Sloveiici y ilallfi Mxi $ol, &mUa in imnlhm. Usoda Slovencev v Italiji v narodnem oziru je tako žalostna, da se popisati m da. Težko ji je najti primera v zgodovini. Slovenska in hrvatska narodnost je v javnosti brez prava, v vseh panogah javnega življenja se zatira. Vse obljube, dane našim bratom, ko so ftalijani vzeli v oblast jugoslovansko zemljo, in obnovljene ob raznih prili- <ah, 3o ostale neizpolnjene. Mesto obljubljene pravice in svobode je prišlo nad njc nasilje in zatiranje. Trpljenje naših bratov se je stopnjevalo od leta do leta. Fašizem se je kma- u po svoji ustanovitvi vrgel z vso silo na zatiranje slovenske in hrvatskc narodnosti. Narodni domovi so zgoreli, voditelji ljudstva so bili preganjani ia veliko število teh voditeljev, osobito še duhovniki, so morali zapustiti kraje, kjer so delovali za svoje ljudstvo, ter bežati v druge države. Ko je fašizem 1. 1922 prišel na vlado, je za svoje zatiralno delo napravil dobro premišljen načrt ter ga postavil na takozvano zakonito podlago. Najprej se je lotil Sol. Bilo je po slovenski in hrvatski zemlji v Italiji lepo število slovanskih šol, ki 90 fašistom motile mirno spanje. Proavetni mini- ster Gentile je vse te šole tako »preuredil«, da so postale popolnoma italijanske. V teh šolah se ne čuje niti ena slovanska besedica. Tudi veronauk se ne sme podučevati slovansko, temveč samo italijansko. Vse javne šole med Slovenci in Hrvati v Italiji so popolno- ma italijanske, zasebne slovanske šole pa so strogo zabranjene. Za šolami so prišla na vrsto izobraževalna društva, ki vzgajajo mladino, ko izstopi iz Sole. Slovenci v Italiji, osobito na Goriškem, so imeli veliko število izobraževalnih društev in raznih mladinskih zvez, ki so prav plodonosno delovale. V treh jesenskih mesecih leta 1927 so bila vsa ta društva razpuščena. Za izobraževalnimi organizacijami so prišle na vrsto gospodarske organizacije, zlasti zadruge, kojih so se polotili fasisti. Narodno izobraževanje mladine je onemogočeno. Slovenske učitelje, ki se niso hoteli udati fašizmu, so premeStili v stare italijanske pokrajine. KrŠČanski nauk, edini predmet, ki se je 8e podučeval v maternem jeziku, se je moral umakniti v cerkve, kjer pa fašizem preganja i duhovnike i mladino. Največji trn v peti pa je bil fašištom naš tisk. Na Primorskem je bilo ). 1927 6e lepo število našib listov: dnevnik »Edinost«, tedniki: »Novice«, »Mali List«, »Istarska Riječ«, »Pučki Prijatelj« v Trstu, »Goriška Straža (dvakrat na teden) v Gorici; poleg teh političnih listov pa še nepolitični: »Ženski Svet«, »Naš Glas« in »Vez« v Trstu, »Gospodarski Vestnik«, »Naš čolnič«, »Zbornik svečenikov sv. Pavla«, »Jaselce« in »Staničev Vestnik« v Gorici. Na podlagi tiakovnega zakona, ki daje prefektu oblast, da po dvakratni posvaritvi odstavi odgovornega urednika, so bile že leta 1927 ustavljene »Novice«. Njim je sledil tržaški dnevnik »Edinost«, lansko leto pa »Goriška Straža«, nakar se je zdelo, da bodo počasi drug za drugim prihajali na vrsto vsi ostali listi. Toda fašističnim mogotcem je bil ta postopek prepočasen in še tembolj, ker so naši listi pisali tako previdno, da niti navideznega zakonitega vzroka za obustavitev ni bilo mogoče najti. Pa so našli nekaj drugega: odgovorni uredniki morajo biti vpisani v poseben seznam pri fašističnem novinarskem udruženju, to udruženje pa je njihov vpis namenoma zavlačevalo preko letošnjega novega leta,. ko je ta določba stopila v veljavo. In ker odgovorni uredniki naših listov niso vpisani v oni seznam, njihovi Hsti ne smejo več izhajati. Tako je fašizem z enim mahom zadušil vse naše liste. Danes ne izhaja več v Italiji niti eden jugoslovanaki list, ne političen in ne nepolitičen, danes jc uničen zadnji znak narodnega življenja našega naroda pod Italijo.