Slovenski glasnik. 669 pa je imenovani XXIX. zv. ,,Salonne biblioteke", ki ima naslov: „Sfinks, Basne Jaroslava Vrchlickeho". Knjiga ima te oddelke: ,,Otazka bez odpovedi" (»Vprašanje brez odgovora"), prelepa apostrofa ,.Sestre" pesnikove pesni, — neme, kamenene sfinge; ,,Hlasy se zficenin" („Glasovi z razvalin"), obsezajo večinoma starovečne motive; ,,Basnikovy glossy k hieroglyfum papyrosu v Esne" („Pesni-kove glose hijeroglifom papirosa vEsni"); ,,Dno čiše" („Dno čase"), pesni razmišljajoče, vzrasle na italskih tleh, ko je pesnik bival v Livornu; ,,Pfi objeveni nove pyramidy vMeydunu" („Ko se je odkrila nova piramida v Meydunu"); „Pod štitem" („Pod ščitom") in naposled: „Jas na vvchode a Hymna Lazarova" („Svit na vzhodu in Lazarova himna"). Te pesni so večinoma lirične in kontemplativnega značaja. Pečajo se, kakor je že iz naslova spoznati, s temnim, skrivnostnim vprašanjem 0 človeškem življenji in bitji. Pesniku zastavlja življenje celo vrsto vprašanj in metafiziških ugank, katere mu je rešiti. Kakor v odprti knjigi leži tu pred nami ves trud človeške duše, kako razgrniti to ontološko skrivnost; tu vidimo težnje, tožbe, sanje te nepokojne človeške duše. Najlepša iz vseh je pač „Ne nesmiš zmlknout bourna moje pisni" (^Umolkniti ne smeš mi, burna pesen moja").— Ker smo že pri Vrchlickem in „Salonni biblioteki", povemo naj še, da je prvi del pesnikove zbirke „Mythy" izšel v drugi izdaji. Posebno zanimiv je ta zvezek zavoljo tega, ker nahajamo v njem tri pesni, katerim je snov vzeta iz življenja češkega naroda, kar se pri Vrchlickem le preredkoma dogaja. Te tri pesni: „Šarka", „Legenda o sv. Prokopu", „Križ Božetechuv" („Božetehov križ"), odlikujejo se z navadno epično silo, živim koloritom in krasno dikcijo. —¦ XXX. zvezek „Salonne biblioteke" ima izborno vsebino. Podaja nam zbirko pesnij, z naslovom: „Basne Otokara Mokreho^. Pesnik Otokar Mokry se je mudil lani tudi po Slovenskem in spisal v „ Slovanskem sborniku" lep članek o našem prekarnem stanji; tudi je objavil v 5. zvezku letošnjih „Kvetov" arabesko „Ipav-skym udolim" („Po ipavski dolini"). Zbirka njegovih pesnij ima naslednje dele: „Basen uvodni" (,, Uvodna pesen"), „Pohadky" (»Pravljice", 9 pesnij), „Italske zvuky" (nItalskiglasovi", 15pesnij); „Ruznemotivy"(„Raznimotivi", 17 pesnij)in „Jihočeske melodie" („ Jugočeske melodije", 6 pesnij). Te pesni so večinoma lirične, vender se v zbirki najde pesnij, v katerih kaže Mokry veliko nadarjenost tudi za epično poezijo, n. pr. v pesni:,,Zlata koruna", „Husuv kamen" ali tudi „6 července 1415" („6. dan Husove smrti"). Oblika mu je priprosta ali dovršena, reč (dikcija) blagoglasna, nežna in skrbno izbrana. Iz južnih stranij „Italskih glasov" vede nas pesnik na sever v domovino svojo na južno Cesko. O tej priliki spomni se tudi slovenske zemlje in častitljive Tatre. Vse pesni dihajo vročo ljubezen do domovine, svobode, bližnjega. — V Ottovi ,,lacini biblioteki" je izšlo novo delo pripovednika Jakuba Arbesa, katero ima naslov: „Messiaš". Ta roman se odlikuje z risanjem značajev in nam podaje mnogo zanimivih epizod. Poseben mojster je Arbes v opisanji plemenitašev in mesta Prage ter njenih zgodovinskih spomenikov. Novi grobovi. Danes nam je zopet omeniti nekaj bridkih izgub, ki so zadele književnost slovansko, bridkih pravim, ker je v denašnji dobi vsak le nekoliko spreten delavec neprecenljiv. Posebno Cehom je pobrala smrt več nenadomestnih mož. 20. julija je umrl v Litomyšli A. V. Šmilovsky (pseudon. za Šmi- 1 a u e r), ki se prišteva prvim pesnikom in novelistom češkim. Porodivši se v 670 Slovenski glasnik. dan januvarija 1834. 1. v Mali Boleslavi, obiskaval je najprej tamošnje šole, potem pa prestopil na praško vseučilišče, kjer se je posvetil slavistiki. V Pragi mu je bil sošolec znani češki pesnik Vitezslav Halek. Dovršivši filozofijo postane gimnazijski učitelj v Klatovih, od koder ga 1. 1873. premestijo v Litomvšl. Nedavno za tem imenujejo ga za nadzornika ljudskih šol v litomvšelskem in poliškem okraji, kjer je deloval do svoje prerane smrti. V Nerudovih „Obrazech života" je stopil prvič med češke literate 1. 1859. Odšle je posvetil narodnemu slovstvu ves čas, kar mu ga je ostajalo prostega. Napisal je mnogo krasnih pripovestij, iz katerih se posebno odlikujejo: Kmotr Rozumec, Martin Oliva, Pa iznašle, Za rannvch červanku, Nebesa in še nekaj drugih. Te povesti so vse tendencijozne: pisatelj navdušuje bralca za domovino in blage ideje ; posebno filozofične tendence kažejo se nam v Kmotru Rozumcu in Martinu Olivi. Dasi mu je pripovest bila glavna stroka, zlagal je tudi lepe pesni ter jih izdal 1. 1873: razen tega pa se je našlo v njegovi zapuščini dvanajst dramatičnih del, ki do zdaj še niso bila natisnena ter so po sodbi nekaterih veščakov izvrstna tako, da bodo na čast dramatičnemu repertoaru češkemu. Ravno letos so počela v Pragi izhajati zbrana njegova dela, raztresena po raznovrstnih časopisih, v zvezkih pod naslovom: A. V. Smilovskeho spisy vypravne." — Ne le na književnem, tudi na šolskem polji si je pridobil Smilovskv neprecenljivih zaslug. Učenci njegovi ga bodo ohranili vedno v prijaznem in hvaležnem spominu. Maja meseca pobrala je smrt jednega iz najboljših jezikoslovcev čeških: umrl je Alois Vaniček, profesor primerjajočega jezikoslovja na češki univerzi praški. Zagledal je luč sveta v Pragi 1. 1825. in končavši tam srednje šole posveti se profesorskemu poklicu. Dolgo let je učiteljeval na Moravskem v Olumuci in Trebiči, kjer je bil tudi gimnazijski direktor. Ko se je preporodila češka univerza v Pi'agi, podelili so mu stolico primerjajočega jezikoslovja. Spisal je med drugim: „Etymologisches W6rterbuch der lateinischen S p r a c h e" 1874, 1 zvezek; Griechisch-lateinisches etymologi-sches W6rterbuch," 1877, 2 zvezka; pa ,,Fr e m d en wo r t er i m G r i e-chischen und Lateinischen" 1878. 1 zvezek. Po teh delih je zaslovel ne le v svoji domovini, ampak tudi zunaj nje v Rimu in na Nemškem. Vaniček je bil tih, ali priden delavec, ob jednem pa tudi priljubljen in izboren učitelj. 8. avgusta je umrl v Pragi drug zaslužen filolog češki, František Velišsky, star še le 43. let. Ta je Čehom spisal med drugim prelepo in izvrstno delo „Život Rekuv a Rimanuv", katero se je tudi na ruski jezik preložilo. Bil je uzoren učitelj in pri svojih učencih ostane vedno v dobrem spominu. Bratom Slovakom je umrl krepek borilec za prosveto slovaškega naroda, sodelavec Kollarjev, izboren pisatelj, zbiratelj narodnih pesnij, poznavalec slovaške glasbe: Jan Kadavy, čegar dolgo življenje (rodil se je 7. jun. 1810, a umrl je 11. avg. t. 1.) je bilo posvečeno od prve mladosti do zadnjega njegovega dne tihemu neumornemu delovanju v prospeh in blaginjo slovaškega naroda. Narodivši se v Jestfabi na Češkem prišel je še jako mlad dijak v Modro, kjer mu je profesor Gottšaltovsky že jako zgodaj vcepil ljubezen k slovanskemu narodu. Že je bila izšla Kollarjeva „Slavy dčera" in povsod užigala slovansko mišljenje. Kadavy je želel upoznati se s pesnikom in ta želja ga je gnala iz domovine češke na zemljo slovaško. V Pesti se seznani s Kollarjem in po nje- Slovenski glasnik. 671 govem priporočilu ga pokličejo 1. 1839. za učitelja k slovaški evangeljski cerkvi v Pesti. Že 1843. 1. izda Kadavy knjižico: „Pfemyšlovani o dokona-losti k fe s t'an s k e" itd. od Jana Amosa Ramenskega v Pesti s podobo tega slavnega pedagoga. Spomina vreden je v teni spisu predgovor Kadavega, ki kaže čisto slovansko mišljenje. Na konci knjige je pridejan živo-topis Komenskega, izdelan od Kadavega s pomočjo Palackega. Istega leta izda Kadavy „Vz aj emnost' ve pfikladech v Čechoslo v anu., kjer dokazuje, naslanjajoč je na Kollarov spis „Ueber die Wechselseitigkeit der Slaven", da so Slovaki in Čehi, pa Lužičani najbolj sorodni. Končuje se ta spis (94 stranij) s čvrsto pisano obrano vzajemnosti proti „pfepiatym vlastencum uherskym" (napetim rodoljubom ogerskim). Pozneje je odstopil od tega stališča in začel pisati v slovaščini. Izdal je namreč 1. 1845. almanah BPriatel' Vudu; knižka pre Slovenskich hospodarou a remeslnikou. V Budine 1845. Pri tej knjigi so sodelovali mnogi drugi slovaški pisatelji: Bohuš Nosak, Jan Lac, Julius Plošic, Peter Hostinsky, Karol Kiko, Sladkovič, Rimavsky, Hurban. Izšla sta samo dva zvezka vsled neprijazne tedanje dobe. Kmalu potem je šel Kadovy v Pravonin pri Vlašimu na Češkem, da bi se izučil v agronomiji in bi tem bolje in prak-tičneje mogel pisati za slovaški narod. L. 1847. izda v Turčanskem sv. Martinu „Čitanku pre malje djetky", katera kaže posebno pedagoško in psihološko nadarjenost tega slovaškega Bleiweisa. Po burnem osem in štirdesetem in devet-inštirdesetem letu izdal je v Levoči najprej 1.1853. koledar „Živenu", katera spričuje njegovo praktičnost in nadarjenost. L. 1873. je izdal spis „Maly spevak čili stručni navod ku spevu pre slovenske narodnie školyJ. Naposled uredoval je Kadavy nSl o venske spevy" in s tem delom si je postavil večen spomenik. Njegova umetniška delavnost je ogromna, neumorna in plodonosna. Izvrsten poznavalec teorije glasbene je Kadavy ob jednem tudi skladatelj in pesnik. Najlepši slovaški napevi prihajajo iz njegove lepe duše. Harmonizacija njegova je po sodbi veščakov brez napak in izvirna. Poseben vspeh je imel njegov napev pesni: „Nitra, mila Nitra". — Velikih zaslug si je pridobil Kadavy tudi s tem, da je zalagal dobre slovaške knjige; on je pripomogel tudi, da so se pričeli izdavati „Slovensky pohrady"; bil je člen „Matice Slovenske (slovaške)", soustanovitelj ,,Matice Češke", profesor na bivšem slovaškem gimnaziji v Turč. sv. Martinu, katerega so oholi Madjarji zaprli. Slovaški narod je 13. avg. pokazal s sijajnim pogrebom, kako hvaležen je temu možu, svojemu učitelju, pisatelju, umetniku! — Bratom Poljakom je umrl v Krakovu 28. julija t. 1. Wladyslaw Ludwik A n c z y c , znamenit dramatik, rojenja iz Vilne, kjer je zagledal beli svet 1. 1824. Prvikrat se je prikazal na gledišči Krakovskem 1. 1848. s svojimi igrami: „Moškou na barykadach" in „Emigracya chlopska". Toda v hrupu in nemiru tistih dob niso zapazili njegovega talenta. Se le s komedijo „Chlopi ary-stokraci", ki se je prvič igrala 1. 1851. v Krakovu obrnil je nase pozornost občinstva, kateremu ga je naenkrat po polnem prikupil, da še celo sam ni takega vspeha pričakoval. V svojih umotvorih kaže nam Anczyc priprostega Poljaka, kakeršen je v resnici: riše ga s tisto realnostjo kakor Gogolj svoje junake iz naroda: posebno krepak je vtem oziru v „Emigracyi chlopski", naperjeni proti ,,kulturonoscenv. Poslednje delo mu je „Jan III. pod Wiedniem", katero se je 672 Slovenski glasnik. prvič predstavljalo letos v septemberskih slavnostih, prirejenih v spomin osvo-boje Dunaja. Pisatelj, žalibože, te predstave ni učakal, — Ne le kot dramatik, tudi kot pisatelj za narod pridobil si je Anczvc slavno ime. V popularnih spisih se je podpisoval ,,Kazimir Goralczvk". Posebno se hvali ,,Sennik", kateremu se baje v poljskem slovstvu nič ne more postaviti na stran. Od L 1861. do 1868. je uredoval Anczvc v Varšavi ljudski časopis „Kmiotek"; razen tega je pisal tudi mnogo za mladino in nekaj vzvišenih umotvorov pesniških, ki se smejo meriti z najboljšimi jednacimi deli v literaturi poljski. S. Zanimive nemške knjige. Letošnje poletje so prišle na svetlo te knjige v nemškem jeziku: 1. Geschichte der slavischen Literatur en von A. N. P y p i n und V. D. S p a s o v i č. Nach der zweiten Auflage aus dem Russischen iibertragen von Trautgott Pech. Zweiter Band, erste Halfte: Geschichte der p o 1 n i s c h e n Literatur. Leipzig, Brockhaus, 1883, 8, XXVIII -j- 435. Cena 9 mark ali 5 fl. 40 kr. — Čitatelji naši se spominjajo, da je prvi zvezek te imenitne knjige, obsezajoč literarno zgodovino južnih Slovanov in galiških in ogerskih Rusov, prišel že pred tremi leti na svetlo (glej Ljublj. Zvon I. str. 128). V prvi polovici drugega zvezka nam g. Spasovič opisuje literarno zgodovino poljsko, v drugi polovici nam bode Pypin podal književno zgodovino češko, lužiško-srbsko in baltiško-slovansko ter v tretjem zvezku sklenil s književno zgodovino veliko-rusko. Iz tega vsak lehko razbere, kako imenitno, a tudi kako -ogromno gradivo obdeluje Pvpinova knjiga. Zato se tudi ni čuditi, ako se učenemu akademiku niso do celega posrečili vsi oddelki, tako n. pr. je slovenski oddelek na več mestih jako nedostaten in pogrešen; tudi v Cehih je Pvpinova knjiga vzbudila več ostrih kritik in protikritik, a uzrok tem hibam so največ nedostatni pripomočki in viri. V obče je knjiga plod neizmerne pridnosti, pisana bistro in pregledno, z gorečo ljubeznijo do kulturnega napredka vseh slovanskih narodov in vsak izmed nas najde v njej pouka na izobilje. Citatelje in politike naše, kakor tudi „hrvatomane" slovenske v nemškem izdanji opozorujemo osobito na Py-pinovo pismo o panslavizmu. To je moška in plemenita beseda! 2. Der Konigssohn Marko (Kraljevič Marko) im serbischen Volks-gesang. Deutsch von C a r 1 G r 6 b e r. Mit einem Titelbilde von Th. Rybkowski „Der Guslar", Wien, Alfred Holder, 1883, 16, 265. Cena 1 fl. 80 kr. — Prela-gatelj nam v uvodu na kratko opisuje kraljeviča Marka življenje in njegov pomen v srbskem narodnem pesništvu; potem nam podaje 31 najlepših srbskih junaških pesnij o kraljeviči Marku v meri izvirnikovi na nemški jezik preloženih; na konci je pridejan slovarček srbskih lastnih imen in v pesnih nahajajočih se tujih besed. Prevod se prav lepo bere, knjiga je jako lično opravljena in vsega priporočila vredna. ,,Ljubljanski Zvon" izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po j eden pot na mesec v zvezkih ter stoji: za vse leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gld. 30 kr., za četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld., za dijake po 4 gld. na leto. Založniki: dr. I. T a v č a r in drugovi. — Za uredništvo odgovoren: Fr. Leveč. Uredništvo: v Novih ulicah 5. — Ujpravništro: na Marije Terezije cesti 5. Tiska „Narodna Tiskarna" v Ljubljani.