Itev. 20.	Leto 8.
izhaja dvakrat na mesec. Naročnina četrtletno 12 dinarjev.
Uredništvo in upravništvo: Ljubljana, Miklošičeva c. (palača Del. zbor niče) kamor naj se tudi pošiljajo rokopisi.
Izredni kongres USŽJ
je za nami. Gotovo v najbolj kritičnih časih so zborovali zas topni ki železničarjev iz cele države, da zavzamejo stališče k neznosnemu položaju, v katerem se naiiajajo železničarji in da zavzamejo stalisce proti nameri delodajalca, ki hoče uničiti zadnjo obrambno postojanko — razredno organizacijo' železničarjev.
Kesni obrazi delegatov, sodrugov progovnih delavcev, delavcev iz delavnic in kurilnic, katerim je beda in pomanjkanje ter skrb za vzdrževanje propadajočih družin začrtala v obraze ostre poteze, so pričali, da se zavedajo odločilnega momenta in so dokazovali, da hoče izkoriščani železničar vztrajati v borbi za boljšo bodočnost, v borbi za svoje pravice in za pravice vsega delavskega razreda.
Soglasnost pri vseh zaključkih, sprejem vseh resolucij brez vsake debate priča, da se železničar zaveda, da ga govoričenje ne more rešiti iz težkega položaja, marveč, da ga zamore rešiti edino jeklena volja, ki naj združi vse železničarje v enotno Ironto za iz vojevanje človeku dostojnega življenja.
Kongres je obravnaval vse važne zadeve:
težek položaj delavstva, ki danes
predovanja, vštet ja vseh let za pen-zijfo in napredovanje, paritetne disciplinske komisije in spremembo pravilnika o službeni obleki.
Kongres se je zavzel za rešitev zahtev industrijskih železničarjev, za sklepanje kolektivnih pogodb, ureditev delovnega časa in kot najvažnejšo zahtevo je postavil zahtevo po sodelovanju in soodločanju osobja pri vseh vprašanjih, ki tangirajo interese osobja, ker le s takimi zakoni, uredbami in pravilniki, ki bodo sporazumno izdelani, bo mogoče zagarantirati razvoj državnih železnic, ki je v naj večji meri odvisen ravno od zadovoljnosti osobja.
Soglasno je kongres izrazil zaupnico centralni upravi saveza z ugotovitvijo, da je bilo vse delo saveza vedno v interesu prav vseh železničarjev in zato je kongres soglasno sklenil, da se morajo podvzeti vsi ukrepi, da se osigura legalnost edine razredne železničarske organizacije v Jugoslaviji kot edine res prave zaščitnice interesov vsega osobja državnih prometnih ustanov.
Na drugem mestu objavljamo glavne zaključke kongresa, ki so bili takoj dostavljeni vsem odločujočim
propada «led brazplačmh’ dopoatoT [ v^o uTraTifenl'^^Ä“^^ zmanisanra nlac m velikih lavnih 1 •	^	.	.	zeieznicar-
zmanjšanja plač in velikih javnih dajatev,
nerešena vprašanja upokojencev,
zlasti kronskih rentnikov, ki še danes niso prevedeni v dinarsko veljavo, izenačenju staroupokojencev, povrnitvi skozi desetletja vživanih pravic, katere so upokojenci v preteku zadnjih par let izgubili,
o bolniški blagajni, kjer se železničarji zaman že od ustanovitve sem bore za avtonomijo, kjer se jim leto za letom reducira pravice in kjer se onemogoča upokojenemu delavcu nadaljevati članstvo po upokojitvi, a fakultativnemu članu se za 100% povišuje članske prispevke.
Tudi vprašanju zabtev nastavljen-eev se je posvetilo primerno pažnjo, zahtevajoč uvedbo avtomatičnega na-
jev že z novim budžetom in novim finančnim zakonom.
Na nas prav vseh železničarjih pa je, da ne držimo križem rok, da ne čakamo, kdaj bo priletela kaka drobtinica, marveč da se z vsemi silami borimo za uresničenje in izvedbo naših upravičenih zahtev.
Kongres je za nami, začrtal pa nam je naloge za bodoče delo. Za izvršitev teh nalog se mora zavzeti prav vsak član, mora doprinesti svojo žrtev sleherni železničar s tem, da pomaga graditi močno obrambno organizacijo, ki bo zmožna zaustaviti redukcije, ukinjanje pravic in ki bo zmožna boriti se za pridobitev novih pravic, za boljšo bodočnost delavstva.
Zato vsi na delo!
Odgovori iz Beograda in vprašanja.
G. minister socialne politike in narodnega zdravja, Pucelj, nam je poslal sledeči odgovor:
»Prejel sem poslani memorandum o nepravilnem razvrstanju blizu 200 železniških uslužbencev ter ga odstopil g. ministru saobraćaja s prošnjo, da stvar popravi z amandmanom v finančnem zakonu.«
G. narodni poslanec Anton Krejči je odgovoril:
»Prejel sem Vaše pismo kakor tudi Poslanico, ter sem na isto opozoril g. ministra saobraćaja. O stvari hočem obširno govoriti samo v debati o pro-racunu ministrstva saobraćaja. Pri tej priliki iznesem Vaše težnje ter bom prosil, da se jim z merodajne strani posveti vsa pažnja, ker poznam prilike in vem, da so Vaše težnje upravičene. Z ozirom na težki položaj, v Katerem se danes nahajamo, je malo upanja, da bi mogli vse doseči. Ali poskušati moramo, da vsaj deloma olajšamo težek položaj.«
Kaj bo z razliko?
Radi izplačila razlike so se podružnice USŽJ obrnile na vse gg. narodne .poslance z ozirom na obljubo, ki jo je dobila deputacija v ministrstvu saobraćaja, da bo diferenca izplačana za Božič. Prejeli smo od več gg. poslancev odgovore, ki vsi podčrtavajo izredno težek finančni položaj, v ka-
terem se nahajamo. G. poslanec prof. Pavlič je tozadevno govoril z ministrom saobraćaja Radivojevičem, ki mu je izjavil, da na diferenco sedaj ni računati, ker ministrstvo saobraćaja nima denarja. Enako je glede brezplačnih dopustov, ker bi za ukinjenje brezplačnih dopustov ministrstvo saobraćaja potrebovalo posebne kredite, ki pa jih finančno ministrstvo ne da.
Ponovno opozarjamo tem potom prav vse gg. poslance in ministre, da je delavska diferenca iz leta 1923. že nad 10 let star dolg, ki ga dolguje delodajalec svojim delavcem in da se sedaj ravno ti delavci nahajajo v neznosnem položaju ter je za to sveta dolžnost vseh odločujočih, da poskrbe, da bo za Božič vsaj ta dolg poravnan.
Ministarstvu saobraćaja Beograd.
1923/24 so železniški delavci zasluzili diferenco. Po nešteto intervencijah je bilo izplačilo diference odobreno
Dne 26. VI. 1931. je Ministarstvo saobraćaja ponovno odredilo, da se diferenca izplača.
Za lanski božič so dobili delavci na teritoriju Ljubljanske železniške direkcije izplačano na račun le 10 odstotkov.
Tekom letošnjega budžetnega leta je zagrebška direkcija v celoti izpla-
čala diferenco svojim delavcem in edino še delavstvo ljubljanske direkcije ima za dobiti svoj zaslužek, zaslužen pred 10 leti.
Vse deputacije železničarjev so dobile večkrat obljube in zagotovila, da
bo diferenca takoj izplačana in tudi zadnja deputacija je dobila zagotovilo, da bo diferenca izplačana za Božič 1933.
USŽJ.
Sekcija upokojencev.
Deputacija v Beogradu.
Deputacija centralne sekcije upokojencev, v katerih sta bila ss. Mozetič in Ravnik se je dne 24. in 25. novembra oglasila pri vseh odločujočih instancah v Beogradu.
Predala je spomenice o težkem položaju upokojencev — nastavljenih in delavcev — v finančnem odboru narodne skupščine, Ministrstvu saobraćaja,1 centralni upravi humanitarnih fondov, g. ministru socialne politike Puclju ter več narodnim poslancem.
Deputacija je dobila zagotovilo, da bodo sedaj pri sestavi novega finančnega zakona posvetili posebno pažnjo rešitvi vprašanja kronskih rentnikov ter je dobila nadalje zagotovilo, da bo delavska diferenca izplačana tudi v ljubljanski direkciji.
Enako bo centralna uprava humanitarnih fondov pospešila rešitev pritožbe proti 100 odstotnemu povišanju članskih prispevkov fakultativnih članov za bolniški fond ter vprašanje odobritve fakultativnega članstva tudi upokojenim delavcem.
G. minister Pucelj je izjavil, da se bo zavzel za rešitev vseh predloženih vprašanj, kolikor bo v njegovi moči.
Dolžnost sekcije upokojencev pa bo, da ne bo sedaj čakala, kdaj bo katera izmed predloženih zadev rešena, marveč da ho vršila vedno nove intervencije, da bo vedno na novo dregala in zahtevala ugoditev predloženih zabtev upokojencev.
Predložene spomenice.
Finančnemu odboru narodne skupščine in posameznim poslancem so bile predložene sledeče spomenice:
glede prevedbe kronskih rent na dinarsko veljavo,
glede izjednačenja kronskih pokojnin in staroupokojencev sploh,
glede izplačila delavske diference iz leta 1923,
glede ureditve delavskega pokojninskega fonda in črtanja naknadnih vplačil za starostno zavarovanje delavcev.
Centralni upravi humanitarnih fondov je bila predložena obširna spomenica glede ukinjenja povišanja prispevka fakultativnih članov in glede nadaljevanja članstva ukopojenih delavcev.
Naša spomenica se glasi:
Potpisanoj sekciji penzionera Saveza saobraćajnih i transportnih namještenika i radnika Jugoslavije čast je obratiti se molbom, za hitno rešavanje slijedećih pitanja:
t. Kao prilog A priložena je predstavka, upućena Centralnoj upravi humanit. fondova po pitanju fakultativnog članstva penzionera i to: da se ukida uvečenje članskog uloga, koje je odredila Centralna uprava protivno postojećoj naredbi i da se odobri penzionisanim radnicima u smislu sada važeće naredbe o osiguranju drž. saobr. osoblja produženje članstva i posle penzionisanja.
2.	Kao prilog B. priložena je predstavka, upućena finansijskom odboru Narodne skupštine po pitanju prevodjenja krunskih renta u službi ozledjenim željezničarima, izjednačenju krunskih penzija, koje su bile već davno izjednačene u svim nasledstvenim državama kao i redovnoj isplati dugujnčih penzija iz ranijih budget-skih godina.
Istovremeno zamolili smo, da se odobri potreban kredit za isplatn diferencije radnicima drž. saobr. ustanova iz god. 1923., koja je već bila isplaćena u svim željezničkim direkcijama izuzev Direkcije drž. željeznica u Ljubljani.
4.	Pitanje voznih povlastica za penzio-nisano osoblje. Sa pravilnicima o voznim
povlasticima bile su penzionerima oduzete povlastice za neograničeni broj putu-vanja po režijskim cjenama, istovremeno bila je ukidana povlastica za besplatan podvoz ugljena i drva za penzionere kao i povlastica za besplatan podvoz zimnice. Jer su prinadležnosti penzionera manje od prinadležnosti aktivnog osoblja, penzioneri još više trebaju vozne povlastice, da si mogu na velikim pijacama nabaviti živežne namirnice kao i preskrbeti se sa zimnicom i gorivom za zimu. Zbog ukidanja ovih povlastica došli su u težak položaj, od kojeg nima nikakve koristi ni željeznička uprava te molimo, da bi povodom definitivne redakcije novog pravilnika o voznim pogodnostima opet odobrilo i penzionisanom osoblju one vozne pogodnosti, koje su uživali za vrijeme aktivne službe to jest:
vožnju po povlaščenoj cijeni za ne-ograničan broj putovanja,
besplatan prevoz ugljena i gorivog drva i
besplatan prevoz zimnice.
Istovremeno neka se ukida i objave za putovanja za penzionisano osoblje.
Glavni upravi delavskega penzij-skega fonda pa je bila predložena sledeča spomenica:
Podpisana sekcija upokojencev se obrača do glavne uprave pokojninskega fonda s predstavko glede naknadnih članskih prispevkov delavcev za penzijski fond s prošnjo, da bi glavna uprava čim-preje izdelala definitiven statut penzijske-ga fonda ob sodelovanju zastopnikov delavstva.
Kot najnujnejše pa naj bi se rešilo:
Z odredbami delavskega pravilnika iz leta 1933 je ponovno predvideno, da morajo vsi delavci brez izjeme, ali so bili člani prejšnjih provizijskih zavodov, ali ne, plačati na novo prispevke za delavski penzijski fond in sicer za ves čas vračunanega članstva. Povodom obračuna teh članskih prispevkov pa se jim ne vračuna prejšnjih članskih prispevkov v odgovarjajoči višini odnosno valuti, marveč se računa predvojne krone samo za en dinar, tako, da mora delavec, ki je skozi desetletja redno vsak mesec plačeval članske prispevke v predvojnih kronah sedaj za vsak mesec doplačati še po Din 34.—, pro-fesionist pa celo po Din 60.—. Ker so vsi taki delavci v prejšnjih penzijskih fondih plačali polne članske prispevke smatramo, da je edino pravilno, da se njim ves čas vračuna brez vsakega doplačila in odgovarjajočo članarino krije z likvidacijo prejšnjih pokojninskih fondov, ki so bili skoraj vsi visoko aktivni.
Čast nam je zaprositi, da bi se čimpre-je izvedla avtonomija penzijskega fonda, da bi tako delavci aktivno sodelovali pri upravljanju fonda in da bi se pravočasno podvzeli vsi potrebni ukrepi, da se prepreči pasivnost delavskih pokojninskih fondov.
Končno prosimo, da bi se podvzelo vse potrebno, da bi se delavcem, upokojenim po i. januarju 1931 izplačevale draginjske doklade, ker sedanje pokojnine delavcev po odtegnitvi velikih tekočih in naknadnih članskih prispevkov niso zadostne niti za preživljanje samega delavca, kaj šele za preživljanje družine.
Centralna sekcija ukopojencev SSTSR.
Stavbena in kreditna zadruga
»Bajtar«
Ljubljana, Kolodvorska ulica 26
(dvorišče)
daje svojim članom
4% hipotekarna posojila.
S temi posojili hoče zadruga omogočiti gradnjo ali nakup hišice tudi onim železničarjem, svojim članom, ki nimajo zadostnih sredstev. Več se poizve v zadr. pisarni med uradnimi urami, in sicer vsak ponedeljek in petek od 18. do 19. ure in vsako sredo od 13p30 do 14’30 ure.
Sklepi izrednega kongresa USZJ
Resolucija o položaju delavstva.
izredni kongres USŽJ je po razpravi o položaju delavstva državnih prometnih ustanov
konstatirah
1. da delavsko vprašanje ni
bilo
rešeno niti s pravilnikom o pomožnem osobju iz leta 1930 in niti z delavskim pravilnikom iz leta 1933, marveč da so bile z navedenimi pravilniki vse dotlej sukcesivno uvedene redukcije prejemkov in pravic delavskega osebja uzakonjene ter so prišli vsled tega delavci v neznosen položaj,
2.	da se ne izvajajo one odredbe sedaj veljavnega delavskega pravilnika, ki predvidevajo pravice osobja ter delavci ne morejo:
a)	izkoristiti svojih pravic na redni letni dopust,
h) voliti delavskih zaupnikov, ki so predvideni z zakonom o zaščiti delavcev,
c)	sodelovati v upravi penzijskega fonda, za katerega morajo prispevati velike redne in naknadne članske prispevke,
d)	dobiti izplačanih odškodnin za službena potovanja in za delo izven domicilne postaje,
3.	da delavci na teritoriju ljubljanske železniške direkcije do danes še niso dobili izplačane diference iz leta 1923,
4.	da se je delavcem zmanjšalo njihove zaslužke za 10 odstotkov, čeprav zakon o zmanjšanju prejemkov ni veljal za delavsko osobje, marveč samo za nastavljeno osobje,
5.	da se od delavcev, članov prejšnjih provizijskih zavodov zahteva še enkratno plačilo članskih prispevkov za ves čas prejšnjega članstva,
6.	da se že tako neznosen položaj delavstva pri državnih prometnih napravah še poslabšuje s skrajšanjem delovnega časa in istočasnim zmanjšanjem prejemkov, dalje z uvedbo brezplačnih dopustov, radi katerih propadajo sedaj družine tisočev in tisočev delavcev.
Na podlagi teh konstatacij izredni kongres
sklene:
da se še enkrat apelira na vse odločujoče, da čimpreje definitivno rešijo delavska vprašanja in da kot najnujnejše odrede sledeče:
1.	da se takoj ukine 10 odstotna redukcija delavskih prejemkov, ker ni osnovana na zakonu o zmanjšanju prejemkov ter da se odtegnjeni zneski delavstvu povrnejo.
2.	da se ukinejo brezplačni dopusti za delavce in zagarantira zaslužek za vse delovne dni v mesecu,
3.	da se izplača delavcem v ljubljanski železniški direkciji diferenca iz leta 1923,
4.	da se odredi vsem direkcijam, da morajo točno izvajati vse odredbe delavskega pravilnika tudi tam, kjer predvidevajo pravice osobja,
5.	da se čimpreje izdela definitivni delavski pravilnik, s katerim naj se uredi pravice in dolžnosti osobja z upoštevanjem vseh odredb obstoječih socialno-političnih zakonov ter naj se ta pravilnik izdela ob sodelovanju delavskih predstavnikov,
6.	da se izdela s sodelovanjem delavstva statut avtonomnega penzijskega fonda ter naj se s tem statutom zagarantira:
a)	da prevzamejo državne železnice izplačevanje delavskih pokojnin za dobo 10 let popolnoma v svoje breme, da bi se tako v tem času zbral osnovni kapital za ustanovitev penzijskega fonda,
b)	da se izvede likvidacija vseh prejšnjih penzijskih fondov in da se imetje vseh teh fondov prenese v novi penzijski fond,
c)	da se zaračuna vse članstvo v prejšnjih provizijskih zavodih tudi v novem pokojninskem zavodu brez kakršnegakoli doplačila.
Za nastavljeno osobje.
Izredni kongres Ujedinjenoga saveza železničarjev Jugoslavije ugotavlja:	v
da se je z novim zakonom o drz. prom. osobju iz leta 1931 odvzelo na-
stavljenemu več dotlej uživanik pravic, zlasti pa:
1.	da se je več preje eksekutivnih kategorij uslužbencev uvrstilo meti ne-eksekutivne,
2.	da se je ukinil sistem avtomatičnega napredovanja po službenih letih,
3.	da se za odrejanje penzije in tudi za odrejanje plače pri nastavitvi ne vračuna neprekinjena železniška služba, ki jo je dotični odslužil v svojstvu stalnega delavca.
Nadalje se ne izvajajo one odredbe zakona, ki predvidevajo pravice osobja, zlasti se ne izvaja dolčb o osemurnem delovnem času, se ne podeljuje redni letni dopust in ne vrše napredovanja v položajnih skupinah.
Z novim pravilnikom o službeni obleki, tudi ni pravično rešeno vprašanje pavšala za službeno obleko.
Na podlagi teh konstatacij kongres
sklene:
1.	da se mora z novelo k zakonu odnosno z novim zakonom o drž. prom. osobju zagarantirati:
automatično napredovanje po službenih letih,
vračunanje delavskih službenih let povodom nastavitve tako za penzijo kot za napredovanje,
ponovno uvrstitev vseh onih kategorij, ki so bile do 1. julija 1931 ekse-kutivne, nazaj v eksekutivno službo,
2.	da se vedno podeljuje letni dopust,
3.	da se zasigura v budžetu zadosten kredit, da se bo zamoglo tekom prihodnjega budžetnega leta izvršiti napredovanje v višje grupe vseh onih uslužbencev, ki so že izpolnili vse zakonite pogoje za napredovanje,
4.	da se strogo izvaja osemurnik ter temu odgovarjajoče sestavlja turnuse,
5.	da se zopet ustanovi paritetne disciplinske komisije. Kongres končno apelira na Ministarstvo saobračaja in Ministrstvo financ, da ukine tretji dra-ginjski razred, ker se nahajajo vsi uslužbenci, ki spadajo v ta draginjski razred, v zelo težkem položaju, ker morajo nakupovati vsa živila v mestih odnosno nabavi jalnih zadrugah, a njihovi prejemki so dosti manjši od prejemkov ostalih uslužbencev.
Resolucija o položaju in zahtevah upokojencev.
Izredni kongres »Ujedinj enega saveza železničarjev Jugoslavije«, ki se je vršil dne 3. decembra 1933 v Ljubljani je po razpravi o položaju upokojencev, miloščinarjev in rentnerjev konstatiral: :
1.	da do danes še ni rešeno vprašanje prevedbe kronskih rentnikov v sedanjim draginjskim razmeram odgovarjajoče dinarske rente;
2.	da še ni izvršeno izjednačenje kronskih upokojencev in staroupoko-jencev ter miloščinarjev in provizio-nistov z novimi pokojninami, kar je bilo že davno izvršeno v ostalih nasledstvenih državah;
3.	da z ustanovitvijo novega delavskega pokojninskega fonda ni rešeno vprašanje starostnega zavarovanja delavcev, ker je novi pokojninski fond že sedaj pasiven.
Poleg tega se zahteva od delavcev še enkratno vplačilo članarine za ona leta prejšnjega članstva, za katera so že plačali članarino v odgovarjajočih zneskih in ni zagarantirana avtonomija fonda, na katerega nima delavstvo nikakega vpliva.
4.	da so se upokojencem reducirale vozne ugodnosti, ukinile vozne ugodnosti za prevoz kuriva in živil,
5.	da je položaj tudi novoupokoje-nih delavcev nevzdržen, ker se jim ne priznajo nikake draginjske in rodbinske doklade;
6.	da se onemogoča upokojenim delavcem nadaljevanje članstva v bolniškem fondu, a fakultativnim članom da se je brez sklepa glavne skupščine povišalo članski prispevek za bolniško zavarovanje za 100 %.
Na podlagi prednavedenega se obrača kongres do vseh odločujočih činiteljev, da posvete vprašanju upokojencev posebno pažnjo, zlasti pa predlaga,
da se nujno izvede sledeče:
1.	da se z novim finančnim zakonom za feto 1934-3Ö izvede pravilna preveUOa rent kronskih rentnikov in pooblasti Ministrstvo iinanc, da se izdela nova uredba odnosno zakon o »izjednačenju pokojnin kronskih in staroupokojencev z novimi pokojninami«,
2.	da se izdela nov pravilnik o pokojninskem fondu za delavce, ki naj bo avtonomen in zagarantira delavstvu soupravljanje tega fonda, ter da se vračuna vse članstvo v prejšnjih provizijskih zavodih v novi iond brez ponovnih doplačil ter obveže državne prometne ustanove, da prevzamejo za gotovo dobo let izplačevanje vseh pokojnin, da se nabere zadosten osnovni kapital v novem delavskem fondu,
3.	da se z novim pravilnikom o voznih ugodnostih povrne upokojencem one vozne ugodnosti, ki so jih imeli kot aktivni uslužbenci,
4.	da se tudi novoupokojenim delavcem priznajo odgovarjajoče draginjske in rodbinske doklade in tako omogoči pošteno preživljanje,
5.	da se uredi vprašanje fakultativnega članstva v bolniškem fondu za vse upokojene železničarje brez razlike na podlagi veljavne naredbe o zavarovanju drž. prom. osobja za slučaj bolezni,
6.	da se zasigura potrebne kredite, da se bodo penzije izplačevale redno prvega v mesecu in da se čimpreje izplača velike zaostanke na penzijskih prejemkih iz prejšnjih budžetnih let.
Kongres apelira na vse odločujoče da posvete rešitvi vprašanja upokojencev in izjednačenju pokojnin ter prevedbi kronskih rent posebno pažnjo, da se enkrat končnoveljavno vsa ta vprašanja pravično reši.
Resolucija o zadevah bolniškega zavarovanja železničarjev.
Izredni kongres »Ujedinjenega saveza železničarjev Jugoslavije«, ki se je vršil v Ljubljani dne 3. decembra 1933 je po razpravi o bolniškem zavarovanju železničarjev ugotovil :
1.	da ni izvedena samouprava bolniškega fonda železničarjev marveč, da odločuje v bolniškem fondu delodajalec, ker je vsak sklep »samoupravnih« organov polnomočen še le, ko ga potrdi minister saobračaja,
2.	da uredba o zavarovanju železničarjev ne nudi železničarjem vseh onih pravic, katere nudi zakon o zavarovanju delavcev privatnemu delavstvu,
3.	da se ne dovoli upokojenim delavcem nadaljevanje fakultativnega članstva v bolniškem fondu,
4.	da se je protizakonito brez sklepa glavne skupščine povečalo članski prispevek za upokojene člane bolniškega fonda za 100%,
5.	da se namerava z novim budžetom bolniškega fonda reducirati sedanje članske pravice, omejiti zobo-zdravljenje in tudi druge dajatve bolniškega fonda,
6.	da se še vedno neredno izplačuje hranarina bolnim delavcem in zavlačuje po več mesecev izplačevanje hranarine ter 30% diference delavcem, ki imajo nezgodo v službi.
Na podlagi prednavedenih ugotovitev postavlja izredni kongres sle-
zahteve:
1.	da se zasigura popolna avtonomija bolniškega fonda s tem, da so sklepi oblastnih skupščin v okviru naredbe in vsi sklepi glavne skupščine takoj izvršni,
2.	da se v budžetu saobraćajnih ustanov predvidi za vsako leto zadosten znesek za prispevek delodajalca v bolniški fond ter da se ta prispevek izplačuje redno mesečno vsaki oblastni upravi bolniškega fonda,
3.	da se izvede proporcionelen način volitev delegatov za skupščine,
4.	da se tudi upokojene delavce sprejme za člane bolniškega fonda in ukine protizakonito povečanje članskega prispevka fakultativnih članov,
5.	da se ne okrne nobene sedanjih pravic železničarjev v bolniškem fondu,
6.	da se redno koncem meseca zajedno s plačo izplačuje hranarino bolnim delavcem.
UTRINKI IZREDNEGA OBČNEGA ZBORA »PODPORNEGA DRUŠTVA ŽELEZNIŠKIH USLUŽBENCEV IN UPOKOJENCEV V LJUBLJANI V HO TELU »UNION« V LJUBLJANI, DNE 22. OKTOBRA 1933.
Dne 22. oktobra t. 1. je bil na zahtevo akcijskega odbora ter 1965 društvenih članov, na podlagi § 8 društvenih pravil sklican izredni občni zbor Podpornega društva v hotelu »Union«. Društveni predsednik je otvoril izredni občni zbor ter si podelil sam sebi besedo s tem, da je opravičeval odboro-vo delovanje, preden je prepustil besedo sklicateljevo izrednega občnega zbora, da bi podali obtožnico.
Ko je predsednik svoj približno pol ure trajajoč govor končal, sta člana akcijskega odbora Urbič in Mozetič zahtevala podelitev besede, da razložita razloge, ki so jih vodili do sklicanja izrednega občnega zbora.
Neoziraje se na to upravičeno zahtevo, je pa predsednik še preje potrdil besedo neizogibnemu g. načelniku Der-žiču. Kljub protestu zborovalcev in to krepkemu protestu, je Deržič pričel z njegovimi običajnimi izvajanji, ki so trajala tri četrt ure. Njegov govor je tvoril samo opravičevanje ukrepov od-borovih ter obstojal deloma iz političnih izvajanj. Trdil je namreč, da se leta 1917 in 1918 nikdar ne vrnejo več, česar zborovalci sami niso kapirali, zakaj gre. Govor Deržiča je obstojal iz samih olepševalnih fraz in socijalnih čutov, katere čute aktivni železničarji najbolj na sebi občutijo.
Po izvajanjih Deržičevih je slednjič predsednik podal besedu članu akcijskega odbora Urbiču, katerega govor se je sukal okoli neopravičenega odklanjanja poviška posmrtnin od strani sedanjega odbora. Poudarjal je opravičeno sodbo o nakupu hotela Tratnik v Ljubljani, nadalje zaradi nameravane preosnove tega društva v pomožno blagajno na zavarovalni podlagi, vsled česar bodo morali člani večje prispevke plačevati, a manje odpravnine prejemati. Po izvajanjih člana Urbiča je prejel član Mozetič besedo.
Takoj po pričetku njegovega gövo-' ra se je pričel predsednik Škerjanc z vprašanji vmešavati ter ga v njegovem govoru motiti. Med delegati so se začeli medklici, da naj se dovoli Mozetiču 5 ali 10 minuten govor. Navzoče zborovalce je ta zahteva razburila in pričelo se je z glasnim protestom.
Ko se je članu Mozetiču posrečilo uloviti čas med glasnim nemirom, je pričel takoj z obtožnico o aferi 87 podtaknjenih glasovnic pri občnem zboru 5. marca t. 1., na kar je izbruhnil med našimi nasprotniki silen trušč brez prenehanja, tako, da Mozetiču ni bilo mogoče priti do besede, da bi zamogel iznesti precej obtežilen in obsežen referat. Ko je Mozetič uvidel, da so mu nadaljna izvajanja onemogočena, se je čutil prisiljenega, nadaljni referat ukiniti ter zborovalce pozvati, da zapustijo v protest zborovalno dvorano, češ da se nam zabranjuje poročati o aferi, radi katere je bil v prvi vrsti sklican izredni občni zbor.
Zborovalci so temu pozivu sledili ter dvorano izpraznili, v kateri so ostali samo delegati ter nekaj radovednih članov, največ pripadnikov zvezarjev.
Po izpraznitvi dvorane se je delegatsko zborovanje nadaljevalo ter so delegati na predlog predsedstva z večino glasov sklenili, da se akcijski odbor obstoječ iz Urbiča, Mozetiča in Zottma-na izključi iz društva, in sicer zaradi tega, ker so delovali proti mnenju večine'članstva in s tem društvu materijalno še bolj pa moralno škodovali. Akcijskemu odboru bodo morali društveni diktatorji dokazati to odškodovanje.
Akcijski odbor je v teku meseca marca letošnjega leta zahteval, da se sestavi društveno razsodišče, katero naj bi se pečalo zaradi nepravilnosti v glavnem zaradi podtaknjenih glasovnic pri točki dnevnega reda »Volitev odbora«.
Ako bi predsedstvo zahtevi »akcijskega odbora« sledilo in sestavilo razsodišče, bi se zadeva že davno morda ugladila ter ne bi vsled tega bilo potrebno sklicati izredni občni zbor.
Če so nastali stroški, so jih zakrivili edino gospodje iz sedanjega vodstva.
Zaključci vanrednog kongresa USŽJ
Rezolucija o položaju radnika drž. saobr. ustanova.
Vanredni kogres »Ujedinjenog saveza željezničara Jugoslavije«, koji je bio održan dne 3. decembra 1933 g. u Ljubljani doneo je po pitanju položaja radnika drž. saobr. ustanova slijedeće
konstatacije:
1.	da nije bilo radničko pitanje rešeno ni sa pravilnikom o pomoćnom osoblju drž. saobr. ustanova iz god. 193Ü, ni sa pravilnikom o radnicima iz godine 1933., već da su bile po-menutim pravilnicima sve tada sukcesivno sprovodjene redukcije zarada i prava radničkog osoblja sankcionisane i su bili tim pravilnicima radnici dovedeni u neizdrživ položaj,
2.	da se ne sprovadjaju one odredbe sada važećeg pravilnika o radnicima, koje predvidjaju prava osoblja i da radnici ne mogu:
a) koristiti svog prava na redovni godišnji odmor,
bj birati radničkih povjerenika, koji su predvidjeni zakonom o zasuti radnika,
c)	sudjelovati u upravi penzionog tonda, za kojeg moraju podnositi velike redovne i naknadne članske utoge,
d)	dobiti isplaćenih putnih troškova — dijeta — za rad van domicilne stanice,
3.	da radnici na teritoriji ljubljanske željezničke direkcije do danas nisu primili isplaćene dilerencije iz god. 1923.,
4.	da se je radnicima smanjilo njihove zarade za 10%, i ako zakon o smanjenju prinadležnosti nije važio za radničko osoblje, već samo za osoblje, koje je bilo regulisano,
5.	da se od radnika, članova prijašnjih provizionih londova traži još jedan put naplata članskih uloga za penzioni fond za sve vreme prijašnjeg članstva,
0.	da se već onako težak položaj radnika drž. saobr. ustanova još pogoršava skraćivanjem radnog vremena te istovremenim smanjenjem njihovih zarada, kao i uvodjenjem besplatnih dopusta, zbog kojih propadaju sada porodice hiljada i hiljada radnika.
Na osnovu ovih konstatacija vanredni kongres primio je
zaključak
da se još jednom apeluje na sve tnerodavne, da odmah pristupe definitivnom rešavanju radničkih pitanja i da kao najhitnije .odrede slijeće:
1.	da se odmah "ukida 10% redukcija radničkib zarada, jer je neosnovana na zakonu o smanjenju prinadležnosti, te da se na taj račun suste-gnuti iznosi radnicima povrate.
2.	da se ukidaju besplatni dopusti za radnike drž. saobr. ustanova te im zagarantuje zaradu za sve radne dane u mjesecu,
3.	da se isplati radnicima u ljubljanskoj željezničkoj direkciji diferencija iz god. 1923,
4.	da se naredi svim direkcijama, da tačno primenjuju sve odredbe pravilnika o radnicima i tamo, gdje predvidjaju prava osoblja,
5.	da se pristupi definitivnoj izradi posebnog pravilnika o radnicima, kojim neka se definitivno reguliše prava i dužnosti osoblja sa priznavanjem sviju odredaba postojećih social-no-političkih zakona i to uz saradnju predstavnika radnika,
6.	da se izradi statut autonomneg penzionog fonda uz saradnju predstavnika radnika i ovim statutom zagarantuje:
a)	da državne saobraćajne ustanove preuzmu za 10 godina isplaćivanje sviju penzijskih prinadležnosti radnika, da se u to vreme sakupi osnovni kapital za fundiranje penzionog fonda,
b)	da se sprovede likvidacija sviju prijašnjih penzionih fondova i sav imetak ovih penzionih fondova prenese u novi penzioni fond,
c)	da se uračuna sve vreme članstva u prijašnjim penzionim fondovima za novi penzioni fond bez naplate ma kakve nove članarine.
Rezolucija po pitanju regulisanog osoblja.
Vanredni kongres »Ujedinjenog saveza željezničara Jugoslavije«, održan v Ljubljani dne 3. XII. 1933. god. konstatuje:
da se je novim zakonom o drž. saobr. osoblju iz god. 1931 oduzelo regulisa-nom osoblju više prava a posebno:
1.	da se je više prije egzekutivnih kategorija službenika uvrstilo medju neegzekutivne,
2.	da se je ukidao sistem utomatič-kog unapredjenja prema službenim godinama,
3.	da se za odredjivanje penzije i prigodom regulisanja ne uračunava više neprekidna željeznička služba u svojstvu stalnog radnika.
Da se ne sprovadjaju one odredbe zakona, koje predvidjaju prava osoblja, posebno, da se ne spovadja osam-satni radni dan, podeljuje godišnji odmor te ne sprovadja unapredjenja u položajnim grupama.
Da pravilnikom o službenem ode-lu nije pravedno rešeno pitanje paušala za službeno odelo.
Na osnovu ovih konstatacija kongres:
zaključuje:
1.	da se novelom postojećeg zakona o drž. saobr. osoblju ili izradom novog zakona o drž. saobr. osoblju zagarantuje:
automatičko unapredjenje prema godinama službe,
uračunanje radničkih godina prigodom regulisanja za penziju kao i za unapredjenje,
ponovno uvrščen je prijašnjih egzekutivnih kategorija medju egzeku-tivne službenike.
2.	da se redovno podeljuje godišnji odmor,
3.	da se u budgetu osigura dostatan kredit, da se izvede unapredjenje po položajnim grupama sviju onih službenika, koji su ispunili sve uvjete za unapredjenje u višu grupu,
4.	da se sprovadja osamsatni radni dan te tome odgovarajuće sastavlja turnuse za osoblje,
5.	da se opet uvede u život paritetne disciplinske komisije.
Konačno kongres apeluje na Ministarstvo saobraćaja i Ministarstvo fi-nansija, da ukida treći razred skupoće. jer su svi službenici, koji spadaju u taj razred skupoće u veoma teškom položaju, jer se moraju služiti pijaci-ma u gradovima i svojih nabavljač-kih zadruga, a njihove prinadležnosti puno su manje od prinadležnosti ostalih službenika.
Rezolucija o položaju i zahtjevima penzionera.
Vanredni kongers USŽJ u Ljubljani posle rasprave o položaju penzionera, milostinara i rentnera
konstatuje:
1.	da do danas još nije rešeno pitanje prevodjenja krunskih rentnera u sadašnjim skuparinskim prilikama odgovarajuće dinarske rente,
2.	da još nije sprovedeno izjednačenje krunskih penzionera i starih penzionera u opšte te milostinara i provizionista sa novim penzijama, koje izjednačenje bilo je već davno sprovedeno u ostalim nasledstvenim državama,
3.	da sa osnivanjem novog radničkog penzionog fonda nije rešeno pitanje starostnog osiguranja radnika, jer je novi radnički penzioni fond več sada pasivan.
Pored toga traži se od radnika još jedanput uplata članarine za sve godine prijašnjeg članstva, za koje je već uplatilo članarinu u odgovarajućim iznosima i konačno nije zagaran-tovana avtonomija fonda, na kojeg nema radništvo nikakvog uticaja,
4.	da su se penzionerima reducirale vozne pogodnosti te potpuno ukinule vozne pogodnosti za prevoz goriva i živežnih namirnica,.
5.	da je i položaj novo penzionisa-nih radnika nesnosan, jer se im ne priznaje nikakvih dodataka na skupoću, ni poročnih dodataka,
6.	da se onemogućava penzionisa-nim radnicima produženje članstva u
bolesničkom fondu, a fakultativnim članovima bolesničkog fonda, da se je bes zaključka glavne skupštine povisilo članski ulog za bolesničko osiguranja za 100 odstotkov.
Na osnovu navedenog obrača se kongres do sviju odlučujućih činitelja, da posvete pitanju penzionera naročitu pažnju, a posebno
predlaže:
da se hitno sprovede slijedeće:
1.	da se novim finansijskim zakonom za god. 1934/35 odredi pravedno prevodjenje krunskih rentnera te ovlasti Ministarstvo finansija, da izradi novu uredbu odnosno zakon o »Izjednačenju krunskih penzija i penzija staropenzionera sa novim penzijama«,
2.	da se izradi novi pravilnik o radničkom penzionom fondu, kojim neka se zagarantuje autonomiju fonda, soupravljanje radništva i uračunanje svega članstva u prijašnjim provizio-nim fondovima bez nadoplate; konačno, da preuzmu državne saobraćajne ustanove za izvesno vreme isplaćivanje sviju penzija, da se sakupi dovoljan osnovni kapital za novi radnički fond,
3.	da se novim pravilnikom o voznim pogodnostima povrati penzionerima one vozne pogodnosti, koje su imali kao aktivni službenici,
4.	da se i novo penzionisanim radnicima prizna odgovarajuće skuparin-ske i porodičke dodatke,
5.	da se uredi pitanje fakultativnog članstva u bolesničkom fondu za sve penzionisane željezničare bez razlike na podlagi važeće naredbe o osiguranju drž. saobr. osoblja za slučaj bolesti,
6.	da se zasigura dostatne kredite za redovno isplaćivanje penzija prvog u mjesecu i da se čimprije isplati velike zaostatke na penzijama iz prijašnjih budgetskih godina.
Kongres apeluje na sve odlučujuće, da posvete rešavanju pitanja penzionera i izjednačenju penzija te prevo-djenju krunskih renta naročitu pažnju, da se već jednom pravedno riješi sva ova pitanja.
Zaključak po pitanju bolesničkog osiguranja željezničara.
Vanredni kongres USŽJ posle rasprave o bolesničkom osiguranju željezničara
konstatuje:
1.	da nije proizvedena autonomija bolesničkog fonda, već da odlučuje poslodavac, jer postaje zaključak »samoupravnih« organa punomočan tek posle potvrde po ministru saobraćaja,
2.	da uredba o osiguranju željezničara ne garantu je željezničarima svih onih prava, koje predvidja opšti zakon o osiguranju radnika,
3.	da se pinzionisanih radnika ne primi za fakultativne članove bolesničkog fonda,
4.	da se je protuzakonito bez zaključaka glavne skupštine povisilo članski ulog za fakultativne članove za 100%,
5.	da se namjerava novim budge-tom bolesničkog fonda reducirati sadašnja članska prava, ograničiti zubne radove kao i ostala prava,
6.	da se još uvjek neredovno isplaćuje hranarina bolesnim radnicima te odugovlači po više meseci izplačivanje hranarine i 30% diferencije radnicima, koji su pretrpeli nezgodu u službi.
Na osnovu ovih konstatacija vanredni kongres
traži:
1.	da se osigura potpuna autonomija bolesničkog fonda time, da postanu svi zaključci oblasnih skupština kao i svi zaključci glavne skupštine odmah izvršivi,
2.	da se budgetom saobraćajnih ustanova osigura za svaku godinu dovoljan kredit za doprinos poslodavca u bolesnički fond te da se ovaj doprinos doznačuje redovno mjesečno svakoj oblasnoj upravi bolesničkog fonda,
3.	da se uvodi proporcionelan sistem izbora delegata za skupštine,
4.	da se i penzionisane radnike primi za fakultativne članove te ukida protuzakonito uvećanje članskog doprinosa fakultativnih članova,
5.	da se ne okine ni jednog dosadašnjeg prava željezničara u bolesničkom fondu,
6.	da se redovno krajem mjeseca zajedno sa platom isplaćuje hranari-nu bolesnim radnicima.
Rezolucija po pitanju industrijskih željezničara.
Na izvanrednom kongresu »Ujedinjenog saveza željezničara Jugoslavije«, održanom u Ljubljani 3. decembra 1933, a po saslušanju predstavnika industrijskih željezničara
konstatuje :
1.	da je položaj industrijskih željezničara i pored toga, što se od njih traži sva stručna sprema i polaganje ispita potpuno neregulisan, i ako je regulisanje položaja tačno predvid-jeno zakonom o željeznicama javnog saobraćaja,
2.	da je radno vreme neizmerno dugo i da traje po 10 do 18 i više sati dnevno, a prekovremeni rad ne plaća se i ako zakon o zaštiti radnika predvidja, da njegove odredbe važe i za saobraćajna preduzeća,
3.	da su higijenske prilike pored ostalih industrijskih radnika i kod željezničara loše i ne odgovaraju postojećim propisima, usled čega trpe kako radniki tako i bolesničke blagajne, jer se usled toga dešavaju česta obolenja,
4.	da se pruga i njena postrojenja kod večine preduzeća nalazi u veoma lošem stanju, usled štednje, koju provode preduzeća te da se na mnogo mjesta podržaje saobraćaj sa strojnom snagom i na usponu do 100°/00, i konačno, da se na nekim mestima za rukovanje saobraćajem i lokomotivama upotrebljuju nestručna i neispitana lica.
Nakon svih gore izloženih konstatacija kongres donosi sledeću
rezoluciju :
1.	da se naredi svim industrijskim preduzećima na osnovu odredaba zakona o željeznicama javnog saobraćaja, da pristupe regulisanju prava i dužnosti industrijskih željezničara putem sklapanja kolektivnih ugovora medju preduzećem i stručnom organizacijom željezničara,
2.	da se radno vreme reguliše za sva industrijska saobraćajna preduzeća time, da se hitno sazove već najavljena anketa od Ministarstva saobraćaja pod br. 17243 od 29. avgusta 1933 g. te na istu pozove predstavnike Ujedinjenog saveza željezničara Jugoslavije,
3.	da se čimprije odredi od strane Ministarstva socijalne politike i narodnog zdravlja već obećana komisija za pregled stanova i higijenskih prilika, u kojima se nalaze industrijski željezničari,
5. da se od strane Ministarstva saobraćaja odredi pregled sviju industrijskih pruga. Ova komisija da posveti naročitu pažnju uzdržavanju pruge i pregledu niveleta iznad 60°/oo, kako je to u propisima odredjeno te da saobraćaj sa strojnom snagom na svim prugama preko 600/Oo. zabrani, kako bi se time sprečili nesretni slučajevi, koji se sada često dešavaju na ovakvim prugama.
Konačno, da se odredi posebna komisija, koja će stalno voditi nadzor, da se rukovanje lokomotiva . povjeri samo ispitanim licima.
MEMORANDUM
o položaju osoblja, regulisanog u godini 1926/27 sa uračunanjem sviju godina neprekidne željezničke službe u odgovarajuće stepene osnovne plate, a kasnije de-gradiranog natrag u prvi stepen osnovne plate.
Posle stupanja na snagu zakona o drž. saobr. osoblju iz god. 1923 Direkcije povodom regulisanja osoblja odredile su svakom službeniku onaj stepen osnovne plate, koji je odgovarao godinama njihove službe te je iz prigodom penzionisa-nja odredio penziju za sve godine željezničke službe.
Taj postupak bio je osnovan na osnovu odredbe čl. 123 drugi stav zakona o drž. saobr. osoblju iz god. 1923, koji se glasi: »Kad se dnevničar, stalni radenik, postavi za službenika sa godišnjom platom, onda če mu se za penziju računati sve vreme, koje kao stalni radenik proveo u službi drž. saobr. ustanova.
Po pitanju odred jivanja periodskih stepeni osnovne plate postupale su sve
direkcije prema odredbama čl. 211 zakona o drž. saobr. osoblju, koji predvidja, da se za odredjivanje periodskih stepeni osnovne plate računa vreme službe, koje se računa za penziju.
Na osnovu ovih propisa bilo je i u god. 1926 regulisanih oko 200 službenika u odgovarajuće stepene osnovne plate na osnovu efektivno provedenih službenih godina.
Tek sa 1. oktobrom 1926 g. počele su direkcije na osnovu finansijskog zakona za god. 1926/27 i to čl. 127 te jednog tumačenja Generalne direkcije drž. željeznica povodom regulisanja odredjivati samo prvi stepen osnovne plate bez obzira na godine neprekidne željezničke službe.
laj postupak nije bio osnovan na čl. 127 finansijskog zakona za god. 1926/27, jer je bio svim članom samo protumačen čl. 206 zakona, da se samo regulisana služba posle navršene 21 godine računa za penziju i odredjivanje stepena osnovne plate. Čl. 206 zakona odredjuje jedan izuzetak za one službenike, koji na dan 28. oktobra 1923. god. nisu još imali pravo na penziju te je bio finansijskim zakonom protumačen samo taj član, dok je medjutim ostao čl. 123 drugi stav još uvijek u važnosti bez svake promjene.
Svi pre I. IX. 1926 regulisani službenik! u više stepene osnovne plate zadržali su ove svoje stepene te su bili napred unapredjeni i penzionisani sa uračuna-njem sviju godina službe, samo onih 200 službenika, koje smo pre naveli i koji su bili isto tako regulisani sa uračuna-njem sviju godina službe u odgovarajuće stepene osnovne plate, zadržalo je svoje stepene kroz tri godine sve do god. 1930. dakle rešen ja o njihovom regulisanju postala su već davno izvršna, jer jih nije osporavala. Glavna kontrola te im direkcija ovih stepena ne bi smela više oduzeti.
U god. 1930, kada su stigli stalnost, dobili su svi nove dekrete, kojima ih se je iz osmog pa čak i desetog stepena osnovne plate degradiralo natrag u najniži — prvi stepen osnovne plate.
Ovaj svoj postupak direkcije opravdale su rešenjem Generalne direkcije drž. željeznica br. 6487/29, koje rešenje pa ne može izmjeniti zakona te ne može imati nikakve obavezne snage, jer bi ovakvo rešenje morao izdati ili zakonodaoc sam ili bi ga morala zaključiti opšta sjednica državnog saveta.
Napominjemo, da imade više ovih službenika, koji su bili regulisani tek u 55 godini starosti sa 25 pa čak i 30 godinama neprekidne željezničke službe i kojima sada prestaje služba na osnovu odredaba zakona po sili samog zakona, jer su navršili 60 godinu starosti te im direkcija ne priznaje nikakvog prava na penziju navodno, jer još nemaju 10 godina regulisane službe, i ako imadu više od 30 godina godina neprekidne željezničke službe te su više od 20 godina uplaćivali u prije postojeće penzione fondove članske uloge te su si davno pre regulisanja pridobili pravo na penziju po prije važećim zakonima. Svi ovi službenici, kojim je služba prestala po sili zakona, nalaze se u očajnom položaju bez svakih prihoda, i ako su navršili više od 30 godina službe kod državnih saobraćajnih ustanova.
Taj postupak protuzakonit je iz slijedećih razloga:
Sa 1. martom 1929 g. tek izašao je »Zakon o sticanju prava na ličnu penziju«, koji propisuje, da mora svaki službenik imati najmanje 10 godina regulisane službe, da zadobije pravo na ličnu penziju i da se mu tek nakon 10 godina regulisane službe uračuna i sva ostala željeznička služba po čl. 123 zakona za penziju.
Državni savet odmah je u svojoj sjednici protumačio ovaj zakon i to odlukom br. 1025/32 od 16. decembra 1929 ne može se primeniti na one službenike saobraćajnih ustanova, koji su pre stupanja na snagu pomenutog zakona po ranijim zakonima stekli pravo na penziju.
Svi oni službenici koji su bili regulisani pre 1. marta 1929 pa su na taj dan već imali više od 10 godina neprekidne željezničke službe, zadobili su na osnovu odredbe čl. 123 drugi stav u vezi sa čl. 124 več pravo na penziju te dakle za sve ove ograničenje zakona o sticanju prava na ličnu penziju ne važi.
Dakle ne važi ovo ograničenje ni za jednog od onih 200 službenika, koji su bili regulisani u viši stepen osnovne plate u god. 1926 i kasnije degradirani u prvi stepen, jer su tada već imali više od 10 godina željezničke službe.
Pa i pozivanje Direkcije na odredbe novog zakona o drž. saobr. osoblju iz god. 1931, koji predvidja isto tako kao uvjet za sticanje prava na penziju 10 godina regulisane službe, neopravdava postupka, da se ovim službenicima penzija ne priznaje, jer se ni jednim novim zakonom ne može i ne smije oduzimati već stečena prava po ranijim zakonima.
Državni savet odmah je u svojoj vište presudom svojom br. 7424 od 9. aprila 1932 g. kojim je odredio, da »provo-djenje na zakon o drž. saobr. osoblju od 1. jula 1931. g. ne može biti od uticaja na pravo službenika na penziju niti ga može dovesti u gori položaj, nego što bi bio po ranijem zakonu, jer za to do njega nema nikakve krivice te se mu zbog toga ne može sporiti prava na već stečeno pravo na penziju.«
Ovim dokazima dovoljno je dokumentirano naše stanovište, da se imade svim
željezničarima, regulisanim u više stepene osnovne plate pre 1. marta 1929. g. i kasnije degradiranim protivno odredbama samog zakona u najniži stepen osnovne plate, priznati pravo na penziju sa uračunanjem sviju godina neprekidne željezničke službe.
II.
Svi u prvom djelu ovog memoranduma navedeni službenici (oko 200 po broju) još teže su prizadeti zbog njihove degradacije, izvršene u god. 1930. kada su bili iz najvišjih stepena degradirani natrag u prvi stepen osnovne plate. Ni jedan od ovih službenika god 1926 ne bi pristao na regulisanje, ako bi znao, da ćemu se nakon tri godine osporiti ne samo pravu na penziju, oduzeti i jednostavno brisati sve godine željezničke službe te mu oduzeti čak i stepen i ga uvrstiti natrag u prvi stepen kao onog službenika koji je tek tada došao prvi put u službu drž. saobraćajnih ustanova. Direkcije prigodom regulisanja priznale su sve godine službe za stepen i za penziju. Ovo bio je razlog, da su svi pristali na regulisanje. Ova rešenja o postavljenju priznala je i Glavna kontrola, jer se protiv njih u op-šte nije žalila.
Protiv svake postojeće prakse jeste postupak direkcije, da je nakon tri pa i nakon 4 godina oduzela ovim službenicima one stepene koje su uživali na osnovu izvršnih rešenja te ih uvrstila natrag u prvi stepen.
U koliko bi direkcija htela ove službenike zadržati od uraćunanja sviju godina službe za unapredjenje, mogla bi jedino odrediti, da ostanu svi službenici u onim stepenima, u kojima su se nalazili na osnovu već izvršnog rešenja o postavljenju sve dotle, dok neće imati toliko godina regulisane službe, da ih se može unaprediti u naredni viši stepen.
Na osnovu prednavedenog apelujemo na sve mjerodavne vlasti, na Ministarstvo saobraćaja. Generalnu direkciju državnih željeznica, Ministarstvo fmansija, finan-sijski odbor Narodne skupštine i Senata i na sve gg. narodne poslanike, da bi poduzeli sve mjere, da se ispravi nepravda, naneta ovim službenicima drž. saobr. ustanova, koji su savjesno vršili dužnost po 20, 30 pa i više godina a sada, nemaju ni onih prava, koje uživaju njihovi drugovi sa polovinu manje službenih godina.
Apelujemo na sve, da bi se ovo pitanje definitivno rešilo sa jednom odredbom finansijskog zakona za god. 1934/35 i predlažemo, da bi se u finansijski zakon primila kao poseban član u glavi »Ministarstvo saobraćaja« slijedeća odredba:
Čl. 121 i 124 zakona o drž. saobr. osoblju iz god. 1931 imade se za sve one službenike, koji su bili regulisani pre 1. marta 1929 god. i su na taj dan već imali više od 10 godina neprekidne službe kod drž. saobr. ustanova, tako razumjeti, da se svim ovim službenicima sva ova služba računa u rok za sticanje prava na penziju.
Svim onim službenicima drž. saobr. ustanova, koji su bili u g. 1926 regulirani više stepena odgovarajuće njihovim godinama službe i kasnije u god. 1930/31 degradirani natrag u prvi stepen, povrati se onaj stepen osnovne plate, u kojeg su bili regulisani te ih se odgovarajuće ovom stepenu prevodi na zakon o drž. saobr. osoblju iz god. 1931.
III.
Prvim stavom predloženog amandmana za finansijski zakon neće se priznati službenicima nikakva nova pogodnost i neće nastati za državne saobraćajne ustanove ili državne finansije nikakvo novo opterećenje, jer je prvim stavom sam« sprovedeno tumačenje zakona na osnovu rešenja opštih sjednica državnog saveta br. 1025 od 16. decembra 1931 g. i br. 27.400 od 25. sept. 1933 g.
Drugim stavom predloženog amandmana pa se povrati ograničenemu broju službenika ono pravo, koje su uživali kroz tri godine na osnovu tada važećeg zakona o drž. saobr. osoblju iz g. 1923 i koje danas već uživa hiljade državnih željezničara, regulisanih u vremenu od god; 1923 do god. 1926.
KAKO NAJ PROGOVNO DELAVSTVO ŽIVI?
Ni moj namen razpravljati v tem članku o bedi, v kateri se danes progovno delavstvo nahaja. Saj to nam je vsem itak predobro znano. Prosil bi samo gospode na merodajnih mestih, da nam dajo navodila, kako naj progovni delavec živi? Kako naj si preskrbi nujno potrebne obleke, da bo mogel kljubovati raznim elementarnim neprilikam, katerim je ravno progovno delavstvo izmed vsega železniškega osobja najbolj izpostavljeno? Kako naj preskrbi svojo družino z najpotrebnejšo hrano in obleko? Kako naj preskrbi svojim šolo obveznim otrokom najpotrebnejše šolske potrebščine?
Industrijalce skrbi, da se ohrani
njegov stroj v čim boljšem stanju. Zato gleda na to, da je stroj vedno čist, da mu ne primanjkuje olja in da se ne preobteži z delom. Kmet gleda na to, da je njegov konj ali vol čim bolje oskrbljen, da ima zadostno hrano, da ostane dalje časa čil in sposoben za delo.
Ker je v interesu železniške uprave, kakor prizadetega delavstva, da se mu omogoči njegov življenjski obstoj, kajti le delavec, kateremu je osigurana eksistenca bo zmožen z veseljem vršiti svojo službo, bi apelirali na merodajne faktorje, da osigurajo te- | mu delavstvu njegov življenjski ob- |
stoj. Ne zahtevamo izobilja! a ruvico pa imamo zahtevati ud uprave za naše pošteno delo tudi pošteno in človeka dostojno življenje.
Dogajajo se slučaji, da dostavlja nabavljalna zadruga prazne zaboje nazaj ali pa črta nujno potrebna živila mnogokrat nad polovico, to pa vsled tega, ker član s plačo ni mogel poravnati račun pri zadrugi od prejšnjega meseca. Svetujejo naj nam, kako se da brez obleke kljubovati mrazu, dežju in snegu, kateremu smo mi pri izvrševanju svojega dela ne-j prestano izpostavljeni? Nam je to da-I nes uganka, katere ne moremo rešiti.
Sodr. Žanžek in Leki dobita penzijo.
Državni zaklad obsojen na plačilo Din 50.600.-
znesku Din 5.573.—.
in plačilo stroškov v
Vsem železničarjem je znano, da je bilo dne 12. marca 1930 v delavnici Maribor odpuščenih več železničarjev, ki so bili aretirani radi suma komunizma na denuncijacijo nekega Pečnika. Okrožno sodišče v Mariboru je oprostilo tako s. Čanžeka kot s. Le-kša obtožbe po čl. 11 in 2 zak. o zaščiti države.
Ker so bile vse prošnje za zopetno zaposlitev odnosno za odmero provizije brezuspešne, sta oba vložila proti državnemu zakladu tožbo potom odvetnika dr. Reismana ter je sedaj okrajno sodišče v Ljubljani razsodilo, da mora državni zaklad plačati s. Čanžeku na račun provizije in dra-ginjskih doklad Din 24.841.44, s. Le-šu pa Din 25.761.36 s 5 odstotnimi obrestmi od 15. septembra 1931. 1. ter tudi povrnti pravdne stroške v znesku Din 5.573.—.
Tako sta oba težko preizkušena družinska očeta potom tožbe končno le prišla do pripadajoče jim penzije,
V informacijo čitateljem objavljamo izvlečke iz razsodbe štev. C II 246/33—4.
Obe stranki se sklicujeta na to, da bi smel biti odpuščen tožnik predčasno le iz razlogov v § 18 delovnega reda iz leta 1903, ki taksativno našteva, v katerih primerih sme biti delavec predčasno odpuščen iz službe. Tak predčasen odpust iz razloga § 18 delovnega reda je smatrati za kazenski odpust in v takem primeru potem delavcu v smislu § 15 provizijske-ga statuta, provizija ne gre.
Tožena stranka trdi, da je bil tožnik kazensko odpuščen iz razloga § 18 delovnega reda, češ, da je tožnik sam zakrivil svojo aretacijo in s tem onemogočil prihod v službo in da je tožena stranka tudi zato, ker je rabila delavce in ni mogla čakati kdaj bo preiskava glede tožnika končana, bila upravičena ga odpustiti.
Sama potreba službe ni odpustitveni razlog po § 18 del. reda, zato odpade vsako nadaljno razmotrivanje v tej smeri. Ce je tožena stranka morala iz potrebe službe najeti drugega delavca, ker tožitelj ni mogel na delo, potem je morala toži-telju službo odpovedati in v tem primeru gre tožitelju provizija, ni ga pa smela kazensko odpustiti iz službe.
Da se podredi zapustitev službe, ali izostanek iz službe, lahko pod točko e š 18 del. reda, je potrebno, da je delavčevo hotenje usmerjeno na to, da službo neopravičeno zapusti, ali da brez zadostnega opravičila na delo ne pride, takega hotenja pa v slučaju aretacije ni. Tukaj delavcu prav nič ne pomaga njegova volja, da bi prišel na delo, ali da bi pri delu ostal, tukaj se mora le pokoravati odredbam varnostnih in sodnih organov. Ima le pravico do pritožbe radi zapora in pravice do prošnje radi izpustitve. To pa tožniku, kot je razvidno iz kazenskega spisa, ni pomagalo, ker so bile njegove prošnje za izpustitev iz preiskovalnega zapora, zavrnjene. Za to mu tožena stranka opravičila izostanka ni smela odreči, temveč mu je izostanek od službe morala opravičiti.
Tožnik^ je bil na samo ovadbo konfi-denta Pečnika aretiran in odpuščen iz službe in je Pečnik še tisto malo, kolikor je prvotno dejansko obtežilnega izpovedal, pri glavni razpravi preklical, če tudi samo molče s tem, da je izpovedal, da je videl tožnika enkrat na sestanku in da so vsi umolknili, ko je prišel Pečnik zraven. S tem pa ni ostalo nobene stvarne podlage za obdolžitev ali nadaljnjo sumničenje tožnika.
Sicer pa sam sum kaznivega dejanja ne more biti podlaga za kazenski odpust. Kazenskega odpusta radi političnih deliktov § 18 delovnega reda sploh ne našteva, pa še tam, kjer našteva § 18 kot odpustitveni razlog zagrešitev določenih kažnjivih dejanj (točka d, g, h) zahteva § 18, da je dejanje izvršeno.
Tožena stranka tedaj ni bila upravičena v smislu § 18 e delovnega reda tož-
nika odpustiti predčasno iz službe, zato se tožena stranka tudi ne more sklicevati na § 15/2 prov. statuta, po katerem delavcu ne gre pravica do provizije, če je kazensko iz službe odpuščen. Zato je tožnikov zahtevek po plačilu provizije utemeljen.
NA NASLOV NABAVLJALNE ZADRUGE USLUŽBENCEV DRŽ. ŽEL. V LJUBLJANI.
Kje je pojasnilo?
Čudimo se, da vodstvo zadruge do danes ni smatralo za potrebno pojasniti, koliko je resnice na govoricah o kazni za prikrivanje sladkorja in moke. V interesu zadruge je, da se to vprašanje takoj razčisti in s tem prepreči vse govorice. Din 40.000.— je lep znesek, ki bi sedaj prav prišel ubogim progovnim delavcem za praznike. Dolžnost vseh izvoljenih delegatov je, da zahtevajo razčiščen je tega vprašanja in že danes povemo, da člani ne bodo trpeli, da bi se plačala niti ena para kazni iz blagajne zadruge, marveč naj jo plačajo oni, ki so za to odgovorni.
Še eno vprašanje!
Začetkom decembra 1933 je dobilo večje število zadrugar jev neke nakaznice za večje in manjše zneske, s katerimi so lahko dvignili pri Nabavljahu zadrugi živila. Vprašamo, kako so se te nakaznice delile in ali so dobili te nakaznice vsi člani, ki nimajo nikakega premoženja in so sedaj celo na brezplačnem dopustu, ali pa so dobili te nakaznice samo gotovi izvoljenci?
Pričakujemo pojasnila, kako da je mogel dobiti nakaznico celo posestnik, ki redi doma živino ter je na železnici kot nastavljenec v službi? Če so se pripetili taki slučaji potem ima sigurno pravico do božičnice sleherni delavec, ki danes trpi'vsled brezplačnega dopusta.
Gospodje že vedo, zakaj se tako branijo kontrole po drugače mislečih
zadrugar jih!
Sisak
Povodom održavanja kongresa u Ljubljani ugotavljamo:
1.	Da se je barem pristupilo reguli-sanjem plate po novom radn. pravilniku od 20. maja 1933.
2.	Da nije barem obustavljenih 10%. od plate s danom 25. januara 1932 za 5% in danom 25. marta iste godine dalnjih 5% ukupno 10%.
3.	Barem da nije u cilju smanjivanja zarade uveden 7 satni radni dan ili besplatni dopusti.
4.	Barem da nije skupoća svakim danom sve veča.
Iz jedne uredovne statističke tablice izvadio sam ovo:
Fiziološki minimum, koje je jedan savez po načinu života radnika u Jesenica-ma utvrdio za golo izdržavanje jedne porodice, koštao je Din 1917.55 u maju prošle godine, oktobra meseca iste godine za podmirenje toga minimuma trebalo je 2157.73. Skupoća je u tom razmaku narasla za 12.69%.	....	... .,	,	,
Vrlo malen broj željezničkih radnika u Zagrebu imade tu sreću ako dobije nešto preko 1000 dinara, dok pretežna večina imade ispod 1000 dinara sve do 400 dinara i manje mesečne plate.
U Zagrebu najjeftiniji stan (šupa) kolta 250 dinara, radnici trebaju odjela i zimska, onda drva, šta napokon ti ljudi jedu? Tko je znatiželjan kako željeznički radnici žive odn. šta jedu neka se obrati informacije radi na donju adresu i sa-
■znat će. tnpro Hnc+n
Tiska: »Slovenija« družba z o. i. v Ljubljani. (Predstavnik: A. Kolman.) — Odgovorni urednik: Jurij Stanko, Ljubljana. — Lastnik in izdajatelj: KonzorcL
»Ujedinjeni Železničar«. Predstavnika: Jurij Stanko v Ljubljani ta Adoli Jelen v Mariboru.