KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino letnik 36 št. 1-2 leto 1988 Publikacije Slovenskega šolskega muzeja Slovenski šolski muzej praznuje v letu 1988 90-letnico svoje prve ustanovitve. Od leta 1948 dalje je pripravil preko 150 razstav, od leta 1964 naprej pa izdaja ob večjih razstavah tudi kataloge. Doslej so izšli: 1. Šolski sistemi na Slovenskem od 1774 do 1963. 1964 i 2. Šolstvo ob 20-letnici osvoboditve 1945 do 1965. 1965 ' 3. Pregled razvoja manjšinskega šolstva na slovenskem ; ozemlju od 1869 do 1966. 1966 4. Šolske zgradbe v obdobju 1775 do 1966. 1967 5. Ob 70-letnici ustanovitve Slovenskega šolskega muze- i ja. 1968 i 6. Življenje in delo Jana Amosa Komenskega. 1968 i 7. Ob stoletnici obvezne osnovne šole na Slovenskem ¦ 1869—1969. 1969 : 8. Razstava o prometni vzgoji. 1970 ! 9.* Viricene Žnidar: Življenje in delo J. H. Pestalozzija. \ 1970 10.* Tatjana Hojan: Žensko šolstvo in delovanje učiteljic na Slovenskem. 1970 11.* Osnovna šola na Slovenskem 1869—1969. 1970 j 12. Slavica Pavlic: Šolstvo na slovenskem ozemlju v ob- i dobju 1941—1945. 1971 13. Tatjana Hojan—France Ostanek: OÖ/00-/e/n/d m/a- I dinskega lista Vrtec in Ivan Lapajne in njegov pedago- \ ški časopis Slovenski učitelj 1872—1877. 1972 14.* Slovenska šolska knjiga ob 200-letnici uradnih šolskih \ tiskov. 1972 , 15. Slavica PavliJ: Prizadevni šolniki na Slovenskem v ob- \ dobju 1774—1914. 1972 16. 5 let — 100 šol v obdobju 1969—1973. 1973 17. Tatjana Hojan—Gvido Stres: Ob 250-letnici rojstva i Štefana Kuzmiča (1723—1779). Goriško in istrsko be- gunsko šolstvo v prvi svetovni vojni in 50-letnica Gen- tilijeve šolske reforme. 1973 18. Ob 200-letnici splošne šolske naredbe. I974 19.* Šolske stavbe Ljubljane. 1974 20. Še pomnite, tovariši. Delovanje mladih na partizan- skih šolah med NOB. 1975 21.* Tatjana Hojan: Izobraževanje odrasle mladine. 1975 22.* Slavica Pavlic: Dijaški in študentski domovi. 1976 23. Jože Ciperle: Gimnazije in njihov pouk na Slovenskem do srede 19. stoletja. 1977 24. Tatjana Hojan: Slovenski mladinski tisk. Ob 50-let- nici. Mladinske matice. 1977 25.* AndrejVovko: Prekmursko šolstvo skozi stoletja. 1977 26. Osemdesetletnica Slovenskega šolskega muzeja. 1978 27. Razvoj šolske telesne vzgoje na Slovenskem. 1978 28. Vizija francoske šole. 1979 29. Jože Ciperle: Gimnazije na Slovenskem v letu 1848 in njihov razvoj do leta 1918. 1979 30. Jože Ciperle: Učbeniki za pouk zgodovine na Sloven- \ skem. 1980 \ 31. Razstava Socialno učenje. 1980 32.* Andrej Vovko: Popotnik — Sodobna pedagogika 1880—1950—1980. 1980 33. Andrej Vovko: Vzgoja in izobraževanje v dokumentih kongresov KPS/ZKS. 1981 34.* Stevan Bezdanov: Vzgoja in izobraževanje v misli in delu Josipa Broza Tita. 1981 35.* Jože Ciperle: Klasični jeziki in učne ustanove pri Slo- vencih do 1918. 1981 36.* Tatjana Hojan: Sodelovanje osnovnošolcev pri mla- dinskih listih in šolskih glasilih pred letom 1941. 1982 37.* Od risanja do likovne vzgoje: zgodovina in razvoj li- kovnega pouka. 1982 38.* Razstava učbenikov za pouk slovenskega jezika do leta 1918. 1983 39.* Tatjana Hojan: Prešeren v čitankah do leta 1941. 1984 40.* Minka Pahor: Ukinitev slovenskih in hrvaških šol na Primorskem. 1984 41. 150 let predšolskih ustanov na Slovenskem in 35 let srednje vzgojiteljske šole v Ljubljani. 1984 42.* Jože Ciperle—Vinko Skalar: Vzgojni zavodi. 1987 43.* Jože Ciperle—Andrej Vovko: Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja I. 1988 Slovenski šolski muzej pa je nudil strokovno pomoč, bil iz- dajatelj ali založnik še pri naslednjih publikacijah: — France Ostanek: Slovenski šolski muzej v Ljubljani. Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1956. — France Ostanek: Šolsko hranilništvo na Slovenskem. Ljubljana, Ljubljanska banka, 1977. — Narodni heroj Stanko Žagar. Ljudski učitelj in revolu- cionar. Ljubljana, Komunist, 1982. — Tatjana Hojan—Albina Perkič—Andrej Vovko: Biblio- grafsko kazalo. Popotnik — Sodobna pedagogika. 1880—1980. Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1983. — France Ostanek—Aleksander Videčnik—Andrej Vov- ko: Šolsko varčevanje. Ljubljana, Državna založba Slo- venije, 1984. — Tatjana Hojan: Peter Musi. Ljubljana, Ljubljanska banka, 1985. — Tatjana Hojan—Milena Koren-Božiček—Marjan Ma- rinšek: Moje prvo berilo. Titovo Velenje, Kulturni cen- ter Ivan Napotnik, 1985. — Tatjana Hojan: Mihael Vošnjak. Ljubljanska banka, 1987. — *Tatjana Hojan: Bibliografija Slovenskega učitelja 1872—1877. Slovenski šolski muzej. 1988. Publikacije označene z * so še na voljo in jih lahko kupite ali naročite v Slovenskem šolskem muzeju, Ljubljana Ple- čnikov trg 1 (tel. 061/213-024). V letu 1987 pa je izšla tudi knjiga Jože Ciperle—Andrej Vovko: Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, ki jo lahko kupite pri založniku — Zvezi organizacij za tehnično kulturo Slovenije, Ljubljana, Lepi pot 6 (tel. 061/213- 743) ali v knjigarnah. UDK 949.7I2(-2)(05) YU ISSN 0023-4923 KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino XXXVI 1988 IZDAJA IN ZALAGA ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE SEKCIJA ZA KRAJEVNO ZGODOVINO LJUBLJANA Izdajateljski svet: Marjan Drnovšek, dr. Tone Ferenc, dr. Ferdo Gestrin (predsednik), Metka Gombač, Nada Holynski, Olga Janša-Zorn, dr. Jože Koropec, Janez Kos, Antoša Leskovec, dr. Božo Otorepec, Slavica Pavlic, Marija Sernoder, dr. Mirko Stiplovšek, Prvenka Turk. Uredniški odbor: France Dobrovoljc (lektor), Marjan Drnovšek (glavni urednik), dr. Tone Ferenc, dr. Ferdo Gestrin, mag. Stane Granda (odgovorni urednik), Olga Janša-Zorn, Janez Kopač, dr. Božo Otorepec, Peter Stres, Kristina Samperl-Purg, dr. Zmago Smitek, Branko Šuštar (tehnični urednik), dr. Sergij Vilfan, dr. Peter Vodopivec — Zunanja oprema: Julijan Mi- klavčič — Prevodi: Liljana Žnidaršič — UDK-.Martin Grum — Uredništvo: Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, Novi trg 4; uprava: Filozofska fakulteta. Oddelek za zgodovino, Aškerčeva 12, Ljubljana — Sofinancirata Raziskovalna in Kulturna skupnost Slovenije — Tisk: Razmnoževanje Pleško, Ljubljana. KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino A magazine for Slovene Local History 36. letnik Ljubljana 1988 številka 1—2 IN MEMORIAM Fran Zwitter (Stane Granda)...............5—6 ČLANKI IN RAZPRAVE ARTICLES AND TREATISES Stane Okoliš: Nadlesk v zapisih jožefinskega in fran- ciscejskega katastra ter matičnih knjig____7—16 Nadlesk in the Records of the Josephian and Franciscean Land Registers and Registry Books Peter Vodopivec: Prostozidarska loža »Prijateljev rimskega kralja in Napoleona« v Ljubljani v luči francoskega gradiva.................. 16—23 The Freemasons' Lodge of the »Friends of the Roman King and Napoleon« in Ljubljana in the Light of the French Documents France Golob: Likovna upodobitev poštne postaje v Šentožboltu......................... 23—29 The Posthouse of Sentožbolt Represented in a Model Sandi Sitar: Začetki letenja v Ljubljani .... 30—34 The Beginnings of Flying in Ljubljana Andrej Vovico: Podružnice Družbe sv. Cirila in Me- toda na Gorenjskem do 1918...........34—40 The Branches of the St. Cyril and Methodius Society in Upper Carniola (Gorenjska) till 1918 Janez J. Svajncer: Celjski polk (Ob 70-letnici na- stanka slovenske vojske leta 1918)......40—48 The Regiment of Celje (70 Years of the Slovene Army) Cveto Budkovič: Matej Hubad...........48—59 Matej Hubad Branko Šuštar: Začetki elektrifikacije Spodnje in Zgornje Šiške........................59—68 The Introduction of Electricity to Spodnja and Zgornja Šiška Joie Prinčič: Obnova slovenske industrije v letu 1945 ............................... 68—71 The Reconstruction of Slovene Industry in 1945 ZAPISKI IN GRADIVO NOTES AND MATERIALS Jože Curk: Grad Rotenturn in njegov pomen za Slo- venj Gradec.........................72—74 The Castle of Rotenturn and Its Significance for Slovenj Gradec Uroš Lubej: Mestni grb na pročelju nekdanje Zoi- sove palače..........................74—76 The Town Coat-of-Arms on the Front Wall of the For- mer Zois' Palace Vinko Demšar: Bakrene plošče za Florjančičev zem- ljevid Kranjske 1744.................. 76—77 The Copperplates for Florjancic's Map of Carniola (Kra- njska) 1744 Maruša Pleterski: Bohinjska Bela v času gradnje bo- hinjske proge........................78—81 Bohinjska Bela in the Time of the Construction of the Bohinj Railway Drago Sedmak: Dogodki v občini Kanal od 28. juni- ja 1914 do 7. avgusta 1915.............81—93 The Events in the Kanal Commune from 28. 6. 1914 to 7. 8. 1915 Andrej Vovko: O šolstvu v Gorjah in Bohinjski Beli................................ 93—96 Schools at Gorje and Bohinjska Bela Božo Benedik: Blejski hoteli in vile v času nemške okupacije.......................... 96—100 The Bled Hotels and Villas in the Time of the German Occupation Marjeta Adamič: Srečanje maršala Tita s predstav- niki slovenskih kulturnih delavcev v maju 1945 v Ljubljani......................... 100—104 The Ljubljana Meeting of Marshal Tito and the Repre- sentatives of Slovene Cultural Workers in May 1945 Tatjana Hojan: Prispevki o slovenskem šolstvu v Zborniku za zgodovino šolstva in prosvete 1964—1987 ....................... 104—107 Contributions on Slovene Schools in the Miscellany for the History of Schools and Education from 1964 to 1987 DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV NOTES ON THE ACTIVITY OF OUR INSTITUTES AND ASSOCIATIONS Devetdeset let Zgodovinskega arhiva Ljubljana (Jože Žontar)........................... 108—117 90 Years of the Historical Record Office of Ljubljana Podobe soške fronte 1915—1917 — Razstava Gori- škega muzeja (Lilijana Vidrih- -Lavrenčič)........................ 118—119 Images of the Soča Front 1915—1917 — Exhibition of the Gorica Museum Umetnine iz depojev Kamniškega muzeja (Borut Uršič)............................ 119-120 Works of Art from the Collections of the Kamnik Museum Stalna razstava v Slovenskem šolskem muzeju (Vin- ko Demšar)....................... 120—121 A Standing Exhibition in the Slovene School Museum Od hospitalov, prisilnih delavnic do vzgojnih zavo- dov (Branko Šuštar)................ 121—122 From Hospitals, Prison Workshops to Educational Es- tablishments POSVETI IN ZBOROVANJA CONFERENCES AND CONVENTIONS Zgodovina v krajevnih zbornikih — IV. posvet, 20. novembra 1987 v Škof ji Loki (V. Demšar)....................... 123—125 History in Local Miscellanies — 4th Conference, 20 No- vember 1987, Škof ja Loka Pedagoška historiografija nekdaj in danes — Stalna postavitev v Slovenskem šolskem muzeju (B. Šuštar)........................ 125—126 Pedagogical Historiography, Past and Present — A Stan- ding Exhibition in the Slovene School Museum NOVE PUBLIKACIJE NEW PUBLICATIONS Jurij Beltram: Tukaj je Jugoslavija, Goriška 1945— Koper—Trst, 1983 (P. Stres).............. 127 Loški razgledi 32, Škofja Loka 1985; 33, Škofja Lo- ka 1986 (S. Skok).................. 127—129 Argo: informativno glasilo za muzejsko dejavnost, Ljubljana 1986 Kalan)........... 129—130 Milan Krajčovič: Slovenska spoločnost v Uhorsku, Bratislava 1986 (P. Vodopivec)....... 130—131 Goriški letnik 12—14, Nova Gorica 1985—1987 (O. JanSa-Zorn)....................... 131 — 132 Marija Stanonik: Promet na Zirovskem. Etnološki vidik. Ziri 1987 (S. Gronda)............... 132 Traditiones: zbornik Inštituta za slovensko narodo- pisje 16, Ljubljana 1987 (M. Golez)... 132—133 Žirovski občasnik: revija za vsa vprašanja na Zirov- skem 8, 11 — 13, Ziri 1987 (D. Bajt).... 133—134 Celjski zbornik, Celje 1987 (A. Rihter)... 134—135 Časopis za zgodovino in narodopisje 58 (n.v. 23), Maribor 1987 (M. Novak)........... 135—137 Idrijski razgledi, XXXII, št. 2, Idrija 1987 (A. Vov- ko) ....................................137 Primorski slovenski biografski leksikon, 13. snopič. Gorica 1987 (R SW5).................... 138 Bamberška gozdna reda za Kanalsko dolino in Blei- berški okoliš 1584 (Prepis, prevod in komentar: Darja Mihelič), Ljubljana 1987 (D. Kos).......................... 138—139 Tatjan Hojan: Mihael Vošnjak, Ljubljana 1987 (A. Vovko)................................ 139 Tatjana Hojan: Slovenski učitelj 1872—1877, Bibli- ografsko kazalo, Ljubljana 1988 (A. Kačičnik)...................... 139—140 Carlo M. d'Attems primo arcivescovo di Gorizia 1752—1774, vol. L, Studi introdutivi, Gorizia 1988 (F. M. Dolinar)................ 140—142 NAVODILO SODELAVCEM.................. 143 INSTRUCTIONS TO OUR CONTRIBUTORS IZVLEČKI — ABSTRACTS Izvlečki iz »člankov in razprav« in »zapiskov in gra- diva«. Kronika 36, št. 1—2, 1988 .......I—Vili Abstracts from »Articies and Treatises« and »Notes and Materials«, Kronika 36, No. 1—2, 1988 Ureja uredniški odbor. Glavni urednik Marjan Drnovšek, odgovorni urednik mag. Stane Granda. Tehnični urednik Branko Šuštar. Zunanja oprema Julijan Miklavčič. Upravnica časopisa Majda Čuden. Za strokovnost prispevkov odgovarjajo avtorji. Ponatis člankov in slik je mogoč le s privolitvijo avtorja in uredništva ter navedbo vira. Redakcija zvezka je bila zaključena 10. 5. 1988. Izdaja Zveza zgodovinskih društev Slovenije, sekcija za krajevno zgodovino. Sofinancirata Raziskovalna in Kulturna skupnost Slovenije. — Tisk: Razmnoževanje Pleško, Ljubljana. — Uredništvo: Inštitut za sloven- sko izseljenstvo, ZRC SAZU, Novi trg 4, 61000 Ljubljana (tel.: 061/331-021 int. 77), uprava: Filozofska fa- kulteta. Oddelek za zgodovino, Aškerčeva 12/1, 61000 Ljubljana (tel.: 061/332-611 int. 209). Prispevke za objavo pošiljajte na naslov uredništva, revijo pa lahko naročite na upravi. — Tekoči račun: 50101-678-49040 (Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Aškerčeva 12, Ljubljana — za »Kroniko«). — Naročnina za leto 1988 znaša za posameznike 7200 din, za ustanove 12.000 din, za študente 3600 din in za upokojence 5700 din. Višina naročnine velja do 1. 7. — Cena te številke je 6000 din. — Naklada 1000 izvodov. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 5 IN MEMORIAM FRAN ZWITTER (24. 10. 1905 — 14. 4. 1988) Fran Zwitter 16. aprila so v rojstni vasi Bela cerkev, ob vznožju ; znamenitega Vinjega vrha in nad Krko, ki se po brzi- : cah pri Otočcu umirja sredi razkošnih travnikov, > položili k večnemu počitku akad. prof. dr. Frana . Zwittra, zaslužnega profesorja in častnega doktor- ; ja ljubljanske univerze, dopisnega člana SANU in ; JAZU, častnega člana številnih strokovnih asociacij ' in zaslužnega občana Novega mesta. Bil je mož, ki je i veliko naredil in dosegel v življenju, bil je mož, ki i nam v trenutkih vsesplošnega obupa in razkroja ka- ; že, da smisel življenja še naprej ostaja v delu, pošte- ' nosti in pokončnosti. Za njegovega očeta, od katerega je sin podedoval vrsto moralnih kvalitet, ni bilo službe na Koroškem. Svojo srečo je moral iskati na Dolenjskem in tu si je ustvaril družino. Zato je pokojni profesor obiskoval osnovno šolo in gimnazijo v Novem mestu, zgodovi- no in geografijo je študiral v Ljubljani in na Dunaju, 1929. leta je v Ljubljani doktoriral in se dve leti izpo- polnjeval v Parizu. Pet let je učil na klasični gimnaziji vLjubljani, 1938. leta paje prešel na univerzo, ki ji je ostal zvest do upokojitve 1975. leta. V letih 1941 in 1942 je bil dvakrat v zaporu in nato interniran v Apri- ci bUzu švicarske meje. Od tu je po kapitulaciji Italije odšel v partizane in bil od 14. januarja 1944 direktor partizanskega Znanstvenega inštituta. Med leti 1945 in 1948 je delal kot izvedenec za mejna vprašanja v in- štitutu zunanjega ministrstva v Beogradu in pri jugo- slovanskih delegacijah na mednarodnih konferencah. Zwittrov prihod na univerzo je ena najpomembnej- ših sprememb v zgodovini ljubljanskega historičnega seminarja. Poleg časovne komponente, to je vključe- vanje zgodovine novega veka, zlasti pa 19. stoletja v redna predavanja, je v metodološkem pogledu vnesel 6 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 nov duh, saj je s statistično sociološko zgodovinsko metodo, ki jo je vpeljal, dvignil naše zgodovinopisje na mednarodno raven. Knjiga Prebivalstvo na Slo- venskem od srede 18. stoleja do današnjih dni je kon- kretno pokazala, kako je treba raziskovati, če želimo naprej. V mednarodnih krogih je bil naš pokojni profesor znan predvsem kot specialist za nacionalno proble- matiko 19. stoletja. Poudariti pa je treba, da si med- narodnega ugleda ni pridobil z ignoriranjem sloven- ske problematike, ampak ravno z njenim vključeva- njem v mednarodno, ki jo je temeljito poznal. Slo- venstvo mu tudi v znanosti ni bilo nikoli breme, am- pak ga je znal spremeniti v prednost. Z primerjavo preteklosti nam približno enakih narodov je kazal na naše mesto v evropski družbi. S svojim življenjem in delom je kazal, da so problemi zamudništva in kriz naroda ali pa naše ožje stroke, o čemer je zadnje čase moderno govoriti, bolj opis lastnih intelektualnih sposobnosti in psihičnih stanj kot pa spoznavanje de- janskih razmer. To je nedvoumno povedal na zad- njem zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Tol- minu. O Zwittrovem delu je bilo že ob raznih priUkah ve- liko povedanega in ni potrebno vsega ponavljati. Za- nimivo pa je, da večino opisovalcev njegovega živ- ljenja in dela pozablja na ogromno energijo in čas, ki ju je vložil v stvari, ki je večini manj znana. V prvi vrsti bi opozorili na prizadevanja za vrnitev kulturnih dobrin in izvajanje arhivskega sporazuma z Avstrijo iz leta 1923. V naših strokovnih društvih, tako na na- cionalni kot federativni ravni je opravljal najvišje funkcije. Pri tem je treba opozoriti, da je prevzem funkcije vedno razumel v najtesnejši zvezi tudi z opravljanjem prevzetega dela. Da je moral veliko te- ga sam financirati se mu je zdelo normalno. S kakšno skrbjo je spremljal samo naša strokovna glasila! Ko je bilo najtežje, so vedno določiU njega, da je pri pri- stojnih organih prosil za finančno pomoč. Velike zas- luge ima tudi za razvoj nekaterih inštitutov Znanstve- noraziskovalnega centra Slovenske akademije znano- sti in umetnosti. Le njegovi vztrajnosti gre zahvala za tako ugoden razvoj Zgodovinskega inštituta Milka Kosa in nastanek Inštituta za slovensko izseljenstvo. Ob vsem tem delu — prvo je bilo vedno delo s študen- ti — pa je našel čas, da je spremljal dosežke historič- ne znanosti v celoti. Njegovo temeljito znanje in ne- verjetna sposobnost sinteze sta prišla do izraza zlasti pri nastajanju obeh dosedanjih delov Zgodovine na- rodov Jugoslavije. Kronika kot specializirana revija za krajevno zgo- dovino bo pokojnega profesorja še posebej ohranila v spominu.V mislih imamo najprej njegovo disertaci- jo Starejša kranjska mesta in meščanstvo, nato raz- pravo K predzgodovini mest in meščanstva na staro- karantanskih tleh (Zgodovinski časopis, 6—7, 1952— 53) ter še nekatera druga dela, s katerimi je tudi naše krajevno zgodovinopisje dvignil na sodobnejšo ra- ven. Kljub temu, da je večino svojega dela posvetil nacionalni problematiki v habsburški monarhiji ter času pred, med in po ustanovitvi Ilirskih provinc, so vprašanja iz slovenske krajevne zgodovine vedno ob- stajala na njegovem famoznem seznamu, na katerega si je zapisoval stvari, ki jih mora še raziskati. Zgodovinarji bomo ohranili v spominu Zwittra kot enega naših največjih znanstvenikov. Kot njegovi štu- dentje in ljudje, ki smo ga spoštovali in ga imeh radi pa kot človeka, ki je ne oziraje se levo in desno, po- končno stal v življenju. Na posledice, ki jih je zaradi tega imel sam ali njegova družina se ni oziral. Sam je ob svoji 60-letnici dejal, da je ponosen, ker je Slove- nec, Jugoslovan in Evropejec. Njegovi ljubezni do naroda in do domovine je sledila ljubezen do stroke. Preziral je vse tiste, ki so jo bili pripravljeni žrtvovati dnevni poHtiki ali pa so jo podrediU svojim osebnim, nestrokovnim ambicijam. Vehka je njegova znanstve- na in človeška zapuščina! Ali jo bomo znali ohraniti in razvijati naprej? STANE GRANDA kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 7 ČLANKI IN RAZPRAVE NADLESK V ZAPISIH JOŽEFINSKEGA IN FRANCISCEJSKEGA KATASTRA TER MATIČNIH KNJIG stane okoliS Nadlesk je vas ob vznožju istoimenskega hriba v zahodnem delu Loškega polja, ki skupaj z Babnim poljem zaključujeta niz kraških polj, ki potekajo od Logatca do Snežnika z značilnimi ponikalnicami kot gornjim porečjem reke Ljubljanice. Ob obilnejšem deževju ponikalnice poplavijo bližnje ravnice, kar dobi svoj izraz na sami geografski podobi pokrajine. Vaško območje — kasnejši teritorij katastrske ob- čine — spada do začetka 17. stoletja pod loškega zemljiškega gospoda kot deželsko-sodnega gospoda, pozneje ob združitvi snežniške zemljiške posesti z lo- škim gospostvom in po mejni korekturi med planins- kim in loškim deželskim sodiščem pa pod loško—snež- niško deželsko sodišče.^ Loški zemljiški in sodni go- spod odslej združuje Lož s Snežnikom in Kočo vasjo, istočasno pa na tem področju obstaja še več drugih imenj, ki imajo le manjše posestne enote.^ V cerkveno-upravnem smislu pripada kraj starotrški (tudi loški) predjožefinski župniji kot farnemu središ- ču celotne Loške doline.^ Boj med zemljiškimi gospostvi in državo za delež pri zemljiških donosih, začet in potekajoč v prejšnjih stoletjih z menjajočimi se uspehi, se je v 18. stol. do- končno odločil v prid državne centralizirane oblasti in v škodo deželnega plemstva in njegovih partikularisti- čnih interesov. Država je širila svoj vpliv na upravo in sodstvo na vseh stopnjah in odstranjevala partikulari- zem z uvajanjem enotne zakonodaje, v kateri so ble- deH tudi nekateri stanovski razločki. Poskušala je pretrgati osebne vezi podložnikov, dvigniti interes kmeta za izboljšanje obdelave z uvajanjem ugodnej- ših zajmov, zato pa podložnika pritegnila neposredno v vojaško obveznost bolj kot druge plasti prebivalst- va.* Glavni smoter vseh naporov absolutističnega vla- darja pa je bil v tem, da si ustvari dovolj močno stalno armado in zagotovi zanjo tako moštvo kot sredstva.^ Za stalno dopolnjevanje vojaških kontin- gentov so bila določena posamezna območja. Potreb- no statistično podlago so opravili s prvimi popisi pre- bivalstva, ki so jih izvedli po starih , predjožefinskih farah.^ Delo je bilo sprva poverjeno župnikom, leta 1771 pa so štetje izvedh mešani odbori častnikov in civilnih komisarjev pod vodstvom deželne konskripcijske ko- misije. Pri tem so ozemlje fara razdelili na števne od- delke, hiše pa so dobile tekoče številne. Glavni pomen števnih oddelkov je v tem, da so tvorili razmeroma trdno, predvsem pa precizno odmerjeno teritorialno enoto, ki jo je bilo moči uporabljati pri sestavljanju večjih upravnih enot. Kadar so se organizirala uprav- na oblastva, je bilo njihovo ozemlje najnatančneje opredeljeno s tem, da so navedli števne oddelke ozi- roma katastrske občine, ki naj bi pripadale posamez- nim upravnim enotam. V tem smislu so ta najmanjša ozemlja dobila pomen za vse poznejše upravno terito- rialne spremembe in imajo ta pomen v bistvu še da- nes.' M. Miklavčič poudarja poseben pomen, ki ga ima objava zemljevida predjožefinskih župnij, da raz- čisti vprašanja o obsegu upravnih okolišev tako s cerkvene kakor poHtične strani.' Državna prizadevanja po deležu na donosih zem- ljišč so dosegla vrhunec leta 1789/90 z davčno in ur- barialno regulacijo Jožefa II. Višina zemljiške rente, ki naj bi jo dobil zemljiški gospod, je bila z vladarje- vim aktom določena za vso državo v enotnem deležu od celotnega zemljiškega donosa. Zaradi odpora de- želnega plemstva proti davčni in urbarialni regulaciji jo je novi vladar preklical.' Kljub neuspehu pa jože- finski kataster, sestavljen za potrebe davčne in urba- rialne regulacije, ni bil brez praktičnega pomena. V Ilirskih provincah so Francozi na njegovi podlagi iz- delali matico zemljiškega davka ter pozneje, ko so Avstrijci 1817 začeli s pripravami za nov sistem zeml- jiškega davka, so 1819 tudi drugod začasno zopet se- gU po njem, vendar pa ni več vplival na odmero pod- ložniških bremen.^" Jožefinski kataster je s svojimi razmejitvami služil za okvir pri sestavi franciscejskega. Pri tem so na Kranjskem redoma združevali po več števnih oddel- kov, ki so posamič ali po več skupaj postali davčne občine, katastrske občine, imenovane včasih tudi po- dobčine. Katastrska občina je torej ponekod enaka števnemu oddelku, ponekod pa obsega po več števnih oddelkov. Števni oddelki oziroma katastrske občine praviloma niso upravne enote s posebnim upravnim organom, razen kolikor so pod Jožefom IL uvedeni rihtarji ali župani imeli upravno-manipulativne funk- cije za eno ali več podobčin." Vsi popisi, izdelani v zvezi z jožefinsko davčno regulacijo, predstavljajo jožefinski katastrski operat, ki je nastal v letih 1785— —1789.^^ Država je izvedbo katastrske izmere orga- nizirala preko nabornih okrajev oziroma nabornih gospostev in sosesk. Slednje so pri izdelavi katastra prispevale zelo pomemben delež, saj so se pri ka- tastrski izmeri dobro organizirale in tudi medsebojno sodelovale. Župan in izvoljeni odborniki soseske so bili člani komisije za izmero in ocenitev donosa zem- ljišč." Naborni okraji, gospostva, katerim je država zaradi pomanjkanja uradništva nalagala nove politič- ne zadolžitve, nastopajo v tem času že v novem sesta- 8 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 vu in v pomnoženem številu.'* Za izvedbo katastrskega operata so na podlagi pa- tenta cesarja Jožefa II.z dne 20. 04. 1785 imenova- ni naslednji organi: — višja komisija, s področjem posamezne dežele, — podkomisija, s področjem posameznega okrožja, — lokalna komisija, ki je izvedla popis in izmero ter ocenitev donosa. Podkomisijo so sestavljali okrožni komisar, eko- nom in inženir. Usmerjali so meritvena dela na terenu in inštruirali lokalne komisije za pravilno delo pri iz- delavi katastrskega operata. Lokalno komisijo je vo- dil uradnik krajevne gosposke, izvedbo meritvenih del pa predstavniki soseske-občine z županom na čelu. Izvajalci del pri popisu in izmeri zemljišč so morali položiti posebno prisego, s katero so se morali zave- zati, da bodo svoje delo pošteno, vestno in pravilno opravili.'^ Delo pri izvedbi je potekalo tako, da so najprej ugotovili in določili meje kat. občine. Pred- stavniki soseske oz. kasnejše kat. občine so zato s predstavniki sosednje občine opravili obhod mej in tako določili meje k.o. Pri izmeri posamezne parcele je moral sodelovati lastnik in le v izjemnih primerih je lastnika parcele smel nadomeščati njegov opolnomo- čenec. Meritev zemljišč se je opravila s predpisanim merilnim orodjem.'^ Arhivsko gradivo jožefinskega katastra, urejeno po jožefinskih katastrskih občinah v okviru nabornih gospostev in okrožnih uradov, je le delno ohranje- no.Izmed treh splošnih obrazcev, ki so bili sestav- ljeni za jožefinski katastrski operat, se je za jožefin- sko katastrsko občino (k.o.) Stari trg'' ohranila le na- poved ali fasija, ki je bila namenjena popisu in izmeri zemljiških parcel. Jožefinska k.o. Stari trg je bila se- stavljena iz dveh vasi, iz Starega trga in Nadleska. Njen teritorij je mejil na mestno občino Lož, na paš- nik in zemljišča vasi Podcerkev, na potok, ki teče proti Pudobu ter na zemljišča občine Vrhnika. Katastrska občina Stari trg je bila v okviru obeh so- sesk razdeljena na osnovi topografske lege v več zak- ljučnih posestnih enot, imenovanih ledine (nem. Ried). Ledine so označene z rimskimi številkami, njim pripadajoče parcele pa z arabskimi v obUki ulomka, pri čemer zgornja številka označuje zemljiš- če v okviru celotne katastrske občine, spodnja pa v posamezni enoti — ledini. Poleg tega so ledine poi- menovane s posebnim imenom, ki je najbolj značilno za določeno območje; opredeljene z mejami in ozna- čene s kulturo zemljišč. Območje soseske Nadlesk so razdelili na pet enot, ledin: Skupno 920 parcel. V sklopu posamezne ledine se poleg njiv in travnikov označujejo tudi rečne in vozne parcele ter vrtovi in hiše (No 1 — No 30) v I. cerkev in njej pripadajoča »bož/a njiva« pa v V. ledini. Polje so obdelovali v triletnem kolobarju brez prahe. Med pridelki se omenjajo samo pšenica, ječmen in oves. Na osnovi povprečnega letnega donosa teh glavnih žit so napravili tudi napoved donosa posameznih njiv. Za napoved je bilo določeno devetletno povprečje iz leta 1774—1782^°, kar znaša trikratni triletni kolo- barski ciklus. Prav gotovo so v soseski poleg teh glav- nih žit gojili sicer v znatno manjšem obsegu še vrsto drugih kultur, ki so jih potrebovali za vsakodnevno prehrano. V triletnem kolobarju so glede na izračun donosa sejali prvo leto pšenico, drugo leto ječmen in tretje leto oves. Zaradi pogostih poplav, katerim je bil izpostavljen večji del njivskih površin v ledini IV., Male nive, ter deloma v ledini V Soba^hen^ in III. Douge nive, ni- so sejah ozimnega žita. Težave so imeh tudi pri neka- terih parcelah v ledini II. — Kervi^e, ker so bili zaradi ozkih njiv vezani na obdelavo soseda. Kolobar se za- to na teh površinah spremeni toliko, da se zapovrstjo prvo in drugo leto seje ječmen, tretje leto pa kot obi- čajno, oves. Po izračunih donosov — le-ti so opravljeni za vsa- ko parcelo posebej — ni razlik med donosom pšenice in donosom ječmena. Donos ovsa je vedno nekohko višji. Zemljiške parcele, tako njive kot travniki, so razdeljene in ocenjene glede višine donosa na površini 100 kv. sežnjev^i v tri kakovostne razrede. To je pri njivskih površinah lepo razvidno iz razmerja med ko- ličino posevkov in pridelkov, kot kaže naslednja ta- bela: Pri travnikih velja donos sena in otave na 100 kv. sežnjih travniške površine: Glede na izmero zemljišč, ki so jo opravili samo kmetje in po pričujoči klasifikaciji posamezne parcele po kvaliteti, ima soseska: KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988_ 9 * površina, izražena v kvadr. sežnjih je zaokrožena Iz tabele je razvidno, da ima soseska pretežno do- bre njive in srednje travnike. Skoraj 2/3 je njivskih površin. Na dobrih njivah pridelajo 413 28/32 mecov ali 74,3 % pšenice, 750 28/32 mecov ah 46,3 % ječme- na, 727 12/32 mecov ah 52,8 % ovsa, v času enega kolobarskega ciklusa. Od tega so največ pridelali v le- dini III. — Douge nive; 86% pšenice, 61,9% ječme- na in 68 % ovsa. Zaradi poplav pšenice ne sejejo v le- dini IV. — Male nive, kakor tudi ne v ledini I — Orts- plat^, kjer ni njivskih površin. Travniških površin je precej manj kot njivskih in so bolj raznovrstne; od zelo majhnih do precej obsež- nih, predvsem so na območju, ki je najprej izpostav- ljeno povodnji. Največ sena pokosijo na srednjih travnikih 56,3 % slabih travnikih 18 dobrih travnikih 25,7%. Precejšen delež odpade na vrtove, ki se označujejo kot veliki in mali vrtovi. Otavo kosijo le na dobrih in srednjih travnikih. V okviru posameznih ledin (enot ali Ried) je vsaka parcela označena še s svojim siceršnjim imenom v do- mačem jeziku, kakor sledi: II. — Kervi^e: Praerobek, Kerviza, Lopata, Ogouz, Reberniza, Krive Deuz, Schzit, Loke, Sglau- nek, Sglaunek Suratenza III. — Douge nive: Shroka niva, Permalenc Deru, Douga niva, Lipovza, Kopaunek, Lozhiza, Kluzh, Look, Mlazheza, Sehsiza IV. — Male nive: Lopata, Mlazhnek, Verenza, Mala niva, Musenza V. — SobazCUyO: Sobazenza, Sarama Med najboljše njive spadajo Douge nive, ki so tudi najobsežnejše, od 800—900 kv. sežnjev, in dajejo po 6 24/32 pšenice in ječmena ter 8 14/32 ovsa. Travniki z največjo površino in donosom so Look-i in Loka, ki je sploh največja parcela v soseski, 2 orala 143 4/6 kv. sežnjev, kar navrže 40 10/100 sena 16 75/100 ota- ve. Travnik uživata dva posestnika skupaj; Joseph Mlakar N° 26 in Jacob Schniderschitz N° 8, ki sicer imata po dve hišni številki N° 12 in N° 7 in temu ustrezno posest, ki je zaznamovana pod enotno hišno številko. Podložnost zemljiškemu gospodu lepo pri- kaže na primeru Jacoba Schniderschitz-a, čigar zem- ljiška posest je bila v sorazmerju podložna beneficiju sv. Barbare v Ložu in samostanu Stična, da je kmeti- ja sestavljena iz dveh enot. Na splošno je v soseski značilno, da ima večina kmetov po kakšno travniško parcelo v skupnem užitku. Običajno sta uživalca ene parcele dva kmeta, navadno soseda, ki sta na skupni parceli podložna vedno isti zemljiški gosposki oziro- ma imenju. Kot posebnost velja omeniti travnik Mlazhnek v ledini III. — ocenjen kot slab travnik, čez katerega vodi tudi pot in katerega ima v lasti kar 6 kmetov. Uživajo ga izmenično. Vsi so podložni go- spostvu Snežnik. Hišo št. 9 imata v lasti Anton Kottnig in Lukas Gregoritsch, oba podložna gospostvu Nadlišek in lastnika 3 skupnih parcel. Njuna posest je razdeljena v sorazmerju pri vsaki ledinski parceli. Razdeljeni le- dinski parceli ležita pod zaporednimi ledinskimi šte- vilkami. Vas šteje 30 hiš, pri čemer hiša s številko 30 nima ledinske parcelne številke kot druge hiše. Ima pa last- nika in pripadajočo posest. Njene ledinske parcelne številke sledijo posesti, ki pripada hiši št. 11 Andreas Petrinshizh-a. Lastnika obeh hišnih številk imata 2 skupni travniški parceli in sta podložni istemu go- spostvu — Snežnik, kar je ob oštevilčenju tudi raz- log, da smemo sklepati, da je hišna številka 30 nastala kasneje, po delitvi kmetije. V hiši št. 1 prebiva mež- nar Valentin Blashitz- Skupaj z vrtovoma pripada tu- di hiša soseski, mežnarju je prepuščena le v užitek. Poleg tega ima še travnik in njivo, kjer je označen kot mežnar in podložnik podružnične cerkve v Nadlesku. Hiša št. 6 je zaznamovana kot pogorišče; njen last- nik Mathias Komidar ima v lasti tudi posest pod hiš- no št. 5. Njegove parcele so v povprečju večje od dru- gih, številčno jih je manj in tudi niso tako razpršene. Celotna posest spada pod župnišče Ribnico. Hišo in večji del zemljiških parcel pod N° 13 pose- duje Paulus Koren, podložen gospostvu Koča vas. Manjši del le-teh pod isto hišno št. pa pripada Lukasu Korenu, podložnemu župnijski cerkvi v Ložu. Martin Gregoritsch, lastnik hiš pod N° 18 in N° 28, podložen župnijski cerkvi v Ložu, ima skupno travni- ško parcelo z Lukasom Gregoritschem. Njegova po- sest je podobna posesti običajni lastnikom z eno hiš- no številko. Večinoma so kmetje podložni eni izmed gosposk oziroma imenj: gospostvu Snežnik, Nadli- šek, Koča vas, župnijski cerkvi v Ložu, župnišču v Ribnici, beneficiju sv. Barbare v Ložu in samostanu Stična. Na območju soseske so imeli svojo posest, travni- ke, tudi kmetje iz sosednjega Pudoba, gospostvo Snežnik ter soseska Pudob in Nadlesk. Pašniki, seno- žeti, gozdovi v ohranjenem popisu niso omenjeni. Sklepati moremo, da so imeli več tovrstne posesti v skupni lasti in v servitutnem odnosu do pravic v goz- du. Meje jožefinske katastrske občine Stari trg so do- ločene po mejah posameznih enot, ledin, ki zajemajo popisane njive in travnike. Ostale površine niso opre- deljene in tudi niso razvrščene v posamezne enote, le- dine, zato tudi meje na tem področju niso omenjene. Ali so obstajale, lahko samo doumevamo, lahko v kakšni drugi obhki? Soseska Nadlesk je bila kot štev- ni oddelek sestavni del jožefinske k.o. Stari trg. Pre- osnovanje občine zaradi novih zahtev države je lahko izvedljivo po mejah soseske oziroma števnega oddel- 10 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 ka. Soseska kot taka živi samostojno. Popis krajev ljubljanske oblasti iz leta 1817^^ nam posreduje spremembo, ki je nastala ob novi upravni organizaciji pod francosko oblastjo in po obnovitvi avstrijske, ki seje v veliki meri naslanjala na francos- ko po sistemu glavnih občin in podobčin.^" Soseski Nadlesk —- 36 hiš, 218 prebivalcev in Podcerkev — 37 hiš, 199 prebivalcev, ki ne obstajata kot samostojni jožefinski katastrski občini^^, tvorita samostojno po- dobčino Podcerkev. Precej boljšo predvsem pa preglednejšo sliko sta- nja daje franciscejski kataster. Soseska Nadlesk na- stopa kot samostojna katastrska občina^', v okviru katere se je opravila izmera in cenitev zemljišč. Izme- ra je temeljila na obširnih pripravah in na novih do- sežkih zemljemerstva v začetku 19. stoletja. Ročni si- stem merjenja je nadomestilo merjenje z merilnimi inštrumenti, ki so ga opravili šolani zemljemerci.^' Za pripravo in izdelavo katastra in nove davčne regulaci- je so bih ustanovljeni posebni upravni organi in ko- misije, na ravni centralnih uradov, dežele in okro- žij. Franciscejski katastrski operat je sestavljen iz dveh delov, spisovnega in grafičnega. Grafični del pred- stavljajo posene katastrske mape. Katastrski načrt k.o. Nadlesk iz leta 1823 predstavlja celotno območje bodoče občine, razdeljeno na 35 mapnih listov. To je nekakšen kvadratni merski sistem, ki prekriva ozem- lje z začasno postavljeno mejo, ki je opisana v zapis- niku o popisu meje katastrske občine. Zapisnik zelo podrobnega opisa meje z dne 10. in 11. julija 1823 je sestavljen iz dveh delov. V prvem delu je opi.sana me- ja, ki je potekala na rustikalni zemlji katastrske obči- ne. Na koncu popisa so podpisani (podkrižani) pred- stavniki sosesk, ki so sodelovali pri razmejitvi: župan k.o. Nadlesk, Podcerkve, Starega trga, Kozarišč ter še po eden ali po dva člana vaških odborov. Predstav- nika k.o. Nadlesk sprejemata razmejitev s pridržkom (nichi allein his Pochivaunik. sondern his zur Streck do Škleha). Drugi del zadeva dominikalno posest, kjer se siste- matično ukvarjajo z gozdarstvom in se z dodehtvijo k.o. Nadlesk ozirajo zgolj na njeno zaokrožitev. Na obsežnem gozdnem področju pa je prišlo tudi do mej- nega spora med gospostvoma Snežnik in Postojna. Predlogom razmejitve z obeh strani se pridružuje mnenje razmejitvene komisije. Zapisnik je bil zaklju- i čen v Danah s podpisi in pridržki udeleženih strank. Natančen popis parcel je opravljen leto pozneje, ko so nastali meritveni protokoli zemljišč, originalne ka- tastrske mape in dokončna razmejitev. Območje k.o. Nadlesk se razteza na severu od mejne k.o. Stari trg do južne k.o. Jeršane v dolžini 9432 sežnjev. K.o. Nadlesk meji na Pudob in Kozarišče na vzhodu, na Franciscejski katastrski načrt k.o. Nadlesk 1823 (izrez) zahodu pa na Jablanico, Verbov, Bistrico, Dornegg, Schambije, Koritnice, Dane in Podcerkev. Vse zemljiške parcele, zrisane v mapah, so pod za- porednimi katastrskimi številkami uvrščene v proto- kolu zemljiških parcel. Posebej so razvrščene stavbne parcele v protokolu stavbnih parcel. Abecedni sez- nam lastnikov vsebuje vse imetnike z oznako vseh kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 11 pripadajočih parcel. Skupni protokol zemljiških in stavbnih parcel navaja sistematično cenitev parcel v razrede po čistem letnem donosu v kovanem denarju, izmero in kategorizacijo zemljišč ter gospostva oziro- ma imenja, kateremu je zemljišče oziroma stavbišče podložno. Dvojezični vprašalnik posreduje mnenja in cenitve ter dotedanje navade kmetov glede obdelo- vanja. Vprašalnik ni datiran, gotovo je nastal pred cenilnim operatom, saj mu je moral služiti kot vir. Vsi protokoli so datirani, aprila 1824. Za cenilni pro- tokol je vprašljivo, možna je poznejša uvrstitev samo cenilnih podatkov. Cenitev zemljišč je bila opravljena več let pozneje, v etapah od 1830—32, ko je nastal poseben cenilni elaborat, ki predstavlja poleg osnove za cenitev še bogat vir gospodarskih, geografskih, de- mografskih, hidrografskih in drugih razmer, ki so bi- le značilne za k.o. Nadlesk pred 160 leti. Pomirje k.o. Nadlesk obsega po teh podatkih 11575 oralov 1547,13 kv. sežnjev. Leži v Loški dohni in je od deželno-knežjega mesta Lož oddaljeno 3/16 mi- lje.^' Površje je v severnem delu deloma valovito, v južnem delu pa prehaja v pogorje. Podnebje je odvis- no od same lege pokrajine, ki je obdana z visokimi hribi: ti varujejo pred udorom mrzlih vetrov. Zaradi bližine z gozdom poraslih hribov se temperatura hitro spreminja. Pokrajina je zaradi vlažnosti podvržena pogostim padavinam. V takšnih okoliščinah pogosto nastopa zgodnja in pozna slana, ker visoki Snežnik ustavlja tople vetrove z juga. Kraj leži v dolini, hiše so grajene skupaj in jih obdajajo vrtovi, ki se na severu zmerno dvigajo, drugod se zaključujejo na ravnini in prehajajo v njive. Njive so ujete med pašnike, ki se na severu dvigajo, na jugu pa zopet zravnajo. Travniki zavzemajo deloma ravne površine med njivami, delo- ma pa gorske, ki prehajajo v pašnike. Pašniki se raz- tezajo proti jugu in se stiskajo z gozdovi. Planine so razpršene med gozdovi. Naj oddaljenejše enote — mednje se uvrščajo gozdovi, planine in nekaj majh- nih travnikov — so od vasi oddaljene 2 1/2 milje in še več. Krajevna gosposka je gospostvo Snežnik. Žup- nija je skupaj s šolo v 1/16 milje oddaljenem Starem trgu. Patronat pripada verskemu zakladu. Po kon- skripciji in reviziji rezultatov iz leta 1830 šteje občina 239 prebivalcev obeh spolov, od tega je 113 moških in 126 žensk, ki prebivajo v 36 hišah in sestavljajo 49 družin. 47 družin se ukvarja izključno s kmetijstvom, dve pa se istočasno ukvarjata še z obrtjo. Njih preh- rana so močnate in zelenjavne jedi, le redko, namreč ob praznikih in nedeljah uživajo tudi meso. Za po- moč pri hiši, v kateri so največkrat lastni družinski člani, vzdržujejo po 1 hlapca in 1 deklo. Stanje živine je po konskripciji in reviziji rezulta- tov iz leta 1830 naslednje: 10 konj, 75 vprežnih volov, 66 krav in 89 ovac. Po kasnejšem obveznem štetju pa se kaže stanje ta-istih tako-le: 10 konj, 50 vprežnih volov, 60 krav, 31 telet, 89 ovac in 67 svinj. Omenje- ne vrste živine imajo v glavnem iz lastnega odgoja, ra- zen konj, ki jih kupijo od trgovcev. Konji so hrvaške- ga izvora. Rogata živina je deloma običajne domače pasme majhna, deloma pa štajerske pasme. Vprežna živina se poleti pase, poleg tega dobiva še seno. Pozi- mi se krmi s klajo. Mlečna živina in ovce se poleti pa- sejo, razen tega pa dobi mlečna živina tudi zeleno krmo z vrtov. Pozimi se krmi s klajo. Svinje dobijo poleg paše tudi odpadke iz kuhinje. Vprežna živina se uporablja predvsem v poljedelstvu in le izjemoma za prevozništvo. Mlečne pridelke porabijo večinoma doma. Starejšo živino zakoljejo ali za lastne hišne potrebe ali pa jo prodajo skupaj s teleti. Iz volne, ki je glavni proizvod ovčjereje, večinoma izpredejo domače ženske obleke. Stare ovce kot tudi svinje zakoljejo za lastno upora- bo. Večji posestniki vzdržujejo po 4 vprežne vole, 3 krave s teleti, 4 ovce in po 2 svinji. Glavni sejem je v Sodražici, ki je od tod oddaljena 3 milje. Tam poteka vsak četrtek tedenski sejem, katerega pa se ljudje od tod praviloma ne udeležujejo. Čez polje teče v smeri od vzhoda proti zahodu po- tok Oberh, ki pri višjem stanju vode poplavlja večji del njiv in travnikov. Na vzhodnem delu katastrske občine poteka meja po okrajni cesti, ki pelje od mesta Lož v grad Snežnik in je v dobrem prevoznem stanju. V katastrski občini je več občinskih potov, ki jih vzdržuje soseska in so le v zasilnem voznem stanju. Glede na uporabnost tal se površina deli na: pro- duktivne površine (njive, travniki, vrtovi, pašniki, gozdovi), 11534 oralov 532,8 kv. sežnjev; neproduk- tivne površine (stavbe), 2 orala 1051 kv. sežnjev; za proizvodnjo neuporabne površine (pota, potoki, živa skala), 39 oralov z 60 kv. sežnji. Njive primerno obdelujejo in gnojijo, travnike spomladi samo pobranajo; pašniki, planine in gozdo- vi pa so prepuščeni naravi. Za boljšo pridelavo se na- vaja več ovir: poplave, razdrobljenost zemljiške pose- sti, izgon živine na pašo, izguba gnoja in pomanjka- nje obratnega kapitala {Gewerb kapital). Pri polje- delskih opravilih uporabljajo običajni, z železom obi- ti plug, brano z železnimi zobmi, lojtrnice, malo trav- no koso, motiko, spr, grablje in trišpičaste senene vile. Poljski pridelki so zaradi pogostih padavin, vlaž- nosti in drugih klimatskih razmer le povprečne kako- vosti. Zemljiška lastnina je deloma dominikalna, de- loma rustikalna. Rustikalna se po poročilu okrajne davčne gosposke označujejo kot »Hausgrund«. — 4 hiše 3/4 kmetije 5 — 7 oralov — 27 hiš 1/2 kmetije 6 — 9 5/8 oralov V petih hišah bivajo družine, ki se preživljajo zgolj z dnino. Zemljiška gospostva so: gospostvo Snežnik, Postojna, Koča vas, Nadlišek, Ribnica, župnija Stari trg. Sv. Barbara v Ljubljani. Desetina se je oddajala v žitu, vrečna desetina: gospostvu Koča vas, župniji Stari trg in župniji Bloke. Za najlepšo zgradbo velja podružnična cerkev, ki je bila zgrajena v navadnem gradbenem slogu (ge- wönlich Bau — Styl). Stanovanjske hiše skupaj s hle- vi so kamnite in pritlične, le nekaj je lesenih. Gospo- 12 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 darska poslopja, kot so mlatilnice in skednji, so iz- ključno lesena in so prav tako kot hiše pokrite delo- ma s slamo deloma pa z deskami. Nobena stavba ni zavarovana pri nobeni protipožarni zavarovalnici. Obrt v kraju sploh ne pride do izraza. CENITEV DONOSA Za potrebno cenitev donosa posameznih kultur so vsa zemljišča k.o. v več fazah delili na ustrezne kate- gorije in naprej po razredih. Cenilni protokoli, ki so nastajali okrog leta 1830, so dobili pravo podobo 1. 1832, dve leti kasneje pa je bil izdelan še poračun stroškov obdelave in prikaz čistega letnega donosa na površini 1 orala. Cenitev kategorij po razredih so popravljali tudi kasneje (najsi bodo na zahtevo kmetov ali iz objektiv- nih razlogov). Leta 1832 so sporazumno z vaškimi predstavniki (župan, vaški odbor) razdelili zemljišče k.o. na devet kategorij: njive (štirje razredi), veliki vrtovi, travniki z drevjem, travniki (dva razreda), pa- šniki, nizki gozd, mali vrtovi, planine in visoki gozd (dva razreda). Razdelitev je temeljila na: podatkih občinskih predstavnikov o naravnem donosu, rezul- tatih iz odgovorov na ekonomska vprašanja, štetju pridelka v snopih na polju leta 1831 in na podlagi do- nosa iz jožefinskega katastra (njive, travniki). Kmetje so običajno delili zemljišča travnikov in njiv v tri razrede — v dobre, srednje in slabe. Za naj- boljša zemljišča so imeli tiste na vzpetinah, imenova- nih Sarante, srednja, na strmih pobočjih, Reberni^, slaba zemljišča pa na ravnini, kjer so izpostavljene poplavam. Na splošno tudi Kervi^ računajo za do- bre. Nadalje pravijo, da so zemljišča zelo pogosto iz- postavljena slani, zmrzah in snegu in da se rada vdira- jo in pokajo. Toča ni tako pogosta, ker v kraju prev- laduje mrzlo podnebje. Škodo povzroča tudi črv, po navadi vsako tretje leto. Kakšnih posebnih pridelkov ne gojijo, imajo le pridelke z njiv, travnikov in iz goz- da. Zemljišča so lastniška in so v zakupu. Pridelke ne vozijo na noben sejem, vse pridelajo za lastne potre- be. Polje obdelujejo s konji, 5 parov, voh 25 parov, krave 30 parov. Dvovprežni vlečni dan stane 3 fl brez stroškov, 2 fl s stroški. Soseska ima za obdelavo svo- jih zemljišč svojo lastno živino in potrebno vprego. Ob raznovrstnosti kmečkih opravil pa v soseski nima- jo dovolj delovne sile prav za vsako potrebno delo, zato dobijo delavce iz drugih sosesk, katerim običaj- no plačajo 30 krajcarjev s stroški in 1 fl brez stroškov na dan. Pri ocenjevanju je komisija v vsakem razredu izbrala po eno parcelo, ki je veljala kot vzorec {Mu- ster parzelle), na podlagi katerega je bila cenitev raz- tegnjena na celotno ustrezno površino. NJIVE Njive so v glavnem obdelovali brez prahe, razen pri ajdi, ki so jo zaradi slane in neprimernega terena tudi zelo malo sejali. Gnojili so po potrebi, na oral so na- peljali do 45 voz po 8 centov. Za gnoj niso imeli no- benih nadomestkov. Za steljo so uporabljali zgolj listje in trsje. Trsje le v sušnih letih, ko so ga dobili v Jezeru (Cerkniško), kjer imajo svoje parcele. Zaradi plitve in kamnite zemlje uporabljajo pri oranju četve- rovprego. Žita sejejo maja, žanjejo pa septembra za- radi mrzle klime. Vsak posestnik ima zelnik, ki ga let- no gnoji. Na njem prideluje zelje in nekaj lana. Grah, bob in fižol pridelujejo med krompirjem. Detelje pri- delujejo malo, v glavnem za klajo. Raste le eno leto in zahteva dobro gnojenje. Krompir pridelujejo v znatni meri za prehrano. Na enem oralu so običajno pridelali 46 mernikov. Od večine njiv oddajajo deseti- no v naravi, ne le lastni zemljiški gosposki, temveč tu- di drugim tujim dominijem. Soseska sploh ne ve, od kod imajo ti to pravico. Od njiv plačujejo še zemljiški davek, deželno kontribucijo, tlako v naravi, kolektu- ro in druge izredne davke. Njiva, na kateri se z enim plugom v enem dnevu zorje in pobrana, meri 600 kv. sežnjev. En žanjec ali žanjica požanje v enem dnevu 140 kv. sežnjev žitne površine. Da se žito zveze na enem oralu, so potrebni 3 delavci, ki po 1 dan vežejo. Štirje mlatiči omlatijo v enem dnevu 12 kop (po 60 snopov) žita. Pridelek z enega orala se spravi v znesku: Njive se po kakovosti dele v 4 razrede: a) prvi razred 71 parcel, 21 oralov 691,86 kv. sežnjev površine. Zemlja sestoji iz ilovice, ki je pomešana z nekaj ap- nenčastega grušča. V glavnem so to od območja Obr- ha nekoliko dvignjene in rahlo nagnjene lege. Njive so obdelovali v dvoletnem setvenem kolobarju: b) drugi razred 200 parcel, 49 oralov 1286,5 kv. sežnjev. Zemlja je v nasprotju s prvim razredom plitvejša, pomešana z apnenčastim prodom, mestoma so vidne spile, sicer je to ilovica srednje kakovosti, ki je v rav- nini deloma kisla. Pri ocenjevanju so upoštevali tudi vse okoliščine, ki vplivajo na donos. Njive v tem raz- redu so obdelovali v triletnem setvenem kolobarju. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 13 c) tretji razred 367 parcel, 67 oralov 1035,19 kv. sežnjev površine. Ilovnata tla tega razreda so skoraj vsako leto del- no poplavljena. Čeprav poplave ne nastopajo vedno ob istem času, pa zemljišča vseeno trpijo precejšnjo škodo zaradi trohnobe. Izraba tega njivskega razreda je zelo negotova. Sejati se sme le jaro žito. Na teh površinah je uveljavljen triletni setveni kolobar: d) četrti razred 182 parcel, 27 oralov 233,64 kv. sežnjev površine. Njive v tem razredu so še bolj izpostavljene popla- vam, kot tiste v tretjem. Kakovost tal temelji na plit- ki, manj rodovitni in apnenčasti ilovici. Donos je ce- njen tudi ob vseh drugih razmerah, ki vplivajo na pri- delek, ekonomske, klimatske, gospodarske ... Uveljavljen je triletni setveni kolobar: Poleg omenjenih pridelkov gojijo v soseski še pro- so, korenje, zelje, lan, deteljo in fižol, vendar v zelo majhnem obsegu, tako da jih sploh ne morejo uvrstiti v setveni kolobar. V vsej soseski se ceni pridelke: pro- so na 70 mecov, korenje 93 mec, fižol 45 mec, zelje 100 kop po 60 kosov, lan 5 stotov, detelja 30 stotov. Slamo uporabljajo za kritje 1/8, steljo 1/8, klajo 6/8. Strnišče pasejo po približno 8 ali 14 dneh. TRAVNIKI Travnike spomladi samo pobranajo, sicer so pre- puščeni naravi. Dajejo sladko in kislo seno in se kosi- j jo v glavnem enkrat na leto. Potem pasejo na njih ži- j vino do zime. Ob večjem deževju so poplavljeni. Ra- j zen tistih, ki spadajo k posameznim kmetijam, niso j zavezani davkom. Po oceni kmetov pokosi kosec v enem dnevu v hribovitih predelih 500 kv. sežnjev, na ravnini pa 300 kv. sežnjev. Da se seno iz enega orala posuši in spravi, bi bila potrebna dva delavca in vprežni dan. Na oralu travniških površin v hribih se pridela 5 centov na ravnini pa 20 centov sena. Travni- i ki se delijo v dva razreda. i a) prvi razred 502 parceh, 30 oralov 173,34 kv. sežnjev površine. Kakovost tal in donosnost posameznih enokošnih in dvokošnih parcel je precej podobna, saj so s pri- ] merjanjem položaja, ki ga imajo ene ali druge, posta- j vili enoten razred. Enokošne travnike po navadi pase- jo, včasih jih zalije tudi voda. Dvokošni so mestoma kisli, v glavnem pa sladki. Enoten razred so uvedli ob upoštevanju analognih razmer v sosednji občini Ko- zarišče. Letni pridelek je ocenjen za 10 centov sladke- ga sena na površini enega orala. b) drugi razred 442 parcel, 29 oralov, 1467 kv. sežnjev. Večji del teh parcel ima malo humozne ilovnate zemlje na apnenčasti podlagi v nekoliko dvignjeni le- gj. Manjši del pa je poraščen z nizko in gosto rušo na apnenčasti podlagi. Glavna značilnost, ki pride do iz- raza v obeh primerih, pa je velika oddaljenost in z njo povezani stroški. 14 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 VRTOVI Vrtovi obdajajo hiše. Poleg dobre zelene krme obrodijo občasno tudi sadje, ki se porabi zgolj pri hi- ši. Kakovost tal oziroma donosnost je ocenjena ena- ko kot v prvem njivskem razredu. Glede na velikost se dele mali vrtovi pod 400 kv. sežnjev: (33 parcel, 5 oralov 52,29 kv. sežnjev površine) in veliki vrtovi nad 400 kv. sežnjev: (2 parceli, 8934,64 kv. sežnjev). paSniki 10 parcel, 228 oralov 61,47 kv. sežnjev. Pašniki se razprostirajo na več krajih v različnih smereh. V glavnem ležijo na apnenčastih ilovnatih tleh. Njihova vrednost je ocenjena na 7/10 vrednosti travnikov drugega razreda. GOZDOVI Soseska ni imela lastnih gozdov. Kmetje so imeli sečno pravico v gozdovih gospostva Snežnik, kjer je prevladoval mešani gozd. V gozdovih imajo tudi pra- vico do paše in grabljenja listja. Drva posekajo spom- ladi, v jeseni pa jih spravljajo domov. Jalovino zre- žejo v deske za prodajo v Trst. Po oceni kmetov je drevo godno za sečnjo po 30 in več letih rasti. Takšna drevesa sežejo v višino komaj 4 sežnje. Gozdovi so spadali pod dve kategoriji: visoki in nizki gozd. Viso- ki gozd se je glede na kakovost talne osnove in spravi- la lesa, ki je potekal v zelo različnih pogojih, razdelil v dva razreda. Tako se za boljši les označuje tisti na prvorazredni zemlji v bližini pašnikov. Manj kakovo- sten les je prevladoval na višje ležečih, težko dostop- nih krajih, a) prvi razred 6 parcel, 5982 oralov 601 kv. sežnjev površine. Sestoj gozda: 2/3 bukev, 1/3 jelka. Z mešanimi gozdovi, ki sestavljajo večji del snežniškega pogorja, se izbrano gospodari. Podložniki sekajo po pogodbi stavbni in merkantilni les. Naravni prirastek je oce- njen s primerjavo rodnosti zemlje v sosednji k.o. Da- ne. Talna sestava je iz močne ilovice, neenakih plasti, na več krajih so vidne apnenčaste skale različnih oblik. b) drugi razred 14 parcel, 4065 oralov 919 kv. sežnjev. Sestoj gozda: 3/4 bukev, 1/4 jelka. Slabša kako- vost tal, vlažna ilovnata zemlja, ki prehaja v skalovje v višjih in strmejših legah. Nizki gozd Zajema enoten razred. 5 parcel, 39 oralov 365 kv. sežnjev. Gozdna sestava: bukev, leska. Izkorišča se pred- vsem za drva. Leske služijo tudi za pletenje ali pa jih uporabljajo kot vezni člen pri prodaji lesa v Trst. Povprečna doba rasti je ocenjena na 25 let. Stavbne parcele Cenitev so izvedh tudi na stavbnih parcelah, po na- vodilu višje inštrukcije, da se vrednost stavbnih par- cel oceni na vrednost bruto donosa v drugem njiv- \ skem razredu. i Planine ' Raztresene daleč po gozdovih, neredno izkoriščene se omenjajo le v cenitvah pred zaključnim protoko- lom. Uživajo jih pastirji iz Kastava za ovčjerejo; let- : no priženejo do 1000 glav ovac in ostanejo tam od me- ¦ seca junija do septembra. Planine so last gospostva Snežnik, vaščani sploh izjavljajo, da nimajo planin. ; Travniki z drevjem niso posebej ocenjeni. V proto- \ kolu zemljiških parcel so v tej kategoriji senožeti, ki i predstavljajo največji del posesti, ki pripada posa- mezni kmetiji. Senožeti k.o. Nadlesk ima v lasti tudi več kmetov iz sosednjih k.o. — Starega trga, Pudoba i in Podcerkve. Vpogled v protokol zemljiških parcel, ki jih za po- \ sameznega kmeta navaja imenski seznam lastnikov, nam prikaže nazorno sliko zasebne lastnine v k.o. Z uporabo katastrske mape pa si posestno stanje lahko prvič predočimo tudi v geografski podobi. Tudi za zemljišča, ki jih navaja jožefinski kataster, moremo poiskati ustrezne parcele, ki so zarisane v franciscejs- kih mapah. Vendar pa pri tem nastane vrsta težav, ker večinoma spremenjena ledinska imena in parcelne številke ne pripomorejo k osnovni predpostavi. Izme- ra zemljišč v obeh katastrih ni enaka, vendar je pri- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 15 bližna, ker so prvo opravili kmetje sami, drugo pa šo- lani zemljemerci. V franciscejskem katastru je zajetih tudi več poljskih in travniških parcel. Obdelovalna kultura v k.o. seje očitno širila, vendar smemo za ve- čino jožefinskih parcel iskati ustrezne franciscejske. Večkrat je enotna jožefinska parcela njiva, razdelje- na v njivo in travnik. Zemljiška gospostva, ki jih posreduje cenilni ela- borat iz 1832, ne ustrezajo oziroma niso enaka kot le- ta 1824 iz skupnega protokola stavbnih in zemlj. par- cel. Očitno gre za spremembe ali pa je možna tudi na- paka. Vsaka hiša ima svojega gospodarja, ki je v več primerih, pri različnih zemljiških parcelah podložen več gospostvom oziroma imenjem. Beneficij sv. Barbare je zamenjal Lambergerjev ka- nonikat; samostan Stična se omenja različno: Stična, samostan Stična, Stiska posest na Krasu. Hišne števil- ke in štev. stavbnih parcel tečejo v obratni smeri, od mežnarije N° 1 oziroma cerkve, pare. št. 1. Hiše, ki so nastale po prvih konskripcijskih popi- sih, imajo temu ustrezno številko, tako da številčno zaporedje mestoma preskakuje. Stanje družinskih članov po hišah z označbo posesti in originalnim hiš- nim imenom sistematično podaja status animarum župnije Stari trg'" za leto 1820, ki se je pozneje tudi večkrat dopolnjeval. N" I mežnar brez kmetije Anton BlažiC, 5 otrok, 1833 se preseli Marija r. Lekan na hišno Številko N° 36 Novi mežnar (od 1833) Janez Mayerhofer 5 otrok Marija r. Zabukovec N° 2 Tkavic, na koncu 1/2 kmetije Anton Truden 5 otrok Marica r. Strie N° 3 Tkavic 1/2 kmetije Tomaž Truden, 9 otrok cerkveni ključar Marija r. Lah iz Loža N° 4 Serpan 1/2 kmetije 1 Janez Serpan 1 hči j Uršula r. Ausez iz Markovca j N° 5 Zdolni Komidar 1/2 kmetije Blaž Komidar 6 otrok Elizabeta r. Raušel N" 6 Zgornji Komidar 1/2 kmetije Jakob Mulz 6 otrok 2. u. kot dojenčka Uršula r. Janežič N° 7 Zgornji Malazin 1/2 kmetije I. Matevž Žnidaršič 7 otrok 2 u. kot doj. Barbara r. Baraga II. Andrej Žnidaršič 5 otrok Marija r. Baraga N° 8 Srednji Malazin 1 /2 kmetije Matevž Žnidaršič 7 otrok 2 u. kot doj. Helena r. Urbiha iz Podgore N" 9 Kozlovi 1/2 kmetije Jožef Gregorič 7 otrok 2 u. kot doj. Marjeta r. Baraga iz Podcerkve N° 10 Lutar 1/2 kmetije Jakob Truden 6 otrok I u. kot doj. Marija r. Krašovec N° II Bločan 1/2 kmetije Jožef Petrinčič 6 otrok 3 u. kot doj. Marija r. Koderca N° 12 Zevnik 1/2 kmetije Jožef Mlakar 8 otrok cerkveni ključar Marija r. Sterle in župan N" 13 Kočevar 1/2 kmetije I. Blaž Koren 4 otroci Marjeta r. Blažič iz Starega trga (en vojak) II. Jakob Koren 10 otrok 6 u. kot doj. Anna r. Truden — preselitev na N° 37 N" 14 Zgornji Sinček 3/4 kmetije Anton Petrič 4 otroci Uršula r. Koren N° IS Zdolni Sinček 3/4 kmetije Tomaž Koren 4 otroci Barbara r. Blažič a'" 16 Dolenji Malasin 3/4 kmetije Martin Žnidaršič 9 otrok 2 u. kot doj. Marjeta r. Lah N° 17 Jernejev 3/4 kmetije Tomaž Baraga 3 otroci 1) Marija r. Truden — I 2) Marija r. Urbiha — 2 N" 18 Čednik Miklavček — kajžar I. Nikolaj Koren 2 otroka Elizabeta II. Jakob Žnidaršič 2 otroka Uršula r. Komidar N" 19 Namre 1/2 kmetije Janez Mihelčič 6 otrok Helena r. Gregorič N" 20 Mekuza 1 /2 kmetije Marin Keržič 6 otrok N°2IPaulič 1/2 kmetije Jožef Paulič 6 otrok Uršula Antončič N° 22 Komi Kovač 1/2 kmetije Tomaž Komidar 4 otroci Marija r. Koren N° 23 Kotni Serpan 1 /2 kmetije Janez Serpan 7 otrok 1) Elizabeta SraJ — 2 2) Marija Paulič — 5 N" 24 Sterle — kajžar Gregor Sterle 6 otrok en u. kot doj. Marjeta r. Baraga N" 25 Bencina 1/2 kmetije Jakob Koren 4 otroci Marija r. Bencina N" Serpančič 1/2 kmetije Jakob Serpan 2 otroka Uršula r. Petrič N" 27 Kart 1/2 kmetije Andrej Srpan 4 otroci Marija r. Kotnik N" 28 Jeriša 1/2 kmetije Anton Gregorič 10 otrok 2 u. kot doj. Neža r. Lekan N° 29 Pauliček 1 /2 kmetije Jacob Komidar 6 otrok Neža r. Skerbec N°30Urh 1/2 kmetije Anton Skerbec 8 otrok 2 u. kot doj. Helena r. Keržič 16 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 N° 31 Zgornji Kozlovi 1/2 kmetije Luka Kotnik 4 otroci Marija r. Kordiš (en vojak) N° 32 Brenčaj 1/2 kmetije Laurenc Serpan 1 otrok Lucija r. Antončič N° 33 Groše — kajžar Paul Groše 2 otroka Elizabeta Koren N" 34 Barouček 1/2 kmetije Anton Koren 8 otrok Marija r. Urbiha N° 35 Martine — kajžar Manin Baraga 5 otrok Helena r. Vesel N° 36 Stari Mežnar — glej N° I i. Jakob Žnidaršič 2 otroka Uršula r. Komidar ii. glej n° 13 Nezakonski otroci so bili po podatkih matičnih knjig'^ zelo redki, prava izjema. Status animarum navaja precej takih primerov za generacijo naprej. Veliko otrok je pomrlo v naj nežnejših letih. Med vzroki smrti se navajajo najpogosteje koze, otekline, gliste, jetika. Ženili so se pri zelo različnih letih, prev- ladujejo tisti okrog dvajset let. Večinoma v zimskih mesecih, januar, februar. Kot poročne priče so pri- stopah izključno moški. Botri pri krstu so bih tako ženske kot moški. Ženitveni krog je potekal skoraj izključno v okviru domače župnije. Zelo redko z Blok — Bločan (N° 11). Moški so imeli bolj raznovrstna imena, med ženskami so prevladovala: Marija, Neža, Uršula, Helena, Jera (sv. Jedrt — vaška zavetnica). Za boljši prikaz gibanja posesti bi bilo potrebno pri- tegniti nove vire (zemljiška knjiga), kar pa je za zdaj še novo poglavje. OPOMBE 1. Peter Ribnikar, Posestne in gospodarske razmere loško- -snežniškega gospostva od XVI. do XV1II. stoletja, Kroni- ka III/I955, št. 1, str. 35—39. — 2. Idem, o.d., str. 35—36. — 3. Maks Miklavčič, Predjožefinske župnije na Kranj- skem v odnosu do politične uprave, GMD XXV—XXVI/ 1944—45 str. 58. — 4. Sergij Vilfan, Zemljiška gospostva. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog II, 1980, str. 206. — 5. S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zloma stare Jugoslavi- je, 1961 str. 367. — 6. S. Vilfan, Pravna zgodovina str. 376. — 7. Idem, o.d. str. 377. — 8. M. Miklavčič, o.d. str 11. — 9. S. Vilfan, Zemljiška Gospostva, o.d. str. 207. 10. Idem, o.d. str. 231. — 11. Idem, Pravna zgodovina str. 377. — 12. P. Ribnikar, Zemljiški kataster kot vir za zgodovino. Zgo- dovinski časopis (ZČ) 36, 1982, št. 4 str. 327. — 13. Idem, o.d. str. 324. — 14. M. Miklavčič, o.d. str. 36, — 15. P. Ribnikar, Zemljiški kataster, o.d. str. 324 op. 11. — 16. Idem, o.d. str. 324. — 17. Idem, o.d. str. 324—25. — 18. Arhiv SR Slovenije (AS), Jožefinski kataster. — 19. AS, Postojnska kresija, N. gosp. Haasberg, obč. Stari trg z vas- jo Stari trg in Nadlesk, jožef. kataster. — 20. P. Ribnikar, o.d. str. 325. — 21. Kv. seženj = 3,59 m^ (S. Vilfan, Pri- spevki z zgodovini mer na Slovenskem s posebnim ozirom na Ljubljansko mero, ZC 8 (1954) str. 59. — 22. En Mass — 1/32 meca, en mec (Metren) drži 2 mernika po 30,75 1 (S. Vilfan, o.d. str. 49, 84). — 23. Haupt — Ausweis über die Eintheilung des Laibacher Gauverments gebithes in Provin- zen, Kreise, Sectionen, Bezirk — Obrigkeiten, Hauptge- meinden. Untergemeinden und Ortschaften, nebst deren Häuser und Zelenzahl im Jahre 1817: Bezirk — Obrigkeit Nr. 5 — Herrschaft Schneeberg. — 24. S. Vilfan, Pravna zgodovina, str. 379, 380. — 25. AS — Jožefinski kataster. — 26. AS — Franciscejski kataster A-101. — 27. P. Ribni- kar, Zemljiški kataster, str. 327. — 28. Idem, o.d. str. 327, 328. — 29. Ena milja meri 7,58 km (S. Vilfan, Prispevki k zgodovini mer, ZČ VIIl/1954 str. 59). — 30. Status Anima- rum župnije Stari trg za 1. 1820 »Parohia Laas«, župnijski urad Stari trg. — 31. Nadškofijski arhiv v Ljubljani, Žup- nijski arhivi, župnija Stari trg pri Ložu. PROSTOZIDARSKA LOŽA »PRIJATELJEV RIMSKEGA KRALJA IN NAPOLEONA« V LJUBLJANI V LUČI FRANCOSKEGA GRADIVA peter vodopivec Zgodovinopisje se je v prikazovanju prostozidar- skega gibanja in prostozidarskih lož v Ilirskih provin- cah vse do nedavnega lahko oprlo predvsem na dve razpravi, ki ju je že pred več kot sedmimi desetletji objavil France Kidrič. Prva o loži »Prijateljev rimske- ga kralja in Napoleona« v Ljubljani je izšla leta 1914 v »Slovanu«, druga o prostozidarskih ložah hrvatskih dežel Napoleonove Ilirije pa leto kasneje v Radu Ju- goslovanske akademije znanosti in umetnosti v Za- grebu.^ Obe sta temeljili na gradivu dunajskega poli- cijskega arhiva in na zaupnih poročilih, ki so jih v le- tih 1813/33 o prostozidarjih in članih ilirskih lož po- šiljali dunajskemu policijskemu ravnateljstvu razni zaupniki in uradniki. Že Kidrič sam je sicer opozar- jal, da je treba biti pri presoji pohcijskih poročil pre- viden in bo mogoče do dokončne slike o odmevu pro- stozidarskih idej med prebivalstvom naših dežel, ki so jih zasedli Francozi, priti šele, ko bo dostopno gradi- kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 17 vo Velikega Orienta v Parizu, saj so lože v Ilirskih provincah večinoma delovale v njegovem okviru in pod njegovo zaščito. Tovrstnim dvomom in zadrž- kom nekaterih kasnejših raziskovalcev, ki so povze- mah Kidričeve ugotovitve, navkljub pa so policijski podatki, objavljeni v obeh njegovih člankih v zgodo- vinopisju v glavnem obveljali kot točni — ne nazadn- je zato, ker so bili med osumljenci znani frankofili in simpatizerji francoske vlade in so se poročila o pro- stozidarjih v marsičem ujemala z različnimi spiski profrancosko razpoloženih oseb. Med jugoslovanskimi zgodovinarji je tako ostalo razmeroma dolgo neopaženo, da je Veliki francoski Orient po drugi svetovni vojni del svojega gradiva, med drugim gradivo o ložah v Ilirskih provincah, odprl za javnost in v letih 1945/46 predal v hranjenje Nacionalni biblioteki v Parizu.^ Na to gradivo se je obširneje oprl šele Zoran Nenezič, ki je v svoji knjigi »Masoni v Jugoslaviji 1764—1980« namenil Ihrskim provincam krajše poglavje in v njem predstavil članstvo ihrskih lož po pariških spiskih.^ Spiske pa je objavil brez kritičnega komentarja, v strnjenem, stvarnem prepisu in ob deloma neproblematiziranem primerjanju s policijskimi navedbami, znanimi iz Ki- dričevih razprav. Hkrati se ni zadržal pri gradivu, ki govori o ustanovitvi posameznih lož, njihovem dopi- sovanju s Parizom, njihovem delovanju in njihovih stikih. Za nekatere lože je namreč gradivo precej do- bro ohranjeno in zanimivo dopolnjuje oba Kidričeva članka. Med takšne lože spada tudi ljubljanska loža »Prijateljev rimskega kralja in Napoleona«.' i I Prvo sporočilo o ustanovitvi prostozidarske lože v Ljubljani so njeni pobudniki in ustanovitelji poslah Velikemu francoskemu Orientu v Pariz 29. julija 1811 in v njem zaprosili za odobritev »konstitucij«, ki bodo loži omogočile redno delo. Sporočilo naslovni- ka obvešča, da so ustanovitelji lože »redni prostozi- darji«, ki so že dalj časa prikrajšani za »sladkost pro- stozidarskega dela«, zaradi česar so se zbrali 12. juni- ja 1811 v Orientu v Ljubljani in odločili, da v dežeh, ki je »šele pred kratkim postala območje prostozi- darstva«, ustanove ložo pod imenom: »Francosko- -ilirska loža prijateljev rimskega kralja in Napoleo- na«. Loža se tako obrača na Veliki francoski Orient s prošnjo za podporo in zaščito: v ta namen so udele- ženci ustanovnega sestanka že določili »letni dar« Veliki pariški loži v znesku tri franke po osebi, isto- časno pa odposlah v Pariz dva seznama svojih čla- nov, vsakega s svojo pošto — kot so zahtevala pravi- la.' Drugih podrobnosti pismo ne omenja. O tem, da bi ob ustanavljanju lože razpravljali tudi o pravilih, na katera se sklicuje Kidrič in ki naj bi bila datirana z 8. junijem 1811,* v arhivskem gradivu ni podatkov. Iz pisma Velikemu Orientu pa je razvidno, da je imela loža v Ljubljani konec julija 1811 že svoj pečatnik, j saj je krasil podpise njenih dostojanstvenikov rdeč — kot »tolar« velik — voščen pečat. Vsi ustanovni člani ljubljanske lože so bili Franco- zi. Po spisku iz leta 1811, kije ohranjen v dveh prepi- sih, napisanih z isto roko (je to spisek, ki ga omenja pismo Velikemu Orientu?), je bilo ustanovnih članov lože 36 in so pripadali francoskemu uradniškemu in oficirskemu kadru: poleg oficirjev in uradnikov so med njimi še kirurg, lekarnar in dva trgovca.' Naji- menitnejši član lože v ustanovnem letu 1811 je bil Charles Godfray Redon de Belleville, generalni Inten- dant Ihrskih provinc,' ki je imel naslov »častnega prečastitega« (»Venerable d'Honneur«), čeprav je bil po prostozidarski stopnji samo »maitre« — samo »mojster«. Laurent Etienne Carré d'Haronville, pod- nadzornik cesarske zakladnice, ki je načeloval loži kot »venerable«, je segel v prostozidarski gradaciji bistveno višje, saj je bil »vitez rožnega križa«. Pierre Viaor Germain, sicer vojni komisar in po prostozi- darski gradaciji »suvereni princ rožnega križa«, kar je bila v francoskem obrednem sistemu, ki ga je prak- ticirala ljubljanska loža, najvišja možna (sedma) stopnja^ — Kidrič ga omenja kot »prečastitega«, podpisanega na pravilniku, datiranem z 8. junijem 1811 — je na istem seznamu zabeležen le kot »prvi nadzornik«. Germain torej ni mogel biti prvi pred- stojnik lože v Ljubljani, kot bi lahko sklepali iz Kidri- čeve razprave. Po arhivskem gradivu je postal »vene- rable« šele leta 1812, potem ko sta Redon de Belleville in Carré d'Haronville zapustila Ljubljano. Tedaj en- krat, najbolj verjetno v času po potrditvi »konstitu- cij« lože julija 1812, vsekakor pa pred njeno slovesno umestitvijo oktobra 1812, je lahko pravilnik tudi podpisal. Sopodpisnik pravil Bailly, po Kidriču tajnik lože, namreč oktobra 1812 ni več opravljal te funk- cije. Loža je za svojega predstavnika pri Velikem Orien- tu imenovala Jacquesa Mercierja, visokega uradnika in člana lože »Nesmrtni mir« v Parizu, ki je poizkušal ljubljanskim prostozidarjem izposlovati kar se da na- glo potrditev lože in »konstitucij«.'"' Toda prostozi- darskemu vodstvu v francoski prestolnici se ni mudi- lo: na prvo pismo ljubljanske lože sploh ni odgovori- lo, v odgovoru na urgenco iz Ljubljane pa je Mercier sporočil, da je Veliki Orient sicer z naklonjenostjo sprejel vest o ustanovitvi ljubljanske lože, vendar ni v zvezi z njo še ničesar odločil. V začetku marca 1812 so se tako pobudniki stalnega Orienta v Ljubljani po- novno obrnih v Pariz, omenili letni prispevek 150 frankov, ki so ga Velikemu Orientu poslah skupaj z dokumentacijo, našteli zadrege, ki jih povzroča loži njen neurejeni status in se pohvalili, da imajo v svoji sredi »suverenega princa rožnega križa dragega brata Bachelleryja«, nekdanjega eksperta Velikega franco- skega Orienta, ki bi lahko slovesno umestil ložo, če bi ga v Parizu za to pooblastili." Vseeno pozitivnega odgovora iz Pariza tudi tokrat ni bilo. Problem je bil očitno v imenu, ki so si ga izbrali v Ljubljani, saj je naziv: »Francosko-ilirska loža prijateljev rimskega^ 18 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 kralja in Napoleona« nekaterim članom Velikega Orienta zvenel premalo »prostozidarsko«. Predlaga- telji so poizkušali zato aprila 1812, v pismu, ki ga je podpisal pomočnik nadzornika cesarske solne režije v Ljubljani in »prvi ekspert« lože Jean Nicholas Bour- geois dodatno utemeljiti svojo odločitev. Pismo je bilo naslovljeno na Merciera in Bourgeois je v njem naslovniku sporočil, da loža ni hotela še en- krat obravnavati svojega imena, zaradi česar ga je pooblastila, da sam pojasni njen predlog. Predlaga- telji namreč ne vidijo v naslonitvi na Napoleonovo ime in v sklicevanju na njegovega sina prav nič pro- blematičnega, saj so s takšnim poimenovanjem samo sledili zgledu nekaterih drugih lož — med njimi loži Eugena Napoleona v Zadru in loži Prijateljev Velike- ga Napoleona v Aleksandriji. V isti sapi so jih pri iz- biri imena vodili politični premisleki: »Tu smo med ljudstvom, polnim občudovanja za junake, ki so ga premagali, ki pa še niha med tem čustvom, med pre- senečenjem, ki so ga povzročili spomina vredni do- godki in vdanostjo, ki jo ljudje, zlasti Nemci, čutijo do svojega suverena,« je pisal Bourgeois. »To čustvo (vdanosti) je treba torej pobijati s spodbujanjem lju- bezni do (francoskega) cesarja, ki jo čutijo vsi Fran- cozi in ime, ki smo ga prevzeli, se nam je zdelo pri- merno za spodbujanje te ljubezni ...«. Eventualno preimenovanje lože bi po Bourgeoisu povzročilo veli- ke težave: v ložo so že sprejeli nekaj novih članov, ki so prejeli diplome z njenim imenom in s preimeno- vanjem bi slednje izgubile svojo veljavo. Pravilnik lože je natisnjen, pečatnik graviran in loža je poslika- na. Še pomembneje pa je, da so bili v ložo sprejeti ne- kateri domačini, ki bodo osnova prostozidarstva v Ili- riji v prihodnje. Kaj si bodo ti mislili o spreminjanju imena, jih ne bo takšna odločitev obrezhrabrila? Bourgeois je bil prepričan, da so ustanovitelji lože pravilno ravnah in je Mercierja zaprosil, da poizkuša tudi Veliki Orient prepričati o njihovih najboljših na- menih.'^ Kljub tovrstnim argumentom so se v Parizu še o- botavljali: preverjali so spiske članov lože in njiho- vih ustanoviteljev, pri čemer je pošta med Ljublja- no in Parizom kasnila zaradi odsotnosti Carré d'Ha- ronvilla, ki je s posebno misijo odpotoval na Krf. Gibanje vojaških enot in z njimi članov lože je sploh povzročalo probleme pri sestavljanju seznamov in zahtevanega gradiva, ki je moralo vsebovati podat- ke o prostozidarskih kvalitetah posameznikov in nji- hovih matičnih ložah. »Predragi brat David«, ki je bil pri Velikem Orientu poročevalec v zadevi ljubljanske lože, je imel poleg tega sam pomisleke glede njenega imena. Menil je namreč, da ljubezen do Napoleona in princa naslednika delijo vsi Francozi in izraz te ljubez- ni ne more biti razlog za »razločujoči naziv« {»titre distinctif«) prostozidarske lože.'^ Toda David ni vztrajal v svoji strogosti: 7. julija 1812 je sporočil Mercierju, da je uspel »včeraj v ugodnem trenutku dobiti konstitucije« za ljubljansko ložo nepravilno- stim navkljub.'* Slabe tri tedne kasneje je nato Veliki ^ francoski Orient obvestil Mercierja, da so mu »kon- stitucije« za ljubljansko ložo na razpolago in lahko pride po »paket«.''^ Mercier je »konstitucije« odpo- slal v Ljubljano 29. julija 1812 skupaj z obračunom svojega pariškega poslovanja.'* Do slovesne umestitve lože pa je preteklo še nekaj mesecev: ložo so namreč po predpisanem ceremonija- lu in ob prisotnosti gostov iz nekaterih drugih lož Ilirskih provinc umestili šele 12. oktobra 1812. Iz po- ročila, ki so ga v soglasju s prostozidarskimi pravili 20. oktobra 1812 poslali iz Ljubljane v Pariz", zve- mo naslednje podrobnosti: slovesnost je potekala v zanosnem, včasih že kar dramatičnem vzdušju, v pro- storu, kjer so po besedah poročevalcev vladali »tiši- na, mir in ljubezen do bližnjega«. Po uvodnem obre- du in potrditvi sklepov predhodnega srečanja lože je »prečastiti« prisotne opozoril, da je glavni namen se- stanka svečana umestitev lože. Ta naloga je pripadla trem predstavnikom Velikega Orienta, ki so jih v Pa- rizu izbrali kar med člani lože v Ljubljani. Ceremoni- jo, polno prostozidarske simbolike, je vodil obredni mojster skupaj s »prečastitim« in drugimi dostojanst- veniki. Zbrani so najprej preverili prostozidarske kvalifikacije prisotnih, nato prebrali ustanovno pis- mo, poimensko zaprisegli in podpisali listino zaveze. Po zaprisegi je »prečastiti« dostojanstvenikom razde- lil njihovo »drago kamenje« (»les bijoux«), da bi po kratkem nagovoru, ki ga je spremilo ploskanje, poz- val k umestitvi lože. Svečanost je dosegla vrhunec: vsi navzoči so vstali, zastopnik Velikega Orienta je pre- bral izjavo, s katero je potrdi trajno umestitev »Fran- cosko-ilirske lože prijateljev rimskega kralja in Napo- leona« v Orientu v Ljubljani, za njim sta obvestilo o umestitvi trikrat ponovila še oba ostala »odposlanca« pariške Velike lože, zadonele so fanfare, razlegel se je aplavz in zavladala je — kot pravi poročilo — »har- monija«. Potem ko se je prvo navdušenje poleglo, so se člani lože na poziv »prečastitega« zbrali na mozaiku in za- prisegli molčečnost. Kot zadnja točka dnevnega reda je sledila razprava o predlogih za »splošno dobro«. Pri tej točki je čuvar pečata Andrej Ksaver Repežič (Repeschits) loži izročil bogato okrašeno skrinjico, svoje osebno darilo, namenjeno varovanju in shram- bi »konstitucij«. Darilo je zbranim predstavil »preča- stiti«, člani lože pa so se darovalcu zahvalili s tem, da so njegovo ime zabeležili na ploščici, pritrjeni na po- krov skrinjice. »Prečastiti« je nato sklenil slovesni del obreda in napovedal banket. Zopet so zadonele fan- fare, tokrat zato, da bi navzoče povabile na zakusko. Med zakusko so se vrstile zdravice, nekateri bratje so zapeli, pri čemer je loža posebej pozorno prisluhnila »bratom Hrvatom« (?!), ki so peli v »jeziku svoje dežele« in tako izrazili svoje veselje nad prisotnostjo na slovesnosti. Banket so zaključili s sklepno pesmi- jo, z oblikovanjem »žive verige« (»la chaine d'Uni- on«) in z zbiranjem prostovoljnih prispevkov. Poro- čilo Velikemu Orientu so podpisali: »prečastiti« Ger- main, tajnik lože Lebas, čuvar pečata Repeschitz in KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 19 dva zastopnika Velikega Orienta. Prve domačine — »ilirske« člane — zasledimo med pripadniki ljubljanske lože na spisku, ki ima s svinč- nikom pripisan datum: 7. januar 1812.^' V ložo so bi- li očitno sprejeti v času med prvim sporočilom lože Velikemu Orientu in nastankom spiska, saj so zapisa- ni kot njeni novi člani: »poučeni« — »inities«. Trije med njimi so že dosegli drugo, pomočniško stopnjo. To so: Sigismund Pagliarucci, znani frankofil, v času francoske vlade posestnik in županijski adjunkt, Jože Globočnik, v spisku naveden kot »garde magasin du casernement«, in Anton Kalan, advokat in apelacij- ski svetnik. Dva »Ilirca« sta nadalje zabeležena kot »učenca«: to sta že omenjeni Franc Ks. Repeschits, notar v Ljubljani, in Johann (Jean) Kupferschein, v Trstu rojeni apelacijski svetnik. Tretjega »Ihrca« — »učenca« najdemo med »pridruženimi« (»affilies«) člani lože: piše se Lustrig (Luštrek?) in iz spiska je razvidno le, da je »rojen v Iliriji«.''^ Lustrig se kasne- je ne omenja več kot član lože, medtem ko pet prvoo- menjenih »Ilircev« srečamo tudi na seznamih iz okto- bra 1812 in junija 1813. Na spisku, sestavljenem na dan umestitve lože 12. oktobra 1812, so že vsi »moj- stri« — torej prostozidarji tretje stopnje. Hkrati sta na tem spisku še dva »Ilirca« iz Kranjske: Bernard Klobus, županijski tajnik s stopnjo »učenca«, in Bru- no Müller, v času francoske vlade uradnik na cestni direkciji, ki je že »mojster«. Spisek poleg tega navaja med člani lože v trenutku njene umestitve tudi tri hrvatske oziroma srbske oficirje, verjetno krajišnike (so bili to tisti, ki so prepevah?), in sicer: Simeona Todoroviča, Frana Iliniča in Vasilija Ostojiča.^" Iz poročila o umestitvi pa zvemo, da je bil med sloves- nostjo 12. oktobra sprejet v ložo še en Kranjec: lekar- nar Johann (Jean) Wondraschek.^^ L Pečatnik »Francosko ilirske lože prijateljev rimskega kralja in Napoleona« v Ljubljani — Narodni muzej (foto Habič) Zadnji seznam članov »Francosko-ilirske lože pri- jateljev rimskega kralja in Napoleona« v Ljubljani, shranjen v arhivskem gradivu Velikega Orienta v Pa- rizu, je datiran z 26. junijem 1813. Kot kaže ta sez- nam, so se nekateri kranjski prostozidarji od svojega vstopa v ložo naglo povzpeli v prostozidarski lestvici. Repeschits je bil že »suvereni princ rožnega križa«, Kupferschein je imel prav tako visoko prostozidarsko stopnjo, Kalan in Pagliarucci po vsej verjetnosti po- dobno nista bila več le mojstra, čeprav njuna stopnja ni posebej zabeležena. Med Kranjci z »mojstrsko« stopnjo so vsi že omenjeni člani lože iz »Ihrije«, spre- jeti leta 1812: Globočnik, Klobus, Müller in Wondra- schek, od novih, očitno sprejetih leta 1813, pa še Maksimiljan Wurzbach, »procureur imperial« prve stopnje, Janez Pohhn, župnik pri sv. Jakobu in Ru- dolf (?), bankir in trgovec. Tri Kranjce najdemo nato še med »učenci«: to so Anton Heberle in brata Ma- tevž in Anton Babnik, vsi trije znani muzikantje, v prostozidarskem seznamu zapisani kot »umetniki« (»artistes«).'^ Že na prvi pogled je mogoče ugotoviti, da je spisek prostozidarjev — »Ilircev«, ki ga lahko sestavimo na osnovi gradiva Velikega Orienta bistveno krajši od ti- stega, ki ga je sestavil Kidrič na podlagi dunajskih po- licijskih poročil. Kidrič je naštel 64, s Pagliaruccijem kot edinim »neoporečno ugotovljenim« prostozidar- jem 65 domnevnih članov ljubljanske lože »ilirskega izvora«." Naš seznam, če povzamemo vse tri spiske od januarja 1812 do junija 1813, obsega 14 (s Lustri- gom — Luštrekom 15) »ilirskih« prostozidarjev. Pri- merjava Kidričevega gradiva in gradiva Velikega Orienta tako potrjuje znano resnico, da ima policija — v iskanju takšnih ali drugačnih sovražnikov — že po naravi svojega dela prevelike oči. Avstrijski poro- čevalci in doušniki so med prostozidarje strpali celo vrsto francoski vladi naklonjenih oseb, ki so se znašh na spiskih »frankofilov«, ki pa zato, ker so bih »fran- kofili«, še niso bili prostozidarji. Kidričev spisek »lUrcev«, osumljenih prostozidarstva, je v tem smislu vidno bhže spisku »frankofilov«, ki ga je leta 1931 objavil Fran Zwitter^* kakor podatkom Velikega francoskega Orienta. V francoskih prostozidarskih seznamih ne zasledimo Franca in Jožefa Alborgheti- ja, barona Codelija, kavarnarja CoUoreda, trgovca Galleta, tiskarja Korna, graščinskega oskrbnika Per- ka in fiskala Rosmana. Podobno ne zasledimo še 42 drugih osumljencev skupaj z Valentinom Vodnikom. Vodnikova pripadnost prostozidarstvu je bila dom- neva že pri Kidriču, pri čemer so to domnevo vzeli za- res ne le mnogi slovstveni zgodovinarji, temveč tudi slovenski prostozidarji v času med obema vojnama, ki so svojo ložo poimenovali po pesniku »Ilirije oživ- Ijene-».^' Francosko gradivo, ki ga vsebuje fond Veli- kega Orienta v Parizu, pa postavlja — kot sledi iz po- vedanega — domnevo o Vodnikovem članstvu v ljub- ljanski loži »Prijateljev rimskega kralja in Napoleo- na« pod dokaj dokončen vprašaj in spodbuja k skle- pu, da so bile obtožbe o Vodnikovem zbliževanju s 20 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 prostozidarji predvsem plod pretirane policijske go- rečnosti. 2. Predpasnik učenca — Narodni muzej (foto Habič) Toda obenem moramo resnici na ljubo priznati, da so policijski poročevalci kljub pretiravanju in več kot štirikrat predolgi vrsti osumljencev pri vseh — v fran- coskih seznamih navedenih »ilirskih« prostozidarjih zadeli v črno. Vseh štirinajst »Uircev« — članov lože je namreč tudi na Kidričevem spisku, policiji pa je bil znan celo petnajsti Luštrek (Lustrig), ki ga je kot pro- stozidarja v svojem poročilu Dunaju omenjal Rai- mund Auersperg.^* Še več: policija je upravičeno osumila prostozidarstva tudi nekatere druge uradnike v francoski službi kot Goričana Bosizia, Italijane Co- marollo, CriveUio in Lombardija^^ ter Tirolca Jag- ra.^' Od osumljenih Francozov najdemo v prostozi- darskih seznamih samo policijskega komisarja Tous- sainta, medtem ko avstrijski obveščevalci za čudo ni- so obtožili prostozidarstva urednika Télégraphe Offi- cici Charlesa Nodierja, ki ga zasledimo med člani ljubljanske lože junija 1813. Spiski članov ljubljanske lože, ki so jih v letih 1812/13 poslaU iz Ljubljane v Pariz, po koresponden- ci sodeč niso v celoti ohranjeni. Zelo možno je torej, da je bilo v loži krajši čas tudi nekaj članov, ki niso navedeni v ohranjenih seznamih, ki so samo obiskali ljubljanski Orient in so nato s premestitvijo vojaških enot zopet odšh iz kranjske prestolnice. Takšno dom- nevo med drugim potrjuje Kidričevo opozorilo na prostozidarsko diplomo s 16. marca 1812, na kateri je podpisana vrsta oseb (Ferino, Wonitz, de Hartlieb, Huyn, Prince), ki jih ni niti na seznamu, datiranem s 7. januarjem 1812 niti na spisku 12. oktobra istega le- ta.'" Selili in premikali pa so se seveda predvsem fran- coski vojaki in visoki uradniki. Shka o »ilirskih« pro- stozidarjih, ki jo ponujajo pariški spiski, bi zato brž- čas — tudi, če bi se našli založeni in izgubljeni sezna- mi — ne doživela pomembnejših popravkov, saj pro- stozidarstva osumljeni »Ilirci« niso bili posebno »mo- bilni« in v glavnem vse obdobje Ilirskih provinc niso trajneje zapustih Kranjske. Seznam iz junija 1813 ta- ko bolj ali manj verno predstavlja »ilirske prostozi- darje« v času francoske vlade. Prav malo se namreč zdi verjetno, da bi prišlo v zadnjih dve/treh mesecih Ilirskih provinc do bistvenih sprememb v članstvu lože, konec septembra/začetek oktobra 1813 pa se je morala francoska vojska s francoskim uradništvom že umakniti, s čimer je na Kranjskem prenehal fran- coski prostozidarski vpliv. II Po pravilih, na katera se sklicuje Kidrič, bi smela ime- ti ljubljanska loža največ šestdeset članov in med nji- mi bi moralo biti vsaj dvanajst »IUrcev«'\ Loža seje zaželenemu sorazmerju v sestavi članstva približala šele leta 1813: po spisku iz januarja 1812 je bilo med 74 člani lože 6 »domačinov«, oktobra 1812 med 44 7 (skupaj s krajišniki 10) in junija 1813 med 42 14. »Ilir- ske člane« poleg tega že oktobra 1812 zasledimo med dostojanstveniki lože: Repeschits je varuh pečata, Kalan namestnik zakladnika. Junija 1813 je dosto- janstvenikov »ilirskega« porekla kar šest: Kupfer- schein je »drugi nadzornik«, Wurzbach namestnik brata govornika, Kalan zakladnik, Repeschits varuh pečata. Pohlin miloščinar in Pagliarucci banketni mojster. Zdi se torej, da so francoski pobudniki Orienta v Ljubljani v loži »Prijateljev rimskega kra- lja in Napoleona« dejansko videli zametek trajnejšega prostozidarskega središča in poskušali med domačini oblikovati jedro, ki bo sposobno nadaljevati s prosto- zidarskim delom tudi po eventualnem odhodu fran- coskega uradništva in francoske vojske. Ustroj lože, njen način dela in njena pravila je opi- sal Kidrič. Njegov opis temelji na pravilniku, ki ga v Ljubljani in v Parizu ni najti in je, kot vse kaže, oh- ranjen le v izvodu, ki ga hrani dunajski poHcijski ar- hiv. H Kidričevim podatkom lahko — na osnovi ko- respondence, shranjene v fondu Velikega Orienta — dodamo še naslednje: ljubljanska loža je res dobila »konstitucije« za francoski ali moderni obredni si- stem in je sprva delovala le v treh prvih, nižjih simbo- ličnih stopnjah (učenec, pomočnik, mojster). Že spomladi leta 1813 pa je zaprosila Veliki francoski Orient, da ji dovoli istočasno delovati po »starem škotskem obrednem sistemu«, saj naj bi bil ta sistem zlasti v »Nemčiji bolj cenjen«.^^ Hkrati je želela do- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 21 voljenje za delo v višjih stopnjah. Razlog za prošnjo ^ je bil bržčas v spreminjajočem se članstvu ljubljan- skega Orienta, ki so ga obiskovali prostozidarji razli- čnih stopenj in lož. Iz dopisovanja je razvidno, da je bilo podobnih prošenj, naslovljenih na Veliki Orient, , razmeroma veliko in so prihajale z vseh strani, saj so i se v Parizu pritoževali nad zatrpanostjo s pošto in ; poizkušali postopek spreminjanja »konstitucij« po- ; spesiti z razpošiljanjem natančnih navodil." Vsee- i no je bilo treba za privolitev pariške VeUke lože opra- viti vrsto formalnosti in ne nazadnje globlje seči v žep, saj je bila razširitev obrednih pravic zvezana z občutnim povečanjem »prostovoljnega prispevka«. Če so v Velikem francoskem Orientu privolili v prošnjo ljubljanske lože in pristali na škotski obredni sistem (poleg francoskega), seje moralo to zgoditi tik ¦ pred koncem Ihrskih provinc. Slovesnost v čast zaš- ^ čitnika lože sv. Janeza (St. Jean) 26. junija 1813 — | poleg umestitve lože leta 1812 edina podrobno prika- ; znana slovesnost ljubljanskih prostozidarjev — je še : potekala po francoskem obrednem sistemu. Iz poro- | čila, poslanega Velikemu francoskemu Orientu, ki ! povzema posamezne faze ceremoniala, potekajočega j v treh stopnjah, zvemo, da so na slovesnosti sprejeli v | ložo novega člana profesorja Payona (po rodu Fran- coza), da so prevzeli vodstvo lože dostojanstveniki, j izbrani deset dni prej, pri čemer je na predsedniškem ! mestu »prečastitega« Bourgeoisa zamenjal »prečasti- \ ti« Desclaux, nato pa je novi »prečastiti« sklicujoč se na ljubezen, ki jo čutijo vsi člani lože do »rimskega kralja« in poudarjajoč privrženost »krvi njegovega veličanstva« predlagal, da loža vsako leto praznuje obletnico njegovega rojstva. Predlog so navzoči z navdušenjem sprejeli in ga zapisah kot sklep v treh členih, ki je med drugim določal, da mora loža o svoji odločitvi obvestiti Veliki Orient in bratske Oriente v provincah. Zbrali so še 400 frankov v dobrodelne na- mene in srečanje po običaju sklenili z banketom, ki so ga pospremili z zdravicami in pesmijo.'* V pariškem gradivu poleg dopisov, spiskov članov lože ill korespondence J. Mercierja ni »relikvij« ljub- ljanskega Orienta: pečat je v celoti ohranjen le na enem izmed pisem, med korespondenco najdemo še tiskano izjavo zaveze {»Obligation«) s podpisi in da- tumom umestitve.Od simbolov, predmetov in ti- skovin lože je torej — z izjemo pravilnika, ki ga je Ki- drič našel v dunajskem policijskem arhivu — ostalo le tisto, kar v svoji zbirki danes hrani Narodni muzej v 3. Predpasnik pomočnika — Narodni muzej (foto Habič) 22 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 Ljubljani. To so: pečatnik, ki sta ga opisala že Costa in Dimitz (slika 1)'*; tiskovine (vabila na sejo in spre- jemna diploma), ki jih je prav tako prikazal že Costa in so bile kasneje še večkrat predstavljene; dva pred- pasnika, predpasnik učenca in predpasnik pomočni- ka, ki sta ju sicer Costa in za njim Kidrič popisala, za katera pa ni jasno, če sta ju tudi videla. Iz muzejske dokumentacije ni razvidno, kako sta predpasnika pri- • šla v muzej, pri čemer pa povsem ustrezata Costove-1 mu opisu. Predpasnik učenca je iz belega usnja s čr- nim robom, mrtvaško glavo in kostmi v zgornjem de- lu, bodalom, plameni in kotnikom na belem polju | (slika 2). Tudi predpasnik pomočnika je iz belega ; usnja, rob ima moder ali modrikast in podobo temp- | Ija na beli površini (slika 3). Zadnji predmet, ki naj bi ! pripadal »ilirski« loži, vendar ga Costa in Kidrič ne omenjata, je medaljon z znakom orla. V muzejskem inventarju je zapisan kot »znak velikega mojstra ilir- ske prostozidarske lože« (slika 4). Muzeju ga je sku-1 4. Domnevni medaljon mojstra — »prečastitega« ilirske lože. Na- rodni muzej (foto Habič) paj z drugimi prostozidarskimi simboli neznanega po- rekla leta 1884 podarila baronica Antonija Codelli, rojena Schmidburg, iz zapuščine svojega očeta. O tem, kako je prišel medaljon v njegove roke, ni po- datkov. O stikih lože »Prijateljev rimskega kralja in Napo- leona« z drugimi ložami v Ihrskih provincah ni mno- go znanega. Iz dopisovanja je mogoče razbrati, da so ! imeh ljubljanski prostozidarji rednejši stik s Karlov- ! cem, z Zadrom, eventualno še z Dubrovnikom. Gra- : divo, zbrano v rokopisnem oddelku francoske Nacio- nalne knjižnice, podobno ne odgovarja na vrsto dru- gih vprašanj, ki bi lahko zanimala radovednega razi- | skovalca. Toda ob tem omogoča — kot je razvidno iz povedanega — razmeroma natančen vpogled v sesta- vo ljubljanskega Orienta in razkriva, da je bilo število »ilirskih« članov lože sicer manjše, kot so domnevali sumnjičavi avstrijski uradniki in policaji, da pa so ] »Ilirci« svojo pripadnost prostozidarstvu, potem ko so stopili v ložo, vzeh zares in so se naglo povzpeli v | njeno vodstvo. Z izjemo Pagharuccija, ki tudi po od- hodu Francozov ni pretirano skrival svojih simpatij za prostozidarje, za ostale »Ilirce« — pripadnike \ francosko-ilirske lože v Ljubljani ne vemo, kako so i po avstrijski restavraciji gledaU na svoje prostozidar- \ sko »udejstvovanje«. Je bila to le epizoda, ki so jo ] poizkušali zaradi pritiskov in težav kar se da naglo j pozabiti? Ali pa so — nasprotno — še iskah stike s i prostozidarji in drug z drugim? Morda se bo nekoč \ našlo gradivo, ki bo lahko odgovorilo tudi na to vpra- ¦ sanje. OPOMBE 1. France Kidrič: Francosko-ilirska loža prijateljev kralja rimskega in Napoleona v Ljubljani, Slovan, mesečnik za književnost, umetnost in prosveto. Leto XII/1914, str. 10—12, 58—60, 84—87; isti: Framasonske lože hrvaških ze- melj Napoleonove Ilirije, Rad Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti. Knjiga 20, Razredi historičko-fi- lologički i filozofsko-juridički, Zagreb 1915, str. 25—60. — j 2. Sporočilo »Institut des Hautes Etudes et de Recherches j Maconiques« avtorju članka z dne 26. aprila 1979. — 3. Zo- j ran D. Nenezič: Masoni u Jugoslaviji (1764—1980), Narod- I na knjiga, Beograd 1984, str. 111—123. Knjiga je kasneje izšla v še dveh, delno dopolnjenih izdajah, vendar se dopol- nila ne nanašajo na poglavje o Ilirskih provincah. Vse na- vedbe zato po prvi izdaji. — 4. Gradivo je shranjeno v Bi- bliotheque Nationale v Parizu, Cabinets des Manuscrits, v škatli pod oznako FM^ 591 in vsebuje: korespondenco (1811 — 13), spiske članov lože (Tableaux — 1811—13) in »dossier« zastopnika ljubljanske lože pri Velikem Orientu Jacquesa Mercierja. — 5. Bibliotheque Nationale, Cabinets des Manuscrits (najprej B. N.—C. M.), FM^ 591, fol. 1—2. — 6. F. Kidrič, Francosko-ilirska loža ... str. 11. — 7. B.N.—CM. FM2 fol. 31.-8. Redon de Belleville je bil ge- neralni Intendant Ilirskih provinc od 10. junija 1810 do 27. septembra 1811. Po Kidriču avstrijski policaji de Bellevilla niso navajali kot prostozidarja, zato pa so za prostozidarja razglasili njegovega naslednika Chabrola, čeprav ni bil član ljubljanske lože. — 9. Kot je omenil že Kidrič, ima franco- ski ali moderni obredni sistem tri simbolične in štiri višje stopnje. Kidrič jih je naštel takole: učenec, pomočnik, moj- ster, izvoljenec (Élu), Škot (Écossais), vitez Vzhoda (Cheva- lier d'Orient) in vitez rožnega križa (Chevalier de Rosecroix). Dictionnaire Universe! de la Franc-Macpnerie, Éd. Navarre — Paris 1974, ki predstavlja obredne sisteme v KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 19 23 svojem drugem delu pa poimenuje štiri višje stopnje tudi ne- koliko drugače: četrta stopnja »prvi red rožnega križa« ali izvoljenec, peta »drugi red rožnega križa« ali Škot, šesta »tretji red rožnega križa« ali vitez Vzhoda in sedma »rožni križ« ali »suvereni princ rožnega križa«. — 10. B.N.—CM. FM2 fol. 3. — 11. Prav tam, fol. 4—5. — 12. Prav tam, fol. 6—7. — 13. Prav tam, fol. 50—51. — 14. Prav tam, fol. 51. — 15. Prav tam, fol. 52—53. 16. Prav tam, fol. 78—79. — 17. Prav tam, fol. 12—16. — 18. Prav tam, fol. 33—34. — 19. Prav tam, fol. 34. — 20. Prav tam, fol. 37. — 21. Prav tam, fol. 12—16. — 22. Prav tam, fol. 39. — 23. F. Kidrič, Francosko-ilirska loža ..., str. 12. — 24. Fran Zwitter: Nov seznam frankofilov v Napoleonovi Iliriji, Glasnik muzej- skega društva za Slovenijo XII, 1931, str. 48—50. — 25. Z. Nenezič, nav. delo, str. 595. — 26. F. Kidrič, Francosko iUrska loža str. 58 (v opombi). — 27. Prav tam in B.N.—CM. FM2 591 fol. 39. Leonardi pri Kidriču in Lom- bardi v prostozidarskem seznamu sta bržčas ista oseba. — 28. Prav tam. Joger pri Kidriču je v prostozidarskem sezna- mu zapisan kot Jager in je po tamkajšnjem podatku doma iz Tirolske. — 29. B.N.—CM. FM^ 591 fol. 39. — 30. F. Kidrič, Francosko ilirska loža ..., str. 11. — 31. Prav tam. — 32. B.N.—CM. FM2 591 fol. 65—66. — 33. Prav tam, fol. 75—76. — 34. Prav tam, fol. 24—30. — 35. Prav tam, fol. 18—19. — 36. A. Dimitz: Geschichte Krains von der äl- testen Zeit bis auf das Jahr 1813, IV, Theil, Laibach 1876, Str. 358; H. Costa: Die Freimaurer-Loge in lUyrien während des französischen Interregnums, Mittheilungen des histori- schen Vereins für Krain 1863, str. 42—45. — 37. Darovnica Narodnemu oziroma nekdanjemu deželnemu muzeju je iz- gubljena, v arhivskem gradivu družin Codelli in Schmid- burg pa se darilo muzeju sploh ne omenja. LIKOVNA UPODOBITEV POŠTNE POSTAJE V ŠENTOŽBOLTU FRANCE GOLOB V pričujočem sestavku želimo predstaviti plastično upodobitev poštne postaje v Šentožboltu, ki je v po- sesti Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. Pred opisom te, za kulturno zgodovino pričevalne upodobitve, pa bi uvodoma podali skromen oris kra- ja in šentožboltskih poštnih mojstrov. Šentožbolt je strnjeno naselje ob glavni asfaltirani cesti Domžale—Trojane v zgornjem delu doline Čr- nega grabna, tik pod trojanskim klancem. V času francoske okupacije je bil prav Šentožbolt med tisti-1 mi naselji, ki so bila najbolj znana po svojih napadih j na Francoze.' Duhovni oče teh napadov je bil sent-1 ožboltski župnik Anton Rozman, ki je tudi s prižnice ognjevito spodbujal svoje farane, naj napadajo Fran- coze, češ da to ni greh.^ Te svoje, po navodihh za av- strijske deželne brambovce ali »črne vojske«^, borbe- no vzpodbudne govore je podkrepil s trditvijo, da je | tudi sam sveti oče papež izobčil brezbožnega Napole- ! ona iz katoliške cerkve.* Sprva so Šentožbolt cani, ki j so imeli ob nedeljah, po cerkvenem nauku, vaje z orožjem, napadali poleg francoskih blagajn tudi francoske vojake.^ Kasneje pa se je ta obhka nekake vseljudske obrambe izrodila v hajduštvo ali cestno razbojništvo. Tako so nastali iz upora proti okupa- torju roparski napadi, povezani z željo po dobičku iz gole sebičnosti.' Ob tem naj pripomnimo, da so bili udeleženci teh roparskih napadov poleg domačinov še razni vojaški ubežniki. Zaradi teh roparskih napa- dov in pokolov je v tem času dobil Črni graben vzde- vek »Krvavi graben« J Na posebno zanimiv način je opisal tedanji razvpiti Črni graben in njegove ljudi domačin iz Krašnje, Jo- sip Podmilščak — Andrejčkov Jože. V svojih spisih Geometrski posnetek Sentožbolta (slika I) pravi med drugim: »Prišel sem sedaj v tako zvani 'čr- ni graben ' ki je dobro znan po Slovenskem zavoljo mnogih potepuhov, ki so se nekdaj klatili po tukajš- i njih gozdovih ... Marsikateri Francozek, kije srečno j ubežal ruskej zimi in neusmiljenim kozakom, je našel \ tukaj svoj grob, če ga niso nagega sredi ceste pusti- i /('... Razen Trojanske vasi, ni tu skoraj nobene hiše, j posebno kake poštene ne .. .«^ i. 24 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 Pred zgodovinskim orisom šentožboltske poštne postaje naj omenimo tudi enega izmed najstarejših geometrskih posnetkov tega kraja. Tako je med leti 1775—1782 posnel na terenu tedanjo cesto in kraje ob njej od Črnuč do Trojan zaradi delne rekonstruk- cije ceste ter ureditve potokov in hudournikov dežel- ni inženir Leopold Lieber.' Na tem geometrskem pos- netku Sentožbolta z okolico je v smeri Domžale—Tro- jane na desni strani ceste vrisan med drugim tudi pe- skokop (pesek za popravilo ceste), ki je bil v lasti po- štarja iz Šentožboha.'" Na levi strani ceste pa so vri- sana med drugimi tudi naslednja poslopja, stavbe: cerkev sv. Ožbolta, poštno poslopje, hlev in kovačni- ci /slika I/.'ii i oris poštne postaje v šentožboltu Najstarejša do danes znana omemba poštarja in s tem pošte na Šentožboltu je iz leta 1711. Takrat je namreč poizkusil prevzeti šentožboltski poštar Franc Saillinger, Ani Mariji Kraa, poštarici iz Podpeči pri Lukovici, mitnico v Podpeči.Leta 1717 pa je bila poštarica pri Šentožboltu Marija Florini.OkoH leta 1726 je bil šentožboltski poštar Mihael Pibernik,^* ki je bil tam še leta 1734.^= V Šentožboltu se leta 1728 omenja duhovnik Gregor Krivfec kot duhovnik na po- šti Sentožbolt.^* Torej je imela pošta v ŠentožboUu svojega duhovnika, tako kot pošta v Podpeči pri Lu- kovici.^' Za Mihaelom Pibernikom je prevzel okoli leta 1744 šentožboltsko pošto Kari Fiorini (verjetno Fiorini).^* Dne 29. marca leta 1756 pa sporoča Franc Janez pl. Amigoni, višji poštni upravitel na Kranjskem, cesari- ci Mariji Tereziji o potrebah popravila poštnih cest. V tem sporočilu omenja med drugim tudi novega pošt- nega upravitelja v Šentožboltu, poštarja Plaparta.^' Za poštarjem Plapartom pa pride šentožboltska pošta na približno 100 (sto) let v posest rodbine Pav- Hč.^° Prvi od te družine je omenjen kot poštar v Šentožboltu Jožef Pavlic (Joseph Paulitsch), ki ga navaja v svojem dopisu z dne 24. julija leta 1764 višji poštni upravitelj na Kranjskem Franc Janez pl. Ami- goni. V tem dopisu sporoča pl. Amigoni deželnemu poglavarju mnenje in pristanek Jožefa Pavlica, poš- tarja iz Sentožbolta, da postavi pošto na novi lokaci- ji.Jožef PavHč, poštni mojster iz Sentožbolta, paje poslal nekaj dni pred 28. 11. leta 1765 deželnemu gla- varstvu za Kranjsko dopis, v katerem opisuje svoje pomisleke proti nameravani preložitvi šentožboltske pošte.V tem dopisu je izrazil naslednje: KoHkor bi se šentožboltska pošta prestavila v Podmilj, bi se raz- dalja med Šentožboltom in Vranskim podaljšala. Pri tem bi nastale težave ob krmljenju konj, saj poštar že tako trpi na njihovem pomanjkanju, ker kmetje v okoUci redijo samo rogato živino. Ob koncu dopisa izjavlja Pavlic, da je želja po prestavitvi poštne posta- je le težnja višjega poštnega upravitelja iz Ljubljane. Ob tem pa je Jožef Pavlic obljubil, da kohkor bo pri- šlo do prestavitve poštne postaje, bo sam na novi lo- kaciji zgradil nove poštne objekte.Skoraj sočasno, dne 26. marca 1765, je tudi Franc Novak, ki je bil po- štar v Podpeči, izrazil deželnemu glavarstvu za Kranj- sko svoje razloge proti prestavitvi poštne postaje Podpeč, na Vir.^^ Prepiri o prestavitvi pošt pa so se končali leta 1765. Takrat je namreč poročal baron pl. Raab cesariti Ma- riji Tereziji o zaslišanju Jožefa Pavhča, poštarja iz Sentožbolta in Franca Novaka, poštarja iz Podpeči. V tem dopisu je podana tudi cena poštnega poslopja iz Sentožbolta z zemljo, ki je bila vredna 5.100 goldi- narjev.Ob koncu tega dopisa je tudi deželno gla- varstvo za Kranjsko zavrnilo nameravano prestavitev obeh poštnih postaj.^* Dne 5. julija leta 1765 pa poizkuša še enkrat, žal neuspešno, posredovati užaljeni idejni avtor o preme- stitvi poštnih postaj v Podpeči in Šentožboltu, Franc Janez pl. Amigoni, višji poštni upravitelj v Ljubljani, deželnemu glavarstvu za Kranjsko. V tem dopisu se ponovno zavzema za novi lokaciji poštnih postaj s pripombo, naj se obe mesti poštarjev zamenjata z no- vimi poštarji, kolikor bi ostali mesti nezasedeni.^' V prilogi k spisu je bilo dne 27. septembra leta 1783, vi- zitacijsko poročilo grofa pl. Edlinga o tedanjih pošt- nih razmerah.^* Iz poročila izvemo, da je tedanji po- štni urad v Šentožboltu vodil Janez Pavlic. Imel je dva postiljona, enega poštnega učenca, deset konj in tri nepokrite poštne vozove. Nadalje se v poročilu pripominja, da je poštar dostikrat odsoten, ker ima v Žalcu posestvo, kjer prideluje seno za konje, katere- ga ne dobi v Šentožboltu. Za priprego pri vožnji čez Trojanski klanec uporablja par volov ali konj, za kar zahteva 12 krajcarjev. Leta 1795 je bil omenjen kot poštar v Šentožboltu zopet Jožef Pavlic (Joseph Paulitsch)^'', ki je umrl 18. junija leta 1813.^^ Ime šentožboltskega poštarja Jožefa Pavlica pa je ohranjeno tudi v ljudskem izro- čilu.Izročilo navaja, daje bilo na šentožboltski po- šti postajališče in prenočišče francoskih oficirjev ter vojakov. Poštar Jožef Pavlic pa naj bi bil rokovnja- ški zaupnik in vodilni rokovnjač.^^ Jožefa Pavlica nasledi Mihael Pavlic (Michael Pau- litsch), ki je bil šentožboltski poštar do leta 1833.'^ Kot zanimivost dodajmo, da je bil v času izdelave franciscejskega katastra leta 1826 lastnik šentožbolt- skega posestva Jernej PavUč." Med leti 1834 do 1839 je bila poštni upravitelj šentožboltske pošte zelo spo- sobna Frančiška Pavlic (Francisca Paulitsch).^' Njo je nasledil sin Ignac Pavlic (Ignaz Paulitsch)^*, ki je bil kasneje poštar in trgovec.Ignac Pavhč je umrl leta 1865.*° Poslopje šentožboltske pošte z vrtom je prišlo leta 1878 v lastništvo Franca in Apolonije Smrkol.*^ Danes nas na nekdanjo poštarsko družino Pavlic spominjata dva nagrobnika. Prvi je nagrobna plošča iz kamna. Vzidana je v zunanjo fasado cerkve sv. Ožbolta in ima napis: HIER LIGT / MARIA PAU- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 25 LITSCH / GEBOHRNE SAFRAN / KAM ZUR WELT ZU / OBERLAIB ACH DEN 27. OKT. 1790 / HIEHR ALS BRAUT IM NOV 1810 / UND STARB DEN 7. SEPT. 1824 / SANFT RUHE DU EDLE GATTIN / FROME MUTTER TREUE UND / UNVERGESSLICHE FREUNDIN /. Drugi nagrobnik je litoželezna plošča, ki je vzidana v pokopališčni zid v bližini cerkve /slika II/. Na ploš- Litoželezni nagrobnik v Šentožboltu 1836 (slika II) či je napis: HIER RUHET HERR JOSEPH PAU- LITSCH K. K. / POSTMEISTER ZU ST. OSWALD GEBOREN / AM 31 JANER 1741 GESTORBEN AM 18 JUNY 1813 / DANN SEINE ERSTE / GE- MAHLINN / FRAU JOSEPHA GEBORNE RIT- TER / GESTORBEN ANNO 1774 UND DIE ZWEY- TE / CHRISTINA GEBORNE FISCHER GESTOR- BEN / AM 26 JANNER 1827 / ZUM ANDENKEN ERRICHTET VON DER / SCHWIEGR TOCHTER FRANCISCA XAU. / PAULITSCH GEBORNE PIRKNER / K.K. POSTMEISTER IN ZU ST. OS- WALD IM JAHRE / 1836 / FECIT K. K. EISEN GOSWE ... ILL. / Ta litoželezna nagrobna plošča je gotovo prvorazredni spomenik določenega obdobja in stanu ter sodi v zbirko nekega slovenskega republi- škega muzeja. Po smrti zadnjega poštnega mojstra iz družine Pavlic je postal šentožboltski poštar bližnji sosed An- zelin Novak ali, kot se imenuje v protokolu francis- cejskega katastra, Anselm Novlian.''^ O njem je napi- sal v svojih spisih Jože Podmilšak med drugim nas- lednje: »Popoldne proti štirim pridem v 5t. Ožbolt in kar naravnost mahnem jo v Rzinovo krčmo ... Go- spodu Noulijanu, tukajšnjemu poštarju in krčmarju, moram izreči prisrčno hvalo ... Ker so poštar videli, da sem grozno utrujen in da me noge bole, bili so ta- ko velikodušni, da so upregli kobilico v hlevu in me potegnili dve uri daleč do doma ... (v KrašnjoJ.«^^ Leta 1872 pa so prenesli pošto iz Sentožbolta na Tro- jane v posest družine Konšek.** Ob orisu šentožboltske pošte naj pripomnimo, da je bil poklic poštnega mojstra donosen. Tako so imeli v svojih hišah — poštnih postajah — gostilnah še pre- nočišča. Oproščeni so bili neprijetne vojaške nasta- vitve*=, za priboljšek pa so imeli še polovico od pošt- nine,*® Materialno uspešnost tega poklica potrjuje med drugim tudi naslednje: »Tako je šentožboltska poštarica Frančiška Pavlic kupila zelo obširno posest- vo pošte v Podpeči pri Lukovici«." Poleg šentožboltske in še starejše pošte v Podpeči pri Lukovici je bilo v Črnem grabnu tudi nekaj veli- kih furmanskih gostiln. Te so dajale svoje usluge šte- vilnim furmanom in prevoznikom, ki so prevažali svoje blago s »parizarji« Ob tem so eni kot drugi dobro zaslužili. Vse to pa je zatrla železnica, ki je ste- kla leta 1849 ob Savi. V ilustracijo tega gospodarske- ga nazadovanja v Črnem grabnu navajamo dopis ne- znanega poročevalca. Ta poroča med drugim nas- lednje: »... daje dobila cerkev (sv. Tomaža v Kraš- nji leta 1856) dva stranska oltarja in visok zvonik in da so posebno zavoljo tega Krašnjani hvale vredni, ker so se v teh slabih letinah in po tem ko so ob vseh zaslužek pri cesti prišli, toliko skrb za olepšanje Bož- je hiše imeli. Dokler ni bilo železnice od Dunaja do Ljubljane, so oni na veliki cesti, katera skozi faro gre, veliko zaslužili, ali zdaj je cesta vsa prazna in ubogi ljudje v pomanjkanju z/ve.«*' Podobno usodo je doživelo tudi brodarstvo na Sa- vi. Kronist Vončina nam o tem v svojem spisu poroča »... da je cerkev (v Katariji — Vrh sv. Miklavža) rev- na in da so brodniki nekdaj častili sv. Miklavža (zaš- čitnika brodarjev), sedaj jim pa hlapon pred nosom vleče.«^° Tako je s pojavom železnice šlo brodarstvo na Savi v zaton in s tem denarni darovi za obnovo cerkve. S OPIS POŠTNE POSTAJE Z OKOLICO V ŠENTOŽBOLTU Likovna upodobitev šentožboltske poštne postaje z okolico predstavlja plastično podobo iz lepenke, pa- 26 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 pirja, slame in mahu v globokem obodu. Prizor je ve- lik 31,4 X 24,5 cm, zasteklen in uokvirjen. Figure sa- me s prizori so izrezane iz papirja ter nato narisane s filigransko natančnostjo. Ob tem naj poudarimo, da so posamezne upodobljene osebe vehke okoli 14 mm. Delo je signirano desno spodaj: Alois Ruda 1842 Na tej plastični upodobitvi Šentožboha z okohco vidimo od leve proti desni naslednje /slika III/: Plastična upodobitev Sentožbolta 1842 (slika III) ^ 1. Upodobljeno je župnišče, ki je bilo enonadstrop- na stavba, krita s slamnato streho na čop. V ozadju sta slemeni dveh gospodarskih poslopij. Župnišče je bilo v letih 1941—1945 porušeno. Danes o njem ni sledu. 2. Upodobljena je cerkev sv. Ožbolta z zakristijo, ki jo obkroža pokopahšče z zidom, ob katerega je na južni strani prislonjena kapelica.*^ 3. Upodobljena poštna postaja je mogočna dvonad- stropna stavba z dvokapno streho, ki je krita z bobrovcem. Ta je na zahodni strani obhkovana na čop. Na fasadni strani levo od sredine je glavni vhod z nadstreškom in dvoramnim stopniščem, ki je dvignjeno do prve etaže. V pritličju so na le- vi in desni strani stopnišča vrata, ki vodijo v klet. Ob desni strani kletnih vrat so še dvokrilna vrata za vhod v vinsko klet. Na levi strani fasade /slika VI, črka A/ je naslikana sončna ura. Na desni strani fasade /slika VII, črka B/ pa je naslikan avstrijski grb — dvoglavi orel. Od grba malo dal- je /slika VII, črka C/ je lanterna in ob njej nasli- kana okoH 1,20 cm visoka, s polkrožnim okvirom zaključena freska s prizorom sv. Jurija v boju z zmajem. Danes je stavba nekdanje pošte obnovljena. Po dolžini je skrajšana tako, da je odpadel desni del stavbe z dvojnimi kletnimi vrati. Glavni vhodni portal je iz peščenca in ima v sredini sklepnik z inicialkama M.P. (priimek lastnice stavbe in po- štne postaje: Marija Pavlic). Na levi in desni stra- ni preklade portala je letnica 1800. 4. Upodobljen je fasadni del hleva. Zadaj za upo- dobitvijo župnišča, cerkve, pošte, hleva in svinja- ka je narisano pobočje, ki se nadaljuje levo v za- selek Prvine, desno pa v zaselek Bršlenovica. Spredaj pred fasado župnišča, cerkve, poštne po- staje in gospodarskega poslopja so na cesti upo- dobljene naslednje osebe, ah prizori: SLIKA IV 1. Furman pri pogonu konj z bičem v dvignjeni des- nici. Njegovo obleko sestavljajo: klobuk iz črne klobučevine z nižjim oglavjem in večjimi okrajci. suknjič, temnomodre barve, ki ima zadaj razpo- rek nad katerim sta dva večja gumba, hlače ozke, dokolenske, črne barve, nogavice, dokolenske, temnomodre barve in čevlji, visoki. 2. Žena z jerbasom na glavi in grabljami na levi ra- mi, katere pridržuje z levico. Njeno obleko se- Plastična upodobitev Sentožbolta — detajl (slika IV) KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 27 stavljajo: peča, bele barve, rokavci, bele barve, krilo, rdeče barve z belim modrcem, predpasnik, bele barve in čevlji, nizki. 3. Žena, ki stoji ob ograji. Njeno obleko sestavlja- jo: ovratna ruta, bele barve, rokavci, bele barve, krilo z modrcem bele barve, predpasnik, modre barve in čevlji, nizki. 4. Moški s pletenim košem na rami in popotno pali- co v rokah. Njegovo obleko sestavljajo: slamnik, rumene barve, srajca, bele barve, telovnik, bele barve, hlače, dokolenske, črne barve, nogavice, dokolenske, bele barve in čevlji, črni, visoki. SLIKA v 5. Moški v mestni obleki s popotno palico v desnici. Njegovo obleko sestavljajo: cilinder, črne barve, suknja, dokolenska, sive barve, hlače, dolge, rja- ve barve in čevlji visoki, črni; moški ima na hrbtu veliko štirioglato torbo, rjave barve. Nad pokro- vom torbe je v zvitek zavit kos modrega blaga (verjetno je to dežni plašč). Plastična upodobitev Sentožbolta — detajl (slika V) 6. Mož in žena pri prevozu blaga. Voz ima dve kole- si in pleten zgornji del (koš). Moški pridržuje z rokama držali voza. Njegovo obleko sestavljajo: klobuk iz sivega filca, ki ima visoko stožčasto štulo in široke okrajce, srajca iz platna, sive bar- ve, telovnik iz platna, sive barve hlače, dokolen- ske, črne barve, nogavice, dokolenske, sive barve in čevlji, visoki, črni. 7. Žena pritiska z rokama voz od zadaj. Njeno oble- ko sestavljajo: peča, bele barve, rokavci, bele barve in krilo z modrcem, bele barve. Krilo ima na spodnjem robu in malo nad njim prišit krasilni trak iz črnega blaga. Predpasnik je bele barve. SLIKA VI 8. Moški na vspenjajočem se vrancu, v katerega se zaganja ovčarski pes. Njegovo obleko sestavlja- jo: slamnik z velikimi okrajci, srajca, bele barve in hlače, dokolenske, oker barve s širokimi na- ramnicami. 9. Stopali dveh potnikov. Ostalo od upodobitve teh dveh figur, manjka. 10. Doprsna upodobitev sloneče žene. Verjetno je upodobljenka ena izmed družine PavHč. Njeno obleko sestavljajo: ovratna zidana ruta in rokav- ci, bele barve. Plastična upodobitev Sentožbolta — detajl (slika VI) SLIKA VII 11. Žena, ki stoji ob robu ceste. Upodobljenka je brez glave. Njeno obleko sestavljajo: ovratna ru- ta, bele barve, krilo modre barve in modre oker barve. 12. Sedeči postiljon na konju. Z desnico si pridržuje poštni rog na katerega trobi. Njegovo uniformo sestavljajo:^^ klobuk, dvorogeljnik črne barve, ki je na robovih obšit s trakom rumene barve (dvo- rogeljnik ima na vrhu rumeno pero), frak, rdeče barve s črnimi našitki, hlače, oprijete, oker barve in škornji, črni, ki segajo zadaj do zakolenja, spredaj pa pokrivajo koleno.^' 13. Ob kočiji stoječi postiljon, ki je obrnjen s hrbtom proti gledalcu. Oblečen je v enako uniformo kot na konju sedeči postiljon. S tem, da je s hrbtom obrnjen proti gledalcu sta opazna zadaj na njego- vem rdečem fraku ob razporku zavihka črne bar- ve. 14. V kočijo sta vprežena dva para konj. V njej so vidni štirje potniki. Kočija je zaprtega tipa in na- 28 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 Plastična upodobitev Sentožbolta — detajl (slika VII) rejena na vzmeti. Spodnji del kočije — to je pod- i vozje s kolesi ter spodnji del zgornjega dela koči- j je z vrati je oker barve. Vrta so dvokrilna in ima- jo na spodnjem delu naslikan državni grb — dvo- glavi orel. Ostali del kočije je poslikan črno. Ko- čija ima na levi strani vrat spredaj svetilo — la- terno. Ob tej upodobitvi šentožboltske poštne postaje z narisanimi ljudmi na cesti je opazno, da so bili upo- i dobljeni domačini oblečeni v delovna oblačila. Tako je bila ženska in moška delovna noša v Čr- nem grabnu nekaj let pred sredo 19. stoletja nasled- : nja:** Ženska delovna noša, ki je upodobljena na slikah i (lV/2, 3, V/7 in VII/11) se sestoji iz naslednjih delov: Z do gležnjev segajočim krilom z modrcem, ki je se- stavljeno iz v pasu drobno nagubanega krila na kate- rega je na zgornji del prišit modre. Krilo so olepšali tako, da so na njen spodnji del in malo višje (slika V/7) prisili trak drugobarvnega blaga. Predpasniki, ki so jih opasovale ženske, so bih krojeni čez boke ter so segali malo nad spodnjim robom krila. Na pasu, kamor so bih predpasniki prišiti, so bili drobno na- ; brani in so se podaljševali v trakove za zavezovanje. ^ Pod modrcem so imele ženske rokavce iz platna. Ro- i kavči so segali do pasu ali malo nižje in so bili tudi so- i časno zgornje oblačilo. Ženske glave, ki so upodob- ! Ijene na tej sHki, so pokrite v dveh primerih (shka \ lV/2) in (slika V/7) s pečo. V ostalih dveh primerih pa imata ženi navadni ovratni ruti z izjemo zidane ru- ; te, ki krasi vrat žene (slika VI/10). Od vseh petih na- ; shkanih žena imata samo dve (slika IV/3 in III) vidna obuvala — čevlje. • Moška delovna noša, ki je upodobljena na slikah (IV/4, V/6 in VI/8) je sestavljena iz naslednjih delov: Klobuka ali slamnika z različno velikimi okrajci in vi- šjimi ali nižjimi oglavji. Srajca brez ovratnika je bila iz platna z dolgimi rokavi. Telovnik iz platna (slika IV/4) je sestavljen iz dveh prednjih in enega zadnjega dela. Dokolenske hlače so iz irha in so črne ali oker barve. Nogavice so dokolenske ter so narejene iz do- mače volne (shka IV/4 in shka V/6). Obuvala v na- ; šem primeru so visoki čevlji iz črnega usnja. Likovna upodobitev šentožboltske pošte z okohco je, kot smo omenili popreje, signirana desno spodaj: Alois Ruda 1842. Žal, razen te signature, ne vemo o avtorju ničesar. Glede na izredno natančno in fih- gransko upodobitev bi lahko sklepali, da je bil avtor • tega dela vešč risanja. Mikavna je tudi misel, da se je avtor tudi sam upodobil na shki V/5, kot v mestno obleko oblečen popotnik z veliko rjavo torbo iz usnja na hrbtu, v katerem je bil mogoče pribor za risanje. Ob koncu tega sestavka naj poudarimo, da je upo- dobitev poštne postaje v Šentožboltu iz leta 1842 prič- evalna za kulturno zgodovino tega kraja v prvi polo- vici 19. stoletja. Iz te plastične upodobitve je razviden kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 29 izgled poštne postaje, cerkve z okolico, poštne kočije z uniformo postiljonov ter načina oblačenja tedanjih prebivalcev Črnega grabna. OPOMBE 1. VeL o napadih na Francoze v Črnem grabnu piše Ivan Vrhovnik, v članku Francozi v Črnem grabnu, Izvestja Mu- zejskega društva za Kranjsko (IMDK), Ljubljana 1909, str. 161—165. 2. Stane Stražar, Črni graben — od Prevoj do Trojan, Lukovica 1985, str. 163. — 3. Dr. Josip Mal, Zgo- dovina slovenskega naroda, 1928, zv. 7, str. 53. — 4. S. Stražar, n.d. str. 163. — 5. J. Mal, n.d. str. 53.-6. J. Mal, n.d. str. 53. — 7. Pavle Urankar, Kamniški okraj v prete- klosti. Na bregovih Bistrice, 1938, str. 59. — 8. Jože Podmi- lščak (*1845 ti 874), Spisi Andrejčkovega Jožeta, Novo me- sto 1890, str. 51, 52. — 9. Leopold Lieber je bil deželni in- ženir, ki je pričel v letih 1775—1782 z izmerami na Ljub- ljanskem barju. Njegovo ime je prvič omenjeno v Land Krainerischer Schematismus auf das Jahr MDCCLXXV kot Landschaftliche Ingenieures Herr Leopold Lieber. Zadnja omemba njegovega imena pa je v Neuer Instanzkalender auf das Jahr MDCCLXXXII. Njegovo veliko delo je v so- delovanju z Balthasarjem Hacquetom: Mappa Lithohydro- graphica Nationis Slavicae. Delo je v sredini spodaj signira- no: Lieber zu Laibach 1782. — 10. Geometrski posnetek Šentožboha hrani Arhiv SRS, mapa XIV., Ljubljana — Trojane — načrti 2—24, list št. 20. Mapa sestoji iz 23 pos- netkov teh krajev. Žal ni protokola. Na listu št. 12 je tudi podpis avtorja teh posnetkov: L. Lieber — curatus geome- ter. — 11. Majda Žontar v katalogu za razstavo: Razvoj po- štne službe na Gorenjskem do prve svetovne vojne. Razsta- va gorenjskega muzeja — Kranj 1977 pomotoma datira na strani 28. geometrski posnetek Sentožbolta v prvo polovico 19. stoletja. Pravilen čas nastanka geometrskega posnetka teg kraja je med leti 1775 do 1782, torej zadnja tretjina 18. stoletja in je delo deželnega inženirja Leopolda Lieberja. — 12. Ivan Vrhovnik, Carinska in poštna postaja Podpeč pri brdu, IMDK VI/1886, sešitek 4., str. 166. — 13. S. Stražar, Pošta v Št. Ožboltu, n.d., str. 615. —14 S. Stražar, n.d. str. 615. — 15. M. Žontar v katalogu, n.d. na str. 28 pomotoma navaja, da je bil prvi znani poštar pri Šentožboltu Miha Pi- bernik. Pravilno, prvi znani poštar je bil že leta 1711 omen- jeni Franc Saillinger in nato leta 1717 Marija Florini. — 16. France Golob, Umetnostnozgodovinska topografija Dom- žalske krajine, magistrska naloga, Ljubljana 1978 (tipkopis), str. 390. — 17. Janez Vajkard Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Grain, 1689, Vili., na strani 773 na- vaja, da je bila kapela na pošti v Podpeči posvečena Mariji. — 18. S. Stražar, Pošta v Št. Ožboltu, n.d. str. 615. — 19. Peter Ribnikar, Regesti dokumentov za zgodovino pošte, Ptt arhiv 21, Beograd 1978/fl979, str. 319. — 20. M. Žon- tar v katalogu n.d. str. 28 pomotoma navaja, da je za Mi- haelom Pibernikom prevzela poštno službo v Šentožboltu rodbina Pavlic. Pravilno se glasi, da je za Mihaelom Piber- nikom prevzel pošto na Šentožboltu Kari Fiorini, za njim Plapart in šele nato rodbina Pavlic. — 21. Ribnikar n.d., str. 320. — 22. P. Ribnikar n.d. str. 321. — 23. P. Ribnikar, n.d. str. 321. — 24. P. Ribnikar, n.d. str. 321. — 25. P. Ribnikar n.d. str. 321. — 26. P. Ribnikar, n.d. str. 322. — 27. P. Ribnikar, n.d. str. 322. — 28. P. Ribnikar, n.d. str. 323. — 29. P. Ribnikar, n.d. str. 324. — 30. Shematismus für das Herzogthums Krain, 1795, str. 62. — 31. Dan in let- nica smrti je povzeta po napisu, ki je na litoželeznem na- grobniku (pokopališče v Šentožboltu) rodbine Pavlic. 32. S. Stražar, n.d. str. 193. — 33. Ustno izročilo o domnevnem rokovnjaštvu poštarja Jožefa Pavlica izhaja iz dveh pripo- vedi, ki jih je opisal v svojem članku I. Vrhovnik, v IMDK 1909, str. 163. V prvi pripovedi je povedal zgodovinarju Franzu Schumiju domačin Danajčev Luka med drugim, da so na šentožboltski pošti napadli in umorili nekega francos- kega častnika. V drugi pripovedi pa je pripovedoval Schu- miju leta 1861 osemdesetletni domačin Kotnik, ki je bil do- ma iz Učaka (kraj je v bližini Sentožbolta), da so prišli ne- koč na šentožboltsko pošto štirje francoski častniki z vojaš- ko blagajno. Pripotovali so iz Vranskega. Zahtevali so od poštarja, da jih pelje v Ljubljano. Ko so sedli na voz, jih je voznik Koritnik na ukaz šentožboltskega poštarja popeljal v smer Vranskega preko Učaka. Na pripombo francoskih častnikov, če pelje ta cesta v Ljubljano, jih je Koritnik nala- gal, da je ta pot bližnjica. Zapeljal jih je v kraj »za Drago«, kjer so jih verjetno po dogovoru pričakali domačini, jih oropali in umorili. Ti dve pripovedi imata zrno zgodovinske resnice z naslednjim: I. Vrhovnik, n.d. navaja na strani 163, daje Franz Schumi odstopil takratnemu Deželnemu muzeju (današnjemu Narodnemu muzeju) listino s pojasnilom ka- zenske sodbe francoskega vojaškega sodišča iz Ljubljane z letnico 1810. V tem pojasnilu je navedeno, daje pet kmetov s cepci ubilo štiri francoske častnike. Ob tem pripomnimo, da so bili dne 30. 1. leta 1810 zaradi teh umorov obsojeni na smrt pred francoskim vojaškim sodiščem v Ljubljani ter 31. 1. leta 1810 tudi justificirani naslednji domačini: Andrej Gril, doma blizu Sentožbolta, Jurij Dobovšek, doma iz Sentožbolta, Martin Molka, doma iz Učaka in Luka Ško- fec, doma iz Trojan. — 34. Schematismus für Krain 1832. — 35. Arhiv SRS, št. Ožbolt, L — 190, Provinz Illyrien, Nro 190. — 36. Schematismus für Krain 1834 do 1839. — 38. Provinzial Handbuch des Laibacher Gouvernements im Königreiche Illyrien, für das Jahr 1844, str. 106 Postmeister Št. Oswald: Ignaz Paulitsch. — 39. S. Stražar, n.d. str. 617. — 40. ravno tam. — 41. Arhiv SRS, Št. Ožbolt, L — 190, Provinz Illyrien, Nro 190, Gemeinde St. Oswald 1. 1826, Protokol 1878. — 42. Ravno tam. Protokol št. 35, hišna štev. 8., Novlian Anselm. — 43. J. Podmilščak, n.d. str. 52, 53. — 44. P. Urankar, n.d. str. 62. — 45. J. Mal n'.d. str. 126. — 46. J. Mal, n.d. str. 128. — 47.1. Vrhovnik, Carin- ska ... n.d. str. 166—174. — 48. V času Napoleonove Ilirije so prevažali razno blago, kot navaja J. Mal, n.d. str. 124, tudi »... deloma čez Metliko, Ljubljano in Gorico v Milan in dalje v Francijo.« Verjetno so naši ljudje, ime se je ohra- nilo še do danes, poimenovali v spomin na te vožnje v dalj- no Francijo vse do Pariza, vozovom »parizarji«. — 49. Brez imena (verjetno župnik iz Krašnje), Ozaljšanje krašenjske cerkve. Zgodnja Danica, 1856, list 7, str. 31.-50. Vonči- na, Iz Moravč, Novice kmetijskih, obrtnijskih in narodnih reči, 1. 1883, list 87, str. 348. — 51. Opis cerkve s tlorisom, F. Golob, n.d. str. 390. — 52. Da je upodobljena uniforma postiljona narisana pravilno in času ustrezno, ilustriramo z razstavljeno uniformo postiljona (uniformi manjkajo hlače in škornji) v katalogu razstave dr. Sergej Vrišer, Tristo let mode na Slovenskem, Pokrajinski muzej v Mariboru, no- vember 1965, str. 40 in fotografija dela uniforme. Repro- dukcije. — 53. Model postiljonskih škornjev je enak mode- lu avstrijskih konjeniških škornjev iz prve polovice 19. sto- letja. Prim. S. Vrišer, n.d.. Reprodukcije, Fotografski pos- netek konjeniške opreme, škornji. — 54. Več in bolj stro- kovno o kmečki delovni noši je v knjigi dr. Marija Makaro- vič. Slovenska ljudska noša, Ljubljana 1971. 30 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 ZAČETKI LETENJA V LJUBLJANI SANDI SITAR Po neuspehu številnih poskusov, da bi človek letal po ptičje, je sla po letenju našla uresničitev z baloni; od leta 1783 je bil več kot sto let to edini možni način človeškega letenja. V tem času pa je z empiričnimi in teoretičnimi izkušnjami polagoma dozorelo spozna- nje o uresničljivosti letenja s togimi krih (brez zama- hovanja). Tako je prvi uspešno letal brezmotorno ne- mški inženir Otto Lilienthal od 1891, motorno pa — potem ko se je to leta 1901 izmuznilo Wilhelmu Kres- su v Avstro-Ogrski le zaradi neprimernega motorja — leta 1903 bratoma Wright v ZDA. Evropa je sledila Ameriki s triletno začetno zamudo, vendar so razvi- tejše evropske (dežele Francija in za njo druge) že oko- li 1909 nadomestile zaostanek. V Avstro-Ogrski je prvi letel brezmotorno Mariborčan Franz Wels leta 1906, motorno pa Igo Etrich poleti 1909, za njim pa Edvard Rusjan v Gorici jeseni 1909. Naslednja leta so bila na Slovenskem v znamenju živahne letalske de- javnosti. V tem pionirskem dogajanju pred prvo svetovno vojno Ljubljani ne gre kakšna posebna vloga, na- sprotno, prej se kaže kot razmeroma konservativno, samozadovoljno mesto, ki naj bi ga dogodki že sami poiskah, ko bo čas za to. Pa vendar se je prav na za- četku letenja z baloni odlikovala z izrednim podvi- gom, ki mu je dobesedno botroval baron Žiga Zois kot osrednja osebnost našega razsvetljenskega prero- da. Čeprav je posebej pospeševal literarno dejavnost, ni bil le mož besede, marveč tudi akcije, nujne v nje- govi poslovni dejavnosti, ki jo je spremljala tudi do- bra tehnična informiranost in poučenost. Tako je v njegovem krogu prišlo v Ljubljani ne le do prvega poskusa z letečo napravo v slovenskih, marveč tudi jugoslovanske presegajočih balkanskih razsežnostih.^ Zois se je v pismu Martinu Urbančiču, svojemu nek- danjemu oskrbniku gradu Brdo pri Kranju, tedaj pa že osamosvojenemu lastniku gradu Turn pri Pred- dvoru, 6. junija 1784 opravičil, da ga ne more nasled- nji dan obiskati, in navaja razlog: »... zum Teil auch will Ich Donnerstag unserem Freund Walter den Ge- fallen thun muss bey seiner Luftkugel Abfahrt zum Gevatter zu stehen.«^ V tem pismu pa tudi v predhodni in naslednji kore- spondenci z Urbančičem ni o tem nobenih dodatnih informacij, tako da iz citiranega zapisa razberemo le, da je Zois 7. junija 1784 botroval vzletu »zračne kro- gle«, očitno toplozračnega balona. Podatek je izre- den, saj dogodek kasni za prvim prostim poletom z balonom bratov Montgolfier, 21. novembra 1783 v Parizu, le dobrega pol leta. Točnejša bi bila primerja- va z nekaj mesecev starejšimi poskusi Montgolfierov z modeh, kajti tudi WaUerjev balon je bil najverjet- neje model — ko bi šlo za človeški polet z balonom, bi ostalo za dogodkom nedvomno več dokumentacije kot navedeni del stavka. Vendar pa do nasprotnega dokaza le ne gre povsem zavreči možnosti, da je šlo celo za poskus človeškega letenja. Preostane seveda vprašanje, kdo je bil Zoisov in Urbančičev prijatelj Walter, neposredni izvajalec poskusa z balonom. Spisek ljubljanskih meščanov v tistem času' navaja enega samega meščana s takšnim priimkom (in nobenega s takšnim krstnim imenom): Franca Walterja, suknarja, ki je postal ljubljanski meščan 30. marca 1789. Suknar je vsekakor razpola- gal s tehničnim znanjem, potrebnim za krojenje in se- šitje balona, narejenega verjetno iz kakšne lahke in goste impregnirane tkanine. Poskus z Wakerjevim balonom je očitno potekal v ožjem krogu. 29. aprila 1855 pa je neki K. Lindner priredil v Ljubljani tek- movanje več balonov — isti razlogi govore, da je šlo najverjetneje spet za modele — pri čemer je muzicira- la godba pod vodstvom kapelnika Absengerja, da je bila celotna prireditev kar pomladno praznična. Tek- movanje je potekalo morda na Rožniku (vir navaja »Rosenbüchel«), o zmagovalcu pa sta verjetno odlo- čala dosežena višina in čas vztrajanja v zraku.* Da bi videla leteti z balonom človeka, je morala Ljubljana še čakati, čeprav omenjajo viri' prvega ba- lonarja slovenskega rodu že leta 1810, ljubljanski ča- sopis* pa je objavil opis njegovega šestega poleta leta 1814. A vsi ti poleti dr. Gregorja Kraškovica so nav- duševali publiko po drugih mestih, ne na Slovenskem ali celo v Ljubljani.' Proti koncu 19. stoletja so začeli prihajati tudi v naše kraje potujoči balonarji-artisti, ki so za vstopni- no prikazali publiki polet z balonom, pod katerim so običajno še telovadili na drogu ali vrvi, na koncu pa včasih odskočili s padalom. Takšen nastop je izvedel francoski balonar N. Beudet v Mariboru leta 1885; v istem mestu sta nastopila še italijanski artist Giacomo Merighi 1889 in češki artist Jan Plaček 1903.* Šele slednji se je po nastopu v Mariboru odpravil tudi v Ljubljano. Ko so ga v hotelu Lloyd zapisali v knjigo gostov, je navedel lažno ime Leon Steffens. Njegovo pravo ime je bremenil slab prizvok zaradi več neuspe- lih nastopov ter opeharjene publike, zato je povzel tujega po tedaj zelo uspešnem ameriškem balonarju Leu Stevensu. Prvi nastop 21. junija 1903 na kolesar- skem dirkališču v Tivoliju se je končal z vžigom balo- na še med polnenjem s toplim zrakom. Teden dni kasneje je artist pred očmi številne množice napolnil svoj zakrpani balon, ki pa se je premalo dvignil, da bi varno odskočil s padalom, kakor je bilo napovedano. Vendar si ni mogel privoščiti ponovnega neuspeha, zato je vseeno tvegal skok. Padalo se ni odprlo in Pla- ček je padel na sredo zgrožene množice z višine 30 m in več. Z zlomljenima nogama in roko ter poškodba- mi glave so ga odpeljali v bolnišnico, kjer seje zdravil do 13. julija, medtem pa so Ljubljančani zbirali zanj denar. Po tem datumu v Ljubljani ni več sledu za KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 31 Plačkom — vrnil se je domov na Češko in se ni več ukvarjal z balonarstvom. — Takšno je bilo prvo sre- čanje Ljubljane z letečo napravo, s katero je letel tudi človek.' Opisana nesreča je spodbudila invalidsko upokoje- nega železničarja in tapetnika Antona Oistra iz Šiške, da je začel razvijati padalo, ki bi bilo zanesljivejše, kot je bilo Plačkovo. Oister je najkasneje tega leta (1903) začel izdelovati in spuščati toplozračne modele balonov, s katerimi je v naslednjih letih popestril sko- raj vsako množično prireditev v Ljubljani. Posebej se je potrudil pri izdelavi velikega modela cepelina leta 1908. Tega leta sta med protinemškimi demonstraci- jami 20. septembra v Ljubljani padli žrtvi Ivan Ada- mič in Rudolf Lunder. Ko se je po ulicah pomikal ve- hčasten pogrebni sprevod, je Oister spustil nad njim svojega cepelina z rdečo in črno zastavo.'" V naslednjih letih pa se je tudi pri nas razmahnilo letenje z letalnimi napravami težjimi od zraka. Franz Wels je prvi na svetu poletel z letečim krilom že leta 1906, Edvard Rusjan je letal z motornimi letali od prvega goriškega poleta 25. novembra 1909. Najbolj zagreti Ljubljančani so se morali na njegove javne na- stope (28. marca in 29. junija 1910) peljati v Gorico, kjer je do odhoda v Zagreb (septembra 1910) edinole letal s svojimi sedmimi Edami.Ko je po uspešnih zagrebških poletih konec 1910 s svojim družabnikom in financerjem Mihajlom Merčepom načrtoval turne- jo, je razmišljal tudi o nastopih v Gorici, Trstu in Ljubljani. A smrtno se j e ponesrečil 9. januarja 1911, že na svojem prvem nastopu v Beogradu. Poleti tega leta pa je Ljubljana vendarle doživela prikaz motor- nega poleta, časovno za Gorico (Rusjan), Celovcem (Zablatnik), Koprom (Auer) in Mariborom (Rziha).'^ Prvi, ki je prikazal v Ljubljani motorno letenje, je bil puljski mehanik, izumitelj in letalec Albert(o) Let- tis. Pilotski izpit je opravil 2. maja 1911 in prejel dvajseto tovrstno diplomo v Avstro-Ogrski. Svoje enokrilno letalo z razponom kril 8,75 m, dolžino tru- pa 7,50 m, težo 240 kg in motorjem 25 KM si je, pos- nemajoč Blériotova in druga letala, verjetno sam iz- delal. Z njim je nastopil v Ljubljani na binkoštno ne- deljo in ponedeljek, 4. in 5. junija 1911, na vojaškem vežbališču pri Fužinah. Prireditveni odbor je za teh- nična dela in varstvo najel gasilce. Vstopnina je bila 1 krono, v obeh dnevih pa so iztržili s prodajo vstopnic le 700 kron, kar pomeni, da je bilo znotraj prostora, kjer se je plačevala vstopnina, skupaj tudi toliko gle- dalcev; kot navadno ob takšnih priložnostih paje bi- lo zunaj tega prostora vsaj še toliko gledalcev in več. Lettis se je dogovoril za honorar 300 kron na dan, po- tem pa je nekoliko popustil in zahteval za oba dneva 500 kron. Odbor si je nakopal s to prireditvijo prek 4000 kron primanjkljaja. Glavni krivec je bilo slabo Lettisovo letenje: neprijazno vreme, šibki in neza- nesljivi motor, predvsem pa pilotova neizkušenost so ob dvomljivih letalnih sposobnostih aviona prvi dan omogočih le posamezne skoke in naposled, ko je ra- zočarana pubhka začela zahtevati svoj denar nazaj. krožni polet kakšen meter nad tlemi. Naslednjega dne je letal nekohko bolje, dosegal 5—6 m višine, a tudi s takšnim letenjem ni zadovoljil pubhke. Lettis je pred Ljubljano obiskal Gorico, v začetku oktobra 1911 pa se je udeležil Prvega avstrijskega letalskega tedna v Dunajskem Novem mestu, kjer se je hudo pone- srečil." Albert Lettis in Ivan Vidmar i i i V septembru in oktobru 1911 je v Ljubljani gosto- valo po inovativnih posebnostih najbolj originalno motorno letalo, kar so jih v obdobju pred prvo sve- tovno vojno zasnovali in izdelali slovenski pionirji. 1 Družabnika Alfonz Kjuder, ki je gradnjo letala vodil, ; financiral in ki naj bi mu bil tudi pilot, ter Ivan Ren- | čelj, glavi načrtovalec in graditelj, sta v svoje enokril- ; no letalo z Anzanijevim petvaljnim motorjem 50 KM | vgradila tri zamisli, ki sta jih tudi prijavila v patentni postopek v Avstriji, Nemčiji in Franciji: namesto pre- čnega krmarjenja s krilci ali z vihanjem koncev kril sta uvedla pomikanje celega krila levo ali desno; krilo je lahko spremenilo svoj vpadni kot, kar naj bi delo- valo v primeru strmoglavljenja kot reševalno »pada- lo«; na podoben način naj bi reševalo letalo pred pad- cem tudi spreminjanje vpadnega kota repnega stabili- zatorja. Družabnika, doma iz Trsta, sta gradila in preskuša- la svoje letalo do septembra 1911 v samotni doUni pri Vlačnem pri Sv. Trojici (Martin Krpan!) pri Pivki, i nato pa sta ga prepeljala v Ljubljano in konec sep- ; tembra ter večji del oktobra razstavljala v Narodnem i domu. Kjuder je najavljal po razstavi tudi javno le- | tenje, vstopnina za obe prireditvi pa se je plačevala že i ob nakupu vstopnice za razstavni prostor. Vendar so , Ljubljančani pokazali za prvo domače letalo v svo- ¦ jem mestu kaj malo zanimanja. Tega niso mogli spre- meniti niti pionirjema naklonjeni slovenski časnikarji in časniki.'* Edinole nemška Laibacher Zeitung je pisala o letalu in njegovih konstrukcijskih posebno- stih omalovaževajoče, češ da so vsaka zase znane že od prej, nova je le njihova skupna uporaba; nemški | 32 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 1988 Kjuder -Renčeljevo letalo na raz- stavi v Ljubljani 1911 Časopis je dvomil, da bi se te naprave v praksi obnaša- le tako, kot sta pričakovala in razglašala graditelja.'' Koliko je bilo letalo zares sposobno letenja, je tež- ko presoditi. Poskusi sredi septembra 1911 pri Vlač- nem so že morali kaj obetati, zaradi močnega vetra, ki je podrl celo hanger, pa jih ni bilo mogoče izvesti v obsegu, da bi se vsestransko preverile njegove spo- sobnosti. Kjuder je načrtoval polet od Pivke do Ljubljane, kar je bila zaradi nepreskušenega letala in neizvežbanega pilota zelo drzna misel. Vetrovno vre- me je preprečilo njeno uresničitev, zato so letalo pre- peljali z vlakom. Ob prihodu v Ljubljano se je Kjuder oglasil v uredništvu Jutra in napovedal po razstavi ne le javno letenje nad mestom, marveč tudi prenos ča- sopisa z zračno pošto v Trst. (Omenil je mladega tržaškega pilota Ivana Vidmarja, ki je le dan poprej poletel s pošto iz Benetk proti Trstu in pristal v Trži- ču, kar je pomenilo začetek zračne pošte v zgodovini slovenskega letalstva).'® Ker je bilo v naslednjih dneh zaradi slabega obiska že samo razstavljanje letalo graditeljema v izgubo, slednje Kjuder ni hotel še povečevati z letenjem. Ni pa mogoče ugotoviti, če si pri tem ni celo oddahnil, ko je imel dober razlog, da je odpovedal svoj zračni nastop. Družabnika sta se po tem neuspehu razšla in tako je bilo konec letalskega dela tudi za vsakega po- sebej. Kjuder je letalo prodal za 12.(XX) kron, kar je bilo precej pod njegovo lastno ceno. Ljubljančanom se je tako izmuznila še ena priložnost, da morda doži- ve pravo demonstracijo letenja nad svojim mestom in se pri tem sami prepričajo o (ne)uspešnosti(?) kon- strukcijsko najbolj ambicioznega letala iz slovenske- ga pionirskega obdobja. Naposled je 16. junija 1912 prvi pokazal Ljubljan- čanom »pravo« letenje dvajsetletni tržaški letalec Ivan Vidmar. Ta je imel tedaj za seboj že dobro leto uspešnega letenja: 30. maja 1911 je opravil v Milanu pilotski izpit in postal tako (za Celovčanom Jožetom Zablatnikom) drugi diplomirani pilot slovenskega ro- du; 23. julija 1911 je preletel morje med Gradežem in Trstom, njegovo letalo je bilo tedaj prvo nad tem me- stom. Z vidnim uspehom je sodeloval med 30. julijem in 6. avgustom 1911 na Prvem mednarodnem letals- kem tednu v Trstu in nato na vrsti drugih tekmoval- nih prireditev, izvedel je prvenstvene prelete Benet- ke—Tržič, Trst—Benetke, aprila 1912 je časopisje že napovedovalo njegovo letenje v Ljubljani, vendar je prej opravil turnejo Zadar, Split, Cetinje in prišel v Ljubljano šele v prvi polovici junija. Teden dni je razstavljal svoje — originalno Blériotovo — letalo v prostorih podjetja Balkan ob tedanji Dunajski cesti, 16. junija 1912 pa je izvedel nastop na vojaškem vež- bališču v Polju (po prvotnih dogovorih s prireditelji bi moral letati nad tivolskimi travniki). Tokrat se je zbrala ob vzletišču neprimerno večja množica kot na prejšnjih podobnih prireditvah in tu- di vzdušje je bilo slovesnejše (častni gostje z županom dr. Ivanom Tavčarjem, filharmonična godba itn.). Kljub temu tudi tedaj zbrana vstopnina ni zadoščala niti za pokritje stroškov. Ker je nastalo za tisoč kron izgube (tisoči gledalcev so si ogledali dogodek zunaj ograjenega prostora), so časopisi pozvali k zbiranju prostovoljnih prispevkov (ni znano, kako so se na to odzvali Ljubljančani). Vidmar je opravil v Ljubljani dva poleta, desetminutnega in dvakrat daljšega. Ker zaradi policijskih predpisov ni smel letati nad strnje- nim naseljem, je krožil nad mestnim obrobjem, in ko je peljal spodaj brzovlak, je tekmoval z njim in ga pu- stil daleč za seboj. Takšno letenje je navdušilo ljub- ljansko publiko, dogodek, ki mu je tedaj prisostvova- la, pa pomeni neosporavani krst zračnega prostora nad slovenskim glavnim mestom. Vidmar je nato še uspešno letal in tekmoval tudi v močni mednarodni konkurenci. Vso simpatijo pri slovenski publiki pa je izgubil, ko je med vojno preletel v Italijo, kjer je nato pozabljen živel." Vidmarja, ki je tako uspešno letal od leta 1911 do prve svetovne vojne, torej v obdobju, ki ga navadno kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 33 označujemo kot letalsko pionirstvo, bi le težko šteli med klasične pionirje. Ti so si večinoma sami kon- struirali in izdelovali letala, s katerimi so potem leteli. Vidmar pa se ni loteval samogradnje in tudi v piloti- ranju ni bil samouk; letal je na tovarniško izdelanih letalih in je bil izšolan, specializiran poklicen pilot, torej že letalec novega, postpionirskega obdobja. Vendar Vidmar s temi značilnostmi ni osamljen pojav. Specializacija, profesionalizacija, množična indu- strijska izdelava ter prav takšna uporaba letal, pojavi torej, ki ne pripadajo več pionirskemu obdobju, so tudi na Slovenskem prisotni in vodilni že pred začet- kom vojne.'' Prelomno s tega gledišča je leto 1912; to razmejitev potrjujejo tudi ljubljanski letalski dogod- ki od Vidmarjevega nastopa v tem letu dalje. Tako doživlja po letu 1912 tudi slovensko glavno mesto le- tenje na novi kakovostni ravni, z značilnostmi pionir- stva pa se vzporedno pojavljajo prizadevanja, ki jih je poslej ustrezneje imenovati ljubiteljska. Medtem ko večji del slednjih še vzdržujejo domačini, prevza- me pobudo v letalstvu novega razvojnega obdobja avstro-ogrsko vojno letalstvo. Od leta 1912 deluje v Gorici, prav na lokaciji, kjer je letal dve leti prej Edvard Rusjan s svojimi Edami, vojaško letališče, za Fischamendom in Dunajskim Novim mestom tretje te vrste v Avstro-Ogrski. Prvi meseci njegovega delovanja so bili v znamenju šola- nja novih pilotov, nato pa so se začeli načrtni poleti za osvajanje zračnega prostora v posebnih geograf- skih prostorih in razmerah: v priobalnem delu ob Ja- dranu, nad Krasom, med alpskimi vršaci ter prek njih, in nato vse daljši poleti za povezavo večjih mest. Tako je Rudolf Holeka, nadporočnik češke narodno- sti 24. januarja 1913 poletel z Etrichovim letalom tau- be 90 KM od Gorice do Ljubljane: z goriškega voja- škega letahšča je poletel ob pol 11. uri dopoldne, pre- letel je Ajdovščino, Vipavo, Debeli vrh (1209 m viso- ki vršac Nanosa), Hrušico, Spodnji Logatec, Vrhni- ko, Horjul, točno opoldne je bil nad Ljubljano in pri- stal na vojaškem vežbahšču v Polju. V poldrugi uri je preletel 120 km, pri tem pa je dosegel največjo višino 2400 m. Naslednji dan je izvedel nad mestnim obrob- jem nekaj letalskih poskusov, 26. januarja pa se je vrnil prek Trsta v Gorico. To je bila prva obojestran- ska letalska povezava slovenskega glavnega mesta s kraji na (zahodnem) robu etničnega ozemlja." Konec avgusta 1913 je prišlo do prvega poleta od Dunaja do Ljubljane. Ta, v tedanjih razmerah re- kordni polet, sta izvedla z dvokrilcem Lohner Ge- birgs-Pfeilfliegers 80 KM poročnik Hans Mandl (ki je letal kot diplomirani vojni pilot le eno leto, od izpita v decembru 1912 do smrtne nesreče decembra 1913), in nadporočnik Nikolaus Wagner pl. Florheim (edini avstrijski pilot vseh treh zračnih vozil: prostoletečega balona, zrakoplova in letala). Vzletela sta z letahšča Aspern, pristala v Dunajskem Novem mestu, od tam sta vzletela ob tričetrt na 9 in prek Semmeringa v pol- drugi uri dosegla Gradec, kjer sta pristala na letaUšču Lazaretfeld. Popoldne ob 5. uri 15 minut sta odletela proti Ljubljani, kjer je bila prav takrat velika telo- vadna prireditev v okviru hrvaško-slovenskega kato- Uškega shoda. Ko so ljudje zagledah tisoč metrov vi- soko hitro se bližjoče letalo, se je splošna pozornost prenesla od dogajanja na zemlji v nebo. Letalo se je spustilo na približno 600 m, trikrat zakrožilo nad Ljubljano in pristalo v Polju. Ljubljančani so poz- dravljali letalca z mahanjem in vzklikanjem, zvečer pa so imeli priložnost, da si ju od blizu ogledajo na zabavi v hotelu Union. Naslednje jutro sta namerava- la poleteti do Gorice, toda med zaganjanjem motorja Rudolf Holeka v letalu 34 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 je prišlo do eksplozije v uplinjaču, ogenj je zajel leta- lo in le hitro gašenje je preprečilo njegovo popolno uničenje.^" 28. oktobra 1913 je v Ljubljano znova priletelo Lohnerjevo dvokrilno letalo, z njim pa nadporočnika Eduard Rzemenovsky pi. Trautenegg (v začetku tega leta si je pridobil avstrijsko pilotsko dovoljenje št. 94) in častnik iste stopnje Raoul Stojsavljevič (v prvi sve- tovni vojni as z 12 zračnimi zmagami, 1. 1930 se je smrtno ponesrečil kot avstr. letalski major). Z du- najskega letališča Aspern sta odletela 25. oktobra in pristala v Gradcu, kjer sta naslednji dan popravljala električni vžig pri motorju (poklicala sta mehanika z Dunaja). 27. oktobra ob pol 4. uri popoldne sta pole- tela iz Gradca proti Ljubljani. Zaradi megle pa sta ob četrt na 5. uro pristala na tezenskem vojaškem vež- bališču. Mariborčani, ki so bili navajeni nad svojim mestom le balonov in so dan poprej prisostvovali neuspelem poskusu letenja italijanskega pilota Gio- vanna Borgottija, so tedaj prvič doživljali dogodek te vrste. Naslednjega dne pa so z veliko množico po- spremih letalca, ki sta ob 10. uri dopoldne odletela dalje proti Ljubljani. Med poletom sta imela ves čas veter proti sebi, zato sta letela tri ure in pristala v Po- lju šele ob 13. uri.^' Začetke letenja nad svojim mestom je spremljalo v Ljubljani izhajajoče časopisje z nekaj vrstičnimi po- ročili v lokalni kroniki, povsem v nesorazmerju s pro- storom, ki so ga časniki tedaj namenjali političnim, društvenim in osebnim tračam, pa tudi atraktivnejšim letalskim dogodkom drugod (na primer poletom in nesrečam cepelinov). Približno v tem razmerju na- menja svojo pozornost domačemu dogajanju v primerjavi s tujim tudi prva slovenska knjiga o le- talstvu, Jakoba Zupančiča »Črtice o zrakoplovstvu in aviatiki«, ki je izšla v Ljubljani leta 1911. Sedanje primerjave pa kažejo, da je bilo letalsko pionirstvo na Slovenskem precej bolj razgibano, kot bi lahko sodili po tovrstnih ljubljanskih dogodkih. OPOMBE L Na navedbo Jožeta Žontarja v članku Neznana pisma Žige Zoisa, Kronika, letnik 2, 1954, str. 189: »... Zois je na- šel razumevanje za vsako tehnično novost. Nekemu prijate- lju Walterju je bil za botra ob njegovem poletu z balonom,« je opozoril avtorja Janez Šumrada. 2. Arhiv SR Slovenije, Graščinski arhiv XXV, šk. 64, Zoisova korespondenca. — 3. Imenik meščanov stolnega mesta Ljubljana od leta 1786 do 1899, Ljubljana 1899, str. 35, št. 834. — 4. Laibacher Zeitung, 28. aprila 1855, str. 422. — 5. J. Tavzes, Slovenski preporod pod Francozi, Ljubljana 1929, str. 444. — 6. Lai- bacher Wochenblatt, 14. decembra 1814, ponatis v Laiba- cher Tagblattu 30. avgusta 1879. — 7. S. Sitar, Letalstvo in Slovenci 1, Ljubljana 1985, str. 29—33. —8. Ista knjiga kot v opombi 7, str. 41—44. — 9. Kot v opombi 7, str. 44—46. — 10. Po pripovedovanju Oistrovega sina Edvarda. — U. S. Sitar, Rusjanov poskus letalske industrije. Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike 9, Ljubljana 1987. —12. Kot opomba 7, glej Časovni pregled. — 13. Zarja, 7. junija 1911. — 14. Edinost, Jutro, Slovenski narod itn., septem- ber—oktober 1911. — 15. Laibacher Zeitung, 11. oktobra 1911. — 16. Jutro, 26. septembra 1911. — 17. Kot opomba 7, str. 228—235. — 18. Teza iz avtorjeve disertacije v pri- pravi Zgodovina slovenskega letalstva v pionirskem obdob- ju. — 19. Z. Šmoldas, Prukopnici českeho letectvi, Hradec Kralové 1984; Slovenec, 25. in 27. januarja 1913. — 20. H. LÖU, Österreichische Pioniere der Luftfahrt, Dunaj 1953; Slovenec, 24. in 26. avgusta 1913. — 21. Slovenec, 28., 29. in 30. oktobra 1913; Marburger Zeitung, 28. oktobra 1913. PODRUŽNICE DRUŽBE SV. CIRILA IN METODA NA GORENJSKEM DO 1918 ANDREJ VOVKO Z delovanjem slovenske narodnoobrambne organi- zacije Družbe sv. Cirila in Metoda (CMD) smo se vsaj v osnovnih potezah seznanili v prispevku o njenih po- družnicah v Združenih državah Amerike. Le-te zara- di Družbinih pravil formalno niso mogle biti vključe- ne v njeno organizacijo v habsburški državi in njiho- vo delovanje ima zato nekatere samo zanje značilne poteze.' Tokrat bo naše zanimanje posvečeno podružnicam CMD na Gorenjskem. Omenjene podružnice so bile v okviru podružnic na Kranjskem, ki so sestavljale naj- številnejšo skupino podružnic Družbe. Vodstvo CMD se je zelo zavedalo pomena dobro razvejene mreže delavnih in iznajdljivih podružnic in jih je upravičeno primerjalo s koreninami, iz katerih črpa slovenska hpa svoje življenjske sokove.^ Namen po- družnic ni bil zgolj zbiranje denarnih sredstev za fi- nanciranje sistema Družbinih otroških vrtcev in šol ter podpor najrazličnejše vrste, pač pa tudi njihovo narodnoprebudno in kulturno delovanje, zlasti v okoljih, kjer pred nastankom podružnic CMD ni bilo podobnih slovenskih društev. Delovanje podružnic CMD v posameznih krajih, prikaz števila in sestave njihovih članov ter sestava njihovih odborov za obdobje 1885—1918 nedvomno prinaša mnoge dragocene podatke tako za sjjlošno KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 35 kot tudi predvsem za krajevno zgodovino. Do teh po- datkov pridemo od primera do primera v dokaj raz- ličnem obsegu, ker so bile pač nekatere podružnice pri sporočanju podatkov o svojem delovanju bolj vestne kot nekatere druge. Vodstvo CMD se je zave- dalo pomembnosti teh podatkov in opozarjalo po- družnice na njihov pomen za bodoče slovenske zgo- dovinopisje.' Glede na že omenjeno vestnost posameznih po- družnic lahko po podatkih v Vestnikih in Koledarjih Družbe sv. Cirila in Metoda sledimo višini denarnih prispevkov, številu članov in tudi poklicni sestavi od- borov podružnic za posamezna leta. Podružnice CMD so bile glede na spol članov mešane, moške in ženske. Praviloma so nastajale najprej mešane ali moške, kasneje pa tudi ženske. Ob preučevanju delo- vanja ženskih podružnic CMD lahko ugotovimo, da so bile v takrat še zelo »moških časih« eno prvih oko- lij, kjer so se slovenske ženske dovolj enakopravno družbeno uveljavile. Zanimivo je, da so bile ženske podružnice praviloma bolj delavne kot moške, razen tega pa je tudi značilno, da je pri večini njihovih od- bornic z izjemo učiteljic in še nekaterih drugih, manj tipičnih poklicev, kot njihov poklic praviloma nave- deno »žena« ali »hči«. Ob preučevanju delovanja podružnic lahko izlušči- mo nekaj značilnosti, ki so jim več ali manj skupne na vsem slovenskem ozemlju, oziroma so vidne tudi v nekaj tistih podružnicah, ki so nastale v avstrijski državi med našimi »zdomci« zlasti v Gradcu in na Dunaju. Običajno so bile podružnice najbolj delavne ob ustanovitvi, oziroma potem, ko so se »prebudile« iz »spanja«, o katerem bo beseda nekaj kasneje. Ne tako redko se je zgodilo, da podružnice, ki so običaj- no nastale na pobudo kakega narodnostno in »ciril- metodarsko« zavzetega posameznika, kar niso mogle zaživeti. V jeziku CMD so takim podružnicam pravili »mrtvorojene«. Smrt ali tudi službena prestavitev omenjenih podružničnih »motorjev« je v najhujšem primeru pomenila za podružnice konec, oziroma »spanje«. Tako so pri CMD označevali stanje, ako podružnice leto za letom niso pošiljale nikakršnih de- narnih prispevkov ali podatkov o letnih občnih zbo- rih, številu članov in sestavi odborov. Mnogokrat so podružnice obstajale zgolj na papirju, bili pa so tudi sicer redki primeri, ko so njihovi odborniki celo pre- stopili k »sovražniku«, nemški napadalni organizaciji Deutscher Schulverein. Člani Družbe so se med seboj ločili po višini pri- spevkov ter stopnji pravic, ki so jih uživah. Pokrovi- telji Družbe so z enkratnim zneskom ali v nekaj obro- kih plačah 100 goldinarjev ah po denarni reformi na prelomu 19. in 20. stoletja 200 kron. Ti so bili ponos vsake podružnice, saj 100 goldinarjev v tistih časih ni bila majhna vsota. Na »lestvici slave« so jim sledili ustanovniki, ki so enkrat za vselej plačali najmanj 10 goldinarjev (20 kron). Ti dve kategoriji sta bili stalni, medtem ko so morali letniki (letna članarina 1 goldi- nar) ter podporniki (članarina 10 krajcarjev) svoje članstvo v podružnicah obnavljati vsako leto. Letnih skupščin Družbe so se z volilno pravico lahko nepo- sredno udeleževali le pokrovitelji, ostali pa le kot »delegati« svojih podružnic, po eden na vsakih 50 »družbenikov«. Po tem prikazu delovanja Družbe v celoti in njenih podružnic, za katerega pa se zavedam, da je zelo skop, vendar v okviru te razprave drugačen pač ne more biti, se podajmo na že obljubljeni »sprehod« po Gorenjskem, ki ga bomo začeli na njeni severni meji.* Med prvimi podružnicami na slovenskem ozemlju je bila 4. aprila 1886 ustanovljena podružnica za Go- renjsko s sedežem v Kranjski gori. Število njenih čla- nov se je od začetnih 78 leta 1898 povečalo na 100 in po nekaj nihanjih okrog leta 1907 seje število ustalilo na okrog 45. Med člani so bili štirje pokrovitelji, šest pa je bilo ustanovnikov. Med odborniki podružnice, ki so bili razen s sedeža še z Dovjega, Rateč, Bele pe- či, Jesenic, Koroške Bele, Mojstrane in Podkorena, naletimo na predsednike župnika Ivana Ažmana, no- tarja Aleksandra Hudovernika, župnika Antona Žlo- garja, zdravnika dr. Josipa Tičarja, sodnega pristava Valentina Levičnika ter notarja Karla Klandra, med drugimi odborniki pa »triglavskega župnika« Jakoba Aljaža, številne učitelje ter nadučitelje, sodne ter po- štne uradnike, gostilničarje in hotelirje. Podružnica je očitno delovala vse do leta 1918, v tem dolgem ob- dobju pa je zbrala 3.184,37 kron. Manj delavna od nje je bila njena najbližja soseda, podružnica za Dovje in Mojstrano, ustanovljena 27. septembra 1908. Kot smo videli, so se »Cirilmetodar- ji« iz obeh krajev do ustanovitve svoje vključevah v podružnico za Gorenjsko, podobno pa bomo videli tudi pri podružnicah na Jesenicah. Podružnica za Dovje in Mojstrano je imela v svojem »najdebelejšem letu« 23 članov, od tega štiri ustanovnike. Od leta 1915 je po vseh znamenjih sodeč spala, predsedniko- val ji je Josip Zupan, zbrala pa je 627,55 kron. Na Jesenicah in Savi so delovali trije otroški vrtci Družbe. Leta 1903 je bila ustanovljena podružnica za Jesenice in Koroško Belo, ki se je leta 1907 preobliko- vala v podružnico za Savo, Javornik in Koroško Be- lo. Predsednikovalo ji je kar precej ljudi, tako med njimi kot tudi med odborniki pa poleg značilnih »d- rilmetodarskih« poklicev (v začetnem obdobju du- hovniki, učitelji, posestniki, gostilničarji, trgovci, zdravniki) naletimo tudi na delavce. Leta 1906 je ime- la podružnica 149 članov, od tega 4 pokrovitelje, 7 ustanovnikov ter 138 letnikov, potem pa po upadu v obdobju 1907—1910 leta 1911 2 pokrovitelja ter 130 letnikov. Med predsedniki naletimo na topilniškega delavca in posestnika Andreja Sokliča, na tovarniške- ga delavca in posestnika Mateja Rabica, na tovarni- škega vratarja Antona Ravnika ter učitelja Milana Guština, med odborniki do leta 1907 na kaplane Va- lentina Zabreta, Ivana Prijatelja in Karla Čuka, na župnika Janeza Zabukovca, zdravnika dr. Frana Ko- goja, preddelavce Nikolaja Bernarda s Save, Ivana 36 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 Otroški vrtec Družbe sv. Cirila in Metoda na Savi pri Jesenicah 1910 Glavača, Petra Rozmana, delavca Frana Pogačnika in Vinka Lavtižarja. Podružnica je delovala do leta 1918 in prav v tem letu zbrala daleč največji prispevek 3.301,22 kron, v vsem času delovanja pa 10.371,06 kron. Posebna podružnica za jeseniško občino je bila ustanovljena 11. julija 1905 in je takrat štela 36 letni- kov, leta 1914 pa štiri pokrovitelje, tri ustanovitelje ter 45 letnikov. Predsednikovali so ji zdravnik in župan dr. Kogoj, ki je vanjo »prestopil« iz v prejš- njem odstavku omenjene podružnice, železniški urad- nik Mirko Watzak in Josip Peternelj. Odborniki so bili med drugimi učitelja Fran Fabinc in Egidij Schif- frer, posojilniški uradnik Jakob Špicar, občinski taj- nik in hotelir Lovro Humer, fotograf in pivovarnar Fr. Pavlin, natakar Rudolf Oswald, poštni uradnik Ivan Slavec, trgovec Ivan Naraks, trgovec in posest- nik Peter Sitar, brivec Fr. Novak, občinski sluga Fr. Kerstein, urar Mavricij Smolej in kljub temu, da je takrat že obstajala posebna ženska podružnica na Je- senicah železniška manipulantka Amalija Pičman, že- na železniškega uradnika Ivanka Čop ter prodajalka Ivanka Pretnar. Podružnica je zbrala 2.600,38 kron. Že omenjena jeseniška ženska podružnica je bila ustanovljena 15. januarja 1908, leta 1909 je štela 56, leta 1914 pa 40 letnikov. Predsednici podružnice sta bili hotelirka Marija Višnar ter žena železniškega uradnika Marija Jeraš, v obdobu pa poleg drugih še poštarica Marija Pšenica, otroška vrtnarica Mara Po- glajen, posestnica in trgovka Adela Baloh, modistka Ivana Čop, ženi železniških uradnikov Matilda Ham in Pepina Watzak, trgovčeva hči Rozika Morič, po- sestnice Terezija Vizjak (Bizjak), Apolonija Volk ter Marija Volk, trgovka Micika Oswald in gostilničarka Marija Peklar. Ženske »družbenice« so bile bolj iz- najdljive od njihovih moških kolegov, saj so zbrale 3.394 kron. Podružnica za Gorje in okolico je bila ustanovljena 24. junija 1898, imela leta 1900 5 ustanovnikov ter 28 letnikov, leta 1904 5 ustanovnikov in 33 letnikov, po- tem pa so jo po opaznem hiranju črtali leta 1909. Njen edini, v seznamih navedeni predsednik je bil župnik in deželni poslanec Ivan Ažman, ki smo ga že srečali kot predsednika podružnice za Gorenjsko, taj- nik nadučitelj Josip Žirovnik ter blagajnik učiteljica Terezija Stele. Podružnica je zbrala 468,50 kron. Bistveno nič uspešnejša po zbranih prispevkih ni bila 28. junija 1910 ustanovljena podružnica za Be- gunje in Breznico, pač pa je uspela v svoj odbor pri- tegniti precej več ljudi. V letu ustanovitve, ko so bile podružnice po običaju najbolj delavne, je štela 72 let- nikov, potem pa je njihovo število postopoma padalo do 30 letnikov leta 1914. Predsednik podružnice je bil tovarnar iz Zapuž Anton Stroj, tajniki nadučitelj Jo- sip Ažman iz Breznice, trgovec Viktor Baloh iz Most ter Fran Žnidar iz Begunj, blagajnik pa Erna Oman, učiteljica iz Begunj. V odboru so bili med drugimi še Fran Kunovar ter Milka Jeglič iz Žirovnice, Valentin Sturm iz Poljč ter Ivanka Jeglič iz Sela. Do leta 1917 je podružnica zbrala 547,57 kron. Podružnica za Bled in okolico je sodila med najsta- rejše, če že ne med najbolj darežljive. Ustanovljena je bila 30. marca 1886, začela svoje življenje z dvema ustanoviteljema in 26 letniki, narastla leta 1897 na pet pokroviteljev, 5 ustanovnikov in 59 letnikov, potem pa se do leta 1908 pogreznila v »spanje«, o čemer pri- ča tudi značilen pojav takega stanja — nobenih de- narnih prispevkov ter v seznamih navedeni zgolj stal- ni člani — pokrovitelji in ustanovniki. V drugo ob- dobje mirovanja je zašla podružnica po letu 1914, ko se je zbudila šele v letu 1918 z zanjo precej znatnim prispevkom 496,70 kron, kar je bil hkrati tudi največ- ji letni prispevek v njeni zgodovini. Leta 1914 je po- družnica imela 11 pokroviteljev, 6 ustanovnikov ter 70 letnikov. Predsedniki njenega odbora so bih dekan Josip Razboršek, hotelir in župan Jakob Peternel ter zdravnik dr. Gabriel Hočevar. Med odborniki zasle- dimo celotni odbor bodoče podružnice v Gorjah (Ažman, Žirovnik, Stele), trgovca Dragotina Repeta, učiteljico Katarino Drol, župnika Ivana Oblaka ter Janeza Berleca, župnika v Bohinjski Beli, posestnika Antona Hudovernika, Ivana Rusa, trgovca Pavla Homana ter tipične ženske predstavnice »Cirilmeto- darjev«, ki jih je pretežno označeval zgolj možev ali očetov pokUc — zdravnikovo ženo Josipino Hočevar, gostilničarjevo ženo Reziko Ropret ter posestnikovo hčer Julko Vovk, poleg njih pa še hotelirja Josipa Vrhunca, tesarskega mojstra Avgusta Erata ter nadu- čitelja Frana Rusa. Podružnica je zbrala 3.338,47 kron prispevkov. V Radovljici sta delovali moška in ženska podružnica CMD. Moška je bila ustanovljena 27. septembra 1892, imela v začetku 4 ustanovnike in 50 letnikov, leta 1904 2 pokrovitelja, 5 ustanovnikov ter 37 letnikov, leta 1914 pa 8 pokroviteljev, 9 ustanovni- kov, 56 letnikov ter 16 podpornikov. Do leta 1914 je redno vsako leto pošiljala prispevke vodstvu CMD, potem pa nič več v staroavstrijskem obdobju. Pred- sednika podružnice sta bila odvetnik in župan dr. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 37 Ivan Vilfan ter nadučitelj Ivan Šega, med odborniki pa poleg drugih učitelji Janko Pianecki, Andrej Cer- car in Fran Jaklič, davčna uradnika Frančišek Cebulj in Anton Gruntner, trgovca Frančišek Mulej in Leo- pold Fiirsager, okrajni glavar Alojz Rihteršič in ob- činski tajnik dr. Mirko Šmigovec. Podružnica je zbrala do leta 1913 3.059,46 kron. Radovljiška ženska podružnica je bila ustanovljena 8. avgusta 1900. Ob ustanovhvi je štela 2 pokrovhelji- ci, 2 ustanovnici, 60 letnic ter 21 podpornic, potem pa je njeno članstvo vztrajno padalo in doseglo najnižjo točko leta 1908 z dvema pokroviteljicama, dvema ustanovnicama ter 26 letnicami in se nato nekoliko dvignilo na 3 pokroviteljice, 2 ustanoviteljici ter 36 letnic leta 1914. V vojnem času je poslala prispevek samo leta 1918. V odboru ženske podružnice srečamo precej »bo- ljših polovic« odbornikov moške podružnice, kar je bil pogost primer v krajih, »obdarjenih« z dvema po- družnicama. Predsednici sta bili odvetnikova in žu- panova žena Gabriela Vilfan ter trgovčeva žena Rezi- ja Fiirsager (njuna moža smo srečah v moški podruž- nici), med odbornicami pa učiteljici Katarino Droll, ki smo jo že srečali pri blejski podružnici, kjer je bila nekaj let prej (značilnost vnetih »Cirilmetodarjev« je bila, da so se na vseh postajah svoje službene poti vključevali v tamkajšnje podružnice CMD, seveda če so bile v novem službenem kraju, pogosto pa so jih kar na novo ustanovili, če jih še ni bilo) ter Mihaelo Razinger, poročeno Huth, ženo davčnega pristava Leopoldino Čebulj, ženo davčnega nadzornika Leo- poldino Kalan ter Ano Bronek, ženo stavbnega moj- stra. Ženska podružnica je zbrala 2.703,59 kron. Tudi podružnica za Kropo, Kamno gorico in Do- bravo sodi med najstarejše, saj je bila ustanovljena 30. marca 1886. V svojem delovanju je opešala leta 1914, vmes pa je imela zelo izrazito obdobje »spanja« od leta 1898 do 1908. V prvem obdobju je imela leta 1892 7 ustanovnikov, 33 letnikov ter 2 podpornika, tik pred obdobjem »spanja« pa leta 1897 4 pokrovi- telje, 8 ustanoviteljev ter 37 letnikov. Po »prebuje- nju« je imela leta 1913 5 pokroviteljev, 4 ustanovni- ke ter 26 letnikov, zadnje prispevke (kaj skromnih 15 kron) pa je zbrala leta 1913. Poleg odbornikov iz krajev, omenjenih v naslovu, najdemo odbornika še iz Podnarta, Otoč, Posavca, Ljubnega, Mošenj, Podbrezij, Mišač, Ovšiš in Lipni- ce, torej je segla precej daleč na drugi breg Save. Med predsedniki podružnice zasledimo župnika Lovrenca Bernika ter Valentina Aljančiča iz Dobrave, izdelo- valca orgel Ignaca Zupana iz Kamne gorice, posestni- ka in trgovca Jurija Magušarja iz Krope ter župana in posestnika Antona Pogačnika iz Podnarta. V odboru so biU še A. Kapus pl. Pichelstein iz Kamne gorice, Fr. Šolar, tajnik žebljarske zadruge v Kropi, železniški mojster Lev Jerše iz Podnarta, učitelji ozi- roma nadučitelji Mirko Kovšca iz Krope, Frančišek Lavtižar iz Kamne gorice, Josip Korošec iz Krope, Ivan Žagar iz Kamne gorice, Josip Korošec iz Mo- šenj, Viljem Zirkelbach iz Podbrezij in Karol Blažič iz Ovšiš. Podružbnica je od leta 1886 do 1913 zbrala 2.176,95 kron. Leta 1899, natančneje 29. oktobra, je bila usta- novljena podružnica CMD v Tržiču. Kot je bilo po- gosto običajno, je imela največ članstva takoj po ustanovitvi leta 1900 (1 pokrovitelj, 7 ustanovnikov, 90 letnikov ter 9 podpornikov), največje denarne pri- spevke pa v letih 1900 in 1901, obakrat preko 500 kron. Število članstva je potem počasi padalo, dose- glo ponoven vrh leta 1912 s štirimi pokrovitelji, 7 ustanovniki ter 90 letniki, nato pa se je število letni- kov zmanjšalo za dve tretjini. Predsednika odbora podružnice sta bila najprej župnik Frančišek Špendal (do leta 1910), za njim pa notar Matija Marinček. Med odborniki srečamo kra- ju Tržiču primerno tovarnarje Frana Ahačiča, Rihar- da Mallyja, Nika Ahačiča, čevljarskega mojstra Le- narta Klofutarja, čevljarja Ivana Papova, kožarja Jo- sipa Štera, strojarja Frana Deua, med povsem navad- nimi odborniki, torej ne med namestniki predsedni- ka, tajnika in blagajnika pa znanega »narodnega do- brotvora« inženirja in tovarnarja Karola Pollaka, ki je CMD zapustil lepo premoženje 177.896,06 kron.' Od tradicionalnih CMD odborniških poklicev omeni- mo kaplana Josipa Potokarja ter Leonarda Zupana, učitelja Karola Widra, trgovca Frana Engelsbergerja, posestnika Ludvika Grasmajerja, notarskega kandi- data Ivana Lončarja ter sodnega uradnika Rajka Pol- laka. Kljub relativno kratkemu obstoju pa je tržiška podružnica zbrala 4.849,96 kron prispevkov, seveda brez PoUakovega volila. Preden nadaljujemo svojo pot proti Kamniku, si na povsem drugi strani Gorenjsjce oglejmo delovanje podružnice v Bohinjski Bistrici, ustanovljeni kar dva- krat, najprej 23. junija 1907 kot nedvomni »stranski izdelek« letne skupščine Družbe v tem kraju ter 25. oktobra 1911, potem ko je bila leta 1909 črtana. V prvem obdobju je podružnica zbrala le 240,16 kron, podatkov o njenem članstvu pa v Koledarjih (Vestni- kih) CMD ni. V drugem obdobju je podružnica leta 1914 »premogla« 66 letnikov ter 21 podpornikov, predsednikoval ji je trgovec Mijo Grobotek, tajniko- val je nadučitelj Ivan Rihteršič iz Srednje vasi, blagaj- nik pa je bil mesar Ivan Mencinger. V odboru naleti- mo med drugimi na mesarjevo ženo Franjo Mencin- ger, ženo gozdarskega uradnika Pavlo Burja ter nje- nega moža Josipa, postajnega načelnika Ivana Sokli- ča, železniškega skladiščnika Ludvika Crnigoja, me- sarja Frana Mencingerja, posestnika Ivana Arha ter Lovro Vojvoda, poštarja Mateja Bevca in gostilničar- jevega sina Ivana Hodnika. Z nekohko marljivejšim delom v obnovljeni podružnici so člani podružnice skupaj zbrah 1.551,64 kron članarin. V Kamniku sta v starojugoslovanskem obdobju de- lovali moška in ženska podružnica CMD. Moška je bila ustanovljena 10. marca 1889 ter je iz izjemo let 1906 in 1914 vsako leto pošiljala zbrana finančna sredstva vodstvu CMD v Ljubljani. Število članov je 38 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 bilo do leta 1900 precej ustaljeno, v dokaj tipičnem letu 1894 je štelo 2 pokrovitelja, 10 ustanovnikov, 42 letnikov ter 15 podpornikov, v letu 1900 pa 3 pokro- vitelje, 16 ustanovnikov, 101 letnika ter 74 podporni- kov. Leta 1907 in 1908 ugotovimo precejšen padec »nižjih« kategorij članstva ter prepolovitev števila si- cer »stalnih« ustanovnikov, ki so, nezadovoljni z raz- vojem stanja v CMD, le-to po vsej verjetnosti zapu- stili. Leta 1908 je bilo tako 5 pokroviteljev, 7 usta- novnikov (leto prej še 16), 48 letnikov ter 31 podpor- nikov, potem pa število članov rahlo niha gor in dol z izjemo števila članov »najtežje« kategorije pokrovi- teljev, ki se je leta 1913 povečalo na 10. Na predsedniškem mestu podružnice so se zvrstili posestnik Luka Bergant, župan, lekarnar in posestnik Josip Močnik, upokojeni okrajni tajnik Jakob Draksler, davčni uradnik Anton Križman ter odvet- nik dr. Alojz Kraut, na drugih odborniških mestih pa poleg izredno velikega števila drugih »družbenikov« učitelji Ljudevit Stiasny, Josip Hribar, Emil Adamič, Ignacij Tramte, Avgust Jensko (Jenko?), akademski slikar Makso Koželj, poštar Josip Modic, notarski kandidat dr. Vekoslav Uršič, dr. Josip Barle in Ivan Mihhonja, davčni uradniki različnih stopenj Franc Kratner, Anton Križman, Alojz Mazgon, Franc Ju- traš, Anton Maier, Rudolf Binter in Anton Fabjan, živinozdravnik N. Zadnikar, farmacevt Vekoslav Benkovič, postajni načelnik Josip Repar, tajnik mest- ne hranilnice Anton Vedlin in uradnik iste ustanove Dominik Lušin, črkostavec Janko Žagar, tovarnar Frančišek Hajek, trgovci Fran in Ivan Žargi, Anton Fintar in Janko Grašek, hišni posestnik Josip Stele ter tiskar Hinko Sax. Podružnica je zbrala 5.825,57 kron prispevkov. Kamniška ženska podružnica je bila ustanovljena 6. avgusta 1891 in je, vsaj kar se tiče denarnih pri- spevkov, delovala ves čas Avstro-Ogrske. Število čla- nic seje od 68 v letu 1893 (1 pokroviteljica, 1 ustanov- nica, 50 letnic in 16 podpornic) postopoma večalo na 94 v letu 1906 (8 pokroviteljic, 2 ustanovnici, 66 letnic ter 18 podpornic), nato pa nekohko zmanjšalo v letu 1914 na 83 članic (9 pokroviteljic, 67 letnic in 7 pod- pornic). Podružnici so predsednikovale sodnikova žena Ana Pole, županova žena Julija Močnik, hote- lirjeva žena Marija Fischer in žena predsednika mo- ške podružnice Ana Kraut. Med ostalimi odbornica- mi naletimo na učiteljici Marijo Kratner in Franjo Vrne, ženo občinskega tajnika Marijo Vremšak, trgo- včevo ženo Alojzijo Žargi, notarjevo ženo Jelo Oro- žen, posestnikovo ženo Margareto Košir, ženo davč- nega uradnika Milo Mlejnik ter posestnico Terezijo Karolnik. Kamniška ženska podružnica je zbrala 4.931,72 kron. Ker so bile podružnice CMD v Škofji Loki in Kra- nju ter v njuni okolici v avstro-ogrskem času že prika- zane na drugih mestih,® jih bomo tu prikazah zelo na kratko. V Kranju sta delovali moška in ženska po- družnica. Moška je bila ustanovljena že 28. novem- bra 1885, torej v letu ustanovitve Družbe sv. Cirila in. Metoda. Leta 1887, torej v letu ustanovitve Družbe sv. Cirila in Metoda. Leta 1887 je štela 10 ustanovni- kov, 34 letnikov in 6 podpornikov, leta 1906 je imela 115 članov, po krizi v letu 1907 pa je število padlo na 67. Leta 1914 je imela podružnica 159 članov (kar 25 pokroviteljev, 22 ustanovnikov ter 112 letnikov). Dolgoletni predsednik podružnice je bil znani veletr- govec Vinko Majdič, za njim lekarnar Franc Šavnik ter Prokurist Anton Šinkovec ml. Podružnica je zbra- la 6.031.89 kron. Ženska podružnica v Kranju je bila ustanovljena 13. avgusta 1892, imela v tem letu 106 članic (21 usta- novnic, 84 letnic ter 1 podpornico). Okoli leta 1907 je število članic padlo, nato pa se spet povečalo na 122 v letu 1914 (7 pokroviteljic, 12 ustanovnic ter 94 letnic). Podobno kot še kje je bilo tudi tu predsedništvo žen- ske podružnice v rokah žene predsednika moške, in sicer je bila to žena lekarnarja Šavnika Leopoldina, podpredsednica pa je bila žena veletrgovca Majdiča Matilda. Ženska podružnica je v višini prispevkov presegla moško, saj je v času Avstroogrske zbrala 8.838,92 kron prispevkov. Podružnico v Naklem so ustanovili sicer že 18. sep- tembra 1887, vendar pa je ves čas svojega obstoja do leta 1910 zbrala le 94,38 kron, v seznamih podružnic pa je odbor »premogla« le v obdobjih 1888—1889 ter 1906—1908. V prvem obdobju ji je predsednikoval župnik Anton Zarnik, v drugem pa kaplan Fran Pav- čič. Nič kaj uspešno ni delovala tudi šenčurska podruž- nica, ustanovljena leta 1910, ki pa je v letu 1915 že iz- ginila iz seznama podružnic, v tem času pa ni izkazan niti krajcar prispevkov. Bolj »pridna« je bila podružnica v Cerkljah, usta- novljena leta 1889, ki je imela leta 1890 100 članov, leta 1903 62 (1 pokrovitelj, 12 ustanovnikov, 49 letni- kov), leta 1907 padla na 19 članov (1 pokrovitelj ter 18 ustanovnikov), narasla leta 1909 na 51 članov ter leta 1904 padla na 29 članov (1 pokrovitelj, 18 usta- novnikov ter 10 letnikov). Podružnici so predsedni- kovali nadučitelj in župan Andrej Vavken, nadučitelj Andrej Kmet, posestnik Josip Jenko ter trgovec Ivan Kern, do leta 1918 pa je zbrala 1.965,96 kron. Zanimiv primer se je zgodil s podružnicama v Škof- ji Loki. Moška podružnica, ustanovljena 28. marca 1886, ter ženska podružnica, ustanovljena 24. fe- bruarja 1894, sta se leta 1905 združiU v mešano po- družnico. Moška je pred tem štela 79 članov (največ doslej), in sicer 1 pokrovitelja, 7 ustanovnikov, 63 let- nikov ter 8 podpornikov, ženska pa 2 pokroviteljici ter 3 ustanovnice. Naslednje leto je skupna podruž- nica štela kar 248 članov in članic (3 pokrovitelje, 18 ustanovnikov, 82 letnikov ter 145 podpornikov), ven- dar pa je to število že leta 1908 padlo na 48, leta 1914 pa se povzpelo na 62 (5 pokroviteljev, 18 ustanovni- kov, 28 letnikov ter 11 podpornikov). Moški podruž- nici sta predsednikovala najprej posestnik in deželni poslanec Blaž Mohar in nato mestni župnik Ivan To- mažič, ženski Helena Hafner, skupni pa učitelj in po- kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 39 sestnik Slavko Fils. Vse podružnice v Škofji Loki so do leta 1918 zbrale 3.516,28 kron prispevkov. Za sosednje podružnice v Železnikih, Poljanski do- lini in v Selcah je značilno, da so bile vse tri ustanovl- jene v letu 1886, prva 17. junija, druga 17. septembra in tretja 31. maja. Medtem ko sta prvi dve vsaj for- malno delovali do leta 1918, so podružnici v Selcah črtali leta 1909. Podružnica v Železnikih je štela leta 1887 24 letnikov ter 16 podpornikov, imela je svoj »počitek« od 1897 do 1908, ko je premogla vsega 1 člana — 1 pokrovitelja in se leta 1914 okrepila na 1 pokrovitelja, 19 letnikov ter 50 podpornikov. Pred- sedniki podružnice so bih župnik Jakob Mrak, nad- učitelj Josip Levičnik ter posestnik Anton Hafner (po letu 1907). Podružnica je zbrala 1.576,21 kron. Kljub zapisanemu precejšnjemu številu članov pa je dolga leta podružnico za Poljansko dolino sestav- ljal dejansko en človek — poljanski župnik Jernej Ramoveš, dolgoletni predsednik podružnice, ki je bil, kot vse kaže, od leta 1895 do leta 1912 njen edini »plačujoči« član. Podružnica je sicer štela leta 1897 56 članov (1 pokrovitelja, 3 ustanovnike, 41 letnikov ter 11 podpornikov), od leta 1903 pa do 1914 z nekaj izjemami praviloma 2 pokrovitelja, 4 ustanovnike ter 20 letnikov. Pred Ramovšem sta predsednikovala nadučitelj Anton Cirman ter duhovnik Ivan Čebašek, za njim pa Lovro Perko. Ob pomoči še nekaterih dru- gih je Ramoveš do leta 1914 zbral 2.420,30 kron. Leta 1909 črtana podružnico CMD v Selcah je do leta 1900 štela 1 pokrovitelja in 25 letnikov, potem pa I pokrovitelja in 16 letnikov, zadnje prispevke je po- slala v letu 1901. Predsednikovala sta ji posestnik in župan Franjo ŠHbar (od 1886 do 1888 ter od 1890 do 1907) in kaplan Ivan Vavpetič, do že omenjenega leta 1901 pa so zbrah 534,10 kron. Istega leta 1909 je bila v »splošni čistki« nedelavnih podružnic črtana tudi podružnica za Smlednik in okolico in to očitno mnogo prepozno, saj je 29. juni- ja 1887 ustanovljena podružnica svoje zadnje pri- spevke poslala daljnjega leta 1890. Takrat je štela II ustanovnikov, 56 letnikov ter 1 podpornika, po le- tu 1893 pa le še 1 pokrovitelja in 11 ustanovnikov. Zbrala je sicer le 377,64 kron, zato pa se je lahko po- našala s predsednikom Henrikom baronom Lazarini- jem, ki se v seznamih podružnic skupaj z ostalima od- bornikoma pojavlja do leta 1892. Zelo kratek čas je delovala podružnica za Medvode in okolico, ki so jo ustanovih 25. aprila 1912, leta 1915 pa je ne najdemo več v spisku podružnic. V ustanovnem letu je imela 1 ustanovnika in 51 letni- kov, leta 1914 pa le še 3 ustanovnike. Predsednik po- družnice je bil gostilničar na Ladji Jakob Kolenc, po- družnica pa je zbrala 672,65 kron. Na področju južno od Kamnika je najprej začela delovati podružnica za sodni okraj Brdo in to 24. sep- tembra 1886. Število članov se je od 67 leta 1887 (1 pokrovitelj, 7 ustanovnikov in 59 letnikov) povečalo na 89 leta 1904 (2 pokrovitelja, 8 ustanovnikov, 63 letnikov in 16 podpornikov, nato pa leta 1907 padlo na 2 pokrovitelja in 5 ustanovnikov. Leta 1909 so podružnico črtali, potem ko od leta 1906 ni več poši- ljala denarnih prispevkov, vendar pa je že 24. okto- bra 1907 začela delovati podružnica CMD za Brdo pri Lukovici, ki je leta 1910 in 1914 štela 69 članov (4 po- krovitelje, 5 ustanovnikov ter 60 letnikov). Med odborniki obeh podružnic srečamo nekaj zna- nih imen, tako med predsedniki prve pobudnike CMD Ivana Vrhovnika, ko je bil še župnik v Št. Go- tardu ter »graščaka« pisatelja Janka Kersnika, deka- na z Moravč Ivana Tomana, župnika iz Krašnje Fra- nčiška Kadunca, nadučitelja, župana in posestnika iz Moravč Janka Tomana, nadučitelja Ivana Janežiča iz Doba, sodnega pristava Oskarja Deva z Brda, žup- nika iz Stranj Josipa Cegnarja ter davčnega pregled- nika z Brda J. DroUa. Podružnici za Brdo so predsed- nikovali notar Josip Rahne, zdravnik Anton Furlan ter posestnik Anton Osolin iz Št. Vida, poleg njih pa so bili v odboru med drugimi še nadučitelj Anton Grmek iz Krašnje, veleposestnik Fr. Benkovič, Furla- nova žena Franja, trgovec in posestnik Ivan Smerkolj iz Lukovice, posestnik in poštar Franjo Konšek, go- stilničar in posestnik z Brda Josip Rus, graščak iz iste- ga kraja Anton Kersnik ter zdravnik Otokar Churian iz Lukovice. Starejša podružnica je zbrala do leta 1905 2.698,16 kron, mlajša pa do leta 1918 1.675,71 kron. Leta 1908 ustanovljena podružnica v Radomljah je sicer zbrala 240,71 kron, vendar so jo že naslednje le- to črtali. Podružnica za Dob in okolico je uradno ob- stajala od 13. julija 1909 do leta 1918, vendar paje do leta 1913 zbrala manj denarja kot zgornja podružnica — 204,35 kron. Do leta 1912 je štela podružnica 51 članov (6 ustanovnikov, 40 letnikov ter 5 podporni- kov), leta 1913 pa 6 ustanovnikov in 20 letnikov. Predsednika podružnice sta bila Janko Vilar in upo- kojeni učitelj Ivan Kuhar, v odboru pa med drugimi še nadučitelj Matija Hiti, posestnikova hči Franja Pirš ter gostilničar Ivo Detela. Leta 1908 (8. julija) so ustanovili podružnico CMD v Domžalah, ki so jo morali leta 1913 »oživljati«. Zbrala je 825,09 kron, štela leta 1914 1 ustanovnika, 20 letnikov in 2 podpornika, predsednikovali pa so ji Kristijan Engelman, Anton Skok in trgovec Andrej Slokar. Podobno kot domžalsko so leta 1913 »oživljali« 13. septembra 1909 ustanovljeno podružnico v Mo- ravčah, ki je do leta 1918 zbrala 512,32 kron, štela le- ta 1914 10 letnikov in 36 podpornikov in ji je predsed- nikoval nadučitelj Janko Toman, v odboru pa so bili tudi načelnik finančne straže Ferdo Kobal, uradnik posojilnice Fr. Orehek, posestnik in krojač Josip Šh- bar, poštarica Ema Lederer ter posestnik in gostilni- čar Fr. Učakar. Podružnico CMD v Mengšu so ustanovili 17. sep- tembra 1909. Leta 1914 je štela 8 ustanovnikov, 48 letnikov in 2 podpornika, zbrah do leta 1918 1.251,46 kron, predsednika sta bila Lovro Letnar in nadučitelj Edvard Bohinec. 40 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 S tem orisom smo prii notah. Veliko so peli in igrali tudi pri sosedu, mlinar- ; ju Cizmanu. Pred hišo ali v veži se je zbralo iz obeh družin do deset glasbenih navdušencev. Matej je imel močan glas, ki se mu je po mutaciji razvil v bariton. V jeseni 1875 ga je oče vpisal v II. mestno šolo na j Grabnu v Ljubljani. Tu je končal z odhčnim uspe- i hom tri razrede. V dvo- in triglasnem šolskem zboru j je pel drugi glas. Za glasbo ga je navduševal učitelj i Anton Razinger, odličen pevec, Nedvčdov učenec in koncertni sohst. Leta 1878 je začasno zapustil Ljub- j Ijano in obiskoval prva dva razreda gimnazije v Ptu- ju, kjer je poučeval njegov brat France. V šolskem zboru, ki ga je vodil učitelj glasbene šole in stolni or- ganist Anton Weixler, je pel sopran. Od 3. razreda naprej je obiskoval staro gimnazijo na Vodnikovem trgu v Ljubljani. Tu je vodil gimnazijski zbor ravna- telj orglarske šole in stolni regens cori Anton Foer- ster. Pri mašah v uršulinski cerkvi je Hubad že sam intoniral in taktiral. Po četrtem razredu, to je med mutacijo, ni pel v nobenem zboru, pač pa je dirigiral. Ob počitnicah (med petim in šestim razredom gimna- zije) so prirediU koncert v Sevnici. Nastopil je vokalni kvartet v sestavi: Franc Pogačnik-Naval, 1. tenor (pozneje svetovno znan operni pevec), Ludovik Böhm, 2. tenor, Matej Hubad, 1. bas, Josip Mihel- čič, 2. bas. Skladbe so peli večinoma iz zbirke Lavori- ka. Hubad je vadil kvartet v stanovanju sošolca Lov- šina, »posestnika« klavirja. Peli so tedaj priljubljeni Foersterjevi skladbi Njega ni. Milici, Gustava Ipavca Slovenec sem, Zvonikarjevo in druge. Ob počitnicah je pod Hubadovim vodstvom nastopil na vrtu ljub- ljanske čitalnice tudi dijaški zbor GM. V Idriji je sam kot solist predstavil Vilharjevega Mornarja.' Zborovsko petje so vneto gojili tudi v šoli Glasbene matice. Obiskovati so ga morali vsi učenci. Šolski zbor (98) je vodil učitelj violine in klavirja Anton So- chor, med njegovo odstotnostjo pa Anton Razinger. Tedaj so se pevci dijaških zborov gimnazije, realke in moškega učiteljišča domenili, da se pridružijo Glas- beni matici kot njen dijaški zbor. Sprva je štel (zbor) 80, po nekaj vajah pa že 120 pevcev. Od jeseni 1884 so vadili v mali dvorani GM, v prvem nadstropju go- stilne Pri vitezu na Bregu št. 3, nato v Bleiweis-Sou- vanovi hiši na Kongresnem trgu in v Špitalski (Stritar- jevi) ulici v prostorih Frana Ravniharja, prvega pred- sednika društva Glasbene matice. Peli so štiriglasne skladbe iz zbirke Lavorika, kjer so bile zbrane vse KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 49 Uglasbene pesmi pred čitalnico do 1885. Med njimi je bila Foersterjeva skladba Samo in Venec Vodnikovih in na njega zloženih pesmi. Dijaški zbor je od So- chorja prevzel Hubad in z njim prvič nastopil 25. marca 1885 v redutni dvorani ob navzočnosti deželnega glavarja Andreja Winklerja, ljubljanskega župana Grasselija in pred 700 poslušalci. »Ta skušnja Je bila osobito glede petja prava duševna naslada za mnogoštevilno zbrane poslušalce«, je med drugim za- pisal v poročilo GM njen tajnik Josip Paternoster. Nastop je imel velik vpliv na razvoj zborovskega pet- ja na Slovenskem in na snovanje Grossovega in Hu- badovega pevskega zbora Glasbene matice v letu 1891.2 n Matej Hubad Kot devetnajstletni mladenič je bil lahko z zborov- skimi dosežki zadovoljen, manj s študijem klavirja. Od petega razreda gimnazije se je H. preživljal z in- štrukcijami, svojega klavirja ni imel. Da bi lahko va- dil, je s sošolci klavir najel. Stanoval je v podstrešni sobici ključavničarskega mojstra Pilka na Marije Te- rezije cesti št. 4. Kar je ostalo od zaslužka inštrukcij, je porabil za obisk koncertov in gledaliških predstav. Poslušal je uprizoritev Vilharjeve spevoigre Jamska Ivanka, v nemškem gledališču ga je navdušil za študij na visoki stopnji dirigent Gustav Mahler, ki je bil tam angažiran v sezoni 1881/82. Citalniški pevski zbor je takrat vodil Vojteh Valenta, pevsko društvo »Slavec« Srečko Stegnar in pozneje učitelj in pianist na matični glasbeni šoli Julij Ohm Janusovsky. Poleti je poslušal koncerte vojaške godbe 17. pešpolka; godbi je dirigi- ral češki kapelnik Nemrawa. Kupoval je glasbene knjige in se kot samouk učil harmonije po slovenski Foersterjevi in nemški Richterjevi knjigi. Nekaj časa mu je bil mentor Foerster, sicer ni znano, ali je šolo Glasbene matice sploh kdaj obiskoval. Ob njenem nastanku je bil star 16 let. Tako so se iztekala tudi gimnazijska leta. Maturiral je 15. julija 1886, v času, ko je Fran Gerbič, operni pevec, prišel iz Lwowa v Ljubljano in tu nastopil službo prvega ravnatelja šole Glasbene matice.' VOJAŠČINA IN ŠTUDIJ Na prostovoljno odslužitev vojaškega roka je 1. oktobra odšel v Gradec. Potem ko je bil na naboru i potrjen za vojaško službo, je bil 1. oktobra sprejet v \ 17. kranjski pešpolk. Tudi brat France je bil prestav- i Ijen iz Ptuja za profesorja na graško gimnazijo. Ma- \ tej je izkoristil odlok, po katerem so maturanti lahko i hkrati služili vojaški rok in študirah na juridični fa- ; kulteti graške univerze, kamor se je vpisal Hubad. V , zimskem semestru so bila predavanja po 17^ tako da \ jih je lahko redno obiskoval. Najrajši je poslušal pro- : fesorja Sigmunda von Hauseggerja, ki je predaval o ! harmoniji. Poletnega semestra pa že ni mogel vpisati j zaradi večerne zaposlitve v vojaški enoti. Bil je član i akademskega društva Triglav; na pobudo pevcev De- : lafranceschija in Frana Gestrina je ob večernih urah : naštudiral popoln koncertni program, a po takrat ve- \ Ijavnih predpisih aktivni vojak ni smel dirigirati zbo- | ru civilistov. 30. septembra 1887 je uspešno opravil i izpit za rezervnega častnika in se vrnil domov v Po- i vodje. : Proti volji svojcev in s 106 goldinarji v žepu, ki jih \ je dobil od sorodnikov, se je odpravil na Dunaj. Do- \ mači niso pokazali volje, da bi ga finančno podprli za i študij glasbe, zato je bila njegova odločitev tem bolj J pogumna. V avstrijski prestolnici se je moral preživ- j Ijati sam z inštrukcij ami. Najtežje je bilo prvo leto. Ko je plačal malo sobico v Wiedenerhauptstrasse in najemnino za klavir, mu je denar malodane pošel. Za \ tramvaj ga ni bilo, zato je moral vsak dan pešačiti do ; stanovanja v Herrengasse 25, kjer je za 25 goldinarjev ; na mesec inštruiral dva sinova višjega bančnega urad- ! nika. Pri svojem študiju je bil dnevno prikrajšan za \ tri in pol ure. Tudi za operne predstave in za koncer- te, ki so sodili v njegov študij, mu je primanjkovalo denarja. A glasbeno literaturo je moral spoznavati, kritično ocenjevati izvajalno prakso dunajskih inter- pretov. Prav tu se je ponovno sreč{ev)al z znameni- tim dirigentom Dunajske filharmonije in direktorjem opernega gledališča Gustavom Mahlerjem. Ko je našel naslednje leto priložnost za inštrukcijo j dveh šoloobveznih otrok bližje svojega stanovanja, je,j bilo zanj nmogo lažje. Poleg splošnih predmetov je 50 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i9 inštruiral sinova bogatega pei venske pesmi 16. in 17. stoletja ter ljudskih pesmih za mešane zhbore. Transkribiral in izvajal je dela slo- ; kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 57 venskega renesančnega skladatelja 16. stoletja Jaco- busa Gallusa.'^ Dejanski uspehi v pripravah za nastanek društve- nega konservatorija so se pokazah šele takrat, ko je po končani vojni deželni glavar Mirko Lubec na po- budo Izidorja Cankarja sklical člane gledališkega konzistorija z namenom ustanovitve operne, dramske in orkestralne šole. Odbor Glasbene matice je 18. ok- tobra 1918 delegiral v gledahški konzistorij Hubada, dr. Fr. Kimovca in Antona Juga. Na podlagi sklepov seje konzistorija je odbor GM 24. marca 1919 sklenil ustanoviti konservatorij, ki je začel delovati že v jese- ni 1919, 21. maja orkestralno društvo, medtem ko je stoštiri let staro glasbeno šolo, ki je delovala v okviru nemško usmerjene Filharmonične družbe, priključil šoli Glasbene matice. Poseben odbor GM (člani od- bora so se menjavali, a Hubad je deloval v vseh komi- sijah) je pripravil program in statut za konservatorij. Poverjeništvo za uk in bogočastje je v Ljubljani z od- lokom štev. 6453, 5. januarja 1920 odobrilo Prvemu jugoslovanskemu konservatoriju za glasbo in igralsko umetnost pravico javnosti. Ravnatelj konservatorija je postal Matej Hubad. Predsednik društva Glasbene matice dr. Vladimir Ravnihar, sin prvega predsednika GM, se je na občnem zboru zahvalil učiteljskem zbo- ru in Hubadu ter poudaril, da je konservatorij naj- lepše darilo vsem, ki so delovali v matičnem društvu. Prav v tem času je tudi zbor načrtoval turnejo v Fran- cijo.^' Društvo Glasbena matica in novi glasbenovzgojni zavod sta v državi Srbov, Hrvatov in Slovencev slavi- la zmago. Število društvenih članov je naraslo na 1123, od teh je bilo 33 ustanovnih, 4 častni in 1086 rednih; matični zbor je štel 169 pevcev in pevk, na konservatoriju je poučevalo 29 učiteljev 1491 učen- cev. Zavod je finančno podprla deželna vlada, likvi- dacijska komisija deželnega odbora, odbor je kupil nove muzikalije in skrbel za razpečevanje le-teh po Hrvaškem, v Bosni in Srbiji. Glavni del zaslug gre pri teh uspehih pripisati Hubadu. A so Matičarjem isto- časno grenile neskaljeno veselje stare in nove težave. Učilnice so bile razmeščene v Vegovi, Gosposki ulici in v poslopju Filharmonične družbe na Kongresnem trgu. Stroški za vzdrževanje učnih prostorov, za plače učiteljem, za nakup instrumentov, zlasti zelo dragih klavirjev so grozeče naraščali, kar je bil glavni vzrok za neprestani pritisk Matičarjev na odgovorne uprav- ne in politične organe oblasti, da bi podržavili konser- vatorij. Proces administrativnih priprav in osebnih stikov z odločujočimi prosvetnimi in finančnimi mini- stri beograjske vlade se je zavlekel v leto 1926.^° Prva realna možnost za ustanovitev državnega konservatorija se je pojavila z objavo uredbe o Državnem konservatoriju v Beogradu, ki je veljala tudi za Zagreb in Ljubljano (Službene novine 12. ja- nuarja 1921, štev. III/8). Pogajanja so se nadaljevala 1923; takrat so Matičarji pripravili predračun, stati- stične podatke o učiteljih in učencih. Predsednik Glasbene matice je v Beogradu o pripravah obširno poročal ministroma za prosveto in finance. Izid teh prizadevanj se je pokazal leta 1926 (1. IV.), ko so konservatorij delno, in leta 1927 (1. IL), ko so ga »v celoti podržavili«. Četudi sta dosegla Hubad in predsednik GM Rav- nihar s svojimi sodelavci ob podržavljenju konserva- torija velik uspeh, učitelji z ukrepi odbora niso bih zadovoljni. Organizirani v Društvo učiteljev so že leta 1925 vložili oster protest zaradi odklanjanja in zapo- stavljanja njihovega prispevka pri upravljanju šole. Zavzeli so se za zmanjšanje učne obveznosti in za pra- vilno razvrstitev v kategorije, ravnatelja šole naj bi vohl učitelski zbor, Lajovicu so odrekali (ko še ni bil šolski nadzornik) biti član izpitne komisije; vse te zahteve je ravnatelj šole zavrnil. Kasneje je Lajovic (1928) kot šolski nadzornik na seji odbora izjavil, da mora šola preiti od rokodelskega v pravi umetniški pouk. Učitelji, ki nimajo popolne izobrazbe, so se lahko zaposlili le začasno (provizorično). Spremembe pri študiju je morala pisarna sproti evidentirati. — Vezi med odborom in učitelji niso bile nikoU pristne. Slednji so mu očitali okorelost sistema, ki je premalo skrbel za strokovni razvoj instrumentalnih soli- stov.*" hubad — vzgojitelj, ki spreminja teoretično znanje v ustvarjalno prakso Ob koncu dvajsetih in v začetku tridesetih let se je \ Hubad polagoma umikal iz javnega življenja. Dne j 31. julija 1933 je pri Opštemu odeljenju ministarstva j prosvete vložil prošnjo za upokojitev. V odboru ; Glasbene matice je deloval do začetka 1936 in na- slednjega leta 3. maja umrl. »Očeta slovenske glasbe« so pokopali na stroške banovine in občine. 29. de- cembra 1933 ga je na položaju ravnatelja konservato- ! rija nasledil njegov učenec Julij Betetto.*^ i Brez Hubada Slovenci ne bi tako zgodaj predstavili i svoje pesmi na evropskem koncertnem odru, še bolj i bi kasnih z utanovitvijo konservatorija, tako tehnič- j no in umetniško pripravljenih pevcev, pa tudi inštru- i mentalistov ne bi imeli. Brez glasbenih šol, podružnic ; Glasbene matice na slovenskem ozemlju ne bi zažive- lo v takem obsegu glasbeno življenje. Hubad je bil nadarjen in usposobljen organizator glasbenega šolst- va, izdeloval je statute, učne načrte, na podružničnih šolah nadzoroval glasbeni pouk. Enkratni učitelj je bil pred zborom ali pred solistom, od njiju je zahteval in dobil največ, kar je možno dobiti, v njegovem zbo- ' ru so peli najboljši pevci, iz njegovega razreda so od- ' hajali najboljši solisti, prekaljeni z učno metodo, ki jim je zagotavljala dolgo koncertno in operno karie- ¦ ro. Imel je sposobnost da je pri učnem procesu vzbu- ' dil naglo in nenavadno zainteresiranost pevcev zal obravnavana vprašanja; uživaU so in se včasih tudi ; zabavah, ko je s prepričevalno besedo in lastno inter- \ 58 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 IS pretacijo posameznih fraz predstavljal zvočni učinek. Govoril je o skladateljih in njihovem ustvarjanju; znal je pričarati pravljičen svet in kmalu zatem je že ob neštetih ponavljanjih pilil muzikalno prednašanje zvočnega tkiva. Pevci so mu s prej neznanim potrp- ljenjem in zavzetostjo sledili. Fortissimi so zveneli kot orgle, pianissimi so pomirjevali razburkane duhovne premike. Koliko volje in prizadevanja, koHko veliča- stnega doživljanja, pa tudi živčnih vzponov in ekslo- zij se je nabralo pri oblikovanju pravšne zvočne bar- vitosti in glasovne uravnovešenosti! Tako kot vsak učitelj solopetja je tudi Hubad sreč- aval učence z majhno inteligenco in še manjšo prid- nostjo, prišli so pevci z veliko ambicije in zgledno pridnostjo, a malo glasu. Pri obeh danih dispozicijah je bil za morebitni neuspeh kriv učitelj. Za uspeh mo- rata ob veliki muzikalnosti učenca vztrajno delati oba, učitelj in učenec. Učitelj mora trdovratno in smotrno opozarjati na napake, učenec jih mora z isto vnemo in potrpežljivostjo odpravljati. Proces tehnič- nega in umetniškega izobraževanja je zamotan, poln nastavljenih čeri. Pot do uspeha pa je posuta s trni. Mnogi učenci na tej poti omagajo; če pa ob vseh po- gojih muzikalnosti, nadarjenosti in pridnosti vztraja- jo, jim je trud bogato poplačan. In, ah se tohko truda splača vlagati v deset in večletni glasbeni študij? Vse- kakor. Samo za spoznavanje in umevanje glasbe je potreb- na od mladih nog pravilna glasbena vzgoja. Za začet- ni pouk je zelo pomemben preizkušen in široko raz- gledan glasbeni pedagog. To je tista magična sila, ki učenca spodbuja in bodri, da se z dnevno vajo vedno bolj spoznavno poglablja v skrivnost tonske govori- ce. Izpoved z njo je vabljiva tako za ustvarjalca, izva- jalca, kot poslušalca. Zato ima glasbeno izobraževa- nje izjemen pomen tudi za tiste učence, ki se ne po- svetijo glasbenemu poklicu, ampak sprejemajo sado- ve muziciranja kot ljubitelji in prijatelji glasbe. No- ben pevski učitelj na Slovenskem se ni prizadeval ta- ko dosledno in uspešno za odpravo pevskih napak kot Hubad. Noben vzgojitelj ni dal tohko znanja ti- stim, ki so imeh dovolj veselja in potrpljenja, da so vzdržali težko in dolgo pot pevske izobrazbe. Hubad je slovensko pevsko mladino naučil tega kar so se doslej hodili učit h glasbenim pedagogom velikih na- rodov. Bil je redek talent, ki je doumel vso globino pevske umetnosti. Pomen Hubadovega glasbenega delovanja je v pri- zadevanjih za obhkovanje kulturno razgledanega člo- veka. Za ta prizadevanja je prejel številna odličja, med temi ga je Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti v Zagrebu imenovala za častnega člana. V utemeljitvi je naveden sklep »za izjemen prispevek k slovenski glasbeni reprodukciji, glasbenemu tisku in harmonizaciji narodnih pesmi.« Kot izvajalec je izo- stroval glasbeni okus poslušalcev in za dirigentskim pultom je ostal neporažen suveren. Hubadovi učenci so dosegli doma in na svetovnih opernih in koncert- nih odrih vehka priznanja.*^ OPOMBE AG — Akademija za glasbo, CG — Cerkveni glasbenik, D — Delo, DS — Dom in svet, GA — Glasbena akademija, IGA — Izvestja Glasbene akademije, IGM — Izvestja Glas- bene matice, J — Jutro, LZ — Ljubljanski zvon, NA — : Novi akordi, PGM — Poročilo Glasbene matice, S — Slo- j venec. Sej. zap. GM — Sejni zapisnik Glasbene matice, SN ; — Slovenski narod, UT — Učiteljski tovariš, Z — Zbori, j ZGUS — Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem, : ZKOS — Zveza kulturnih organizacij Slovenije. — 1. Brez podpisa, Matej Hubad, šestdesetletnik. Slovenski narod 26. ' Vili. 1926, št. 194, str. 2; Ivo Peruzzi, Matej Hubad, k 40- ; -letnici kulturnega dela, Zbori, 1932, letnik VIII, str. 1—4. — 2. Narodna in univerzitetna knjižnica, muzikološki odde- i lek, sejni zapisnik Glasbene matice (sej. zap. GM), 8. IV. 1886; Poročilo GM, 1888, str, 6; Slovenski narod, 26. 111. 1886 — 3. 1. Peruzzi, Matej Hubad, Z, 1932, štev. 2, str. ' 9—10. — 4. I. Peruzzi, Matej Hubad, k 40-letnici kulturne- ; ga dela. Z, 1932, str. 9, 10; Z, 1927, 1. X., str. 41. —5. Sej. i zap. GM, 13. X. in 30. X. 1891; PGM, 1893, str. 25; I. Pe- • ruzzi. Z, 1932, str. 10. — 6. SN, 2. XII. 1891; sej. zap. GM \ 1891, 1892; IGM, 1894, str. 35. — 7. Sej. zap. GM, šolsko i leto 1891/92; SN, 13. VI. 1892; Z, 1932, str. 36; PGM, \ 1893, str. 28; LZ, 1892, št. 4, str. 249, 254; ib., 1892, št. 7, ; str. 447; IGM, 1894, str. 36, 37. — 8. LZ, št. 4, 1892, str. ; 249; štev. 1, 1894, str. 61; štev. 4, 1984, str. 252. Pri Hayd- ; novem oratoriju Stvarjenje je sodelovalo 180 pevcev, med ; njimi šolski zbor. »Vse je zvenelo čvrsto in lepo, najtežji fu- ; gitani stavki so bih izvajani fino in podrobno. Treba je izra- i ziti brezpogojno hvalo zboru in voditelju Hubadu«. Glej še ; SN, 16. XII. 1892; PGM, 1893, str. 33, 34; DS, 1893, 47; LZ, 1894, štev. 12, str. 762; IGM, 1894, str. 37, 38; IGM, 1898, str. 67.-9. LZ, 1895, štev. 4, str. 251; 1895, štev. 5, str. 322; IGM, 1898, str. 7, 67, 68; Sej. zap. GM, 20. XII. ' 1895. — 10. Izvestja GM, 1894, str. 13—23; SN, 14. VII. 1894. — 11. IGM, 1898, str. 31—47, 69, 70; LZ, št. 5, 1895, : str. 322, 327; Dom in svet, št. 8, 1896, str. 252. O koncertu \ zbora Glasbene matice so pisali časopisi iz nemškega, češke- ^ ga, hrvaškega in slovenskega govornega področja ter slo- ! venske revije. — 12. Brez podpisa, Matej Hubad, 60-letnik, 1 SN, 29. VIII. 1926, str. 2; sej. zap. GM, 17. in 27. VII. ter'- 12. IX. 1896; IGM, 1898, str. 35, 44; LZ, štev. 5, 1896, str. m 324; Z, VIII. 1932, štev. 6, str. 37, 38. V zvezi s Slovensko j protestantovsko pesmarico glej: dr. Dragotin Cvetko,. Spodbuda za prebujenje slovenskega duha. Delo, 9. II. 1984 in dr. Danilo Pokorn, Pesem slovenskih protestantov v pri-; redbah slovenskih skladateljev, Ljubljana, ZKOS, 1986,. str. 2, 3. — 13. Sej. zap. GM, 15. VII. 1899; 18. IL, 27. in^ 29. III. (izredni občni zbor) in 22. VI. 1899 (volitve novega ' odbora). — 14. Sej. zap. GM, 15. VII. 1899, 14. II. in II.' IV. 1900. — 15. Učitelji so kasneje organizirali pokojninski ¦ sklad, kamor so vplačevali svoje prispevke. — Sej. zap.i GM, 1. X. 1896; 16. IV. 1898; 14. III. 1899. — 16.' Potrpežljivost je pri učnem procesu relativen pojem, mar- j sikdaj je padla tudi kakšna trda beseda. — 17. SN, 9. in 14. j VII. 1899. — 18. SN, 3. IV. 1900.; DS, 1900, štev. 8, str. \ 254. — 19. SN, januar in 7. IV. 1900; DS, 1900, štev. 8, str. ' 254; LZ, 1900, št. 2, str. 132; DS, 1900, št. 3, str. 94.-20.5 SN, 12. XII. 1900; DS, 1901, št. 1, str. 63; LZ, 1901, št. 1, : str. 67. — 21. Sej. zap. GM, 4. IX., 13. X., 23. XII. 1908; ¦ 18. III., 16. VIII., 23. IX., 14. X., 21. XL, 14. XII. 1909;* ib. 10. X. 1910; IGM, 1910, str. 53—72. — 22. Brez? podpisa, Matej Hubad, J, 28. VIII. 1926, str. 3; Z, i. X. 1927, str. 41; Z , 1932, VIII., št. 2, str. 11. — 23.j KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 59 Sej. zap. GM, 8. X. 1903; SN, 28. VI. 1902, 8. X. 1903. — 24. Sej. zap. GM, 4. VI. 1904; IGM, 1906, str. 11; ib. 1907, Str. 34, 35; ib., 1908, str. 24, 25; SN, 24. III. 1906. — 25. SN, 27. X. 1906, 25. X. 1907; Sej. zap. GM, 1907 do 1910; ib. 8. VII., 5. IX., 20. X. 1912; ib. 4. III. 1914; IGM, 1906, str. 17. — 26. Sej. zap. 21. XI. 1909. 27. Sej. zap. 28. XI. 1909. — 28. SN, 23. XI. 1909; sej. zap. 24. XI. 1909. — 29. Sej. zap. GM, 24. XI. 1909; SN, 1908, II. I., 17. L, 31. I. 1908, 21. XI., 28. XI. 1909. —30. P. Kozina, Novi akordi, 1914, 13, str. 22—23 in 14, str. 15, 23; Musikkultur in Südösterreich, Dunaj, 1914, D. Cvetko, zeus, 111., 1960, str. 378, 380, 452, 453. — 31. Glej sejne zapisnike GM in IGM, 1908—1910; SN, 14. IX., 23. XI. 1909. Navzlic prizadevanjem odboru GM ni uspelo ustano- viti podružnično glasbeno šolo v Ribnici. Prav tako se je iz- jalovil poskus združitve šole GM z Orglarsko šolo v Ljublja- ni (Sej. zap. 11. XI. 1913) — Predlog Saše Šantla, da bi od- bor GM ustanovil podružnično glasbeno šolo v Pazinu v Istri, po daljših razpravah ni uspel. Sej. zap., 12. VI. 1918. Iz podatka v sejnem zapisniku GM od 6. 1. 1916 izvemo, da se je na Rakovniku učil tri leta gosli Anton Fabian, iz česar lahko zatrdno sklepamo, da je tam delovala že od leta 1913 podružnična šola GM. Glej še sej. zap. 14. VI. in 18. X. 1918. — 32. SN, 4. IV. 1908 in 23. IL 1911, str. 5; IGM, 1909, str. 7, 21, 25, 26 in 1910, str. 19, 20; sej. zap. GM, 20. III. 1908. — 33. Sej. zap. GM, 13. X. 1908; 14. IX. 1909 in nadaljnji zapisniki do 30. IX. 1914; SN 30. IX. 1913.—34. SN, 14. IX. 1909; sej. zap. 1914, 30. IX. —35. SN, 30. IX. 1913; sej. zap. 1917, 22. IX., ib. 1919, 24. III. — 36. Sej. zap. 29. III. 1917, 6. Vili, 18. X. 1918. V pičlih treh letih se je število učiteljev na obeh šolah povečalo od 30 na 60 s ho- norarnimi, a je pozneje zopet upadlo. Glej sej. zap. GM, 21. V. 1919, 6. X. 1921. — 37. M. Hubad, Jugoslovanski konservatorij Glasbene matice v Ljubljani, Cerkveni glasbe- nik, 1919, XL11, str. 59, 70; Sej. zap. GM, 18. X. 1918; ib. 24. III. 1919; ib. 17. XL 1920. Matični zbor je koncentriral v teh-le francoskih mestih: Strassbourg, Nancy, Reims, Lille, Paris, Lens, Lyon, Grenoble, Geneve in v Švici: Bern, Zürich. Sej. zap. GM, 16. I. 1929. — 38. Sej. zap. GM, 1919, 1920; SN, 23. VI. 1919, str. 4; SN, 19. VII. 1919, str. 5. M. Hubad, Jugoslovanski konservatorij, glej op. 37. — 39. Prvo pomoč je dobila Glasbena matica že leta 1922 od ministrstva za socialno politiko. Konec maja 1924 je bilo sprejetih z odlokom ministrstva za prosveto (O.N. br. 27.067) v državno službo deset učiteljev in naslednje leto še dva. Hubad je bil državno nastavljen leta 1922 kot upravnik Narodnega gledališča v Ljubljani. Leta 1926 (1. IV.) so bili državno nastavljeni še trije učitelji, administrator, pisarniš- ki poduradnik (zvaničnik) in služitelj konservatorija. — Glej IGA, 1939/40, str. 7, 8; sej. zap. GM, 13. I. 1927; S, 23. X. 1925, str. 3, 4; M. Hubad, Jugoslovanski konserva- torij GM v Ljubljani, UT, 27. VIII. 1919, str. 6. Hubadu je ob tem velikem uspehu podržavljenja konservatorija in ob 60-letnici življenjskega jubileja priredil odbor GM veliko slavje. V Skaručni mu je zbor GM zapel podoknico in pevs- ki zbori pred stanovanjem v Ljubljani, njegovi pevci solisti Jurij Betetto, Ljubiša llčic, Pavla Lovše in Josip Rijavec so pripravili v Unionski dvorani in v Zvezdi slavnostni kon- cert, Hubad je prejel diplomo častnega člana GM, album s slikami. — Sej. zap. GM, 10. Vili. 1926. — 40. Sej. zap. GM, 28. VI. in 28. Xll. 1925, 30. VIII. 1928. Slovenska glasbena revija, št. 1, 1951, str. 81. Podobne kritike je na račun GM in koncertne poslovalnice napisal Stanko Vurnik v Dom in svetu ter Slovencu. Tu navaja, da pevski zbor GM, ki je koncertiral na Češkem, Poljskem in v Franciji, se- daj stagnira in zanemarja gostovanja na slovenskem pode- želju. Konservatorij bi morali modernizirati, absolventi pre- malo poznajo sodobno glasbo in v njihovi izvajalni praksi pogrešamo več umetniške poglobljenosti. Glej še: DS, 1929, str. 62—65; S. 1929, maj; Sej. zap. GM, 16. II. 1929 in 8. I. 1930. Pevski zbor GM je po Hubadu prevzel Srečko Kumar, »najvrednejši naslednik, mlad, temperamenten, do skrajno- sti delaven in vztrajen, pevci slede njegovi sugestivni roki.« SN, 9. V. 1924.-41. Sej. zap. GM, 1933, 3. VI. in U. VI.; ib.; 1933, 29. XII. — 42. Brez podpisa, Matej Hubad — šestdesetletnik, SN, 28. VIII. 1926, str. 2. Brez podpisa, Matej Hubad, k 60-letnici njegovega rojstva, J. 28. VIII. 1926, str. 3; Z, 1932, letnik VIII, št. 1, str. 3,4; ib., 1932, št. 2, str. 12; CG, 1919, leto XLII, št. 5, 6, str. 48; SN, 19. VII. 1919, str. 5. — Na predlog Umetniškega oddelka prosvetne- ga ministrstva je kralj odlikoval z redom Belega orla uprav- nika Narodnega gledališča v Ljubljani Mateja Hubada. SN, 27. VI. 1924, št. 145; ib. 5. VIL 1924, št. 151. Kumar je predlagal reorganizacijo zbora, ustanovitev zborovodske šole in — ponovno — mladinskega zbora. ZAČETKI ELEKTRIFIKACIJE SPODNJE IN ZGORNJE ŠIŠKE BRANKO ŠUŠTAR »O 20. stoletju prerokujejo, da bode stoletje elek- trike«, je na pragu novega, dvajsetega stoletja govoril ljubljanski župan Ivan Hribar. A tedaj so se njegovi someščani električnih žic še bali in le neradi sprejema- li to novost,' čeprav so ljubljanske ulice od leta 1898 poleg plinskih osvetljevale tudi električne luči. Raz- svetljava glavnega mesta dežele Kranjske pa je zbuja- la željo po posnemanju tudi v predmestjih. Spodnja Šiška, nekdaj prva vas ob poti iz Ljublja- ne na Gorenjsko, v začetku 19. stoletja ni štela niti 500 ljudi, ob koncu stoletja pa je imela že štirikrat več prebivalcev. Postajala je del ljubljanskega predmest- ja in leta 1900 je bivalo tam 4900 ljudi, četrt stoletja zatem pa so cenili prebivalstvo Spodnje Šiške na pre- ko 8000 ljudi. Že v letih pred prvo svetovno vojno so čutili Šiškar- 60 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 19 ji potrebo po modernizaciji razsvetljave, ki-je bila ta- ko pomanjkljiva, da je bila že leta vzrok za pritožbe. Majhne petrolejske svetilke, ki so do tedaj svetile v ši- šensko temo in občino precej stale, so zeleh zamenjati za kaj boljšega. In kaj je boljše: plin ali elektrika? Leta 1911 je občinski odbor Spodnje Šiške razmiš- ljal o uvedbi plinske ali električne napeljave ter se in- formiral pri ljubljanskem magistratu o možnostih. Ker bi bila napeljava plinovoda zaradi oddaljenosti plinarne stala preveč, je prišla v poštev edinole elek- trična luč. A samo za razsvetljavo bi bila električna napeljava neumestna in predraga. Tako je županstvo v Spodnji Šiški konec leta 1912 povprašalo pri privat- nikih ter poizvedelo, da bi potrebovali za »električno razsvetljavo: 308 žarnic, eno obločnico, za gonilno si- lo: 22 konjskih sil in sile za dve pumpi,« za cestno razsvetljavo pa bi prišlo v poštev čez 1500 m cest. A kje dobiti elektriko? Mestni magistrat je še ko- nec leta 1913 menil, daje ureditev električnega omre- žja v Spodnji Šiški odvisna od bodoče hidrocentrale na Ljubljanici. Deželni odbor Kranjske pa se je nade- jal, da bo mogoče priključiti Spodnjo Šiško na omrežje kakšne od deželnih elektrarn, morda že pri- hodnje leto ob dograditvi daljnovoda iz Završnice. Tako so občini Spodnja Šiška ostale le obljube in odločili so se, da cestno razsvetljavo izboljšajo s pe- trolejskimi obločnicami. Zadeve so se lotih previdno, zbirali ponudbe in maja 1913 sklenili naročiti za pos- kušnjo eno 800-svečno svetilko sistema Perpetua za ceno okoli 200 kron ter jo postaviti na enem izmed glavnih cestnih križišč občine. A z njo Siškarji niso bili zadovoljni. Konec leta 1913 je dunajska družba za razsvetljavo Lux-Licht ponudila občini, da ji — brez obveze naku- pa — poskusno postavi svojo svetilko, pa so preizku- sili še to. Občinski odbor se je marca 1914 res odločil za nakup desetih 1000-svečnih njihovih svetilk po ce- ni 210 kron za kos. Kupnino pa so nameravali kriti z rednimi letnimi občinskimi dohodki ter jo plačati v treh obrokih v dobrih dveh letih. Svetilke so res kma- lu prišle in ko so jih v začetku maja montirali na lese- ne drogove, je Spodnja Šiška dobila boljšo cestno razsvetljavo. A že tedaj so se nadejali, da »le začas- no, in sicer do tedaj, ko bode občino mogoče preskr- beti z modernejšo električno razsvetljavo.«' ELEKTRIČNA ZADRUGA V SPODNJI SlŠKI Med prvo svetovno vojno so lahko spoznavali upo- rabo elektrike od bhzu, saj je imela vojska v arzenalu v Spodnji Šiški takšno napeljavo za svoje potrebe.^ Kmalu po koncu vojne pa so sredi leta 1919 začeh z organiziranjem električne zadruge* ter avgusta že sklicali ustanovni občni zbor Električne zadruge v Spodnji Šiški, ki je imela »namen preskrbeti in odda- jati članom električni tok za razsvetljavo in gonilno silo za obrt.«^ Tedaj so sprejeli zadružna pravila ter izvolili načelstvo in nadzorstvo: prvemu je predsedo-. val trgovec Ivan Bajželj, drugemu pa Jože Seidl. Članski delež je znašal 100 kron (že spomladi nas- lednje leto so ga povišali na 300 kron), vsak zadruž- nik pa je za poslovanje zadruge jamčil še z dvakrat- nim takim zneskom. Zadruga je postala članica Zveze slovenskih zadrug. »Glava firme« na dopisih Električne zadruge v Spodnji SiSki Dovoljenje za ureditev električnega omrežja na po- dročju mesta Ljubljane — k mestu je od leta 1914 spadala tudi prej samostojna občina Spodnja Šiška — je mestna občina ljubljanska sicer električni zadru- gi dala, a le do prekhca. Glede odkupa zadružnega omrežja pa si je mesto pustilo proste roke.* Čeprav je že od konca 19. stoletja delovala mestna elektrarna, ta ni mogla kriti čedalje večje porabe elektrike in predmestja ter okoliške vasi so bile odvisne od lastne akcije. Se leta 1922 je, kakor vsako leto jeseni, mesto izdalo razglas o štednji z električnim tokom v zgod- njih večernih urah, ker so bih stroji v elektrarni pač preobremenjeni.' Šišenska zadruga pa si je zagotovila električno energijo iz Česnove elektrarne' v Brodu pri Tacnu, ki je začela obratovati leta 1910 najprej za potrebe šent- viške obrti, kasneje paje oddajala tok tudi v Dravlje, Trato in Podgoro. Pa tudi v Šiško. Trajalo je leto dni, da je bila zadruga z napravo omrežja gotova (10. avgusta 1920)° in na zadnjo sep- tembrsko nedeljo leta 1920 so v Šiški prvič zažarele električne svetilke. Takrat so priredili otvoritveno ve- selico.'" Na njej so predstavili delovanje električne razsvetljave, rajanje pa so podaljšali pozno v noč ter »vsied prekoračenja policijske ure« plačali 120 kron globe. Prav toliko pa so odšteli elektrarni Česen za porabo toka. A z veselico niso imeli izgube in večji del dobička (tega je bilo za dobrih 12.000 kron) so si menda razdelili kar trije člani vodstva. Najprej so poskrbeli za javno razsvetljavo in jo ta- ko po sedmih letih spet izboljšali. Tokrat z elektriko. Javna razsvetljava je na novo zagorela konec oktobra 1920 in skrb zanjo sta si delila šišenska zadruga in me- sto, ki je tudi prispevalo k stroškom." V januarju leta 1921 pa so — če že ne prej — prišli na vrsto še posamezni člani zadruge in tako so v ja- nuarju napeljali elektriko šestnajstim, februarja je dobilo tok še ducat Šiškarjev, nato pa do jeseni še štirje do sedem interesentov mesečno. Do septembra kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 1988 61 1921 je plačalo napeljavo toka 72 članov, ki so za in- stalacije dali od nekaj sto do 7.600 kron. Večina je morala zbrati za hišno napeljavo poldrugi tisočak de- narja. Zadruga je poslovala bolj po domače brez urejene- ga knjigovodstva in po Šiški se je govorilo, da je vodstvo zadruge »z električnim denarjem kupovalo vole in krave«. Pomlad leta 1921 je bila kar živahna: član nadzorstva je obvestil sodišče, da premoženjsko stanje zadruge ne ustreza bilanci (manjkali so podat- ki o števci in žarnicah), spor pa je dobil tudi politično ozadje. Na dan občinskih vohtev — vohh so ljub- ljanski mestni svet — so se 26. aprila 1921 pojavili po Šiški letaki, ki so napovedovali »sodnijsko revizijo proti električni zadrugi šišenskih JeDeeSarjev« in propagirali tretjo volilno skrinjico NNS (Narodno napredne stranke). Ah je to kaj vplivalo na vohlne re- zuhate'^ od vseh oddanih glasov v Spodnji Šiški jih je bilo 1/3 za komuniste, po 1/5 za rivalski JDS (Jugos- lovansko demokratsko stranko) in NNS ter 1/10 za Slovensko ljudsko stranko — ni prav jasno. Kasneje pa je sodišče ugotovilo, da »prometa z govejo živino ni bilo pri zadrugi nobenega«, uporabljali pa so staro računovodsko knjigo bivše mesarije Favai. A nasprotja v vodstvu zadruge še niso minila. Ta naj bi obravnaval izredni občni zbor zadruge. Intere- senti so zanj zbirali podpise od hiše do hiše z obljubo, »da naj se podpišem, da bo luč po letu cenejša«, ka- kor so kasneje izjavljah podpisniki. Avgusta 1921 so zadružniki ugotavljali, da je bilo napadanje zadruge le strankarsko in ne gospodarsko in želeli takšno de- bato končati enkrat za vselej. Zadruga je poslovala precej na tesno in zaradi večjih izdatkov tudi zviševa- la ceno. Pojavljali pa so se tudi predlogi — predvsem premožnejših v vodstvu — da bi zadrugo preosnovali v delniško družbo in tako dobih manjkajoči denar. A misel o razdružitvi zadruge, ki se je pojavljala še leta 1923, so zadružniki zavrnih. Da očitki vodstvu vendar niso bili brez osnov, se je pokazalo v februarju 1924, ko je predsednik zadruge dobil zaradi različnih nerednosti nezaupnico in je od- stopil. Nekaj mahinacij je bilo z žarnicami (te je kupi- lo vodstvo in jih potem odstopilo zadrugi v njeno fi- nančno škodo), leta 1923 pa je v enega od transfor- matorjev udarila strela, ki je napravila za 24.000 kron škode, saj ni bil zavarovan. Zadruga je vsaj do jeseni 1923 delovala »kar tja v en dan brez proračuna« ter odplačevala dolg. Zato ni bilo nič čudnega, da je aprila leta 1924 izredni občni zbor (sklic tega je zahte- valo 55 zadružnikov) izvolil — med razgibanim zbo- rovanjem — novo vodstvo zadruge, ki mu je načelo- val Jože Seidl. Razprtij pa še ni bilo konec. Ob veselju nad elektriko, ki je od septembra 1920 svetila v Spodnji Šiški, je bilo med člani tamkajš- nje Električne zadruge kar živahno zaradi prepi- rov in težav pri poslovanju. Ko so jeseni 1924 spet obravnavali spore v zadrugi, so bili mnenja, da je bila nestrokovna organizacija vzrok nesporazumov, ter želeli »da se politika ne vnaša v gospodarstvo, ter da se napravi enkrat red v vodstvu«. Sloga v načelstvu zadruge (to je tedaj vodil inž. Ivan Dedek) je res pri- pomogla k uspešnejšemu delu. Leta 1925 so sprejeli nova pravila, po katerih so lahko uporabljali hišni posestniki tok le zase in za svoje stranke v hiši, obrtniki pa le za svoje poslovne lokale. Zadružni delež je znašal 75 din in dajal pravi- co do uporabe »125 Wat ali 125 sveč«, za uporabo motorjev (gonilne sile, so rekli takrat) pa seje moralo plačati za vsako konjsko silo 5 deležev. A že leto za- tem, ko je bila zadruga poslovno aktivna, so menih, da so jim deleži le v breme. Do srede leta 1926 so razširili cestno razsvetljavo in jo okrepili pa tudi znižali ceno toku za 25 par pri kWh. Takrat so tudi prvič razpravljali o interesu mestne občine, da bi Spodnjo Šiško priključili na omrežje mestne elektrarne. Toda s Česnovo elektrar- no na Brodu, ki jim je dobavljala tok, so bih vezani s pogodbo do leta 1930. Ta šišenska električna zadruga je bila od svoje ustanovitve članica revizijske zveze li- beralne smeri: Zveze slovenskih zadrug. Ta ji je daja- la tudi kredh (do 100.000 din z 9,5% obrestmi), za katerega so jamčili člani načelstva. Ob izstopu takš- nega poroka iz zadružnega vodstva pa so iskali kredit drugje. Tega je ponudila najceneje (z 8,5 % obrestmi) Zadružna zveza in tako je Električna zadruga presto- pila leta 1928 v članstvo te zadružne zveze, ki je bila bližje Slovenski ljudski stranki. Če je bila zadruga leta 1923 »tako rekoč pred pad- cem«, pa je bilo leta 1928 — tedaj je zadrugo vodil Fran Šalehar — za 98.000 din dobička. Razmišljali so o sodelovanju pri razširitvi tacenske hidrocentrale, a k temu zadruga ni pristopila, pač pa je obnavljala svoje omrežje. Zadruga je imela probleme s poslovni- mi prostori, saj niso »imeli potrebne delavnice, ne prostora za zlaganje drogov, kateri so ležali na javnih prostorih, ne prostora za lestve, ki so bile pod raznimi šupami na razpolago vsakomur. Skratka nič!« Tako se je porodila misel o lastnem domu zadruge. Konec leta 1922 je štela zadruga 244 članov. Do le- ta 1927 se je število članov povečalo na okoli 300. Ti so imeli »instaliranih 27 motorjev 285 K.s., 20 kuhal- nih, grelnih in drugih aparatov, ter 2peči«. Ker pa je bilo na omrežje priključenih skupaj 566 števcev, je zadruga oddajala »tok na račun in odgovornost naših članov še 266 drugim strankam, ki stanujejo pri zad- ružnikih«. V celoti je bilo tedaj v Spodnji Šiški prik- ljučenih 4200 žarnic. V teku štirih let (1923—1927) se je promet zadruge dvignil od 2 na 6 milijonov din, poraba toka pa v tri- letnem obdobju kar za 50%. Leta 1927 je zadruga oddala 123.500 kWh električnega toka pri okoh 12 % izgubi na omrežju. Tedaj so zadružnike spodbujali k uporabi »elek. energije v izključno gospodinjske svrhe, tj. za kuhanje, likanje i.t.d.« ter načrtovali iz- jemno ceno toka za uporabo v gospodinjske in go- spodarske namene. Seveda so bih Šiškarji kar najbolj 62 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 zadovoljni s svojo električno zadrugo, ker so plačeva- li tok po ceni, ki je bila »dokaj nižja kakor v njeni najbližji okolici. « ELEKTRIČNA ZADRUGA V ZGORNJI ŠIŠKI Če SO si V Spodnji Šiški z osnovanjem električne za- druge pomagali, da jim je septembra 1920 zasvetila električna luč, tudi v drugih vaseh proti Gorenjski ni- so mirovali. Še pred koncem prve svetovne vojne so avgusta 1918 z namenom »preskrbeti in oddajati čla- nom električen tok za razsvetljavo in gonilno silo, na- bavljati kmetijske stroje in jih posojati zadružni- kom«, osnovali Električno strojno zadrugo v Št. Vi- du nad Ljubljano.'^ Zadrugi je načeloval zgornješi- šenski župan Ivan Zakotnik, odborniki pa so bili še iz Št. Vida, Glinice, Podutika, Guncelj, Stanežič in Dravelj, povečini posestniki. Do maja 1919 se je v zadrugo vključilo 259 članov. • A z omejitvijo področja delovanja le na Zgornjo Šiš- ko se je leta 1921 število članstva zmanjšalo na 125. V letih 1919 in 1920 je zadruga poslovala z izgubo (te je bilo enkrat okoh 2000 kron in drugič okoli 5000 kron), kar je bilo pač zaradi stroškov ob napeljavi elektrike. Dela na električnih vodih so tekla še spom- ladi leta 1921, ko so čakali na odobritev pogodbe za prejemanje električnega toka iz bližnje Česnove elek- trarne na Brodu pri Tacnu. Z novimi zadružnimi pravili leta 1924 so tudi spre- menili ime zadruge, saj so bili njeni člani le iz Zgor- nje Šiške. Vsak član je moral vplačati en zadružni delež (25 din) za vsako žarnico in hkalnik, če pa je uporabljal elektriko za pogon, pa za vsako konjsko silo tri deleže. Občni zbor, ki je zasedal v gostilni Kav- čič, je razpravljal tudi o povečavi elektrarne in o vključitvi v revizijsko zvezo liberalne smeri (Zveza slovenskih zadrug), čeprav so bih dotlej vključeni v Zadružno zvezo. žig Električne strojne zadruge v Zgornji Šiški Zadruga je imela z električno napeljavo stalne teža- ve in želeli so, da bi skrbela za omrežje kar elektrarna Česen. Omrežje je bilo res v slabem stanju — menda je bilo kar 50 % izgube — in mojster Petrič, ki naj bi skrbel za omrežje, je pošiljal v popravilo napak kar »vajence, kateri ne vedo, kaj imajo za delati in tudi ne znajo«, kakor je bilo slišati na občnem zboru za- druge novembra 1925. Leta 1926 je imela zadruga še 30.000 din dolga pri Zvezi slovenskih zadrug, njej pa so dolgovali člani za plačilo toka kar 28.000 din. Pro- blem plačevanja električnega toka so imeli še v nas- lednjih letih, saj so še leta 1929 živahno razpravljali o predlogu, »da se onemu zadrugarju, ki v teku 14 dni ne plača tokovine, odreže žica.« In sklenili so, da po dveh opominih grožnjo tudi uresničijo. Število članov Električne zadruge v Zgornji Šiški se je gibalo okoh 120, naraščalo pa je število vplačanih deležev in tudi poraba električne energije. Konec leta 1924 so imeli zadružniki 881 deležev, leto zatem nad 1000 in konec leta 1927 okoli 1110. Za porabljen elek- trični tok je zadruga plačevala elektrarni Česen leta 1924 okoli 26.000 din, leto zatem 31.000 din in leta 1927 že nad 65.000 din. A od slednje vsote je elektrar- ni dolgovala še skoraj 40.000 din. Če upoštevamo še probleme z napeljavo, se ni čuditi, da se je pojavila misel o združitvi obeh šišenskih električnih zadrug, saj je zadruga v Spodnji Šiški poslovala zelo ugodno. Pogajanja o združitvi so tekla spomladi 1929, nato je izredni občni zbor Električne zadruge v Zgornji Ši- ški 5. junija istega leta sklenil spojitev zadrug. »Po- sebno radi cene električnega toka, kakor tudi radi iz- vršitve popravil električne napeljave,« kot so takrat zapisali. Z razpustom te zadruge so njeni člani postali zadružniki nove skupne Električne zadruge za Spod- njo in Zgornjo Šiško, pri kateri se je osnoval rezervni sklad za Zgornjo Šiško. Ob združitvi so celotno električno napeljavo v Zgornji Šiški cenili na 100.000 din. Na hkvidacijskem občnem zboru zgornješišenske električne zadruge leta 1929 so menili, da »je storila zadruga pameten korak, ker se je združila s Sp. Šiško in likvidirala. Saj se je rešila vseh težav, zadružniki pa imajo sedaj po ceni si- guren tok ter neogrožen od vednih motenj.« ELEKTRIČNA ZADRUGA ZA SPODNJO IN ZGORNJO ŠIŠKO Ko je Električna zadruga v Spodnji Šiški leta 1929 slavila desetletnico obstoja, so zadružniki sklepah o spojitvi obeh šišenskih električnih zadrug. Spodnješi- škarjem se je zdelo, da bo po združitvi postala zadru- ga »mogočen faktor na zunaj, še mogočnejša pa iz ekonomsko gospodarskega vidika.« Zgornja Šiška bi dvignila skupno porabo elektrike, kar bi bilo v korist vsem, saj je elektrarna računala tok ceneje, čim več se ga je porabilo. Kakor beremo v zapisniku občnega zbora, so zadružniki »pozdravili to namero z glasnim odobravanjem in navdušenjem.« Tako je nastala Električna zadruga za Spodnjo in Zgornjo Šiško s sedežem v Spodnji Šiški." Ljubljanska mestna občina bržkone ni prav prijaz- no gledala na takšen razvoj, saj so ob vsakem pove- čanju mestne elektrarne razmišljali tudi o priključitvi j kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 63 Šiške k njenemu omrežju. Leta 1925 je ostalo vse le pri pogovorih o ponudbi mestne občine za odkup zadružnega omrežja, pet let kasneje pa so stvar popri- jeh bolj resno. S širjenjem mestne elektrarne je skušala ljubljan- ska mestna občina razširiti njeno odvzemno področje na celoto področje mesta. Leta 1932 je Mestna elek- trarna ljubljanska oskrbovala z elektriko Ljubljano (z izjemo Šiške), Vič, Moste in Jezico. Elektrarna Če- sen pa direktno Šentvid z okolico, preko družbe »Elektra« pa Polje z okohco in s posredništvom Elek- trične zadruge za Sp. in Zg. Šiško še ta dva kraja. Z razširitvijo svojih zmogljivosti pa si je mestna elek- »Glava firme« na dopisih Električne zadruge za Spodnjo in Zgornjo SiSko trama prizadevala vključiti v svoje konsumno obmo- čje tudi Šiško in od šišenske zadruge odkupiti omrež- je, kakor je že prej prevzela omrežje električnih za- drug v Stepanji vasi in v Mostah.'= Ko je Mestna elektrarna leta 1930 s postavitvijo parne turbine povečala svojo zmogljivost, je že jeseni položila visokonapetostni kabel do Spodnje Šiške in nameravala priključiti Šiško na svoje omrežje.'^ A kako prepričati električno zadrugo, da se vključi v omrežje mestne elektrarne? Zlepa ali zgrda. Poleti 1930 je mestna občina ljubljanska preklicala dovolj- enje o obstoju zadružnega električnega omrežja na mestnem svetu, saj je bilo to dovoljenje izdano za- drugi leta 1919 le začasno. Zahtevali so odstranitev električnega omrežja z mestnega sveta v enem mesecu ali pa dogovor o prevzemu. Mestna občina ni povečevala le elektrarne, temveč je težila za tem, da na področju Ljubljane oddaja tok le njena elektrarna. No, do podiranja električne na- peljave v Šiški le ni prišlo, pač pa je mestna uprava omejevala širjenje zadružne napeljave, a banska uprava je ugodila pritožbi zadruge. Mestna občina (magistrat) je poskusila torej zlepa in začela so se dolgotrajna pogajanja med mestom in zadrugo o prevzemu njenega električnega omrežja. Šiškarji so hoteli od prodaje iztržiti čim več, zlasti pa so hoteli ohraniti ugodnosti pri plačevanju cenejšega toka. Ko so v ostali Ljubljani plačevali za kilovatno uro toka 5 din, so Šiškarji odšteH zanjo le 2,90 din. Tako so se pogajanja vrtela okoli dveh vprašanj: cene omrežja in cene električnega toka za vnaprej. Mestna uprava je bila pripravljena plačati za električ-, no napeljavo zadruge kar precej, le da bi se ta kupni- j na porabila za splošno korist. Predlagali so gradnjo nove hiralnice, a Šiškarji bi najraje zgradili le »ma- njšo ubožnico, ki bi bila na razpolago Siškarjem, ka- teri bi se na stara leta počutili v Šiški udobnejše, ka- kor pa v Japljevi ulici.«''^ Ko je leta 1934 že kazalo, da so zadevo reših in je mestni svet 2. 10. 1934 odobril pogodbo o prevzemu in odkupu šišenske električne napeljave, pa do uresničenja tega ni prišlo. prodaja omrežja in NACRTI za zavetišče Šele tri leta zatem, potem ko je leta 1934 mestna elektrarna odkupila vse omrežje in vso elektriko elek- trarne Česen (in del te tudi prodajala zadrugi v Šiški), so pogodbo 20. 11. 1937 končno podpisali.^" Zadruga je s tem prodala mestu vse električne naprave od transformatorske postaje v Dravljah pa do transfor- matorskih postaj v Kosezah, Zg. in Sp. Šiški. Odkup- nina je bila določena na 1,400.000 din, in se je v skla- du s pogodbo morala uporabiti v splošno korist ali dobrodelne namene. Z njo naj bi dobrodelna Vincen- cijeva konferenca sv. Frančiška v Šiški zgradila zave- tišče za uboge in sirote, kjer bi imeli prednost prebi- valci Sp. in Zg. Šiške, nekaj letne podpore zavetišču pa bi dala tudi Mestna občina. Pogodba je tudi določala ceno električnemu toku za zadružnike, ki bi 10 let plačevali 10 par za kWh nižje, kot je znašala cena toku po zadružni tarifi 1. 6. 1934. Tedaj pa je cena toka za »pogon« znašala od 1,50 do 1,15 din in za razsvetljavo od 2,90 do 2,70 s tem, da je pri večjem odjemu veljala nižja cena.^' Prav cena električnega toka, ki naj bi jo zadružniki plačevali po tej pogodbi (namreč 2,80 din; Mestna elektrarna je leta 1934 prodajala odjemalcem svetilni tok po 5.30 din/kWh), pa je sprožilo nasprotovanje dobršnega dela članstva taki pogodbi in nameravam Ukvidaciji zadruge. V gostilni Stepic se je 26. 11. 1937 zbralo 25 zadruž- nikov, ki so nasprotovaU sklenjeni pogodbi, saj je imel odbor od občnega zbora pooblastilo, da cena to- ka ne bo presegla 2 din. Osnovali so akcijski odbor (tovarnar Lajovic, posestnik Cerne, mizarski mojster Perko in Lombar) z nalogo, da preskrbi zadosti pod- pisov za sklic izrednega občnega zbora zadruge. Nad sto članov zadruge — vseh zadružnikov je bilo okoli 850 — je res novembra 1937 zahtevalo skhc iz- rednega občnega zbora o veljavnosti te pogodbe, na- to pa je januarja 1938 takšno zahtevo predložilo nad- zorstvu 222 zadružnikov. Vodstvo zadruge pa je bilo mnenja, da bi bil izred- ni občni zbor brez vsakega stvarnega pomena. Zadru- ga je dobivala tok od mestne elektrarne (MEL) in po- godba z njo se je iztekla konec leta 1937, nato pa »MEL ni bila dolžna dati toka«. Sicer pa je mestna občina že ob nastanku zadruge leta 1919 dovolila zadružno električno omrežje le do preklica, pač do- 64 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 kler ne bo imela mestna elektrarna dovolj toka na razpolago. Ker vodstvo zadruge tako ni imelo moči, da izsili od občine še nižjo ceno toku — občni zbor zadruge je dal julija 1937 res načelstvu pooblastilo o j prodaji, a tako da cena pogonskemu toku ne znaša 1 din za kWh, cena svetilnemu toku pa ne dosti več. In sklicanje izrednega občnega zbora bi »samo po nepo- trebnem delalo hudo kri med člani«. Ko je pogodbo med zadrugo in mestno občino odobrila še banska uprava, je 1. 4. 1938 mesto začelo j s plačevanjem kupnine za omrežje in z oddajo toka v I Šiško po ugodnostnih cenah, pač po določilih pogod- • be. A med zadružniki so se razplamteh ogorčeni spo- i ri. Vodstvu zadruge, ki je s prodajo omrežja obstaja- | la pač le formalno, se nikakor ni posrečilo, da bi za- ; drugo likvidiralo. Razdružitev paje bila potrebna, da bi lahko s preostalim izkupičkom začeh z gradnjo ši- šenske ubožnice, kakor je zahtevala sklenjena pogod- ba. Vrstile so se zahteve po sklicu izrednega občnega zbora, ki so ga zahtevali nezadovoljni zadružniki, in ko je oktobra 1939 razpravljal občni zbor o likvidaciji zadruge, ni glasovalo zanjo 3/4 navzočih članov, saj so mnogi glasovali proti v dobri veri, da bo pa le mo- goče obdržati zadrugo in imeti še cenejši tok za več- no.Kot so pritožniki zoper pogodbo zapisali, je na občne zbore leta 1937 in 1938 »zadružno načelstvo poklicalo policijsko asistenco in ni dopustilo niti naj- manjše kritike o svojem poslovanju«. Na sodišču je teklo zoper pogodbo več tožb in čeprav je zadružno ; vodstvo v letu 1939 izključilo iz zadruge številne opo- : zicionalce (spomladi 150 in jeseni še 100 članov), češ ; da škoduje njihovo članstvo interesom zadružnikov, i seje problem likvidacije zadruge vlekel naprej. Čaka- ti je bilo treba na odločitev sodišča. Tako je del zadružnikov zadrževal izpolnitev po- godbe iz leta 1937, saj zadruga ni mogla izročiti premoženja, posebej kupnine, za gradnjo zavetišča za uboge. Vodstvo zadruge je kupilo nekaj nepremič- nin in jih v ta namen izročilo šišenski Vincencijevi konferenci,2" a mestna občina je venomer opozarjala zadrugo, da bistvenega dela pogodbe ni izpolnila. Z začetkom gradnje so venomer odlašah in mestna uprava jim je rok razumevajoče podaljševala vse do januarja 1940. Tedaj pa je mestna občina ljubljanska odpovedala pogodbo, ki jo je sklenila z zadrugo leta 1937, zahte- vala vrnitev kupnine in vzpostavitev prejšnjega sta- nja. Mestna elektrarna je bila sicer tudi po 15. januar- ju 1940 pripravljena zagotavljati elektriko odjemal- cem v Šiški, toda po običajnih cenah, ki so veljale v Ljubljani: 5 din za razsvetljavo in 1,25 do 2,50 din za pogon.2' Ugodnosti za cenejši tok, ki so jo Šiškarji uživali od aprila leta 1938, je bilo konec. Aprila 1938 so v Šiški izvolili gradbeni odbor za gradnjo zavetišča, ki mu je načeloval šišenski župnik dr. Modest Novak in maja sestavili program. Načrto- vali so na prostoru severno od cerkve dvonadstropni- co, v kateri bi bil otroški vrtec (za 30 do 40 otrok), dnevno zavetišče (za 50 otrok), zavetišče za stalne oskrbovance (30) in onemogle (10), spalnice za sestre in upraviteljico (7) ter gospodarske prostore. Uresni- čevanja tega pa se niso lotili »zaradi neurejenih prilik v Električni zadrugi«, čeprav bi skupna vsota 1,4 mi-. Preskrba Ljubljane z elektriko — odjemna področja (Zgodovinski arhiv Ljubljana, Mesto Ljubljana, električne zade- ve 1932) kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 65 lijona din tedaj zadoščala za stavbišče in hišo. Ko pa so si zadružniki prizadevah novembra 1941 za zopet- no uveljavitev pogodbe in plačevanje cenejšega toka, pa za takšno zavetišče ne bi zadostovala niti dvakrat- na vsota. električno omrežje Ko je leta 1934 že kazalo, da bodo Šiškarji prodah omrežje, za deset let pa ohranili ugodnost plačevanja poceni toka, so pregledali tudi zadružno električno omrežje. Takrat so ocenili omrežje v Zg. Šiški na 260.000 din, spodnješišensko pa na 404.000 din. Omrežje v Zg. Šiški in Kosezah sta sestavljala tedaj dva prosta voda — eden nizke in drugi visoke napeto- sti — ter dve transformatorski postaji, od katerih je bila koseška grajena na močvirnem terenu in zato v precej slabem stanju. Tudi nizkonapetostno omrežje v Kosezah je bilo potrebno popravila. Od transfor- matorske postaje v Zg. Šiški (ta je bila v letih 1927 in 1936 povečana) je tekel visokonapetostni vod pod Ši- šenskim hribom, nato pa kabel 80 cm globoko pod Tržno uhco do transformatorja, zgrajenega kmalu po letu 1918 na oglu Gasilske in Knezove ulice. Kabel vi- soke napetosti je potem tekel pod Verovškovo, Gub- čevo in Frankopansko, kjer je bila spet transforma- torska postaja. Poleg voda visoke napetosti sta bila še voda nizke napetosti ob Gasilski cesti in Frankopanski uhci. Sre- di 30. let je bilo precej prenovljeno omrežje v Zgornji Šiški (razen Pod hribom in na delu Vodnikove), pa tudi v Spodnji Šiški so precej aluminija že zamenjali z bakreno žico.^' Skrb za javno razsvetljavo v Spodnji Šiški je bila na ramah mestne občine. Ta je tudi plačevala električ- ni zadrugi pavšalni znesek za tok, ki ga je porabila razsvetljava ulic. Že oktobra 1920 so se dogovorih, da bo magistrat plačeval za 34 žarnic, ki so svetile v Spodnji Šiški, letno 5000 kron. Tako so se tudi Šiškarji obračali na mesto, ko so želeli izboljšati javno razsvetljavo. Nekatere prošnje še danes kar sežejo v srce. Tako so leta 1923 hišni po- sestniki iz Lepodvorske ulice v prošnjo zapisali, da »se slavni magistrat lahko vsak večer prepriča, kako smo primorani z vsemi najemniki in podnajemniki vred, v prestolnici Ljubljani, svoj dom iskati, v temi tavati in tvegati svoje zdrave ude.« Svetilko so res na- mestih, kar je stalo okoli 220 din, toka pa je porabila letno 130 kWh.^» Tik preden je aprila 1938 mestna elektrarna prevze- la šišensko električno omrežje, je bilo na področju ši- šenske zadruge razsvetljenih dobrih 50 ulic in cest s skupaj 237 svetilkami. Celo noč je gorelo v Spodnji Šiški 159 cestnih svetilk, v Zgornji pa 67. Spodnja Ši- ška pa je imela nameščenih še 21 polnočnih svetilk. Tako so bile ulice razsvetljene največkrat s tremi do Načrt transformatorja na Frankopanski ulici (zal, Mestna elektrarna ljubljanska, 108) petimi lučmi (navadno so jih postavih na križiščih). Bolj razsvetljene pa so bile glavne prometnice in ob Celovški cesti je tedaj gorelo do polnoči 41 svetilk, od te ure naprej pa 10 manj. Na Vodnikovi cesti pa je gorelo 23 javnih svetilk. Kakšna pa je bila poraba električnega toka? Po po- datkih za leto 1927 je spodnješišenska zadruga tedaj prodala 123.500 kWh, kupila pa za 12 % več (toHkšne so bile izgube na omrežju). Takrat je prodala za 50 % več toka kot v letu 1924/25 oz. za 26.900 kWh več kot leta 1926. Po združitvi obeh zadrug je bila poraba električne energije 307.000 kWh leta 1930, pet let za- tem nad 373.000 ter leta 1938/39 že 495.000 kWh. Zlasti je v drugi polovici tridesetih let naraščala pora- ba toka v obrtniške in industrijske namene, nekaj manj pa toka za razsvetljavo. Koliko članov pa je pravzaprav štela šišenska elek- 66 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 Del električnega omrežja v Spodnji Šiški med Celovško, Jernejevo (danes Milana Majcna), Verovškovo in Černetovo, 1934 — (ZAL, - MEL, 112) trična zatiruga? Še pred združitvijo je bilo v Zgornji Šiški okoli 120 članov zadruge, spodnješišenska za- druga pa je imela 280 zadružnikov. A tok je oddajala tudi drugim, saj je bilo leta 1927 priključenih v Spodnji Šiški 566 električnih števcev. Leta 1930 je imela že združena Električna zadruga za Sp. in Zg. Šiško okoli 1300 števcev, na njenem omrežju je gorelo 8.000 žarnic in bilo priključenih za 150 konjskih sil motorjev. Pet let zatem je imela za- druga 755 članov, odjemalcev toka pa je bilo skoraj trikrat več, saj je bilo priključenih 2200 števcev. Te- daj je svetilo Šiškarjem 13.500 žarnic (nad 50 več kot leta 1930), imeh pa so še 320 motorjev in še 1.100 drugih električnih aparatov. Ko je januarja 1940 mestni magistrat zaradi neiz- polnjenega določila pogodbe to razveljavil, je imela mestna elektrarna v Šiški 2989 odjemalcev, od teh pa je bilo nekdanjih zadružnikov in njihovih strank za dobri dve tretjini (2048).'° Mestni magistrat je sodil. da zadruga ni izpolnila zahtev pogodbe o nakupu električnega omrežja, saj so z gradnjo zavetišča v Šiš- ki — zanj naj bi porabiH 1,4 milijona din, kolikor je za omrežje plačalo mesto — odlašali iz leta v leto. Mestna elektrarna je bila sicer tudi po 15. januarju 1940 pripravljena zagotavljati Šiškarjem tok, a po te- daj v Ljubljani običajnih cenah: po 5 din za kilovatno uro toka za razsvetljavo in od 1,25 do 2,50 din za kWh toka za pogon. A s tem je bilo prizadetih 2048 nekdanjih zadružnikov in njihovih strank, ki so se nadejali, da bodo — po določilih pogodbe — dobiva- li 10 let cenejši tok. Je pa le razlika, ali plačaš za kilo- vat 2,80 din ali pa 5 din! Ta odločitev mestnega magistrata je sprožila v Šiški val negodovanja in pri županu Adlešiču je posredoval tudi krajevni odbor JRZ (Jugoslovanske radikalne zajednice) Spodnja Šiška ter se zavzemal, da bi ostala pogodba med zadrugo in mestom še nadalje v veljavi, kar bi bilo v korist njihove politične organizacije. Cesar ni v treh letih uspelo zadružnemu vodstvu, je dosegel odločen sklep magistrata. Zadružniki so po- hiteli in sklicali že februarja 1940 izredni občni zbor in sklenili likvidacijo zadruge, ki je sicer obstajala le še uradno. Za takšno odločitev je glasovalo na ob- čnem zboru 306 članov, proti pa sta bila dva. Zadruž- niki so tako poskušali vzpostaviti spet prejšnje stanje in uveljaviti pogodbo, ki jim je omogočala cenejši tok. A uresničitev sklepa zadruge (in s tem pričetek gradnje zavetišča) so zadrževale nerešene pravde na sodišču. Razmere pa so se povsem spremenile po raz- padu Jugoslavije aprila 1941. Šele po razpadu Kraljevine Jugoslavije so zadruž- niki hitro spore poravnah in podpisali 24. 4. 1941 do- govor med vodstvom in opozicijo (ta je štela okoli 80 članov), »v očividni bojazni, da pri nastalih spre- membah ne bodo več uživali take ugodnosti pri zniža- nju toka«. Mestna občina, ki se je desetletje dolgo pogajala z zadrugo o prevzemu električne napeljave, ni pristala v vojnih razmerah na vnovično vzpostavi- tev pogodbe. Župan Adlešič je utemeljeval svoje sta- lišče z bistveno spremenjenimi razmerami, saj je bila dobava toka iz Česnove elektrarne in od KDE oteže- na in negotova pa tudi dražja, saj je bila Ljubljana tako odvisna od dobave električne energije s področja nemške okupacijske oblasti.'^ Zadružniki so se kaj hitro pritožili na Visoki komisariat kot višje instanco in že 22. 6. 1941 predložih spomenico o tem.'' Tako se je v reševanje šišenskih električnih zdrah vključila tudi italijanska okupacijska oblast in ek- spert visokega komisariata ing. Luigi Laieschini je v imenu Zavoda za zadružništvo Ljubljanske pokrajine opozoril (italijanskega) podžupana Ljubljane, »da 700—800 članov [zadruge] iz Šiške, skoro vsi želez- niški delavci in uradniki, pričakujejo od italijanske uprave ono pravičnost, za katero so zaman prosili slovenske oblasti«.^' Pogajanja med zadrugo in mest- nim poglavarstvom so se nadaljevala in župan Rup- nik je maja 1943 sprejel sklep o dopolnitvah pogodbe KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 67 iz leta 1937, kar je junija 1943 visoki komisariat tudi j odobril. Vincencijeva konferenca naj uredi zasilno zavetišče v društveni hiši na Drenikovi 36, štiri leta po vojni pa zgradi zavetišče. Zadružniki so bili upravi- čeni do ugodnosti v plačevanju električnega toka še 7 let, 10 mesecev in 5 dni od dneva zopetnega uvel- javljanja pogodbe naprej, upoštevaje, da povišanje cen vpliva tudi na Šiško ter da MEL dobavlja tok v okviru možnosti.'^ Del električne napeljave ob Celovški cesti (o. 1930) (ZAL, fototeka POZ llA/3-669) Za zaključek poslovanja šišenske električne zadru- ge je skrbel likvidacijski odbor, ki sta ga vodila prej- šnje načelnik Anton Babnik in podnačelnik Milan Ci- merman. Zaključna seja tega odbora je bila oktobra 1943 v lokalih Centralne vinarne v Sp. Šiški. Bili so zadovoljni, ker so »prepad, kije nastal med zadrugo in MOL srečno in zadovoljno premostili«, zadružniki pa so uživali pogodbene ugodnosti. Kaže, da so na- sprotovanja med člani zadruge, ki so se razvnela ob prodaji električnega omrežja, vendar premagali. Ah, kot je govoril načelnik: »Ob dvanajsti uri smo se streznili vsi in spregledali. Podali si roke, postali pravi prijatelji in potegnili čez vse preteklo velik križ.« Premoženje zadruge so ohranili z nakupom nepre- mičnin, ki jih je imela v lasti in posesti Vincencijeva konferenca v Šiški. Ta naj bi uresničila še zadnjo željo vodstva zadruge: »V Šiški naj se dvigne po vojni zavetišče, ki bo revežem v uteho in pomoč, bivšim zadružnikom pa v čast in ponos.Odlašanje z na- meravano gradnjo pa je onemogočilo dolgo načrto- vano gradnjo zavetišča in s povojnimi spremembami na področju delovanja društev je zamrla Vincencije- va konferenca, bledel pa je tudi spomin na zadružno organizirano elektrifikacijo Šiške. OPOMBE 1. Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), Mesto Ljubljana, Cod. 111/56, 282 (citirano po M. Drnovšek, Oris odnosa ljubljanskega občinskega sveta do mestnega razvoja 1850— 1914 ... v: Zgodovina Ljubljane, Ljubljana 1984, str. 219). — 2. ZAL, Občina Spodnja Šiška, šk. 8/1, razsvetlja- va. — 3. Razvoj elektrifikacije Slovenije do leta 1945, Elek- trogospodarstvo Slovenije, Ljubljana 1976, str. 82, omenja leta 1916 lokomobilo z dinjriom 100 kW v vojaškem arze- nalu v Spodnji Šiški. — 4. Slovenec, 28. 8. 1919, Ustanovni občni zbor Električne zadruge v Sp. Šiški, piše »o delu in uspehu pripravljalnega odbora v teku dveh mesecev ... za napravo električne luči.« 5. ZAL, Okrožno gospodarsko so- dišče v Ljubljani, Zadružni register (Zadr.) VI/202 s spi- som. Pomemben vir za poznavanje razvoja elektrifikacije v Šiški je prav obsežni spis Električne zadruge za Spodnjo in Zgornjo Šiško, ki vsebuje glavne podatke o obravnavani te- mi in ga v nadaljevanju cesto posebej ne navajamo. 6. ZAL, : Mesto Ljubljana, Cod. 111/77, Zapisniki mestnega sveta, ; 16. 9. 1919, str. 141. — 7. ZAL, Mesto Ljubljana, Reg. L, j fase. 1863, V 7e (397). — 8. Leta 1908 je začel graditi Igna- | cij Česen, lastnik žage in mlina v Brodu pri Tacnu hidroe- j lektrarno zlasti za potrebe šentviške (mizarske) obrti. Elek- ! trarna s turbino 200 KM in generatorji (150 kVa, 2,5 kV, 50 | Hz) je začela obratovati leta 1910. Po prvi svetovni vojni je I preskrbovala z elektriko še Dravlje, Trato in Podgoro in za- to so jo leta 1929 povečali z dvema francisovima turbinama (po 514 KM) in generatorjema (po 510 kVA, 6,3 kW). Viso- konapetostno energijo, ki jo je elektrarna prodajala zadru- gam in družbi Elektra, je od leta 1934 v celoti kupovala Mest- na elektrarna ljubljanska. Razvoj elektrifikacije Slovenije, 62, 161—162. — 9. ZAL, Mestna elektrarna ljubljanska (MEL), šk. 26. — 10. Jutro, 28. 9. 1920, Električna razsvet- ljava v Spodnji Šiški. — 11. ZAL, MEL, 26/107 (112). — 12. Na občinskih volitvah v Ljubljani aprila 1921 je od 1521 volivcev v Spodnji Šiški glasovala le dobra tretjina. Slove- nec, 27. 4. 1921. — 13. ZAL, Zadr. VI/157 s spisom (Elek- trična zadruga v Zgornji Šiški). — 14. kot opomba 12. — 15. ZAL, Mesto Ljubljana, Reg. I. fase. 2109, II A515, 1932. — 16. Razvoj elektrifikacije Slovenije do leta 1945, Elektrogospodarstvo Slovenije: Ljubljana 1976, str. 135—136; — ZAL, Zadr. Vl/202. Občni zbor električne za- druge v Spodnji Šiški 9. 5. 1926; — ZAL, Mesto Ljubljana, električne zadeve 28. 11. 1929 in 11. 3. 1931. — 17. ZAL, MEL, 26/107 (112), odgovor banu 24. 12. 1930. — 18. Kot opomba 15; — ZAL, MEL, 26/107 (234): »Mestna elektrar- na je z odkupom omrežja stremela predvsem za tem, da ne bo imela več nobenega, ki bi v pomeriju mesta prodajal električno energijo.« — 19. Kot opomba 15. — 20. Pogod- bo je odobril mestni svet 23. 11. 1937, banska uprava pa 1. 4. 1938, ZAL, MEL, 26/107 (110). — 21. ZAL, MEL, 27/112 (204), Cenik električnega toka 1934. — 22. ZAL, MEL, 26/107 (185), Policijsko poročilo 26. 11. 1937.—23. ZAL, MEL, 26/107 (239). — 24. Vodstvo zadruge je do leta 1939 izročilo Vincencijevi konferenci nekdanje Šebenikovo posestvo v Knezovi 28 (stavbišče bivše tovarne za žganje in likerje), hišo na Drenikovi 40 in stavbni prostor ob Milčin- skega ulici (glej op. 26). — 25. ZAL, MEL, 27/113 (236, 68 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 238). — 26. ZAL, MEL, 26/107 III. pola. — 27. ZAL, MEL, 73/107 (218). — 28. ZAL, Meslo Ljubljana. Reg. L, fase. 1863, V 7e (458 si.). — 29. ZAL, MEL, 27/112. —30. ZAL, MEL. 26/107 (38) o letu 1930, (127) o letu 1935 in (236) o letu 1940. — 31. kot opomba 25 in dopis Krajevnega odbora JRZ Sp. Šiška 1. 1940, ZAL, MEL, 27/114 (257). 32.ZAL, MEL, 27/114 (111. mapa), dopis mestnega pogla- varstva Visokemu komisariatu za Ljubljansko pokrajino 22. 7. 1941. — 33. ZAL, MEL, 27/114, Spomenica 22. 6. I94L — 34. ZAL, MEL. 27/114 (17—18), dopis zavoda za zadružništvo podžupanu 21. 12. 1942.-35. prav tam, (38, 43). — 36. ZAL, Zadr. VI/202, Zapisnik seje 9. 10. 1943. OBNOVA SLOVENSKE INDUSTRIJE V LETU 1945 JOŽE PRINČIČ Po uradnih podatkih je skupna materialna škoda, nastala v II. svetovni vojni na ozemlju federalne Slo- venije, znašala 1.867,755.545 dolarjev. Takratno Mi- nistrstvo za industrijo in rudarstvo je na podlagi pri- jav podrejenih podjetij izračunalo, da je škode na in- dustrijskih podjetjih za 142,236.000 dolarjev ah za 5,9 milijarde predvojnih dinarjev. Večji del te škode so pripisali nemškemu (95,8 "Io), le manjši del pa itah- janskemu (4%) in madžarskemu okupatorju.^ Po nekaterih ocenah je povzročena škoda v slo- venski industriji predstavljala 25 % ali celo 45 % nje- ne celotne vrednosti,^ po drugih so ostali njeni najpo- membnejši industrijski objekti ohranjeni ah vsaj ne- bistveno prizadeti, tretji pa so trdili, da je bil »pro- dukcijski potencial« Slovenije v času vojne od vseh jugoslovanskih »pokrajin« najmanj prizadet.' Zaradi različne metodologije ugotavljlanja vojne škode, pogosteje prehajanja podjetij iz pristojnosti enega ministrstva v pristojnost drugega, pa tudi zara- di stopnje ohranjenosti in strokovne obdelanosti ar- hivskega in drugega gradiva, je težko ugotoviti de- jansko število v vojni poškodovanih podjetij ter celo točno število podjetij v letu 1945. Tako imamo na eni strani vrsto različnih seznamov v času vojne uničenih ali poškodovanih industrijskih podjetij: v evidenci Ministrstva za gradnje je bilo 123 takih podjetij. Na- črtne komisije 94, Ministrstva za industrijo in ru- darstvo 360 itd.* Na drugi strani pa obstaja vrsta uradnih in neuradnih popisov industrijskih podjetij v letu 1945, po katerih naj bi bilo njihovo skupno števi- lo 948, 760, 449, 423, 351 ipd.= Neizpodbitno je, da je v vojni precejšnjo škodo utrpela slovenska usnjarska industrija, katere vrsta podjetij v Mariboru, Ptuju, Mokronogu, Št. Vidu pri Stični je bila popolnoma uničena. Nadalje tekstilna industrija, kije imela 47 poškodovanih tovarn, od te- ga 3 uničene: Prva mariborska tovarna pletenin (Ma- ribor), Texta (Maribor), Zelenka in Co. Lintex (Ma- ribor). Lesna industrija je imela uničenih 40 % svojih zmogljivosti, od večjih tovarn: Remec in Co. (Duph- ca pri Kamniku), Tovarna tanina (Medvode), Im- preks (Ribnica). V industriji papirja in celuloze so precejšnjo škodo prijavile tovarne v Količevem, Ra- dečah, Krškem, Prevaljah, Mislinji, Vevčah in Gorič- anah. V kovinski industriji so bile najbolj prizadete: Kovina d.d. (Maribor), Štajerska železoindustrijska družba (Zreče), Tovarna verig (Lesce), Mariborska li- varna in t vomica kovin (Maribor), Splošna stavbna d.z o.z. (Maribor), Plamen (Kropa), Sava d.z o.z. (Je- senice), Jugoslovanska Metro d.z o.z. (Maribor). Med tremi slovenskimi železarnami, ki jim vojna tudi ni prizanesla, jo je najslabše odnesla Ravenska, ki so jo v času okupacije sklenili opustiti, zato je bila vrsta strojev odpeljana ali uničena. Ostale industrijske panoge so bile manj prizadete. V kemični industriji so še največ škode imele: Zlato- rog (Maribor), Jub d.z o.z. (Videm), Kemična tovar- na Hrastnik, Kemična tovarna d.d. (Ljubljana Mo- ste), Kemična tovarna v Podnartu, Unio (Maribor) in Savinjska tovarna barv in lesnih izdelkov (Mozirje). V industriji gradbenega materiala, poleg večjega šte- vila opekarn, apnenic in kamnolomov. Steklarna Hrastnik, Steklarna Rogaška Slatina in tovarna bru- sov Franc Swaty v Mariboru. V živilski industriji Dr- žavna oljarna v Framu, valjčni mlin v Mariboru (Franz Ludvik in sinovi), Jugoalko (Maribor), Sana (Hoče), Gostilničarska pivovarna (Laško). Po vseh izračunih je bila največja škoda storjena rudarstvu, predvsem zaradi nenačrtnega, prekomer- nega in nestrokovnega izkoriščanja v času okupacije. Izmed premogovnikov so bili zelo prizadeti rudniki Trbovlje, Zagorje, Kočevje, Senovo, Globoko in La- ško, od drugih rudnikov pa rudnik v Mežici in rudnik kaolina v Prapretnem. Od električnih central so bile poškodovane hidroe- lektrarne (HE) v Žireh, Fali, Dravogradu, Tržiču (HE Born in 3 industrijske HE Tekstilne tovarne Glanz- mann in Gassner), HE v Bohinju je bila popolnoma uničena. Vse ostale centrale so bile v slabem stanju, ker je med vojno primanjkovalo materiala in strokov- nega oseljja za vzdrževanje. Poškodovani so bili dalj- novodi in transformatorske postaje, posebno še v se- verovzhodnem delu Slovenije. V predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 69 sveta, predvsem pa v njegovih gospodarsicih odseicih in icomisijah, so že v letu 1944 v okviru priprav na prevzem oblasti in povojno ureditev razpravljali tudi o povojni gospodarski obnovi. Strinjali so se, da go- spodarstva ne bo mogoče obnoviti »naenkrat in čez noč«, temveč bo mogoča le postopna obnova posa- meznih industrijskih panog ter gospodarskih dejav- nosti. Predlog, da bo potrebno dati prioriteto pano- gam, ki so pomembne za zadovoljitev »elementarnih življenjskih potreb«, je ostal v manjšini. Večina je podprla »zapoved«, da bo potrebno najprej obnoviti proizvodnjo, tj. industrijo, šele nato pa vse drugo. Na tem mestu velja opozoriti na obnovitveni načrt odseka za gradnje pri predsedstvu SNOS. Obnova naj bi potekala v treh etapah. V prvi, ki so jo zaradi pričakovanega vsesplošnega pomanjkanja imenovali »etapa zasilne improvizacije« ali »etapa zasilnega krpanja«, naj bi bilo poglavitno delo na obnovi indu- strijskih objektov, cest, železnic in pristanišč. Večino dela naj bi opravili obrtniki ali obrtna podjetja. Tej etapi naj bi sledila kratka »vmesna etapa montažnega planiranja«, nato pa bi se začela načrtna obnova.^ Po prevzemu oblasti, sredi maja 1945, je nova oblast imela gospodarske naloge za »bistveni sestavni del naših splošnih političnih nalog«.^ Med temi je bila posebna skrb namenjena obnovi, v njenem okviru je bila na prvem mestu obnova industrije in njena oskrba s surovinami. Industrija se je imela za »hrbtenico« vsega gospodarstva in njena obnova pogoj za obnovo in delo na vseh drugih področjih. V tem času so se v političnem vodstvu, glede t.i. obnove podeželja (vasi) odločili za začasno, zasilno obnovo; načrtna in doko- nčna naj bi se začela šele leta 1946 in trajala najmanj pet let." Obnova industrije naj bi se začela »takoj in po načrtu«.^ Zamisel načrtne obnove je temeljila na naslednjih predpostavkah: — Obnovila se bodo samo podjetja ali panoge, ki bodo opredeljena kot »najnujnejša in najpotreb- nejša za ostalo gospodarsko obnovo in gospodar- sko življenje sploh«. — Za prioritetne objekte obnove bodo zagotovljena denarna in materialna sredstva od zvezne vlade. — Obnovo bodo vodili iz enega centra. — Preprečili bodo vsako »samolastno in breznačaj- no obnavljanje".'^" Cilj gospodarske obnove je bila ponovna »vzposta- vitev« industrije oziroma njene proizvodnje na pred- vojno raven. V nekaterih panogah so načrtovali pre- koračitev te ravni, zato so že predvideli tudi moderni- zacijo ali celo začetek gradnje novih industrijskih ob- jektov. Slovenija je kot industrijsko najbolj razviti in po določenih gledanjih tudi najmanj poškodovali del no- ve države dobila tudi nekaj posebnih obveznosti. Poskrbela naj bi, da se zadovoljijo najnujnejše potre- be oskrbe drugih federalnih držav Jugoslavije, obno- vijo ter vzpostavijo »redne razmere v vsem gospodar- stvu«.^'^ Slovenski »privatni« gospodarstveniki so v posebnem elaboratu še opozarjali vlado, da mora biti dolžnost Slovenije tudi »ureditev gospodarsko poli- tičnih odnosov napram zapadu in severu s sosednimi visoko razvitimi industrijskimi državami«. V Sloveniji se je obnova gospodarstva začela takoj po končani vojni. Ministrstvo za industrijo in ru- darstvo je v svojem obnovitvenem načrtu (Program modernizacije in obnove), ki ga je avgusta poslalo zveznemu ministrstvu, na prvo mesto postavilo elek- trifikacijo in obnovo hidroelektrarn, obnovo premo- govnikov, nato pa obnovo določenih industrijskih podjetij. Obnovitvena dela na hidroelektrarnah Fala, Dra- vograd, Born, Ziri, Majdič (Kranj), industrijskih elektrarnah Tekstilne tovarne Glanzmann in Gassner, termoelektrarni Brestanica (takratni Rajhenburg) in Velenje, daljnovodi visoke napetosti Vrhnika—Bo- rovnica in Trbovlje—Laško so se začeli avgusta in trajah do konca leta. Kljub temu, da na I. konferenci energetskih strokovnjakov iz vse države za Slovenjo niso predvideli izdelave študij hidrocentral »prvenst- venega gospodarskega pomena«^^, je oddelek za elektrifikacijo Ministrstva za industrijo in rudarstvo izdelal »načelno« študijo o dograditvah in novih gradnjah električnih central, daljnovodov in transfor- matorskih postaj za naslednja leta.'* Avgusta so se začela obnovitvena dela tudi v slo- venskih rudnikih. V katerih premogovnikih so de- jansko potekala obnovitvena dela, je iz ohranjenih poročil težko razbrati,'^ zagotovo pa so bila v vseh največjih: Trbovljah, Zagorju, Hrastniku, Brestani- ci, Velenju, Globokem, Kočevju, Laškem, Krmelju, Zabukovci, Ciganjščaku, Rincetovem, Presiki, Pod- gorci, Kanižarici. Obnova je potekala tudi v Mežici, rudniku bakra Škofje pri Planini, rudniku in pralnici kaohna v Praprotnem. Naftna polja pri Dolnji Len- davi so v tem letu prišla pod upravo Kombinata za nafto iz Zagreba, zato se v Sloveniji v letu 1945 z nji- mi še niso ukvarjali. Pri obnovi slovenske industrije je bila v ospredju obnova tekstilne, usnjarske in papirne industrije. Iz- med večjih tovarn so začeh z obnovo v tekstilnih to- varnah TekstiHndus (Kranj), A. Prah (Kranj), Jugo- bruna (Kranj), Pinter Anton (Maribor), Hutter in drug (Maribor), Roteks (Maribor), Mariborska to- varna svile, Predilnica in tkalnica (Maribor), Teksti- lana (Kočevje), Tekstilna tovarna Glanzmarm in Gassner, Metka (Celje), Slavko in Milka Šušteršič (Lesce), Medic in Miklavc d.z o.z. (Medvode), Stros F. sinovi (Ptuj), Lava (Laško), Ivan Medic (Novo mesto). Štora — obrat Gameljne (Šentvid nad Ljub- ljano), F. Eifler (Ljubljana). V kovinski industriji: Splošna stavbna d.z o.z., Eylert Ernest (Maribor), Kovina d.d.. Mariborska livarna in tvornica kovin, Franc Pergler (Maribor), Kellner (Slovenj Gradec), Plamen (Kropa), Štajerska železoindustrijska družba (Zreče), Urabič A. in drug (Celje), Tovarna verig (Lesce), Sava d.z o.z., Zugmayer in Gruber (Sloven- ska Bistrica), F. Brcar (Ljubljana), Saturnus (Ljub- ljana). 70 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 Porušeni Maribor — obnova Me- Ija (iz fototeke Pokrajinskega ar- hiva Maribor) V usnjarski industriji so avgusta začeli pripravljati načrte za modernizacijo proizvodnje v Tovarni tani- na v Medvodah ter začeli z obnovitvenimi deli v To- varni usnja (Slovenske Konjice), Josip Lavrič (Št. Vid pri Stični), Peko (Tržič), F. Vošnjak (Šoštanj), S. Ka- lin (Vrhnika), Indus (Ljubljana), Jugoslov. Knoch d.d. (Kranj), F. Zorn (Domžale), Pavel Knaflič (Šmartno). Za porušeno tovarno usnja J. Pirich v Št. Lenartu pri Ptuju so menih, da obnova ni smotrna.^* V industriji papirja in celuloze je obnova potekala v tovarnah Bratje Piatnik (Radeče), Bonač in drug (Ko- ličevo). Tovarna lepenke E. Pogačnih (Brezno nad Mariborom), Celuloza (Krško), Tovarna lesovine in lepenke (Prevalje), Združene papirnice d.d. — obrat Coricane. V lesni industriji so, poleg obnove večjih žag v So- teski, Bohinju, Bledu, Stahovici, Breznu ob Dravi, Straži pri Novem mestu, Jesenicah in Jurkloštru, za- čeh tudi z obnovo tovarn Remec in Co., Impreks, Ju- gotanin (Sevnica), Peta (Radeče), Ivan Fajdiga (So- dražica), F. Potočnik (Maribor), Lesna industrija in kopitarna Mestinje (Mestinje), Veka (Maribor). V ke- mični industriji so bila potrebna večja popravila v Ke- mični tovarni Moste in Kemični tovarni Hrastnik, manjša pa v tovarni Jub d.z o.z., Unio, Savinjski to- varni barv in lesnih izdelkov in Kemični tovarni v Podnartu. V industriji gradbenega materiala so poleg opekarn, apnenic in kamnolomov, začeli obnavljati Cementarno Trbovlje in tovarno brusov Swaty. Iz- med večjih obratov živilske industrije je obnova zaje- la valjčna mlina v Mačkovcu in Mariboru, veležga- njarno A. Guselj v Mariboru, Sano, Kolinsko in Dr. Oetker. V bivši tekstilni tovari Jugočeška v Kranju so začeh polovico tovarne preurejati za proizvodnjo električ- nih aparatov. V letalski tovarni na Teznem pa so se začele priprave za proizvodnjo tovornih avtomobilov po češki hcenci Škoda. Večja obnovitvena dela so bila še v železarni Ravne in Jesenice ter v elektroindu- strijskih podjetjih Zmaj, Vesna in Elma. V prvem času po koncu vojne je zbiral potrebna denarna sredstva in dajal obnovitvene kredite Denar- ni zavod Slovenije. Postopoma so začeli s kreditiran- jem tudi drugi denarni zavodi v Sloveniji, vendar za- radi zamenjave okupatorjevega denarja in majhnih sredstev, niso mogli zadostiti vsem potrebam.'' Kre- diti iz zveznih denarnih zavodov, v prvi vrsti iz Držav- ne investicijske banke in Narodne banke Jugoslavije, ki so bili precejšnji in zelo pomembni, so »prišli zelo pozno, zato so bila skoraj vsa glavna dela v juniju še v pripravljalnem stanju«.''^ Zelo pomemben vir so bi- la t.i. lastna sredstva podjetij ter prostovoljno in udarniško delo. Po izračunih, s katerimi je Repubhška planska ko- misija konec leta 1945 seznanila svojo vlado in Zvez- no plansko komisijo,je bilo za obnovitvena dela v kovinski industriji porabljeno 15,472 milijonov din (od te vsote največ za Štajersko železoindustrijsko družbo Zreče — 2,2 milijona din), industriji gradbe- nega materiala 11,248 milijonov (Cementarna Trbovlje — 7,529 milijonov), tekstilni industriji 9,703 inilijone (Predilnica in tkalnica Maribor — 3,437 mi- lijonov, Hutter in drug — 2,484 milijonov), črni me- talurgiji 9,524 milijonov (Železarna Štore 5,168 mili- jonov), industrija papirja in celuloze 9,099 milijonov (Bratje Piatnik — 3,067 milijonov. Celuloza — 2,739 milijonov), živilski industriji 7,946 milijonov (Gostil- niška pivovarna Laško — 3,451 milijonov), lesni in- dustriji 3,796 milijonov (Remec in Co. — 3,065 mili- jonov), usnjarski 2,703 milijone (Josip Lavrič — 1,802 milijona), kemični industriji 1,393 milijonov (Kemična tovarna Moste — 0,766 miljona), elektroin- dustriji 1,222 milijonov (Strojna tovarna v Kranju — 0,707 milijona) in v barvni metalurgiji le 155.000 din. kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 1988, 71 V rudarstvu je bilo do konca leta porabljenih skupno : 46,683 milijonov (Rudnik Zagorje — 14,155 milijo- nov) za vsa dela v elektrogospodarstvu pa 16,695 mi- • lijonov (HE Dravograd — 8 milijonov).^" j Po teh okvirnih izračunih naj bi bilo za obnovitvena . dela v slovenski industriji v letu 1945 porabljenih skupno okoh 126 milijonov din. Od te vsote so več : kot polovico sredstev prispevala podjetja sama. Po- i sebno je to vidno v rudarstvu, kjer je od 44,728 mih- : Jonov din le 430.000 din prispeval Denarni zavod Slo- i venije, ostalo pa so podjetja pokrila iz lastnih sred- I stev. Za obnovo slovenske industrije — ta je bila načrto- vana kot »začetna ali prva faza obnove« — so bila v drugi polovici leta 1945 namenjena in porabljena majhna finančna sredstva. Večino dela je bilo oprav- ljenega z »zastonjsko« delovno silo in udarništvom.^^ Po kasnejših ocenah je bila obnovljena skoraj polovi- j ca v vojni povzročene ah nastale škode.Osnovne industrijske panoge: rudarstvo, metalurgija in indu- i strija gradbenega materiala, so se sicer do konca leta precej opomogle, v ostalih paje proizvodnja še vedno , bistveno zaostajala v primerjavi s predvojno. Če vza- memo, da je povprečna proizvodnja v posameznih in- dustrijskih panogah 1939. leta 100, potem je bila ko- nec leta 1945 v rudarstvu 72, metalurgiji 60, kovinski in strojni industriji 33, gradbeništvu 95, tekstilni in papirni industriji 60, usnjarski 70, kemični, steklarski in keramični 42 in živilski industriji 40.^* Vzrok temu, da vrsta tovarn v letu 1945 še vedno ni obratovala ali so obratovale z manjšo zmogljivostjo, ni bila samo v vojni povzročena škoda, temveč tudi pomanjkanje ; surovin, goriva, reprodukcijskega materiala, delovne ! sile in velikih težav pri prevozu. OPOMBE 1. Skupni pregled vojne škode na področju federalne Slove- nije, 10. 6. 1945, Arhiv SR Slovenije (AS), fond Ministrstva za gradnje (MG). Poročilo Ministrstva za industrijo in ru- darstvo Narodne vlade Slovenije o delu v septembru 1945, AS, fond Ministrstva za industrijo in rudarstvo (MIR), fase. 9. Slovenija 1945—1975, Zavod SR Slovenije za statistiko, Ljubljana 1975. str. 19. Statistični pregled desetletnega raz- voja LR Slovenije — industrija. Zavod za statistiko LR Slo- venije, Ljubljana 1955, str. 2. — 2. Slovenija 1945—1975, Zavod SR Slovenije za statistiko, Ljubljana 1975, str. 19. Statistični pregled desetletnega razvoja LR Slovenije — in- dustrija. Zavod za statistiko LR Slovenije, Ljubljana 1955, str. 2. — 3. Stenografske beležke II. rednega zasedanja SNOS, AS, fond SNOS, fase. 14. Predlogi privatnih gospo- darstvenikov, 1. 10. 1945, AS, fond predsedstva vlade LRS, fase. 1. Boris Kidrič, Sabrana dela IV, Komunist, Beograd 1985 (SD IV), str. 366. Ukrepi za izboljšanje našega gospo- darstva. Slovenski poročevalec (SP), št. 58, 27. 6. 1945. — 4. Vprašanje gradenj in obnove v federalni Sloveniji, AS, fond Planske komisije LRS (PK), fase. 1. Podatki za obno- vo. Arhiv Jugoslavije (AJ), 41-18. Poročilo Ministrstva za industrijo in rudarstvo o delu v septembru 1945, AS, fond MIR, fase. 9. — 5. Rezultati industrijskega popisa Federal- ne ljudske republike Slovenije v letu 1945, Ljubljana 1946, str. 5. Poročilo o delu in organizaciji Ministrstva za indu- strijo in rudarstvo za oktober 1945, AS, MIR, fase. 9. Indu- strija Slovenije, AS, fond MIR, fase. 1. Razvojne črte indu- strije in obrti Slovenije, Gospodarski vestnik, leto 1954, št. 1. Razvoj industrije LRS 1946—1958. Prikazi in študije, le- to 1959, št. 5, str. 1. Industrijska proizvodnja LR Slovenije v letih 1939—1952, Ljubljana 1953, str. 100. — 6. O naših neposrednih nalogah, AS, fond SNOS, fase. 4. — 7. Boris Kidrič, SD IV, str. 65. — 8. Na delu za obnovo domovine, SP, št. 120, 7. 9. 1945. — 9. Okrožnica Ministrstva za indu- strijo in rudarstvo št. 28, AS, fond MIR, fase. 7. Okrožnica Ministrstva za industrijo in rudarstvo, 30. 6. 1945, AS, fond MIR, fase. 7, — 10. Prav tam. — 11. Razmah naše tekstilne industrije, SP, št. 129, 18. 9. 1945. Naša kemična industrija, SP, št. 130, 19. 9. 1945. Naraščanje proizvodnje v Trbo- veljskem premogokopnem resorju, SP, št. 155, 18. 10. 1945. Nagla obnova obratov naše lesne industrije, SP, št. 161, 25. 10. 1945. — 12. Predlogi privatnih gospodar- stvenikov, 1. 10. 1945, AS, fond predsedstva vlade LRS, fase. 1.-13. Zapisnik I. konference energetskih strokov- njakov DFJ, 16.-22. 7. 1945, AJ, 17—176. — 14. Poročilo Ministrstva za industrijo in rudarstvo o delu v septembru 1945, AS, fond MIR, fase. 9. — 15. Poročilo Ministrstva za industrijo in rudarstvo o delu v avgustu in oktobru, AS, fase. 9. Podatki za obnovo 1945, AJ, 41-18. Obnova indu- strijskih obratov v Sloveniji v letu 1945, AS, fond PK, fase. 2. — 16. Poročilo Ministrstva za industrijo in rudarstvo o delu v avgustu 1945, AS, fond MIR, fase. 9. — 17. Poročilo o delu in problemih Ministrstva za finance od osvoboditve do 1. 11. 1945, AS, fond MG. — 18. Rekapitulacija od za četka meseca junija izvršenih del po planu, AS, fond PK fase. 3. — 19. Cit. v op. 15. — 20. Škoda in obnovitvena de la v elektrogospodarstvu Slovenije do 31. 12. 1945, AS fond predsedstva vlade LRS. — 21. Načrtnost naše gradbe ne delavnosti. AS, fond PK, fase. 12. — 22. Vprašanje naši kmetijske obnove in proizvodnje, SP, št. 29, 25. 5. 1945 Cit. v op. 21. — 23. Cit. v op. 2 in 21. — 24. Obnova indu strije in rudarstva Slovenije po drugi vojni, AJ, 41—27. 72 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 ZAPISKI IN GRADIVO GRAD ROTENTURN IN NJEGOV POMEN ZA SLOVENJ GRADEC JOŽE CURK V zvezi z obnovo gradu Rotenturna, ki bo odslej služil kulturnim potrebam Slovenj Gradca, je vznik- nila želja po preučitvi njegove urbane vloge in grad- benozgodovinske veljave v okviru »mesta med gora- mi«. Slovenj Gradec ima posredno antično naselitve- no tradicijo, saj je zahodno od njega pri Starem trgu na robu doline pod grajskim hribom stala rimska po- štna postaja Colatio. Slovenci so na grajskem griču zasnovali gradišče, gospodje Ažvini iz rodu Breže-Se- liških pa grad, ki se leta 1091 imenuje Grez. Med oko- h 1130 in 1147 so ga imeh v lasti Spanheimi, med leti 1147 in 1192 Traungavi, med leti 1192 in 1251 An- dechsi, med leti 1251 in 1363 oziroma 1425 patriarhi, nato pa do leta 1585 deželni knezi. Kot gradniki so si sledili razni plemiči, od leta 1214 Diengeni, poznejši Windischgrätzi. Prvotna naselbina se je razvila pod grajskim hri- bom ter se leta 1331 prvič omenja kot Stari trg. Šlo je za sejemsko naselbino s sedežem deželne mitnice ven- dar brez večjih razvojnih možnosti po prevladi mis- linjske ceste nad hotuljsko. Zato je grof Henrik IV. Andeški ustanovil po letu 1204 ali celo 11 novo nasel- bino sredi dohne, postavljeno na rahli vzpetini, obliti z Mislinjo, Homšnico in Suhadolnico, kjer je bila možna svobodna razrast njene regularne zasnove. Ta je izoblikovala cestni trg (leta 1447 der Platz), ki se na obeh straneh konično zožuje. Prvotno gaje obdajalo okoli 50 parcel, ki so bile globoke 60—70 m. Pred cerkvijo, zgrajeno po letu 1235, je puščala prosto go- sposko gmajno, kjer je v 2. pol. 13. stoletja stala kov- nica denarja, nato pa je nastal prečni trg, ki je od leta 1454 služil kot proščenjsko sejmišče. Naselbina je izo- bhkovala tudi pet prečnih uhc, od katerih sta skrajna para povezovala obe gospodarski ulici, ki sta se razvi- li za glavnima parcelnima vrstama. Celoten okoliš se od leta 1165 dalje večkrat omenja kot Windisken Graze, kraj sam od leta 1251 kot (no- vi) trg s kovnico denarja in mitnico, od leta 1267 pa kot mesto z mitnino, sejmnino in kovnico denarja. Leta 1305 se pojavlja mestni sodnik Henrik in za njim Valhun, leta 1313 Židje, 1342 učitelj Janez. Med oko- h 1270 in 1300 je mesto dobilo obzidje, pred letom 1350 je nastal Windischgrätzov stolp, ki je 1. 1381 prešel v posest Trappov. Leta 1358 se omenja Katari- nina kapela pri mestni cekvi, leta 1380 mestni vod- njak, 1404 župnišče in Spodnja mestna vrata, 1419 si- rotišnica s špitalom, 1436 skladišče ausseejske kame- ne soh, 1424—1447—1494 je bila postopoma zgraje- na špitalska cerkev, 1461 se omenjajo Zgornja in Spodnja mestna vrata, 1472 župnijska žitna kašča in 1487 ulica ob njej (Kastengassen). Gosposki upravnik Ilija Schulthäuzinger (1470—1483) je prezidal obzidni stolp, omenjen že 1. 1361. Med leti 1489—1491 so me- sto zasedali Madžari, nato so obrambno ojačali ime- novani stolp, ki naj bi postal središče gosposke. Leta 1500 se omenja jarek, ki je bil izkopan na iz- postavljenih mestih. Pred Zgornjimi vrati se je poja- vilo predmestje z mlinom (1494), nasproti župnišča kopahšče (1498) in v mestu pivovarna (1498). Leta 1547 je v mestu živelo 43 družin, od tega 29 z obrtni- škimi priimki. Leta 1552 se omenja popravilo šole, 1. 1562 sta brata Trapp prodala svoj stolp HoUeneg- gom, 1. 1576 se še vedno omenja grajska gmajna pred mestno cerkvijo. Turki so mestno okolico večkrat oplenili med leti 1473 in 1532, Madžari 1489—1491, Francozi pa leta 1810. Mesto je tudi večkrat pogore- lo: pred letom 1454, pred letom 1509, 1623, 1632, 1811 in 1903. Zato kaže mlajšo podobo, vendar pa je ohranilo staro urbano zasnovo, ki jo odlikuje toliko vrednot, da jo je vredno ohraniti in s posluhom vzdr- ževati. Potek mestnega obzidja nam dobro ponazarja franciscejska katastrska karta iz leta 1825, mogoče pa ga je zasledovati tudi na terenu. Njegovo južno stranico so zasedle hiše vzdolž Ozke ulice, ohranjeno pa je tudi v kleteh Lesnine upravne stavbe, katere južni del s svojimi ok. 2 m debelimi kamnitimi zidovi in kamnitim banjastim obokom govori za prvoten Windischgrätzov, od leta 1381 Trappov grad v funk- ciji mestne ogalne utrdbe. Vzhodna obzidna stranica, ki je tekla za mestnim špitalom in župno cerkvijo, ve- činoma ni več ohranjena, pač pa severna med vrtovi ob Sejmiški uhci in zahodna zlasti nad strugo Suha- dolnice. To obzidje je deloma plastovite gradnje, se- stavljeno iz večjih prodnikov in lomljencev, je iz ob- dobja med okoh 1270 in 1300. Zapiralo je mestni arc- ai nepravilne pravokotne oblike z zaoblenima seve- rovzhodnim in jugozahodnim ter pravokotnima seve- rozahodnim in jugovzhodnim ogalom, z glavnimi vrati sredi severne in južne ter stranskimi sredi vzhod- ne in zahodne stranice, z delnimi jarki pred vrati in na ogalih ter z nekaj stolpi, deloma mestnimi deloma privatnimi. Vischer nam leta 1681 kaže pogled na severno ob- zidno stranico, ki obsega okrogla stolpa na severovz- hodnem ogalu in pri mestnih vratih ter odprta šalasta na severozahodnem koncu obzidja. Onkraj mesta je viden stolp južnih mestnih vrat, za severozahodnim ogalom pa se dviga oglati stolp in nekaj poslopij Ro- tenturna. Koncept mestnega utrdbenega sistema, ki ni doživel večjih renesančnih izboljšav, se je opiral predvsem na 4 obrambne točke: na utrjeni mestni vrati sredi severne in južne obzidne stranice ter na cerkveni kompleks in Rotenturn sredi vzhodne in za- kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 1988 73 hodne obzidne stranice. Slednja je bila zaradi globo- ke struge Suhadolnice bolje zaščitena in je zato razvi- la le šalasto oblikovana ogala, medtem ko je manj za- ščitena vzhodna uveljavila ogalna stolpa, katerih ju- govzhodnega (Trappov grad) je še mogoče ugotoviti v kleti poslovne stavbe Lesne. Medtem ko je severna polovica tega dela mesta slu- žila obrtnim dejavnostim, je južna predvsem cerkve- nim, ki so se razvijale med Skladiščno ulico (Kasten- gassen) in mestnim obzidjem ter med mestno cerkvijo sv. Elizabete na severu in Trappovim gradom na ju- gu. Upoštevati namreč moramo, da se je starotrški župnik, ki je prvotno bival v župnem dvoru na Gradu (1205 in curia plebani), zaradi vojnih dogodkov med leti 1304—08—11 občasno umaknil v utrjeno mesto, kjer je imel blizu cerkve sv. Elizabete pomožno žup- nišče (tako 1. 1404), enako kot v Starem trgu pod na novo zgrajeno sožupno cerkvijo sv. Radegunde (tako 1. 1425). Njegovo žitno skladišče se leta 1472 omenja kot Kasten, h kateremu je 1. 1487 dokupil tesano hišo z dvoriščem od klobučarja Jurija Wieltza. Leta 1498 se omenja lončarska hiša z dvoriščem in vrtom v ulici nyderhalb des Trappen Türmen, ki je ležala med uli- co in obzidjem ter zemljiščema cerkve sv. Elizabete in bratovščine Naše ljube gospe iz Starega trga. Leta 1477 se omenja zemljišče s parmo, ki je ležalo med špitalom in Newnhawserjevo kaščo, ter je segalo von der gassen daselbst bis auf die ringkmawr. Našteti opisi iz 15. stoletja, ki jih je seveda še več, nam zadoš- čajo, da lahko dovolj točno lokahziramo takratno cerkveno četrt med vzhodno stranico današnje Špi- talske ulice in nekdanje mestno obzidje, ki je poteka- lo v stavbni črti sedanje Lesnine poslovne stavbe. Posebno mesto med mestnimi poslopji je šlo utrdbi nasproti cerkve ob zahodni stranici mesta. Gre za grad Rotenturn, katerega obzidani vrtni areal je zasedal se- verozahodni del mesta prav do Suhadolnice. Nad- stropna graščina s tlorisno podobo dvojne kljuke kaže danes baročno lice, ki ga datira bogato obliko- van uvozni portal v približni sredini severne fasade z letnico 1755. Vso stavbo obtekajo preprost talni, pas- sasi medetažni in profiliran venčni zidec, ogale pou- darjajo izmenični ogalniki, pravokotna okna obrobl- jajo maltasti okviri z baročnimi obeski, zahodna fa- sada je trikrat zalomljena, južno fasado večinoma za- kriva novejši sanitarni prizidek, vzhodno (dvoriščno) fasado pa členi arkadni hodnik, ki je v pritličju osem- ločen, slopast in križno obokan, v nadstropju pa ga nosi 7 oglatih, jezikasto posnetih stebrov, pokriva pa raven lesen strop. Medtem ko kaže južni trakt pre- prosto baročno lice, dokazuje severni trakt, da ga se- stavljajo tri gradbene faze: gradbeno jedro, ki je de- loma podkleteno, že omenjeni arkadni hodnik in so- doben opečen sanitarni prizidek. Tloris graščine nam razkriva nepravilno prostorsko organizacijo, iz kate- re se da izluščiti zgodovina njenega nastajanja. Gradbeno jedro objekta predstavlja kvadratast stolp, katerega kamnito, okoli dva metra debelo ostenje je presegalo njegovo sedanjo višino. Na pod- strešju je še ohranjena njegova severna stena, katere omet dokazuje, da je bila stolpova druga (srednja) etaža najprej ravno stropana, nato pa križno oboka- na. V južno steno je vdelano sedanje podstrešno stop- nišče, vzhodna in zahodna stena pa na podstrešje ne segata, a sta ohranjeni v obeh spodnjih etažah. Stolp ne daje nobenih stilnih oporišč za datiranje, vendar sega gotovo v srednji vek, vsaj v čas llije Schulthäu- zingerja (1470—1483), če ne celo še dalje nazaj. Vse- kakor se je k njemu leta 1493 prenesla uprava go- spostva ter postavila pristava in druga poslopja, na- kar se ga je po letu 1542 oprijelo ime Rotenturn. Sre- dišče gospostva pa je tu ostalo le do leta 1595, ko se je preneslo na novo zgrajeno Gradišče. Zato se je na- daljni razvoj Rotenturna upočasnil. Še leta 1681 je stolp stal dokaj samostojno in je močno presegal stavbe, ki so se nanizale južno od njega ter so kurti- nasto segale preko mestne obzidne črte. Gradnja južnega dela graščine govori kljub mno- gim prezidavam in klasicistično-zgodnjehistorični fa- sadi za 17. stoletje, medtem ko je severna polovica (torej kompleten severni trakt) iz okoh leta 1700. To dokazuje enovita struktura njegovega ostenja, orga- nizacija talne ploskve in stilni detajli. Ob tej prilož- nosti so predelovali tudi južno polovico, izdelali veži ob južni strani starega stolpa, ju opremili z bogatimi lesenimi portali in ob njegovi zahodni stranici vdelali stopnišče, ki je povezalo pritličje z nadstropjem in podstrešjem. Morda že takrat, verjetneje pa nekaj pozneje je nastal arkadni hodnik, ki je z dvoriščne strani opasal celotno stavbo, in manjši južni trakt s po eno sobano v vsaki etaži, zaradi katerega je bila uničena stara obzidna črta v obsegu graščine. Ob teh prezidavah so porušili tudi stari obrambni stolp do vi- šine sedanjega podstrešja in s tem vizualno poenotili stavbo, ki pa s svojo tlorisno organizacijo dokazuje, da je vse prej kot enotnega nastanka. Leta 1755 so vso stavbo enotno poznobaročno fa- sadirali in jo opremili s kamnoseško bogatim uvoz- nim portalom. Oba sanitarna prizidka, eden ob južni strani južnega trakta in drugi ob južni strani severne- ga trakta sta opečna pridatka iz našega stoletja, ko je stavba služila od 1. 1900 šolskim namenom. Zanimivo je, da je stavba podkletena samo v vzhodni polovici severnega trakta, kar pa je gradbeno razumljivo, saj je nastajala poleg mestnega obzidja in starega obrambnega stolpa, ki podkletenja iz statičnih in obrambnih razlogov nista prenesla. Medtem ko je še pred nekaj leti kazalo, da bo graščina propadla in z njo dobršen kos mestne zgodovine, saj sega s svojim jedrom v čas, ko se je mesto borilo za svoj obstanek v neenakomerni borbi s Turki in Madžari, pa danes, v celoti obnovljena, ponuja streho kulturnim dejavno- stim Slovenj Gradca, ki je s tem ponovno dokazal, da se zaveda svojega mednarodno veljavnega kulturnega poslanstva. Poleg opisane obrambne postojanke je v srednjeve- škem mestu obstajala še ena. Gre za Windischgrätzov stolp, ki se pojavi sredi 14. stoletja, preide leta 1381 v 74 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 posest Trappov, leta 1562 Holleneggov in leta 1578 Gaisruckov, a po letu 1687 propade. Njegova lokaci- ja je arhivsko in topografsko dokazana na mestu se- danje Lesnine poslovne stavbe, ki s svojimi močnimi kamnitimi stenami, zlasti pa mogočnimi temelji govo- ri za stolpasto utrdbo na jugovzhodnem mestnem oglu. Več o njej bi seveda povedale podrobnejše ra- ziskave, ki bi se jih splačalo opraviti in stavbo tudi pri obnovi temu primerno dokumentarno obravnavati, seveda ob respektiranju njene kvalitetne poznoklasi- cistično-zgodnjehistorične fasade. OPOMBE 1. Josip Mravljak: Zapuščina, dva fascikla. Pokrajinski ar- hiv Maribor. — 2. Slovenj Gradec ob 700-letnici. Zbornik. Slovenj Gradec 1951. — 3. Jože Koropec: Srednjeveško go- spostvo Slovenj Gradec, Časopis za zgodovino in narodo- pisje (ČZN) n.v. 14/1973, str. 16—32. — 4. Hans Pircheg- ger: Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaf- ten und Gülten, Städte und Märkte. München 1962, str. 168—173. — 5. Ivan Stopar: Gradovi, graščine in dvorci na Slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1982, str. 433—434, 453—457 in 529. — 6. Jože Mlinaric: Slovenjegraški meš- čanski špital. ČZN n.v. 22/1986, str. 315—326. MESTNI GRB NA PROČELJU NEKDANJE ZOISOVE PALAČE UROŠ LJUBEJ Pozornemu obiskovalcu Stare Ljubljane, ki na \ sprehodu po Bregu vedoželjno usmerja svoj korak in i pogled, se oko zaustavi tudi na nenavadno golem pročelju bivše Zoisove palače. Iz središčne osi odmaknjen vhodni portal in živah- I na aritmija vertikalnih okenskih osi blažita skoraj \ klasicistično resnobnost pročelja obenem pa tudi od- | krivata, da je palača nastala s postopnim združeva- i njem meščanskih hiš. ! Precej groba obnova fasad leta 1938 je z nekaj cen- : trimetrov debelim plaščem ometa odpravila igro svet- \ lobe in sence na pročelju, saj so okenski okviri tako- rekoč potonih v ometu, obenem pa je vidno oslablje-- na vloga trdnega z rezanim kamnom grajenega prit- ličja.' Desno od monumentalnega vhodnega portala je v : pročelju vzidan mestni grb, ki zastavlja vprašanja, na ; katera bomo skušali odgovoriti v tem sestavku. Večji \ del kamnite osnove na kateri je grb upodobljen, se iz- j gublja v ometu in ustvarja vtis grbovne plošče, njena trapezoidna oblika in vehkost pa govori v prid misli, da gre za bivši portalni sklepnik. Srednji del čelne površine sklepnika je namenjen upodobitvi mestnega grba, ki ga zgoraj in spodaj omejujeta napisa LA- BACH in MDLXXXIX. Grb sestavlja s stiliziranim vitičjem obrobljen ščit in mestno obzidje v obliki sklenjene stolpu podobne ahitekture. Stolp stoji na treh gričih in v njem se namesto oken pojavljajo strel- : ne line, kar predstavlja po ugotovitvah Milka Kosa i prelomno novost, ki se je v naslednjih stoletjih stalno ; ohranila v mestnem grbu in pečatu.^ Pri našem potovaju v leto 1589 se bomo omejih le, na del Zoisove palače ob Bregu, pri tem pa nam bosta i v pomoč izsek iz oljne slike A. Herrleina Požar v Kra- \ kovem iz leta 1798^ in veduta nekdanjega mestnega i Mestni grb, Ljubljana, Breg 22 pristanišča, ki je nastala okoli leta 1750.* Na starejši sliki so stavbe oštevilčene in poimenovane po teda- njih lastnikih. Gostilna pri Zlati ladji (1) je stala na mestu, kjer se Karlovški most stika z levim bregom Ljubljanice, ob njej pa je bila cerkev sv. Lovrenca (2). Cerkev zakriva pogled na bistriški dvorec (3), ki skupaj z Erbergovo (4) in Zoisovo hišo na vogalu (5) sestavlja jedro sedanjega čelnega trakta palače Breg 22. Četrto in peto hišo odlikujeta baročni pilastrsko členjeni pročelji, samostojnost obeh hiš pa naglašata kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 75 Veduta ljubljanskega pristanišča, detajl (o. 1750) poitalna vhoda in različna višina oken v treh etažah. Michael Angelo Zois je 13. septembra 1765 prido- bil na dražbi hišo pokojne sosede, baronice Jožefe Leopoldine Erberg roj. Apfaltrer' in v naslednjih le- tih ob združitvi obeh stavb poenotil okenske odprtine in premestil stare portale. Spremembe, ki so nastale ob razširitvi palače, vidimo na upodobitvi iz leta 1798, ob primerjavi obeh predlog z današnjo podobo pročelja pa ugotovimo, daje sklepnik z grbom vzidan na mestu vzhodnega portala v Erbergovo hišo. Ključ za rešitev uganke se torej skriva v zgodovini Erbergove hiše. V knjigi ljubljanskih hiš in njih sta- novalcev^ nastopa pri lastnikih te hiše vrzel, zato jo dopolnimo z naslednjimi podatki. Baronica Jožefa Leopoldina Erberg roj. Apfaltrer je hišo kupila 28/3 1731 od barona Franca Karla Ap- fahrerja. Le-ta jo je podedoval leta 1723 po očetu Volku Hervartu, ki je hišo kupil 12/3 1710 od grofa Ferdinanda Ernsta Sauraua. Do 24/4 1698 je bila v lasti dež. stanov, ki so jo kupih od Marije Judite in Janeza Krištofa pl. Flachenfelda 14/4 1690.' Najpomembnejšae sporočilo navedenih kupnih po- godb je zapis, da je bila ta hiša nekdanje mestno skla- dišče (Zeughaus).' In kaj vemo o tem skladišču? Leta 1590 se v mestnih spisih omenja precej nedoločno kot »gornji Zeughaus«, nato »Zeughaus na Novem | trgu«, v katerega so prepeljali dele podrtega mlina, ki je stal ob vodi za stolnico (1603) in »Zeughaus na j Bregu« (1628).' Glavno skladišče za les, katerega so ; sekali v mestnem logu, je stalo pri kolezijskem mlinu, ] kjer je bila tudi žaga. Od tam so čolnarji vozih hlode i do pristanišča na Bregu in skladišča, kjer so tesarji i A. Herrlein, Požar v Krakovem, detajl (1798) 76 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 1988 pripravljali deske in letve za mestne potrebe. Po letu 1661 so imeli delavnice neposredno ob vodi, okoli leta 1716 pa so se selili na Žabjek.'" Označevanje pomembnih mestnih stavb z grbi je bilo nekdanj splošno veljavno pravilo, na katerega ni- so pozabili tudi pri mestnem skladišču na Bregu, da pa ne bi ostali le pri domnevi, povzemimo še vsebino zanimive prošnje stavbenika Abondija de Donina iz leta 1615." Abondio v prošnji ne skriva slabe volje nad mestnim pobiralcem hišnih davkov, ker ga je pred dnevi terjal za plačilo zaostanka pri njegovi hiši, ki stoji na zemljišču Nemškega viteškega reda. Stav- benik, ki je že petdeseto leto plačeval davek komendi, se je pred nekaj leti pritožil na Magistratu nad plače- vanjem »dveh tako visokih davkov za njegovo slabo in majhno hišico«, zato ponovno prosi za opustitev terjatve. V nadaljevanju pa je mestne očete spomnil, da je bil njim in celotnemu mestu v petdesetih letih odkar biva v Ljubljani s svojim delom vedno na vo- ljo, pri tem pa sploh ni terjal plačila za nekaj del, ki jih je opravil v preteklih letih. Tako med drugim ni dobil prebite pare od nekdanjega mestnega blagajni- ka Jerneja Foresta za portal in mestni grb, ki ju je leta 1589 sklesal za mestno skladišče.'^ Celoten račun, v katerem je Abondio di Donino navedel neplačana dela za leti 1589 in 1594, je znašal 63 goldinarjev in 44 kr., zato je župan Bernardini ukazal mestnemu blagajniku Eppichu, da stavbeniku čimprej povrne ta dolg. Če pomislimo, da je ta vsota enakovredna temeljnemu hišnemu davku za 16 let, nam ni potrebno ugibati, kdo je v tej zadevi potegnil krajši konec. Z dviganjem tančice, ki je prikrivala izvor sklepni- ka z mestnim grbom, smo se približali koncu našega sprehoda. Ob drugi priliki bo tu lahko tudi začetek ogleda pomembnega deleža celotne družine stavbeni- kov Doninov pri oblikovanju podobe našega mesta ob koncu 16. in v prvi polovici 17. stoletja. Zato ko- nčaj mo le z željo, da bi mestni grb na Bregu 22 doča- kal svoj 400-ti rojstni dan tudi brez tančice nesnage. ki še vedno zakriva njegovo obličje. OPOMBE 1. Marijan Mušič, Za pravilno obravnavo ometa na arhitek- turnih spomenikih, Varstvo spomenikov V/1953—54, str. 102. Primerjava razglednic iz obdobja med leti 1920—40 odkrije, da so baročna strešna okna nadomestili s sedanjo mansardo šele v tridesetih letih. — 2. Milko Kos, Pečat in grb mesta Ljubljane, Zbornik za umetnostno zgodovino XIX/1943, str. 47. — 3. Narodni muzej, Ljubljana. — 4. Narodni muzej, Ljubljana. — 5. Zgodovinski arhiv Ljubl- jana (ZAL), V. Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš in njih stanovalcev, tipkopis, 1940—43, str. 420. — 6. Ibid. — 7. Arhiv SR Slovenije, Zapuščinski inventarji, II — Lit. A, št. 39. — 8. Ibid. — 9. Ivan Slokar, Izdelovanje orodja, strojev in orožja, orožarne in skladišča smodnika v Ljubljani, Kro- nika III/1960, str. 178. — 10. J. Vrhovec, Die wohllöbl. landesfürstl. Hauptstadt Laibach, Ljubljana 1886, str. 65. — 11. ZAL, Mesto Ljubljana, Cod. XIII/33-1615, fol. 39. Brata Abondio in Janez (oba umrla pred 1617) sta bila pred- stavnika prve generacije stavbenikov Doninov, ki se je leta 1565 preselila v Ljubljano iz severne Italije. Prvi je dosedaj znan predvsem po delu, ki ga je opravil za škofa Tomaža Hrena, drugi pa kot graditelj kapucinskega samostana. V drugem rodu se omenjajo kot stavbeniki (»paumaister«) Abondijeva sinova Francesco in Abondio ml. ter nečak Pe- ter. Zaradi udeležbe pri gradnji številnih mestnih stavb lah- ko trdimo, daje postal Abondio (1591-1/8 1652) v dvajsetih letih 17. stoletja pravi »mestni arhitekt«. Podrobno analizo obsežnega gradiva o stavbni dejavnosti celotne družine pa bomo predstavili ob drugi priliki. — 12. Ibid. Priloga št. 2. »Mein Abondj di Donini, Was Ich auf befelich aines Er: Ma: zu Laibach bey gemainer Statt im 1589 Jar, damaln Herr Bartlmee Forest Stattcammerer gewesen, wie auch her- nach volgende Jar, gearbeitet, als volgt. Erstlichen im 1589 Jar im gemainer Statt Zeughaus ain Thor von meinen aignen ausgebauten quaderstainen wel- ches noch aniezo stehet, aufgericht, auch gemainer Statt Wappen ausgehauen, unnd weilen ich fur dasselbig bis an- hero weder Heller noch Pfennig empfangen, so begere ich demnach fur dasselbig mehrers nicht, ohn allein, wie man mit mir verdingt und geschlossen hat, als nämlich Fl 20 ...« BAKRENE PLOŠČE ZA FLORJANČIČEV ZEMLJEVID KRANJSKE 1744 vinko demšar V Zgodovinskem arhivu v Ljubljani je pri mestni registraturi (Mesto Ljubljana, Reg. I. fase. 263, štev. 101-109) ohranjeno dopisovanje med Magistratom in Okrožnim uradom v Ljubljani zaradi bakrenih plošč (Kuppfertafeln) za zemljevid Kranjske, ki je bil prvič tiskan leta 1744, drugič pa 1799. »Stanovski odborniki so dobili leta 1782 nalog, naj dajo na novo natisniti stari Florjančičev (Ivan Dizma Floriatschitsch de Grienfeld) zemljevid dežele Kranj- i ske. Za bakrorezno stiskalnico so uporabljali dva le- sena valja. Predsednik kolegija stanovskih odborni- kov je zaprosil Zoisa, da bi ju nabavil kar v grobo iz- delanih kosih z Gorenjskega. Baron je takoj naročil mizarju na Brdu, naj najde dva ali tri primerne kose ter jih čimprej pošlje v Ljubljano, naj stane, kar ho- če.« (Jože Žontar: Neznana pisma Žige Zoisa, Kroni- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 77 ka, 2/1954, str. 189). Ker so se na Kranjskem zbali, da bi te bakrene plo- šče zgubili oz. da bi se odtujile na Koroško, so guber- nij, okrožni urad v Ljubljani in magistrat storili po- trebne korake. Bili so uspešni. Kako pa je stvar pote- kala, zvemo iz arhivskih dokumentov iz leta 1815. 16. julija 1815 je pisal Okrožni urad Ljubljana Mestnemu magistratu: »Nekdanji stanovski odbor v Ljubljani je zaupal bakrene plošče inženirja Florjan- čiča za Karto Kranjske dežele Kleinmayerjevi knjigar- ni v Ljubljani. Od tega so prešle na sedaj umrlega tu- kajšnjega tiskarja Retzerja. Njegova vdova je prizna- la, da je prevzel te zgoraj omenjene plošče papirničar Tengg iz Beljaka skupaj z določenimi tiski (Presse^. Zato je menil, da je upravičen na račun svojih zahtev do dela Retzerjeve zapuščine. Vendar so tudi te plošče, razen tiskov (Pvts&t), ki so bile Retzerjeva last, prava lastnina kranjskega pro- vincialnega fonda (dem krainischen Provinzialfonde zugehörig). Potrebno jih je dobiti nazaj. Zaradi vra- čil je gubernij ukrenil vse potrebno pri beljaškem Okrožnem uradu. Tako je bilo tudi z gubernijalnim ukazom naročenom, da se tudi tisk, ki pripada ome- njenim ploščam, če se meni, da je tako prav, prenese iz provincialnega fonda nase v primeru, da stroški ni- so preveliki. Nemudoma naj poizvedo, za kakšno ce- no je prevzel papirničar Tengg ta tisk na račun svojih zahtev po Retzerjevi zapuščini. To naj sporočijo v za- konitem roku osmih dni zaradi nadaljnje obravnave oz. postopanja.« Mestni magistrat v Ljubljani je čez štiri dni dobil to pošto in še isti dan (20. 7.) napisal odgovor. Iz tega zvemo, da z omenjenim Tenggom ni moč začeti prav- de, ker za Retzerjevo zapuščino še ni niti postavljen kurator, niti drugače še ni urejeno glede prevzemanja tiska. Okrožni urad je 13. 8. 1815 pohvalil Mestni magistrat, da je na pobudo gubernija zbral toliko po- datkov o tej zadevi. Sporoča mu tudi, da so bakrene plošče zasežene (in Beschlang zu nahmen). Na osnovi gubernijalne odločbe je ljubljanski magistrat poizve- doval in z zanesljivimi možmi ugotovil naslednje ter poslal zapis o tem 22. 8. 1815 kresijskemu uradu v Ljubljani: »Nekdanji deželno-stanovski arhivar Kappus, ka- teremu je bilo zaupano v varstvo 12 bakrenih plošč za Karto Kranjske dežele, je posodil le-te v Ljubljani ži- večemu tiskarju Gasslerju, da naredi nekaj odtisov (um einige Abdrucke/ Ko je Gassler leta 1794 zapu- stil Ljubljano in odšel na Dunaj, je prodal svojo tis- karno ^uchdruckerey> tu zgoraj omenjenemu umrle- mu Retzerju. Pri tej priložnosti so prešle skupaj s tis- karno v roke novega lastnika, kjer so ostale do junija tega leta. Od tu pa jih je potem prevzel papirničar papier Fabrikant^ gospod Teng v Beljak«. Magistrat še sporoča, da so plošče sedaj pri Retzer- jevi vdovi ter da so na razpolago v nadaljnje posto- panje tukajšnjemu okrožnemu uradu. Povratna po- šta je prišla sredi (13. 9.) septembra 1815. Okrožni urad je sporočil, da so pri Reuerjevi vdovi res dobili 12 kosov bakrenih plošč Florjančičeve Karte Kranj- ske dežele (Buchdruckerswittwe Retzer vorgefunden und berichte mit Beschlag belegte 12'^ Stück der Flor- Jantschitschen Provinzial- Kupfer-Tafel von Krain). Te so potem izročili tukajšnjemu licejskemu rektorju. 19. 9. 1815 je rektor tudi potrdil ta prejem. Ker sta pri tem potrdilu dva podpisa, eden je Ravnihar, drugi pa nečitljiv, ne morem s gotovostjo reči, kdo je bil tedaj rektor, brez pregleda licejskega arhiva iz tiste dobe. Zanimiv pa je podatek iz dopisa 13. 9. 1815. Tu je omenjeno, da je še 11 kosov bakrenih plošč, ki so zgi- nile oz. jih Tengg še ni vrnil iz Beljaka, kamor jih je odnesel (die übrigen noch abgingigen 11 Stück Kup- fertaffeln). O tem je namreč kresijskemu uradu 25. avgusta 1815 poročal gubernij. Za kakšno vsebino gre pri teh ploščah, ni posebej navedeno. Zanimivo je, da so leta 1817 pripravljah drugi po- natis karte. Zadeve se je lotil gubernij 26. januarja 1817. Na osnovi ukaza gubernija s tega dne je Okrožni urad Ljubljana pisal 9. aprila 1817 Magistra- tu v Ljubljani in mu naročil, da naj zbere ljubljanske knjigarnarje in tiskarje. Našteje jih poimensko: Jurij Licht, Korn, Hohn, Egger, Sassenberg in Skrbina. Vsi ti naj se zberejo 16. aprila 1817 ob 9. uri kot po- sebna — tovrstna komisija zaradi tiskanja (wegen dr Drucksübernehme) Florjančičeve Karte Kranjske de- žele. Pogovorili se bodo zaradi podrobnejših pogojev najcenejše ponudbe. Ponatis naj bi bil zato, ker je bila Florjančičeva karta Kranjske takoj razprodana. Miš- ljena je seveda karta Kranjske iz leta 1799. Pri tem so omenjene bakrene plošče za karto — 12 po številu. Te plošče skupaj s tiski so pogojno obravnavane. Kako to misli, ni čisto jasno, kajti original pravi: »von wel- chen die 12 Kupfertafeln sammt wohl conditionirt verhanden sind.« O Florjančičevi karti je bilo že na več mestih pisa- no. Pri roki imam nekaj teh zapisov. Pri tem sem ugotovil, da je J. Clonar za Slovenski biografski lek- sikon postavil datum ponatisa Florjančičeve karte v leto 1791. (str. 182), M. Vobovnik-Avsenak pa v Zborniku Narodne in univerzitetne knjižnice, Ljub- ljana 1982, str. 86, v leto 1779 (glej popravek!), v član- ku Slovenci v svetu. Slikovite predstavitve slovenskih dežel in sveta na starih zemljevidih, Ljubljana 1986, str. 28 pa navajajo leto ponatisa leto 1799. To je tudi pravo leto ponatisa, saj je na teh bakrenih ploščah, ki se hranijo v Grafičnem kabinetu Narodnem muzeju lepo viden vrez napisa: »Augmentata et correcta an- no 1799«. S temi podatki iz dopisovanja med Magistratom v Ljubljani in Okrožnim uradom pa se dopolnjuje oz. popravlja delno tudi vedenje o Gasslerju v Sloven- skem biografskem leksikonu. Zakaj s ponatisom Florjančičeve karte Kranjske ni bilo nič, pa zaenkrat še ni jasno. Mogoče so tudi o tem kje kakšni zapiski. Tu naj omenim samo to, da so zapisi o tem za Magi- strat v konceptu ter da so precej grdo napisani in na nekaterih mestih celo nečitljivi. 78 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 19 BOHINJSKA BELA V ČASU GRADNJE BOHINJSKE PROGE MARUSa PLETERSKI Spremembe, ki jih je prinesla gradnja železniške proge v dotlej dokaj težko dostopni Bohinj in Blejski kot, so bile občutne. Posebno zgovorno nam o tem priča ohranjena kronika župnije Bohinjska Bela. Kronika, ki jo je v času svojega službovanja pisal župnik Matija Mrak, ni samo bogat vir podatkov o dogajanju v tistem času, pač pa prikaže tudi vzdušje in občutenje vaščanov do železne ceste in graditeljev proge. V kroniki so opisane spremembe, ki jih je povzročila gradnja, od podiranjain gradnje poslopij, do zemeljskih posegov. Predvsem pa so v veliki skrbi za farane zaupani kroniki vplivi in spremembe v mi- selnosti ljudi, ki jih je s seboj prinesel nenaden vdor zunanjega sveta v ta del Gorenjske. Kako so bili ti lepi predeli pred gradnjo železnice odmaknjeni, razberemo iz dnevnika Johna J. Tobi- na, ki je leta 1828 spremljal Sira Humphreya Davyja na potovanju skozi slovenske kraje. Pot ju je od Jese- nic do Bohinjskega jezera vodila skoraj po trasi tri- četrt stoletja kasneje zgrajene železnice. V svojem dnevniku Tobin pravi: »Ker želi Sir Humphrey videti Blejsko jezero. Bo- hinjsko jezero in izvir Save, ki vsi leže vstran od glav- ne ceste na Bohinjskem, se je odločil, da bomo odšli na eno- ali dvodneven izlet v to divjo in oddaljeno de- želo, kije del Avstrije, kamor le redko zaidejo tujci. ... Peljali smo se skozi vas (Bled — op. M.P.) in ob jezeru ter zapeljali v prekrasno dolino Save Bohinjke, majhnega, toda prelepo bistrega vodnega toka sma- ragdno zelene barve. Ustavili smo se, da je Sir Humphrey lahko nekaj časa ribaril, nato pa smo se zapeljali naprej do Bohinjske Bele, bedne vasice, kjer smo obedovali, kar je Sir Humphrey ulovil. V tem kraju nihče ne govori niti besede nemškega ali kakš- nega drugega jezika, razen njihove slovenščine, tako da sem bil celo prisiljen uporabiti našega jeseniškega kočijaža za prevajalca. Po obedu smo nadaljevali vožnjo skozi čudovito dolino, ob bregovih Save Bo- hinjke do Bohinjske Bistrice, velike vasi, ki povečini pripada baronu Z(oisu).«^ Karavanško-bohinjska železnica, ki so jo začeli graditi potem, ko so se v avstrijskem državnem zboru 6. junija 1901 naposled le zedinili in uzakonih njeno gradnjo, je — kot tudi povsod drugod — poleg kori- sti s seboj prinesla tudi slabosti. Zato je kronika, ki jo je pisal neposredno prizadeti sodobnik, tem bolj zani- miva. SPOMENICA ŽUPNIJE BOHINJSKA BELA 1902 — porok 9, nezakonskih otrok O 1903 — porok 12, nezakonskih otrok O 1904 — porok 25, nezakonski otroci 4 (gradnja že- leznice, 2 tuja nezakonska poroda) 1905 — porok 23, nezakonskih otrok 10 (gradnja že- leznice, 7 tujih nezakonskih porodov) 1906 — porok 19, nezakonskih otrok O 1907 — porok 16, nezakonskih otrok O 1908 — porok 15, nezakonski otrok 1.^ 1902 — umrHh 7 1903 — umrlih 8 1904 — umrhh 19 (gradnja železnice, 13 tujih mrh- čev) 1905 — umrlih 35 (gradnja železnice, 31 tujih mrh- čev, 3 pravoslavni) 1906 — umrlih 9 1907 — umrhh 5 1908 — umrlih 8.' Narodno gospodarstvo ... V gmotnih ozirih je fara v dokaj ugodnih razmerah. Posebnih bogatinov ni, a tudi pravih revežev, ki bi morah od hiše do hiše pros- jačiti, skoraj ni najti .. .* Glede gojzdov so Belani, kakor tudi njih sosedje v blejskem kotu, v sredi 19. stoletja prav veliko sami zakrivih, da jih od blejske graščine vsaj še enkrat toli- ko niso dobili v last, kot jih sedaj imajo. Menili so: »Po gorah je vse naše.« Ker pred gorenjsko železnico les ni imel nobene cene, ponujala jim je graščina gojz- de za najmanjše cene. A trmoglavci se še toliko niso vdali, da bi vsaj zemljiški davek od gojzdov plačevali. — Sedaj se pač britko pritožujejo nad neumnostjo svojih prednikov .. Gostilničarji so v fari 4. Vsak, zlasti dušni pastir, bi rekel — preveč. A treba pa je resnici na čast povedati, da ste dve gostilni tako ob svetkih kakor ob petkih ve- činoma prazni, tretjo obiskujejo bohinjski vozniki, le v četrti se zbira belanska mladina, ki hlače nosi. Da bi kaka ženska, bodi omožena* bodi dekle posedala po gostilnah, bilo bi nezaslišano. V čast sedanjih gostil- ničarjev bodi tudi povedano, da so plesi v fari, ako izvzamemo ženitnine, neznana reč. Ko bi gostilničarji le še med popoldansko službo božjo bolj zapirali, pa bi bili še večje hvale vredni. A bliža se železna cesta! Koliko veselih upov za gostilničarje, kohko skrbi in britkosti za dušnega pastirja? ...' Verska in intelektualna stran v fari... Pred Bogom in svojo vestjo pa moram obstati, da je Belan veren in strogo konservativen tudi še ob koncu 19. stoletja, da je ljudstvo splošno boljše, kot bi marsikdo radi soseš- čine z Bledom pričakoval .. Žganjepitje še ni tako grozovito razvito, kakor po nekaterih sosednjih farah, kar pa je starih žganjarjev, so kakor povsod nepoboljšljivi ... Da bode glede na treznost silno slabo vpljivala bodoča železnica, da bo- de zlasti v letih, ko se bode gradila, veliko mladine iz- pridil špirit, kaže nam žalostna skušnja drugih krajev. Kjer je pijančevanje — tam je ponočevanje — tam KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 79 nečistost. Glede teh žalostnih točk versko nravnega življenja pa ne morem in ne smem, dasi bi rad, be- lanske mladine boljše imenovati, kot je drugod po okolici ...' Grobokopi za sv. čistost so po naših kra- jih planine, še veliko bolj pa gorski senožeti — rov- ti (Ker je bila cerkev premajhna), Matija Mrak je te- daj koj po nastopu službe začel misliti na povečanje cerkve ... Drugi povod ... bila je nova železnica, za katero so se že od leta 1900 delale priprave. Napove- dovali so, da pride na tisoče delavcev, da boste v fari dve postaji in da se prebivalstvo trajno pomnoži. Kako potrebno je bilo povečanje cerkve, pokazalo se je zlasti v letih 1904—1906, ko se je gradila želez- nica. Župnik je v tej dobi opravljal dvojno službo božjo. Dasi se veliko železničarjev ni udeleževalo sv. maše, bila je vendar vsako nedeljo ob 10. uri cerkev nabito polna po večini tujih delavcev ...'^ KRONIKA 1903. Znamenita doba za Bohinjsko Belo! Bliža se želez- na cesta! Vse vprek so se pričele priprave za železnico. Poprej tako idihčno mirna vas je postala kar naen- krat središče za vehkanska dela. — Vsak dan prihaja- jo in odhajajo inženirji in poduzetniki, ki merijo in ogledujejo teren, pregledujejo skalovje za bodoče ka- menolome in ugibljejo, kako in kje bi se dalo kaj več zaslužiti. Tudi domačinov se je polastila neka nervoz- nost. Vsak upa, da bo med gradnjo obogatel. Delajo se barake, prezidavajo hiše, da bo mogoče kolikor mogoče veliko železničarjev po njih potakniti. Vsak hoče imeti gostilno, tako da občinski odbor komaj sproti rešuje zadevne prošnje. Kjer pa je pohlep za posvetnim dobičkom, se malo brigajo za dušne potre- be. Za dušnega pastirja žalostna perspektiva v bodoč- nost. Pričele so se priprave za povečanje cerkve. Od Vintgarja do druzega mostu pri Štengah je že- leznično gradbo prevzela laška združena tvrdka Rella et Comp, faccanoni MarineUi s sedežem na Dunaji. Govorilo se je, da ima pri tvrdki svojo glavnico nalo- ženo rimska stolica. Ako je bilo to res, je bila velika nesreča za stolico, ker je tvrdka vsled slabega vod- stva pri gradnji imela velike izgube ter je morala blizu 1500000 K iz svojega doplačati. V novodozidani Batistovi hiši pod Klancem se je naselilo tvrdkinjo gradbeno vodstvo. Isto je kupilo staro šolo za 4400 K ter jo priredilo v bolnišnico, v kateri'^ je bilo prostora za 30—40 bolnikov. — Pod Klancem okoh sedanjega kolodvora je nastala v krat- kem velika vas samih barak s trgovinami, raznimi obrtniki, z gostilnami in celo elegantnim hotelom. Za domače je bil to bogat vir dohodkov, ker so zemljišča dajah za visoke cene v najem. Tako so bih odškodo- vani, ker so morali zemljišče za progo po nizki ceni odstopiti. — Kolikor več ptuje sodrge, toliko manjša javna varnost. Dobili smo močno žandarmerijskopo- stajo na Belo. Nastanila se je pri Bovcu. Občina pa je morala preskrbeti ječo (prežon). Nikdar jej ni manj- kalo neprostovoljnih prebivalcev, katere so orožniki skorej vsaki dan odvajali v Radovljico. — Deželna cesta je bila po dnevi in ponoči prenapolnjena tovor- nih voz, ker se je zlasti za bohinjski predor potrebo- valo neverjetno veliko materijala. — Bela je bila po- dobna vehkanskemu mravljišču. Vse vprek se je drvi- lo in letalo in delalo in vpilo — Kaj bo? ... ... 12. avgusta so pričeli vrtati predor skozi Zako na belanski strani. Ta dan se je tedaj pričela železnica graditi 15. oktobra so začeli vrtati predor nad Belo. — Podrli so Andrejčkovo in Poštarjevo hišo ... 1904 I Od 10. — 17. januarja sv. misijon ... Železničarji, po večini Italijani, katerih je bilo med misijonom nad 200 v fari, se istega niso udeleževah. Samo 6 Italija- nov je prejelo sv. zakramente, med njimi 3 bolniki.'" Gradba železnice — Železnica je bila spočetkom ta- ko projektirana, da bi vodila od postaje preko veli- kanskega kamenitega mostu čez Savo pod Babji zob in pred Obrnami zopet preko mostu nazaj na levi breg. Spomladi so začeli priprave za most pri postaji. Kopali so silno globoko temelj, pa niso mogh priti do trdeža — povsod sama ilovica. Delo so morali opusti- ti. Načrt za železnično progo se je spremenil. Name- sto dveh mostov čez Savo, treba je bilo izvrtati predor do Obrnov. — Ker so bohinjski predor ravno dodela- li, prišlo je iz Bohinja nad 1000 izvežbanih delavcev na Obrne in Belo. Na Obrnah je nastala vehka kolo- nija barak. Da bi bil predor poprej izdelan, izkopali so od savske grape dva stranska rova, tako da so pre- dor vrtah na 8 krajih. — Ker se je svet od postaje do Obrnov v pradavnih časih s hribov zdrčal do Save (Rutschterrain),'= bilo je delo v predoru silno težavno in nevarno. Neizmerno veliko hlodov so porabili za podpore. Ker jih ni bilo mogoče več dobiti v domačih .gojzdih, vozili so jih celo iz Štajerske. A kronist je vi- del na lastne oči, da je bil na nekaterih krajih tako si- len pritisk, da je lomil po meter debele hlode kot paH- ce ter jih stiskal kakor maslo. Ves predor je sedaj obokan zgoraj in spodaj (na jajce) s trojnim obokom. Inženirji so trdili, da je absolutno nemogoče, da se skupaj zruši, pač pa da je radi slabega temelja nevar- nost, da zdrči ob kaki katastrofi s terenom vred v savsko strugo. Versko — nravno življenje železničarjev. O veliki noči je naprosilo gradbeno vodstvo, da župnik naroči duhovnika, ki zna dobro lascino ter preskrbi Italija- nom priložnost, da opravijo vehkonočno dolžnost. Župnik je povabil dr. Jan. Kreka, bogosl. profesorja na Belo, ki bi imel par laških nagovorov in spovedo- val. Vehko število pismenih povabil se je razdehlo med Lahe. — In uspeh? — Ob napovedani uri za la- 80 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 ški govor — veliko sredo zvečer — je bila popolnoma prazna cerkev — niti jeden se ni odzval povabilu. Ža- losten misijon! Drugo jutro prišlo je vendar 10 Itali- janov k spovedi. Dr. Krek pa jo je popihal z Bele. — Na velikonočno nedeljo je imel laški govor Dr. Evgen Lampe. Ta dan sta pa bila cerkev in pokopališče na- polnjena z Italijani. Enako so dohajali železničarji ob velikih praznikih v precejšnjem številu v cerkev — si- cer jih razun nekaj Slovencev in Poljakov ni bilo. Največji praznik so imeli pa na dan sv. Barbare — 4. decembra. Res usmiljenja vredno to železničarsko ljudstvo!" Ako si vprašal koga, katere narodnosti da je, dobil si navadno odgovor: »Jaz sem ajzenponar.« Res veli- ka večina jih ni več Kristijanov, ne Nemcev, Sloven- cev ali Italijanov, samo to vedo, da so železničarji. Stalnega domovja nimajo. Otroci, rojeni iz divjih za- konov, se s starisi potikajo po svetu brez vzgoje, brez verskega pouka in šole. Da se je pri nas vendarle ne- kaj konkubinarjev poročilo, zahvahti se je domači- nom, kateri divjih zakonov niso hoteli pod streho imeti, in gradbenemu vodstvu, ki je kolikor tohko pa- zilo, da konkubinarjem ni dalo zaslužka. ... 18. aprila so pri Mikeljnu zaklale barabe želez- ničarskega delavca Janez-a Kavčič s Kolka fare Štu- rija na Vipavskem. 27. aprila se je pod Bovčevo hišo ponesrečil prvi železničar Notaio Girardo. Razstrelje- val je korenine dreves. ... 23. avgusta je umrl v ljubljanski bolnišnici do- mačin Leonard Beguš vulgo Vozvu. Zaklali so ga že- lezničarji. Zapustil je 7 sirot v največji bedi, ker jim je mati 31. oktobra 1903 umrla.'* 1905 j Železničarjev je bilo začetkom spomladi 2500 v fa- ri. Med istimi so se pojavile koze. 2 bolnika so pripe- ljali v bolnišnico za nalezljive bolezni. Župnika orož- niki niso pustili k bolnikoma, katera sta pa ozdra- vela Sv. zakramenta za velikonoč je prejelo komaj 20 železničarjev. ... Istega dne (13. julija) se je ponesrečil v predoru na Obrnah Mihael Lubše, dostojen v Tinsko okraj Celje. Povozil ga je železnični stroj ... 19. avgusta je pod belanskim viaduktom počila di- namitna bomba. Govorilo se je, da jo je položil laški iridentovec . . . Železnica se je dodelala začetkom novembra. — V par dneh so izginih delavci iz fare. Ostali smo sami. Hvala Bogu! Veliko barak so takoj podrli in odpeljali na Koroško v Malnitz, kjer se je pričel vrtati predor skozi Ture. Kar je pa barak ostalo, so jih začeh zaži- gati, da bi dobih zavarovalnino. Skoraj vsaki teden se je posvetilo na Obrnah ali pod Klancem pri kolodvo- ru. — S ptujimi delavci je odšlo tudi vehko domači- nov k železnični gradbi pod Ture na Koroško in Sol- nograško ... Kaj nam je pustila gradba železnice? Pričakova- nega^" bogastva malo. Denarja se je veliko dobilo, a ni imel »pravega teka« — kmalu je izginil iz fare. V domači »Čebelici« je ostalo naloženih 20000 K. Lah- ko se reče, da se je blagostanje fare vsaj za toliko po- večalo. Veliko Belanov si je popravilo hiše in gospo- darska poslopja. — Z občinskimi dokladami na di- rektne davke in z naklado na špirit, pivo, vino in me- so se je poplačal ves dolg, katerega je najela občina za belansko novo šolo. Domače občane je šola prav ma- lo stala, postavili so jo ptujci, ker so vehko — pili. Morda je malo občin v dežeh, katere bi bile tako lah- ko s ptujim denarjem pozidale šolo za blizo 30000 K — kot Belani. Nova šola je tedaj najlepši spomenik na gradbo železnice. Ista je pa tudi dokaz previdnih in pametnih občinskih odbornikov, kateri so vkljub strastnemu nasprotovanju nekaterih kratkovidnežev vendarle za par let glasovali za velike doklade, katere so po večini zadele le ptujce. Ptujci so prinesli veliko ptujig šeg v faro. Fantje in dekleta so se začeli bolj gosposko — recimo »ofrtno« nositi. — Nekaj deklet se je pomožilo z železničarji in šlo z njimi v daljni svet. AU so srečne, ker jih je že- leznica vpregla v zakonski jarem — kronist ne ve? — Nezakonskih otrok niso pustili železničarji v fari, kar je hvalevredno za belanska dekleta. — Postna zapo- ved se med gradbo po nekaterih hišah ni več strogo držala. Upajmo, da se v tem oziru zopet na boljše obrne. — Popoldanska nedeljska služba božja se od strani možakov slabeje obiskuje. Kaj nam prinese železnica, ko bode otvorjena — kdo ve?^' 19061 19. julija slovesna otvoritev železnice po nadvojvo- du Franc — Ferdinandu. — Ker so se bali laških iri- dentovcev, so vso progo strogo zastražili. Na vsakih 100 korakov je stal orožnik, pri predorih in večjih viaduktih celo po dva. Vas in kolodvor sta bila boga- to okrašena z zastavami in zelenjem. Na belanski po- staji ni bilo sprejema. Otvoritveni vlak je skozi posta- jo počasi vozil. Tu so bih zbrani občinski odbor, šol- ska mladina in obilo občinstva, ki so nadvojvodo, ka- teri je iz vlaka gledal, pozdravljali z narodnimi zasta- vicani in živio — klici. Na blejskem kolodvoru, kjer je bil oficijelni sprejem nadvojvode za ves blejski kot, sta se slavnosti udeležila župnik in župan Janez Bur- ja, kateri je bil tam povodom odlikovan s srebrnim zaslužnim križcem s krono. Nadvojvoda je z njima govoril o razmerah v župniji. 23. julija se je začel na železnici osebni in tovorni promet. Nekaj dni so bili vlaki kar prenapolnjeni z radovedneži, kateri so v celih trumah ogledovali blejski kot in Bohinj. — Poprej tako živahen promet na deželni cesti^' je kar čez noč popolnona prenehal. Noben Bohinjec ne »fura« več skozi Stenge. Za be- lanske gostilničarje se pričenjajo »pasji dnevi«, zato žalostno prepevajo: »Včasih je fletno blo, sedaj pa ni več tako.« KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 81 Prvi postajni načelnik je bil Fran Hočevar. Mož je bil silno strog nasproti svojim podložnikom. Včasih je upil nad njimi, da se je njegov glas razlegal na cel kilometer v okohci. — Čudno vero je imel. Doma ga nisi videl v cerkvi, pač pa je kmalo z blejskimi liberal- ci začel romati v Ricmanje. Tudi na Bledu je skhceval shode, na katerih je proslavljal ricmanjske odpadni- ke, zato je dobil priimek — »ricmanjski kapelan« .. .^^ 7. oktobra na Rožnivensko nedeljo se je odpeljal romarski vlak na Sv. Goro pri Gorici. Vseh romarjev iz blejskega kota je bilo nad 400, med njimi 68 Bela- nov .. OPOMBE 1. J. Šumrada: Angleška popotnika v slovenskem alpskem svetu leta 1828, 1. del. Planinski vestnik, št. 7., 1984, str. 294—295. — 2. Kroniko župnije Bohinjska Bela hrani tam- kajšnji župnijski urad. Župnik Matija Mrak je služboval na Bohinjski Beli od 18. 9. 1897 do 22. 11. 1911. Kronika zače- ta 12. 7. 1899; str. 25. — 3. str. 34. — 4. str. 47. — 5. str. 52. — 6. str. 54. — 7. str. 55. — 8. str. 57. — 9. str. 58. — 10. str. 59. — U. str. 83. — 12. str. 84. — 13. str. 111. — 14. str. 112. — 15. str. 113. — 16. str. 114. — 17. str. 115. — 18. str. 116. — 19. str. 117. — 20. str. 118. — 21. str. n9.j- 22. str. 120. — 23. str. 121. — 24. str. 122. j DOGODKI V OBČINI KANAL OD 28. JUNIJA 1914 DO 7. AVGUSTA 1915 DRAGO SEDMAK Od konca maja 1915. leta, ko je Italija stopila v vojno, pa do konca oktobra 1917. leta je ozemlje ob reki Soči med Bovcem in morjem postalo prizorišče vojaškega spopada italijanskih in avstro-ogrskih enot. Na tem kakih 90 kilometrov dolgem ozemlju je potekala ena izmed front 1. svetovne vojne — imeno- vana Soška fronta, ki je bila edina na slovenskem ozemlju. Spopad enot, ki so pripadale dvema nasprotujoči- ma si vojnima zvezama (Antanta — Centralne sile), je prinesel velike spremembe v načinu življenja civilnega prebivalstva na tem ozemlju, ki do tedaj ni neposred- no doživljalo vojne vihre, čeprav je že skoraj leto bila po ostalih evropskih in neevropskih bojiščih. Posebnost te fronte, ko so branilci vztrajali na do- ločenem ozemlju, je pomenila za civilno prebivalstvo pravo katastrofo. Zaradi take taktike so to ozemlje izpraznili in civilno prebivalstvo odpeljali v begunst- vo; dotlej živahni kraji in vasi so bili prepuščeni unič- ujočemu topniškemu ognju. Usode posameznikov in vasi, trgov, mest na tem področju v tem času so še po- polnoma neraziskane in verjetno podrobno tudi niko- li ne bodo. Da pa bi le nekohko popravili krivico do teh primorskih trpinov, poizkusimo utrgati človeški pozabi drobcene podatke, ki so tudi naša zgodovina. Eden od teh drobcev so tudi zabeležke pomembnih dogodkov v občini Kanal, ki jih je pisal občinski taj- nik Anton Bajt od 9. junija 1902, ko so bile občinske volitve v Kanalu, do 7. avgusta 1915, ko se pisanje za- radi vojnih dogodkov prekine. Zlasti zanimive so vesti, pisane med 28. junijem 1914, t.j. v dobi od atentata v Sarajevu, do 7. avgusta 1915. Gre za čas, ko je civilno prebivalstvo v občini Kanal doživelo mobilizacijo, začetne tegobe vojnega stanja ter neposredne frontne boje. Kronika je pisana v zvezku, ovitem v trdne platnice velikosti 22,5 x 33,5 cm in obsega 89 neoštevilčenih strani. Sedaj je last Kristjana Bavdaža iz Pristave, Kostanjeviška 17, v Novi Gorici, kateremu se zahva- ljujemo, da nam je dovolil objavo. Poleg že omenje- nih 89 neoštevilčenih strani, je na koncu zvezka še do- datnih 12 strani, na katerih so zabeleženi rezultati vo- litev občinskega starešinstva občine Kanal v letih 1870, 1873, 1876, 1879, 1882, 1885, 1888, 1892, 1895, 1898, 1902 in 1906. Vsekakor pa so beležke zanimive tudi zato, ker je večina arhiva občine Kanal med 1. vojno zgorela, ozi- roma bila uničena. 1914 Njegova Visokost Prestolonaslednik Dne 28. ju- nija 1914 Nj.c. in kr. Visokost Franc Ferdinand pre- stolonaslednik in Njegova Soproga v Sarajevem za- vratno zločinsko umorjena. Sv. Maša zadušnica Sv. Maša zadušnica se je brala dne 4. julija 1914. Vojaške potrebščine Dne 24. julija zagotovitev vojaških potrebščin za vojaško domobranstvo. Mobilizacija^ Dne 26. julija 1914 razglašena del- na mobilizacija. Železnica se je takoj zastražila z vo- jaki lovskega bataljona št. 7.^ Mobilizacija Dne 28. julija 1914 I. mobilizacij- ski dan. Promet železnice ustavljen Redni promet po že- leznici zaustavljen. Vozijo samo vojaški vlaki. Odhod bataljona št. 7 Dne 30. julija 1914 odhod C. in kr. lovskega bataljona št. 7 iz tukajšnje garnizije na bojišče. \ 82 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 Mobilizacija Dne 2. avgusta 1914 razglas splošne mobilizacije. Železnica zastražena Dne 30. julija 1914 se je že- leznica zastražila z črnovojniško stražo močno 263 mož in 6 častnikov in sicer: Poveljnik: Stanislav Bevk, c.kr. rezervni nadporočnik Dr. profesor c.kr. Realke v Idriji. Košnik, c.kr. rezervni nadporočnik (profesor c.kr. Realke v Gorici).' Baron Rudolf Teuffenbach, c.kr. poročnik (c.kr. politični komisar v pokoju in posestnik v Vipolžah). Eduard Buran, c.kr. rezervni poročnik. Johan Mazen in Josip Stajec, c.kr. rezervni poročnik. Soška dolina od Avč do Plav Orožništva pomnožitev Dne 30. julija 1914 se je pridelilo orožniški postaji v Kanalu črnovojnikov v pomoč 60 mož. Poveljnika sta stražmojstra Jaroslav Kocvara in Jožef Fon. Mobilizacija Dne 4. avgusta 1914 je 1. mobiliza- cijski dan." Vožnja po železnici Dne [...] avgusta 1914 je za- čel zopet promet po železnici in sicer omejen.' Vojna Dne 26, 27, 28, 29, 30, 31 avgusta in 1. septembra 1914 bila se je miljonska grozna bitka na Rusko Poljskem in v Galiciji pri Lvovu. Na Rusko Poljskem je zmagala naša Danklova in Anfenbergova Armada. Pri Lvovu se je naša Armada umaknila Ru- ski premoči.^ Posadka črnovojnikov Dne 1. septembra 1914 je iz Ljubljane sem prišlo in se tukaj nastanilo 500 črno- vojnikov z 20-timi dvouprežnimi vozovi. Bitka pri Grodecku Dne 8. septembra 1914 silna bitka pri Grodecku v Galiciji. Prenočišča vojakov Dne 18. septembra 1914 pre- nočevala v Morskem ena stotnija črnovojniškega pol- ka št. 29. Preseljevanje vojakov Dne 22. septembra 1914 stotnija črnovojniškega bataljona št. 29. odšla v Tol- min. Civilna straža Dne 28. septembra 1914 začela službo civilna straža v Idriji.' Vojaški nabor Dne 4. oktobra 1914 vojaški na- bor leta 1892, 1893, 1894 rojenih — v Trstu. Bitka za Przemysl Dne 8. oktobra 1914 krvavo odbit napad Rusov na trdnjavo Przemysl. Preseljevanje vojakov Dne 9. oktobra 1914 odš- la 111. stotnija črnovojniškega bataljona št. 29 iz Ka- nala v Tolmin. Dne 12. oktobra 1914 šla skozi Kanal iz Gorice v Tolmin 11. stotnija črnovojniškega batal- jona št. 30. Eden zug ostal v Kanalu. Dne 15. oktobra 1914 iz Moravje semkaj došla II. stotnija črnovojni- škega bataljo št. 42. in se nastanila v Gradu.' Dne 15. oktobra 1914 šel skozi Kanal en oddelek vojaških bi- ciklistov. Dne 16. oktobra 1914II. stotnija črnovojni- škega bataljona št. 30 šla iz Tolmina v Gorico. Preno- čih so tu. Preseljevanje vojakov Dne 16. oktobra 1914 šla iz Gradca skozi Kanal v Gorico dva oddelka vojaških bicikhstov. Odhod v vojaško službo Dne 26. oktobra 1914 odšh v vojaško službo dne 4. 10. 1914 potrjeni. /. in II. obkolitev Przemysla Dne ... oktobra 1914 je bil I. obkoljen Przemysl kateri je bil ... dni kasneje zopet sovražnika očiščen z obširno okohco. Tem uspehom naše armade so radi velike premoči Rusov sledih zopetni porazi, tako da je bil dne 4. no- vembra Przemysl zopet obkoljen. Kapitulacija Przemysla Junaški branitelji te trdnjave so morali radi lakote dne 19. marca 1915 ka- pituhrati in izročiti trdnjavo sovražniku.° Przemysl zopet avstrijski Dne 3. junija 1915 je naša junaška armada zopet iztrgala sovražniku iz rok znamenito trdnjavo Przemysl.'" Silni boji Silni boji v ceh Galiciji, Bukovini in Karpatih, ki so trajali celo jesen in celo zimo neprene- homa." kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 83 Beligrad zasedli Dne 2. decembra 1914 zasedla naša armada Beligrad. Črnovojniški nabor Dne 3. decembra 1914 voja- ški nabor črnovojnikov v Gorici. Umaknitev iz Srbije Naša armada se je umaknila i iz zasedenega zemljišča v Srbiji. Umikanje je trajalo 8 dni.'2 1915 Odhod v črnovojniško službo Dne 16. januarja 1915 odšli v črnovojniško službo dne 3/12. 1914 potr- jeni črnovojniki, rojeni v letih 1887—1890. Dne 1. fe- ; bruarja 1915 odšh v črnovojniško službo dne 3/12. j 1914 potrjeni črnovojniki, rojeni v letih 1884, 1885 in i 1886. Dne 15. februarja 1915 odšli v črnovojniško j službo dne 3/12. 1914 potrjeni črnovojniki, rojeni v j letih 1878—1883. i Vojna v Krpatih Silni boji v Krpatih. :j Vojaški nabor letnikov 1891—1895 Dne 19. fe- bruarja 1915 vojaški nabor črnovojnikov, rojenih v letih 1891—1895 kakor tudi naknadni nabor letnikov 1892—1894; 1878—1890. Odhod v vojaško službo Dne 15. marca 1915 odšh v službovanje črnovojniki, potrjeni letos 19/2. 1915. Vojaški nabor letnika 1896 Dne 16. marca 1915 nabor črnovojnikov rojenih leta 1896. Vojaški nabor letnikov 1873—1877 Dne 16. aprila 1915 vojaški nabor črnovojnikov, rojenih leta 1873—1877. Odhod v vojaško službo Dne 13. aprila 1915 odšh v službo črnovojniki, potrjeni 16. 3. 1915. Dne 10. maja 1915 odšli v vojaško službo črnovojniki, potrjeni dne 16/4. Isti so morah oditi namesto 15. maja radi vojne nevarnosti z Italijo. Stotnija delavcev Vrh Dne 27. aprila 1915 odšla na Vrh'* ena stotnija delavcev in v Morsko ena. Dohod vojaštva Dne 5. maja 1915 došlo semkaj 260 mož topništva. Odhod vojaštva Dne 6. maja 1915 odšla iz Kana- la stotnija črnovojnikov bataljona št. 42. Dohod vojaštva Dne 6. maja 1915 došla semkaj stotnija črnovojniškega bataljona št. 30. Stotnija delavcev — Kanal Dne 6. maja 1915 do- šla iz Vrha v Kanal-Bodrež-Loga stotnija delavcev, ki so bili na Vrhu.'* Dohod vojaštva Dne 7. maja 1915 došla v bližino Kanala stotnija 7. lovskega bataljona. Vojna Silni, uspešni boji v Galiciji in Bukovini. Dohod vojaštva Došlo dne 15. maja 1915 sem- kaj 1350 vojakov in 101 konj. Odhod vojaštva Druga stotnija črnovojniškega ba- taljona št. 30 in stotnija 7. lovskega bataljona odšla iz tukajšnje občine. Dohod vojaštva Dne 16. maja 1915 došla semkaj Kanal-Predmost, Vojašnica Bau- daž pred i. svetovno vojno Geb. Art. 3/4, ter čez par dni odšla v določeno pozi- cijo.'^ Vojaški nabor Dne 22. maja 1915 vojaški nabor črnovojnikov, rojenih v letih 1865—1872 in 1897. Potrjeni so takoj nastopih službo, t.j. odrinih na do- ločena jim mesta. Tega nabora so bih oproščeni dr- žavni, deželni uradniki in uslužbenci, župani, podžu- pani in občinski tajniki. kanal in avstrijsko—italijanska vojna Napoved vojne Dne 23. majnika ob 6. uri zvečer se je bliskoma raznesla sicer pričakovana ali vendar pretresljiva novica, namreč, da je Italija napovedala vojno Avstriji brez vsakega vzroka. Dne 24. majnika ob 2 urah popolnoči došlo poročilo, da so italijanski vojaki na treh mestih prekoračili državno mejo ob potoku Idrija. Orožniki in orožniška asistenca posta- 84 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 je: Dolenje, Zapotok, Kostanjevica in Kambreško se je v toku dneva počasi umaknila na levi breg Soče in sicer Dolenje, Zapotok preko Piave, Kostanjevica preko Kanala, Kambreško in Ročinj v AvčeJ' Ob 8. uri zjutraj začeli odhajati iz Kanala proti Vrhu mno- goštevilni civilni vozniki vozeč vojaško blago. Okoli 10. ure predpoldne so jih na poti pod Vrhom obsuli prvi italijanski šrapneli, kateri so napravili med voz- niki velik strah in nevarnost. Naša korna artilerija na Vrhu je precej vzela besedo sovražnemu topu — na- padalcu. Dasi je semkaj prišlo zaporedoma več so- vražnih topovskih strelov, je bil ranjen edino mali, le- ta 1907 rojeni Roman Šuligoj iz Kanala št. 74, kateri se je vračal iz Vrha, kamor je peljal svojo kozo, da mu jo Italijani ne ubijejo. Ranjen je bil v kanalski gmajni v »Skrlju«. Tačasni vojaški poveljnik v Kana- lu ... je naredil veliko pogreško, da ni zaukazal voz- nikom oditi na Vrh takoj, ko je zvedel, da so Italijani prekoračili državno mejo, to je preden se je zdanilo.'" Da je Train'' ostal le malo poškodovan se je zahvaliti v prvi vrsti naši uporni artileriji, ki je pre- cej pogodila napadalca in slabemu streljanju sovraž- nika, da ni pogodil voznike, na katere je imel izvrsten cilj. i Dne 25. majnika. Bojev ta dan ni bilo. Razstreljena sta bila mosta čez Sočo, v Kanalu in pri Majdi.Stra- hovita poka in resnost položaja sta napravila ginljiv vtis. Razpršeno kamenje razstreljenega mostu v Ka- nalu, ki je razletelo na širokem visoko v zrak, je na- pravilo vehko poškodb, posebno na streha hiš. Most je razneslo 100 kgr. dinamha. Zadnji osebni vlak je i odpeljal iz Kanala — Sv. Lucijo ta dan ob 5 1/2 zju- traj. Železnica (Jesenica—Gorica—Trst) je bila ot- vorjena 19. julija 1906, prenehala na progi (Gori- i ca—Sv. Lucija) 25. maja 1915; torej je vozila 8 let, 10 ; mesecev in 5 dni.^' Most v Kanalu se je pričel graditi leta 1815, doko- nčan je bil 1817. Koruza, moka Dne 26. majnika. Sreda Občina ; pričela oddajati turšico (poslano od deželnega odbora i a K 48 za 100 kgr. Na osebo 2—5 kgr. na teden turšice, ali 2,1 kg. turšične moke. Dne 27. majnika. Četrtek Nič posebnega. \ Dne 28. majnika. Petek Naše topništvo na Vrhu pričelo je streljati z izvrstnim uspehom. Odgovarjah so sovražniki iz vrhov od Ivana, Stara Gora in Mariji- nega Celja.^^ Dne 29. majnika. Sobota Sovražnik streljal s to- povi naše strelne jarke v Kršanju^' in Morskem. Ra- njen nihče. Dne 30. majnika. Nedelja Sovražnik zopet stre- ljal v naše strelne jarke v Kršanju. Ranjen nihče. i Dne 31. majnika. Ponedeljek Naši vojaki v \ strelskih jarkih obstreljevali sovražno patruljo ne des- ¦ nem bregu Soče. Nastalo veliko pomanjkanje, poseb-, no tobaka in soli. To dvoje so vozih in nosih iz Gorice čez Vrh v Kanal. 1 kg. soh stane 60 v. Cesta Solkan— Piave—Kanal je zaprta. Dne 1. junija Torek V Gorenji Vasi pobrali itali- janski vojaki 12 glav živine, ter jo plačah po nizki, v Italiji običajni ceni. Domači Gor. Vaščani, ki so mo- rah živino odpeljati, se niso več vrnih. Kohko je na tej Kanal-Predmost pred prvo svetov- no vojno govorici resnice, se še ne da kontrohrati. Dne 2. junija. Sreda Ta dan je potekel mirno. Na desnem bregu Soče občutno pomanjkanje živil, | posebno moke in soli. Naši Pionirji delali za »Sam- cem«^" čoln za prevoz čez Sočo, ter v Gradu sekah i smreke za napravo mosta. Oni dve ladji, ki so jih i zgradili Pionirji 7. bataljona, ki so se nahajali na vo- ; jaškem vežbališču, so vojaki 30. črnovojniškega ba- taljona prve dni junija razdjali zato, da ne bi morda prišli sovražniku v roke. Na Kambreškem je po poro- čilih, (ki se sedaj ne dajo kontrolirati) veliko italijan- skih vojakov. Dne 3. junija Četrtek Silni obojestranski artile- rijski boji. Na vse zgodaj, ob svitu dneva so se oglasili KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 85 italijanski topovi, ter jeli z vso ljutostjo streljati naše strelne jarke na »Pečnom« na levem bregu Soče.^= Prvi so bili nastavljeni tik pod Ravenco, v potoku vrh Kobilnika. Pozneje so pričeli streljati tudi drugi topo- vi, ki so bili nastavljeni na raznih mestih. Topovsko in puškino streljanje je trajalo z vso ljutostjo ceh dan. V Bodrežu in Logi v strelnih jarkih je bilo 5 mrtvih in 15 ranjenih. Pokopani so v Bodrežu pod cesto v zem- ljišču Ivana Štrukelj trije in v Logi nad cesto v zem- ljišču Ane Bevčar dva in sicer: v Bodrežu ... v Logi .. .^^ Pri Sv. Petru in pri Sv. Pavlu^', nasproti vasi Loga so bili tudi sovražni topovi, ki so bruhah smrto- nosne granate na naše strelne jarke. Naši iz Vrha bombardirah z granatami vrt in hišo č.g. Josipa Vid- mar, vikarja v pokoju v Gorenji Vasi št. 87, ker se je sumilo, da se tamkaj sovražnik skriva. Omenjena hi- ša je bila 4 krat zadeta Ena granata je padla na dvori- šče g. Franca Gorjup, Predmostom št. 4^', ter poško- dovala nad teraso čez zid molečo streho (linda). Dne 4. junija Petek Zjutraj rano so naši iz Vrha zopet pričeli bombardirati z granatami hišo č.g. Josipa Vidmar v G. Vasi št. 87. 4 granate so pogodile naravnost v hišo. Hiša ima več poškodb na facadi in strehi. Na »Pečnom« na levem bregu Soče 1 mrtev .. Pokopan je v Gradu, v parku tik vojašnice. Po- poldne proti večeru je prifrčala sovražna puškina kro- gla skozi okno v vojašnico v Gradu, ter vojaku, Dal- matincu, prevrtala bluzo. Dne 5. junija. Sobota Topovsko in puškino streljanje nadaljevalo v isti smeri kakor prejšnji dan, slednje pa samo iz sovražne smeri. Sovražna granata razmrcvarila nogo ... Lepuvšček, doma iz Žabelj, občina Kal, vojak orožniške asistence iz Ročinja.^" Zadet je bil v strelnem jarku med Bodrežom in Logo, zvano »Ajbca« pri malnih. Vsled težke rane, je junak še isti dan podlegel smrti. Pokopan je v parku v Gra- du, tik vojašnice. Isti je zapustil vdovo in pet otrok. Zemlja bodi mu lahko kot branitelju domovine. Naša artilerija na Vrhu ima na prostem stoječ lesen top, ba- je 3. komade. Ko se sproži pravi, zakopan top, se tudi v tem lesenem zapali malo množino smodnika. Itali- jani ta top silno obstreljujejo v veliko zabavo naših vojakov. Dve sovražni granati sta padli v vas Vrh in sicer ena na hišo Valentinčič Antona, št. 10 in ena tik mize tamkajšnjega poveljnika. Ranjen ni nihče. Civil- no prebivalstvo je bilo iz Vrha na silo odstranjeno ra- di varnosti. Dne 6. junija. Nedelja Zjutraj precej mirno. Po- sebno topovi so na obeh straneh molčali. Popoldne ob 3 1/2 uri pa je sovražnik otvoril srditi topovski ogenj, ki je trajal 1/2 ure. Na Vrhu štirje konji mrtvi, 2 vojaka težko in eden lahko ranjen. Podatki o mrtvih in ranjenih niso točni, ker izhajajo iz privatnih poročih. Dne 7. junija. Ponedeljek Zjutraj mir, le tu pa tam posamezni streli iz sovražnih pozicij na desnem bregu Soče. Sovražnik se pazljivo skriva po gosto za- raščenem hribu na desnem bregu Soče. Čez dan je sovražnik v daljših presledkih spuščal topovske strele. Sovražnik je baje zasedel vas Ročinj, ter odvedel čr- novojniške zavezance v Italijo. Ponoči iz 6. na 7. ju- nij se je prvič okrog polnoči in pozneje še dvakrat sli- šalo močno streljanje s puškami na sovražnika, kate- rega so zasledili naši reflektorji. Dne 8. junija. Torek Na vse zgodaj so Italijani odprli močan topovski ogenj na naše strelne jarke na »Bregu«, pod hišo Ludvika Vuga v Kanalu št. 110. Streh so padli na desno in visoko, razen dveh, ki sta zadela jarek, kjer pa ni bilo več vojakov. Po 8. uri je naše topništvo vzelo besedo sovražnemu. Sovražnik je imel tudi na raznih drugih krajih topove; tako na primer sredi Nekovskega polja, to je med Dolnjim Nekovim in Cerovim^', drugi pod Sv. Vidom'^ pri njivah itd. Topovi so grmeli celi dan jako silno. Ob- streljevah so strelske jarke tudi pri Bodrežu — Logi; Na Poklonu,^^ v tako imenovanem »Netendorf«, kjer so tudi strelni jarki, so zjutraj in popoldne moč- no streljali s šrapneli in granatami. Granate so padale tik vojašnice v Gradu in tik hiš v Runku.^* V Bodrežu je več granat zadelo hišo Ivana Štrukelj, št. 5, kjer je sovražnik zapazil na ganku iste hiše enega našega častnika. Na omenjeno hišo in isti pripadajočo ostalo je padlo 16 topovskih strelov. V Gorenji Vasi ustreliU naši Štefana Soviča, po domače Tišljarjevega, rojene- ga 1849, ki je baje delal v polju, misleči, da je itali- janski špijon. Pokopah so ga baje na Gorenjem Pol- ju. Ob 2 urah popoldne je začel sovražnik obstrelje- vati kasarno v Gradu in hiše v Runku. Ranjen ni bil nihče. RAZMERE v KANALU PO 17. DNEVIH, KAR JE BILA VOJNA NAPOVEDANA Poleg izseljevanja že pred začetkom vojne, seje tu- di potem izselilo mnogo družin iz Kanala. Življenje je postalo pusto in prazno, kajti prebivati med navskriž- nim ognjem bojujočih, je neprijetno, nevarno in stra- hu polno. Gostilne so zaprte, istotako tudi trgovine. Kdor ima, prodaja po oderuških cenah. Pisma smo dobivali prav poredkoma iz Gorice na ta način, da so se nosila čez Grgar — Vrh v Kanal. V tem času so Ita- lijani zasedli dve mesti na Tirolskem, severno od Go- rice so bili vrženi nazaj, pri Plaveh pa so prodirali v avstrijsko ozemlje. Navduševala nas je nada, o čemur se je govorilo in tudi pisalo, da so se razmere med Ru- sijo in Srbijo ohladile, ker Rusija ne more več Srbije podpirati. Tudi se je Srbije polastila bojazen, da se vphv Italije na Balkanu preveč razvije in ukorenini, posebno z ozirom na to, ker je imela tačas Italija za- sedeno Valono in Drač v Albaniji. To bi bil za Avstri- jo srečen slučaj in skoraj bi se reklo, edini izhod iz te- ga neprijetnega položaja. Vsekakor so te vesti malo verjetne. Dne 9. junija. Sreda Zjutraj mirno. V Desklah in Plaveh se je culo nepretrgano grmenje topov. Poz- neje so tudi tu začeli grmeti topovi. Ker je imel sovražnik tik pod vasjo Ravenca nameščeno svojo 86 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 gorsko baterijo, kojo so hoteli naši vojaki pregnati in so jo v ta namen obstreljevali, se je na Ravenci po- poldne vnela hiša Antona Žnidarčič, št. 47. Popoldne je sovražnik bombardiral park vojašnice v Gradu. Zadeli sta dve granati, druge so padle na stran in veli- ko nižje. Dne 6. Junija^^ Na dvorišču Andreja Tomažič v Morskem je bilo več vojakov Dalmatincev. Dva sta se medsebojno igrala; tako neprevidno, da se je enemu sprožila puška, katere krogla je pretrgala trebuh to- varišu, kateri je vsIed težke rane še naslednjo noč umrl. Pokopan je na pokopališču pri sv. Ani. Pone- srečeni se je imenoval .. .'^ Dne 10. Junija. Četrtek Na vse zgodaj ob svitu dneva se je culo v Plaveh silno grmenje topov. Tu bolj mirno. Pozneje se je v okolici pričelo topovsko streljanje. Tudi danes se je dvakrat, to je popoldne in na večer, pred mrakom bombardirala vojašnica v gra- du. Več granat je padlo v ozadje. Naši iz Vrha so več . streljah kakor sovražnik. V Gradu, v vojašnici ni bil ranjen nihče. Kruh (vojaški), ki mu je 2. in 3. junija potekla uporabnost, se je poskusil dobavljati za civil- no ljudstvo iz Gorice čez Vrh, Avče v Kanal, vendar ni bil užiten (napadla ga je že plesen). Tudi vojaška oblast ni dovohla po cesti iz Avč v Kanal voziti, radi nevarnosti in to tudi ponoči ne. Vojaški zdravnik v Avčah je konstatiral, da je omenjeni kruh že pokvar- jen, da je neuvžiten, zdravju škodljiv. Zato se je do- bava istega takoj opustila. Vino črno (:katanja:) toči Miha Zega po pooblaščencu a 1.20 K.'' Druge gostil- ne so vse zaprte izuzemši pri Ulagi, ki pa nima več vina. Dne II. junija. Petek Zjutraj mali topovski boji. Po dnevu mirno. Sovražnik v Plaveh poskusil preko- račiti Sočo. Bil je odbit. Dne 12. junija. Sobota Okrog Kanala mirno ceh dan. Boji, posebno topovsko bombardiranje, v Pla- veh. Pri Standrežu (Gorici) poskusil sovražnik preko- račiti Sočo a je bil odbit. Bombardiranje vojašnice v Gradu se nadaljuje. Dne 13. junija. Nedelja Ob 6 1/2 uri zjutraj, ko je bila ravno prva sv. Maša, začel sovražnik bombar- dirati cerkveni zvonik. Zadelo ga je kakih 12 grant v sprednji del gornje polovice. Zvonik je zelo poškodo- van. Enako ura (stolpna). Ena granata je zgrešila cilj, ter zadela v okno dvorane č.g. Dekana. Zadete so tu- di hiše: Nanuta št. 33, Blažiča 46, Cotica 47 in Staniča 48. Pred in po navedenem je sovražnik obstreljeval strelne jarke »Poklon« (Natančno Burg). Četrta kro- gla — šrapnel zadel v hišo Štefana Vidiča, Runk, št. 115. Krog poldne se je začelo bombardiranje vojašni- ce v Gradu. Istočasno, to je po 11. uri se je tudi priče- lo bombardirati hiše v Runku. Poškodovani sta hiši št. 115 Štefana Vidiča in št. 116 Josip Matevžič. To bombardiranje je tudi zahtevalo človeško žrtev in si- cer je bil od koščka granate časom eksplozije smrtno zadet v prsa Miha Kodelja iz Runka št. 114 in to v kle- tici (v skrivališču) Štefana Vidič, kjer je bilo zbranih več preplašenih vasjanov, ko so ravno mohU Utanije vsih svetnikov, oziroma Matere Božje. Zadeti se je zgrudil na tla in takoj umrl brez, da bi bil mogel pre- govoriti kako besedo. Že pred smrtjo, ob času 1. bombardiranja so sosedje med seboj poravnali so- vražno stanje. Isti je pokopan v parku vojašnice v Gradu blizu grobov padhh vojščakov. Ta dan je pad- lo v Runk čez 20 granat malega kalibra. Isti dan je bi- la v hlevu ubita tudi kacih 450 — 500 K. vredna krava Štefana Vidič, Kanal 115. Ta dan je bil tak, da je gro- za obdajala vseh tu bivajočih. Tudi srca drznih mo- ških niso bila več normalna, ko so morali gledati je- čanje, jokanje in zvijanje otrok in žensk. Posebno strašen je bil prizor zjutraj v cerkvi in opoldne v Run- ku, ko so granate treskale v zvonik in v vas Runk. Dne 14. junija. Ponedeljek V zgodnji uri mir. Toda kmalu pričelo bombardiranje hiš v Kanalu in si- cer: (iz hriba sv. Vida) streho Katarine Krašovec, št. 87, stranišče hiše Cirila Kocjančič, št. 81, streho hiše Jožefa Bajt, št. 128/79, klet hiše Terezije Košir št. 76, streho hiše Miha Zege, št. 52, hlev Miha Zege, št. 59 in sicer 1 strel v streho in 3 v steno; vse to z granata- mi. Hiše: Marije Valentinčič, št. 70 in Marije Bucik, št. 72, zadete od šrapnela. En šrapnel je zadel tudi na severovzhodni strani hiše Terezije Raunik, št. 89, v tla. Enako na vzhodni strani hiše št. 75, Antona Šuhgoj v občini Vrh, brez, da bi povzročil kako škodo, pač pa strah. Bombardiranje vojašnice v Gradu se nadaljuje. VsIed včerajšnjega in današnjega bombardiranja seje nmogo ljudi iz Kanala izselilo. Tudi hiša Frana Ula- ge, št. 119 je bila zadeta od drobca šrapnela, na čuden način. Hudo je poškodovana hiša g. Blaža Košič v Gradu, št. 109. Dne 15. junija. Torek V hišo Miha Stanič, št. 6, je zadelo 7 granat; v hišo gospe Terkuč, št. 125, 3 in v vrtu g. Hrasta 3 granate. Obe omenjeni hiši sta moč- no poškodovani. V podnožje hiše g. Terkuč je padla 1 granata kalibra 15 cm. Bombardiranje hiš: Petra Berlot, št. 113, Franca Kancina, št. 111 in Ludvika Vuga, št. 110 v Gradu, skedenj istega. Bombardiranje hiše g. Marjane Terkuč, 125 in Franca Cargo, št. 1. Dne 16. junija. Sreda Bombardiranje hiše Josipa Hrast, št. 23 in Franca Lovišček, št. 21, kakor tudi pod streho občinske hiše, št. 25. Obstreljevalo se je tudi vojašnico v Gradu in strelne jarke. Ta dan se je vehko streljelo z granatami na Vrh. Celo noč od 15.— 16. junija so se culi hudi boji v Plaveh. Pokanje pušk in grmenje topov ni hotelo prenehati in je trajalo vso noč nepretrgoma. Tudi na hišo Petra Berlot v Gradu 113 je padlo več granat. Vojašnica v Gradu ima na fa- cadi kakih 15 lukenj in tohko tudi streha. Dne 17. junija. Četrtek Ponoči hudi boji v Pla- veh. In zjutraj mirno. Puškinega strela ni bilo čuti celi dan. Popoldne obstreljevanje strelnih jarkov, vile Terkuč in vojašnice v Gradu. Ponoči sta občinski taj- nik Anton Bajt in Ivan Vidič pobirala kotle za kuhan- je menaže došlega vojaštva. Tudi žganjarske kotle se je uporabilo. Dne 18. junija. Petek Dopoldne mirno. Ponoči je bilo čuti hude boje v Plaveh. Popoldne so Italijani kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 87 oddali nekaj topniških strelov na strelne jarke. Itali- jani se od 16. junija, ko so prišli v Plaveh čez Sočo, drže pod zaščito svoje artilerije v Plaveh na levem bregu, toda samo v vasi. Položaj v Kanalu 18. junija 1915 Nekaj dni je bi- la odprta gostilna pri Zegu, kakor že zgoraj omenje- no. Točilo se je vino po K. 1.20. Do sedaj je bila odprta mesnica Križnic, meso I.a K. 3.08, II. a K. 2.68. 16. junija je pa tudi Križnic mesnico zaprl in jo odkuril na varno, ne meneč se na mastne dohodke, ki jih je donašala ta čas mesnica, ko je cena živine, radi izseljevanja, padla kakih 30 do 40 %. Radi nevarnega obstreljevanja ni Križnic klal živine v Klavnici, am pak doma. Za živež ni bilo ravno hudo preveč, ker je občina s posredovanjem, oziroma prizadevanjem občinskega tajnika Antona Bajta, pridobila 100 kvin- talov koruze in jo je še imela v zalogi. Ker se je zadnje dni trikrat bombardiral Kanal, so se prebivalci zelo izselili. Ostah so, deloma spali po kleteh, a veliko njih v prithčju tukajšnjega sodišča; po dnevu so se, ko je bil čas nevaren, zbirali v pritličju sodišča, ter v kleti g. Ulage, ker so se v teh obokanih prostorih čuH varne. Pisma je nosil iz Gorice skozi Grgar—Bate—Kanal Peter Lovišček, pismonoša iz Kanala št. 21, ter smo mu plačah: za dopisnico K. 0.05, pismo K. 0.10, za časnik K. 0.10. Tukajšnje vojaštvo je sestavljeno iz samih Dalma- tincev, koji so se pokazah nad-vse junaški in so gojih do Italijanov brezmejno sovraštvo. Srčno so želeli, da bi jih spustih čez Sočo (: desni breg je bil namreč zase- den od Italijanov in se jim tam Avstrijci niso čisto nič protivili:), da zamorejo Italijanom kri izpuščati. Tudi v obnašanju s civilnim prebivalstvom so bili zelo pri- jazni in dobrosrčni. Tudi kradh so vehko manj, nego prejšnji, ki so bili Primorci. Tu padle, ali vsled ran umrle junake, so pokopali v parku vojašnice Pavia, pod vasjo Bodrež in nad vasjo Loga. Ker ni zvonilo že od 20. maja 1915, železnica ni pri- hajala in odhajala in stolpna ura kot zaspana in vsiea strelov z dne 13./6. ni funkcionirala, ni skoro nihče vedel kakšen dan je, ali petek, sobota, itd. Najbolj pomirjevalno je tačas vphval na ljudstvo č.g. dekan Anton Berlot, ki je ostal miren in ravnodušen. Ko se je raznesla govorica, da bodemo vsi primorani Kanal zapustiti in se izseliti, je bil on pripravljen vztrajati tu do skrajnega konca, ko bi bila izselitev prostovoljna. Ravno tako gospod Josip Baudaž, sedajšnji načelnik občine Kanal. Gospod župan Fran Gorjup je sicer odšel iz Kanala že 23. maja 1915 pred razglasitvijo napovedi vojne z Italijo. Dne 19. junija. Sobota Mirno celi dan. Proti ve- čeru dež. Čudna tihota, ki jo nikdo ni znal tolmačiti. Od tukajšnjega vojaškega postajnega Poveljništva je prišel ukaz, da se civilno prebivalstvo iz Kanala izseli, ukaz se ni glasil »moraš«. Družinam, ki imajo živino in mnogo otrok, je delalo to veliko skrbi in preglavic. Toda izselilo se jih je zelo malo, deloma radi slabega vremena, deloma, ker se ni slutilo nevarnosti. Sicer pa je bil ukaz tak, da ga živ krst ni razumel. Bilo je ceh dan, izuzemši par puškinih strelov mirno. Dne 20. junija. Nedelja Dež, zjutraj popolnoma mirno. Iz Gradu in Runka so se vsi izselih razun stare- ga Garbuna in soproge in starega Koncina. Pozno zvečer so naši topovi iz Vrha obstreljevali razne točke na gorskem grebenu Marijaceljskega hriba; Italijani niso odgovarjali. Na ukaz, izdan prejšnjega dne radi izselitve, si jih je prav rnalo odzvalo. Nocoj na večer je zopet hodila okoh patrulja, ter ljudi poživljala naj se izselijo. Glavarstvo se je že popret izselilo iz Gorice j v Ajdovščino, deželni odbor pa na Dunaj. Trg Kanal i ta dan tudi ni bil obstreljevan. Begunci od tu so se imeli po vojnem ukazu izseliti na Vrh, a tam so jih po preteku 6 ur zopet preganjali dalje. Služba božja se še j vedno vrši kakor po navadi, le ljudi je malo. Dne 22. | maja je trg štel 444 civilnih oseb, do 20. junija izselilo j 332, ostalo še 112 oseb. i Dne 21. junija. Ponedeljek Zjutraj posamezni j streli iz pušk. V daljavi iz Plavi se culo zaporedno streljanje iz topov. Lep krasen dan. God sv. Alojzija. Na Vrhu, kjer je vojaštvo samo klalo živino, je plačevalo domačinom a K. 150 za 100 kg. (Tujim, se pravi iz Kanala a K. 200 za 100 kg.) Ravno tako prašiče. Celi dan potekel mirno. Na posamezne topniške strele z naše strani sovražnik ni odgovarjal. Sluti se, da so vse topove pritegnili v Piave. Dne 22. junija. Torek Mirno, krasen dan. Pono- či se culo močno streljanje v Plaveh. Včeraj izdano od tukajšnjega postajnega Poveljništva povelje (pis- meno), da naj se civilno prebivalstvo iz Kanala izseli. Županstvo v Kanalu je poslalo Martina Kančino, za- časnega redarja, prvič na glavarstvo v Gorici s temle j dopisom. .\ Št. 13491 C.kr. okrajno glavarstvo v Gorici Od C. in k. vojaškega postajnega poveljništva je bi- lo dne 19. in 20. junija civilnemu prebivalstvu izdano ustno in 21. junija pismeno povelje, koje se pošilja v prilogi — da se mora iz trga izseliti. Do dne 21. junija se je izselilo iz Kanala 332 prebi- valcev, a ostalo jih je 112. Ti begunci so dobili povelje, da se nastanijo na Vrhu, a od tam so jih kmalu začeli preganjati naprej. Mnogi se vračajo nazaj, ker nimajo kje spati, nimajo kaj jesti in draginja presega vse meje. Žalostno do skrajnosti je to, da so domov se vrni- vši begunci dobili svoja stanovanja nasilno in s silo odprta. Resno je tu uvažavati dejstvo, da doma ostalo ljudstvo sestaja iz samih otrok, žensk, starčkov in bolnih, ter da so vsi ti v vsem času trajajoče vojne pritrpeli že marsikako gorje. Podpisano županstvo se torej obrača do slavno- Istega, z vljudno in nujno prošnjo, naj bi blagovolilo 88 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 V slučaju, Če je ljudstvo prinnorano k izselitvi, posre- dovati, da se: 1) beguncem določiti stalen, primeren prostor za človeško bivanje; 2) za otroke, stare in bolne, naj se da na razpolago transportna sredstva, da se jih odvede na določen prostor; 3) se vsem tem, ki nimajo primernih sredstev priskrbeti potrebna živila in 4) onim, ki jim je usoda tako mila, da se zamorejo nastaniti v poljubnem kraju, priskrbi po železnici prosta vožnja. Županstvo v Kanalu, dne 22. junija 1915 začasni obč. predstojnik: SS Josip Baudažl.r. Odgovor c.kr. okrajnega glavarstva na gornjo pro- šnjo, pisan s svinčnikom na hrbtu originalne prošnje, katere se je vrnila se glasi: Storiti je treba po naročilu vojaških oblasti. Za begunce se bode skrbelo. Naj pridejo v Gorico, odkoder se jih odpošlje z vlakom dalje. Brez uradnega pečata in brez podpisa. Tudi ni glavarstvo vloge protokohralo. Po hribovju nad Kanalom t.j. črta Grgar do Avč, ki se razsteza do približno 700 m višine so postavljeni sami vojaki: Dalmatinci in Bošnjaki, ki kažejo izvan- redno hrabrost. Sovraštvo do Italijanov je v njih uko- reninjeno in jim je najljubši bajonetni naskok, toda ne le z nasajenimni bajoneti, ampak tudi z lopatami in krampi. V Plaveh 6 stotnij Dalmatincev užigalo 3 Regimente Italijanov. Dne 23. junija. Sreda Tudi danes mirno, razen nekaj puškinih strelov. Ponoči hudi boji v Plaveh. Govori se, da je bilo od enega bataljona čez 50 mrtvih in 300 ranjenih na naši strani. Italijani pa imajo ogromne izgube. Obstreljevanje vasi Deskle s šrapneh se je vršilo ponoči in ceh dan, jako silno. Sv. Gora zrušena Ta dan je bilo zrušeno Mariji- no Svetišče na sv. Gori. Stari ljudje, ki so v tem času culi nove neznane bese- de, so te kaj smešno izgovarjali; npr. Šrapnel: eni šempel, drugi Stempel, strapnel, itd. Eksplodiral: spedirai, speriral, itd. Bombardirajo: bombira- jo. V zdržema in v presledkih streljati s puško: frkacija. Nahrbtnik (Ruksack) kojego nosijo begunci: žakelj od beguncev — Punkeljsak, itd. Granata: granjada. Dne 24. junija. Četrtek Ponoči hudi boji v Pla- veh. Tu mirno. Kakor včeraj se nadaljuje obstrelje- vanje Deskel. V Kanalu ostalo še 65 prebivalcev. Dne 25. junija. Petek Ponoči so naši topovi me- tali granate za železnico pri tunelu, ki vodi v Gorenjo- vas Zagabrca,'' ker so slutili, da tam Italijani izdelu- jejo most čez Sočo. V zgodnjih urah mir. To je traja- lo celi dan. Dne 26. junija. Sobota V tukajšnji okolici po- polnoma mir. Dne 27. junija. Nedelja Med 9—10 uro zvečer so bih silni artilerijski boji v Plaveh. V Kanalu posamez- ni streli. Dne 28. junija. Ponedeljek V Kanalu tišina, le posamezni streli. Dne 29. junija. Torek V bližini par topovskih in en tucat puškinih strelov. V Plaveh so se boji nadalje- vah s prejšnjo ljutostjo. Dne 30. junija. Sreda Popolnoma mirno. To- povski boji v Plaveh. Ob 5. uri popoldne začel so- vražnik streljati s puškami od Marijaceljske kapelice v Pečniku'' in izpod Ravence. Naši niso odgovarjah. Kasno na večer pričelo z naše strani topovsko strel- janje v smeri Vrh—Gorenjavas. Dne 1. julija. Četrtek Kakor prejšnji dan je bilo tudi danes oddanih z naše strani 22 strelov. Obstrelje- vala se je Gorenjavas in okolica s šrapneli, kjer so opazili sovražnike. Zvečer ob 11. uri boj s puškami v smeri Bodrež—Škalabon."" Lucija Makarovič iz Ka- nala št. 6, ranjena od sovražne puškine krogle v roko in nogo in sicer v polju v Berlotovi brajdi pri novi šo- li. 2/6. ob 10. uri zvečer odnesh isto vojaki na Vrh in naslednji dan Vrh — Banjšice — Čepovan — Sv. Lu- cija — Ljubljana. Dne 2. julija. Petek Posamezni puškini in to- povski streli. Čuje se nepretrgoma grozno grmenje topov v smeri Kolovrat—Krn. Dne 3. julija. Sobota Enako kakor prejšnji dan. Dne 4. julija. Nedelja Čuje se redke puškine strele. Tembolj pa se je danes razširil hud topovski ogenj in obstreljevanje in sicer se je od naše strani z granatami in šrapneli: Gorenjavas — Dolnje in Gorn- je Nekovo in vrhove gora ob Čolnici. Neprijatelj pa je obstreljeval vas Avče, Vrh, Levpo in Kal. Dne 5. julija. Ponedeljek Nadaljuje se z naše strani obstreljevanje Gorenjevasi, raznih krajev ob Čolnici in Nekovem. Isto tako je neprijatelj z grana- tami in šrapneli obstreljeval Avče, Vrh, Levpo, itd. Tudi tu sovražni artilerijski streli. Zvečer silni artile- rijski in infanterijski boji v Plaveh. Dne 6. julija. Torek Iz kambreških hribov je ne- prijatelj otvoril hud artilerijski ogenj na Kalske hribe, ter na jarke na »Poklon« nad Kanalom. Dne 7. julija. Sreda Čuti se posamezne infante- rijski strele. Silno pa obstreljuje sovražnik hrib »Ur- Ung« nad Plavami.*' Dne 8. julija. Več granat je sovražnik izpustil med Kanalom in Gradom in na strelne jarke. Ena je padla na vrt Franca Berlot kakih 20 metrov od hiše istega, št. 19. Ranjen ni nihče. Sovražna artilerija zo- pet obstreljevala hrib »Urling« nad Paljevim z grana- tami in šrapneli. Tu se čuje samo posamezne infante- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 89 rijske strele. Pri Škalaboni infanterijski boj. Na Vrhu padlo 6 granat blizu hiše Roka Brezavščka. Ranjen ni nihče. Dne 9. julija. Petek Tu posamezni infanterijski streli. Ob 10.30 predpoldne so naši izpustili več gra- nat in šrapnelov v Gorenjovas in Potok. To se je na- daljevalo tudi popoldne. Sovražnik je tudi odgovar- jal. Dne 10. julija. Sobota Zjutraj živahno obstrelje- vanje na obeh straneh s puškami in topovi. Ponoči in posebno zvečer silni sovražni artilerijski ogenj v Pla- veh. Dne II. julija. Nedelja. Artilerijski boji v Pla- veh in pri Gorici so se nadaljevali. Na vse zgodaj je naša artilerija sipala goste šrapnele na vrhove planin pri Srednjem. Posamezni obojestranski artilerijski in infanterijski streli: Bodrež—Nekovo, Loga—Ajba, Sv. Peter in Pavel. Dne 12. julija. Ponedeljek Posamezni topovski streli. Naši spustili več šrapnelov na severno stran vasi Jesenice na kosce in grabiče, misleč, da so špijoni oblečeni tudi v žensko obleko.*^ Od 10—11. ure zve- čer spuščali naši granate in šrapnele v potok pod sv. Jakobom na južni strani vasi Jesen, kjer je baje so- vražnik imel lager konj. Silno grmenje topov pri Go- rici. Dne 13. julija. Torek Silno grmenje topov se pri Gorici nadaljuje. Ponoči silno grmenje topov med Plavami in Gorico. Dne 14. julija. Sreda Zjutraj silni artilerijski ogenj sovražnika v smeri Stara Gora, Piave »Urling«. Silno grmenje topov pri Gorici. Dne 15. julija. Četrtek Zjutraj grmenje topov na obeh straneh. Zvečer grozoviti artilerijski in infante- rijski boj pri Plaveh, ki je trajal do jutra. Dne 16. julija. Petek Posamezni artilerijski in infanterijski boji. Zvečer mirno. Dne 17. julija. Sobota Zjutraj mirno, izuzemši par puškinih strelov. Zvečer silno grmenje topov v Plaveh, večinoma iz sovražne strani. Dne 18. julija. Nedelja Zjutraj silno grmenje to- pov v smeri Stara Gora, Piave v hrib »Urling«. Naši niso odgovarjali. Od sovražne strani celi dan pokale puške, posebno na civilno ljudstvo, ki je prihajalo in odhajalo od Maše. Največ je pokalo nad kapelico v »Pečniku«. Da ni bil nobeden ranjen se je zahvaliti razdalji nad 1000 m, tako, da ni mogel sovražnik po- goditi v cilj. Krogle so padale večinoma prenizko. Ne- varno mesto kamor je sovražnik streljal največ je bila cesta od gostilne Bohar do občinskega vrta pod voja- šnico Cargo. V zapadno stran stene hiše Boltar je za- delo 6 krogel, v steno hiše št. 12 (Flajs) 2, v sodnijsko poslopje 2, v steno hiše št. 66 Vinka Valentinčiča 1, v zgoraj omenjeni del ceste pa več kot 25 krogel. Enako se je obstreljevalo Bodaržane in Ložane, ki so priha- jali čez vojaško vežbališče »Pečno« — Grad v Kanal k sv. Maši. Domov so se vračali nekateri po stranskih poteh, ki jih krije zeleno drevje, potokih, nekateri so pa tudi čakali, da se je zmračilo in pod zaščito teme šli domov. Zvečr mirno. Noč tudi mirna. Dne 19. julija. Ponedeljek Zjutraj se streljanje s puškami od sovražne strani nadaljuje. Skačemo od kraja do kraja po Kanalu, kakor miši, kadar je mač- ka blizu, da se ognemo sovražni krogU. Naši redkoma odgovarjajo. Iz Morskega sta semkaj prišli Katarina Tinta in Marija Berlot, jako preplašeni od sovražnih strelov, ki so jih spremljali celo pot. K sreči sta obe semkaj prišli zdravi. Nazaj sta se vrniU Kanal—Grad —Morsko po stranski poti, ki jo krije zeleno drevje. Predpoldne so naši iz Vrha spustili kakih 10 granat in šrapnelov v hišo (in njeno okolico) v Sredenco št. 82, ki je last Andreja Kamenšček, ker so tam opazili so- vražnika, ki baje dela strelne jarke. Popoldne so naši spustili en par granat na Dolenje Nekovo. Puškino streljanje je okrog poldne prenehalo. Vlada tišina. Razmere v Kanalu 20. julija I9I5 Sovražnik je bil par tednov sem zmernejši. Dalo se je, kljub redke- mu streljanju s puško, za silo obdelati v polju; nam- reč oni, ki so bili predrzni, da se niso preveč bah so- vražnih krogel. Zadnje dni je pa postal sovražnik bre- zobziren; strelja s puškami na vsako živo bitje, ki ga opazi na levem bregu Soče, pa bili otroci, ženske, sta- rčki ali živina. Sovražnik je do danes spustil več kot 1000 krogel iz puške, na civilno ljudstvo. (Mogoče misleč, da so to v civilno oblečeni vojaki). To stre- ljanje je imelo sledeči učinek: 1) Andrej Vuga, p.d. Hajduk iz Morskega št. 30, za- det v levo nogo, v stegno. Rana ni težka. 2) Ljudmila Brezigar, iz Morskega št. 19, zadeta od puškinega strela v desno nogo, pri členku stopala in sicer na dvorišču pred omenjeno hišo. Rana je težka, ali ne nevarna. 3) Marija Pušnar, iz Kanala št. 95, zadeta dne 4/6. z kroglo puške v nogo nad kolenom in sicer na cesti med cerkvijo svete Ane in kapelico sv. Ivana pod Morskim, ko je šla v polje. Rana je težka, ali vendar ozdravljiva. Isti dan je sovražnik obsipal z kroglami: Antona Žbogar, njegovega sina Ivana iz Kanala, št. 94 in Andreja Žnidarčič iz Kanala, št. 69. Prva dva sta se vračala iz polja in tretji iz mlina. Isti so si rešili življenje s tem, da so se vlegli za »bankin« ceste in ležli tamkaj zakriti celih 5 ur. Isti so zatem prišli v Ka- nal vsi bledi in preplašeni. 4) Jožefa Škodnik, iz Bodreža št. 3, zadeta od puški- ne krogle v nogo in sicer na Bodreškem polju, kjer je z drugimi žela ječmen. Rana je težka, ali vendar oz- dravljiva. 5) Justina Drašček, iz Bodreža št. 11, zadeta od pu- škine krogle v kito las, ter je presekalo lase in pre- luknjalo ruto, ki jo je imela na glavi. To se je zgodilo na Bodreškem polju, ko je z drugimi v družbi žela pš- enico. Padlo je veliko strelov, a kljub temu ni bil ni- hče zadet, ker so vsi, tudi sosedi iz polja, pobegnili v varno. 6) Lucija Makarovič, iz Kanala št. 6, zadeta od so- vražne puškine krogle v levo roko nad laktom in v desno nogo nad kolenom z enim hitacom in to v Tinč- ni brajdi pri novi šoli, ko je ravno brisala čevlje, pri- 90 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 šedša iz moi