Stey. 38. Y Mariboru 20. septembra 1877. Tečaj XI. Izhaja vsak četrtek m velja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom a celo leto 3 gld. — kr. „ pel leta I „ 60 „ „ četrt leta - „ 80 „ Naročnina se pošilja opravništvu v škofijsk. poslopju (Bischofhof.) Deležniki tisk. društva dobivajo list brez posebne naročnine. List ljudstvu v poduk. Posamesne liste prodaja knjigar Novak na velikem trju po 5 kr. — Rokopisi se ne vračajo, nopla-čani listi se ne sprejemajo. — Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat, 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr. Razsajanje denarja ali kapitala v liberalni dobi. II. Neizmeren je kapital, kateri je na delnice ali akcije vplačan in vložen. Samo 1. 1872. so v Ameriki, Evropi in Tunis u v Afriki delnic ali akcij za banke med ljudi pognali za 48,900.000 goldinarjev, v akcijah za železnice in druge zavode za promet pa 130,200.000 gold., tedaj skup za 179,100.000 gold. Tako se je zgodilo samo v enem letu! Sloviti statistikar Richter je izračunil, da sedaj posestnike zemljišč v Evropi teži strahoviti kapital 120.000,000.000 tolarjev, ki je na zemljiščih vknjižen. Mislimo si, da se od tega kapitala poprek plačuje po 5% letnih obresti; to nam pa kaže, da posestniki zemljišč vsako leto uže po 9.000,000.000 fl. samo za obresti plačujejo, t. j. Škrat več, kakor znašajo davkarijski dehodki vseh evropskih držav. Kajti davkarije teh držav zahtevajo iz žepa vseh svojih prebivalcev kakih 3.000,000.000 gold. Ali tedaj nimamo prav, ako rečemo, da smo v liberalni dobi zašli kapitalistom v raboto ali tlako? Najbolj bogati kapitalisti se nahajajo med bankirji. Nedavno je na Dunaju umrl eden bankir iz velike judovske, bankirske rodbine Rothschildov. Rajni je zapustil 600,000.000 fl. Ako jih je naloženih imel po 5 °/0, tedaj je dobival 30,000.000 fl. letnih obresti. Toda bankirji navadno ne izposojujejo po 5%, poprek pobirajo najmenje po 10%; torej je judovski bankir imel najmenje po 60,000.000 fl. dohodkov na leto. V celi Evropi ni kralja, ne cesarja, ki bi imel toliko. Našemu cesarju se da 5 milijonov na razpolago. Sebični kapital se varno skrivlje za krinko blagodušnega človekoljubja. Od njega podmitani liberalni listi namreč vedno trobijo ljudem v ušesa, kako da je mnogo denarstvenih zavodov kar le važnemu poljedelstu v prid in napredek bilo ustanovljenih. Prazne besede, gola domišljija! Kde pa zmore kmet 16 do 18 in še več procentov na leto za obresti? Se 5% je za nJega preveč, kamole 10, 15 in še več odstotkov!? Tako imenovani francoski crédits fonciers, kreditui zavodi za poljedelstvo (Boden-kreditanstalteu), posojilnice (Vorschusskassen), katere več, kakor 6 % obresti tirjajo, niso kmetskim posestuikom na korist, ampak polagoma v gotovo nesrečo in propad. Skušnje nam to neovrgljivo potrjujejo. [Slišimo, da baje nekatere posojilnice na Slovenskem tirjajo, n. pr. šoštanjska po 16% ¡n jareninska po 12%'?!] Tudi za mestjane, obrtnike, trgovce itd. so kapitalisti osnovali mnogo kreditnih ali posojilnih zavodov; toda skušnje skoro povsod kažejo, da pobirajo prav oderuških obresti in pospešujejo igranje in mešetarenje z denarjem na borzi, kar gotovo ni v prid ne kupčiji , ne obrtniji. Veliki bankirji največ in najrajši denarstveno občujejo z državami in jihovimi vladami, katere so sedaj v liberalni dobi v večnih denarnih zadregah. Radi odpirajo tem svoje mošnje, toda le proti pogodbam, ki so jim na največjo korist, državam pa pogosto le na neizmerno škodo. Razun tega še pa zahtevajo za izvršenje posojil res nesramnih mešetnin. Francozi na primer so zavolj grabljivih Prusov morali 1. 1871 na posodo vzeti 5000 milijonov frankov, t. j. 125 milijonov goldinarjev. Dobili so jih od judovskih bankirjev, toda mešetnine so jim morali plačati 1000 milijonov frankov! Neizmerno veliko kapitala kupičijo tiste banke, katere imajo predpravico izdavati bankovce. Take banke, kakor je na primer naša nacijonalna banka, poslužujejo se toraj pravice, kakoršna gre le vladarjem. Kajti denarje delati, ta pravica se je vselej in povsod le vladarjem kot lastna priznavala, nikoli pa privatnim osebam ali družbam. Mnogo se pečajo take banke tudi z menjicami (Wechsel) ter pridobivljajo na milijone goldinarjev po odbitkih (Wechseldisconto) ; to pa večjidel od trgovcev. Ti skušajo potem od svojih prejemnikov izžmikati, kar so pri menjicah zgubili, ter prodav-ljejo blago veliko bolj drago, kakor bi sicer delali. Zato smemo reči, da imenovane banke od vseh prebivalcev v državi in od vsega blaga nekako colnino pobirajo in se tako bogatijo. Liberalci sé pa šopirijo, da Bog vedi kako strogo varujejo državine pravice! Največ, morebiti polovica, vsega kapitala tiči v železnicah in drugih napravah za promet in trgovstvo. Tukaj se pač dobro vidi, kako zviti ptiči bo liberalni bogataši. Državnim gospodom so trobili na ušesa: „država naj ne stavi sama železnic itd. ampak naj to prepusti privatnim osebam ali družbam na akcije ali delnice; da bi železnice kedaj na škodo bile državi in prebivalcem, to blizu ni misliti; čem več bo železnic, tem bolj bode vsaka prisiljena drugo prekositi z nizkimi tarifami". Državniki so to verovali. Kmalu smo dobili železnic in železniških delnic vse polno. Države plačujejo na milijone vsako leto podpore železnicam, te pa delajo z tarifami in z ljudmi, kakor jim drago; vse govorjenje o tekmovanju in o nizkih tarifih itd. se je pokazalo prazno in jalovo. Kajti železnice, katere so iz enega mesta do drugega napeljane, niso hotle druga drugo prekositi po nizkih tarifah, ampak so se združile, porazumile in zedinile, da vse po enakih in velikih tarifah vož-nino pobirajo. Tudi so izumile tako imenovane diferencijalne tarife, t. j. celó nizke tarife za dolge pošiljatve iz ene velike stacije do druge velike postaje, in celó visoke tarife za kratke pošiljatve med malimi postajami. Vsled tega se godijo na železnicah res čudne reči. Za Dunajem je mala po»taja Lundenburg. Ondi je fabrika za cuker. Ta ne pošilja cuker v Ljubljano naravnost nad Dunaj in Gradec, ampak pošlje ga najprej nad Prago v Hamburg na Nemškem, 200 ur daleč proti severu in od ondot gre cuker zopet nazaj po Nemškem v Avstrijo in v Ljubljano, 260 ur daleč. Kajti vožnina za cuker je od Lundenburga nad Hamburg v Ljubljano 460 ur daleč veliko menjša, kakor pa 68 ur daleč od Lundenburga v Ljubljano. Kava iz Hamburga v Ljubljano stane na železnici menje, kakor pa iz bližnjega Trsta! Tako delajo železnice, k&tere so v privatnih rokah in ki od države, t. j. od davkeplačilcev vlečejo veliko milijonov podpore (v Avstriji okoli 21 milijonov), z ljudmi in z tarifami 1 (Konec prib.) Gospodarske stvari. Kako ravnati z hlevnim gnojem. M. V novejšem času je po trudu in prizadet-ju učenih in skušenih kmetovavcev kmetijstvo veselo napredovalo, tudi manjši posestniki so začeli svoja zemljišča, kakor se sem ter tje videti more, umnejše obdelovati, vendar pa se tudi ne da tajiti, da se v tem oziru še dosti greši deloma iz nevednosti, deloma iz prirojene nemarnosti. Tako so gotovo o neobhodni potrebnosti hlevnega gnoja za poljedelstvo in sploh za vse gospodarstvo skoraj vsi kmetovavci skoz in skoz prepričani in vendar ie jih najde na stotine, ki z gnojem ravnajo, kakor bi bil gnoj stvar brez vsake vrednosti. Na- mesto da bi z gnojem prav in gospodarsko ravnali v hlevu na gnojišču in na polju, namesto njegove bežne in tekoče delke loviti in vezati, se gnoj pušča, da popolnoma izpuhti ali da ga dež do cela izpere ali pa, kar pa je neprizanesljiva potrata, se pusti, da se gnojnica, ki je, rekel bi, glavna moč gnoja, poceja po potih in jih zasmradi ali pa da teče v bližnji vaški bajar ali potok in da tako gnoji polje in travnike doli nekde na Mag-jarskem ali Turškem. Mnogokrat se nahaja gnojišče pod kapom, kar ni pravi prostor za njega, včasih leži pregloboko, da se voda od vseh strani vanj stekla, drugokrat zopet previsoko, da se gnojnica na vse strani razceja. Le redkokde se nahaja po malih kmetijah umno in prikladno napravljeno gnojišče. Hlevni gnoj, ki po naših pojmih obstoji iz zmesi trdih in tekočih izločkov živalskih in razne nastelje, je gnoj za vse sadeže, ki se zarad svojih lastnosti, ktere zemljo vzboljšujejo, ne da po nobenem umetnem gnoju popolnoma nadomestiti. Hasek pregnojitve s hlevnim gnojem je v obče vsem dosti znan. Hlevni gnoj v njivi najprej za-vreje, zgnjije in sprhni in tako razkroji v istem času one redivne snovi, ki so v zemlji. Poleg gnojivnih lastnosti se pa tudi nikakor ne smejo prezirati tudi mehanični včinki, kajti hlevni gnoj po nastelji tudi zemljo rahlja in greje. Težka, mokrotna zemlja postane po močni pognojitvi z hlevnim gnojem bolj rahla, suha in toplejša, tako da najdejo rastline vse pogoje rasti, sploh postane zemlja za nje ugodnejša. Vrednost hlevnega gnoja se poglavitno ravna po množini in lastnosti nastelje. Zelo hasnovito bi bilo hlevni gnoj v čvrstem in neskrojenem stanu na polje spraviti in podorati. Kajti črstev gnoj podoran se še le v zemlji raz-krojuje in razjeda. Snovi, ki se pri razkrojitvi gnoja razvijajo, ubežne snovi, kakor ogeljna kislina in amonjak, se ne razkade, kakor pri gnoju na gnojišču v zrak, ampak zemlja jih posrka in v sebi obdrži, dokler jih korenine raznih rastlin na se ne potegnejo in povžijejo. Potem takem mora črstev hlevni gnoj več gnojivne moči v sebi imeti, kakor pa sprheli gnoj in tudi včinek njegov mora biti hitrejši in veči, ker se črstev gnoj vedno še le v zemlji razkroja, da svoje redivne tvarine zemlji in rastlinam podaja. Tedaj le pri čvrstem gnojenju se more polna gnojivna vrednost hlevnega gnoja porabiti, ker hranjevani gnoj mnogo svoje bistvene moči zgubi, posebno organskih snovi in amonijaka. Tako se nareja iz 100 kilov črstvega gnoja le 80 kilov pihkega, 60 kilov špehastega in le 40—50 kilov popolnoma preperelega in sprhnelega gnoja- Razun tega se črstev gnoj od sprhnelega še potem razločuje, da prvi zemljo bolj rahlja, ker nepregnjiti slamnati deli zemljo bolj luknjičasto delajo. Če ti trdi deli sprhnijo, zapuščajo za seboj, rekel bi, prave kanale, skoz ktere zrak in voda vhajati more. Ravno zarad teh fizikaličnih lastnosti je črstev hlevni gnoj za težko, mrzlo zemljo posebne priporočbe vreden. Ker pa gospodarske razmere le redko kedaj dopuščajo, da se gnoj v črstvem stanu naravnost iz hleva na njivo spraviti more, je kmetovavec prisiljen gnoj delj časa ali v hlevu ali na gnojišču puščati in ga tu obdelovati, t. j. posebno pripravnega za gnojenje na-rejati. Primerno obdelovanje in pripravljanje gnoja je pa za vsakega kmetovavca neizogibna silna potreba, če neče, da po nemarnem ravnauju z gnojem njegovo gospodarstvo veliko zgubo in škodo trpi. Kdor si gnoj nabira in hranuje, mora posebno na to pazko imeti, da vsi gnojivni delki v gnoju ostanejo, da |e jeduakomeren, da se ga nič ne pogubi in da se, če le mogoče gnojeva raz krojljivost in njegova gnojivna moč po raznih pri-močkih poviša. (Konec prihodnjič.) Kako se na laški način sadje, jabelka, gruške, slive suše. M. Tako imenovano laško suho sadje, ki v škafjah in zaboj h po trgovinskem potu iz Goriškega in Laškega k nam zahaja, si lehko vsakdo sam, če je le, kakor je potiebno, pri delu dosti skrben, napravi. Naprej se sadje, ki se ima sušiti, skrbno olupi, pecelj ali recelj pa na njem pusti. Nato se položi sadje, pa ne preveč naenkrat, v kotel z vrelo vodo in se pusti, da se blizu 5 minut v nji kuha. Na to se sadje izvzame in se potem na tako imenovane lese, ki so iz trt spletene, ali pa na plehnate plošče položi, ktere se potem v zmerno zakurjeno peč porinejo. Brž ko je sadje popolnoma mehko postalo, se iz peči vzame, vsaki kos posebej obrne, kolikor mogoče tesno jeden poleg drugega položi in vse vkup zopet v peč potisne. Peč se je med tem blizu za dve stopnji bolj zagrela in se pusti sad 6 ur v peči. Nato se sadje vzame iz peči, se skrbno od lesa ali plošč odlušči in se spravi na prostor, do kterega more solnce in se tam široko narazen na deskah ali papirju razloži. Tako ostane 3—4 dni. V tem času se dan na dan najbolj suhi sad izbere, kolikor mogoče trdno v škatlje, zaboje ali kamnene lonce stlači in na suhem prostoru hrani. Kar se tiče sušenja raznih sort sadja, je treba še omeniti, da se mora iz jabelk in grušk prej semenjak in pa koščice vzeti in da se slive ne smejo v vreli vodi kuhati, ampak treba jih je le 1—2 dni na solncu in potem še le v peči sušiti. Najboljše sorte grušk za tako sušenje 80 tak6 imenovane „gruške namiznice", ki so začetek septembra že zrele in tudi „muškutelke" „gruške sivke". Konjska dirka na Cvenu pri Ljutomeru. 8. septembra t. 1. je bila že četrtikrat dirka z našimi ličnimi kobilicami in sicer na cvenskem pašniku, kjer je bila 2080 sežnjev dolga tir napravljena in z zastavicami lepo obkoljena. Oglasilo se je bilo 21 dirjalcev, ki so najprvo vlekli številke, po katerih so se dirke vdeleževali. Ob 3. uri popoldne, ko je bil dotični odbor vse priredil, dalo se je z trompeto znamenje in ponosno se je prvi dirjalec s svojim konjičem v dir podal; vsako 2. minuto mu je sledil nov tekmovalec in lepo je bilo gledati, kako hitro so ume noge vzdigovale lične živalice ljutomerske (konji angleškega plemena), ki so se se komaj tal dotikovale, kakor lehkonoge gazele po afrikanskih puščavah. Z velikim interesom je obilo zbrano občinstvo (okoli 2000 lj.) to veselo tekmovanje opazovalo. Zadnji voziček jez kobilico pridrdral ob 4. uri in 12 minutah, ravno ko je dež, ki je začel ob 4. liti, vse gledo-valce bil pod streho pregnal. Pri razdeljevanji državnih daril dobili so: 1. darilo z 30 srebrnimi goldinarji in zastavo Mihael Stuhec iz Logarovec z svojo 71etno rudečkasto-rujavo kobilico, 150 cen-tim. visoko, izvirajočo od cesarskega žrebca Eksila, ki je tir (drago) v 8 minutah predirjala. 2. darilo od 25 srebrnih goldinarjev z zastavo je dobil Jakob Peršak iz Ilijaševec z svojo višnjevo-rujavo 155 centim. visoko 31etno kobilico, izvirajočo od ces. žrebca Perkuna, katera je drago v 8 minutah 20 sekundah predirjala. 3. darilo z 20 sreber. gld. in zastavo je dobil Jakob Nemec iz Salinec z svojo 12letno, 155 centim. visoko rudeče-rujavo kobilico, izvirajočo od ces. žrebca Kanowalla, ki je drago v 8 minutah 58 sekund, predirjala. 4. darilo od 15 gld. v srebru in zastavo pripadlo je Matiji Prelogu iz Salinec. Njegova 31etna, 160 cm. visoka temno-rujava kobila od ces. žrebca Eleganta je tir dovršila v 9 minutah 28 sekundah. 5. darilo s 10 srebr. gld. in zastavo dobil je Mih. Špindler iz Starenovevesi z svojo 51etno, 162 cm. visoko, rudeče-rujavo kobilo, po plemenu od ces. žrebca Schiffa, ki je drago v 10 min. 40 sek. dovršila. 6. darilo s 9 gld. v sreb. in zastavo je bilo podeljeno Francu Kosi-ju iz Ključarovec Njegova lOletna, 160 cm. visoka, kostanjeve barve kobila, izvirajoča od ces. žrebca Dučmana, je predirjala odločeno tir v 11 minutah. 7. darilo (5 sr. gld. in zastava) je dobil Anton Bežan iz Salinec z svojo 41etno, 167 cm. visoko, svetlorujavo kobilo, izvirajočo od ces. žrebca Eleganta. Ta je potrebovala 11 minut. 10 sek. 8. darilo (3 sr. gld. in zast.) je dobil Jože Novak iz Starenovevesi. Njegova 41etna, 160 cm. visoka višnjevorujava kobila, izvirajoča od c. žrebca Elbedanola, je drago pre-dirjalo vil min. 20 sek. 9. darilo (2 srebr. gld.) je dobil Lovro Kosi iz Krapja. Njegova 61etna, 170 cm. visoka kobila kostanjeve barve, izvirajoča od c. žrebca Eksila, potrebovala je 12 min. 12 s. 10. darilo (2 sr. gld.) je dobil Jos. Pusenjak iz Cezanjevec z svojo 41etno, 155 cm. visoko sivko, od ces. žrebca Samkana izvirajočo; dirjala je 11 min. 30 sek. 11. darilo (2 sr. gld.) je dobil Jak. Misleta iz Hrastja s svojo 91etno, 168 cm. visoko, rudeče-rujavo kobilo, po rodu od c. žrebca Abo-gresa. Ta je dovršila tir v 11 min. 40 sek. Lani pa je bilo ta kobila 1. darilo dobila, dovrsivši tir v 9 min. 40 sek. 12. darilo (2 gld.) je prejel A. Lebor iz Vučjevesi. Dirjal je z svojo 81etno. 150 cm. yisoko, črno-rujavo kobilo (od c. žr. Huntera) 12 min. 13. darilo (2 gld.) je dobil Marko Belec iz Gerlove z svojo 81etno, 163 cm. vis., svetlo-rujavo kobilo (od c. žrebca Revolverá), ki je 12 min potrebovala. 14. darilo (cesarski zlat je dobil) M. Stuhec iz Bolehnečic za najpriličnejšo vprego. Drugi dirjalci so potrebovali: 1. Jakob Nemec iz Salinec 12 m. 13 s. 2. Alojz Santelj od sv. Jurja 12 m. 21 s. 3. Mih. Cimerman iz Ba-binec 12 m. 30 s. 4. Filip Prelog iz Gerlove 12 m. 40 s. 5. Tom. Belec iz Gerlove 13 m. 12 s. 6. Vido Novak iz Banovec 13 m. 13. s. 7. Martiu Stuhec iz Bolehnečic 13 m. 30 s. 8. France Babič iz Bra noslovec 13 m. 58 s. Pred razdelitvijo daril je spregovoril zbranim načelnik konjedirskega društva, g. Senkl primerno besedo, v kateri je povdarjal, da se je letos že boljše dirjalo, in v kateri se je slavni vladi za podporo zahvalil. Trikrat „živio" se je potem zaklicalo presvitlemu cesarju. Na to je spregovoril navzoči vladni komisar, ces. svetovalec Ant. Stadler; rekel je, kako izvrstne konje imamo, pa kako nam vlada tudi v bodoče podpore obljubuje, da bodemo v tej stroki še bolje napredovati mogli. Vse to je slovenski razjasnil g. Kukovec. Dirka z našimi kobilicami postala je v ljutomerskem okraju prava ljudska svečanost. Tudi. pa zasluži dirka z našimi ličnimi konji vso pokornost, mogle se bodo naše živalice, ako le še malo napredujemo, meriti z vsemi avstrijskimi, potem pa tudi čaka lep dobiček naše kmete, kateri utegnej«? svoje blago v daljne kraje za lepe novce prodajati. Pomislimo samo, kolik vspeh je bil že pri ietošnji dirki; kobilica, ki je dobila 1. darilo, je 2080 sežnjev dolgo tir v 8 minutah predirjala, torej v eni minuti 260 sežnjev. Potem takem bi Í0 milj v 2 urah in 40 minutah predirjati utegnila, kar je več, kakor hitrost poštnega železničnega vlaka. To je torej velika zmožnost naših konj. Naj tedaj ljutomerski konjerejci še skrbljeje od-gojujejo svoje konje in pri tem posebno poslušajo one svete in nauke, katere jim dajajo v tej zadevi zvedeni konjerejci zlasti pa društvo za konjsko dirko v Ljutomeru, katero se na korist konjerej-cem v ljutomerskem okraju mnogo trudi. M. Salicilna kisliua, dober pomoček zoper volčič v gobcu in parkljih. Brž ko se v kakem hlevu ta bolezen prikaže, se hlev z karbolnokislim apnom razkuži. Živalim pa se daje glavberjeve soli in se jim obilno repe, krompirja, sploh osipav-uega sadeža poklada, da dobijo odprto črevo. Na glavo velike živine se daje žlica salicilne kisline v 1/2 litru mlačne vode raztopljene. Vrh tega se, dokler se bolezen še pojavlja, gobec vsak živali krepko z salicilno kislino izbrizgava. Sejmovl. 24. sept. Emauž, št. Maitin pri Slov. Gradcu, Remšuik, Slov. Bistrica; 27. sept. Svetince; 29. sept. Vransko, sv. Lovrenc na dravskem polju, Mahrenberg, Cmurek, Pilštanj, Šoštanj, Veržej. — Dopisi. Iz Podjunske doline. 10. t. m. je bila v Veli-kovcu volitev v deržavni zbor. Za poslanca izvoljen je bil skoraj enoglasno (79 glasov) g. vitez dr. Ernest Edlman. Da bo ta gospod izvoljen, videlo seje že prej, zatorej se volilni možje naše stranke volitve niso vdeležili. Bila je agitacija liberalcev zelo velika: na vsaki občinski urad je bilo poslanih več plakatov ali oklicev, v katerih se je kmetom priporočal dr. Edlman, češ, da bo on kot predsednik kmetijske družbe v Celovcu skrbel da uboge kmete. Pa pokazalo se bo skorej, kako bo ta gospod in doktor (čeravno je ta svoj posel vže oddal) skrbel za kmeta, — koliko so njemu Nemcu Slovenci mar — in koliko njega liberalca katoliške zadrege skrbijo. Stal bo na taisti strani, kakor do zdaj, če se morda čez noč prenaredil ni. Čudno jn žalostno pri tej volitvi je bilo tudi to, da v celi okolici noben duhoven ni bil izvoljen za volilnega moža. Slabo znamenje to ! Do zdaj sta duhoven in kmet stala vselej skup; brezbožni časopis pa, „Bauernwille" imenovan, ki je zelo razširjen po okolici, potem širokoustni govori, ktere je g. Ahatz iz Gradca v Sinčevesi kmetom govoril, in druge okoliščine so kmete duhovnom izneverile. „Mi kmetje si sami pomagajmo, (t. j. brez duhovščine)". Tako si mislijo in tudi govorijo. Zapeljane reve še ne vedó, da se „Bauernwille" iz nesreče kmetov norca dela, kedar jim pravi: kmetje, pomagajte si sami iz muže, v katero vas je liberalizem pahnil! Kajti tako blebetanje ni nič boljše, kakor če bi isti list komu zabrbral: prijatelj, premi se za glavo in potegni se sam iz blata, v katerem se pogrezaš! Od sv. Roperta v Slov. goricah. Pripeljal sem se 15. septembra v Maribor, da bi kaj denarjev dobil za letošnje zrnje, ker se morajo davki plačati in potrebne reči spraviti, ter sem svojega konja 4. leta starega pri „Adlerbirtu na burgplacu" izpregel; hlapec ga je postavil v hlev. Nekaj časa hodim po mestu in opravim svoje reči, potem si mislim: dobro bi bilo pogledati, če ima konj kaj jesti. Ko pridem blizu „Adlerbirta" skoro odrevenim videvši, kako je nek kmet ali boljše tat mojega konja k svojemu vozu pripregal; hoj falot, toti konj je moj, se zrežim. „Oh ni res, moj je.„ Z hlapcem sva mu komaj dopovedala, da ni njegov. Gremo v hlev gledat in goljuf reče: „toti konj ima ravno tako lišo na glavi, kakor moj, sem se res zmotil. Pustil sem mu oditi. Kako mrho bi jaz dobil, ako ob pravem času nebi bil prišel nazaj, suho kakor trta, kocasto kakor medved, staro kakor Pohorje in ne več vredno kakor 20 gld. svojega koja pa ne dam za 180 gld. Angelj varuh me je peljal ob pravem času tje. Človek je bil ne- poznan, gotovo pa predrzen goljuf. Varujte se tedaj vsi, kateri se s konji v mesto vozite, da ne zmenjate lepih konjev s slabimi. Jožef Kmetic kmet na Štraleku. Iz celjske okolice. Pretečeni teden bi se zamogel imenovati „teden šolskega veselja", ker v tem tednu so se začele počitnice za ljudske učitelje. Nove šolske postave so ljudskim učiteljem počitnice za dva tedna priškrcnole. To je jako neugodna naredba za učitelja. Blizu na vseh drugih šolah je gledč počitnic ostalo pri starem, la na ljudskih šolah so pristižene. Na dalje so ubogemu učitelju naložili na hrbet gosposk, kakor Hrvatu v kladi „batin". Pred vsem ima naj manje 8 krajnih, potem 9 okrajnih, in nad tote še 12 deželnih svetovalcev. K tem pridejo nezadovoljni stariši, posebno kočljarji, osebenjaki, matere „pankertskih" otrok; vsaki si že domišljuje, da ima po svoji izobraženosti pravico se nad njim hudovati in zabavljati, ako je njegovega paglavca le hudo pogledal. Delokrog šolskih svetov je prav različen, tako da vsled postav, ukazev itd. prvi, t. j. krajni š. svet nima skoro nobene druge pravice, kakor plačevati. V pojasnilo naj tukaj le dva izgleda zapišem. Po postavi ima krajni š. svet pravico izmed prositeljev za šolsko službo tii si izbrati, in jih pošlje po okr. š. svetu do deželnega, kajti deželni šolski svet ima pravico učitelje imenovati. Pa že okr. š. svet sklepe krajnega prevrže, in, da deželni š. svet tudi svojo gospodstvo pokaže, pogosto ti ne imenuje ne od krajnega ne od okrajnega sveta priporočenega in zaželjenega moža za učitelja, ampak tistega, kterega sam hoče. Drugi zgled: Po šolski postavi ima krajni š. svet pravico, šolsko leto skleniti ali z očitno skušnjo ali z šolsko veselico, ali pa brez obojega, t. j. da učitelj z načelnikom kr. sveta šolarjem pove: „dones je šolsko leto končano". Vse to pa mora okr. š. svetu vestno naznaniti. Odloči se krajni š. svet za eno ali za drugo, okrajni š. svet mu bo skoro vselej njegov sklep zavrgel in kaj druga zavkazal, kajti koliko glav, toliko misli in gospodov, in gospoda rada zapoveduje. Nove šolske postave so napravile učiteljem toliko sitnob in zaprek, da le težko opravljajo službo organistov. Z tem pa učitelji niso zadovoljni. O tem bi se dalo veliko pisati. Veliko težavo delajo šolske postave tudi starišem, ker jim zapovedujejo svoje otroke do končanega 14. leta v šolo pošiljati. Ta postava se da v mestih dobro spolnovati, ne pa na deželi, kder morajo otroci po 2 uri daleč v šolo hoditi; 10—12 let star deček ali deklica zamore doma pomagati pri vsakem delu. Ako pa hodi v šolo, v kteri se dopoldue in popoldne isti otroci podučujejo, pogrešajo doma otroške pomoči blizu celi dan; tudi se odvadijo dela, in postanejo lenuhi in potepuhi. Od Pesnice. Večkrat se je že poročalo v „SI. Gosp." o vspehu, s kojim vodi jo šolske sestre dekliško šolo pri sv. Petru pod Mariborom; vendar ne bo odveč, ako se zopet kaj o njej objavi, naj bi bilo to neotrudljivim voditeljicam v zadostilo za njihovo težavno pa blago delovanje, vsem od-gojiteljem in prijateljem mladine pa v spodbudo, podpirati in zagovarjati šolo, v koji se ženska mla-dež ne uči samo šolskih predmetov na pamet, nego se njej plemeni tudi srce; kratko: naj se razvč, da vkljub vsemu liberalnemu mrzenju do šolske odgoje pod duhovnim vodstvom, se tukajšnja mladina v dekliški šoli vsestransko dobro izobrazuje. Poduk zadostuje tudi najbolj strogim tirjatvam, kar so pričali lepo vredjeni odgovori malih deklic iz zemljepisja, zgodovine, računstva itd. V posebni izbi je bilo razstavljeno razno delo pletenja, šivanja, vezenja itd., katero so deklice med letom napravile, in ga sedaj domu odnesle svojim starišem v dokaz, da so se marsičesar koristnega tudi o ženskem rokodelstvu naučile. Bil je ta dan izpit tudi pri fantih, ker je krajni šolski svet to želel. G. podučitelj Steger je v prav lepi in čedni slovenščini deco izpraševal, med tem, ko je g. nad-učitelj z res strašnimi germanizmi pometal, pa tudi slovenske besede tako nevkretno zavijal, da se nam je zdelo, kakor da se sicer kot učnik čislan gospod nalašč iz naše lepe slovenščine norca dela. Tem veselejši je bil vtis, katerega je pri poslušalcih napravila dekliška šola: snaga po šolskih izbah, čedno napravljene učenke, njih lepo obnašanje, radost, ki se njim je brala na nedolžnem obličju, ljubeznjivo ravnanje učiteljic, vse to nam je pričalo o blagonosnem duhu, kteri tukaj veje. Velika sreča je za deklice, kterim je dano tako šolo obiskovati in stariši, kteri svojim otrokom kaj takega oskrbeti zamorejo, bodo jim najboljšo doto zapustil. Kar so nam še hude in nevarne vjime v goricah pustile, to nam hočejo sedaj ponočni klateži pobrati. V nekterih večerih jih pride po 20 in še več skupaj z vriskanjem in streljanjem iz pištol, in napadajo gorice ter zobljejo grozdje in si ga še seboj nesejo. Gorje pa vinogradniku, ako se predrzne izpod svoje strehe, da bi hudobneže odganjal ; vbogi posestnik nima orožja, da bi svoje imetje branil, ovi ponočnjaki so pa vsi dobro obo-rožani. Zadnjo soboto večer 15. t. m. so ponočni klateži vinogradnika pograbili, kedar je skozi vrata pogledal in ga natepli. Hudobneži dobro vedd, da se jim nič hudega zgoditi ne more, če jih tudi kdo toži; namesto ostre in pravične kazni najdejo v zaporih še dobro postrežbo, vbogi poškodovanec pa nima druga, kakor dosti potov in sitnob. Politični ogled. Avstrijske dežele. Svitli cesar so v Košicab na Ogerskem ogledovali velike vojaške vaje in 11 t. m., ki je bil god ruskega carja, pri obedu zdravico napili rekoč: „pijem na zdravje svojemu dragemu prijatelju in zavezniku cesarju ruskemu Aleksandrn II. čegar god dnes obhajamo: Godba je zagedila rusko himno. Ta velevažna novica je turkoljubne Magjare itd. silno poparila ter so jih magjarske novine komaj vtolažile z poročanjem, da baje cesar niso rabili besede: zaveznik. No, to je vse jedno, nam je že dosti beseda „prijatelj", ker nam kaže, da turkoljubi ne bodo Avstrije spravili na turško stran. — Liberalna večina državnih poslancev bo bržčas 4 nove davkarske postave sprejela in ljudem do 400 fl. dohodkov na ložila dohodninsko dačo. To bo za mnogo ubož-nišib ljudi silneja dača, kakor jo plačujejo na Pruskem, kder so do 857 fl. takega davka prosti; naše libe