Jože Toporišič
Filozofska fakulteta Ljubljana
O STAVKU, STAVČNIH ČLENIH IN RAZMERJU MED POVEDKOM IN
OSEBKOM
Kadarkoli gledam to, kar imamo Slovenci pisanega o skladnji, znova in znova ugotavljam luknje in luknjice v mreži, s katero hočemo slovničarji zajeti vso polnost slovenskih medbesednih razmerij. Da to slabo vpliva na naše poučevanje skladnje, je več kot očitno. Prav zaradi tega sem se v ciklu jezikovnih pogovorov na radiu odločil govoriti o nekaterih skladenjskih zanimivostih, ki so bodisi še nespoznane bodisi različno razlagane. Pri tem sem menil, da bi poljudno razpravljanje in utemeljevanje utegnilo koristiti bolj kot golo zaporedje ugotovitev, kakršno je značilno za podajanje v slovnicah. Pisati o skladnji stavka se mi zdi toliko nujneje, ker se slovnica štirih avtorjev vedno znova izdaja, ne da bi jo skušali kakorkoli zboljšati.
V tem članku želim obravnavati pojme stavek, stavčni člen in razmerje med osebkom in povedkom, pozneje pa bo, če bo prilika in prostor v časopisu, prišlo na vrsto še drugo.
Kaj je stavek, je vprašanje, na katerega znamo na hitro odgovoriti še iz osnovnošolskega znanja: »Stavek je z eno ali več besedami izražena misel« (Slovenska slovnica 1964 /dalje Ss/, str. 306). Toda, ali se dovolj zapletena misel da izraziti v enem stavku? Seveda ne vedno. Saj za to, da jo izrazimo, dostikrat uporabimo po več stavkov, tudi odstavkov ali celo poglavje. Stavka potemtakem ni dobro definirati glede na misel, ki jo izraža, temveč je za njegovo določitev treba najti preprostejše merilo. V svojem Slovenskem knjižnem jeziku 1 sem zaradi tega zapisal, da je »stavek vsako zaključeno sporočilo, ki ga v govoru nakazujemo z značilnim spustom ali dvigom glasu in s premorom, v pisavi pa s piko, klicajem ali vprašajem« (str. 67). Ugotovili so namreč, da je za določitev tega, kaj je stavek, še najzanesljivejše sredstvo oblikovno, formalno, tj. prav tipični intonacijski zaključek: kadenca, pri kateri gremo — kakor pravimo — z glasom navzdol (prim. Kam greš?, Domov odhaja) ali pa antikadenca, pri kateri gremo z glasom navzgor (prim. Kam greš??. Domov odhaja?).
Dobro definicijo stavka, vendar z deloma drugega stališča, je podal Breznik, ko je trdil, da je stavek najmanjša enota sporočila.
Naša definicija stavka pa je tako široka, da gredo po njej med stavke poleg takih primerov, kot smo jih pravkar navajali in jih imenujemo prosti stavek, še sporočila, ki sestoje iz več prostih stavkov, npr.: Res me veseli, da si prišel ali Visoko v zraku orel plava, kraljičku ljuba je nižava. Zaradi tega moramo ugotoviti, kakšna je najpreprostejša oblika stavka, tista, iz katere potem gradim večje enote, kakor iz opeke lahko zlagam različne stavbe.
Le redko kdo med bralci se ne bo spomnil, da je ta najmanjša stavčna enota tako imenovani prosti stavek. Malo prej smo jih že nekaj navajali, namreč Kam greš in Domov odhaja. Dodajmo sedaj še primer Tomaž je kostanj.
Skušajmo določiti bistvo prostega stavka. Naša slovnica uči, da so to stavki »z enim povedkom« (str. 307). In kaj je povedek? Seveda: osebna glagolska oblika v stavku. Osebna glagolska oblika pa je tista, ki kaže na osebo, ki
77
glagolsko dejanje opravlja, npr. dela m , dela š , dela j o ali delal sem, delala b i ipd.
Bo kdo rekel: Po tej definiciji torej tista samostojna sporočila, v katerih ni osebne glagolske oblike, niso stavki. In če niso stavki, kaj so potem? Na tako vprašanje nam naša tradicionalna slovnica ne daje nedvoumnega odgovora. Na enem mestu (str. 306) namreč beremo naslednje: »V slovnici govorimo o stavku le, če ločimo: povedek, ki o kom (čem) kaj pove, /in/ osebek, ki kaže, o kom (ali čem) se kaj pove.« Torej bi bili stavki samo primeri kot Tomaž je kostanj, ne bil pa bi stavek Včeraj je deževalo, ker pač nima osebka. Eno stran pred tem pa imamo v slovnici besede: »Vsaka beseda ali govorna celota, ki izraža kako misel, je stavek. Popolni stavki imajo določno glagolsko obliko, nepopolni so pa brez nje.« Torej so tudi sporočila brez osebne (ali določne) glagolske oblike stavki (prim. Janez!, Res?, Mhm), četudi nepopolni.
Ce bi po slovnici listali še dalje, bi čisto na koncu poglavja o stavku prišli do spoznanja, da se stavki brez osebne oblike imenujejo še drugače, namreč skrajšani in skrčeni (str. 335). Pri obojih je glagolsko dejanje izraženo ali z deležjem ali z deležnikom. Primer: Megle se temnosive vale čez vrte, trate, njive, grmeč grozno, preteč strašno ali Soča, od doma se mi zdiš poznanka, nesoča mnog mi ljub pozdrav (oboje iz Gregorčiča). Razlika v poimenovanju teh delež-niških konstrukcij prihaja od tod, ker je ene lahko razvezati v neodvisne stavke (tj. namesto grmeč grozno lahko rečem grmijo grozno), druge pa v odvisne (tj. namesto nesoča mnog mi ljub pozdrav lahko rečem ki neseš mnog mi ljub pozdrav). (Druge vrste skrčenih stavkov tu puščamo ob strani.)
Nisem prepričan, da so ta pojmovanja in poimenovanja prostega stavka sploh in vrst prostega stavka idealna, zato sem se odločil za drugačno definicijo. Prosti stavek mi je »skupina besed, ki se zbira okrog ene določne glagolske oblike (ki pa je, kadar se razume iz sobesedila, lahko tudi izpuščena)« (Skj 1, str. 67) Prosti stavki so mi torej tako primeri kot Tomaž je kostanj kakor tudi primeri brez osebka (npr. Včeraj je deževalo) ali brez povedka (npr. Kaj pa sedaj?), kjer si povedek lahko mislim iz sobesedila ali iz govornega položaja. Se več: stavki so mi tudi najmanjše enote sporočila, ki sploh nimajo osebne glagolske oblike (primeri bi bili že navajani Mhm, Janez!, Da, Hej in podobni) ali pa je osebna glagolska oblika zamenjana z neosebno (primeri z deležniki, nedo-ločniki, namenilniki). Ker pa sta zadnji dve vrsti stavkov res posebnost, pravim za sporočila tipa Mhm, Da, Hej, Janez! itd., da so pästävki, tj. nepravi stavki (primerjaj podobno v naravoslovju palist, panožice), za primere, v katerih je osebna glagolska oblika izražena z neosebno, pa, da so p o 1 s t a v k i. Kadar pa govorim o njih na splošno, vse brez izjeme imenujem stavke in pri tem pač mislim na najpreprostejše tipe najmanjših samostojnih sporočil.
O stavčni zgradbi ali ustroju — dandanes oboje moderno imenujemo struktura — bomo podrobneje še govorili, za sedaj pa si oglejmo katere vrste stavkov imamo po obliki in katere po vsebini.
Tradicionalna slovnica pravi (str. 318), da so po obliki stavki trdilni in nikalni (za primer nam bodita stavka Tomaž je kostanj in Tomaž ne je kostanja), po vsebini pa pripovedni, vprašalni velelni in želelni (kar lahko ponazorimo s pretvorbo istega primera tako: Tomaž je kostanj, Tomaž je kostanj?, Tomaž, jej kostanj! in Naj Tomaž je kostanj).
Ne vem, zakaj je tradicionalni slovnici to, ali se kaj zanika ali pa ne, oblikovna zadeva. Saj gre vendar za bistveno razliko glede na to, ali kaj je ali ni,
78 i
ali kaj ima lastnost ali je nima, ali je kdo uresničeval dejanje ali stanje ali pa ga ¦ ravno ni, saj gre skratka za prisotnost ali odsotnost nečesa, za pozitivni ali nega- ) tivni predznak, kot bi se lahko tudi izrazili. Pa zaradi tega se ne bomo grizli, saj '* je predvsem važno le, da si zapomnimo, za kaj gre. Glede na to pa, da se nam ; nekako upira, prištevati med trdilne stavke tudi vprašalne (če seveda niso zani- 1 kani), bi bilo dobro ti dve vrsti stavkov imenovati nikalne in nenikalne. Oboji pa so potem neovirano trdilni ali vprašalni.
Pač pa bi bilo treba med stavke »po vsebini« dodati še eno skupino, nam- ' reč vzklične stavke. Mednje bi šli primeri kot: Kakšna grdobija!, Morje!, To vam ¦ je bilo življenje v starih časih!. Ta človek pa ve, kaj hoče! itd. V vseh teh pri- ; merih pišemo na koncu klicaj. Po drugi strani pa bi skoraj kazalo velelne in ; želelne stavke spraviti pod eno streho, ker je pač težko reči, kje se npr. neha j želja in kje začenja zapoved ali prepoved (posebno če pomislimo na vmesne pojme, kot so prošnja, nasvet, rotenje, poziv, grožnja, ironična vzpodbuda ali ^ opomin). .
Tudi te vrste stavkov bi bilo bolje kot glede na vsebino ločiti glede na ' razmerje govorečega do povedkovega dejanja, stanja ipd., oz. kot se nekateri ' moderno izražajo — do povedkovega dogodka. Za tak odnos pa slovenska slov- i niča že ima poseben izraz, le da se rabi samo pri glagolskih oblikah, namreč * izraz naklon. Tako bi lahko rekli, da glede na naklon skladanja loči pripovedne, • vprašalne, vzklične itd. stavke. j
Ko smo si pravkar podrobneje ogledali, kaj je stavek in katere vrste jih imamo — med drugim proste, polstavke in pastavke — se sedaj pobliže sezna- ; nimo z ustrojem prostega stavka. Zanimalo nas bo torej, iz katerih temeljnih ] enot je prosti stavek narejen. ¦
Vsi vemo še iz osnovne šole, da so take temeljne enote stavka stavčni ' členi. V stavku, kot je Tone se je pripeljal z avtom, imamo tri stavčne člene: osebek je Tone, povedek se je pripeljal in prislovno določilo z avtom. Gradbeni ¦ kamni stavčne zgradbe ali ustroja torej niso nujno posamezne besede; v našem j stavku imamo 6 besed, stavčni členi so pa samo trije: osebek je izražen z eno ] besedo (Tone), povedek s tremi fse je pripeljal) in prislovno določilo z dvema ] (z avtom). j
Glavni stavčni členi so štirje: osebek, povedek, prislovno določilo in pred- ; met. Ker smo primere za prve tri stavčne člene že navedli, nam je treba ponazoriti samo še predmet: predmet je npr. beseda kostanj v stavku Tomaž je ' kostanj. — Te stavčne člene smo imenovali glavne glede na to, ker so samo- ' stojni, tj. niso nikoli del kakega stavčnega člena. \
Poleg samostojnih stavčnih členov pa imamo še dva nesamostojna, nam- ; reč prilastek in povedkovo določilo. Ta dva sta zmeraj le del katerega izmed ; glavnih stavčnih členov. Povedano najlepše dokažemo s tem, da naš prvotni \ primer, namreč Tone se je pripeljal z avtom, razširimo nemara takole: Sosedov ; Tone se je vesel pripeljal z novim avtom. Prilastki so: sosedov v zvezi sosedov ¦ Tone, vesel v zvezi se je vesel pripeljal in novim v zvezi z novim avtom. Seveda I tudi tako imenovani goli predmet lahko razširim s prilastkom, če npr. namesto ^ Tomaž je kostanj rečem Tomaž je pečen kostanj (prilastek pečen). Primer za | povedkovo določilo pa je vesel v stavkih kot je Tone je vesel. \
Sedaj pa poizkusimo natančneje določiti bistvo stavčnega člena sploh in ; vsakega posebej.
79
Ker večina beročih gotovo bolje pozna tradicionalno slovnico, ki so jo napisali Bajec, Kolarič, Rupel in Solar, kot pa moje knjige Slovenski knjižni jezik 1, 2 in 3, poskušajmo na zastavljeno vprašanje odgovoriti iz stare slovnice. Presenečeni najprej ugotovimo, da ta slovnica sploh nima svojega pojmovanja stavčnega člena na sploh, da nima teorije o stavčnem členu kot takem, da o stavčnem členu na sploh ne zna povedati nič teoretičnega. Pravzaprav se iz nje tudi ne vidi dokončno število stavčnih členov, saj so kot stavčni členi izrecno označeni le povedek (str. 307), predmet (str. 312) ter prilastek (str. 313). Za osebek, prislovno določilo in povedkovo določilo pa sploh ni nikjer rečeno, da so stavčni členi. (Prav poučno se je ob tem dejstvu spomniti viharja v kozarcu, ki so ga nekateri za nepoučeno slovensko javnost skušali uprizoriti po časopisju v zvezi z mojo trditvijo v Slovenskem knjižnem jeziku 1, da povedkovo določilo in prilastek nista stavčna člena, namreč v tem smislu, kot so osebek, povedek, predmet in prislovno določilo), temveč da sta le del stavčnega člena! (Prim, posebno Naše razglede sept. 1968, kjer je v mojem odgovoru (okt. 1968) podana tudi vsa zadevna bibliografija.
Ce se iz metodoloških razlogov omejimo na najpreprostejši stavčni tip, tj. na stavke, kot sta naša Tone se je pripeljal z avtom ali Tomaž je kostanj ipd., stavčni člen lahko opredelimo takole: Stavčni člen je beseda ali skupina besed, ki opravlja tipično vlogo v stavčni zgradbi, je v čisto določenem razmerju do sobesedila, ima tipične oblikovne značilnosti in se da ugotoviti s posebnimi vprašalnicami. Ce za posamezni stavčni člen določimo vse te lastnosti, ga s tem najbolj uspelo definiramo. Poglejmo.
Najprej si stavčne člene oglejmo s stališča tega, kaj izražajo. Za povedek lahko rečemo, da izraža dejanje ali dogajanje v določenem času, naklonu in načinu. Pojmi, kot so čas, naklon in način, so nam dobro znani, zato se tu lahko omejimo le na njihove ponazoritve s tako imenovano pretvorbeno metodo prvotnega stavčnega vzorca. Različne čase imamo v stavkih Kostanj s o hitro pojedli (pretekli čas) — Kostanj bodo hitro pojedli (prihodnji čas) — Kostanj hitro jedo (sedanji čas). Ce te primere pretvorimo glede na naklon, dobimo iz primera za pripovedni naklon Kostanj hitro jedo obliko Kostanj hitro j e j t e za velelni naklon in Kostanj b i hitro jedli za pogojni naklon. Pretvorbe za glagolski način. Kostanj bodo hitro pojedli (tvorni način) proti Kosmn/ bo hitro pojeden (trpni način).
Prav tako s stališča tega, kaj izraža, lahko rečemo za o s e b e k , da je stavčni člen, ki kaže na tistega, ki glagolsko dejanje opravlja (primer Tone se je pripeljal z avtom), pa tudi tistega, ki je v kakem stanju (kot v stavku Tomaž je nemiren ali Tone je doma). Ločimo torej lahko nosilca stanja in vršilca glagolskega dejanja. Stara slovnica na mestu, kjer je govor o osebku kot stavčnem členu (str. 308), pozablja na primere s trpnikom, tj. na primere kot je Kostanj bo hitro pojeden v pomenu Kostanj bodo hitro pojedli. V trpnih stavkih je namreč osebek tisti (ali tisto), ki ga (ali kar) glagolsko dejanje prizadeva in ki ni ne vršilec dejanja ne nosilec stanja ali dogajanja (to je v stari slovnici omenjeno v oblikoslovju pri obravnavah glagolskih oblik) (str. 250).
Toda ali sedaj definicija osebka ni preobširna? Namreč: osebek je tista beseda ali skupina besed, ki je ob netrpnih povedkih vršilec dejanja ali nosilec stanja ali dogajanja, ob trpnih pa predmet glagolskega delovanja? Ali ne bi bilo
80
mogoče osebek definirati bolj uspešno s čisto oblikovnega stališča, tj. po kaki oblikovni značilnosti ali po vplivni moči, ki iz njega izhaja in prizadeva kak del stavka? In isto se potem vpraša ob definiciji povedka.
Za osebek bi res lahko rekli, da je tisti stavčni člen, od katerega je odvisna oseba, število in spol povedka (prim. Tone se je že vrnil, Ana pa se je zamudila ipd.). To pravilo obrnjeno da definicijo povedka: to je tisti stavčni člen, ki se v osebi, številu in spolu ravna po osebku. V primerih, ko osebka sploh ni, se uporablja nevtralno sredstvo, tj. imenovalnik ednine srednjega spola (prim. Včeraj je deževalo). Cisto oblikovno bi se za osebek reklo, da je tisti stavčni člen, ki je obvezno v imenovalniku, povedek pa osebna glagolska oblika (neke posameznosti v zvezi s tem bomo obravnavali pozneje).
Osebek lahko ugotovimo (in torej to jemljemo za njegovo razločevalno znamenje nasproti drugim stavčnim členom) še na podlagi posebne vprašalnice: kot se spominjate, je ta vprašalnica kdo ali kaj, npr. Kdo ali kaj je jedel kostanj — odgovor: Tomaž ga je jedel.
Dobre definicije bi potemtakem morale stavčne člene zaobseči z vseh teh štirih plati: z vsebinske, skladenjske, oblikoslovne ter s stališča vprašalnice, ki ji odgovarja stavčni člen. Priznati moramo, da se je po povedku težko vpraševati s stavkom, ki nam ga priporoča izročilo, tj. s stavkom Kaj se v stavku pripoveduje (str. 307), saj vam bo vsak normalno razvit učenec na vprašanje, kaj se pripoveduje v stavku Tomaž je kostanj, pač odgovoril, da se pripoveduje, da Tomaž je kostanj, tj. odgovoril bo s celim stavkom, in ne samo s povedkom.
Kaj pa sta predmet in prislovno določilo? Predmet pove (ob tvornem povedku) koga (ali kaj) prizadeva glagolsko dejanje, prislovno določilo pa glagolsko dejanje umešča v okoliščine časa, kraja, načina in vzroka (če se splošneje izrazim). To so določitve s stališča vsebine. Tako je v naši slovnici določen samo predmet, prislovno določilo pa samo s stališča vprašalnic, saj beremo, da so prislovna določila »tiste besede ali besedne zveze, po katerih se vprašujem z vprašalnimi prislovi«, kot so kam, kje, kod, kdaj, kako, zakaj, čemu itd. (str. 314). Stališča, s katerih definiramo posamezne stavčne člene, morajo biti enaka, sicer med njimi ni zanesljive razmejitve. Za predmet bi torej glede na vprašalnice rekli, da odgovarja na vprašanja koga ali kaj, komu ali čemu itd. + povedek, ne pa na vprašanje kdo ali kaj. Cisto oblikovno gledano, je predmet (pri sklonljivih besedah) v 2. do 6. sklonu, s stališča skladnje pa v sklonu, ki ga zahteva povedek. Posamezne vrste prislovnega določila so že v stari slovnici definirane tudi z vsebinskega stališča, mi pa lahko še ugotovimo, da ni oblikovne značilnosti, ki bi nam že sama odkrivala prislovno določilo. Z oblikovnega stališča je prislovno določilo treba definirati z manjkajočimi lastnostmi, tj. kot stavčni člen, ki nima lastnosti ne osebka ne povedka in tudi ne predmeta.
Dolžni smo še povedati, kaj sta povedkovo določilo in prilastek. Glede prvega smo si s staro slovnico edini: to je beseda ali besedna skupina, »ki pomensko nepopolnemu glagolu določa pomen. Pri glagolih z nepopolnim pomenom sta šele glagol in povedno določilo skupaj pravi povedek« (str. 307). V tej definiciji je treba le izraz določa pomen zamenjati z dopolnjuje pomen, in kot kažejo nekateri primeri slovnice same, tu ne gre nujno le za eno besedo, temveč jih je lahko tudi v e č : v stavku Gostje so bili dobre volje je pov. določilo dobre volje, torej dve besedi (lahko pa bi jih bilo tudi več).
8t
Ce pa je povedkovo določilo šele skupaj z glagolom, ob katerem stoji, pravi povedek, tj. stavčni člen, potem iz tega sledi, da povedkovo določilo n i pravi stavčni člen, kar v svojih knjigah o slovenskem knjižnem jeziku trdim tudi sam, ko pravim, da je povedkovo določilo samo del stavčnega člena, ali kot bi ga imenoval danes: da je nesamostojen ali stranski stavčni člen.
Tu se torej s staro slovnico sploh ne ločimo, razlika med mojim in njenim naukom je v pojmovanju prilastka, za katerega jaz trdim isto kot za povedkovo določilo, tj. da je šele skupaj z besedo, ki jo pojasnjuje, stavčni člen, sam zase pa le del stavčnega člena. Zame (in seveda za moderno jezikoslovje sploh) je i v stavkih, kot je Sosedov Tone se je vrnil z avtom, osebek sosedov Tone, ne pa,, kot uči naša slovnica, samo Tone, ker da je sosedov prilastek, kar bi nekateri ¦ naši profesorji v nasprotju do vse znanosti radi izglasovali za resnico. Res je < prilastek, toda hkrati je le del osebka, ne pa samostojen stavčni člen. Prav enako je seveda tudi v primerih, ko je prilastek uporabljen ob samostalniku, ki je jedro predmeta ali prislovnega določila itd.
Vsi tisti, ki se zaslepljeni brez premisleka zaganjajo v tako pojmovanje prilastka, pač ne vedo, da prilastek celo stara slovnica v prislovnih določilih pojmuje tako kot Skj 1. in 3. Saj beremo, da je prislovno določilo »beseda ali besedna skupina« (poudarjam: tudi »besedna skupina«), »po kateri se vprašujem z vprašalnimi prislovi« (str. 314). In med primeri za prislovna določila so tudi besedne zveze kot vsa leta, z mehovi pod pazduho ipd. Samo ena izmed nedoslednosti, ki jih je v stari slovnici na pretek, je, če se v istem odstavku za bes. zvezo do grajske pristave v stavku Kod pridem do grajske pristave trdi, da je prislovno določilo le do pristave (str. 314—315).
Ce je v stari slovnici omahovanje med dvojim in če kdo eno izmed tega spozna za boljše ter ga zato v šolski knjigi edinega uči, ali ni to edino prav? Kdo bo dokazal da ni?! In če kdo spozna, da ima kdo drug prav — ali je nravno vztrajati pri napačnem? Mislim, da je med poštenimi na to vprašanje en sam odgovor.
Sedaj pa si oglejmo razmerje med najvažnejšima stavčnima členoma, tj. med osebkom in povedkom. To razmerje imenujem prisojevalno zaradi tega, ker povedek osebku prisoja ali pripisuje kako dejanje ali stanje; v tem smislu namreč, da osebek dejanje ali sam opravlja (prim, naš zgled Tomaž je kostanj, kjer se o osebku Tomaž pove, da je) ali da je osebek v stanju (prim, stavek Tomaž je otrok, kjer se o osebku Tomaž spet pove, da je otrok); končno povedek imenuje dejanje, ki prizadeva osebek (prim. Tomaž je bil tepen, kjer se o osebku Tomaž pove, da ga je prizadelo tako in tako dejanje). — Mednarodni izraz za prisojevalno razmerje je predikacija, pridevnik iz tega pa je predikacijski.
To tipično razmerje med deli prostega stavka — isto pa velja tudi za dele podredno zloženega — je eno najvažnejših med stavčnimi členi. To se je lepo videlo tudi v starejših Janežičevih Slovenskih slovnicah: v njih (npr. v osmi izdaji iz 1. 1900) sta osebek in povedek imenovana glavna stavčna člena, (str. 172), v nasprotju z drugimi, ki so imenovani dopolnilni (str. 176). Za osebek in povedek bi lahko celo rekli, da sta tudi najpogostnejša členska zveza v stavku. Prav zaradi tega je menda prišlo do trditev, kot je tista že grajana iz Slovenske slovnice 1964, češ da v »slovnici govorimo o stavku le, če ločimo: povedek, ki o kom (čem) kaj pove, /in/ osebek, ki kaže o kom (čem) se kaj pove« (str. 306), kar je odsev trditve iz Slovenske slovnice 1947, češ da »/b/rez povedka ni stavka« (str. 264).
82
Novejše jezikoslovje na podlagi prisotnosti ali odsotnosti prisojevalnega ali predikacijskega razmerja v stavku deli vse stavke v dve skupini: tiste, ki imajo osebek in povedek, imenuje dvodelne (ali dvočlenske), take brez tega razmerja pa enodelne (ali enočlenske). Primer za enodelne stavke bi bil npr. Deževalo je (kjer ni osebka, tj. vršilca dejanja ali stanja ali nosilca dogajanja) ali pa v Kosovelovi pesmi Slutnja, kjer so vsi stavki razen enega brez povedka: Polja. I Podrtija ob cesti. / Tema. j Tišina bolesti — V dalji I okno svetlo. I Kdo? /Senca na njem. Vseh sedem stavkov brez povedka. In v zadnji kitici: Nekdo gleda / za menoj, / z menoj / nepokoj / in slutnja / smrti.
Ker govorimo o razmerju med osebkom in povedkom, gotovo ne bo narobe, če ob tej priložnosti zavzemamo stališče do slovenskega tradicionalnega razločevanja (nekako od 10. izdaje Janežičeve Slovenske slovnice iz 1. 1911 sem) med osebkom in osebkovo besedo. Kot nekateri pač vedo, marsikdo te razlike ne dela, se pa tudi za moderno jezikoslovje ne spominjam, da bi jo sploh delalo. Razliko med osebkom in osebkovo besedo skušajmo razbrati iz Slovenske slovnice 1964. Tam v poglavju Osebek beremo: »Osebek ali subjekt je oseba aii stvar, o kateri nam povedek pove, da nekaj dela ali da z njo nekaj je. Je torej nosilec dejanja ali dogajanja. Izražen je z osebkovo besedo ali pa ga nam kaže glagolska oblika (1. in 2. os.) ali pomenska zveza« (str. 308). In še: »Povedki, ki izražajo naravne pojave, nimajo osebkove besede« (n. m.).
Po našem mnenju bi bilo treba reči, da je osebek izražen ali s posebno besedo in z glagolsko končnico (to so primeri kot Ti boš šel ali Tone bo šel) ali pa samo s končnico glagola (primeri kot Sel bo š , Sel b o). Dejansko pa je tudi tu povedkova končnica odvisna od bodisi v stavku z besedo zastopanega ali pa samo iz sobesedila ali govorne situacije razumljenega osebka. Za stavke, ki izražajo naravne pojave, pa je prav reči, da osebka sploh nimajo, saj npr. v stavkih kot Deževalo je ali Bliska se, ni nobenega »nosilca dejanja ali dogajanja«.
Meni se torej ne zdi potrebno terminološko ločiti osebo ali stvar, ki kaj dela ali z njo nekaj je, od izraza, ki ju v stavku imenuje, saj tega tudi pri drugih stavčnih členih ne delamo; tako je npr. povedek tisti stavčni člen (tj. tiste besede, hkrati s pojmi, ki jih imenujemo), ki pove, če se izrazim tradicionalno, kaj osebek dela ali kaj z njim je. Uporabljamo torej za oboje en sam izraz, tj. povedek (ki ga s tujko imenujemo predikat, kakor tudi osebek imenujemo subjekt). Zaradi tega bi pri subjektu mirno lahko opustili eno slovenskih poimenovanj. Ker je izraz osebek v lepem besedotvornem skladju z izrazom povedek in je razen tega enobeseden, kaže opustiti izraz osebkova beseda.
Tako bi mislil navaden človek in bi po svoji misli pač tudi ravnal. Slovenska osnovnošolska slovnica (npr. Marije Jalnove za 6. razred — podobno je tudi v Bunčevi za 7. razred) pa gre v nasprotni smeri. Obravnavano ponesrečeno razločevanje osebka in osebkove besede je Jalnova na podlagi Breznika, ki se je pri tem opiral na pozne izdaje Janežičeve slovnice, razvila takole: »Osebek pojasnjuje povedek na vprašanje: kdo? (kaj?) Osebek je izražen v povedku; če pa ga izrazimo s posebno besedo, je to osebkova beseda. /. . ./ Povedki, ki izražajo naravne pojave, kaj splošnega ali nedoločenega, nimajo osebkovih besed.« (Prim. Jezikovna vadnica za 6. razred osnovne šole, str. 20.)
Kaj je tu napačnega? Najprej to, da se implicite zatrjuje, da osebek ne more biti izražen z drugim kot s povedkom, ker bi sicer bil osebkova beseda.
83
Toda v stavku Tomaž je kostanj beseda Tomaž vendar pojasnjuje povedek na vprašanje icdo. Torej mora biti osebek. Zakaj potem Tomaž v tem primeru ne bi bil kar osebek, temveč mora biti imenovan osebkova beseda? Druga napaka definicije Jalnove je ta, da uči, da »povedki, ki izražajo naravne pojave, kaj splošnega ali nedoločnega« sicer nimajo osebkove besede, imajo pa osebek, ker se ta pač izraža v povedku. Pa mi prosim najdite v stavku Grmelo je tistega, ki bo pojasnjeval povedek na vprašanje icdo. Za človeka z normalno pametjo tistega v takih stavkih enostavno ni, zato vse moderno jezikoslovje trdi, da so taki stavki brez osebka, tj. brez tistega, ki bi taka dejanja opravljal. Napačno je torej trditi, kakor je pred kratkim Boris Mišja v Jeziku in slovstvu, »da je v vsakem stavku s povedkom hkrati določljiv tudi osebek« (JiS XII/1967, str. 22). In tretjič: Definicija Jalnove, češ da »povedki, ki izražajo naravne pojave (itd.), nimajo osebkove besede«, lahko pripeljejo učenca, ki vse to bere pod naslovom Stavki brez osebkove besede, do mnenja, da stavki brez osebkove besede na sploh »izražajo naravne pojave, kaj splošnega ali nedoločnega«, kar je seveda nesmisel, če pomislimo na primere kot Domov greš? ipd.
Take nepotrebne dileme bi našemu učencu v drugi polovici 20. stoletja res lahko prihranili. Ker se recenzenti knjige Jalnove (to so Stane Mihelič, Janez Sivec in Miljeva Tome) pri presoji tega vprašanja res niso mogli opirati na svoje lastno razmišljanje o tem, bi bili svoj čut odgovornosti lahko dokazali tako, da bi bili k recenziji pritegnili sodobnega jezikoslovnega strokovnjaka. Zal zadnje čase sploh opažamo, da se v takih primerih izogibajo strokovnjakov in recenzije slovničnih del prepuščajo ljudem, ki se znanstveno niso nikoli ukvarjali z jezikom. Kričeč primer za to je učbenik slovenskega jezika za vajenske šole.
Pa se vrnimo k preostalim problemom presojevalnega razmerja.
S stališčem medsebojnega oblikovnega razmerja osebka in povedka je za presojevalno razmerje značilno to, da osebek vpliva na obliko povedka v sklonu, spolu in številu. Pri dvodelnih stavkih je sklon v obeh členih, tj. v osebku in povedku, imenovalnik (prim. Tomaž je jede 1 repo ali Tomaž je bi I dobrosrč e n oz. Tomaž je bil dobrosrčn e ž , kjer so v imenovalniku osebek Tomaž, glagoli, ki mu pripisujejo dejanje ali stanje ali lastnost, pa tudi pridevnik in samostalnik, ki imenujeta lastnost. Samo navidezne izjeme so primeri kot Tomaž je dobr e g a src a ali T o maž je, kar je, kjer je izraz dobrega srca v rodilniku, besedna zveza kar je pa odvisni stavek. V takih primerih je namreč jezik zaradi gospodarnosti z izpustom ali elipso zanemaril označitev ime-novalnika v povedku, lahko pa jo vzpostavimo: Tomaž je dobrega srca razvijemo v Tomaž je otrok (ali človek) dobrega srca. In stavek Tomaž je, kar je lahko spremenimo v Tomaž je to, kar je (pri čemer to pomeni tista stvar, ki je jasen imenovalnik). Da gre tu res za imenovalnik, se vidi iz tega, da na vprašanje v imenovalniku, namreč Kakšen je Tomaž'? in Kdo ali kaj je Tomaž? brez motenj lahko odgovorimo z zvezama dobrega srca in kar je, ki torej imata vrednost imenovalnika.
Preden se podrobneje pomudimo ob povedku, si oglejmo še definicijo osebka s stališča sklona. Rekli smo, da je osebek tisti stavčni člen, ki je v imenovalniku lahko tudi povedkovo določilo, kot npr. v stavku Tomaž je bil otrok. Kateri imenovalnik je tu osebek in kateri določilo povedka? Na to vprašanje dobimo odgovor tako, da zamenjujemo bodisi prvi bodisi drugi samostalnik
84
s samostalnikom kakega drugega spola. Ce se pri tem mora spremeniti spol glagola, imamo opravka z osebkovim samostalnikom, sicer s povedkovim. Prim.: Tomaž je bil otrok proti Ivanka je bil a otrok. Tu se je spol glagola spremenil, torej imamo opravka z osebkovim imenovalnikom. V primerih kot Tomaž je bil otrok ali Tomaž je bil sirota ali Tomaž je bil strašilo nam nespremenjena spolna značilnost glagola pove, da so imenovalniki otrok, sirota in strašilo povedkovi. Spol povedkovega samostalnika namreč ne more vplivati na spol povedkovega glagola. (Primere tipa To mesto so bile Brežice tu puščamo ob strani.) — V stavku, ki bi bil od sobesedila čisto neodvisen ter izgovorjen brez poudarjanja, se osebkov imenovalnik loči od povedkovega kar na podlagi besednega reda: prvi imenovalnik je osebkov, drugi pa povedkov.
In za konec si oglejmo podrobneje še povedek. Kot vemo, imamo povedkov več vrst. Najmanj težav nam delajo tisti, v katerih je glagol polnopomenski in torej nekako samozadosten. Taki so povedki v stavkih kot Mati sedi v kuhinji ali Tone je oral ves popoldan. Jezikoslovno bolj zanimivi so primeri, ko je glagol pomensko nepopoln in zahteva ob sebi tako imenovano povedkovo določilo. Primere, kjer je povedkovo določilo imenovalniški pridevnik ali samostalnik (ali navidezna rodilniška zveza pridevnika + samostalnika) ob pomož-niku biti smo že obravnavali. V vseh primerih (tj. Tomaž je dobrosrčen, Tomaž je otrok, Tomaž je dobrega srca) smo ugotovili, da ima to, kar je ob glagolu biti (bilo bi lahko tudi ob glagolu postati ali ostati) vrednost ime-novalnika.
Ali bi se morda dalo dokazati, da je v imenovalniku, seveda zakritem, povedkovo določilo sploh zmeraj, tj. tudi v stavkih, kot so: Ivan se mi zdi b o-1 an , Imenovali so ga za blagajnika. Izbrali so ga z a zapisnikarja, Ta človek velja za učenega. Ali si ti v rodu s tem človekom?
V takih primerih nam pomaga stavčna pretvorba (transformacija): iz enega stavka v večini primerov napravimo dva, in sicer tako, da sestavine prvotnega povedkovega določila v drugem stavku uporabimo ob glagolu biti. Tako iz stavka Ivan se mi zdi bolan nastane stavek Zdi se mi, da je Ivan bolan, kjer drugi stavek jasno kaže, da je bolan povedkovo določilo. Ostale pretvorbe bi bile: Imenovali so ga za blagajnika postane Imenovali so ga, da bo blagajnik. Izbrali so ga z a zapisnikarja = Izbrali so ga, da je (bo) zapisnikar. Ta človek velja za učenega = O tem človeku velja, da je uče n. Stavek Ali si ti v rodu s tem človekom pretvorimo tako, da v rodu zamenjamo s sorodnik in tako dobimo tudi nedvomno povedkovo določilo: Ali si ti sorodnik tega človeka. V primeru kot je slovnični Vaščani so imeli Matijo za tepca, pa je imeti za po pomenu treba zamenjati s soditi, misliti, meniti, torej: Vaščani so menili, da j e Matija tepec.
Prav na kraju naj omenim, da sodi v prisojevalno razmerje tudi tako imenovani povedkov prilastek, pojem, ki ga novejša slovenska slovnica ne pozna več, pač pa ga je omenjal Breznik še v zadnji izdaji svoje slovnice (1934, str. 218—219). Tak prilastek je zveza zdrav in vesel v stavku Vrnil se je zdrav in vesel.
Toliko o prisojevalnem razmerju za sedaj. K njemu se bomo še vrnili, ko bomo o priliki razpravljali o ujemanju.
85