Kulturne slike s Kranjskega. (Spisal Jos. Ciperle.) 7. Zgodovina Ilircev. ^lirci, bivajoči po Panoniji in Iliriku, razdeljeni so bili na več rodov. Vsak rod imel je pa svojega poglavarja ali kneza. Prvi knez, kojega ime se čita v zgodovini, imenoval se je Bardilis. On se je bojeval mnogo z Makedonci, in sicer s takim vspehom, da je prisilil makedonskega kralja Aleksandra II., da mu je moral plačevati davek, in da rau je odstopil kos svoje dežele. To je bilo leta 394 pred Kristusom. Tudi naslednik Aleksandrov, kralj Perdika, izvedel je, da z Ilirci ni dobro črešenj zobati. Hotel se je namreč oprostiti davka, in spustil se je v boj proti Ilircem, koji se je pa nesrečno končal. Perdika sam pal je v boji 1. 360. Srecnejši v tem obziru je bil makedonski kralj F i 1 i p II. On ni samo pridobil onega dela Makedonije, koji je odstopil Aleksander llircem, ampak spravil je celo nekaj ilirskih rodov pod svojo oblast. Pač sta se trudila Bardilova sinova: Klit in Glavcij, da bi bila oprostila preraagane ilirske rodove raakedonskega jarma; a njiju trud bil je brezvspešen. — Pozneje prisvojil si je še kralj Pir iz Epira oni del Ilirika, ki je ležal severno od Grne Gore; toda vzel rau ga je zopet ilirski knez Agron. Po njegovi smrti prevzela je vlado njegova žena Tevta. nPonosna Ilirka" ji pravi naš Koseski. Morala je biti res dokaj energična ženska, toda kakor bodemo vidili, nje energija ni bila na pravem mestu. — Najprvo priborila je svoji oblasti vse otoke v Jadranskem morji, ki so se med prejšnjimi makedonskimi boji ločili od njenega kraljestva, ter si volili lastne glavarje. Toda jeden teh otokov poklical je Rimljane na pomoč. Ti so bili pa tudi precej pripravljeni, kakor vselej, kedar so vedeli, da bode tudi za nje kaj odpalo. Poslali so Tevti najprvo svoje poslance, da bi rešili stvar mirnim potem. Ali »energična" Tevta naredila je kratko sodbo z njimi. Na njeno zapoved bili so poraorjeni. — Kako že poje Schiller? »Krvave rise zdaj so žene". Bog zna, če ni rnislil pri tem tudi na Tevto. Rimcem pa ni kar nič imponirala ta energija Tevtina. Zbrali so kar hitro svojo armado, ter hajdi z njo nad Tevto. Vnela se je ona vojna, ki se imenuje v zgodovini: vojna proti morskira roparjem. Boj je bil za Rimljane srečen, Tevta je bila tepena, in izgubila je velik kos svojega ozemlja. To je bilo leta 229. In ko so leto pozneje Rirnljani sklenili z njo mir, primorali so je celo, da jira je plačevala davek. To je bilo pač hudo za njo, in tega udarca tudi ni preživela dolgo. — Gotovo je pa tudi, da bi bili Ilirci ostali dalje neodvisni, ako bi ne bili imeli nikdar one nesrečne kneginje Tevte. Po njeni srarti skušal je pač na vse kriplje nje sin Pinej osvoboditi Ilirce rimske oblasti. A bil je premagan. — Ravno taka godila se je njegoverau nasledniku Genciju, kojega so 1. 168. premagali in vjeli Rimljali. S tera letom končala se je popolnem neodvisnost llircev, bivajočih po južnem delu Ilirika. Oni po severnera Iliriku in po Panoniji ostali so še dalje svobodni. Uprli so se potem pač še večkrat, tako n. pr. leta 153, 145 in 49 pred Kristusom. Ali vse ni pomagalo nič. Le to so provzročili vsi ti upori, da so jih Rimci leta 35 pred Kristusom še z večo silo priklopili svoji državi. 8. Nadaljni boji z Rimom. A tudi svobodi Ilircev, živočih po severnem delu Uirika in po Panoniji, bila je kraalu zadnja ura. Rimci so dejali, da nočejo več trpeti ilirskih napadov, kajti oni so se šteli rnenda med krotke golobe. V istini se je pa najbrž vnela v njihovih srcih gorka želja po mogočnih naših kraških gozdih, kojeso potem tudi tako »umno in modro" izsekavali, da ni sedaj niti trohice lesa vec tara. Kar pa Rimljani niso posekali, so pa za njimi naši ljubi sosedje Benečani. Leta 128. pred Kristusom podjarmijo Rimljani ves severni Ilirik do Save. Tako je prišla naša lepa Vipavska dolina in ves Kras pod rirasko oblast. To pa tudi tukajšnjim Ilircera, ki niso bili tako krotki golobiči, ni bilo po volji, in uprli so se tudi parkrat Rirau. A Rimljanom so se Ilirci že tako vgnjezdili v srca, da jih niso hoteli kar nic spustiti s svojih pesti. Leta 30 pred Kristusom prihrume zopet pod poveljem A v g ustovim v te kraje, ter razdenejo vse ilirske trdnjave ali gradišca po južnem delu sedanje Kranjske, raed njimi tu.di mogočni Metulium, ležeč v Ložki dolini na Notrajskem. »Malo mest" — piše Trdina — flse je branilo kedaj s tako trdovratnostjo, kot Metullum. Zastonj so je Rimci naskakovali, na zidovje kamenje metali in po mostovih, koje so na ozidje vrgli, skušali v mesto priti. Njih napadi so bili odbiti, njih struge, ki so karaenje raetale, razrušene in mostovi podrti; že veliko sto Rimljanov pade in Avgust sam iz dveh ran krvavi. Pa vkljub temu vendar on od oblege ne neha, temveč od dne do dne hujše pritiska. Možje Metulla, ki so mesto branili, so s časom po hudih bojih skopneli, zakaj le 3000 se jih je štelo. Tako Rimljani slednjič predero. Ko žene Metulla to vidijo, zapro se v neko poslopje, in se tu z otroki vred zažgo, do zadnjeda diha svobodne. Metullum je potem zapalo; blizo raesta pa. kjer je stalo, sezidali so Slovenci Metlje, vas v Obloški fari." Od Metulla se obrne Avgust proti severu, ter si prisvoji najprve ozemlje ob reki Krki. Iz Krške doline prestopi potem v dolino reke Kolpe, dere dalje ob tej reki proti Savi, ter si pribori trdnjavo Segesto, stoječo pri iztoku Kolpe v Savo, koji so dali Rimci potem ime »Siscia" (sedanji Sisek). Tako je bil premagan cel Ilirik. Panonijo pak podjarrail je Rimljanom pastorek Avgustov Ti b er ij od leta 12 do 9 pred Kristusom. Od tega leta š& le podložen je bil ves ilirski rod Rimu. Tako prišla je pa tudi cela Kranjska dežela pod rimsko oblast. Ta oblast je bila res huda; toda razen raest, v koje so se priseljevali Rimci, se ni polatinčilo nič po naših krajih. Ilirski jezik, ali recimo kar naravnost slovanski jezik ohranil se je narodu. To kaže vendar železno vstrajnost Ilircev. A oni niso bili samo čedne in trdne postave, tudi za uk so bili prebrisane glave. Gotovo je bilo med njimi mnogo odličnjakov. Se v6, te so Rimci najbrž prišteli svojemu narodu. Vendar pa vemo, da sta bila rimski cesar Valens in latinski pisatelj Apijan rodom Ilirca. (Dalje prih.)