Na Vrbovem.
Povest. Spisal A. Planinec.
I.
roče in soparne nedelje dopoludne začetkom meseca avgusta sedim v pisarni. Velik kup aktov leži pred menoj na pisni mizi, a delati se mi mrzi, zapalim si smodko in premišljujem, kako bi bi bilo pač prijetno vsaj danes popoludne peljati se kam venkaj na sveži zrak. Ali zopet ugledam kup aktov pred seboj, kateri čakajo rešitve. Res niso bogvedi kako silni, da bi morali ravno danes vsi biti rešeni, toda če teh ne zdelam danes, bode kup le rasel in rasel, kajti jutri mi jih prinese sluga gotovo ravno toliko,   morebiti še več.
v
Sef moj je na dopustu in sam sem delavec v pisarni. Pogledam na uro in vidim, da bode že kmalu poludne. Sam v sebi sklenem, da grem zdajle k obedu in da pridem v pisarno popoludne, dasi je danes nedelja. Klobuk si denem na glavo in si natikam rokavico.
Zdajci začujem pred vrati glasen ženski smeh in kmalu nato potrka nekdo na moja vrata.
Hitro denem zopet klobuk z glave in zavpijem glasno: »Noter!«
Vstopita dve gospodični in za njima mlajši moj brat Valerij.
»Servus, Makso! Oprosti, da te motimo 1 Predstavljam ti tu go-spodičini Minko in Ivanko Vraničevo,«  začne takoj Valerij.
Ponudim jim sedeže in čakam, kaj hoče pomeniti ta poset. Brat moj Valerij je bil še pravnik in ravno zdaj na počitkih. Jaz sem imel, odkar sem samostojen, svoje stanovanje, v tem ko je Valerij stanoval, kadar je bil v Ljubljani, pri najinih roditeljih. Ker sem jaz dokaj starejši od njega, umevno je, da sva'imela vsak svoja pota, toda bila sva si vedno dobra prijatelja in prava tovariša. Spominjam se še,   ko sem bil pred dvema letoma po zimi   na Dunaji,   ni  se  mi
41*
644
A, Planinec:  Na Vrbovem.
Valerij mogel načuditi, da umejem tudi jaz biti popolnoma dijaški lehko-mišljen, dasi se sploh držim tako resno.
»No, Makso, veš, s kakšno prošnjo sem privedel gospodičini k tebi ? Zadnjič že sem te vabil, da pojdi z menoj na Vrbovo, kamor te vabi vsa rodbina Vraničeva. Odbil si mi prošnjo s praznim izgovorom, da nisi znan na Vrbovem in da ne utegneš. Zdajle sta me gospodičini srečali in moral sem ji povesti k tebi v pisarno, da te oni sami povabita,« razlaga mi Valerij videč, da jaz ne umejem, kaj je njega in izpremljevalki njegovi privedlo k meni.
»Res, gospod doktor, prosiva obe v imeni roditeljev najinih, da pridete danes popoludne na Vrbovo, seveda, če nimate kake boljše zabave, nego bi bila pri nas,«  začneta zdaj tudi obe gospodičini.
»Tako ljubeznivi prošnji mi ni smeti sicer odrekati, ali poglejta mizo mojo polno dela. Ne verjamem, da se bode vse to zdelalo kar samo brez mene,«  odgovorim jaz.
»V nedeljo popoludne vsaj ne bodete delali, gospod doktor!« nagovarja me zdaj plavolasa Ivanka z najivno-zvenečim glasom ter me pogleda s lepimi svojimi očmi.
»Res je, gospodičina, nečem reči, da bi ne bil greh, osobito na tako vročo nedeljo, toda moram, in ta ,moram' premaga celo ves vnebo-vpijoči greh,«  šalim se jaz.
»Ali ste res tako trdovratni in se ne daste preprositi?« pristavi tudi gospodičina Minka in si pihlja z veternico v obraz, da se nje črni koderci kaj ljubko zibljejo na čelu,
»No, res, Makso, ne bodi vender tako siten! Reci, da greš, in popoludne ob treh se odpeljeva. V pol ure pa sva tam,« začne še brat.
Premišljujem in premišljujem in res nisem bil tako močan, da bi se bil ubranil.
»Dobro!«  rečem naposled     »Takima lepima prosilkama   res   ni moči in ne smeti ničesar odreči in zahvaljujem se na lepem povabilu. Ob treh tedaj, Valerij, odideva. Jaz ostanem do dveh še tukaj, da dodelam najnujnejše stvari.  Pridi me ob dveh klicat, jaz pojdem še kosit potem pa se odpeljeva.«
»Dobro, dobro, gospod doktor! To me veseli. Kar obupavala sem že in prav huda bi bila na Vas, ko bi na noben način ne hoteli priti,«  raduje se Ivanka,
»Tudi jaz sem Vam hvaležna, da ste vzprejeli povabilo,« reče zdaj  resnejša in, kakor se mi je zdelo, starejša Minka,  »ali ker ste že
A. Planinec: Na Vrbo vem.
645
pomolili prst, zgrabim takoj^itso roko. Povabljam oba gospoda na obed k nam na Vrbovo. Ob dveh tedaj se lahko odpeljeta takoj iz pisarne. Kaj ne, da ne odrečete?« in pogleda me vprašuje s svojimi globokimi črnimi očmi.
Obljubil sem tudi to in odšli so kmalu potle vsi trije, zapustivši mene samega za pisno mizo. Prijel sem zopet pero v roko in začel brskati med akti, pa vrag delaj, meni ni bilo mogoče! Zdaj sem videl plavolaso glavico Ivankino, zdaj črnokodrasto Minkino pred seboj, zdaj se mi je zdelo, da slišim zveneči glasek Ivankin, zdaj mirno tekoči Minkin in, če sem se zopet hotel uglobiti v delo, zadišala mi je vonjava parfuma, katera je še ostala v sobi za posetom.
Vržem zopet pero strani, začnem hoditi po sobi in kadim, da bi kar najhitreje pregnal iz sobe vse parfumne vonjave. Jezilo me je, da sem se dal pregovoriti.
»Kaj li hočem jaz pri teh ljudeh! Ne poznam jih in ne vem, ali mi bode njih druščina simpatična ali ne. Gospodičini sem pač že lansko zimo videl v gledališči in že takrat sta se prikupili očem mojim, česar jima tudi danes ne odrekam, pa vrag vzemi vso žensko družbo! Lepe ženske in resno delo, to se nikakor ne ujema in znan sem bil že dlje po Ljubljani, da se ogibijem vseh, da ne hodim na plese, in matere, blagoslovljene z možatimi hčerami, delale so že pač križ čezme, češ:  »s tem pustežem ni ničesa začeti.«
Vabljen že zelo dolgo nisem bil nikamor, kajti vedeli so itak povsodi, da gotovo ne pridem.
»A danes sem se zopet dal pregovoriti. Ti presneti Valerij! Ti si kriv vsega tega!
Jezen in nezadovoljen sam s seboj sedem zopet za mizo in začnem delati, da se je vidno nižal kup nerešenih aktov.
Dodelal sem skoro nad polovico, ko vstopi brat in mi pove, da me nad pol ure čaka doli v vozi in naj vender že pridem.
v
Sel sem in kmalu sva bila z ropotajočega mestnega tlaka zunaj na mehkejši prašni cesti.
Molčala sva oba. Jaz sem bil še zamišljen v svoje akte, v kaj pa brat, ne vem. Ali začutil sem sveži zrak in prsi so se mi jele širiti, tako da sem bil vesel, ker sem vender zopet jedenkrat zunaj na planem in ne vedno med zaduhlimi mestnimi zidovi.
»No, Valerij, zdaj mi pa kaj povej o teh Vraničevih. Ti gotovo vso rodbino poznaš prav dobro, drugače bi me ne bil s hčerama danes dopoludne napadel v pisarni. — Lepi sta res obe, Minka in Ivanka, starejša in mlajša.  Vsaka posebnost zase,«   nagovorim jaz zdaj brata.
646
A. Planinec: Na Vrbovem.
»Starejša in mlajša! Saj sta obe jednako stari,« zavrne me brat, »ali vsaj skoro jednako stari. Minka in Ivanka sta dvojki.«
»Tako? — To je pa zelo zanimivo,« začudim se jaz. »Stavil bi bil kaj, da je črnopolta Minka starejša od plavolaske. — No, dobro, pa povedi kaj več o vseh Vraničevih. Koristno je, če je človek prej že poučen o ljudeh, s katerimi se hoče seznaniti.«
»Prav rad, brate, povem ti vse, kar vem o njih. Hitro bode vse povedano. Poslušaj tedaj!«
»Gradič Vrbovo nikakor ni rodbinski pradom Vraničev. Stari Vranic, oče Minkin in Ivankin, kupil ga je in ž njim vred nekaj njiv, travnikov in gozda pred komaj tremi leti na javni dražbi. Od takrat je Vranic tudi zasebnik, ki živi ob svoji glavnici. Do pred tremi leti pa je bil trgovec z vinom na dolenjsko hrvaški meji. Vranic ni pre-omikan mož, prijelo se ga je le nekaj zunanje olike, vender ima visoko spoštovanje do vsakega človeka, ki se je kaj več učil od njega. Sicer pa je Vrbovski gospodar pošten in vesel, odkritosrčen in, kar ti najprej pohvalno omenjam, zelo naroden mož, ki je videl precej sveta, in, kar je tudi mnogo vredno, ne brez koristi. Gospa Vraničeva je rojenja Zagrebčanka. Tudi ona ni olikana, ali kakor veš, ženska se hitro uda, naj je tudi nizkega rodu, kmalu umeje sukati se v najvišji družbi popolnoma prav in prehitro se privadi raznih fraz, ki smo jih vajeni slišati v družbi svoji in ki naposled niso nič druzega, kakor pesek v oči. Minka in Ivanka sta pohajali šole v Zagrebu in dasi-tudi ne znata tako gladko brbljati nemški, kakor mnoge ljubljanske gospodičine, pozabili nista nič menj in nič več, kakor one, čemur sta se naučili v šoli. — To je vse, kar ti vem povedati o Vraničevih. Na njih domu vlada prava gostoljubnost in četudi te morda časih kaka beseda gospodarjevih ust spominja nekdanjega vinskega trgovca čutiš se prav dobro na Vrbovem. In da sta Minka in Ivanka res lepi, to si že tudi opomnil sam,«  konča brat svoje pripovedovanje.
»In v katero teh dveh krasotic je bratec moj Valerij zaljubljen?« vprašam ga jaz hudomušno ter mu pogledam zvedavo v oči.
Pov6si jih, kakor sramežljiva deklica, in vidi se mu, da ga je iz-nenadejalo in osupnilo vprašanje moje.
»Zaljubljen?« vpraša z najivnim glasom, hoteč prikriti svojo zadrego.
»Tako je, prav gotovo, opazil sem to pri dopoludanskem pohodu. Meni je že minila ta perijoda, ali ipak-fhoj vid za take stvari še ni popolnoma oslabel,« nagajam bratu in še dostavim: »No, in veš kaj, povem ti še celo, v katero ?«
A. Planinec: Na Vrbovem.
647
»V katero?«  vpraša me Valerij začujen.
»Ha, ha, ha,« začnem se mu smijati, »kaj mari nisem videl, kako je ves čas tvoje oko viselo na Minki ? Skrivati ljubezni svoje ne umeješ, brate dragi! Reci, ali sem pogodil pravo?«  vprašam ga.
»Ugenil si! Minko ljubim in prav odkritosrčno ljubim,« reče mi z mladeniškim ognjem.
»In ona?« pretrgam mu besedo, boje se, da mi bode začel zaljubljenec peti oduševljeno odo na lepoto izvoljenke svoje.
»Tudi ona me ljubi in upam, da ni njena roditelja ne bodeta ugovarjala najini zvezi,«  reče mi s ponosom brat.
»Oj, tako daleč sta že,« rečem jaz, dasi me je zelo sililo, da bi se glasno zasmijal, vender ostal mi je le ironičen nasmeh na ustnicah, katerega pa tudi Valerij ni videl, kajti gledal je ravno na levo stran, kamor je zavil najin voz.
»Se nekaj minut, pa sva na Vrbovem!«  reče mi Valerij.
Nisem ga več poslušal. Začel sem premišljati, kako in zakaj so ravno mene tako ostentativno vabili Vraničevi na Vrbovo.
Ali mari, da se utrdi zveza med Valerijem in Minko, da tedaj v meni vabijo le bodočega zeta ? — Ali pa celo, da bi še mene ujeli v mreže, kakor so neizkušenega bratca mojega ?
»Kako li, da ste mene danes prišli iskat v pisarno,« ogovorim zopet brata, »in da ste me tak6 nekako prisilili k denašnjemu posetu, na kateri moram, ako se  nisem hotel pokazati pravega barbarja?«
»Zelo se vsi zanimajo za tebe. Gospod Vranic in gospa, Minka in Ivanka. In denašnji napad smo sklenili že poslednje nedelje. Osnovala ga je pa Ivanka,«  pove" mi hitro brat in kaže, da je tam-le pred nama Vrbovo.
»Ivanka!?« rekel sem že bolj sam zase, kajti voz se je ustavil pred velikimi vhodnimi vrati, narejenimi v grajsko ozidje. Naproti pa nama prihiti vsa rodbina Vraničeva in jaz sem še z voza lezel, ko mi gospodar že trese roko in vzklika:
»Dobro došli, gospod doktor! Velika čast za naš dom, da niste odklonili našega povabila.«
Nečem opisavati preburnega vzprejema, tudi ne prav izvrstnega kosila. Le toliko naj še povem, da sem sedel pri obedu za mizo na desno poleg gospodinje, vštric mene na levo gospodičina Minka, nama nasproti pa brat moj in gospodičina Ivanka.
II.
»Ali znate jahati ?« vpraša me gospodičina Minka po kosilu, ko smo sedeli pri črni kavi in sem jaz ravno gospodičini Ivanki prižigal cigareto.
648
A. Planinec ; Na Vrbovem.
Skoro sem preslišal vprašanje, kaiti pri zanimivem svojem poslu gledal sem in opazoval črte res prekrasnega obrazka Ivankinega. Ta lepa nežna polt, bela kakor sneg in nadahnena od rdečice, gladko nje čelo, na pol pokrito od pepelasto-plavih lasec, lepo zakrožene obrvi, ljubki nje nosek in ta ustna, ki drže cigareto in izza katerih se za-blisnejo pri govoru beli drobni zobci! Gledal sem ji v obraz in rad bi videl njeno oko, ali gledala je zažigajočo smodčico.
Ko me vpraša Minka, ali znam jahati, ozre se Ivanka vame in najine oči se srečajo. Bile so črne, kakor nje sestre Minke. To nasprotje navzlic plavim njenim lasem me je osupnilo in povesil sem pogled svoj.
»Gotovo zna,« oglasi se namesto mene Valerij, »saj je Makso kavalerijski častnik.«
»Izvrstno, gospod doktor!« tleskne Minka vesela v roko. »Ali hočete tedaj z menoj malo pojahati?«
Nemo se priklonim, četudi nisem bil prevesel njene ponudbe, kajti bilo je grozno vroče in najrajši bi še sedel v precej hladnem salonu, pogovarjal se in pušil.
»Vi se pa peljete, ne, gospoda?« obrne se vprašuje Minka proti drugim. »Do mlina je prav prijetna pot, skoro polovica skozi gozd in v senci,«  reče še proti meni in vstane.
»Pa že tako kmalu?« oglasi se gospod Vranic in pogleda na uro. »Saj je šele štiri.«
»Ob petih naročim voz in konja«,  odgovori očetu Minka.
Gledal sem za odhajajočo lepotico. Prav aristokratska prikazen. A ko je sijala iz Ivankinih očij pohlevnost in udanost, bliskala sta iz Minkinih odločnost in ponos.
v
Čudno! Brat moj mi je povedal, da sta Minka in Ivanka dvojki, ali nisem si mogel misliti večjega nasprotja in nepodobnosti ne le v zunanjosti, temveč, kolikor je bila seveda meni dana prilika ji spoznavati, tudi v njiju značajih.
Gospa Vraničeva je zapustila kmalu za gospodičino Minko salon, rekoč, da ima tudi ona še nekaj posla. Mi pa, namreč gospodičina Ivanka in midva z bratom, šli smo po predlogu Valerijevem na vrt. Gospoda Vranica smo pustili dremljočega v salonu.
Na vrtu je hotel Valerij, da bi začeli kegljati, ali zahvalil sem se jaz za to zabavo in tudi Ivanka je pritrdila meni, da je prijetneje sedeti v senci.
Z Ivanko sva sedla v hladnfco in gledala Valerija, ki se ni dal odgovoriti ter je metal sam zase kroglje na kegljišči,
A. Planinec:  Na Vrbovem.                                                 649
»Kako pa se zabavate po zimi na Vrbovem, kajti slišim, da tudi po zimi ne prihajate v mesto ? Ali Vam ni takrat malo dolgočasno?« vprašam jaz nasproti mi sedečo Ivanko.
»Dolgočasno? Ne, nikdar! Dolzega časa jaz ne poznam. Nisem namreč t61iko učena in duhovita, da bi mi moglo biti dolgočasno,« reče mi ona in se nasmeje.
»Kaj je samo učenim in duhovitim ljudem dolgočasno?« vprašam jo radoveden.
»Menda, kajti nedavno sem brala v neki knjigi, da neizobražencu ni nikdar tako dolgočasno, fantazija njegova ne deluje, temveč miruje, ker ni toliko razvita, da bi se mu vzbujale razne misli in nedosežne želje, in čim izobraženejši je človek in čim duhovitejši, tem lože in prej ga muči dolgčas. Takisto vsaj trdi oni pisatelj, čegar imena Vam pa ne vem povedati.«
»Nekaj je morebiti resnice v tem, kar ste mi povedali. A da Vi niste duhoviti, temu nikakor ne morem pritrjati, kajti spoznal sem ravno nasprotno,« odgovorim ji jaz.
»Hvala Vam na laskavem poklonu, ali s trditvijo svojo ste menda pač sami, kajti ne verjamem, da bi do danes mene kdo smatral za duhovito. Vsaj izrekel mi kaj takšnega ni še nikdo, prav nasprotno trditev pa sem že cula,«  smeje se mi Ivanka.
»Kdo neki je bil tako negalanten?« vprašam in se smejem tudi jaz.
»Vsi naši domači ljudje so popolnoma prepričani, da nisem duhovita, in sestra moja Minka je celo tako negalantna — naj se poslužujem izraza Vašega — da me je že večkrat kratko nazivala najnespamet-nejšo stvar na svetil«
»To so šale med sestrami, sicer pa ženske druga druge nikdar ne presojajo pravično, zatorej pač ne bodete verjeli sodbi gospodičine sestre svoje bolj, negoli moji,«  rečem ji nagajivo.
»Tudi gospodje so sodili že o učenosti moji in povprašajte le mojih profesorjev na zagrebškem učiteljišči ali bolje še. poglejte mojih izpričeval.«
»Učenost in duhovitost sta zelo raznolika pojma,« presekam ji jaz besedo. »Vašo duhovitost spoznavam iz govora Vašega, učenosti pa po skromnem mojem mnenji ženski spol ne potrebuje. Učenost ženski bolj  škoduje, nego koristi,«  govorim ji  dalje popolnoma resno.
»Ha, ha, veste kaj, gospod doktor, meni se zdi, da, kadar ste resni, podobni ste zelo onim učenim zagrebškim profesorjem,« reče mj prostosrčno smeje se Ivanka,
650
A, Planinec: Na Vrbovem.
Tudi jaz sem se nehote začel smijati.
Tako sva se dražila drug druzega. Ona mi reče, da bi jaz pač gotovo ne preživel ni jedne zime na kmetih.
Skoro sem se že hotel zagovoriti in ji reči, da, če bi mi ona delala druščino, želel bi že poskusiti.
»Bodi pameten, saj nisi več mladič, ki nepremišljeno razmeče okrog sebe fraze,«  mislim si sam zase ter vprašam Ivanko:
»Kaj pa Vi delate tako ves ljubi dan, kadar ste sami?«
»Ničesar! To je najkrajši odgovor, ali vsaj ničesar tacega, da bi se mogla s tem ponašati,« začne mi prav odkritosrčno praviti. »Zdaj malo berem, potem grem igrat na klavir, potem pogledat, kako se mama bavi z gospodinjstvom ali papa z gospodarstvom. Potem tečem na vrt, ako je vedro, ali malo ponagajam kaj resni sestri svoji, ali pa temu in onemu, kdor je voljan me poslušati.«
Z veseljem sem slušal nedolžno njeno govorico in ji gledal zdaj v krasni obrazek ali pa njene nežne prstke, s katerimi je piikala pe-resce za perescem z rože, katero si je ravno prej utrgala na poti.
Nisem slišal, da je ravno nekdo stopil v hladnico. Šele, ko je umolknila, ugledam poleg sebe stati domačo strežnico.
»Gospodičina Minka Vas kliče, da bi se oblekli. Ona je že gotova in voz je tudi naprežen,«   oglasi se le-ta.
»Jaz sem popolnoma oblečena za izprehod, samo klobuk, rokavice, veternico in solnčnik mi prinesi!«  odgovori ji Ivanka.
Zdaj vstopita tudi Minka in Valerij. Prva oblečena v popolnoma moderno jahaško obleko. Bila je res impozantna!
»Ali Vi pa ne jahate, gospodičina Ivanka?« vprašam jo jaz.
»Ne, gospod doktor! Učila sem se sicer tudi, vender meni ne ugaja ta šport,«  reče mi ona.
»Reci rajša, da si prekomodna. Konja ji je papa kupil toda ona se rajša vozi in upregla je ubogo Lucy,«  začne Minka.
Zdaj pride tudi že Ivankina strežnica in nam zajedno pove, da nas že čakata papa in mama. Tudi meni je prinesla kamašnje; pripel sem si te in ostroge kar na vrti in šli smo pred hišo.
Pomagal sem Minki v sedlo in skočil sam hitro na konja. Jako elegantno je znala jahati Minka. V lahnem skoku sva jezdila pred vozom. Govorila nisva dosti, le semtertja je kateri naju izustil kako pohvalno besedo svojemu konju ali o konjih sploh.
Jahala sva že kako četrtnico ure, ko mi reče Minka:
A. Planinec : Na Vrbovem.
651
»Tam-le za onim drevjem_4e malin. Kolopirajva čez to-le senožet. Prav prijetno je in v petih minutah sva pri malinu, oni pa potrebujejo z vozom celo četrtnico ure po cesti.«
Brez ugovora sem zasukal konja na senožet in kaj prijetno sva dirjala proti gozdiču.    Prijazen hladen včtrec je pihljal nama   naproti.
Hitro sva bila v gozdni senci in jaz sem že pridržal konja, ko skoči izza grma preplašen zajec ravno proti Minkinemu belcu. Ta se ustraši in se ne da ustaviti, temveč dirja dalje. Tudi jaz svojega konja zapodim za njenim in ravno sem bil poleg nje, ko ona zdrsne raz konja. Bil sem prav tik nje, da sem jo, izpustivši uzdo svojega konja, prijel krepko za ramena in jo, kadar je tudi ona izpustila v pravem času svojega konja, vzdvignil iz sedla.
Moj konj se ustavi instinktivno, da sem lahko Minko prav polagoma izpustil na zemljo. Belec njen pa izpod nje zdirja v gozd.
»Upam, da se niste preveč prestrašili, gospodičina?« rečem ji jaz.
»Prestrašila? Prav nič. Hvalo lepo Vam, gospod doktor! Pri dirjanji se je moralo nekaj strgati pri sedlu, da je bilo zdajci Lady moji na trebuhu. Sram me je le, da sem se tako blamovala Vam nasproti,« odgovori mi hitro.
»Tako se opesne lahko najboljšemu jahaču,« tolažim jo in skočim tudi sam raz konja.
»Mislim, da Lady Vaša ni več tekla predaleč in da jo kmalu dobim. Prosim, potrpite malo tu, takoj se vrnem ž njo,« ponudim se ji ter hočem sivca svojega privezati k veji.
»Ni treba, gospod doktor! Prav lepo hvalo, saj sva že pri malinu, in mlinarjev Francelj bode že našel Lady,«  reče mi ona.
Res se že sliši šumenje vode. Svojega konja vedem za uzdo in počasi stopava po mehki gozdni poti. Komaj storiva sto korakov in bila sva pred mlinarjevim domom, čisto skritim v gozdu. Kolesa so danes mirovala,  ker je bila nedelja.
Pred hišo je stala košata jablana in pod njo lesena miza, za katero sede Minka.
Mlinarjevih ljudij je bila doma sama gospodinja in njen sin Francelj, kateremu sem izročil konja, da ga priveze kam v senco, in mu naročil, naj gre iskat Lady.
Stara mlinarica je bila že navajena teh grajskih pohodov in prihiti takoj z belim prtom, pogrne mizo in začne brisati itak že snažne klopi.
Franceljnu ni iskati ni bilo treba Minkine Lady, kajti prišla je kobilica sama ter se začne pasti poleg sivca mojega, kakor bi se ne bilo zgodilo prav nič.
652
Ivan Vrhovec: Iz domače zgodovine.
v
Sla sva jo ogledat z Minko in zapaziva, da se je pretrgal jer-menec na sedlu, kar pa je obljubil Francelj popraviti.
Tačas so se pripeljali tudi že drugi z vozom pred malin.
O nezgodi s konjem niso vedeli ničesar in, ker Minka sama ni hotela povedati ničesar,  molčal sem tudi jaz.
Lep kotič zemlje je bil tukaj. Prijeten hlad pod jablano del nam je kaj dobro. Izprehajali smo se v senčnatem gozdu in ob šumečem potoku ter naposled, kadar smo se bili že okrepčali z vinom in mrzlimi jedili, katere so Vraničevi s seboj prinesli iz grada, odpravimo se
ZOpet   na   pot   proti   domu.                                                         (Konec prihodnjič.)
Iz domače zgodovine.
Piše Ivan Vrhovec.
V.
Zgodovina   pošte   na   Kranjskem.
enda ve vsakdo, da je prvo redno pošto ustanovil nemški cesar Maksimilijan I. Italijanski do takrat v naših avstrijanskih deželah malo ali nič poznani rodovini plemičev Torriani de Tassis, ki so se pozneje prekrstili v nemške Thurn-Taxis, dal je 1. 1516. pravico, da smejo prevažati pisma po vsem nemškem svetu za cene, katere bodo sami določili, rekše, katere jim bode hotelo plačevati občinstvo. Tako je nastal nov zavod, za cesarja pak nov regal, kateri je le-ta dal najprej imenovanim Torrianijem v fevd.
Novi zavod se je hitro razširil po vseh nemških pokrajinah, zlasti pa po avstrijanskih deželah. Ustanovitelj preko Kranjskega gre-doče pošte je bil notranje-avstrijanski nadvojvoda Karol. Leta 1573. stekla je prvikrat iz Nemškega Gradca v Ljubljano. Seveda je bila takrat jako skromna. Hodila je iz nemškega Gradca v Ljubljano in iz Ljubljane v Nemški Gradec — peš (fusslauffende Ordinari-Post)! Toda pri tem ni ostalo dolgo. Nadvojvoda Karol je peš-pošto 1. 1588. za-menil z jezno pošto (ordentliche reitende Post) ter jo je zajedno raztegnil preko Hrušice v Gorico, odkoder je šla dalje do Benetek. Na pošto oddajane stvari so prenašali konjiki na brzih konjih iz kraja v kraj.1)
i) Valvasor I. p.  187.
unirti-Tv iiiiiiiiiiiriininiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Na Vrbovem.
Povest. Spisal A. Planinec.
III.
ečkrat še po tej nedelji sva se vozila z Valerijem na Vrbovo in jaz, ki sem se prej tako ogibal ženske družbe, bil sem naposled najrajši poleg Minke in Ivanke.
Brat moj Valerij se je pa izpremenil zadnje dni popolnoma. Nisem se menil, kaj mu je, in on, ki me je sprva vedno vabil, naj grem ž njim na Vrbovo, vpraševal me je zdaj zmeraj nekako začujeno, ali pojdem tudi jaz zopet danes k Vranicevim in zdelo se mi je skoro, da ga veseli, če sem mu zanikal vprašanje.
Jaz sem se proti Vraničevima obema gospodičinama vedel popolnoma jednako in, dasi mi je ugajala Ivanka radi pohlevnosti svoje bolj, negoli Minka z mrzlo svojo visokostjo, kakor se je obično kazala, reči sem si vender moral, da naklonjenosti Svoje Ivanki nasproti nisem še izdal nikdar in nikomur.
Rad sem se menil z Minko, kajti bila je res dovtipnejša od njene sestre, ali pri pogovoru z Ivanko sem se oddehnil dobrodejno od svojega mučnega pisarniškega dela in šalila sva se, kakor bi bil za deset let mlajši, nego sem bil res.
Tudi Minka je rada občevala z menoj, vender nisem nikdar doslej še opazil,  da bi zaradi mene zanemarjala Valerija.
Celo na izprehod nisva jahala nikdar sama, kajti prošnji moji se je udala Ivanka ter zasedla konja in tudi Valerija sem kmalu toliko naučil, da je lehko jahal z nami.
Minilo je že kaka dva meseca od onega časa, ko sva bila prvič z bratom na Vrbovem. Ko sva neki dan prišla k Vraničevim, ni   bilo
90485348535353534853534848892353235391000253
A. Planinec : Na Vrbovem.
707
gospodinje in Ivanke doma. Peljali sta se že dopoludne v Ljubljano, ne da bi midva kaj vedela o tem. Gospod Vranic je imel opraviti z gospodarstvom, da ga tudi ni bilo blizu doma. Bila sva tedaj brat in jaz sama z gospodičino Minko.
Ker je bil deževen dan, ostali smo v salonu in se pogovarjali o marsičem. Gospodičina Minka je brala, ko sva midva prišla, ravno neki iz francoščine ponemčeni roman. Ker mi je bila knjiga neznana, vzel sem jo v roko in pregledoval in gospodičino vprašal, če ji ugaja vsebina.
Minka je bila tako prijazniva, da mi je ob kratkem povedala vso povest. Od tega sva prišla na francosko literaturo v obče in se sploh tako spozabila, da sva se pogovarjala le sama s seboj, v tem ko je Valerij odprl na mizi ležeč album ter ogledoval po njem razvrščene slike.
v
Šele ko je prišla Ivanka z materjo domov, jel se je zopet meniti, a ker slabe svoje volje ni umel prikrivati, rekel je, da je bolan. Odšla sva ta večer prej, negoli sploh.
»Kaj ti je, Valerij, ker si tako čemeren ? Da bi bil bolan, tega ti ne verjamem. Zgoditi se je moralo kaj druzega,« nagovorim ga jaz v vozu.
»Ne izprašuj me, prosim te, pusti me na miru,« reče mi z jeznim glasom.
»Ti se menda srdiš name, ali jaz niti ne vem, čemu?« govorim dalje.
v
»Čemu ? Ti ne veš, čemu ? Saj nate se tudi ne srdim, ali grize me hudo, da je Minka tako koketna. Meni se laže, da me ljubi, toda če si ti na Vrbovem, popolnoma prezira mene in dela, kakor bi me sploh ne bilo tu. Samo zate ima oči, govori jedino s teboj. To me grize, ali za Boga! nikdar me ne vidi več na Vrbovem ta — ta — — — oh! —Jutri ji pišem pismo, potem pa odidem takoj na Dunaj četudi sem mislil ostati tukaj še najmenj mesec dnij,« bruhal je srdit besede iz sebe.
Pustil sem ljubosumnika, da se razjezi, in še cel6 smeh, kateri mi je v začetku silil na ustna, minil mi je, ko sem ga pogledal v obraz, obsijan od blede mesečine.
Čudne in skoro nerazumne so se mi zdele Valerijeve besede, da je ljubosumen radi Minke name. Opravičiti sem se hotel in začel:
»Brate! Ne vem, da bi imel upravičen povod in vzrok tej ljubosumnosti.   Jaz se nisem nobeni gospodičin Vraničevih   približal  v   teh
45*
7o&
A, Planinec : Na Vrbovem.
dveh mesecih toliko, da bi bile upravičene besede tvoje, in najmenj sem se v tem zakrivil zaradi Minke. Ce že za kako njiju čutim kaj več naklonjenosti, bila bi to Ivanka, v tem ko je proti Minki moje srce takovo, kakor tačas, kadar sem jo videl prvikrat. Lepa stvar brez srca, to je bila kritika moja prvi dan, ko sem jo spoznal. Morda se motim o nji, vender to ne spada semkaj. Jeden svet ti pa dam. Iz tvojih besed in iz tvojega denašnjega vedenja spoznavam, da si resnično zaljubljen v Minko. Poskusi jo, če te tudi ona res ljubi in je li vredna tvoje ljubezni ali ne.«
¦»Kako mi je to mogoče?«  vpraša me Valerij  radovedno.
»Ti si rekel danes pri Vranicevih, da si bolan. Ne hodi tedaj nekaj dnij k njim, jaz te že oprostim pri njih. Piši jedenkrat v tem času Minki, kakor najbrž po navadi, kadar se ne vidita nekaj dnij, piši ji dolgo pismo polno ljubezni, drugače pa jo prepusti te dni meni. Mislim si vsaj, da meni bratu zaupaš, da ti povem odkritosrčno, kar se bode zgodilo te dni med Minko in menoj. Da se ti zdim še menj nevaren, povem ti tudi jaz odkritosrčno, kakor si ti meni, da ljubim Ivanko. Razodela si sicer svoje ljubezni nisva, vender že poznam toliko Ivanko svojo, da smem reči, da me ljubi tudi ona. — Ali si zadovoljen s predlogom mojim?«  vprašam ga ter mu ponudim desnico.
»Zadovoljen, brate!«  reče mi ter mi seže v roko.
»Vsak večer dobiš od mene natančno in resnično poročilo o vsem, kar se bode zgodilo tisto popoludne na Vrbovem. Ce bodem nekaj dnij brez tebe na Vrbovem, lože spoznam Minko,«  dostavim še.
IV.
Drugega dne popoludne grem, ker je bil lep jesenski dan, takoj na vrt ter najdem tam gospodičino Minko samo. Povem jej, da je Valerij bolan in da ga ne bode danes. Popolnoma je preslišala to moje poročilo.
Po navadnih vprašanjih, kako se vsi v rodbini počutijo in kje so, jameva se izprehajati po solnčni poti. Ker sva bila sama, opazovati sem imel dovolj prilike Minko. Ce sem jo pogledal v obraz, zdelo se mi je, da je švignila iskra iz njenega očesa v moje, in znala se mi je tako ljubko-koketno nasmijati, kakor kaka umetnica v cirkusu.
Ali je mislil Valerij le nekoliko prav s svojo ljubosumnostjo ? In da je jaz nisem do danes ničesar opazil ? — Ni čudo, oči moje so videle vedno le Ivanko, a danes sem jo zastonj iskal po vsem vrtu, kolikor sem ga mogel od tukaj pregledati.
A. Planinec: Na Vrbovem.                                                 709
Izprehajala sva se precej dolgo z Minko gori in doli po vrtu. Naposled sedeva v hladnico za prijazno mizico.
Hladna sapa potegne. Minka se strese in pravi, da ji je hladno. Vprašam jo, hoče li iti v grad. Ona zanika ter se začne zavijati v pled, kateri je imela s seboj. Pomagam ji in nasloni se mi skoro v naročaj in strast bi me bila skoro premagala, da bi jo objel in poljubil
v
na rdeča ustna. Čutil sem, da je moja, toda spomnil sem se nedolžno-prosečega očesa Ivankinega in ohladila se mi je strast, ki mi je vzkipela v glavo, da sem bil kakor sladkega vina pijan.
Sedela sva popolnoma drug tik drugega. Nekaj časa molčiva, ko me ona vpraša:
»Ali ste Vi vedno tako mrzli,  tako neobčutni?«
»Jaz nisem ni mrzel, ni neobčuten, gospodičina,« odgovorim ji, kakor bi se prebudil iz sanj.
Roki svoji sem imel pred seboj na mizi in ona je jela, kakor ne-vedoma, s prstki svojimi igrati po  moji desnici.
Zopet je nekaj minut minilo, da sva molčala.
»Ali ste Vi že kdaj okusili ljubezen? Ali sploh znate ljubiti?« izprašuje me Minka.
»Na prvo vprašanje Vam je zelo težko odgovoriti. Na drugo pa odgovorim s kratkim — da,«  rečem ji resno.
»In zakaj mi ne odgovorite na prvo?« vpraša znova in se obrne z vsem obrazom proti meni, da čutim nje vročo sapo na licih.
»Ker je to nemogoče in preveč zahtevano. — Sicer pa, kaj razumete Vi pod ljubeznijo?«
»Kaj je ljubezen? Odkritosrčno povem, da nisem še nikdar premišljevala o tem.«
Po poti nama naproti prihiti gospa Vraničeva ter kliče:
»Minka, saj se bodeš prehladih.«
Mrak se je naredil že namreč v tem.
»In tudi Vi, gospod doktor. — Kje pa je Ivanka in Vaš gospod brat?« vpraša gospa vse na j eden hip.
»Brat moj se je malo prehladil in ga danes ne bode,« odgovorim ji.
»Tako? Bolan je? Nadejem se, da ni nič hudega. Recite mu, da mu naročam, naj se varuje, kmalu okreva in pride zopet na Vrbovo. Jeseni se človek kaj lahko prehladi, kajti jutra in večeri so že zelo mrzeči. Pojdimo goril Ivanka je pa gotovo v svoji sobi.«
7io                                                 A. Planinec: Na Vrbovem.
Oprostim se, da še nekoliko časa ostanem na planem in da pridem kmalu za njima. Hotel sem biti sam. Tiho sedim in premišljujem o Valeriji in Minki, a kmalu sta mi ta dva izginila iz spomina, in mislim na Ivanko in samega sebe.
Zdajci se mi zazdi', da slišim v hladnici, ki je bila gosto s sro-botom zarastla, nekako ihtenje.
Poslušam nekaj časa, pa zopet je vse utihnilo.
Vender vstopim. Mislil sem, da se je morda kaka živalca skrila tu notri. Bila je tema, zato užgem žveplenico. In kaj vidim ?
Za mizo sedi gospodičina Ivanka in obraz ima skrit v rokah ter ihti.
Ko zablisne luč, pogleda kvišku in lahno zakrikne. Menda ni slišala mojih stopinj po mehkem in vlažnem pesku.
»Gospodičina, kaj Vam je, da se solzite?« vprašam jo in stopim bliže.
Nobenega odgovora mi ne da in ihti bolj in bolj.
»Kaj Vam je, gospodičina? Povejte mi vender, kdaj ste prišli v hladnico in kdo Vas je razžalil, da se jokate?«
»Jaz sem bila že prej tukaj, predno sta vidva z Minko sedla v hladnico,«  povč mi.
»In čemu jokate?«
»Slišala sem ves vajin pogovor.«
»In zato se jokate?« vprašam jo začujen.
»Vi ljubite Minko«, dahne bolj, nego izgovori.
»Jaz ljubim Minko! Kdo li Vam je to rekel?« vprašam jo osupel In kaj, če Vam povem, da ne morem nikdar Minke ljubiti, ker ljubim že drugo 1«
Ničesar mi ne odgovori, ali ihtenje je prenehalo. Sedem tik nje in ji hočem vzdvigniti glavico iz rok.
»Ali veš, Ivanka, koga ljubim?« Primem jo za roko, kije poleg mene in ji rečem:
»Ivanka, ali bi me ti hotela ljubiti? Ali ti kaj čutiš zame?«
Na mojo ramo nasloni zdaj glavico in zopet ihti. Objamem jo in stisnem na prsi ter ji poljubim ustna in mokri oči in nič se ne brani. Utolažil sem jo in ko je radovedni mesec zasvetil v hladnico, videl, sem, da ji igra srečen smehljaj na ljubkem obrazu.
»In zakaj si prej tako bridko jokala, dragica?«  vprašam jo zdaj.
»Oh, Makso, koliko časa že jaz tebe ljubim in čutila sem, da me imaš tudi ti rad.    Ko sem vaju pa prej poslušala,   zdel  si   se mi
A. Planinec: Na Vrbovem.
711
popolnoma tuj in ko sem mislila, da sta odšla z mamo, zdelo se mi je, da se oddaljuje od mene sreča, da si zame izgubljen, da te nikdar ne dosežem. In tako inako se mi je storilo, da se nisem mogla ubraniti joku. Nisem vedela, da si ostal ti tukaj in ko si vstopil in prižgal žveplenico, ustrašila sem se te,«  pripoveduje mi.
»Ali se me še bojiš?«  vprašam jo smeje se.
Ne da bi mi odgovorila, objame me in jaz jo poljubim.
Spomniva se, da nama je iti v grad. Na poti se še zmeniva, da bodem precej danes razodel ljubezen svojo njenim roditeljem, dasitudi mi ona v začetku brani, rekoč, da bode Minko to bolelo.
»Ona je ljubila prej mojega brata in če zdaj misli, da ljubi mene, gotovo je bolje, da kar najhitreje zve resnico,« rečem ji jaz in ni mi več ugovarjala.
Na st6pnicah me zapusti Ivanka in hiti v svojo sobo. Jaz pa grem v salon, kjer je bila vsa druga rodbina.
»Gospod doktor, kaj Vas ne zebe, da tako dolgo v večernem hladu sedite na vrtu?« ogovori me po običnem pozdravu gospodar.
Gospodinja zapove postrežniku, ki je kmalu za mano vstopil ji nekaj javit, naj poišče Ivanko v njeni sobi ter ji reče, naj pride v salon, in proti meni obrnena reče:
»Ves popoludan je že nisem videla.«
Minka sedi pri klavirji in igra neko fantazijo. S svetlim očesom me pogleda, ko vstopim.
»Ne, gospod Vranic, meni se ne zdi že tako hladno,« odgovorim jaz na gospodarjevo vprašanje in sedem poleg njega na stol.
»Pa našel sem zdajle nekaj na vrtu in ne zamerite, ker Vas kar tako brez ovinkov prosim, da najdeno stvar prepustite meni,« rečem mu šaljivo.
»Našli ste nekaj?« vprašata me gospodar in gospodinja čudeča se oba zajedno.
Tudi Minka preneha igrati in me radovedno pogleda.
»Ali mi obljubite, da je moje?«  vprašam ga še jedenkrat.
»Kaj  pa je?«   pozveduje v zadregi,   ker ne bi rad česa obljubil zaradi česar bi se pozneje kesal.
Pri tem vstopi Ivanka, srečno se smehljaje, v salon.
Jaz ji stopim nasproti, primem jo za roko ter povedem pred mater in očeta in pravim:
»Midva sva se našla, gospod Vranic. Ali nimate Vi, gospa, nič proti temu, da Vam jo vzamem, da bode ljuba moja ženka?«
712
A. Planinec: Na Vrbovem.
Gospa Vraničeva vstane in objame hčerko in potem tudi mene. Gospod Vranic pa mi .stiska roko in mi zagotavlja, kako ga to veseli.
Gospodičina Minka tudi stopi ponosno k meni in mi poda roko rekoč:
v
»Želim mnogo sreče, Makso!«
Te besede je govorila brez vsakega čuta in poljubi sestro na lice, ne da bi ji rekla besedico.
Pogledam ji v obraz, ali njene oči nimajo zame nobenega žara več.
Nat6 zapusti sobo.
»Kaj pa je Minki?« vpraša gospa Vraničeva. »Gotovo ji je škodoval hlad.«
Ivanka pogleda mene nemirno in steče za sestro, rekoč mi:
»Takoj pridem, sreče svoje še nisem mogla povedati sestri in vender se tako ljubiva od nekdaj.«
Komaj nekaj minut potem prideta obe nazaj, za roko se držeč, in Ivanka privede mi Minko in reče:
»Tudi Minka je vesela sreče moje.«
Seževa si v roke in pogledam ji v oko, ali bilo je kakor navadno in koketno se mi nasmeje:
»Z Ivanko bode lože kramoljati o ljubezni. Morda tudi ona ne bode mogla povedati, kaj je ljubezen, ali dejanski se pokaže, kaj čuti srce,« reče mi z gorkim glasom.
Midva z Ivanko pa sedeva drug drugemu nasproti v naslanjač, stisneva si skrivaj semtertja roke in govoričiva zdaj o tem, zdaj o drugem.   Bila sva popolnoma srečna!
Pozno sem se ta večer pripeljal z Vrbovega v Ljubljano.
Prav nič se nisem danes čutil nesrečnim, da sem se dal ujeti Ivanki.   Ljubil sem jo odkritosrčno, taka sužnost ni prehuda.
Kaj pa brat? — Prišlo je pač vse drugače, kakor sem si mislil včeraj.
V.
Drugo jutro na vse zgodaj pride k meni Valerij in povedal sem mu vse na tanko, kar se je včeraj pripetilo na Vrbovem.
Smeje se mi poda roko in mi želi srečo,
A. Planinec: Na Vrbovem.                                                 713
»No, tebe imam pa jaz na duši,« reče mi, »kajti jaz sem te seznanil z Vraničevimi.«
Popoludne sva šla znova oba na Vrbovo.
Izprehajali smo se zopet po vrtu in sicer jaz z Ivanko, onadva pa skupaj.   Ko smo se vračali  proti večeru v grad,   reče mi Valerij:
»Med mano in Minko je vse pri kraji. Rekla mi je ravno, da me ne ljubi več in da me menda ni nikdar ljubila resnično. — No, ustrelil se ne bom radi tega,« reče mi še, ko ga pogledam.
»Menda tudi njegova ljubezen do nje ni bila in ni tako globoka,« mislim si sam zase,   »ali pa hoče skrivati notranje svoje čustvo.«
Odslej smo občevali ravno tako kakor prej. Minka in Valerij sta bila prisiljena večkrat biti sama med seboj in nikdar nisem opazil, da bi jima bilo to silno ali da bi se ne menila ravno tako med seboj, kakor prej.
Po zimi so se preselili letos Vraničevi v mesto. Gospa je rekla, da radi tega, ker se mora Ivanka še temu in onemu učiti, gospod Vranic pa je bil odkritosrčnejši ter mi je smeje rekel, da pač ne sme moje ljubezni preveč izkušati in ne more pripuščati, naj bi večer za večerom hodil tako daleč na Vrbovo.
Minka mi razodene nekoč, ko smo sedeli vsi v gledališči, da hoče iti v gledališke igralke. Začetkom nisem verjel, toda ker mi je zatrjevala, da je to resna nje volja, nisem ji odgovarjal, toda rekel sem ji, naj dobro premisli ta korak.
Midva z Ivanko sva sklenila s privoljenjem obeh najinih roditeljev, da bode najina poroka že januvarija meseca. Takrat je tudi Minka določila si, da odide iz Ljubljane na Dunaj, pripravljat se za novi svoj poklic.   Stanovala bode na Dunaji pri neki sorodni obitelji.
Hitro je potekal ta čas, ali nama z Ivanko le prepočasi.
Nap6sled sva vender pričakala zaželenega dne.
Po poroki sva se peljala za nekaj dnij v Italijo in ko sva se vrnila, naselila sva se v Ljubljani in bila srečna, kakor moreta biti le novoporočenca, ki se ljubita resnično. —
Minilo je že leto dnij od najine poroke in ljubila sva se še tako, kakor prvi dan.
Valerij je prišel na božične počitke ž Dunaja in sedeli smo ravno na večer pred Sv. Tremi kralji vsi trije skupaj ter se pogovarjali o Minki.
714
A. Planinec; Na Vrbovem.
»No, Valerij, ali si še ljubosumen name?« vprašam ga jaz smeje se mu.
»Na nikogar nisem ljubosumen, a ljubim pa Minko še vedno, kajti ona ni le res lepa ženska, temveč tudi izvrstna igralka. Ves Dunaj je poln njene hvale in slave. In dasiravno je tako imenitna in slavna, vender se še zame kaj zmeni in je vedno jednako prijazna proti meni, kadar grem k nji ali se kje drugje vidiva,« reče z glasom v začetku oduševljenim in naposled skoro  melanholičnim.
»Menda pa vender še nekaj prave ljubezni čuti zanjo,« mislim si danes.
»In ti, ženka moja? Ti pač veš, da sem jaz vedno le tebe rad imel.«
»Molči, Makso, saj nisva sama, da tako govoriš,« pokara me in se sramežljivo zardi ter me poljubi na ustna, da bi ne govoril delj.
»No, vidva sta pa res še vedno zaljubljena in ko bi ti, Ivanka, ne bila žena Maksova, želel bi si pač take soproge, da bi bil tako srečen, kakor sta vidva,«  reče Valerij.
»In upava, da ostaneva vedno tako srečna,«  sklenem jaz.
Trčili smo s kozarci in Ivanka dostavi še:
»Tudi jaz tebi, Valerij, želim, da se prav kmalu resno zaljubiš in najdeš v ljubezni takšno srečo, kakor sva jo našla midva z Maksom.« —
Minka in Ivanka sta si le redkokrat dopisovali. Ko je spomladi najin sinek obolel in sva bila oba v hudih skrbeh radi njega, dobi Ivanka, ko se je že ravno bolezen obrnila na bolje, tolažilno pismo od Minke.
Ivanka da mi je brati in gleda stoječ tik mene v sestrino pismo. Konec tega pisma slove tako-le:
»Ne boj se, Ivanka, nobene nezgode v življenji, saj imaš krepkega in značajnega moža ob svoji strani. Jaz pa sem prepuščena sama sebi na svetu. Maks te bode varoval in hvaležna sem Bogu, da je ravno tvoj soprog in nobene druge. — Spominjam se ravno zdaj-le, ko ti pišem to pismo, nekega dogodka z Maksom, ko je bil prvič pri nas na Vrbovem. Jaz bi se bila takrat skoro ponesrečila in pala raz konja, toda on me je krepko prijel ter me kakor otroka postavil raz sedla na mehko travo. Sramovala sem se takrat pred njim in jezilo me je to, ali vender se mi je tudi prikupil. Nikomur nisva govorila o tem, a danes mi je zopet vse živo v spominu. — Srečna bodi  z Maksom
Dr. Ahasverus: V svet.
715
in osrečuj mu življenje! On je vreden največje sreče na svetu. Srečna živita oba!«
Oklene se me ženka moja in se mi razjoka na prsih.
»Kaj se jočeš, Ivanka?«  vprašam jo rahlo.
»Oh, tako te ljubim Makso! Ali si ti srečen z menoj? Ali bi ne bil morda srečnejši z Minko?« in ihti mi na prsih, da ne more delj govoriti.
»Ivanka, kaj misliš ? Jaz sem le s teboj srečen in ako si ti srečna z menoj. Tvoja sreča je moja sreča«.
Utolažim jo s poljubi in srečna se mi smehlja.
Zdaj se zajoče najino dete.    Hitro poskoči in hiti k zibeli.   .
Tudi jaz stopim za materjo. Utešila je je že in veselo se je nasmihalo srečni materi v obraz, kakor že mnogo dnij  ne.
Sklonim se tudi jaz na posteljico in poljubim dete.
»Ivanka, kaj hočeva Še več sreče na sveti? Ali nisva srečna? Jaz vsaj si ne želim ničesar večl«
»Tudi jaz ne!« reče mi ona in objameva se, skloniva čez sinka in poljubuje ga se igrava ž njim. —
V svet.
Spisal dr. Ahasverus.
III.
(Konec,)
red več nego poludrugim stoletjem je pisal slavni Jonathan Swift opazuvaje vzgojo tedanje mladine, da je vzgoja vselej slabejša v razmerji k imetju in vzvišenejšemu stanu roditeljev. Ako bi se ta mož vrnil dandanes na zemljo, prepričal bi se, kako popolnoma prav je sodil. Min6 stoletja, tisočletja, pa človeške slabosti in norosti ostajajo s   človeštvom.
v
Človek je navadno takšen, kakor se je vzgojil; vzgaja se pa po roditeljih, po roditeljevih namestnikih, a največkrat in najbolj po svojih izkušnjah in okolnostih življenja. Visokorodni roditelji se ne pečajo sami z vzgojo  svojih otrok,   prepuščajo   to   skrb — kakor  vse   neu-