Venceslav Winfkler: Razvoj učiteljske duhovne orlentacije. Predavanje na velikonočnem zborovanju S. D. 1932. »Učitelj je še manj nego hlapec; po gosposko živeti ne more, po živinsko ne sme.« I. Cankar. Oprostite mi, da sem začel s temi Cankarjevimi besedami. Dozdevajo se mi zelo značilne za moje stanje, zato jih nisem mogel preiti. Predstavljajo težek pečat vse naše preteklosti in večkrat tudi sedanjosti. To je rana, ki boli, ki se pa vendar ponavlja od ure, da zadeneš nanjo ob marsikaterem koraku Potem naše gosposko življenje. Vedno nas spremlja zavest, da smo kot oblikovaici človeka dolžni svojemu poslanstvu dajati tudi na zunanje potrebno reprezentanco. To je seveda privzgojena značilnost, ki se vleče za nami od začetka našega stanu in bo ne glede na pravilnost in nepravilnost tudi še živela, ko že nas vseh ne bo več. Dandanes je postalo delo merilo Kovekove vrednosti. Ni namreč nujno, da bi učitelj moral gosposko živeti. Sicer je to stvar vsakega posameznika, kako more spraviti v sklad svoje materialno stanje z zahtevami gosposke družbe, toda na drugi strani pa spet vidimo, da si učiteljski stan pridobiva mesto, ki mu gre, ne sicer gmotnega izboljšanja, pač pa tisti vpliv v širokih ljudskih plasteh, ki mu omogoča do dostoja, čeprav je berač, vendarle odiiočilen faktor vsega gospodarskega, političnega in kulturnega življenja. Naše mesto se ne nahaja več v gosposki družbi. Davno smo že preko tega. Zemlja in moč sta v rokah delovnega ljudstva, ikmetskega in delavskega. Učitelj izvira nedvomno iz delovnega ljudstva, v kolikor je to seveda mogoee. S kmetstvom in delavstvom je pa spojena posebna miselnost, nekaj samobitnega, česar ni mogoče kar tako prezreti. Zato bi bil velik nesmisel, če bi se naše jedro oddaljilo od širokih ljudski'h plasti z neumestnim hrepenenjem po gosposkem življenju. Da mora učitelj gosposko živeti. bolj hoteti gosposko živeti, ,'kajti resnično živIjenje je bilo in je daleč od vsega tega, da mora torej tako živeti, je bi!a zgrešena misel naše preteklosti. Treba je živeti svojemu stanu primerno, tako se glasi parola, ki jo vsak dan slišimo. No, hvala Bogu, razmere in čas, sploh vse stvari se tako obračajo, da so take parole popolnoma odveč, posebno za nas. Stanu primerno življenje pa ni gosposko zadržanje do vsega obstoječega. Od vsega tega so seveda izključeni oni elementi, ki res ddajo svetu sramoto. Toda pomisliti je treba, da njih siabo življenje ne izhaja iz tega, ker so slabi učitelji, ampak od tod, ker so slabi ljudje. Umevno je spet, da zato naše stremljenje ne sme iti ekstremno navzdol. ŽSvi tako, da ne boš hlapec gosposke družbe, ki te obdaja, ali vsaj tkzv. gosposke družbe, ker pravih gosposkih ljudi je prekJicano malo, da pa ne boš tudi hlapec tistega, ki ga vzgajaš. Cankarjeve besede botrebatorej izpremeniti. Najnujnejši je popravek tistega dela, ki govori o hlapčevstvu. Sicer je res, da so bili tudi gr§ki pedagogi sužnji, toda s tem ni rečeno, da se svet ne da obrniti. Razvoj slovenskega učiteljskega stanu je precej bridek. Sicer je bilo pri vseh narodih približno enako, toda poznejši razvoj je dobival pri nas posebne oblike, ki sta delovala, vpliva'a nanje, da se po slovensko izrazim, liberalizem in klerikalizem Dejstvo, da so bili prvi učitelji duhovnilki, je vplivalo na ndkaternike tako, da so se hoteli tudi pri poznejšem razvoju a priori umeševati v učiteljsko delo. V razvoju našega učiteljskega stanu bi lahko razlikovali pet dob. Sicer si pa število dob in njih karakteristiko lahko vsakdo sam ustvari. Jaz sem jih razdelil sledeče: 1. Doba šolmaštrovanja, to je tista doba, [ko učitelj prav za prav še ni bil učitelj, ko torej še ni obstojala stanovska zavest. 2. Potem pride doba začetka učiteljeskega stanu. Kakor vse dobe tudi te ni mogoče označiti z letnicami. V to dobo spada, da mimogrede omenim, tudi gospostvo znanega c. in kr. deželnega odbora kranjskega z znamenito izstradalno politiko. 3. Potem pride doba zmagovitega meščanstva. 4. Nato kot četrta doba deklaradje. 5. In potem doba, v kateri živimo. Karakteristično za vse dobe je ndkaj: v prvi dobi je učitelj moral biti hlapec, v drugi še tudi, v tretji hlapec, v četrti ni hotel biti Mapec, in v peti, v peti naj je zopet hlapec? Pa to je treba razložiti. Podrobnosti sledijo. Gotovo je, da bom podal le nepopolno siiko vsake dobe, ker opozarjam le na za'htevo učiteljeve svobode in močne stanovske zavesti. Prvo dobo nam rišejo z vseh strani kot hudo črno. Na tisti čas spominjajo še opaz- ke: o učitelju-mežnarju. Gotovo je to mežnarstvo učitelju tako upognilo hrbet, da se dolgo ni mogel pošteno vzravnati. Če pa hočemo biti le količkaj objektivni, si moramo odkrito priznati, da se je mežnarstvo eni polovici našega delovnega sveta razlezlo na vse strani in da se je nazadnje naredilo kot samo ob sebi umevno, da mora biti učitdij mežnar. Morebiti koga te opazke bolijo, toda zdaj smo že toli.ko oddaljeni, vsaj po času, če že po dejstvih ne, od tistih dni, da jih lahko brez bolečin seciramo in razlagamo drug drugemu, če za drugega ne, vsaj za primer, kaj se ne -sme več povrniti. Oblast ene polovice našega kulturnega življenja nad stanom, ki ni njegovo delo navadna obrt, ampak nekaj več, je vcepila v posameznike ikal tiste jetike, ki nas razjeda še danes, to je naša pripravIjenost, da se uklonimo vsakomur, če za drugega ne, vsaj za ceno dobrega položaja. Na ta način se je vedno bolj in bolj pripravljalo v učitelju tisto razpoloženje, iz katerega je izšlo poznejše kruhoborstvo, ki se je opravičevalo z najrazličnejšimi argumenti, samo s tem ne, da so obstoječe razmere že nekako učvrstile v posameznikih mnenje, da je vsako sredstvo dobro za dosego neikega namena. Takratna doba ne pozna stanovske brganizacije v našem smislu. Kot vedno, bi bila tudi takrat organizacija edina moč, ki bi Jahko uveljavila poedinčeve zahteve in pravice. Seveda bi bilo absurdno misliti v tistih časih na kako borbeno združevanje. Geslo vladajočega je: Razdeli in vladaj. Vzemimo en sam primer: Naši 'hlapci in naše dekle na deželi niso še strokovno organizirana Kaka nasprotja in viharje bo moral prebresti, kdor bo hotel med njimi ustvariti organizacijo. Saj niti starostnega zavarovanja ni mogoče izpeljati. Gospodar je pač vsak večinoma tako ustvarjen, da se boji organizacije. Zato je bi"o marsikomu že v tistih časih, kakor mu je tudi danes, veliko ležeče na tem, da se učiteljska stanovska organizacija kolikor mogoče malo uveljavi s svojo močjo. Slaba organizacija pa je v moderni dobi tudi eden izmed vzroikov za slab materialni položaj. Učitelj se je le s težavo dokopal do tistega družabnega položaja, kakor ga uživa danes. Svet sodi pač po gmotnih sredstvih, ki jih kak posameznik premore. Seveda je biJo y tistih časih eksperimentiranje s slabo plačanimi učitelji lahka stvar, nekoliko zaradi učiteljskega plesnivega idealizma, nekoliko pa zaradi upognjenih hrbtov. Kakor hitro se pa v posameznikih zbudi stanovska zavest, se začno trenja. Saj je to sploh povsod. Dokller človek tiho in vdano hlapčuje, je čudežen mir in Ijudje govore o idiiičnem zadovoljstvu. To idilično zadovoljstvo pa obstoji večinoma v tem, da človek ne misli, oziroma, če misli, da pač misli, da so stvari na svetu, ki jih ni mogoče izpremeniti in da zato niti najmanj ne poskuša izboljšati svojega socialnega stanja. In v tistih časih je tudi učitelj veroval v neizpremenljivost sveta in v večno življenje in večno obiast svojega gospodarja. Zato je tudi izvrševal svoje delo po ukazu, ne pa po lastni inicijativi. Da bi poskušal s kakiin satccstojnim delom izven šole, na to pač a bilo misliti Gotovo je živelo v posameznikih hrepenenje po boljši bodočnosti, le da se je to hrepenenje prevečkrat ubilo v vsakdanjem življenju. Redki posamezniki, ki so z močno voljo kolikor tolliko uresničili svoje sanje, pa so precej močno utisnili svoj pečat v vedno hitrejši razvoj slovenskega šolstva. Odnos med ljudstvom in učiteljem razumljivo ni bil tak kot danes. Tista trcvhica spoštovanja, kolikor so je uživali .posamezniki, ni mogla razbiti prevečkrat poudarjeno zavest, da je učitelj manj kot drugi Jjudje. Lahlko bi se o takratnem bridkem položaju še marsikaj povedalo, toda na drugi strani je pa spet razumljivo, da učitelj ni mogel vzdigniti glave, ker je bil premalo sposoben za težko mesto. Premajhna izobrazba je učitelja ovirala, da si ni mogel ustvariti položaja, ki mu pripada po njegovem poslanstvu. Takratni učite&j je bil torej človek z nezavednim hotenjem, ki je pač včasih slutil, da se mora nekaj zgoditi, toda je imel premalo izobrazbe in temu odgovarjajoče prema'10 sposobnosti, da bi izvršil v svoji notranjosti in v okolici potreben preobrat. Bil je mežnar, smatral se je za obrtnika in se je temu primerno obnašal, tako pač, da je vsem ustregel. • Kakor še dandanes, tako je tudi takrat svet še večinoma podcenjeval umstveno de3o. Pri tem je igralo važno vlogo tudi ostro nasprotje med gospodo in preprostim ljudstvom, ki je pač z zadovoljstvom našlo v učitelju škrica, nad katerim se je lahko zneslo. Ljudstvo je že v tisti dobi pokazalo, da ne mara škricev in to se je obdržalo skozi stoletja še do današnjega dneva. Nezavedno je tlelo na dnu zanemarjenih ljudskih plasti hrepenenje po izobrazbi, toda socialne razmere takratnega časa so stavfle precej ovir, na drugi strani je pa doprinesla tudi slovens>ka tradicionalna konservativnost svoje in vse skupaj je ustvarilo tisto podobo, ki se ji pravi neuspeh. Seveda ni ostala ta doba večna. Treba je pomisliti, da so se splošne evropske razmere prav takrat hudo izpreminjale in da so morali valovi novega življenja močno zapljuskati tudi k nam. Vse se sicer ni izpremenilo čez noč. Ponekod je ostala ta doba daij časa pri življenju, drugod spet manj, kakor so pač dopuščale tako zvane razmere, oziroma, da se točneje izrazimo: volja in korist odločujočih posameznikov. Ker te razmere prav za prav ne obstojajo, ampalk je vse skupaj le kompleks uravnavajočih sil odločujočih posameznikov. V tej dobi seveda ne moremo govoriti o kaki izraziti duhovni orientaciji učiteljskega stanu kot takega. Redkih posameznikov ne moremo upoštevati. Uveljavljali bi se pač tutli izven stanu po svojih zmožnostih. Za vse njih udejstvovanje zadostuje kratka označba: mežnar. Seveda moramo tudi pomisliti, kakšni ljudje so v tistih časih postajali učitdlji. Za to dobo bi opozoril le na sledečo značilnost: Učitelj ni bil svoboden. To dejstvo so si nekateri ljudje tako zapomnili, da so ga skušali uveljavljati tudi pozneje Ta doba je začetek upognjenega hrbta in Slovenec je pač potrpežljiv človek, kadar se bridkosti in težav privadi, jih prenaša, kakor bi jih ne bilo. Sanja pač včasih o ncčem boljšem, kar naj bi prišlo, toda samo sanja in še sanj se boji, ker misli, da so nevarne in prepovedane. Z napredujočim šolstvom je pa učiteljeva moč rasla. 2e ta prva doba našega stanu ni od začetka do konca enaka. Povsod se vrši napor in muka, da bi se učitelj vzdignil do tiste višine, ki mu pripada. No, in to se je, vsaj formalno, kaj kmalu zgodilo. Sicer se prav pri našem stanu formalno precej zgodi, toda vzemimo, da so iz formalnega napredka zrasia tudi dejstva. Potem prideta dve dobi, ki sta skušali vedno bolj rastoči učiteljski stan potlačiti z vsemi mogočnimi načini. To sta dabi, ko se je učiteljevo delo sodilo po strankarski pripadnosti. Učiteljeva razmestitev po deželi je kot nalašč primerna, da se na njem postavljajo stebri te ali one ideje, ki se rodi v mestih in ki jo je treba potem razširiti po deželi. Vsaika politična skupina, ki se je v S'.oveniji rodila, oziroma razširjaJa, je trčila v svojem življenju na učitelja. Ravnale so pa različno. Nekatere so prevzele nekako jerobstvo nad učiteljem, druge so se strnile proti učitelju, v vseh pa, in to naglašam, je živela pritajena &krb, da se ne bi učiteljski stan osamosvojil. Ta skrb je spremljala vse naše politično življenje v preteklosti. Naši ljudje so se začeli počasi zavedati, da ima tudi učitelj, čeprav beraško plačan, vendarle toliko vpliva in moči, da bi se prav lahko zgodi5o, da bi vzel tudi politično vodstvo slovenskega ljudstva v svoje roke. Ves politični fanatizem, ki ga je časih naše Ijudstvo pokazalo v preteklih letih, je bil umetno privzgojen. Razbrzdani politični strasti so pravili politična zrelost. Če razumemo skrb naših bivših političnih skupin, ki jim je š o samo za oblast, potem labko razumemo tudi položaj slovenskega učitelja. Saj so politične stranke ustvarile tudi dobre stvari, toda po mojem mnenju je delo politične 'fctranke za ljudstvo dolžnost, ne pa kaka taka zasluga, ki bi jo bilo treba venomer proslavljati. Učiteljski stan je bil v tistih časih pšenično zrno med dvema mlinskima kamnoma. Posledica tega je bila, da so se učiteljski hrbti še bolj ukrivili Človek je že po naturi tak, da ne veruje dosti v svojo moč, učitelj pa že sploh ne. Zato se je kar samo naredilo, da je vse začdo misliti, da mora biti tudi stanovska borba orientirana politično. Posamezne prganizacije, ki so že obstojale, oa so šele nastajale, so se naslonile na po!litične stranke. Kadar je ena politična stranlka zmgovala, je tudi učiteljstvo njenega mišljenja triumfiralo in obratno. Ta politična orientiranost je prišla tako daleč, da je postal učitelj naravnost vprežna živina političnih strank. Zato nam je ta doba nujno morala roditi Cankarjeve »Hlpce«. Učitelj je moral biti razmnoževalni aparat političnih idej, ki jih mogoče niti v svojem srcu ni priznava'1, a jim je moral slediti radi kruha. Ker se je učiteljstvo delilo po ipolitičnih skupinah, seveda ni bilo mogoče doseči enotnega nastopa niti v gmotnem vprašanju. Politične stranke, pa naj bo to že napredna ali pa katdiška, so izrabljale bridko socialno stanje slovenskega učitelja na najogabnejši način, hotele so še več ukrivljenih hrbtov, še več hlapcev. Enotna stanovska zavest se je ubila. Učitelj se je prvenstveno čutil kot pripadnik določene politične skupine in šele potem kot pripadnik učiteljskega stanu. Ker se je čutiL učitelj kot pripadnik politične stranke, se je v vseh krajih, kjer ni bilo ljudstvo homogeno v politični miselnosti, bal poseči globoko v delo. Z obeh strani so se delale krivice. To nevzdržno stanje in sploh vsa doba upognjenih hrbtov je rodilo neko odmaknjenost od Ijudstva, ki so ga pozneje razkričali kot narodno odpadništvo in kaj vem še vse. V resnici je pa učitelj zmeraj živeC z ljudstvom, le to je, da se je v ndkaterih dobab umaknil v ozadje, kajti za resnično delo, predvsem gospodarsko, je treba miru. Ker je bilo vodstvo nekaterih učiteljskih skupin skoraj istovetno z vodstvom političnih skupin, se je tudi ljudstvo zbudilo, to se pravi, so ga zbudili. Nastal je položaj, ki ga je bilo treba šele po vojni popravljati. Tista znamenita predvojna doba je rodila pri učiteijstvu nešteto hlapcev in hinavcev. Politično prepričanje je namreč srajca, ki se jo lahko vsak dan sleče. Vsalka politična skupina, ki je bila na krmilu, je računala na učiteljstvo. Vse mišljenje naše javnosti, ki je učiteljstvo prezirala, a ga je potrebovala, lahko označimo z besedami: Delaj, saj si plačan za to. Kakšne posledice rodi to v učiteljevi duševnosti, lahko sami presodite. Kakor je bilo delo napredne strani v takratnih razmerah nepravilno in odbijajoče, tako si tudi katoliška stran ni dala lepega izpričevala kot zastopnica celokupnega slovenskega ljudstva. Izstradailna politika bivšega deželnega odbora, ki jo je vodila SLS stranka, je bila nemoralna, nekrščanska, nekatoliška in nesocialna. Tudi ugovarjanje, da je bil deželni odbor na tafco politiko izzvan, ne drži, ker se mora stranka, ki nosi kočljivo ime in ki zastopa krščanska načela, tudi v politiki obnašati krščansko. Tudi politika zahteva načel. Samo ob sebi umevno je, da se taki časi ne smejo več vrniti. Vrhovna instanca, ki vo di svobodno učiteljsko politiko, bo odslej vedno le učiteljska stanovska organizacija Z mlajšo katoliško generacijo lahko izjavim, da ne priznavam jerobstva in to niti najmanjšega jerobstva niti tiste politične skupine, 'ki ji slučajno pripadamo. Pa to le mimogrede. Oprostite mi, da sem zašel na skoraj politično polje. Pa pdložaj slovenskega učiteljstva v pretekli dobi je bil ta'ko bridek, da je treba vse strani razčistiti. Mogoče je komu izmed vas, ki vas vežejo na tisto dobo še spomini, obravnavanje teh stvari neprijetno, toda pomisliti morate, da so tiste stvari že pretekle, so pa vtisnile toliko posledic v obraz slovenskega učitelja, da se še danes ni mogel popolnoma osvoboditi. Jasno je. da je bila duhovna orientacija takratnega slovenskega učitelja tako ubita in nedovršena, da ni mogoče govoriti o kaki posebni učiteljski miselnosti. Še najboljše je prestal to dobo oni del učiteljstva, ki se je potopil v pedagoška vprašanja, ki ko^ikor toliko niso bila pod vplivom dnevne politike. S prehodom v svobodno jugoslovensko državo se je položaj učiteljstva precej izboljšal. Učiteljeva svoboda je bila sicer precej omejena z vlado političnih skupin, toda nasprotno temu je stanovska zavest hudo zrasia. Drugače se je pa ponavljala fabula iz predvojne Slovenije. Učitelji so bili izročeni na milost in nemilost posameznim političnim skupinam, da, celo posameznim krajevnim mogotcem. Ta doba je še tako blizu, da je ni treba še posebej razlagati, ker jo je marsikdo izmed navzočih občutil na svoji koži. Ne smemo pa pozabiti, da sta obe v Sloveniji v'adajoči politični skupini delali krivice. Žalostno je samo to, da se je učiteljstvo dalo voditi političnim strankam, ko vendar predstavlja samo največjo silo v državi. Posledice takega stanja so bile: zanemarjanje šolskega dela, umetno vzgojeno in povečano nasprotstvo ljudstva do učiteljstva, učiteljeva omahljivost in neorientiranost v najvažnejših stanovskih in svetovnih vprašanjih, predvsem pa bJlapčevanje in upognjen hrbet, ,ki se je tresel pred vsakim mogočnjakom, cerkvenim in posvetnim. Oblikovanje širokih ljudskih plasti se je s tem izmikalo iz učiteljskih rok. To so nekaterniki v slovenski javnosti tudi hoteli. Smo pač iluči na hribu in vsa tema, kar je je po dolina'to, ima pravico, da nas kritizrra in popravlja. Za izhod iz neznosnega položaja je bila potrebna predvsem neomajna vera v stanovsko organizacijo. Vloga stanovskih strdkovnih organizacij bo v bodočnosti še večja. Prihajajo časi, ko na noben način ne bo mogoče iti preko njih. Strokovne organizacije postajalo edino legi'timne zastopnice posameznih stanov in bodo v prihodnosti odločevale tudi v politiki. Radi občega razvoja že, zlasti pa še radi borbe za gmotno izboljšanje, se je učiteljstvo zmeraj bolj strinjalo v tem, da je edina rešitev celopupnega stanu v nepolitični stanovski organizaciji. Prišla je deklaracija. Kdor je zasledovai učiteljsko gibanje, ni bil presenečen, ampak je vedel, da je stvar nujno morala priti. Stanovska organizacija se je osvobodila političnega vpliva. S tem se je sestavila dobra podlaga za pravilen razvoj našega stanu. Osnovna zahteva vsega je bila: konec hSapčevstvu, osamosvojitev. Ddklaracija je privedla do nerazrušljive enotne stanovske zavesti, ki se je od takrat že neštetokrat izkazala. Bila je deklaracijska doba čas, ko se je učiteljski stan spontano otresel političnega jerobstva. Potem pride doba, v kateri živimo s e d a j. To je doba, o kateri je težko govoriti, ker je še nezaključena. Vedeti moramo, da se zdaj godijo stvari, ki bodo zelo izpremenile ijudsko mišljenje. Vsa znanienja kažejo. da je nekaj nebalo živeti in da se na drugi stranj pojavlja nekaj novega. Točna označba bi bila odkrita beseda. ki pa začasna še ni na mestu. Eno pa je: bolj kot kdaj prej se je učiteljska skupnostna zavest izkazala v zadnjem času. Stanovska organizacija se je dokopala do tistega mesta, ki ji gre. Če ne dosega uspehov, ki bi odgovarjali njeni moči, ne smemo pripisovati tega organizacijskemu vodstvu, ampak svojevrstni politični strukturi naše okolice, predvsem pa svetovni gospodarski stiski. Neverjetna bolečine polna stran našega stanu je pa še vedno vmešavanje nepoklicanih faktorjev v učiteljske zadeve. (Primeri: afera Steblovnik in drugo!) Kakor je to težka stvar, bi se dala rešiti z naše strani na hudo preprost način, da bi se namreč vsak posameznik med nami zavedal, da je predvsem učitelj in samo učitelj. No, so pač Ijudje ljudje in marsikdo si skuša ustvariti boljši položaj na račun drugih. Preko takih slučajev mora iti učiteljstvo z žalostno ugotovitvijo, da posamezniki pač še niso zreli za resnično samostojnost in da ne znajo prelomiti z grenko tradicijo ukrivljenih hrbtov. Torej bi bila ikratka zgodovinska podoba našega stanu sledeča: Najprej človek z majhno izobrazbo, ki je raoral biti mežnar in organist, a ne samo iz hlapčevstva, ampak še večkrat iz skrbi za kruh. Počasi s^c je iz tega stvorila prava učiteljska podoba, otrok z nesamostojnim mišljenjem, ki so ga posamezne skupine rabile za kline na lestev, da so splezale do svoje moči. Prelom s takimi razmerami je dospel do svoje odločilne faze šele v najnovejši dobi, ko se je z vso silo pokazala potreba enotne stanovske organizacije. Odslej je osnova, iz katere raste vse delo, neodvisna organizacija. To bi bil zunanji razvoj, tako rekoč bolj politična straa, ki je pa ravno za naš stan tako značilna, da sodimo lahko na podlagi nje vse ostalo učiteljevo udejstvovanje. Dokler je učiteljstvo tesno zvezano s političnimi skupinami, se prav za prav ne pozna, da obstoja v narodu kot homogena enota s posebnim poslanstvom. Samo ob sebi je umevno, da tudi v enotnosti učiteljskega stanu ne sme trpeti svetovno in politično naziranje posameznikov. Odnos učiteljskega stanu kot takega do najvažnejših osnov človeškega življenja se je pač izpreminjaii pod najrazličnejšimi vplivi, tako da je težko dognati, do kje sega resnično učiteljevo mišljenje in kje začenja nasilna priklopitev k določeni miselnosti. Orientiranost do Boga, religije in sploh do večnostnih idealov je bila v bistvu v vseh dobah enaka. Pripadnost k določeni politični sk-jpini, oziroma zunanjega izvrševanja verskib. dolžnosti še ne moremo označevati in sprejemati za izraz resničnega notranjega čustvovanja in notranje urejenosti. Prav versfca miselnost se je večkrat izrabljala kot označba in delila učiteljstvo v dobro in slabo kategorijo. Res je, da široke učiteljske plasti niso globoko verne, da so sploh preveč pasivne napram verskemu življenju, res je tudi, da je v preteklosti tudi v učiteljskifo vrstah pala marsikatera beseda proti veri, toda življenje je tako, da se verstva ne da ubiti s pdiitičnimi persekucijami, ampak samo z dobrim vzgledom in z aktivnostjo katoliških tovari§ŁV. Kolikor bodo katoliški učitelji v učiteljski or{',anizaciji storili, toliko bodo pomenili. Tudi to je del katoliške akcije Najhuje in najtežje pa je in je to tudi stvar, 'ki se rada maŠeuje, označiti kakega človeka oziroma kako skupino kratkomalo za brezverslco, kakor se je to delafo v pretddi dobi. Naše politično katolištvo je. v resnici marsikoga odbilo od Cerkve. Saj ni pridnih Janezkov in hudobnih Mihcev, saj smo menda vsi ljudje. Za katoli- škega učitelja pa velja parola: Delaj, delaj, delaj! Vidno se pa opaiajo posledice deklaracijske dobe v razmerju med katoliškim in nekato iškim učiteljem ravno radi verskega življenja. Od začetka se je vse balo, da bo naše katolištvo coklja, ob katero se bodo tovariši spodtikali. To ni res! Dogajajo se res neprijetni slučaji, toda so hudo redki. Ponajveč jih pa povzročajo fanatiki, bodisi z naše, bodisi z druge strani. O tcm pa molčimo. Saj poznate tisti izrek: Gorje ljudstvu, kjer imajo fanatiki prvo besedo in ni irJkogar, ki bi lmel drugo besedo. Katoliška misel uživa v stanovski organizaciji svobodo in spoštovanje. Izvzeti so slučaji, ki niso odvisni od organizacije, ampak od drugih faktorjev. To pa je gotovo, zmage nam ne bo nihče pritresel v naročje in bi bilo tudi neumno. Kdor hoče biti upoštevan, mora de!ati in se boriti, boriti... Potcm pride k vsemu še odnos do ljudstva in ljudskega življenja. Bodimo si odkriti, tistega ne more slovenskemu učitelju nihče očitati, da ljudstva ne ljubi ali da zanj ne dela. Saj je to neka stvar v vsaikem izmed nas, ki obstoja že od začetka in je ni treba še posebej buditi z navodili, odredbami in poslanicami. Slovenski učitelj, ponovno poudarjam, je živel in živi z ljudstvom. Orientiran je bil vedno narodno in bi se njegovo delo še bolj poznalo, če bi nekaterim ljudem ne bilo veliko do tega, da to delo čim bolj ponižajo in podcenijo. Pasebno velja to za zadnji čas. Odkrito namreč povem in tudi mogočnjaki, ki hočejo biti voditelji, to dobro čutijo, da se namreč učitelj bori za ljudstvo, za vsakega č'oveka. Potreboval jih bo v dnevih, iki prihajajo. Nekoliko šibkejša je bila učiteljska socialna orientacija. K. temu je pripomogla veliko naša meščanska vzgoja. Da ne bi imel čuta za socialno pravičncst in brezupno stanje malega človeka, tega nc moremo trditi o učitelju. Toda današnji dan zahteva nekaj več kot usmiljenje, zahteva pravico. Spet poglejmo odkrito resnici v obraz! Pred nami se godi nckaj, čemur pravimo gospodarska kriza. Sklicujejo ankete, izdajajo odredbe, vse zastonj. Jedromora biti nekje drugje. Doba kapitalističnega sveta umira. Okoli umirajočega bolnika je vse bolno. Vsa zdravila so zastonj. Kadar dere voda skozi nešteto lukenj v staro ladjo, ni več pomoči. Ladjo je treba zapustiti in.u$tvariti novo. In o tisti novi ladja sanja svet. Prav za prav tudi pripravlja že. In če bodo vsi drugi stanovi, učitelj ne sme biti tisti, !ki ,bi zatnudil vlak. S tem zaključujem. Največja naša slabost je ta, da je naša soclalna orientacija tako p'itka in šibka kot malokaji Pustimo fraze, s katerimi nas pitajo, pustimo stvari. ki morajo že umreti, ker je tak čas, posvetimo svoje moči neznosnemu položaju. ikmetskega in delavskega ljudstva. Stati je treba v areni življenja, ne pa v areni filozofskih razprav Več ni treba povedati.