PROBLEMI
revija za kulturo
in družbena vprašanja
62
februar
1968
krst ïeno taufer (145)
križanci nada gaborovič (149)
rdeči val franci zagoričnik (157)
poeida jože olaj (162)
pesmi danilo čelofiga (174)
pesmi milan pečnik (178)
pesmi uroš kalčič (181)
upognjenost jutra andrej medved (184)
et caetera jorge luis berges -
joiko milic (186)
mehanizem kontrole v različnih tipih
organizacije janež jeroviek
joyceova zadnjo dva romana jonez gradišnik (207)
vprašanje o humanizmu dušan pirjevec (238)
prostor senc il taras kermauner (256)
nacionalno vprašanje v Jugoslaviji v teoriji
i In praksi kpj-kps dr. janko pleterski
revolucionarni eros brez konkretne utopije franjo zenko - R. Z. (299)
vinjete janež pirnat
PROBLEMI
REVIJA
ZA KULTURO
IN DRUŽBENA
VPRAŠANJA,
FEBRUAR 1968
LETO VI., ST. 62
Ureja uredniški odbor:
Božidar Debenjak, Janez Dokler,
Vladimir Kavčič (glavni urednik),
Marko Kerševan, Vlado Kralj,
Milan Pintar (odgovorni urednik),
Rudi Rizman, Mitja Rotovnik, Ivan Urbančič
Lektor: Janez Gradišnik
Oprema: Judita Skalar
Uredništvo : Ljubljana, Beethovnova 2
Telefon: 20 487
Nenaročenih rokopisov ne vračamo
Naročila pošiljajte na CK ZMS,
Ljubljana, Dalmatinova 4,
telefon: 310 033, tekoči račun: 501-8-475/1
z oznako: za Probleme.
Celoletna naročnina 25 N dinarjev
Cena posameznega izvoda 2,50 N dinarjev
Izdajata CK ZMS in UO ZSJ v Ljubljani
Tisk Učne delavnice ZUSGP i
VENO TAUFER: KRST
prinese Črtomira lahka ladja,
od tega, kar raste pri njega gradi,
od cede, žita in novine sadja.
Prešeren, KRST
Po imenih vz-nika iz niča in se vanj
iz-teka po-sam-ezno bivajoče, ki je bit.
Al. Kermauner, ČLOVEKA CLOVECIM II
I. Slap
kolo sonca počasi tre pesek teme zažari kolo završi
vrtinec zasipa kolo vse dalj temna sonca
vrte os na vse osne strani tone v pesek
gora na teme v sinje dno se s temenom povezne na goro
kamenčki plezajo listi se vzdigujejo korenine
zašuštijo sape vse bolj se razmikajo stene
se razpočijo veter plane
kam kje kod je gor kod je dol
gora se postavi
nebo se položi
veter pade voda
dol
pod
spod
zelen je grob
veter udari
z glavo ob rob
kaplje kaplja
rodi
porod
krik
kaplje prši
zoper kamen zoper korenine rob
prši krik na vse strani se plodi veter
kam je kje je kod je gor kod je dol
145
v vrtinec se vzdiguje
gora in svod počasni sprevod
plešoči sprevod glasna procesija
zgoraj gladka sinjina spodaj gladka gladina
kam veter kamenje veje kod kaplje kje groh šumi
kje spod kje gor krik v nemi prosojnosti vmes domovina
pletejo mrežo sledov se vzdigujejo sence padajo
mreže sledov plešejo sence mreže sledov love krik
II. Bogomila
posode na polici zraka
zvenijo vaška situla kupa kozarec od marmelade
siv čas se pretaka
na dno globoko grla bokov korakov pade pade
prazna tisti hip ko so usta rob
svetlobe nedeljskega večera in nad njim dojki
upogibajoči se peruti ptice ki zateglo toži
gor čez izaro
v ponedeljek zazvene ob zori
na telesu številčnice ur
nihalo tiktaka v otrocih
včasih slišiš kako se nataka šum
in ko pokrova krste roki
z dvema prgiščema upa zagrebata obup
III. Duhovni
v začetku je bil hrup
ki je bil molk
razumela sta dlan in poljub
čredam njunih teles je postalo tesno
da se ne bi zgubil
se je prestrašil na jasah sred gozdov
rekel ji je da jo ljubi
senca besede se ji je zvila
okrog telesa in na slepi in gluhi
gladini njegove zenice je odkrila
da je lepa in spomin na dan in noč
je splašil pticam v njenem ušesu krila
146
V. Jezero
stegnila je za njimi roko
in mu dala senco ptičjega leta
potem sta se ljubila kakor nekoč
zdaj čredam njunega telesa
je strah zamejil domačijo
da smrt noči dan rojeva
in kadar se nad njima preletijo
ptičje jate sence svojih potov '
na njunih obličjih zapustijo
in tako vsak šoinkavec škrjanec škorec
znanivec vremena je nad domačijo
dasi dneva vsak dan je na veke vekov konec
ostaja domovina naš KOZOL C
IV. Črtomir
vsaka noč je drsenje pod gladino
poslušanje ko dež razmaka kup časopisov
dokler ne gre v skodelici jutra večnost mimo
sonce vzide in odpre rezilo
tvoj obraz zbudi košček kovine
začutiš kako čuti utrip tvoje žile
oko zasliši roko jezik čas otiplje
razveseliš se življenja britve
v njej se zrcali tvoja podoba
in svet jo snažno obkroža
vse bliže se obračaš sred sveta
v sami konici s tabo svetovja
nenadoma mogočen da pokončaš
kar bo pokončano če pokonča
čolnič leti ko v zraku urna ptica
breg in sonce obstaneta blagoslovljena
čolnič čuti moč in zelena krila
ptica nastavlja nebu ogledala vesla
oko kroži da mirujoči svet prebiva
147
v njem ta hip ko se odpira veka
da spod nje rodi se veter udarce šteje
krila in vesla bregu in soncu meri meje
k bregu spomin najbrž je plaval ko se je nagnil nenadoma pred njim
sredi dima se je sonce čisto približalo rdeče od ilovice tolmuna ko
me je učil plavati ne bom pozabil vidre ki sem jo ubil na svojem bregu
jezera je bilo sonce na nebu in najbrž za njim vsa ozvezdja večera
čeprav sva čutila kako trgava bršljan vesolja ko sem te učil plavati
sem te vzel daleč v samoto valova kakor telo premagujeta čas od enega
k drugemu z besedami hrepenenje učiva plavati najbrž ni pregloboko
dno in čeprav je tesnobno prozorno nebo se sama zlekneva mednju
čolnič in ptica hitita
in njune udarce na najinih licih
hladi veter ki ju podpira
ko morava glavi v naporu skloniti
čutiva v rokah kako se voda upira
s kapljicami se škropiva ko ribi
z očmi polnimi vode plavava sredi smeha
med čolnom in ptico ne vMiva sonca ne brega
148
Križanci
Nada Gaborovič
Dober dan, seveda, dober dan, odgovarja, čeprav ga nisem ne pozdravil
ne vprašal prav ničesar. Smešno, še poznam ga ne, ne verjamem, da sem
ga že sploh kdaj videl, kar naprej, pravi in samo ob sebi umevno zapahne
za menoj vrata. Za trenutek se mi zazdi, da sem v celici, stiska me, duši.
Bojim se, da mi bo odpovedalo srce, žal mi je, ker sem se prepustil nekemu
neumnemu nagonu, ki me je pripeljal semkaj, v to čudno hišo, rad bi
bdi nekje, kjer struji zrak in kjer je veliko sonca, pa pesek in bele ploskve
voda.
Vidiš, pravi in se nasmiha vase, prav primeren kraj sicer ni, pa bo že
moralo biti.
Kraj, razmišljam glasno, on pa me pahne na nizek stol in zmaje z
glavo: In v Parizu? Tam je bil šele kraj, kaj! Pa kjerkoli, saj je vseeno.
In greš skozi mesta in čez reke, vzdolž nabrežij, mimo sivih, pustih hiš.
Sprehodiš se čisto do nekega tako imenovanega konca. Potem se vrneš.
Mogoče nimaš moči, da bi se spravil na pot vnovič — zato obtičiš. Moral
bi se sprehajati venomer, od enega tečaja do drugega. Poide sapa, kajne?
Mi smo romarsko ljudstvo, pravim onemu in stegnem roko proti nje-
mu, ker bi se ga rad dotaknil. Zadenem ob zoprno hladno in gladko povr-
šino ogledala, rahlo utrujen odložim klobuk, hej, pravi in se mi nasmehne,
tak klobuk, kaj ! Moral bi si omisliti čepico ali kaj takega, pa z nami je že
tako, ko si posadimo Idobuk in sedi dovolj trdno na laseh, imajo drugod
že trdno posajeno kakšno drugo pokrivalo. Na to ni, da bi mislil. Ampak
zavoljo tega klobuka — »Ali ste pesnik?« je vprašala in me pogledala ne-
kam navihano.
»Pesnik?-« sem se začudil. Le kako ji more priti v glavo takšna misel.
»Ne, pač pa umetnik,« sem rekel, ona pa je začudeno zmajala z glavo
in dihnila: »Mislila sem, da so pesniki tudi umetniki.«
»Že,« sem rekel, »toda drugačne vrste.« In potem sva se smejala oba,
in nenadoma se je od smeha treslo tudi ogledalo, da sem postal kar lepo
jezen in sem mu obrnil hrbet. Pa še vedno je podrhtevalo od zatajevanega
in pridušenega veselja.
Dober dan, ga pozdravim šele zdaj in ne počakam na odmev. Začutim
neprijeten občutek v ustnih kotih. Stena pred menoj je mrtvo bele barve,
149
kot crknjena leghomka. Te kokoši! Zmeraj so se hrupno splašile, kadar
se je zaprašilo mimo vozilo, lin ko so naletele na moje stojalo, so po vsej
sili hotele čezenj, namesto da bi se lepo ognile. In Marina je stala z Urba-
nom in se je neslišno smejala, »umetnik, umetmk,<< je ponavljala, kot bi
bila uzrla repatico ali sonce, ki se je utrnilo z neba.
»Marina,« sem bil nevoljen. Urban pa je predejal pipo na levo stran
čeljusti in oči so se mu pod košatimi obrvmi temno zaiskrile: »Ko bi človek
le ostal takšen, tako sočen« in roka s čopičem mi je zastala, ker so me nje-
gove besede oplazile čudno in me navdale z neugodjem. Toda prav tako
je rekel in zato se zdaj nehote obrnem od stene in se zazrem spet v ble-
ščečo hladno ploskev, v kateri odsevam in ki v njej vidim poleg svoje
podobe druge stene, obložene z navlako, ki mi je pogoltnila leta. Leta, »kako
neki lahko govorite o letih, ko jih nimate veliko čez dvajset, kajne da ne?«
se je nagajivo opletala okoli mene Marina in zdelo se mi je, da jadram na
najlepši jadrnici čez zeleno travnato morje; ko sem pred sončnim zatonom
pospravljal barve, se me je prvikrat polotil občutek, da pričenjam gledati
stvari drugače, da ni nobena reč ne izoblikovana ne dokončna, postalo me
je strah praznote, ki je zazevala vame, kajti nemoč je naraščala, potem
pa je prisedla Marina in je vrtela kito med prsti.
»Umetnik, ali so barve takšne, kot jih vidimo, ali niso? Kaj, če so dru-
gačne, modra je rjava in rjava zelena, in zakaj sploh smo jim dali ime tako
in ne drugače, rada bi hodila po nebu, toda Urban pravi, da sem neumna,
kajti ljudje morajo jemati vse tako, kot je, ne pa brskati tam, kjer ni
treba.«
»Zakaj pravi Urban tako?« Pomislil sem, da je Urban nevoljen name,
ker vzbujam tako pozornost pri dekletu. Ima posebno pamet, brhka je,
toda vedel sem, da mi Urban šteje v zlo, ker se pomenkujem o vsem mo-
gočem, kar dekle nori, »saj je že tako čisto zmešana, zakaj barvati žito
zeleno sivo, če je to sploh žitno pwlje,« je povedal odločno in iztresel pepel.
»Pusti ga. Urban,« je prosila Marina, »meni se pa zdi, da ima prav,
kdo ti je porok, da je vse tako, kot vidiš.« Odšel je ves jezen.
»Ta Urban,« je potožila, ko je prišla v mojo izbo nad skednjem, kjer
sem si smel urediti atelje, »razganja ga ob misli, da bi mu kdo solil pamet.
Ce mi že reže kruh, naj me vsaj pusti pri miru s svojim zidom:«
»Zidom?« sem se mimogrede začudil.
»Kaj niste opazili? Nikamor ne smem. Zazidal me je. Zdelo se mu je,
da ste vi ravno pravšnji, ker me boste malo zamotili, me zabavali s svojim
čudaštvom in se bom zadovoljila s to stranjo zidu, čez pa me ne bo za-
mikalo.«
»Pa vas ni?« sem neumno vprašal in se zasmejal kot otroče.
»Naj bi me?«
»Zelo pohitite z odgovorom in to ni dobro,« sem ji požugal.
»Vsaka vrsta žita ne uspeva na vsakih tleh. Urban je s križanjem do-
segel uspehe, toda kaj, ko za našo vrsto zemlja ni bila.«
Dvoumno se je nasmejala, ko sem rekel: »Vi bi radi, da bi vas vzrejali
na drugih tleh, ne?«
150
Od daleč sem videl Urbana, ki je stal ob reki in morda zrl v daljave.
Marina je šla za mojim pogledom in se naslonila na okenski podboj. Pri tem
se me je rahlo dotaknila in še malo pozneje sem začutil njeno brado na
svoji rami.
»Jaz,« sem opozoril, »nisem Urban, Marina.«
»Zakaj?« se je nasmehnila, vendar ne prepričano in prežarjeno kot
doslej, skoro poparjeno je vrtala z brado v mojo ramo.
»Plemenita vrsta marelic uspeva samo ob zidu. Jaz pa ne maram ma-
relic in tudi nisem zid, na katerega se naslanjajo.«
»Vedno manj vas razumem,« je nevoljno stresla z lasmi in sedla na
zaboj, na katerem sem imel cunje. »Mislite, da se lahko norčujete, ker
ste zelo odrastu in ker nekaj počenjate. Ali sem sama kriva, če moram biti
tu in dopuščati, da medlim?«
»Ne vem,« sem se naredil naveUčanega, »-najbrž sem prestar, da bi
razmišljal o tem.«
»Zato je z vami tako, ker si domišljate, da ste v letih. Zame ste komaj
nekaj čez dvajset. Umetnik vendar ne more biti nikoli ne star ne postaran,
vam pravim.«
»Kdo pa trdi, da sem umetnik? Mogoče sem se ob prihodu šalil, ko sem
se postavljal s takim klobukom, pa sem dejal, da sem umetnik.«
Saj res, zakaj ne nosiš čepice? pravim onemu v ogledalu in si gladim
lase. Žejen sem. Vsa ta dolga pot me ni odžejala in zdaj je ravno tako, kot
je bilo na začetku. Sel sem vedno le za svojo sledjo in krog je bil zmerom
večji, toda nazadnje sem se znašel na izhodišču in sem bil lahko samo potrt.
Gledava drug drugega in se meriva, ocenjujeva od nog do glave.
Prav smešno, pomislim resno. Urban pa je na eno drevo cepil tri sorte
in tako je eno deblo dajalo trojne žlahtne sadeže. Ni vsaka vrsta za vsako
zemljo, je pojasnila Marina. Trudil sem se, pa se je vsak cepič posušil.
Kaj tedaj?
»Poglejte,« je nežno pripomnila Marina, ko me je spremljala k vodi,
da bi mi pomagala pri pranju skodel in srajc, »petkrat trije sedeži. In na
drugi strani prav tako. In na tretji dva. Kolikor je bilo cvetov. Nobene pre-
vare, nič tarnanja. Lepo mimo so se zaoblili. Užitek jih bo okusiti.«
Počasi snemam okvire. Od strani se ozrem kdaj pa kdaj v zrcalno po-
dobo. Smešno takole, če sta dva. Že eden je preveč, če je opeharjen. Ce
je dovolil, da je opeharjen. To je tisto.
»Zakaj uporabljate besede z mrakobnim prizvokom?« se je končno
vznemirila in skoraj razhudila Marina, pobrskala z grebljico po žerjavici
in njen obraz je zalila jarka, rdeča svetloba žerjavice, ki je najprej siknila
milijone isker, potem pa obležala negibna, mrliška.
»Zato,« je pojasnil Urban, »ker je iz take dežele. Tam ljudje nenehno
trpijo zaradi nečesa.«
»Ampak zaradi česa?« se je pozanimala in me gledala. »In kakšna de-
žela je to? Zakaj ne vem nič o njej? Tudi ti. Urban, mi nisi pripovedoval
o njej.«
»Vesela dežela«, sem posmehljivo rekel in se nagnil nad žerjavico.
»Sali se,« je turobno pribil Urban.
151
»Saj si tudi ti prišel iz te dežele,« mu je očitajoče pogledala v oči.
Skomignil je z rameni.
»Na deblo od tam sem cepil tukajšnje cepiče, razumeš? Kd prenesejo
to podnebje, te vetrove, megle, mraze. On pa je priklenjen, zato ne more
nikamor. Samo križan po svetovnih morjih, potaplja se in vzdiguje na va-
lovih, odtrgati pa se ne more.«
Ozirala se je od enega do drugega in začela natakati kavo. Videla sva,
da smo si daleč vsaksebi, Urban si je napolnil pipo, nenadoma je bil upa-
del in videti zelo star. Marina je skakala s pogledi od kamina k podstavku
s kavo, k pladenjčku, ki sem ga nerodno držal na kolenih, k mojemu obra-
zu, in kradoma ga je primerjala z UrbanoviLm. Zmeda in zadrega sta se
ji risali v očeh.
»Ne ženi si tega tako silno k srcu. Nekje hudournik odtrga plast zemlje
in nanese jo drugam. Toliko vemo. Z drugim se ne splača beliti si glavo.«
»Urban, ravno to mi pri tebi ni všeč,« je ostro ugovarjala. »Ne želiš
drugega, kot biti prilagojen. Meni vsaj je zoprno, kadar slišim tvoj glas,
ki modruje o tem.«
Naglo sem spil kavo in pokrU skodelico, ko mi je hotela dotočiti.
»Mogoče bom jutri odšel, pusti jesenski dnevi in veter, ki se zaganja
čez ravnino, me odbijajo,« sem odločno povedal, da me je celo Urban pre-
senečeno pogledal.
»Mislil sem, da je bil govor o dolgem obisku,« je zamrmral. Marina
je prebledela in se naslonila na rešetko kamina, da jo je žar čudno obsi-
javal.
»Se spominjaš. Urban, ko sva bila skoraj še dečka, nekih počitnic, sko-
raj že ni več res, kajne, ko sva si razdelila strani neba. Vsak je vzel svojo
in šla sva, ker sva vedela, da je zemlja okrogla in se bova nekoč vrnila
na isti kraj.«
»Mogoče, in kaj potem?« se je delal malomarnega.
»Lahko noč,« sem voščil, toda Marina mi je zastavila pot in mi sklenila
roke okoli vratu.
»Zakaj bežite zdaj, ko bi končno lahko slišala lepo zgodbo. Gotovo je
lepa in ganljiva, ne?«
Odtrgal sem njene prste in krenil v izbo, zeblo me je in ogrnil sem
se z odejo. Počasi je prišla za mano, Urban se je nekam prihuljeno pokazal
na pragu in je kukal k meni.
»Kam pa naj bi šel?« me je končno vprašal kot oče sina potepuha, ki
laže, kako imeniten dom ima. In ker sem molčal, je pristavil: »Saj nimaš
kam.«
Nimam kam, mislim in zlagam slike na kup v kotu. Eno prislonim
tako, da zasloni ogledalo. Zdaj sem sam, samo jaz, onega ni več, da bi se
mi posmehoval in rogai. Klobuk zalučam na kup, zdi se mi, da je izgubil
svojo dušo, da je navadna mrtva klofeta, odkar je priromal z menoj sem-
kaj, nazaj, na prazni glavi, ki je romanja niso napolnila.
»Pozimi je tu v dvoje neznosno,« je odločno pribila Marina in se me
krčevito oklenila. »Pa tudi slik še niste dokončali. Pa tudi knjig ne pre-
brali. Ali sploh že veste, kako morate slikati in kaj pravzaprav hočete,
152
kaj? To vas vprašam,« je višala glas in hlastno iskala zatrdila, ki bi me
zadržalo tu : »Poleg tega sploh ničesar še niste videli. Zagnali ste se v pozno
poletje in zdaj ko je mimo, niste videli ničesar, vse vas še čaka. Urban ima
prav: kam pa sploh lahko greste? Kje so stopnice, da bi po njih hodili?
Toda morate jih najti',« in je zgrabila klobuk s širokim obodom pa ga v
iskreni jezi pohodila.
»Marina,« jo je pokaral Urban, sklonil se je in ga pobral, mi ga ponu-
dil in zmajal z glavo: »Jaz sem se umaknil semkaj, toda ti si hotel zvrtati
tisto luknjo na drugo stran sveta. In ko si omagal, si začel pasti mulo.«
Marina je spustila roke in se pričakovaje zazrla v Urbana.
»Toda tako početje nikamor ne vodi. Meni, veš, vsega tega, kar je tebi,
ni mar. Toda ti si prepričan, da ti je. Zato moraš sekati naprej, če je zem-
lja še tako zamrzla. Vseeno, doklej, le odnehati ne smeš. In ne moreš. Vzel
si svojo stran neba, lazi po njej. Jaz nisem Slovenec. Jaz sem samo pride-
lovalec žita, ki je zloženo v kašči. Vsrkavam vetrove in vonje mahu, ki ga
nabiram oktobra za čaj. Ti pa si stopil v vrsto romarjev božjepotnikov, ki
vidijo v votivnih podobah odrešitev.«
Marina je pobesila usta, ker ni znala razreševati ugank. Urban pa je
govoril naprej : »Nekoč sva vzela vsak svojo romarsko palico, toda jaz sem
jo odvrgel, ker nočem misliti o tem. Ti si mislil po svoje in si obtičal v
jami, ki se počasi sesipa nate in te zatrpava. Sel si križem svet in si se
vračal, ponosen na svojo zvestobo. Jaz sem zate niče, lena mrha brez vesti,
do vratu zakopana v svoje blato. In kaj potem?«
V grlu me je stiskalo, kokoši so kokodajsale, »mogoče je dihur,« se
je spomnil Urban in naju zapustil, kot bi se odčaral. Marina je sedla na
posteljo s prekrižanimi rokami.
»Povejte, o čem pravzaprav besedičita,« je nestrpno zahtevala in mi
zastavila pot, ko sem hitel zlagati svoje perilo in halje v kovček.
»O čem,« sem mrmral in spet me je premotila, ko je stala tako pred
menoj, mlada, nebogljena, iskrena, ki se ji še sanjalo ni, kaj preganja mene
in zakaj je Urban tako hladen in neprizadet.
Zamahnil sem z roko in jo pri tem oplazil po čelu. Presenečeno se je
odmaknila in odsunila moj proseči pogled, pa se pomirila, ko sem potrto
dejal: »Nekam moram oditi, da pospravim, Marina. Mogoče je bil taste
nekoč moj dom, v katerem sva pognala z Urbanom iz istega debla. Odlo-
mil se je in se cepil na drugo deblo, zraslo v tej pusti zemlji, ki mu prija.«
Položil sem zmečkan klobuk na vrh kovčka in porinil ključ v ključavnico.
»Grozna in nerazumljiva človeka sta,« je potrdila sami sebi in sedla
na moj slikarski stolček, preden sem ga utegnil zložiti in postaviti h prtlja-
gi. Kaj zares morate na vsem lepem od tod? Ne bi tisto tam lahko še malo
počakalo? Nič vam ne bo pobegnilo, veste. Toda če odidete, vas ne bo
nikoli več nazaj, natanko vem.«
»Zakaj pa naj bi hodil?«
Vrgla je dolge lase na ramena in zvijala pramen, ki je neubogljivo
vztrajal na prsih. Pogledal sem po sebi in se zazdel zanikrn bolj ko berač.
153
»Zakaj?« je oponesla. Zavzeto je sledila mojim mislim. »Urban sploh
ni pognal tu. V resnici se ni prijel, zato sitnari in je čemern. Človeški cepič
vaše sorte ni za vsako deblo.«
»Kaj veste vi o tem. Marina?« sem prisluhnil.
Pobožala je s sivimi, mehkimi očmi sobico.
»Čedna je, ne? Nikar ne odhajajte. Dokler se ni Urban naselil tu, je
bila moja. Spodaj je lepo, pa se vseeno raje zalezem sem; kot v mladih
letih. Zatečem se kdaj pa kdaj. Kadar se Urban razleze v praznino in ga
kratko malo ni, ker je nekje drugje. Dobro veste kje.«
»Ne vem,« sem jo surovo odbil, v bojazni, da bi popustil, če bi vztra-
jala in mi tvezla zgodbo naprej.
Pšenični sveder je obležal na prsih. Rahlo je vztrepetal.
»Sovražim neiskrenost,« je rekla potem. »In Urban ni iskren.«
Primaknila se je k oknu, pogledala na jezerce.
»Čuti vezi in ve, da si jih je nadel sam, pa taji, da bi si jih lahko spet
odvzel. Nekakšen prekleto neumen ponos, porojen iz trme. Vseeno je, kdo
sem, od kod sem. Sel sem, zakoličil svoj kos in ne maram misliti več na
nič. Toda pozablja, da je Urban. Urban je nekaj posebnega. Križanje ne
pomeni požlahtnitve, za Urbane ne.«
Prisluhnil sem. Bolj je predima, kot bi verjel.
»Nekaj tiči za vsem tem. Romarji se vračajo tja, kjer so doma. To je
tisto. V krvi jim je in taki ljudje, taki ljudje...« iskala je besede, »imajo
posebno znamenje. Ne morejo se ga znebiti, naj še tako zatrjujejo.«
»Ne česna j,« je mrzlo rekel Urbanov glas. Oba hkrati sva se ozrla, kot
bi naju bil zalotil v grehu. Marina je prekrižala roke na prsih in njen profil
je bil marmornat. Prvikrat sem opazil gubo okoli ustnic.
»Pojdi, če imaš kam,« je vrgel in sloko telo se mu je v pasu preklalo.
V oguljenih kavbojkah je bil zares nekdo drug.
»Imam. Saj veš, da imam.«
»Marnje. Stare čenče. Slepilo. Tvoj dom je na Montmartru, kjer si
razobešal svoje packarije. Je na beneških kanaUh, pod mostovi, ki se raz-
penjajo čez mnoge reke. Tam si pustil svojo opravo, svoje stole in mize.
Jaz pa sem si izvolil tale sever.«
Govoril je lakirano, toda čutil sem, da se je lak začel lomiti, in kazalo
je, kot da se je sam zbal razpok, skozi katere bi udarila mrtva siva barva,
zato je skoraj nahrulil Marino: »Kaj stojiš? Saj ne moreš razumeti. Ti imaš
ušesa za drugačne besede; kot so najine, besede nekega tako imenovanega
naroda s kompleksi.«
»Pusti me, naj slišim,« je zaprosila iskreno.
Sedel je na okensko polico.
»Ne nasedaj ji,« je rekel slovensko. »Domišlja si, da je odkrila mojo
ranljivo točko. Grozovito se trudi, ker si umišlja, da me ima rada. Rada
pa da me ima zato, ker sem nekaj posebnega. Posebnega! Tele ženske na
severu imajo svojevrstno dušo, če lahko tisto neotipljivo kepo v njihovih
prsih tako imenujem.«
Nenadoma se je nasmehnil.
154
»Zal sem kresnil samega sebe po nosu. Ker sta me razkačdla. Načel
si reči, o katerih sem sklenil že kdaj za zmeraj molčati. Sel sem in konec.
Pika. Kaj to mar tebi, Marini, komurkoli?«
»Nisem prišel drezat v ogenj na tvojem ognjišču. Urban,« sem rekel.
»Mogoče sem res vsepovsod tam, kjer si me našel razkosanega ti. Toda
tako je z menoj. Ti pa nisi jaz, jaz bom pobral te kosce in jih skušal zlepiti,
potem pa se bom vrnil in se postavil pred svoje ogledalo. Kadarkoli. Pa se
bom. Ti pa si si vtepel v glavo, da si prerezal svojo popkovino in zate ne
obstaja več stara stran neba. Toda dobro veš, da ni tako.«
»Ah, kaj res?« se je obrnil k meni in razkril volčje zobe. »Ljubi brat.
Skrbeči, medleči, sentimentalni. Sel sem in se odrezal. Natanko tako. In
rastem tu, v teh mahovnatih tleh.« Znenada se je s pogledom zalezel vame,
ker je opazil, da je Marina zapustila sobo. »Ti je nemara ona kaj nami-
govala? Zgrešeno, smešno in zoprno. Napačno, popolnoma napačno.«
»Govorila je.«
»Ženska. Z vsemi tipičnimi lastnostmi in napakami.«
»Odtajaj se že. Urban,« sem robato stresel njegovo mrtvo roko.
»UmetnUc; bazen, ki čez njegove robove pljuska voda.«
»Zakaj si odšel?«
»To je tu vprašanje,« se je porogal. »Verjameš. In Marini si nasedel,
njej z njenimi babjimi pajčevinastimi zapredki, o katerih veruje, da so
velike misli, spoznanje, da me pesti trpka žalost, ki mi ne da dihati, ki
mi vse bolj zadrguje vrv okoli vratu. Sit sem bil nečesa. Prav. Sit sem
bil. Ti zadostuje? Sit brezupnega malega prepirljivstva. Kdo smo. Kaj smo.
Ali smo? In če nam preti, kaj potem. Narod na prepihu. Obsojen. Teptan.
Poniževan. Križanci v vseh časih in na vseh koncih. Zato nadarjeni, bujni,
toda premalo jedrnati. V nenehni bojazni zase. Ogroženi. Uporni, ko nas
tlači okovana peta, požrešni, ko s svobodo ne vemo kaj početi. Kot bi se
želeli najesti za tisoč let nazaj; in za naprej, kajti kdo ve, kdo ve... mi
smo zmeraj izpostavljeni, moj dragi, nenehno na preži, kaj bo pokukalo
izza obzorja. Bolestno mi, ko vendar smo, samo vedeti bi že morali, kje
naj ta »smo« zgrabimo^ da bomo od tega kaj imeli, da bo pognalo naše
klasje in nam dalo moke za vonjav hlebec, ki ga bomo z užitkom prelomili.«
Gledal je skozi mene.
»Ali se moramo res zavedati, da smo, le tedaj, kadar gazijo po nas?
Ce je tako, potem je vseeno, kdo sem, od kod sem, kam spadam. Potem sem
nekdo z neke strani neba. Ki se je ustavil, kjer mu je prijalo, toda daj že,
odloži romarsko palico in ne prenašaj je iz rodu v rod, ni nam potrebna,
ne nosimo je v procesiji namesto bander. Ko so me gnali pred zid, sem
jo zamenjal za hrbtenico, in zakaj bi jo moral spet vzeti v roke? Ce vem,
da sem, se ne sprašujem nebogljeno, ali sem zares in kako to, da sem, ker
se mi zdi čudno, ko ni bilo tako. Kratko malo nisem maral biti to, kar sem
bil, pa je bilo vprašanje, ali sem bil, hotel sem dneve s takim vonjem, kot
jih dihajo, ne pa zavitih v megličasto izparino.«
»Kaj ste mu naredili?« je zatarnala Marina. Gotovo se je prihulila za
vrati in se je zdaj zbala nenavadnega Urbanovega glasu, kot ga doslej ni
poznala.
155
FRANCIZAGORICNIK:RDEClVAL
vsadil bom vodo
da bom videl njene rože
kako bo cvetela med zelenim in zelenim
kako bojo njeni listi
kako bojo njeni prašniki
njeni pestici
zanimivo bi bilo videti vaše obraze
ko bi vas udaril svet
zleknjene tako v svoje misli
zariple od prekipevanja
kako bi brizgnila voda iz njih
kot iz baročnih fontan
med in mleko eldorado vam pravim
bogate zakladnice poletij jeseni
pod noč teme
pod točo pod kap
in druga neurja onkraj lupine
na naslednji strani listja
zanimivo bi bilo videti
iz povsem pietetnih ozirov
poleg tega da bi bilo smešno
in kratkočasno kar mislite si
že dolgo nisem videl morja
izdrto oko Slovenije
157
povsem se je treba obrniti na levo
potem ti nič ne uide
tega kar ne vidiš ni
in ne glej
naj ne pohujšajo meči svetlobe
ki cejrajo zatone
meči žarkov
tako te išče sonce tipa te
v oko sika polifemu
in se odvrneš in se zavrneš
kaj pa te sili odstirati videz
njega ne najdeš za njim
pod svojo kožo ne najdeš sebe
ampak čudež božji porečeš
in te ne moti
če ne porečeš več
zanimivo bi bilo videti svet
po tisočletju
ali se bo
ali se ne bo obnesel
danes se ne
ampak dan je deževen
psovke padajo nate ker se ne
kakor da je cepljen nate
kakor da je tvoje seme
jalovo ali da zastruplja zrak
ker se ne
vsako gibanje zastruplja
zato nujne omejitve
od tod do tod
tekel boš po steni potem po stropu
po drugi strani dol
158
spet hitro po dnu
in spet navzgor
možnosti niso obilne
zato pa svet obletaš od znotraj
zanimivo bi bilo vaše obraze
kako bojo tekli nazaj v preteklost
prav kakor danes
kakor se to kar naprej dogaja
kakor udari svet
se pokaže s svojo to ali ono rečjo
in poči lupina izlizana
od ljubezni podplatov
istega gor in dol
istih izpetih variant
meni je vseeno
meni je čisto vseeno
če se ne bo obnesla voda
bom zasadil ogenj
Zoološka ura
carl sandburg
tisoč cvetov je rekel grobar
lahko si kupite razglednice
in pavje perje
kostanj raste drugod
izkoristite enkratno priložnost
tega tisočletja edino priložnost
prejšnjega in naslednjega in sploh
oglejte si svobodo
te arijske ptiče
semitske plazilke
rumenokožne papige
sprevod si ogleduje kletko
z velikimi afriškimi modi
opice si ogledujejo sprevod
159
večni sprevod pogrebnikov
oglejte si nas prosijo usmiljenja
ukročena bitja zaklenjena
v svoje gumbe
oglejte si nas kako smo vsi na istem
tu stoje kričijo v tujih jezikih
tudi mi imamo divjino
poreče carl sandburg pljune in gre
ne pride dalj ko do sebe
koža mu zastira pot
zverinjak odmeva v njem
ki biva v kletki jezika
in to je zdaj vse
kajti zato govori ali molči
pove kakšno pesem
ali vsa leta ne misliš nanj
in je kakor da ga ni
svet je namreč dosti velik
in slišiš kar se oglaša
sebe ne slišiš ker nisi glas
sebe ne vdiš ker nisi luč
sebe ne čutiš ker nisi telo
šel bi v službo praviš
žal vse opice so zasedene
tukaj si čisto odveč
lepo se vrni v vrsto
in glej in sliši in čuti
divjina je divjina
od primerka do primerka
od kletke do kletke
hočem v kletko porečeš
bedak ne bodi bedak
bodi no pameten porečeš
saj veš kako je
pobegnil bi v prostost
tega ne preneseš
nimaš živcev
da bi zmogel toliko poguma
ali pa nimaš poguma
da bi zmogel toliko živcev
kako je torej s tem
s tem je tako ali drugače
svoje boš dobil pa naj si bog
160
dohil boš kar ti gre
zato ni kaj izbirati
kljuvaš kljuva po pesku
molčiš molčati ko grob
govoriš govoriti v veter
greš skozi čas kar greš
greš svojo pot kar greš
kar greš kar nehaš svojo pot
spet je čas ogleda
bolj ko premišljaš
med eno in drugo gnido
bolj ti je to gledanje smešno
niso samo oni predmet raziskav
tudi nas ogledujejo
in vprašuješ se
ali ne z istim zanimanjem
kakor mi nje
kaj si le mislijo
v teh tesnih kletkah
njihove misli so tesne
hodijo šepetaje
govorijo z dolgimi premisleki
previdni so v besedah
ves čas se ozirajo za svojimi besedami
njihovi kriki so kratki
njihov smeh pridušen
kretnje povite
obračajo se okrog osi
stojijo na zadnjih nogah
s prednjimi se parijo
161!
JOŽE OLAJ: POEIDA
(ciklus pesmi)
ključ: poeida
je dalje od kolhide
vendar ni kraj
temveč stanje.
Razpad
1
vrata divjih vetrov
vrata v preteklost
v tvoji roki še zmeraj
plamen bojevitega meča
in v žepu rjaveče cviljenje
pretihotapljene ptice
tako pride premirje
vrata v preteklost
vrata divjih vetrov
2
in potem morje
s svojo molčečo večnostjo
nazaj proti severu sneg
svoje vrste mrmraje umika
nazaj na jug zelene
pajki zahrbtnega domotožja
in potem morje
s svojo molčečo večnostjo
162
3
4
morda je zorelo v krvi
ukaz ìli prišel v trenutku
molče se je že dolgo pripravljalo I
ukaz nejasno oblikovan
nikomur naslovljen
nikomur namenjen
kdor ga je prestregel \
s svojim skritim sprejemnikom
ga je moral razbrati sam :
je moral razbrati sam ■
narediti si je moral ladjo j
izmisliti morje kolhido ;
runo in vse tudi ukaz '
nič ni bilo ukazano in nikomur \
vse si si moral izmisliti \
morda je zorelo v krvi \
5
stare prerokbe
so govorile
ko najdete runo
kako mu boste ubežali
če se spremeni v dim
če zgrešite vesolje
svojih lobanj in zdrvite
163
november razdre
statve poletne bitke
umije stebrišče obrazov
pokoplje mrliče
med vrhom neba dnom morja
vse prazno samo upepeljena ptica
neužitni plen in hudi pes spomina
davni pol blazni refren ukaza
in zdaj boš moral urediti vrste
in prešteti izgube
november razdre
statve poletne bitke
naravnost v žrelo sonca
in če še sonce razpade
v minus in plus
ter vas lastna molitev
udari s kamnom po glavi
so govorile
stare prerokbe
6
napačen zemljevid so nam dali
na našo trmasto pot
in se nam zdaj posmehujejo
skriti za svojimi lutkami
v strahu da bomo vendarle zarjaveli
bojijo se naliva potopljenih mest
ki jih odkrivamo
ker vedo da jim oči
ne bi prenesle svetlobe
ostro sijoče skozi stoletja morij
in jih je groza
da bomo zavrtali v kamne
in poiskali na dnu
pragnezdo ognjev
ter sfingi v njem
izrezali iz srca
odgovor na večno uganko
ter se bo zrušila
senca njihovega poletja
zrušila hladeča beda stonog
in ne bo več luknje za beg
z noži v rokah se bojijo
na vseh oblah
vsa morja vsi oceani
so obkroženi z njimi
164
tako je naša ladja središče sveta
os
tako se začenja vrtenje
čeprav je naša os
samo senca ptičjega krika
skozi grlo le da zveneče
ali pol zlomljene sablje
skozi srce
zaradi horizontalne kompozicije
s katero nastaja gibanje
vrtenje
v prozorni tišini novembra
pred svetkom zime
ki prečisti stvari
tako pride poraz
7
sedmi dan je svet dovršen
bog obupa nad svojimi sanjami
in se zažene v prepad
sedma pesem je razpad pesmi
sedmi dan prestolnica vsa v zastavah
godbe igrajo godbe igrajo
vendar ne bo slovesne komemoracije
zdaj več spektakla ne bo
v sedmi pesmi
svet ne more več
razpasti senzacionalno
počasi
košček
za
koščkom
ga
bo
vzel
vrag
sedma pesem je razpad sveta
razpad ladje
razpad morja
razpad razpada
165
sedma pesem
razžre samo sebe
v sedmi pesmi
razpad razžre
samega sebe
tako se rodi prgišče svetlobe
Drugo obleganje
moto: pripni si na prsi
vsoto svojih porazov
1
stare kipce
smo pometali
med šašje
morje se je razblinilo
čemu heraldika davnih poletij
z drugačno taktiko
naskakujemo
s fresko namesto obraza
z osinjem v hiši jezika
iz drobcev razbite ladje
so naši ščiti
močvirje okrog sebe
oblegamo
stare kipce
smo pometali
med šašje
2
strti zobje mesijanske želje
v hladu lunine mene
noč s svojim brezzvezdjem
in ti z nagačeno žalostjo
v muzeju svojih ust
166
odhajajoči vozovi poletja
s paranoičnim psom spomina
ne k zvezdam ne k vetru
ne moreš prisloniti lestve
z zastavo popisano
s svinčnikom iz ptičjih glasov
s suho kresnico v levici
s cvetočo lobanjo v desnici
snuješ drugo obleganje
3
sirius plodonosni simbol
k vragu
in tudi smrt zadnja rima
v sredi med njima
je nekaj
v sredi
neopredeljivo z metaforo
in vsem tem zanikrnim
starim orožjem
neosvojljivo
ne ukaz
ne morje
ne kolhida
v krogih krožiš
okrog vprašanja sredine
prestolonasledstvo prekletih
neulovljivo z vsem tem obrabljenim
starim orožjem
ker smo tako že prihajali
posamič in v gručah
spominjajoč se junaških prednikov
in svojih objokanih mater
iztezajoč suhe jezike
češ da dežja dežja ni
smo prihajali
z drobci prastarih molitev
v prgiščih poklekali
pred obzMji oltarjev
167
kužnih kužna znamenja
prinašajoč v nedrjih
vse vse je razpadlo
bogovi in ptice, oltarji
nesmiselni spomeniki
so ostali pred nami
in mi smo v rojih
naskakovali prazna obzidja
lupine mrtvih bogov.
z bratomorno vodo v stekleničkah
v drevoredih valov kužnih
morij prihajali vsaksebi
vsak od svojega sanjskega
vrelca voda slanih, slano
je bilo morje morje je bila
slana v naših nedrjih
vedeževalci vsak zase. dežja
dežja ni smo peli jaz sem
zveličar je bilo vsakega geslo.
bogov pa ni bilo več
razpadla je ladja
razpadlo je morje
preroška deska v opažu
tako. ampak to so že stare zgodbe
nesite
nesite mrliče
močvirje že zaudarja
sežgite mrliče
iz starih prerokb,
naša pavlihovska usta
gnijejo med trstičjem
k vragu še z njimi
4
drugo obleganje
začenjaš srditeje
ker si razbil
ukrivljeno ogledalo
dolgo si se bojeval
z mlini na veter
zdaj si razbil sonce
na minus in plus
maske so se ločile
od svojih obrazov
168
imena od svojih stvari
svetloba od svojega sonca
kakor lambergar si udaril
po srednjem hudiču
in odkril skriti ključ
drugo obleganje
začenjaš srditeje
5
ukrasni meč
ki zoprno hodi
skozi alge pesmi
sanjajoč o zavzetju troje
in lirični ščit
okrog tvojega tabora
jesen se že hripavo
spušča z bregov
pa se še zmeraj vsak večer
na lafeti vlečeš domov
da bi noč prečul ob mrliču
kot se spodobi za dobrega
starega pevca
mojo srčno kri in vse
druge zanikrne muzealije
zelenjavni vrt starih bremen
premični poudarek v ušesih
jastreb opreza na tvojo senco
v poučnem slovarju, besede
obgrizene do ogrizkov
v praproti se skrivaš pred sabo
praprot te krije pred tabo
6
kakor razpad
se tudi rojstvo vode
začenja od znotraj
ukrasne perjanice zmagoslavja
so se osmešile, papige
so z njimi na glavah pocrkale
prav pred obzidjem
169
ko se je začelo
drugo stoletje vojne
smo stkali nov prapor
z novimi gesli
brez rože brez noža
čast stran strast stran
nobenega plena ni za obzтji
smo rekli in komur bo težko
naj se ne prihuli
ampak naj gre stran
kadarkoli katerikoli
in ko nas je neprizivni april
stisnil v sotesko
smo prešteli zdesetkane vrste
in odšteli jastrebe domotožja
in po prečuti noči zavrgli boga
ter uzakonili novo pisavo
skrajni čas je že bil
od hribov je jela vreti svetloba
skrajni čas že
da ne bomo šli
nezapriseženi v boj
skrajni čas niti mrličev
nismo utegnili več prekopati
še tako smo predolgo zavlačevali
trdnjave okrog nas so se podeseterile
in v naših zahrbtnih telesih
so zrasli zeleni kuščarji
po robovih svojih vrčev hodimo
braneč se napadov z obeh strani
snujoč novo obrambno taktiko
tako počasi zori magično oko tišine
7
(namesto ars poeticae)
na razpis
se nisem odzval
novo himno naj pišejo drugi
170
doma za mizo sedim
v destilirano vodo
namakam metulje
ki sva jih nalovila poleti
pajek v kotu
lirični torzo
v pesmi mi zraste konoplja
požanjem jo
in grem bos čez strnišče
in vsenaokrog zasadim trnje
da si iz moje pesmi
nihče ne bo tkal srajce
nihče zastave
slovnične skobce
postavim za nepoklicane
potem si na prsi
pripnem vsoto svojih porazov
in si napišem
slovar nove zaveze
in prečrtam ljubezen
in izbrišem sovraštvo
in pokopljem svobodo
in sploh pomečem stran
vse besede večje kot 2X3
ker mi je soba pretesna zanje
še intériere sem komaj spravil noter
čeprav so tišina čeprav so tišina
in ne maram besed
ki bi si jih preroško lepil na čelo
in nočem biti priljubljen
in nočem biti zavržen sestradan
in sploh vse bolj
samo prebiram stare knjige
in občudujem tenkoprste vezenine
in zbiram po ulicah drobne besede
ali jih vsak dan po kapljah
izžemam iz sebe
načrtno in brez sočutja
in jih zlagam
v album tišine
in vsak poskus
je docela nov začetek
171
Tišina
1
dovolj daleč si priplul
okrog samega sehe
da si lahko ptico
v svojem srcu v srce zadel
odslej ne bo več
središče pesmi
2
vrtinec besed
neulovljiv s poetiko
bo zemljevid nove pokrajine
vrtinec besed
na presenetljivo nov način
vrtinec besed
zemljevid poeide
3
tiho in mirno bo
vrenje sveta
ho mirno in tiho
4
odvrzi odvrzi balast
in tvoj čoln
bo lahko preplul
reko rojstva in smrti
zagledal boš sedem vrat
sedem pristanišč v poeido
skozi vseh sedem
boš moral vstopiti
odvrzi odvrzi balast
in tvoj čoln
bo lahko preplul
reko rojstva in smrti
172
5
6
in potem morje
s svojo molčečo večnostjo
7
zapri okno
v daljnih krajih sva blodila
razpad runa in ladje
in drugo nama odseva v očeh
na gričih življenja in smrti
sva bila v poeidi
kjer vise naše sence
in nam odmerjajo rojstvo in smrt
sedem sušnih let sva hodila
s kamni v grlu s cviljenjem
zanikrne stare ptice v žepu
zli psi besed so naju raztrgali
toda še preden je prišla kirka
sva ukradla vsak svojo senco
in zbežala z njo proti obali
edina preživela z ladje
jutri bova vrt ç:asadila na novo
začela bova s travo tišine
zdaj zaspiva utrujena sva
zapri okno
173
vrata divjih vetrov
vrata v prihodnost
DANILO ČELOFIGA: PESMI
Mali moj
na zečetku tvojih stopinj
se utopi senca
in nima poti ne naprej
ne nazaj
1.
potopljena pot
preko vzburjenega mišičevja
od tu preko razbitih vrhov
nepoznana
dolga
raztrgana pot
tu je prostor
kamor odložiš telo
ko prestaneš
za zmeraj oguljen
mali moj
moč izgubljena
odbija krče
ki si jih hodil
2.
mrak se vpija
preko žita zelenega
senca strašila trepeče
komaj zaznavno
zaudarja po strahu
in ptiči kričijo
174
z dlanjo pokriješ oči
pred peskom
ki veter ga veje
okoli tebe sence zakrivajo pot
in ne veš
odvračajo ali vabijo
3.
dolgo že ni svetlobe
na planoti pusti
kjer misli napajaš
že dolgo ni vode
omrtviči te žeja
zlobni krokarji letajo
skozi tvoje možgane
telo razgrebeno muham nastavljaš
ki napite še pijejo
zadnjo sled tvoje moči
4.
z močjo
zadnjega krča napolnjen
se dvigneš
in utrujeno gledaš oči
brezzobih starcev
ki ubijajo
v dolgih sragah vetra pijoč
trohnobo razblinjaš
in se napajaš
nenasiten
nedaleč od tebe
bistro strugo kalijo ovce
ti jih ne vidiš
5.
sezuješ se
krvave žulje
umivaš v blatni strugi
napajališča
ki je last umirjenih in zadovoljnih
175
na veje vrbove
se spušča tvoj nemir
za strugo mračno premočan
spustiš se v tek
privlečeš spet
se v razorane brazde
med muhe in med krokarje
ostudno slačiš svoj spomin
6.
ženske polne
in žejne kakor suša
ljubezni
in toplih božajočih dlani
kakor srobot
ljubkuješ obzorjaste dojke
končuješ
ko izpiješ žejo in polnost
postaneš piščal svoje preteklosti
in ljubiš vse do svoje smrti
7.
in pijeta
podobna potnim mučenikom
drug pred drugim razgaljena
do najbolj skritih misli
z dušo in telesom pijeta
podobna golim žrtvam
na žrtveniku ljubezni
v svojem bitju zamenjana
prepletena celota postajata
in umiraš počasi
kakor cvet odtrgan
umiraš počasi
176
Puščava
puščava daljna
preko mnogih src
spuščena kakor jata rib
puščava src
in stara pesem
kakor solza pod oleandrom
puščava z oleandri
in polnost pekoča
srce ki se mu hoče joka
modra brezizhodnost
topo kakor skala počiva na srcih
neskončnost
obzorje kremenčasto
na belem pesku počiva mokra od solz
in jaz bežim
bežim
Črne starke
počasi hodijo črne starke
proti svetiščem
boleče počasi in topo
svetišča odpirajo črne misli
in sence čakajo dežja
kakor solze toplega
pod vdanim drevesom olive
sva mokra
kajti črni oblaki so polni
svete vode
temnega svetišča
pod vdanim telesom svetišča jočeva
in vse temnejše postaja
sonce je toplo kakor ljubezen
nebo je brez oblačkov
vse temnejše postaja
177
MILAN PECNIK: PESMI
Prva oblika: človek
avatar
preseliš se duša
ogenj
voda
zemlja
tema
boječi plaz v drobovju
grgra
iztegnjene roke
prosijo
o rusalka
devica umazanih sanj
izsesaj telo v svoje telo
razkosano sonce
na vejah očesnih duplin
droban dež pada pesek
skozi telo brez odmeva
drgeta krvavi izliv brez erekcije
v zdrobljeni mozeg
biti
ker ni bitnost
ko goltajo gobci groze
ničesar
avatar
preseliš se duša
iz sluzi rešeta
telesa
ogenj
voda
zemlja
178
t t t t
e e e e
m m m m
a a a a
Roke ki so osamljene štrlele kvišku
roke ki so osamljene štrlele kvišku
in prsti ki umirajo stoje
in vendar je nad vsem tem mesec
in sateliti
in z gospodom bogom lajka
skratka vse teče
celo vodovodna pipa pušča
v tvojih očeh bi ti lahko bil oče
bi ti lahko bil mati
bi ti lahko bil brat
oh ne saj to bi bilo krvoskrunstvo
in vendar ne spiš
in niti jaz
in niti postelja
ker je tema prazna brez tebe
in brez mene
in ker je kar več ni
in ni več niti to kar je bilo
je le polno v praznem
je le prazno v polnem
in roke
roka v roko
v roko roka
osamljene štrle kvišku
in v tvoje telo
pokrito mojih oči
in v moje telo
pokrito tvojih oči
votlih praznih duplin
ki trgajo med tvoja in moja
stegna
ki lovijo tvoje in moje poglede
v kotih soban
v mrežah črnih pajkov
z zgrbljenimi križi
na zgrbljenih hrbtih
ki lovijo tvoje in moje besede
179
na stropu soban
v belem tiho odpadlem ometu
le zakaj v kotih in na stropu
saj to je osmoza
ker si ti roka
in sem jaz roka
osamljeno štrliva kvišku
pardon leživa
nato osmoza
in krogi
krožijo
in krogi
krožijo
hudiča maček na strehi
ti prekleti mački atomske dobe
se pa stalno gonijo
in krogi
krožijo
0    0       0 o o
kruh tvoja postelja
in tvoja kri vino
gospodu darujem sebi
0    0       0 o o
v rečni strugi kamni
se brusijo
kamni
se brusijo
telo kot v ilovici
ilovica kot v telesu
daj
vino in kruh
krogiii
in vendar brez vsakega
osebnega nagnjenja
kot je rekel gospod bog
plodite in množite se med seboj
in pozabil pristaviti
in vendar brez vsakega
osebnega nagnjenja
le še roke
le še roke
180
UROS KALCIC: PESMI
pesem
golobi v vetru
golobji veter
veter za golobe
fant iri> dekle
bela kot smrt
mahata v slovo sladki rdečici
šla je z gozdnimi duhovi
med revne suhe živali
ob dveh ponoči
ko jaz skoraj mrtev spim
med revne živali
jata
jata
Črn dan
v nedeljo opoldne
oddaljeno grmenje
na zemljo pada gosje pero
pod oblakom plava gosje pero
bele gosi bežijo na jug
črn dan ples v dežju
zadihane sobe odpirajo okna
oblaki potujejo na morje
črn dan šest topovskih salv v slovo
pesem III
bil je cigan srednje rasti
kocinast in rjav v obraz
brez žene
181
zadavili so mu jo nekje v Bosni
bil je baraba
kot vsi cigani
usedel se je ob progo
in žrl ukradene klobase
po živinskih vagonih sesal kravje mleko
kot tele
iščemo majhnega cigana
posilil je mojo ženo
o ti baraba
majhen cigan!
pesem IV
na ovenelih tobačnih poljih
si zgubil tale mali obesek
nikomur ne bom povedala
čista bom in te Se naprej ljubila
ne bom te blatila
samo spomni se :
ko si me pustil
tisti dan
pod neko platano zvečer
sem ti ga dala
okoli vratu
pesem II
utrujene vode se selijo
odnašajo rjave brvi
sem podgana belih peronov
ob delavnikih
vsi s trebuhom za kruhom!
jaz sem utrujen
ljubim tromostovje
ljubim kamnito tržnico
potepuh počivam
resnični dogodek
okrog je bilo vse krvavo
na angleški travici Valvasorjevega parka
182
pri ustreljenem golobu
nepokopan je bil in z zlepljenim perjem
avto je zavil okoli Opere
zakaj moj prijatelj ne piše več pesmi
bil je ustreljen in je ležal
na hrbtu
medeni tedni
Jaz — ljubim
med — ko cvete rumeno Satovje
Čebelji let-v preglobok hlad strmoglavi
Sonce
Sonce--širim se po rosnih preslicah
in vsa sladkost potne srage---
toči rdeče vino!
O, moja deklica
tako rad bi te imel
Jaz — mravlje gledam metamorfozo metuljev
Hočem Biti Metulj
metulji letijo brezSumno v tvoj vrt
rosnih kril ■-la, la . ..
zletijo v ta rumeni teden brez dna
brez nedelj
med rože
moj oče
Moj oče je rekel
da ima rad pse
velike bistre pse
in sanje
davi je sanjal o lepi črni dlaki
o mrzlih čekanih
pojutrišnjem pojde s psi
Moj oče je rekel
da me ima rad
pojutrišnjem pojdem z njim
183
ANDREJ MEDVED: UPOGNJENOST JUTRA
Skozi razpoko sonca čutim kipenje svetlobe
Ritem zapuščenih senc
je kakor zven udarjanja valov
ob obale ponovno izkopanih doživetij
Kot kip je podoba izgovorjenih besed
pred ogledalom sanj
Upognjenost jutra je neogibnost molčanja
V podzavesti ponavljam besede zavesti
Odvečno mi je spoznanje utrujenih trav
izmučenih sonc
ter praznih in izsušenih jezer
Zaupal sem grozi korakov ki odhajajo
ki se ne vračajo
zagrebel se bom v strugo neplodnosti
kajti razdeljenost na rojene
IN tiste ki so prepuščeni brezupu časa
je kakor ravnodušnost in obup praznine
upognjenost jutra je nabreklost vsakdanjosti
Z razbitimi koraki
z negibnostjo senc
plovem nasproti sivini golote
čez neizhojene vrtove krhkosti
IN na poti
me ponižujejo
jate premaganih in obupanih bogov
upognjenost jutra so razrahljane vezi večnosti
upognjenost jutra
preganja me obsedenost dneva
184
Koščene besede prihajajo iz stisnjenih grl
kakor prestreljene peruti lune
upognjenost jutra je okrutnost minevanja
Bedel sem v zaprtosti ozkih večerov
Znamenja
prinesena na rokah jutra
so mi bila nerazumljiva
Kot nasmeh njenih rok je beg sonca preko brezna
dneva
preko belih poti oblakov
pozabiti ne morem
Njene izsanjane prsi bomo natrli
z lesketajočim pšeničnim zrnjem
upognjenost jutra je budnost umiranja
V razpotegnjenem kriku odhajam k svojemu izviru
med drhtenje groze
pokrajina preplašenih ptic
IN zakopanih obrazov
Odprtost molka in odmev svetlobe mi naznanja
razprostrtost smrti
vse to me vznemirja
prerašča moj beg
vse to povzroča v meni
zbeganost besed
pozabljenost zlomljenih senc
Zemlja je brez vonja če se poženeš v tolmun molka
upognjenost jutra
ostane mi le še čakanje nepotrebne praznine
groze
IN sunkovitost minevanja
upognjenost jutra
UPOGNJENOST JUTRA
^ žejni levi pijejo mesečino
2 VSE vse ptice so rekli
* ^ dane zaje
185
Et caetera
Jorge Luis Borges
Nestorju Ibarra
Bogoslovec na drugem svetu
Angeli so mi povedali, da je bila dana Melanchthonu, ko je umrl, na
drugem svetu hiša, na videz podobna oni, v kateri je prebival na zemlji
(ista usoda doleti skoraj vse novince v večnosti in ravno tu tiči razlog, da
ne verjamejo, da so mrtvi). Hišni predmeti so bili enaki: miza, pisalnik
s predali, knjižnica. Ko se je Melanchthon prebudil v svojem novem bi-
vališču, je spet poprijel za svoje književno delo in nekaj dni kar naprej
pisal o opravičenju po veri. Po stari navadi ni zinil niti besede o usmi-
ljenju. Angeli so opazili to opustitev, pa pošljejo sle, da ga povprašajo
o tem. Melanchthon jim pove: »Neizpodbitno sem dokazal, da duša ne
potrebuje usmiljenja. Vera zadostuje, da si zaslužil nebesa.« To je pove-
dal prevzetno, ne da bi se zavedel, da je mrtev in da njegovo mesto ni
v nebesih. Ko so angeli čuli ta govor, so ga zapustili.
Po nekaj tednih je pohištvo začelo postajati prozorno, potem nevidno,
razen stola, mize, listov papirja in črnilnika. Vrh tega so se zidovi celice
pokrili z apnom, pod pa z rumenkastim lakom. Temu navkljub je Me-
lanchthon pisal naprej, a ker je vztrajal pri zanikanju usmiljenja, so ga
preselili v podzemeljsko delavnico, kjer so bili zbrani še drugi teologi nje-
govega kova. Tu je ostal zaprt nekaj dni. Zdvomil je o svojih trditvah,
zato so mu dovolili, da pride spet na svetlo. Njegovo oblačilo je bilo iz
nestrojene kože, vendar si je skušal dopovedati, da gre zgolj za privid.
Spet je začel slaviti vero in ertiti usmiljenje. Nekega večera ga je zeblo.
Sel je tedaj po hiši in opazil, da se druge sobe ne ujemajo več s sobami
njegovega doma na zemlji. Ena od njih je bila napolnjena z neznanim orod-
jem; druga se je tako zmanjšala, da ni bilo mogoče stopiti vanjo; tretja
se ni spremenila, toda njena vrata in okna so zdaj gledala na velike sipine.
Soba na dnu je bila polna ljudi, ki so ga občudovali in mu ponavljali, da
noben bogoslovec ni tako moder kot on. To hvaljenje mu je prijalo, ven-
dar, ker nekateri od navzočih niso imeli obličja, drugi pa so ga spomi-
njali na mrtvake, se jih je nazadnje le ustrašil. Tedaj se je odločil, da
napiše hvalnico usmiljenju. Toda strani, ki jih je napisal danes, so bile
naslednji dan zbrisane, to pa zato, ker jih je pisal brez prepričanja.
186
Obiskovali so ga številni ljudje, ki so komajda umrli, vendar se je
sramoval, da jih sprejema v tako zanemarjenem stanovanju. Da bi mislili,
da biva v nebesih, se je dogovoril z nekim čarovnikom, ki je pripadal
skupini sobe na dnu, in ta je slepil goste s prividi sijaja in neskaljene
sreče. Ko so obiskovalci odšli, sta se siromaštvo in apno spet pokazala,
včasih celo malo poprej.
Zadnje novice, ki krožijo o Melanchthonu, trde, da sta ga čarovnik
in eden od ljudi brez obličja odpeljala na sipine, kjer je zdaj nekakšen
služabnik demonov.
(Iz knjige »Arcania Caelestia« Eromanuela Swedenborga)
Izba s kipi
V davnih časih je v kraljevini Andaluziji stalo mesto, kjer so pre-
bivali njeni kralji in se je imenovalo Lebtit ali Ceuta ali Jaen V tem
mestu je stala trdnjava, katere dvokrilna vrata niso rabila ne za vstop
ne za izhod. Bilo jim je namenjeno, da ostanejo zaprta. Vsakokrat, ko je
kakšen kralj umrl in je drugi kralj nasledil njegov veličastni prestol, je
s svojimi rokami dodal vratom novo ključavnico. Nazadnje se je nabralo
štriindvajset ključavnic, za vsakega kralja po ena. Tedaj se je primerilo,
da je neki izprijenec, ki ni pripadal kraljevski hiši, polastil oblasti in,
namesto da bi pridal novo ključavnico, ukazal, da odprejo prejšnjih štiri-
indvajset, da bi naposled zvedel, kaj skriva notranjost gradu. Vezir in
emiri so ga rotili, naj ne stori tega, poskrili so železne ključe in mu rekli,
da je laže dodati ključavnico, kakor jih s silo odpreti štiriindvajset. Ali
on je ponavljal z zavidljivo trdovratnostjo: »Hočem pregledati vsebino
tega gradu.« Tedaj so mu ponudili vsa bogastva, ki so jih mogli nabrati,
v čredah in krščanskih malikih, v zlatu in v srebru. Toda on ni hotel
popustiti in je odprl vrata s svojo desnico (ki bo na vekov veke gorela).
Znotraj so bili Arabci, upodobljeni v lesu in kovini, na svojih hitrih jezd-
nih živalih, konjih ali kamelah, s turbani, ki so jim vihrali po ramenih,
z zakrivljenimi sabljami pritrjenimi na jermene, in z naperjenim kopjem
v desnici. Vse te podobe so bile v močnem reliefu izdelani kipi in so
metale svojo senco na tla. Slepec bi jih bil mogel spoznati ob golem do-
tiku. Prednje noge konj se niso dotikale zemlje, čvrsto so se vzpenjali,
ne da bi padali naprej, ko da so jih prebili. Ti popolni liki so delovali na
kralja strašeče. Se bolj seveda skrajni red in tišina, ki sta jih obdajala,
zakaj vsi so strmeli v isto smer, ki je bila zahod, in slišati ni bilo ne glasu
ne roga. Vidite, to so našli v prvi grajski sobi.
V drugi je stala miza Salomona, sinu Davidovega (Naj bosta zveli-
čana oba!), izklesana iz enega samega smaragdnega kamna, ki je (kot vsi
vedo) zelene barve, njegove skrivnostne lastnosti pa so nepopisljive in
resnične, saj umirja viharje, varuje čistost nosilca, prežene grižo in zle
duhove, pomaga dobiti pravde in zelo zaleže pri porodih.
V tretji dvorani so našli dve knjigi: prva, ki je bila črna, je razlagala
žlahtnost kovin, talismanov in dni, govorila je tudi o pripravljanju stru-
187
pov in protistrupov. Druga je bila bela. Navzlic jasni pisavi ni bilo mo-
goče razbrati njenega nauka. V četrti dvorani je bil shranjen zemljevid
sveta, kjer so bila označena vsa kraljestva, morja, gradovi, nevarnosti,
vsaka stvar s svojim pravim imenom in svojo natančno obliko.
V peti dvorani so odkrili okroglo zrcalo, delo Salomona, sinu Davi-
dovega (Naj bosta zveličana oba!) neprecenljive vrednosti, ker je bilo izde-
lano iz različnih kovin, tisti, ki se je v njem ogledoval, je videl obličja
svojih prednikov in svojih potomcev, od Prvega Adama prav do onih, ki
bodo zaslišali Trobento. Sesta je bila polna eliksirja, zadostovala je kap-
ljica, da se tri tisoč unč srebra presnovi v tri tisoč unč zlata. Sedma je
bila videti prazna in je bila tako dolga, da najspretnejši strelec, ki bi
sprožil s praga, ne bi mogel pognati puščice v nasprotni zid. Na tej steni
je bil urezan grozljiv napis: >-Ce bi roka kako kdaj odprla vrata tega
gradu, bodo vojščaki iz mesa, podobni bojevnikom iz kovine na vhodu,
osvojili kraljevino.«
To se je zgodilo v 89. letu Hegira. Pred koncem istega leta je Tarik
zavzel trdnjavo, premagal kralja, prodal njegove žene in njegove otroke,
opustošil njegove zemlje. Arabci so se razširili po vsej praljevini Andalu-
ziji, po njegovih smokvinih nasadih in njenih poljanah, bogato namo-
čenih z vodo, kjer človek ne trpi žeje. Kar se tiče bogastva, je znano, da
ga je Tarik, Zaidov sin, predal Kalifu, svojemu gospodu, ki ga hrani v
neki piramidi.
(Iz knjige »-Tisoč in ena noč-«, 272. поб)
Dva, ki sta sanjala
Arabski zgodovinar El Ixaqui opisuje sledeči dogodek:
»Ljudje, ki jim lahko verjamemo, pripovedujejo (vendar samo Alah
je vsevedni in mogočen in usmiljen in ne spi), da je v Kairu živel človek,
imetnik velikih bogastev, ki pa je bil tako plemenit in darežljiv, da je
pognal vse razen očetove hiše, tako da si je moral nazadnje v potu obraza
služiti svoj kruh. Delal je toliko, da ga je nekega dne, pod figo na nje-
govem vrtu, premagal spanec. V snu je videl do kože premočenega člo-
veka, ki si je vzel zlatnik iz ust in mu rekel: »Tvoja sreča je v Perziji,
v Ispahanu. Pojdi jo iskat.« Zjutraj se je prebudil, vzel pot pod noge ter
se spopadel z nevarnostmi puščav, ladij, gusarjev, malikovalcev, rek, zve-
rin in ljudi. Na koncu je dospel v Ispahan. Noč ga je zalotila znotraj
mestnega obzidja; da bi spal, se je ulegel na dvorišče neke mošeje. Ob
mošeji je stala hiša. Po volji Boga Vsemogočnega je tolpa tatov prečkala
mošejo in se vtihotapila v hišo. Ljudje, ki so počivali, so se zbudili zaradi
hrupa, ki so ga zganjali tatovi, ter poklicali na pomoč. Tudi sosedje so
začeli vpiti, častnik na straži je pritekel s svojimi možmi, in razbojniki
so odšli prek terase. Častnik je dal preiskati mošejo. Našli so moža iz
Kaira in so ga toko neznansko premlatili z bambusovimi palicami, da bi
bil kmalu umrl. Dva dni kasneje se je zavedel v zaporu.
188
Častnik ga je dal poklicati in mu rekel: »Kdo si? In odkod?« Mož
mu je odgovoril: »Iz slavnega mesta Kaira sem in moje ime je Mohamed
el Magrebi.« Častnik ga je vprašal: »Po kaj si prišel v Perzijo?« Mož je
sklenil, da pove po pravici: »Nekdo mi je v sanjah ukazal, naj grem v
Ispahan, češ da me tam čaka sreča. Tu sem zdaj v Ispahanu in obljubljena
sreča morajo biti ti udarci s palico, s katerimi ste me tako velikodušno
obložili.«
Ko je častnik to čul, se je tako objestno zasmejal, da je pokazal mo-
drostne zobe, in nazadnje spregovoril: »Nespametni in lahkoverni človek,
jaz sem že trikrat sanjal o neki kairski hiši, za katero stoji vrt, na vrtu
je sončna ura, za sončno uro figa, za figo studenec in pod studencem
zaklad. Tej laži nisem niti najmanj verjel. Ti pa, rojenec mule, ki se je
spečala s hudičem, ti si blodil iz mesta v mesto zaradi vere v svoj sen.
Da te ne vidim več v Ispahanu! Nà nekaj denarja, in poberi se.«
Mož je vzel denar in se vrnil v svojo domovino. Pod studencem na
svojem vrtu (to je bil tisti, o katerem se je častniku sanjalo) je odkopal
naklad. In tako ga je Bog blagoslovil, nagradil in poveličal. Bog je veli-
kodušen, skrivnosten. knjige »Tisoč in ena noč« 351. noč)
Zavrnjeni čarovnik
V Santiagu je živel kanonik, ki bi se bil rad naučil umetnosti čaranja.
Zvedel je, da je nihče bolje ne obvlada od don Illana iz Toleda. Zato se je
odpravil v Toledo.
Na sam dan prihoda jo je mahnil na dom don Illana; našel ga je pri
branju v oddaljeni sobi. Ta ga je ljubeznivo sprejel ter ga zaprosil, naj
počaka kosila, preden mu razkrije povod svojega obiska. Spremil ga je
v zelo hladno sobo in mu rekel, da je izredno vesel njegovega prihoda.
Po kosilu mu je kanonik povedal razlog obiska ter ga prosil, naj mu raz-
krije umetnost čaranja. Don Illan mu je dal vedeti, da je uganil, s kom
ima opraviti, s kanonikom na dobrem položaju in velike prihodnosti,
vendar da se boji, da ga bo gost pozneje pozabil. Kanonik je obljubil in
prisegel, da ne bo nikoli pozabil dobrot, ki jih bo dobil od don Illana, in
da mu bo ostal večen dolžnik. Ko sta se dogovorila, mu je don Illan po-
jasnil, da se je čarovne umetelnosti moč učiti samo na skritem, prijel ga
je za roko in peljal v sobo, kjer je bil na podu viden velikanski železen
obroč. Služkinji je prej še naročil, naj pripravi jerebice za večerjo, toda
naj jih ne da peči, preden ji sam ne ukaže. Nato sta oba vzdignila obroč
in se toliko časa spuščala navzdol po zelo lepo klesanih stopnicah iz kam-
na, dokler se kanoniku ni zazdelo, da mora biti nad njima struga Taga.
Na dnu stopnic je bila celica, knjižnica in nekakšna delavnica, natrpana s
čarovniškim orodjem. Listala sta po knjigah, ko sta vsopila dva moška s
pismom za kanonika. Bilo je od škofa, njegovega strica, ki mu je sporo-
čal, da leži hudo bolan in da naj se podviza, če ga hoče videti še živega.
Te novice so bile zelo neprijetne za kanonika, deloma zaradi stričeve bo-
lezni, deloma zato, ker bi moral pretrgati učenje. Odločil se je, da napiše
pismo v opravičilo, in ga je poslal škofu. Tri dni kasneje so prišli v črno
189
oblečeni ljudje z drugimi pismi za kanonika, v katerih je pisalo, da je
škof umrl, da že volijo naslednika in da obstaja upanje, če bog dà, da bo
izvoljen prav on. Pisalo je tudi, naj se ne trudi domov, ker je veliko pri-
poročljivejše, da ga izvolijo v odsotnosti.
Deset dni kasneje sta prispela dva razkošno oblečena oproda, ki sta
se mu vrgla pred noge, mu poljubila roke in ga pozdravila kot škofa. Ko
je don Ulan vse to videl, se je ves radosten obrnil k novoizvoljenemu
prelatu ter mu dejal, da hvali Boga, ker je slišal tako dobre novice. Nato
ga je poprosil, naj izpraznjeno mesto odstopi enemu od njegvih sinov.
Novi škof je pojasnil, da je mesto kanonika namenil svojemu rodnemu
bratu, vendar da mu je pripravljen storiti uslugo in da bosta skupaj od-
potovala v Santiago.
Vsi trije so krenili proti Santiagu, in tam so jih dočakali z velikimi
častmi. Po preteku šestih mesecev so škofa obiskali papeževi odposlanci,
ponudili so mu tološko nadškofijo in mu naložili skrb, da sam imenuje
svojega naslednika. Ko je don Ulan to zvedel, ga je spomnil stare obljube
ter zaprosil to imenovanje za svojega sina. Nadškof mu je povedal, da je
nadškofijo hranil za svojega strica, očetovega brata, vendar se je odločil,
da mu izkaže uslugo in da bosta skupaj odpotovala v Toloso. Don Illanu
ni kazalo drugega kot sprejeti.
Vsi trije so odpotovah v Toloso, in tam so jih sprejeli z vehkimi
častmi in mnogimi mašami. Minili sta dve leti, ko spet pridejo do nad-
škofa papeževi odposlanci, mu ponudijo kardinalski klobuk ter mu pre-
puste dolžnost, da sam poskrbi za naslednika. Ko je don Ulan to cui, ga je
ponovno opozoril na dano besedo ter zaprosil to mesto za sina.
Kardinal mu je povedal, da je nadškofijo hranil za svojega strica,
materinega brata, vendar je odločen, da mu izkaže hvaležnost, zato bosta
skupaj odpotovala v Rim. Don Illanu ni kazalo drugega, ko da sprejme.
ali so vsi trije v Rim, in tam so jih sprejeli z velikimi častmi, s števil-
nimi mašami in procesijami. Papež je čez štiri leta umrl in naš kardinal
je bil soglasno izvoljen za papeža. Ko je don Ulan to slišal, je poljubil
nogo Njegove Svetosti, spomnil ga je spet nekdanje obljube ter zaprosil
kardinalstvo za svojega sina. Papež mu je zapretil s temnico ter mu za-
žugal, da zelo dobro ve, s kom ima opraviti, s čarovnikom pač, ki je učil
črnošolstvo v Toledu. Nesrečni don Ulan mu je odgovoril, da bi se rad
vrnil v Španijo, ter ga prosil za pomoč, da ne bo stradal na poti. Papež
je odbil. Tedaj je don Ulan rekel z glasom, ki ni trepetal:
»Potemtakem bom moral sam pojesti jerebice, ki sem jih naročil za
nocoj.«
Vstopila je hišna in don Ulan ji je ukazal, naj jih speče. Na te besede
se je papež spet znašel v podzemeljski celici v Toledu, postal je spet ka-
nonik iz Santiaga in je bil tako osramočen spričo svoje nehvaležnosti, da
se ni jenjal opravičevati. Don Illan mu je odgovoril, da je za preizkušnjo
dovolj, ni ga povabil na jerebice, marveč ga je pospremil do ulice, tam
mu je voščil srečno pot in se zelo vljudno poslovil od njega.
(»Libro de los Exiemplo« Infanta don Juana Manuela,
ki se je navdihnil ob knjigi »Štirideset dni in štirideset
noči«.)
190
Crnilno zrcalo
Zgodovina ve, da je bil najgrozovitejši od vseh guvernerjev Sudana
Yakub Bolni, ki je prepustil svojo zemljo krivici egiptovskih davčnih po-
biravcev in umrl v sobi svoje palače 14. dne meseca barjamata leta 1848.
Zlobni jeziki prišepetavajo, da ga je čarovnik Abderrahman el Masudi
(katerega ime moremo prevesti s Slugo Milosrčnega) umoril z mečem ali
s strupom, vendar je naravna smrt bolj verjetna, če upoštevamo, da so
mu pravili Bolni. Za vsak primer, stotnik Richard Francis Burton se je
1. 1853 pogovarjal s čarovnikom, ki mu je povedal, kar bo sledilo.
»Res je, da sem bil suženj v trdnjavi Yakuba Bolnega zaradi udeležbe
pri zaroti, ki jo je skoval moj brat Ibrahim z zavratno in prazno pomočjo
črnih kordofanskih poglavarjev, ki so ga izdali. Moj brat je padel od
meča, na krvavi koži pravice, jaz pa sem se vrgel pred mrke noge Bol-
nega, mu rekel, da sem čarovnik in da mu bom pokazal, če me porailosti,
čudovitejše oblike in privide od onih iz Fanusi jiyala (čarovne svetilke).
Trinog je zahteval, da se pri priči izkažem. Prosil sem za trstno pero,
škarje, velik list papirja, rog s črnilom, žerjavico, nekaj zm koriandra
in unčo kadila. Iz lista sem narezal šest trakov. Prvih pet sem popisal s
talismani in svetimi izreki, na zadnjega pa sem napisal besede, ki sem
jih vzel iz slavnega Korana: »Odstranili smo tvojo tančico in pogled tvojih
oči je bil prediren.-« Potem sem začrtal čarovni kvadrat na desni Yakubovi
dlani, ga prosil, da jo napol zapre, in vlil vanjo krog črnila. Vprašal sem
ga, ali razločno vidi svoj odsev v krogu, in odgovoril mi je pritrdilno.
Rekel sem mu naj ne vzdigne pogleda. Sežgal sem kadilo in koriander in
izreke v žerjavici. Prosil sem Yakuba, naj imenuje podobo, ki bi jo zdaj
rad videl, pomislil je in se odločil za divjega konja, najlepšega od vseh,
ki se pasejo po pašnikih na robu pustinje. Pogledal je in uzrl zeleno in tiho
polje. Kmalu se je približal konj, gibek kot leopard, z belo zvezdo na čelu.
Hotel je imeti od mene čredo konj, ravno tako popolnih kot prvi, ko je
zagledal na obzorju velik oblak prahu in brž nato konjsko čredo. Spoznal
sem, da je moje življenje rešeno.
Ob zori sta stopila dva vojaka v mojo temnico in me odpeljala v so-
bano Bolnega; tam so me že čakali kadilo, žerjavica in črnilo. In tako je
on ukazoval, jaz pa sem mu odkrival vse videze sveta. Ta mrtvak, ki ga
črtim, je v svoji roki držal vse, kar so videli mrtveci, pa še tisto, kar
vidijo živi: mesta, podnebja in kraljestva, ki delijo zemljo, skrite zaklade
v njenem središču, ladje, ki plujejo po morjih, stroje, ki rabijo za vojno,
glasbo in kirurgijo, ženske, polne ljubkosti, zvezde stalnice in planete,
barve, ki jih rabijo Neverniki, da slikajo svoje ostudne slike, rudnine in
zelišča z močmi in skrivnostmi, ki jih skrivajo v sebi, srebrne angele, ki
se hranjo s hvalo in opravičevanjem Gospoda, delitev nagrad po šolah,
kipe ptic in kraljev, ki stoje v osrčju piramid, senco, ki jo mečeta bik, ki
drži zemljo, in riba, ki je pod bikom, ter pustinje Boga Milosrčnega. Videl
je stvari, ki jih ni moč opisati, kot so plinsko razsvetljene ulice in kit, ki
pogine, ko začuje krik človeka. Nekoč mi je zapovedal, naj mu pokažem
mesto, ki mu pravijo Evropa. Pokazal sem mu njeno glavno ulico in mis-
191
lim, da je ravno v tej velikanski reki ljudi, ki je bila oblečena vsa v črno
ter neredko z naočniki, prvič videl Zakrinkanega človeka.
Ta osebnost, včasih odeta v sudansko nošo, včasih v uniformi, toda
vselej s tančico prek obraza, se je odtlej tihotapila v njegove privide. Bila
je vselej navzoča, a nisva mogla uganiti, kdo je.
Sicer pa so odsevi črnilnega zrcala, skraja kratkotrajni ali negibni,
postali določnejši. Izpolnjevali so moje ukaze takoj in trinog je vse jasno
razpoznaval. Kajpak, oba sva bila vsakokrat izčrpana. Drugi vir za trud-
nost je tičal v krvoločni naravi raznih prizorov. Gledala sva le obsodbe,
vislice, pohabitve, veselice rabljev in grozovitosti.
Tako sva prišla do zore 14. dneva mesca barjamata. Crnilni krog je
bil v Yakubovi roki, kadilo v žerjavici in izreki požgani. Bila sva sama.
Bolni me je prisilil, da mu pokažem nepreklcno in pravično obsodbo, ker
si je tega dne njegovo srce poželelo gledati smrt. Pričaral sem mu vojake
z njihovimi bobni, nategnjeno telečjo kožo, navzočnost zadovoljnih gle-
dalcev, krvnika z mečem pravice. Začudil se je, ko ga je spoznal, in mi
rekel: »To je Abu-Kir, tisti, ki je usmrtil tvojega brata Ibrahima, tisti,
ki bo zapečatil tvojo usodo tistega dne, ko bom sam, brez tvoje pomoči,
obvladal znanost klicanja podob.« Velel mi je, naj prikličem obsojenca.
Ko so ga pripeljali, je onemel, ker je šlo za nedoumljivo osebnost z belo
tančico. Zapovedal mi je, naj mu velim, da si sname krinko, preden ga
usmrtijo. Vrgel sem se mu pred noge, rekoč: »O kralj Casa, vsebina in
vrh stoletja, ta podoba ni kot vse druge, ker ne poznamo njenega imena,
ne imena njenih prednikov, ne imena njenega mesta in domovine. Zato
si ne upam dregniti vanjo, da ne bi zagrešil napake, za katero bi moral
nekega dne plačati račun.« Bolni se je zasmejal in prisegel, da bo vzel
krivdo nase, če bo kdaj govor o krivdi. Prisegel je na meč in na Koran.
Tedaj sem ukazal, naj obsojenca slečejo, ga privežejo na nategnjeno telečjo
kožo in mu strgajo krinko. Tako so tudi storili. Yakubove prestrašene oči
so mogle nazadnje ugledati to obličje — bilo je njegovo. Postal je plen
groze in blaznosti. Zagrabil sem ga za desno roko, ki je drhtela, in mu
velel, naj do konca gleda obred svoje smrti. Bil je uročen od zrcala. Niti
poskusil ni vzdigniti pogleda aU razliti črnila. Ko se je v prividu meč
spustil na malopridno glavo, je zastokal z glasom, ki me ni čisto nič ganil,
in zdrknil na tla, mrtev.
»Slava Njemu, ki ne umre in ki drži v svojih rokah ključa brezmej-
nega Odpuščanja in neskončne Kazni.«
(Iz knjige »The Lake regions of Equatorial Africa« R. F. Burtona.)
Mohamedov dvojnik
Ker sta v zavesti muslimanov pojem Mohameda in pojem vere neraz-
družno povezana, je Gospod zapovedal, da bodi v Nebesih na čelu musli-
manov vedno neki duh, ki naj igra vlogo Mohameda. Ta predstavnik ni
vedno isti. Neki saksonski meščan, ki so ga Berberi pahnili v dosmrtno
suženjstvo in se je spreobrnil k islamski veri, je nekoč opravljal to dolž-
192
nost. Ker je bil kristjan, jimi je govoril o Jezusu ter jim povedal, da
Jezus ni bil Jožefov sin, marveč Sin božji. Morali sa ga zamenjati. Mesto,
kjer tiči ta Mohamedov predstavnik, je označeno z baklo, ki jo vidijo
samo muslimani.
Pravi Mohamed, tisti, ki je napisal koran, ni bil več viden svojim
privržencem. Povedali so mi, da jih je skraja vodil, vendar jih je skušal
prevladati in so ga pregnali na jug. Neko muslimansko skupnost so de-
moni prisilili, da prizna Mohameda za Boga. Da bi zadušili ta nered, so
Mohameda izvlekli iz pekla in ga pokazali množicam. Ob tej priložnosti
sem ga videl. Bil je podoben utelešenim duhovom brez notranje dojem-
ljivosti, njegov obraz je bil zelo temačen. Zmogel je izgovoriti besede:
»Jaz sem vaš Mohamed«, in brž nato je izginil.
(Iz »Vera Christiana Religio« — 1771 — Emmanuele Swedenborga)
Velikodušni sovražnik
Leta 1102 je Magnus Barford hotel podjarmiti vse irske kraljevine.
Pravijo, da je na večer pred svojo smrtjo dobil ta pozdrav od Muircher-
tacha, dublinskega kralja:
Naj se med tvojimi vojskami razcvete zlato in vihar, Magnus Barfod.
Naj se ti jutri na poljanah moje kraljevine nasmehne bojna sreča.
Naj tvoje strašne kraljevske roke stke j o platno meča.
Naj bodo hrana rdečega laboda vsi, ki se tvojemu meču upirajo.
Naj bi bil jutri, med bitko, pogumnejši kot le kdaj.
Naj te množica tvojih bogov nasiti s slavo, nasiti s krvjo.
Naj bi bil zmagoslaven ob zori, kralj, ki teptaš irsko zemljo.
Naj ne bo med tvojimi številnimi dnevi nobeden tako svetal kot
jutrišnji dan.
Zakaj ta dan bo tvoj poslednji dan.
Zaklinjam se ti, kralj Magnus.
Zakaj še preden bo svetloba pošla, te bom premagal in zničil, Magnus
Barfod.
(Iz »Anhang zur Heimskringi-a« — 1893 — H. Geringa)
O strogosti znanosti
... V tem Cesarstvu je Kartografska Umetnost dosegla takšno Popol-
nost, da je zemljevid ene same Province zajemal površino enega Mesta
in Zemljevid Cesarstva eno Provinco. Sčasoma ti Čezmerni Zemljevidi
niso več zadovoljevali in Kartografska Društva so izdelala Zemljevidno
Karto Cesarstva, ki je bila enakega Formata kot Cesarstvo in ki se je
z njim do pičice ujemala. Poznejše Generacije, nič kaj navdušene na Pre-
učevanja Kartografije, so preudarile, da je ta Razpotegnjeni Zemljevid
brez koristi in dokaj brezbožno so ga prepustile na Milost in Nemilost
Soncu in Zimam. V Zahodnih Pustinjah še vedno stojijo zelo razdejane
193
Razvaline Zemljevida. V njih prebivajo Živali in Berači. V vsej Deželi
ni nobenih drugih sledov več o teh Geografskih Panogah.
(Suarez Miranda, Viajes de Varones Prudentes, Lib. IV,
Cap. XIV., Lérida, 1658)
Pismo nekega Boga
Ječa je globoka in kamnita; po obliki spominja na malodane brez-
hibno poloblo, ker so tla (tudi iz kamna) malce ožja od popolnoma raz-
petega kroga, kar na neki način stopnjuje čustva zamorjenosti in brez-
mejnosti. Zid seka poluto na dvoje; kljub višini ne doseže oboka. Na tej
strani bivam jaz, Tzinacàn, modrijan Qahalomske piramide, katero je
Pedro de Alvaredo požgal, na drugi pa jaguar, ki meri s tihimi in ena-
kimi koraki čas in prostor ječe. Pri tleh reže steno podolgasto okno, za-
delano s prečnicami. Ob uri brez sence se od zgoraj odpre loputa, od sta-
rosti izmozgan ječar premakne železen škripec in nama po vrvi spusti
dol vrče z vodo in kose mesa. Luč posije iz oboka; tisti hip morem videti
jaguarja.
Pozabil sem šteti leta, ki sem jih prebil v tej temi; jaz, ki sem bil
nekoč mlad in sem se še mogel sprehajati po tej ječi, zdaj samo čakam
v položni legi svoje smrti konca, ki mi ga namenjajo bogovi. Z globokim
nožem iz kamna sem paral prsi žrtev, a zdaj se brez čudeža ne bi mogel
pobrati iz prahu.
Na večer pred požigom Piramide, so me moški, ki so skočili z visokih
konj, mučili z razbeljenim železom, da bi jim razkril kraj, kjer je bil
zakopan zaklad. Pred mojimi očmi so podrli božjo soho, toda bog me ni
zapustil in ostal sem nem, sredi bolečin. Raztrgali so me. me zlomili, me
pokvečili, nazadnje sem se prebudil v tej ječi, ki je ne bom zapustil več
vse življenje.
Gnan od potrebe, da kaj storim, da kakor si bodi že napolnim svoj
čas, sem se skušal spomniti v tem svojem mraku vsega, kar sem sploh
kdaj znal. Dolge noči sem porabil, da sem se domislil razporeditve in šte-
vila nekih kač iz kamna ali oblike zdravilnega drevesa. Tako sem se ruval
z leti, tako sem spet zagospodaril nad tem, ker je bilo tako že moje. Neke
noči sem zaslutil, da se približujem dragocenemu spominu; preden popot-
nik zagleda morje, začuti nemir v krvi. Nekaj ur kasneje sem imel spo-
min domala pred očmi: bilo je eno od božjih izročil. Bog je namreč pred-
videl, da se bodo na koncu stoletij, pripetile mnogotere nesreče in raz-
dejanja, pa je že na prvi dan Stvarjenja napisal čudežen izrek, zmožen,
da zavrne preteče zlo. Napisal ga je tako, da bi za gotovo prispel do naj-
poznejših rodov, ne da bi ponevedoma postal plen naključja. Nihče ne
ve, kje je zapisan, in ne, s kakšnimi znampnji, toda dokazano je, da še
biva, prikrit, in da ga bo razbral izvoljenec. Preudaril sem, da stojimo
kot vedno na koncu stoletij in da moja usoda zadnjega božjega svečenika
hrani zame pravico, da razvozljam njegovo postavo. To, da me obdaja
194
ječa, mi ni kalilo upanja; napis sem nemara videl v Qahalomu že tisoč-
krat in ni mi kazalo drugega, ko da ga dojamem.
Ta preudarek me je poživil in mi potlej povzročil pravo vrtoglavico.
Na obsegu zemlje obstajajo starodavne oblike, nestrohljive in večne; ka-
tera si bodi od njih bi mogla biti znamenje, ki sem ga iskal. Neka gora
bi mogla biti božja beseda ali reka ali cesarstvo ali lega ozvezdij. Toda
v teku stoletij se gorovja izravnajo, reke običajno menjajo struge, cesar-
stva so podvržena menjavam in podoba zvezd je nestalna. Na nebesnem
svodu nastajajo spremembe. Gora in zvezde so posamezniki in posamez-
niki so minljivi. Iskal sem kaj bolj trdnega, bolj neranljivega. Pomislil
sem na rodove žit, pašnikov, ptic, ljudi. Nemara je bil čar vtisnjen na
mojem obrazu; nemara sem bil sam cilj svojih iskanj. Mučil sem se s
temi ugibanji, ko sem se spomnil, da je jaguar eden od prilastkov bo-
žanstva.
Tedaj se je v moji duši zganila ganjenost. Predstavljal sem si svojega
boga, kako izroča poslanico živi koži jaguarjev, ki bi se potlej ljubili in
množili brez konca, po jamah, med trsjem, na otokih, samo zato, da bi
je bili deležni poslednji ljudje. Predstavljal sem si mrežo tigrov, njihov
topli labirint, sejanje groze po tratah in med čredami samo zato, da bi se
ohranil neki načrt. V bližnji celici je bil jaguar; v njegovi bližini sem
spoznal potrditev svojih domnev in skrito milost.
Posvetil sem dokaj let preučevanju zaporedja in položaja prog. Vsak
slepi dan mi je odstopil hip svetlobe, tako, da sem si mogel le vtisniti
v spomin črne madeže, ki so bili posejani po rumeni koži. Nekateri so
vsebovali pike, drugi so sestavljali poševne črte na notranji strani šap,
spet drugi, obročastega risa, so se ponavljali. Morda so bili isti zvok ali
ista beseda. Mnogi so imeli rdeče robove.
Ne bom govoril o utrudljivosti svojih naporov. Pogostoma sem kričal
oboku, da sploh ni moč razvozlati tistega besedila. Stvarna plat uganke,
ki me je mučila, je postopoma postajala manj vznemirljiva od širše, sploš-
ne skrivnosti izreka, ki ga je napisal neki bog. Kakšno vrsto nauka —
sem se vprašal — more oblikovati brezmejni duh, Dognal sera, da tudi
v človeških govoricah ni stavka, ki ne bi zaobsegel vsega stvarstva; besada
tiger vključuje vse tigre, ki so ga ustvarili, jelene in želve, ki jih je
požrl, pašnik, kjer so se jeleni pasli, zemljo, ki je bila mati pašnika, nebo,
ki je zalilo zemljo s svetlobo. Preudaril sem, da mora v govorici kakega
boga vsaka beseda razodevati to verižno in neskončno povezavo dejstev
in ne na samo po sebi razumljiv način, marveč jasno in razločno, ne za-
poredno, temveč takoj, neposredno. Misel o nekem božjem nauku se mi
je sčasoma zazdela otročja in brezbožna. Neki bog — sem preudaril —
mora izreči le eno samo besedo in z njo zaobjeti popolnost. Noben zvok,
ki ga je on izgovoril, ne more biti manj od veosljstva ali manj vreden
od vsote stoletij. Sence in prikazni tistega glasu, ki odtehta jezik, so pre-
vzetne in nebogljene človeške besede vse, svet, vesolje.
Neko noč ali dan — je sploh kaj razlike med mojimi dnevi in noč-
mi? —: sem sanjal, da leži na tleh moje ječe zrnce peska. Ponovno sem
195
zaspal, neprizadet; sanjal sem, da sem se zdramil in da je bilo dvoje pe-
žćenih zrn. Spet sem zadremal; sanjal sem, da je troje peščenih zrn. Zrna
so se seveda množila, tako da so kmalu napolnila ječo in sem umiral pod
peščeno poloblo. Zavedal sem se, da sanjam; vse sile sem napel, da bi
se prebudil. Bilo je zaman; nakopičeni pesek me je dušil. Nekdo mi je
rekel: Nisi se zbudil v resničnost, marveč v poprejšnje sanje. Te sanje so
znotraj drugih sanj in tako naprej v neskončnost, ki je enaka številu
peščenih zrn. Pot, ki jo boš moral prehoditi nazaj, je brezkončna, umrl
boš, preden se boš zares zbudil.
Počutil sem se zgubljen. Pesek mi je lomil usta, vendar sem kriknil:
Pesek, ki ga samo sanjam, me ne more ubiti, nikakršnih sanj ni, ki bi
prebivale v sanjah. Nekakšna bleščava me je zdramila. V mraku nad me-
noj je visel svetlobni kolobar. Zagledal sem obličje in roke ječarja, železno
kolo, vrv, meso in vrče. Človek se sčasoma poisti s podobo svoje usode;
človek nazadnje postane to, kar ga določa. Prej kot razlagavec ali ma-
ščevavec, prej kot duhoven božji sem bil jetnik. Iz neizčrpnega blodnjaka
sanj sem se vrnil v svojo trdo ječo, ko da bi se vrnil domov. Blagroval
sem njeno vlago, blagroval njenega jaguarja, blagroval špranjo svetlobe,
blagroval svoje staro in razbolelo telo, blagroval temo in kamen.
Tedaj se je zgodilo tisto, česar ne morem ne pozabiti ne dopovedati.
Spojil sem se z božanstvom, z vesoljem (ne vem, ali se besedi razločujeta).
Zamaknjenost ne ponavlja svojih simbolov; nekdo je videl Boga v svet-
lobi, nekdo drug ga je uzrl v meču ali v obročih vrtnice. Jaz sem ugledal
zelo visoko Kolo, ki je stalo pred mojimi očmi, ne za njimi, ne ob stra-
neh, temveč na vseh teh mestih istočasno. Bilo je narejeno iz vode, a tudi
iz ognja in (čeprav je imelo obrobek) je bilo neskončno. Sestavljale so ga
med seboj sprepletene vse stvari, ki bodo, so in so bile. Jaz sem bil le
nitka v tem celostnem votku, in Pedro de Alvaredo, ki me je mučil, druga.
Tam so bili vzroki in posledice. Zadostovalo mi je gledati Koio, da sem
razumel vse, brez konca. O radost umevanja, mnogo večja od radosti
delovanja in slutenja! Videl sem vesoljstvo in videl sem skrite namere
vesoljstva. Videl sem začetek, ki ga opisuje Rodovniška knjiga. Videl sem
gore, ki so se vzdignile iz voda, videl sem prve ljudi iz lesa, videl sem
vrče, ki so se uprli človeku, videl sem pse, ki so vrčem razmesarili obraze.
Videl sem brezobličnega boga, ki stoji za bogovi. Videl sem neskončne
procese, ki so se zlivali v veliko radost, in ker sem že vse razumel, sem
nazadnje mogel razbrati tudi tigrovo pisavo.
Gre za obrazec štirinajstih naključnih besed (le na videz naključnih)
in dovolj bi bilo, da ga glasno izrečem, da bi postal vsemogočen. Z njim
bi na mah odpravil ječo, belina dneva bi vdrla v mojo temino, bil bi spet
mlad in nesmrten, jaguar bi raztrgal Alvarada, pogreznil bi svoje bodalo
v španska oprsja, stala bi spet piramida in cesarstvo. Štirideset zlogov;
štirinajst besed, in jaz, Tzinakàn, bi zavladal čez ozemlja, ki so v rokah
Moktezuma. Toda vem, da ne bom nikoli izgovoril tistih besed, ker se
Tzinakàna ne spominjam več.
196
Skrivnost, ki je napisana na tigrih, naj umre z menoj. Kdor je uzrl
vesolje, se ne more več ukvarjati s človekom, z njegovimi drobnimi ra-
dostmi in skrbmi, pa če je ta človek on sam. Ta človek je bil on, a
zdaj mu njega ni več mar. Ne zadeva ga njegova usoda, ne zadeva ga
njegovo pehanje, zakaj zdaj on ni nihče več. Zato ne izgovorim obrazca,
zato puščam, zleknjen v temi, da me dnevi pozabljajo.
Asterionova hiša
Marti Mosquera Eastman
In kraljica je povila sina,
lei mu je bilo ime Asterion.
(Apollodor, Biblioteka III, 1)
Vem, da me dolže ošabnosti, in nemara Ijudomrznosti ali blaznosti.
Take obtožbe (ki jih bom kaznoval ob pravem času) so smešne. Res je, da
ne grem z doma, vendar je tudi res, da so vrata (katerih število je ne-
skončno)* odprta noč in dan in ljudem in živalim. Naj vstopi kdorkoli. Tu
ne bo našel ženskega razkošja in ne bleščečega sijaja palač, marveč mir in
samoto. In našel bo hišo, kakršno bi zaman iskal na površini zemlje. (Laže,
kdor trdi, da stoji v Egiptu tej podobna.) Celo moji obrekovalci priznavajo,
da v hiši ni enega samega kosa pohištva. Druga smešna trditev je to, da
sem jaz, Asterion, jetnik. Moral bom ponovno povedati, da ni prav nobenih
zaprtih vrat, ter dodati, da ni prav nobene ključavnice? Navsezadnje sem
nekoč ob sončnem zahodu prebredel vse ceste; in če sem se vrnil pred
nočjo, sem se le zavoljo bojazni, ki sem jo začutil ob obrazih množice, tako
medlih in ploskih kot razprta dlan. Sonce je že zatonilo, toda neutolažljivi
jok otroka in raskave molitve črede so mi bili dokaz, da so me spoznali.
Ljudstvo je žebralo, bežalo, poklekovalo; nekateri so se povzpeli na stop-
ničasto vznožje templja Plamenic, drugi so grmadili kamenje. Mislim, da
si je marsikdo poiskal zavetja na morju. Moja mati ni bila zaman kraljica:
ne bi se mogel pomešati med uboge reve, pa če si tega moja skromnost
še tako žeU.
Resnica je pač ta, da sem edinstven. Ni mi mar, kaj zmore človek spo-
ročiti drugim ljudem. Kot meni filozof, mislim tudi jaz, da ne moremo ni-
česar pojasniti z umetnostjo pisave. Nadležne in prostaške drobnarije ne
najdejo odmeva v mojem duhu, ki je primeren le za veličino; nikoli si
nisem mogel zapomniti razlik, ki ločujejo črko od črke. Nekakšna veliko-
dušna nestrpnost mi ni dopustila, da bi se naučil brati. Včasih mi je tega
žal, kajti noči in dnevi so dolgi.
Kajpak, razvedril mi ne manjka. Kakor oven, ki se zažene, dirjam po
kamnitih hodnikih, dokler se ne zgrudim na tla, ves moten od vrtoglavice.
Potuhnem se v senco kapnice in za vogal hodnika ter se grem skrival-
* V Izvirniku piše štirinajst, toda obstaja nemalo razlogov, ki nam vsiljujejo
domnevo, da v ustiti Asteriona ta števnik pomeni neskončnost. (Opomba preva-
jalke: Pripis je Borgesov.)
197
nice. Spuščam se v prazno z bližnjih teras, dokler nisem ves krvav. Kadar
se mi zljubi, se delam, da spim: zaprem oči in težko sopem. (Včasih zares
zadremljem. Včasih, ko oči odprem, je barva dneva drugačna.) Toda med
vsemi igrami mi je najljubša ona o drugem Asterionu. Predstavljam si,
da je prišel na obisk in da mu razkazujem hišo. Medtem ko se mu klanjam,
mu rečem: »Zdaj se spet vračava v prejšnji kot« ali: »Zdajle bova dospela
v drugo dvorišče« ali: »Vedel sem, da ti bo vodni jarek všeč«, ali: »Zdaj ti
pokažem vodnjak, ki ga je zasul pesek«, ali naposled: »Videl boš, kako se
klet cepi na dvoje.« Včasih pogrešim in oba se zasmejeva.
Toda nisem si le izmišljeval iger: mnogo sem tudi premišljeval o hiši.
Vse strani hiše se ponavljajo, vsako njeno mesto mora biti tudi drugo me-
sto. Ne obstajajo le ena kapnica, eno dvorišče, en vodnjak, en hlev; ne-
skončno je hlevov, vodnjakov, dvorišč, kapnic. Hiša je velika kot svet.
Vendar, ker sem toliko begal po dvoriščih z eno samo kapnico ter po praš-
nih hodnikih sivega kamna, sem le dospel do ceste in zagledal tempelj Pla-
menic in morje. Nisem razumel, dokler mi nočni privid ni razodel, da je
tudi morij in templjev neskončno število. Vse biva neštetokrat, neskonč-
nokrat; le dve stvari na svetu imato podobo, ko da bi bili enkratni: tam
zgoraj, zapleteno sonce, tu spodaj, Asterion. Nemara sem zvezde in sonce in
to velikansko hišo ustvaril sam, pa se tega ne spominjam več.
Vsakih devet let vstopa v hišo po devet ljudi, da jih rešim vsega zlega.
Cujem njihove korake ali zvok njihovega glasu na dnu kamnenih predorov
ter jim grem ves radosten nasproti. Drug za drugim omagajo, ne da bi si
jaz omadeževal roke s krvjo. Na istem mestu tudi ostanejo. Trupla mi po-
magajo razločevati hodnike med seboj. Ne vem, kdo so, le to vem, da je
eden izmed njih, preden je izdihnil, prerokoval, da bo neki dan prišel moj
odrešenik. Odtlej me samota ne teži več, ker vem, da moj rešitelj živi in
da se bo nekoč vzdignil iz prahu. Ko bi moj sluh mogel zaznati vse šume
sveta, bi zaslišal njegove korake. Da bi me odpeljal v kraj, kjer je manj
vrat in hodnikov! Kakšen bo moj odrešenik? Bo nemara bik s človeškim
obličjem? Ali pa podoben meni?
Jutranje sonce je zasijalo na bronastem meču. Na njem ni bilo več
sledu krvi.
»Mi verjameš, Ariadna?« je rekel Tezej. »Minotaver se skoraj ni bra-
nil.«
Prevod: JoUca Milic
Jorge Luis Borges se je rodil v Buenos Airesu 1. 1899. Studirai je v Evropi.
Spada med najbolj pomembne in vznemirljive osebnosti, ne le sodobne latinsko-
ameriške literature, marveč literature nasploh. Ukvarja se intenzivno s pripo-
vedništvom, pesništvom, z esejistiko in s filozofijo. Pričujoči črtici »Asterionova
hiša« in »P smo nekega boga« sta iz zbirke »El Aleph«, »Et caetera« pa je
vzeta iz knjige »Historia universal de la infamia«. Med drugim je izdal zbirke
»Ficcones« (1944), »La muerte y la brujula« (1951), »Historia de la eternalidad«
itd. Beograjska založba »Nolit« je leta 1963 izdala izbor njegovih črtic pod skup-
nim naslovom »Maštarije«. Kazalo bi ga prevesti kaj več tudi v slovenščino.
198
Mehanizem kontrole v različnih tipih
organizacij
Janez Jerovšek
V teoriji organizacije so v zadnjem desetletju posebno vidni problemi,
ki so zvezani z vplivom, močjo, kontrolo in oblastjo.
Eden osnovnih ciljev vsake organizacije je učinkovitost. Ta pa se lahko
dosega z različnimi pripomočki in po različnih poteh. Opravljene so bile
številne raziskave, katerih cilj je bil ugotoviti, po kateri strukturi vpliva,
razdelitve oblasti in mehanizma kontrole organizacija lahko postane zelo
učinkovita. Tukaj bi obravnavali samo mehanizem kontrole kot enega
bistvenih elementov v delovanju organizacije. Prej pa bi definirali temelj-
ne pojme, kot so vpliv, oblast, kontrola in učinkovitost.
Vpliv je proces, v katerem posameznik ali skupina povzroči spremem-
bo v vedenju ali stališčih drugega posameznika ali skupine. O poizkusu vpli-
va govorimo tedaj, ko posameznik ali skupina ne povzroči nameravane
spremembe v vedenju in stališčih drugega posameznika ali skupine. Oblast
pa se nanaša na formalne pravice za izvajanje vpliva, ki pripadajo osebi
oziroma položaju v določeni organizaciji.
Kontrola je vpliv, vendar ima nekoliko ožjo vsebino, ker je to le tisti
proces, v katerem posameznik ali skupina usmerjajo in regulirajo vedenje
posameznika ali skupine po sprejetih in predpisanih ali dogovorjenih nor-
mah (zakonih, pravilnikih). V procesu vpliva in oblasti se postavljajo cilji,
v procesu kontrole pa se vedenje regulira le v skladu s postavljenimi cilji.
Učinkovitost pa definiram z razmerjem med vložkom (inputom) in
donosom (outputom). Cim manjša količina vložka je v procesu proizvodnje
absorbirana (porazgubi j ena), tem večji je donos in tem večja je s tem učin-
kovitost organizacije.
Mehanizem kontrole moramo v organizaciji tolmačiti z dveh vidikov:
Z vidika a) vrednot in b) vlog.
Vrednote namreč — kot pravi Talcott Parsons »legalizirajo cilje orga-
nizacije in tisti osnovni mehanizem, na podlagi katerega deluje organizaci-
ja, da bi dosegla svoje cilje«' Zato so vrednote eden temeljnih elementov
1 Talcott Parsons, Suggestion for a Sociological Approach to the Theory of
Organization, Administrative Science Quarterly 1956/57, str. 226.
200
za razlago delovanja organizacije. Struktura vpliva, odločanja, komunikacij
itd., so namreč okvirno določeni z vrednotami.
Mehanizem kontrole pa tudi težko zajamemo in ustrezno razložimo, če
ne upoštevamo dejstva, da vsakdo opravlja v organizaciji eno ali več vlog
in da v opravljanju svojih vlog stopa v odnose z drugimi člani — organiza-
cije, ki opravljajo podobne in različne vloge.
Vsaka skupina ali organizacija^ deluje v določenem okolju, ki se mu
mora bolj ali manj prilagoditi. Naj bo skupina ali organizacija v svojih
delnih ciljih in dejavnostih še tako izolirana od stremljenj in ciljev, ki jih
zasledujejo širši družbeni sistemi, kljub temu mora upoštevati norme in
vrednote, ki veljajo v teh širših sistemih. To pomeni, da vsako skupino
kontrolirajo norme, ki imajo širšo družbeno veljavo.
Seveda ima tudi vsaka skupina oziroma organizacija sama svoje nor-
me, ki vplivajo na vedenje in stališča njenih članov. Po teh normah sku-
pina kontrolira svoje člane.
»Vsak socialni sistem ima neko število norm, ki skupaj v svojem od-
nosu sestavljajo normativno strukturo. Norme se ne razlikujejo samo po
svoji specifični vsebini, temveč tudi glede na objekt, za katerega veljajo,
in tudi v drugih pomembnih ozirih, vključujoč stopnjo njihove sprejetosti,
medsebojne skladnosti in relativne pomembnosti. Glede na objekt, za ka-
terega veljajo, so nekatere norme stališčne, pripadajo občutkom in prepri-
čanjem, medtem ko druge veljajo za vedenje. Poleg prevladujočih (de-
janskih ali realiziranih) norm, obstojajo želene (idealne ali aspirirane), ki
se lahko bolj ali manj razločujejo od prevladujočih norm . . . Socialni si-
stemi se razločujejo glede na to, koliko so njihove norme sprejete, med-
sebojno združljive in pomembne«.^
Norme so vir ali sredstvo, s katerim organizacija pritiska na svoje
člane. Z normami — s stopnjo njihove realizacije in z odmiki — lahko
razlagamo različne položaje v okviru določene organizacije. Zato so norme
najprikladnejši pripomoček za analizo mehanizma kontrole.
Nobena organizacija in skupina, ki ji posameznik pripada, ne kontro-
lira njegovega celotnega vedenja. Družina kontrolira neki del vedenja, de-
lovna organizacija kontrolira drug del vedenje itd., lahko torej rečemo, da
vsaka skupina kontrolira neki del človekovega vedenja, toda ne vsaka iste-
ga dela. Obstoja pa težnja nekih skupin in organizacij, da bi kontrolirale
čim večji del oziroma celotno človekovo vedenje. To so predvsem tiste večje
organizacije, ki se v svoji dejavnosti opirajo na koherentno ideologijo, ki
za vsako delno dejavnost določa sistem norm in vrednot. V tem primeru
je ideologija podlaga kontrole, zakaj vse norme in vrednote so izpeljane iz
nje. Seveda pa nobeni od teh organizacij, ki se opirajo na ideologijo, doslej
ni uspelo, da bi učinkovito kontrolirale celotno človekovo vedenje.
Posameznika torej kontrolirajo številne skupine in organizacije. Ce je
njegova dejavnost omejena zgolj na območje tiste lokalne skupnosti, v ka-
^ Razlika med skupino in organizacijo je samo v tem, da je organizacija
bolj strukturirana, diferencirana in formalizirana kot pa skupina.
■* Basil S. Georgopulos, Normative Structure Variables and Organizational
Behavior; Human Relation št. 2, 1965, str. 156.
201
teri biva, ga kontrolirajo pretežno organizacije in skupine, katerih dejav-
nost se omejuje samo na območje te lokalne skupnosti. Brž ko dejavnosti
posameznika presegajo problematiko organizacij in skupin v neki lokalni
skupnosti, pa ga kontrolirajo tudi širši socialni sistemi.
Učinkovit sistem kontrole je prvi pogoj za obstoj vsake, posebno pa še
za zelo struktuirano organizacijo. Ce organizacija ne doseže pri svojih čla-
nih neke (vsaj minimalne) stopnje konformnega vedenja, mora propasti.
Vsak posameznik, ki postane član kake organizacije, mora upoštevati,
da ima v njej neke pravice in obveznosti. Pri tem vsakdo vračuna sedanje
pravice in obveznosti, kot tudi bodoče mogoče razmerje med količino pravic
in količino obveznosti. Seveda pa je vsak posameznik pri vstopu v orga-
nizacijo motiviran s pravicami, koristmi, zadovoljstvom in potrebami, ki
jih bo v njenem okviru lahko zadovoljil laže in prej, kot če ne bi bil član
organizacije. Običajno sprejme posameznik obveznosti in kontrolo, ki jo
organizacija izvaja nad njim, le tedaj, če so koristi večje kot zahtevano
žrtvovanje, ali če organizacija zadovoljuje tiste njegove potrebe, ki so eksi-
stenčno pomembne, ali tiste, ki jih ne more zadovoljiti drugače kot v orga-
nizaciji.
Ni pa vedno in povsod edina in poglavitna motivacija za vstop posa-
meznika v kako organizacijo utilitarističen račun. Vrednote organizacije
vplivajo na aspiracije, ki jih goji posameznik.
Vsaka organizacija ima svoje norme in predpisane standarde vedenja.
Svoje cilje lahko dosega le, če se njeni člani ravnajo po teh standardih in
normah. Neka stopnja konformnosti je zaradi obstoja in učinkovitosti sku-
pine nujno potrebna. Negativna stran nekonformističnega vedenja je v
tem, da ogroža obstoj organizacije, ali pa proži dejavnosti v smeri, ki for-
malno niso predvidene. Zato so vse organizacije dokaj občutljive pri nasta-
janju različnih mnenj in stališč. Vendar lahko opažamo, da so nekatere pri
pojavu novih stališč — ki niso koherentna s formalno priznanimi in spre-
jetimi stališči — bolj občutljive od drugih. To vidimo po njihovem reagi-
ranju; organizacija, ki ne prenese takih novih stališč, ki niso koherentna
z njenimi osnovnimi normami, razglasi njihove nosilce za svoje sovražnike,
ter stori vse mogoče ukrepe, da bi bila ta nova nekoherentna stahšča pre-
magana, onemogočena ali diskreditirana.
Postavlja pa se vprašanje, zakaj nekatere organizacije in skupine tako
ostro reagirajo na razlike, ki se pokažejo v sistemu njihovih norm in stališč.
Vzrok za različna reagiranja je gotovo v sami strukturi skupine.
Katere značilnosti imajo tiste organizacije, ki na takšne razlike ostro
reagirajo? Eksperimentalno je bilo že dokazano, da so bolj kohezivne orga-
nizacije znatno bolj občutljive za razlike v stališčih, kot pa manj kohezivne.
Organizacije, ki kažejo nizko stopnjo kohezivnosti, sploh ne zavračajo in
ne preganjajo odmikajočih se (deviantnih) oblik vedenja.'' Indikatorja ko-
hezivne skupine ali organizacije sta: visoka stopnja identifikacije članov
s skupino oziroma njenimi normami, ter intenzivne komunikacije, ki omo-
gočajo hitro prelivanje vplivov ter raznih obHk pritiska.
* Leon Festinger, Informal Social Communication, v knjigi: D. Cantwright
and Al vin Zander, Group Dynamics, 1960, str. 295.
202
Nekatere organizacije imajo zelo izdelan in koherenten sistem norm.
V taki organizaciji je sprememba norme, ki zadeva le neko delno področje,
precendens za spremembo celotnega normativnega sistema. Zato je razum-
ljivo, da take organizacije — posebno če so kohezivne in avtokratsko struk-
turirane — kažejo izredno močan odpor do vseh tistih razlik v stališčih, ki
zadevajo v njihove osnovne norme.
Kljub temu pa opažamo, da vsaka organizacija v svojem mehanizmu
kontrole izpričuje neko stopnjo strpnosti do tistih, ki kršijo njene norme.
Ta strpnost ima različne vzroke. La Piere pravi »da izhaja iz dejstva, da
člani iz svoje izkušnje vedo, da je pogosto težko, če že ne kar nemogoče
živeti v skladu s skupinskimi normami«.^ Dalje izhaja strpnost iz nekih
sentimentalnih ozirov, ki jih čuti organizacija do nekaterih svojih članov.
— Intenzivnost kontrole je torej odvisna od tega, v koliki meri je orga-
nizacija občutljiva za razlike med stališči. Kohezivna organizacija bo zato
s pripomočki kontrole močno pritiskala na vse tiste člane, ki bi se v svojih
stališčih pomembno odmikali od že sprejetih stališč. Tako bo skušala do-
seči, da bi odmika joči se (deviantni) člani opustili svoja stališča; v ta na-
men jih bo skušala prepričati, jim vzeti položaje ali pa jih celo izključiti.
Učinki prepričevanja in raznih oblik zastraševanja so uspešni predvsem te-
daj, ko imajo odmikajoči se člani željo in namen ostati v organizaciji, ker
so bodisi od nje eksistenčno odvisni, ali ker kljub temu, da se razhajajo
z njo, zadovoljuje nekatere njihove potrebe. V močno kohezivnih organi-
zacijah in skupinah opažamo, da se ob pojavu pomembnih razlik v mišlje-
njih okrepijo komunikacije, ki posredujejo vplive, ukaze in sugestije.
Pri tem lahko postavimo oziroma pričakujemo sledečo zvezo; čim bolj
je organizacija ali grupa kohezivna, tem večjo količino kontrole premore.
To pomeni, da je za kohezivno organizacijo značilen učinkovit sistem kon-
trole in visoka stopnja komformnega vedenja.''
Stopnja kohezivnosti vpliva tudi na naravo odnosov, ki jih ima sku-
pina do drugih skupin. Robert K. Merton pravi, »da solidarnost znotraj
skupine pospešuje sovražnost do drugih skupin«.'
To dokazuje z nacionalizmom; čim bolj ekstremen je nacionalizem, tem
prej ima za posledico sovražen odnos do drugih nacij. Ta teza v svoji sploš-
nosti nima posebnega pomena. Drži namreč, da so zelo solidarne organi-
zacije ali skupine sovražno razpoložene le do tistih skupin, ki imajo dru-
gačen ali naspi-oten sistem vrednot. Solidarne organizacije ali skupine pa
so zelo naklonjene vsem tistim skupinam, ki imajo enake ali zelo podobne
vrednote.
Robert K. Merton pravi, »da meje med skupinami niso nujno ustaljene,
temveč se dinamično spreminjajo glede na posebnosti položaja. Spreme-
5 Richard T. LaPiere, A Theory of Social Control, McGraw Hill Boole Com-
pany, 1964, str. 123.
•* Leon Festinger je v svoji znani raziskavi »Social Pressures in Informal
Croups« (2. izdaja, str. 93) ugotovil, da pe v skupini tem manj odmikajočih se
članov, čim večja je stopnja njene kohezivnosti.
' Robert K. Merton, Social Structure, The Free Press, Glencoe, Illinois 1959,
str. 298.
203
njen položaj lahko povzroči pomembno spremembo v stopnji družbene in-
terakcije, tako da za neki čas člani zapustijo skupino, čeprav ne izstopijo
iz nje«.8 To pomeni, da obstaja možnost, da organizacija, kateri pripada
posameznik, nima kontrole nad njegovim vedenjem. Obstaja pa prav tako
tudi nasprotna možnost, da posameznika učinkovito kontrolira referenčna
skupina, tj. skupina, ki ji ne pripada, ima pa z njo enake vrednote in
stališča.
Kdo ima v organizacijah kontrolno funkcijo ali kdo je objekt in kdo
subjekt kontrole, je odvisno od tega, na kakšen način so skupine struktu-
rirane v pogledu vpliva in oblasti. V demokratsko strukturirani grupi je
nosilec kontrole v največji meri članstvo, v avtokratski strukturi vodstvo,
v poliarhični strukturi imajo vsi hierarhični nosilci približno enako koli-
čino kontrole. V avtokratski strukturi ima moč nagrajevanja predvsem
vodstvo, v demokratski članstvo, v poliarhični vsi nosilci v približno enaki
meri. Zelo verjetno je, da bo v demokratski strukturi na razlike, nastale
med stališči, najprej reagiralo članstvo, v avtokratski pa najprej vodstvo.
Kontrola ohranja organizacijo v nekem pogledu v stanju kohezivnosti.
Durkheim je v svoji zaiani študiji o samomoru videl poglavitni vzrok za
večje število samomorov v razrahljanih družbenih zvezah. Posamezniki, ki
niso integrirani v skupinsko življenje, kažejo večjo stopnjo psihične nesta-
bilnosti in neuravnotežnosti. Kohezivne skupine vežejo posameznika na
svoje norme in s tem močno determinirajo ne samo njegovo vedenje, tem-
več tudi njegove motive in celotni psihični ustroj.
Kontrola je eden od pripomočkov, s katerimi skupina dosega koheziv-
nost in integracijio članov. To pomeni, da kontrola vsaj delno preprečuje
in zmanjšuje rahljanje vezi znotraj vsake skupine; s tem ovira dezintegra-
tivne procese, z druge strani pa pozitivno vpliva na psihični ustroj vsakega
člana skupine. To ni pomembno samo za sekundarne skupine, temveč še
posebno za tako primarno skupino, kot je družina. Kontrola ima potem-
takem tudi svojo pozitivno psihično funkcijo. Slabljenje kontrolnih funkcij
v okviru raznih skupin povečuje izoliranost posameznika, njegovo nenave-
zanost in osamljenost, s tem pa tudi njegovo socialno ravnodušnost in ne-
prizadetost.
Ce kaka organizacija pride v spor z drugo organizacijo, se notranji
odnosi v teh konfliktnih organizacijah intenzivirajo. S tem se tudi kontrola
znotraj vsake organizacije intenzivira. Ko je Arnold S. Tannenbaum pre-
učeval strukturo kontrole v sindikalnih organizacijah, je ugotovil, »da je
spor spodbuda za koncentracijo kontrole v rokah maloštevilnih, ali za po-
rast celotne količine kontrole.«^ Ce se celotna količina kontrole v organi-
zaciji poveča, pomeni to, da se lahko razdeli med posamezne nosilce v novi
obliki. Rozdelitev nove količine kontrole je lahko zelo različna. Lahko si
novo množino kontrole prilasti vodstvo skupine, lahko članstvo, ali pa je
celotna nova količina sorazmerno v precej enakih deležih razdeljena po-
sameznim strukturnim nosilcem.
8 Ibd. str 286.
^ Arnold S. Tannenbaum: Control Structure and Union Function, The Ame-
rican Journal of Sociology, 1956, št. 6, str. 543.
204
Spor med organizacijami ali skupinami ustvarja običajno solidarnost
v teh skupinah, omogoči večjo kohezivnost, aktivira apatične in nedejavne
člane in podobno. Zato se voditelji raznih organizacij često zatekajo k zu-
nanjemu sporu kot pripomočku, s katerim hočejo utrditi notranje razmere
ter pridobiti večjo moč in ugled.
V konfliktnih situacijah so organizacije manj podvržene nevarnosti
birokratizma, notranji imobilnosti in podobno. Z druge strani pa zunanji
spor zavre znotraj organizacije njen demokratični razvoj. Povečana koh-
čina kontrole znotraj organizacije povzroča zahtevo po večji disciplini in
dosledno konformnem vedenju. Člani vsake organizacije se zavedajo, da v
konfliktnih situacijah nastopajo nevarnosti, ki ogrožajo njihov obstoj. Ko-
likor so njihovi interesi in vrednote odvisni od obstoja skupine, je razum-
ljivo, da se v takih konfliktnih situacijah vedejo bolj konformno in sprej-
mejo večjo količino kontrole kot v nekofliktnih in mirnih razmerah. V kon-
fliktni situaciji izpričuje organizacija vrednost svojih norm, s svojo zmago
in z uspehi pa med drugim dokazuje, da je konformno vedenje in spreje-
manje kontrole nujno.
Mehanizem kontrole pa lahko razlagamo tudi s sistemom vlog, ki jih
posamezniki izpolnjujejo v okviru organizacije.
Na svojem položaju vsakdo izpolnjuje neko formaìno ali neformalno
predpisano vlogo. Vedenje posameznika je torej determinirano s številnimi
njegovimi vlogami. Tako ima vlogo družinskega člana, delavca v delovni
organizaciji, vlogo člana ali funkcionarja v lokalni skupnosti in podobno.
V okviru teh vlog se mora posameznik vesti tako, kot organizacija to
predpisuje in zahteva. Ce posameznik ne izpolnjuje svoje vloge tako, kot je
določena in predpisana, mu grozijo sankcije. Vsaka organizacija kontrolira
svoje člane in jih s tem prisiljuje, da izpolnjujejo svoje vloge tako, kot so
predpisane in določene. Zakonitost življenja v organizaciji je v tem, da
posameznik ne more izpolnjevati svoje vloge zgolj po svojih željah, temveč
predvsem glede na potrebe organizacije.
Posameznik v svoji vlogi ni kontroliran samo od organizacije, v okviru
katere izvaja svojo vlogo, temveč tudi od širših družbenih sistemov. Neka-
tere organizacije so formalno ali neformalno v podrejenem odnosu do dru-
gih organizacij ali širših družbenih sistemov. Vloge v takih »podrejenih«
organizacijah so neformalno definirane od širših socialnih sistemov. Potem-
takem je vloga posameznika v formalno ali neformalno podrejeni organi-
zaciji predmet kontrole z dveh ravnin:
1. od organizacije, v kateri posameznik zavzema določen položaj in
ima temu položaju ustrezno predpisano vlogo,
2. od širših družbenih sistemov; lahko rečemo, da je vedenje posamez-
nika v vsaki organizaciji določeno in kontrolirano v veliki meri po tistih
normah, ki so veljavne v širšem družbenem sistemu.
Ko trdimo, da mora posameznik izpolnjevati svoje vloge tako, kot so
definirane, sicer mu grozijo sankcije, ne mislimo, da je v okviru predpisa-
nih vlog njegova osebnost tako vklenjena, da ne bi mogel vtisniti tem vlo-
gam svojega osebnega pečata, ali jih celo kršiti, dopolnjevati ali spremi-
205
njati. Do katere stopnje posameznik dà kaki vlogi svoji osebni pečat ali jo
dopolni, spremeni ali krši, je odvisno od treh dejavnikov;
1. notranje strukture skupine ali organizacije,
2. položaja, v katerem se dana vloga izpolnjuje,
3. osebnosti posameznika.
ad 1) V nekaterih strukturah (npr. birokratskih) so vloge bolj forma-
lizirane, zahteva po njihovem doslednem izvajanju močnejša. Dalje: v ti-
stih organizacijah, kjer so komunikacije med različnimi nivoji zelo številne,
je zahteva po predpisanem izpolnjevanju vlog močnejša kot v tistih, kjer
so komunikacije redke. Pi'av tako je v močno kohezivnih skupinah zahteva
po doslednejšem izpolnjevanju predpisanih vlog znatno večja kot v manj
kohezivnih skupinah.
Empirične raziskave so pokazale, da se razni vodje in mojstri v indu-
strijskih organizacijah ne morejo vesti po načelih in humanih principih
»human relations^, če struktura organizacije takšnega izpolnjevanja vlog
ne dopušča in omogoča.
ad 2) Vedenje posameznika je močno determinirano tudi z obstoječimi
razmerami, s trenutnim položajem in s posameznikovimi asipiracijami. Ce
je organizacija pred zunanjo nevarnostjo, potem bodo njeni člani dosled-
neje izpolnjevali predpisane vloge. Ce bo posameznik uresničeval svoje
aspiracije laže ali edino tako, da bo dosledno izpolnjeval predpisane vloge,
potem bo svoje vedenje zelo verjetno prilagodil predpisanim zahtevam. _
ad 3) Gotovo je, da so talentirani in pogumni posamezniki vedno sku-
šali svoje vloge izpolnjevati ustvarjalno. To pomeni, da so morali formalno
ali neformalno predpisana pravila razvijati, izpopolnjevati in nekatera opu-
ščati, to se pravi kršiti. V tem svojem početju so bili vedno tudi predmet
kontrole in kritike. Ce so šli v tem kršenju predpisanih pravil predaleč,
so v okviru svoje vloge vedno spravljali v nevarnost svoj položaj. Manj
talentirani ali nezmožni posamezniki pogosteje izpolnjujejo svoje vloge ta-
ko, kot so predpisane, jih v nobenem pogeldu ne kršijo in jim ne dajejo
svojega osebnega pečata. Kontrola, ki jo ima organizacija nad njimi, je
učinkovita. S tem pa ni rečeno, da je organizacija zaradi doslednega izpol-
njevanja predpisanih vlog z njimi trajno zadovoljna. Ce se zunanje okoli-
ščine pomembno spremenijo, je treba tudi vlogo ustrezno spremeniti. Ce
posameznik, ki to vlogo opravlja, tega ne stori, tvega prav tako svoj polo-
žaj kot tisti, ki kaže v okviru danih razmer preveliko željo po spremembi
svoje vloge.
Ko uvrščamo osebnost posameznika na tretje mesto kot determinanto
oblikovanja, spreminjanja ali kršenja vlog, izhajamo iz tistih rezultatov
in stališč modeme socialne psihologije, ki zastopa mnenje, da je vedenje
posameznika v organizaciji predvsem in odločilno determiniramo z njeno
oblastniško strukturo ali s strukturo vpliva.
Iz spremne besede v 2. knjigi slovenske izdaje »Uliksa«, ki bo v kratkem
izšla pri DZS.
206
Joyceova zadnja dva romana
Janez Gradišnik
I ULIKSES
Joyceov Ulikses je delo, ki bi ga lahko primerjali z bogato brušenim
diamantom: toliko faset ima, da oko nikoli ne bo videlo vseh hkrati. Tudi
Ulikses ima toliko vidikov, da nihče ne more vseh enakovredno opaziti
in popisati. Kdor koli je pisal o njem, vsak je moral nekatere posebnosti
poudariti in postaviti v ospredje, ob tem pa je druge nujno zanemaril. Mau-
rice Beebe celo pravi, da je zdaj, potem ko je o Joyceu pisalo že nekaj sto
kritikov in učenjakov, očitno, da vsak zmožen kritik lahko ne samo najde
v njegovem delu tisto, kar išče, temveč — če je dovolj pošten in če gre iskat
vnovič — tudi popolno nasprotje tega. Razne, dostikrat protislovne si raz-
lage Joyceovega dela, češ da je jungovsko, freudistično itn., so po njegovem
vse veljavne, če jih gledamo kot hipoteze, ki naj nam pomagajo razložiti
dele Joyceove mnogostranske, ironične in neangažirane umetnosti. Previdni
moramo biti le pri absolutistih, ki zaničljivo zametujejo vse, kar so rekli
o Joyceu drugi, in dogmatično vsiljujejo svojo razlago kot popolno in edino.
Zavedajoč se resničnosti gornjega, naj poskusimo podati nekaj pogle-
dov na Uliksa, ki nam dela gotovo ne bodo mogli predstaviti v celoti, ven-
dar pa se bomo romanu z njimi vsaj toliko približali, da bomo laže razu-
meli njegove posebnosti, posredno pa tudi njegov izredni pomen v razvoju
evropske in svetovne literature, ter čar, ki ga je delo imelo in ga še lahko
ima za ljubitelje in za raziskovavce novodobne besedne umetnosti.
ULIKSES v okviru Joyceovega dela
Anthony Powell in Jocelyn Brooke sta izrazila domnevo, da je Ulikses
sicer veliko literarno delo, ni pa velik roman. G. S. Fraser dopolnjuje to
misel z mnenjem, da sta Joyceu morda manjkala dva darova, ki ju je imela
večina velikih romanopiscev: zanimanje za zelo širok krog značajev, in
zmožnost pripovedovati zgodbo tako, da bravee — vsaj ko jo prvič bere —
ne uživa ob izvrstnem pisanju, temveč želi zvedeti, kaj se bo še zgodilo. Ce
vemo, kako je Joyce ustvarjal, tej misli ne moremo odreči neke utemelje-
nosti. Izmisliti si pravzaprav ni znal ničesar; kadar je kaj takega poskusil,
207
se mu je navadno klavrno ponesrečilo. Snov za svoje zgodbe ali tudi po-
samezne pripetljaje v zgodbah in romanih, osebe s pravimi ali izposojeni-
mi imeni, imena krajev in ulic, vse to je jemal iz resničnega življenja. Brez
pomišljanja je tudi obdeloval snov, ki jo je slišal od koga drugega, ali se
navdihnil ob tujem delu. Njegovo prvo prozno delo, Dubličani, je sad nje-
govega izredno bistrega opazovanja resničnosti okoli njega. Morda pa je
značilno, da se je za najbolj občudovano med temi zgodbami, »Mrtvi«, kot
je dognalo novejše literarno raziskovanje, oprl kar na dva literarna vira:
na povest Breta Harta — iz nje je vzel motiv snega, ki zagrinja svet, in
morda kot nekakšno oddolžitev še junakovo ime — in na neki roman
Georgea Moora. Kadar Joyceovi viri niso bili literarni, so lahko bili tudi
drugačni, pripovedovanje drugih ljudi ali časniki. J. Atherton pravi, da je
Joyce, kadar je izkušnji, ki je zdramila njegovo domišljijo, želel dati obliko
besedila, dostikrat iskal delo kakega drugega avtorja, da bi mu dalo ne-
kakšno ogrodje za njegovo zgradbo. Gdčni Weaver je pisal nekoč: »... kaže,
da je potrebno tolUco branja, preden moj stari zrakoplov odbrenči v zrak.«
In dostikrat je pred prijatelji izražal dvome, ali ima tisto pravo zvrst do-
mišljije, o kateri je govoril Coleridge.
Ce je tako, od kod je imel Joyce že od mladostništva tako trdno go-
tovost, da bo velik pisatelj? Verjetno je izvirala iz njegovega spoznanja o
tem, kako oster je njegov dar za opažanje, kako ga beseda uboga, da zlahka
izraža misli in občutke. Čutil je, s kakšno lahkoto si disciplinira duha, kako
se mu odpirajo vpogledi, ki ostajajo drugim nedostopni. Za snov pa je bil
skorajda v zadregi. Ne da bi ne bil imel česa pripovedovati, ali prav v svoji
prepričanosti o svoji pisateljski nadarjenosti je tudi imel občutek, da mora
biti to nekaj velikega, izrednega. Zato že njegovi Duhlinčani, kot smo vi-
deli, niso bili brez načrta — komponiral jih je kot celoto, ki naj ponazarja
v okviru mesta rast od otroštva do zrelosti. Dva ameriška kritika, Richard
Levin — ki ga ne smemo zamenjati s Harryjem Levinom — in Charles
Shattuok, sta celo skušala dokazati, da so že Duhlinčani napisani po shemi,
ki posnema Odisejo. Njuno dokazovanje resda ni prepričalo, in tudi ko bi
bilo to res, bi mogli v tej shemi videti le neko skrito oporo avtorju, morda
vir zadovoljstva zanj, nič pa to ne more dati bravcu. Vendar na take misli
ne bi nihče prihajal, ko ne bi bilo pri poznejšem Joyceu toliko shem in
vzorcev.
S Portretom se je Joyce »našel« — ko se je odločil, da popiše svoj raz-
voj od otroške naivnosti do spoznanj v dobi dozorevanja, je dal hkrati
smer in cilj tako svojemu življenju kot svojemu ustvarjanju. Vodilo mu
je morala biti pri tem popolna zvestoba resnici — kakor jo je pač videl —
zakaj poglavitni očitek družbi, s katero se je spri in razšel, je bil prav ta,
da je zlagana, nepristna in odtujena resnici. Njegovo zgodnje navdušenje
za Ibsena velja dramatiku, ki je neodjenljivo razkrinkaval družbene laži
in v svojih dramah poganjal osamljene, poštene posameznike v boj proti
izprijenosti in zlaganosti. Takšno družbo je videl okoli sebe tudi mladi
Joyce. Drugo za drugo je stresel s sebe vezi, s katerimi so ga uklepale sile
obstoječega reda, domača družina, dr\ižba, cerkev, konvencije, in čutil se
je kot antični Dedalus — vzdignil se bo in odletel z mrežami, v katere so
208
ga skušali zaplesti. Od tod tudi tako zgodnja misel, da mora v izgnanstvo,
da ne more ustvarjati v domovini, kjer je vse nasprotno njegovemu pri-
zadevanju.
Ker je šlo za to, da se umetniško prikaže razvoj od naivnosti k spo-
znanju, je snov romana narekovala tudi njegov slog. Oblikovanje je bilo
pisatelju olajšano s tem, da je imel roman najprej napisan v daljši verziji,
Stephen Hero, ki se je zvesto oklepala doživljajske resničnosti. Ko je ro-
man predelal in strnil, mu je lahko dal dosti učinkovitejšo podobo. Oblika
Portreta je sicer pripoved, vendar je ta pripoved hkrati postala simbol,
namreč simbol razvoja osebnosti. Tako lahlto v Portretu ločimo tri sloge,
ki odsevajo stopnje otroštva, odraščanja in zrelosti s tremi oblikami, naiv-
no, romantično in dramatično. Začetek romana neposredno podaja Stephe-
nove vtise v prvih življenjskih letih, takšne, kot bi jih mogel imeti tedaj,
ne gledane iz poznejše dobe. Jedro romana je napisano v bolj impresioni-
stičnem, romantičnem slogu, zelo primernem, da podaja razgibanost dečko-
vega spopadanja z verskimi in miselnimi nauki in vrednotami njegovega
okolja. Konec zgodbe pa sestavljajo skopi dnevniški zapiski, ki izražajo
predvsem mladeničevo neomajno odločenost, da se posveti poklicu umet-
nika, in sicer v izgnanstvu, ker bo le tako »že milijonto pot srečal resnič-
nost izkušnje in v kovačnici svoje duše skoval še neustvarjeno zavest svo-
jega rodu«.
Ce ne upoštevamo priprave s pisanjem Stephena Junaka, je Joyce pisal
Portret osem let, od 1907 do 1914 (ali celo 1915). Ko je delo izšlo, je imel
pisatelj čez trideset let, od tega dobrih deset v prostovoljnem izgnanstvu.
Njegovo razmerje do rodnega mesta in do domovine se je medtem že ne-
koliko spremenilo. V jedru njegovega čustva do njiju je sicer za zmeraj
ostala neka užaljenost in, pač lahko rečemo, sovražnost. O tem pričajo ne-
šteta njegova tedanja in poznejša dejanja (ali opustitve), kot eno najbolj
tipičnih to, da veliko pozneje ni hotel ničesar slišati o tem, da bi ga sprejeli
v irsko narodno akademijo, ko so ga vabili vanjo; in bolj ko vse drugo
govori o tem pač dejstvo, da je po odhodu 1. 1904 le nekajkrat obiskal
domovino, po 1. 1912 pa sploh ni več stopil na irska tla. Hkrati pa je moral
v teh zrelih moških letih tudi začutiti, spoznavati z naraščajočo gotovostjo,
da je z vsem bitjem navezan na tisti košček zemlje, na rodno mesto, da
ne bo nikoli pozabil tistega, kar je doživel tam — in morda je tudi že za-
slutil, da ne bo nikoli pisal o ničemer drugem kot o Dublinu in njegovih
prebivavcih. Ko je izšel Portret, je pisatelj že nekaj let mislil na novo delo,
vendar se je rodilo nekaj, kar je bilo le malo podobno programu, ki si ga
je bil zastavil kljubujoči izgnanec, ko je zapuščal domovino.
Odisej v Dublinu
Ko je Joyce spoznal, da lahko svoj osnutek novele s snovjo, sorodno
Odiseji, razširi v roman, je imel v mislih več tém, ki bi jih mogel združiti
v novem delu: sina, ki išče očeta, ženo, ki čaka moža, junaka, ki blodi po
svetu in se želi vrniti domov. Njegovo ustvarjanje se je, kot smo že naka-
zali, od vsega začetka bolj vnemalo ob spodbudah iz literature kot ob spod-
209
budah iz življenja. Joyce potrebuje strukturo, na katero se lahko opre, tako
rekoč obesi nanjo svojo življenjsko in pisateljsko izkušnjo — in kje bi bil
lahko našel primernejšo od Odiseje, zgodbe o zvijačnem junaku, ki ga je
že v otroških letih občudoval bolj od vseh drugih? Tudi izbira sodobnega
»junaka«, kakor jo je naredil, ko je že mislil napisati novelo, je bila kar
pravilna: Odisej bo dublinski Jud, ki ga žena vara. Njegova postava bo
dobila vrsto novih pomenov, pridruženih prvotnemu, predvsem pa bo do-
bila potezo izgnanstva. Številna srečanja z Judi na kontinentu in premiš-
ljanje o njihovi usodi, oboje mu daje čutiti, da bo Jud kot junak UUksa
tudi prispodoba njegove osebne usode. Kakor on so tudi Judje popotniki,
izgnanci, tujci med drugimi ljudmi. Zato bo jimak novega dela človek, ki
ga gledajo kot Juda po strani, ga zapostavljajo, nosil bo mnoge poteze žrtev
in grešnega kozla, in nanj bo pisatelj lahko prenesel marsikaj iz svojih
izkušenj z Judi, pa tudi precej svojih osebnih potez in izkušenj. Značilno
je, da Joyceu, čeprav je tedaj že tako dolgo živel na kontinentu, ni prišlo
na misel, da bi kontinent izbral za prizorišče svojemu romanu. Kar se mu
je nabralo podatkov, opažanj, imen, značajev, vse to gradivo bo vpletel
med tisto, kar hrani njegov spomin iz »dragega umazanega Dublina«. Ro-
man sicer na neki nač'n nadaljuje Portret, o tem pričuje že ponovni nastop
Stephena Dedalusa. Vendar ta ni več izključeni in tudi ne več poglavitni
avtorjev zastopnik: portret je razdeljen, Leopold Bloom je delna pisate-
ljeva podoba, kakor je njegova delna podoba tudi vnovič nastopajoči
Stephen.
Sam Stephen s svojim intelektualističnim ponosom, s svojim uporom
proti vsem avtoritetam, s svojo mladostniško zaletavostjo ne bi mogel več
popolno izražati svojega avtorja. Ta si je medtem nabral dvakrat tohko
let, kot jih ima Stephen, in veliko več izkušenj. Medtem je spoznal, da ni
mogoče zmerom z glavo skozi zid, naučil se je prizanesljive j e ocenjevati
ljudi in njihovo početje, in za gotovo tudi ve, da življenje ne moremo spre-
jemati in ocenjevati samo z razumom, da življenje ni samo življenje duha,
temveč tudi življenje telesa, s tistimi malimi vsakdanjimi dogodki, ki se-
stavljajo pisano štreno posameznega dne.
Tako se je torej Joyceu polagoma izoblikovala misel, da popiše en dan
v življenju svojih dveh junakov — ki jima je pridružil še Bloomovo ženo
kot ženski element — na širokem ozadju mesta Dublina. Harry Lavin pra-
vi, da bi temu lahko rekli obupen poskus, kako spraviti umetnika spet v
njegovo rodno mesto — nekak introspektivni Portret umetnika pred zuna-
njim ozadjem Dublinčanov. Kakor hitro pa je Joyce imel zamišljeno to ozad-
je, mu je začelo rasti v velike razsežnosti, tako je naposled stopilo junakom
skoraj enakovredno ob stran. Ni čudno, da je eden najbolj bistrovidnih kri-
tikov Joyceovega dela, Hugh Kenner, v duhovitem, čeprav očitno zmotnem
poskusu predstavil Uliksa kot roman o Dublinu 20. stoletja, parodistično
postavljenem v primerjavo z Dublinom iz 18. stoletja. Roman je namreč
resnično tudi podoba Dublina, čeprav morda enostranska podoba: preveč
je še zmerom mračna in negativna, preveč porojena iz spominov in domiš-
ljije užaljenega umetnika. Na to je mislil Thornton Wilder, ko je zapisal,
da je »umetnik preklenjen na to mesto z ljubeznijo in s sovraštvom« in da
210
ga je ta nepomirljivi par silil »v uničevanje in v poveličevanje« hkrati. S
sociološkega vidika pa je zanimiva pripomba Amolda Kettla, češ da so v
tem nakopičenem Dublinu reči in ljudje kratko malo »tam«, da se hočeš
nočeš mešajo med seboj, ne opravlja pa se nikako produktivno delo. »Ta
odsotnost produktivne gmotne podlage,« nadaljuje svojo misel Kettle, »v
Joyceovem svetu je zelo pomenljiva. To je naposled pripeljalo k svojevolj-
nosti Joyceovih besednih asociacij, zakaj v njegovem nadaljnem razvoju so
ga zmerom manj zanimale besede kot simboli za resnične reči in dejanja,
bolj ga je zanimala beseda kot taka.« Vendar nas ti stavki že oddaljujejo
od tistega, kar skuša tu objeti naša misel.
Lahko bi se morda vprašali, kako da Joyce ni poskusil, če se je že na-
slonil na Odisejo, napisati nekakšnega modernega epa. Zakaj ni ustvaril
nove Odiseje, namesto da je dal nekakšno burleskno različico starega epa,
v kateri junaki parodirajo Homerjeve? Joyce je sicer nekoč rekel v pred-
njem pomenu: »Mislim, da sem vam povedal,« je dejal Franku Budgenu,
»da je moja knjiga modema Odiseja. Vsaka epizoda v njej ustreza kaki
■Odisejevi prigodi.« Vendar te besede lahko razumemo samo tako, da se
Joyceu ne zdi mogoče nikaka druga kot takšna Odiseja, kot jo je napisal:
Dublin v začetku 20. stoletja nima nič junaškega, to je mračen kraj majh-
nih ljudi s klavrnimi lastnostmi in z majhnimi cilji, katerih prigode je mo-
goče popisovati kvečjemu burleskno. V EUmannovi biografiji so zapisane
Joyceove besede, izrečene v tistih dneh, ko je imela iziti prva izdaja Uliksa:
»Skoda, da bo občinstvo v moji knjigi zahtevalo in našlo moralo, aU še slab-
še, lahko bi jo jemali zares, jaz pa dajem častno besedo da ni v njej prav
nobene resne vrstice.« Te besede je treba, kot premnoge Joyceove, vzeti cum
grano salis, izražajo pa vendarle precejšnjo resnico: da je hotel Joyce pred-
vsem napisati humoristično delo. Ni kriv on, da se bravee dostikrat vendar-
le ne kratkočasi in da se prenekaterikrat še nasmehniti ne more prav in
brez grenkobe.
Osebe, ki ta edini dan v romanu hodijo po mestu, hodijo sicer za svo-
jimi individualnimi cilji in kažejo svoje osebne lastnosti. Pisatelj pa je očitno
prepričan, da so vse tudi toliko tipične, da lahko zastopajo vse druge me-
ščane. Se več. Roman je mikrokozmos, ki v svojem ozkem območju zdru-
žuje toliko splošnih potez, da je lahko podoba makrokozma, celotnosti člo-
veškega življenja v vseh takih mestih po vsem svetu. Kolikor bolj je str-
njen in enoten, toliko ustreznejši je kot model makrokozma. Kar velja za
stranske osebe, velja seveda v še večji meri za glavnega junaka Blooma in
(v njegovem ožjem krogu) tudi za Stephena. Vse te ljudi je treba torej
predstaviti v tistem, kar imajo najbolj tipičnega in hkrati najbolj splošno
človeškega. Tu se je pisatelju vnovič nujno zastavilo vprašanje sloga, saj
vsebina ni bila problematična, to je zajemal iz izkušenj, iz spomina, iz res-
ničnega življenja. Vsebina tudi ni bila nič posebno novega, celo marsika-
tera oseba je bila prevzeta iz prejšnjih del, iz Dubličanov in iz Portreta.
Zato pa je postal slog nadvse pomemben, in avtor mu je v letih, ko je ro-
man nastajal, posvetil veliko premišljanja. Povrnil se je celo, pač spet za
večjo strnitev in širšo veljavnost, k starim pravilom o enotnosti kraja, časa
in dogajanja ter ustvaril delo, kot ga svet še ni videl: zgodbo enega dne, ki
211
naj vsebuje vse človeško življenje, v vseh njegovih mnogoterih plasteh in s
številnimi povezavami med temi plastmi.
Ko je Ulikses izšel, je širše občinstvo opazilo v njem predvsem eno no-
vost, resda najbolj očitno izmed vseh, kar jih je prinesel v literaturo Joyce,
tako imenovani notranji samogovor. Vendar s tem še zdaleč niso izčrpane
slogovne novóte in posebnosti, ki jih je bilo pazlivejšemu bravcu mogoče
opaziti v Uliksu. In tudi če vse ni bilo tako novo, pisatelj je prvič zbral
tako množico raznih »slogov« v enem samem delu in jim dal prav never-
jetno dognanost in učinkovitost. O teh pridobitvah bomo govorili pozneje,
ko bomo poskusili pregledati, kaj je Joyce prinesel novega v slogovnem
pogledu, in še posebej o notranjem samogovoru. Tu nas predvsem zanima,
s kakšnimi nameni je pisatelj posvetil slogovni plati svojega romana toliko
truda, in koliko se mu je od tega res posrečilo.
Kolikor dalj je Joyce pisal Uliksa, toliko večje so bile njegove ambicije.
V nekem pismu svoji podpornici H. Weaverjevi pravi na mestu, h kateremu
se bomo še povrnili : »Naloga, ki sem si jo tehnično zadal, da napišem knji-
go z osemnajstih različnih vidikov in v prav toliko slogih, ki so mojim«
poklicnim tovarišem vse, tako je vsaj videti, neznani in neodkriti, to skupaj
z naravo izbrane zgodbe bi bilo dovolj, da bi vsakomur zmedlo duha.« K
temu bi morda kazalo pripomniti s Ph. Toynbeejem, da še noben pisatelj
ni pisal enako dobro niti v samo dveh različnih slogih. Nujno je, da se
pisatelju neke besede, neki stavki, neki ritmi zdijo lepši od drugih, in nje-
gova izbira narekuje njegov stil. Mnogi pisatelji so imeli različne načine
pisanja, en slog pa je vendarle njihov najboljši. V Uliksu sta že na začetku
podana dva raizlična sloga: poetični, zamotani, gibčni in zvišeni Stephenov,
in »nizka« Bloomova govorica, zemeljska, vsakdanja in fragmentarna. Tudi
če občudujemo slog, v katerem je podan Bloom, ga občudujemo bolj za-
radi kontrasta z onim prvim in ne zaradi njega samega. Stephenov slog je
bogatejši, ker se giblje na več in raznovrstnejših ravninah. Bloomovi samo-
govori so sicer napisani spretno, vendar imamo ob njih skoraj občutek, da
je avtor pokroviteljsko izbral primeren način za nižje bitje. Pisatelj se je
sicer na vso moč trudil, da ne bi zbujal tega občutka, aU to se mu ni moglo
povsem posrečiti.
To Toynbeejevo mnenje je tu povzeto tako obširno, ker ob njem lahko
nazorno pokažemo, kako različne razlage omogoča Joyceov roman. Vsem
kritikom namreč nikakor ni bolj všeč Stephenov »slog«, nasprotno, med
njimi je vrsta zelo uglednih mož, ki dajejo prednost Bloomu. Očitno je
Stephen bližji Toynbeejevemu pogledu na življenje ali tudi temperamentu,
drugi pa mu očitajo duhovno ošabnost in preozko razumsko usmerjenost,
tako da se jim zdi tudi kot figura (vsaj v Uliksu) ponesrečen ali manj po-
srečen kot Bloom. Th. Wilder mu očita sentimentalnost, češ da »moli člo-
veku krvaveče srce — in ne brez samovšečnosti«, in da se sicer zaradi tega
posmehuje sam sebi, vendar tudi iz tega posmeha slišimo »ihtenje italijan-
skega tenorja«. Wal ter ju Allenu se zdi Stephen »upodobitev posebnega pri-
mera«, ki mu zato »manjka univerzalnost Blooma in njegove žene« — in
podobnih mnenj bi lahko, ko bi nam dopuščal prostor, navedli še več. Vrniti
pa se moramo k vprašanju sloga.
212
v JJliksu namreč nikako nista samo dva sloga, še cela vrsta jih je, čisto
po avtorjevi napovedi. Zgodilo se je nekaj povsem nenavadnega. Pri raznih
pisateljih, celo na videz tako brezosebnem, kot je bil Joyceov prvotni vzor-
nik Flaubert, lahko ločimo različne sloge njihovega pisanja v raznih dobah.
Po njih tudi lahko spoznamo pisateljev pristni glas. Joyce pa tega nekako
po prvi tretjini Uliksa noče več izdati. Zreli Joyce se loči od svojih pred-
njikov po tem, da тгосе imeti svojega osebnega sloga. Po prvih dvesto stra-
neh Uliksa skoraj povsem izgine preprosti poetični slog, ki je bil značilen
za Portret in se nadaljeval v prva poglavja Uliksa. Poetičnost je sicer še
navzoča vendar le kot nekak podzemeljski tok napaja razne govorice, ki jih
uporablja pisatelj. Slog je postal Joyceu funkcija vsebine, kakršna je vse-
bina, tak naj bo tudi slog. Tako so različna mesta v romanu dobila različne
sloge samo po tem, o čemer pripovedujejo. Dober je vsak slog, da je le pri-
meren vsebini. Ce je treba zbuditi vt's dolgočasja, bo dolgočasen tudi slog.
Seveda si Joyce ni mogel izmisliti toliko res »novih« slogov, z velikim pri-
dom pa je na novo uporabil vrsto starih. Virtuoznost, s katero je to storil,
ni ušla bistrejšim izmed njegovih tedanjih bravcev in kritikov, zbujala jim
je celó tesnobo in strah. »Kako bi mogel kdo še pisati, potem ko je končal
neznansko čudo zadnjega poglavja?« je vprašal Virginijo Woolf pesnik in
kritik T. S. Eliot, in ko je ona odgovorila z nekaj neugodnimi sodbami o
knjigi in avtorju, je Eliot vztrajal pri mnenju, da je Joyce »ubil devetnaj-
sto stoletje, razkril praznoto vseh slogov in uničil sam svojo prihodnost«.
Tudi če je ta Eliotova misel šla predaleč, ni bila brez zrna resnice.
Spredaj navedeno pismo H. Weaverjevi je iz junija 1921, iz časa, ko
je pisatelj končeval Uliksa. Na istem mestu pravi tudi: »Tu je zdaj zgled
moje praznote. 2e nekaj let nisem prebral nobenega literarnega dela. Glava
mi je polna kamenčkov in ropotije, zlomljenih vžigalic in steklenih drob-
cev . ..« Ce vemo iz Joyceovega življenjepisa kako, neizmerno dosti je bral
v prejšnjih letih, se lahko čudimo gornjim besedam. Nanašajo se na pisa-
teljevo delovno metodo v zadnjih letih nastajanja Uliksa, in to metodo si
je vredno pobliže ogledati, ker nam bo pojasnila marsikatero posebnost do-
končanega romana.
Eden izmed ciljev, za katerim je hodil Joyce v svojem delu skoraj od
prvih začetkov, zavedno in nezavedno, je bila združitev naturalistične me-
tode s simbolistično. Leta 1917, ko je bil velik del Uliksa že napisan, je po-
vedal nekemu ziiriškemu prijatelju, Georgesu Borachu, kako mu je bila
Odiseja že dvanajstletnemu všeč »zaradi svojega misticizma«. Ker je tedaj
bral Odisejo v Lambovi verziji, ta ►«misticizem« najbrž pomeni Lambovo
vezanje realistične akcije s simlDolizmom, in ta način je trajno vplival na
Joyceovega duha — ali pa je zadel na neko njegovo posebnost — ker mu je
pokazal, da je mogoče Homerjevo zgodbo obnoviti v jeziku sodobnega živ-
ljenja in jo uporabiti kot podlago za simbolna dejanja. K uporabi simbolov
ga je vodila tudi njegova teorija o epifanijah, kjer naj nenavaden dogodek
razkriva skrite resnice, torej nosi simbolen pomen. Simbolna je bila nje-
gova izbira psevdonima in potem imena Stephen Dedalus, siimbolna je bila
zgradba nekaterih zgodb v Dubličanih, ko je recimo »Milost« napisal v treh
delih, ki posnemajo Dantejevo delitev Božanske komedije v tri dele. Ko je
213
pisal osnutek za dramo Izgnanci, je osebe ves čas primerjal z bibličnimi in
raznimi literarnimi postavama In ko je »dodeloval« Uliksa, je ta spojitev
realističnih detajlov s simbolnim pomenom že tako napredovala v njem, da
ni uporabljal samo homerske sporednice, temveč je začel svoje osebe enačiti
in sporejati še z vrsto dragih. Stephen ni samo Telemah in Dedalus, tem-
več na trenutke tudi Ikar, Hamlet, Shakespeare ali Lucifer. Za vlogo Odi-
seja samega Stephen ni bil primeren, ker je bil Joyceova nedozorela oseba;
potreben je bil drug zastopnik, in pisatelj ga je ustvaril v Leopoldu Bloomu.
Vendar tudi Bloom ni samo Odisej, temveč v raznih položajih še večni Jud
ali sporednica Kristusa, Jagnjeta, Slehernika. In z njunim medsebojnim
odnosom, z razmerjem duhovnega očeta in duhovnega sina, je Joyce roman
obogatil s še temo, ki je splošno človeške narave in daje romanu širok vse-
človeški pomen.
Komponiranje romana
V začetku Joyce ni imel pred očmi celotne knjige. Vedel je le, da mora
njegov moderni Odisej hoditi po Dublinu v vrsti epizod, ki naj bodo po-
dobne tistim v Odiseji. Vendar je skušal najprej izdelati shemo za celotno
delo in šele potem napisati posamezne epizode. Leta 1914 je imel UUksa že
toliko zasnovanega, da je, kot je povedal svojemu prvemu življenjepiscu
Gormanu, začel pisati »uvodne skice za zadnje dele«. Verjetno je bilo to
gradivo za zadnje tri epizode. Junija 1920 je pisal H. Weaverjevi, da je bil
velik kos zadnjega dela romana — »Nostosa« — napisal že pred leti v čisto
preprostem slogu. Verjetno si je najprej zamislil in skiciral »Eumaia«. Leta
1915 je pisal dramo Izgnanci, v marsičem sorodno romanu, potem pa se je
spet z vso močjo povrnil k Uliksu in začel komponirati epizode v njihovem
dokončnem redu, obdelujoč dostikrat po dve ali tri hkrati, da bi se mu bolj
»zlile'<. Junija 1915, ko se je preselil v Zürich, je začel tretjo epizodo, »Pro-
teja«. Maja 1918 je imel naposled zarisano temeljno zgradbo Uliksa, kakor
jo poznamo v knjigi. Do konca istega leta je objavil v Little Review »po-
skusne verzije« prvih sedmih poglavij, in do začetka 1. 1920 je ta objava
dosegla epizodo »Kiklop«. Avtor sam je imel medtem že v delu trinajsto
epizodo, »Nausikao«, in tudi za naslednje je imel že narejen načrt in zbrano
gradivo. Tedaj pa, in ko je pisal zadnjih pet epizod, se je lotil »velike pre-
delave« romana. Ker so bila prva poglavja napisana v slogu, ki se ni dosti
ločil od tistega v Portretu, jih je 1920 in 1921 temeljito prsidelal v slogu in
zgradbi, skušajoč jim dati zapletenost in bogatost tehnike, kakršno je bil
že uporabil v poznejših epizodah. Z izjemo »Penelope«, ki je bila tako re-
koč »pripisana «pozneje, bi skoraj lahko rekli, da je Joyce pisal Uliksa z
obeh koncev hkrati, tako da se je njegovo delo — kot pri kakem kopanju
predora — »staknUo« v »Kirki«, kjer so vsi motivi zbrani, preoblikovani
in prepleteni. V zadnjih treh letih pisanja (1919—21) je skušal zliti celotni
roman v organično celoto.
Celotno strukturo romana je skušal Joyce v tem času izpopolniti tako,
da je na mnoge načine povezoval epizode med seboj. To je delal z vodil-
nimi motivi, podobnimi glasbenim — čeprav ima primera le delno veljavo
214
•— ki jih je vtkal v roman na najrazličnejših mestih. Ti motivi si lahko
sledijo linearno, spremljajoč tok dogajanja, prav tako pa se povezujejo med
seboj, prehajajo iz ene plasti — ali celo ene osebe •— v drugo, zgoščujoč
roman v gosto prepleteno tkivo. Da je Joyce to lahko delal, si je v tistih
letih zbral posebne zapiske z gradivom, sto in sto drobnih domislekov, po-
datkov in opozoril — o tem pač govorijo prej navedene besede Weaver-
jevi, česa mu je polna glava — in jih pozneje, med komponiranjem in pisa-
njem, vstavljal, »montiral« na ustrezna mesta v romanu. Zanimivo je mor-
da, da je v teh zapiskih veliko sporednic s Homerjevim epom, ki jih Joyce
potem ni uvrstil v roman. To potrjuje mnenje, ki ga je že zgodaj izražal
Ezra Pound, češ da so te sporednice predvsem Joyceova zasebna reč, ogrod-
je, pomoček za graditev, in da jih upravičuje samo rezultat. Homersko
ozadje je pomembnejše za pisatelja kot za bravea, le-temu poznanje Odi-
seje ne daje globljega vpogleda v končano delo.
Se boljša kot primerjava Joyceovega delovnega načina z glasbenim se
zdi primerjava z izdelovanjem mozaika. Kakor človek, ki sestavlja mozaik,
je Joyce skrbno vlagal te neštete drobce na razna mesta v postavljenem
okviru. Seveda pa tak ustvarjalni način ni brez svojih nevarnosti. »Meha-
nična narava tega procesa poudarja mehanično naravo urejevalnih načel,
ki dajejo Uliksu njegovo površinsko enotnost in včasih zatemnjujejo glob-
ljo enotnost romana.« (A. Walton Litz.)
Sporednice in shema romana
V zadnjih letih dela za Uliksa je Joyce res dostikrat iskal »tisto edino
pravo besedo« in skušal zvesteje ujeti govorni ritem svojih oseb, večina
tedanjih sprememb pa je vendarle taka, da širijo besedilo. Prvotna verzija
je na splošno ocrtala položaj in položila realističen temelj dogajanju; zad-
nja predelava pa je prvotni načrt izpopolnjevala in širila. Formalne »spo-
rednice«, ki označujejo vsako epizodo Uliksa in ki jih je Stuart Gilbert
tako skrbno uredil v razpredelnico, so navadno nasledek Joyceovega po-
znejšega dela. Mimogrede lahko pripomnimo, da je ta metoda predelave
Uliksa skoraj popolno nasprotje tiste, ki jo je pisatelj uporabU, ko je str-
nil prvotno verzijo Stephena Junaka v Portret. Očitno so se njegovi estet-
ski ideali medtem, že med pisanjem Uliksa, močno spremenili. Prvotne
verzije, objavljene v Little Review, še ne kažejo poznejše sheme romana.
Sele pri končni predelavi jim je avtor skušal vtisniti umetelni vzorec spo-
rednic in narediti iz romana »epično« delo.
Zapiski z gradivom za roman kažejo., da so bile nekako leta 1919, ko
je bila struktura romana napol izdelana, v ospredju Joyceovega duha te
»sporednice«, in tako je bilo potem pač do konca. Vrivanje teh »sporednic«
v prej napisane epizode se ni vedno najbolje posrečilo. Vendar kje so raz-
logi za to početje? Zakaj se je Joyce v tem času vedno bolj zanimal za
formalne, skoraj mehanične postopke? Deloma je to gotovo povzročilo nje-
govo rastoče zanimanje za jezikovno eksperimentiranje, njegova izkušnja,
kaj vse je mogoče počenjati z jezikom in kako je mogoče širiti možnosti
izražanja v prozi. Morda pa lahko pritegnemo tudi manj neposredno raz-
215
lago, ki pravi, da se je v tem kazala njegova obupna želja po enotnosti.
Ker je zavrgel tradicionalne okvire doma, vere in domovine, je skušal to
nadomestiti z raznimi mehaničnimi sestavi, ki naj bi nadomestili to
enotnost.
Poglavitno Joyceovo prizadevanje med zadnjim predelovanjem romana
se je izrazilo v tehniki, ki ji malo prej citirani A. Walton Litz pravi »eks-
presivna forma« in ki skuša ustvariti neposredno sporednost med snovjo
in slogom, torej prav tisto, o čemer smo že govorili, ko smo se ustavili ob
mnogoterosti Joyceovih slogov. Forma naj »izraza-» ali posnema lastnosti
svojega predmeta. Sledeč temu idealu, je Joyce skušal vsaki epizodi Uliksa
dati obliko, tako da bi izražala značilnosti tistega, kar se dogaja v njej.
Epizoda, ki se dogaja v uredništvu, naj ima tudi po slogu obliko časnika
— značilno je, da je Joyce šele na koncu vstavil številne časniške naslove.
Epizoda, v kateri vidimo sentimentalno dekle, je zatorej tudi napisana v
sentimentalnem načinu. K temu je treba reči, da sicer vsaka umetnost »iz-
raža«, vendar je šel Joyce tako daleč, da je v formi roman posnemal tudi
brezpomembne lastnosti snovi. Kakor v vsem drugem, tako je šel z »eks-
presivno tehniko« do take skrajnosti, da je dosegel izredne uspehe, pa tudi
velike neuspehe. Kakor je v »Eolu« šele na koncu dodal naslove, tako je
prav tam šele pozneje dodal 30 izmed 95 retoričnih figur, ki jih je potem
v epizodi naštel S. Gilbert. Slog poglavja je povrhu predelal tako, da naj
bi že sam spominjal na »vetrovnost«, ne samo z govorniškimi figurami,
tudi z raznimi frazami in izrazi, vrinjenimi v besedilo, ki naj bi vsi spo-
minjali na isto; seveda pa se to ni zmeraj posrečilo. Umetniški učinek epi-
zode ni zato nič popolnejši in naše zadovoljstvo nič večje zato, ker je v njej
nakopičenih toliko »pomenljivih« izrazov. Shema, ki je bila Joyceu prvotno
koristna opora, je bila zdaj preveč poudarjena. Reči, ki so bile drugotnega
pomena, so prišle preveč v ospredje.
Ko že govorimo o shemi romana, lahko povemo še nekaj o njeni zgo-
dovini. Dolgo jo je Joyce skrbno skrival in jo posojal le prijateljem. Tako
je krožila pod pečatom stroge molčečnosti v ozkem krogu, dokler je ni
St. Gilbert 1. 1931 objavil v svoji knjigi o Uliksu, Po vsem, kar smo pove-
dali o njej, je pač očitno, da je njena vrednost zelo relativna. Gilbert jo
je, kot je razumljivo, precenjeval in jo postavil v svoji študiji na osrednje
mesto. Se več, zelo si je prizadeval, da bi odkril kar najtesnejšo sporednost
med Uliksom in njegovim vzorom Odisejo, razgrinjajoč v ta namen pred
bravci široko poznanje zgodovine in mitologije, ki sega čez antični svet
še tja na Daljni vzhod. S tem pa bravčevo pozornost največkrat samo od-
vrača od reči, ki so res pomembne v romanu.
Shema torej ne more biti ključ, ki bi bravcu pomagal prebiti se do
skrivnosti romana. Da se je Joyce vendarle zavedal tudi problematičnosti
te sporednosti, kaže to, da je pred natisom romana umaknil vse naslove
epizod, ki so bili dotlej v romanu. Zaradi lažjega pregleda in ponazoritve
pa jih le uporabljajo vsi, ki pišejo o romanu.
Za to shematičnost Joyceovega prijema je mogoča še ena razlaga, nam-
reč ta, da je potreboval nekaj, s čimer bi mogel ujeti bežni tok doživljanja,
kakor ga podaja njegovo delo. Veliko Joyceovo dejanje ni le to, da je od-
216
kril novo subjektivno metodo, notranji samogovor, temveč da jo je tudi
vdelal v objektiven okvir. Stephen in Bloom sta nam dana tako, da se ne
identificiramo z njima, temveč sta podana v širši perspektivi — s širšim
pomenom in s simbolično veljavo. Stephen stoji v obupu umetnika nad tem
svetom pridobitnikov, omejencev, posebnežev in izgubljencev. Tudi Bloom
s svojim dobrohotnim liberalizmom mu je tuj — zato se tudi le kratko
srečata — ni pa tako tuj avtorju. Z vsemi svojimi slabostmi je Bloom še
vedno najbolj človeška figura v romanu. Joyce sam je s poudarkom rekel,
da je hotel Blooma orisati kot »dobrega človeka«. Bloom veruje v znanost
in v razumnost, kakor je veroval v mladosti Joyce (in pred njim njegov
vzornik Ibsen). Stephen pa predstavlja kult umetnosti, ne ravno zaradi
nje same, temveč kot »večno potrdilo človekovega duha«. Tak kult je po-
gosto rezultat izgubljene otroške vere, ki ni našla nadomestila v kakem
samo praktičnem družbenem verovanju. Mnogi drugi spori mečejo Stephe-
na sem in tja in mu ne dajo mirovati, umetnost pa mu obljublja mir, urav-
novešenost, ubranost čustev. V nekem pogledu je knjiga tragikomedija,
ker riše družbo, v kateri so »najboljši ljudje« — kot jih na tej ravni pred-
stavljata Stephen in Bloom — izgubili verovanja in običaje, ki delajo živ-
ljenje v družbi realno in plemenito. Tudi pisatelj je izgubil ta verovanja
in običaje, če hoče svoja junaka vendarle nekje zasidrati, more doseči to
le tako, da ju opre na nekatere stalne sheme, ki se ponavljajo skozi zgo-
dovino in se zdijo trajna značilnost človeškega duha. Premalo pa se je ob
tem varoval nevarnosti, da zabrede v shematičnost, ki je le še nekaj me-
haničnega.
Zvestoba dejstvom
Iz neštetih zgodb in anekdot je znana Joyceova velika zvestoba kon-
kretnim podatkom. Ko je recimo pisal »Penelopo«, je imel med zapiski za
epizodo tudi načrt Gibraltarja. Ker v kraju samem ni bil nikoli, si je zem-
ljepisne podatke prepisal na posebno skico, ki jo je očitno imel pred seboj
med pisanjem, tako da je mogel Molly polagati na jezik prava imena. Sel
je na primer tudi tako daleč, da se je prepričal, ali more moški brez škode
skočiti v prikletje v Ecclesovi ulici 7, kot mora to storiti Bloom. Tako
skrb za realistične detajle je Joyce kazal pri izdelavi vseh epizod. V vsem
svojem delu se je opiral na konkretne podatke iz Dublina svoje mladosti,
naj jih je že zbral sam aH s tujo pomočjo. Očitno pa njegova nenasitna
želja po stvarnih detajlih presega resnične potrebe njegove umetnosti. Tudi
ta obsedenska želja razodeva njegovo vedno znova potrjeno potrebo po
načelih reda in avtoritete. Ko se je s prostovoljnim izgnanstvom oropal
družbenega in verskega reda, se, zavedajoč se razkrajevalnih sil v sodobni
evropski družbi, opira na konkretne detajle kraja in značaja, da bi našel
vsaj neko stanovitno podlago svojemu pisanju. Tako kot umetelna ureje-
valna načela, znana iz Gilbertove sheme, so mu detajli iz dublinskega živ-
ljenja in mesta samega nadvse pomembni za ustvarjanje romana; niso pa
bistveni za razumevanje končanega dela. Kolikor zamračujejo osrednje ho-
tenje romana, pomenijo ceno, ki jo je moral Joyce plačati za svoje osebne
217
odločitve. Morda se je teh podatkov iz mladosti oklepal toliko bolj in jih
hotel imeti toliko natančnejše, kolikor bolj je videl, da mu poznejše izkuš-
nje, poznejši doživljaji ne dajejo snovi, ki bi jo mogel umetniško upodobiti.
Težavnost romana
Oboje skupaj, prej prikazana zapletena zgradba romana s svojimi ne-
štetimi povezavami in sporednicami, ter obilica podatkov, gradiva, ki ga
v celoti ne more poznati noben bravee, je poglavitni vzrok za težavnost
romana Ulikses. Tudi drugi romani sicer dostikrat opisujejo nenavadne
dogodke in ljudi, vendar se vse to vsaj povečini nanaša na izkušnje, ki so
skupne pisatelju in bravcu. Ce so potrebni kaki novi podatki, so skoraj
vedno taki, da jih bravee lahko sprejme od avtorja ali brez posebnega
truda najde drugod. Pri Uhksu pa ni tako. Pisatelj terja od bravea ne sa-
mo poznanje Odiseje, temveč tudi poznanje irske (in angleške) zgodovine
in zemljepisa, precej vednosti o Dublinu, kar dobro poznanje angleške slov-
stvene zgodovine, razgledanost po drugih slovstvih in mitologijah, po teo-
logiji in obredju katoliške cerkve, po vrhu pa še vse mogoče naključno
znanje, ki se vsakomur nabere v vsakdanjem življenju, ki pa je seveda
močno različno v raznih okoljih in celo v vsaki generaciji. Zanimiva je v
tem pogledu primerjava s Proustovim delom: vse težave v Proustovem
velikem delu so notranje narave. Pisatelj je ustvaril svoj svet in ga naselil
z mnogimi stvaritvami, bravee se mora vživeti vanj in ob tem celó poza-
biti marsikaj, česar se je naučil zunaj tega sveta, torej prav nasprotno
kot pri Joyceu. Nedvomno ima Proust v tem veliko prednost pred Joyceom.
Romanopiscu bi gotovo moral biti najvišji cilj, da ustvari svojo neodvisno
resničnost, naj bo še tako tesno povezana s čutno resničnostjo vsakdanjega
življenja. Celo namišljeni bravee, ki bi imel vse znanje, kolikor ga terja
Joyce, pa bi se le s težavo prebijal skozi Uliksa. Avtor ga sam ves čas
izganja iz iluzije, ki jo ustvarja zanj, v svet učenosti in znanja, ki je tuj
snovi romana. Kolikor dalj gremo v romanu, toliko pogostnejši so ti izgoni.
Seveda je težko reči, kakšno znanje more pisatelj pričakovati od bravea.
Ponekod je res mogoče povedati stvar le tako, da se je treba ob branju
prebijati skozi goščavo erudicije; tako je recimo pri Eliotovi pesnitvi Pusta
zemlja. Pri Uliksu pa je, to menda že lahko rečemo, potrebno veliko takega
znanja, ki je odveč in včasih celo škodi razumevanju dela.
Spričo velikih težav, ki jih je Joyce hote ali nehote naložil vsakemu
bravcu svojega Uliksa, se lahko vprašamo, ali ni šel že čez tisto mejo, ki
je še sprejemljiva. Philip Toynbee sicer meni, da zadostuje »mesec dni
trdega dela«, pa bo bravee lahko bral roman ■— ne z lahkoto, saj nobenega
dela te vrste ne beremo z lahkoto — s tisto preprostostjo in neposrednostjo
presojanja, ki je nujna pri vsaki umetnini. Vendar je očitno, da ta trditev
lahko velja le za angleškega bravea, saj ima ta obilo znanja, ki ga drugi
nimajo (znanje angleščine, poznanje angleške zgodovine in literature, po-
dobna življenjska izkušnja), Pisatelju samemu je bilo največkrat v očiten
užitek, da je roman težko dostopen. Ce je le mogel, se je izmaknil vsakemu
vprašanju, ki je skušalo razjasniti kako posameznost ali kak širši pomen
218
v romanu, ali pa je dajal dvoumne odgovore. Iz časa, ko ni hotel izdati
javnosti sheme Uliksa, je tale njegova izjava: »Ce bi jo [shemo] dal celo,
bi izgubil nesmrtnost. V knjigo sem spravil toliko ugank in zastavic, da
se bodo profesorji še stoletja prerekali, kaj sem mislil, in to je edini način,
da si človek zagotovi nesmrtnost.« Poleg te bolj šaljive izjave poznamo
še več podobnih, ki so bile gotovo mišljene tudi nekoliko zares.
Ali ni pisatelj precenjeval bravčeve potrpežljivosti? Da je bilo pri njem
tako, lahko sklepamo zlasti po njegovem naslednjem in poslednjem ro-
manu, Finnegans Wake, saj je šel Joyce tam še veliko dalj — očitno ne
da bi čutil, do kod so mu bravci pripravljeni (in zmožni) slediti. Gotovo
je resna slabost vsaltega romana, če ga ni mogoče razumeti brez posebnega
komentarja poleg njega. Delo mora imeti izredne kvalitete, da se tak trud
tudi izplača. Ni dvoma, da Ulikses take kvalitete ima, vprašanje je le, ali
se bo vsakemu bravcu zdelo vredno toliko žrtvovati zanje. Tudi tu je očitna
prednost, ki jo ima angleško beroče občinstvo, saj mu je že daljši čas do-
segljivih nekaj del, ki so si postavila za cilj razlago Uliksa. Poudarek je
pri tem lahko različen, včasih gre predvsem za stvarno razumevanje, dru-
gič za seznanjanje s simboliko v romanu, razloženo po psihoanalitični ali
kaki drugi metodi. Tistim, ki so brali roman v prevodu, je bila storjena
slaba usluga, če so dobili v roke le goli prevedeni tekst romana — tudi če
je bil »avtoriziran in pregledan od avtorja«. Lahko so sicer občudovali
mnoge vrline dela, očitne tudi brez razlage, gotovo pa jim je manjkalo
marsikaj, po čemer bi ga šele mogli prav ceniti.
Znanje, s katerim razni bravci jemljejo Uliksa v roke, je različno. Ven-
dar si skoraj ni mogoče misliti, da bi jim ob prvem branju romana ne bila
potrebna pomoč v obliki komentarja, po katerem lahko sežejo, kadar česa
ne razumejo, ali tudi le, da bi bolje razumeli zapletene odnose in povezave
v romanu. Prvo branje jim zato tudi ne more dati tistega užitka, ki ga
delo lahko da. Nedvomno je Ulikses roman, ki se bravcu resnično odpre
šele ob drugem, tretjem branju. Ko so premagane začetne težave, pa ro-
man s svojo bogato strukturo daje ljubitelju literature možnost, da odpre
knjigo v katerem koli poglavju, kakor si pač zaželi ali kakor se mu odpre:
vedno znova bo lahko občudoval mojstrstvo peresa, ki v svojem območju
nima para v vsej novejši literaturi.
Vprašanje moralnosti in opolzkosti
Joyce je imel od vsega začetka težave pri objavljanju svojih del, in
med poglavitnimi zadržki so bili taki moralne narave. Očitke te vrste je
pisatelj odločno zavračal in trdovratno branil vsa »spotakljiva« mesta, če
so se mu zdela količkaj pomembna v okviru prizadetega dela. Se ko je šlo
za objavo Duhličanov, se je žilavo upiral zahtevam založnika Granfa Ri-
chardsa, in 20. maja 1906 mu je pisal iz Trsta: »Mesta, pri katerih nisem
popustil, so tista, ki povezujejo knjigo. Ce jih izločim, kaj bo s poglavjem
maralne zgodovine moje domovine? Bojujem se, da jih obdržim, ker verja-
mem, da sem s tem, ko sem napisal svoje poglavje moralne zgodovine na-
tanko tako, kot sem ga napisal, storil prvi korak k duhovni osvoboditvi
219
svoje domovine.« Trideset let pozneje se je pogovarjal z nemškim kritikom
Alfredom Kerrom in dejal o isti stvari: »Za pisatelja je najbolj naravno,
da reče lopati lopata. Nekateri moralisti celo še danes delajo napako, da
manj sovražijo neprijetne pojave kot pa tiste, ki te pojave zapisujejo.
...Ljudje še vedno obsojajo za nemoralnega pisatelja, ki noče molčati o
tistem, kar vsekakor obstaja. Nemoralen! Znamenje moralnosti je ne samo,
da človek izreče tisto, kar ima za resnično — moralno je tudi to, da ustvari
umetnino z največjimi žrtvami... Popisoval sem ljudi in razmere v svoji
domovini; podal sem nekatere mestne tipe na neki družbeni ravni. Tega
mi niso odpustili. Nekateri so godrnjali, ker nisem skrival, kar sem videl,
druge je dražil način, kako sem se izražal, ker ga sploh niso razumeli.
Skratka, nekatere je spravljalo v bes realistično slikanje, druge slog. Vsi
so se maščevali.«
Očitek nemoralnosti, tolikokrat izrečen na rovaš Joyceovega dela, je z
desetletji, ki so minila, in po mnogih razpravah, pa tudi spričo spremenje-
nega gledanja na moralna vprašanja, izgubil veliko nekdanje moči. Ce po-
mislimo samo, kaj vse nam servirajo nekatera novejša, zlasti ameriška dela,
se zdi Joyceov roman nekaj prav pohlevnega. Pri Uliksu gre predvsem za
domnevno opolzkost romana, deloma tudi za umazanost, za »Jtloaško obse-
denost«, kot je rekel H. G. Wells. »Vsakemu razsodnemu bravcu je zdaj
jasno«, pravi Ph. Toynbee, »da je opolzost Uliksa sestaven, nikakor pa
ne prevladujoč del knjige.« Nekaj podobnega pravi o tem R. M. Adams,
avtor ene najnovejših knjig o Joyceu, pišoč v »Partisan Review« o tem,
kako gledajo knjigo danes v Ameriki. »Nismo več dolžni braniti Joyceovo
moralo. Bloom na stranišču, Stephen v javni hiši in Molly v postelji...
(te reči) smo prebavili brez očitnih slabih učinkov ; lahko da je ta naš ,higi-
enični' pogled na Joycea šel dalj, kot ga bodo podprla dejstva. ... Kakor
Swift je bil tudi Joyce čuten {prurient) avtor, tako po svojem tempera-
mentu kot po izkušnji (background). Umazane besede in fekalne podobe
so mu močno razvnemale duha; navadno jih ni uporabljal s terapevtični-
mi ali katartičnimi nameni. (Ali morejo imeti tak učinek, prepuščam sekso-
logom.) S svojim močnim čutom za opolzkost in umazanijo je združeval —
za 19. stoletje značilno — oboževanje ženske kot velike odrešilne moči no-
vodobnega življenja. Spolnost mu je bila strašna in nasladna izkušnja, to-
liko bolj dramatična zaradi vseh tabujev in kozmičnih nagrad, ki jih je
prenašal nanjo. Ta kombinacija skrajnjih stališč do spolnosti se mi zdi pre-
cej daleč od stališč, ki jih vidim močno razširjena v razsvetljenih šestde-
setih letih našega stoletja. Daleč je od zdravo mislečega ,realizma', od ro-
mantične promiskuitete, ali od neosebnga praznega mehanizma, ki je zna-
čilna oblika večine moderne literature spolnosti. Joyce je videl v ženski
vrata k nebesom in (ali) peklu; mislim, da je iz zgodovinske razdalje lažje
razumeti ta pogled in manj potrebno reagirati proti njemu ali zanj.«
In še eno pričevanje, to, kar pravi Richard M. Kain, avtor ene naj-
boljših med starejšimi študijami o Joyceu, v knjigi esejev James Joyce da-
nes (1966): »Treba je brez ozirov priznati vso resnico. Kakor mnogi Irci
je tudi Joyce kazal opolzko radovednost, ki jo pripisujejo janzenističnemu
zatiranju narodnega moralnega ozračja. Sporedno s tem je bil Joyce v po-
220
govoru pretirano sramežljiv. Kakor koli razlagamo ta kompleks odzivanja,
pričakujemo lahko, da avtorjeva nezadržanost ne vznemirja več bravcev
uliksa. Raven sprejemanja pri občinstvu se je v tem rodu tako izrazito
spremenila, da odkrito govorenje v Uliksu ne zbuja več pripomb.«
Kaj je dal Ulikses novejši literaturi
Danes je minilo že nekaj desetletij od časa, ko je Ulikses prvič prišel
med beroče občinstvo. Lahko torej že z zgodovinskega vidika presodimo,
kaj je prinesel novega v literaturo. Razna mnenja današnjih literarnih zgo-
dovinarjev se bolj ali manj ujemajo v tem, da je predvsem odločilno poma-
gati vzdigniti raven angleške proze iz puščobe 19. stoletja. Joyce in njegovi
sodobniki so podedovali dolgo vrsto konvencij, napihnjen in prenatlačen
jezik, medel slog in splošen prezir do literarnih učinkov. Te konvencije so
zdaj premagane, vendar je bil potreben neznanski napor, da se je to zgo-
dilo. Joyceovo pisanje na svojih najboljših straneh — kot so recimo prve
strani Uliksa — kaže neverjetno dramatično bogastvo, prožnost in razno-
ternost jezika. Prizor se razvija elegantno in kakor sam s svojo močjo, ni
treba, da bi ga potiskala naprej pisateljeva roka. Ce spet navedemo že citi-
ranega R. M. Adamsa: »Na teh straneh se brez napora giblje cel kompleks
energij ; gospodarnosti pomočkov in bogati dosežki izpričujejo pristno
stvaritev domišljije.« Z dikcijo takega odlomka je Joyce postavil merila
gospodarnosti dognanosti in natančnosti, s katerimi se bodo angleški ro-
mani merili še prihodnja leta. Njegova spretnost v tem je bila neodvisna od
tehničnih novot — toka zavesti, mitičnih sporednic, večjezičnih besednih
iger itn.
Nekaj podobnega pravi o tem Philip Toynbee. V trenutkih razdraže-
nosti, piše, ne bi smeli nikoli pozabiti, kakšne osupljive tehnične probleme
si je zastavljal Joyce in kako skoraj nečloveško uspešne so bile njegove
rešitve. Ulikses bi bil lahko zmagoslavno nosil breme še hujših napak, kot
mu ga je naložil avtor. To je najbolj revolucionaren roman, kar jih je bilo
kdaj napisanih, in tudi eden največjih. Ker Toynebeejev članek nekako po-
vzema rezultate, ki v precejšnjem delu izhajajo tudi iz tistega, kar smo po-
vedali v prejšnjih odstavkih in poglavjih, se zdi njegov obračun zelo ko-
ristna podlaga temu, ki ga skušamo podati tukaj.
Naloge, ki si jih je zadal Joyce, vidi Toynbee v štirih skupinah, čeprav
so vse štiri tesno povezane med seboj. Prva in zdaleč najpomembnejša je
bila naloga doseči spravo med metodami naturalizma in simbolizma ter jih
združiti. Soroden je bil njegov napor, da bi dosegel stereoskopično vizijo.
Skušal se je hkrati vživeti v tri zelo različne duševnosti in z njimi pred-
staviti zapleteno sestavo resničnosti. Skoraj neogibno je iz tega izhajalo, da
je uporabljal različen jezik za različne značaje in položaje. Tretja naloga je
bila, dati romanu nekaj, kar bi büo podobno formalni strukturi glasbenega
dela. To je Joyce navadno delal s tem, da je vpeljal kako temo, ki jo je
pozneje razvijal in vanirai. In četrtič, podati realistično podobo čudnega in
svojevrstnega poteka v človeški zavesti. Ta želja je bila prvotno dediščina
naturalizma. Med pisanjem Uliksa pa se je avtorju spremenila v nekaj po-
221
vsem drugačnega in dosti pomembnejšega: opustil je poskus realizma in
dajal razmeroma preprostim (Bloomovim) duševnim procesom bolj literar-
no obliko, s tem pa Blooma spremenil v pesniški simbol.
Prva izmed teh nalog, sprava med naturalizmom in simbolizmom, bi se
lahko imenovala z drugačnega vidika še drugače: odločnost, da pisatelj v
posamičnem razodene splošno, univerzalno. To sicer v nekem pogledu do-
sega vsak resen umetnik. Vendar se je evropska literatura na splošno, in
roman še bolj kot druge zvrsti, razvijala ravno v zmerom bolj zagrizeno
strnitev ob posamičnem. Joyce se ni mogel mimo vsega tega razvoja vrniti
k homerski obravnavi človeka. Njegov problem je bil kako sprejeti človeka
kot posameznika, pod njim pa podati enotnost Človeka v vseh njegovih
pratipičnih kategorijah. Zato je svojo knjigo povezal z zgodbo Odiseje. Zanj
so bile Odisejeve blodnje univerzalna tema, iskanje žene, doma in sina, ki
ga mora opravljati skoraj vsak oče v katerem si bodi času in prostoru. Ka-
kor je ta široka sporednost z antično temo rodovitna, tako pa je bilo zmot-
no, da je Joyce potem tako pedantično iskal vse mogoče drobne sporedno-
sti. V vsaki tako razčlenjeni zgodbi, kot je Odiseja, je nujno dosti reči, ki
so samo osebna spremljava pradavne teme. Joyceova slabost je bila, da ni
vedel, kje naj se ustavi. Zato preobilje drobnih posameznosti duši Uliksa,
in to nekohko kazi pisateljeve velike dosežke.
Notranji samogovor
Posebej je treba spregovoriti o notranjem samogovoru kot tisti literar-
ni prvini, na katero po nekakšni neogibni asociaciji navadno najprej pomi-
sli vsakdo, kdor je že kaj slišal o Joyceu. Splošno je namreč slišati mnenje,
da je to njegov poglavitni, če že ne edini prispevek novodobni literaturi.
O notranjem monologu se je veliko pisalo, tudi za Joyceovega življenja.
Ko je Joyce iskal nov način, da bi pristneje zajel osebnost, prišel tako rekoč
bliže kraju, kjer se porajajo njene misli in zavestna dejanja, je odkril tisto
stopnjo, na kateri se občutki, domisleki in vtisi utrinjajo nekontrolirano,
povezujoč se ne po logiki, temveč po asociacijah. Prvine pisanja, ki je sku-
šalo ujeti ta tok, je odkrival že pri starejših pisateljih, pri Tolstoju, pri
Georgeu Mooru, celo v dnevniku svojega brata Stanislava, in zlasti v ro-
manu Francoza Dujardina, »Les lauriers sont ooupes«. Ce se je pozneje v
Joyceovi družbi govorilo o izviru notranjega samogovora, je Joyce vsako-
krat skromno trdil, da somogovora ni sam iznašel, in ga velikodušno pri-
pisoval Dujardinu. Vendar mu mnogi niso verjeli in so ostajali prepričani,
da ima Joyce svoj samogovor iz psihoanalize, čeprav tega noče priznati. Res
je z ene strani, da Freuda in Junga ni maral, res pa je tudi, da je psiho-
analitične nauke dobro poznal, da si je zapisoval svoje in ženine sanje in
jih analiziral, in da je v Uliksu in zlasti v Finnegans Wake pogosto upo-
rabljal psihoanalitične simbole. Prijateljica Mary Colum mu je nekoč brez
ovinkov očitala, da je tisto o Dujardinu le šala, in nadalje — le zakaj ne
bi priznal, kaj dolguje Freudu in Jungu? Danes imamo zbranih že toliko
podatkov in pričevanj, da smo pripravljeni avtorju bolj verjeti, kot so mu
verjeli nezaupljivi prijatelji.
222
A naj že mislimo o tem kakor si bodi, gotovo je, da je šele Joyce dal
notranjemu samogovoru pravo izrazno moč in ga uporabljal mojstrsko ka-
kor nihče pred njim. Današnja kritika je videti že kar nekoliko ravnodušna
do vprašanja, kdo je ta način »iznašel«. Že večkrat citirani R. M. Adams
meni, da samogovor, če gledamo zgodovinsko, res ni bil pridobitev kakega
posameznika, in da ga bodo prihodnji slovstveni zgodovinarji nedvomno
jemali kot samo eno epizodo v procesu, s katerim se je akcija novodobnega
romana ponotranjila in se njena opredelitev realnosti premaknila od druž-
bene k psihološki. Ce gledamo notranji samogovor le kot premik v kon-
vencijah predstavljanja, ni tako osupljiv. Izkušnja je ujeta na bolj zgodnji
in manj popolni stopnji razvoja, umetelnost njenega izražanja pa je prav
tako očitna kot pri dorečenih, slovniško artikuliranih stavkih starejših pri-
povednikov.
Tudi z notranjim samogovorom se namreč lahko izraža le tisto, kar je
vsaj kolikor toliko prišlo v zavest. Iluzorno je misliti, da bi mogli ujeti v
besede in izraziti tisto, kar ni tudi samo vsaj deloma izobMkovano. Prazne
so zato tolikokrat izrečene besede o poglabljanju v podzavest in kar je še
podobnega. Povrhu ima notranji samogovor kot metoda resne nevarnosti.
Kettle opozarja, da posameznikove zavesti ne moremo — in pač tudi ne
smemo — ločiti od tistega, kar se dogaja okoli njega. Mollyjin samogovor
na koncu romana nam kaže, kam bi pisatelja pripeljala »čista« tehnika
»toka zavesti«: zavest ne bi bila predstavljena kot dejavno dojemanje se-
danjosti — ki nosi v sebi tudi poziv k dejavnosti in možnosti napredka —
temveč predvsem pasivno kot način spominjanja in nagibov, ločenih od de-
javnosti. Dokler se je Joyce te nevarnosti zavedal in je samogovor dopol-
njeval s opisom zunanjega dogajanja, je pisal bleščeče strani. Metoda mu
je omogočala naglo prehajanje iz notranjega v zunanji svet, ne da bi moral
kot pripovedovalec ob tem izgubljati preveč besed. Na koncu knjige pa si
je delo otežU z nemogočo nalogo. Budgenu je rekel o tem: »Skušam podati
neizrečene, neuresničene misli ljudi tako, kot potekajo.« Vendar je v naravi
stvari same, da za neizrečene, neformulirane misli tudi ni mogoče najti na-
tančnega besednega izraza. »Pri tako pametnem človeku je bila to nespa-
metna naivnost,« pravi Ph. Toynbee, »saj besede nikoli ne morejo podati
napol brezbesednih blodenj duha.« Tudi če bi take besede našli, pristavlja,
bi dobili le golo gradivo za psihologa, nič pa za umetnika. Taki poskusi
umetnika celo ovirajo pri njegovi težavni in občutljivi nalogi, zakaj umet-
nost vedno vsebuje tudi stilizacijo, izbiranje, strnjanje, umetnost nikoli ne
more biti difuzna, kot je difuzno življenje.
Res imamo od Joycea poznejšo izjavo, ki kaže, da je videl, da je tudi
notranji samogovor stilizacija in ne popoln prikaz zavesti. Stuartu Gilbertu
je rekel: »Z mojega stališča je skoraj vseeno, ali je ta tehnika ,resmčna' ali
ne; rabila mi je kot most, čez katerega sem dal korakati svojim osemnaj-
stim epizodam, in zdaj ko sem spravil svoje čete čez, lahko nasprotne sile
zavoljo mene poženejo most v zrak.« Vendar velja tudi za te Joyceove be-
sede tisto, kar velja za velik del njegovega pisanja: nikoli zanesljivo ne
vemo, kako so bile pravzaprav mišljene.
223
Ulikses danes
Ob koncu tega pogleda na UUksa se lahko še vprašamo, kakšna je da-
našnja veljava tega romana v svetu, zlasti v anglosaškem območju, ki mu
je pač najbližji in še vedno najbolj dostopen.
Predvsem je treba reči, da bi bilo zmotno misliti, da je mesto Uliksa
v svetovni literaturi danes, skoraj pol stoletja po izidu dela, trdno določeno
in opredeljeno. Čeprav delu menda nihče ne odreka veličine, se mnenja v
posameznostih, kot smo deloma videli spredaj, še silno razhajajo. V tem
pogledu se mi zdi zelo značilna sodba, ki jo je zapisal eden današnjih vodil-
nih angleških kritikov in esejistov Walter Allen v svoji knjigi »T?ie English
Noveh^: »Prav zaradi njegovih velikih talentov in ambicij ga [Joycea] zdaj
tako težko ocenimo. Vse preblizu smo mu. Ce se omejim na Uliksa, po več-
kratnem branju za svojo osebo še vedno ne morem videti romana kot ce-
lote. Ne vem še, aU je celota ali mogoče razvalina; zdi se pa pomembno
zapisati, da se kaže roman toliko večji, kolikor bolj vneto se človek skuša
odločiti. Težava je v njegovi zapletenosti. Roman je osupljiva mreža aso-
ciacij in povezav, ali bolje, sestavljajo ga plasti in plasti takih mrež, in te-
žava je v odločitvi, katere izmed teh plasti so resnično pomenljive in ka-
tere samo pedantski izdelki, zakaj mislim, da je treba priznati, da je bil
Joyce med drugim prav neznansko velik pedant, čisto obseden od občutka
za razmerja in povezave. Problem ni za laika nič lažji spričo razsežnosti
literature, ki se zdaj nabira okoli Joyceovega dela ... kopičenje del, ki raz-
lagajo Uliksa in Finnegans Wake, je postalo velika akademska industrija,
posebno v Združenih državah.«
Frank Kermode trdi v svoji knjigi Puzzles and Epiphanies (1962), da
je, kakor kaže, »moč Uliksa, da bi človeku prevzel duha, oslabela.. . Ljudje
pod tridesetim letom se menda nekoliko dolgočasijo nad Joyceovim ne-
skončnim eksperimentiranjem«, mlajšega rodu pa »ne zanima dosti velika
ambicija ... naj bi bila knjiga sklenjen svet, ki nosi sam sebe ...« Podobno
je pričevanje R. M. Adamsa o Joyceovem slovesu v Ameriki. V že citiranem
članku — ki ima naslov »Joyce v šestdesetih letih« — meni, da Joyce nika-
kor nima tiste moči kot v dvajsetih letih, da postajajo reči, ki jih je lahko
tedaj »obesil« ljudem — teorija o epifaniji, Dedalus kot graditelj labirinta,
podoba o veliki materi — zemlji — oguljene. Isto da velja o njegovem za-
pletenem simbolističnem ogrodju, češ da se je pokazalo kot nezadovoljivo
za bravee in nekoristno za pisatelje, ki so mu sledili.
Kar morda velja za bravee, pa gotovo ne velja za kritike in slovstvene
zgodovinarje. Ti se posvečajo Joyceovemu delu z gorečnostjo, ki ni v zad-
njih letih prav nič upadla. To drži najbolj za Ameriko in njene učenjake,
ki jim je Joyce prav posebna ljubezen. Deloma je to pripisati temu, da je
po raznih ameriških knjižnicah in muzejih veliko joyceovskega gradiva ■—
rokopisi, korektumi odtisi, tipkopisi idr. — žal raztresenega po raznih kon-
cih, tako da je celo gradivo o istem delu včasih prav smešno razmetano.
Verjetno pa je poglavitni vzrok v naravi Joyceovega dela, da se s svojo
zamotanostjo nekako prilega ameriškemu načinu raziskovanja knjižnih del.
224
Angleški kritik V. S. Pritchett je že pred leti pisal o Uliksu, da se je iz ko-
mičnega epa skrčil v križanko in kot tak postal »velik, brezplačen izvozni
predmet (Angležev) za učenjake-tehnike ameriških vseučilišč«. Bibliogra-
fija Roberta H. Deminga navaja 1434 naslovov spisov v Joyceu, treba pa
bi jo bilo dopolnjevati iz leta v leto. Poprečno izide zadnji čas vsako leto
okoli 275 knjig, ocen in zapisov, posvečenih Joyceu in njegovemu delu. Kar
izide v enem letu, ima približno obseg celotnega Joyceovega dela. Izkuš-
nje kažejo in sodbe resnejših avtorjev potrjujejo, da je vmes tudi precej
mlatenja prazne slame, obilo pa je seveda tudi klenega zrnja in vedno no-
vih oevetntev kakih drobcev ali tudi celotnega dela.
Manj bi danes mogli govoriti o Joyceovem neposrednem vplivu na pi-
satelje, medtem ko je v letih po izdu Uliksa lahko štel med svoje posne-
movavce velike ali vsaj zelo znane pisatelje — Snerwooda Andersoaa, Tho-
masa Wolfa, Jamesa T. if'amrella, Dos Passosa, Williama Faulknerja — pred-
vsem v romanu The Sound and the Fury, a tudi sicer v celotnem delu
pozneje pa še Sartra s ciklom romanom Pota svobode, Samuela Becketta s
trilogijo o Malonu, in celo Thorntona Wilder j a v igri »Za las smo jo odne-
sli«. Za novejši čas bi ga mogli šteti za posrednega vzornika francoskega
»novega romana«, očitno pa je, da ni skoraj nič vplival na novejše angle-
ške pisatelje.
Odnos kritike do Joycea je v teh nekaj desetletjih občutno nihal. Pou-
darjala je zdaj te, zdaj druge lastnosti in poteze njegovega dela. Medtem ko
je prejšnji čas zlasti poudarjal njegovo neodvisnost in upornost, so zdaj
mlajši kritiki, ki niso več sami doživljali tedanjih bojev, začeli poudarjati
tisto, kar je Joyce bolj ali manj nezavedno nosil v sebi iz svojih otroških
in šolskih let, tako da po Kainovih besedah ponujajo o Joyceu podobo, na
kateri je »bolj katoliški od katoličanov«. Ob vsem, kar se da reči v prid
takim in podobnim tezam, ima menda vendarle še najbolj prav J. Mitchell
Morse, ki ga je v naslovu neke svoje študije imenoval »simpatizirajočega
tujca«.
2e dosedanje pisanje o Joyceu je dalo presenetljivo veliko rešitev za
številna vprašanja, ki jih pisatelj zastavlja. Skoraj da ni bilo pisatelja, prav
gotovo pa ne romanopisca, ki bi izzval tako obilico razlag, kritičnih ali ži-
vljenjepisnih raziskav, itn..Ob vsej tej grmadi komentarjev pa za zdaj ni
videti, da bi bili dobili — ali da utegnemo kmalu dobiti ■— sestav, s katerim
bi bilo mogoče razložiti celotnega Joycea, njegovo celotno delo. Nasprotno,
po mnenju R. M. Adamsa skoraj lahko trdimo, da takega sestava nikoli ne
bo. Joyce namreč ni bu kak strog in dosleden sistematik, pri katerem bi se
vse ujemalo in skladalo v sestav. Po Adamsu je Joyce umetnik, čigar delo
je »struktura vtisov«. Kolikor natančneje so kritiki pojasnih in razložili kak
posamezen del njegovega opusa, toliko bolj se je pokazalo, da tega ne bodo
lahko spravili v sklad z drugimi razlagami. In skoraj vsak nov podatek ter-,
ja revizijo prejšnjih mnenj, tako da se zdi početje kritikov zares skoraj
brezupno, če naj bi dalo sistematičen pogled na Joyceovo delo.
225
II FINNEGANS WAKE
Marsikatera izmed spredaj izrečenih trditev bo dobila svoje potrdilo
ali dopolnilo, če si vsaj na kratko ogledamo še Joyceovo zadnje delo. Se
ko je izhajalo v odlomkih po revijah, je zbujalo hude pomisleke pri njego-
vih prijateljih in celo pri občudovalcih njegovega dotedanjega dela. Morda
se je Joyce ob teh pomislekih kdaj notranje močno zamajal, včasih je celo
priznal svoj dvom, vendar ni nikoli odnehal. Izpeljal je svojo zamisel do
konca in se ob tem tolažil, da bodo delo prav cenili šele prihodnji rodovi.
Tudi tu lahko navedemo eno izmed njegovih napol šaljivih izjav. Na vpra-
šanje, zakaj je knjigo tako napisal, je odgovoril: »Da bodo kritiki trjsto let
zaposleni.« Maxu Eastmanu je rekel: »Od svojega bravea terjam, naj po-
sveti vse svoje življenje temu, da bo bral moja dela«, in v samem romanu
govori o »idealnem bravcu, ki trpi od idealne nespečnosti«. K temu je že
H. Levin pripomnil, da more biti ta idealni bravee le avtor sam, medtem
ko danes W. Allen vidi v tem izrednem bravcu učenjaka-slovstvenega teo-
retika, ki se edini lahko resnično ukvarja s tem delom.
Spričo nerazumevanja, osuplosti ali celo nasprotovanja, ki ga je »Na-
stajajoče delo« — kot je Joyce vse do izida imenoval roman, skrivajoč pra-
vi naslov — zbujalo že med revialnim objavljanjem, je Joyce dostikrat go-
voril ali pisal o tem, zakaj in kako je delo zasnoval. Leta 1936 je recimo
povedal tole: »Ko sem napisal Ulihsa o dnevu, sem hotel napisati to knjigo,
o noči. Sicer nima nobene zveze z Uliksom, in Ulikses ni terjal enake pora-
be energije. Od leta 1922 je ta moja knjiga zame večja resničnost kot res-
ničnost sama. Vse se ji umika s poti. Vse zunaj nje je bilo nepremagljiva
težava... Ni zveze med ljudmi v Uliksu in Ijudnai v Nastajajočem delu. V
nekem pogledu v tem delu ni značajev. Slog se spreminja, nerealističen je,
kakor sanjski svet.« Druge njegove izjave govorijo o tem, da hoče ustvariti
jezik, ki bo izražal človekovo misel v spanju, ki sledi gibanju sanj ; upravi-
čenost za to je skušal najti v velikem deležu, ki ga ima v življenju spanje.
Dragocena pričevanja o F. W. imamo še v Joyceovih pogovorih s Švi-
carjem J. Mercantonom, ki se je v letih nastajanja romana precej družil
z avtorjem. Mercan ton si je med drugim zapisal tale Joyceov odgovor o
»Nastajajočem delu«: »Nočno, mesečno stanje. To skušam podati: kar se
dogaja v sanjah, med sanjami. Ne tistega, kar ostane potem, v spominu.
Pozneje ne ostane nič. Pozneje ne bo ostalo nič.« In po primerjavi s halu-
cinacijami v Uliksu o F. W.: »Tu je neznano. Tu ni preteklosti, ni prihod-
nosti; vse teče v večni sedanjosti. Vsi jeziki so navzoči, ker še niso bili lo-
čeni. To je babilonski stolp ... zgodovina ljudi je zgodovina jezika.« Mer-
canton sam pripoveduje s svojimi besedami, da mu je Joyce govoril, češ da
dela po natančnih fonetičnih zakonitostih, ki vladajo vsem jezikom in go-
spodarijo njihovemu razvoju, ker se v tem — tako je mislil — ravna po
postavah zgodovine. V strogi poslušnosti jezikovnim postavam naj bi tedaj
bilo poroštvo za resničnost njegove vednosti in njegovega predstavljanja
dogodkov. [Joyceove besede:] »Edini razloček je ta, da jaz pri svojem po-
snemanju sanjskega stanja v nekaj minutah naredim tisto, kar je včasih
nastajalo stoletja.« Res je malo pozneje dodal: »Pa vendar je vsa moja knji-
ga majava. Na nogah jo drži samo eno: avtorjeva trdovratnost.«
226
Vsebina romana F W
Ce skušamo podati vsebino tega nenavadnega dela, se naša zadrga
začne že pri naslovu, ker nikakor ni nedvoumen. Ime Finnegan samo je
vzeto iz neke irsko-ameriško varietejske popevke, ki pripoveduje, kako
zidar Finnegan pijan pade z lestve in se ubije. Potem prijatelji bedijo ob
mrliču, in ko ga polijejo z viskijem, se obudi v življenje in se pridruži
splošnemu praznovanju. Naslov romana vsebuje še besedo wake, ki tu očit-
no pomeni oboje, bedenje pri mrliču in prebujenje (čeprav ni zapisano Fin-
negan's). In če je to sanjska knjiga, je treba kar takoj reči, da skoraj nikoli
no vemo, čigave sanje in blodnje pravzaprav beremo, ali so avtorjeve ali
glavnega junaka ali še koga drugega.
Delo po avtorjevi volji nima pravega začetka ali konca, ker se nedo-
končani stavek na koncu: A way a Ione a last a loved a long the izteka v
nepopolnega, s katerim se delo začenja: riverrun, past Eve and Adam's,
from swerve of shore to bend of bay, brings us by a commodius vicus of
recirculation back to Howth Castle and Environs.
Vsebino ramana moremo, ne da bi se spuščali v dolgo razlaganje, na-
vesti samo zelo približno. Tudi ne bi imelo dosti pomena, ker noben pov-
zetek, naj bo še tako izčrpen, ne more dati prave podobe o romanu, prej
bi lahko dal napačno prav zato, ker bi zbudil videz večje logičnosti in jas-
nosti, kot ju delo ima.
Roman je razdeljen v štiri dele, ki načeloma ustrezajo četverim Vico-
vim tipičnim zgodovinskim ciklom. Giambattista Vico (1668—1744), italijan-
ski filozof in zgodovinar, je bil dolgo povsem pozabljen. Sele v prejšnjem
stoletju so ga vnovič »odkrili«, vsakdo pravzaprav za svoje namene (Miche-
let, Croce, Joyce). Joyce je našel pri njem predvsem dve reči, ki sta ga
nadvse privlačevali. V etimologijah besed je Vico skušal odkriti izgubljeno
antično modrost, in je imel o zgodovini in razvoju jezika sploh čisto svoje
poglede. V svojem delu Scienza Nuova, Nova učenost, ki je še za njegove-
ga življenja doživelo tri izdaje, pa je skušal najti vzorec, po katerem poteka
zgodovina. Davno pred Spenglerjem ali A. Toynbeejem je Vico gledal zgo-
dovino ciklično, in zdelo se mu je, da poteka v treh ciklih: mitološka, hero-
ična in humanistična doba, s kaosom kot prehodno dobo, po kateri se cikel
začne znova. Joyce je rekel o tej teoriji, da ne ve, ali je resnična, da pa mu
je tudi vseeno, prevzel da jo je, ker je bila zanj koristna.
V začetku romana se sliši grom, eden tistih gromov, ki so po Joyceovi
misli zbudili človeku strah pred nebom in mu hkrati dali občutek krivde
(Joyce sam se je bal grmenja). Finnegan je padel z zidarskega odra in se
ubil. Tudi tu bi se povrnil v življenje, pa je nezaželen, naj rajši ostane
mrtev. Tu je novi Finnegan, dublinski meščan in gostilničar z imenom
Humphrey Chimpden Earwicker, nadvse dvoumna oseba. Ima še drugo ime,
Persse O'Reilly, sicer pa dajejo začetnice prvega imena še vse mogoče po-
mene, med njimi Here Comes Everybody (= Tu prihaja vsakdo), kar ga
dela nekakšnega Slehernika, vsebovane so celo že v prvem stavku romana,
ki smo ga navedli spredaj: How^th Castle and Environs (grad na hribu
Howth nad Dubhnom »in okolica«). Tudi na Earwicker j a preži pregreha: v
227
Feniksovem parku je nekaj storil, tam sta bili dve dekleti, trije vojaki so
vse videli — vendar kaj? — nekemu potepuhu je krivec zaupal svoje pre-
grehe, glas je šel naokoli, po obrekovanju je nastala balada o Perssu O'Reil-
lyju, in zato se vmeša sodišče. Earwickerjev sloves je izgubljen, umakniti
mora kandidaturo za mestno vlado. Sodijo ga štirje sodniki in dvanajst po-
rotnikov, zaslišujejo priče, dokler ne nastane brezupna zmeda in ni več
jasno, kdo je obtoženec in kdo tožnik. (Stvar spominja na Kafko, vendar ga
Joyce sploh ni poznal.) Earwickerja »v varstvo« zapro, umre in je pokopan,
vendar se govori, da je vstal od mrtvih. Nato se pogled premakne na nje-
govo ženo Ano Livijo Plurabelle; potem na njuno hčer, ki ji včasih pravijo
Izolda in jo je težko ločiti od matere; tudi oče se ji bliža s čustvi, ki bi jih
moral čutiti le do svoje žene. Potem stopita v središče pozornosti sinova.
Shem in Sham, intro- in ekstravertiranec, umetnik in praktični človek ; sli-
šimo o njunih večnih trenjih in sporih. Shem »Pisar« ima poslanico za ljudi,
vendar jo njegov brat predela za praktično rabo in jo razglasi. Po vrsti
drugih epizod, ki se prelivajo druga v drugo, se v četrti knjigi zdani. V
zadnjem spopadu med nočjo in dnevom, se razumski realizem pravover-
nega krščanstva, ki ga predstavlja sveti Patrik, bojuje z idealizmom arhi-
druida Berkeleya, škofa iz Cloyna, zadnje utelesitve Shema Joycea. Patrik
krepko zaklinja oblake in sence. Ana Livija, ki se ji spanje rahlja v prebu-
janje, teče v sanjah kot reka proti očetovskemu oceanu, kjer se vse izgubi
in spet najde in se spet začne: riverrun, past Eve and Adam's...
Snov in oblika FW
Ce se prebijemo skozi zunanje plasti, ki zakrivajo vsebino romana FW,
nam postaneta jasna vsaj njegov namen in splošna zamisel. Roman je že
četrta in dokončna Joyceova podoba Irske, ki jo zastopa predvsem Dublin.
FW ne stoji na začetku, temveč na koncu neke poti, poti, ki se je začela v
drugi polovici 19. stoletja, ko so odpovedala splošna merila, ko so se zama-
jale vrednote in pomeni, ki jih je prej priznavala vsaj večina družbe. Umet-
nost je odgovarjala na ta polom na razne načine, ustvarjajoč si svoje sesta-
ve, in takšnega si je moral ustvariti že mladi Joyce, vendar se potem ni več
premaknil z mesta. Po snovi in po stališču je še vedno precej tam, kjer je
stal na koncu Portreta. Kot mladenič je odšel v prostovoljno izgnanstvo in
vzel s seboj zvesto podobo Dublina, rodnega mesta, katero je zavrgel kot
nekaj, kar mu je nasprotno in tuje. Prav s to podobo — ki jo je pozneje še
nekoliko dopolnil ■—je dobil snov, ki jo bo ves čas oblikoval. Od tistih zgod-
njih dublinskih dni se tako rekoč ni več ozrl po prizorišču, ni se ogledal po
Evropi, niso mu mar poznejši dogodki, ni se seznanil s poznejšimi gibanji.
Njegovo pisanje se poraja samo iz spomina na tisto zavrženo Irsko domo-
vino.
Spremenila pa se je tehnika pisanja. Joyce se je še bolj približal svoji
zamisli o popolni umetnini, zamisli, ki se je napovedovala in deloma tudi
uresničevala že v vsej drugi polovici Uliksa. Zdaj je res na delu veliki ča-
rovnik, fabulous artificer, bajni izumitelj, ki bi hotel v svojem delu pove-
dati vse reči hkrati. Življenje, ki ga popisuje, naj bi bilo vse življenje, in
228
besede, s katerimi ga izraža, naj ne bi izražale nobenega posebnega stali-
šča, ker naj združujejo vsa stališča. Na to kaže že naslov, češ da je Finne-
gan, tj. vsak Irec, mrtev. Irska je za pisatelja mrtva, moral je pobegniti iz
nje in si jo v tujini na novo ustvariti. Ustvaril je Dublin v Uliksu in zdaj
vnovič v FW. 2e v Uliksu je bil Dublin mikrokozem, ki je zastopal ves svet,
in ta vloga je zdaj še postoterjena. Samo da je v Uliksu celo bravee, ki
mesta ni poznal, lahko čutil pristnost podobe in videl pred seboj resničen
kraj z resničnimi ljudmi, ki živijo v določenem času in so upodobljeni v
vsej življenjski polnosti. Mesto je moglo biti simbol človeštva prav zato,
ker je bilo tako realistično prikazano, realizem je nosil simbolnost in sim-
bolnost je obogatila realizem in mu dala brezmejne razsežnosti. Finnegans
Wake pa ne vsebuje nič takega več, simbolnost, ki jo vsebuje, nosijo le še
gole besede, to je besedna zgradba, resda neznansko bogata in zapletena,
pa vendar ob vsej svoji raznoličnosti postavljena nekje v zraku ali v brez-
zračnem prostoru sanjskih prividov. Ker Joyce ni hotel priznati, da bi bile
sanje kaj manj resnične od resničnosti, je prišel naposled do tega, da se mu
včasih zdi, kot da ni resnično nič drugega kot besede.
Finnegans Wake se je porodil iz Joyceove nemirne želje, da bi do kraja
raziskal vse možnosti tehnik, ki jih je razvil med pisanjem Portreta in
zlasti še Uliksa. V tem delu joyceovo pisanje povzema prizadevanje treh
generacij, ki so literarno eksperimentirale, in morda ima A. Walton Litz
prav, ko vidi v tem enega izmed razlogov, zakaj Joyce ni postal nova rodo-
vitna sila v novodobni literaturi, temveč stoji pred nami bolj kot dopol-
nitelj tradicij. FW kaže skrajnje dosežke njegove umetnosti, pa tudi njene
meje. To je »rezultat Joyceove popolne zvestobe zgodnjim izkušnjam, v
katerih pa ne odseva ves pomen resničnosti teh izkušenj, to je neskončno
bogato besedno tkivo, združeno z ohlapnostjo temeljne misli« (A. Walton
Litz). V romanu Finnegans Wake je Joyce pognal svoje metode do mej
svojega talenta in še čeznje. Ni dvoma, da je FW dobil svojo posebno obli-
ko predvsem zaradi Joyceove jezikovne nadarjenosti, prav tako pa so ga
rodile tudi njegove napačne jezikovne teorije, in gotovo tudi — čeprav
nekateri kritiki to misel zavračajo — njegov pešajoči vid in naraščajoča
samosebnost (egoizem) njegovih poznejših let. Poudarek na besedi je bil
od nekdaj Joyceova največja moč, tu na koncu pa je ta moč pokazala tudi
svojo razdiralnost.
Jezik v romanu Finnegans Wake
Jezik, ki si ga je Joyce ustvaril v romanu FW, nikakor ni povsem svoje-
voljen ali iracionalen, čeprav je Joyce v svojem poskusu šel dalj, veliko
dalj kot vsi drugi jezikovni eksperimentatorji —• ob njegovih so videti vsi
drugi jezikovni eksperimenti majhni, skoraj smešni. Pri Joyceu je lahko
imel bravee že v velikem delu Uliksa občutek, da se z besedami igra, da
njegove besede sicer nekaj pomenijo, vendar jih ne gre vedno jemati po-
vsem zares. Ta občutek o igranju z besedami je lahko tedaj tu pa tam
zbujal nelagodnost, vendar igra nikoli ni bila tako popolna, da bi bila mogla
povsem zakriti živo resničnost človeškega življenja, na kateri je slonela.
229
Občutek o tej resničnosti je lahko bravea vedno znova pomirjal. V romanu
FW pa imamo lahko vseskoz občutek, da se avtor igra z besedami, in prav
lahko se nam zbudi dvom, ali je za vsemi temi domisleki, anagrami, rima-
mi, polovičnimi rimami, celovrstičnimi in večvrstičnimi besedami in ne-
štetimi asociativnimi umetnijami sploh še kaka druga resničnost, ki ni igra.
S tega vidika je pravilen sklep Davida Daichesa, da je FW izreden konec
enega najbolj nenavadnih poglavij v zgodovini estetske teorije in prakse
v Evropi. Predstavlja besedno spretnost, prignano tako daleč, kot je bilo
sploh še mogoče.
Joyce počenja z besedami reči, kot jih ni počenjal z njimi še nihče,
vendar končni učinek teh njegovih besednih umetnij ni osvoboditev in obo-
gatitev, temveč prej vtis neke osupljive, v bistvu pa vendar jalove igre.
To igro sicer lahko občudujemo, vendar taka »čista« umetnost pobija sama
sebe; absolutna popolnost forme osiromašuje vsebino. Prav ta doslednost
pisateljevega formalnega prizadevanja, prav ta njegova sama v sebi skle-
njena zgradba ima nekaj nečloveškega in nam na koncu pušča občutek, da
se je Joyce, potem ko se je tako pogumno spoprijemal z vsem, kar mu je
prinašala osamlejnost izgnanstva, vendarle umaknil pred življenjem samim.
Rekli smo, da so obKko romana FW rodile tudi Joyceove zgrešene jezi-
kovne teorije. Očitno je bil namreč pisatelj pod vplivom filozofa Vica tudi
glede jezika. Vico je trdil, da mora obstajati neki absolutni jezik, »duhovni
jezik, skupen vsem ljudem, ki bi lahko enotno oznamoval bistvo reči. Ce
se bodo učenjaki blagovoliU potruditi in to raziskati, lahko sestavijo du-
hovni jezik, skupen vsem artikuliranim jezikom ...« Tu moramo očitno
iskati spodbudo, ki je Joycea nagnila, da je v besedilo svojega zadnjega
romana vdelal drobce kakih 26 ali 27 jezikov, iz katerih je kaj znal ■— ali
vsaj slišal — kakor da bi se [zudi] s tem lahko približal tistemu univer-
zalnemu jeziku. Tako je torej jezik romana F W angleščina, vendar »obo-
gatena« z vsemi mogočimi tujimi dodatki. Nekaj podobnega je delal Joyce
sicer včasih že v Uliksu, vendar le priložnostno, tu pa je »zlivanje« besed
njegova stalna metoda. Besede zlaga iz delov drugih besed, in sicer tako,
da daje njihova kombinacija po možnosti misliti še na kako tretjo, četrto
besedo — taka tretja ali četrta beseda je včasih pwdana tudi kot del prvot-
ne, ali pa nastane, če združimo del prve z delom druge, itn. — ali na vrsto
drugih besed, zraven pa ima še sama svoj pomen.
To metodo je Joyce uporabljal že takoj od zasnove romana, v poznej-
šem »dodelovanju« pa jo je samo še stopnjeval. A. Walton Litz pripoveduje
o neverjetni zmožnosti Joyceovega spomina v tistem času — morda je bila
tudi ta v kaki zvezi z njegovim slabečim vidom — da je imel roman FW
v duhu pred seboj kot celoto, čeprav so bili še celi deli romana nedokončani
ali sploh le zansovani. Tako je lahko skoraj poljubno dodajal vedno nove
pomene prejšnjim. Litz je nadrobneje raziskal nastajanje obeh zadnjih Joy-
ceovih romanov in poroča, da je bila metoda dodelovanja besedila pri obeh
precej enaka. Poznejši dodatki in spremembe so tudi v FW tekst predvsem
širili in dodajali pomenom vedno nove. Znana je zgodba o najlepšem in
morda tudi najbolj dostopnem poglavju FW, imenovana po glavni osebi
Ana Livija Plurabelle. Padraic Colum je zapisal v uvodu k ameriški knjiž-
230
ni izdaji tega poglavja leta 1928: »V Ani Liviji Plurabelle gre za tok reke
[Liffey] ... In Reka sama ... se širi, dokler ne vsebuje na stotine svetovnih
rek. Koliko rek ima vpletena imena v zgodbo o Ani Liviji Plurabelle? Mi-
slim, da čez petsto.« 2e kritik Edmund Wilson je izrazil dvom, ali bo Ana
Livija kaj bolj podobna reki, če bo v njej nekaj sto imen rek (mnoga med
njimi v popačeni obliki). Prav ta imena je Joyce vrival v poglavje v vrsti
zaporednih predelav, dokler mu ni postala to skoraj nekakšna pedantska
strast. Podobne reči je počenjal tudi v drugih poglavjih, pri tem pa z do-
datki velikokrat skazil in zabrisal prvotni pomen, ki je bil v prvi (objav-
ljeni) verziji jasen in učinkovit. Proces zlepljanja besed je tako dostikrat
razvodenil prvotni učinek, namesto da bi ga bil obogatil. V mnogih pri-
merih je prejšnja verzija kakega odlomka vsebovala bistvene prvine, ki
so v končnem besedilu zatemnjene. Ni se mogoče ubraniti občutka, da je
to Joyceovo pedantsko »dodelovanje« teksta, ki ga je čutiti vseskoz v FW,
izdajalo tudi neko pešanje ustvarjalne moči.
Dosti je kritikov, ki ta Joyceov jezikovni eksperiment zagovarjajo in
mu priznavajo upravičenost. Gotovo ga tudi ni mogoče kar načelno zavreči,
vendar je treba ob tem upoštevati Daichesovo misel, da je tak jezik mo-
goč in smiseln samo, če ob njem obstaja še normalni jezik, v katerem se
izraža večina. Zlite besede dobivajo svoj pomen od posameznih, s katerimi
se izražajo drugi avtorji. Ce si človek vzame čas za branje romana FW, bo
spoznal, da je mogoče s potrpljenjem in z neutrudnim premišljanjem priti
do dna skoraj vsem pomenom, tako da bo že drugo branje dalo neki ob-
čutek o resnični vsebini odlomka, ki ga bere. Sama težavnost takega raz-
biranja ne bi bila zgrešena, če bi bile težave poplačane z rezultatom, prav
to pa je dvomljivo. Cisto gotovo je namreč, da se velikanska večina brav-
cev nikoli ne bo sprijaznila z neskončno zapleteno zgradbo FW. Ne mo-
rem pričakovati od bravea, da bo voljan prebijati se čez neznansko zamud-
ne, težavne strani, ki se vrstijo pred njim v neskončnost — pač lahko re-
čemo tako, saj jih je čez šesto, vseh skoraj enako zahtevnih in zamotanih.
Jezik tu ni več pomoček za izražanje in sporazumevanje, ker je postal po
Vioovih teorijah orodje za svojevoljno »spajanje tistega, kar je bilo prvotno
združeno in potem ločeno«.
Eno najbolj zanimivih analiz Joyceove metode pri tem zlivanju besed
je podal v svoji knjigi The Novel and the Modem World že citirani David
Daiches, in v naslednjem bomo sledili njegovim mislim, dopolnjenim v
zadnjem odstavku z Litzovimi.
V Uliksu je bila identičnost ene reči z drugo nakazana z raznimi rav-
ninami, na katerih je pisatelj hkrati pripovedoval zgodbo. V romanu FW
pa so te različne ravnine združene, ne samo v pripovedi kot celoti, temveč
tudi v vsaki besedi. Joyce bi hotel besede uporabljati kot glasbene akorde,
da bi izrazil več pomenov hkrati, ne da bi bil en pomen podvržen drugemu.
Povsem je zavrgel zaporednost v času kot izrazni pomoček, skuša jo nado-
mestiti s trenutno metodo, z »odsekanimi akordi«, seveda ne da bi se po-
vsem odrekel tekoči melodiji, saj tudi ti akordi zvenijo v času. Ko bi se
mu posrečilo skovati kalejdoskopsko besedo z neskončnimi vrstami pome-
231
nov, besedo, ki bi v enem trenutku povedala vse, bi dosegel svoj ideal. Če-
prav ima roman FW šeststo strani, je mišljen kot trenutna celota. Besede
si sledijo samo zato, ker Joyce ne more premagati neizprosnih postav bi-
vanja, prostora. Tako raznoter, tako zgoščen in »teleskopičen« jezik se bere
zelo počasi, in noben bravee ne more doseči mesta, kjer bi se vse te besede
zlile v njegovem duhu v eno celoto. Ta skoraj kompletni mikrokozem se
skoraj ne da razločiti od kaosa.
Simbolno ozadje, ki leži za površinsko zgodbo, je veliko teže določiti
kot v Uliksu. Bravee navsezadnje lahko ugane, da zgodba pripoveduje sa-
nje Dublinčana skandinavskega rodu, čigar psihološko stanje je razširjeno
in identificirano z reprezentativnimi temami evropkse zgodovine in mito-
logije. Ne more pa brez tuje pomoči ugotoviti, kakšen je odnos raznih rav-
nin zgodbe med seboj, kakšna je natančna narava zapletenega vzorca, in
kakšen je simbolni pomen. Imena se prelivajo eno v drugo, prav tako
osebe; kraji, značaji in predmeti se kalejdoskopsko podijo pred bravčevimi
očmi, komaj je nekaj spoznal in ugotovil, že je postalo nekaj drugega. Se-
veda, kolikor bolj zamotano je gradivo, toliko strožja je struktura; sheme,
po katerih so razporejeni deli Uliksa, so preproste v primeri s filozofičnimi
mitološkimi in freudističnimi kalupi, v katere je nalita snov romana FW. V
Uliksu so bile tri ravni, aktualna, simbolična in ezoterična. Tu je sprejeta
Vicova delitev zgodovine v mitološko, junaško in človečno s kaotično kot
prehodom v ponovni cikel, vendar so te ravni dosti manj ločene kot v
Uliksu. Celo pri posameznih besedah skuša avtor doseči, da bi vsaka raven
vsebovala še vse druge in vsak pripetljaj v pripovedi odseval vse prejšnje
in poznejše.
Ta podoba življenja, podana v besedah, ki naj izrekajo vse hkrati, je
zares osupljiva. Skoraj nedoumljivo je, kakšen trud in kakšna bistrost sta
bila uporabljenje za ustvarjanje »besed lepljenk«, za neznanske besedne
igre -n neštete povezave. Vendar je estetski ideal, ki stoji za vsem tem,
neprimeren in neuresničljiv, ker ljudje od umetnosti pač ne pričakujejo
take brezstrastne vsestranosti in ker mora biti umetnost vsaj v nekem po-
gledu zmeraj komunikacija. Joyceovo delo pa je vedno manj komunika-
tivno, kolikor bolj se bliža svojemu idealu. Popolno delo te vrste bi bilo
povsem nerazumljivo in neberljivo, zatorej tudi ne timetnina, saj umetnina
ne more obstajati brez občinstva.
Joyce je živel v času, ko so tradicionalne oblike duha in družbe po-
stale problematične, morda celo iluzorne. Oporo proti temu kaosu je iskal
v svojevoljnih oblikah, ustvarjenih v jeziku, in zato ni čudo, da je šel
razvoj njegove umetnosti tako, da so mu besede nehale biti znamenja ali
simboli zunanje resničnosti in so postale dinamične enote, ki naj ustvar-
jajo nov privid resničnosti. Zdi se, da ima Joyceov svet trdno strukturo,
ki ga drži pokonci kot sklenjeno celoto, podobno kot nosi struktura Dan-
tejeve Božanske komedije celoto njegovega sveta. Vendar bi bila primer-
java Joyceovih umetelnih sporednic z Dantejevimi površna. Notranji red
Božanske komedije odseva pogled na človekovo usodo, ki prežema vse Dan-
tejevo delo. Joyceovi mehanični okvirji pa so prepogosto le nevtralni
232
vzorci, svojevoljno ogrodje. Pri Joyceu je veliko srednjeveških nagibov,
oropanih izkušenj, ki so jim dajale življenje: tehnike skušajo živeti same
zase, narekujoč red, namesto da bi ga odsevale.
Sklep
Očitno se tudi angleški založnik knjige (Faber & Faber) zaveda, kako
težko bi postala popularna, zato je pred nedavnim izdal skrajšano verzijo
romana, A shorter Finnegans Wake. Seveda je vprašanje, ali bo taka na-
šla kaj več ljubiteljev, še večje pa, ali ima krajšanje dela take narave sploh
kak pomen.
Ob koncu tega kritičnega prikaza, ki visi nekako v zraku, ker delo
našemu bravcu ni predloženo in torej povečini tudi ne dostopno, naj za
zgled in ponazorilo povedanega navedem vsaj nekaj odlomkov iz izvirnika
predvsem za tiste, ki znajo ali kolikor toliko poznajo angleščino; pa tudi
drugi lahko dobijo neko vidno predstavo o jeziku in načinu, v katerem
je delo napisano.
S str. 814: Of course our low hero was a self valeter by choice of need
so up he got up whatever is meant by a Stourbridge clay kitchenette and
lithargogalenu fowlhouse for the sake of akes (the umpple does not fall
very far from the dumpertree) which the moromelodius jigsmith, in de-
fiance of the Uncontrollable Birth Preservativation (Game and Poultry)
Act, playing lallaryrook cookerynook, by the dodginess of his lentern,
brooled and cocked and potched in an athanor, whites and yolks and yilks
and whotes to the frulling fredonnance of Mas blanca que la blanca her-
mana and Amarilla, muy bien, with cinnamon and locusts and wild bees-
wax and liquorice and Carrageen moss . ..
S str. 264:
s str. 264:
Move up,
Mackinerny !
Make room for
Muckinurney !
THE LOCALI-
SATION OF
LEGEND
LEADING TO
THE LEGALI-
SATION OF
LATINFUND-
ISM.
In these places sojoumemus, where Eblinn
water, leased of carr and fen, leaving a-
mont her shoals and salmen browses, whom
inshore breezes woo with freshets, windeth
to her broads. A phantom city, phaked of
philim pholk, bowed and sould for a four
of hundreds of manhood in their three and
threescore fylkers ofr a price partitional
of twenty six and six. By this riverside,
on our sunnybank,^ how buona the vista,
by Santa Rosa! Afield of May, the very
vale of Spring. Orchards here are lodged;
sainted lawrels evremberried. . ..
S str. 492: Lonacied! Marterdyedü Madwakemiherculossed!!! Judas-
cessed ! ! ! ! Paraskiwymenassed ! ! ! ! ! Luredogged !!!!!! And, needatellye, f a-
ulscrescendied !!!!!!!
2 When you dreamt that you'd wealth in marble arch do you ever think of pool beg
slows.
233
— Dais domnasü Dolled to dolthhod? And Annie Delittle, his dain-
tree diva, in deltic dwilights, singing him henpecked rusish through the
bars? My W'Olossay's wild as the Crasnian Sea! Grabashag, groogy, scoop
and I'll cure ye! Mother of emeralds, are poog neighbours!
Ti zgledi, upajmo, dovolj ponazarjajo neznansko težavnost besedila
FW. Nič čudnega zato, da si je upal angleški kritik G. S. Fraser v svoji
knjigi y>The Modem Writer and His World^< (Sodobni pisatelj in njegov
svet; ponatisnjena v Penguin Books 1964) zapisati tole: »V Finnegans Wake,
Joyceovi zadnji knjigi, je prvina besedne obsedenosti povsem prevladala:
to je čista glasbena juha. Skušal sem jo prebrati do konca, pa se mi, tudi
če sem si skušal pomagati s ,ključi' ali s pijačo, nikoli ni posrečilo.«
Ce ne že po vsem prej povedanem, bi moralo biti po teh zgledih tudi
očitno, da je delo take narave pač neprevedljivo. Mogoče je prevesti nekaj
odlomkov, kot so si jih recimo prevedli Francozi, nemogoča pa se zdi mi-
sel, da bi kdo lahko prevedel celotni roman. Možnosti prevajanja so res ne-
koliko boljše v okviru tistih velikih evropskih jezikov, ki imajo kot angle-
ščina, francoščina, italijanščina, španščina in (dosti manj) nemščina precej-
šen del skupnega besednega zaklada, močno oprt na latinščino. Za jezike
zunaj te skupine so težave še neprimerno večje. A že želja nemških preva-
jalcev, ki so na nekem zborovanju svojega poklicnega združenja zahtevali
ustanovitev posebne štipendije, ki naj bi omogočila prevod romana Finne-
gans Wake v nemščino, se zdi porojena iz nepoznanja resničnih težav in
tudi pravih lastnosti dela. Roman Finnegans Wake stoji na mejah besedne
umetnosti, zato tudi ni nič čudnega, da je neprevedljiv.
KRATKA BIBLIOGRAFIJA
Mogoče bo koristno, če temu pogledu na Joyceovi zadnji dve deli do-
damo nekaj bibliografskih podatkov o Uliksu, tistem izmed teh dveh del, ki
lahko zanima širše občinstvo. Pregled naj bi bil predvsem napotilo tistim,
ki bi se radi z delom in njegovim avtorjem natančneje seznanili in si želijo
kažipota skozi nepregledno goščavo »joycean«.
Izvirnik Uliksa sam imamo danes v dveh izdajah, ameriški in angleški.
Ameriška je izšla v zbirki Modem Library pri založbi Random House z
letnico 1946. Velika večina komentarjev navaja strani iz tega natisa. Po-
znejša izdaja 1961 je bila žal postavljena na novo in se strani ne ujemajo
več. Angleška izdaja je iz založbe The Bodley Head, 1964. Tudi to je druga
izdaja, ki se po straneh ne ujema s prejšnjo iz 1. 1937, vendar ima vsaj raz-
predelnico, po kateri je mogoče razmeroma hitro najti stare strani. Sicer
pa angleško izdajo manj citirajo. Spričo težav, ki jih je imel Joyce s ti-
skanjem svojih del, je razumljivo, da so bili razni natisi polni tiskovnih in
drugih pomot. Precej jih je ostalo celo še v zadnjih izdajah, in tako je na-
stal paradoks, da je najbolj zanesljiva izdaja romana še vedno tista, ki je
izšla 1932 v Hahburgu pri »Odyssey Press«, ker je imela srečo, da jo je
korigiral Stuart Gilbert. Kritik Richard M. Kain zato postavlja kot eno
najbolj nujnih nalog, da izide temeljito korigirana izdaja romana, v Ame-
riki po možnosti s prejšnjo paginacijo.
234
Pred vojsko so naši redki bravci spoznavali Uliksa predvsem v dveh
prevodih, nemškem in francoskem. Oba sta bila še vedno težavno, večini
pretežavno branje — ker sta brez komentarja, to je razumljivo. Nemški
prevod je delo Georga Goyerta, ki je prevedel v nemščino večino Joyceovih
del. Prva izdaja je izšla 1. 1930, sledili so razni ponatisi, zadnji v enem zvez-
ku 1956, vse pri švicarski zal. Rhein Verlag, Zürich. Prevod je ostal ves ta
čas skoraj nespremenjen, ima pa žal veliko pomanjkljivosti. O tem je pisal
Arno Schmidt, nemški pisatelj in velik ljubitelj (ter posnemovavec) Joycea,
v FAZ 26. X. 1957. Napake se mu zdijo tako hude, da je članek končal s
sklepom: »Nemci še ne vemo, ka je UliksesSklep je sicer pretiran, ven-
dar bi bil res potreben popravljen ali pa nov prevod. — Francoski prevod
je iz 1. 1929 in ga je naredil Auguste Morel s sodelovanjem velikega pozna-
vavca Uliksa, Stuarta Gilberta, v celoti pa sta ga pregledala še Valéry Lar-
baud in avtor. Napak res n-ma dosti, čeprav ni brez njih, njegovo pogla-
vitno slabost pa je dobro opazil kritik J. J. Mayoux, namreč da Morel »od
enega konca Uliksa do drugega skuša še kaj pridati«. Prevod nekako ves
čas pljuska čez robove izvirnika in zlasti v uporabi žargona ne pozna nobe-
nih mej. Zato je mogel biti za Slovence dosti manj užiten od nemškega. —
Zanesljivejši od obeh navedenih prevodov je italijanski, ki je nastal šele
po vojski (A. Mondadori 1960) in je delo Giulia de Angelisa s tremi »sveto-
vavci«. Za moj občutek je sicer nekohko prestvaren, tako da se je precej
Joyceove poetičnosti izgubilo.
Prvi Joyceov življenjepis je napisal Herbert Gorman z avtorjevim so-
delovanjem. O. Bihalji-Merin navaja v svojih »Graditeljih moderne misli«
(Prosveta, Beograd 1965) napačen naslov, »James Joyce, His First Forty
Years«, New York 1924. To je bila prva Gormanova knjiga o Joyceu, živ-
ljenjepis pa je izšel 1939. Nemški prevod Claassen V., Hamburg 1957. Delo
ima seveda še vedno veliko zanimivega, ni pa ne dovolj objektivno ne do-
volj popolno. Povsem ga je zasenčila knjiga ameriškega vseučeliškega pro-
fesorja Richarda Ellmanna, ki ni samo izvrsten poznavavec Joyceovega de-
la, temveč se je za življenjepis osebno seznanil z vsemi živečimi pričami
Joyceove življenjske poti in prav tako s kraji. Njegov življenjepis je hkrati
tudi poročilo o delih in poskus ocene. Prav v ocenah je — sicer v vseh po-
gledih sijajna — knjiga vendarle nezanesljiva, zlasti ker včasih po nepo-
trebnem »rešuje« Joycea. Delo je zelo obsežno, čez 800 strani, in je bilo ob
svojem izidu (Oxford U. P. 1959) navdušeno sprejeto. Leta 1966 je izšlo
tudi kot »paperback«, v ceneni broširani izdaji. Knjiga je nepogrešljiva za
vsakogar, kdor hoče bolje spoznati Joycea in njegovo delo.
Med najstarejšimi študijami o Uliksu jih je dosti, ki so danes še enako
vredne branja kot ob svojem izidu. Tako esej E. R. Curtiusa iz 1. 1929, po-
natisnjen tedaj v brošuri in (nekoliko skrajšan) v knjigi y>Kritische Essays
zur europäischen Literatur^< (Francke V., Bern 1950 in 1963); študija Ed-
munda Wilsona, prevzeta v knjigo »Axei's Castle« (Ch. Scribners, N. Y.
1931, ponatis 1959). Izvrstno delo, čeprav ga je treba brati kritično, je knji-
ga slikarja Franka Budgena, Joyceovega dolgoletnega prijatelja, »James
Joyce and the Making of Ulysses« (Indiana U. P., Bloomington 1960). Med.
kritičnimi študijami, ki govorijo o celotnem Joyceovem delu, ima še vedno
235
veliko ceno Harryja Levina »James Joyce. A Critical Introduction<-( (Faber
& Faber, London, I. izdaja 1944. II. dopoljenja 1960). Izvrstna je tudi neko-
liko krajša študija Davida Daichesa v knjigi »The Novel and the Modem
World« (I. izdaja 1939, II. predelana Univ. of Chicago Press I960). Najbolj
znana celotna študija o samem Uliksu je dolgo bila študija Stuarta Gilberta
»James Joyce's Ulysses*< (I. izdaja 1930, II. predelana 1952, obe Faber &
Faber. Ljudska izdaja Penguin B. 1963). Pozneje se ji je pridružila tekmica
»Fabulous Voyager. James Joyce's Ulysses«, delo Richarda M. Kaina (I. iz-
daja 1947, II. izdaja 1959, žepna izdaja The Viking Press 1959). Preobilica
psihoanalitičnih razlag kazi sicer zelo koristno knjigo W. Y. Tindalla, »A Re-
ader's Оите to James Joyce-» (angl. izdaja Thames & Hudson, 1956). Po-
dobne slabosti ima njegova knjiga »James Joyce, His Way of Interpreting
the Modem World« (Ch. Scribner's 1950). — Za 20-letnico pisanja o Joyceu
je 1. 1948 izšel zbornik najboljših kritičnih člankov z naslovom James Joy-
ce: Two Decades of Criticism. Dopolnjen z nekaj novejšimi študijami je
vnovič izšel 1963 (The Vanguard Press, N. Y.) in je s prispevki najboljših
poznavavcev Joyceovega dela imenitno delo. Tu smo zlasti citirali spis Phi-
lipa Toynbeeja (zgodovinarjevega sina), »A Study of James Joyce's Uly-
sses«. — Nekaj podobnega skuša biti skupno delo Marvina Magalanerja in
Richarda M. Kaina, »Joyce, the Man, the Work, the Reputation« (John Cal-
der, London 1956). Knjiga je hotela biti povzetek vsega znanja o Joyceu do
leta izdaje in je prinesla veliko koristnega, vendar ni povsem ustregla pri-
čakovanjem.
Med novejšimi avtorji so bile morda največje ambicije Hugha Kenner-
ja, avtorja številnih študij in zlasti knjige »Dublin's Joyce« (Chatte & Win-
dus, London 1955). Kljub mnogim globokoumnim analizam je knjiga doži-
vela tudi precej »slabe« kritike, očitali so ji predvsem hoteno zapletenost
in vrsto nedokazljivih trditev in teorij. — S samim Uliksom se med drugim
ukvarjata dva avtorje, med katerimi bi za svojo osebo postavil zelo visoko
S. L. Goldberga s knjigo »The Classical Temper« (Chatto & Windus, 1963). —
Harryja Blamiresa »The Bloomsday Book« (Methuen, London 1966) je zelo
natančen in obsežen komentar, ki sledi delu stran za stranjo. Dosedanjim
razlagam avtor pridružuje zelo številne s teološkega področja. — S celotnim
Joyceovim delom se ukvarja Anthony Burgess v knjigi »Here Comes Every-
body« (Faber & Faber 1965). — Kratko, pa zelo dragoceno delo je študija
A. Waltona Litza, veliko citirana v našem članku, »The Art of James Joyce.
Method and Desing in Ulysses and Finnegans Wake.« (Oxford U. P. 1964.)
— Zbirka esejev o Joyceovih glavnih delih je zbornik »James Joyce Today«
(Indiana U. P. 1966). Za naše namene so bili zlasti koristni podatki in ugo-
tovitve v študiji Richarda M. Kaina, »The Position of Ulysses Today«. —
Delo Roberta Martina Adamsa »Surface and Symbol« (New York 1962)
poznam le po citatih in pohvalnih ocenah, pač pa mi je vehko koristil nje-
gov že prej citirani članek »Joyce in the Sixties«, objavljen v »Partisan
Review«, 1962, 4. —
Zlasti za razlago dela so pomembna Joyceova pisma. Knjiga, ki jo je
izdal Stuart Gilbert z naslovom »Letters of James Joyce« (Faber & Faber
1942), je bila le zelo prečiščen izbor, tako da sta konec leta 1966 pri isti
236
založbi izšla še dva zajetna zvezka s številkami II in III. — Pri prevajanju
pa mi je bil nepogrešljiv pomoček popolni seznam besed iz Uliksa, delo
Milesa L. Hanleya in več sodelavcev — World Index to James Joyce's Uly-
sses, Univ. of Wisconsin Press, Madison 1965.
Morda je vredno omeniti še kako delo v kakem drugem jeziku. O knjigi
Jeana Parisa »-Joyce par lui-meme«, izdani v znani zbirki ^Écrivains de
toujours« pri založbi Ed. du Seuil (Paris 1957), meni H. Levin, da bi se bo-
lje imenovala »Jean Paris par James Joyce«, vendar ji je nekoliko krivi-
čen. Nedvomno pa je veliko boljši »Joyce« Jean Jacquesa Mayouxa, ki je
izšel v zbirki »La Bibliothèque Ideale« pri zal. Gallimardu (Paris 1965).
Delo ima tudi prevedene odlomke iz Joyceovih del. — Prav prijetno je na-
pisana knjižica Poljaka Egona Naganowskega, »Telemach w labiryncie
swiata O twórczosci Jamesa Joyce'a«, Czytelnik 1962.
Med deli, ki so Joycea odklanjala, je še danes vredna branja knjiga
Wyndhama Lewisa, »Time and Western Man« (Chatto & Windus, London
1927). 2al delo ni bilo več ponatisnjeno in je težko dostopno. Joyceu so v
njem posvečene le strani 91—131.
237
Vprašanje o humanizmu
Dušan Pirjevec
Humanizem je postal kar na lepem téma dneva, a to v prvi vrsti
zato, ker se mu je nekako »postavila nasproti« misel o njegovi stiski,
krizi, neustreznosti in celo o njegovem nepreklicnem koncu. Odpi'la se je
s tem izredno obsežna, pa tudi zelo zapletena problematika, ki je pričujoče
razmišljan-e seveda nikakor ne more izčrpati. Zeli namreč razviti samo
eno od njenih razsežnosti, a to v upanju, da se še dajo blokirati nekateri
skrajnje nevšečni momenti dosedanjih konfrontacij, zlasti pa tisti, ki na-
znanjajo možnosti docela neustreznih ideološko-političnih diskvalifikacij,
kajti spričo teh naznanil in sporočil gre tudi meni to pot in danes za svet,
ki mu pripadam, in za možnost nadaljnje navzočnosti v njem.
Vprašanje o humanizmu in misel o njegovi usodni in nepresegljivi
krizi se nista pojavila šele danes in v tistih nekaj kratkih prispevkih, ki
so v tem trenutku najbolj eksponirani. Tematika sama izvira še iz časov
Perspektiv in v zadnjih treh letih jo je razmeroma izčrpno obravnavala
dolga vrsta precej obsežnih študij. Kdor se torej hoče zares konfrontirati
z mislijo o koncu humanizma in s posledicami, predlogi ali sporočili, ki
iz nje izvirajo, mora upoštevati neprimerno obsežnejše gradivo, a ne le štiri
kratke članke. Ignoriranje tega gradiva onemogoča smiseln monolog in
hkrati nepreklicno razveljavlja preveč daljnosežne in preveč ambiciozne
sklepe, zlasti takšne, o katerih govorijo zadnje vrstice prejšnjega odstavka.
Misel o koncu humanizma ni izvirna slovenska iznajdba, pa tudi ni
samo neposredna posledica strukturalističnega vpliva, tako da za razume-
vanje sodobne problematike humanizma, strukturalizma in funkcionalizma
ni dovolj poznati samo Foucaulta, Althusserja, Lacana, Rolanda Barthesa
itd., marveč je potrebno vso to problematiko obravnavati tudi v luči Hus-
serlove fenomenologije, Sartrovega eksistencializma, še posebej pa Heideg-
grove misli, ki je v Pismu o humanizmu — to delo je danes vsakomur
dostopno tudi v slovenskem prevodu — vzdignila problematiko humanizma
na nivo problematike biti.
Pričujoče razmišljanje se ne bo skušalo vzdigniti na nivo, ki ga nazna-
njajo omenjena imena, skušalo se bo gibati v kontekstu, ki ga določajo
razsežnosti najnovejših konfrontacij, to pa iz preprostega razloga, da s
238
svojimi »posebnimi« formulacijami ne bi po nepotrebnem vzbujalo vtisa,
kakor da gre za nezadostno artikuliranost. Ce sem se že vmešal v to za-
devo, jo hočem dognati do kraja, se pravi, da jo hočem prignati do tiste
točke, do kamor je mogoče priti s tako imenovano humanistično termi-
nologijo.
Beseda o koncu humanizma vzbuja odpor in celo zelo silovite reak-
cije, verjetno zato, ker vzbuja vtis, kakor da razglaša konec vsega člove-
škega, konec resnice in smisla, ter vabi tako v nekakšen nečloveški, ab-
surdni kafkovski svet. Zato je potrebno najprej kolikor se le da natanko
določiti, česa se pravzaprav dotika beseda o koncu, krizi ali stiski. To je
seveda humanizem; humanizem pa pomeni dvoje: najprej je to neka ideja
ali sklop idej. Ta sklop idej, nazorov ali predstav se imenuje humanizem,
ker je njihov glavni predmet to, čemur pravimo humanitas, se pravi torej
tisto resnično človeško v človeku, tj. samo bistvo človeka. Humanizem je
potemtakem najprej čisto določeno razumevanje človeka. To razumevanje
»izvaja« človek sam, tako da je humanizem samorazumevanje človeka.
Humanizem je še nekaj drugega, je čisto določeno in otipljivo druž-
beno zgodovinsko dogajanje, ki je uresničevanje oziroma samouresniče-
vanje tistega »tipa« človeka, kakor ga določa njegovo samorazumevanje.
Humanizem'je teorija in praksa obenem, in obravnavati ga je treba ravno
kot enotnost teorije in prakse.
Kaj je torej humanitas, kaj je bistvo človeka, kaj je človek za huma-
nizem in za humanista? Kakšen je človek v humanističnem samorazume-
vanju? To so zdaj temeljna vprašanja — in vprašanje je le, kje bomo
dobili odgovor nanje, kje bomo zvedeli, kaj misli humanizem o človeku.
Skoraj gotovo je, da se da vse to zvedeti iz tega ali drugega avtentično
humanističnega besedila — in takšno avtentično humanistično besedilo je
tudi Vodopivčev spis Strukturalistična kritika humanistične zavesti (»So-
dobnost« 1968, 113). O humanistični naravi tega spisa ne more biti dvoma
in zato se sprašujemo, kako ta avtentično humanistični spis opredeljuje
človeka. Prepričan sem, da se ne motim, ko mislim, da je avtentično hu-
manistični odgovor na to vprašanje skrit v tistem odlomku, kjer avtor
pripoveduje o neki svoji usodni odločitvi izpred tridesetih let, ki je bila
takšna, da ga opredeljuje še danes in mu še danes določa smisel — in ker
je avtor še danes »privrženec «humanizma, je bila to potemtakem avten-
tično humanistična odločitev, ki je toliko pomembnejša, ker je bila za
svojega avtorja družbeno zgodovinsko in celo eksistenčno zavezujoča. Tu
humanizem zares nastopa kot teorija in praksa hkrati. Razsežnosti, izvor
in smisel te odločitve pa je mogoče razbrati iz naslednjega opisa možnosti,
med katerimi je avtor pred tridesetimi leti izbiral in nazadnje tudi izbral:
»Dilemi, da se ne odrečem svojemu kritičnemu humanističnemu spoznanju,
da ohranim svojemu bivanju edino mogoč smisel, da ohranim svojo zgodo-
vinskost, da ostanem subjekt svoje lastne akcije, je stala nasproti druga,
da se proti lastnemu prepričanju identificiram z vero, katere ne morem
sprejeti, da se odrečem lastni identiteti in postanem v tem trenutku samo
objekt, čeprav zgodovinsko progresivne manipulacije.«
239
Slo je torej za temeljni vse določujoči problem edino mogočega smisla
bivanja, ta edino mogoči smisel bivanja pa je za kritično humanistično
spoznanje v tem, da človek ohranja svojo zgodovinskost; to zgodovinskost
ohranja tako, da je in da se ohranja kot subjekt svoje akcije. Sele v tem
primeru ohranja tudi svojo identiteto, ostaja zvest sam sebi in v skladu
s samim seboj, in sicer tako, da ne more postati objekt tuje akcije, ki se
mu kaže v tem primeru kot gola manipulacija, in tako ohranja slednjič
tudi svojo svobodo.
Temeljni pojem, ki opredeljuje vse drugo, je torej: subjekt svoje
akcije. Bistvo človeka je za humanizem in v humanizmu razodeto in skrito
v formulaciji: subjekt svoje akcije. Osrednja beseda je torej subjekt, ki
mu pripada na eni strani akcija, s katero šele zares stopa v zgodovino in
si pridobiva ter ohranja svojo zgodovinskost, na drugi pa mu pripada
svoboda, kajti tak subjekt ne more biti objekt tuje akcije ali manipulacije.
V humanizmu je človek svoboden in aktiven subjekt — in priznati je
treba, da se nam zdi danes takšna opredelitev na moč naravna, samo-
umevna in nedvoumna, saj kar naprej ponavljamo, da naj bo človek
aktiven in svoboden subjekt, ne pa pasiven in mrtev objekt. Humanizem
je potemtakem usodno vezan na subjekt in mu zato lahko rečemo sub-
jektivizem. Humanizem kot družbeno zgodovinsko dogajanje je dogajanje
subjektivizma, aktivizma in svobode.
Vprašanje je, ali je ta humanistčni človek kot subjekt akcije sploh
dostopen spraševanju, saj se zdi vendar nekaj tako samoumevnega, da
ne potrebuje posebnih potrditev in je navsezadnje tako samozadosten kot
narava sama. To velja zlasti za pojem subjekt. Pomen te besede se nam
zdi docela jasen, večno sam sebi enak, kakor pomen besed mati ali kamen.
In vendar je prav v tej besedi skrit začetek poti k relativizaciji huma-
nizma.
Subjekt je latinsko subiectum. V klasični latinščini je to srednji spol
substantiviranega deležnika subiectus, ki prihaja od glaboga sub-icio, ki
pomeni vreči pod nekaj, podvreči, podrediti ali celo zasužnjiti, tako da
je subiectus tisti, ki leži spodaj, je torej podvržen ali zasužnjen. Po svo-
jem izvirnem pomenu beseda subjekt torej nima zveze s svobodo, z akcijo
ah zgodovinskostjo, kvečjemu tako, da je subjekt pač objekt, oziroma re-
zultat, dopolnilo neke tuje akcije.
To je znano celo pravnikom, saj vedo iz zgodovine prava, da fran-
coski prevod besede subjekt — sujet ■— označuje ravno podložnika —,
Slovenci pa ta posebni oziroma prvotni pomen subjekta uveljavljamo,
kadar govorimo npr. o sižju — sujetu — nekega literarnega dela, torej
o predmetu ali snovi.
Za nas je še posebej pomembna usoda te besede v filozofiji. O tem
dovolj povedo že naslednje Furlanove opombe k njegovemu slovenskemu
prevodu Descartesa:
Subjekt (subjectum, sujet): Lat subiectum (= podvrženo) je prevod gr.
hypolteimenon (= speda ležeče) in pomeni do XVIL stoletja tisto, liar je od
našega spoznanja povsem neodvisno ter eksistira samo po sebi, ne glede na to,
ali si ga kdo predstavlja ali ne. Subjekt je realna bit, ki rabi za podlog (sub-
strat, substratum) atributom, torej njih nosilec (substanca).
240
Objekt (objectum, objekt): Lat. objectum (nasprotno postavljeno), pomeni
do XVII. stoletja subjektivno predstavo oz. vsebino subjektivne zavesti...
subjektivno... pa pomeni realno, od sleherne misli neodvisno eksistirajočo
stvar ... Descartes uporablja izraz objekt že v našem modernem, to je objektiv-
nem pomenu
Iz navedenih dejstev je dovolj očitno vsaj to, da bi človek kot subjekt
lahko pomenil tudi podložnika, če bi to besedo uporabljali v njenem
prvotnem pomenu. Zato je hkrati docela jasno, da se je človek lahko de-
finiral in nastopil kot subjekt šele, ko je ta beseda izgubila svoj prvotni
pomen in razvila nove pomenske razsežnosti. Humanizem je usodno zve-
zan ravno s spremembo pomena besed objekt in subjekt. Ta sprememba ne
more pomeniti, da je pač nekdo nekega lepega dne kratko in malo zame-
njal pomene tema dvema besedama, tako da je lahko zdaj beseda subjekt
pomenila tisto, kar je prej naznanjala beseda objekt. Pred to spremembo
se človek namreč ni nikdar opredeljeval kot objekt v nasprotju s sub-
jektom, čeravno je beseda objekt označevala to, čemur pravimo danes
»vsebina človekove subjektivne predstave«. Sprememba v pomenu pomeni
veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Dogodila se je kot zgodovinski
dogodek, kot nastanek novega sveta, v katerem je človek sploh šele lahko
nastopil kot subjekt. Res je sicer, da se tej misli lahko posmehnem in
rečem, da takšne spremembe v p>omenu besede nič ne pomenijo in da
se zato nanje ni vredno ozirati, a ko bi tako ravnal, bi s tem jezik, govor,
razglašal za nekaj naključnega in bi zanikal znano Wittgensteinovo misel,
da so meje jezika tudi meje' sveta. Ker pa je jezik temeljna razsežnost
človeka, moram vzeti tudi spremembe pomena zares, se pravi kot spre-
membe v svetu. V tem primeru pa dobi naša ugotovitev, ki pravi, da se
je človek lahko razumel in nastopil kot subjekt šele potem, ko se je izvršil
določen pomenski preobrat, prav posebno težo, saj izvira iz nje kar sama
po sebi tudi misel, da se človek kratko in malo sploh ni mogel že od
nekdaj in vedno razumeti kot subjekt ali kot aktivni in svobodni subjekt.
Pojmovno pomenska enota človek-kot-subjekt zato lahko prekriva
samo neko zgodovinsko epoho, ne more pa prekrivati ali zaobjeti celote
človeške zgodovine. S stališča celotne zgodovine človeštva je tedaj človek
-kot-subjekt, ali krajše: človek-subjekt le nekaj delnega in zato tudi
nekaj relativnega.
Brž ko postane jasno, da človek-subjekt ne prekriva celotne zgodovine
človeštva, se iz tega sama po sebi porodi misel, da človek-subjekt tudi
celote človeka ne more prekrivati, tako da je tudi s stališča celotnega
človeka nekaj delnega in relativnega.
Takšna narava človeka-subjekta ne more biti brez posledic za huma-
nizem, ki je spričo vsega, kar nam o njem govori obravnavani članek,
utemeljen ravno na človeku-subjektu. Ce človek-kot-subjekt ne more
zajeti celote človeka, potem je očitno, da tudi humanizem ne more zajeti
in uveljaviti te celote, temveč zajema in uveljavlja samo en njen del, a
to tako, da ravno ta del razglaša za bistvo, smisel in bit človeka. Huma-
nizem je potemtakem en del človeka vzdignil na stopnjo bistva, biti in
smisla, mu s tem dal izjemni položaj, ga priviligiral. Vendar s tem še
ni dejansko odpravil onega drugega dela celotnega človeka, tistega nam-
241
reč, ki očitno ni weden njegove pwsebne pozornosti. Ta drugi del še
kar naprej je in prav zato je upravičena trditev, češ da vzpostavlja
humanizem izrazito dualistični svet, oziroma da svet razpolavlja. Huma-
nizem kot subjektivizem je torej dualizem, kar je seveda lahko usodno
za subjektovo identiteto.
Misel, češ da humanizem ne more zaobjeti celote človeka, da samo
privilegira del te celote in postavlja tako na poseben način razcepljeni
-svet, se je porodila iz kratkega vpogleda v etimologijo, zgodovino in usodo
besede subjekt — tako da se utegne zazdeti nekako nasilna in ne dovolj
prepričljiva. Zato je nujno, da jo poskusim podrobneje dokazati in sicer
v humanističnem jeziku, zaradi česar smem potrebno potrdilo za dualizem
humanizma, za negojvo omejenost in relativnost ter za privilegiranost
subjekta, iskati predvsem v spisu, ki ga tu obravnavamo. Upam, da rav-
nam docela korektno, če se pri tem sklicujem na tisti odlomek, kjer je
opisana Gramscijeva misel o »intelektualcu, ki je oblikovalec kritične
zavesti zaradi priviligiranega mesta, ki ga brez svoje krivde in brez svoje
zsluge v družbi ima. To je ocena o izobražencu kot ,heretiku', ki vnaša
nemir in spočenja herezije, ki pa so neredko jutrišnja resnica. To je res-
nica o intelektualcih, ki naporno in pošteno formirajo kritično zavest in
si prizadevajo le-to vnašati v ,običajno, konfuzno in folklorno' zavest
množic, o ,kolektivnem intelektualcu', ki dviga ,kaotično' zavest k samo-
zavedanju in osvobajanju, ne da bi za en sam trenutek smel zavzemati
pozicije elite in brez ambicije seveda, da bi se kot elita reproducirah
Gramsciju je bil pojem ,kolektivni intelektualec', kakor je znano, pojem
za samo napredno gibanje oziroma organizirano stranko tega gibanja.«
Ta odlomek kaže predvsem, kako se humanizmu in kako se v huma-
nizmu razodevata konkretna družbeno zgodovinska usoda in vsebina člo-
vek-kot-subjekta; tu je izpričan otipljivi družbeno zgodovinski smisel člo-
veka-subjekta in njegove akcije. Človek kot subjekt je zdaj dovolj natanko
opredeljen, postal je intelektualec, izobraženec, kolektivni intelektualec,
kritična zavest, herezija, resnica jutrišnjega dne, napredno gibanje in
njegova organizirana stranka.
Ravno ta podrobneje opredeljeni subjekt pa ima skupaj s svetom, v
katerem stoji, natanko tiste temeljne razsežnosti, ki jih je misli razkrila
že sama beseda subjekt. Ugotovili smo namreč, da humanizem, ki določa
človeka za subjekt svoje akcije, ne počne drugega, kot da iz celote sveta
in človeka izolira en del in ga privilegira — in to ugotovitev zdaj preprič-
ljivo potrjuje tista misel citiranega opisa, ki govori o priviligiranem me-
stu, ki ga ima intelektualec v družbi in po katerem sploh šele je to, kar
je. Subjekt, ki se tu imenuje intelektualec, stoji na priviligiranem mestu,
kar pomeni, da je subjekt priviligirano postavljen na priviligirano mesto.
Vse drugo sledi samo po sebi v strogem in neizprosnem logičnem
zaporedju. Nasproti temu priviligiranemu prostoru, nasproti intelektualcu,
kritični zavesti in resnici jutrišnjega dne stoji namreč množica s svojo
folklorno, običajno, konfuzno in kaotično zavestjo, ki jo je šele treba
vzdigniti k samozavedanju in osvobajanju, kar pomeni, da je brez prave
zavesti o sebi in torej nesvobodna, da ji zares ne more pripadati status
242
subjekta. Prepričan sem, da ravnam docela korektno, če trdim, da je pred
nami izrazito razpolovljeni svet in sicer natančno tak, da v celoti pwtrjuje
že izrečeno misel, češ da humanistična predstava o človeku-subjektu ne
prekriva celote sveta in človeka, razen seveda če množicam zaradi njihove
nejasne in folklorne zavesti odrečemo človečnost. Množice so sicer res
potencialni ali še neprebujeni subjekt, vendar zdaj in v tem trenutku,
zdajle, ko jaz kot subjekt dejansko eksistiram in' se odločam pred raz-
nimi dilemami, se pravi zdajle, ko subjekt kot intelektualec trdno stoji
na svojem priviligiranem mestu, te množice še nikakor niso subjekt, so
glede na subjekt, na intelektualca nekaj drugega in drugačnega.
Humanistični opis konkretnega družbeno zgodovinskega položaja, po-
mena in vsebine subjekta torej v našem primeru dovolj jasno dokazuje,
da je humanizem v resnici tak dualizem, ki preprečuje, da bi temeljni
humanistični »pojem« tj. človek-kot-subjekt lahko prekrival celoto člo-
veka in njegovega sveta. Zato humanizem s stališča človeka in njego-
vega sveta ni in ne more biti splošno veljaven. Spričo tega pa lahko že
na tem mestu anticipiramo bistvo krize humanizma: kriza humanizma je
to, da se v obliki zgodovinskega »dogodka« razkrije ravno ta omejeno.st
humanizma, da se razkrije, kako humanizem kot subjektivizem ne more
prekriti celote človeka, da se torej razkrije diferenca med subjektom
in človekom. Prihod te diference je seveda konec identitete in zato je ta
kriza radikalna in sama po sebi radikalno problematizira človeka in ga
izroča radikalnemu spraševanju.
Tem in podobnim sklepom, zlasti pa še samemu poteku sklepanja, je
mogoče na podlagi citiranega opisa ugovarjati nekako takole: nasprotje
med kritično in kaotično zavestjo ni nekaj statičnega, saj kritična zavest
ne stoji kar sama zase na svojem priviligiranem mestu, marveč nenehoma
deluje, ker je človek pač subjekt akcije. To delovanje je v tem, da kri-
tična zavest nenehoma spravlja kaotično in folklorno zavest na višji, se
pravi na svoj nivo; ali z drugimi besedami: objekt subjektove akcije so
množice, toda ta subjektova akcija ni takšna, da bi si svoj objekt ohra-
njala, marveč spreminja svoj objekt v subjekt, vzdiguje množice na pri-
vilegirano mesto in jih spreminja v subjekt. Iz tega je seveda mogoče
sklepati takole: humanizem kot misel o človeku-subjektu res še ne pre-
kriva celote sveta in človeka, vendar se bo to zgodilo jutri ali pojutriš-
njem, ko bodo ravno po zaslugi humanistične akcije vsi ljudje postali
subjekti, ko bodo vsi vzdignjeni na privilegirano mesto, ko bo torej vse
človeštvo en sam kolektivni intelektualec, napredno gibanje in njegova
organizirana stranka obenem. Humanizem je torej še neuresničen cilj,
kakor je tak neuresničen cilj tudi človek kot subjekt svoje akcije. Upam,
da je to dovolj pravilna interpretacija ene od temeljnih razsežnosti ozi-
roma intencij humanizma. Prav ob teh intencijah in razsežnostih pa se
odpira veriga novih vprašanj, ki naj jih podam le v skopih potezah.
Ce je smisel človekovega bivanja: biti subjekt, in če se bodo množice
zaradi nenehnih intervencij kritične zavesti prej ali slej vzdignile na nivo
te kritične zavesti ter postale tako pravi subjekt, potem je sicer res očitno,
da je človek-subjekt postavljen za cilj in smisel celotnega zgodovinskega
243
dogajanja, vendar se hkrati zastavlja tudi naslednje vprašanje: kdo pa mi
lahko potrdi, da je to zares pravi cilj? Kdo mi more zagotoviti in me pre-
pričati, da je res najbolj pametno, če sprejmem za cilj zgodovine in smi-
sel svojega bivanja ravno to, kar je in kar mi ponuja človek-subjekt? Kje
naj najdem leta 1968 odgovor na to vprašanje? Pri množicali, katerih
zavest je folklorna, konfuzna in običajna, odgovora gotovo ne bom našel.
Na vprašanje, ki mu vsekakor lahko pripišemo usodni pomen, mi zmore
odgovoriti le subjekt na svojem privilegiranem mestu, zakaj ta subjekt
ni samo kritična in heretična zavest, marveč neredko tudi resnica jutriš-
njega dne. Pri tem pa nastaja vsekakor naslednja težava: če namreč temu
subjektu ne bom verjel in se mu bom postavil nasproti z zares radikalnim
dvomom in vprašanje, bo razumel le to, da sem pač tista folklorna in
kaotična zavest, ali pa bo moje radikalno problematiziranje razglasil za
posledico moje naklonjenosti, da si v popolnoma »resnih in zaresnih« za-
piskih nenadoma dovolim pavlihovske in hudomušne besedne parade in
mimogrede nataknem svojemu nasprotniku norčevski klobuk, potem se
pa sam svojim domislekom hahljam, zaradi česar bo lahko vse moje spra-
ševanje reduciral na moj posebni hobby, ki se imenuje »prelastninjenje
institucij«. Ne, popraviti se moram: vsega tega ne bo storil, to je namreč
že storil in tako dokazal, da mi človek-subjekt v stiski radikalnega vpra-
šanja ne more prav nič pomagati.
Ta težava in pa še drugi razlogi, ki ni potrebno, da jih vse navedem —
o nekaterih bo pa tako še govor — mi nalagajo, da res radikalno zdvo-
mim o tem subjektu, da ob tem bodisi individualnem bodisi kolektivnem
intelektualcu zastavim zares radikalno vprašanje, da torej zares radikalno
problematiziram to kritično zavest in to resnico jutrišnjega dne.
Intelektualec kot kritična zavest in resnica prihodnjega dne, človek-
subjekt kot bit in cilj sta vse to in še marsikaj drugega tako, da stojita
prav na tistem privilegiranem mestu — in vprašati je treba, kako je ta
subjekt sploh prišel na to mesto, kjer sploh lahko je to, kar je: edini
model prihodnosti in edini smisel bivanja? Na to vprašanje odgovarja naš
članek zelo jasno in nedvoumno: intelektualec, kolektivni intelektualec,
napredno gibanje s svojo stranko, skratka človek-subjekt stoji na privi-
legiranem mestu hrez svoje krivde in brez svoje zasluge — in lahko bi
rekli, da je nekaj tako trdnega, samoumevnega, naravnega kot hrast
na gori. ■ I ,.j
Zdi se, da je zdaj spraševanja konec, saj tudi o hrastu nima smisla
spraševati, zakaj raste. Vendar je to le videz, kajti vprašati se moramo,
kaj v humanističnem kontekstu sploh lahko pomeni formulacija: brez
svoje krivde in brez svoje zasluge. To formulacijo je treba preveriti s
temeljnim merilom humanizma, se pravi s tistim, kar je v humanizmu
in za humanizem edino mogoči smisel bivanja, to pa je človek kot sub-
jekt svoje akcije. Formulacijo: brez svoje krivde in brez svoje zasluge,
je treba postaviti v svetlobo človeka-subjekta. V tem trenutku pa se iz-
kaže, da ta stavek, ki zastonj išče »svojo krivdo« in »svojo zaslugo«, ne
more pomeniti drugega kot: brez svoje akcije, brez svojega prizadevanja.
244
brez svojega napora. Intelektualec se na svoje privilegirano mesto, kjer
šele je to, kar je, ni vzdignil kot subjekt svoje akcije.
Tudi tu sem prepričan, da nisem v ničemer popačil celotne podobe
in da sem ostal zvesto v krogu humanizma samega. Zato mislim, da je
mogoče to sklepanje nadaljevati tudi takole: subjekt, tj. individualni ali
kolektivni intelektualec na svoje privilegirano mesto ni prišel »s pomočjo«
svoje akcije, ker pa je subjekt šele od trenutka, ko se je na to mesto
povzpel, je očitno, da človek ni bil vedno in že od vsega začetka subjekt-
svoje-akcije. Subjekt ni že od nekdaj subjekt. Da človek sploh more
biti subjekt, da sploh lahko je kritična zavest itd., mora biti naprej po-
stavljen na to privilegirano mesto, moral je torej biti najprej predmet ali
objekt postavitve. To kar je, ni po svoji, marveč po neki tuji krivdi in
zaslugi, to, kar je, je kot objekt tuje akcije. Tudi tu se kaže, kako človek-
subjekt ne more prekriti celote človeka in zato je potrebno izvedeti, kdo
je kriv in kdo ima zaslugo, da stoji ta človek-subjekt na tem privilegi-
ranem mestu. Čigav objekt je torej človek kot subjekt?
Temu vprašanju je mogoče dati drugačno obliko. Ce intelektualcu tj.
človeku-subjektu brezpogojno pripada ravno to privilegirano mesto, po-
tem mora takšno mesto najprej biti. Odkod torej to privilegirano mesto,
ko pa je očitno, da si ga človek-subjekt ni sam ustvaril s svojo akcijo.
Odgovor na ta vprašanje je morda skrit v temle opisu Gramscijeve
misli, ko govori o intelektualcu, ki je »oblikovalec kritične zavesti zaradi
privilegiranega mesta, ki ga brez svoje krivde in brez svoje zasluge v
družbi ima«. Ta stavek se — zlasti spričo celotnega konteksta — da ra-
zumeti tudi nekako takole: to privilegirano mesto kar že nekako je in
je kar samo po sebi namenjeno intelektualcu. Očitno je, da bi v tem pri-
meru imeli opraviti s posebno predstavo o družbi, in sestavni del te pred-
stave je očitno misel, da je družba pač urejena tako, da je v njej tudi to
privilegirano mesto, da se nasproti kaotični zavesti lahko postavi kritična,
humanistična zavest. Družba je kratko in malo tako zgrajena, tak je njen
ustroj, kar pomeni, da določa intelektualca ravno ustroj družbe. Za besedo
»ustroj« pa uporabljamo tujko: struktura. Iz tega bi potem seveda sledilo,
da je intelektualec, da je človek-subjekt postavljen po strukturi, da je
torej objekt strukture. Človek je potemtakem lahko subjekt samo v do-
ločeni strukturi.
Najbrž je vsakomur jasno, da zdaj nismo več v humanizmu, marveč
že v strukturalizmu. Humanizem se očitno lahko sam iz sebe, če ga do-
sledno mislimo do kraja, kar na lepem prevesi v strukturalizem, v tisto
torej, kar tako odločno odklanja, v svoje nasprotje, v svojo negacijo. Ven-
dar pa to nekaj pomeni tudi za strukturalizem: vse kaže, da ima huma-
nizem sam v sebi možnosti, da se iz njega razvije strukturalizem. Iz tega
ni težko napraviti sklepa, da je strukturalizem samo do kraja izvedeni,
tj. konsekventni humanizem.
V tem trenutku se humanizem lahko brani nekako takole: je že res,
da je tisto privilegirano mesto in vse, kar je z njim v zvezi, »posledica«
strukture sveta in družbe, vendar strukture ne padajo z neba, niso večne
in so v dosegu človekove akcije, zato bomo strukturo spremenili in to bo
245
dovršeno tedaj, ko bo z delovanjem kritične zavesti vsa konfuzna zavest
tako predelana, da bo vse človeštvo en sam subjekt itd. Tista posebna
razklanost sveta kot struktura je za humanizem v tem primeru nekaj
začasnega, je konkretno historičen in zato spremenljiv pojav. Načeloma
humanizem pravzaprav sploh ne more sprejeti večnega dualizma, ker bi
s tem blokiral sam sebe, saj je jasno, da bi, ko bi bil dualizem večen,
nikdar ne bilo mogoče večine kaotične zavesti spremeniti v kritično, in
s tem bi padel celotni humanizem. Poleg tega se »večni dualizem« znajde
pred vrsto drugih nerešljivih problemov. Razklanost sveta je namreč lahko
nekaj večnega, če razglasim načelo dualizma za glavni temelj, za glavno
načelo sveta in zgodovine. A ko sem dualizem razglasil za glavno načelo,
je svet prenehal biti dualističen, ker je temelj sveta zdaj le eno samo
načelo, v resnici pa bi morali delovati dve načeli. Ko razglasim dualizem
za edino načelo sveta, dualizem že odpravim. Podobne težave so tudi pri
polarnosti ali protislovnosti kot edinem načelu sveta.
Brž ko pa je razklanost sveta nekaj začasnega in torej človekovi
akciji dosegljivega, jo je mogoče že natančneje opisati. Tu je na voljo
več možnosti. Se najbolj abstraktna, čeprav že uveljavljena, je tista mož-
nost, ki ta dualizem razlaga kot reprodukcijo temeljne dualistične struk-
ture človeka, ki v tem primeru postane animal rationale. Rationale tj.
razumsko, racionalno ima seveda potem pomen subjekta, pomen kritične
zavesti — in stoji nasproti animaličnemu kot kritična zavest nasproti
kaotični. Brž ko se humanizem opre na to definicijo, da bi z njo pojasnil
ustroj sveta, v katerem se zanj odpira posebno privilegirano mesto, pa
mora hkrati vzeti nase tudi to posledico, da pomeni zmaga subjekta v
resnici zmago tega ,kar je obseženo v besedi rationale, ali z drugimi be-
sedami: ko bo kaotična zavest vzdignjena na stopnjo kritične, bo to tre-
nutek, ko bo preplavilo svet ravno to racionalno. V tem primeru je cilj
subjekta in njegove akcije zmaga racionalnega, se pravi racionalizacija
sveta Po vsem tem pa ne bi bilo težko zapisati, da je namen humanizma
in njegova resnica ravno racionalizacija. Danes že vemo, kaj ta raciona-
lizacija pomeni in kaj prinaša s seboj.
Dualistični ustroj sveta in družbe, ki je tako usodno povezan z mož-
nostjo subjekta in intelektualca, je mogoče v okviru samega humanizma
razlagati tudi dosti bolj konkretno in sicer kot posledico in obliko delitve
dela. V tem primeru bi bilo tisto privilegirano mesto samo reprodukcija
delitve dela, in delitev dela tista »sila«, ki omogoča intelektualca na način
in v razsežnostih, da mu pripada tudi status subjekta lastne akcije. Ali
nekoliko preprosteje: zaradi delitve dela imamo na eni strani duhovno,
na drugi manualno delo, oboje je enako potrebno, da družba sploh lahko
živi. Ta delitev je nekaj začasnega in bo polagoma izginila.
Ce humanizem utemeljuje svojo vizijo sedanjega sveta na podlagi
delitve dela, potem je treba v tej luči razumeti tudi njegov cilj, se pravi
cilj njegove akcije: če hoče intelektualec, človek-subjekt zares vzdigniti
vse množice na svoj nivo, potem je to mogoče doseči le tako, da dose-
žemo najprej odpravo delitve dela. Resnični cilj je tedaj poenotenje dela.
Poenotenje dela je hkrati osvoboditev dela. Osvoboditev dela je njegova
246
sprostitev. Osvoboditev dela kot njegovo poenotenje je na eni strani dvig
produktivnosti, na drugi strani pa zlitje znanosti in proizvodnje, duha in
telesa. Takšno zlitje poznamo danes v tehniki. Najbrž ni potrebno na tem
mestu navajati citate, ki pripovedujejo, da postaja današnje delo vse bolj
intelektualno, in ki dokazujejo, kakšen velikanski delež ima v sodobni
produkciji znanost in kako je znanost vedno bolj odločilni faktor dela,
se pravi produkcije. Ce torej razumemo cilj humanizma kot poenotenje
dela, kot odpravo delitve dela, potem je ta cilj tako rekoč že dosežen, ta
cilj je tehnika, je tehnizacija sveta. Ce pa bi bilo tako, bi bilo jasno, da
se humanizem pač ne more upirati tehnizaciji sveta, pa naj bo še tako
brez duše, saj je ravno zmaga tehnike njegov resnični cilj.
Ni mogoče vedeti, ali so vsi ti sklepi glede na obravnavani tekst zares
docela korektni, ker nam pač ta tekst ni dovolj jasno odgovoril na vpra-
šanje, zakaj je svet sploh tako urejen, da stoji na eni strani kritična, na
drugi strani pa kaotična zavest, in zakaj je v sami tej ureditvi skrit tako
rekoč ukaz, da mora britiona zavest spravljati kaotično na svoj nivo. Ali
določneje: obravnavani opis postavlja priviligirano mesto, vendar se ne
sprašuje o tem mestu, še manj pa o njegovi priviligiranosti, čeravno je
to mesto temelj, na katerem stoji človek-subjekt. Tako nismo imeli druge
možnosti, kakor da smo se prepustili nekaterim domnevam, ki jih sam
tekst epspHcite ne potrjuje, a ki vendar sodijo v splošni humanistični kon-
tekst. Analiza nekaterih mogočih humanističnih razlag same izvirne dua-
listične situacije pa kaže, da se nagiblje humanizem v smer racionalizacije,
tehnizacije in strukturalizma. Vendar mora ta misel ostati glede na obrav-
navani tekst samo domneva.
Doslej smo spraševali humanizem o njegovih izvirih, se pravi pred-
vsem o strukturi sveta, v kateri je subjekt sploh šele mogoč. Tu nam naš
tekst ni bil vedno v pomoč. Zato moramo zdaj vprašati humanizem glede
na njegov cilj. Ta cilj poznamo: vsa kaotična zavest bo predelana v kri-
tično in vsa množica bo postala subjekt. Kaj ta cilj pomeni in sicer kaj
pomeni glede na temeljno merilo samega humanizma, glede na človeka,
ki je subjekt svoje akcije? V luči tega merila se vprašanje humanističnega
cilja razkriva takole: ko bo vsa množica vzdignjena na nivo subjekta, ko
bo v socialno zgodovinskem prostoru povsod samo še subjekt, je vpraša-
nje, ali bo to sploh še pravi subjekt. Že na prvi pogled je jasno, da bo
to kaj nenavaden subjekt, saj ne bo imel — če ostanemo za zdaj v ob-
močju družbeno zgodovinske akcije — pred seboj nobene kaotične zavesti
več, da bi jo spravljal na nivo kritične; pred njim ne bo nikakršnih
množic, ki bi jih moral spreminjati v subjekt. To bo torej subjekt brez
objekta in zato tudi brez resnične socialno zgodovinske akcije, torej tudi
brez zgodovinskosti. To torej ne bo več subjekt, saj je jasno, da bo tudi
celotna struktura spremenjena tako, da ne bo nikjer več tistega poseb-
nega in privilegiranega mesta. To bo konec subjekta, konec njegove
akcije in konec njegove svobode.
Ta konec subjekta ima več pomenskih razsežnosti, ki jih je potrebno
vsaj mimogrede opisati. Ta konec subjekta, svobode in akcije nikakor ne
247
pomeni, da je kdo od zunaj dokončal in pokončal subjekt v njegovi svo-
bodni akciji. Ta konec je »rezultat« lastne subjektove akcije in je torej
samoodprava, ali nekoliko bolj dramatično: samomor. Samoodprava je
logična in naravna dopolnitev subjekta in njegove akcije. Človek, ki se
je zasnoval kot subjekt svoje akcije, kot intelektualec, kot kolektivni in-
telektualec, napredno gibanje in njegova organizirana stranka, se je torej
hkrati zasnoval tudi kot samoodprava. Ta samoodprava je natanko to,
kar človek-subjekt zares hoče in je zato njegova samouresničitev: v njej
prihaja na dan resnica človeka-subjekta. Uresničitev pomeni, da je sub-
jekt dosegel to, kar je hotel, da je njegova akcija uspela, da je zmagal.
Samoodprava subjekta je njegova zmaga, ta zmaga pomeni, da svet ni
več razpolovljen, da je povsod samo še kritična zavest, da je torej povsod
samo še subjekt, da subjekt povsod srečuje le samega sebe, ali v huma-
nističnem slovarju: človek srečuje povsod le samega sebe.
Humanizem lahko zdaj odgovarja, češ da je vse to komaj nekakšna
glasba prihodnosti, kajti kdo ve, kdaj bo folklorna zavest zares dozorela
v kritično, in kdo ve, koliko časa bo morala kritična zavest neprenehoma
vzdigovati zavest množic k samozavedanju in osvobajanju. Vendar pa to
ni več načelen odgovor, in brž ko preostane humanizmu le še to, da začne
razpravljati o času, je jasno, da je svojo usodo že sprejel, da je torej
vprašanje njegovega cilja, njegove samoodprave že docela realno vpra-
šanje, ki se mu m-sel ne more več izmakniti. Humanizem sicer res
lahko čaka in šteje dneve, misel tega ne more več. Tega ne more,
ker stoji pred dolgo vrsto znamenj, ki naznanjajo, da se je humanizem
kot zmaga in samoodprava subjekta že dopolnil. O tem govori zlasti mo-
derna znanost, kadar pojasnjuje samo sebe. Za zgled naj bo knjiga Wer-
nerja Heisenberga Das Naturbild der heutigen Physik. Izhodiščna teza
knjige je misel, ki je postavljena tudi za naslov enega izmed začetnih
podpoglavij in ki se glasi: Der Mensch steht nur noch sich selbst gege-
nüber — pred človekom stoji samo še človek, ali z drugimi besedami:
človek povsod srečuje le še samega sebe. S to mislijo Heisenberg ne opre-
deljuje samo socialno zgodovinskega nivoja naše soddbne eksistence, mar-
več tudi človekovo razmerje do narave, do fizikalnega predmeta. Naj na-
vedem krajši odlomek:
I
Ta novi položaj se najbolj jasno kaže ravno v modernih naravoslovnih zna-
nostih, lijer se je izkazalo... da delcev materije, ki so prej veljali za zadnjo
objektivno realnost, ne opazujemo več samih na sebi [»an sich«], da jih ni mo-
goče objektivno postaviti v čas in prostor in da je pravi predmet znanosti samo
naše poznanje teh delcev.
Cilj raziskovanja ni več spoznati atome in njihovo gibanje na sebi [»an
sich«], tj. ločeno od našega eksperimentalnega spraševanja ... tako da običajna
delitev sveta na subjekt in objekt, na zunanjost in notranjost, na telo in dušo
ne more več ustrezati in vodi samo v težave. Tudi v naravoslovnih znanostih
predmet raziskovanja torej ni več narava za sebe [»an sich«], marveč samo na-
rava, kakor je izpostavljena človekovemu spraševanju — in v tem pomenu člo-
vek tudi tu srečuje samo še samega sebe.«
248
Po Heisenbergovem prepričanju pa je v tališnem položaju skrita tudi
velika nevarnost, ki jo metaforično opisuje takole; »Z na videz neome-
jeno razširitvijo svoje materialne moči je človeštvo kakor kapitan, čigar
ladja je narejena iz tako velikih količin železa in jekla, da magnetna
igla njegovega kompasa ne kaže več piloti seceru, marveč samo še na že-
lezno maso ladje. S takšno ladjo ni mogoče doseči nobenega cilja več;
plula bo lahko samo še v krogu in prepuščena bo vetrovom in tokovom . . .
Nevarnost pa traja samo toliko časa, dokler kapitan ne ve, da njegov
kompas ne reagira več na magnetične sile zemlje. Ko je to jasno, je ne-
varnost že napol odstranjena . ..«
Brez pomena bi bilo posebej dokazovati pomembnost in veljavnost
Heisenbergovih misli. Za nas je zdaj pomembno le to, da Heisenberg
razločno in pristojno ugotavlja, da se je dopolnil konec razcepljenosti
na objekt in subjekt, kar hkrati pomeni, da subjekt, t. j. človek, povsod
srečuje samo še samega sebe, da je le sam svoj cilj, to pa na eni strani
pomeni, da je človek zdaj zares središče sveta, da je torej zares to, kar
si humanisti tako vroče želijo; na drugi strani pa to pomeni, da cilja
sploh ni več. Preostaja samo še vožnja v krogu, izročenost tokovom in
vetrovom: nihče ne ve kam. ne kod; a to je hkrati: misel vtaknila je glavo
pod perot. Misli ni več, kakor tudi kompas ne deluje več, misel je prišla
na točko nič.
To, kar je razkrila analiza humanistične vizije človeka in njegove
prihodnosti, in to, kar govori tu Heisenberg, je eno in isto. Ker pa go-
vori Heisenberg predvsem o sodobni tehniki in znanosti in oziroma fiziki,
je domala očitno, da je triumf sodobne znanosti in tehnike z vsemi
svojimi nevarnostmi ravno triumf humanizma kot subjektivizma, je delo
in zmaga človeka kot subjekta. S fiziko in tehniko je človek postal abso-
lutni subjekt: kamor koli se ozre, srečuje vedno le samega sebe, postal
je torej tako rekoč bit vsega, podlaga, temelj, suhiectum. V moderni teh-
niki in znanosti z vsemi njenimi nevarnostmi se šele izpričuje resnica
subjekta in se šele dokončno izkazuje, kaj pomeni, da je človek tisto, kar
leži pod vsem drugim in na čemer leži vse drugo, to je torej suh-iectum.
Ce je resnični cilj subjekta, da bi tudi množice z njihovo kaotično za-
vestjo spremenil v subjekt, in če je smisel tega cilja v tem, da bo povsod
samo še subjekt, potem je očitno, da je tisti splošni položaj, ki ga opisuje
Heisenberg, uresničitev subjektovega cilja. To uresničitev označuje
Hiesenberg tudi z besedo; »na videz neomejena materialna moč človeka«,
mi pa temu po navadi pravimo, da je človek obvladal naravo, da je torej
postal to, kar je za subjekt določil že Descarte, prvi mislec modernega
subjektivizma: »se rendre comme maîtres et posseseures da la nature —
narediti se za gospodarje in lastnike narave«. Ivir človekovega obvla-
danja narave je sodobna znanost, način pa tehnika. S tehniko vlada zna-
nost, vlada človek-subjekt naravi. Vladati se v grščini reče kretein, zato
je človek, ki vlada s tehniko, tehnokrat. Tehnokrat je dopolnjeni človek-
subjekt. Clovek-subjekt je temelj humanizma, zato je dopolnitev huma-
nizma tehnokratizem. Tehnokratizem pomeni, da subjekt povsod srečuje
249
le še samega sebe, da je torej absolutni subjekt, je torej v neprenehni iden-
titeti. Tehnokratizem je stabilizirana, do kraja zavarovana identiteta sub-
jekta.
Moderni tehnokratizem, znanost in tehniko pa doživljamo kot ne-
varnost, oziroma kot nekakšno prav apokaliptično grožnjo, ki grozi člo-
vekovi biološki, pa tudi njegovi duhovni sferi. O tej nevarnosti govori
tudi Hiesenberg. Poskusiti je treba, da bi to nevarnost opredehli na pod-
lagi temeljnih misli tega razmišljanja. Tehnika in znanost kot tehnokra-
tizem prinašata konec subjekta in sta zaradi tega nevarni ravno subjektu
samemu, ker sta njegova samoodprava, saj odpravljata njegovo akcijo
in njegovo svobodo, skratka njegovo zgodovinskost. Brž ko pa subjekt
izgubi svoj objekt, ostane brez cilja in naša ladja začne pluti v krogu,
izročena vetrovom in tokovom. Toda Heisenberg pravi, da nam ta nevar-
nost zares in usodno grozi le, dokler kapitan ne ve, kaj je z njegovim
kompasom, dokler misli, da se ni nič spremenilo, da je to še vedno dobri
stari kompas, ki nezmotljivo kaže proti severu. Nevarnost je zares smrtna
in radikalna, ko se »ne zavedamo«, da se je nekaj bistveno spremenilo,
dokler torej »mislimo«, da veljajo še vedno stara razmerja, da je še vedno
nekje neki objekt — cilj in zanesljiv usmerjevalec akcije, dokler je norma
in merilo vsega še vedno to, čemur pravimo subjekt-svoje-akcije, in dok-
ler torej »uporabljamo« znanost in tehniko ravno na podlagi tega merila,
se pravi v interesu subjekta in njegove akcije. Iz tega sledi: znanost in
tehnika sta tehnokratizem in smrtna nevarnost za človeka, ko sta v rokah
tradicionalnega subjekta, v rokah humanističnega človeka-subjekta. Ali
nekoliko bolj konkretno: smrtno nevarna je kritična zavest, smrtno neva-
ren je individualni ali kolektivni intelektualec, ko se na svojem privile-
giranem mestu oboroži z vso moderno znanostjo in tehniko, z vsemi soci-
ološkimi in psihološkimi znanstvenimi analizami, z najrazličnejšimi mo-
dernimi aparaturami, in začne tako oborožen spreminjati tisto kaotično,
zmedeno in folklorno zavest po svoji podobi. Ta nevarnost prihaja od tega,
ker še vedno velja, da človek-subjekt prekriva celoto človeka, zaradi če-
sar dobi subjekt t. j. kritična zavest, individualni in kolektivni intelektu-
alec dolžnost, da čimprej in po čim krajšem postopku vzdigne množice
na nivo subjekta, da jih torej čimprej osvobodi in počloveči. Iz tega izvaja
tudi pravico, da v imenu tega počlovečenja in osvobojenja uporabi vsa
moderna znanstveno iznajdena, preskušena in potrjena sredstva, da bi
prav z njihovo pomočjo množice kar se da naglo prestavil v status člo-
veka-subjekta. V tem primeru je takšno ravnanje »seveda« v interesu
množic samih, je v interesu njihove človečnosti, kar pomeni, da se to
smrtno nevarno ravnanje utemeljuje ravno v človečnosti, v humanitas,
v Človeku in Človeštvu.
Vendar je v tej smrtni nevarnosti tudi že rešitev, saj ravno ta ne-
varnost, ki prihaja nad nas od tehnike in znanosti, izpričuje, da med
subjektom in človekom ni več mogoče napraviti enačaja. V tej skrajnji
nevarnosti, ko je misel stisnjena ravno na tisto točko nič, zašije z vso
razsvetljujočo močjo diferenca med človekom in subjektom, med življe-
250
njem in akcijo, med resnico in svobodo, med poiesis in praxis, med mi-
sujo in poezijo na eni ter humanizmom in znanostjo na drugi strani.
V svetlobi resnice diference postane jasno in se uresniči to, da sub-
jekt s svojo akcijo ni več v skladu s človekom in človeštvom; iz tega
sledi, da izgubita subjekt in njegova akcija svojo utemeljenost v človeku
in človeštvu. To seveda ne pomeni, da zdaj kar na lepem ni nobene akcije
in nikakršnega subjekta več, pač pa se Akcija spremeni v akcijo, postane
nekaj prosojnega in verifikabilnega, izmerljivega. Njeno merilo je nepo-
sredna učinkovitost, oziroma: njeno merilo ni več tista daljna pri-
hodnost, ki je nekje preko, nekje trans akcije, tam, nekje, ko
se bo kritični zavesti vendarle nekoč posrečilo predelati in spraviti k sebi
vso nesrečo kaotično, zmedeno in folklorno zavest. Merilo akcije je zdaj
neposredna sedanjost, njen obseg je to, čemur pravimo kratkoročnost ali
srednjeročnost, njen obseg je oročen. Akcija in subjekt sta oročena, po-
stavljen jima je rok. To oročenje je dogajanje resnice diference. Vztra-
jati v tej resnici pomeni na eni strani vztrajati pri resnici naše epohe,
na drugi strani pa pomeni jemati akciji in njenemu subjektu njun trans-
cendentalni mandat; to omogoča transformacijo akcije in subjekta, ome-
jevanje njune nevarnosti. Vztrajanje v resnici diference kot radikalna
negacija transcendentalnega mandata se ne more izraziti na tradicionalno
aktivističen način, ne more zasnovati nove akcije ali novega gibanja po
zgledu tradicionalnega subjekta, akcije in gibanja, ne more se spremeniti
v konkretno akcijo zoper neko drugo akcijo — to bi namreč pomenilo
zdrsniti iz same resnice. »Medij« tega vztrajanja sta misel in poezija,
vendar tako, da misel zdaj ni več napotilo za akcijo in da poezija zdaj
ni več ne bojna pesem ne žalostinka za padlim junakom. Resnica diference
kot dogajanje čisto konkretnega človekovega bivanja sredi vsakdanjega
življenja odpira v človeku neke nove prostore in razsežnosti, o katerih
govori tudi tale Heisenbergova misel: »Prostor, v katerem se človek raz-
vija kot duhovno bitje, ima več dimenzij in ne samo tisto, v kateri se je
v zadnjih stoletjih naselil.« Na tem mestu o teh prostorih in dimenzijah
ni mogoče podrobneje razmišljati, vendar pa ni danes nič bolj nujno, kot
izročiti se odpiranju teh prostorov in razsežnosti, osvoboditi se zanje in
vanje. Tako izročena in osvobojena misel se uresničuje tudi v besedi o
koncu humanizma.
Krog razmišljanja je zdaj sicer sklenjen, vendar pa je potrebno spre-
govoriti še o nekem vprašanju, ki se je s posebno silo oglasilo v dosedanjih
konfrontacijah. To je vprašanje o strukturalizmu. Strukturalizem govori
na eni strani o smrti človeka, na drugi pa o razsrediščenju subjekta. Koli-
kor se humanizem upira strukturalizmu, se upira torej razsrediščenju
subjekta in se tako ponovno potrjuje kot misel subjekta, kot subjektivi-
zem. Glavno področje uveljavljenja strukturalizma je zgodovina oziroma
zgodovinska razsežnost človekove eksistence, zato je Sartre ob struktura-
Uzmu postavil dilemo: z zgodovino ali proti njej. Zgodovina je za struktu-
ralizem prosojna struktura in to ima več pomenov. Brž ko je zgodovinska
dimenzija človeka preparirana tako, da postane prosojna struktura, je s
251
tem hkrati zgodovini vzet njen subjekt, oziroma subjekt zdaj ni več sre-
dišče, »središče« je struktura, kajti subjekt je postavljen šele po strukturi.
Ce pa je zgodovinska eksistenca človeka preparirana tako, da je docela
prosojna, potem je že jasno, da se je spremenila v predmet, kakršni so
predmeti tako imenovanih eksaktnih znanosti, ali z drugimi besedami:
strukturalizem omogoča eksaktno znanstveno spoznavanje zgodovine, je
definitivno poznanstvenjenje zgodovine in je v tem smislu zavezujoč za
celotno zgodovinopisje in vse njemu sorodne znanosti. V strukturalizmu
so se izpolnile davne sanje vseh tako imenovanih humanističnih ved, sanje
namreč, da bi postale prava znanost po zgledu naravoslovja. V struktu-
ralizmu lahko postanejo vse zvrsti zgodovinopisja od politične do literarne
zgodovine zares prave znanosti, zato ni prav nobene možnosti, da bi se
humanistični znanstvenik kot znanstvenik strukturalizmu lahko uprl. Spre-
jeti ga mora kot svojo dopolnitev.
Strukturalizem kot maksimalno znanstveno natančno spoznavanje
zgodovinske eksistence človeka pomeni, da zdaj človek, se pravi znanost
oziroma znanstvenik, obvladuje tudi zgodovino. Naj ^ponovim: zgodovina je
postala prosojna struktura. Brž ko pa je zgodovina prosojna struktura,
je že jasno, da človek ni več suženj zgodovine, vzel je, kot temu po navadi
pravimo, svojo zgodovino v svoje roke. Človek obvladuje torej sam svojo
zgodovinskost. Zgodovinskost pa je, kot vemo iz Vodopivčevega članka,
»rezultat« svobodne akcije subjekta. Zato: obvladati zgodovinskost je isto
kot obvladati njen izvor: subjekt in njegovo akcijo. To obvladanje pa
»opravlja« strukturalizem, se pravi znanost, ali z drugimi besedami: člo-
vek kot znanstvenik. Človek kot znanstvenik obvladuje zgodovinskost in
z njo tudi akcijo in njen subjekt. Očitno gre za dve razsežnosti istega
pojava: na eni strani jemlje človek svojo zgodovino v svoje roke, ali kar
je isto: jemlje svojo usodo v svoje roke, je torej zares uspešni subjekt
f.voje akcije; na drugi strani pa s to svojo akcijo obvladuje svojo zgodo-
vinskost, obvladuje samega sebe in svojo akcijo. Človek kot subjekt svoje
akcije obvladuje samega sebe kot subjekt svoje akcije. V tem primeru je
človek zdaj absolutni subjekt, na drugi strani pa se kot absolutni subjekt
samega sebe kot subjekt tudi odpravlja. Položaj je natanko isti, kakršen se
je razvil Heisenbergu. Strukturalizem je zato samoobvladovanje sub-
jekta, je torej avtokratizem. Avtokratizem kot samoobvladovanje subjekta
je samoodprava subjekta. Kot upravljanje samega sebe t. j. kot dopol-
nitev tiste temeljne humanistične težnje, ki hoče, da naj bi bil človek-
subjekt edina resnica sveta, je strukturalizem v resnici dopolnitev huma-
nizma. Strukturalizem je zato tudi dosledni subjektivizem. Ta dosledni
subjektivizem kot dopolnitev humanizma je hkrati samoodprava subjekta,
vendar ostaja ta resnica v strukturalizmu prikrita. Strukturalizem sicer
res govori o smrti človeka, vendar pozablja, da gre v resnici za samomor.
Strukturalizem potrebuje človekovo smrt zato, da bi konstituiral znanost,
da bi znanost uveljavil tudi nad zgodovinsko razsežnostjo človeka, da bi
torej to razsežnost podredil do kraja uveljavljenemu subjektu. Smrt člo-
veka potrebuje strukturalizem zato, da konstituira tako rekoč to, čemur
bi lahko rekli popolni subjekt. Prav zato ne more razsrediščenja subjekta
252
razumeti kot samoodpravo subjekta. Ali z drugimi besedami: vsi so opre-
deljeni po strukturi razen strukturalizma. Natančno to pa trdi tudi hu-
manizem: vse je ena sama konfuzna, kaotična, nezavedajoča se in neosvo-
bojena zavest razen kritične zavesti, zbrane v inteluktualcu na njegovem
priviligiranem mestu. Kakor humanist privilegira kritično zavest in inte-
lektualca, ravno tako strukturalist privihgira sameg asebe. Ko je svoj čas
Sartre očital »očetu« sodobnega francoskega strukturalizma Claud u Lévy-
Straussu, da je estet, ker hoče ljudi preučevati, kakor da so mravlje, je
Levi Strauss odgovoril, da je to pač stahšče slehernega znanstvenika in
zato brez razburjenja sprejema Sartrovo oznako, da je namreč estet, ki
preučuje ljudi, kot da so mravlje. In zato ni prav nič čudno, če je hkrati
dodal, da ima nasprotje med naravo in kulturo predvsem metodološko
vrednost, čeravno hkrati razglaša svojo znanost za humanistično. Struktu-
ralizem kot humanistična znanost spreminja ljudi v mravlje, se uteme-
ljuje na smrti človeka in tako sam uveljavlja razliko med humanistično
znanostjo in človekom. Zato je strukturalizem višja stopnja v dogajanju
resnice humanizma, je več kot navadni humanizem in sicer toliko več,
da mu navadni, vsakdanji humanizem nikakor ne more »do živega«.
Strukturalizem je bliže svoji resnici kot pa ta navadni in vsakdanji hu-
manizem. Vendar pa »uporablja« to svojo bližino resnici na »tradicionalni«,
na subjektivistični način: razsrediščenje resnice ne razkaže kot samouni-
čenje subjekta, smrt človeka se ne more razkriti kot samomor, marveč
pomeni samo zmago človeka nad svojo lastno zgodovinskostjo. Svetovno
zgodovinski pomen te zmage ostaja prikrit. Prav zaradi vsega tega pa je
docela nedopustno, da nekoga, ki govori o koncu humanizma in ki huma-
nizmu kaže znani dve možnosti: ali funkcionalizem ali obrat, razglasim za
strukturalista. Misel o koncu humanizma ni isto kot strukturalistična mi-
sel o smrti človeka. Za slovensko kritično humanistično zavest bi bilo
nadvse pomembno, ko bi doumela to razliko.
Zdaj smo pri koncu. Skazalo se je, da se humanizem kot subjektivi-
zem dovršuje danes kot zmaga in samoodprava subjekta, to pa v položaju,
ki ga označuje Heisenbergova misel, da človek povsod srečuje samo še
samega sebe. Ta samouresničitev kot samoodprava človeka oziroma sub-
jekta ima podobo upravljanja narave in samega sebe, kot tehno- in kot
avtokratizem. Tehnokratizem in avtokratizem sta dovršitev, uresničitev
humanizma kot subjektivizma, sta njegova resnica — hkrati pa sta to,
čemur humanist po navadi pravi »tisti absurdni in grozljivi Kafkov svet«.
S tem se ispričuje tudi docela neustrezno razumevanje Kafko vega dela, saj
v humanističnem kontekstu pomeni sklicevanje na Kafko, da je njegovo
delo neke vrste humanistični protest proti absurdnosti tehniziranega in
cacionaliziranega sveta. Ravno nasprotno je res: podrobnejši pretres, ki
hkrati lahko vključi vase tudi vse druge dosedanje interpretacije, kaže
namreč, da je njegov Proces pravzaprav proces proti junaku tradicional-
nega romana, se pravi, da je sodna obravnava in obsodba tradicionalnega
humanističnega junaka, medtem ko roman Grad »upodablja« tisto sta-
nje, ki bo nastalo, ko se bodo humanistični ideali uresničili. Grozljiv svet,
253
ki ga uprizarjajo Kafkovi romani, je svet uresničenega humanizma in
zato seveda humanizem ni nikakršna obramba pred tem svetom.
Popolnoma jasno je, da noben avtentični humanist ne more sprejeti
trditve, češ da je svet Kafkovega Gradu svet uresničenega humanizma,
da je torej ta svet uprizoritev resnice humanizma. Priznati je treba, da
tak humanistični ugovor vsaj deloma tudi drži. To, kar avtentični humanist
misli o sebi in o humanizmu, je nekaj, kar se bistveno razlikuje od sveta
Kafkovega romana. Ce pa kljub temu še vedno vztrajam pri svoji inter-
pretaciji tega teksta, potem v tem primeru sprejemam nekakšno dvojnost:
na eni strani je to, kar humanizem mish sam o sebi in o svojem pomenu;
na drugi strani pa je njegova prava resnica, kakršna je razodeta v Kaf-
kovem delu. Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da je humanistična misel o
humanizmu pravzaprav nekakšna zmota, iluzija ali celo laž. To bi bil po-
vršen sklep. Kafkov Grad res uprizarja resnico humanizma, vendar je
bila ta resnica dolgo prikrita in v času te prikritosti ni bila nikakršna
laž ali zmota v običajnem pomenu teh besed, če je humanist mislil, da
samo humanizem odpira človeštvu zares svetle perspektive. Ker pa je
temelj humanizma človek-subjekt, je s tem povedano tudi, da je bil hu-
manizem kot svetla pespektiva mogoč ravno v času prikritosti resnice
subjekta, tako da je zgodovina našega sveta kot dogajanje humanizma
pravzaprav razkrivanje njegove resnice, njegovo uresničevanje — in v
poteku tega uresničevanja, stopanja v svojo resnico, postaja ta svetla per-
spektiva vedno bolj temna. Humanizem, ki je subjektivizem, ima očitno
že od vsega začetka svojo svetlo in svojo temno plat, vendar tako, da je
bila ta temna plat prikrita, čeprav je bila hkrati tudi vedno navzoča .—
kakor velja to za eno izmed temeljnih humanističnih načel, za svobodo,
s katero je imel humanizem skoz vso svojo zgodovino kar naprej hude
težave, ker se je kar naprej hotela sprevreči v anarhijo, v negacijo in
uničevanje, a je kljub temu svojemu »hotenju« še kar naprej ohranjala
pomen ene najvišjih vrednot. Zgodovina humanizma je potekala torej
kot neke vrste obrat, katerega možnost je nakazana že v znani in popu-
larni formulaciji: svoboda, ampak... Ta »ampak« je način prikrivanja
temne plati svobode. Ob vsem tem se seveda zdaj odpira dolga vrsta no-
vih vprašanj, zlasti pa vprašanje temeljnega ustroja subjekta, njegove
akcije in svobode, hkrati pa še vprašanje o zgodovini, o naši zgodovini kot
uresničevanju in razkrivanju tistega, kar je bilo prikrito. Ten vprašanj
na tem mestu ni mogoče razviti, omenjam jih le zato, da vsaj nakažem
še nekatere doslej neomenjene razsežnosti, ki jih ima misel o koncu hu-
manizma. O tej misli pa je na podlagi celotnega razpravljanja zdaj ob
sklepu mogoče reči, da je to hkrati misel diference, ki se razkriva v ures-
ničevanju, v razkritju resnice subjekta. Zato je misel diference tudi misel
resnice nevarnosti, a ta resnica se razodeva v skrajni stiski, v območju
skrajne ogroženosti, na točki nič mišljenja. Glede na »posledice«, ki izvi-
rajo iz diference tako za akcijo kakor za subjekt, tako zt misel kakor za
poezijo, pa je potrebno poudariti, da je misel diference danes in pri nas
podložna neki posebni avtoriteti. Ta avtoriteta je usodnost in urgentnost
vprašanj, pred katera som postavljeni na tem prostoru kot ljudje in kot
254
pripadniki malega naroda v trenutku, ko se odpiramo svetu moderne teh-
nike in znanosti, svetu moderne produkcije, in ko vstopamo v to, kar ime-
nujemo mednarodna delitev dela. Podrejenost tej avtoriteti ne dopušča,
da bi se misel diference šele »pogajala« za svojo resnico in za svojo pra-
vico, pa čprav se temu pogajanju pravi dialog.
255
Prostor senc
TARAS KERMAUNER:
PREMIŠLJEVANJE   OB  POEZIJI   BRACA   ROTARÍA
(Nadaljevanje in konec)
Njegova pot se je končala
ko je hotel postati kamen
(Karavana)
RAZLOM IDENTITETE. Dozdaj smo opisovali skoraj izključno le eno
samo stran Rotarjevega pesniškega sveta: svet in ckweka kot senci, pasi-
vizem, udanost potekanju, visenje v praznem. Ob tej smeri pa obstaja še
druga, mogoče pesniško manj značilna, bolj splošna, vendar tudi po svoje
pomembna — značilna je za pesnikovo vmesno razdobje. Ta smer je s
prvo skorajda v nasprotju ali vsaj v nesoglasju. Tudi njo je pesnik pode-
doval iz izročila, hkrati pa je njeno vsebino temeljito skusil na svoji koži.
Gre za moment uporništva, težnje po avtonomiji, socialno političnega kri-
ticizma.
Pesnik ni ves čas zvest opisovani popolni identiteti med sabo in sve-
tom, med subjektom, ki izginja, in gmoto senčnih reči, med živim konkret-
nim posameznikom in družbo. 2e v eni svojih prvih pesmi — v Okviru —
je odkril tudi drugačno razmerje med tema obema pomenoma. V začetku
pesmi podaja identiteto. Odprlo se je in tema je bila dovolj zgovorna. /'
Notri je bil, zvedel sem, ko mi je nekaj povedalo moje ime. / Potem je začel
peti in takrat sem videl luč na dnu, / takrat sem prvič zvedel, da je. I Mogo-
če tista pesem z besedami brez pomena. / Mogroče tista luč in vedel sem, da
ima nekje obraz, /' pa tudi roke, čeprav skrite v gori ali temi. / Govoril je
šume, ki so bili jaz. Pesnik ne reducira vsega zunaj mene obstoječega
name, na čisto subjektivnost (kot Grafenauer, ki opeva zgolj notranjost
subjektivnega). Prej bi se dalo reči, da subjektivnost potaplja v zunanji
svet, v dve obliki tega sveta: v serialiairano skupino in v materijo. Sku-
pina mu pomeni celotni človeški rod, v njej ni nič več živega, notranjega,
polnega, svobodnega, otrpnila je v institucijo, serializirala se je, se usuž-
njila pratikoinertnemu svetu, nase gleda kot na reč, izgubila je znake člo-
veškega: razčlovečeno krdelo, higienična vrsta, trop opic. Materija mu po-
meni mehko in topo, močvirje in z ogljikovim monoksidom napolnjeni zrak,
256
nezavedno zunajčloveško kot tako. Serija ljudi je šele postala razčlovečena,
materija je nečloveška že po sebi.
V začetku Okvira ti dve prvini še nista podrobno diferencirani. Ne ve
se še, kaj je tisto, kar je v okviru, kar je vsebina sveta: ta skrivnostna
brezpomenskost je mogoče serializirana skupina, mogoče snov, verjetno
oboje skupaj. Za zdaj je pomembno, da je med pesnikom — subjektom —
in objektiviteto identiteta. Na koncu II. pesmi Okvira pa se ta identiteta
prvič nalomi. Stal je na robu in glava mu je izginjala v nebo. / Takrat je
bilo črno z napovedjo zvezd, j Potem sem videl, da ima v rokah okvir. / V
njem je bilo nekoč zrcalo in spoznal sem: / njegova beseda ni moj obraz
in ne moje telo. Konkretnejši razlom te identitete čutimo že v Padcu. Sel
je naprej od vasi do vasi / tudi v taborišča s smetnjaki je šel / le kdo bi
verjel zgodbam o gozdovih i zato so ga pregnali in j mirno gnetli svoj kruh.
Naleteli smo na oznako: pregnali so ga, oznako, ki nam je tako znana iz
Zajčeve poezije, iz odnosa med Rabljem, ki preganja, in Žrtvijo, ki je pre-
gnana. Serija je tokrat rabelj, posameznik žrtev. Seveda ta njun odnos tu
sploh še ni razvit. Natančneje pa je že podan v Karavani.
Da ne ho so rekli
on pa je hotel postaviti kamen
zato so se smejali kar naprej smejali
(Karavana)
MESIJANSTVO IN ZGLED. V Zajčevih Crnih možeh, napisanih skoraj
deset let pred Karavano, je bil spor med posameznikom in sovražno sku-
pino brutalen, bestialen, ekskluziven. Pesem je obujala spomin na revo-
lucijo, na prizore, kako so fašisti morili nedolžne mirne vaščane, jim zaži-
gali strehe nad glavami, jih izganjali v tujino. Zdaj je konfrontacija med
poloma veliko manj konkretna, veliko manj določna. Rotar ne pozna poži-
vinjenega nasilja. Serializirana skupina ni čisto Zlo, skupina Morivcev,
sestavljena je iz vsakdanjih ljudi. Zajčeva Grupa je vedela, kaj hoče: Zlo.
V sebi je nosila Pomen: njena zavedna in jasna volja je bila naperjena
zoper Človeka. Rotarjeva serija (časovna razdalja med Morivsko skupino
in nevtralno serijo kaže na pot, ki jo je v tem času prehodila slovenska
zgodovina: na ideološko in moralno nevtralizacijo, naturalizacijo, politično
dezekskluzi viran je, na reifikacijo zgodovine, medčloveških odnosov in po-
sameznikov) je že napol reč. Zvečer so prižigali ognje in mrmrali pesmi /
ki jih ni nihče razumel / ni več razumel. In: Zjutraj so blebetali tuje ča-
rovne besede / tema je vdrla v kolibe in u^ta / le malo stvarem je ostal
smisel I z molitvijo so čepeli v jarku in se praskali / ko jih je poklical iz
dozda / dvignili so glave v tisti smeri / mogoče ropoče boben so rekli in
čepeli naprej / lovili so rakce v potoku / ko so molitev končali so začeli
znova. Serija sama sebe ne razume več, ne ve več, čemu se Ž3ne za mate-
rialnim ugodjem, čemu opravlja delovne posle, čemu sploh še goji ostanke
svoje nekdanje Ideologije {moli), oslaboumljena masa podljudi — kakšna
degradacija v tako kratkem času — je gluha za posameznikove pozive k
prebujanju. Ta hip še ni spora. S tem ko konkretni človek daje zgled, ra-
257
zodeva svojo mesijansko poklicanost. S tem ko postavlja kamen, kaže vsem
drugim, kako je treba živeti, da je življenje smiselno in človeško. Rotar je
tu še povsem v okviru izročila (čeprav bi pomenilo postavljanje kamna
zgolj pisanje pesmi, je vendar v neskladju z vsakodnevnim životarjenjem
serije; pesem je nosivka Pomena). Kakor ga je prej zanikal in prehajal
(v čisti reizem), ga zdaj obuja. Pesnik nosi luč: ex oriente lux, kamen
postavlja na vzhodni strani: bedasta sodrga se je smejala, ko je njegova
senca izginila na vzhodni strani. (Jasno je, da je tudi tedaj, ko je Mesija,
subjekt le senca.) Masa se je še naprej ukvarjala s svojim nesmiselnim in
nerazumljivim početjem, čeprav je hotel postaviti kamen ! čeprav na
vzhodni strani. Pesnik ve, da njegovo mesijanstvo nima zajčevskih nad-
zgodovinskih razsežnosti absolutnega in dokončnega spopada v človeštvu
(razsežnosti Revolucije), zaveda se, da je majhno, neusodno. Zato nada-
ljuje: Toda jutro ni prineslo sonca kakor ponavadi, le na poti je bila majh-
na svetloba / psi z belimi repi so lizali slani prod , na poti po kateri je
hodil ko je prihajal. Skromno je, a hoteno in resnično. Pesnik se ga ne
odreka. On pa je hotel postaviti kamen nekam v bližino / glej je
rekel in pobral roko odtrgano v gozdu / ležala je na tleh brez ostalega te-
lesa I sesula se je v prah in kosti. Samo postavljanje kamna ni herojsko
dejanje, do njega vodi pot skoz sesute roke, a je. Celo serija ga vidi; zdaj
jo je strah pred njim. Sledijo mu. Sli so za njim da bi videli kamen , zade-
vali so se ob drevesa /' niso spoznali dvojnih stopinj pred seboj / šepetali
prej vesele besede / pomenijo grozo.
Pesnik ponavlja v majhnem, kar so nekoč — mogoče — storili Ve-
likani človeštva (dvojne stopinje pomenijo najprej stopnje mitskega Vele-
človeštva, nato adekvatno ponovitev te hoje v osebi Pesnika-Videa). Ta
možnost je ta hip podlaga pesnikovega odnosa do sveta. Mali Mesija je
mali prerok, neznatni voditelj, ki kaže pot. Cisto potihem in nezveneče pra-
vi svojim pomasovljenim sodobnikom: ego sum via, vita et veritas. S svo-
jo resnico jih zadeva in prizadeva. Posrečilo se mu je postaviti svojo malo,
a pristno resnico, oni pa, nezavedni spački, mu niso mogli slediti do konca,
zgrešili so njegovo blagovest, se izgubili, spet nadaljujejo staro životarje-
nje v krogu, svoje nesmiselno premeščanje, vrtenje. Sel je z nekom z roko
v roki I do velikega rdečega stebra brez vrha I njegova pesem jim je raz-
jedala misli I tu je postavil kamen j zgrešili so sled / treba je nekaj je tre-
ba so rekli I in hodili v krogu. Zagoričnikovo vrtenje v krogu je večno vra-
čanje enakega, je ontološka resnica o tem, da človek po vseh porazih znova
vznikne, da po vseh zmagah znova mrkne, da se nenehoma vrača temeljno
razmerje ekspanzije in umiranja; tak je Zakon Casa. Rotarjevo vrtenje je
nekaj povsem drugega. V njem ni nič ontološko religioznega, to ni niha-
nje najbolj bistveno človeškega. Vrti se v krogu, kdor zaide, kdor se preda
proizva j alno-por abniškemu ciklusu, iz njega ne vidi ven, pripet je nanj
kot na edino mogoča tla sveta. Zagoričnik odkriva Zakon sveta kot takega.
Rotar — v tem času razkrinkuje in kritizira neko — zanj — degradirano
obliko tega sveta: serijsko življenje modeme industrijske družbe, srednjih
slojev, ki so njeno socialno bistvo.
258
Obstali so v koraku neznanega plesa
(Akcija)
NEMOŽNOST MESIJANSTVA. Slovensko mesijansko, moraUstično
izročilo je pesnika opredelilo za prav malo časa. Čeprav že samo na sebi
ni bilo velepomembno Spreminjanje sveta, je imelo kaj kratko sapo. Zelo
hitro se je izkazalo za nemogoče. S tem pa se je pesnikova obuditev izro-
čila pokazala za koristno, saj zaradi tega njegov pasivizem ne nastopa več
le kot tak,* po sebi, temveč ga vidimo tudi kot določen rezultat peísn'ikove
socialne skušnje, njegove povezanosti s konkretnim življenjem, z izročilom,
s slovenskimi izhodišči. Iz tega poraza mesijanstva je izšel reizem očitno
še bolj okrepljen.
Obudimo si to odrešeniško zgodbo od njenega bojevitega začetka do
žalostnega konca: do poraza. Takrat kot noaivec Iskanja, Perspektive, bi-
stveno človeškega. Odprtega ne nastopa posameznik (zoper serijo), temveč
ponovno oživlja, čista, človeška, neserializirana, nealienirana skupina, ob-
čestvo svobodnih posameznikov. (Serijo je pesnik za hip postavil v okle-
paj.) Takšnega primera Zajčeva poezija ne pozna. Pri Strniši so vsi bojev-
niki že vnaprej obsojeni na propad, medtem ko Rotar o tem ni apriori pre-
pričan: uporablja — in ravno v tem je redkost te pozicije — odprto si-
tuacijo, še vse možnosti so tu, nobeden, ne avtor, ne nastopajoči, ne bra-
vee še ne poznajo konca, pesnik neprizadeto opisuje, kar je sam živel:
bojevito socialno politično zgodovinsko akcijo, akcijo, ki je temeljila na
veri v možnost uspeha, na prepričanju, da se da svet spremeniti, da se da
najti resnica, z agiranjem prodreti onstran, v bistveno človeško. Te akcije
in njenih akterjev sicer ne podaja z izbranim besediščem Vere in vznemir-
jenja, že skoraj vidi njeno manj donečo plat. Nekega jutra so prišli do
vznožja sončne ure / potni in utrujeni so postavili taborišče / iz pisanih
cunj so šotori i trpeli so v železnem obroču ki je zapiral prostor / tam da-
leč je morje in hiše. To so iz usodne zakletosti v zgodovino Biti (ki postaja
Nič ) iztrgani Stmiševi Vikingi, ljudje, ki ne priznavajo predestiniranega
sveta. Ne hodijo nasproti Cilju (morju in hišam) zato, ker bi bili naviti kot
mehanizem od Tistega, kar jih ima absolutno v oblasti (od Biti-Niča), nji-
hova akcija je rezultat konkretnega nezadovoljstva s svojim dejanskim so-
cialno moralnim stanjem. Proizvajalno-porabniški in ideološko brezper-
spektivni svet — ves čas že imenovan železni obroč, ki zapira prostor —
jih moti, nočejo več živeti v njem, oditi hočejo drugam, utemeljiti nov ■—
Človeški — svet. Pravi ljudje so, živijo iz potrebe, normalno reagirajo na
nemožnost, uresničiti hočejo možnosti; ne obupajo, čeprav so utrujeni, če-
prav že slutijo, da njihova pot ne bo lahka, da Cilj ni dosegljiv v nekem
končnem času, temveč se mu mogoče bližajo le v neskončnosti, se pravi
infinitezimalno, s stalnim samopreraščanjem, z nenehnim transcendira-
njem danosti, z uresničevanjem, s potjo samo. Ni sledu o fanfarah in trans-
parentih, kakršne je poznala kramparsko-lopatarska poezija. Cilj ni dan
kot Obljuba, Cilj je treba izboljševati. V njihovih srcih pa se skriva slut-
nja: mogoče pa nam ni Cilj posajen visoko nad nas, v pozitivno Prihod-
nost, mogoče je nekje spodaj in nas naše uresničevanje pelje navzdol. Zato
259
pesnik piše: Nekoč je padla zvezda in otroci so tekli za njo / tja proti
koncu navzdol proti koncu navzdol / kolibe so razpadle v gozdu / ko so
prišli do začetka so obstali / drgetali cd mraza v sivih platnenih haljah /
z bosimi tenkimi nogami / in z vodenimi očmi iskali sled /' kdor jo je videl
je šel I naprej ali kako drugače / nekdo je moral najti pravo. Mogoče
zvezda ni bila pritrjena na nebesni svod, mogoče ni bila božja odposlanka,
vhod v Nebo, mogoče je bila le podio zvezda, utrinek, ki se ob trčenju z
atmosfero razbline v nič, mogoče tečemo — z vsem tem svojim humani-
stičnim samouresničevanjem — le zmerom bolj navzdol, v prepad ne-člo-
veškega, ne-smiselnega, ne-utemeljenega, ničnega. Mogoče. Dejstvo je, da
nam zvezde ne potrjujejo naše vere, nemile so nam, okoliščine nam naše
upanje ves čas postavljajo z dežja pod kap. Zatočišča — ideološka, religi-
ozna, moralna — nam razpadajo, naš pohod — pohod resnice — je podo-
ben pohodu drgetajočega deteta, ki se je izgubilo in išče pot.
Njihovi predimi glasovi so prišli do izvira
in obviseli znotraj obroča ki je stiskal glave
očetom in materam med rojstvom in smrtjo
(Akcija)
NEMOZNOST RESITVE. Sleherna pot nas zmerom pripelje v izho-
dišče, do izvira: v to, kar smo bili, v preteklost, v danost. Zvezda pade
tja, od koder je bila izstreljena. Pot upora je pot videza in nezmožnosti.
Odprtost rabi le za to, da še bolj utrdi zaprte strukture našega življenja.
Iskavska skupina hodi in hodi, a vse zastonj. Bili so majhni rjavi otroci /
ko so odšli iz vasi so lajali psi / gospodarjev ni več / usmrajeni vodnjaki so
zastrupljali zrak / potem je padla zvezda / le malo so mogli vzeti s seboj /
ko so hodili v vrsti po krivi poti. Pravo pot je treba najti, hodimo pod zna-
kom: najstva — moramo — a vsaka pot je kriva pot. Obnavlja se preobli-
kovani cankarjevski motiv: hoja je ista, tipično slovenska, le Cilj je izpu-
stil svojo idealno dušico, spremenil se je v padlo zvezdo. Najsi hodimo še
tako dolgo, rezultat je zmerom enak: kamna ni mogoče ne najti, ne posta-
viti. To se je le — za hip — zazdelo. Ce že nočemo pristati na kraju, od
koder smo odšU, v banalni danosti — in še zmerom smo svobodni, odprti
ljudje — bomo obviseli v praznem, obstali v koraku. Pesnikova temeljna
téma: obviselost, plavanje v brezzračnem — je dobila novo potrdilo, kon-
kretno zgodovinska skušnja ga je pripeljala do istega: do njegove osebno
pesniške narave kot take. Zato se Akcija konča: Velika kolesa pozabljenih
strojev j nihala ur zapičena v zemljo / ustavljeni čas v variacijah svetlo-
be I mrtve oči neznanih ptic so govorile o prenehanju / konec gibanja in
majhni rjavi tujci izven obroča / brez sil ki tvorijo ali rušijo / nenaravni
mir klasične podobe / iztrgan iz okvira potopljen v vodo. V teh verzih so
vse temeljne Rotarjeve eksistencialije: kolesa strojev (brezizhodnost proiz-
vodno-porabniškega circulusa vitiosusa), nečasnost, obstalost časa (nihala
ur so zapičena v zemljo, čas je ustavljen, prenehal je), konec gibanja, zu-
najdinamični svet, v katerem — ravno narobe kot v Zagoričnikovem — ni
ne navzgor ne navzdol stremečih sil, ne ustvarjanja ne razdiranja, ne eks-
panzije ne zagrizenega umiranja, podoba brez napetosti, nenaravno mirna,
260
razmočena v tekočini, potopljena, potopljena. Minisubjekt, ki se je skušal
vrniti v okvir aktivističnega humanizma s pomočjo svobodne, iščoče, soli-
darne, odprte skupine, je padel iz tega okvira, se znova sesedel vase, v
svojo ugaslost, minimalnost, spet je obvisel v zunajpomenskem, enak ob-
jektivni podobi, slikarski materiji, zastali in nikoli več oživljeni zgodbi na
platnu. Človeška akcija se je končala z absolutnim — čeprav nepatetičnim
—• neuspehom. Možnosti humanizma so se ponovno zmanjšale; zdaj so sko-
raj enake ničli.
sovražili so bolne starce na posteljah
ki žro lastne otroke
da hi ostali živi še nadaljnjih pet minut
(Akcija)
SOCIALNO-POLITICNA KRITIKA. Preden pa se pridružimo nadalj-
nji intenzifikaciji nevtralnega, si moramo ogledati bistveni spremljajoči
pojav akcije: socialno-politično kritiko. Akcija razodeva dvojno naravo:
po eni strani je iskanje cilja, pot v prihodnost, odpiranje zgodovine, po
drugi spor z danostjo, kritika tega, kar je. Rotarjeva kritika je prisotna ate-
istična kritika: do kraja dosledna, neusmiljena, saj razen prihodnosti, ki pa
šele pri-haja, ni na tem svetu ničesar stalnega, trdnega, dokončnega, en-
krat za vselej veljavnega. Za vsem je treba postaviti vprašaj, vsemu se je
treba približati s povečevalnim steklom dvoma, le ena stvar ostaja zunaj
dvoma, absolutno veljavna: kritika sama.
Tu se je — prav tako le za nekaj časa — pesnik spet oddaljil od svoje
narave. Kritika in akcija sta negaciji, visenje v praznem pa je maločemu
tako tuje kot negiranju. Visenje ni ne postavljanje kamna ne napadanje
zastarelih socialno-političnih struktur, zunaj obojega je, pa niti negacija
obojega, temveč njuna najčistejša nevtralizacija. Rotar je mojster nevtra-
lizacijo, v obravnavanem času pa ga je zaneslo v aktivno zanikovanje. Ču-
stvo miniskupine — v bistvu nestrpne religiozne sekte, ki živi s celotnim
okolnim svetom v nepomirljivom sporu •— je sovraštvo, dejaven odpor do
tistih, ki vladajo, pa tega, po njenem prepričanju, niso več zmožni, saj so
na postelje priklenjeni starci. V imenu humanistične pravičnosti pesnik
razkriva nečloveško situacijo. Starci nimajo nobene pravice zreti lastnih
otrok, njihova pobuda — ohraniti se še pet minut pri življenju, na oblasti
— je kar se da zoperčloveška, nizkotna, morivska, bedna, zla. Minigrupa
ni dobesedno militaristična, ne ubija telesno, zadovoljuje se s čustvova-
njem in ideologijo (kritiko); v tem je zelo različna od Zajčevih — iz Revo-
lucije porojenih — skupin. Ve, da je na njeni strani resnica zgodovine.
Ta čas je že mimo / odkar so odšli in jih pustili brez hrane / boZne in slabe
na ležiščih / zapisane temu kar je bilo ves čas prisotno / bolj ubite kakor
če bi bili mrtvi / ubite dokončno za zmeraj / s sovraštvom ali hrez vendar
surovo I brez trohice upanja ali česa podobnega. Hromi oblastniki so že
brez hrane, ne poji jih več Vera v Prihodnost in Cilj, oslabeli so, bolni,
zapisani smrti, se pravi temu, kar sami ves čas živijo, a obenem tudi sejejo
naokrog, vsiljujejo drugim. Pesnik jim ne dopušča nobene možnosti, nobe-
nega upanja, njihova moralna, humanistična mrtvost je veliko hujša od
zgolj telesne: je dokončna.
261
s tem je konec so rekli in hodili naprej
pozabili lažnive kletve
na brezup tistih ki so jih rodili
(Akcija)
PRAVIČNOST. Rotar ni pristranski. Enostranske obtožbe mu ne uga-
jajo. Zajčeva ihta mu je tuja. Stoji sredi med poloma. Razlomljenost sveta
na čisto Prihodnost in golo danost, med katerima ni nobene zveze, se mu
zdi problematična. Gledati ljudi, ki vladajo, zgolj kot oblastnike — kot
funkcije, ne videti v njih njihove tragične ali vsaj žalostne človečnosti, se
mu ne zdi pravično. Kar odličen humanist je. Kako je mogla skupina pra-
vičnih pozabiti na brezup svojih očetov? Očetje so sicer pohlepni starci,
zapisani poginu, vendar so hkrati tudi ljudje, trpeči, nesrečni, ponesrečeni.
Pesnik se zaveda, da so brezupno rodili in umirali nenasitni z zmeraj
pripravljeno lažjo v premajhni lobanji / obsojeni na srečanje z resnico v
njeni najtežji obliki / bedno vozlanje misli zapuščenih / spoznavni znak
mornarja v megli / pomeni konec nekoga ali nečesa I določenega v obliki
ali v bivanju. Življenje teh molohov ni prijetno, bedno je, zoprno, kdo bi
zamenjal z njimi? Humanist veruje, da se bojo srečali z resnico in to v
njeni najtežji obliki. To srečanje bo trčenje, polom, konec. Biti oblastnik
ni zavidanja vredno. Zato je treba te nesrečnike pustiti pri miru in jim
omogočiti, da opravijo sami s sabo. Pesniku se upira, da bi pri priči for-
mirali sodni zbor in jim sodili. Zajčeva nenehna težnja po sojenju, razso-
janju, obsojanju, po Sodiščih in Obsojencih — težnja, ki izvira iz čisto
določene zgodovine in je izraz pesnikove osebne skušnje — mu je tuja.
Ljudje si ne smemo lastiti teh pravic, hkrati pa ni primemo, da sami po-
stavimo — Zlega — Boga, ki bo to sodbo nad nami opravil. Vse kaže, da
Rotar le ni pravi aktivist, da mu je vse preveč blizu pasivna nevtralnost:
sodba naj pride sama od sebe.
Dvanajst jih je potovalo po deželi
proti jugu in drugam
pohabljenih iz neke vojne že zdavnaj končane
pod zidovi mrtvega mesta ali kje drugje
(Trčenje)
SAMOKRITIKA. Kratkotrajna in kaj malo slavna epopeja je končana.
Aktivistični humanizem je odšel rakom žvižgat. Začenja se čas vsesploš-
nega mačka. Pesnik ugotavlja ponesrečenost akcije, nesmiselnost njenih
izhodišč. Spet sprejema svojo začetno sončnost, le da jo — po konkretni
skušnji — vidi bolj konkretno in bolj diferencirano.
Hojo miniskupine svobodnih nasproti Človečnosti podaja zdaj manj he-
rojsko. Dvanajsterica Vidcev-Kritikov je gruča invalidov, iz vojne, ki so
jo bojevali z danostjo, so prišli brez udov, iztrganih jezikov. Nasprotniki
— Oblastniki — jih niso ubili, dvanajsterica se tudi ni vdala, ni se spreme-
nila, kot toliko drugih nezmagovavcev, v sužnje. Videla je vse, slišala vse
in zdaj šele razumela problematičnost svojih izhodišč, fiktivnost svojih
Ciljev, pomanjkljivost svojega orožja, neutemeljenost svoje akcije, vpraš-
262
Ijivost svoje eksistence. Zdaj se šele zares zaveda sveta in sebe, a nemočna
stoji pred svetom, strmi vase, vse doživljajoča, a nema in brez rok. Zdaj
ni več pomembno kritizirati Danost in Oblast, pozornost se je prenesla
drugam: k razumevanju sebe in svojih dejanj. Treba se je sprijazniti z
reaUteto, ne si zakrivati oči, sprejeti dejstva, kot so in kot so se dogodila.
Izpljunilo jih je ob prvi slabi uri. Iztrgani so iz resničnosti, izvrženi, za-
gnani v fiktivno vesolje od stvarnih sil sveta, eksorbitalni sateUti dejan-
skega dogajanja. Iz nosivcev Smisla, odpiravcev Prihodnosti, zastopnikov
Človečnosti so mahoma postali iztirjenci. Čakali so zvok sirene, a zastonj.
Sirene, ki bi pretrgala in dokončala vladanje danih, nezmožnih, zoper-
človeških Oblastnikov, napovedovala njihovo Smrt, ni. Oblastniki sicer ni-
so postali nič bolj človeški ali opravičljivi, sploh ne. Potrošniško-porab-
niška družba ni odkrila v sebi nič več Smisla kot prej. Vojna se je končala
s porazom za obe strani. Mini skupina je pohabljena, mesto — svet danega
— je mrtvo. Dvanajsterica razpreročenih prerokov se potika pod zidovi
mrtvega mesta, od daleč posluša, kaj se godi v tem nedogajajočem se me-
stu: drhtenje strojev v neznanem mestu / je utrip življenja zunaj nas in
nad nami. Življenje mesta je drhtenje strojev, naše življenje je čakanje
na zvok sirene, ki ga nikoli ne bo. Sirena je že vso večnost in bo še vso
večnost nema.
Minikreatorji so hoteli spremeniti Zgodovino, hoteli so ustrezno po-
noviti, kar so pred njimi nameravali storiti že njihovi očetje v svoji mla-
dosti, a se jim ni posrečilo. Zdaj ugotavljajo, da se je ponesrečilo tudi
njim. Dvanajst jih je potovalo po deželi ! zaviti v meglo in druge skriv-
nosti našega časa / mimo in skozi nas brez posebnega napora / obreme-
njeni s seboj I in ne z zgodovino uporom in drugimi možnostmi. Postali
So megla (sestra sence). Namesto da bi dali svetu nov obrazec kako živeti,
namesto da bi utemeljili novo, zares trdno Arhimedovo točko, so se pre-
levili v breztelesne prikazni, ki potujejo mimo nas in skozi nas, brez ostan-
ka, brez izzova, brez katastrofe, neujemljivi, prazni. Nobene zgodovine
niso započeli in uresničili. Njihov ирог je bil fiktiven. Ničesar niso podrli,
ničesar prinesli. Svet ostaja, kot je bil. Zgodovina male skupine je zgodo-
vina senc in megla. Pesnik sprejema to konsekvenco, sprejema jo kot potr-
ditev nekdanje, temeljne pozicije. Nič velikega se ne da storiti, nobene
Zgodovine ne morejo postaviti. Kakor da ni dovolj nositi sebe ' roditi se
in se umoriti ko pride čas / ko pride trenutek kratkega stika ; ne velik in
ne majhen toda ne tako brezpomemben. To je vse. Smrt dvanajsterice je
trenutek kratkega stika, popolnoma fizičen dogodek, zunaj človeškega po-
mena, čeprav ne brezpomemben zanje, ki so v kratkem stiku pregoreM.
Svetih vojn ni več grobovi zveličarjev so prazni
(Trčenje)
FILOZOFIJA MACKA. Pesnik postaja zmerom bolj konkreten. Uči
nas: dokončno smo stopili iz območja svetega in prestopili v banalno. Za-
vedneje in določneje ponavlja, kar je že nakazal v začetku: prebivamo v
praznem, nobeden se ne more več zveličati, saj ni nebes in pekla, ni Zve-
263
ličarjev, ni Resnice. To ve že vsak otrok in se smeje herojem j porojenim
iz sanj in nepoznavanja zgodovine. Heroji so bili ponesrečene posledice
nezdravih sanjarij (o možnosti in neogibnosti postavitve absolutno No-
vega sveta). Rotar se je tudi pridružil tèmi o nemožnosti aktivizma, o ab-
surdnosti heroizma, ki sta jo po Tauferju razvila posebno Šalamun in
Zagoričnik. Heroji so bili pomote, ni jim živeti pred občinstvom ki se za-
nima le zase / in druge majhne podrobnosti.
Vse, kar danes živi, je ponesrečeno: Oblastniki in Uporniki. Oboji so
tuji otroci s tujimi starši na pločnikih / sinovi ki niso pili mleka svojih
mater. Tujci smo sebi in drugim, vse je tuje, ta svet je svet odtujenosti
(odtujenosti od naše humanistične predstave o samih sebi — kar kaže, da
pesnik še zmerom vleče za sabo svoj humanizem — le da ga izraža per
negationem). Smisel in oblika življenja je drugo. Drugo, ne to, kar smo
in kar je v dosegu naših odrezanih rok. Naš svet je svet drugosti.
Maček je popoln. Noben medikament mu ne odpomore. Gnus v želodcu
je kot butanje plime ob pristaniški pomol. Prejšnje predstave o uresniče-
vanju porajajo zdaj svojo negativno podobo: Zemlja zemlja na obzorju
je le utvara ' ki naj reši prihodnost za nekaj naslednjih trenutkov. To je
že obup, protest zoper iluzije, nesrečnost. Pesnikova reakcija je notranje
sorodna Minattijevi, Kovičevi in reakcijam drugih porevolucijskih pesni-
kov, kar nam kaže na določeno zakonitost zgodovine. Upanju neogibno sle-
di ob-up, veri ne-vera, čaru in očaranosti raz-očaranost. Kar se je v Mi-
nattijevi poeziji zgodilo v večjih zgodovinskih razmerjih, se je pri Rotarju
ponovilo v manjših, a na las enako. Prej je pesnik opeval najprej Veliko
Revolucijo, zagon Historičnega subjekta, organizirano skupino. Vero Na-
roda, Up (proletarskega) Razreda, potem je z obupom zapisal konec Za-
gona, institucializacijo grupe, sklerotizacijo organizacije, odpravitev Vere,
laicizac'jo Naroda, banalizacijo in naturalizacijo Razreda. Zdaj je njegov
pesniški naslednik najprej podal na novo rojeno vero male skupine, dva-
najsterice, socialno povsem obrobne skupine, njen novi zagon, njen pro-
jekt in perspektive prihodnosti — vse sezidano na temeljih revolucionarne
Ideje, na doslednem izvajanju njenih načel, na zavesti Poslanstva, češ treba
je opraviti, česar niso opravili naši očetje, vse, kar je znotraj revolucijske
Ideologije .— nato pa je (analogno prejšnjemu prelomu situacije) z žalostjo
orisal ponovni polom stopnjevane revolucijske zavesti. V tem se Rotar
bistveno loči od Šalamuna ali Zagoričnika. Ta dva, sama aktivista, kažeta
namreč nemožnost aktivizma kot takega in se ne spuščata v konkretno
zgodovino, v svoji poeziji eksplicite ne ponavljata plime in oseke, Vzgona
in Presahnitve, Upa in Brezupa. Zagoričnik je spremenil ta zgodovinsko
konkretni proces v ontološko podobo sveta, to, kar se v dejanski zgodovini
dogaja zaporedoma, je niveliziral kot istočasno. Šalamun pa se je sploh
omejil zgolj na upodobitev mačka, druge etape, upada, le da je ta upad
združil z zagonom prve etape, s silo in napetostjo aktivizma; tako je dobil
aktivistični nihilizem. Rotar je še najbolj zvest reahteti, dejstvom. Ob
zaprti strukturi — Zagoričnikovo in Salamunovo — postavlja (v tej fazi)
264
odprto. Zato je — v tem pogledu — najbližji izročilu in tudi najbolj huma-
nistično usmerjen. Nemožnost se pri njem šele izkaže. Nemožnost je šele
zgodovinska posledica, ki nastopi kasneje, za možnostjo (medtem ko je
pri Zagoričniku istočasna z možnostjo, pri Šalamunu pa prvotna in sploh
edina; ta pesnik je možnosti potisnil v področje, ki leži onkraj Reči, in s
tem reizem utemeljil religiozno).
Ce dežuje odpremo marelo
in če igra godba na pihala je praznik
imamo še druge zabave
(Tok)
NARAVA SODOBNE POEZIJE. Minatti je vztrajal v situaciji čustve-
nega, idejnega, vsakršnega mačka, ni se ji odpovedal. Lamentacija o neek-
sistentnem človeku je njegova jutranja in večerna molitev, njegov na glavo
postavljeni: Maria, Ave. Razumljivo. Njegova vpetost v revolucijo je bila
tolikšna, tako temeljita, da je ne more pozabiti nikoli več. Potrgane vezi
z Upanjem mu ne pomenijo razveze in osvoboditve, tudi ne preprostega
dejstva; zanj ostajajo in bojo ostale, pomenijo in bojo pomenile raztrga-
nost eksistence, natrganost življenja, presekanje spoja z Živim izvirom in
Pravim človekom. Minatti toži in kliče po Njem. Mikrozgodovina mini sku-
pine je bila veliko manj usodna. Njen polom se je dogodil tudi v drugač-
nem makrozgodovinskem in socialnem kontekstu. Prej sta bila v sporu
totalna politizacija in pravica do privatnosti, zdaj ponovna prebuditev člo-
veka in zunajsmiselnost vegetiranja. Rotar si je zelo hitro opomogel od
udarca, opustil toženje in prešel na nove pozicije; toliko laže, ker so razli-
čico obupa že kar se da natančno obdelali njegovi predhodniki, novo po-
dročje zunajsmiselnega pa je bilo pesniško še neodkrito.
Jasno je, da se pesnik ni absolutno prilagodil proizvodno-porabniške-
mu ciklusu in vegetiranju človeško nerazvitih ljudi — tako kot se Minatti
ni bil prilagodil obupu. Minattijev obup še zmerom izraža obup
nad neeksistenco upa in je torej izrazito negativistično čustvo.
Podobno je tudi z Rotarjevo zunaj smiselnostjo (in navsezadnje tudi s Sala-
munovim nihilizmom, z njegovo zopersmiselnostjo). Tudi zunajsmiselnost
je eksistencialija, ki je negacija smisla. Vendar je med reakcijama tudi
bistvena razlika. Obup je direktna negacija Upa. Ce bi hoteli odkriti isto
strukturo pri Smislu, bi trčili na Ne-smisel. Zoper-smiselnost, a posebno
zunaj-smiselnost pa sta v nekoliko drugačnem razmerju do smisla, manj
neposrednem, manj preprostem. Čeprav sta si reakciji sorodni v tem, da
je bil obup pristna eksistencialija privatnikov v totalitarnem okolju (da
so izgubljeni zasebniki ta Obup živeli kot svojo najbolj intimno resnico),
zunajsmiselnost pa je prav tako eksistencialno jedro proizvodno-porabni-
škega zaprtega cikla, sta različni v nečem drugem: Obup je ves čas doživ-
ljal sam sebe kot negacijo, zato je predstavljal nesrečno zavest, manj ob-
stojno, odvisno, zunajpomenskost pa se nima za negacijo, vidi se kot nekaj
265
nevtralnega in predvsem naturnega, zato obstojnega, avtonomnega in trd-
nega. Rotarjeva intencija, da to vegetiranje razkrinka, da pokaže nečlo-
veškost takšnega sveta (presojano seveda s stališča humanizma, določene
predstave o človeku), je tu neprimerno manj očitna, bolj skrita je, implici-
rana. Njena posebna značilnost je v tem, da vidi v humanizmu nekaj ne-
mogočega, zastai-elega, nebogljenega, neresničnega (pesnik je namreč videl
polom in nemoč humanizma — bodisi da se je ta kazal v revolucijski ali
v sentimentalni obliki). Ker torej pesnik izhaja iz humanizma, po njem
meri svet in ugotavlja njegovo nečloveškost, ponesrečenost, obenem pa v
ta humanizem ne veruje, pride v njegovi poeziji in v njegovem odnosu do
sveta do zanimivega paradoksnega obrata: pesnik spodbija aktualno obliko
sveta in z njo vred sam sebe, pesnik se isti sam s sabo (kar je normalno),
obenem pa se isti tudi z aktualno obliko sveta (njegovo zunajpomenskostjo).
Isti se torej s tem, kar spodbija. Izrazito shizofrena situacija. Jedro te
poezije je samospodbijanje, nenehno identificiranje s tem, kar ni. (To ve-
lja tudi za Šalamuna in Zagoričnika.) Bravcem in sebi se daje kot nekaj,
kar ni (kot identiteta z vegetiranjem, kot aprobiranje vegetiranja), hkrati
pa se ne daje kot to, kar je (kot identiteta s humanističnimi izhodišči, ki
jih noče priznati, če pa jih — zasebno, sam pri sebi — prizna, ne ve z
njimi kaj početi). Zato je drugačen tudi postopek branja te poezije, odnos
bravcev do nje. Pri iVIinattiju se je bravee lahko brez nevarnosti identifi-
ciral z očitno zavestjo njegove pesmi, s tem, kar je pesem hotela in pripo-
vedovala; in ni bil prevarjen. Intencija pesmi je bila — vsaj v nekem po-
gledu — enaka njenemu rezultatu. Pri Rotarju to ni več mogoče. Verjeti
pesnikovemu očitnemu hotenju pomeni nasesti mu, biti speljan na krivo
pot. Bravee eksplicitni vsebini te poezije načeloma ne sme zaupati, od-
krivati mora tisto, kar je v njej skrito, tisto, česar tudi sam avtor ni hote
skril (z namenom, da bi otežil dojemanje pesmi), temveč kar je tudi sa-
memu avtorju skrito; kar je dvoumna skritost ali skrita dvoumnost naše
sodobne situacije, naš humanistično-reistični paradoks. (Zaradi vsega tega
zahteva sodobna poezija drugačno estetiko, drugačno teorijo komunikacije
med pesmijo in občinstvom, bravčevo intenzivnejše in ustvarjalnejše sode-
lovanje pri razkrivanju in s tem šele ustvarjanju pesmi itn.)
Rešitev iz te paradoksne situacije, ki se pesnikom ponuja kot najbolj
učinkovita, je ponovna postavitev Vere in enosmiselne Trdnosti, le da to-
krat s popolno izločitvijo humanizma, z brezprizivnim sprejemanjem re-
izma. Ce človeka ni, če obstaja le Reč (s svojimi čutnimi manifestacijami:
rečmi), potem je odnos pesmi do bravea in bravea do pesmi, njun odnos
pa je odnos reči do reči. Reč je po definiciji zunaj pomena, rešena uganka,
in paradoks odpravljen. Besede v pesmi so brez pomena zame, imajo le
pomen zase, ki pa je nam skrit in ga reč ne more nikoli odkriti. Vsaka
reč ima svoj pomen; in to zadošča. Pesmi in bravci se srečujejo kot reči
z rečmi, zaprti pomeni z zaprtimi pomeni, nikjer ni nobenega spora več,
nobenega nerešenega vprašanja, nobene nejasnosti. Ce ni nikogar, ki bi
hotel reševati in razreševati svet okoli sebe, tudi ni nerešenih problemov.
Vse si je med sabo zunanje, in edino prav je tako. Svet zame ali za nas
nima nobenega smisla oziroma nesmisla, svet ima smisel sam v sebi in po
266
sebi. S tem je pripeljana do skrajnosti in kot program utemeljena zahteva
po popolnoma nereflektiranem svetu. Sodobna poezija, ki jo obravnavamo,
je poezija skrajnega reflektiranja (v njej je vsaka podrobnost, vsak delček
skrit refleks drugega delčka, njegova in s tem lastna negacija), ki samo
sebe predstavlja sebi in drugim kot zunajreflektiranost, kot popolno,
naivno, neposredno, naravno odsotnost reflektiranega, kot čisto nevtral-
nost v odnosu do Uma in Pomena.
Živeli so v majhnem prostoru
dokler je voda voda je treba piti
skozi zazidana okna prihaja vonj po sopari
prisoten tudi drugje tokrat ali kako drugače
zato so dvignili roke proti soncu
(Tok)
POSTOPNA REIZACIJA. Rotarjeva poezija kaže postopno odstopanje
od humanizma in približevanje reizmu. Tudi zveze med prvinami (stavki,
besedami, verzi, dogodki, dejstvi) se zmerom bolj rahljajo, vendar začasno
še ostajajo podrejene temeljni ideji: podajanju majhnega prostora, zaprte
situacije (zazidana okna), samoohranjevanju (dokler je voda, jo je treba
piti). Pesnik gleda na vse to mirno, objektivno, ljudje — in on sam —
se mu kažejo kot nekaj tujega, z mano komaj povezanega. Ta tuja mno-
žica se duši v zaprtem prostoru, vzdiguje roke proti soncu, a to njeno iska-
nje Rešitve je prav malo uspešno. Sonce — simbol Cilja — je navadno
sonce, prirejeno za posebne razmere, ljudje vzdigujejo roke — hrepenijo
po Svetlobi — v čednem leskovem okviru brez posebnosti. Njihovo kopr-
nenje je uokvirjeno, omejeno; predstavlja kvečjemu lepo estetsko podobo.
Rotar postaja predvsem slikar. Takoj ko je obračunal z možnostjo Rešitve,
Spreminjanja, Akcije, je odvrgel tudi čas. Cas je potreben tam, kjer se
kaj godi, kjer kaj nastaja, kjer gre nekdo od izhodišča k cilju. Ce te tele-
ološke strukture ni, je čas zgolj enakomeren, nevznemirljiv miren tok, v
katerem je vse isto, vsi dogodki so enako pomembni: vzdigovanje rok je
identično z majhnim prostorom. Prej je spreminjanje pomenilo vrednoto,
zdaj ni nobenih vrednot več, vse si je enakovredno. Po čem naj pesnik
sodi? Kaj naj mu bo za merilo? Vzdigovanje rok in zazidana okna nista
v zagoričnikovskem odnosu vzdigovanja in padanja, Zakona Casa, ki isto-
časno realizira obe nasprotni smeri. Za Rotarja sploh nista nasprotni. Pe-
snik ju gleda kot dve smeri, med katerima ni niti prave vzročnosti. Vzroč-
nost postaja zmerom manjša, zmerom bolj navidezna. Takoj ko je svet
izgubil svojo zgodovinsko odprtost (v prihodnost), takoj ko se je zaprl,
tudi ni več vzrokov in posledic. Stvari stojijo ena ob drugi, zmerom bolj
vsaka zase v sebi samostojna, zmerom manj povezane — čeprav je res,
da ta proces reizacije na tej stopnji še ni prišel do svojega konca (vršiči
v poeziji I. G. Plamna). Tu se šele izvija iz tradicionalnejših oblik. Pesem
je še zmerom globalno povezana, ima dovolj enotno zgodbo, le ta pove-
zava postaja zmerom bolj nenujna, prosta, viseča, nebistvena, naključna.
267
Posamezni verzi se zmerom bolj osamosvajajo in začenjajo živeti avto-
nomno življenje.
so pravili drug drugemu in na koncu že vpili
hiša je kar čedna s to streho
(Tok)
KRITIKA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA. V toku postopne reizacije
pa se ves čas oglašajo še stare prvine, pesnik jih celo krepi in razvija. Na
klasičen način biča samozadovoljnost povprečnih mestjanov, ki so do kraja
privolili v zaprti proizvodno-porabniški ciklus, se prilagajajo vsem njego-
vim manifestacijam, nočejo videti čezenj. Tisto poprečno, kar imajo in v
čemer živijo, jim je všeč, pomeni jim Merilo za vse. Tako predstavljajo
zabit, nerazvit, topoumen svet. Ce se med sabo spopadajo, to niso več Boji,
Vojne, ne majejo in ne podirajo se več kraljestva, narava ne pozna več
bliskov in viharja, vse je udomačeno in spravljeno na mini mero (v tem
je očitna sorodnost s Salamunovo kritiko banalnih srednjih slojev) : trčenje
besed je podobno iskri. Ni več svetovnega spora med dvema Besedama
(recimo Komunizmom in Kapitalizmom, glasom Prihodnosti in zvonom
Svobode), ki grozi upepeliti ves svet, vsi spori so besedni in besedni spori
so sporčki, sosed opraska soseda, predstojnik stopi uslužbencu na kurje
oko, prijateljica je obrekovala prijateljico, največ, kar se zgodi, je požar
v mestnem veterinarskem zavodu. Ogenj vidimo le še v muzejih, varno
shranjen za netalečimi se stekli, pod njim je z buciko pritrjen listek z
natančnim domačim in latinskim strokovnim imenom. Le iskre še praske-
tajo po tem našem ljubem udomačenem, nenevarnem, nerazburljivem, mot-
nem svetu.
Vse je z vsem v primernem soglasju. (Kako različna je Zagoričnikova
vizija, odkrivajoča Spor kot temelj življenja!) Za vogalom teče kanal / brez-
pomemben vendar miren. Vse je primerno mirno, voda iz kanalov se ne
vzdiguje, gnus ne preplavlja ulic, kuga nas ne zasipa s svojimi smrtonos-
nimi klicami, vsak odtok je skrbno izpeljan v bližnjo reko, pregledal ga
je mestni fizik in mu dal higienično odvezo. Ljudje niti ne vejo več, da
živijo v zaprtem prostoru, škatla, v kateri gomazijo, se jim zdi Ves svet,
edino mogoči, pravi, prijetni svet. Zato: sklenjen kovinski obroč okrog
mesta / zapirda običajne poti časa / prihranjen za drugo priložnost. Rotar-
jeva poezija je tipično urbana poezija, vse je v njej posredno, civilizirano,
na videz kulturno, poravnano, dezodorirano, klasificirano, asfaltirano, vse
urejeno s prometnimi znaki, podhodi, vertikalami in horizontalami, iz sta-
novanja v stanovanje se komaj sliši, sostanovavci se komaj poznajo, vsi
živimo eno samo množično, a atomizirano ždenje. V tem našem ljubem
mestu čas ne teče, ni ga, ure sicer kažejo nekaj, kar pravi čas nadomešča,
vendar je to domači, mestni čas, prirejen za posebne razmere, rodni izum
časa, ki ne teče, ki ne zori in propada, temveč se ponavlja, prestopa, sto-
pica na mestu, dela videz in vtis časa, v resnici pa je popolnoma zunajčaso-
ven mehanizem. Pravi, pristni čas v mesto nima dostopa, mesto je zakle-
njeno z obročem, zavito v staniol papir, neprepustno za vetrove vesoljstva,
268
avtonomija neavtonomnosti. Prečudovita iznajdba, tak okvir ali ohroč, ki
nas varuje vsega hudega, zraven pa ga ne vidimo in ne trpimo od zaprtja,
od klavstrof obije.
Ni več ne idealov ne moškega orožja, vse to je zloženo v narodnih ga-
lerijah. Zastave in kopja v vitrinah drsijo tudi skozi stene. Nekoč so ljudje
umirali za zastavo, za simbol Svobode, Naroda, Vere, za Vrednoto nad
vrednotami; danes peljemo svoje predšolske otroke v nedeljo dopoldne
na ogled teh znamenitosti, razlagamo jim: to je tank in to bodalo, to mu-
šketa, to mačeta, to so bili temni temni časi človeške predzgodovine, ko je
brat izdajal brata, rojak pokončaval rojaka, ko je na svetu vladal še pre-
pir in zlo. Danes je, hvala bogu, vse urejeno. Živimo v velikanski lekarni,
ki združuje dobro in zlo. Nekoč tako pomembna principa sta se medsebojno
odpravila, nevtralizirala, kaj je danes dobro, kaj zlo? Je, kar je, živimo,
kar živimo, in tako nam bog pomagaj ! Nobena stvar ni več to, kar je bila
nekoč — prevelika, preskrivnostna Zadeva, ki je skrivala v sebi vse polno
pomenov, ti pomeni pa so kdaj pa kdaj udarjali na piano in vse •— nepri-
čakovano — razbili; zdaj teh pomenov ni več, nepreračunljivosti so pore-
zane korenine, zdaj je naša biblija velikanska šolska Račimica, v kateri so
zbrani vsi potrebni podatki za naše vsakdanje življenje. Dve in dve je
štiri, štirikrat štiri šestnajst, to so edine možnosti, naš svet ne pozna no-
benih nenadejanih možnosti več, nobenih izbruhov, vojn, strasti, alienacij,
zablodelosti. Vse je, kar je: premiki v zemlji so le premiki — ne pa udori,
katastrofe, potresi in pretresi.
Takšen je naš svet, samozadosten in samovšečen, prirejen za malo-
meščansko prežvekovanje preteklega. Ne vidi iz sebe. Ne ve, kaj se pri-
pravlja zunaj. A pesniku je to znano. Cuti, da se takšno nečloveško živ-
ljenje ne more dobro končati. Življenje malomeščana je pesem v zaprtem
sodu I postanek na konici noža. Šalamun sam opravlja posel mestnega
konjederca, ki je v navalu svete jeze podivjal in namesto konjev dre svoje
someščane, te zoprne četrtljudi; Šalamuna je obsedel Vidov ples religioz-
nega izvirka. Rotar je mirnejši, manj se čuti poklican, še manj izvoljen.
Nič ne namerava opraviti sam. Njegove roke ne vodi Bog Lizola. Caka.
Zadovoljuje se s čakanjem. Ve, katastrofa bo prišla, čeprav mu še ni znano,
po kom; maščevanje bo prišlo, a ni še jasno, kdo bo njegov vračnik. Apo-
kaliptična znamenja so še nejasna, komaj napovedana v krvavi zarji:
otrpnejo v nenadnem prihodu dneva / poraznem napovedanem s slutnjo
prejšnji večer / v plesu duhov nad grobovi spečih / napoved stika spre-
minja poti gibanja / nekoga ali nečesa v obtoku časa.
okus po soli združuje nekaj
(Žival)
NEKOHERENTNOST. Šalamunov svet je skrajnje koherenten. Vsi nje-
govi deli tečejo iz istega vira, izrezani so iz enega bloka. Zagoričnik pozna
dve smeri, vendar se mu je že dovolj kmalu posrečilo, da ju je poenotil
v višje počelo: v Zakon Casa in jima dal s tem notranjo mero. Rotar ni
gotov sam sebe. Niha. Meče ga sem in tja, pada iz enega položaja v dru-
269
gega. Po polomu perspektiv mini skupine mu ni jasno, kako je prav za
prav s tem svetom in njim samim, kaj naj znotraj življenja, ki ga živi,
počne? Naj spet veruje? V Reč. 2e, ampak ... Naj še naprej kritizira vsak-
danje okolje, način življenja srednjih slojev? Že, ampak... Ta trenutek
nadaljuje humanistično kritiko vsakdanjega življenja, na tihem preti s ka-
tastrofo, torej ima temelj, Arhimedovo točko (Prihodnost, Nič), naslednji
hip se mu že zazdi, da s to prihodnostjo, ki je povsem negativna, ni nič,
da ne daje nobene prave opore, da sili človeka v abstraktno preroštvo, v
zastarelo kulturno-politično kritiko, in že pristane v svetu, ki ga je ravno-
kar popolnoma zanikal. Ne znajde se. Ne ve, kako in kam. Spodrezane so
mu noge. Rad bi stal, a ga ne držijo. Rad bi gledal, a ne vidi. Spet spod-
bija sam sebe, spet živi, česar ne živi, in oboje hkrati: prihodnost, v ka-
tero ne veruje, in zdajšnjost, ki se mu studi. Do kraja neutemeljen pada,
se vleče naprej ali nazaj, slepi hromeč brez bergel. Zdaj ne gre več za
mačka, položaj je nevzdržnejši, stiska hujša. Imeti mačka, kakšna sreča!
Imeti mačka, to je rešitev, stališče — to je čustvo kesanja, opravljanje
pokore, moralično samoočiščevanje v zavesti grešnosti. Storil sem greh,
zdaj sem že napol rešen, ker se greha zavedam, ker vem, da je bilo moje
dejanje greh. Že funkcioniram moralično. Že sem spet vključen v eno od
svetovnih pozicij, koherentno, varno, s perspektivo drsim po tiru bivanja.
Vendar moralnega mačka ni mogoče imeti kar naprej, ga podaljševati v
nedogled: maček zahteva pokoro, ko pa si spokorjen, moraš začeti Novo
življenje, uvrstiti se v Vrsto Pravičnih, zapeljati se po Tiru Pravega. Po-
tem spet lahko grešiš, a grehi smejo biti zgolj posamezne iztiritve, padci,
nesreče, nikakor pa sistem. Sistem je Bit, Niči so le luknje v tem sistemu.
Tu pa se je Rotarju zalomilo. Maček ga ni pripeljal do Tira, do Vrat v to
ali ono božje kraljestvo, nikakor se mu ni posrečilo uvrstiti se nekam.
Ves potoglav se opoteka zunaj vseh vrst, tava od ene k drugi, vsaka ga
pri priči zavoha kot izdajavca, kot glasnika lukenj, ki se le od časa do
časa vključi v polno Bit, sicer pa se potepa po širnih nekontroliranih pla-
njavah nezavezanosti. Od daleč se sicer spogleduje z Vrsto, ki je nekoliko
oddaljena od drugih, njena barva je črna, njen korak kar se da nepravilen,
anemičen, anarhističen: z Vrsto pripadnikov Niča. Tudi ti vejo, kaj je prav
in kaj ne. Bit so zamenjali z Ničem, zdaj živijo v njegovi sredi skoraj enako
dobro kot drugi v tej ali oni različici Biti. Vse je Nič, to je njihova ein-
steinovska formula. Vse je Nič in Nič je naš Gospodar in spet: vse je Nič.
Nič ni potrebno rešiti, ker je vse že vnaprej nerešljivo, nično. Nič ni treba
trditi, ker se nič ne da dokončno trditi. Vsaka trditev mora biti le nega-
tivna, se pravi: trdim, da to ni in to ni in to ni; kaj je, ne vem; vse je
vprašljivo; največ je postavljati vprašanja; na ta vprašanja pa je mogoč
en sam odgovor. Spominjajo na Molièrove filozofe pironiste, ki jim je bilo
v njihovi skeptični zagnanosti prav tako vse absolutno jasno in ki so bili
v tem hujši od slehernih razglašenih, neskritih dogmatikov. Tudi njihov
Temelj je jasen: Nič, njihov Cilj razločen: Nič, njihova praksa znana:
vnašanje Niča v vse, spreminjanje vsega, kar še stoji, v Nič. Rotarja ta nauk
privlačuje, ker je trden, moderen, nihilist ve, česar dogmatiki ne vejo; da
se vse konča s smrtjo (z Ničem), da se nič ne ohrani, da je vse minljivo,
270
da je vse, kar bivamo, mitologija in mistifikacija. Vendar — nekaj mu ne
da, da bi se na pete na glavo zapodil v njihov trop in pozvanjal z njimi
vred v čast njihovega enoličnega Boga. Je to posledica vezanosti na izročilo,
okus, strahopetnost, počasnost, neodločnost, tega sam ne ve. Ve le to, da
ne more ne sem ne tja, da ne ve, kaj bi in kaj je in kaj je res: da je trpen
dokument tega, kar se dogaja z njim. Dodajmo: in kar se dogaja z večino
nas vseh.
To nihanje: na eni strani potujoče dogmatske vrste. Kazali so proti
vzhodu in drugače / po poti je vendar treba hoditi / v vrsti ali ne to je
danes nepomembno / važna je enotnost kraja. Eni kažejo proti vzhodu,
drugi proti zahodu, tretji v nebo, četrti v pekel, kakorkoli, le da je smer,
le da se da hoditi, da se človek navadi na enakomerno pozibavanje kamele,
udarjanje vlaka, brnenje motorja; ko nekam potujem, se ne sprašujem več,
ali je prav ali ne, samo potovanje mi daje zavest koherentnosti, stalnosti,
varnosti, solidnosti. Kako naj vem, ali bom prispel na Cilj ? Glavno je, da se
mu bližam, da mi je Cilj jasen: da Cilj je. Enotnost kraja, koherentnost
skupine, institucije, množice, zavesti, to je bistveno. Sam ne morem biti
nikoli enoten, sam sem le sam — to pa je komaj vzdržno bitju, ki ni rojeno
za samoto, človeku, ki je družbeno bitje. A kaj, ko so vse te urejene in
neurejene vrste le griva podivjanega žrebca, le kamenček na kapi vulkana,
ki se pripravlja na izbruh. Kako naj se jim zaupam? Preveč domišljije
imam, da bi se počutil varen, ko sem ovca med ovcami, ki drvijo v prepad.
Prostor velika dlan na steni lokomotive / pošast porojena iz blodenj in bo-
lezni. Lokomotiva drvi v neznano, atomski pošasti se blede od sle po ne-
znanem, jaz pa naj sedem v vlak, ki ga vleče za sabo in ki mu je namenje-
no, da bo vsak čes zdrknil čez ploščo sveta, čez rob oceanov? Stiska me,
duši, ne moremo se prilagoditi proizvodnoporabniškemu životarjenju, mera
tega življejna je premajhna zame. Možnost besed zmanjšana v preozkem
drlu. Pripadnike nasedlega broda, iztrijence mini skupine bo ravnokar za-
dušilo, obroč družbe, v kateri prebivajo, jih zmeraj huje veže okrog prsnega
koša, zrak ne doteka več, sapnik se je zožil, besede — izpoved — ne mo-
rejo na dan. A če bi besede bile, lepo spravljene v srcu in pameti, pri-
pravljene, da udarijo, da razložijo resnico, potem bi vse še šlo. Problem bi
bil le v nepravičnosti, nasilju okolja, ki človeku Resnice ne pusti, da bi
svojo — in s tem našo skupino — Resnico izpovedal na glas, vsem ušesom
jasno in blagodonečo. Razbili bi okvir, ga vrgh proč, slabo socialno-poli-
tično ureditev nadomestili z dobro, in problem bi bil rešen. A žal ta vzo-
rec naših prednikov, ki so tako naivno in prisrčno verovali v Absolutnost
svoje Resnice in popolno zavrženost vladujoče družbe, za nas ne prihaja
več v poštev. Med njimi in nami je zgodovinska skušnja, mnogopovedna,
nespodbudna, bridka. Našim staršem se je posrečilo zamenjati zunanjo
oblast, institucije stare družbe so brez ostanka vrgli na smetišče, vse so
postavili na novo, zamenjali so barve, zidake, zavest, odnose, vrednote, še
lak in transparente, a ... Ta »a« je naša bridka zgodovinska skušnja. Obroč
je ostal, čeprav je druge barve, iz drugačne kovine in ima drugačen na-
slov; še zmerom stiska, še zmerom se dušimo, še zmerom nismo našli svoje
rodne Itake. Pesnik ne toži in ne cvili (kot žaluje nad istimi dejstvi recimo
271
Minatti); ugotavlja: ugotavlja predvsem razliko. Ni več pomemben obup
nad neizpolnjenostjo sanj, nad tem, da je večno živi zimzelen sicer pre-
živel volčjo zimo in nečloveški sneg, posušil pa se je sredi najbolj mlačne
pomladi, bistveno je nekaj povsem drugega: da ni več Vere v Zimzelen,
da se viharji ne dajo previhariti, da ni Besede, ki bi pomenila Znamenje,
novi Cilj, novo Odrešitev. Ni hudo, da beseda ne more iz preozkega grla,
da so družbene komunikacije zaledenele in neprehodne, hudo je, da se je
beseda v srcu in glavi posušila: da besede ni več. Mogoče so sem in tja
kakšne majhne, nepomembne, empirične besedice, a te niso Ključ, te so
le proteze, naramnice, pasovi, vezalke. Rotar je pesnik te situacije, situ-
acije, v kateri manjka temeljna koherentnost človekove identitete z njim
samim.
Zato ima roke obrnjene v drugo smer, zmerom v drugo smer. Zato se
je vse, kar se je zgodilo, zgodilo po naključju. Od tod nepomembno vendar
zanimivo propadanje mesta / jok nekoga nad zanemarjenimi okni. Pravi
si: kakor da bi sploh morali tekati drugam. Ali se ne da živeti kot ovca
ali hrošč ali list ali kamen? Nesmisel vrnitve ima posebno vlogo v tem
kraju. Kaj bi se vračali v Izhodišča, v Temelje, bodimo, kjer smo in kar
smo! Dovolj je stvar ki nekoliko meri. Zakaj hočemo mero Mere, človeka
Človečnosti, Sveti svet? Neumen poskus otipati svetlobo. Zakaj se ne za-
dovoljimo s tisto merico svetlobe, ki nam prodira skoz opno okoli planeta
ovitega obroča? Se zmerom je boljše kot nič. Vidimo sicer slabo, vendar
vidimo. Zakaj hočemo nemogoče? Pesnik — današnji človek — bi se rad
prilagodil, čez vse rad bi obrnil evolucijsko črto, sestopil za nekaj klinov,
postal Žival, razrešena mučnega hlepenja po Nesmrtnosti, po Biti, po Bogu,
po Sebi, a kaj, ko tega ne more. Ne more sam sebe in s svojimi močmi
zmanjšati, si vzeti višino in težo, izbrizgati odvečne možganske centre, ne
more privoliti v gibanje skrčeno na vreščanje živali. Žival, ki jo skušamo
živeti, je žival z dvomljivim mesom. Nič več ne vem in ne znam: drugačna
je pot primerjati je ne morem.
Smisel ne sije skoz predmet
(Okus)
IZGUBLJENOST. Pesnik ravnokar obravnavano temo intenzivira in
variira. Njegova téma ostaja on sam: lastna izgubljenost v svetu. Vse je
vprašljivo, a vendar iz te vprašljivosti ne dela sistema in trdne točke. Po-
pisuje, kako ga zanaša, kako niha, kako plava, njegovi popisi pričajo o
znakih, ki jih puščajo na njegovem otrplem, mlahavem telesu kvazi do-
godki našega kvazi sveta.
Fizični obstanek danes ni problem. Vsi imamo zadosti kruha in streho
nad glavo: Skrb zaradi strehe je odveč. Muči nas še zmerom nekaj dru-
gega: iskanje nečesa znotraj kroga. Pa se da znotraj kroga (okvira, obro-
ča) sploh kaj najti? Ali pri najboljši volji in pri vsem trudu nazadnje ne
izbrskamo le nekaj zlizanih misli v obtoku? Mogoče pa je treba iskati zu-
naj kroga? Mogoče približevanje ali kaj drugega / obstaja v brezbarvnem
prostoru na nasprotni strani? Kaj sploh iščemo? Kakšna je tista stvar, ki
272
jo iščemo, zaradi katere — ker je nimamo — nismo zadovoljni s sabo in
svojim svetom, še več, menimo celo, da ne moremo človeško, to je smi-
selno, živeti? Ali ne enako podobna sebi / kot kakršni koli stvari v ob-
segu? Ne znam se izraziti. Nimam besed. Vse, ki jih uporabljam, so ne-
uporabljive: otečene besede nerabne kakor vedno. Z našim jezikom ne pri-
demo nikamor; bi bilo treba iznajti novega? Ampak saj sploh ničeser no-
vega ne iznajdemo, obnavljanje danega se nenehno perpetuira: manjka
odkritje otokov in celin, nihil novi sub sole, enakomerno razdeljena pre-
senečenja, manjka tudi izbira med gibanjem in stanjem. Ne izbiramo več,
niti izbire nismo več zmožni. Volimo le to, kar smo in kar je : stanje, prav
za prav sedenje, ležanje, položenost. Gibanja ni; kar se prodaja kot giba-
nje, je le sejmarska igračka, slepilo. Nič se ne posreči, pa naj počnemo kar
koli: spomnimo se prošenj za dež, kako nenavadno neuspešne so bile. Brez
dvoma, vse vrste eshatologij, mesianstev. Novih svetov, vesoljnih Obljub,
vse same praznoveme prošnje za dež. A dežja ni. Suša je popohia. Vse je
zabito in zablokirano. Misel znotraj ne predre stene. Ljudje se s svojih
planetarnih religioznih izletov vračajo brez plena / z okusom v otrplem
jeziku I izsušenem zaradi mnogih možnosti / z okusom po postanem. Vse
te možnosti so navidezne, fiktivne, izmišljene. Niti ene ni. Oziroma: ena
sama: ta, ki je in ki sploh ni možnost, temveč danost: postana možnost.
Sem in tja pa celo zoprna možnost, danost nasilja, občasnega zmerom zno-
va ponavljajočega se preganjanja: spomnimo se lova na čarovnice. Niče-
sar ne moremo spremeniti, ker ni časa. Ce ni časa, ni možnosti spreminja-
nja: drugače teče čas / ujet in zaprt v nekaj strani. Vse postaja dvomljivo :
pesem in drugo. Obstoj pesmi dvomljiv z gozdovi in prostoru. Se zmerom
se ne morem stisniti v kepico brez pomena: stisniti v kot ni tako lahko.
Bo zares prišla katastrofa? Se ji da zaupati? Najbolje je čakati jutra. A
kje je živa vera Judov v babilonski sužnosti, ki so peli: zdaj je noč, a
prišlo bo jutro? Pot iz sužnosti je prismodija, saj vemo, kako to gre: po-
tem so krenili naprej po skoraj znani poti. Edino, kar se da, je plavanje
senc: obstati v razmerju s svojo senco, vse je padanje predmeta skozi
prostor, padanje, ki je povsem neustavljivo zaradi neznanih vzrokov. Ko
bi se vsaj dalo kaj razbrati, kaj določnega. Tako pa plahutamo drug ob
drugem kot senca ob senci, neznana nam je pot, od kod in kam. Izgublje-
nost je najhujša zaradi nevtralnosti, mraka, nejasnosti, neizrazitosti, v ka-
teri smo; to je tista že znana zagoričnikova luč, ki ni ne svetloba ne tema:
ali drugačna pot svetlobe ne pomeni ugašanje / tudi prižiganje je temu tuje.
Smo v izgubljenosti mlačnega in postanega.
.Se spati je težko če ne veš kam pelje vlak
(Zenit)
OBEŠENJAŠKA NEMOC. Opotekanje se nadaljuje: prihajamo v zenit
nemoči. Situacija postaja obešenjaška. Pesnik zmerom bolj fiksira nefik-
siranost sveta oziroma fiksiranost zračnosti. Odločil se je opolnoči med
levim in desnim. Od Velikega, Pomembnega, Težkega, Vesoljnega je ostala
le še burka v domačem krogu. Odločati se, zares smešna stvar. Tu morajo
273
imeti svoje prste vmes skrivnostne vedeževalke, hiromantinje so danes
vest in glas sveta, pojdimo opolnoči na križišče, zaokrožimo ris, ponosimo s
sabo nekaj srnjakovih dlačic, dekagram kafre, košček mila in list gnile
solate, vse to polijmo z bučnim oljem in zalijmo s scalino dvomesečnega
dojenčka, nastalo zmes položimo v pripraven zabojček, potem pa na vso
sUo pihajmo vanj; mogoče se bojo odprle platnice tega našega tako strogo
zavezanega in zašitega sveta, mogoče bomo lahko pokukali vanj in videli,
kar nam je zdaj odrečeno. Zares, nekje na vzhodu je počilo. Bo, ali bo?
Se bo zgodilo? Ah ne, saj vemo, da ni nič, tudi burka ne daje pokoja. Vse
je le vožnja z zaprtimi očmi skozi temo. Res je, da je odločitev pomembna
odločitev, vendar kaj bomo's črno magijo, s polnočnim plesom, okostnjaki,
srnjakovimi brčicami in čiračarami sodobnih kvaziideologij (smo v dobi
konca ideologij). Oh ti široki svet razodet do podrobnosti! Saj je vse le
področje znanosti, računstva, tega, kar je do kraja in brez ostanka znano;
poleg izmerljivosti in prostorsko kvantitativne prev-rnljivosti vseh stvari pa
je znano predvsem to, da smo zašiti v žep neznanega ponočnjaka in da nam
njegova majava hoja ne daje nobenih posebnih užitkov. Znanost znotraj
črnega žepa, kakšno zadoščenje, kakšna perspektiva. Spoznati usodo in jo
zapeljati, to že, vsak ti obeta Lepšo prihodnost, na koncu pa se izkaže,
da smo bili vsi na škodi. Zal se ne moremo odpovedati spoznanju: igra
predvidevanja dogodkov ni uspešna I če gre za rešitev v lesenih razme-
rah. Lesene razmere, da, tako se temu pravi, drvarsko okorne, hlodi smo,
ki smo obležah tam, kamor nas je stresel voz nam povsem nerazumljive in
nerazumne, v abotnega voldkodlaka predelane Zgodovine. Kar živimo, je
nemožnost dotikanja, znani srednjeslojski svet stolpnic in drugih čebelnja-
kov je do skrajnosti natančen v vsem: v izoliranju in v pričujočnosti ob
skupnih magičnih obredih; vsaka predstava se prične natanko ob določe-
nem času. Tu ni popuščanja. Vsak naj se drži pravil. Kdor jih bo prekršil,
bo tepen. Misliti moraš zgolj na črto, ki so ti jo določili. Sk>liti čez njo,
je nespodobnost. Saj vemo, da Obzorja ni, da je namalano, obzorje je le
vrvica, ki so jo nekdanji Velikani potegnili okrog svojega tabora, zdaj spijo
in hočejo imeti mir, ne marajo, da jih kdo ponoči opazuje. Obzorje ni
horizont Biti; zato ni v resnici prav nič nevarno, če se nam misli srečajo
s tem našim pretežkim, od vlage napojenim, čez naše oči poveznjenim po-
krivalom. Sleherno stikanje misli z obzorjem nečesa omejenega je varljivo.
Ne morem postati sam s sabo identičen, s sabo kot s Človekom, sem pa —
ki ne morem drugače —• identičen z vsem kot z rečmi: vse je identično z
vsem, vsaka reč z vsako rečjo. Zato je vseeno, ali srečamo Boga ali Gospoda
Antona, isto pomeni: zaslišati zvok trombe na dan Poslednje sodbe ali
uščipniti miš v njej ljubki, mehki, navihani repek. Svet se je čudno zamotal :
neomejeno premikanje / v daljavi že zastrti z nekimi dogodki / je podobno
dejanjem ob nepravem času / vendar to ni tisto kar pomeni žvižg j ali sre-
čati gospoda v temni obleki. Zdaj je vse popolnoma jasno: nož ni cmok,
je pa pladenj; pladenj ni nož, je pa cmok; cmok ni pladenj, je pa pladenj.
Stvari dobivajo svoja zanesljiva merila, znanost se je izkazala za kar se da
uspešno gospodično: vse nas je zapeljala, zdaj sedimo na njeni geometrični
postelji in poslušamo predavanje, ki nam ga je pripravila namesto priča-
274
kovanega poltenega užitka. Rešila nas je, bodimo ji hvaležni. In rezultat:
zagotovljena nam je Srečna družba. Srečni smo — ne : srečni moramo biti —
da smo se navsezadnje izkopali iz srednjeveške umazanije, da ni več kuge
in lakote, da se makadamske ceste, po katerih so se vozili postiljoni Marije
Terezije, umikajo asfaltnim in betonskim cestiščem, da gradimo svojo
Strado del Sole, ki nas bo enkrat za vselej popeljala v Campanellovo Città
del Sole. Prej je to obetala politika, zdaj je politika podala roko ekonomiji,
obe devici skupaj ■— s pomočjo tretje, znanosti — bosta uresničili tisoč-
letno kraljestvo. Kar so sanjali Joachim da Fiore, Fourrier, Tomaž Mor in
sveta Katarina, to se nam obeta v najbližji prihodnosti, in tokrat ne več
na mistični, utopični, čustveni, nerazumni način, ne, zdaj so tu dokazi,
elektronski računalnik je izdal svoj blaženi Manifest, naša domača ročna
računala so ga podprla, stvar je tako jasna, da se da predočiti s kroglicami
na računalu za prvošolčke.
Pesnik vse to ve, srce se mu medi, ko vidi, kako je šlo človeško delo
v cvet, kako bogato je obrodilo trpljenje zgodovine. Ve, kaj je merilo stvari
ali globina sence opoldne, ve, da je to poigravanje podob v paradoksu in
da to poigravanje nastopi za hip ko doseže zenit konica. Zdaj smo v zenitu.
Prišli smo do vrha, preplazili vse nehotične stene, zmagali vse previse zgo-
dovinskih ukan. Zaprti prostor je Leibnitzov ali Panglossov najboljši svet
izmed mogočih. Dozoreli smo v dan Spočetja Novega sveta, v dan, v kate-
rem so se razkrile vse Skrivnosti. Konica zdrsne skozi stene zaprtega pro-
stora. Vse je pripravljeno, vse luči prižgane, slavnostni govor bo vsak hip
zadonel z balkona naše Humanitarne Akademije Znanosti, zaradi bližnjega
dogodka je razsvetljena okolica, in .. . in .. . ali Veličina res ne bo nikoli
zmagala, ali jo bo res zmerom porazila banalnost? To je slika gospe pravi
tista na levi. Pogled čakajočih množic torej ni uprt v lansiranje najbolj
znamenitega sputnika od mogočih: v lansiranje nove Zemlje. Ženske še
naprej opravljajo, moški se še naprej prepirajo, vsebina najbolj srečnega
in popolnega sveta ostaja večna vsakdanjost slaboumnih Butal, navsezad-
nje še: ampak srečanje je tisto kar manjka. Dogodka ni, izstrelitev je od-
ložena do prihodnjič, svet bo še nekaj let drsel po izrabljeni in svetleči se
zadnji plati, njegova pristna resnica bo še naprej zvijanje v želodčnih ali
drugih krčih. Zatorej: stopi naprej bratec po prejšnjih stopinjah. Kar se
zdaj zgodi, je sodni dan v burki: takrat se oglasi trobenta za odrom. Pes-
nik se prav nič več ne grize, da samoprevara ni uspela, da je trobenta
lesena, naš svet oder na sosedovem skednju, da piha občinski bebček. v
trobento zaman in da je Novo življenje potonilo v občinskem gnojišču.
Vsekakor je potreben zasilni izhod
v primeru povodnji neprimerni čolni
(Sistem)
PARADOKSALNI HUMOR. Gotovo smo že opazili, da postaja Rotar-
jev pesniški svet nekam humorističan. To ni Salamunova bistroumnost,
izrazita, jedka, razkrajajoča ironija, ki je posledica avtorjevega nenavadno
aktivnega odnosa do sveta; Šalamun si ne more pomagati, vse se mu pri
275
priči pod prsti spremeni v posmeli, v skoraj ponižujoče smešenje. Rotar-
jeva pasivnost povzroča drugačne učinke. Njegovi verzi prav za prav niso
naperjeni zoper nikogar, kar tako so, visijo v praznem, pesnik pove, kar
se je vanj usedlo. Pomanjkanje koherentnih zvez med dogodki, razpad
dogodkov in sveta, osamosvajanje prvin, vse to se kaže samo od sebe, brez
grenkobe ali zagrizenosti ali temačnosti. Rotar nič ne razbija, se ne ma-
ščuje, ne očiščuje, sploh nič ne dela: njemu se dela, svet se dela na njem.
In če se svet pokaže smešen, nebogljeno smešen, ni avtor te poezije prav
nič kriv za to. Rotar sprejema svet, kakršen je, vendar ne privoljuje vanj,
pa tudi ne ne privoljuje. Že obravnavano samospodbijanje je rodilo na do-
ločeni stopnji — zdaj, ko se je pesnik nekako osvobodil prevelike težko-
krvnosti, ko je postal prostejši v odnosu do sebe in sveta, ko se je skoraj
že do kraja odrekel tožbam, ko sicer še ni zanikal humanističnih in drugih
tradicionalnih človešk'h izhodišč (težnje po Rešitvi itn.), jih pa jemati kot
že vnaprej nemogoče, ko se mu je torej posrečilo gledati objektivno, nepri-
zadeto, skorajda lahkotno samega sebe — humor. To je paradoksni humor
samospodbijanja sveta in pesnika. Avtor nima nobenih drugih ambicij več
kot popisati svojo obležanost. Ne stremi več k Rešitvam, le podaja to svojo
nekdanjo, zdaj že opuščeno, pa vendar še ne opuščeno zagledanost v Reši-
tve. Odnos do Rešitev mu je ostal kot vzorec, kot pasiven odtis, kot pre-
teklost, kot ostanek čustva ; in ker ničesar ne zavrača, ne odpravlja tudi tega
ostanka. Naj bo, če je. Vendar pa vanj ne veruje, ne goji ga kot nekaj res-
ničnega, aktivnega, mogočega. V njem leži kot usedlina. Ves svet — popa-
dan po koščkih — leži v njem kot usedlina. Rotarjev humor je smešna si-
tuacija usedlin, ki so zapletene v nebogljeno in nemočno igro, povzročeno
po drugih in drugem, nerazumljeno, odvečno, neumno, a pristno.
Zdaj je postal svoboden. Ni mu potrebna zagoričnikovska zagrizenost,
da bi vzdržal. Saj mu sploh ni treba vzdržati. Saj ničesar ne drži. Rotar
ni kariatida ali Atlas. Na njem ne sloni ničesar. Kakšen svet neki! Sveta
ni. Svet je igra senc, usedlin, ki odsevajo v pesnikovih očeh kot pesniškem
zrcalu. Tudi ni šalamunski strojček za strganje umazane kože, lupin, gnilo-
be, odrgnin, čudežni strojček za ustavljanje aseptičnega sveta. Ničesar ne
namerava očistiti, nič odpraviti, nič pokončati, nič utemeljiti, sploh se na
noben način noče mešati v megleni potek tega visečega sveta. Naj visi, ka-
kor mu je všeč. Sam je zdaj neodvisen: sence ga ne prizadevajo, saj je
sam senca, senca skoz senco, to nič ne boli. Vse je izgubilo resničnost, trd-
nost, otipljivost, gotovost. Eno je drugo in pesnik z največjo lahkoto piha
v te sence, sence se postavljajo na glavo, plavajo naprej in nazaj, se pre-
mešavajo in s tem kažejo svojo resnico: resnico sveta: svet je senčna igra.
O Dogodku govori brez težave. Dogodek nima več teže in realitete.
Ni več nekaj, kar zahteva Vero vase, prakso uresničevanja. Kje sta že
vzpon in padec miniskupine! Takrat je še nekaj stalo, čeprav je bilo v tem
nekaj prav malo gmote. Zdaj je z gmoto enkrat za vselej opravljeno. Z
Dogodkom se da igrati (s sabo se da igrati). Verjetnost je tisto očarljivo v
dogodku / zgodilo bi se lahko že včeraj. Seveda, včeraj, danes, jutri, kako
je to brez pomena. Vse, kar je, je mogoče rahlo prelivanje sprememb, te
spremembe pa so prelivanje senc. Razlike so tako popolnoma brez pomena,
276
da lahko govorimo o njihovem kakršnem koli pomenu. Razlike so, razli/ke
niso, in? Zato: Drugačno je stanje snovi oblikovane kot kocka / ali mož-
nost oblikovane kot kocka / ali možnost predmeta v drugi luči / zajemi
smešnost v poseben prostor / stara aktovka debelega gospoda ' nejasen iz-
vor oblike nečesa opazimo le spotoma / včasih pomeni isto kot izgubljen
denar /shraniti kozarec v nočno omarico / ali pomisliti natanko o nekate-
rih stvareh. Znanstveni, objektivni, pusto opisovalni jezik se meša z naj-
bolj banalnimi opravki. Kaj je eno in kaj drugo? Svet je tako absolutno
abstrakten, izpraznjen vsebine in pomena, da je vse mogoče in nič ni mo-
goče, da je kocka isto kot aktovka debelega gospoda, da denar pomeni —
a le včasih (Rotar za nobeno ceno noče biti dogmatik) — isto kot shraniti
kozarec. To je že prava igra presenečenj, vodvil, v katerem iščemo skritega
ljubimca, pa najdemo staro krtačo za zobe, iščemo nevesto, pa odkrijemo
serca, ki šahira, in vsem nastopajočim se zdi to popolnoma razumljivo in
normalno. Niti ne vejo, da so iskali kaj drugega. Iščem nevesto, najdem ko-
nja, ali to ni prav? Kaj je tu narobe? Ali nisem našel, kar sem iskal? Seve-
da sem našel — saj med konjem, nevesto, šahom, robcem, stekleničko z
dišavami in Zaratustro ni nobene resnične razlike ; vse razlike so le odten-
ki, razlike senc. Vsi, ki govorijo, imajo prav, in to o vsem, o čemer kar koli
trdijo. Ni verjetno da bi vlak odpeljal prezgodaj I pravi gospa z rdečimi
lici in ima prav. Vsi imamo prav, vse je prav. Med prav in neprav loči me-
rilo. A kdo ima to merilo? Imeli so ga Velikani, pa so ga odnesli s sabo, v
grob, onkraj zgodovine, na luno, kdo ve. Zdaj sta dobro in zlo isto, voda
in zrak takisto. Kitajski akvarel ne pozna jasnih ločnic, vse se preliva, a ne
postaja svoje nasprotje — kot pri Zagoričniku — temveč ostaja to, kar
je bilo. Svet je nerazpoznavna enolončnica.
TRPNA NEIZBIRA. Zagori čnik je organiziral in v Postavo predelal
obe temeljni istočasno nasprotujoči si smeri človeško svetovnega, znotraj
vsake od obeh smeri pa dopušča — in celo zahteva —• popolno identiteto
vsega; vse se meša, vse je poenotujoča čobodra. Rotar je to čobodro raz-
tegnil na vse; pri njem ni v Postavo organiziranih smeri, vse je brezsmemo,
vsesmerno. A tudi ta »vse« ni Zagoričnikov tako rekoč aktivni Vse, Vse,
v katerem avtor na vso silo hoče vse spojiti, identificirati, zbrati, popi-
sati, navesti, odkriti; Rotarjev vse je trpen, je pač vse, kar ga zadene, ne
pa vse, kar je v svetu — je vse v odnosu do senčnega komaj subjekta, ni-
kakor pa Vse v odnosu do bogatega objektivnega Sveta. Rotarjev vse je
kar koli, to in ono. Zagoričnik ne izbira, za svojo neizbiro ima povsem do-
ločen namen: hoče biti kompleten, kompleksen, totalen; izbiri se je torej
odrekel po svoji volji. Rotar ne izbira, ker nima nobene volje. Njegov ne-
znatni subjekt je čisto brezvoljen. Opisuje, kar pač zazna, in vse, kar zazna,
opiše. Ničesar noče kompletirati, nobenih ambicij nima, da bi dosegel Res-
nico sveta, da bi poustvaril Svet v njegovi popolnosti, namreč nobenih
posebnih ambicij; njegove ambicije so enake ambicijam slehernega umet-
nika, v katerega naravi je pač — nekako samo od sebe — da skuša po-
dajati resnico. Zagoričnik to umetniško lastnost hote stopnjuje: on hoče do
absolutne resnice, do Totalne, do takšne, ki bi zajela vse druge; nikakor se
noče zadovoljiti le s svojo. Rotarju lastna resnica zadošča.
277
Zdaj nima nobenega posebnega namena več: ne razkrinkava družbe,
ne iskati Rešitve, ne opisovati njenega poloma. Zdaj le še zapisuje — če-
prav je jasno, da zapisuje v okviru tistega, kar je, kar vidi, za kar ga je
napravila osebna zgodovina, se pravi v okviru implicitne družbene kritike
in podajanja zloma sleherne Reševalne akcije. Ta struktura je skrita v
njegovem vidu, v njegovi apercepiji, v njegovem »naravnem« odnosu do
sveta; poleg osebnih ima tudi svoje, socialne korenine. Na očitnem polju,
v razkriti plasti pesmi pa se ti globlji razlogi in determinante ne vidijo več.
Pesnik podaja, kar koli mu pride na misel in kakor koli, brez namena,
brez smeri, brez poante, brez forme. Njegova senčnost je dobila tako še
novo karakteristiko: njegov svet so sence brez oblike. V Sistemu — ki ima
parodično ime: Rotarjeva poezija je sistem brezsistemskosti, zunajsistem-
skosti — nadaljuje zapovrstjo: drugače je seveda s hišo / in če dežuje ne
gremo na cesto ,' misel iz druge smeri ni uspešna / tako gladko skozi odpr-
tino ne moreš / najbrž je treba prezati na morebitno priložnost / možnost
je tisto kar pomeni most / ali zliti vodo skozi okno / ko pade ena je treba
iskati naprej / izbiranje je včasih nepotrebno / posebno lep večer ne po-
meni konca I ali kakšno pohištvo vam ustreza / vprašanje rase nasproti
odrto na robovih I živahno mesto danes poljubno / mogoče je potrebna
nova napeljava / nihče ne ve kje stanuje Anton. Takšen je konec pesmi.
Struktura sveta je v pesmi zlahka zaznavna. V njej so vse prvine, o
katerih smo že govorili — a na način popolne nesistemskosti, popolne pre-
puščenosti temu, kar pride in kakor pride. Najprej so navzoče značilne
pesnikove oznake: najbrž, morebitno, včasih, mogoče, oznake, ki so čisto
nasprotje slehernemu — pa tudi nihilističnemu — dogmatizmu, sleherni
vrednosti, sleherni jasni izbiri. Kažejo na odločitev za izbiro ne-izbiranja.
Potem so sklopi besed, ki pričajo o nemožnosti: ne gremo na cesto, misel
ni uspešna, skozi odprtino ne moreš, nihče ne ve, drugi, ki podajajo mož-
nosti, kažejo, da so te možnosti fiktivne, prazne, abstraktne, zgolj besedne:
ireba je prezati na morebitno priložnost, to je lepo navodilo, zlat nauk,
vendar kar se da načelen in nekonkreten; z njim si ni kaj pomagati. Pesnik
nam ga ponuja kot obnošeno blago, kot senilen ostanek vzgoje in filistrske
preteklosti, kot čist negativum. Sam niti najmanj ne vrjame vanj, govori
o njem kot o neumnosti. Nato definira samo možnost in skaže se, da pome-
ni možnost zliti vodo skozi okno, se pravi ne-možnost, neuporabljivost, ne-
potrebnost, nekoristnost, odsluženost, postanost. Možnost zlivanja vode proč
je prav zares smešna možnost. Potem se poziva k Dejanjem, k Iskanju,
spet bo postal Popotnik za Resnico — pesnik ne more in ne more iz svoje-
ga danega okvira, znotraj teh eksistenci al i j (Reševanje itn.) se je formiral
njegov svet in o teh eksistencialijah nam zdaj pripoveduje, naj to želi ali
ne, nenehoma mu prihajajo na jezik, iz podzavesti v zavest, iz implicitnega
v eksplicitno, le da kot odsekani kosi celote, kot deli brez pomena, kot sen-
ce brez senc, kot izginjanje m.aterije: treba je iskati naprej, saj imamo še
vse šanse, lep večer še ni konec sveta, jutri bo tudi dan, mogoče bo takrat
kaj za pod zob in za pod zavest; to iskanje pa že spet pomeni — za ena-
čenje rabi pesniku besedica ali — izbiranje pohištva, nakupovanje mobilij
po svojem okusu. Rešitev (Možnost, Iskanje) je enaka mobiliji, polepšuje
278
nam zasebno življenje, povečuje udobje, se pravi da je povsem vpeta v
proizvodno-porabniški ciklus, v naše životarjenje znotraj obroča. Naša
vprašanja so odrta vprašanja, vpraševati — ta ponos Zagoričnikovega pro-
metejstva — pa pomeni govoriti o poljudnosti mesta. Vpraševati je koko-
dakanje, brez teže, brez pomena. Ni odgovornosti, ker ni temeljev, na ka-
tere bi jo bilo mogoče postaviti. Vpraševanje je blebetanje. Glasilke dela-
jo, glas prihaja iz ustne dupline, se formira v zvoke, na kakršne so nas v
mladosti navadili in kakršne nam omogoča naša človeška narava, na videz
imajo ti zvoki nekakšen red, pravimo jim besede in stavki, v resnici pa je
vse to poljubno vijuganje z zvoki, sesljanje, drdranje, klobasanje. Nemogo-
če je izvedeti, kaj pomeni. Mogoče je hotel nekdo reči, da je potrebna nova
napeljava? Mogoče, vse je mogoče; se pravi nič ni mogoče, vse je le mož-
nost blebetanja.
Jutri nas obišče Gospod Anton
(Gospod Anton)
ZDAJ PA O BOGU. Velikansko razdaljo, ki loči Zajca od Rotarja, ozi-
roma razliko, ki je nastala v nekaj bore letih slovenske povojne zgodovine,
zelo nazorno izpričujeta naravi obeh Bogov, Zajčevega in Rotarjevega. O
Zajčevem smo že dovolj povedali: to je Velik, Zel, Vsemogočen, Absoluten
Bog, ki nas ima vse drugače v rokah, kot ima katoliški Bog svoje vernike;
katoliški se le včasih neposredno vmeša v naše vsakdanje življenje, pravo
in dokončno demonstracijo svoje moči si je prihranil za Poslednjo sodbo,
za Zadnji dan človeštva. Zajcev nas drži tako rekoč noč in dan, sleherno
sekundo v svojih žarečih kleščah, nas z njimi ščipa, nam onemogoča sle-
herni korak, pokvari sleherno veselje, muči brez prenehanja, ubija za šalo
in po Eichmannovem receptu. Rotarjev Bog je vse drugačen. Napoveduje
ga že zadnji verz Sistema: nihče ne ve kje stanuje Anton. Najprej se zdi,
da je Bog skrivnostni Godot, ki ga vsi čakamo, a ne vemo, kje prebiva,
kdaj nas obišče. V pesmi, ki ima Boga v naslovu — Gospodu Antonu —
pa zvemo že določneje: Jutri nas obišče gospod Anton Jutri, da, jutri. Ju-
tri bo vse, jutrišnji dan je človekov — Božji — dan, jutri se bomo veselili,
vstal bo nov dan. Nov človek itn. Zdaj že vemo: Bog je eden tistih, ki
pridejo jutri, danes pa, ko so nam zares potrebni, so nekako nepreklicno
in brez izjeme odsotni.
Šalamun in Zagoričnik, oba govorita o Bogu slabo, brez spoštovanja.
Prvi pravi: ali ste že videli boga / kako teče da bi prišel pravočasno ob
pol treh? Drugi: tako se je trapil tudi bog, nazadnje pa izrekel / bese-
de / ki so bile popolnoma brez pomena. Vendar veljajo te nespoštljive
besede le klasičnemu, tradicionalnemu Bogu, medtem ko sama postavljata
novega, svojega Boga: Zagoričnik Zakon časa, to je neko Vrhovno načelo,
ki obvladuje celotnost bivajočega, Šalamun pa skuša najti ta Absolutni
princip v onkraj človeški Reči. Rotar se ne loči le od Zajca (ali Strniše),
temveč tudi od teh dveh pesnikov. Njegov svet takšnega Principa ne pozna.
Ničesar ni, kar bi dajalo mero, zakon, formo, potek dogajanja, resnico, do-
broto, zlo našemu svetu. Popoln ateist je. Vse, kar obstaja, je le snov, brez-
279
oblična, senčna, empirična, zunajzakonita, kot žvečilni gumi raztegujoča
se materija. To je resnični svet brez Boga. A kaj je potem Gospod Anton?
Sledimo sami pesmi. Potovanje je tisto kar pomeni. To že vemo. Reči
imajo svoj pomen v sebi, vsaka zase — vprašanje pa je, ali ga res imajo,
ali sploh kje kak pomen eksistira? (Tu se Rotar loči od Šalamuna; ta je
ves divji na pomen, v Rečeh ga naravnost dogmatično in versko fanatično
predpostavlja: Reči morajo imeti svoj Pomen, le skrivajo ga pred nami.
Pomen se začne šele tam, kjer nas ni; medtem ko se Rotarju to nikakor
ne zdi tako zanesljivo.) Ce že govorimo o pomenih, v redu, naj bo, potem
govorimo o njih. Govorjenje je tako samo na sebi brez pomena. Ce pa je
kak pomen kje skrit, mi prav nič ni mar, saj tako nima pomena: ni Po-
men, temveč nekaj enako posebnega, za sebe stoječega, empiričnega, zu-
najpomenskega kakor miza, obroček za ključe, mestna napeljava ali vrtna
ograja.
Stati nasproti svoji podobi je drugače / ali sloneti na ograji / le ver-
jeti je treba v tisto kar / navadno premakne predmet v drugo lego / hišo
nasproti senci most nasproti očesu. Na eni strani imamo ves čas opraviti
z zunajpomenskostjo empiričnega sveta ■— in ta svet se zdi pesniku dej-
stvo. Na drugi strani pa je svet Sistemov, preciznih Odnosov, določnih
Struktur, Zakonov. To je svet, ki je treba vanj verjeti. Vera je tisto, kar
premika reči v »prave« lege, v takšne, kakršne si jih — po veri — želimo.
Verovanje omogoča, da stopimo iz sebe — le kam naj bi stopili, ko pa so
naša tla senčna praznina — in se gledamo, ugotavljamo, opisujemo. Pe-
snik to sicer dela, vendar nikakor ne kot subjekt, ki sebe opisuje kot svoj
predmet (to je klasičen način), temveč se preprosto podaja, sam sebe, sam
iz sebe, v pesmi živi; ko ugotavlja svet in sebe, je; v pesmi nastopa on
sam, kot subjekt — ne kot svoj objekt — ker pa svoje subjektivnosti
sploh nima več, ker je ves svet subjekt (ena sama senca), si sploh ne more
priti nasproti kot svojemu predmetu. Senčim se, torej sem. A drugega ne
znam in ne morem. Edina dejavnost je senčenje. V senčenju se stikata bit
in zavest, dejavnost in refleksija. Rotarjev svet takšnih distinkcij sploh
ne pozna, v njem je vse eno: vse je le (neeksistentna) eksistenca senc. To-
rej : če hočem konstruirati Sistematičen, Pomenski svet, moram imeti Vero
(Vero pa ima lahko le dejaven Subjekt, ki izhaja iz potreb in je naperjen
v konstruiranje prihodnosti), z njo pa — seveda — Boga. A kdo je ta Bog?
Pesnik opisuje, kako spoznavamo, kako dosezamo svet: dosegljivo z
levo roko je tisto spredaj / misel večkrat spremeni obliko / preden doseže
z desno roko. Dosežem, a kaj potem? Potem je tisto, kar sem dosegel, do-
segljivo. A kaj potem? Ce je dosegljivo, je pač dosegljivo. A kaj potem?
Ce je dosegljivo, je pač dosegljivo. Čvekanje se ne utrudi. Ce ni Subjekta,
če ni potrebe, če Subjekt nima potrebe, da bi svet dosegel zato, da bi se
z njim okoristil, da bi ga tako ali drugače uporabil, potem je vse naše
doseganje pač zgolj doseganje, identiteta reči s samo sabo, to, kar je, nekaj
povsem zunanjepomenskega. Spoznavanje je torej zunaj pomena. Spozna-
vanje ni odkrivanje Pomena in pomenov, kakor je menila klasična gno-
seologija. Spoznavanje je spoznavanje. Da bi bilo spoznavanje kaj več,
280
potrebujemo Vero in Boga, po katerem bo imel svet svoj Pomen in tiste
pomene, ki mu jih bo določil Bog. A kje je ta Bog?
Postavljati glasove je mogoče / pYimerno hladno ozračje da pregled-
nost. Kar se da v našem empiričnem svetu, svetu brez Vere in drugih sub-
jektivnih dodatkov, je postavljanje glasov: blebetanje. In blebetanje je
mogoče, zakaj ne, saj ne skriva v sebi nobene realne, polne, eksplicirajoče
se možnosti. Blebetanje je možnost blebetanja. In blebetanje je lahko pre-
gledno, če imamo hladno ozračje. Razlog je kongenialen blebetanju: sam
na sebi je slaboumen razlog. A zakaj ne? Prav toliko je uspešen kot kateri-
koli drug razlog. Razlogi so brez pomena, preglednost pomeni jasen pre-
gled nad imbeoilnostjo našega postavljanja (postavljanja hiš, držav, po-
stav, družin, rekordov). Postavljaš moškega? Prav. Jaz bom postavil žen-
sko, pustil si bom dolge lase, se našminkal, si omilil gibe, zvišal in osladil
glas, zakaj ne? Moški ni le moški, moški je tudi ženska, mož je kar koli,
kar koli je kar koli. S tem ko se bom feminiziral, bom to vsesplošnost,
zamenljivost, anomičnost, brezobličnost sveta tudi de facto dokazal.
V tem stilu se pesem nadaljuje. A njen konec je jasen: Jutri pride
Gospod Anton. Gospod Anton bo edini zmožen dati temu našemu oslab-
ljenemu in betežnemu svetu Pomen, on nam bo odgovoril na vsa vpra-
šanja. Mi sami nismo na višini svojih vprašanj. Sprašujemo se: kdo ve
zakaj poteka v ravni črti? Kako naj vemo? Kaj pomeni ravna črta? Zakaj
ravno ravna? Kaj naj počnem z njo? Zakaj me morite z ravnimi črtami?
Meni je vseeno, naj bojo krive, vijugaste, okrogle, parabolične, brezčrtne.
Ravne črte potrebujejo fiziki, arhitekti, mestni delavci, politiki, ves per-
sonal našega predmestnega cirkusa, velepodjetja, v katerem si funkcije
predvajajo same sebi življenje s Pomeni, nastopajo v krogu cirkuškega
šotora, v obroču proizvodno-porabniškega ciklusa, jahajo na dresiranih
konjih, se grejo stranke, instruirajo aktiviste, kužki jim skačejo skoz go-
reče obroče, vsaka podrobnost ima svoj Velepomen.
281
Nacionalno vprašanje v Jugoslaviji
v teoriji in politiki KPJ-KPS
Dr. Janko Pleterski
(Nadaljevanje in konec)
IV
Diktatura, odpor komunistov, pretrganje celotnosti partijske organi-
zacije v domovini, izselitev vodstev v tujino, vse to pomeni prelomno dobo
tudi v obravnavanju nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji v teoriji in po-
litiki komunistov. Po vrnitvi iz ječ povzemajo organizirano revolucionarno
delo v Sloveniji novi, predvsem mladi ljudje, ki hočejo z revolucionarnega
vidika spoznati vsa nujna družbena vprašanja Jugoslavije.Narodno vpra-
šanje, posebej slovensko narodno vprašanje, ki ga diktatura ob asistenci
stranke slovenskega »naprednega« meščanstva sploh zanika, je na vrsti
med prvimi. 2e v prvi številki nove slovenske marksistične revije »Knji-
ževnost«, proti koncu leta 1932, je začela izhajati razprava dvaindvajset-
letnega Toneta Brodarja — Edvarda Kardelja »Nacionalno vprašanje kot
znanstveno vprašanje«.
Vzporedno z novo dejavnostjo doma pa poteka zunaj domovine de-
javnost, ki v tisku raste še iz časa pred letom 1929.
Zamisli, da se je treba bojevati za možnost ali celo obveznost odce-
pitve zatiranih narodov Jugoslavije v neodvisne republike, je treba pri-
pisati — vsaj z vidika Slovenije — tudi pozitiven učinek. Ce naj bi geslo
o odcepitvi Slovenije imelo kak realen politični pomen, ga seveda ni bilo
moči ločevati od vprašanja zedinjenja slovenskega naroda, razkosanega
med tri države. Slovenski komunisti so se mednarodnega pomena sloven-
skega vprašanja zavedali že od začetka in so se trudili, da bi vodstvo KP J
preučilo posebnosti slovenskega položaja in izdelalo program za njegovo
rešitev. Podobna so bila tudi prizadevanja slovenskih komunistov v okviru
KP Italije. Razumljivo, da so se trudih, da bi to težnjo uveljavili tudi v
okviru kominterne in dosegli koordiniranje dejavnosti vseh prizadetih KP,
predvsem jugoslovanske in italijanske, v slovenskem vprašanju. Gotovo
je, da je bilo za osvobodilni boj Slovencev, dokler je Jugoslavija veljala
v ocenah komunistov kot stabilna državna oblika, vprašanje zedinjenja
odmaknjeno v bolj oddaljeno prihodnost. Kakor hitro pa se je uveljavilo
282
mnenje o nestabilnosti Jugoslavije ali celo misel o obveznosti odcepitve
Slovencev in drugih zatiranih narodov, je postalo vprašanje koordiniranja
politike KPJ in KPI (seveda tudi KP Avstrije) ob slovenskem vprašanju
čisto aktualna naloga (glede Makedonije, ki je bila ozemeljsko v celoti v
območju posebne naddržavne balkanske regionalne skupnosti komunistič-
nih strank, je bilo takšno koordiniranje že ves čas prakticirano). To je bil
trenutek, ko so se prizadevanja slovenskih komunistov lahko uveljavila
v KI. Gotovo ni naključje, da prav ista resolucija kominteme, ki je leta
1924 prva uveljavila misel o obveznosti odcepitve, tudi prvič naložila KP
Italije, da se mora o vprašanju samoodločbe slovenskega in hrvaškega pre-
bivalstva v Julijski krajini sporazumeti z jugoslovansko partijo.
Kolikor je znano, dogovarjanje med KPI in KPJ o problemu Julijske
krajine tja do Aleksandrove diktature ni kaj bistveno napredovalo. V gra-
divu za teze o gospodarskem in političnem položaju v Sloveniji, ki so ga
15. marca 1933 poslali D. Gustinčič, I. Regent in K. Hudomal Kominterni
oziroma vsem trem prizadetim partijam, je rečeno, da nobena teh partij
do tedaj še ni izdelala analize političnih, gospodarskih in nacionalnih vpra-
šanj Slovenije in tudi ne kakega programa dela med Slovenci, čeprav so
slovenski tovariši k temu silili že od leta 1923 in tudi pripravili gradivo
za takšno konferenco. Tudi KPJ je uporabljala — tako je rečeno v tem
dokumentu — v razmerju do Slovenije le splošna gesla in »kolikor je bilo
doslej konkretne nacionalne politike na Slovenskem, so jo vodili slovenski
komunisti na svojo pest«.'^ Po letu 1929, ko je celotno vodstvo KPJ in
veliko posameznih komunistov odšlo v tujino, se povečata interes in de-
javnost za obravnavo problemov posameznih narodov Jugoslavije, katere
razpad se pričakuje. Ta dejavnost se kaže tako v uradnih medpartijskih
odnošajih kot tudi v bolj ali manj individualnih stikih komunistov v emi-
graciji.
Tako imamo že 9. januarja 1930 posvetovanje med predstavniki ko-
munističnih strank Italije in Jugoslavije o koordinaciji delovanja obeh
strank na območju bodočih zedinjenih in neodvisnih republik Slovenije in
Hrvatske.''^ Maja istega leta je izšla že prva številka »Dela«, na tem posve-
tovanju dogovorjenega skupnega glasila KPJ in KPI za Slovence v Jugo-
slaviji in Italiji. KPJ je poslala odprto pismo avstrijskim komunistom ob
10-letnici koroškega plebiscita, in organ KPA »Rote Fahne« ga je objavil
26. julija 1930.'"
Clan pokrajinskega komiteja za Slovenijo Lovro Kuhar, ki je tedaj v
emigraciji na avstrijskem Koroškem, sodeluje z avstrijskimi komunisti v
pripravah za akcije in za letak, kjer se zahteva za Slovence pravica do
samoodločbe za odcepitev od Avstrije in združitev v sovjetski Sloveniji.™
Kakor hitro pride Drago Gustinčič v emigracijo, začne na Dunaju priprav-
ljati gradivo za knjigo o slovenskem vprašanju, ki zanjo pozneje, v Mo-
skvi, tudi dokonča rokopis.Poleti 1931 opozorijo posamezni slovenski ko-
munisti v emigraciji vodstvo KPJ, da je diktatura sprožila v Sloveniji za-
četek nove razvojne faze v nacionalnem vprašanju in predlože posveto-
vanje o tem, vendar brez uspeha.
283
Sele novo vodstvo KPJ, ki ga sredi leta 1932 s svojo avtoriteto postavi
kominterna in ki je začelo nekoliko bolj živahno delovati po navodilih
kominterne,^3 začne ukrepati tudi za izdelavo programa za slovensko vpra-
šanje. 2e leto nazaj je prejšnje, delno prenovljeno vodstvo, po zamisli ko-
minterne o narodno-revolucionarnih gibanjih, pripravilo tako imenovano
»platformo za boj hrvatskega naroda«. Izšla je januar.ja 1932 na Dunaju
v knjižnici z naslovom »Put k oslobodjenju hrvatskog naroda« v izdaji
»Grupe hrvaških nacionalnih revolucionarjev«.^* Končno sprejme CK KPJ
januarja 1933 tudi sklep o obdelavi slovenskega vprašanja. Obdelava naj
bi najprej pripeljala do resolucije o položaju v Sloveniji in o nalogah par-
tije, potem pa do dveh brošur v slovenščini o slovenskem vprašanju; prva
naj bi bila spisana »po nacionalno-revolucionarni liniji« po zgledu že ome-
njene hrvaške brošure, druga pa bi naj govorila o komunistih, kaj so in
kaj hočejo.^-'
Začne se vneta dejavnost tako na Dunaju v krogu CK kot tudi v
Moskvi v skupini slovenskih komunistov-emigrantov, ki ji da še poseben
pospešek objava tako imenovanih »Koroščevih punktacij« v Sloveniji. Ta
dejavnost, ki v okviru kominterne oziroma njenega balkanskega sekreta-
riata obsega tudi italijansko in avstrijsko partijo, je naposled dala dva
pomembna javna dokumenta o slovenskem narodnem vprašanju. Prvi je
namenjen Slovencem, to je »Program slovenskega nacionalno-revolucio-
narnega gibanja« v brošuri z naslovom »Boj za osvoboditev in združitev
slovenskega naroda«. Podlago zanjo je napisal Lovro Kuhar, izšla pa je
še pred koncem leta 1933.^^ Drugi dokument je mednarodne narave, to je
»Izjava Komunističnih strank Jugoslavije, Italije in Avstrije o slovenskem
vprašanju«.
Brošura SNR je poskus programa KPJ za slovensko narodno vpra-
šanje. Čeprav utesnjena v shemo »narodno-revolucionarnega gibanja«, je
bila privlačna zaradi konkretnosti analize položaja na vsem slovenskem
ozemlju in pa zaradi svojega ljudskega izraza. Poročilo PK za Slovenijo
iz maja 1934 pravi, da ljudje brošuro »hlastno bero«, da posamezni izvodi
»potujejo iz rok v roke« in da ima veliko vlogo pri rasti revolucionarnega
razpoloženja tudi v malomeščanskih krogih.^ Tudi poročilo PK za Slove-
nijo z dne 23. julija 1934 omenja to brošuro in pravi, da ima »sploh več
uspeha kot pa ga je sploh kdaj imela kakšna komunistična brošura«.^^
Pomena izjave treh komunističnih strank o slovenskem vprašanju ne
bomo posebej poudarjali, saj je splošno znan, še posebej njena mednarodna
politična vloga v boju za rešitev slovenskega narodnega vprašanja med
drugo svetovno vojno in po njej.
Ob »izjavi« naj opozorimo le, da je prvotno »gradivo k tezam« med
konkretnimi predlogi predvidelo, naj bi vse tri partije ob izdelavi skupnega
programa za celotno Slovenijo ustanovile tudi skupno agitprop-komisijo iz
slovenskih in drugih komunistov s celotnega slovenskega ozemlja, ki bi
pod nadzorstvom vseh treh strank pripravljala, koordinirala in vodila par-
tijsko politično delo v Sloveniji. Ta predlog seveda ni bil sprejet, pač pa je
SNR gibanje bilo zamišljeno kot enotna organizacija za celo slovensko
ozemlje glede na državne meje; središče bi bilo v jugoslovanskem delu
284
Slovenije. V konkretnili navodilihi pokrajinskemu komiteju za Slovenijo
se v tej zvezii nalaga skrb tudi za Primorsko in Koroško. Razvoj med NOB
ima torej že tu svojo anticipacijo.**
To so gotovo pozitivni rezultati, ki jih je dalo delovanje vodstva KPJ
in posameznih slovenskih komunistov v tujini v okviru kominterne v letih
1929 do 1934 za politiko KPJ v nacionalnem vprašanju. Spričo splošnih
slabosti delovanja vodstva KPJ v teh letih so bile šibke zveze med vod-
stvom v tujini in organizacijami doma šibke in bile organizacije v svojem
delovanju precej samostojne. Tako so lahko preizkusile in uveljavile novo
orientacijo v partijskem delovanju. Seveda tudi vpliva in smernic vodstva
v tujini ni mogoče izključiti, nasprotno, organizacije doma, zdaj govorimo
o Sloveniji, so se dosti trudile za njihovo uresničitev. Toda stvarne izkuš-
nje z nekaterimi »abstraktnimi konstrukcijami« iz tujine (RSO, SNR, Re-
volucionarni kmečki odbori) so pokrajinski komite, kot piše E. Kardelj, vr-
nile »na tla realnosti... Zato smo prejete direktive bistveno modificirane
prilagodili realnim potrebam prakse.
Morda ne bo odveč, če skušamo v nekaj potezah prikazati tisto stran
dejavnosti vodstva v tujini pri oblikovanju politike v nacionalnem vpraša-
nju — poleg že omenjenih pozitivnih rezultatov — ki jo je bilo občutiti z
vidika organizacije v Sloveniji.
Vodstvo v tujini je ves čas upravičeno govorilo o izredni pomembnosti
nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji. Teze CK iz leta 1930 pravijo, kako
morajo komunisti razumeti »celokupno revolucionarno energijo, ki se na-
haja v gibanjih zatiranih narodov Jugoslavije« in kako jo morajo znati
usmeriti v »strmoglavljenje diktature srbske buržoazije, za pospešitev pro-
letarske revolucije«, ki ne more zmagati, če ne bo proletariat dosegel bojne
zveze s kmetskimi množicami.s^ Kakor so bile te ugotovitve utemeljene,
tako malo je v njih bilo napotil za zares uspešen način uresničenja. Pripo-
roča se »najobsežnejša propaganda in agitacija«, ki naj »prepriča delovne
mase zatiranih narodov Jugoslavije«, in pri tem se priporoča stranki, da
se »ne sme bati nastajajočih nacionalnih strasti«, kajti sicer ne bo »nikdar
postala zmagovita voditeljica velikega ljudskega revolucionarnega giba-
nja«, ki se bo »porodilo iz revolucionarne kombinacije delavskega, kmet-
skega in nacionalnega gibanja«. Proti nevarnosti sporazumevanja nacio-
nalnih buržoazij se priporoča upoštevati okoliščino, da nacionalna »gibanja
nosijo v sebi nujno notranjo tendenco, da razbijejo okvir v Sen-2ermenu
(Saint-Germainu) ustvarjene države«. Nove teze CK KPJ iz leta 1932 »O
delu med zatiranimi narodi in pomoči narodno revolucionalnemu gibanju«
že »ugotavljajo«, da se narodno revolucionarno gibanje, ki se je na Hrva-
škem začelo organizacijsko-ideološko oblikovati s tiskanjem »platforme« in
izdajanjem lista (seveda v tujini, op. JP), že razvija »znotraj fronte narod-
noosvobodilnega boja«, da se krepi na osnovi »skupnega revolucionarnega
boja z delavskim razredom« in da boj proti nacionalnemu zatiranju v Ju-
goslaviji že »stopa v takšno etapo, ko nacionalno sporazumaškim vodjem
ne uspeva več, da bi ga držali v okviru Jugoslavije, ampak se ta boj vse
bolj razvija v gibanje za odcepitev in razbitje versajske Jugoslavije«.
285
CK je tedaj začel izdajati »Proletarca« tudi v slovenskem jeziku. Prva
številka, januarja 1933, je dala slovenski organizaciji navodilo za ustanav-
ljanje skupin slovenskih nacionalnih revolucionarjev »na podlagi parole
popolne samoodločbe slovenskega naroda do odcepljanja, parole združe-
ne in neodvisne Slovenije ter slovenske delavsko-kmečke vlade ter na pod-
lagi vsakodnevne borbe proti vsem oblikam nacionalnega zatiranja«. Te
skupine naj ne bi zajemale samo simpatizerjev komunistične stranke, mo-
rale bi biti zasnovane »na široki nacionalno revolucionarni bazi«. Tja do
leta 1934 nahajamo številna navodila, urgence, kritike, nasvete vodstva v
tujini komunistom v Sloveniji za pospeševanje gibanja SNR.
A vendar je slovenska organizacija z ustvarjalnim »realnim modifici-
ranjem« direktive o SNR dosegle pomembne uspehe. »Nacionalna revolu-
cionarna aktivnost Partije se je izražala v sodelovanju z drugimi pro-
gresivnimi političnimi strujami in organizacijami v borbi za enakoprav-
nost jugoslovanskih narodov, za priznanje nacionalne individualnosti
slovenskega ljudstva in za njegove vsakdanje nacionalne, demokratične,
kulturne in druge zahteve,« piše E. Kardelj.^'' Zanimivo je v tej zvezi ome-
niti, da je bila tudi ustanovitev »Ljudske pravice« plod tako prilagojene
direktive o SNR.
V nadaljnjem razvoju teorije in politike komunistov ob nacionalnem
vprašanju se uveljavlja predvsem usmeritev komunistov v domovini, ki
postopoma pripelje do sistematično zamišljene politike ustvarjanja ljudske
fronte. Dober vpogled v prvo dobo tega razvoja nam omogočajo že ome-
njena študija Brodarja-Kardelja o nacionalnem vprašanju iz let 1932/33 in
še dva druga dokumenta iz istega peresa, referat o kmečki in nacionalni
politiki na pokrajinski konferenci v Goričanah septembra 1934 in pa poro-
čilo »Bevca« 2. decembra 1934 o političnem položaju v Sloveniji. V njih je
utrjeno izhodišče, da slovenski nacionalni problem ni zgolj kulturni, temveč
predvsem družbeni pojav, da ta problem sega prek cele družbene vrhnje
stavbe in da se revolucionarni proletariat bojuje za njegovo rešitev na
osnovi pravice na samoodločbo. Tu nahajamo analizo slovenske politične
strukture, ki iz nje izhajata možnost in nujnost za slovenski proletariat in
njegovo stranko, da postane vodilni faktor v tem boju in v nacionalnem
življenju sploh. Tu je tudi zarisana nova usmeritev delovanja slovenske
pokrajinske organizacije KPJ.^^
V
S sklepom IV. državne konference KPJ 24. in 25. decembra 1934 v
Ljubljani o ustanovitvi komunističnih partij Hrvatske in Slovenije v sklo-
pu KPJ, »v najbližji prihodnosti« pa tudi Komunistične partije Makedo-
nije, je sredi leta omenjeni zaupni »načelni sklep« — verjetno še nekaj
mesecev starejši — postal veljaven in obvezen. Julija se omenjata le
KP za Hrvatsko in Slovenijo,'"'' misel o KP Makedonije je bila verjetno
dodana šele med julijem in decembrom. Vsekakor gre tu za učinke neraz-
čiščenega stališča do Makedoncev kot naroda v vrstah KP Bolgarije in tudi
286
Grčije. Da ob tej priložnosti vsaj načelno ni bilo govora tudi o KP Cme
gore, navaja na misel, da tudi stališče do Črnogorcev kot naroda v vrstah
KPJ še ni bilo docela dognano. In če ostanemo v okviru domneve oz. trdi-
tev, ki jih bo treba še raziskati, je ob tej priložnosti gotovo primerno opo-
zoriti, da se ideja o ustanovitvi nacionalnih partij časovno stika z inten-
zivnimi diskusijami o slovenskem nacionalnem vprašanju v vodstvu KPJ
samem in v okviru kominterne in da je zelo verjetno zrastla iz tedaj ustvar-
jenega razpoloženja in razmišljanja.
Sklep o ustanovitvi nacionalnih partij v okviru KPJ je bil utemeljen
v dokumentu državne konference s tem, da je to potrebno »zai-adi krepi-
tve boja proti nacionalističnemu vplivu in hitrejšega razvoja lastnega ka-
dra iz vrst delavcev, ki pripadajo zatiranim narodom«. Značaj nacionalnih
partij v razmerju do KPJ pa je bil razložen, da »internacionalistični ka-
rakter in partijsko-politična in organizacijska enotnost KP, ki deluje na
ozemlju države Jugoslavije, s tem sklepom ne bodo oslabljeni, ker bosta
KP Hrvatske in KP Slovenije sestavna dela KP Jugoslavije, imeli bosta v
njenem vodstvu predstavnike in se bosta podrejali skupnemu vodstvu CK
KPJ«.i"5 v enakem duhu je bilo to razloženo že v zaupnem pismu »Bi-
stremu« julija 1934, kjer je med drugim tudi rečeno: ». . . to bo boljša
protiteža nacionalnim reformistom in nacionalnim fašistom kot pa KP Ju-
goslavije ... S stališča organizacijske strukture cele partije ne bo ta re-
organizacija pomenila nobene bistvene spremembe. CK KPH in CK KPSl
bosta imela znotraj (KPJ) enake pravice kot pokrajinski komiteji. . .«
Očitno je sklep o ustanovitvi KPS zbudil misel, da gre za organizacijo
na celotnem narodnostnem slovenskem ozemlju. Da bi odstranilo vsak
dvom, je uredništvo »Dela« (urednik je bil Lovro Kuhar) k članku, ki v
njem naznanja ta sklep, dodalo opombo: »Samoposebi je razumljivo, da
velja sklep IV. državne konference o ustanovitvi slovenske Komunistične
stranke samo za slovensko ozemlje, ki je pod Jugoslavijo, a ne tudi za Pri-
morsko in za južno Koroško.«^'" Dvomi so se pokazali verjetno predvsem
v krogu sosednjih partij. Najbrž ni naključno, da Lovro Kuhar, ki je imel
nalogo potovati v Pariz zaradi sodelovanja z italijanskimi komunisti glede
slovenskega vprašanja, ravno v tem času poroča, da italijanska partija me-
ni, da se dejavnost slovenske stranke ne more razširiti na Julijsko krajino,
in sicer ne samo iz tehničnih, tudi iz političnih razlogov. Značilna za polo-
žaj je Kuharjeva pripomba: »V resnici bo to pomenilo likvidacijo partij-
skega dela v teh pokrajinah spričo sedanje šibkosti (italijanske) partije.«**^
Centralni komite KPJ je hitro opozoril tudi slovenski delavski razred
na njegove nove naloge v zvezi z ustanovitvijo KPS. V pismu, ki ga je 25.
februarja 1935 naslovil neposredno na komuniste v Trbovljah, Hrastniku
in Zagorju, je med drugim rečeno: »Zato je potrebno, da se tudi številčno
stanje vse organizacije v Sloveniji mnogo poveča, ker je to pogoj za stvo-
ritev KSSl. Vi, kot najvažnejši industrijski center, imate sedaj neposredno
dolžnost, da pojačate vašo organizacijo, da bo imela vsaj 100—150 članov
in to tekom par mesecev.. .«*"^
Splitski plenum CK KPJ 9. in 10. junija 1935 je sklenila, da je treba
ustanovna kongresa KP Hrvatske in Slovenije izvesti v bližnjih mesecih,
287
in v tej zvezi je politbiro naročil »Smitu« (Blagoje Parovič), naj napiše iz-
črpno obrazložitev sklepa o ustanovitvi KPH in KPS."" Res je kmalu na
to izšel v »Proletarju« članek »O stvaranju K. P. Hrvatske i K. P. Slove-
nije«, ki pojasnjuje še nekatera vprašanja in s poudarkom razlaga »prak-
tično politični pomen« tega sklepa tistemu »velikemu številu« tovarišev, ki
ga niso razumeli, temveč so ga vzeli »kot teoretično politiziranje in dejan-
sko zelo malo storili za praktično uresničevanje..Članek je v celoti
pomemben izraz uveljavljanja nove usmeritve v delu KPJ, in prihranilo
nam bo veliko razlaganja, če malo bolj obsežno obnovimo njegove glavne
misli.
Na prvo vprašanje, zakaj ustanavljamo KP Hrvatske in KP Slovenije,
odgovarja: Zato ker delovne množice Hrvatske in Slovenije zahtevajo, da
njihova stranka nosi ime njihove narodnosti; da povemo zatiranim naro-
dom, da njihovo narodno čustvo, tj. njihova privrženost rodni gmdi in do-
movini, ni tuja proletariatu in njegovi partiji, saj mi ljubimo svoj narod in
ne varčujemo s silami in žrtvami v boju, da ga osvobodimo vsakega zati-
ranja in izkoriščanja. Tuj nam je buržoazni nacionalizem, sovražen nam je
njegov šovinizem. V boju in zaradi boja proti narodnemu zatiranju, za
medsebojno bratstvo vseh narodov, ustanavljamo KPH in KPS. Zato da bi
hrvatskemu in slovenskemu delavcu in kmetu tudi s tem dejanjem poka-
zali, da srbski proletariat in delovni kmet, njihova avantgarda KP, nima
ničesar proti njihovi rodni grudi in njihovi privrženosti domači deželi. In
še zato, da mobiliziramo pobudo hrvatskih in slovenskih delovnih množic;
da z ničimer — in tudi ne z imenom njihove partije — ne da bi te pobude
slabili, da bi dali večjo možnost za razvoj domačih kadrov, da bi dali večjo
pobudo za postavljanje hrvatskih in slovenskih zahtev v bojih, za mobili-
zacijo množic krog svojih voditeljev za svoje zahteve.
Na drugo vprašanje, zakaj ne ustanavljamo KP Srbije, odgovarja:
Predvsem zato, ker delovne množice Srbije ne zahtevajo ustanovitev KP
Srbije. Srbi so vladajoča nacija in ne občutijo nacionalnega zatiranja od
druge narodnosti in razredni boj nima oblike boja za nacionalno osvobo-
ditev. Nadalje zato, ker z ustanovitvijo KPH in KPS ne ustanavljamo fe-
derativne partijske organizacije in to ne pomeni »partijskega razbijanja
Jugoslavije«. Smo za svobodo in samoodločbo zatiranih narodov, toda ne
zahtevamo razbitja Jugoslavije za vsako ceno. Ce Hrvatje in Slovenci in
drugi narodi, potem ko si izbojujejo svobodo in pravico samoodločbe, svo-
bodno, brez prisiljevanja ali prevare sklenejo, da hočejo ostati v državni
skupnosti (zvezi, federaciji, avtonomiji) s srbskim narodom, nismo proti
temu, kakor tudi nismo proti odcepitvi, če je to edina pot k osvoboditvi teh
narodov. Ime KP Jugoslavije pa nikakor ne pomeni priznanja kakšne ne-
obstoječe »jugoslovanske« narodnosti. To ime preprosto označuje, da naša
partija deluje na ozemlju države, ki se tako imenuje.
Parovičev članek (najbrž se ne motimo, če ga pripisujemo njemu) nam
kaže še en pomemben moment, ki moramo o njem spregovoriti: kako
ustvarjalno je nova usmeritev KPJ — tj. v bistvu usmeritev k boju za
ljudsko fronto pri vsakem narodu Jugoslavije posebej in pri vseh skupaj,
usmeritev, ki je bila na IV. konferenci komaj nakazana, na splitskem ple-
288
numu pa že krepko poudarjena — kako ustvarjalno je torej ta nova usme-
ritev prevzela idejo o ustanovitvi nacionalnih komunističnih partij v okvi-
ru KPJ in ji vdihnila življenje. Da se je ideja uresničila šele leta 1937, so
zakrivili drugi dejavniki, nekateri objektivni, od subjektivnih pa ravno ti-
sti, ki so se upirali novemu, resničnemu revolucionarnemu snovanju KPJ,
samostojno obrnjenemu k notranjim problemom Jugoslavije in njenega
delavskega in demokratičnega gibanja.
Znane so spremembe v mednarodnem položaju in v razvoju v Jugo-
slaviji, ki so narekovale tudi spremembe v usmeritvi političnega dela KPJ.
Tukaj bo zadostovalo, da jih le nakažemo. Zmaga nacizma v Nemčiji in
njegova vse večja napadalnost, poraz socialdemokratov delavstva v Avstri-
ji in postopna fašizacija te dežele, ki je dopolnila fašistično obkolitev Ju-
goslavije na severu in zahodu in končno vzela sleherno možnost kake
alternativne rešitve slovenskega in hrvatskega vprašanja zunaj Jugoslavi-
je, nastanek in zmaga ljudske fronte v Franciji, oblikovanje nove usmeritve
v poUtiki kominterne proti koncu leta 1934, ki jo je odločilno pospešil 2.
maja 1935 sklenjeni pakt med Francijo in Sovjetsko zvezo in ki se je
uradno izrazil na VII. kongresu kominterne avgusta 1935 z ugotovitvijo,
da je fašizem glavna nevarnost, in z geslom boja za ljudsko fronto .— to so
bili najvidnejši dejavniki novega položaja. V Jugoslaviji še neuspeh reži-
ma diktature na majskih volitvah 1935 in temu sledeče spremembe v po-
litični strukturi režima, predvsem za Slovenijo pomembni vstop Korošca
v Stojadinovičevo vlado, spremembe v zunanje-politični orientaciji te vlade
k fašističnim državam itd. Vse to je postopoma pripeljalo, kot znano, do
sprememb v nekaterih stališčih KPJ. Nas tukaj zanima predvsem novo for-
muliranje stališč do jugoslovanskega okvira, tj. do okvira jugoslovanske
države, ki naj se v njem razvija nadaljni demokratični in revolucionarni
boj.
Omenili smo že, da skušajo v tem novem stališču do Jugoslavije in
»politiki, ki je iz njega izhajala«, ugotoviti tisti dejavnik, ki je »omogočil
delavskemu razredu in njegovi stranki postopoma pridobiti si zaupanje
širokih krogov delovnih množic, postaviti se na njihovo čelo in jih uspešno
voditi v razredne spopade«.Ob takšnem tolmačenju moramo ta zares
pomembni prelom v stališču KPJ nekoliko bolj osvetliti, sicer pridemo v
nevarnost, da vzrok zamenjamo s posledico tudi mi.
Pokazali smo že, da je KPJ zlasti po letu 1928, v veliki, morda odlo-
čilni meri pod vplivom kominterne, podcenjevala tiste stvarne interese ju-
goslovanskih narodov, ki so bistveno pripomogli k ustanovitvi Jugoslavije,
in da je v raznih resolucijah preveč govorila o Jugoslaviji kot bolj ali manj
nezaželenem produktu imperialistične delitve sveta. Ugotovili smo tudi že,
da je KPJ v boju za množice z radikalnimi nacionalno revolucionarnimi
gesli, predvsem z geslom o odcepitvi, ki ga narodna meščanska vodstva
nočejo sprejeti, stopala s temi vodstvi v nekakšno tekmovanje, a se ji lo-
čitev množic od vodstev s tem ni posrečila (to je bilo bistvo gibanj HNR,
SNR in tudi zedinjene VMRO). A v enem je ta politika nedvomno imela
prav, namreč v poudarjanju, da je za kakršnokoli že zvezo teh narodov ne-
ogiben pogoj prostovoljnost in medsebojno zaupanje in da tega ni mogoče
289
doseči brez najpopolnejšega priznanja pravice do samoodločbe tja do od-
cepitve. Ni pa ostalo prikrito tudi to; da je odcepitev (čeprav obvezna) bila
vedno mišljena le kot prehodna faza k višji stopnji, k federaciji teh ali še
drugih narodov.1'3 Omenili smo že, da takšno stališče do Jugoslavije ni bi-
lo začetek, temveč le del, posledični del širšega političnega koncepta revo-
lucionarnega boja v Jugoslaviji. Z vidika Sovjetske zveze je bilo vprašanje
odnosa obstanka jugoslovanske državne tvorbe tudi del splošnega ocenje-
vanja mednarodnega položaja v zvezi z nevarnostjo intervencijske vojne
imperializma proti ZSSR, predvsem od držav, ki so ustvarile versajski si-
stem, katerega del je bila tudi Jugoslavija. Spremembe v meddržavnih
odnošajih Sovjetske zveze po 1933/34 so spreminjale tudi njeno oceno Ju-
goslavije, in ta je vplivala tudi na koncept KPJ.
Res je, da boj KPJ proti diktaturi 1. 1929 ni dobil pričakovane mno-
žične podpore in da je bila KPJ v odporu osamljena in — razbita. Zakaj?
Menda ne bo kdo trdil, da predvsem zaradi leta 1928 sprejetih stališč do
Jugoslavije? Takšen bi namreč bil logičen sklep iz zgoraj citirane teze.
Zgodovinska in politična analiza očitno kaže na druge in globje vzroke,
v bistvu enake tistim, ki so omogočili tudi najnižjo točko v razvoju evrop-
skega delavskega gibanja — zmago nacizma v Nemčiji. In seveda tudi na
posebne vzroke, predvsem na subjektivne slabosti KPJ. Stališče do Jugo-
slavije je bilo le del teh faktorjev in njegova negativnost tudi ni bila v
vsakem času in povsod enoko velika."'' In čisto gotovo je, da tudi nova,
uspešna politična usmeritev KPJ, ki se je začrtala sredi tridesetih let, ka-
tere nastanek pa se je začenjal že dosti prej, ni bila »politika, ki je iz nje-
ga (tj. iz pozitivnega stališča do Jugoslavije) izhajala«. Res je namreč ravno
narobe, da je pozitivna ocena jugoslovanskega okvira izhajala iz nove
usmeritve, tj. v bistvu iz boja za protifašistično ljudsko fronto pod vod-
stvom komunistov, ki se je dejansko oblikovala in konkretno, akcijsko
uveljavljala že nekaj let v okviru Jugoslavije, pri tem so se komunisti
usmerjali v to, da postanejo zares vodilni nacionalni faktor v življenju
vsakega naroda v Jugoslaviji posebej. Pri tem so dosegli že pomembne
uspehe in šele na tej podlagi se je mogla uveljavljati obstoječa vzajemnost
interesov teh narodov in odigrati svojo pozitivno vlogo v nadaljnjem raz-
voju. Isti dejavniki, ki so pripeljali k novi usmeritvi, so v osnovi torej
povzročili tudi spremembo v stališču do Jugoslavije. Sprememba v tem
stališču sama še ne bi bila mogla pomeniti nič bistvenega.
Vprašanje, ki smo ga načeli, bo mogoče zadovoljivo rešiti šele potem,
ko bo dodobra proučen celotni proces uveljavljanja nove usmeritve KPJ,
prizadevanja in uspehi za ustvaritev ljudske fronte. Dva momenta, po-
membna za našo temo, pa sta očitna že danes. Prvega smo se že dotaknili,
namreč, da se je konkretna akcija KPJ za ljudsko fronto lahko pri nesrb-
skih narodih uspešno razvijala predvsem v okviru vsakega naroda pose-
bej. Uspehi komunistov posameznih narodov, da postanejo vodilni faktor
v boju za napredne, demokratične interese množic vsak svojega naroda, so
v svoji vsoti krepili revolucionarni vpliv in postojanke KPJ. To je bila tudi
vsebina prizadevanj za izvršitev sklepa o ustanovitvi nacionalnih komu-
nističnih strank. V takšnem razvoju protifašistične ljudskofrontne akcije
290
je nakazana tudi poznejša pot zmage ljudske revolucije v narodnoosvobo-
dilni vojni, ki je bila izbojevana v okviru vsakega naroda Jugoslavije po-
sebej in vseh skupaj.
Drugi moment je, da je pri spreminjanju stališča do Jugoslavije, enako
kot pri uveljavljanju koncepta boja za ljudsko fronto pod vodstvom ko-
munistov, treba upoštevati dve fazi: pred VII. kongresom kominterne in
po njem.
Ob tem momentu naj omenimo, da je bilo težišče v prvi fazi na taktiki
ustvarjanja demokratične fronte od spodaj, na neposrednem pridobivanju
podpore množic. In tu je bilo treba upoštevati njihovo razpoloženje, ki,
čisto realistično, ni bilo za kako opustitev Jugoslavije, ker je bil edina dru-
ga možnost — fašizem sosednjih držav. Tega pa si ljudstvo ni želelo, če-
prav nevarnost, da fašistična demagogija pridobi tudi slovenske in hrvaške
množice, če znotraj Jugoslavije ne bi bilo demokratične rešitve, nikakor
ni bila izključena (pomislimo samo na vznemirljive pojave leta 1938 in
1941!). Zato KPJ ni več poudarjala gesla odcepitve (v dokumentu, ki ga
citiramo, se govori celo o pogoju za priznanje tega gesla) in zato je potem
izrekla geslo obrambe Jugoslavije pred nevarnostjo agresije fašističnih
držav kot čisto konkreten del boja proti fašizmu. Začetna faza je dobro
začrtana v dokumentih splitskega plenuma. V resoluciji o nalogah je v od-
delku o boju za zaveznike in srednje plasti rečeno: »Korenito moramo spre-
meniti naš odnos do množic; ki gredo danes za Mačkom in za nacionalnimi
sporazumaškim voditelji, za meščansko opozicijo in socialdemokrati. Te
množice niso ne fašistične ne sporazumaške. Naš ton, naš jezik in naš od-
nos do njih se morajo spremeniti. V sedanji etapi boja je za nas najvaž-
nejše, da te množice z dejanji prepričamo, da smo njihovi prijatelji, da
podpremo njihove zahteve in da se trudimo in bojujemo zanje, namesto
da jim neprestano zabijamo v glavo trditve, da so njihovi voditelji izda-
jalci in sporazumaši. Takšne trditve, naj bodo zgodovinsko še tako točne,
danes odbijajo te množice od nas. Naša glavna in osnovna naloga v delu
med temi množicami morajo biti vprašanja, ki te množice najbolj zanimajo,
kot so to: zahteve proti rubežni, dolgovom, posamezne delne zahteve proti
nacionalnemu zatiranju itd . .. Nikakor ne smemo postavljati za sporazu-
mevanje pogoja, da morajo priznati geslo neodvisne Hrvatske, Slovenske,
sovjetske oblasti itd.«''"
Druga faza je nastopila po VII. kongresu kominterne, ki je uveljavil
taktiko ustvarjanja ljudske fronte in sicer zdaj tudi od zgoraj, tj. s spora-
zumevanjem oz. pridobivanjem vodstev (meščanskih) opozicijskih strank in
skupin. Ni treba izgubljati besed o tem, da je bilo v tej smeri še veliko
manj mogoče postavljati »pogoj« kake obvezne odcepitve, saj je že IV. dr-
žavna konferenca ugotovila, da bi celo pri Hrvatih le zelo majhni, in sicer
fašistično usmerjeni deli nacionalnega meščanstva hoteli odcepitev, pri Slo-
vencih pa še manj. Pri vodstvih srbskih opozicijskih skupin bi bilo takšno
geslo sploh nesmiselno. Cisto razumljivo, da je bilo to geslo popolnoma
opuščeno. A hkrati je bilo treba postaviti novo: resnično demokratično, tj.
prostovoljno in suvereno določitev medsebojnega razmerja narodov Jugo-
slavije kot v tem primeru in v takšnih okoliščinah zaželeno obliko izvršitve
291
pravice do samoodločbe. Ce pregledamo dokumente, ki so prišli od CK
KPJ kot smernice za izvedbo sklepov VII. kongresa kominterne, se lahko o
tem docela prepričamo.
2e dolgo je objavljen »Sklep politbiroja CK KPJ o nalogah KPJ po VIL
kongresu KI«."^ V njem so naštete tri glavne naloge Fronte ljudske svo-
bode: 1. uničene šest januarskega režima; 2. enakopravnost med narodi
Jugoslavije; 3. preprečiti, da bi bremena krize padla na hrbet ljudstva .. .
Pomen druge točke je obsežno razložen: protifašistični boj množic mora
uničiti nacionalno neenakopravnost... In tukaj najdemo prvič formulira-
no novo stališče: »Komunisti ostajajo pri svojem načelnem pogledu samo-
odločbe narodov s pravico na odcepitev, jemljejo pa v poštev sedanji med-
narodni položaj in se ob pogoju uničenja nacionalne neenakopravnosti,
maksimalnih jamstev za svobodo hrvatskega in drugih narodov in prostega
pristanka teh narodov, ne izjavljajo za odcepitev tega naroda od današnje
državne skupnosti — Jugoslavije.« V nadaljevanju se naštevajo zahtevana
jamstva oz. konkretni ukrepi za odstranitev neenakopravnosti. Ne bo od-
več, če jih ponovimo: »Razveljaviti je treba vse zakone, ki se z njimi ovira
svoboden razvoj nesrbskih narodov; razveljaviti umetno razdelitev države
na banovine; dovoliti svobodno delovanje vsem hrvatskim, slovenskim,
makedonskim in albanskim kulturno-prosvetnim in drugim nacionalnim
društvom in ustanovam; izgnati iz Hrvatske in iz drugih narodno neena-
kopravnih dežel vse okupatorje, kolonizatorje in nosilce velikosrbske he-
gemonije; razveljaviti prepoved izobešanja hrvatske in drugih nacionalnih
zastav, emblemov in napisov; odpraviti neenakost pri plačevanju davkov
in pri razdelitvi kreditov; vrniti ljudstvu prečanskih dežel milijone, uro-
pane pri zamenjavi krone v dinarje; prepovedati služenje vojaškega roka
zunaj domače dežele; zagotoviti uporabo materinskega jezika v vseh javnih
in državnih ustanovah; prenehati z demontiranjem industrije v nesrbskih
področjih in s favoriziranjem gospodarskega razvoja samo v Srbiji; dati
Crnogorcem del reparacij, dobljenih na njihov račun: prenehati nastavljati
na važna mesta in položaje v državni upravi in v vojski samo Srbijance,
marveč zagotoviti tudi na tem področju enakopravnost vseh narodov. Ko-
munisti se izrekajo za sklic in svobodno volitev skupščin za vsak narod v
Jugoslaviji, v prvi vrsti hrvatskega sabora in potem slovenske, makedon-
ske, črnogorske, bosanske in vojvodinske ljudske skupščine. Hrvatski sabor
in druge ljudske skupščine morajo suvereno reševati vsa vprašanja.«
Takšni so bili torej pridržki in zahteve, ki so se ob njih jugoslovanski
komunisti leta 1935 izrekli za ohranitev državne skupnosti — Jugoslavije.
V arhivih ZKJ imamo iz fonda kominterne še druge izredno pomemb-
ne dokumente, ki se tičejo istega problema v tem času. Predvsem je to
okrožnica partijskega biroja »Zembilju in vsem članom CK KPJ«, ki nosi
arhivski datum 9. januar 1936, verjetno pa je nekaj starejšega.Okrož-
nica še podrobneje pojasnjuje sklepe o delu po VII. kongresu kominterne
in potrjuje vse, kar smo o našem problemu povedali do zdaj. Posebno na-
glasa, kako morajo komunisti, čeprav nastopajo kot internacionalisti, na-
stopati kot komunisti Hrvati, komunisti Slovenci itd. Napačno je, če se
ne vedejo kot dediči najboljših nacionalnih bojevnih tradicij svojega na-
292
roda in prepuščajo meščansltim in malomeščanskim politikom in celo faši-
stom prosto pot za ponarejanje narodnih tradicij in zgodovine. »Tukaj je
treba napraviti popoln prelom. Jasno moramo pokazati, da smo ne samo
pripravljeni braniti nacionalne interese in rodno grudo, ampak, da smo
zares v prvih vrstah boja zanje.« Okrožnica tudi opozarja na dolžnosti ko-
munistov v boju proti šovinizmu lastnega naroda, kjer komunistom vla-
dajočega naroda pripada prva naloga, komunistom drugih narodov pa
predvsem boj proti fašistom teh narodov. Na koncu svari pred fraziranjem
proti sporazumarstvu in naglasa, da se morajo komunisti truditi za svobo-
den sporazum med svobodnimi narodi.
Za Slovenijo pa je prav posebnega pomena pismo političnega biroja
CK KPJ pokrajinskemu komiteju z dne 11. novembra 1935, ki vse postav-
ke konkretizira za Slovenijo oz. za slovenski narod.Pismo je obsežno in
v njem je toliko pomembnih dejstev in misli, da lahko tukaj nanj le opo-
zorimo kot na ključni dokument za razumevanje nadaljnjega zgodovin-
skega razvoja v Sloveniji. Posvečeno je predvsem problemom uresničitve
ljudske fronte, ki naj bi po predlogu v tem pismu nosila ime »Slovenska
fronta«. V zvezi s temo referata se omejujemo na tri momente iz pisma.
V zvezi s posebnim pomenom, ki ga je geslo o odcepitvi imelo za oze-
meljsko stran slovenskega narodnega vprašanja, pravi pismo: »Naše geslo
,Zedinjena in osvobojena Slovenija' ostane še naprej izraz končne rešitve
slovenskega narodnega vprašanja. Toda danes ne smemo premikati težišča
naše politike v nacionalnem vprašanju na končno rešitev tega vprašanja.
Glede na to: 1. da velika večina Slovencev in nobena izmed slovenskih na-
rodnih organizacij danes ne zahteva odcepitve Slovenije; 2. da je medna-
rodni položaj danes takšen, da bi odcepitev Slovenije mogla pripeljati do
imperialistične vojne .— mi pa smo nasprotniki tega, da bi se narodno
vprašanje reševalo z vojno in z naslonitvijo na druge imperialistične sUe;
3. da je danes možno zediniti veliko večino slovenskega naroda okrog ge-
sel, katerih uresničenje pomeni izpodkopavanje temeljev velikosrbske he-
gemonije in svoboden razvoj, glede na vse te momente se naša partija
danes ne izreka za odcepitev Slovenije od Jugoslavije.« Nato našteva pogo-
je, ob katerih sprejema takšno stališče, v smislu že prej obnovljenega do-
kumenta. — Temu stališču pač ni potreben poseben komentar.
Drugi moment zadeva politični odnos Slovenske fronte do gibanj dru-
gih narodov v Jugoslaviji. Izraža se v predlaganem organizacijskem na-
čelu o vodilnih osebnostih v fronti: »Na vodilnih mestih v Slovenski fronti
so lahko samo Slovenci; ne dopuščati, da bi Slovenska fronta postala slepo
orodje kateregakoli gibanja ali voditelja v drugih deželah Jugoslavije; na
vodilna mesta v Slovenski fronti so lahko dopuščeni samo ljudje, ki se
izrekajo za sodelovanje in za zvezo z narodnoosvobodilnimi, kmečkimi in
svobodoljubnimi gibanji tako na Hrvatskem kot tudi v Srbiji in v drugih
deželah Jugoslavije.« Tukaj imamo podano misel o realni vsebini solidar-
nosti med narodi Jugoslavije.
Tretji moment pa se tiče tedanjega jubileja KPS in manifesta njenega
ustanovnega kongresa. V pismu je rečeno, da morajo slovenski komunisti
sami napisati manifest ustanovnega kongresa, ki se naj z njim KP Slove-
293
nije predstavi ljudskim množicam Slovenije. Ta dokument naj bo napisan
V preprostem, jedrnatem in jasnem slovenskem jeziku, uporablja naj ljud-
ska rekla in primere, ki so delavskemu razredu in ljudstvu dostopni in
razumljivi! Ta dokument mora imeti privlačno silo, da bo govoril sam
zase in da postane močno sredstvo agitacije komunistične partije Slove-
nije ...
VI
Minilo je še precej časa, leto in pol, predno se je sešel ustanovni kon-
gres Komunistične stranke Slovenije in izdal Slovencem svoj manifest.
Dogajanj v tem vmesnem času, ki je decembra 1936 pripeljalo do vrnitve
organizacijskega sekretarja CK KPJ z Josipom Brozom-Titom v državo
in na njegovo prizadevanje, do prihoda Edvarda Kardelja v Slovenijo, v
začetku marca 1937, se bomo dotaknili le toliko, kolikor je nujno za temo
referata.
Značilno je, da je na Gorkičevo pobudo brez vednosti kominterne skli-
cani plenum aprila 1936 na Dunaju in v Pragi poleg kompromisov sprejel
tudi stališče glede nacionalnega vprašanja, ki je pomenilo umik s stališč
sprejetih že leta 1935, predvsem v odnosu do Jugoslavije. V sklepih tega
plenuma se obsoja »napaka«, da posamezni tovariši stališča o Jugoslaviji
tolmačijo tako, »da se partija in delavski razred že danes, pod režimom
vojaško fašistične diktature in velikosrbske hegemonije, lahko izrečeta za
državno enotnost Jugoslavije«.Kominterna je sklepe tega plenuma raz-
veljavila, in junijsko posvetovanje vodilnega partijskega aktiva Jugosla-
vije v Moskvi istega leta, ki se ga je udeležil med drugimi tudi Kardelj, je
potrdilo stališče do nacionalnega vprašanja iz leta 1935 in ugotovilo, da bi
povezovanje nove taktike s pogojem, da se najprej likvidira sedanji režim
v Jugoslaviji, »pomenilo nadaljevanje stare orientacije za odcepitev«. Ob-
enem je ugotovilo tudi nepravilnosti stališča v nekem drugem strankinem
dokumentu, ki govori predvsem o potrebi ohranitve državnih meja Jugo-
slavije, boj proti nacionalnemu zatiranju, proti velikosrbski hegemoniji,
proti prizadevanjem fašističnih sil v Jugoslaviji pa odriva v ozadje.Ju-
nijsko posvetovanje je konkretno zahtevalo sklicanje ustavodajne skup-
ščine v Jugoslaviji, »ki bo svobodno in brez preglasovanja odločila o vseh
vprašanjih, ki se nanašajo na medsebojne odnose raznih narodnosti znot-
raj svobodne, demokratične, federativne države«.
V »Proletarju« je zahteva po konstituanti konkretizirana in sicer ob
stališču Mačka in Sv. Pribičeviča, ki sta postavljala pogoj, da noben sklep
v konstituanti ne more biti sprejet proti večini predstavnikov posamezne-
ga naroda in pri tem naštela le Hrvate, Srbe in Slovence. Članek se s tem
pogojem strinja, a dodaja: »Mislimo pa, da mora isto veljati tudi za Ma-
ked'once in Crnogorce. Vrh tega menimo, da imajo prebivalci posameznih
zgodovinskih pokrajin, kot so Bosna in Hercegovina in pa Vojvodina, rav-
no tako pravico prosto opredeliti svoje razmerje in svoj položaj do dru-
gih narodov in do državne celote.«'^'' Tukaj so torej že obrisi zamisli za
federativno ureditev Jugoslavije, kakršna je bila pozneje tudi uresničena.
294
Posebno pomembno je stališče o enakih pravicah Bosne in Hercegovine in
pa Vojvodine. Utemeljeno je sicer z njihovim posebnim zgodovinskim zna-
čajem, a — kakor se je pozneje jasno pokazalo ■— je šlo v prvi vrsti za
posebnosti njihove narodnostne strukture.'2'' Kosovo in Metohija tukaj še
ne nastopata.
Iz časa junijskega posvetovanja v Moskvi izvira tudi pismo, katerega
pisec je najbrž Edvard Kardelj, o problemih Slovenske fronte.Pismo
med drugim poudarja naravo Slovenske fronte kot samostojnega nacional-
nega gibanja, predvsem v razmerju do Mačkovega vodstva, ki si je siku-
šalo dobiti vpliv v fronti oz. mimo nje ustanavljati na Slovenskem svoje
organizacije. Poseben pomen daje pismo ugotovitvi: »Slovenske fronte si
ne moremo misliti brez delavskega razreda.« Pismo opozarja ne samo na
posredne, temveč tudi na samostojne zahteve delavstva nacionalnega zna-
čaja. »Temeljno vprašanje je, ali se bo delavstvo stvarno borilo za svoje
zahteve narodnega karakterja in za zahteve, ki so mu skupne z drugimi
slovenskimi ljudskimi akcijami.« ■—Ta misel gre dejansko čez okvir teze
o zgolj posrednem interesu delavskega razreda do narodnega vprašanja.
Prav izrazito je v tem duhu pisal tudi »Proleter«: »Delavci se bojujejo za
svoj narod ne le kot sestavni del naroda, marveč tudi zato, ker veleva to
njihov razredni interes. Proletariat ne more osvoboditi sebe, ne da bi bil
osvobojen njegov narod.«'-o 2e tedaj se je tu v resnici izražalo spoznanje,
da je nacionalno vprašanje »v svojem bistvu .. . nedvomno vprašanje ce-
lotne družbe.«'-''
Stališče o popolni samostojnosti Slovenske ljudske fronte kot sloven-
skega narodnega gibanja je v tem času podprl tudi Josip Broz-Tito, ko je o
tem pisal 9. aprila 1937 med drugim: »Slovenska ljudska fronta se bo temu
(Mačkovemu prizadevanju) uprla, kajti Slovenija ima ravno tako svoje na-
cionalne in kulturne potrebe kot Hrvatska, ona mora ravno tako zbrati vse
nacionalne demokratične moči v eno fronto za boj za nacionalno osvobo-
ditev, za demokracijo in pravice ljudstva Slovenije. Vendar pa Slovenska
ljudska fronta želi najtesnejše sodelovanje s hrvatskim gibanjem v boju
za nacionalno osvoboditev, za demokracijo in svobodo kot enakopravni po-
litični faktor, ki zastopa interese celega ljudstva Slovenije.«'^^
Manifest ustanovnega kongresa KP Slovenije je izpričal resnično zre-
lost pogleda na slovensko narodno vprašanje, posebej še na zgodovinsko
vlogo delavskega razreda in njegove revolucionarne stranke kot edino mož-
nega vodnika za njegovo rešitev, pokazal je pot, ki v dneh največje stiske
vodi k tej rešitvi. Ugotovil je strašno nevarnost, ki jo pomeni nemško-ita-
lijanska fašistična zveza, in izrekel, da je jugoslovanski del, »četudi sam za-
tiran, danes matica slovenskega naroda, njegovo kulturno središče, iz kate-
rega črpajo novih sil tudi Slovenci v Italiji in v Avstriji,« katerih boj za
narodne pravice mora podpreti, »kajti slovenski narod se ne more in ne
sme odpovedati svojega starega cilja: Združene in svobodne Slovenije.« —
»Bodočnost slovenskega naroda in njegov narodni obstoj bosta zagotov-
ljena le v svobodni zvezi bratskih narodov Jugoslavije v obliki zvezne
države.« .. . »Nalogo, združiti vse sile slovenskega naroda proti naklepom
fašizma, imajo predvsem slovenski delavci.« Slovenski komunisti so svojo
295
organizacijo preosnovali v Komunistično stranko Slovenije, »da bi s tem
najjasneje podčrtali svojo pripravljenost boriti se za to, da bi tudi slovenski
narod svobodneje zadihal... S tem pa slovenski komunisti nikakor mso
oslabili svoje povezanosti in čvrste enotnosti z bratskimi komunističnimi
vrstami ostalih narodov Jugoslavije, temveč nasprotno, v boju proti skup-
nemu sovražniku se bodo te vezi še okrepile.«'-^
Akcija slovenske komunistične stranke za uresničenje programa iz ma-
nifesta ustanovnega kongresa je obsegala tudi široko zasnovano pubUci-
stično in znanstveno dejavnost za marksistično osvetlitev zgodovinskih in
sodobnih problemov slovenskega narodnega gibanja in njegove usmeritve,
dejavnosti, ki je zdržema trajala že od »Književnosti« naprej (B. Kidrič,
B, Ziherl, D. Kermavner, J. Vilfan, V. Martelanc in dr.). Najpomembnejše
dejanje v tej smeri je pač knjiga Speransa — Edvarda Kardelja, Razvoj
slovenskega narodnega vprašanja, ki je izšla leta 1939. V svojih obsežnih
izpiskih in zapisih ■— gradivu za knj-go — je Sperans marca 1938 med
drugim zapisal: »Vprašanje se postavlja pred nas tako: ali naj nacionalno
osvobodilni boj Slovencev postane naposled sestavni del napredka človeške
družbe, ali pa naj bo nacionalistično drobtinčarstvo potegnjeno na stran
reakcije, a slovenski narod znova postane zavora napredka. V prvem slu-
čaju je bodočnost slovenskega naroda zajamčena in zavarovana, v drugem
pa je slovenski narod obsojen, da bo poginil pod razvalinami rušeče se
stavbe današnje družbe. Drugega izhoda ni, o obeh pa odločamo mi sami,
Slovenci.«131
Za odločitev v tej zgodovinski alternativi, ki se je postavljala pred
slovenski narod, je bila Speransova knjiga dejavnik velikega in trajnega
pomena.
Temeljna stališča za celotni nacionalni problem v Jugoslaviji, ki s.o
potem dokazala svojo upravičenost med narodnoosvobodilno vojno, so bila
jedrnato formulirana v resoluciji V. državne konference 19. do 23. oktobra
1940 v Zagrebu.
Na začetku vojnega časa, ki je pripeljal do narodnoosvobodilnega boja
in ljudske revolucije, jugoslovanski komunisti glede vprašanja o razmerju
med jugoslovanskimi narodi in o svoji vlogi v vrstah vsakega izmed njih
niso bili praznih rok.
OPOMBE
Miha Marinko, Politično poročilo CK KPS na II. kongresu KPS, Ljubljana,
CZ, 1949, stran 36—39; Vlado Kozak, diskusija na II. kongresu KPS, o. c,
stran 177—184.
''^ Material für die Thesen zur wirtschaftlichen und politischen Lage in Slowe-
nien. (1,5. marec 1933). Gustinčičeva zbirka v AIZDG. Gradivo je bilo objav-
ljeno v italijanskem prevodu v reviji KPI »Stato Operaio«. Prim, tudi I. Re-
gent, poglavja iz boja za socializem I, Ljubljana 1958, stran 426—427.
'8 Beratung zwischen der KP It. und der KP Jugoslawiens, 9. januar 1930,
A CK ZKS, KI LVII/548—549.
F. Klopčič; glej op. 61.
J. Pleterski, delo navedeno v op. 24, str. 111 in 127—134.
296
8* Korespondenca v zbirki I. Regenta v A IZDG.
82 Glej op. 77.
83 Pregled zgodovine ZKJ, stran 139—140.
8< Proleter, februar 1932, št. 23.
Odluka CK KPJ o razradjivanju slovenačkog pitanja, 9. (?) januar 1933,
A CK ZKS, KI.
8'' Brošura sama nosi letnico 1933. Njen izid jeseni v tem letu je po spominu
datiral tudi dr. Joža Vilfan (Prežihov zbornik, str. 108); z gotovostjo lahko
datiramo vsaj pred 6. januar 1934, ker se njen izid omenja v dokumentu
tega datuma (pismo CK KPJ avstrijski KP, Arhiv CK ZKS, KI LXXXIII/
2806—2807).
" Prim, dokumentacijo iz fonda KI v A CK ZKS in obe omenjeni zbirki (D.
Gustinčič in I. Regent) v A IZDG.
88 Poročilo PK KPJ za Slovenijo, maj 1934; A CK ZKS, KI LXXXIII/2920—2939.
8!* Poročilo PK KPJ za Slovenijo, 23. julij 1934, A CK ZKS, KI LXXXIII/2945
do 2953.
^ Dokument iz op. 77; Pismo »Dragi prijatelji!« z dne 9. oktobra 1933, A CK
ZKS, KI LXXXIII/2789—2790.
"1 E. Kardelj, Po petindvajsetih letih, CZ, Ljubljana, 1959, stran 43—44.
82 Prim. Teze KPJ o nacionalnem vprašanju. Delo, 20. julij 1930, št. 4.
Teze CK KPJ o radu medju ugnjetenim narodima i pomoči nacionalno revo-
lucionarnom pokretu (1932), A CK ZKS, KI LXXXIII/2570—2576.
E. Kardelj, o. c. str. 44.
'■'5 (Referat E. Kardelja na IV. pokrajinski konferenci Slovenije v Goričanah,
september 1934.) »Delo pokrajinske organizacije o kmečkem in nacionalnem
vprašanju«, A CK ZKS — Izveštaj Bevca — 2-12-34. A CK ZKS, KI. Tone
Brodar (Edvard Kardelj), Nacionalno vprašanje kot znanstveno vprašanje,
Književnost, I (1932) 1933, Ljubljana, stran 5—9, 48—54, 73—79, 132—137, 163
do 168 in 236—243.
Pismo  CK KPJ  Bistromu  (Srdjan  Priča),  30.  julij   1934,  A CK ZKS,  KI
LXXXIII/273.
'»a Arhiv KPJ, knjiga II, stran 230—231.
Delo, januar—marec 1935, št. 1—2 (IV. Državna konferenca KSJ in njen
pomen).
108 Izvještaj Riharda (Lovro Kuhar), 4. februar 1935, A CK ZKS, KI LXXXIII/
314—315.
'™ Pismo CK KPJ članom KPJ v Trbovljah, Hrastniku in Zagorju, 25. februar
1935, A CK ZKS, KI LXXXIII/323—325.
"O Seja PB CK KPJ, 18. junij 1935, A CK ZKS, KI LXII/470—471.
Proleter, julij—avgust 1935, št. 7—8.
"2 Jovan Marjanović, Prilog izučavanja jugoslovenstva u ustanku 1941, Jugo-
slovenski istorijski časopis, 1962 št. 1, str. 33—45 (cit. str. 39). To avtorjevo
mnenje je še bolj jedrnato izraženo v angleškem povzetku, kjer pravi (v pre-
vodu): »Pisec... pride do sklepa, da si je (KPJ) začela pridobivati podporo
širokih delov ljudstva od sredine tridesetih let naprej ravno zato, ker se je
zavzela za nujnost in možnost, da to (tj. nacionalno) vprašanje reši znotraj
meja jugoslovanske države, ne pa z njeno razdelitvijo.« (Str. 45) — Prim,
tudi polemiko navedeno v op. 49.
Ali se ni v letih 1941—1943 zgodilo pravzaprav ravno tako? Seveda v čisto
drugačnih okoliščinah, ko je bil razpad stare Jugoslavije predvsem rezultat
fašistične agresije, federativna združitev pa rezultat narodnoosvobodilnega
boja vsakega in vseh jugoslovanskih narodov tudi srbskega, ki je bil prav
tako kot drugi okupiran in neusmiljeno zatiran. In že 1. 1944 je aktualno
vprašanje federacije vsaj še z Bolgarijo, ki bi bila po vsej verjetnosti tudi
prišla, ko ne bi bilo intervencije zunanjega faktorja!
"* Ne smemo pozabiti, da v okviru meja stare Jugoslavije slovensko narodno
vprašanje nikoli ne bi moglo biti rešeno, glede na razkosanost Slovenije, ki
je bila po letu 1918 veliko hujša kot prej. Res je geslo o razbijanu Jugoslavije
297
bilo v »ostrem nasprotju z vso tradicijo slovenske zgodovine« (E Kardelj), a
je tudi res, da je vsa napredna slovenska politična tradicija slonela na geslu
zedinjene Slovenije.
4" Zgodovinski arhiv KPJ, knj. II, str. 360.
1" Isto delo, str. 363—379.
Okrožnica »Zembilju i svima članovima CK KPJ«, 9. januar 1936 (datum
slabo viden), A CK ZKS, KI LXXXni/3600—3608.
11!) .>Dragi prijatelji!« PK-tu za Slovenijo, 1. november 1935 A CK ZKS, KI.
1^" Plenunm CK KPJ, april 1936, A CK ZKS, fase. Pokrajinski komite za Slove-
nijo 1934—1937. — Sklepi plenuma so objavljeni tudi v Zgodovinskem arhivu
KPJ, knjiga II, str. 380—349, a ravno v citiranem odstavku je očitna tiskar-
ska pomota.
"1 Zgodovinski arhiv KPJ, knj. II, str. 399.
Isto delo, str. 400.
m Proleter, julij—avgust 1936, št. 4—5, »Komunisti i konstituanta«.
'2'' Prim, govor Mose Pijada na ustanovnem kongresu KP Bosne in Hercegovine
(gradivo izdano v Sarajevu, 1950).
'25 Pismo Dragi prijatelj, (junij 1936), A CK ZKS, KI LXXXIII, 3240—3244.
126 Marko, »Delavski razred in slovenski narod«, Proleter julij 1937, št. 8.
Edvard Kardelj (Sperans) Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Ljublja-
na, 1957, str. LXXIV.
1^ Poročilo Tita o položaju v Sloveniji, 9. april 1937, A CK ZKS, KI LXXXIII/
3634—3636.
^^ Manifest ustanovnega kongresa KP Slovenije, Zgodovinski arhiv KPJ, knj. II,
str. 404—409.
"1 Arhiv CK ZKS, zbirka »Edvard Kardelj — Gradivo za knjigo Razvoj slo-
venskega narodnega vprašanja«.
298
Revolucionarni eros brez konkretne
utopije
Franjo Zenko
Jubilejno leto Oktobra je pri kraju. Petdeset let je tistim, ki so bili
rojeni v dneh, ko je Vladimir Ilič Lenin po nepolnih štiridesetih urah akcije
v petrograjskem zimskem dvorcu samozavestno pozdravil delavsko-kmečke
in vojaške odposlance: »Tovariši! Delavsko-kmečka revolucija je končana!«
Pravšnja časovna mera, da se z idejo revolucije kritično primeri revo-
lucijsko stvarnost. Toda jubilej je najmanj primerna priložnost za takšno
disciplinirano duševno delo. Vendar so tako pri nas kot po svetu poskušali
sešteti vrednote, ki jih je ustvaril in navdihnil Oktober. To bilanco so zbi-
rali in seštevali v bolj ali manj deklarirani, toda vedno navzoči veri v
zmago socialistične revolucije. Ne več kot v trenutni nacionalni ali inter-
nacionalni politični prevrat. V zmago socialistične revolucije se veruje kot
v svetovni proces nacionalne, politične in ekonomske osvoboditve, ki ne-
zadržno napreduje. Na Vzhodu in na Zahodu!
Ce že jubilej Oktobra ni primeren čas za kritiko temeljev, na katerih
počiva vera v revolucijo, so še manj dopustni dvomi v revolucijo kot učin-
kovito metodo trojne osvoboditve, dvomi, ki jih povzročajo otroške bolezni
socialistične prakse. Prepoved in samoprepoved korozivnega skepticizma
in kriticizma se zdi upravičena v revolucionarnem času, ki je postal sistem
sodobnega sveta: sistem volje za odločno in radikalno dejanje. Tisto, kar
ostane kot prosto in dovoljeno, je poskus razločevanja avtentičnega revolu-
cionarnega duha od aktivnega nihalističnega strahu, da ne bi pustili nobe-
ne brazgotine na zgodovini.
Ko sem z nekaj predavanji na temo »Revolucija in revolucionarna
praksa« gostoval na Dunaju, v Kopenhagnu, Mannheimu in Marburgu, sem
se na univerzah srečal s študentskim revolucionarnim erosom. Ta hoče
biti iskren in avtentičen. Svojo legitimnost in upravičenost si prizadeva
izbojevati z metodo, o kateri verjame, da je metoda matične sodobne revo-
lucionarne ideologije: marksizem. Ker tudi ta eros sam vedno bolj dobiva
obrise specifične inačice marksistične revolucionarne ideologije, naj takoj
povem natančneje: ideologije Herberta Marcuseja, z nekimi oblikami poli-
tične akcije, vznemirja senate in rektorje univerz, policijske prefekte in
299
inertno množico prebivalstva, navdihuje politologe, filozofe in sociologe
pri raziskavah bistva družbe obilja, ogroža vzpostavljeno ravnotežje koa-
licije na oblasti. Vtisi, ki sem jih dobil v razpravah na mojih predavanjih,
zlasti pa v pogovorih s socialistično usmerjenimi študenti (med njimi je
ponekod tudi nekaj maoističnega duha), ki so me vabili v svoje klube, so
me spodbudili, da sem se s tem bolje spoznal.
Najbolj neposredno sem doživel duha revolucionarnega študentskega
gibanja, katerega začetniki so študentje Svobodne univerze v Zahodnem
Berlinu, ko sem bil v začetku decembra preteklega leta navzoč na zboro-
vanje študentov in profesorjev na univerzi v Mannheimu. Razpravljali so
o ideji »kritične univerze«, ki je ena poglavitnih izrazov študentskega re-
volucionarnega gibanja.
I.
Po razdelitvi Nemčije po vojni je bila v Berlinu ustanovljena Svobodna
univerza z dvojnim namenom. Prvi namen: ustvaritev instrumenta v proti-
komunistični polemiki okoli nesvobode na univerzi v Vzhodnem Berlinu.
Drugi namen: ustvariti model univerze, v katerem bo zagotovljena vse-
stranska navzočnost študentov kot dinamičnega elementa znotraj akadem-
skih odborov, ki jih sicer po pravilu sestavlja okorni profesorski stan. Slo
je za to, da študentje ne bi bili samo »študirajoči«, »poslušajoči«, pasivni
»vajenci«, s katerimi manipulirajo, temveč aktivni in odgovorni za uni-
verzo v celoti. Ne le za njen internacionalni in moralni ugled in dostojan-
stvo, temveč tudi za institucionalno obliko in funkcioniranje univerze kot
javnopravne družbene organizacije. Pravno je bilo določeno, da so štu-
dentje pristojni ne le za vprašanja ozko študentske in socialne narave,
temveč za skoraj vse univerzitetne zadeve. Ker imajo študentje pravico do
navzočnosti in do glasovanja v vseh forumih, imajo ne le pravico povedati
svoje mnenje o vseh vprašanjih, temveč tudi pravico soodločati. »Berlin-
ski model« univerze, ustvarjen v polju visoke politično-ideološke nape-
tosti kot propagandni instrument, naj bi bil tudi eksperiment in zgled za
druge nemške univerze, kako razrešiti medsebojne interesne konflikte
učnega osebja in študentov, konflikte, ki so se včasih zreducirali na model
klasičnega konflikta med sindikati in delodajalci okoli »kvalificiranega
soodločanja«. Po »Berlinskem modelu« so študentje obravnavani kot »dr-
žavljani univerze«, zreli za soobločanje o vseh vprašanjih institucije.
»Svobodna univerza«, ustvarjena v določeni politični konstelaciji, je
spreminjala svoje bistvo s spreminjanjem klime od leta 1948. naprej. Kako?
Zahodnoberlinski študentje so v vsakodnevnih kontaktih in diskusijah s
komunističnimi skupinami, ki so prihajale s Humboldtove univerze v
Vzhodnem Berlinu in za svoje partnerje prinašali s seboj posebej urejeni
časopis »tua res«, vedno bolj spreminjali metodo pogovora: na mesto difa-
miranja je nastopila disciplinirana argumentacija in poslušanje. Tako je
med aktivnimi študenti nastajala ne le »leva« pozicija in oživljanje »leve«
tradicije: ustvarjala se je občutljivost za spremembe, ki se dogajajo na
»drugi strani«. Zahodnonemški študentje, tako izurjeni v vsakodnevnih
pogovorih, so se vedno bolj osvobajali črnega in rdečega dogmatizma in
300
postajali so bolj gotovi v kritičnem presojanju zadev čiste ideologije. Toda
niso se mogli ustaviti pri kritiki idej. Spustili so se v presojanje konkretne
politične prakse in to manifestirali v vrsti svojih protestov, demonstracij
in akcij.
Neenakomerna sprememba znotraj Svobodne univerze — administra-
cija in profesorska večina nista mogli slediti študentom pri preseganju
dogmatskega antikomunizma — je napravila vprašljive principe, na katere
je bil oprt »berlinski model«. Do odkritega konflikta med študenti z ene
in rektorja ter senata z druge strani je prišlo ob sprejetju novega visoko-
šolskega zakona o prepovedi političnih manifestacij na teritoriju Svobodne
univerze. Studentski prestopki, ki so izzvali sprejetje tega zakona, so se
kopičili: demonstracije proti vojni v Vietnamu, proti Jacopettijevemu filmu
»Zbogom Afrika«, ob obisku ameriškega podpredsednika Humpreya so
samo primeri sojenja politični praksi. Demonstracije proti perzijskemu
šahu preteklo poletje so se zapletle do tragičnih razsežnosti: hud spopad
s policijo je imel za izid uboj študenta Benna Ohnesorga in aretacijo štu-
dentskih voditeljev.
Na te dogodke so študentje odgovorili 9. junija 1967. s kongresom pod
črnimi zastavami v Hanovru; sedem tisoč študentske mladine je s po-
smrtnim vencem padlemu študentu molče korakalo po ulicah. Osrednja
tema kongresa je bila »Visoka šola in demokracija«. Razčlenjena je bila na
štiri točke: a) berlinski dogodki preteklih dni; b) ali je Berlin simptomati-
čen za avtoritarne tendence v vsej Zvezni republiki?; c) v kakšnem raz-
merju je znanost do politike?; d) kako se lahko študentje organizirajo in
kje naj najdejo zaveznike med drugim prebivalstvom?
Študentje na tem kongresu niso ostali brez dokaza zvestobe tistih svo-
jih profeosrjev, ki so jim pomagali pri formiranju radikalne kritične za-
vesti. Na tribuno pred športno dvorano je stopilo nekaj profesorjev; po
številu jih ni bilo veliko: profesor Abendroth (Marburg), profesor (Haber-
mas (Frankfurt), profesor Oertzen, profesor Brückner (Hanover), profesor
Gollwitzer, profesor Flechtheim (Berlin), profesor v. Hentig (Göttingen),
profesor Röder (Hamburg).
Takšni se kažejo bežnemu pogledu bistveni momenti v razvoju nem-
škega revolucionarnega študentskega gibanja, ki ga zdaj vodi študent za-
hodnoberlinske univerze Rudi Dutschke. Njega navadno citirajo, branijo
in napadajo kot ideologa nemške revolucionarne študentske mladine; tej
se je posrečilo, da si je priborila položaj družbene sile, čeprav še vedno
brez trdne oragnizacije in jasno izrečenega revolucionarnega nauka. Obrise
vsebine in cilja študenske revolucionarne volje je kljub temu mogoče videti
in opisati.
П.
Politični pomen študentskega revolucionarnega gibanja je rasel so-
razmerno s širjenjem njegovih hotenj in ambicij. Začelo se je z revolto na
spremljevalne pojave tistega, kar se danes imenuje »množična univerza«
(Massenunivertität) : naglo naraščajoče število študentov in nesorazmerno
majhno povečanje števila učnega kadra, pomanjkanje prostora in neza-
301
dostni materialni pogoji za delo, prepolne menze, pomanjkanje komuni-
kacij oziroma, kot se to v modernem žargonu navadno imenuje, dialoga
med študenti in profesorji, velika birokratizacija ne le v univerzitetni
upravi, temveč tudi v posameznih inštitutih, birokratizacija, ki direktorje
ločuje od neposredne znanstvene dejavnosti, demokratični dostop na uni-
verzo skoraj vsakomur ogroža študijsko raven, stari hierarhični način ob-
našanja, problem ordinarijev, njihovih pravic, svobode in vpliva . . . Vse to
zahteva, kot je znano, ne le v Nemčiji, univerzitetno in študijsko reformo,
o kateri se diskutira, za katero se delajo načrti, o kateri se teoretizira v
neskončnost. Obstaja občutek, da gre za zadnji ostanek strukture starega
sveta, ohranjene le še na univerzah, na teh privilegiranih otokih znotraj
družbe, kjer vlada zakon nedotakljive avtoritete tistega, ki »zna«, nasproti
tistemu, ki »ne zna«, tistega, ki uči, nasproti tistemu, ki se uči. Počasnost
in neučinkovitost pri izvajanju univerzitetne in študijske reforme povzro-
ča nestrpnost študentov in jih sili v kritične analize višje stopnje.
Študentje so zaslutili, da se z zboljšanjem zunanjih materialnih okoli-
ščin študija ne razrešujejo bistveni študentski problemi. Znotraj industrije
znanja, zlasti v obratu množične univerze, se je zgodila sprememba v
strukturi znanstvene proizvodnje. Vedno večja rafiniranost znanosti, dife-
renciranje njihovih metod, razširjanje in nastajanje novih znanstvenih
področij, izumljanje subtilnih znanstvenih tehnik — vse to je v nasprotju
z načinom, po katerem se v času študija prisvaja znanje. Ob pomoči mno-
gih profesorje, zlasti filozofov, sociologov in politologov, so študentje pod
internim organizacijskim vprašanjem znanstvene industrije odkrili globlji
družbeni konflikt. Potem ko so se študentje poučili o bistvu problema, so
odgovorili s kritiko načina in strukture univerzitetnega pouka. Pod uda-
rec njihove kritike so prišla predvsem predavanja ex kathedra, potem
pa tudi seminarji, ki se največkrat spreminjajo v takšna predavanja. Štu-
dentje nočejo biti več degradirani v pasivne sprejemalce, vajence ali učen-
ce učiteljev, ki jim servirajo izgotovljene rezultate. Prodreti hočejo v skriv-
nost metod in tehnik manipuliranja z znanstvenim materialom. Prodreti
hočejo v tisto, kar jih lahko napravi samostojne in enakopravne raz-
iskovalce.
Problem se še bolj zaostri, ko postane jasno, da študentska zahteva po
demokratizaciji niti v pouku nikakor ni samo zunanje in politične narave.
Ta zahteva meri na demokratično sodelovanje v odprtih spoznavnih pro-
cesih. To je razvidno iz recenzij predavanj njihovih profesorjev, posebno
pa še iz metode, ki jo študentje pri tem uporabljajo. Ta metoda je v bistvu
heglovsko-marksistična; z njo se osvetljuje in učinkovito razgalja notranja
strukturna povezanost znanja in družbe. Studentom pa je predvsem do
tega. Zato je mogoče reči, da je prav ta metoda postala danes njihovo
temeljno kritično orožje. Spet ponavljam, da ne le kot učinkovito sredstvo
za razsvetljevanje ekonomsko-politične strukture družbe v klasičnem so-
ciološko-politološkem smislu. Ta metoda postaja sredstvo v boju študentov
za samoopredelitev znotraj spoznavnega procesa.
Menim, da je iz povedanega razvidno, zakaj in kako je univerzitetna
reforma in študijska reforma v tesni zvezi s problemi družbenih struktur.
302
Dogaja se, da samo tisti, ki te povezanosti ne vidijo, negodujejo proti štu-
dentskim težnjam, da imajo politično-družbeno dejavnost in prizadevanja
za študijsko reformo za enotno dejavnost. Ne vidijo, da »politiziranje« in
»študirnaje« nista več dve stvari, temveč ena sama nedeljiva celota. Upra-
vičena je pripomba pastorja Friedricha Wilhelma Marquardta: »To, da se
mnogi profesorji s svojo znanostjo ne morejo prepoznati v študentski de-
javnosti, postaja v tej situaciji zame uganka. Molk profesorjev o zvezi med
znanostjo in »ulico«, ki so jo vendar profesorji odkrili in nanjo opozorili
študente, se mi zdi kot izdaja profesorjev nad njihovim lastnim spozna-
njem.«'
HI.
Sociološka kritika notranje strukture univerze in študija je pripeljala
študente do razkritja globalno-družbenih korenin pojava množične uni-
vreze. Njihova opozicija je tako prerasla ozke univerzitetnoakademske
okvire in dobila pomen globalno-družbene opozicije. Politično vlogo štu-
dentov v okviru celotne družbe, seveda s posebnim ozirom na nemško
Zvezno republiko, je natančno določil filozof in sociolog profesor Jürgen
Habermas (Frankfurt a/M) v svojem prispevku na omenjenem kongresu
v Hanovru ob smrti študenta Benna Ohnesorga.
Studentska opozicija je del intelektualne, intelektualna je del neor-
ganizirane zunajparlamentarne opozicije. V tem smislu študentje nimajo
nobenih privilegijev: nimajo nobenih posebnih korporativnih pravic, na
katerih bi lahko utemeljili svojo politično dejavnost. Za to, kar delajo,
študentje nimajo nobene druge legitimacije razen državljanskih pravic.
Tisto, kar jih razločuje od političnih množičnih skupin in ostale neorgani-
zirane množice prebivalstva, je samo intenzivna zahteva, da se te njihove
pravice spoštujejo. To je lahko razložiti s trojnim dejstvom: študentje ima-
jo višjo raven informacij kot drugo prebivalstvo; študij vedno do neke
mere ugodno vpliva na prebujanje motivov in interesov, ki peljejo v poli-
tični angažman; študentje se laže in bolj kot odrasli osvobajajo zdajšnjega
družbenega pritiska, ker še nimajo priznanega družbenega statusa. Iz tega
sledi, da imajo študentski protesti to funkcijo, da prikličejo v zavest tisto,
kar hočejo uradni forumi brez namena ali namenoma izriniti iz politične
zavesti svojih državljanov. Teza profesorja Habermasa je zelo jasna: »Stu-
dentski nemiri imajo kompenzatorično funkcijo, ker kontrolni mehanizmi,
sicer vgrajeni v demokracijo, ne funkcionirajo ali ne funkcionirajo dovolj.«
Dokazuje jo z dejstvi: s študentsko intervencijo je bila izrinjena lažna
definicija vietnamske vojne, kar je omogočilo, da so prodrle informacije
tudi z druge strani, informacije ki razsvetljujejo bistvo tega konflikta;
s protestom proti perzijskemu šahu so predrli balon ilustriranega tiska, s
katerim so pri nemškem občinstvu pripravljali sprejem nekega despotskega
monarha. V aferi okoli revije »Spiegel« so študentje opozorili na nedo-
takljivost ustavnih pravic proti težnjam, ki so grozile spremeniti republiko
v policijsko državo.2
' »Frankfurter Hefte«, 7/-967
2 »Alternative« Wien, 8/1967
303
IV.
304
Obstajanje revolucionarnega študentskega gibanja ni problematično:
nihče študentom ne oporeka njihove pravice družbeno še neomadeževanih,
da brez farizejstva protestirajo proti družbenemu zlu. Za večino, ki se s
tem gibanjem ukvarja, tudi ni neupravičena ne revolta ne fukcija te re-
volte na nedemokratične pojave: družba, ki zase trdi, da je zgrajena na
demokratičnih principih, potrebuje neke angele varuhe, ki ji sprašujejo
vest. Problematična je daljnosežnost hotenj in ambicij študentske revolu-
cionarne volje: revolucionirati družbo v celoti!
Rudi Dutschke pravi: »Menim, da stranka in parlament ne zastopata
več želja, interesov in potreb mnogih ljudi.« Rudolf Augstein ga sprašuje:
»Ce je takšnih ljudi mnogo, zakaj se ne zbero v stranko?« Ko izdajatelj
»Spiegla« postavlja voditelja študentskega revolucionarnega gibanja —
kateremu sicer ne odreka izobraženosti in miselne discipline, temveč le
jasnosti zamisli o bodoči družbi — pred klasično dilemo glede metode poli-
tičnega delovanja: ustanoviti novo stranko ali pa si z nestrankarskimi sred-
stvi izbojevati sodelovanje v oblasti in reorganizirati družbo, s tem opo-
zarja študente: neka nova stranka, ki bi morala jasno izraziti svoje cilje,
bi — izkoriščajoč obstoječe nezadovoljstvo — komaj lahko dosegla večino,
potrebno za vstop v Bundestag. Brez revolucije druge možnosti ni.
Teorija političnega delovanja z neko stranko, zlasti v konkretnih za-
hodnonemških razmerah, ni zanimiva ne za Dutschkeja ne za Augsteina.
Zanimivejša je teorija revolucionarnega delovanja. Problematika je zbra-
na v vprašanju: kolikšen del prebivalstva lahko študentje premaknejo kot
svojega zaveznika in katero vrsto potreb lahko napravijo za dinamogeni
faktor širšega revolucionarnega gibanja? Tam, kjer niti pet odstotkov
volivcev ni mogoče zbrati okoli nekega novega programa, je vsako revo-
lucionarno dejanje od spodaj in brez orožja absurdno. Aksiomatsko eno-
staven in univerzalen odgovor, toda opozorilo, da je prav takšna situacija
v Zahodni Nemčiji.
Voditelji revolucionarnih delavskih strank na Zahodu so že zdavnaj
spoznali in izkusili nemožnost, spraviti delavski razred do revolucionarne
zavesti; psihosociologi so to nemožnost teoretsko razložili. Študentje, pri-
vrženci berlinskega gibanja, so mi v pogovorih priznali svojo nemoč pri
prebujanju revolucionarnega erosa pri njihovih kolegih in pri delavcih v
tovarnah, ki jim manjka občutljivosti za tisto, kar jim želijo priklicati v
zavest: ekonomsko in politično odtujitev.
V to najbolj bolečo točko revolucionarne ideologije študentskega gi-
banja je pomerilo svojo puščičasto lekcijo Dutschkeju eden izmed »prilago-
jenih« starejše generacije — Rudolf Augstein. On meni, da od študentov
ne zahteva preveč, če jih sili, da, če že ne razložijo, vsaj izrazijo svoje na-
mene: iz temeljev spremeniti, to je »revolucionirati« družbene odnose, ali
samo z demonstracijami usmeriti pozornost javnosti na konkretne težave
kot so šahov obisk, vietnamska vojna, hrana v menzah, zapostavljanje zna-
nosti, visokošolska in študijska reforma.
Ce je njihov namen prvo, kar je mogoče razbrati iz deklariranih sta-
lišč, potem ne zadostuje ponujanje načrta samo za univerzitetno reformo
(»kritična univerza«). Pokazati morajo obrise nove družbe, oziroma odgo-
voriti na tri zelo precizna vprašanja: kateri sistem naj zamenja obstoje-
čega, čigava proizvajalna sredstva, razen Springerjevih, je treba ekspro-
priirati in socializirati?-' Drugič: kdo naj zrevolucionira družbo? Austein
— ne brez srdite ironije, ki bi bila lahko tipična za neuspelega revoh\cio-
narja — prehiteva odgovor klasične revolucionarne ideologije: »Po kritični
teoriji bi to moralo biti delavstvo, ki bi ga zganil kritični um (morda ta-
krat malo starejših) Dutschkejev. Zares si nikjer ni manj mogoče zamisliti
svetov delavcev in študentov kot možne oblasti kot v Berlinu pod četverno
okupacijo.« Tretjič: s kakšnimi sredstvi in kako spremeniti družbo, ko je
v sedanji politični konstelaciji strankarske razdelitve oblasti edina alterna-
tiva diktatura neke leve »proletarske«, denimo komunistične manjšine, za
katero ne bo nobene možnosti brez kakšne velikanske katastrofe in brez
oboroženih sil? Resnici na ljubo: glede na navzočnost Nemške demokra-
tične republike takšna možnost nima sploh nobene možnosti.
Potem ko je Augstein, ne brez agresivnosti, s svojo kritiko tako zdro-
bil v prah revolucionarne politične ambicije študentskega gibanja, je skrčil
svojo lekcijo Dutschkeju na to, da ga je spomnil usode enega glavnih zastop-
nikov »frankfurtskega kroga«: »Kritični um da, toda on sam prav nič ne
stori, temveč na koncu skupaj z Adornom spozna, da tudi nič ne more sto-
riti.« Sklep: dovolj hiperprodukcije revolucionarne ideologije! »Nekateri
med nami starejšimi, prilagojenimi, bi radi vedeli za pot, po kateri bi bilo
mogoče ven iz smrtonosnega kroga bonnskega aparata. A če nam hočejo
mladi doktorji sociologije takoj predložiti revolucijo, potem, prosim, neko
možno. Najmanj, kar je potrebno, je glava kakega Lenina.«''
Z več razumevanja in z očitnimi simpatijami uči študente o sodobnih
težavah zavestne družbene spremembe profesor Habermas. Opozarja, da
se vsakdo, ki hoče z nekimi teoretskimi pretenzijami razpravljati o politiki
in hkrati takšne svoje razprave pripeljati do praktičnih sklepov, srečuje z
velikansko neskladnostjo med kritiko in možnostjo, da se ta kritika pripelje
na teren prakse. To razlaga s pravilom: »Cim bolj kompleksen in obsežen
je sistem na stopnji, ko prvič lahko striktno govorimo o svetovni zgodo-
vini, ki obsega sistem družbenih interakcij vsega globusa, tem bolj se ta
sistem izmika neposrednim posegom, tem manjše postajajo možnosti za
tisto, kar so včasih imenovali neposredna akcija. Kompleksnost členov, ki
dandanes posredujejo med teorijo in prakso, zdaj vse prevečkrat povzroči
izničenje pravic.
Nič manj resne niso specifične težave kritične zavesti študentov. Te
nastajajo iz napetosti med njihovo energijo in voljo za delovanjem ter
potrpežljivostjo, ki jo zahtevajo politični interesi in interesi solidne pri-
3 v demonstracijah proti monopolističnemu manipuliranju z javnim mne-
njem so študentje uporabili akcijsko parolo proti Springerju; ta kontrolira 40
odstotkov nemškega dnevnega tiska: »Ekspropriirajte Springer ja!« (Enteingnet
Springer!
" »Der Spiegel«, 32/1967
305
prave za bodoči specializirani poklic. Druga težava je bolj kritične narave.
Izhaja iz konflikta, ki nastaja med nedvomno potrebo po teoretskem uva-
janju v delovanje in pozitivističnim obratom znanosti in pouka, kakšne so
današnje množične univerze, ki ne dajejo več zanesljive orientacije za de-
lovanje. Sporočilo profesorja Habermasa se skrči na poziv, naj vztrajajo v
političnem razsvetljevanju«; to ima za cilj razlagati »našo situacijo«, ki ni
revolucionarna: »Z demonstracijami izsiljujemo pozornost za naše argu-
mente, ker jih imamo za boljše. Izsiljujemo razpravljanje tam, kjer nam
jih neform.alna moč prepoveduje. Vendar nasilje, ki povzroča rane, ne more
služiti temu namenu. Ce študentska opozicija ima kakšno prednost, potem
je to lahko samo tale: da občutljivost za krivico, prizadejano ljudem, ob-
čutljivost za ranljivost tako posameznika kot vsega razreda, povzdiguje do
politične kategorij e«.""
V.
Ne verjamem tako trdno, da so lekcije, pogosto ostre kot Augsteinove,
namenjene predvsem študentom in njihovemu voditelju Rudiju Dutschkeju
osebno. Bržkone do njihovega »igranja revolucije« ne bi mogli biti tako
neusmiljeni, ker se ve, kot zatrjuje Austein, da se bo ta prej ali slej
»izrabila«. Zdi se, da je cilj, na katerega kritika meri, nekoUko globlje v
ozadju. To so profesorji, ki s svojo kritično mislijo pred študenti razkrivajo
skrivne mehanizme samo na videz uravnotežene in gladko tekoče »družbe
obilja«, »porabniške družbe«. Med vsemi duhovnimi očeti študentskega
revolucionarnega gibanja pa je — tako se zdi — najbolj izpostavljen kri-
tikam tisti, ki je zrasel v preroka tretje revolucije: Herbert Marcuse. Clan
»frankfurtskega kroga«, avtor »Enodimenzionalnega človeka«, vztraja kot
pridigar revolucije, ki se mora zgoditi v obliki »veUkega odpovedovanja«.
Tako priča o navzočnosti »utopičnega«, tega eminentnoga znamenja druge
dimenzije človeštva, dimenzije, ki jo je družba obilja in potrošnje skorajda
dokončno zadušila.
Podrobnejši pregled vloge Herberta Marcuseja pri nastanku študent-
skega revolucionarnega gibanja, bi ne odpeljal predaleč. Pripominjamo, da
je Helmut Kuhn prikazal nemško študentsko gibanje v Zahodnem Berlinu
kot natančno kopijo modela študentskega gibanja na kalifornijski univerzi;
vodi ga študent Mario Savio. A ameriško študentsko gibanje je samo del
»protestirajoče« ameriške mladine, ki jo gibljejo ideje Herberta Marcu-
seja. Vendar pa je vprašanje, če je mogoče z dokazovanjem neavtohtonosti
in neorginalnosti študentskega gibanja odpraviti njegov obstoječi in pre-
prečiti naraščajoči politični pomen tako v Nemčiji kot tudi v drugih deželah
po svetu, kjer se kritična zavest in samozavest študentov prebuja in mani-
festira po ameriškem zgledu.
Pogovori in prepiri o revolucionarnem študentskem gibanju postajajo
vedno bolj glasni. Znajo biti ne le akademsko dostojanstveni in politčno
strastni, temveč tudi poUcijsko surovi — tja do smrti kot v Zahodnem
Berlinu preteklo poletje. Eno je gotovo: študentje ne le v Nemčiji, tej za-
5 »Alternative«, 8/1967
306
radi zveze uma in strasti nevarni deželi, temveč po vsem svetu skoraj
nikogar ne pustijo pri miru. Dokazujejo: nihče nima pravice do cenenega
miru ob tolikšni ceni vojne. Njihova inventivnost v boju za to načelo
ustvarja konflikte ljudi in vesti. Vznemirja tudi kristjane. To, da je pred
nedavnim Dutschke z nekaj tovariši med polnočnico vodrl v evangelistično
cerkev, da bi s transparentom »Mir Vietmanu« spomnil mirne kristjane
na one. ki nimjo miru, je združilo vernike in policijo; demonstrante so
vrgli ven in ranili Rudija Dutschkeja v glavo. Izvrsten povod za konser-
vativne kristjane in berlinsko demokrščansko stranko, da zahteva konec
»levega terorja« študentov! Za teologa Helmuta Gollwitzerja, simpatizerja
študentskega gibanja, je bila to priložnost, da se v neki svoji pridigi
zgrozi, a ne nad pomanjkanjem takta pri študentih, temveč nad neko »kr-
ščansko skupnostjo, ki je obšla Jezusa Kristusa«. Medtem ko je veliki
nemški dnevnik Frankfurter Allgemeine Zeitung za študente zahteval
zapor, sklicujoč se na ustavo, ki to določa za osebe, ki zagrešijo kaznivo
dejanje »svetoskrunstva«, je kakih trideset pastorjev iz Bremna zahtevalo
od župnijskega sveta evangelistične cerkve, naj se voditelju manifestantov
Rudiju Dutschkeju opraviči. Ce nič drugega, je to eno potrdilo več za
mnenje profesorja Habermasa o vlogi študentske opozicije: ustvarjati pri
ljudeh občutljivost za nered v svetu in povzdigniti politično občutljivost
v rang »politične kategorije«.
Vendar pa vzrok navskrižnih sporov okrog tega, kar se dogaja in kako
se dogaja, ni samo v tistih, ki se sporov udeležujejo. Vzrok je skrit tudi v
odkritem priznanju Rudija Dutschkeja, da študentsko revolucionarno
gibanje nima izdelane »konkretne utopije«. Kdo ve, ali je to šele obljub-
ljeno življenje ali že grozeča smrt revolucionarnega erosa, ki se je pred
nedavnim rodil in kot novorojenček precej vznemiril ljudi?
Prevedel RZ
307
Naročnikom in bralcem
sporočamo, da prehajamo z naslednjo številko na nov koncept urejanja
revije, upoštevajoč predvsem sorodnost oziroma različnost med posamez-
nimi prispevki. Tako urejanje zahteva boljše sodelovanje, zato vabimo vse
sodelavce na posebne pogovorne ure v uredništvu Problemov: filozofe in
sociologe vsak ponedeljek, literate vsak torek in literarne teoretike vsako
sredo od 15.30 do 17.
Zaradi takega urejanja in zaradi nastale prekinitve bo naslednja številka
izšla z zamudo, za katero se bralcem in naročnikom opravičujemo in jih
obenem vabimo k sodelovanju.
Uredništvo revije »Problemi«
DNE 22. III. 1968 JE BIL NA
LETNEM   ZBORU   SODE-
LAVCEV   REVIJE   IZVO-1
LJEN    NOV    UREDNIŠKI
ODBOR; TA BO OD ŠTE-
VILKE 62 NAPREJ UREJAL ;
REVIJO.      SESTAVLJAJO j
GA:
Iztok Gajster
Niko Grafenauer
Spomenka Hribar
Ivan Hvala
Dušan Jovanović
Taras Kermavner
Marko Kerševan
Lado Kralj
Andrej Medved
Rastko Močnik
Milan Pintar (glavni urednik)
Rudi Rizmen
Mitja Rotovnik (odgovorni urednik)
Marjan Tavčar
Ivo Urbančič
Saša Vegri
Franci Zagoričnik
UREJAJTE
OBJAVLJAJTE
BERITE
KUPUJTE
MEČKAJTE
H.v»o PROBLEME
GLEJTE
POSLUŠAJTE
OTIPAVAJTE
VOHAJTE
OKUŠAJTE