S kakšnimi težavami sem se moral boriti. Spisal Ivan Lapajne. (Dalje ) V šolah z normalnimi razmerami je prijetno službovati. Kjer je prevee otrok, so težkoče; kjer jih je premalo, prevladuje strab, da jib utegne čisto zmanjkati. Ko sem poueeval zadnje leto (1878.) v Ljutomeru, sem imel sam v svojem razredu 120 deekov. Eo sem pa prišel isto leto v Krško, sem jih dobil s svojim tovarišem vred (f V. Vidmarjem) samo 12. Kako naj z njimi ravnam, da mi ostanejo zvesti do konca šoiskega leta? Eako naj se s tem številom otvori v bodočein letu še 2. razred ? Da sem se v tem strahu poto- lažil, sprejel sem jih med letom, ker je bilo nekaj ueencev izstopilo, še nekoliko, ne da bi bil, kakor zakon predpisuje, prosil za to dovoljenja pri okrajnem šolskem svetu. To mi je koneem šolskega leta ožital nadzornik prof. Wurner. Ker 8em bil zoper njegovo voljo, zoper voljo okrajnega glavarja in drugih nemškutarjev imenovan, je bilo opaziti na teh gospodih, da bi jim ne bilo posebno žal, ako bi ostala Krška mešeanska šola ,,mrtvo rojeno dete"; saj je pisalo glasilo teh solnikov ^Laib. Sehulzeitung", na katero je bil takrat narožen krski o. kr. okrajni šolski svet: ,,Man hat in Gurkfeld den Boek zum Gartner gemaeht." Moj prijatelj, učitelj (takrat v kaznilnici na ljubljanskem gradu) in nadzornik F. Stegnar, se je zanimal za ta krški nvrt", v katerem je vladal ta nkozelu, in prišel me je leta 1879. obiskat. Peljal sem ga tudi v šolo, kjer je zvesto poslušal v svoji radovednosti, kako je urejena prva meščanska šola na Kranjskem, kako napredujejo ueenei itd. Posebno se je zanimal, kakšni bodo napredki v realijab. Ker so se pa vsi predmeti le v nemščini, katere niso bili otroci zmožni, razlagali in izpraševali, ker se je moralo pri izpraševanjn bolj na obliko, na pravilni jezik paziti kakor na vsebino odgovorov. je bil prijatelj iznenaden in rekel: ,,To ni mešcanska šola, to je nemška jezikovna šola." To oeeno moje šole je ponavljal g. Stegnar kot deželni poslanee tudi v deželni zborniei. V tej nemški jezikovni šoli se je ueilo 28 ur na teden le nemško; 2 uri sem pa odloeil za slovenščino na lastno pest in odgovornost, ne da bi bil prosil in potem dobil posebnega dovoljeDja. Realije bi bil poučeval iz lastnega nagiba rad tudi v slovenačini, ako se ne bi bal zainere pri nemškeiuu glavarju in nemškib nadzornikih (Wurner, Pirker). Teh sem se bal, ker sem bil !e kot ueitelj deflnitivno nastavljen, ne pa kot ravnatelj. Vlada pa je z zakonom (9. maree 1879, Vesteneekova novela) dobila vežjo moe; zakaj ta zakon je vzel pravieo definitivnega iraenovanja okrajnim šolskim svetom in jo izrožil deželnemu šolskemu svetu. Ako bi se bil v šoli slovenščine posluževal, bi se zameril tudi največjemu šolskemu prijatelju na Eranjskem, g. Martinu Hočevarju, osobito pa njegovi soprogi, ki je bila velika šolska prijateljiea 20 let pred raojim pribodom v Krško in je ostala do dandanes, t. j. 28 let po mojem prihodu. Slovenščine ta dva rojena Slovenea (on od Vel. Lašie, ona iz Radovljice) sieer nista sovražila, saj sta jo sama rada govorila; toda v nemšeino sta bila prevee zaljubljena in se bala, osobito gospa, da bi se ji v šoli ne godila krivica. Zlobni ljudje pa, ki ne znajo razsoditi, da omikan in znaeajen olovek stori uradne svoje dolžnosti, četudi si v prrvatnih razgovorih želi, da bi bile te uradne dolžnosti drugačne, skrbeli so za — bbrekovanje. Uvedel sem pri svojih ueeneib obieaj, da so smeli samo v prvem razredu z menoj še slovensko govoriti, kadar so me oesa prosili ali se opravičevali itd. Učenei 2. ali 3. razreda pa me — razen v slovenskih urab. — nikakor niso smeli slovensko nagovoriti, ako so hoteli dobiti od mene odgovor, ako so hoteli, da sem jih poslušal. Tako sem postopal, ne zaradi tega, ker je bila iola nemška, ampak zbog tega, da bi se otroei privadili ncmški govoriei. Jaz siromaeek in tovariš Bezlaj sva bila pa po zlobnih Ijudeh zatožena — ravno nasprotnega, da učeneem prepovedujeva — nemško govoriti. V zamero pa nisem smel priti pri teh dobrih ustanovnikih šole. Da okrajni glavar Sehonwetter ni imel vee veselja do šole potem, ko sem jaz postal voditelj, to sem takoj videl. Pri seji okrajnega šolskega sveta se mi je bila že 1. 1878. dovolila prva kvinkvenija, ki mi bi jo moral sieer že 1. 1876. nakazati štajerski deželni šolski svet, a okrajni glavar tega sklepa ni hotel izvesti. Na mojo ustno pritožbo je rekel: ,,Wenn es Ihnen nicht recht ist, geben Sie mieh in den Slov. Narod." (To sem tudi storil in se še pritožil pri deželnem predsedništvu). Da je eisto izgubil veselje do moje eoie, je pokazal tudi s tem, da mi ni hotel obljubiti podpore, ko sem snoval društvo v podporo mtšoanskih uženeev 1. 1879. Izdatno podporo pa mi je nbljubil pokojni Martin Hočevar in odobraval, da snujem tako društvo. Ko je pa z njim v dotiko prisel okrajni glavar, je pa preklieal svojo obljubo in umaknil dano besedo. — Vendar pa on in blaga gospa nista umaknila svoje darežljive roke. Ker sta izprevidiia, da se brez materijalne podpore ne vzdrži mešeanska šola in se ne razšiii na dva ali tri razrede, sta zaoela ueence takoj 1. 1879 materijalno podpirati. Kakor ooe in mati sta za učence plaeevala; zdaj enemu stanovanje, drugemu hrano, tretjemu oboje, četrtemu obleko, knjige itd. Priporoeala sta svojo šolo kranjski hranilnioi, ki se je šole vsako leto spominjala z veojim ali manjšim darom. Solsko leto 1879/80 se je prieelo zopet le še s 1. razredom, kamor je pa vendar vstopilo 27 učeneev. Po smrti tovariša Vidmarja. o kateri priliki je familija Hočevarjeva pokazala zopet svojo dobro sree, sem moral pol leta vse predmete sam poueevati, kar sem rad storil in kar mi je napravilo vee veselja kakor truda. Na pomlad 1. 1880. mi je prišel tovariš Bezlaj iz Trsta na pomoo. Z njegovhn prihodom je nastopila za šolo boljša doba, doba razvitka in popolnitve. (Dalje.)