GLASILO ŽENSKIH DRUŠTEV V JULIJSKI KRAJINI
ŠTEVILKA 4.            APRIL 1924            LETNIK II.
ŽENSKI SVET   'zhaja prve dni vsakega meseca. • Za Jugoslavijo letna
_________________naročnina:   Din.  48, s  krojno  prilogo:   Din.   60;   polletna:
Din. 24, s krojno prilogo: Din. 30. — Naročila in naročnino je nasloviti na upravo »Ženskega Sveta", Ljubljana, Karlovska cesla 20. - Uredništvo in uprava: Trst, posta centrale, poštni predal štev. 384. — Odgovorna urednica: C. E. Godinova. — Izdaja »Žensko dobrodelno udruženje v Trstu". — Tiska »Tiskarna Edinost" v Trstu,  Via S. Francesco 20.
VSEBINA 4. ŠTEVILKE:
VALERIJA, HČI CESARJA DIJOKLECIJANA. - (Ivan Zoreč). - (Nadaljevanje)     Stran    73 PELJAL  TE DOMOV BOM.   — Pesem. — (Srečko Kosovel).   ......      „78
MLADA LETA PAVLINE PAJKOVE. - (Dr. Joža Glonar). - (Nadaljevanje).       „       79
GABRIJAN IN ŠEMBILIJA. - (Dr. Ivan Lah).#— (Nadaljevanje).....       „       82
PRIPOVEDKA. - (Ulva)  .............-.......      „       84.
NAŠE SMERNICE. - (Mara K.).................       „       85
JUGOSLOVENSKE UMETNICE.: Mila Šarič - Vardjanova........       „       87
PRED DURMI. - (Mirjam)...................      „       88
PESME IVE ROD. III......................   .      „      -89
NA GORI. - Pesem. — (Vera Albrecht.ova).............       „       89
O SUROVOSTI +• Jakob Soklič   ..........."......      „       90
IZVESTJA: Društvena poročila. — Po ženskem svetu. — Higijena. — Gospodinjstvo. — Kuhinja. — Iz naše skrinje. — Materinstvo. — Književna poročilo. — Razgovori (v prilo-gi). — Listnica uredništva (v prilogi). — Listnica uprave (v prilogi.) . Sran 91, 92, 93, 94, 95, 96. UREDNICA :PAVLA  HOČEVARJEV A.
?
Ivan Kerže - Trst
Piazza San Giovanni štev. 1
ima v zalogi   najraznovrstnejše
Kuhinjske in drage hišne potrebščine
iz aluminija, stekla,  lesa in emalirane prsti. .
FRANC NAROBE
Trst, Via Commerciale 3
priporoča slavnemu občinstvu v meslu in na deželi svojo dobro založeno
Trgovino z lestvinami
in s kolonijalnim blagom. Konkurenčne cene. Točna postrežba. Na željo se pošilja blago trž. odjemalcem franko na dom.
ŽENSKI SVET
Valerija, hči cesarja Dijoklecijana. (Ivan Zoreč)
(Osnutek zgodovinskega romana.)
4.
Ob istem času sta hodila v senci košatega vrtnega drevja učena Valerija, cesarjeva hči, in mladi Rimljan Flavij, Libanijev sin.
«Ti sama si mi misel in čuvstvo, o Valerija, ti sama si mi preteklost in bodočnost v svoji božanski sedanjosti!« ji je navdušeno prisegal zgovorni plemič, ko ga je le kratko zavračala krepostna Valerija.
«Govoriš, o gost mojega očeta in prijatelj iz mojih otroških let, — govoriš in ne veš, kaj hočeš, ne, kaj ti je.»
«Ne vem, morda res ne vem, kaj mi je in kaj hočem; vem pa, da brez Tebe trpim nedopovedne muke in se bojujem z obupom.»
«Ni moder,  kdor je  pijan  čuvstev.»
«Da,   pijan  sem  čuvstev,   o  Valerija!«
«Ne daj se jim premagovati,  pa se  strezniš,  o Flavij!«
«Nemogoče zahtevaš.«
«K.dor ni zadosti močan, da bi premagal sebe, je že premagan; kdor se igra z grehom, je že grešil.«
«Greh —,   kaj  je  greh?«
«Misel, ki ti polni srce, kadar me gledaš,  kakor me gledaš zdajle.«
«Odpusti. ..!» je zardel. «Ali pa me zatoži cesarju, da me da ubiti. Le tako bi umrla misel, ki si jo videla.«
«Nisi jih premagal, marveč premagati si se jim dal, če ustrezaš vsem
željam srca.«
«Valerija —!»
«Močan bodi in premaguj greh!«
«Ali je greh, o Valerija, če me zmaguje ljubezen?«
«Rekel si, o Flavij, sin plemenitega Scipijona Libanija.«
«Zabodi me in ukazi, naj ne krvavim; obglavi me in reci, naj oživim;
— ne ljubi me in zapovej, naj živim, o Valerija, prejasna knežnab «Živi" in ljubi, ali premagaj življenje!« «Naj   te   bogovi   blagoslovijo   za   te   besede,   ti   najlepša,   najblažja
devica!«  je  vzkliknil Flavij,  poklonil  se  do  tal  in ji drhte  poljubil rc/
do gležnjev dolge bele tunike.                                                           _            /
«Premagaj življenje in  ljubi Boga,   gospoda   nebes in zemlje!« je/
vesno in počasi rekla Valerija in je dvignila razprostrte roke proti n/ «Valerija —!» je vzkliknil Flavij in se zravnal.                          , se
«Ljubi Boga, vsemogočnega, večnega gospoda nebes in zemliisne
slovesneje ponovila in mu vsa ožarjena od sladke razburjenosti;7
navdušenosti gledala naravnost v oči.
STRAN 74.                                       ŽENSKI SVET                                          LETNIK II.
V  tem trenotku je bila še mnogo lepša, kakor jo je kazal mramorni kip božiče Prozerpine sredi šumnega velemesta Solina.
Zraven Flavija, ki za moškega ni bil velik, je bila velika in stasita in kretnje so ji bile proste in naravne. Obraz ji je bil podolgovat, nos raven; brada ji je bila polna in okrogla, na njej in na zdravih, zagorelih licih so se ji delale ljubke jamice; oči so se ji svetile, kakor bi bile popile vse silne žarke visokega solnca, med rdečimi ustnicami, nežno orošenimi, so ji blesteli beli, veliki zobje; vso krasno glavico, ki jo je nosila visoko in. pokonci kakor plemenita, ponosna srna svobodne narave, so ji obkrožali po rimski šegi spleteni in umetno skodrani črni, težki lasje.
O, krasna, lepa, nedopovedno lepa je bila!
Ali Flavij ni več videl plemenite lepote, prehud oblak mu je potemnel začudeno lice, prestrašen blisk mu je švignil iz širokih oči.
«0 Valerija, ali. .. ali si —?»
«Da, ne tajim!« mu je potrdila misel, ki jo je bil izgovoril.
«Ti —, ti — kristjanka, — Ti, edina hči velikega, božanstvenega cesarja Kaja Avrelija Valerija Dijoklecijana?» je zlobno in zaničljivo rekel.
«In zgražaš se ti, edini sin modrega in plemenitega Scipijona Libanija, starega prijatelja in zvestega svetovavca mojemu očetu, staremu cesarju?« ga je oponašala.
«Kristjanka —!» je hropel in se zadihaval Flavij. '<Torej sem te izgubil
za večno —?»
«Izgubil —?   Kdaj   si   me   imel?»   je  Valerija   zardela   od   užaljenega
ponosa.
Flavij ni odgovoril; samo gledal jo je in iz oči so ran sikali čezdalje srditeji bliski.
Valerija ni umikala pogleda; mehko in otožno, a obenem resno in naravnost ga je gledala in je ponosno molčala.
Stala sta si nasproti kakor dva nasprotna si konca sveta in sta se gledala kakor mrak in svetloba, kakor nevera in vera.
5.
Iz velike palače je v Solin že drugi dan zgodaj nihala po poti, po kateri je bil včeraj hitel Evtih, zavešena nosilnica; spremljala jo; je četica sužnjev.
V  nosilnici sta bili Valerija in njena mati Priska.
Obe sta hvalili Boga, da je Libanij obiskal cesarja in ga mudil z modroslovnimi pogovori.
«Samo da zveva, kako se godi bratom in sestram in ali jih Sergej Plavt nadleguje s svojimi malopridnimi klijenti!» je vzdihovala Priska in se križala.
«Plavt je ničemuren, hudoben ni», je odgovorila Valerija.
Prav zato se ga morajo bati. Iz ničemurnosti in da bi se prikupil cesarju, bi bil zmožen vsega.»
«Ustaviva se pred kipom božiče Prozerpine in ničemurni oblastnik bo verjel, da sva prišli občudovat umetnino, ki se z njo menda rad ponaša.»
«A kako bi obiskali svečenika?«  je  dvomila Priska.
LETNIK II.
ŽENSKI  SVET
STRAN 75.
«Obiščiva še bolno mater našega Klavdija Basija in tja naj pride sam.»
«Saj res! Livija je skrivna kristjanka.»
«Arhiloh, suženj, vdan in molčeč mož, naj ga pokliče!» je dejala Valerija, odgrnila zaveso in pomignila sužnju.
Saj ni vedela, da je Flavij prav danes podkupil Arhiloha in da mu je tudi Klavdij Basijan sam strogo naročil, naj pazi, s kom bosta Priska in Valerija govorili in kaj bosta počeli v Solinu.
Arhiloh, podkupljivi Grk, se je potuhnil in šel po svečenika v hišo, ki sta mu jo označili.
Od tam pa je še naglo skočil h Gaju, sinu Sergeja Plavta, namestnika, da bi mu,  kakor je naročil Flavij,  naznanil  sestanek  kristjanov.
Pa Gaj ni bil doma. Z očetom, ki je hitel pred kip Prozerpine, da pozdravi cesarico in cesarično, je šel tudi on. Pred njima in za njima so lizunsko kričali sužnji in klijenti.
Priska in Valerija sta stali pred kipom in sta ga zares občudovali, a množica radovednežev ju je obdajala v velikem krogu.
Postopači so se nekoliko razmeknili, ko sta prihitela Sergej Plavt in sin Gaj in se svečano poklonila imenitnima gospema.
Priska je glasno pohvalila kip in čestitala staremu Plavtu, ker se mu je posrečilo, da je za mesto pridobil umetnino tako velike vrednosti.
Ničemurnega Plavta je pohvala tako prevzela, da je začel verj;ti v svoje zasluge. Zato se je samozavestno smehljal in je skrivaj pogledoval živo podobo prelepe Prozerpine,  zardelo in nekoliko  zmedeno Valerijo.
«Da, zelo sem ponosen, da tako sijajno delo krasi naš najlepši trg in da je našlo priznanje tudi v tvojih milostnih očeh, o božanstvena cesarica in gospa!» se je zahvaljeval Plavt in ji pripovedoval, kako celo strogi zvedenci postajajo pred kipom in ga pobožno, nemo občudujejo in po božje častijo.
«Glej, o Valerija, prejasna knežna», je cesarični govoril mladi Gaj, »prizor, ki ga zdajle vidiš, se obnavlja vsak dan po večkrat: kdorkoli gre tod, postaja in se ne more ločiti!«
Valerija je bila v zadregi in ni vedela, kaj bi odgovorila.
«Ko sta prišla Scipijon Libanij in Flavij, je bila na trgu prava gneča, tako navdušeno sta opazovala in glasno hvalila to čudovito umetnino!» je pretiraval golstobesedni Gaj.
«Scipijon Libanij je zvedenec,  tako  sem  slišala.»
«A Flavij je ljubitelj.*
Valerija je zardela.
Gaj pa  ni videl njene  zadrege in je nehote dostavil:
«In pravil mi je, da pozna ves postanek te velike umetnine.«
«Govoriš le o Flaviju in se sklicuješ nanj, kakor bi sam ne imel sodbe o umetnosti«, se je umikala.
«Imam jo, o Valerija, občutim jo s trepetajočim srcem in ne najdem besede, ki bi povedala, kako silno jo obožujem.«
STRAN 76.                                   ŽENSKI   SVET                                         LETNIK II.
«Taka sodba, o Gaj, je modra in prava. Glej, umetnino uživamo s srcem; z besedami, ki so dostikrat prazne, jo le ponižujemo in podiramo v prah«, je mirno1 rekla in je z nekim zadovoljnim veseljem opazovala sloveči kip, ki ga je oblivalo toplo dopoldansko solnce.
.   Gaj  je  zardel   od  veselja  in  ponosa,  iz  oči  mu  je  gorela  mogočna sreča kakor človeku, ki je naenkrat spoznal pot do nje.
Zardela je tudi Valerija, ker jo je žareče Gajevo lice zatožilo, da je preveč govorila o umetnini, ki je upodabljalo njeno lastno telo.
Vesela ubranost se je zibala v Gajevem srcu in ga je opogumila. Z izbranimi rečenicami, ki jih je bilo navajeno rimsko plemstvo, je navdušeno govoril o umetnosti.
«Ali tale umetnina«, je hvalil, «ima še posebno vrednost, ker se zdi, da ji je umetnik dal pravo podobo iz živega življenja.«
»Zoper mojo voljo, o Gaj!« je po kratkem molku odgovorila Valerija in zardela.
«Vem, vse vem in umetniku bi pel najlepše himne, če bi bil pesnik, in obdaril bi ga z bogastvom vsega sveta, če bi mogel, — tako ga moram spoštovati.«
«Vsakega umetnika moramo spoštovati, ker nam gleda v srce in nam služi.«
«Dovolj, da mi je od vseh najzaslužneji slavni Amfijon, stvarnik tega božanstvenega kipa.«
«Če ne bi kip imel potez mojega lica, bi ti pritrdila; tako pa mi je zavest, da me gleda ves svet, nekoliko mučna in neprijetna.«
«Vse te gleda in občuduje, to je res, vise te obožuje, najbolj pa jaz, morda nič manj kakor Flavij, ki te je dal ovekovečiti!« je strastno rekel Gaj.
«Ne morem ti braniti«, je tiho odgovorila Valerija in se obrnila do matere, ki je govorila s Plavtom.
«Da», je glasno rekla Priska, «obiskati hočeva še bolno mater našega Klavdija Basijana.«
Plavt je pomolčal in gledal v tla, kakor človek, ki ne bi bil rad nevljuden.
«Samo opozoril bi te rad, o cesarica, da te Livija, mati vrlega Klavdija Basijana, morda ne bo vesela.«
«0 njeni ljubeznivosti in vdanosti ne dvomim.«
«Morda pa ne veš,  da jo  zelo  sumijo kristjanstva?«
«Jaz je ne sumim.«
«Cesarica, tudi jaz ne; drugi.«
«Tvoji ogleduhi;  ali ne?«
«Ne tajim,  da so mi že marsikoga očrnili.«
«In ti si dal .cvadenca trpinčiti?«
«Sprva, da, — zdaj dam pretepsti ogleduha, ker se navadno zlaže, da bi dobil pohvalo in nagrado.«
Priska se mu je nasmehnila:
LETNIK II.
ŽENSKI   SVET
STRAN 77
«Moder si, o Sergej Plavt! Kdo bi te mogel goljufati?«
Plavt se je globoka priklonil.
Gospe ista počasi odšli s spremstvom v hišo stare gospe Livije, ki je bila po zadnjem preganjanju postala goreča kristjanka in ki ni hotela stanovati pri sinu v palači preganjavca kristjanov.
Atenoklej, svečenik, je sedel ob postelji bolnice in polglasno molil, ko sta vstopili.
«Brat v Kristu, hvala ti, da si prišel. — Blagoslovi naju!» ga je pozdravila pobožna Priska.
«In govori nama o Bogu in njegovih svetih naukih!« je prosila Valerija, ki je mislila na svoj pogovor z nestrpnim Evtihom.
Starček je dvignil roke, pogledal na kvišku in svečano rekel:
«BlagOjslovim vaju v imenu Očeta in Sina in svetega Duha. Amen!»
«Amen!» sta ponovili Priska in Valerija in sta sedli ob vznožfe bolne Livije.
Starček, ki je gospem potrdil, kar so bile slišale o siroščini in trpljenju kristjanov, je prerokoval bližnji zopetni prihod Kristov, da se reši občestvo kristjanov iz vseh stisk in da se ugonobijo njih sovražniki.
Priska in Livija sta sveto verovali v zmago preganjane cerkve, Valerija pa je obrnila pogovor z istimi dvomi, ki jih je bila razodela gorečemu Evtihu.
«Kaj, kdo so modrijani, bi rada vedela?« se je Atenoklej smehljal. «Pravi modrijani so zares poslanci božji.»
«Tudi poganski modrijani?«   se je ustrašila Priska.
«Tudi. Bog, ki ga brez lastne krivde ne poznajo, jih je obdaril z globokim, bistrim umom, da preučujejo življenje in iščejo spoznanja v njega skrivnostih.«
«Brat v Kristu, ali ne veš, kako slabega slovesa so bili premnogi modrijani?« se je čudila Priska in Livija ji je kimala. «Spomni se, da narod ni maral modrijanov, ker se mu je zdelo njih modrovanje nekoristno in nepotrebno za življenje.«
«Med modrijani je bilo in je dosti puhloglavcev«, je odgovoril svečenik. «V razuzdanosti in zanikarnosti so se neresno lovili in se smešno lovijo za Ijzreki iz grškega modroslovja, ki ga niso razumeli. Res, to niso modrijani; nevedneži so, lakomniki in lehkomiselni nečistniki.«
«Takih mož res niisem mislila«,  je rekla Valerija.
«In cesar Vespazijan in za njim cesar Domicijan sta jih kot škodljivce znanosti in zapeljivce naroda po pravici izgnala iz Rima in države. — Šele predobri cesar Hadrijan, gojitelj in ljubitelj znanosti in umetnosti, jih je milostno poklical v domovino.«
«Ker je bilo tudi med njimi ljudi, modrih in poštenih«, je razumela Valerija.
«Brez- dvoma. Ali poganski govorniki in tudi naš modri učenik Kvintilijan so nasprotovali samo nevednežem.«
STRAN 78                                   ŽENSKI   SVET                                   LFTNIK II.
«Govorniki se mi ne zdijo pravi sodniki modroslovja«, je ugovarjala. «Njim je zunanja oblika vse; za vsebino, za notranjo misel življenja jim ni dosti.»
Atenoklej in Valerija sta obširno in resno govorila o vrednosti starega govorništva in o pešanju te umetnosti v sedanji dobi.
Vrnivši se k starim modrijanom, je starček z velikim spoštovanjsm izgovarjal ime Platon.
« Platonovi nauki so velika, velika modrost, ki splošno soglaša z našimi mislimi o življenju in duši.»
Govorila sta o Bogu, ki ga je bil modri Grk iskal in slutil, in blagi, učeni Atenoklej  je Valeriji pregnal vse  dvome  omahujoče  vere.
«Verujem, da so bili Sokrat, Platon, Aristotel in drugi modrijani veliki duhovi, ki so se resno, vse življenje trudili, da bi našli in spoznali resnico.«
«Torej so se zveličali?«
«Tam so, kjer je Abraham z Izakom in sinovi in kjer so vsi tisti, ki so živeli modro in pošteno«, je previdno odgovoril.
«In njih nauk je  prava modrost?«
«Ni greh, kar so učili, in Krilst je resnico, ki so jo bili iskali, dopolnil in potrdil.«
Valerija  se  je  blaženo  smehljala.
«Tako mi Platon ni omajal prave vere?« je rekla.
«Ni, ker si ga razumela.« • Znanost,   umetnost   da   si  Kristova   cerkev   prisvaja,   je   pojasnjeval, ju  oplemenja  z božjimi nauki in  čisti z besedo  apostolov,  ki  so  jo  bili prejeli iz ust  Odrešenika.
Tudi o čutni ljubezni, glede katere je bila Evtihova bes2da tako stroga,  je Atenoklej  sodil milo  in modro.
'-Ljubezen kot ljubezen ni greh, Bog sam jo je nam zapisal v srce, hčerka nebes je in se po svojih čuvstvih vrača k Bogu.» —
V takih pogovorih so jim minile prekratke ure in Priska in Valerija sta se vrnili v veliko palačo, obe zadovoljni, ker sta čutili, da sta si pridobili  popolno  vdanost  Plavta  in Gaja.
© © © ©
Peljal  te  domov  bom. Litavski motiv. (Srečko Kosovel.)
O ne plakaj več, ne toži,        in na belih skalah
deklica ti mlada ;                   ne raslo cvetovi;
peljal te domov bom              pojdi in odjezdi
na jesen prihodnjo,                v mestece tilsitsko,
če na belih kamnih               zvajaj, zapeljuj tam
pisani cvetovi,                       mlade in točajke —
na samotnih gmajnah             samo mene pusti! —
jagode rdijo !                         Prstan zarjaveli,
Jagode ne rdijo                     venec orošeni,
na samotnih gmajnah             moja sta drugova.
©©©©©©
LETNIK II.                                      ŽENSKI   SVET                                      STRAN 1$.
(Dr. joža Glonar) Mlada leta Pavline Pajkove.
8. —                                                                                               Gorica 29/4 1875.
Moj dobri prijatelj!
Ganenai vzamem pero v roko namenjeno spolnit dolžnost koja veže me na Vas. Nikedar: ne bi bila mislila da Vaše prijateljstvo, Vaša skrb zagrne seže tako daleč. Dobri, dragi prijatelj, ali naj pokaffam Vas za iznenaditev kojo ste mi povzročali s pošiljanjem dragocene knjige «Mircai-Šafja» ali pa naj se Vam zai-njo iskreno zahvaljujem?  Morala bi oboje storiti.
Ko ste mi pisali, da naj poskusim pridobit gor omenjene knjige, ker v njej bi videla kaj se pravi dovršena pesniiškai oblika, iskala sem po vseh tukajšnjih knjigo-prodajalnicah da bi jo mogla udobit; a vse zastonj. Jeden knjigo-proda-jalee obetal mi je da v kratkem udobi nekoliko iztisov omenjene knjige, če se imi namreč ialjubi počakati do istega časa. — H začetku, menila sem Vam pisati, in prositi, bi-li hteli poprašati pri Gjontiniju ima li na prodaj «Mir,ca-Šal'jeve» pesnii, ker pripovedo, da se pri njem vsakovrstnih knjig dobo, a potem semi se spet domiislila:, ter sklenila počakati dok je morem tu udohiti da Vam prihranim trud in nadlego. A kaj sem od vsega tega pridobila? Še misliti ne smem. Vendar hvala., prisrčna hvala,, in še največa Vašemu dobremu srcu, ki za-me skrbi kot dobra mati za svojega deteta.
Zelo mie je razveselilo Vaše zadnje pismo, V njem tako pametno a vendar milo govorite, i tako govorjenje jaz tako nada poslušavam; le škoda da n/ejimam kedo bi mi je govorilo. Jaz izpoznavam da silno, silno potaiebavam da bi me kedo z resnimi, a vendar nežne ter v srce segajoče besede izvodil na praktični pot mišljenja., d«, bi ukrotil mojo, po nikdar obstoječih idealov željno domišljijo; da bi M sprijaznil s praktičnim živenjem ker potem bi se vsaj nekoliko ohii&nila.
Jaz sem sedaj v letih, v kojih se navadno vidi vse svitlo; da se dozdeva živcnje tako lepo, tako čarobno, polno sladkih nad; vse se blišči, vse je veselo, srečno — a jaz? Trudna seim ga, tako trudna, da željno pričakujem odpočitek. Naij me nikdo poskušava razveseliti, utešiti s temi, da i za-me bodo prišli veselejše čase. Morda, prišli bi, a ko bi drugače vidlila, mislila, občutila! A jaz vidiahl svet le v lažnjivi obleki; moje mišljenje, prijatelj, se nikakor ne strinja z občnimi dejanji; kaj pa še-le moje občutke?_ Več ko jeden bi me surovo posmehoval], zval bi me ob pamet, ko bi mogel ozreti v globini mojega srca. Bridkost me prešinja, ko premišljujem!, da živeti morami mej tako soviaižljivim svetom; jaz trpim zbog tegai, a moja bol niti za pičice ne spreminja, svet. Ali ni to grenko? In kaj-še-le bode bodočnost? Kam me bode prinesla osoda? bode me družila s kom?... In kiakov bode naročaj, v kojimi bom moralla ulivati vse svoje srčne skrivnosti]? Strah, groza me prešinja pri tej misli. Ukaje; z radosti, šla bi smrti naproti, ko bi me htela rešiti zemiljenskega pekla, ki morda še učaka mi.
Kaj ne, pretemno vidim, a vendar preiesnično. Jaz sem zelo nesrečna stvar, taka, da takih ne hi smele se rodit. Al tiho,, veli. mi nek glas, saj Bog to hoče! In jaz prepričana da moja usta so presvobodna., udana uklonim glavo, brišem solzo, koja se mi je nehote ukradla na lice in — molčim, —
Moje pesni, prijatelj, pregledavajte in pošiljajte mi je kedar Vam ljubo. Kar bole Vi, iz mojih izdelkov, izpomavali za dovršeno, to bode i meni, in kar bote odvrgli prav tako. Blagovolite mi samo pisali, kako je: Vam ljubše da Vam pesni v popravo pošiiljava.m: ali po redkem pa. več skupaj, kakor sem prvikrat storila, ali z vsakim pismom kakor jih proti spišem. —
Z veseljem bom- čitaJla pesem :«Moji sestri Mariji«; ali je ta pesem istej sestri naklonjena ki še me večekrat ljubo spominja?15)  Pozdravite mi je ljubo.
") Priobčena v «Zoai» 1875, str. 75.
STRAN 80.                                      ŽENSKI   SVET                                      LETNIK II.
Današnje pismo nej štelo mej uaiih, vsacega meseca. Va|mi obljubljenih pisem, ono naj Vam bode le nositeilj moje hvaležnosti in gananosti za Vašega daril; meseca Maja bom sopet pri Vas. Da* ste mi zdravi!
Hvaležna Vam Pavlina. 9.
Gorica 23/5 1875. Moj dobri prijatelj!
Ljubezen, naj bode svaiovska, ali zakonska,, braitovska ali prijateljska, 3'a bode vedno stanovitna, da postane od dne do dne Magonosnejša, da nas bode vedno osrečevala, mora biti setfidlana na čislanje in na nezgrudiljivem stebru moralne čednosti. Resnico te resnice vsaki čas čutim, vsaki dan lahko opazujem na svojega bližnjega in jo tudi poštovati vedno hčem. Različne pa so pač ljubezni koje nahajamo meju svet. Ta ljubi materialnost, dlrugi bogastvo, tretji lepoto i. 't. d. Take ljubezni pa ne zahtevajo čislanje: one nejso namenjene obstojiti toliko časa, kakor živi človek, ki jih goji: oni© so lia začasne: one žive (oliko, kakor obstoji bogastvo, dokle je v svetu lepota, a potem? ... —
Žalibog da se dan danes premalo gleda na čednost, na nairavnost. To je tudi krivo dla. se v zakonu navadno le medene tedne peva «aleluja», potem pak dolga in dolga leta le tužni «miserere». Maierjalnost, ona, in vedno ona je ki meša in razburi tisočere vroče človeške glave, in to, ker ne pomislijo, da materjalna lepota je cvetica koja se rodi, prikaže, in zamre. Moralna lepota pa je večna! —
Ne bom tajila da lepota, koje moč vabi k ljubezni, nejma veliki upliv na človeška srca; saj smo ljudje, zato občutimo, in zato ne moremo premagati sami sebe, to je telesnost. Če nas pa tudi očaruje ta.koršna lepota:, jaz mislim, da ne bi se smelo zvatl še ljubezen ono sladkost, ki jo srce naše občuti na nepiičakovani čar lepega telesa. Meni se dozdeva nemogoče da bi zamogla ljubiti koga saimo zato, ker ga je priroda podarila z lepoto! Pač pa verujem, da zamore se ljubiti onega^ kojega ne čislamo, le majhno dobo časa,, le dan, le urico; ali enkrat zgubljene goljfive nadie ki so nas dio istega časa zaslepile, ugasnjeni prvi strastni ogenj ljubezni, ko viharnemu srcu povrne se tolažba, pamet; ne, in nikoli mogoče nej ljubiti onega,, kojega ne1 čislamo. Ali kam spet zabnedem? Prav imate trde, da me ženske delamo po vatlu dolge pamišljaje. Dve strani j pisma sem vže napolnila, a kaj bote' iz nju želi? Da moremo čislati (izprva je napisala «ljubiti») onega, kojega ljubimo in diruzega nič. A baš zato ker sem ženska oprostite mi da ne morem v knatkih pa tehtnih besedi j kaj dopovedati. Vsaj pravijo, da ženske rade čenčajo in da jih ustaviti prodno one žele je tešlto! Evo jaz taka ženska, ki ne zna ustaviti svoje pisave.
Čislati koga ljubimo, zlate besede!
Prijatelj, jaz čislana, postu jem Vas, a baš zato ne morem izpolniti česar želite. Dobro, prav dobro poznavam Vas, a vendar premalo. Zaželjeno imava še vedno čas obuditi v živenji; kolo časa hrani mordla i to Vašo željo za pripel j a vati jo na dan. A ostanite ml zbog tega vse jedno prijatelj, da, še iskreneji mi postanite če iskneneje morete ml bit. —
Kar pa mene zadeva, smete računiti na, moje prijateljstvo, dokle bode nehalo biti moje nesrečno srce. Ono je vže tako ustvarjeno, da v katero ko bo spremembo živenja — če pride kedaj do kake spnmembe — bode hrepenevalo po en pravi prijatelj in zaupnik. In če VI, in edini Vi ga bote prav umevali, je mi treba mu iskati boljšega tolažnika in prijatelja kakor ste Vi? Da bi jaz kedaj postaia «ponpsna» gospa, ter bi svoje srce le je d ne mu posvetila, prijatelj, od kar morem jaz soditi, to se nikdar ne bo zgodilo. Srce bilo je vže le je dnem u posvečeno, in da si je bilo hudo odvrgneno in sedaj sopet osamljeno tužno vzdihava,  zapustilo je ono ognjeno sveto moč ljubezni v  ono  svetišče,  kamor
LETNIK II.                        .              ŽENSKI   SVET                                     STRAN 81.
je enkrat v rajski blagosti počivalo. Sipko moje zdravje pa, koje vsaki dan šibkcje postaja, mi daje upati, da postala ne bom nikedar gospa! Moj dom, moj pravi dom sreče nej na temu svetu. Zato po svojem pravem domu v eno mer hrepenim, po domu mira, ljubezni in blagosti. In da, to hrepenenje mili bože hče mi izpolniti, čutim po svojih fizičnih in moraličnih močij. Srce pa prijatelj, srce človeka ki vedno gleda v daljno bodočnost, ki globoko občuti in premišljava, tako srce se rediko kedaj moti.
Kaj pa učinjajo moje poslani Vami pesmi? Ste ju vže ozdraveli? Izdelala sem vže spet šestero dlnugih koje ne moreim jih ohraniti p redno ne vem so-li dobre ali ne. Zategadelj Vami jih bom še ta teden poslala v pregled in popravo. Popra vi jite je potem se ve kadar Vam ljubo! —
Kako sem kaj vesela pomladi mi uprašate? Jaz ne vem od kot prihaja da mi letos pomlad nič, prav nič ne more razveseliti. Najbrž izvira iz tega ker letos boleliavam in zato tudi vedno nejevoljna sem. Druga leta, kako semi se veselila nad tičjevo in eukovo petje, da sem žvižgaje poskušala jih posnemati, kako mila mi je bila lunina svetloba, kako mi je prša umirilo pomladno zrakovje. Letos semi slepa in gljuha za vse čarovnosti prirode! —
H koncu še nekaj. Vsa pisma, koje ste mi dbsle pisali, prijela sem jih vedno ob 11 zjutra, kar mi je tudi ljubo prejeti Vaša pisma ob istem času ker takrat nej brata doma. Zadnje Vlaše pa prijela sem jo ob osmih zjutra in malo je manjkalo,   da  jo   ni  pismonošai bratu   izročil.
Prijatelj, jaz še misliti ne smerni na boj, koji bi nastal meju hrata i meni na dan, ko bi izvedel da si dopisavam s kakim človekom, in to se zaradi slovenskega blagostanja. On noče, in to po nobenej sili da bi jaz bila Slovenka in dela da bi mogel pomoriti kar je s plemenitega semena z mojega srca puhtelo. Oh! zakaj nemam i jaz teko blagega brata kot Vi sestro, da bi se liazVeselil nad mojo veselje, da bi z ljubeznijo ozdravil bolno mi srce? •— Okrevala bi gotovo'; ko bi dana mojemu srcu prosta volja ljubiti slovensko narodnost in poezijo, a najhujega sovražnika te bolezni čuva. vedno z najmogočnejšim orožjem zaničevanja! pri meni.
Prijatelj, kar pišem Vam o svojomi bratu naj živa duša ne izve; on jo moj brat; on nadomiestuje mi očeta, zato morami podložna biti. In rada hčem mu vsem biti, a v tem mi nej mogoče. Zanašam se tedaj na Vašo molčljivdst, ker nariijo se zanašati ste mi sami zagotovili da smem'.
Pozdravite mi ljubo dobro svojo sestro, poseben pozdrav sprejmite pa Vi
od Svoje Pavline.
Kedaj izide «Zorina» priloga?
10.
Gorica 27/5 1875. Mil prijatelj!
Upam, da Vas .ne bo iznenadilo pošiljatev mojih pesen, upajo da ste sprejeli moje zadnje pismo koje je Vaimi vže javilo to bodočo o meni napravljeno Vam nadlego. —
Dobri prijatelj! ne prestrašite se obilih pogreškov koji skrivajo se v mojih pesmih in koji, žalibog, so meni še neznani.
Bodite mi ojstri a vendar mlilostljivi sodnik, in pri slednjem pogrešku,, ki bi bil litel Vas razjeziti, naj up Vas potolaži, da, če tudi je Vaša učenka še jako nezmožna, goji pa vendar trdo voljo se potruditi za jih s časom popolnoma iznebiti. Pišite mi kmalu in obilo.
Da ste mi zdravi!                                                                            Vam hvaležna
Pavlina.
STRAN 82.                                     ŽENSKI  SVET                                        LETNIK H.
GABRI] AN IN ŠEMBILIJA. (Dr.ivan Lah.)
Povest o močnem vitezu Gabrijaiiu in lepi devici   Sembiliji,   kakor  jo  je   napisal   otec   Remigij iz reda malih bratov na svetem otoku Lakijanu, kjer se je godila ta povest).
X.
on videl je le cilj, ta sveti kraj,
Po težkih potih neizhojenih,
po tujih krajih neobljudenih,
po  skalnih zemljah  neobdelanih
valila se je vojska križarska
kot reka,  ki se vanjo zlivajo
potoki gorski, dia v mogočen tok
vode se zbirajo in prek bregov
z deročo silo vse  poplavljajo,
da prek jezov v doline derejo,
kjer vodi jih preteči šum valov:
kako so čete vkup se zbirale
v  poljane jasne se prek gor in rek,
skoz gozde  šumne   prek   višav,   planin
v doline mračne brez poti in cest,
naprej  v  neznane kraje milimo most   .
gradov in starih razvalin. Vsak dan
rez  plan jih  solnce je pozdravljalo,
ki je  prihajalo iz onih dalj,
kjer knaJj  sveta je živel nekedaj
in šel je v smrt, da grešni narod svoj
odrešil   je,   odprl   sveti  raj
in  vsem, ljudem, prinesel blagoslov.
Rudeče solnce   tam je vstajajo
in  vse nebo okrog obžairjalo,
ko  da  rodilo  se  je  iz  krvi
prelite taim od rok nevemikov.
Vsak dan so na kolenih križarji
rudeče solnce  to  pozdravljali
v molitvi jutranji in šli' naprej
od pesmih bojnih so navdušeni,
in vedno bolj so se mu bližali...
Od hoje bili so utrujeni,
trpeli žejo so in lakoto,
zvečer na zemlji so polegaili
in v težkih mukah so umirali.
Viharji  so njih pota spremljali,
vetrovi dež so jim prinašali,
tullila burja je skoz temno noč
in sneg pokrivali zemljo na okrog.
In vendar niso obupavali,
naprej so šli udano trumama
tja proti solncu, ki jih z daleka
vsak dan  rudeče je pozdravljalo.
Med njimi šel je križar Gabrijan
obdan od sanj, ki so ga spremljale
na poti dolgi, da ni čutil več
ne žeje, lakote, ne ttrudnosti,
ki druge je premagala, ker zanj
ni bilo poti, dneva, ne noči;
kjer zdaj kraljujejo noverniki,
ki čakajo, da vojska pri val i
se križarska, ki stre njih sile v prah.
Tako so šli. Na konjih vitezi
bandera so visoka dvigali
in vžigali pogum, in Gabrijan
je gledal viteze in mislil je
na. čas, ko se povspue ob njih na zid
o bi it s krvjo in boj bo dokončan
in zmage dan napočili bo... Takral
bo vitez Gabrijan. In spomnil se
h' kraja daljnega: Tam stari grad
ves zlat pokazal se je iz vrtov
in grajski vrt ob njem. In dvoje brc/.
Skoz les šelest je vefl dreves in zdaj
zazibal  veter veje je in taim,
kjer hram je grajski onstran rož,
stopila je  iz  vrat Šembilija,
vsa lepa bela kakor lilija.
in gre čez vrl tako potihomia,
počasi, lahno kot pomladni sen.
Jesen na vrtu je zavladala.
in ozia stopa vsa začudena,
kot da bi nekaj tu pogrešala,
in išče z neverjetnimi očmi
po giredlah rož, ki več jih ni, naprej
gre v senco vej pod hrezice ih zdaj —
vzdihljaj težak. Oj, kje si, maj! Tako
obstala je in dolgo gledala.
iz vrta v svet. In videl Gabrijan
je dobro vse in skrito solzo je
obrisal iz oči in šel  naprej.
Tako prišli so k morju križarji,
kjer ladje že so nanje čakale
in vanje so stopili križarji,
razpeli jadra  in odpluli  so.
Na merje širno so odplavali
in zemljo iz daljav  pozdravljali,
in ladje nesle so jih prek valov
v svet nov nasproti solncu rdečemu,
kjer zemlja sveta jutranja leži,
in solnce vsak dan tam je vzhajalo
in iz daljave jih pozdravljalo
in širno morje je ob zarja! o
in bolj  in bolj so se mu bližali.
Na krovu stal je križair Gabrijan
in dan pozdravljal daljni pred seboj,
ki bo oznanjal  boj  in konec sanj,
LETNIKI!.'                                       ŽENsKi   ŠVET                                     STRAN.83.
ko meč njegov bo delal čudeže
in vrh zidov zastava vzplapola,
junaško  zmagoslavno  znamenje,
in boj  junakov  dokonča.  Tako
so pluLe laidje daleč od bregov —
in gliej, oblaki so zgrnili se
od vseh strani in megle krog in krog —
obzorje  jasno  zatemnile  so,
oblak nebeški zginil je z višav,
mrakovi so pokrili vse; iz daljav
je gi'om pretresal mrak in blisk znad vod
je vžigal zrak in klical je prihod
viharja strašnega in kazal  pot
na ladje križarske: nastal je šum
in hrum in boj valov in jamborov,
škripanje škripcev, pokanje brodov
in vdar na vdar valovi butali
oli ladje so in zadivjal vihar
prek njih z vetrovi je peklenskimi,
kot d«i bori se pekla poglavar
nasproti vojski križarski: v gore
valovi  so  se  nakopičili
in laidje na grebenih dvigali
in švigali spod njih in hipoma
metali jih tja v brezna morskih vod,
in tam z vodami jih zalivali
in vsepovsod krohot in stok in jok,
vetrovi so rjoveli, vriskali,
in piskali v valovih satansko,
plesali in smejali se, kot da
je vse, kar v peklu je še skritega,
prišlo na svet, da sred valov morja
uniči ladje križarske. Tako
divjal  vihar je dan in dve noči
in ladje je raznese! prek voda
na vse strani in nekaj njih čez dan
zaimjan spet čakali so vitezi;
pogreznile so se in križarji
čez morsko plan so mrtvi plavali
tja v ono stran, kjer solncc vzhajalo
je dan na dan in jih pozdravljalo...
lta.zpeiti  jadra, so  in  jadrali
naprej   in  spet sijalo solnce je
kol  prej  in prek valov pomirjenih
glasilu, se je pesem križarska.
Na. ladji  stal je  križar Gabrijan
in gledal jadra, ki so plavala.
na, vzhodno stran.  In glej, lani ptički
leteli sta in obletavali                          [dve
ladjevje   križarjev,   znan i 1 ki   dve,
ki sta  Rešitev jim naznanjali —
in iz daljav so že svetili se
bregovi skalnati in že pozdrav
glasil se je iz  ladij  križarskih,
odmeval je kot klic grobov iz njih,
ki srečno smrti so ušli valov
razburjenih. Tako pristale so
v  deželi  sveti  ladje  križarske,
in izstopili so na sveta tla
najprej junaški stari vitezi
z ziastaivami, ki drugič že prišli
n;ai boj so viteški z ne verniki;
za njiimi mladih čet poveljniki,
ki prvič so prišli na sveta tla,
da v boju hrabremi se izkažejo.
Za njimi čete so prihajale
nia morski breg. In stairi križarji
popadali na tla so kamnata,
poljubljali so sveto zemljo to
in glasno zahvalili so Boga,
da rešil jih je vseh nevarnosti
in dal jim1 doživeti srečni dan,
ko dokončana pot je daleka,
in pride boj; in mladi vitezi
so na kolenih srečni plakali,
in sveto zemljo so poljubljali
in jo z molitvami pozdravljali.
Za njimi čete hrabrih križarjev
klečale so in so se klanjale,
v orožju vse za boj pripravljene,
in dvigale so križa znamenje
visoko nad seboj. In Gabrijan
med njimi klečal je zahvaljujoč
Boga zai dar velike milosti
in za pomoč, da je presta!  vihar
in stopil na to zemljo zmučeno,
da bo boril se za, svobodo nje,
za vero sveto in za kraje vse,
kjer hodil  je Zveličan- usmiljeni,
ki grehe' je odpuščal grešnikom
in delal je velike čudeže,
pomagal bednim in nesrečnikom
in   umrl  tam na strašni  Golgati,
da nas odrešil smrti večne je                 •
in pot odprti v sveti pa nad i ž.
In za.viluali v solncu  prapori
nad vrstairnl so križarjev. Naprej
so čete šle na pot; mied skalami,
bodic jem,  trnjem  lezli  so  navzgor,
da mesto sveto bi zagledali —¦
a, daleč bil je še Jeruzalem.
Obžgiana je bila od solnca plan
prostrana, 'mrtva, in neznana vsem,
puščava brez studenca, rek; povsod
le skalni breg, brez gozdov in dreves
in pota prek in čez, kjer prejšnji čas
hodili so pastirji romarji
v dežele jutranje, In križarji
ŠTftAN 84.
ŽENSKI   SVET
LETNIK II.
so šli naprej. In minogi padali
od žeje so, omagovali so,
umirali in z gričev skalnatih
so se ozirali po krajih teh
obljubljenih, ki slišali o njih
so v mladih dmeh in v svetih pridigali,
iii   zdaj  v njih  vladajo neverniki
in slavni sveti križ zatirajo.
In solnce rdeče jih vabilo je
vsak dan in zvesto jih pozdravljalo,
kot da je blagoslavljalo prihod
mogočnih križarjev in ves svoj žaa"
razlivalo  nad  vojsko  križairsko
in pozno na večer zahajalo...
A v noči, ko ležali so na tleh
im pili roso s skal razpaljeinih,
zaslišali glasove  so zveri
razjarjenih, ki dvigale so se
iz svojih gnezd na. lov in sred mirakov
so gladne po puščavah begaile,
d|a našle plena bi za zarod svoj.
Cel roj se dvignil je rjoveč iz tal
in gnal se skozi noč oznanjujoč
pogin in smrt, po vsej pokrajini
odmev glasov je polnil nočno temo
in bližal se šatorom križarskimi — in zginjal kakor mrak strahov. Tako so nočevaili križarji. Vso noč so prvie zore trudni čakali in vstajali ob svitu jutranjem in šli naprej v pekoči solnčni dan. In Gabrijan tako je nočeva! na trdih tleh in sanjal sami s seboj o tistih dneh, ko boj bo dokončan in vračali se hodo križarji nazaj od zmag ovenčani. Vso noč prespal je v sanjah, da ni čul zveri, rjovečih prek planjav, in vldiel je le sveto imesto v zai-ji jutranji. Tako so šli v puščavi križarji iai mestu svetemu se bližali, in iz višav planili nanje so sovražniki in boj  krvav nastal je krog in krog, zakril obok neba se je s puščicami in vsipale so nove množice se od povsod, kot rastle bi iz tal; in padali so križarji, le mali broj boril se jiei obdan od čet sovražnikov.
(Nadaljevanje.)
Pripovedka, (Utva.)
© ® © ©
V deželi bajni,   tam,   kamor nihče  ne pozna  ne pota  in  ne   ceste, tam, kjer kamen ni kamen, ampak je kamen pogača, živi dična kraljična.
Ta kraljična je lepa kakor rožni cvet in mila kakor solčni žarek. Odeua jo kraljevski plašč, nogi ji Učita v zlatih šolničkih, na glaui ima krono. Ta krona pa ni od zlata in dragih kamenov, kakor so krone drugih navadnih kraljev in carjev, ampak je trnjeva. Namesto dragih kamenov in biserov so na njej krvave kaplje. In ima to lastnost ta trnjeva krona, da vselej, kadarkoli je kak podložnik te kraljične v stiskah in nadlogah, oživijo krvave kaplje na kroni, se ločijo od trnjev in polzijo lepi kraljični po lepem licu. In tedaj ukaže kraljična svojim ministrom in svetovalcem, naj poiščejo in nemudoma pripeljejo pred njo onega, ki je v nadlogi in trpljenju, da mu po svoji kraljevski moči pomaga. Ko se to zgodi, se krvave kaplje na kroni posuše in kraljičin obraz je zopet bel in svetal kakor samo solnce.
A ta dežela je bajna, in kamen tam ni kamen,   ampak je kamen po-gača in nihče ne pozna tja ne pota ne ceste.
i
© © © ® ®
LEtNIKSli.                                   ŽENSKI   SVET                                  STKAN 8l
Naše smernice. (Mara k.)
Ženska je zaostala za moškim takrat, ko se je primitivna prvotna družba povzpela do civilizacije, ko se je duševnost človeka razvila toliko, da je začel raziskovati naravne sile, analizirati sebe, ko si je pričel dajati vprašanja in probleme in ustvarjati umetnost. Tu so se javile naravne zmožnosti, ki so določile delovni krog moškemu, to je delo v zunanjem svetu, in delovni krog ženski, to je materinstvo in dom. Pri tem svojem delu pa je ženska doživljala v vseh časih poniževanja in podcenjevanja. Njena globoka čuvstvenost je šibkost, njena skrb in natančnost v podrobnostih jo dela malenkostno in vsakdanjo, tako, da je indiferentna za kaj višjega in ostane celo svoje življenje nepoboljšljiv filister. V resnici se nam vidi tako, vendar ne smemo ceniti tega šele potem, ko je že izobličeno po vzgoji in zunanjih vplivih, ampak na zmožnost kot tako, dano od narave. Vzgoja je pokvarila žensko, ker se pri vzgoji niso ozirali na njeno duševnost in nagnjenja, ampak so iz gojenke oblikovali ono žensko, ki je tu za naslado in se da obenem prav praktičnoi uporabiti, da napravi moškemu komodno življenje. Na razvoj razuma niso polagali važnosti, pač pa so ji gojili pretirano čustveno stran, kar je pospeševalo razdražljivost živcev in fantazijo, torej nekaj nezdravega. Zato je ženska zelo dovzetna za praznoverja in religijo in brez tega skoraj ne more živeti, ker bi bila njena notranjost prazna. Učili je niso nikdar delati z razumom in spoznavati pojave praktičnega življenja. Vse, kar ne vpliva na čuvstva, ji je zato tuje in je ne gane. Vzgoja pa je direktna in indirektna, to je ona, ki je pod vplivi družabnih razmer. Danes je moški z vsemi svojimi silami usmerjen v zunanje življenje, ker spoznava, da blagostanje posameznika in družine zavisi dosti več od družabnega sistema kakor pa od lastnosti in dejanj poedincev. To ga odtujuje domačemu krogu, kjer ostaja žena nevedna, brez razumevanja in se čuti zapuščeno in nevpoštevano. Zraven tega pa se vse njeno delo v hiši in pri otrocih smatra kot delo brez duše in kot nekaj, ki za človeštvo nima nič višjega in je zgolj skrb za samoohrano. Materinstvo, ki ji je najsvetejše, se pojmi kot nekaj, kar ima človek skupno z živaljo, moško delo pa kot nekaj, kar dviguje človeka nad žival.
Vendar pa je ženska sledila vsem časom pasivno s čuvstvom in razumom in njena produktivna sila se je razvijala in koncentrirala in dvigala človeka do iste višine nad žival kakor znanost, umetnost in literatura. Razlika del kot takih je le, da je produktivna energija in hotenje ženske individualno, osebno človeško, moški pa je izročen javnosti, njegova produktivna energija je splošno človeška. Ženska je zaposlena z razvojem posameznega do njegove zrelostne dobe in v tem času mu da prve oblike in prve kali vsega najboljšega, kar zmore, in ne zagreši nad njim, ker prešinja vse njeno hotenje in stremljenje materinska ljubezen. Delo moškega je, da ustvarja ideje in stavi človeku meje z zakoni, mu ustvarja
STRAN 86.                                 ŽENSKI   ŠVEf                                   LEtNJR H.
užitke in tako eksperimentira ž njim nadalje. Od moškega sprejema ženska in   daje  potem   svojemu naraščaju  v obliki, ki je otrokovi duši dostopna.
Da je že narava tako določila, nam kažejo psihološke zmožnosti in nagnjenja obeh. Ženska teži na dom, ki ji daje mnogolične, konkretne naloge, njena duševnost pa se izzivi v otrocih. Težnja po vsem tem je tako velika, da zamore dati sleherni le delovanje v tej smeri notranjega zadoščenja in miru. Lahko pa je šele poleg tega ženska usmerjena kam drugam, ako ima prirojene zmožnosti, ker vsaka sila, ki je v človeku, potrpežljivosti in marljivosti in vse to ji je lahko, če je plačilo ljubezen, ki je višek njenega bitja. Vsaka ženska lahko ljubi, le to je, da so težnje potrpežljivosti in marljivosti in vse to ji je lahko, če je plačilo ljubezen, njenih čuvstev individualno različne in morda ne najdejo v gotovih momentih njenega življenja vsled nepravilnih zunanjih vplivov pripadajočega in sigurnega prijemališča. Potem je prisiljena, da se zateče drugam in njeno pravo bistvo se koncentrira z vsemi prihranjenimi silami v kakem drugem delokrogu. Njej pa ostane občutek, da je nekaj enostranskega in njeno delo ji ne gre ne do višine in ne do dna. Vse dobre lastnosti in zmožnosti, ki odlikujejo žensko v javnem delu, so zlitina njenih pravih notranjih teženj, katerim je s svojo voljo dala smernice. Tu bi razlikovali one, ki delajo iz gmotne potrebe, in delo, ki jim je le gola dolžnost, jih duševno mori. Potem soi one, ki delajo iz ambicije in najdejo zato tudi več zadoščenja. V enem in drugem slučaju pa je, da ženska bolj rabi delo, kakor pa rabi delo njo.
To današnje feministke prezirajo. Mislijo, da je namen njihovega bitja le. slučajen in na tej zmoti temelji zloraba njihovih moči, na tem so si postavile ideal človeške enakosti. V svoj zagovor trdijo, da je v zadnjem času ženska produkcija znatno narasla in da razvijajoče se ženske sile počasi izenačujejo obstoječo razliko med žensko in moškim. Motijo se. Prav tako so zrastle intelektualne zmožnosti moškega in proporcijonalnost se v bistvu ni prav nič spremenila. Ženska črpa po svojih zmožnostih le večje ali manjše obresti iz rastočega kapitala, ki ga ustvarja moška sila. Nespametno je ponujati svoje delci nekje, kjer zamore nuditi kdo drugi kaj več. In bi morda trdile feministke, da trpi ženska mnogo krivic, ker je v družbi vodilna moč moški, in bi bilo potrebno, da si ženska izvojuje dostop na taka mesta, kjer bi potem delovala iz ženskih vidikov. Navajajo njeno prožnost, iznajdljivost, njen politični talent in uvaževanje podrobnosti, ki jih zna uspešno uporabljati. Vse to pa pride v vpoštev, dokler je njen delokrog ozek. Izven svojega osebnega okrožja je površna in nepremišljena, nima inicijative, ne zna vplivati, moč in nasilje ji ubijata besedo. S priznanjem vsega tega pa ni treba, da vračamo žensko na ono stališče, ki ji prikrajšuje človeško dostojanstvo, treba je le priznanja vrednosti ženskega dela napram moškemu delu in sicer tam, kjer je oddelila narava, ki je dala tudi sposobnosti. Kar pa tu ni danes v redu, je kriva napačna vzgoja in socialne razmere in vsaka borba v drugi smeri je brezuspešna.
LETNIK II.                                       ŽENSKI  SVET                                      STRAN   87
JUGOSLOVENSKE UMETNICE
MILA   ŠARIČ-VARDJANOVA
je absolvirala na Dunaju pedagogij, potem pa dramatično šolo. Nastopila je najprej kol mladostna sentimenfalka na nemškem odru, po vojni pa so jo angažirali v Ljubljani, kjer je že po prvih nastopih tekmovala z ruliniranimi prvimi igralkami. Največje uspehe je dosegla v klasičnih dramah (Porcija, Desdemona, Ofelija, Marija Sluarl); pa tudi v modernih psiholoških delih so njene kreacije prvovrstne (Čehov, Doslojevski, Ogrizovič, Vojnovič, Wied, Strindberg ild.). - Ljubljansko občinstvo jo je videlo prvič kol Mjcljo v „Gospej Dulski" od Gabrijele Zapolske. Kmalu zalem je nastopila v Jiraskovi „La-lerni", kjer je v vlogi knežne pokazala toliko simpaličnosli in čuvstvenosli, da je mahoma poslala ljubljenka vseh onih, ki imajo zmisel za plemenito umelnost. - Mila Saričeva je po besedah priznanih kritikov pravi dramatični talent. Njeni igri se pozna visoka inteligenca, dobra vzgoja, plemenit okus in globoko pojmovanje umetnosti. Na odru ni nikoli komedijantka, življenjsko pot svojih junakinj doživlja z vso resničnostjo in jo izraža z visokim estetsko umerjenim čutom.
Njena pojava na odru je izredno simpatična: mala, gra-cijozna postavica, nežen obrazek z globokim temnim pogledom, topel mezzosopranski glas.
Z živo žensko prisrčnostjo in s pravim umetniškim zanosom osvoji gledalca, čeprav predstavlja morda najzoper-nejšo žensko osebo.
Dasi še mlada, je vendar pogledala globoko v življenje: dva meseca pred njenim rojstvom je umrl oče, hrvalski major; v vojni sla ji padla oba brata; skupno z žalujočo materjo, rodom Slovenko, je prenašala udarce usode. V krogu ljubljenega moža in dveh nežnih otročičev ler na gledališkem odru pa ji odkriva življenje tudi solnčne strani. Dasi ji malerinsivo in gospodinjstvo nalagata težko življenjsko nalogo, ima vendar njena globoko čuteča ženska duša moč, da se harmonično izživlja v lihem domu in na javni pozornici.
DDDD
STRAN 88.
ŽENSKI   SVET
LETNIK II.
Pred durmi. (Mirjam)
Pred vrati smo stali, plahi otroci, in prisluškovali življenju, ki je vrelo in kipelo, odbijalo in vabilo, božalo in ubijalo tam zunaj nekje. Me, velika deteta, pa smo stale pred vrati, pred vhodom v življenje... Čakale smo, kdaj se razdele, da planemo v svet, valovom v naročje. Življenje je pelo in klicalo z opojnim glasom siren, ki je segal preko samostanskega ozidja; z glasom, ki je živel v globočini strogih sivih oči naše prefektinje.
Takrat smo sanjale o vsem, kar je bilo lepega in mamljivega, o idealih in ljubezni, le o trpljenju nismo sanjale. Naše sanje so bile čisto otroške, lepe in čiste, da se je vsaki misli videlo prav do dna. — Radovedne smo bile in rade bi bile pogledale v oko bodočnosti, rade bi bile poslušale utripe življenja, 'ki je udarjalo, tožilo in pljuskalo do našega ozidja; le pri nas ni bilo še življenja, temveč en sam dolg razkošen sen; nismo poznale sveta in trpljenja niti slutile ne.
Vsaka je imela svojega Romea, kateremu je pisarila pisma, vsaka svojega trubadurja, ki ji je koval pesmi in ustvarjal prekrasne načrte za bodočnost v oblake. Njuna ljubezen se jima je dozdevala tako silna in velika, da sta se upala z njo prehoditi ves svet, prejadrati vsa morja, vse dneve in noči brez solnca in zvezd. Sama sebi sta se zdela velikanska junaka. Tako smo se ljubili brez sestankov in poljubov, brez strasti in pijanosti, tiha in pobožna ljubezen je tlela v naših mladih dušah, ljubezen zarje in mladega jutra.
Vsaka tretja je pisala verze; kakšne — naša.stvar, saj niso bile za kritike. Rinka in Fani sta igrali vsak večer, predno smo se spravile v posteljo, pajace; če nas je zalotila in oštela prefekta, kaj za to! Malo kislo in skesano smo nategnile obraze, pa je šlo dalje. Marija je bila neizčrpen zaklad smeha: za vsako stvar je imela svoj posebni izraz, za vsak dogodek svoj dovtip in humoristično pesem. Oh, in naše pesmice! Kako mehanholične so bile! Sami sivi oblaki, sprehajajoči se v večernih polmrakih, sama jesenska turobnost. O pomladi ponavadi nismo pisale, ker je bil malo prej pust, pozneje Velika noč in skrb za poletne obleke. Gita je sanjala o morju in zakletih devojkah, Vida o gorah in o svojem junaku umetniku, ki baje nosi dolge lase, široko, črno kravato in ponošeno obleko. Svetka je mazala z akvareli nageljčke in vrtnice ter se primerjala najmanj Michelangelu. Nekatere smo bile pobožne, druge pa obratno in v tem je bila največkrat naša sporna točka. A vse smo komaj čakale, da poletimo življenju v naročje.
In poletele smo. — Par mesecev — ne let! —¦ kasneje smo se srečavali metulji z opaljenimi krili in vse smo želele v kraljestvo sanj, nazaj v našo idilno mladost. — Vera, se spominjaš onega večera? Plakali sva in groza naju je bilo nečesa daljnega, morečega in tlačečega. Prišla sem k tebi iskat tolažbe, ali bila si sama še bolj strta nego jaz. — Kakor na pozorišču sva bili: zavesa se je dvignila — vloge pa nisva znali. Trpeti je trebalo, a nisva ne poznali, ne umeli izraza trpljenje. Dolgo v noč sva plakali, a samo v duši, oko je suho in široko odprto zrlo v temno daljavo, zunaj po
LETNIK II.                                   ŽENSKI SVET                                   STRAN 89.
ulici se je prelivalo živahno vrvenje, na nasprotni strani se je oglašal klavir; neznana roka je igrala Verdijevo pogrebno koračnico. Morda je bil zgolj slučaj, morda resnična slutnja: midve sva pokopavali mladost, ideale, vse, kar je bilo lepega in sladkega v duši in stopili sva na novo pot prevar in razočaranj, boja in ubijanja. — Tako sva praznovali vhod v — življenje.
Kako je danes tebi, Vera, moja sotrpinka, kje si ti, sentimentalna Mirijam, kje razposajena Darinka? Kaj je s teboj, Iva, ki si že takrat čutila v sebi ženo, ali te je ubilo življenje, ali so popolnoma štrli tvoje srce, hrepeneče po ognju in velikodušni ljubezni? Iva, sestra, zakaj so te ubili? Prav kakor Zmagico so te izvabili iz naše tihe sreče, iz sanj, u surovi boj življenja; zato so te štrli, zato so vaju ubili, ker sta bili otroka, ker vaju je zamamil divji utrip življenja, ker vaju je oslepila svetloba. Otroka, kako so vaju uničili, kako so opustošili našo mladost, koliko solza so iztrgali našim očem! In danes tožimo, prezgodaj dozorele. — Samo enkrat bi še hotela biti z vami vsemi, da bi se potopila v nekdanji razkošni sen, da bi se zasmejala prav od srca in spet ko nekdaj poslušala ples in pesem življenja za priprtimi vrati. Ali tudi ko bi prišle, nekdanjih dni in sanj bi ne bilo več; v dušah se je nam razpasel mah in vsako pomlad iščem zelenja, da bi okrasila svoj opustošeni dom.
© © © ©
Pesme  Ive Rod.
HI.
U zelenoj doli            kad je kogod sluša
jedna plica mala        zaboli ga duša.
čarno zapevala —
„„,,..    .   ,.         Spuštaju se senc
sve od ljule boli.          v       '
s visi nevidjene;
Culi su je ljudi,          ona peva čvršee
pa se začudili,            danku na rastanku,
kako glasič mili          a na kljunu lanku
tešku tugu budi:         kaplja krvi dršče...
© © © ©
Na gori.
(Vera Albrechtova)
Na gori sem stala :                            A zemlja je gorela
ljudje so se vračali,                           v enem samem škrlali.
težko sključeni moški z motiko,          O, da se mi je do neba pognali,
dekleta so se v bokih zibala ...          in tem bednim, mračnim,
Na gori sem stala,                             sključenim, lačnim,
ob mojem vznožju tovarna                  rdečo zarjo od vzhoda na zapad pripeli,
v večernem soncu kot kri je rdela.     in ves ta soj,
Črna krdela,                                      tega večera skrivnost,
kot mravelj živa cesla                        bolest in radost
iz tovarne do mesta...                       v en sam trenutek zajeli!
© ©© ©
STRAN 90.                                ŽENSKI   SVET                                     LETNIK II.
O surovosti (Jakob Soklič.)
Grobna svetovna vojna je silno razširila surovost, falibog, tudi med našim narodom. Toliko surovosti kot sedaj še ni bilo izlepa med nami. Le poglejte: surovost na cesti, v gostilni, na vlaku, doma v družini — vsepovsod ta grda surovost. Nezmerno pijančevanje, ostudno preklinjanje, umazano govorjenje, pretep — vse te cvetkt je pognala surovost na naši gredi. Pri vsem tem najbolj žalostno je pa to, da se surovost v vseh svojili oblikah tako zelo ka\e pri — Otrocih. O poldorasli mladini — raje molčimo! Stopi na cesto! Kaj boš videla, mati? Sredi ceste otrošl:i pretep, kamen v roki tvojega sinčka, slišala boš preklinjevanje in tako govorjenje, da se Bog usmili. In če stopiš celo v šolo: tudi v tem svetem kraju bo tvoje bistro oko zapazilo surovo vedenje do součencev in učitelja.
Lani se je ,. Prerod" — list za moralno povzdigo našega ljudstva — povpraševal po v\rokih le sedanje surovosti in je iskal z^dravila \oper njo. Zdi se mi, da je iskanje vzi-oka in zdravila čisto nepotrebno. Kdor količkaj opazuje in razmišlja, bo hitro spo^ia!: Največji vzrok tej grozni surovosti med mladino je slaba in napačna domača vzgoja. Kaj pomaga vse lepa beseda v šoli in cerkvi — {oper domačo vzgojo ga ni zdravila! V premislek samo to:
Pridejo malčki prvič v šolo. Kaj vidiš? Dosti otrok nima najenostavnejših pojmov o Bogu in veri, kar bi blatilo mlado srce in oplemenitilo dušo; pa glej ga, spaka ! Med odmorom čnješ, kako zakolne deček šestih let. In kako je zaklel! Ne morda Itako malo kletev, krepko je  zaklel Boga italijansko,   pa še pridal hrvatsko prestavo l —• Kaj bi rekla ti, mati,  na to ?
Pritoževala se je mati nad svojim sinčkom, da je neubogljiv, nemaren za šolo. len za delo, da preklinja in ne vem, kaj še vse. Pa sem jo vprašal: „Ali ga nič ne posvarite? Saj ni videti otrok tako slao !" In kako je odgovorila mati: „Oh, saj ga umerjam. Tako kričim nad njim, da pol vasi čuje, Pa še ^akolnem ga — pa vse skupaj nič ne pomaga." Ste jo culi, mater!
Jurček je materi ukradel liro. Za kazen ga je mati zaprla v svinjak.
Jelica pa ni napravila naloge in je bila z^aprta. Doma je pa grmelo, pa ne na Jelico, nad ubogo učiteljico se je grom razsul; Boga zahvali, učiteljica, da nisi čuta teh litanij! Deklica, doma temeljito poučena, je pa povedala drugič kar v šoli jasno in glasno: „Ko mi boste rezali kruha, me boste zapirali; zdaj pa ne!"
In kaj sem videl v istrski vasi! Pri ognju je sedela družina: oče. mati in otroci. Na mizi je pa stala steklenica slivovke. Vsi so pili. Tudi otroci. Pa ta je stara! Začudil sem se pa, ko sem videl, da je mati vzpela ^lico in otroku v zibelki, ki se je ta hip prebudil, ^ (lico dajala zganja. „Da bo hitro naz^aj z^aspal!" In ravno tista mati se je toUkokral jokala nad pijanostjo svojega mo^a in svojega najstarejšega sina.
Tu, matere, je vir surovosti! Doma napačen pouk, doma premalo vzgoje. Prava vzgojiteljica mora biti otroku mati.
Mali Zorko se je igral ^ dečki in se navadil v njihovi dru\bi kletvine. Prišel je domov in vpričo matere zaklel. — Dobra mati vzame malega na kolena in ga lepo pouči: „Zorko, pravila sem ti o ljubem Bogu, ki je vse ustvaril, ki nam da gorkega sobica, rahlega de\ja, ki je tebi dal dobrega očeta in dobro mamico. Tega Boga s: {daj zmerjal. Kakor da ga ne maraš več. Hitro ga prosi, da ti odpusti! Zakleti pa nikdar več!" Materi se je blestela solza v očesu in mali je jokal. Zaklel pa ni nikdar več. Mila, dobra, strbna materina beseda in njen lepi vzgled — to je obvarovalo Zorka na dobri in pravi poti, naredilo rj njega mladeniča, ki je materi v veselje in ponos.
Otrokovo srce je dobra njiva. Če seješ dobro seme, smeš upati na srečo otrokovo in svojo radost. Gorje pa, če seješ slabo!
Dosti je surovosti po naših domovih — zatirajmo jo, kjerkoli se pokafe1! Pri sebi najprej, potem pa { vso močjo pri deci —, našem upu.
® © ® ®
Otroci so prenovljeno stvarstvo bodočega človeštva.               (Schiller)
LETNIK II.                                      2ENSKI   SVET                                      STRAN 91.
IZ VEST J A
DRUŠTVEDA POROČILA
Žensko dobrodelno udruženje v Trstu.
Dobrodelni odsek. Društvene članice pri Sv. Ivanu so priredile čajanko v korist počitniški akciji za siromašno dfeco. Na. sporedu je bilo petje, ti'ra matični pitizorj in deklamacije. -Med pocdi-nimi točkami so članice servirale čaj in pecivo, ki je bilo povečini darovano. Pni-redlitev je imela vsestransko lep uspeli, ¦— Prisrčna hvala, vsem sodelovalcem in dobrotnikom! Odsek za r o č n a d el a je društvo otvorilo tudi v Ro.janu. V njem poučujejo 3 strokovne učiteljice: šivilja, čipka rica. in vezilja. Rojančanke se ga udeležujejo  v  častnem številu.
PO ŽENSKEM SVETU
Milka Grgurova, slavna srbska igralka, je umi'la ta mesec v Beogradu kot 841etna starka. Bila je tako navezana, na gledališče, da se je potem, ko ni mogla več na oder, nastanila v mali sobici na dvorišču beograjskega gledališča. Nastopala je kot glavna igralka v neštetih domačih in tujih komadih; a največ slave in simpatije pa si je pridobila v Vojnovičevi    »Smrti   majke    Jugovičev«.
Rodila se je 1, 1840. v Somboru. S IG leti se jei poročila z odličnim bogatašem; toda. kmalu se je pokazala velika razlika v čuvstvovanju obeh zakoncev. Ona,, vsa vneta za umetnost in poezijo, se pač ni mogla prilagoditi materialistični naravi soproga. Še pred letom se je zato mlada žena poslovila od moža in se vrnila k starišem. Nič ni hotela več slišati o ljubezni, pač pa se je posvetila, literarnimi študijam in je tudi sama pisala. A kmalu je stopila na oder: najprej v Vinkovcih, potem, v narodnem gledališču beograjskem, kjer si je tekom 401ctnega umetniškga udejstvo-vanja zaslužila ime «srbska Sara Bern-hardt». Ko je izpolnila 50 let, se je drugič poročila z nekim ruskim častnikom, s katerim je več let živela v naj prisrčne] -ši ljubezni in v najlepšem, duševnem soglasju. Tako je šele v poznih letih doživela ono tiho osebno srečo, ki ji ni bila dana v  mladosti.
Jugoslovansko gledališče slavi v po-kojnici umetnico prve vrste; dai bi ji bila, domovina obširnejša, bi bila njena slava svetovna.
Jubilej naše žene. Minuli mesec je preteklo trideset let, odkar so pokopali v Lj ubl jani Marijo M u r n i k o v o, narodno, kulturno in socialno probudi-teljico slovenskega ženstva. Bila je prva Slovenka, — dasi   ji   je bil   oče Čeh —
ki je stopila v j a v n o življenje, V tžaški čitalnici so jo poznali kot sijajno deklamatorico, Z ljubeznivo zgovornostjo je pridobivala Tržačanke za javno deli.vanje. Ko se je omožila v Ljubljano, je začela! tam, z vso vnemo prebujati Slovenke, ki so bile takrat vzgojene še v nemškem duhu. Kot fina in taktna žena je bila učiteljica, tedanje družbe in povzdignila je njen zunanji in notranji nivo. Prva je pokazala lepoto naših narodnih noš in vzbudila ljubezen in spoštovanje do rodnega jezika. Na.j-večjili zaslug pa si je pridobila na do-brotvorne.ni polju. Sirote in ubožci so jo ljubili kot mater. S tem pa, je položila temeljni kamen našim ženskim dobrodelnim akcijam.
Društvo «Bečji in materinski dom kraljice Marije» v Ljubljani je pokazalo na zadnjem občnem zboru krasne uspehe na polju dečje zaščite. Pod predsedstvom Forainje Tavčarjeve in pod vod-stvomi dr. M. Aimibrožiča je dom sprejel in negoval lepo število siromašne dece in mater. Vzdržuje se s prostovoljnimi prispevki in z dohodki društvenih prireditev. Tvrdke, ki so nabavljale potrebščine, so znatno popustile pri cenah in tako obogatile društveni inventar, katerega tvorijo zdravstveni predmeti, posteljnina, obleke za matere in deco ter mlečna kuhinja, ki začne v kratkem poslovati. Zavod je neprecenljive važnosti za napredek naroda z ozirom na veliko umrljivost dece do petega leta. Zato naj se tega zaveda zlasti ženstvo in naij podpira, zavod ob vsaki priliki.
Kongres za rešitev propadle žene in dece se je vršil pred kratkim1 v Milanu. Udeležili so se ga. priznani znanstveniki in zlasti ženstvo. Obravnavali so per-eče vprašanje prostitucije in položaj zanemarjene dece, ki je že v rani mladosti postavljena na, pot pogube. Predavateljice so grajale oblast in posameznike, ki brezbrižno zapirajo oči pred zijajočim moralnim brezdnom. V resoluciji poživljajo vlado in razne institucije, naj se z vso vnemo zavzamejo za odpravo tega zla, obenem so udeleženci započeli obširno propagando za žensko in dečjo zaščito.
Ženske v novem angleškem parlamentu.
Trideset jih je kandidiralo, izvojenih je bilo osem. Torej dosti; saj moramo upoštevati dejstvo, da so kandidirale na lastnem programu, ki je vseboval poleg pripadnosti k tej ali oni stranki tudi izrecno ženske zahteve. Prav po pravici trdijo zastopnice ženskih angleških organizacij,  da šele sedaj, pričenja    doba
STRAN 92.                                     ŽENSKI  SVET                                           LETNIK II.
ženskega političnega udejstvovanja in da je izključno moškega parlamenta za vseilej konec. Z veseljem ugotavljajo tudi to, da liri padajo poslanke vsem trem angleškim političnimi strankam, in jim bo torej tem lažje, zanesti zanimanje za, ženska vprašanja med najširše sloje. Delavska stranka ima zastopnice v Margareti Bonfield, Suzani Lavvrenee in Doroteji Jevvson, liberalna v gospeh VVitringham in Terrington, konservativna, pa v gospeh Astor, Philipson in vojvodinji Atholl,
Zastopnice delavske stranke delujejo v javnem življenju že dolgo časa in so si povsod znale pridobiti simpatij, so zelo nadarjene, izbomo poznajo socialno in politično življenje in ne utrudljivo pospešujejo družabni napredek. B o n d-f i 1 d o v a je najuglednejša ženska v delavski stranki in prva ženska, ki so ji poverili   vodstvo   zadružnega     kongresa.
Petnajst let stara je začela kot prodajalka v trgovini, je kmalu imela v organizaciji trgovskih nastavljenk vodilno besedo, in prav tako pozneje v delavski stranki. Je zelo prikupljiva, izborna govornica, duhovita, praktična, in so ji zajamčeni še veliki uspehi. ¦— Njena ožja sotrudnicai Suzana La\v renče je iz meščanske rodovine, izborno vzgojena. Prej je bila; v konservativni stranki, je pa leta 1911. prestopila v delavsko stranko, kjer se ji je obetalo učinkovitejše polje. Izvoljena je bila, v nekem londonskem delavskem okraju, kjer so stanovanjske razmere strašne. Upajo, da se bo prav posebno zanimala, za stanovanjsko vprašanje, za varstvo otrok, za zaščito žensk itd. Doroteja Jevvson je kandidirala proti nekemu bivšemu liberalnemu ministru in je prodrla. Tudi onai je iz meščanske rodovine, zelo na-obražena, izšolana, na univerzi v "Cama-bridge. Že zgodaj se je začela zanimati za socialna vprašanja in se je posvetila zlasti skrbstvu za uboge in organizaciji delavk.
Margareta Vvintringham je bila že v prejšnjem parlamentu dve leti preudarna in neustrašena zastopnica ženskih koristi in si je priborila priznanje vsega ženskega angleškega sveta. Njena tovarišica gospa Terrington je obljubila svojim volilkam, da se bo kar najbolj energično potegovala za ureditev najvažnejših ženskih zahtev.
Konservativka gospa Astor nosi naziv «mati parlamenta«, čeprav je še prav mlada. Imenujejo jo pa. tako, ker je bila ona prva ženska v angleškem, parlamentu. Pripravila je vse potrebno za parlamentarno žensko delovanje in ima že nekako tradicijo za seboj. Z njeno pomočjo se bodo nove tovaa-išice dosti hitreje vživele v parlamentarno življenje, kakor bi se sicer,
Gospa ilillon PTiilipsoh je prišla v parlament šele lansko pomlad in ni še imela, prilike, da bi pokazala svoje talente. Prej je bila znamenita igralka. Tretja konservativka in obenem edina ženska zastopnica. Škotske je vojvodinja Atholl. Na Škotskem je na glasu zlasti kot izredno pridna delavka na vzgojnem in socialnem polju. Sedanjih volitev so se udeležile ženske z dosti večjim zanimanjem, kakor pa prejšnjih. Seveda je pa baš vprašanje proste trgovine in zaščitne carine najbolj poseglo ravno v gospodinjsko vprašanje, in so se ženske že zato začele zanimati za, politiko. Volitve so žensko politično vzgojile. Na vsak način bo pokazal angleški parlament ojačenje političnega ženskega dela.
Berta Sutlnerjeva in Nobel. Alfred Nobel je bil švedski inženir. Izumil je di-namit, izdeloval nitroglieerin, iznašel je strelni gumij. Umrl je koncem 19. stoletja in je zapustil oporoko, katera je gotovo med najpomembnejišimi, kar jih je kdaj napravil kak zasebnik. V njej določa,:
Premoženjic se mora naložiti v vrednostnih papirjih in njegove obresti razdeliti vsako leto na pet delov. En del dobi oni, ki je izvršil najvažnejše odkritje ali iznajdbo nai fizikalnem polju. Drugi del dobi kemik, tretji fiziolog ali medicinec (Marija Sklodovv-ska-Cuiiiiel), četrti del književni delavec, peti del pa, oni, ki je najuspešneje deloval za pobratimstvo narodov, za zmanjšanje stalnih armad in za razširjanje    mirovnih   kongresov.
Nobel je bil mož, ki se je s pridnostjo in talentom iz niča dokopal do mnogih milijonov. Vendar je nastopil poznejo proti kapitalistom, predvsem je bil sovražnik zgodovinskemu dejstvu, da se velika premoženja podedujejo od roda do roda, zato obrača svojo zapuščino v prid vsemu človeštvu. Njegova, misel je bila: otroci bogatašev naj bi bili zavarovani pred pomanjkanjem), več pa ne, da bi poleg tega še vedno čutili potrebo po  delu in po novemi obogatenju sveta.
Nobel je izumil najgroznejša smrtonosna razstreliva. Vse svoje življenje je posvetil pospeševanju tehničnih znanosti. Kako pa naj se ujema iznajdba naj grozne j ših Noblovih merilnih sredstev z njegovim pospeševanjem svetovnega miru med narodi? V tem pogledu je mnogo vplivala nanj nemška pisateljica Berta Suttnerjeva. Pisala je knjige, govorila na shodih in kongresih, povsod pa je poveličevala nazor o svetovnem miru, o razorožitvi, o popolni odpravi vojne. Dopisovala je tudi z Noblom in ga navdušila za misel svetovnega miru. V nekem pismu ji je pisal: «Moje tovarne bodo morebiti  še prej    napravile
LETNIK II.                                        ŽENSKI  SVET                                       STRAN 93.
konec vojnam nego Vaši kongresi; tisti dan, ko se bosta mogla dva armadna /bora uničiti v eni sekundi, bo pač obšla groza vse omikane narod« in odslovili bodo vsak svoje čete,» — Drugič ji piše: «Rad bi iznašel snov ali stroj, ki bi učinkoval tako strahotno in v lakih miasah, da bi bile radi tega vojne sploh nemogoče«, Noblova pot do svetovnega mitu je vodila preko morišča, pot Sutt-nerjeve preko miroljubnih idej: kdo bo zmagal? Pred smrtjo je Nobel sam uvidel veličino in pomen mirovne propagande in je v tem zmislu, sestavil tudi oporoko.
Vsako leto 10. decembra gre po svetu novica, kateremu znanstveniku, književniku in mirovnemu pospeševatelju je bila prisojena «Noblova nagrada« za tisto leto.                   Terezija Černetova.
HIGIJENA
Smeh. Kdor se smeje srčno, sladko in odkrito, je gotovo zadovoljen in zdrav. Zato se smejejo otroci, ki so zdravi in brez skrbi, za vsak nič. Kdor se sladko smeje, mora globoko vdihavati zrak, zato je smeh res zdrav. Srčni smeh krepi pljuča in prsi, prisiljen smeh pa ne zahteva globokega dihanja, zato ni niti prijeten niti tako zdrav. Neki zdravnik je rekel, da. je smeh eno najboljših sredstev za prebavljanje. Kaut piše, da, deluje sitneh na one mišice, ki spadajo k prebavi janju, jih pretresa in tako pospešuje prebavo. Že v 18. stoletju je pisal dr. Arbuthnot razpravo o zdravstveni vrednosti smeha ter je napisal med drugim, da dober komik v gledališču več koristi zdravju občinstva nego vsi zdravniki. Dasi je to pretirano, je vendar nekaj resnice. Zdravnik Habe-lais, priznan humorist, je pisal kardinalu Ghatillonu: Glavni smoter mojih spisov je, daj razveseljujem bolnike. Nietzsehe, najbolj pesimistični filozof, piše: «Smeh je svet, ne pozabite se smejati, naučite se smejati.«
In modri Salomon je dejal: «Veselo srce dela življenje1 veselo, a ža,lostno suši kosti.                                               Marica.
Škiljenje je napaka oči, ki postane jako neprijetna, ko odraste otrok, tudi ni tedaj več pomoči zanjo. Treba je poiskati zdravnikove pomoči, dokler je otrok majhen. Škiljenje nastane a,li se pridobi, če gleda otrok z enim očesom bolj napeto kakor z drugim. Tu morajo matere paziti na. otroka, dokler je' v zi-beli: kakor hitro bi videla mati, da. gleda otrok od' druge strani1 v solnce, m.u zavezi zdravo oko. V 14 dnevih bo gledal otrok prav. Tudi odrastli začne križem: gledati, če ima iz katerega koli vzroka zarezano oko ali oči in škili z enim očesom   i/.pod  obveze.  Škiljenje  je  baje  pri
Kitajcih  na  glasu  kot   lepota,   pri    nas F.vropcih  pa velja  za telesno  napako.
GOSPODINJSTVO
O počitku naših gospodinj. Čudno se nam. zdi, da so nekatere gospodinje vedno trudne in nervozne, dočim so druge z istim delom in z istimi skrbmi vesele in izpočite. Vzrok tej razliki je v temu, da si prve delajo nepotrebne skrbi in strah pred ogromnim delom, druge pa delajo lepo po vrsti in pri vsakem delu imajo misli samo v onem delu. Ne mai vzrok talce razlike so živci, ki so pri prvih slabi, razigrani in razdrapani, pri drugih pa močni.
Nervozni ženski je že vsaka mala iz-prememba v hiši veliko breme, n. pr. kak gost, malo obilnejše kosilo, da ne govorim o dneh, ko ima šiviljo ali perico. Take nervozne ženske vidijo z vsakim novim: jutrom novo breme, nov pekel.
Vedno jih lovi delo in žive v vednein strahu, da ne bodo mogle izvršiti vsega, kar bi morale. Baš njihovi slabi živci so krivi, da si take gospodinje ne privoščijo potrebnega počitka o pravem času. Četrt ure po obedu pozabiti vse delo, vse skrbi in odpočiti duha in telo, kako bi to dobro delo! Navadno se dela, kako dtelo z rokami, dočim so misli daleč proč pri kakem drugem opravilu. In to ni prav; pri vsakem delu bi morala sodelovati tudi glava z mislimi, tako bi se delo dokončalo hitreje in mirneje. Ni treba, da se misli na vse istočasno, misli naj se le na eno; tako se odpočije tudi spomin.                                           Marica.
Pepel od drv je izvrstno gnojilo za vrt in vinograd. Večina rastlin, posebno zeljnate vrste, salate, grah in fižol, celo nekatere cvetlice oslabe, če ne dobi prst pepela v gnoju. To so rastline, ki potrebujejo mnogo kalija, tega pa je zelo malo v hlevnem gnoju. Če potrosiš pepel kar suh na sadike, zamori tudi različno škodljive žuželke in bolhe. Trte potrebujejo 'mnogo kalija. Potrosi v jeseni tla, in korenine trt in mladih dreves z lesnim pepelom in pokazalo se bo drugo leto, kaj velja pepel, ki pognoji in zamori tudi mrčes ob koreninah.
Najboljši lug za perilo jei še vedno pepel, naj se imenujejo novi praški za perilo že tako ali drugače, več ali manj so vsi škodljivi, kar se vidi kmalu na perilu. Pepelov lug ne škodi.
Pepel je tudi dober zamazek za peči in razpoke v zidu. .
Krzno ubraniš moljev. Namoči krpo v teipentin in zavij v papir, deni jo med krzno, ovij krzno v platneno rjuho, .potrosi rjuho s kaifro in spravi v zaboj, ki jn ves zanvišen in obložen z novim, potiskanim papirjem. Pokrij še rjuho s papirjem, zapri  in   pokrij  zopet s papir-
STRAN 94.                                     ŽENSKI
jem pokrov in prilepi papir (ako, da ni nikjer ni najmanjšega presledka. Dvakrat v letu odpri in iztepi.
Molje o d g a n j a: pelin, bosiljak, polaj, majaron, naftalin, poper, tobak, bencin, brinjevo in Javorje vo olje, sivka (lavendel) in druge močno dišeče tva-rine in rastline.   ______
KUHINJA
Kaj damo h golažu.
G o 1 a ž je tako navadna jed, da menda ni treba natančnega popisa za njegovo pripravo. Pač pa vem:, da, nekatere gospodinje čebulo za golaž zarumenijo na masti in šele potem pridenejo meso. To je nepotrebno. Pristavimo vse hkrati mrzlo: meso, mast, čebulo (ki je lahko v velikih kosih), nekoliko vode in sol. Sol je zelo važna, ker se sicer čebula nerada razpusti.
II golažu damo navadno: riž, makarone in sploh vsako vrsto domačih ali pa tvorniških testenin, krompir v kosih, zmečkan krompir;, krompirjeve cmok'1, krompirjeve ocvrte kifeljce, vodene cmočke, mlečne cmočke, polento, žgance, i. t. d.
R i ž skuhamo v slani vodi. Golažu odvzamemo nekoliko omake, jo zmešamo s kuhanim rižem in damo ma mizo posebej riž in posebej golaž.
Krompir skuhamo olupljen v kosih in ga damo, ko je že skoraj mehak, še za deset minut v golaž, da prevre. Krompirjev pire (zmečkan, s surovim maslom in — če jo imamo -r— s kislo smetano zabeljen krompir) zajemamo z zajemalko in obložimo z njim golaž, predno ga damo na mizo,
K r o m p i r j e v i cmoki, .Zmečkan krompir pregnetemo z enim celim jajcem in toliko moke, da nastane mehko testo. Razrežemo ga na majhne kose, iz katerega naredimo okrogle a;li pa podolgovate cmoke. Skuhamo jih v slani vodi, jih odcedimo in zabelimo posebej ali pa z golaževo omako.
Kr o m p i r j e v i ocvrti k i f el j c i. Iz istega, testa kakor za krompirjeve cmoke naredimo kifeljce, ki jih lepo rumeno ocvremo na olju ali masti.
Vodeni cmoki. V % 1 moke vlivamo počasi nekaj manj kot 14 1 vrele slane vode in neprestano mešamo tako, da nastane mehko testo, ki ga nato dobro stepeno. Testo zajemamo z žlico in devamo cmočke sproti v vrelo slano vodo. Žlico moramo vsakikrat, predno zajamemo testo vnovič, vtakniti v vrelo vodo.
Mlečni c mo č k i. Iz enega jajca, K 1 mleka in približno V> 1 moke naredimo testo in kuhamo cmočke kakor vodene.
Kruhovi cmoki. Vt kg žemelj ali belega kruha  zrežemo   na. kocke in jih
SVET                                          LETNIK IF.
namočimo v mleko tako, da se dobro prepojijo. Namočeni kruh dobro mešamo in mu do lajerao počasi: eno jajce (lahko tudi več), na žlici masti razbeljeno sesekljane čebule, nekoliko popra, nasek-ljanega 'zelenega peteršilja in toliko moke, da nastane ne preveč mehko testo, iz katerega naredimo okrogle cmoke. Za poskušnjo, da se nam cmoki ne razku-bajo, denemo kuhat najprej samo enega. Kuhamo jih v slani vodi: ko pridejo na vrh, pustimo, da, povro še nekoliko in jih potem odcedimo.
P o I e n t a. A' 1 1 vrele slane vode stresamo % 1 koruznega zdroba. in kuhamo in mešamo neprestano, dokler ni polenta tako gosta, da stoji kuhalniea v njej pokonci. Nato prekucnemo polento na, lesen krožnik in narežemo z nitjo prst debele rezine, ki jih na.ložimo okrog golaža in zabelimo s parmezanom in surovim maslom.
Ž ga ne i. Ne da hi mešali, vsujemo Y* I ajdove moke \ l'A 1 vrele slane vodo in pustimo, da se kuha 10 minut. Potem moko obrnemo in jo pustimo, da.se kuha še 10 minut. Med tem časomi naredimo skozi moko luknjo s kuhalnieo, da se moka napne tudi v sredini. Če kuhamo Žgamce v večji množini, jih je treba, kuhati seveda dalje časa. Nato odlijemo v čist. lonček a.li skledico nekoliko vode in jo pustimo samo toliko, kolikor se nam zdi, da jo ho moka vpila pri mešanju. S kuhalnico žgance dobro premešamo (če so presuhi, pril i jemo vode, ki smo jo prej odlili; kranjske gospodinje pravijo, da so žganci lepo osuhli, če jih pri mešanju ne zalivamo z odlito žgan-čevko ampak s čistim vrelim kropom;). in jih s pomočjo vilic nadrobimo v skledo in zabelimo z mlekom ali s slanino, ali pa •/. maslom. Predno žgance nadrob-bio, jih moramo pustiti še četrt ure pokrite v loncu na toplem..
IZ NAŠE SKRINJE.
GORENJCI.   (Nadaljevanje).
Tedaj pristopi oni. ki je določen za starešino na svatbi, in začneta se pogajati za, ceno. Cena je navadno 10, 20, ali k večjemu 40 kron, katere mora plačati starešina, na skrinji sedečemu. Ta se umakne in fantje dvignejo skrinjo ter jo kot prvi predmet postavijo na voz. Nato pride po vrsti na voz vse. kar jim ukaže nevesta, oziroma njeni roditelji. Prvi voz je navadno napolnjen s sobno opravo, drugi z žitom, tretji s kuhinjsko posodo, škafi in drugo podobno ropotijo. Na zadnji konec poslednjega voza mora priti hlebec, v katerega je zasajen velik nož. Stara vraža je namreč, če je na vozu kruh, potem nevesta na svojem novem domu gotovo ne bo stradala kruha.
LETNIK II.                                         ŽENSKI   SVET                                      STRAN 95.
Fantje, ki nakladajo balo, si štejejo v veliko imcnitnost, ako morejo neopa-ženo izmakniti kako žival., ki ni bil-a namenjena za balo. Tako n. pr. kakega zajca, kokoš, petelina, jančka in podobno teir ga potem na skrivaj vrinejo med balo. Seveda je to le šala in vse te «ukradene» živali vrne pozneje ženin nevestinim roditeljem.
Ko so vozovi naloženi, se zbero fantje v hiši in v družbi ženina in neveste iz-pijo nekaj litrov vina in vnovič zaplešejo par poskočnic, nakar glasno vriskajo odpeljejo balo na ženinov dom.
Poroka. Poroke se vršijo dopoldne z mašo. Ako se ženin ženi na dom, tedaj povabi k poroki oziroma k svatbi vse sosede. Od vsake hiše gresta po dva. Po navadi se udeležita svatbe oče in mati, če pa sta ta dva že v letih, pa prepustita to veselje svojim sinovom, in hčeram.
Tudi nevesta pripelje nekaj svatov s seboj, toda ne toliko kakor ženin. Po večini so to njeni botri in bližnji sorodniki.
Svatbeni' sprevod se pomika proti cerkvi v temle redu: V prvem vozu se pelje «sta,rešina» s «teto», ki je navadno njegova žena. Spredaj pri vozniku sedi godec in razteguje hatimoniko vso pot. Za. njim se pelje, ženin s svojim «dru-gom», nato nevesta z «dlružico», nato pa drugi svatje. Ženin je navadno oblečen v črno in ima. na levi strani prsi pripet šopek, istotako tudi «drug». Nevesta je opravljena v svetlo, ponajveč svileno obleko. (Največ gorenjskih nevest sem videla, oblečenih v svetlosivo obleko, nikdar pa nobene v popolnoma beli obleki. To pa vsled tega, keir bele obleke pozneje nima. za kaj rabiti. Kmetska ženska se pri nas niti ob praznikih, niti ob kakih drugih slovesnostih ne bo oblekla v belo, pač pa le nedorasle  doklire.)
Nevesta in družica imata na glavi vence iz umetnih rož in segajo od glave tja. doli po hrbtu. «Teta», kakor tudi diruge svatbenice imajo na glavi peče, moški pa na. prsih velike šopke. Vozniki si pripno šopke na klobuke ter imajo obenem nalogo, vriskati, kar jim, grlo da. Ako imajo fantje iz dotične vasi kaj smodnika, na razpolago, tedaj se za kakim plotomi oglasi tudi pa.r možnarjev.
Krog cerkve, v kateri se vrši poroka, se nabere toliko radovednežev, da nastane praivcata gneča. Pri tem se čujejo na rovaš ženina in neveste raznovrstne kritike1.
Na poti iz cerkve sede ženin k nevesti, drug pa k družici. Drugi svatje pa se vozijo v prejšnjem redu.
Kakih petdeset, korakov od cerkve zadene svatbeni sprevod na ta.koimenova-no «šrango». Ondotni fantje namreč postavijo ob vsako stran ceste navpično
po en drog. Ta dva droga potem kake štiri metre nad: cesto zvežejo s svilenimi naglavnimi robci. Pred to šrango mora starešina plačati fantom za par litrov vina, na. kar sme sprevod oditi «skozi šrango«.
Ko se pripeljejo svatje na ženinov dom, se začne «ohcet», ki traja včasih cela dva dni. Pije se dvojno vino in ga seveda precej udušijo. Mize so polne raznih jedil, vsled česar mora miarsika-ko tele, pujsek in mnogo perutnine darovati  svoje  življenje.
«Škripači» so trije. S harmoniko je najmi-eč združen tudi klarinet in bas, imenovan  «pomprdom«.
Svatje se takoj pripravijo k plesu, dočim morata, novoporočenca počakati do polnoči. Opolnoči pa «teta» snaime nevesti poročni venec in zdaj za poj o svatje:
«Oj z Bogom, nevesta, tvoj ledig stan, saj  je bil ves  čas prav  držan. Zdaj   žena   poi*očena   si, sam   Bog naj   dneve'  žegna  ti!»
Podobno  zapojo  svatje tudi ženinu.
Po zatrdilu starih ženic se mora nevesta pri snemanju vencai jokati. Če namreč takrat ne joka, bo pa morala tem1 večkrat jokati v zakonu. — Tu mi prihaja na misel zgodbica, ki jo je pravila imoja pokojna mati. Neka revna deklica, poštena Gorenjka, je dobila dobrega, lepega, in bogatega fanta za moža. Zato se ji ni zdelo kar nič potrebno solze pretakati. Da bi se pa izognila klepe-tavim jezikom, je prišla na originalno misel. Tik pred1 snemianjeim venca je izginila iz hiše in si je s čebulo tako temeljito nadrgnila oči, da se je vkljub notranji zadovoljnosti moiala solziti. Pa je imela smolo. Duh čebule jo je izdal. To je bilo seveda v očeh vseh ženskih svatov veliko norčevanje in vse' so ji na tihem prerokovale cel' pekel v zakonu. Toda vse te prerokbe so se izkazale za neresnične, kajti nevesta, je bila v zakonu tako srečna in zadovoljna, da se ji ni bilo treba kan* nič jokati.
Po snemanju venca novoporočenca, zaplešeta najprej «solo», potem se pa. z drugimi svati vred sučeta do ranega jutra.
Na prvi svatbeni večer pridejo fantje iz one vasi, iz katere je doma nevesta, in zahtevajo od ženina odkup zanjo. S seboj prineso pismo, katero glasno prebere. — Posrečilo se m|i je nekoč, neko tako pismo dobiti. Glasi se: Ljubi   ženin!
Ena stara resnica je to, da žena hiši tri ogle podpira. In to se mi zažihramoj da prav taka no vsi vorengi žena, bo tvoja nevesta Franca. Mi ne bomo na široko razkladali, mi ti kar na. kratko rečemo: Blagor se tebi, ki si jo dobil! In če boš tudi ti tako vareng, pa kar žiher   rečemo,   da   vaju   bo   božja   roka
STRAN 96.
ŽENSKI  SVET
LETNIK II.
lako žegnovala, da bosta oba srečna in zadovoljna. Vesela avju bo pa tudi vsa vajina, žlahta in mi Poljane!, pa še kako bomo štamiami, da je v naši vasi gori zrasla tak« deklina, ki je tc-lko dobrega prinesla  v  tvojo hišo,
Mi imamo do tebe eno prošnjo, pa že naprej vamp, da jo boš uslišal. Spodobi in gepera se, da nam aŠ eno 1ako voreng nevesto oclšteješ po frejvolji nekaj denarja, da bomo trenili na, njeno in na tvoje zdravje in da bomo vsaj enmalo pozabili na žalost, ki nas je s tem prizadela, da nas je ona zapustila. Zdaj vama pa želimo veliko žegna božjega na teim pa tudi na onem svetu! Poljanski  fantje.
Nato jim ženin da neko gotovo svoto. čim večja je nevestina dota, tem globo-kejel mora poseči v žep. Navadno je znašala ta svota za deset, petnajst ali tudi dvajset litrov vina, S tem denar-jcim gredo fantje k oštirju in kupijo vina. Oštir jim nalije vino v škaf in priloži koi^ec. S škafom in z enim; god-cami se podajo fantje v kak skedenj in lam nevesto zapijejo in zaplešejo.
(Dalje prihodnjič).                    Manica.
MATERIDSTVO
Nekaj o dojenčku. Dojenčkovih bolezni navadilo ne smatrajo važnim. Sosede tolažijo milado mater, ki jih vprašuje za svet: to ni nič, bo že nehalo samo od sebe, vsak otrok ima to. In marsikatero dete plača, to nevednost z življenjem.
Če ima dojenček hudo mrzlico, ga navadno zvija krč, medtem ko odrasel človek mirno leži kakor v polsnu. Jeziček mu je ali bel ali preveč rdeč, lice mu gori, očki se svetijo. Če moreš, pokliči zdravnika. A ta te gotovo vpraša, kakšno je otrokovo blato. Mati mora zato skrbno pazili, kako gre diete nastran; nepravilno blato je prvi znak, da ni pri otroku vse v redu. Dojenčkovo blato mora biti rumeno: če je pomešano s kosci neprebavljenega mleka, je znamenje slabe prebave, ki izvira iz pretežke ali preobile hrane. Požrešni dojenčki vživajo preveč, zato se jim žciodček razširi in premalo prebavlja.. — Če se otrok pomaže pogosteje nego navadno in ako je blato zeleno ter pomešano z neprebavljivim mlekom, ima g r i ž o. Nastopa, lahko tudi brez mrzlice in ni nič nevarna, le da ovira malčku napredek .v teži. Zanemarjena griža pa se lahko razvije v krvavo grižo: prej omenjenim,' znakom se pridružijo blatu še krvave pene in krvave žilice. Otrok se pomažei do tridesetkrat na dan. Dobi še mrzlico, vidno hira in cesto tudi umre. Pri navadni griži zadostuje, da ima, dele dijeto, tO je: manjši odmerki hrane, katero dobiva bolj poredkoma, na-
mesto mleka kak čaj, ki pa mora, biti prav mialo ali pa, nič oslajen. Tudi lahko čistilo je primerno. Pri krvavi griži pa pokliči takoj zdravnika, da ne bo prepozno. Skrbna mamica, pa. naj se ne ustnaši, če zdravnik med drugimi predpiše, da mora bolniček vživati 24 ure le prevreto vodo ali kak čaj, ki mora bili prav malo sladak ali celo brez sladkorja. Sploh si je treba zapomnili, da mora za dijeto biti čaj brez sladkorja, ker je sladkor — tudi kuhan — neprebaven. Zalo ne daj a j otroku sladkega čaja, kadar ga pije za dijeto. Že prekuhana voda sama. je prav primerna, za čiščenje že-lodčkai; ako se dete brani neoslajenega čaja, mu daj pa čaja iz berberskega janeža, ki je tudi brez sladkorja prijetnega okusa.                                                 Dana.
KNJIŽEVNA POROČILA
Zvezna tiskarna in knjigarna v Ljubljani je izdala zopet štiri lepe knjižice:
Janko Samec: «Ž i v I j e n j c». (Cena Din. 15.—, vez. Din. 20.—). Zbirka globokih liričnih pesmi, katerih motivi so odsev pesnikovega žitja in bitja. Njegov ožji rodbinski krog, narava, rodna, gruda, njegov tajni duševni svet: vsa doživetja so zadobila v teh verzih umet-ško dovršen izraz. Ker so pesmi tudi po obliki in jeziku mojsterske, zavzemajo častno mesto v slovenskem pesništvu.
Fridolin Žolna: «Dvanajst kratic o č a snih z g o d b i c». (Cena Din. 8.-, vez. Din. 13.—). Milčinski, naš dober družabnik v veselih in resnih urah, pripoveduje Pod tem naslovom doživljaje, ki nam. izvabljajo oni prisrčni smeh, za katerega je človek pripovedovalcu iz duše hvaležen.
L. Novak: «L j u bo s u mn o s t. (Iz češčine posl. dr. Fr. Bradač. Cena Din. 0.—, vez. Din.). Vesela cnodejanka, pripravna posebno za. manjše odre.
Jul. Zcyer: «G o m p a č i i n K o m u-ra,saki». (Iz češčine posl. dr. Fr. Bradač. Cena Din. 14.—, vez. Din. 20.—). Tr-njeva pot dveh ljubečih duš, ki ju usoda konečno združi za vekomaj. Zeyer je pisatelj romana «Jan Marija Plojhar»: kdor pozna lepoto tega dela, zahrepeni tudi j)0 tu omenjeni knjigi.
Narodna knjigarna v Gorici je izdala drobno knjižico «K o k o š j i v o d». Spisal J. Bibičič. — (Cena L 2.80, po pošti L 3.20). — Po zunanji obliki neznatna, po vsebini pa. bogata, in globoka, obsega ta zbirka dogoditice iz kokošjega življenja. Nezreli čitatelj se prijetno zabava, ob živih živalskih slikah, misleči bralec, pa začuti v njih rezke udarce, ki bičajo naše življenjske blodnje. Naročnice opozarjamo zlasti na tretjo uovelico, «Gospo Krasnokri'lo», ki vsebuje globoke vzgojne nauke.
Poštnina plačana v gotovini
PODRUŽNICA
Ljubljanske kredit, banke v Gorici
Corso Verdi ,»Trgovski Dom"
TELEFON ŠTEV, 50.     =====     Brzojavni naslov :   LJUBLJANSKA BANKA. Deln.glavn in rezerve:    CENTRALA: LJUBLJANA     Dinarjev 60  milijonov.
PODRUŽNICE: Brežice, Celje, Črnomelj, Kranj, Maribor, Metkovič, Novi Sad, Ptuj, Sarajevo, Split, Trst
Obrestuje vloge na knjižice po 4%"l<,. Na daljšo odpoved vezane vloge po dogovoru. — Nakup in prodaja vsakovrstnega tujega denarja. — Izvršuje vse v bančno stroko spadajoče posle najkulantnejše. — Uradne ure za občinstvo od 8'/a — 12 in od 3 — 5. Ob sobotah popoldne, nedeljah  in   praznikih zaprto.
Pozor!! RUDOLF KNEZ Pozor!!
zz=zn   Pia«a de Amicis 3  (na  Komu)     •
ima ,v zalogi moško in žensko blago In izgotovljene obleke. Sprejema vsakovrstna naročila- za obleke po meri in najnovejšem kroju. — Nevesta in ženin dobita pri tej tvrdki vse potrebno po ugodni ceni!                              Postrežba točna.
KNJIGARNA - PAPIRNICA - KNJIGOVEZNICA
J. STOKA
TRST
VIA MILANO ŠTEV. 37 ima v zalogi na debelo in drobno vse pisarniške potrebščine za šole, občinske, župne in odvetniške urade, kakor tudi vsakovrstne slovenske knjige, muzika-lije, molitvenike itd. — Izvršuje vsakovrstna knjigovezniška  dela.
Izvršuje vsakovrstni! pečate in tiskovine.
P. n. sodnijam naznanja, da sprejema in izvršuje vezanje zemlje-knjižnih in bančnih knjig tudi v urad. prostorih v mestu in tudi na deželi.
ZALOGA POHIŠTVA
ANTON BREŠČAK
— GORICA = Via Carducci 14 (prej Gosposka ulica)

Doma, kar manjka, pregleda naj vsak, . Vse naj napiše si pri dnevni luči, Omare, mize, stole posteljnjak, In vse kar rabi sploh v domači kuc'i, Kar manjka, to mu preskrbi BREŠČAK, Štirinajst številka, ulica Giosue Carducci.
Cevljarnica Forcessin
???? TRST -  Via Caprin šlev. 5 pri Sv. Jakobu -. TRST ????
Kdor išče obuvalo ceno a vendar lepo, ta bo pomislil malo, ne kupil kar na slepo !
In šel bo k „FORCESSINU", ki v Trstu vsem od kraja — ubožcu ar bogatinu — najboljše čevlje daja . . .
Podružnica Via Udine 2
Podružnica Via Udine 2
Predmeti za bolnike
trebušni in kilni pasovi
v
Parfumeriji - mirodilnici
E. Grapulin
Gorica, Corso G. Verdi 27