kdo sklepal. Zapolnjene so z okroglo stotimi stranmi tekstov raznih avtorjev Jugoslavije. Izbora ni - je samo zbor. ,,Odziv piscev je odsev položaja na prostoru Jugoslavije". Ali je to (revolucio-narna) alternativa ,,buržuaznemu diskurzu par exellence", ki je nakazan in hkrati degra-diran s prazno antologijo? Antologija kot cvetnik, kot izbor najlepših leposlovnih del je torej ,,račun in investicija, ki se verno ponaša z gotovim dobičkom", z dobitkom nacional-ne zavesti. Kot taka je ujeta v tržne mehaniz-me, v ,,monopolistične tendence uveljavlje-nfli tržnfli inštitucij". Ali je ukinitev in pre-vlada takega kapitalističnega mehanizma že sama mehanična sprememba izbora v zbor? Na neki način to vsekakor je. Brez osebe, ki izbiia, je eliminiran tisti račun, ki se ponaša z gotovim dobičkom in ki je ideološki račun. Ni pa s tem rečeno, da je izbrisan vsak račun. Vsekakor je napačen račun izjava, da je odziv piscev za Zbrana dela odsev položaja v Jugo-slaviji. Dvema neslovenskima avtofjema stoji namreč nasproti sedemnajst Slovencev. To je kvečjemu odsev v rokah bratovščine, ki pa ga ni posploševati.
In še pomislek, ki je vsekakor tehtenjši. Če je že zbor prekinitev z buržuazno pesniš-ko prakso, je to prekinitev zgolj na formalni ravni, ukinitev ideološkega mehanizma, ki pa se javlja postfestum, namreč tedaj, ko je vsebina že aktualizirana ne glede na mehani-zem. In ravno ta vsebina, poezija v zboru, je tista, ki daje ali pa ne daje celoti pečat revo-lucionarne pesniške prakse. Predvsem pesmi so resničen odsev stanja, ki je ali pa ni revolu-cionarno - in so hkrati anticipacija in vizija prihodnosti, ki bo (banalno rečeno) komuni-zem ali barbarstvo. Sam koncept zbora torej še ne prinaša s seboj tudi nujno prekinitev z buržoazno umetnostjo. Kljub vsemu pa še vedno ostaja odprto vprašanje, kje sploh je meja med buržuazno in revolucionarno umet-nostjo.
Da ne bi slučajno preveč zabredel v sho-lastična vprašanja in verljive dileme, je ta sklop potrebno zaključiti z dokaj preprosto ugotovitviio, Teksti zbrani v Zbranih delih praktično ne potrjujejo »teoretskih" napove-di in želja v predgovorfli k obema knjigama. Dejstvo je, da ti teksti ne odstopajo od slo-venske (jugoslovanske) pesniške prakse zadnjih let (desetletij? ). Opaziti je kvečjemu radikalizacijo določenih pesniških sredstev -tu mislim predvsem svobodnejšo uporabo (pornografsko)-erotičnih motivov. Zanimiva je tudi izredna polarnost med na eni strani igrivih hennetizmom in na drugj pomenjlji-vim verizmom. Vsekakor pa (slučajno) odsto-panje ni tako korenito, da bi to bila revolu-cionarna prekinitev s preteklostjo, pa naj bo
ta   preteklost   zaznamovana z  buržuaznim diskurzom ali ne.
Tako paradoksalno ostaja ,,teoretslca" plat obeh del pomembnejša in z izpeljanimi konsekvencami vznemirljivejša od poetske. j Formalne napovedi o prekinitvi z buržuazno teoretsko in pesniško prakso so prehitele njeno praktično izvedbo. Vprašanje je le še — kam so jo prehitele.
,,Vsak teroretski diskurz je buržuazni diskurz par exellence. Vsak poetski diskurz je buržuazni diskurz par exellence. Ne glede na to je vprašanje, ki nas zanima, pisanje na meji j vsakega diskurza." Očitno je, da je ta meja točka preseganja buržuaznega diskuna. In če k temu dodamo že omenjeno kritiko pesniš-ke prakse, ki je resnoba, ki je investicija z gotovim dobičkom, hočeš-nočeš spetzadane-mo ob igro. Igra je meja diskurza, ki je bur-žuazni diskutz in phznati je treba, da se diskurz bratovščine vseskozi sprehaja po tej meji in tako dosledno izpolnjuje lastre zahte-ve. Igra je tudi osnovni princip že omenje-nega podrealističnega manifesta.
Kot tak njfliov diskurz ne more biti več ne teoretski, ne poetski in je le-to lahko samo še v narekovajih. Igra kot alternativa se torej sprehaja po lažnivi, izkrivljeni meji diskurza. Tako je tudi meja lažna alternativa. Meja je namreč v predgovorih teh dveh knjig postav ljena kot sholastična predpostavka, ki ne računa na podporo diskurza, ker hoče biti njegova negacija. Pozabljeno je, daje meja dialektično povezana z omejevanim, da je torej povezana s teoretsko in poetsko prakso - in šele ta praksa, kot omenjeno, lahko potrdi svojo mejo. Praksa, kot zaledje, pa v tej zbirki ni potrdila svoje meje - obe, ločeni druga od druge, ostajata tako za zdaj revolu-cionarno nemočni. Pravim za zdaj, ker možnost ostaja odprta (kar je nakazmo že v naslovu Zbrana dela I, ki napoveduje nadalje-vanje serije). Naloga prakse je, da zapre ali odpre ta vrata. Do tedaj pa bratovščina ostaja ena najmočnejših ...  a le v svoji ločenosti.
Obvestilo
O siahilitociji tta unioerzi
Obveščamo bralce, da zaradi tehnič-nih težav pri prepisovanju besedila z magnetofonskega traku v tej številki Tribune ne objavljamo zapisa o okrogli mizi z naslovom „0 PROBLEMIH IZDAJANJA MARKSISTIČNE PU(BLI-CISTIKE". Celoten zapis te okrogle mize bo objavljen v prihodnji številki.
uredništvo
Oitk
Osnovna organizacija ZSMS na visoki Šoli za telesno kulturo mora oceniti svoje delo in razmere, v katerih je delo-vala do sedaj, in hkrati sprejeti tudi načrte za aktivizacijo svojega članstva. Dejstvo je, da že nekaj let, navkljub nasprotnim ocenam družbeno-politič-nih organizacij na univerzi, odnosi na VŠTK niso urejeni. Neurejenost teh odnosov je prišla na dan šele pred krat-kim, ob menjavi vodstev ZSMS. Ne le, da je vprašljiva veljavnost statuta fakul-tete, ki je bil sprejet na referendumu leta 1978 in dan februarja 1979 v nekoliko spremenjeni verziji v potrdilo komiteju za vzgojo in izobraževanje, ampak je še veliko ostalih nejasnosti — če zaenkrat uporabimo ta neopredeljen izraz. Tako glede učnih načrtov, vo-denje študijskega procesa, samouprav-Ijanja itd. Nekaj pa je, poleg velikih materialnih težav te fakultete, jasno že sedaj. Da namreč študentje dolgo let niso sodelovali v upravljanju te visoko-šolske temeljne organizacije, da je bila množica aktov, načrtov itd., sprejetih brez njihove vednosti. Vprašanje je —
ZAKAJ? To mora ugotoviti osnovna organizacija ZSMS sama! Tribuna bo spremljala njeno dejavnost in sproti obveščala svoje bralce.
Tomaž Potokar
Sebasfian iCneipp -
i
25. 1. 1980 so se na univerzi Edvar-da Kardelja sestali dekani vseh fakultet, predstavnjki univerze, družbenopoliti-čnih organizacij na univerzi in predstav-niki mesta Ljubljane. Prva in naj-pomembnejša točka dnevnega reda je bila namenjena pogovoru o stabilizacij-skih prizadevanjih, v katera se morajo vključiti vse visokošolske temeljne orga-nizacije združenega dela. V dveurnem razgovoru je bila poudarjena tudi nujnost rešitev nekaterih najbolj žgočih vprašanj na univerzi, med katerimi je predstavnik UK ZSMS posebej poudaril nerešeno stanovanjsko vprašanje študen-tov, neaktivnost družbeno-političnih organizacij, štipendijsko politiko, obštu-dijsko dejavnost in pomembnost javne razprave o usmerjenem izobraževanju. Predstavniki mesta Ljubljane so zbra-nim posredovali nekaj aktualnih podat-kov iz zunanjepolitične situacije.
TRIBUNINE NOVICE .. .
TRIJE NOVI STOLPIČI ZA BEŽIGRADOM
Ob proslavljanja 60-letnice univerze Edvarda Kardelja so v četrtek, 13 decembra odprli tudi tri nove študentske stolpiče pri ekonomski fakulteti za Bežigradom. Studentski center je tako dobil 756 novih ležišč za študente ki študirajo v Ljubljani na šestdeset letstari univerzi. Vendar pa je nujno, poleg običajnih poročil o udeležbi uglednih in zaslužnih družbenopolitičnih delav-cev SR Slovenije in mesta Ljubljane in tega, da je bil slavnostni govornik predsednik mestne konference ZKS Marjan Orožen, povedati še nekaj drugih, veliko pomembnejših stvari:
1.
To' .df " Liub^ani živi okoli 35 % ali 6000 študentov pri privatnih stanodajalcih. Da jih kar 40 % od teh žh/i v ,,za življenje neprimernih pogojih , kar pomeni, da živijo v vlažnih, neogrevanih, majhnih prostorih brez sanitanj, tekoče vode in s prepovedanimi obiski. Dejstvo je da se bo njihov materialm m s tem tudi ,,duhovni" položaj ob postopnem prehajaniu na ..ekonomske stanarine" še poslabšala, in prav malo upania je da bi kdo tem rentnikom stopil na prste.
Poleg treh novih stolpičev za Bežigradom ni zgrajen niti en spremtjajoči objekt, bodisi za družbeno prehrano, rekreacijo in kaj drugega. Če ostanemo zgolj pri tistem najnujnejšem, moramo reči, da bosta dve jedilnici, ki sicer sta v bližini, sta pa tudi že v kritičnem stanju (na FSPN je to več kot evidentno), oblegani še od 756 novih ,,porabnikov" hrane in ,,izvajalcev" študija. Kaj to pomeni? To, da bodo morali tisti, ki tripartitno vodijo študentski center v Ljubljani, razmisliti ob dejstvu, da je študentarija po Ljubljani tako močno raztresena, da skorajda ni več upati za uspešno zadovoljevanje potreb po reprcxiukcijskem materialu zgolj v enem obratu družbene prehrane. Vprašljiva je torej jedilnica v študentskem naselju. V Sarajevu je univerza priskrbela študentom posebne bone, za katere so lahko jedli v vseh gostilnah in drugih restavracijah. Kaj ko bi se enkrat sestali in pogovarjali tudi na to temo.
3.
V gradnji novih študentskih in dijaških domov smo pred novim srednje-ročnim obdobjem 81-85, v katerem se bo predvidenih 10.000 ležišč iz zdajšnjega srednjeročnega obdobja še povečalo. Nov družbeni dogovor seveda mora biti podpisan in tu je tudi prostor za delovanje ZSMS na univerzi in sploh. Ze sedaj se je potrebno upreti tistim, ki bi radi zavlačevali ta družbeni dogovor in vprašanje analize je, ali ni iskanje nekakšnih novih ,,skupnosti" za zbiranjesredstev za gradnjo domov, tudi zavlačevanje.
Za Bežigradom je 756 novih postelj za študente!
L        M      _    _    A    _ ^^  ^_   M  ^   ^ ~                                                   Janrtjo velikega nemškega faozofa IDEALI-
Š^^T 4 š ^^*V aW M   m  *%T     /4 O ^4     4 O/^I^TBTICNE? smeri - Hegla - se - desetleten -M^^^m    MM     m^  ^. W^ M   M  J^    /   MrS Z l—lrS^f T   |Weleža pogreba ceUkega moža, leto za tem M      >¦     Wm *%'/mf^*' * V> W*    liO**l—UJ  *   * Jf» se   -   enajstleten   -   udeležU pogreba m                    ^J                                                              ^                                                 «AJVECJEGA?   nemškega pesnika Goethe-
^                        ^^                                                                                                                                      *\ katerega zagrizen privrženec je kasneje
ostal, kljub odklonilnim pogledom A. W. chlegla na Goethejev šestomer. Eno leto po
(ali umevanje percepcije človeških auromehanicnih pasivizacij glede nafe^^P^^^^je^^ zgodovino meščanske revolucije m zgodovinski prerez psevdomime- fcoffinann, katerega privrženec pa ni bU. Cas
tične aure)
Ali ste že slišali za Sebastiana Kneippa? Ne? Škoda! Župnik iz sedanje Zahodne Nemčije. Ludist in neskončno zdravilen človek. Na poti iz Iškega vintgarja smo pre-mišljevali o njem, kako je uvedel svojo novo vodno kuro - o kateri ye znanost že precej — ne ve pa o njegovi kuri druge vrste, ki je bila še bolj dražeča in1?olj zdravilna, saj je zaradi srednjeveške miselnosti in zavrtosti ostajala znotraj sholastičnega zdravstva in črne magije, ki se je v tistem, takoimenovanem mračnjaškem obdobju, težko prebijala skozi iredentistične in kvaziperverzne platonistične oktaedre.
Kneipp. Ta neskočno s človekom čuteči človek je prebolikoval zgcniovino moderne meščanske revolucije - na uho povedano ga nekateri črnomašniki slavijo predvsem zaradi konotirane psihe in drugega dela njegove malajsko vodne kure - in postal njen glavni antipod ali antagonist.. O sprva vScarju kasneje župniku je bilo do sedaj malo napisa-nega in še manj povedanega. Večina ljudi ga pozna iz nekakšne usodne zmote, ko je po neumnosti nekaterih vodilnih ljudi iz firme Kneipp and co. - kasneje nastala izključno zaradi dobičkonosne metode in pohlepnosti njegovega mlajšega brata - podaril svoje svetniško ime nadomestku za kavo, močno razvpitem tudi v našfli krajih - predvsem pred vojno - kar je blago povedano velik nonsens za njegovo prevzvišeno poslanstvo in
-   objektivno povedano -glavna prametoda (kasneje izraženo v ciklu neverjetnega sloven-skega poeta in aforista Jožeta J&P.) spomi-njati človeka (morda tudi živali) na njegove primarne zakone, namreč jesti, spati, goniti se in verjeti v karkoli.
Kneipp vsekakor ni bil utilitarist. Njegova želja je bila prapomoč pomoči potrebnim in to je vezal tudi s svojo profesijo, čeprav ne preveč uspešno, kar nam je uspelo izvedeti iz ust njegove kuharice Manze, razloge pa bomo navedli - na mnogo bolj primernem kraju -kasneje. Tudi o konjičkfli tega velikega moža
-  če jih je sploh imel - nameravamo sprego-voriti    kasneje,    morda    v    večmesečnem podlistku v reviji ,,Slovenski jezik za tujce" pod   naslovom:   Kneipp   ali   vloga   besede hobby v nasprotju s tujko konjiček in o njeni pisni (pismeni) rabi pri nas in v tujini. Obraz tega špartansko vzgojenega moža bi najbolje označili z eno samo besedo: kamnit: Slikarji,
mladosti je bil torej ves prežet z jižgubami še kako pomembnih mož za njego-4vo domovino. Touko torej našim vrlim sta-
katerih slike so se izgubile, ga slitajo kotl^kom.                                      ...
vzvišenega moža z visokim čelom, katerega T+oda vrnimo se k izpovedim njegove bistri pogled je zakrivalbrazgotino rad levim^ ^«1^. ^** ^mater| "^T očesoS pridobljeno v nekem petelinjem^ ft«*a, k izpovedim Manze Spanzel. bofu Žobe je Lel zdrave (razen šestice^a sta * « k°tc°J€l" in ze v ""H spodaj levo) ustnice pa so težko prikrivaleimI?d?stl se Je kazal Sebastianov ogromni terfvSt čumost in energijo. Precej slikarjevjsnusel » Percepcijo in vodno terapevtske Sje^ŠŠcTupodobiti bSanje očesne mišicr^.^^^^ P^^o teonjo o - pomenilo naj bi prenasičenost njegovihPveku-P021*1^;               .       .
idej polnih moian - vendar jim to zaradi    Prišel je sam Kne^pp in v njegovi navzoc-
po^ianjkanja gibljivih sUčic (imenovanih tudij°sti   smo   začeU   z   metodo   sproščenja sko štrleča brada pomenita samorefleksijo in Jpominjam se, da nekoč neki starejši profe-
kinetikonograf) riajvečkrat ni uspelo. Visoko konpleksov in frustracij y naši možganski čelo (mejilo je že na plešo) in čvrsta, bikov-
samozaupanje.
m ni hotel priznati komplekse zajčje ustnice
Zgbdovinarji meščanske revolucije sejzlfto ŽUo zaradi prenažrtosti. SledU je nemalokrat spremo ob vprašanju, ali je moi f«*J P-regledmnSve^lčn| ^t™ puščal brke ali ne. Vsekakor je to posledica i to običajna ,^nokra kura Zato smo Speracijo odstranjene zajčje ustnice, ki p^ ^adno    tokoj   pnznali   svoje   frustracije.
V6gMet(3ea' njegovega    zdravljenja,    zaradi    G.Kneipp: Sophia yonSchwederman? katerih je - le v dobro obveščenih krogih -    toDa, gospod visji zdiaviliščnik tudi znan, so potekale od skrajne pasivizacije    G Kneipp: Vi unaste kompleks rdeče m v neverjetno aktivnost človeškega organizm^0"0^ »ti-                          .
- kasneje je zaradi podobnih uspehov postal . /«: Toda gospod višji^saj me je sama kost znan južnoazijski giiru El Mazari, imenovan mkoza. Rit rniam res ideco, toda to je od tudi Shariff - in prispevale k REMEMBE-vierajsnjega gambita
RING OFF AYXZELIX aU glej slovar sloven- G. Knemp: Seveda unate>. komlekse skega jezika stran 186 (A-H) geslo ayxzelix; okrogle in rdeče nta ker je bila vasa mati Toda vrnimo se k izpovedim prezgodaj JNa. Vas oče je bil tepec, ki ni znal pre-preminule in za znanost nepogrešljive osebe)«eti do tn. Vaše sestre (čeprav nisem unela niegove kuharice Manze, ki je kasnqe zasedl»mti ene) so okroglontne prasice. In vaš brat stoUco za knajpanje na univerzi v Aachenu (tega sem resnično imela) je nevzgojeni pe-Rada se spominja svojega gospodaija, ljubin^dnftiani zvodnik zaradi Ojdipovega kom-ca oboževalca in očeta njenega otroka pleksa, za kar je knva izključno vasa okroglo-Nasprotno pa se sin Sebastian Spanzel - Wntnamama. Prevečkrat jo je namreč zalotU v je pobral od mame - spominja svojega očettlobjemu z vašim kurbirskun vrtnarjem. Ker le z dvema izjavama, ki pa zaradi pompoz-iste n, ga. von Schwedennann, hči svoje nosti in ognjevitosti nista prišli - kakor tudi matere in hči svojega očeta, ste sokrivismrti obilo ostaUh faktov - v zgodovino meščarfi bratranca Alfreda, ki je zaradi vaše okrogle
luri. Sodelovati smo morali stoodstotno vsi.
obilo ostalih faktov - v zgod< ske revolucije. Mi, seveda brez pretenzij 1 pompozni ali kakorkoli politično nastro' bomo ti dve izjavi v celoti citirali: Comi come to flawor, common come to Kn< (kasneje je to nekoliko izpremenjeno gei predvsem po zaslugi dobička željnega brai kupila neka tobačna fiima) in Enjoy Kneii (ta pa je postala plen neke multir.acionalnej družbe, ki trguje z brezalkoholno pijačo).
Za statistike, če jim bo ta dokument pri v roke, naj povemo, da je Kneipp živel vz< razgibanem času. Rodil se je deset let¦ •*•
ustrelil sebe, svoje otroke in svojo pre-10 ženo. Neverjetno je bil namreč zaljub-v vašo zadnjico, katero pa ste na žalost enili drugemu. Po dedukciji in mojem ičnem premisleku trpite zaradi kompleksa (Aiogle riti. Da se slucajno ne strinjate, ga. von Schwedermann?
laz:   Mislim,   da   imaste   prav,   gospod višji...
S tem je Kneipp opravil z mano in prešel druge paciente. To je trajalo približno do popoldne, ko smo imeli nekakšno . To je bilo z eno besedo vodeno, le ob
nedeljah smo dobili tiiii košček kruha, ki je bil navadno že nekolikc plesniv.
Bičanje v vodi je bila naslednja kura in bičali siro se po vsem telesu, sprva vsak zase, kasneje pa v jatah. Preden smo se smeli obleči — sonce je namreč že izgubilo svojo moč - smo morali izbrati dva posameznika iz tima, ki naj bi tisti dan dosegla gambit. Dodam naj še, da so se na zdravljenju zadrže-vale same bogate in ugledne osebe in plače-vale za zdravljenje tudi do petsto goldinaijev v zlatu, pač odvisno od dolžine : zdravljenja.
To je del pričanja gospe Sophie von Schwedermann višjemu preiskovalnemu sodniku Thomasu Vorspieglu v Munchenu leta gospodovega 1865. Nam seveda - me-ščanskim zgodovinaijem — take puhlice in brezglave floskule ne bodo vzele smisla in spoštovanja preučevati tega izjemnega duha.
Res je, da se je Sebastian Kneipp dvakrat zagovarjal pred sodiščem; enkrat v zgodnji dobi svojega življenja - zaradi ,,ukradenih" galoš in drugič, da je pod pretvezo zdraviti obolele, izžemal iz njih denar, dokler so ga kaj imeli. Obtožbo so kasneje umaknili na željo tožnika, ga. von Schwedermann, ki se je kasneje zopet vrnila v okrilje zdravilniške nege obtoženca. S tej je bil izbrisan vsak sum, da je bil Kneipp utilitarsit in šarlatan, za kar se še danes trudijo nekateri zgodovinarji nam nasprotnOi strujanj. S tem dokumentom bo ovržen vsak sum za vse večne čase nazaj in naprej in eminentnost te zares velike osebe sodobnega meščanskega sveta, revolucije in njenega učinka na preusmeritev svetovnega procesa auričnih delcev, bo žarela še naprej v zgodovino. Kneippov potencijal, ki ni pre-segal meje mogočega in možnega, se je kasneje prenašal v glavnem po ustnem izroči-lu iz roda v rod, stoletja v stoletje. Prisotne naprošam, da s triinpolminutnim namaka-njem v vodi, ohlajeni na štiri stopinje Celzija, počastimo njegov spomin. Hvala.
Sedaj pa predlagam, da se vmemo k izpo-vedi osebe, ki je največ vedela o tem fenome-nu sodobne zgodovine, k profesorici Manzi Spanzel. Manza Spanzel se je kasneje, zaradi ugleda jcvcda, še enkrat poročila (bila je v tistem oasu ena prvih žena, ki je zasedla mesto vseučiliškega profesorja) z alkoholi-čnim apotekarjem Georgom Strausom. S tem sta obe strani dosegli svoje. Manza uglednega moža in Georg reklamo za svojo propadajoco fiimo; tudi v tem zakonu se je rodil sin, ki sta ga imenovala Kristopher. Manza je v tem času začela tudi pisati spomine na služenje pri Kneippu, ki pa se na žalost niso ohranili, pač pa se je ohranil del teh zapiskov, ki jfli sedaj posredujemo cenjenemu bralstvu in poslušalstvu; „ .. .ameravali vstajati okrog devetih. Peklenske demone je treba začeti izganjati že zgodaj zjutraj, je rad povedal Sebastian. Zato je vsako jutro naknnil trop zajcev, ki jih je imel spravljene v zabojčkfli za farovžem. Jedli so korenje in deteljo. Nato je običajno pospravil pičel zajtrk. Šunko in tri v mehko kuhana jajca, Kruh smo takrat dajali v
peko sosedi, ki je za veliko noč in žegnanje sama od sebe prinesla še okusne mlince. Modri mož se je nato napotil k potoku, kjer je rad postavljal vodne mlinčke. Dvakrat tedensko si je preoblekel spodnjice in nogavi-ce. Tudi sicer je bil vikar izredno čist človek. Voda je bila zanj sveta tekočina. Sam je seveda ni pil. Rajši je imel vino. Strastnoje sovražil Ijudi, ki so govorili, da vodu še za čevelj ni dobra.
Po zajtrku se je posvetil svoji ordinaciji in premlevd težave, ki so se v tem času z^rnile nad bolnike. Župnik se je kopal vsako prvo soboto v mesecu, po binkoštfli pa dvakrat na tnesec. Kakšna je bila njegova ideološka podlaga, bi težko govorila, saj je prebral veliko knjig. Posebno je cenil Geotheja. Na cvetno nedeljo je dal pripraviti par konj in kočijo. Kočijaža je vedno plačal iz svojega žepa. Nikoli ni imel najmanjšega dolga, ker mu je njegova ordinacija prinašala lepe denar-ce. Njegovi bolniki so bili po večini pre-možnejšega stanu. Tarifo je odmerjal po načinu, kako ga je kdo nagovoril. Večkrat je tudi izrekel pohvalno besedo glede Johna Knoxa in njegove kalvinistične vere. Najina relacija je bila zelo jasna. Dvakrat na teden sem tnorala poleg ostalih opravil prihajati tudi zvečer v njegovo s ..."
Na tem mestu se famozni memoari Kneippove ljubice zopet prekinejo, kajti ohranjen je le delček rokopisa, ki je ušel pohlepnim rokam Sebastianovega mlajšega brata.
S tem dokumentom smo poskušali odgrni-ti pajčolan zgodovine in s pomočjo posamez-nih dejstev ter pričevanj ljudi, ki so Kneippa poznali osebno in ohraniti spomin v pozabo tonečega velikega misleca in teoretika. Prou-čujoči dokument bo tudi v zobe zabrisan dokaz, da Sebastian Kneipp ni bil le nekak-šen šarlatan, nebodigatreba in izžemalec naivnih in bogatih ljudi, ampak da je obilo pripomogel — ne le v zdravilstvu in padarstvu k ohranjevanju človeške kontinuitete - pač pa tudi na zgodovinsko ideološki ravni, kjer je bil novator in globok privrženec naprednih idej, kot naprednfli idej par accident. Tudi črnomašnikom bodi ta dokument opozorilo, da za svojega patrona ne izbirajo poštenega vernega človeka, ki naj bi bil dober pastir svojim ovčicam in profesijonalec v svoji stroki. Crnomašnikom še to: Kar se vere tiče, je bil Kneipp zagrizen kristjan in nikakršen čmomašnik, čeprav je s simpatijo spreljal poteze Johna Knoxa, kalvinista in duhov-nika.
Prihodnjim rodovom pa tole: Spominjajte se Sebastiana Kneippa. In glejte metodo: Remembering of ayxzelix.
Kneipp, ki je v bistvu gojU dve vrsti kure (eno vodno in drugo manj vodno) se je zanašal na dva kroga zgodovine, lucidno ontološko peripojetičnost, prepleteno s kohezijo misli samosvojega, navzgorgradual-nega kvazipolimaterjalista, in drugo, ki je zadela gnoseološko zasvojenost z asfaltnimi
poligamnimi, reipliciranimi aurmi - temelje-čimina pnncipu daj-dam - in je skozi reim-plicirane aure dopolnil že obstoječo Keppler-Bachheimovo teorijo o lebdečih delcfli. Kneippovo filozofsko nastrojenost bi se dalo na kratko opisati z materijalizirano filantro-pično subjektivizacijo objekta. Bil je ludist in statik, medteir ko njegova hišna in vse ostalo» trdi, da ni imel dveh parov čistih nogavic.
Vstali smo zgodaj zjutraj, že pred zoro in se potem na skupnih vajah, imenovanih seanse, poglabljali v aure lebdečih delavcev. To smo delali v skupinah od tri do največ pet oseb, dokler se ni prikazal on, naš vihovni zapovednik in zdravnik Kneipp. Seanse smo navadno zaključili s polivanjem vode po glavah in bičanjem - s posebej za to priprav-ljenimi brezovimi metUcami - brezačami. Spominjam se, da sem bila tisto jutro nekoli-ko omotična od vodnomalajske kure prej-šnjega dne - jemali smo namreč skok v koprive na glavo in na rit - obtolčena in opečena, toda srečna, ker sem dosegla Keppler-Bachheimov gambit.
Po pičlem zajtrku - Kneipp je namreč trdil, da obilen zajtrk zmanjšuje možnost percepcije in dihalno kapaciteto, ki je pri zdravljenju odigrala odločilno vlogo — kozar-cu vode segretem na triintrideset stopinj Celzija - smo se zopet po skupinah - že takrat smo namreč delali timsko - odpravili visoko v gore, kjer smo jeli gaziti nepoko-šeno, rosno travo. O kakšnem tresenju ni bilo govora, ker bi si s tem prislžili dvodnevno ,,mokro kuro", kakor smo jo bolniki imeno-vali med sabo. (Dva dni bi namreč morali ostati do vratu v vodi, hlajeni na štiri stopinje Celzija.) Uživali smo v rosnih kapljicah, ki so prek podplatov prodirale v naš organizem, kjer so hladile naš auromehanični telesni ustroj. Travo smo gazili dokler ni sonce posušilo nas in travnih bilk. Nato smo se zapodili na grm še nezrelih robidnic, jfli po^kušali kar največ pogoltniti še celih, stra-žarji pa so nas pri tej oralni terapiji kar najpozorneje opazovali in pomagali bruhajo-čim v normalno stanje. Prenažrti nezrelih robidnic smo morali na dušek izpiti liter in pol ledeniške vode, jo grgrati in šele nato pogoltniti.
Ko je sonce ogrelo zemljo - mislim, da je bilo to okrog devetih smo odložili vso obleko in se popolnoma nagi spustili v dolino, kjer je bil posebej za nas pripravljen majhen jez z ledenižko vodo. Med potjo smo prepevali pesem o obredni daritvi. Takrat je oralna kura navadno že začela delovati in vsi smo začeli bruhati ali pa srati in s tem izločati iz sebe preminule aure. Sledila je kopel v vodi -poudarek smo imeli na čistoči - se umili in se posušili na soncu. Stražarji so med tem zakurili ogenj in pekli pičlo odmerjene kose mesa za marendo. Vsekakor je bil to najlepši del dneva in po prepotrebnem obroku smo pričeli s psfliično kuro.
4a dccembrskem} posvetu Univerza v .druženem delu, ki je bil organiziran )b 60 letnici ustanovitve slovenske miverze, so sodelovali tudi 4 študentje svojimi prispevki. V tej številki objav-jamo prispevek , ki gaje za semh ar sestavila delovna skupina pri UK ZSMS.
ORUŽBENO      EKONOMSKI      PO-.OŽAJŠTUDENTOV
Izhajajoč iz življenja, lahko igotavljamo, da se družbenoeko-tomski položaj študentov stalno < preminja. Je rezultat sprememb taše družbene skupnosti, njenega iružbeno-ekonomskega          razvoja.
/eč  kot družba  ustvarja, večje so udi možnosti za vlaganje v ,,repro-lukcijo znanja." Družbeno-ekonom-ki položaj študenta si bomo pobliže >gledali z več vidikov: I. socialnoekonomski i. v izobraževalnem procesu i. samoupravljanje i. perspektive družbenoekonomske-
ga položaja študentov >. vloga ZSMS pri izboljšanju druž-
benoekonomskega            položaja
študentov.
\d   1/ Socialnoekonomski  položaj estoji iz: - stanovanjske   problematike,   šti-
pendiranja,   prehrane,   zdravstve-
nega varstva.
Stanovanjska problematika štu-ientov je v precejšnji meri odraz •tanovanjske problematike v družbi lasploh. Tudi študentje čutimo jomanjkanje stanovanj, ne glede na co da nam ga statistika jasno kaže. ie pogledamo podatke za študijsko eto 1977/78, je bilo na VTO »7.607 rednih študentov, od katerih ih je 4980 prebivalo doma (28 %). 3.381 je vozačev (20%), ti živijo 20-50 km oddaljeni od šole in zaradi igodnih prometnih vez niso bili iprejeti v ŠD, čeprav izpolnjujejo jogoje, 3.060 ali 17% jih živi v itudentskih domovih in 6.092 pod-lajemnikov. Teh je torej 35 %. Jdstotek bivajočih v podnajemniš-:ih sobah počasi (z odpiranjem tovih domov) pada, saj bomo zajeli b dograditvi vseh doslej planiranih tolpičev okrog 21 % stanujočih v omove. Vendar bo še vedno ostalo
nekontroliranih stanovanjih do-.. lovih 30% vseh rednih študentov. "\nketa, ki smo jo na UK ZSMS taredili letos spomladi, je pokazala la stanje, ki vlada v podnajemniških azmerjih.
Tako npr. 38 % študentov sta-luje v enoposteljnih sobah, 54 % po iva, 6 % po 3,
32 % študentov živi v sobah s aovršino 15-20 m2, 15 % v sobi od 20-35 m*. Povprečno Dride na štu-denta približno 10m' kar pa ne jstreza našim standardom. 54 % štu-ientov ima 9 m2 stanovanjskega jrostora.
Pri oceni kvalltete sob nam bodo jomagale naslednje številke:
63 % ima centralno ogrevanje, J3 %, 4 % pa nima nikakršnega ogre-/anja.
71 % študentov stanuje v etažah, 15 % v kletnih prostorih, 14 % na Dodstrešju. 82 % jih živi v suhih arostorih, 18 % pa v vlažnih. 26 % študentov ima lastne kopalnice s sanitarijami, 61% souporaba, 13% oa nima kopalnic. 72 % študentov ma možnost lastnega  kuhanja, . . .
Kvaliteto teh podnajemniških ,ob lahko torej razdelimo v štiri kategorije.
1.   kategorija:   tukaj so  zadovoljeni vsi minimalni standardi in v takih sobah živi 20 % študentov. Cena je nad 1.000,00 din.
2.   kategorija:     omogočeno    je    še dokaj normalno življenje. Ti štu-dentje      (42 %)      plačujejo     od 700-1000 din
3.   kategorija: sem spadajo sobe, ki Se   komaj   omogočajo   normalno življenje, medtem  ko pogojev za higieno skoraj  ni.  Podnajemniki plačujejo od 500—700 din.
i. kategorija: sem sodijo prostori z
najslabšimi pogoji za življenje in
delo. V njih živi 13 % študentov.
Le  22 % študentov ima s stano-
dajalcem   sklenjeno   pogodbo,   in   s
tem   zagotovljeno socialno varnost.
Treba je  opozoriti  tudi na položaj
Itudentskih    družin,    ki    sploh    ni
urejen  niti  v študentskih domovih,
niti pri  stanodajalcih,  kar moramo
upoštevati  pri nadaljnji gradnji štu-
dentskih domov.
Situacija torej ni dobra. Prav-zaprav ne obstaja možnost družbene kontrole nad stanjem v podnajem-niških razmerjih, nad prelivom sred-stev v žepe stanodajalcev, ker praksa kaže, da tukaj ne prihajajo v poštev administrativni ukrepi. Če bomo postavili določene pogoje za odda-janje sob, se nam bo dogodilo, da bomo imeli Čez noč veliko število študentov na cesti (kot npr. v Nišu). Pravzaprav nimamo dosti izbire:
1.  nujna   je   povečana  gradnja štu-dentskih domov s spremljajočimi objekti
2.  reševanje stanovanjske problema-tike  samskih   delavcev  v  okviru delovnih    organizacij    z   gradnjo samskih domov; reševanja stano-vanjskih       problemov       mladih družin, saj  bi se tako povpraše-vanje (s hitrejšim reševanjem 1 in 2)    po    podnajemniških    sobah zmanjšalo.
3.  družbeno  urediti podnajemniška razmerja z odloki, . . .
Če se povrnemo k študentskim domovom, moramo ugotoviti, da so nekateri med njimi, (starejši), že skoraj dotrajani, saj bi jih inšpektor, če bi točno spoštoval predpise, lahko mimo zaprl. Potrebno je že sedaj misliti, kdaj in kako jih bomo nadomestili z novimi. Zato nam podatki kažejo, da je povpraševanje po bivanju v študentskih domovih veliko večje, kot so možnosti Z3 sprejem. Tako se zgodi, da se nekomu odobri bivanje v štud. domovih, vendar se študent zaradi zasedenosti sob ne more vseliti. Trenutno je na razpolago 3.585 postelj, ki so seveda zasedene.
Prehrana
Način prehranjevanja študentov _ie različen. V glavnern pa se prehra-njujejo študentje na naslednje načine:
1.  jedo  v študentskem  centru  ali v restavracijah po fakultetah
2.  v objektih družbene prehrane
3.  hrano   si  pripravljajo sami  ali  pa jedo doma.
POSVETOVANJE
Univerza v združenem delu
Zadnje čase opažamo, da se je število študentov, ki se prehranju-jejo v študentskem centru manjša, kar lahko opravičujemo s slabšo kvaliteto hrane, povišanjem cen in načinom študija. Študentje smo vse bolj vazani na fakulteto v najrazlič-nejšem času, kar nam onemogoča cxlhajanje zaradi prehranjevanja v oddatjeno študentsko naselje. Najbrž pa je tudi res, da je glede na kvaliteto in ekonomsko ceno (kosilo in večerja je 57 dinarjev) vseeno, če iščemo hrano tudi drugje (še po-sebno če upoštevamo, da si večerjo v glavnem pripravimosami).
Izboljšanje prehrane bi se dalo doseči npr. z integracijo študentskih domov, za kar pa je v Ljubljani med prizadetimi le malo posluha. Tako za prehrano skrbi vsak po svoje kar le še viša ceno. Morda bi veljalo razmisliti o možnosti povezave s kakšno večjo OZD, ki pripravlja hrano, saj bi ob sodobnejši tehnolo-giji \n večji količini lahko ceneje pripravljala hrano, kot to delajo v študentskem centru. Kakor koli že je tudi stanje na področju študent-ske prehrane slabo.
Zdravstvo
Za zdravje študentov skrbijo zdravstveni delavci v ambulantah na Hirski in v Študentskem centru. Tudi tukaj velja opozoriti na nezavi-dajoč položaj. Ambulante so že dolgo v začasnih prostorih in vrste pacientov zaradi premajhnih kapaci-tet niso nobena redkost. Razen pi-sanja receptov in napotnic za spe-cialiste, študentje nismo deležni zdravstvenega varstva, saj se zdrav-niki tako hitro menjavajo, da ni-kakor ne morejo poznati svojih pa-cientov.
Štipendiranje
V zadnjih letih se je štipendijska politika v naši družbi temeljito spre-menita v skladu s sprejetim družbe-nim dogovorom in samoupravnimi sporazumi o štipendijski politiki. Kadrovske štipendije in štipendije iz združenih sredstev so pomemben faktor pri spodbujanju za študij vseh sposobnih in zainteresiranih Ijudi, neglede na njihov socialno ekonom-ski status. Kadrovske štipendije (na katerih štipendijska politika temelji), kot že ime samo pove, slu-žijo predvsem za usmerjanje štipen-distov določene poklice. Tudi šti-pendije iz združenih sredstev imajo podobno vlogo, le da je njihov osnovni smoter izenačevanje social-noekonomskih pogojev za študij. Štipendija naj bi poleg osnovnega cilja, to je zagotavljanje materialnih pogojev za študij, usmerjanje in kadrovanje, tudi nagrajevala za opravljeno delo in s tem stimulirala hitrejši študij. Ugotovimo lahko, da smo z lestvico stroškovnih vrednost' blizu nagrajevanju po delu (kvalita-tivno, ne pa kvantitativno) in rezul-tatih dela. Zanemariti pa ne smemo še ene pomembne vloge štipendije, to je pospešitev odločanja za poklic. Kljub vsem dobrim rezultatom, ki jih je dala sedanja štipendijska po-litika, pa ne moremo biti zadovoljni, saj s štipendijami iz združenih sred-stev nismo povsem dosegli cilja, ki je začrtan: spremembe socialne in regionalne strukture študirajočih. Procent delavskih in kmečkih otrok ostaja že nekaj let enak, kar je predvsepp   za   delavsko   družino  za-
skrbljujoče; medtem ko procent kmečkega prebivalstva stalno upada, torej število študentov iz kmečkih družin relativno raste. Pomembna pridobitev na področju politike štipendiranja je Titov sklad, ki je namenjen mladim delavcem in otrokom iz delavskih družin. Velja pa povedati, da ga mladi zaradi precej ostrih spiošnih in študijskih pogojev ne koristijo v celoti, tako da sklad običajno ponavlja razpis šti-pendij, saj je prosilcev manj, kot pa je štipendij. Ne nazadnje pa bo najbrž pokazal vlogo štipendije v preživljanju študenta naslednji podatek. V študijskem letu 1978/79 se je samo s štipendijo preživljalo 33,1 % študentov, starši so preživljali 60,1 % študentov, iz drugih virov pa se preživlja 6,8 % študentov.
Ad 2) Položaj št.dentov v izobra-ževalnem procesu si bomo ogledali iz dveh zornih kotov. Najprej bomo poskužali opredeliti sedanje stanje in nato nakazali predpostavke, kakc naj bi bilo v naprej.
A) Študijski proces je osnovna dejavnost VTO, ki kot vzgojni, izobraževalni in znanstveni ter kulturni dejavnik razvoja socialisti-čne družbe uresničuje pomembn« družbene smotre. Od organiziranost tega procesa je odvisno in tud pogojeno samoupravno ter ostalc družbeno življenje na fakulteti ir nenazadnje tudi študijski uspeh.
Kaj lahko razumemo poc pojmom organiziranost študijskeg; procesa?  V prvi vrsti je to:
a)  vsebina študijskega procesa
b)  oblike študijskega procesa
c)  odnos predavatelj — študent
ad a) Ko govorimo o vsebin študijskega procesa mislimo pred vsem na strokovno ustreznost ir marksistično naravnanost študijskU programov, na premajhno in prepo časno uveljavljanje znanstvenif dosežkov v študijskem procesu nezadostno povezavo z združenin delom; pa tudi na čisto konkretm primere kot so družboslovni pred meti na nedružboslovnih fakultetah kjer se le-ti predavajo na dvomljivi ravni in so velikokrat le sredstvo za višanje povprečne ocene. Skratka vsebina študijskega procesa se ne spreminja v skladu s splošnim druž-benim razvojem in njegovimi po-trebami.
ad b) Zakon v visokem šolstvu določa, da nam VTO razvija, organi-zira in izvaja sodobne oblike visoko-šolskega izobraževanja. Če gremo po vrsti, ugotovimo, da VTO teh oblik ne razvijajo, ne organizirajo (z izjemami seveda)še manj pa izvajajo. Vzroki za takšno stanje so prav gotovo kadrovski in prostorski pro-blemi tor nezainteresiranost fakultet za to problematiko. Dogaja se, da fakuiteta vpiše v I. letnik 250 štu-dentov, čeprav je v predavalnici prostora le za 100 študentov. Tako na eni strani govorimo o sprotnem študiju in ga na papirju tudi izva-jamo, na drugi strani pa praktično 3/5 študentov izločimo iz študij-skega procesa. Sprotni študij pojmu-jemo po fakultetah različno. Na enih pomeni to le sprotno opravlja-nje izpitov na koncu študijskega leta (PF) drugje delovno opravljanje izpitov s kolokviji. Opazna je preko-merna obremenitev študentov (BF-gozdarstvo 43 ur, FNT-tekstil 38 ur, . .) čeprav zakon v visokem šolstvu dovoljuje skupno obreme-nitev (predavanja plus seminarji plus vaje) le 30 ur tedensko.
ad c) Odnos med predavatelji in študenti je še vedno v veliki večini omejen na predavanja ex catedra in pasivnost študentov tako v študij-skem procesu, kot v raziskovalni dejavnosti. Čeprav na vsakem ko-raku   naletimo   na   geslo,   da   mora
študent postati subjekt vzgojno-izobraževalnega in raziskovalnega procesa, je to še vedno samo želja, saj taka miselnost zelo težko prodira na naše šole. Zato morajo v hotenju po vsebinski preobrazbi predvsem subjektivne sile več narediti kot do sedaj, saj lahko v praksi vidimo, da se le redko dejansko spustimo v reševanje študijskih problemov, vsebine in oblike ter odnosov med pedagogi in študenti. Giede na po-vedano, lahko ugotovimo, da je današnje stanje naslednje: študijski proces, ki naj bi bil vzgojnoizobraže-valni in raziskovalni, je takšen, kakršen je, le najbolj preprosta produkcija z univerzitetno izo-brazbo.
B) Kljub dosedanjim razčlenit-vam pa ugotavljamo, da je sedanje stanje težko precizno ovrednotiti. Prav gotovo je res, da smo v se-danjem prehodnem obdobju in da problematiko študija rešujejo fakul-tete bolj ali manj vsaka sama zase. Skupen je, kot ugotavljamo, le okvir, ki ga določata zakon o zdru-ženem delu in zakon o visokem šolstvu. V bistvu gre po eni strani za pritagajanje, po drugi strani pa za izogibanje določilom zakona. Vse to se jasno odraža predvsem na kvali-teti, smotrnosti in učinkovitosti študijskega procesa.
Izpostavimo le nekaj problemov, ki se nam nakazujejo ob prehodu iz sedanjega stanja v usmerjeno izobra-ievanje: o sprotnem študiju smo že povedali, da ga različne fakultete pojmujejo različno, ugotovimo pa tahko (pri vseh), da je koncepcija sprotnega študija vse preveč eno-stranska in zato nosi s seboj tudi toliko negativnih posledic. Razmere za dosleden sproten študij so v večini primerov nemogoče. Proble-mi, kot smo že ugotovili, so tako kadrovski, prostorski in materialni. Tako nam je od vsega zamišljenega uspelo le skrajšati čas študija. Ob probližno enakem številu diplo-mantov pa smo zanemarili kvaliteto. Isti problem, le še bolj potenciran, se javlja pri študentih ob delu, saj je jasno da ni možno dveh nalog v istem času opraviti tako dobro, kot ene same. Prav je, da se ustavimo tudi pri profilu kadrov. Vprašanje, ali naj bodo kadri le strokovno usposobljeni, ali pa tudi družbeno politično razgledani, smo teoretično že rešili z uvajanjem družboslovnih predmetov v učne načrte na nedruž-boslovnih fakultetah. Vendar se nam pokaže deločena slabost na drugih področjih. Rešitev je bolj formalna kot vsebinska. Če naj bi z obravnavanjem in razčlenjevanjem družbene problematike dosegli večjo in bolj ustvarjalno aktivnost študentov, potem je ne smemo razlagati xs katedra. Hkrati preha-jamo v usmerjeno izobraževanje. To pomeni tesnejšo povezanost z osta-lim delom združenega dela, kot je danes. Zastavlja se vprašanje o stro-kovnem profilu kadrov, ki se danes izobražujejo na univerzi. Usklaje-vanje in spreminjanje izobraževalnih programov, ter metodike izobraže-vanja zahteva ogromno energije. Po vifiu vsega pa potencialne napake izobraževalnih načrtov, lako objek-tivne, lahko subjektivne, predstavlja-jo tudi enega od vzrokov neuravno-težene gospodarske politike celotne družbe v prihodnjem obdobju. To seveda ne pomeni, da je bolje ostati pri starem načinu, ki naj bi se le prilagajal sprotni družbeni stvarno-sti. Opozarjamo, da je koncept preobrazbe izobraževanja zelo široka akcija in da moramo začeti pri osnovah ter se okvirno držati zastavljenih ciljev, kar pomeni, da ne smemo čakati, kdaj bomo dobili izdelan plan potreb po kadru. Na področju planiranja je nujno kon-kretno sodelovanje med univerzo, kot vzgojnoizobraževalno in razisko-valno inštitucijo ter ostalim združe-nim delom. Samo tako se bomo izognili zmedi, ki bi nastala zaradi neustreznih izobraževalnih progra-mov. Potrebno je spremeniti odnos do izobraževanja ob praktičnem delu. Predvsem bi moralo biti to delo čimbolj celovito, enotno in ob popolnem upoštevanju teorije iz katere izhaja praksa in obratno. Na vsaj do neke mere individualnem študiju, s katerim se sposobnosti posameznika lažje razvijajo, bi moralo sloneti usposabljanje kadrov v skladu z dolgoročnimi družbenimi potrebami.
Ad 3) Položaj študenta v samo-upravnem življenju na univerzi Je prav gotovo rezultat njegovega celovitega družbenoekonomskega položaja. Vsebinsko samoupravlja-nje študentov je torej odvisno tako od položaja študentov v študijskem procesu, kot tudi od njegovega socialnoekonomskega statusa. Kljub vsem prizadevanjem, ki jih v naši družbi posvečamo socialno ekonom-skemu položaju občanov, tudi študi-rajočih, še vedno nismo zagotovili vsem enakih možnosti za pridobi-vanje znanja. Upoštevati moramo, da že nekaj časa, skladno z zaostri-tvijo gospodarskega položaja v družbi nasploh, zelo močno (20% letno) raste povpraševanje po delu prek Študentskega servisa. Tega vira pridobivanja sredstev se poslužujejo predvsem študentje, ki jim štipen-dije po zadostujejo za preživljanje. S tem, ko delajo, so tudi za določen čas izključeni iz študijskega procesa in samoupravljanja na fakulteti. Takoj velja ponovno podčrtati ne-zadovoljivo socialno strukturo študi-rajočih. Ko smo pred časom naUK ZSMS pripravljali oceno delovanja vključenosti, smo ugorovili, da je stanje na tem področju družbenega udejstvovanja študentov nezadovo-Ijivo. Najbrž ni potrebno ponavljati ugotovitev, da študentje delegati delujejo odtujeno od svoje baze, da ne morejo od nje dobivati mnenja, jo informirati o svojem delu, . . .
Študentje smo poleg tega za samoupravljanje slabo zainteresirani, razen kadar se nam postavi vpraša-nje izpitnih rokov, diplom, kolokvi-
jev.....To pa kaže na dejstvo, da
dokler študentje ne bomo tvoren dejavnik študijskega procesa tako dolgo bomo o vsebinskem samo-upravljanju le govorili, saj nam še tako dobro zamišljen delegatski sistem ne more pomagati, če smo odtujeni od vzgojnoizobraževalnega procesa. Če k temu prištejemo še socialno ekonomski faktor, potem je slika sedanjega stanja celovita.
Kaj nam je storiti? Vsi skupaj si moramo bolj prizadevati.se boriti in upoštevati hotenja in potrebe drug drugega (profesorji študentov in obratno) saj le ob tvornem in vse-binskem sodelovanju obeh dejavni-kov, tako študentov, kot profesor-jev, lahko pričakujemo spremembe sedanjega stanja. Nič manj pomem-
ben dejavnik pa ni tudi boj za ižbblj-šanje socialno-ekonomskega položa-ja študirajočih. Prav gotovo s se-danjim stanjem (kot je že opisano) nikakor ne moremo biti zadovoljnji. Zagotovo ne moremo pričakovati večje samoupravne aktivnosti štu-dentov le z dviganjem zavesti, če pa nič ne naredimo za spreminjanje oblik študijskega procesa, če se socialna diferenciacija med študenti še poglablja.
Ad 4)   Kaj lahko rečemo o per-spektivi          družbeno-ekonomskega
položaja študentov?
Glede na to, da bo verjetno vse več študirajočih prihajalo iz dela, je nujna vzpostavitev enakopravnega položaja teh študentov s študenti, ki po srednji šoli nadaljujejo študij. Prav gotovo bo potrebno postaviti štipendijsko politiko na nove osnove, saj glede na to, da je to naložba v znanje in s tem v kadre, bi ob tej novi situaciji veljalo razmisliti tudi o pokojninskem zavarovan}u študentov. Za začetek pa je nujno ugotoviti, ali je umestno, da študen-tje ob delu plačujejo šolnine, saj tako dvakratno plačujejo iste usluge. Pomemben pogoj za norma-len študij so prav gotovo bivalne razmere. Za te smo že ugotovili, da niso zadovoljive, da nad 7.500 študantov biva pri stanodajalcih, da so nekateri študentski domovi nujno potrebni sanacije, ker ne zadovolju-jejo niti osnovnih higijenskih stan-dardov. Za povrh vsega pa so pred-vsem na RISK v zadnjem času očitne težnje, da se v prihodnosti odvzamejo sredstva za investicijsko vzdruževanje. Ker pa študentski domovi poslujejo pač po ekonom-skem principu, pomeni to zahteva po ekonomskih stanarinah. To pa spet pomeni zahteva po ekonomskih štipendijah. Vse skupaj vodi v nesmisel, saj je pričakovati ekonom-ske štipendije absurdno. Upajmo, da je glede na kronično težak položaj že vsem jasno, da je nujno potrabno subvencioniranje, da štipendije nikakor niso takšne, da bi lahko pokrivale vse potrebe, — zato bo najbrž nujno še naprej subvencioni-ranje — vsaj investicijsko vzdrže-vanje, če niČ drugega. Mislimo pa, da si moramo biti že enkrat na čistem, da so študentski domovi tudi neke vrste element socialne politike, za vse tiste študente, ki ne morejo stanovati pri stanodajalcih, saj bi jim cene, ki vladajo na tem nekontroliranem trgu onemogočale možnost študiranja. Taki že tako navadno živijo izključno od štipen-dij in bi jih dodatno finančno obre-menjevanje vedno spet sililo k pri-ložnostnemu delu, kar pa pomeni zanemarjanje aktivnosti v študij-skem procesu. Zatorej, glede na povpraševanje po sobah v Študent-skem centru, je nujno že naprej voditi akcijo za nadaljevanje gradnje novih kapacitet, saj bomo le tako lahko do neke mere blažili pove-čanje socialne diferenciacije med študenti, ki jo povzroča tudi sedanje stanje ekonomskega razvoja naše družbe. Cilj pri sedanjem družbe-nem stanju nam mora biti jasen: da študirajo sposobni Ijudje, ne glede na njihove socialne ekonomske možnosti, saj bi v nasprotnem pri-meru le še povečali socialno diferen-ciranost in poklicno pogojenost študentov ne glede na znanje in sposobnosti, temveč glede na ma-terialne zmožnosti. To pa pomeni resen politični problem, katerega rezultati so najbrž jasni že v naprej.
Študijski proces
Če hočemo, da bomo v šoli izobraževali kadre, kakršne potre-buje združeno delo danes in kakršne bo potrebovalo jutri (tu mislimo na kvaliteto in vsebino znanja), potem je potrebnošolstvu še danes ugoto-viti ustrezno materialno osnovo. Potrebne so investicije za naprej. Ugotovili smo, da nam primanjkuje učnih kadrov, prostorov, tudi učbe-
nikov.....Za  vse  to so potrebna
sredstva. Torej, če bomo hoteli več znanja in boljše znanje, bomo morali imeti utdi več sredstev.
Kje je pot? Poti je več. Vendar smo že pred časom sprejeli zakon o svobodni menjava dela. Te pa se v šolstvu komajda poslužujemo. Najbrž je svobodna menjava edina pot, ki jo lahko šolstvo in združeno delo v celoti izbereta, saj to pomeni končno približevanje šole družbeni praksi, katere dejavni sestavni del je oz. bi morala biti.
Nesprejemljivo je torej razmišlja-nje, da bo še družba poskrbela za razrešitev sedanjega stanja, ne da bi mi sami v šolstvu prispevali kaj k uveljavitvi novih družbenoekonom-skih odnosov. Vzgoja in izobraže-vanje, kot smo že ugotovili, je pre-malo povezano z družbenim delom prav tako znanstveno raziskovalno delo. Tako stanje ne vodi naprej, saj kopičenje znanja, ki se ne more uporabiti v praksi, nima svoje dejan-ske vrednosti.
Ad 5) Prav gotovo bi bilo to razmišljanje o perspektivi družbeno-ekonomskega položaja študentov le preveč površno, Le bi izvzeli ZSMS kot najmnožičnejšo objektivno sifo, v katero se združujejo mladi, torej tudi študentje. Po konkresu ZSMS so pričeli delovati kot posebna oblika tudi klubi štipendistov. Ti naj bi Po kongresu ZSMS so pričeli delovati kot posebna oblika tudi klubi štipendistov. Ti naj bi vpelje-vanja v bodoči poklic, seznanjanja z dejavnostjo OZD in problematiko, s katero se ta srečuje, . . .
Poleg tega imamo prav tako od mladinskega kongresa dalje klube študentov kot obliko dela OK ZSMS. Vendgr lahko v tem času, ki je pretekel od kongresa, ugotovimo, da v marsikateri OK ZSMS ne yedo kaj početi s temi klubi, čeprav bi jih bilo možno aktivno vključiti v druž-beno dogajanje o njihovem doma-čem okolju, kot pomoč pri kadrov-skem usmerjanju, . . .
1
JANEZTOPOVŠEK
Pri pripravi refereta so sodelovali
Srečko KOLAR
Bojan KLENOVŠEK
Gorazd ČUK
Tomaž KRAŠOVEC
/4fgaui§tan februarja 1980
Afganistan je ena od redkih dežel tretjega sveta, ki ni nikoli občutila kolionialnega gospostva. Položaj je precej podoben tistemu v Etiopiji ali pa v Severnem Jemenu, kjer je monarhotn takšnega ali drugačnega tipa uspelo stoletja ohranjevati predkapitalističen način proizvodnje ter temu ustrezno socialno strukturo. Dežela se konsituira nekako na polovici osemnajstega stoletja pod Ahmedom Khanom iz dinastije Duranijev, katera nato vlada tja do začetkov dvajsetega stoletja. Vsem Ahmedom Khanom iz dinastije Durani-jev, katera nato vlada tja do začetkov dvajse-tega ekspanzije v Evropi, Ameriki in na Japonskem voditi boj proti zahodu in ohra-njevati pravposebne fevdalne odnose, ki jfli Evropa ni nikoli poznala. Nedvomno ta azijski produkcijski način zahteva sktbnejše raziskave, v grobem lahko povemo naslednje: zemlja je bila razdeljena po plemenski pripad-nosti. Puštunom (večina Afganci, ki govore jezik puštu) je bila dana v trajno last, ceprav niso bili njeni posestniki, pač pa so jo dajali v najetn, Tadžiki na severu so zemljo odplače-vali z vojaškim davkom. Leta 1839 izbruhne prva afganska vojna, v kateri plemensko organizirana afganska aimada totalno porazi Angleže na prelazu Kyhber. Angleži nato še enkrat poskušajo zavzeti Afganistan, toda Khan se obrne na carsko Rusijo in meje med dvema interesnima sferama se dokončno določijo v goratem Puštunistanu ob koncu devetnajstega stoletja. Leta 1919 tedanji vodja afganske države kralj AmunaUah naveže stike z novo revolucionarno Rusijo, oz. že s SZ. Leninova partija je v tistem času želela vzpostaviti in ohraniti dobre stike s Turčijo, Perzijo in Afganistanom. Iz Lenino-vega pisma dne 27. maja 1919 zvemo, da tako ooljševiki kot Afganistanci vidijo skup-nega sovražnika v britanskem imperializmu in Lenin proglasi Afganistan za edino zares neodvisno islamsko državo na svetu. Tudi Gramsci je v l/Ordine Nuovo simpatiziral z Afganistanci in omenjal možno invazijo afganske vojske v Pendžab in dolino Gangesa.
Politika, ki jo je v tistem času vodil kralj Amannllah, je bila za tedanje razmere resni-čno izredna. Vpeljali so nekaj zelo naprednih reform, med drugim splošno volilno pravico (tudi za ženske), ustanavljali so moderno šolstvo, pojavili so se prvi tiskani časopisi in kmalu tudi prva domača inteligenca. V pri-merjavi z Ataturkovo Turčijo so bile reforme kralja Amanullaha dosti radikalnejše, preveč, da bi jih v strogem islamskem duhu vzgojeno prebivalstvo lahko naenkrat sprejelo. L. 1929 njegov režim dokončno propade in Amanullah zbeži najprej v Pakistan, nato pa v Italijo, kjer živi vse do smrti 1. 1960. Vzrok, da je propadla tako napredna vlada, je v tem, da kralj ni nikoli uspel organiziiati reda v armadi, nikoli ni rešil nacionalnega vprašanja, še manj razcepljenosti dežel na plemenske sfere. Nedvomno pa je Amanullah uvajal stvari, ki jfli sedanjost islamskega sveta ne pozna. Tudi Tarakijeva vlada mu je izkazo-vala veliko spoštovanje.
Po 1. 1929 sledi vse do 1978.1. obdobje vladavine Nadir Khana oz. članov družine Mosahiban. Nadir Khan je ukinil vse napred-ne reforme, za naslednjfli deset let je sploh značilen popolen reakcionarizem, stagnacija v gospodarstvu, dežela se je pričela zapirati *&. Tudi desetletna vladavina Mohameda 1 Dauda v letih 1953 — 63 ter ponovno v razdobju 1973 - 78 ni razen tega, da je namesto monarhije bila proglašena republika, prinesla ničesar novega. Kar je v tem času počel Daud, je bil nekakšen fiktiven napre-dek, kopica reform, ki so ostajale na papirju
in katerih Daud s svojim kabinetom niti ni nameraval izvajati. Daud ni rešil niti agrar-nega niti ženskega vprašanja, pač pa je v času svoje vladavine intrigiral tako z Iranom kot s Pakistanom in SZ. V letu 1975 pričenja iranska tajna policija Savak ofenzivo proti sovjetski prisotnosti v Afganistanu, predvsem proti vojaškim svetovalcem, tako da se njiho-vo število 1976 1. od dva tisoč zniža na dvesto. Pod pritiskom iranskega šaha Reze Pahlavija Daud 1. 1977 ratificira Helmandov projekt namakalnih sistemov. Vprašanje Puštunistana, ozemlja med Afganistanom in Pakistanom, ki ga večinoma naseljujejoj Afganistanci, ki govore jezik puštu ter Belud-f žistana na jugu v tromeji Afganistan, Irani Pakistan je pod Daudom ostalo še naprej nerešeno; Daud se je celo strinjal s tem, di Pakistan poveča svojo politično propagand<|> na tem ozemlju. No, treba je povedati, da tako Puštuni kot Beludžistanci ne ljubijo niti iranskega šaha niti jim ni kaj dosti do Pakistd-na, pač pa zahtevajo svojo državo ali vsaj avtonomijo. Oboji so gojili dobro organizi-rano gverilo na geografsJko zelo težko dostop-nem goratem svetu, ukvaijali so se s tihotap-stvom, ropanjem izdelovanjetn orožja, tigO-vanjem z drogo ipd. V sedanji situaciji bodo ti kraji najbrž postali žarišče odpora proti sovjetski intervenciji.
Oglejmo si sedaj kratek historiat Taraki-jeve ljudske demokratične stranke. V zgod-njih letih kominterne afganistanska partija ni bila njen član, kot so to bile partije ostalih azijskfii držav: Turčije, Irana, Kitajske, Mongolije Koreje. Edini revolucionatni element po 1.191/ so tvorili na zahodu študi-rani ljudje, vojaiki zaporniki ter ekonomski emigranti v Pakistanu ali v Peiziji. Razumlji-vo je, da se v takih pogojih ni dalo organizi-rati partije v pravem pomenu besede. O kakem proletariatu se takrat še sploh ni dalo govoriti. Nekaj militantnOi aktivistov se je v dvajsetih letih sicer res podajalo na krajše izlete čez Amur-Darjo, vendar ni povsem jasno, ali je šlo za sovjetske plačance ali za afganistansko emigracijo, dejstvo pa je, da njihova propagandna dejavnost ni požela omembe vrednega uspeha. Boljševiki niso bili za afganistansko komunistično partijo, kralj Amanullah ji je bil edini zaveznik proti bri-tanskemu imperializmu, pa tudi proti reak-cionarnim, islamskim političnim sistemom.
Afganistanski komunizem se začne razvi-jati po drugi svetovni vojni, jedro gibanja pa predstavljajo literati in urbana inteligeiica, večinoma šolana v tujini. Zelo je vprašljivo, koliko je Sovjetska zveza imela neposrednega
?)liya na ustanovitev komunistične partije. e je že katera partija oblikovala afganistan-ske komuniste, potem je bila to v prvi yrsti indijska. Prva faza gibanja se pričenja v poznih štiridesetih letfli, artjkulira pa sje v skupini Wilkh-i-Zamijan,. po naše J*re-bujeno mladinsko gibanje". Tu že najdemo dve kasneje vodilni osebnosti v ljudski deino-kratični stranki: Nur Mohameda Tarakiju in Babraka Karmala. Taraki je po rodu Puštun, izobraževal se je v Kabulu in kasnej^ v Bombayu, kjer je spoznal pravo proletarsko gibanje. Odlikoval se je Kot literat, pisec krajših novel socialne vsebine, nekaj jih je prevedeno tudi v angleščino. Nadvse nena-vadno je, da se je v vladi, ustanovljenilpo aprilski revoluciji 1978, znašlo toliko huma-nistično izobraženih intelektualcev, kateph povprečna starost je bila pod štiridesetimi leti. Babrak Kannal, dvajset let mlajši Tarald-jev sodelavec ustanovi 1949 1. Hizb-i-Khalq, oziroma ljudsko stranko. Obe stranki najdeta skupen jezik in se domenita za sodelovanje na ustanovnem kongresu ljudske demofc-a-tične stranke januarja 1965. Šest let ]>o prvem kongresu najdemo v gibanju tri frak-cije. Paršam in Khalq tvorita večino in kljifb
/O-fgattistaM februarjay8O
nesporazumu kar dobro sodelujeta, medtem ko tretja maoistično usmerjena frakcija Settami Melli prekine sodelovanje. Kasneje se je izkazalo, da Paršam in Khalq le nista mogla najti skupnega jezika. To najbolj potrjujejo sedanji aktualni dogodki.
Osnovno nesoglasje med strankama Paršam in Khalq je temeljilo na organizacij-skem vprašanju. Khalq je vztrajal, da se ustvari delavsko stranko z močno leninisti-čno disciplino, medtetn ko je Paršam težil k ustanovitvi široke nacionalne, demokratične fronte, ki je za izvedbo revolucije bila nujno potrd)na. Drug problem je bflo nacionalno vprašanje, predvsem vprašanje Puštunistana, rešitev vprašanja nomadov, enakopravnosti žensk ipd. Pokazalo se je, da je stranka Paršam precej nacionalistična, članstvo je bilo izključno puštunsko, medtem ko je Khalq združeval predstavnike vseh narodov in plemen. Centralna aktivnost stranke Paršam se je usmerila k aimadi. Vsa oboroži-tev je prihajala iz SZ, večino vojaškega kadra so tvorili Puštuni; prav na področju armade je začel Parcham sodelovati z Daudovim re-žimom proti skupnemu sovražniku-monarhi-ji. Khalq je ubral povsem drugo pot. Ni se lotil nikakršne aktivnosti v armadi, ker je to bilo v nasprotju s strogim ^leninističnim" programom. Pokazalo se je, kako je takšna politika zgrešena in tako Khalq spet ponudi stranki Paršam sodelovanje. Kmalu mu uspe s svojo aktivnostjo izriniti njen vpliv v armadi. Obema frakcijama v ljudski demokratični stranki uspe na koncu zrušiti Daudov režim — ob koncu apiila 1978.
Ob revoluciji, ki se je začela 27. aprila 1978 in ki se je navidez kazala kot obicajen vojaški udar, je kmalu postalo jasno, da ljudska demokratična stranka prevzema dejansko oblast v tej deželi ter da s svojim programom skuša potegniti Afganistan iz stoletne zaostalosti tako v gospodarskem kot v socialnem smislu. Tarakijev udar bi bilo napačno oceniti le kot udar in s tem negirati vse, kar je v svojem optimističnem programu ljudska demokratična stranka naredila in kar je nameravala narediti. Revolucija tudi ni moč razložiti le kot krepitev pozicij SZ V Aziji, natančneje, da je SZ prinesla revolucijo od zunaj. S tem bi negirali specifično zgodo-vino afganistanskih komunistov in socialistov ter njffiov dolgotrajni boj za vplivnejše pozicije v deželi, ki jo po pravici lahko imenujemo muzej narodov. SZ je podpirala že prejšnji režim Mohameda Dauda, nasploh so zveze Afganistana najprej s Carsko Rusijo in kasneje s SZ bile ves čas intenzivne. V povojnih letih so se v Afganistanu prepletali interesi tako SZ kot ZDA. Dežela je mirno živela življenje tamponske države. Ž revolu-cijo pa se Afganistan naenkrat znajde v polo-žaju, ko po dogodkih v Iranu in Pakistanu vse bolj postaja rdeči otok sredi islamskega sveta.
Leto dni po revoluciji pride do prvfli uporov. V Jalalabadu je upornike zatrla vojska, družine sovjetskfli vojašfcSi svetovalcev pa so se morale preseliti v Kabul. Vojaških sveto-valcev je bilo takrat v Afganistanu okrog tri tisoč. Do krvavfli demonstracij, ki so jOi utišali sovjetski tanki T-54 pa je prišlo tudi v Heratu in na severu v Mazar - i — Sharifu. Upore je organiziraia islamska desnica, ki je pravzaprav p<xnenila edino resno politično in vojaško opozicijo v državi. Verski poglavarji, inspirirani od ,,islamske revolucije" v Iranu, so pod zastavo vere pričeli zbirati tiste druž-bene sloje, ki so jfli Tarakijeve reforme naj-bolj prizadele. To jim je uspelo na nerazvitem podeželju in tega je devetindevedeset odstot-kov. Tarakijeve reforme so sicer po eni strani dobile podporo obubožanih in zadolženih zemljiškfli zakupnikov, študentov in razvija-joče trgovske buržoazije v mestfli, po drugi strani pa so sprožik nezadovoljstvo med vele-posestniki, ki posedujejo okrog osemdeset odstotkov vse obdelovalne zemlje, čeprav njihov delež v celotni populaciji ne presega dveh odstotkov.
Državljanska vojna, začeta pred letom dni, se je izkazala za rezultat notranje razklanosti koalicijske ^dade in posledica nerešenih vpra-šanj, ki jih je zaletava politika hitrih reform še bolj zaostrila.
Upore je organizirala islamska desnica, ki je takrat pomenila edino politično organizi-rano opozicijo v državi. Verski poglavarji, inspirirani od dogodkov v sosednjem Iranu, so med nezadovoljnim prebivalstvom uspeli zanetiti mržnjo do levo usmerjene ljudske demokratične stranke. Obubožani zemljiški zakupniki so po administrativni agrarni refor-mi sicer dobiU zemljo, toda ostala produkcij-ska sredstva: semena in poljedelsko orodje, so ostala v rokah veleposestnikov. Tudi razvijajoča trgovska buržoazija v mestfli in intelektualci so novi vladi kmalu obrnili hrbet. S svojimi nepremišljenimi reformami, zlasti z agrarno, so afganistanski ,,narodniki" pravzaprav uničili vse, kar so kot spontani levičarji sicer nameravali. Afganistan je izrazito kmetijska dežela in več kot osem-deset odstotkoV obdelovalne zemlje je v privatnfli rokah. Ti veleposestniki pa so obenem še verski voditelji. Tako ni težko razumeti, zakaj so upori začeli vihrati pod zeleno islamsko zastavo. Religija je začela funkcionirati kot tisti skupni imenovalec, ki je lahko v svoj števec vpisal vse z reformami prizadete družbene sloje. Navznoter oslablje-na vlada ni bila več sposobna obvladovati splošnega nezadovoljstva, toda po pomoč k sevemi sosedi se le ni zatekla, pomoč je prišla kar sama od sebe, tako kot od dobre matere, ki ve, kdaj morajo otroci spat.
Revolucije pred dvema letoma ni mogoče razumeti kot krepitev pozicij SZ v Afgani-stanu. Ravno narobe. SZ je že od nekdaj
podpirala vse režime, ki so vladali v Afgani-stanu. Okorele srednjeveške monarhije niso Sovjetske zveze motile v tolikšni meri, kot jo je lahko prizadela specifična afganistanska revolucija. Ta še zdaleč ni bila krojena po kremeljskem vzorcu.
Revolucijo v aprilu 1978 so izvedli inte-lektualci, večinoma šolani v tujini, pesniki, literati, levičarji. O kakem proletariatu se sploh ni dalo govoriti, in če bi vlada hotela tay spremeniti, bi to lahko spremenila le na nivoju amejene buržoazne revolucije. Samo tako bi Afganistan lahko ohranil svojo suve-renost.
Spodletela je agrarna reforma, tu je ljudska demokratična stranka izgubUa podporo podeželskega prebivalstva in tega je devet desetin. Nacionalnega vpra5anja prav tako ni mogla rešiti, saj je bil prav Paršam izrazito nacionalističen. Frakcionarni boji so zajeli tudi annado, posamezni oddelki so se začeli priključevati upornikom in tako ob koncu preteklega leta \dada ni bila več spo-sobna obvladovati položaja v državi.
Pravica narodov do samoodločbe pomeni, da si ljudstvo in njegovi predstavnUci sami izberejo obliko svoje politične reprezentacije, svoje državnosti. Toda če rečemo, da kapital obviaduje svetovni trg in da je bil Afganistan pravzaprav šele na pragu sodobne ekonomije, je bila njegova politična opredelitev dobesed-no določena.
Sovjetski smisel za zgodovino je znova dokazal, da mu - planetarno - ni para. Hafizullah Amin odpusti sovjetskega vele-poslanika, izganja vojaške svetovalce, seveda le za tiste, ki mislijo narobe. Hafizullah Amin prosi za pomoč, nato se da ubiti in na koncu postane agent Cia. Taraki pa svojfli nasprotni-kov tudi ni uspel izriniti dlje kot do prestol-nic držav vzhodnega interesnega bloka. Na čigavo željo ali ukaz? Taraki in ,^iudičevi" Amin sta disidente izganjala. Barbak Karmal ni mogel svojfli načrtov o počasni in umirjeni politiki reform izvajati v Afganistanu, o tem je lahko razmišljal le v Pragi. Tako na koncu ostane v deželi le tisti, ki ga ljudstvo sovraži. Triumfirajo pa seveda tam, kjer so igro reži-rali. Igralci živijo v iluziji, da igrajo šah, dokler se ne izkaže, da pravzaprav igrajo tisto, kar so v Lovcu na jelene nekateri označili za rusofobijo.
Videti je, da mora danes vsaka dežela tretjega sveta, ki nosi v sebi potencialno revo-lucionarne elemente, računati v prvi vrsti na to, da bo zaradi notranje politične in eko-nomske kiize postala plen velikih sil. Tudi Afganistan ni imel časa, da bi konsolidiral napredne sile, ki jih ni bilo malo. Sovjetska intervencija se je že tretjič potrdila kot trage-dija.
Janez Bertoncelj
PARTUSKAORGANIZACIJA IN PARTIJSKA LITERATURA
zato, da bi licemerno svobodni literaturi, dejansko povezani z buržoazijo, postavili nasproti dejansko — svobodno literaturo, odkrito povezanos proletariatom .
To bo svobodna literatura, zato ker bodo ideja socializma in sifnpatije do delavcev privabljale nove in nove moči v njene vrste, n$ pa korist in kariera. To bo svobodna literatura zato ker ne bo služila niti presiti junakinji niti ,,vrhnim desettisočem", ki se dolgočasijo in trpijo zaradi zamaščenosti, pač pa milijonom in desetmilijonom delavcem, ki tvorijo cvet dežele, njeno moč, njeno prihodnost. To bo svobodna literatura, ki bo oplodila zadnjo besedo revolucionarne misli človeštva z izkušnjo in živim delom socjalističnega proletariata, ki bo vzpostavila trajno povezavo med izkUšnjo preteklosti (znanstveni socializem, ki bo končal razvoj socializma od njegovih primitivnih, utopičnih oblik) in izkušnjo sodobnosti (sedanji boj tovarišev delavcev).
Na delo, tovariši! Pred nami je težka in nova, toda velika in hvaležna naloga — organizirati obsežno, vsestransko, različno literarno dejavnost v tesni in nerazdružni zvezi s socialnodemokrat-skim delavskim gibanje. Vsa socialnodemokratska literatura mora postati partijska. Vsi časniki, časopisi, založbe itd. se morajo takoj lotiti dela pri reorganizaciji, za pripravo takšne situacije, v kateri bodo v celoti na takih alj drugačnih načelih, vstopali v te ali one partijske organizacije. Šele takrat bo ,,socialnodemokratska" literatura postala takšna tudi dejansko, šele takrat bo mogla izpolniti svoj dolg, šele takrat se bo mogla tudi v okvirih buržoazne družbe iztrgati \z suženjstva buržoazije in se zliti z gibanjem dejansko naprednega in do konca revolucionarnega razreda.
L
LENIN
MARJAN BRITOVŠEK:
»Nekaj misli k izboru Leninovih programskih člankov iz obdobja bur-žoazno-demokratične revolucije 1905 do 1907.
OB IZIDU DRUGEGA ZVEZKA, > LENINOVIH IZBRANIH DEL
Po svoji socialni sestavi je bila ruska '$, revolucija   1905-1907   buržoazna,  po " sredstvih boja in vodilni vlogi, ki jo je imel v njej delavski razred, je bila prole-tarska. Obenem je bila kmečka revolu-cija, ker je agrarno-kmečko vprašanje pomenilo njeno osnovo. ,,Brez tak&ie ,,generalke" kot vletu 1905, ,je opozo-ril Lenin," bi bila nemogoča tevolucija
letu 1917, tako buržuazna februar-ska kot tudi proletarska oktobtska."
Revolucija je dejansko prisilila vse razrede ruske družbe, da nastopijo javno, da razkrijejo svoje težnje in cilje. Potrdila in okrepila je obstoj treh politi-čnih taborov, ki so se očrtaJj1 v politi-čnem življenju dežele že sredi 19. sto-letja.
Dogodki 1905-1907 so potrdili ži-vljenjsko moč in pravilnost Leninovih idej o hegemoniji proletariata v demo-kratični revoluciji. V celotnem toki dogajanja je delavstvo zavzelo naprejj pozicije, vodilo najupornejše heroji boje s samodfžavjem in potegnilo' seboj demokratične sloje prebivalstv Po izkušhjah stavkovnih bojev ruskega delavstva je Lenin izdelal teze o mno- • žični politični stavki kot novem močnem taktičnem otožju delavskega razreda. V tedanjih konkretnih razme-rah so boljševiki preučevali množično politično stavko v tesni povezanosti z vstajo, kot uvod v oborožene boje.
Revolucija je dala bogato gradivo za y nadaljnji razvoj marksistične teorije. * Lenin je obdelal vprašanje o specifično-sti buržuazno demokratične revolucije v obdobju impenalizma, njenih gibalnih silah in perspektivah. Ko je posplošil nakopičene izkušnje, je dal nov prispe-vek agrarnemu programu stranke, utemeljil preraščanje buržoazno-demo-kratične v socialistično revolucijo, odkril pomen sovjetov delavskih odpo-slancev kot bojnih organov množic in revolucionarne ljudske oblasti.
Za strnitev boljševiških organizacij z revolucionarnimi pozicijami je imelo vidno vlogo Leninovo delo Dve taktiki socialne demokracije v demokratični revoluciji. Temelj knjige je bila kompa-rativna analiza taktičnih sklepov III. kongresa boljševikov in ženevske konfe-rence manjševikov. V njej je Lenin preučil bistvene probleme politike dolavske stranke v zvezi s porajajočo revolucijo, razčlenil vprašanja, ki so-povezanas, hegemonijo proletariata v-š buržoazno-demokratični revoluciji, odnos proJetariata do kmetov, poti in sredstva osvojitve demokratične repu- ' blike, mesto in vlogo delavske stranke v boju za demokratični preobrat in per-spektive preraščanja buržoazne revolu-cije v socialistično. Vsi ti problemi so bili življenjskega pomena za oblikovanje pravilne linije stranke za vse obdobje boja za uresničevanje njenega minimal-nega programa. Razkril je šibkost in brezperspektivnost manjševiškega koncepta buržoazno-demokratične revolucije, ki je bila zasnovana na sta-lišču, da mora pripadati vodilna vloga v njej buržoaziji, podobno kot je bilo v buržoaznih revolucijah v 18. in 19. stoletju v zahodni Evropi.
Taktična linija boljševikov jc bila zasnovana na stališču, da je prvi pogoj zmage bružoazne revolucije zavezništvo delavskega razreda in kmetov ob vodilni vlogi proletariata. Lenin jc pojasnjcval, da je za priboritev zmagc Ijudstva nad samodržavjem nujno treba osvoboditi kmete izpod vpliva liberalnc buržoazije, jih pridobiti na stran proletariata, para-lizirati nestanovitnost buržoazije in njene poizkuse, da bi dosegli sporazum s carizmom na račun Ijudstva in tako zavrla revolucijo. Prav s teh vidikov je Lenin opredelil taktiko boljševikov v odnosu do liberalcev.
Med rcvolucijo so Ijudske množice nastopilc kot mogočna sila, sposobna samostojne zgodovinske ustvarjalnosti. Posebno jasno se je to pokazalo v obdobju revolucionarnega vzpona, ko so delavci začeli sami javno uresničevati politične svoboščine. Višje oblike revo-lucionarne Ijudske ustvarjalnosti so bili sovjeti delavskih odposlancev-organi vstaje  in  revolucionarne  oblasti.  ,,Te
organe so ustanavljali izključno revolu cionarni sloji prebivalstva," je pis Lenin, ustanavljali so jfli mimo zakonov in norm, povsem revoluciona no, kot produkt samobitne Ijudsj ustvarjalnosti, kot pojav samoinici^tii ljudstva, da se rešijo in znebijo pplicijskih spoa."                       ^
Potrebna je bila Leninova p<( nost, da bi že v prvih dneh zi\ sovjetov    odkrili   njihov   zgoupr pomen revoludonarne obiasti ii^ pravilen   odnos   med   revolucic stranko in sovcjeti. V sovjetu de odposlancev je Lenin  tedaj zarodek Jttjve^oblasti, organ revolucio^rnih.   ekraentov    fy Sovjete je ocenil kot klico zaCs lucionarne vlade, kot organ vstaj^^
Posvaril je stranko pred sektašti odnosu do sovjetov. Nastopil j^4 tistim tendencam v stranki, ki . ^ šale omejiti sestavo sovjetov le i^a predstavnike delovnfli ranožic,3f povsem korakali po zastavo sc demokracije. Zavzertial se je zaj fronto.
Leninu sta bila povsem ti tvo in doktrinarnost. Takina gteij prišla posebno do izraza v m^ pojmovanju delovanja stranke ?^ pogojih revolucionarnega vzpona. vedal   je   boj   staremu   krožkayrsl duhu, ki je bil tedaj navzoe po* z razširitvijo svojih organizacij:-j| hovo preosnovo je lahko stranka
vo prye rusKe re _njene nacionalne program socialne
vo";pTye ruske revol
>*"?
lankov
tematiko je v tem delu kolikor celovit. :>i.., Agrarno vprašanje ^pomenil
^ ilnošti.5 d^Pokracije IpFeučeval  kot  pr kraečki revoluciji, kompodložništva, ystajp in zmage ^ttnokratičn^^
*p je Lenin am,stranke ze zemljiš bnosti  prvi ečko-buržo pteo^rat,  ki je sredrijeveškimi
meljil novi.a izhajal iz k<in.l^?eft nosov v Rus^i ke  revoludje k< revolucije., Agrart I namen da pretrga likami gospodarjenji
je  postal  ekonomsko in zgodovinskj
\. Do tega preobrata je lahko prišlo ri dva načina: na podlagi pieosnove fe^ dalnega gospodarstva aU na podlat uničenja fevdalnih latifundij - to } bodisi od zgoraj, z reformami, bodisi spodaj,, z revolucijo. Piva.pqtvkjjo nakazala reforma lete 1861, je pomen1 ohranitev fevdalnih latifundij innjiho»' postopno preosnovo v kapitalistič gospodarstva. Druga pot je predvidel; revolucionarno uničenje fevdalni posesti, ustvarila bi ugodne možnosti z, hiter razvoj proizvajalnih sil in 1 najbolj ustrezala interesom kmečki množic. Revolucionarji so videli svoj nalogo v tem, da podpirajo buižoaznc agrarno revolucijo kmečkega tipž pomagajo kmetom, da kar najbolj rad kalno počistijo z ostanki tlačanstva t vasi, predvsem pa s fevdalno posestj« Agrarni program, ki ga je Lenin bran na IV. kongresu, je usmerjal stranko lomljenje vsega starega zemljiškega redi
Nov korak v razvoju marksističn teorije agrarnega vprašanja je bila L ninova knjiga ,,Agrarni program socia ne demokracije v prvi ruski revolucj 1905-1907, ki jo je napisal v obdobj od novembra do decembra 1908. OpLn joč se na izkušnje revolucije je di podrobno kritiko agrarnih programo fevdalno-buržoaznih in malomeščanski strank in utemeljil teoretično ekonon sko in politično podlago boljševiškeg programa v agrarnem vprašanju. To ir je vodilo do spoznanja, da sem posvet v drugi knjigi posebno pozorncst Len novemu pojmovanju agrarnega vpn šanja.
Prva ruska revolucija je trajala d sredine leta 1907. Državni preobrat junija je pomenil konec ruske revoh cije. Carska vlada je dala razgnati drža^ no dumo. Člane soc. dem. stranke aretirali. Začelo se je obdobje s ske reakcije.
Ruska revolucija je vplivala sko gibanje v Nemčiji, Avstr Franciji,    na   balkanskem    poia spodbujala stavkovno gibanje in j cionarno vrenje med kmeti. Ob l njah se je razvnel oster boj. Desnisoci demokrati   so   dogajanje   prikč tako, kot da revolucija ni vnesla novega v taktično zakladnico dela# ga  gibanja.  Proti   temu  je  ni levica, ki je zahtevala, naj se iz i ruske   revolucije   povzamejo   k nauki. Roza Luxemburg je opo: ,,Smo očividci ruske revolucije in bi naivni, če se ne bi ničesar iz tega nau< li. Lenin pa je poln revolucionarne; navdušenja zapisal, da ostaja ruska re lucija leta 1905, čeprav se bodo in  vzroki  bodočih bojev v Evropi mnogih  odnosih  razlikovali  od ob ruske revolucije, ,,prolog bodoče evr ske revolucije".