KAKO LEPO JE BITI ČEBELAR ... Bilten ob 80. obletnici ustanovitve Čebelarskega društva Stična ČEBELARSKO DRUŠTVO STIČNA Kazalo VSEBINE BILTENA: 1. Nagovor predsednika društva, Alojza Janežiča 2 2. Nagovor župana, Dušana Strnada 3 3. Nagovor predsednika ČZS, Boštjana Noča 4 4. Nagovor tajnika ČZS, Antona Tomca 5 5. Ureditev Čebelarskega društva Stična 6 6. Prapor Čebelarskega društva Stična 8 7. Čebelarjenje v stiški okolici ima bogato čebelarsko zgodovino 10 8. Kratek vpogled v zgodovino Čebelarskega društva Stična 30 9. Zgodovina čebelarjenja v stiškem samostanu 36 10. Jožef JERIČ (28. 2. 1823-12. 4. 1888): duhovnik, čebelar in organizator 42 11. Smo kot čebele: mnogo dobrega smo storili od 2006 do 2016 46 12. Moje čebelarjenje z alergijo na čebelji pik 54 13. Čebelarski krožek 56 14. Odlikovanja članov ČD Stična 60 15. Najstarejši člani ČD Stična 62 16. Predstavitev članov ČD Stična 68 17. Donatorji 84 18. Zahvala urednice biltena 86 19. Kolofon, CIP 88 1 1. Nagovor predsednika društva, Alojza Janežiča Spoštovani! Pred vami je knjiga, ki je nastala ob 80. obletnici usta-mom in prostorom za druženje za prikaz sveta čebel novitve našega Čebelarskega društva Stična. V njej je mladim in za izmenjavo informacij med čebelarji. Prav povzetek o delovanju društva od leta 1936 do danes. Viri je, da bi pripravili tudi spominsko sobo v spomin naših so pridobljeni iz arhivskih dokumentov in pričevanj če- čebelarjev Rotschütza in Jeriča, da jih predstavimo ob- belarjev. čanom in širše. Čebelarstvo kot del kmetijstva je bilo v naših krajih visoko Čebelarji pri čebelarjenju opazujemo red čebeljih družin, razvito že pred ustanovitvijo in organizacijo društva. Tu je kako so med seboj povezane, kako sodelujejo za obstoj stiški samostan, ki je spodbujal čebelarstvo, potrebovali v družini. Čebelarji jih spodbujamo, jim pomagamo, in so vosek pri mašnih daritvah. Verjetno tudi Rotschütz ni na koncu nas nagradijo z obilico medu. Če bomo vred-po naključju izbral gradu Podsmreka za širitev in proda-note in organizacijo čebel v družinah prenašali v društvo jo slovenskih čebel po svetu. Spodbujal je domače če-in okolje, kjer delujemo, je zagotovljen obstoj in prijeten belarje, od njih je kupoval čebelje družine. Premalo se napredek. zavedamo, da se je ime kranjska sivka ali Apis mellifera carnica po svetu začela širiti iz Podsmreke pri Višnji Gori. Naj medi! Alojz Janežič Spomnim se starejših ljudi in mojega očeta, ki so pripo-predsednik ČD Stična vedovali, da je bil spomladi prvi denar s prodajo čebeljih družin. Ponosni smo lahko na svoje prednike Rotschütza, Jeriča in ostale čebelarje, da so imeli čebelarstvo tako visoko razvito. Tudi danes je čebelarstvo v naših krajih dobro zastopa- no. Čebelnjaki so lično posejani po pokrajini. Večina nas je manjših čebelarjev, pa tudi veliki čebelarji in čebelarji prevozniki so med nami. Spodbudno je tudi, da se vedno več mladih zanima za življenje čebel. V preteklih nekaj letih so pristopili v društvo, ki je tako dobilo nov zagon. Društvo želi svet čebel približati tudi otrokom. Potekajo pogovori, da v OŠ Šentvid pri Stični ponovno uvedemo čebelarski krožek. Da bi bilo društvo in čebelarstvo bolj prepoznavno, bi potrebovali čebelnjak z učnim progra-2 2. Nagovor župana, Dušana Strnada Pridne stiške čebelice praznujejo Ob častitljivem jubileju, 80-letnici delovanja, ki jo letos Seveda pa obstoj čebele in ohranjanje narave ni samo praznujete člani in članice Čebelarskega društva Stična, vaša naloga. K temu lahko prispeva vsak izmed nas. Zlas-me navdaja prav posebno zadovoljstvo in navdušenje. ti z odgovornim odnosom do narave, ozaveščanjem, s Čebelarstvo je ena tistih panog, ki je izrednega pome-sejanjem medovitih rastlin in drugimi aktivnostmi. Kot na za razvoj pridelave zdrave hrane in ohranjanja oko- lokalna skupnost dajemo poseben poudarek čistemu lja. Prav vaša dolgoletna prisotnost in dejavnost na ob-okolju, ekološkemu kmetijstvu in lokalni samooskrbi. Ob močju naše občine pa je pomirjajoče zagotovilo, da je tem pa se zavedamo tudi drugih pozitivnih vplivov čebe-naša narava tudi s pomočjo vašega dela preživela in se larstva na družbo, v kateri delujete. Vaše delo pušča sledi ohranila. Naravnost čudežno je, kako lahko tako drobna v bogati zakladnici naše kulturne in etnološke dediščine, živalca, kot je čebela, opravlja tako pomembno delo za danes pa pomembno prispevate tudi k pestri turistični okolje in družbo, v kateri živimo. Premalo se zavedamo, ponudbi naše občine, katera se obiskovalcem predsta-da čebelarji s svojo dejavnostjo opravljate pomemben vlja pod skupno blagovno znamko Prijetno domače. Ni javni servis, od katerega imamo koristi vsi prebivalci. Tu odveč poudariti, da je rezultat teh skupnih prizadevanj ne mislim samo na čebelje pridelke, kateri po kvaliteti in tudi laskavi naziv »Čebelam prijazna občina«, ki smo ga odličnosti slovijo tudi med člani vašega društva, temveč prejeli pred leti. Tudi to je priznanje delu, ki ga opravljate tudi na tisto osnovno poslanstvo, ki ga čebele opravljajo čebelarji. z opraševanjem rastlin. Na ta način se ohranja okolje in raznovrstnost živalskega sveta, kar pripomore k ohranja-Spoštovani stiški čebelarji! nju naravnega ravnovesja. Ob vašem jubileju vam čestitam in se vam zahvaljujem za vaš izjemen doprinos h kvaliteti bivanja v občini Ivančna Čebelarstvo v občini Ivančna Gorica ima dolgoletno Gorica. Želim vam še obilo zadovoljstva pri vašem delu, s tradicijo. Razvoj in napredek, ki so ga že pred stoletji v katerim plemenitite tudi naš vsakdan. Naj vam ne zmanj-naše kraje prinesli stiški beli menihi, se je ohranil tudi po ka marljivosti in delavnosti, s katero se ponašate, in kot zaslugi številnih posameznikov, kot so bili baron Emil pravi vaš pozdrav – Naj medi! Naj medi še stoletja, da bo Rothschütz iz Podsmreke, rojak, duhovnik in čebelar v naši občini življenje še naprej prijetno in domače. Jožef Jerič in še bi lahko naštevali. Seveda pa bi bilo vse to zaman, če bi zapuščine naših prednikov ne znali ceniti Dušan Strnad, in jo ohranjati. To je še posebno pomembno v časih, ko župan občine Ivančna Gorica prehranjevalne navade ljudi vsakodnevno pretresa po- trošniška družba in je še kako dobro, da se sliši glas slovenskih čebelarjev. 3 3. Nagovor predsednika ČZS, Boštjana Noča Spoštovane čebelarke, spoštovani čebelarji! V Sloveniji ima čebelarstvo bogato tradicijo, lahko bi rek-Misel, ki jo je izrekel g. John Newton, je povsem na mestu: li, da je Slovencem čebelarstvo in čebela zapisana že v genih. Take ljubezni in spoštovanja do čebel, predvsem Zlahka bomo uspeli, če si bomo vsak dan naložili v Sloveniji do »naše« kranjske čebele, nima nihče. Lahko le tisto breme, ki nam je namenjeno za tisti dan. smo ponosni, da je Slovenija domovina kranjske čebele, Tovor bo pretežak, če bomo včerajšnje breme še posebej ste na to lahko ponosni člani ČD Stična, kajti nosili tudi danes in teži dodali jutrišnje breme, še prav v Vaši občini Ivančna Gorica v kraju Podsmreka pri preden si ga moramo naložiti. Višnji Gori , je »rojstni« kraj kranjske čebele. NAJ MEDI! Prav tako je sama organiziranost čebelarstva v Sloveniji za vzgled celemu svetu. Več kot 90 % čebelarjev je prosto-Noč Boštjan, voljno vključeno v čebelarska društva in zvezo. Tega v sve-predsednik ČZS tu preprosto ni in na to smo lahko upravičeno ponosni. Čebelarska društva po Sloveniji delujejo različno dolgo časa, najstarejša so že krepko preko 100 let aktivno delujoča. In prav čebelarska društva so »gonilo« razvoja napredka čebelarstva v Sloveniji. V tem času, ko ohranjanje kranjske čebele ni samou- mevno, saj čebela brez pomoči čebelarja ne more več preživeti, je še bolj pomembna vloga čebelarskih dru- štev. Predvsem na področju usposabljanj čebelarjev, iz- menjavi izkušenj in predvsem motiviranja eden drugega da v teh težkih časih vztrajamo. Vztrajamo pa vsi skupaj zaradi ljubezni do kranjske čebele. Spoštovane čebelarke in čebelarji ČD Stična! V mojem imenu in v imenu ČZS Vam iskreno čestitam ob 80. le- tnici društva. 4 4. Nagovor tajnika ČZS, Antona Tomca Spoštovane članice, cenjeni člani Čebelarskega društva Stična! Letošnje leto je za vas posebno, saj vaše društvo praznu-te v naravo vpete radodarne žuželke, katere življenja ne je 80. letnico uspešnega delovanja. Ob tej priložnosti mi bomo nikoli dovolj poznali. Čebela leti, mi pa moramo dovolite za vas zapisati nekaj misli. upoštevati njene lastnosti in potrebe, zato smo čebelarji na določenem območju med seboj hote ali nehote so- Čebelarji v Sloveniji smo že skoraj stoletje in pol dobro in delavci – gojitelji čebel. trdno organizirani in glede tega brez dvoma sodimo ob bok drugim evropskim čebelarskim organizacijam. Naši Zaradi spoznavanja življenja in vzreje čebel smo čebelarji predniki so zaradi splošnega napredka v čebelarstvu in učeči se ljudje. Naše čebelarsko znanje in izkušnje pri-odgovornosti do čebel zavzeto ustanavljali čebelarska dobivamo s stalnim izobraževanjem in usposabljanjem združenja in jih za uresničevanje skupnih interesov leta ter z izmenjavo izkušenj. Kaj bi lahko naredili na tem po-1898 povezali v osrednjo slovensko čebelarsko orga- dročju, če ne bi bili med seboj prijatelji? nizacijo, ki brez prekinitve deluje še dandanes. Ves čas, tudi v težkih časih obeh svetovnih vojn, so izdajali glasilo Čebelarji, povezani v čebelarska društva, smo stanovski Slovenski čebelar, ki je bilo in je usmerjevalec čebelarske kolegi in med seboj sodelujemo, izmenjujemo si znanja strokovnosti in napredka. Na vse to smo lahko ponosni in izkušnje in tako skrbimo za vzrejo in ohranjanje kranj-tudi v zdajšnjih vihravih časih. ske čebele. Poleg tega v svojih okoljih krepimo ugled čebelarjenja in čebeljih pridelkov. Vse to lahko z uspehom Zakaj toliko govorim o preteklosti? Naše zdajšnje delo in izvajamo le, če smo dobro organizirani in pripravljeni na dosežki brez dvoma temeljijo na delu naših predhodni-medsebojno sodelovanje. kov. Njihovo delo spoštujemo in ga kot dobri gospodarji plemenitimo za uspešen razvoj našega čebelarstva. Vaši Tudi dandanes, ko so v ospredju predvsem koristi posame-kraji so skozi zgodovino še posebej obdarjeni z duhov- znika, čebelarji zaradi skrbi za čebele ostajamo dobro orga-nostjo, tradicijo in bogatim čebelarskim znanjem stiških nizirani, to pa je jamstvo, da bo slovensko čebelarstvo tudi v belih menihov, ki še dandanes uspešno čebelarijo in so-prihodnje ohranilo svoj ugled in se bo dobro razvijalo. delujejo pri delu vašega društva. K razvoju čebelarstva pri vas so nedvomno prispevali tudi Peter Pavel Glavar Ob visoki obletnici vašega društva, ki prispeva v mozaik ter čebelarji družine Rothschütz iz Podsmreke. slovenskega čebelarstva, vam zaželim veliko nadaljnjih uspehov ter dobrega medsebojnega sodelovanja. Pogosto se sprašujem, kaj je tisto, kar povezuje čebelar-je. Menim, da je to najprej naš odnos do kranjske čebele, Anton Tomec, tajnik ČZS 5 5. Ureditev Čebelarskega društva Stična ČLANI UPRAVNEGA ODBORA ČD ODBOR ZA ODLIKOVANJE STIČNA: IN NAGRAJEVANJE: Predsednik, Alojz Janežič Franc Bobnar, predsednik Podpredsednik, Franc Bobnar Drago Blatnik Tajnica, Joži Pevec Marko Kamnikar Pomočnik tajnice, Marko Kamnikar Anton Ceglar Blagajničarka, Beti Čoš p. Avguštin Novak Tomaž Marinčič Plantarič Alojz Drago Blatnik Joži Pevec Anton Ceglar Alojz Miklič ODBOR ZA PROSLAVE Franc Rus IN PRIREDITVE: ČASTNO RAZSODIŠČE: Marko Groznik, predsednik Joži Pevec Janez Bajc Anton Kastelic Bogdan Čoš Beti Čoš Miloš Genorio Alojz Peček p. Avguštin Novak Boštjan Okorn Miha Blatnik NADZORNI ODBOR: UREDNIŠKI ODBOR: Petra Peunik Okorn, predsednica Janez Bajc Joži Pevec Miloš Genorio p. Avguštin Novak p. Avguštin Novak Ana P. Blatnik Miha Blatnik PRAPORŠČAKI: Franc Bobnar Drago Blatnik Tomaž Marinčič 6 Člani ČD Stična (foto: Mateja Medved Plantarič) 7 6. Prapor Čebelarskega društva Stična Petra Peunik Okorn Prapor je poleg uradnega logotipa simbol nekega Prapor danes krasi 81 žebljičkov društva oz. organizacije. Je zastava, običajno obšita z članov društva: zlato vrvico ali resicami, na njej pa so navadno izvezeni simboli. Tudi Čebelarsko društvo Stična ima svoj prapor. Le-ta ne izvira iz časa, ko je bilo društvo na začetku 1. Bajc Janez 27. Hrovat Aladar svojega delovanja, ampak je precej mlajši. Iz zapisnika 2. Bajc Janez 28. Janežič Alojz seje, ki se je odvijala 4. 7. 1981, je namreč razvidno, da 3. Bajc Martin 29. Janežič Marjan je bil stari prapor odnešen v Grosuplje. ČD Stična in 4. Berdajs Nina 30. Janežič Matjaž nekatera druga manjša društva so bila nekaj časa del 5. Blatnik Avgust 31. Kahne Janez Občinske zveze čebelarskih društev Grosuplje. V za- 6. Blatnik Drago 32. Kamnikar Marko pisniku piše: »Marolt tudi poroča, da je grosupeljsko 7. Blatnik Miha 33. Kamnikar Miha Čebelarsko društvo poslalo dva člana, ki sta zahtevala 8. Bobnar Franc 34. Kastelic Anton in tudi odnesla zastavo.« Takratni predsednik ČD Stična, 9. Ceglar Anton 35. Kastelic Franc Janko Marolt, je bil zaradi tega deležen precejšnje kri-10. Ceglar Anton 36. Kastelic Janez tike ostalih članov: »Splošno mnenje je bilo tudi, da je 11. Ceglar Sonja 37. Kastelic Marjan Marolt napravil napako, ker je zastavo izročil Grosuplju. 12. Cistercijanski 38. Kastelic Valentin O tem bi morali sklepati vsi člani, ki so to zastavo sploh samostan 39. Klemenčič Feliks financirali. Kamor je šla zastava, naj gre pa še drog. Ma-13. Čoš Beti 40. Lampret Alojz rolt je kritiziran zaradi nepravilnega postopka o izročitvi 14. Čoš Bogdan 41. Lampret Jože zastave.« Kam je šel drog, iz zapisnika sicer ni razvidno, 15. Čož Jože 42. Marinčič Tomaž je pa iz nadaljnih zapisov jasno, da je dogodek močno 16. Dremelj Andrej 43. Marolt Marjan razburil stiške čebelarje. 17. Dremelj Anton 44. Maver Miha 18. Femc Anton 45. Miklič Alojz Osem let po neljubem dogodku pa je v zapisniku ob- 19. Gazvoda Jože 46. Možina Stane čnega zbora ČD Stična, ki je potekal 8. januarja 1989, 20. Genorio Miloš 47. Nared Slavko razvidno, da je društvo nabavilo nov prapor: »Nabavljen 21. Gindiciosi Franci 48. Novak Justin je prapor, drog, le še napis mu manjka.« Ta prapor je v 22. Glavič Jože 49. Okorn Boštjan ponos društvu še danes. 23. Godič Marija 50. Okorn Petra 24. Grabnar Jože 51. Omejc Janez 25. Groznik Franc 52. Pajk Marjan 26. Groznik Marko 53. Peček Alojz 8 27. Hrovat Aladar 54. Perko Željko 28. Janežič Alojz 55. Pevec Ana 29. Janežič Marjan 56. Pevec Franc 30. Janežič Matjaž 57. Pevec Joži 31. Kahne Janez 58. Piskule Marija 32. Kamnikar Marko 59. Planinšek Alojz 33. Kamnikar Miha 60. Plantarič Alojz 34. Kastelic Anton 61. Podobnik Milan 35. Kastelic Franc 62. Puš Janez 36. Kastelic Janez 63. Rogelj Janez Prapor Čebelarskega društva Stična (foto: FotoTravnik) 37. Kastelic Marjan 64. Rus Franc 38. Kastelic Valentin 65. Rus Matej 39. Klemenčič Feliks 66. Sever Jože 40. Lampret Alojz 67. Sever Vinko 41. Lampret Jože 68. Skubic Jože 42. Marinčič Tomaž 69. Stojanovič Milivoj 43. Marolt Marjan 70. Šajn Albina 44. Maver Miha 71. Šajn Ciril 45. Miklič Alojz 72. Škufca Alojz 46. Možina Stane 73. Škufca Janez 47. Nared Slavko 74. Tomažin Aleš 48. Novak Justin 75. Vencelj Alojz 49. Okorn Boštjan 76. Vencelj Anton 50. Okorn Petra 77. Vrhovec Janez 51. Omejc Janez 78. Vrhovec Milan 52. Pajk Marjan 79. Zaletel Franc 53. Peček Alojz 80. Zupančič Anton 81. Zupančič Boris 9 7. Čebelarjenje v stiški okolici ima bogato čebelarsko zgodovino zasl. prof. dr. Andrej Šalehar Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko, 1230 Domžale Izvleček sistematiko medonosnih čebel (1879), in izdajanje revije V stiški bližnji in nekoliko oddaljeni okolici so od sredine Imkers Rundschau na gradu Podsmreka pri Višnji Gori 18. do pričetka 20. stoletja čebelarili, o tem pisali in (1890–1893). Prispevki omenjenih štirih čebelarjev, ki so izdajali čebelarske knjige ter revije, trgovali s čebelami delovali na Dolenjskem, so bogati. Znatno so prispevali in širili kranjsko čebelo po Evropi in svetu, organizirali k poznavanju, napredku in slavi kranjskega čebelarstva, čebelarje, pospeševali in poučevali čebelarjenje med k širjenju kranjske čebele v Evropi in svetu ter k vpisu drugimi tudi Peter Pavel Glavar (1721–1784), Jurij Jonke kranjske čebele v zoološko sistematiko medonosnih čebel. (1777–1864), Emil Rothschütz (1836–1909) in Josip Jerič (1823 – 1888). Predstavljene so njihove biografije Ključne besede: kranjska čebela in kranjsko čebelarstvo, in opisani njihovi izvorni doprinosi (skupaj 20) k razvoju Peter Pavel Glavar, Jurij Jonke, Emil Rothschütz, Josip slovenskega čebelarstva. Najpomembnejši med njimi, Jerič, izvorni doprinosi, čebelarska šola, zoološka siste-matika našteti kronološko, so: prva strokovna predstavitev kranjskega čebelarstva (1768), presoja prahe matic s troti v zraku (1771), prva slovenska čebelarska Abstract knjiga (1776), pravila za čebelarsko vrtnarsko šolo na From the mid-18th century and to the start of the Lanšprežu (1781), prva čebelarska šola na Kranjskem 20th century, beekeeping was present in the Stična (Lanšprež) in poučevanje v slovenskem jeziku surroundings and its larger area. Books on apiculture (1781), Krajnski Zbelarzhik – tretja izdana slovenska were written and published, as were magazines, bees čebelarska knjiga (1836, 1844), prve objave o kranjskem were traded, and the Carniolan honey bee was spread čebelarstvu v Bienen-Zeitung (1846 – 1851), inštrukcije throughout Europe and the world. Organising, stimu-za učitelje na ljudskih šol na kmetih za poučevanje lating and educating beekeepers were also, among čebelarstva (1857), prvi opis in poimenovanje kranjske others, Peter Pavel Glavar (1721–1784), Jurij Jonke (1777–1864), Emil Rothschütz (1836 – 1909) and Josip čebele v Bienen-Zeitung (1857), prvi izvozi kranjske Jerič (1823–1888). Here their biographies as well as the čebele (1858–1862), prvi kranjski trgovski čebelnjak descriptions of their original contributions (altogether (1868), izvozi in širjenje kranjske čebele, listovni panj 20) to the development of Slovenian beekeeping are (1868 – 1909), ustanovitev kranjskega društva za umno presented. čebelarstvo (1873), predlog s programom za čebelarsko Their most important contributions are, in chronolo- šolo na gradu Podsmreka pri Višnji Gori (1873, 1874), gical order: first scientific presentation of Carniolan vodenje kranjskega društva za umno čebelarstvo beekeeping (1768), validating the process of mating (1873–1882), urejevanje revije Krainer Biene (1873 – between a queen bee and drones in mid-air (1771), first 1875) in Slovenska čebela (1873 – 1882), sodelovanje Slovenian book on beekeeping (1776), set of rules for z dr. Pollmannom in vpis kranjske čebele v zoološko the school of beekeeping and horticulture in Lanšprež 10 (1781), first beekeeping school in Carniola (Lanšprež) kranjsko čebelo po Evropi in svetu, organizirali čebe- and teaching in Slovenian (1781), Krajnski Zbelarzhik – larje, pospeševali in poučevali čebelarjenje med dru- the third published Slovenian beekeeping book (1836, gimi tudi Peter Pavel Glavar (1721–1784), Jurij Jonke 1844), first articles on Carniolan beekeeping in the (1777–1864), Emil Rothschütz (1836–1909) in Josip Bienen-Zeitung (1846–1851), instructions for teachers Jerič (1823–1888). Možje, ki so z zlatimi črkami zapisa-at public schools in the countryside in order for them ni v zgodovini slovenskega čebelarstva. Njihovo delo in to teach beekeeping (1857), naming and publishing izvorni doprinosi k razvoju slovenskega čebelarstva so the first description of the Carniolan honey bee in the osrednja izhodišča in namen tega sestavka. Bienen-Zeitung (1857), first exports of the Carniolan honey bee (1858–1862), first Carniolan Commercial Kratke biografije Apiary (1868), exporting and spreading the Carniolan bee, the top-draw beehive (1868–1909), foundation Peter Pavel Glavar (1721–1784) of the Carniolan Association of Prudent Beekeeping (1873), proposal with a programme for a beekeeping school at the Podsmreka Castle near Višnja Gora (1873, 1874), management of the Carniolan Association of Prudent Beekeeping (1873–1882), publishing of the gazettes Die Kreiner Biene (1873–1875) and Slovenska čebela (The Slovenian Bee, 1873–1882), collaborating with Dr. Pollmann and the classification of the Carnio- lan bee among honey bees (1879) and the publication of the Imker Rundschau magazine at the Podsmreka Castle near Višnja Gora (1890–1893). Contributions of the four mentioned beekeepers, all of them active in Lower Carniola, are numerous. They contributed considerably to the knowledge, progress and fame of Carniolan beekeeping, to the spread of the Carniolan honey bee in Europe and around the world, and also to the classification of the Carniolan bee to systematics of honeybees. Keywords : Carniolan bee and Carniolan beekeeping, Peter Pavel Glavar, Jurij Jonke, Emil Rothschütz, Josip Jerič, original contributions, beekeeping school, zoolo-gical systematics Uvod Čebelarsko društvo Stična praznuje 80. letnico svoje ustanovitve. Ob takih praznovanjih se ozremo nazaj na Slika Petra Pavla Glavarja v kapeli na Lanšprežu prehojeno pot. Naš pogled pa bo segel še dlje, v čas (foto Andrej Šalehar) pred njegovo ustanovitvijo. V stiški bližnji in nekoliko oddaljeni okolici so čebelarili, o tem pisali in izdajali Peter Pavel Glavar (Glovar), duhovnik, narodni gospodar čebelarske knjige ter revije, trgovali s čebelami in širili in mecen, rojen 2. maja 1721 v Ljubljani, je nezakonski 11 otrok, ki so ga našli v Komendi na župniškem pragu Jurij Jonke (1777–1864) ter izročili v vzgojo kmetu Basaju. Skupaj z Basajevim domačim sinom Jernejem je Glavar obiskoval jezuitski kolegij v Ljubljani in leta 1738 šolanje nadaljeval v Grad-cu, kjer je leta 1742 dosegel naziv magistra teologije in filozofije. Za duhovnika je bil posvečen leta 13. 9. 1744 v cerkvi sv. Lovrenca pri Trsatu, novo mašo pa je pel 17. 9. 1744 na Trsatu. Istega leta je postal najemnik malteške-ga posestva v Komendi ter komendski kaplan. Leta 1751 je bil imenovan za komendskega župnika. Glavar je zelo dejavno skrbel za duhovni in telesni bla-gor svojih župljanov in podložnikov, za kar je namenil precejšen del svojih dohodkov. Leta 1765 mu Malteški viteški red ni več podaljšal zakupne pogodbe. Zato je kupil graščino Lanšprež na Dolenjskem, kjer je domoval od leta 1766 do svoje smrti. Na Lanšprežu se je Glavar posebej posvetil čebelarstvu, s katerim se je ukvarjal tudi že v Komendi. Imel je okrog 200 panjev. Leta 1768 je bil postal član Kranjske kmetijske družbe in na njeno prošnjo je istega leta za avstrijsko vlado napisal v nem- ščini »Odgovor«, ki je prvi strokovni opis čebelarjenja na Kranjskem. V Odgovoru, ki ga je Glavar napisal na osnovi svojih 24 letnih praktičnih izkušenj, je podrob- no in strokovno popisano čebelarjenje na Kranjskem. Za odpravo preprek, ki zavirajo razvoj čebelarstva, je postavil v ospredje: »… izobraževanje čebelarjev, če- belarsko šolo in zakonodajo ter vprašanje slovenske čebelarske literature…«. Leta 1781 je napisal predlog, da bi se tudi na Kranjskem uveljavil čebelarski patent iz leta 1775, da bi se ustanovila čebelarska šola in organizirale Nagrobnik Juriju Jonkeju na pokopališču Novi Tabor pri čebelarske zadruge. Temu poročilu je dodal pravila za Črmošnjicah (foto Andrej Šalehar) čebelarsko vrtnarsko šolo na Lanšprežu, ki jo je leta 1781 tudi odprl. Leta 1776 je prevedel in dopolnil knji- Črmošnjiški župnik in kranjski čebelar Jurij Jonke je žico Antona Janše Abhandlung vom Schwärmen der bil rojen 17. aprila 1777. v vasi Gorenje pri Stari Cerkvi. Bienen (Razprava o rojenju čebel). To je prva slovenska Po šolanju v Novem mestu, Grazu in Ljubljani je bil 8. čebelarska knjiga. Leta 1781 je na graščini Lanšprež septembra 1803 posvečen v Kočevju za duhovnika. ustanovil prvo čebelarsko šolo na Kranjskem in bil njen Za župnika v Črmošnjice je prišel 25. julija 1808, kjer učitelj. Poučeval je v slovenskem jeziku. je služboval do upokojitve v letu 1834. Kot duhovnik je pomagal svojim faranom in med drugim rešil mesto Glavar je umrl 24. januarja 1784 na Lanšprežu in je po- Kočevje pred požigom s strani Francozov. Za rednega kopan v tamkajšnji kapeli. člana Kranjske kmetijske družbe je bil Jonke izvoljen 2. 5. 1833 in s konkretnimi predlogi je pospeševal če- belarstvo na Kranjskem. Praktično se je ukvarjal s če- 12 belarstvom in napisal dve čebelarski knjigi – Krajnski Emil Rot(h)schütz (Roschütz, Rožič) (v nadaljevanju R.), zhebelarzhik (1836, 1844), ki sta izšli v nemškem in čebelar, veletrgovec s čebelami je rojen 7. avgusta 1836 slovenskem jeziku. O čebelarjenju na Kranjskem je pisal v Aachenu. Po končanem študiju kmetijstva se je leta sestavke, ki jih je kot prvi s Kranjske objavljal v Bienen-1856 stalno naselil na Kranjskem, kjer je njegov oče dr. -Zeitung. Njegovi sestavki o čebelarjenju in čebelah Philip kupil graščino Nova vas pri Radečah na Dolenj- so tudi v Illiriysches Blatt in v Kmetijskih in rokodelskih skem, ki jo je sin Emil prevzel leta 1859. Leta 1866 je novicah. Leta 1857 je na prošnjo Kranjske kmetijske vzel v najem, pozneje pa kupil grad Podsmreka pri Višnji družbe napisal instrukcije za poučevanje čebelarstva za gori. Dr. Philip R. je leta 1857 objavil v Bienen-zeitung učitelje ljudskih šol na kmetih in kot učbenik predlagal članek o kranjski čebeli in začel leta 1858 trgovati s drugo izdajo knjige Krajnski zhebelarzhik (1844). kranjsko čebelo (apis carnica). R je ustanovil podjetje Kranjski trgovski čebelnjak, ki je najbolj cvetelo v letih Umrl je v Črmošnjicah 12. maja 1864 in je pokopan na 1875–1900. V Podsmreki je na 300 m² površine postavil pokopališču Novi Tabor pri Črmošnjicah. preko tisoč panjev, izboljšal stare in izumil nove panje. Razposlal je po vsem svetu nad 100.000 raznovrstnih Emil Rothschütz (1836–1909) živih panjev, izdeloval čebelarske potrebščine, razširjal in izpopolnjeval svoj obrat z mizarskimi in kleparskimi delavnicami (zaposlil je do 35 delavcev). Leta 1909 je Podsmreko in podjetje kupil industrialec P. Majdič. R. je napisal v nemščini več čebelarskih knjig in člankov za različne čebelarske revije. Za slovensko čebelarstvo je posebej pomembna knjižica s podobami Die Volks-und Mobilzucht der Krainer Biene in der Heimat, 1902. R. je bil član Kranjske kmetijske družbe in med sousta- novitelji prvega čebelarskega društva na Slovenskem, in bil od 30. julija 1873 do konca 1875 pa prvi predsednik Kranjskega društva za umno čebelarstvo v Ljubljani. Veliko zaslug ima, da je 15. julija 1873 izšel v Ljublja-ni prvi slovenski čebelarski časopis Slovenska čebela, sam pa je urejal vzporedno izhajajoči list Die Krainer Biene, kjer je tudi priobčeval svoje razprave. Novembra 1873 je predlagal ustanovitev čebelarske šole na gradu Podsmreka in februarja 1874 za njo napisal program. Na gradu Podsmreka so v letih 1890–1893 (1-6) izdajali re- vijo Imkers Rundschau (Čebelarski razgledi). R. je bil po čebelarskem znanju med najpomembnejšimi tedanjimi evropskimi čebelarskimi strokovnjaki. S svojimi spisi in neposrednim širjenjem je dvignil poznavanje in ugled kranjske čebele in slovenskega čebelarstva. Veliko za- slug ima, da je kranjska čebela zapisana v zoološko sistematiko medonosnih čebel. Emil Rothschütz leta 1902 (Vir: Br. Rothschütz' Illustri-Umrl je 21. februarja 1909 v Podsmreki pri Višnji Gori, erter Bienenzuchtsbetrieb für Anfangär, 1902) pokopan je v Višnji Gori. 13 Josip Jerič (1823–1888) društva. Urejeval je prvo slovensko čebelarsko revijo Slovenska čebela (1873–1882). Maja 1882 je prevzel uredništvo in izdajateljstvo Slovenca (urednik do 1887, izdajatelj do 1888), razširil Slovenca v dnevnik (1883). Zasluge ima pri ustanovitvi Katoliške bukvarne (1879) in Katoliške tiskarne (1883). Umrl je 12. julija. 1888 v Šentvidu na Koroškem in je pokopan v Ljubljani. Kronološki pregled njihovih pomembnejših izvornih doprinosov k slovenskemu čebelarstvu 1768 (Peter Pavel Glavar) Prva strokovna predstavitev kranjskega čebelarstva Leta 1768 je poslala dunajska dvorna pisarna tudi na Kranjsko predlog za izboljšanje čebelarstva, ki naj bi ga proučilo deželno glavarstvo skupaj s kmetijsko družbo in s komerčnim konsensom. Umekova (2006) piše, da je kranjska kmetijska družba zaprosila tudi svojega člana duhovnika in lanšpreškega graščaka Petra Pavla Glavarja, da ga presodi in o tem napiše mnenje. Tako je še isto leto (7. 7. 1768) nastal njegov znameniti Vorschlag Beantwortung zur Verbesserung der Bienenzucht in den Kaysl. Königl. Erbländern (Prevod: Predlog odgovora za izboljšanje čebelarstva v c. kr. dednih deželah) - kratko Jožef Jerič (vir: URN:NBN:SI:IMG-IQNVRBX2 »Odgovor« (Glavar, 1768; prevod Mihelič, 1934), ki je from http://www.dlib.si) prvi strokovni opis čebelarjenja na Kranjskem. V Odgo- voru, ki ga je Glavar napisal na osnovi svojih 24 - letnih Jerič Jožef, duhovnik, je rojen 28. februarja 1823 v šen-praktičnih izkušenj, je podrobno in strokovno popisano tviški fari na Gradišču pri Zatičini. Študiral je gimnazijo in čebelarjenje na Kranjskem. Še posebej so pomembni bogoslovje (1844) v Ljubljani. Po posvetitvi v duhovnika njegovi izvirni predlogi, kako odpraviti ovire, ki zavirajo je služboval v raznih krajih na Dolenjskem, nazadnje razvoj čebelarstva. Pri tem je postavil v ospredje: kot župnik v Dobovcu pod Kumom. Po upokojitvi se »… izobraževanje čebelarjev, čebelarsko šolo in zako- je preselil v Ljubljano. V Dobovcu se je bavil z umnim nodajo ter vprašanje slovenske čebelarske literature...« kmetovanjem, zlasti s čebelarstvom, bil je vrsto let od- - Mihelič (1976). Glavar že v Odgovoru obljublja, da bo bornik Kranjske kmetijske družbe, je med ustanovitelji kmetom ob nedeljah in praznikih ob prostih urah ustno Kranjskega društva za umno čebelarstvo (1873), do leta razlagal čebelarski nauk. Hkrati se je ponudil, da bi če-1876 podpredsednik, in potem do leta 1882 predsednik belarsko znanje zapisal v domačem jeziku. 14 Umekova (2006) je povzela vsebino Glavarjevega larstvo, in sicer za Dolenjsko 100 goldinarjev, Notranj-Odgovora in zapisala: sko 60 goldinarjev in za Gorenjsko 30 goldinarjev. Gospostva pa so preko okrožnih uradov javljala, koliko panjev jim je potrebno. Leta 1769 pa so se nagrade po- Dne 1. julija 1768 je odgovoril P. P. Glavar glede trdile še za naslednji dve leti. Dne 28. avgusta 1769 so izboljšanja čebelarstva, da čebelarstvo v deželi ni objavili nagrade za prihodnje leto. Do zadnjega oktobra neznano, a potrebno bi bilo, da bi se podložnike so morale gosposke ali župniki javiti tiste podložnike, ki podučilo. Zato je pripravljen, da napiše poduk za so se izkazali. Panji so se razdeljevali tudi v letu 1772 in podložnike. 223 P. P. Glavar je v svojem predlogu 1773, ko je P. P. Glavar kupoval čebele za družbo.« odklanjal vsako silo in svetoval, da bi se revnim podložnikom razdelili panji brezplačno in da se Vrhovec (1885) poroča: »Glede čebelarstva pa je bil razpišejo nagrade. Predlagal je, da bi zemljiške Glavar prva avtoriteta na Kranjskem ter sestavil l. 1768. gosposke uredile čebelnjake in dajale pouk jako obširne predloge, kako naj bi se zboljšalo čebe- podložnikom o čebelarstvu. Smatral je, da je larstvo v avstrijskih deželah.« Dunaj je bil s pomočjo Dolenjska mnogo bolj primerna za čebelarstvo Odgovora podrobno seznanjen z naprednim čebelarje- kot Gorenjska, ker je bolj ravninska. Ker je tu več njem na Kranjskem. Gregori (2010) je zapisal: »S svojim paše, naj bi se na Dolenjsko pripeljale čebele od odličnim poznavanjem čebel in naprednega čebelar- drugod na pašo. Panji morajo biti iz lesa, ne pa koši jenja je torej Peter Pavel Glavar Antonu Janši tlakoval iz slame ali protja, ki jih grizejo miši. Čebelarstvo uspešno strokovno pot na Dunaju. Njegova zasluga je, se ne sme vpeljati pod pritiskom, da mora vsak da so za prvega učitelja na dunajskem dvoru – in prav- podložnik vzdrževati določeno število panjev, ker bi zaprav na vsem svetu – izbrali neznanega kranjskega to pomenilo uničenje kmeta, ker je ta popolnoma mladeniča. In ni jim bilo žal.« S to trditvijo se je mogoče izčrpan in nima sredstev niti za vsakdanji kruh. samo strinjati in dodati, da je bil Odgovor vsaj ena od Kmetu, ki je brez denarja, naj bi se dalo najmanj posrednih spodbud za ustanovitev Dunajske čebelarske 3 panje na račun komercialne blagajne in se mu šole in izdajo čebelarskega patenta Marije Terezije (Bie-jih prepustilo za 3 leta brez odškodnine, da bodo nenzuchtverbreitung …, 1775). rojile. S tem bi prišli kmetje do čebel. Če ne bi mogli panjev po 3 letih odkupiti, naj se jih odvzame ali pa proda. 224 Na pobudo P. P. Glavarja je zaprosila 1771 (Peter Pavel Glavar) Presoja Humlovega opazovanja prahe matic s troti v Kmetijska družba komerčni konses, da bi se ji dalo v zraku v letu 1769 – pismo Petra Pavla Glavarja 25. 9. prihodnjih 5 letih iz komercialnega fonda vsako leto 1771 200 goldinarjev, da bi nabavila panje in jih razdelila med revne podložnike. 225 Z dvornim dekretom z Glavar je dobil od kranjske kmetijske družbe v Ljubljani dne 30. septembra 1768 se je določilo, da dominiji v presojo Humlove zapise o prahi matic s troti v zraku. ne smejo odvzemati podložnikom medu in drugih Glavarjevo oceno z dne 23. septembra 1771 je družba proizvodov čebelarstva po poljubni ceni in se je posredovala gornjelužiški čebelarski družbi skupaj s določila kazen 50 dukatov za onega, ki bi to kršil. Humlovim sestavkom in strokovnim mnenjem Mateja 226 Furlana. (vir: Umek, Ema (2006). Kranjska kmetijska družba. Glavar je uvodoma pohvalil in pritrjeval Humlovi trditvi Arhivi, letnik 29, številka 1, str. 20.) o prahi matic s troti v zraku. Piše, da so mu to pripo- vedovali izkušeni gorenjski čebelarji in to je pri čebe-Umekova (2006) v nadaljevanju poroča, da so se na larjenju tekom sedemindvajsetih let spoznal tudi sam. predlog Kmetijske družbe »razdelile nagrade za čebe- Glavar v nadaljevanju piše, da matica po oprašitvi ostaja 15 v panju ter je plodna vse življenje. Popoldanski čas ob Glavar (1768) cit. po Miheliču (1934) je na koncu toplem sončnem vremenu brez vetra je po njegovem Odgovora zapisal: pravi čas za prašenje, ko matica počasi prileze iz panja ter po kratkem opazovanju panja hitro odleti. Čebele postanejo nemirne, če se matica dolgo ne vrne ter se Kmetom pa hočem olajšati čebelarjenje s tem, da pomirijo po njeni vrnitvi. Glavar je spoznal, da je matica jim bom ob nedeljah ustno tolmačil čebelarski nauk, različno dolgo odsotna, odvisno od njenega srečanja s kateremu si laskam, da sem v deželi najbolj vešč. troti. Znak popolne sprašitve matice je belo nitje na zad-Pokazal jim bom tudi dejansko pri svojih čebelah vsa ku. Humlu, ki to ni razumel, je to pojasnil Matej Furlan. letna čebelarska opravila in spretnosti. Če bo prišlo Glavar na koncu svetuje kmetijski družbi, naj to njegovo do tega, da bi se čebelarstvo tu povsod vpeljalo in bi pismo posreduje gornjelužiški čebelarski družbi, da bo se moji podložniki o tem poučili, se bo čebelarstvo Humlov zapis o prahi matic s troti v zraku tako potrjen polagoma razširilo po vsem okrožju, po vsej deželi, in sprejet v tisk. kar bo tudi Visokemu erarju v korist. Tega se lotevam iz ljubezni do podložnikov kakor do te nedolžne živalce, 1772 (Peter Pavel Glavar) ki mi je edina zabava. Da, če je slavni Kmetijski družbi Peter Pavel Glavar častni član gornjelužiške do tega, se ponujam, da bom vso svojo znanost (ker čebelarske družbe sem se mogel na tako majhnem prostoru le prav maločesa dotekniti) spravil na papir, da jo potem Kranjska kmetijska družba je Glavarjevo pismo o Hu- po cirkularjih ali javnem tisku oznanim deželi. Zato mlovem opazovanju prahe matic s troti v zraku posre- pa prosim potrpljenja, ker mi razen pozimi zaradi dovala Gornjelužiški čebelarski družbi skupaj s Humlo- mnogih drugih opravkov in lastnega poljedelstva ne vim zapisom, ki ga je nato objavila. Petra Pavla Glavarja preostaja časa. S tem se slavni družbi najpokorneje pa je leta 1772 (Gemeinnützigen Arbeiten… 1773) ime- priporočam. novala za častnega člana: (vir: Mihelič, Stane, Anton Janša, Slovenski čebelar: njegovo življenje, delo in doba, Ljubljana 1934, str. 38.) Ali je Kranjska kmetijska družba kaj odgovorila na Glavarjevo ponudbo, ni znano. Mihelič (1976) je zapisal, da ga »… na misel, da bi napisal knjigo »o praktičnem splošnem čebelarstvu«, ni pripeljala Janševa leta 1771 izdana nemško pisana Abhandlung vom Schwärmen der Bienen (prevod: Razprava o rojenju čebel), kakor bi človek sodil po naslovu Glavarjevega Pogovora, pač Gemeinnützige Arbeiten …, 1773, str. XIV pa ga je verjetno spodbudila, da se je dela lotil z večjo vnemo ... Glavarjev rokopis Pogovora šteje skupaj 691 1776 (Peter Pavel Glavar) oštevilčenih odstavkov in od tega je 233 originalnih Janševih, 162 Janševih odstavkov je Glavar dopolnil, Prva slovenska čebelarska knjiga 296 odstavkov pa je originalnih od Glavarja«. Stabej (1976) je poudaril: »Primerjava Glavarjevega rokopisa Glavar je delal predvsem za napredek čebelarstva med z A. Janševo Abhandlung vom Schwärmen der Bie- slovenskimi rojaki in je že leta 1768 začel s pripravo nen pokaže takoj, da Glavarjev Pogovor od Zhebelnih rokopisa čebelarskega učbenika v slovenskem jeziku. Rojou zdaleč ni kak slovenski prevod Janševe Abhan- 16 dlung, ampak da je precej samosvoje Glavarjevo delo, der Bienenzucht (prevod: Popolen nauk o čebelarstvu ki pa se opira na Janševo«. Tako je leta 1776 nastal - Janša, 1775) tudi na Kranjsko, kjer ga je prejela tudi Pogovor od čebelnih rojev, prvo strokovno čebelarsko kranjska kmetijska družba. Mihelič (1976) sporoča, da delo v slovenskem jeziku. Glavar je v tem delu napisal je zaprosila nekatere člane, med njimi tudi Glavarja, da tudi prvo in obširno slovensko čebelje in čebelarsko napišejo mnenje, ali bi bilo koristno uveljaviti čebelarski izrazoslovje. patent tudi na Kranjskem. Glavar je zaradi bolezni in drugih zadržkov obsežno odgovoril šele 17. 12. 1781. Umekova (2006) poroča, da je Glavar poslal svoj v slo- venskem jeziku napisani dopolnjeni prevod Janševe Mihelič (1976) piše: »Poročilo, Glavarjev doslej znani knjige o čebelnih rojih na Kranjsko kmetijsko družbo zadnji čebelarski spis, obsega 43 listov, istega formata dne 26. julija 1779, vendar takrat ni izšel, ker naj bi se kot ga ima Pogovor. Poročilu so dodana pravila za če- »izgubil«. Rokopis je bil k sreči najden leta 1951 in po-belarsko vrtnarsko šolo na Lanšprežu.« Mihelič (1989) tem jezikovno posodobljen izdan v knjigi Ob 200-le- pa sporoča: »Vnovič je leta 1781 poslal Kmetijski družbi tnici pisane besede o slovenskem čebelarstvu šele leta v Ljubljani obširen dopis, v katerem se zavzema za usta-1976. novitev čebelarske šole na Lanšprežu, za ustanavljanje vaških čebelarskih združenj, navaja program pouka na Mihelič (1976) je predstavil Glavarja in njegovo knjigo čebelarski šoli idr. Za učitelja se ponuja Glavar sam. Po-takole: »Glavar je pisal za preprostega, kakor pravi sam, učeval bi brezplačno, zaslužek, ki bi ga prejemal, pa bi za neukega slovenskega čebelarja, Glavarjev Pogovor porabil za nakup čebel za podložnike. Ker na vse to ni o čebelnih rojih ni le prvi slovenski poljubno strokovni dobil od oblasti nobenega odgovora, je sam organiziral tekst in čebelarski učbenik, ki po svoji izčrpnosti, samo- čebelarski pouk za podložnike in prvo čebelarsko za- stojnosti in pristnem slovenskem izrazju prekaša doma- drugo.« la vse v 18. stoletju izšle slovenske poljudno strokovne tekste, ampak veliko več. V njem je namreč podana tudi 1781 (Peter Pavel Glavar) realna podoba tedanjega čebelarstva na Kranjskem, Pravila za čebelarsko vrtnarsko šolo na Lanšprežu njegove odlike in ovire, ki mu stoje nasproti, predlogi za izboljšanje, skratka, tudi vse tisto, kar je nakazal že leta Glavar je poročilu iz leta 1781 na koncu dodal štiri pra-1768 v Odgovoru in kar je še nadrobneje osvetlil v svo- vila za čebelarsko šolo: Osnutek ureditve državnega jem poročilu kmetijski družbi ljubljanski.« učitelja čebelarstva, osnutek za vajence, načrt za sploš- no koristno čebelarsko vrtnarsko šolo pod gospostvom 1781 (Peter Pavel Glavar) Lanšprež in pouk za skrbnika. Strokovni predlogi za izboljšanje in dvig kranjskega čebelarstva Pravil za čebelarsko šolo po vsebini in v obliki, kot jih je napisal Glavar, po do sedaj znanih podatkih nismo zas-Pomembno je tudi Glavarjevo »Poročilo kmetijski ledili. Napisal je štiri pravila, ki jih je vsebinsko prilagodil družbi v Ljubljani z dne 17. decembra 1781 o potreb-udeležencem šole in tudi gospodarskim razmeram na nih ukrepih za povzdigo čebelarstva na Kranjskem, o gospostvu Lanšprež. S poučevanjem čebelarstva je ustanovitvi čebelarske šole in organizaciji vaških če- želel svojim podložnikom pomagati iz njihovega sla- belarskih zadrug.« Dunajska dvorna pisarna je po izdaji bega gmotnega stanja in razširjati čebelarstvo kot po- čebelarskega zakona in instrukcij za čebelarske mojstre membno gospodarsko panogo. Pri tem je poleg teda- (Bienenzuchtverbreitung…., Instruktion……, 1775) tega njih splošno znanih tehnik čebelarjenja upošteval tudi poslala skupaj s šestimi izvodi Vollständige Lehre von zakonska določila Marije Terezije in svoje dolgoletne 17 izkušnje ter postopke ravnanja s čebelami. Med določili posebej izstopajo: - pouk v deželnem (slovenskem) jeziku, »Moji dečki imajo pri čebelarjenju več sreče. Glavnica - organiziranje skupnih čebelnjakov, 600 goldinarjev je letos vrgla 6 fl 45 kr obresti. Sedaj - dopolnjen Janšev čebelarski nauk, imam vsak večer z njimi nauk, ki ga zvesto poslušajo. - prednost imajo vajenci, ki znajo brati in pisati, Ko sem namreč videl napredek, sem obljubil onim, - šolanje poteka od začetka marca do konca oktobra ki bi se najboljše učili, nove čebele, ki bi bile njihova na posestvu Lanšprež, skupna last, na ta način, da bi mi glavnico, ki sem jo - v skupno čebelarstvo lahko vstopi vsak lanšpreški dal na razpolago, počasi vračali s strdjo. Deloma pa so podložnik, iz dobička letošnjega leta delež kakih 15 goldinarjev - stalna prisotnost skrbnika skupnega čebelnjaka od pustili v blagajni, da se lahko kupijo nove čebele, ki marca do oktobra, jih mislim naložiti na voz. Ti lahko med tem kam do - sistematično pregledovanje panjev in spremljanje stanja, marca mirno za ta znesek nakupiš panjev (ampak ne - pregledi panjev, razvrstitev v šest razredov in določi-okuženih!) recimo pri onem Rožmanu v Lahovičah, tev ukrepov čebelarjenja, ali na kakem drugem kraju v stran od Komende, kjer - vodenje zapisnikov o stanju panjev, se je vgnezdila kuga.« - jesenska tehtanja in letni obračun. (vir: Slovenski čebelar (1938), letnik 41, številka 11, str. Glavar je v pravila vključil svoje bogato teoretično zna-170 - 171. URN:NBN:SI: DOC-UT8TZSCF from nje in dolgoletne praktične izkušnje s čebelarjenjem. Glavarjeva pravila niso bila uradno potrjena in odo- brena, ker je to preprečil dvorni dekret o ukinitvi javnih Podatkov, koliko časa je delovala čebelarska šola na učiteljev čebelarstva, ki je bil izdan 31. oktobra 1781. Lanšprežu, ni na voljo. Glavar je takrat tudi že bolehal in Predstavljajo pa enkraten in zelo pomemben dokument čez tri leta umrl. iz zgodovine svetovnega in še posebej slovenskega če- belarstva. 1836, 1844 (Jurij Jonke) Pravila Petra Pavla Glavarja za čebelarsko vrtnarsko Krajnski Zhebelarzhik - tretja izdana slovenska čebe- šolo na Lanšprežu iz leta 1781 je uredil in objavil Šalehar larska knjiga (2013) in dostopna so tudi na dLib.si.: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-GU6N- Jurij Jonke (1777-1864) je leta 1836 napisal knjigo HIQO – 20. 2. 2014 Krajnski zhbelarzhik, leta 1844 pa je pod enakim nas- lovom izšla popravljena in dopolnjena izdaja. Knjigi sta 1781 (Peter Pavel Glavar) zapolnili veliko vrzel, ki je takrat zevala pri nas na po-Prva čebelarska šola na Kranjskem (Lanšprež) in pou- dročju čebelarske literature. To je obenem prva knjižna čevanje v slovenskem jeziku publikacija, ki so jo objavili Kočevarji. Jonkejev »Krajnski čebelarčik« (1836) je po Janševi (Popolno podvuzhenje Mihelič (1976) poroča: »Kakor vse kaže, pa Glavar ni sa vsse zhebellarje - 1792) in Danjkovi (Čelarstvo - 1831) čakal na »odločbo,« s katero naj bi bila ustanovljena na tretja knjiga o čebelarstvu v slovenskem jeziku. Knjigi Lanšprežu čebelarska šola in on imenovan za učitelja, sta napisani v nemščini, a je Jonke sam poskrbel za in tudi ne na dovoljenje za ustanavljanje vaških čebe- prevod in izdaji v slovenskem jeziku. Jezikovno sta deli larskih zadrug, kajti v pismu Tomlju z dne 28. novembra pripravljeni zelo skrbno in v skladu s čebelarskim izraz-1781 (povzeto Glonar (1938)) beremo: jem. Zato predstavljata pomemben prispevek k sloven- ski čebelarski terminologiji. 18 Delo pokriva celotno področje čebelarjenja od tehnik 1846–1851 (Jurij Jonke) čebelarjenja, prevozov na paše in biologije čebel do Prve objave o kranjskem čebelarstvu v Bienen-Zeitung njihovih bolezni in medovitih rastlin. Knjiga je polna praktičnih nasvetov, kar odraža avtorjevo razgledanost Jonke je bil prvi iz tedanje Kranjske, ki je že leta 1846 na tem področju. Zavedati se moramo, da je avtor če- pisal o kranjskem čebelarjenju v tedaj vodilni čebelarski belaril v panjih, v katerih še ni bilo mogoče premikati reviji Bienen-Zeitung. V letih od 1846 do 1851 je v njej satja, in je bilo zato opazovanje dogajanja v čebelji dru-objavil 11 sestavkov. Te objave so še kako pomembne žini veliko zahtevnejše, kot je v sedanjem času. Avtor za zgodovino slovenskega čebelarstva. Njegove objave ob vsaki priložnosti poudarja, da je treba čebelariti v potrjujejo, da je imel Jonke veliko teoretičnega in prak-močnih družinah in skrbeti, da imajo vedno dovolj hra- tičnega znanja o čebelarstvu ter da je bil gospodaren ne. Zavzema se tudi za saditev medovitih rastlin, zlasti čebelar, ki ne skrbi samo za današnji dan, ampak tudi za drevja. čebelarjenje v prihodnjih letih, ko bodo lahko presene- tila sušna leta. Čebelarji so pred stoletjem in pol brali, Če predpostavljamo, da je bila knjiga namenjena čebe-bili so izobraženi, borili so se za »čebelarski prav« in bili larjem, ki so jih zanimali praktični nasveti, kako najbolje so kritični, pravi vzor za pot napredka. Vse to pa razbe- čebelariti, je knjiga v celoti izpolnila svoje poslanstvo in remo tudi v Jonkejevih objavah. bila dragocen pripomoček. 1857 (Jurij Jonke) 1837–1843 (Jurij Jonke) Instrukcije za poučevanje čebelarstva za učitelje ljud- Jonkejeve objave o čebelarstvu v Illyrisches Blatt skih šol na kmetih in Krajnski Zhebelarzhik (1844) Potem, ko je izdal leta 1836 svojo prvo knjigo Krajnski Jonke je leta 1857 na prošnjo Kranjske kmetijske družbe zhbelarzhik, je Jonke začel objavljati leta 1837 tudi v napisal Instrukcije za poučevanje čebelarstva za učitelje Illyrisches Blatt. Že v teh prvih Jonkejevih objavah pri-ljudskih šol na kmetih. Kot učbenik je predlagal drugo hajajo do izraza Jonkejevo znanje, praktične izkušnje in dopolnjeno izdajo knjige Krajnski Zhbelarzhik iz leta njegova splošna izobraženost. Prebiral je številne druge 1844. Vseh dokumentov sicer še nismo našli, a zapisi tiske, časopise in knjige. V predstavljenih objavah se od-v delovodniku Kranjske kmetijske družbe za leto 1857 ziva na objave o čebelarstvu v Gratzer Schreibkalender potrjujejo, da je bila odredba št. 4275, s katero je dežel- (1837) in Wiener Zuschauer (1843). Zaenkrat pa še ni na vlada zaprosila za instrukcije, kako bi se usposobili uspelo dobiti originalnih objav, da bi lahko kritično pre-učitelji za čebelarjenje, in kako bi o tem priučili mlade, sodili utemeljenost Jonkejevih pripomb. Drugi članek posredovana Jonkeju. Ta jih je izdelal in oddal družbi, v Illyrisches Blatt (1837) podpisan z inicialkama »G. J.«, ki jih je posredovala kranjski deželni vladi. Instrukcije so je o kakovosti letošnjega medu, pa kaže na Jonkeja kot bile potrjene in dne 13. 9. 1857 je bila izdana odredba gospodarnega čebelarja. Tudi tretji sestavek je podpisan št. 11144 (kopija je v Arhivu RS), s katero je spodbudila z inicialkama »G. J.« in ga je Jonke objavil leta 1843. in obvezala učitelje k čebelarjenju. Jonkejev Krajnski V njem kritično presoja članek o čebelarstvu, ki ga je zhbelarzhik (1844) pa je dolgo vrsto let služil kot učbe-napisal W. Menzel in je bil objavljen v časopisu Wiener nik. Preprosto napisana čebelarska knjiga, ki temelji na Zuschauer. dolgoletnih praktičnih izkušnjah avtorja, je vzgajala in učila slovenske čebelarje več desetletij. Učitelji na de- želi so postali glavni pospeševalci čebelarjenja. Temu se je z razdeljevanjem panjev in premij pridružila Kranjska kmetijska družba. 19 1836–1864 (Jurij Jonke) Jonke je pisal med svojim šestdesetim in osemdesetim Publicistična dejavnost (knjige, članki, ocene, …) letom, v svojih zrelih letih, potem ko je imel za seboj najmanj trideset let praktičnih izkušenj s čebelarjenjem. Jonkejev »Krajnski čebelarčik« (1836) je po Janševi Pisal je preprosto in razumljivo za vse, ki so se ukvarjali (Popolno podvuzhenje sa vsse zhebellarje - 1792) in s čebelarstvom. Tako je pomembno prispeval k razvoju Danjkovi (Čelarstvo - 1831) tretja knjiga o čebelarstvu slovenskega čebelarstva. izdana, v slovenskem jeziku. Jonke jo je napisal v nem- škem jeziku, a je sam poskrbel, da je bila prevedena v 1857–1862 (dr. Philip Rothschütz) naš jezik. Napisal jo je pri svojih šestdesetih letih starosti Prvi opis in poimenovanje kranjske čebele v sestavku in to je po do sedaj najdenih podatkih njegova prva Aus Unterkrain (Z Dolenjske) v Bienen-Zeitung in prvi objava. Pred tem ni objavil ne v nemškem in ne sloven- izvozi kranjske čebele skem jeziku nobenega dela ali sestavka. Leta 1844 je izšla v nemškem in slovenskem jeziku druga dopolnjena Zapisi o zgodovini kranjske čebele, še posebej slovenski, in razširjena izdaja. Jonke je z obema knjigama znatno pogosto omenjajo objavo članka Aus Unterkrain (Z Do- pripomogel k razvoju slovenskega čebelarstva v 19. lenjske) iz leta 1857, ker je kranjska čebela v njem podrob-stoletju. Slovenska izdaja v letu 1844 je bila v petdesetih no opisana in neposredno poimenovana. Le redkokdaj pa letih 19. stoletja učna knjiga o čebelarstvu na tedanjih je pri tem omenjeno, da je avtor poslal uredniku v presojo osnovnih šolah. tudi nekaj primerkov naših čebel. To je temeljna objava o kranjski čebeli in označuje začetek njenega pohoda v svet Prvo Jonkejovo objavo v serijskih publikacijah smo ter začetek poti do njene uveljavitve in priznanja z vpisom našli v Illyrisches Blat v letu 1837. Od leta 1846 pa je v sistematiko medonosnih čebel. Jonke vse do leta 1852 redno objavljal v nemški če- belarski reviji Bienen-Zeitung. Poročal je o posame- znem čebelarskem letu na Kranjskem oz. Iliriji. Veliko je objav, v katerih je kritično presojal nekatere objave o čebelarstvu ali pa je odgovarjal kritikom njegovih knjig – v Illyrisches Blatt, Vereinigte Frauendorfer Blätter in Bienen-Zeitung. Med drugim se je odzval tudi na čebelarske nauke Dzierzona, ki je bil med najpomemb- nejšimi strokovnjaki na področju čebelarstva v 19. sto- letju. Trmasto in odločno je vztrajal pri svojih trditvah, ki pa žal niso bile vedno tudi prave. V slovenskem jeziku sta dve objavi v Kmetijskih in rokodelskih Novicah. Skupaj smo v serijskih publikacijah našli 23 objav, ki jih je napisal Jonke. Veliko pa je objav o Jonkeju in v povezavi z njim. Prvi Naslovnica serijske publikacije Bienen-Zeitung, v kateri zapis je iz leta 1824, ko je v Intelligenz=Blatt zur Lai-je bil leta 1857 objavljen članek »AUS UNTERKRAIN« bacher Zeitung pod številko 632 naveden Jonke kot izpod peresa dr. Philippa Rotzhschütza. darovalec. Drugi zapis iz leta 1833 v Laibacher Zeitung (vir: Roschütz, P. Aus Unterkrain. 13(1857) 19, str. 225 – poroča, da je bil Jonke na letnem zboru kranjske kme- 226, Bienen-Zeitung) tijske družbe dne, 2. 5. 1833, izvoljen za rednega člana. Takih in podobnih objav je do sedaj najdenih 90. Rothschütz v članku piše: »…Obstaja pa ena pridna in 20 utrjena čebela, taka je kranjska. Že marca, ko sneg še za prevoz čebel, vseh ni mogel takoj izpolniti, zato je kje leži, začnejo svoje delo in z neverjetno močjo pre-prosil za oprostitev zamude. Ta zapis pa sicer potrjuje nesejo pogoste nenadne spremembe vremena. Samo začetke trgovine s kranjsko čebelo. pred velikimi mrazi varujejo uboge pridne živalce v vetrovno zračnih bivališčih, skoraj nikjer tako kot v se- Članek Aus Unterkrain je zbudil pri čebelarjih, še po- verni Nemčiji, čeprav je tukaj mraz, ker je Kranjska gosebej pri nemških, veliko zanimanja. Raziskava objav o rata dežela, pozimi hujši kot bi človek verjel. kranjski čebeli med leti 1857 in 1879 (Šalehar in Gregori, 2010), od poimenovanja do priznanja, je potrdila, da Vse, kar je povedano za italijanske čebele, velja po- članek »Aus Unterkrain« začenja številne objave (skupaj polnoma enako za tukajšnje: so neutrudne v vsakem 165) s podatki o preizkusih kranjske čebele v različnih letnem času, dajo veliko rojev, kljub temu pa zberejo evropskih deželah. Številni so tudi menili, da so kranjske veliko medu in tako rekoč ne pikajo; najmanj lahko dam čebele pravzaprav italijanske. Po morfoloških lastnostih častno besedo, da me tu ni pičila nobena (?) čebela. bi jim morda lahko v nekaterih primerih celo delno pri- Moram pa potrditi, da med tukajšnjimi in italijanskimi trdili, ker so se populacije kranjske in italijanske čebele čebelami nisem našel nobene razlike v barvi. Pismu jih mešale tudi tedaj. Vendar so za naše kranjske čebele nekaj prilagam in prosim spoštovano uredništvo, da značilne še številne druge lastnosti: mirnost, pridnost, ugotovi morebitne razlike. Če pa želijo nekateri nemški krotkost, zgodnja in pogosta rojivost ter donosnost, ki čebelarji z nakupom tukajšnjih čebel narediti poskus, so jih kmalu spoznali in potrdili številni čebelarji v tujini sem jim pripravljen ponuditi roko. En roj tukaj stane 5 fl ter o tem tudi pisali v svojih objavah. ali 8,33 Rthlr. Za to ceno sem pripravljen spoštovanim interesentom dobro zapakirane poslati po železnici, če 1868–1909 (Emil Rothschütz) bodo nakazali vsoto na gospodarstvo v Neudorfu bei Prvi Kranjski trgovski čebelnjak (1868) – izvozi in šir-Ratschach (Nova vas pri Radečah) na Dolenjskem.« jenje kranjske čebele, listovni panj Prav tako je Rothschützeva zasluga, da je dobila 'siva Posebej dobro je kranjsko čebelo poznal baron Emil planinska čebela' (alpska čebela), ki je razširjena pri nas, Rothschütz (sin dr. Philippa Rotschütza), ki je bil zelo ime kranjske čebela. Poimenovanje »KRANJSKA ČEBE-razgledan in izobražen na področju čebelarstva. Zna- LA« je v članku »AUS UNTERKRAIN« zapisano v nem- nje mu je omogočalo, da je o kranjski čebeli napisal škem jeziku kot »DIE KRAINISCHE BIENE« številne in poglobljene strokovne članke, s katerimi je odločilno prispeval k njeni vsestranski prepoznavnosti. Še posebej je zaslužen za širjenje kranjske čebele in za čebelarjenje z njo. Leta 1868 je ustanovil na gradu Podsmreka pri Višnji gori tako imenovani Krainer Han- delsbienenstand (Kranjski trgovski čebelnjak), ki je pos- (vir: Roschütz, P. Aus Unterkrain. 13(1857)19, str. 225 – talo središče čebelarskega dogajanja na Kranjskem, ter 226, Bienen-Zeitung) se širokopotezno lotil trgovine s čebelami. V obratu so bili velika mizarska in kleparska delavnica, ključavničar-V Bienen-Zeitung pa je bil leta 1859 objavljen njegov ski obrat ter satnišnica, v njih pa je bilo zaposlenih od članek »Aus Krain im Oktober 1858« (Iz Kranjske v ok-30 do 35 delavcev. Ustanovitvi trgovskega čebelnjaka je tobru 1858), iz katerega lahko razberemo, da je bila nje-sledila obsežna propaganda, tako doma kot v tujini, in gova ponudba kranjskih čebel za nemške čebelarje za- s tem je bila kranjski čebeli odprta pot v Evropo in dru-nimiva in da je dobil veliko naročil. Zaradi dopolnjevanja gam po svetu. lastnega čebelnjaka in vročega vremena, neprimernega 21 Za potrebe trgovine s čebelami je Emil Rothschütz v katerega je bila naša čebela prepoznana kot samostojna Podsmreki na površini približno 300 m2 postavil šti- podvrsta Apis mellifera carnica. Njena tipska lokaliteta je ri čebelnjake, v katere je lahko namestil več kot tisoč Kranjska, torej zdajšnja Slovenija. panjev. V čebelnjakih so bili ločeno postavljeni listovni panji in preprosti kmečki panji – kranjiči. Že maja in ju-1868 (Emil Rothschütz) nija leta 1867 so 150 naročnikom poslali približno 800 Kranjska kmetijska družba in pospeševanje čebelar- panjev čebel, leto pozneje pa že več kot 1100. Leta stva 1890 je bilo iz Višnje Gore poleg drugega poslanih 1200 družin v panjih s satniki, 1400 družin v kranjičih, več Emil Rothschütz je bil član Kranjske kmetijske družbe, tisoč kosov različnih čebelarskih potrebščin in nekaj sto kjer je delal na pospeševanju čebelarstva. Družbo je listovnih panjev. zastopal na številnih srečanjih avstrijskih in nemških čebelarjev ter na čebelarskih razstavah. V Naznanilu – prvi Rothschütz je skonstruiral listovni panj in ga leta 1869 zvezek, letnik 1871 (Glede izvrševanja lanskih….., 1873) razstavil na »potovalnem zboru nemških kmetijcev in piše, da je baron Rothschütz za povzdigo domačega gozdarjev«. Oglaševal je tako v različnih tujih čebelar- čebelarjenja po Dzierzonovi metodi določil premije za skih revijah kot tudi v domačih časopisih. Izdajal je ob-tiste ljudske učitelje, ki čebelarijo po tej metodi in imajo sežne prodajne kataloge in cenike. določeno število Dzierzonovih panjev. Premije bi se delile tri leta: 1872, 1873 in 1874. Kmetijsko družbo je Preveliki stroški z založniško dejavnostjo, vse večja kon-prosil, da bi premije, ki bi jih sam podeljeval, razglasila. kurenca drugih trgovcev s čebelami, pa tudi težave z Prošnja ni bila sprejeta. Za čebelarstvo je bilo predvide-zdravjem so povzročili, da je podjetje začelo propadati. nih za leto 1870 150 gld državnih subvencij. Januarja 1909 je šlo podjetje »Krainer Handelbienen- stand Baron Rotschütz v Podsmreki pri Višnji Gori« v 1873 (Emil Rothschütz in Josip Jerič) stečaj. Grad Podsmreko in podjetje je kupil industrialec Ustanovitev kranjskega društva za umno čebelarstvo Peter Majdič. (1873), prvo predsednikovanje (Emil Rothschütz) do leta 1875 V zgodovini slovenskega čebelarstva je pomembno tudi leto 1873, ko je bilo v Ljubljani ustanovljeno kranjsko društvo za umno čebelarstvo. V Pravila (Pravila…, 1873) društva so v drugi člen med drugim zapisali: »…izdajanje podučnih spisov, zlasti v družtvenem listu; večkratni shodi čebelarjev zapored po raznih krajih in mestih sklenjeni z razstavami in darili; naprava družtvene zbir-ke podučnih spisov, knjig in čebelarskega orodja, ter tudi bralnega družtva; obdarovanje pridnih čebelarjev Grad Podsmreka pri Višnji Gori v spodbudo drugim,….; preskrbljevanje pripravnih pa- Naslovnica cenika Krainer Handelsbienenstand leta njev in drugega orodja, kolikor mogoče po nizki ceni; 1894 delenje dotičnih semen; naprava zgledne čebelarije za poduk...«. Vabilo na pristop k čebelarskemu družtvu za Zaslugi članov družine čebelarjev Rothschütz sta pred- Kranjsko in sosedne dežele so podpisali pobudniki: vsem strokovna in vsestranska popularizacija kranjske čebele ter posredovanje genskega materiala, na podlagi 22 Program čebelarske šole (Rokopis je prečital g. Primož Debenjak, prevod in strokovna redakcija prof. dr. Andrej Šalehar): I. Teoretično praktični učni tečaji čebelarstva so v po-letnih mesecih in trajajo, da bi izmenoma omogočili udeležbo večjemu številu učiteljev, dvajset dni v sedmih ponovitvah. Prvi tečaj se prične prvega junija in zadnji konča 20. oktobra. II. Tečaj vključuje gradiva po Rothschützovem učbeniku (Baron E. Rothschütz' Illustrirter Bienenzuchts-Betrieb : ein Hilfs- und Handwörterbuch für Schule und Haus. 1. Vabilo, 1873 Vorarbeiten in Theorie und Praxis) in sicer: Prvi predsednik kranjskega društva za umno čebelar- A. 1.mesečna opravila pri čebelnjaku; stvo je bil v letih 1873 – 1875 Emil Rothschütz. Odbor 2. čebelarska flora v Avstriji, posebej v južnih kranjskega društva je kranjsko kmetijsko družbo večkrat deželah monarhije, ponazorjena z zasajenenimi zaprosil za denarno pomoč novoustanovljenemu dru- medovitimi rastlinami, zbirkami semen, herbariji štvu in predlagal povečanje sredstev za nakup čebeljih in slikami ter povezano z botaničnimi ekskurzijami; panjev za učitelje in revne kmetovalce. Članarina za 3. nabiralne snovi in čebelji produkti, njihova članstvo v kranjskem čebelarskem društvu je bila za znanstvena pojasnitev in praktična uporaba; učitelje in revne kmetovalce polovična. 4. naravna zgodovina čebele, pasme in varietete, notranji in zunanji organi, tri vrste čebel, njihova 1873, 1874 (Emil Rothschütz) delitev dela in instinkti, pojasnjeno z Predlog in program za čebelarsko šolo (Bienenzu- anatomskimi preparati, zbirkami in ilustracijami; chtschule) na gradu Podsmreka pri Višnji Gori (1873….) 5. bolezni čebel in čebelji škodljivci (zbirke in risbe); 6. ravnanje s čebelami in praktična reja po Dzi V imenu leta 1873 ustanovljenega kranjskega društva za erzonu v primerjavi s krajevno običajnimi koši umno čebelarstvo je njen predsednik Emil Rothschütz ali panji posameznih avstrijskih dežel s pona že isto leto predlagal ustanovitev čebelarske šole. Za zoritvami in pojasnili, o čebelnjakih, strojih in realizacijo tega predloga je dne 20. februarja 1874 pos-napravah; pašna reja skupaj s čebelarskimi eks lal na vodstvo Kranjske kmetijske družbe podroben pro- kurzijami na sosednje kmečke čebelnjake; gram za čebelarsko šolo (Bienenzuchtsschule) na gradu 7. kratko poučevanje tehnike izdelave Podsmreka pri Višnji Gori. čebelnjakov, panjev in rekvizitov ter samostojna praktična izdelava v mizarskih delavnicah. B. Predavanja o strokovnih pomožnih vedah: a. geografska razširitev in zgodovina čebele, b. simbolika in mitologija čebelarstva v zgodovinskih obdobjih, c. statistika, č. zakonska določila, d. podpore s strani kmetijstva, Naslovna stran Program čebelarske šole na gradu e. dejavnost društev, Podsmreka f. čebelarska literatura, bibliografije in časopisi, SI AS 533, SB/10 5, Bienensubventionen z biografskimi skicami. 23 III. Pouk bo potekal v obeh deželnih jezikih dnevno, 1873–1875 (Emil Rothschütz) razen ob nedeljah in praznikih, v posebni za to izgrajeni Revija Die Krainer Biene (1873–1875) učilnici. Dopoldne bo teorijo predaval vodja ustanove, popoldne pa bodo praktične vaje in demonstracije, ki Z ustanovitvijo Kranjskega društva za umno čebelar- jih bo vodil prvi čebelarski mojster. Za potrebe pouka stvo je povezan tudi pričetek izhajanja čebelarskih revij bo v štirih samostojnih poslopjih na razpolago več kot na Slovenskem: Slovenska čebela in Die Krainer Biene. 400 Dzierzonovih panjev vseh oblik in dežel, ki jih bo Nemško različico Die Krainer Biene, ki je izhajala tri leta nudil lastnik ustanove, kakor tudi delno obstoječe, del- (skupaj 35 številk), je urejeval Emil Rothschütz. no pa nabavljene zbirke preparatov, čebeljih proizvodov in nadomestkov, čebelnjakov, strojev in naprav, knjižni-1873–1882 (Josip Jerič) ca, strokovni časopisi in drugo. Urednik prve slovenske čebelarske revije Slovenska čebela (1873–1882) IV. Vsak udeleženec dobi potrdilo o vpisu in na koncu spričevalo o obiskovanju (frekvenca); na posebno željo Josip Jerič je prevzel urejevanje revije Slovenska čebela gojencev je mogoče opravljati ustni izpit pred izpitno po Vatroslavu Holzu, ki je bil urednik prvih šestih številk komisijo, ki jo sestavljajo člani centralnega odbora prvega letnika leta 1873. Od sedme številke leta 1873 do kmetijske družbe, odbora kranjskega čebelarskega dvanajste številke leta 1882 pa je revijo urejeval Josip društva in vodja ustanove. Jerič. V. V skladu z okoliščinami lahko ustanova razširi predavanja na kmetijstvo, vrtnarstvo in sadjarstvo. 1873–1884 (Josip Jerič) VI. Prehrano in stanovanje si lahko udeleženci brez ka- Podpredsednik (1873–1875) in predsednik slovenske- kršenkoli problemov dobijo v bližnji gostilni ali v 10 mi-ga društva za umno čebelarstvo (1876–1884) nut oddaljeni Višnji gori. Oddaljenost od Ljubljane je po sedanji državni cesti okoli 3 in pol ure vožnje. Josip Jerič je bil leta 1873 soustanovitelj kranjskega društva za umno čebelarstvo in do konca leta 1875 VI. Kar se tiče discipline se bo ustanova ravnala po pra-njegov podpredsednik. Po odstopu prvega predsednika vilih na kmetijskih srednjih šolah. Emila Rothschütza je bil leta 1876 za predsednika slo- Prvo novico o reševanju vloge za subvencionira- venskega društva za umno čebelarstvo izvoljen Josip nje deželne čebelarske šole, ki jo je predlagal baron Jerič, ki ga je vodil do leta 1884. Rothschütz, kjer naj bi se šolali učitelji iz Kranjske, Štajerske, Koroške, Gorice in Istre, je objavil Laibacher Ze-Leta 1876 so na občnem zboru društva sprejeli v slo- itung (Locales……, 1874). Pisec predlog pozdravlja, ker venskem jeziku napisana dopolnjena pravila Slovenske- bo šola prinesla Kranjski korist in slavo. Prav tako je za-ga društva za umno čebelarstvo. pisano, da v Avstriji ni boljšega strokovnjaka za vodenje take šole kot je predsednik kranjskega društva za umno čebelarstvo baron Emil Rothschütz. Predlog za čebelarsko šolo na gradu Podsmreka je, kljub velikemu zanimanju predvsem učiteljev, splaval po vodi, ker niso bila odobrena zaprošena sredstva za postavitev učnega čebelnjaka in za štipendije za slušatelje. 24 Uvodna stran: Pravila slovenskega društva za umno čebelarstvo. Rokopis z dne 26. 2. 1876 (SI AS 68/XVI/1/140) (vir: Slovenska čebela (1876), letnik 4, številka 2. URN:NBN:SI:DOC-PQE5HHXX from http://www.dlib.si) 1879 (Emil Rothschütz, dr. Pollmann) lepše kranjske čebele pošilja baron Rothschütz, katere Vpis kranjske čebele v zoološko sistematiko medo- so bolj svetlo rumene kot banatsko-kranjske pasme«. nosnih čebel in sodelovanje Emila Rothschütza z dr. S tem je bila kranjska čebela kot avtohtona populaci- Pollmannom ja (podvrsta) tudi dokončno priznana in našla je svoje mesto v zoološki sistematiki medonosnih čebel, kar Dr. Pollmann, docent za čebelarstvo na univerzi v potrjuje tudi njeno sedanje znanstveno poimenovanje: Bonnu, je leta 1875 v svoji prvi knjigi Die Honigbiene Apis mellifera carnica, Pollmann 1879. und ihre Zucht (prevod: Medonosna čebela in njeno gojenje) opisal tudi kranjsko čebelo. Tu je prvič zapi- 1890–1893 (1–6) (družina Rothschütz) sano znanstveno ime za kranjsko čebelo Apis mellifica Revija Imkers Rundschau carnica. Še obširneje pa jo je predstavil leta 1879 v svoji drugi knjigi Werth der verschiedenen Biennenracen und Družina čebelarjev Rothschütz je z urejanjem in izdaja- deren Varietäten, bestimmt durch Urtheile namhafter njem revije Imkers Rundschau, Fachblatt für Bienenzu- Bienenzüchter (prevod: Vrednost različnih čebeljih cht (prevod: Čebelarski razgledi, Strokovni list za čebe-podvrst in njihovih varietet, določena po sodbi prizna- larjenje) od leta 1890 do 1893(1–6) zapolnila praznino, nih čebelarjev). V poglavju z naslovom »Die krainische ki je v slovenskem čebelarskem strokovnem periodič- Biene, Apis mellifica carnica« je na šestih straneh zbral, nem slovstvu nastala po prenehanju izhajanja revije kaj so o kranjski čebeli pisali: Berlepsch, Dathe, Dzier-Slovenski čebelar in sadjerejec (1889). Revija je izhajala zon, Rothe, Rothschütz in Pollmann (večina povzeto iz enkrat na mesec od januarja 1890 do junija 1893. Revijo objav v Bienen – Zeitung ali osebna pisma). Pollmann je v samozaložbi izdajalo podjetje Krainer Handelsbie- poroča o Rothschützovih osebnih pismih in da »naj- nenstand (prevod: Kranjski trgovski čebelnjak), katerega 25 sedež je bil na gradu Podsmreka pri Višnji Gori. Revija je žen na področju čebelarstva Emil Rothschütz. Znanje sicer pisana v nemškem jeziku, vendar je že s tem, da je mu je omogočalo, da je o kranjski čebeli napisal števil-izhajala v Višnji Gori, veliko prispevala k potrditvi in po-ne in poglobljene strokovne članke ter tako odločilno znavanju naše kranjske čebele. Temelje za izdajanje pa prispeval k njenemu priznanju. Vse to je bila spodbuda moramo iskati tudi v čebelarskem znanju družine če- za zbiranje in urejevanje njihovih objav. Iskali smo jih v belarjev Rothschütz, kot ga dokazuje tudi še za zdajšnji slovenskih in tujih knjižnicah. Veliko objav smo dobili čas moderna usmeritev programa revije v trajnostno tudi neposredno iz knjižnic izven naših meja, ki so jih čebelarjenje. poslali v digitalizirani obliki. Publicistično in avtorsko Program revije je bil predstavljen v uvodnem članku so bili dokazano dejavni vsaj naslednji družinski člani: prve številke z naslovom »Die Leistungen der Bienen Philip (oče Emila; častni doktor), Emil, Philip (sin Emila), und Pflanzen in Dienste der Natur unter Mitwirkung des Antonija (žena Emila) in drugi. Pri številnih objavah so Menschen« (prevod: Koristno delovanje čebel in rastlin zapisane le inicialke: »R«, »B.R«, »R.E«, »R. Ph« in še v naravi ob sodelovanju človeka), v katerem je pod črto druge. Prav tako so uporabljeni različni priimki - Ros-zapisano (prevod): »Ta naslov na kratko povzema pro- chütz, Rothschütz, Ravenegg, Rožič, Rothšic, R…... V gram revije – negovati poznavanje tesne soodvisnosti bibliografijo so uvrščeni tudi sestavki s psevdonimom med živalskim in rastlinskim svetom in iz tega snovati »E. Podsmreka«. Tako pogosto ni mogoče točno dolo- napotke, ki bodo koristni za čebelarjenje in splošno čiti avtorja, ampak le sklepati, da je objava izpod peresa kulturno življenje. To je vodilna misel, ki jo bo gojila čebelarjev družine Roschütz. »Imkers Rundschau« ter tako določala svoj namen in Že dosedanja bera je velika, našli smo 15 monografij in svoje usmeritve. Zaradi tega so vključene tudi vsebine tiskov (skupaj s ponatisi) in v serijskih publikacijah 170 iz sadjarstva in vrtnarstva«. Osrednja vsebina revije so objav. Odkrita so bila tudi malo poznana dela (Berichte najrazličnejše objave o čebelah, čebelarjenju in čebe- über krainer Biene – prevod: Poročila o kranjski čebe- larstvu na Kranjskem in po svetu. O tem so na začetku li) in še posebej izdajanje strokovne čebelarske revije pisali predvsem člani družine Rothschütz, pozneje pa je Imkers Rundschau, Fachblatt für Bienenzucht (prevod: vse več tujih avtorjev. Vsaka številka je imela na koncu Čebelarski razgledi. Strokovni list za čebelarjenje). še stalne rubrike, npr. Dnevne novice, Skrinja za vpra- Nadaljevanje dela s pregledi strokovnih čebelarskih in šanja, Knjižna polica in Novice iz uredništva. Na zadnji kmetijskih publikacij v knjižnicah v tujini pa bo zelo ver-strani so bili oglasi o prodaji čebel, čebelarskega orodja jetno postreglo z novimi objavami čebelarjev družine in drugi. V enem od njih g. J. Matič oglašuje prodajo Rothschütz. Veliko njihovih del in objav je izšlo v samo-ECHTE OBERKRANIER ALPENBIENEN (prevod: pristne založbi na stroške njihovega podjetja Krainer Handels- gorenjske alpske čebele). Bogata je bila tudi vsebina bienenstand (Kranjski trgovski čebelnjak), ki je bilo na prilog, v katerih so bili najpogosteje objavljeni kratki se-gradu Podsmreka pri Višnji gori. stavki o poljedelstvu in travništvu, živinoreji, mlekarstvu, Posebej je treba pri publicistični dejavnosti čebelarjev perutninarstvu, ribogojstvu, gospodinjstvu, sadjarstvu in družine Roschütz opozoriti na: vrtnarstvu, gojenju rož, pa tudi praktični nasveti in dru-1. Monografije povezane pod naslovom »Rothschütz' go ter vprašanja in odgovori. Illustrirter Bienenzuchtsbetrieb (prevod: Rothschützov ilustrirani čebelarski obrat)«. Eni je dodana obsežna štu-1857–1902 (družina Roschütz) dija »Die Krainer Biene und ihre Zucht (Kranjska čebela Publicistična dejavnost (članki, knjige…) in njena reja)«. 2. Samostojne publikacije »Berichte über die Krainer Čebelarji družine Roschütz imajo nesporno pionirsko Biene (prevod: Poročila o kranjski čebeli)«, ki so izhajale vlogo pri poimenovanju, uveljavitvi, širjenju in priznanju v letih 1868 – 1870. kranjske čebele. Posebej je bil zelo razgledan in izobra-3. Sodelovanje pri izdajanju serijskih publikacij: Die 26 Krainer Biene (1873–1875) in Slovenska čebela (1873– 2014 1882) – v času, ko je bil Emil Rothschütz prvi predse- Spominska plošča Juriju Jonkeju na sedežu društva dnik slovenskega čebelarskega društva; urejeval je Die Kočevarjev staroselcev v Občicah (odkritje 14. 6. 2014) Krainer Biene). 4. Samostojno izdajanje in urejevanje strokovne serijske publikacije »Imkers Rundschau, Fachblatt für Bienenzucht (prevod: Čebelarski razgledi. Strokovni list za čebelarjenje)« v letih 1890–1893 (1–6) – založba: Krainer Handelsbienenstand zu Weixelburg (prevod: Kranjski trgovski čebelnjak v Višnji gori). Spominske plošče 2011 Spominska plošča Emilu Rothschützu na mestni hiši v Višnji Gori (odkritje 20. 5. 2011) (foto Andrej Šalehar) 2015 Spominska plošča Petru Pavlu Glavarju na kapeli na Lanšprežu (odkritje 11. 5. 2015) (foto Andrej Šalehar) (foto Anton Koželj) 27 Zaključek na gradu Podsmreka pri Višnji Gori (Emil Rothschütz), V sestavku so predstavljene biografije in izvorni dopri- • 1873–1884 – podpredsednik (1873 – 1875) in predse- nosi k slovenskemu čebelarstvu štirih čebelarjev (Peter dnik slovenskega društva za umno čebelarstvo (1876– Pavel Glavar, Jurij Jonke, Emil Rothschütz in Josip Je- 1884) – (Josip Jerič), rič), ki so čebelarili v bližnji in nekoliko oddaljeni okolici • 1873–1875 – urejevanje revije Die Krainer Biene (Emil Stične od srede 18. do pričetka 20. stoletja. Njihovi naj-Rothschütz), pomembnejši izvorni doprinosi k slovenskemu čebelar- • 1873–1882 – urejevanje revije Slovenska čebela (Josip stvu urejeni kronološko so: Jerič), • 1768 – prva strokovna predstavitev kranjskega čebe- • 1879 – sodelovanje z dr. Pollmannom in vpis kranjske larstva (Peter Pavel Glavar), čebele v zoološko sistematiko medonosnih čebel (Emil • 1771 – presoja Humlovega opazovanja prahe matic Rothschütz), s troti v zraku v letu 1769 – pismo Petra Pavla Glavarja • 1890–1893 – izdajanje revije Imkers Rundschau (pre- (23. 9. 1771), vod: Čebelarski razgledi) na gradu Podsmreka pri Višnji • 1772 – Peter Pavel Glavar častni član gornjelužiške Gori (družina Rothschütz). čebelarske družbe, • 1776 – prva slovenska čebelarska knjiga (Peter Pavel Prispevki omenjenih štirih čebelarjev, ki so delovali Glavar), na Dolenjskem, so zelo bogati. Znatno so prispevali k • 1781 – strokovni predlogi za izboljšanje in dvig kranj-poznavanju, napredku in slavi kranjskega čebelarstva, skega čebelarstva (Peter Pavel Glavar), k širjenju kranjske čebele v Evropi in svetu ter k vpisu • 1781 – pravila za čebelarsko vrtnarsko šolo na Lan- kranjske čebele v zoološko sistematiko medonosnih šprežu (Peter Pavel Glavar), čebel. • 1781 – prva čebelarska šola na Kranjskem (Lanšprež) in poučevanje v slovenskem jeziku (Peter Pavel Glavar), Na koncu sestavka so posnetki spominskih plošč, ki so • 1836, 1844 – Krajnski Zbelarzhik – tretja izdana slo- bile odkrite Petru Pavlu Glavarju, Juriju Jonkeju in Emilu venska čebelarska knjiga (Jurij Jonke), Rothschützu v letih 2011–2015. • 1846–1851 – prve objave o kranjskem čebelarstvu v Bienen-Zeitung (Jurij Jonke), Viri • 1857 – inštrukcije za poučevanje čebelarstva za uči- 1. Bienenzuchtsverbreitung, 8. April 1775. V: Sammlung Verordnun-telje ljudskih šol na kmetih in Krajnski zbelarzhik (1844) gen und Gesetze vom Jahre 1740. bis 1780. Dunaj 1786-1787, zvezek VII, št. 1680, str. 204-208 (http://alex.onb.ac.at/cgi-content/ (Jurij Jonke), alex?aid=tgb&datum=1776&page=205&size=45 – 4. 9.2013) • 1857–1862 – prvi opis in poimenovanje kranjske če- 2. Bienensubventionen – (SI AS 533 SB 10-5 - Bienensubventionen) bele v sestavku Aus Unterkrain (prevod: Z Dolenjske) v 3. Die Krainer Biene, 1773 – 1775 (http://dlib.si – 16. 7.2015) Bienen-Zeitung in prvi izvozi kranjske čebele (dr. Philip 4. Gemeinnützige Arbeiten der Churfürstl. Sächsis. Bienenge-Rothschütz), sellschaft in Oberlausitz : die Physik und Oeconomie der Bienen • 1868–1909 – prvi kranjski trgovski čebelnjak (1868) betreffend, nebst andern dahin einschlagenden natürlichen Dingen. Erster Band. Berlin in Leipzig, 1773, 451 strani – izvozi in širjenje kranjske čebele, listovni panj (Emil 5. Glavar, Peter Pavel. Vorschlag Beantwortung zur Verbesserung Rothschütz), der Bienenzucht in den Kaysl. Königl. Erb-ländern (Prevod: Predlog • 1868 – Kranjska kmetijska družba in pospeševanje odgovora za izboljšanje čebelarstva v c. kr. dednih deželah). Iz leta čebelarstva (Emil Rothschütz), 1768, 26 strani. (AS SI 869 Glavar Peter Pavel, 1751 – 1784) • 1873 – ustanovitev kranjskega društva za umno čebe- 6. Glavar, Peter Pavel. Pogovor o čebelnih rojih. 1776 (http://www. larstvo (Emil Rothschütz, Josip Jerič, dr. Razlag) in prvi dedi.si/dediscina/460-pogovor-o-cebelnih-rojih - 6.8.2012) predsednik v letih 1873 – 1875 (Emil Rothschütz) 7. Glavar, Peter Pavel. Hochlöbliche Kais. Königliche Ackerbauss und Künste Geselschaft (Predlog za dvig čebelarstva). V dodatku pravila • 1873, 1874 – predlog s programom za čebelarsko šolo 28 za čebelarsko vrtnarsko šolo na Lanšprežu. Iz leta 1781, 55 listov 25. Pollmann, August. Die krainische Biene. Apis melifica carnica. Str. (Zbirka rokopisov – ARS SI 1073, 1/24 r, 13. st. - 1941) 45 – 50. V: Werth der verschiedenen Bienenracen und deren Vari-8. Glavar, P.P. Odgovor na predlog za izboljšanje čebelarstva v c. kr. etäten, bestimt durch Urtheile namhafter Bienenzüchter. 2. izdaja. dednih deželah. str. 11 – 38. Napisano 1768, prevod Mihelič Stane. V: Lepizig 1889, 100 strani Mihelič, Stane. Anton Janša. Slovenski čebelar. Čebelarsko društvo 26. Rothschütz, E. Bienenzuchtsschule. Smerek 1874, 11 strani. (Bie-za Slovenijo. Ljubljana 1934, 163 strani nensubventionen - SI AS 533 SB 10-5) 9. Glavar, Peter Pavel. Pogovor o čebelnih rojih. 1776. Jezikovno po-27. Roschütz, P. Aus Unterkrain. 13(1857)19, str. 225 – 226, Bienen-sodobil Mihelič Stane. str.79 - 260. V: Martin Mencej. Ob 200-letnici -Zeitung pisane besede o slovenskem čebelarstvu. Ljubljana 1976, 335 strani 28. Slovenska biografija (elektronski vir), Ljubljana 2013, Slovenska 10. Glede izvrševanja lanskih in letošnjih zborovih sklepov.. Ljubljana akademija znanosti in umetnosti (http://www.slovenska-biografija. 1873, letnik 1871, zvezek 1, str. 4 - 18, Naznanila-Mittheilungen si/ - 16. 7. 2915) 11. Glonar, Joža. Peter Pavel Glavar. 41(1938)7, str. 105 –109 in št. 8, 29. Slovenska čebela. 1873 - 1882. (http://dlib.si – 16. 7. 2015) str. 121 – 123 in št. 9, str. 139 – 140 in št. 10, str. 152 – 154 in št. 11, 30. Šalehar, Andrej. »«Aus Unterkrain« (Iz Dolenjske) - Bienen-Zei-str. 169 – 171 in št. 12, str. 185 - 186, Slovenski čebelar (http://dlib. tung (1857).« Slovenski čebelar letnik 112. številka 12 (2010) str. 396-si – 29.9.2013) 398. (http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-KIFF8ZVY – 16. 7. 12. Gregori, Janez, Šalehar, Andrej. Obstoja pa ena pridna in utrjena 2015) čebela, taka je kranjska. Čebelarska zveza Slovenije, Javna svetoval-31. Šalehar, Andrej. Pravila Petra Pavla Glavarja za čebelarsko vrtnar-na služba v čebelarstvu, Regijska zveza Petra Pavla Glavarja, 2011. sko šolo na Lanšprežu iz leta 1781. Regijska čebelarska zveza Petra (http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-WVXAJVHP – 16. 7. Pavla Glavarja, 2013. (http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-2015) -GU6NHIQO – 16. 7. 2015) 13. Gregori, Janez. Peter Pavel Glavar in njegovo mesto v sloven-32. Šalehar Andrej, Gregori, Janez: Zapisi o kranjski čebeli med skem čebelarstvu. CXII(2010)2, str. 55 – 56, Slovenski čebelar (http:// leti 1857 in 1879: prispevek k bibliografiji s kratkimi izpiski, od Ros-dlib.si – 29.9.2013) chützeve objave »Aus Unterkrain« (1857) do Pollmanove knjige 14. Imkers Rundschau, 1890 – 1893(1-6) (http://dlib.si – 16. 7. 2015) »Werth der verschiedenen Bienenracen und deren Varietäten, 15. Locales. (1874)80, str. 568, Laibacher Zeitung (http://dlib.si – 29. bestimmt durch Uhrtheile namhafter Bienenzüchter« (1879) [Ele-9. 2013) ktronski vir]. Digitalna knjižnica Slovenije. (http://www.dlib.si/v2/ 16. Mihelič, Stane. Anton Janša. Slovenski čebelar. Njegovo življenje, Default.aspx, URN:NBN:SI:doc-VQOIPPOA), Rodica, Ljubljana, 26. 5. delo in doba. Ljubljana 1934, 163 strani 2010, 129 strani. 17. Mihelič, Stane. Pregled slovenskega čebelarskega slovstva. V: 33. Šalehar, Andrej. Kdaj je bila »kranjska čebela« prvič opisana in Sodobno čebelarstvo. Teoretični del. Ljubljana 1955, str. I – XXIII kdaj prvič zapisana? Slovenski čebelar letnik 114. številka 1 (2012) str. 18. Mihelič, Stane. Čebelarstvo. str. 395 – 412. V: Gospodarska in 19-21. (http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-XCPXTBZX – družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih znanosti. I. 16. 7. 2015) zvezek: Agrarno gospodarstvo. Ljubljana 1970 34. Šalehar, Andrej. Poučevanje čebelarstva na Kranjskem. Regijska 19. Mihelič, Stane. Peter Pavel Glavar, čebelar, čebelarski pisec, učitelj čebelarska zveza Petra Pavla Glavarja, 2014. in organizator. str. 20 – 65. V: Martin Mencej. Ob 200-letnici pisane (http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-GERFHPW7 – 16. 7. besede o slovenskem čebelarstvu. Ljubljana 1976, 335 strani 2015) 20. Mihelič Stane, Kako so opazovali praho matice leta 1769. 35. Šalehar, Andrej, Gregori, Janez, Debenjak, Doris, Koželj, Anton, 50(1948)1/2, str. 22-26, Slovenski čebelar (http://www.dlib.si/?UR-Gril, Avgust, Jaklitsch, Hans, Janklitsch, Helena, Tomec, Anton, Ro-N=URN:NBN:SI:DOC-I0BFYIUY – 29. 12. 2013) gelj, Jurše Helena. Georg Jurij Jonke - črmošnjiški župnik in kranjski 21. Mihelič, Stane. Zgodovina slovenskega čebelarstva. str. 15 – 31. čebelar. Čebelarska zveza Slovenije, Društvo Kočevarjev starosel-V: Makarovič, Gorazd in dr. Die Mensch und die Biene, Ljubljana cev, Regijska čebelarska zveza Petra Pavla Glavarja, 2012. 132 strani 1989, 313 strani (http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-0PVTTINY – 16. 7. 22. Pravila Kranjskega društva za umno čebelarstvo. 31(1873), priloga 2015) 6 strani. Kmetijske in rokodelske novice 36. Umek, Ema. Kranjska kmetijska družba 1767 – 1787. 29(2006)1, 23. Pravila Kranjskega društva za vzrejo čebel, 1873 – 1876. Rokopis str. 1 – 34, Arhivi (http://dlib.si. – 16. 7. 2015) 12 strani (SI AS68/XVI/1/140) 37. Vabilo na pristop k čebelarskemu društvu za kranjsko in sosednje 24. Pravila slovenskega društva za umno čebelarstvo. 4(1876)2, str. 9 dežele. 31(1873)33, str. 262-263, Kmetijske in rokodelske novice – 12, Slovenska čebela (http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DO-38. Vrhovec, Ivan. Slavni Slovenci; II. Peter Pavel Glavar. 5(1885)6, C-PQE5HHXX – 29. 9.2015) Ljubljanski zvon. (http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-E-2JUFDU3 – 27.9.2013) 29 8. Kratek vpogled v zgodovino Čebelarskega društva Stična Petra Peunik Okorn Današnja Dolenjska je bila vse do leta 1918 del dežele Kranjske – dežele, po kateri je svoje ime dobila čebela, na katero smo slovenski čebelarji tako ponosni, kranjska sivka. O pomembnih čebelarjih na našem področju je bilo že veliko zapisanega, o pomenu njihovega delova- nja veliko povedanega in upravičeno bi lahko rekli, da je Dolenjska zibelka čebelarstva na Slovenskem. Čebelarjenje na širšem stiškem področju povezujemo s stiškim samostanom, ki je bil ustanovljen v 12. stol. Prav tako sta velik pečat v slovesnkem čebelarstvu pustila baron Emil Rothschütz iz Podsmreke in Jožef Jerič iz Gradišča nad Stično. Na Dolenjskem pa so delovali tudi drugi čebelarski mojstri, ki so svoje znanje prenašali na revnejše ljudi in s tem širili čebelarsko dejavnost. Čebelarji so se nato zaradi lažjega delovanja začeli združe- Čebelnjak Marije Piskule (zasebni arhiv družine Piskule) vati v organizirane čebelarske podružnice, predhodnice društev. O organiziranem čebelarstvu na širšem stiškem podro- čju lahko torej govorimo že od 18. stol. dalje, čeprav o tem priča malo pisnega gradiva. Listine o ustanovljenih podružnicah in njihovem delovanju večinoma izgublje-ne. Leta 1873 je bilo ustanovljeno Kranjsko čebelarsko društvo, ki ga je ustanovil baron Emil Rothschütz. Člani društva so bili tudi čebelarji siršega stiškega področja1. Istega leta je bila ustanovljena tudi prva strokovna čebelarska revija, Slovenska čebela2. V njej lahko beremo prispevke o težavah, ki so pestile tukajšnje čebelarje, imena le-teh lahko zasledimo na objavljenih seznamih novih članov, ki so plačali članarino Kranjskega čebelarskega društva. Od leta 1898 dalje pa lahko v strokovni reviji Slovensk čebelar3 redno sledimo prispevkom če- belarja J. Kr. Kastelica iz Sada. 30 Prav čebelar Kastelic pa v Slovenskem čebelarju poro- ča tudi o prvem čebelarskem shodu na področju da- našnjeda ČD Stična, ki je potekal 4. avgusta 1907 v Št. Podružnica v Stični. Stična in njena okolica je po Vidu (Šentvid pri Stični)4. 1. maja 1910 je sledil nov če-zaslugi g. učitelja Lenardiča dobila svojo čebelarsko belarski shod5. Leta 1919 pa lahko preberemo prispevek podružnico. G. Lenardič je pripravil vse potrebno, o ustanovitvi Čebelarskega društva Št. Vid pri Zatični6 da se je dne 1. marca t. l. lahko že vršil ustanovni (ČD Šentvid pri Stični), ki je bilo ukinjeno v 70. letih prej-občni zbor. Takoj prvi dan se je vpisalo 18 članov šnjega stoletja. Leta 1935 se Šentvid in Stična omenjata in vsi so takoj poravnali članarino. Izvoljen je bil za kot ena podružnica in istega leta se na področju Šentvi-predsednika g. Janko Marolt, postajenačelnik, za da in Stične ustanovi opazovalna postaja7. namestnika g. Janko Korelec. Tajniške in blagajniške posle je prevzel g. učitelj Lenardič Peter, odborniška Čebelarstvo na stiškem območju je bilo izredno dejav-mesta pa so zasedli gg. Zajc Anton, Jereb Anton, no, članstvo je naraščalo, po deželi pa se je povečevalo Škufca Franc in Mavsar Ivan. Temelj je postavljen, število novoustanovljenih podružnic. Tako je bila nova podružnica leta 1936 ustanovljena tudi v Stični. Prepis iz sedaj pa čaka odbor veliko delo in požrtvovalnosti, revije Slovenski čebelar: da bo podružnica mogla doseči svoj namen.8 Jože Skubic pred čebelnjakom (zasebni arhiv družine Skubic) 31 O ustanovitvi podružnice žal ne priča noben drug do- 18. februarja 1951 je bilo ustanovljeno Čebelarsko dru- kument in tudi arhivskega gradiva o delovanju društva štvo za okraj Grosuplje9, katerega predsednik je postal vse do leta 1974 ni ohranjenega(ali najdenega). Vseeno Janko Marolt iz Stične, pod njegovim okriljem pa je pa lahko na osnovi mlajšega gradiva sledimo vsaj delu delovalo 11 družin iz okolice, tudi Čebelarska družina dogajanja društva. Stična. Z letom 1979 je ČD Stična postalo del novou- stanovljene Občinske zveze čebelarskih društev, katere V preteklih 80 letih se je na vrhu člani so bili še ČD Grosuplje, ČD Dobrepolje in ČD Krka. zamenjalo 7 predsednikov društva: Po letu 1981 se pojavijo med ČD Stična in Grosupljem Janko Marolt 1936–1975 trenja zaradi odnešenega stiškega parporja, kar so do- Kamnikar Miha 1976–1981 mači čebelarji težko prenesli. Od leta 1996 pa je ČD Skubic Jože 1982 Stična začelo popolnoma samostojno pot. Gazvoda Jože 1983–1985 Kamnikar Marko 1986–1989 Kljub pomanjkljivemu arhivskemu gradivu si bomo v Plantarič Alojz 1990–2010 društvu prizadevali za zbiranje le-tega, ter poskusili ob Alojz Janežič 2011–danes naslednjem jubileju predstaviti podrobnejši vpogled v preteklo dogajanje. Tudi število članov je skozi leta vztrajno naraščalo, saj nas je danes v društvu že 83. Zanimivo pa je, da je dru-Za konec pa naj se vrnem k zadnjemu stavku, zapisane- štvo dobilo prvi dve ženski predstavnici šele leta 1986, mu v novički o ustanovitvi društva: »Temelj je postav-ko sta se včlanili čebelarki Marija Piskule in Danijela Mi-ljen, sedaj pa čaka odbor veliko delo in požrtvovalnosti, lenkovič. da bo podružnica mogla doseči svoj namen.« V preteklih desetletjih je podružnica dosegala svoj namen, svoje delo je nadaljevala kot družina in ga nadaljuje tudi kot društvo. Uresničenih je bilo veliko ciljev, veliko izzivov pa je še pred nami. Društvo si namreč še vedno prizadeva za ohranjanje čebelarstva, predvsem pa za pridobivanje podmladka, ki bo nadaljeval čebelarsko tradicijo. 1. Čebelarstvo v dolini Temenice in Mirne skozi stoletja : jubilejna publikacija, izdana ob 100-letnici Čebelarskega društva Trebnje, Trebnje 2009, str. 55 – 66. 2. Slovenski čebelar (2008), letnik 110, številka 10, str. 270. 3. Revija Slovenski čebelar je pričela izhajati leta 1898, ko je bilo ustanovljeno Slovenskočebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko. Slovenski čebelar (2008), letnik 110, številka 10, stran 271. 4. Slovenski čebelar (1907), letnik 10, številka 10, str. 155. 5. Slovenski čebelar (1910), letnik 13, številka 4, str. 72. 6. Slovenski čebelar (1919), letnik 22, številka 4, str. 69. Janko Marolt, prvi predsednik ČD Stična 7. Slovenski čebelar (1935), letnik 38, številka 5, str. 68. (arhiv Slovenskih železnic) 8. Slovenski čebelar (1936), letnik 39, številka 8, str. 125. 9. Slovenski čebelar (1951), letnik 53, številka 5/6, str. 143. 32 Člani ČD Stična v zadnjih osemdesetih letih: ČEBELAR/KA LETA ČLANSTVA V DRUŠTVU Derganc Jože 2005 Babič Dušanka 2012–2016 Dremelj Andrej 1981–1985, 1988–1989 Bajc Janez 1983, 1985, 1988–1989, 2010–2016 Dremelj Anton 1985, 1988–1989 Bajc Martin 2002–2016 Dremelj Janez 2008–2016 Berdajs Nina 2012–2016 Erjavec Ciril 1974–1985 Blatnik Avgust 1978–2016 Femc Anton 1974–1976, 1980, 1982, 1985, 1988 Blatnik Drago 1983–2016 Frantar Karel 2013–2016 Blatnik Miha 1998–2016 Gabrovšek Pavel 1996–1997 Bobnar Franc 1975–2016 Gavranič Ivan 2014–2016 Brčan Alojzij 1960–1985 Gazvoda Doroteja 1993 Brčon Stane 2013–2016 Gazvoda Jože 1975–1992, 1994–1996 Bregar Štefan 1981–1982, 2015–2016 Genorio Boštjan 2003–2006 Ceglar Anton 1978– 1985, 1988–1990 Genorio Jože 2012–2016 Ceglar Anton 1997–2016 Genorio Miloš 2002–2016 Ceglar Sonja 2004–2016 Gindiciosi Franci 1983–2000 Ceglar Uroš 2011–2016 Glavan Lojze 1974–1977 Cilenšek Andrej 2012–2016 Glavan Milan 1974–1976 Cilenšek Anton 2012–2016 Glavan Peter 2015–2016 Cistercijanski 1936–2016 Glavič Jože 1986–1996 samostan Godič Marija 1988–1989 Čebular Jože 2000 Gorše Jože 2016 Černič Ivan 1985 Goršič Milan 2005 Čoš Beno 2014–2016 Govekar Pavle 1981–1985 Čoš Beti 2012–2016 Grabnar Jože 1978–2000 Čoš Bogdan 2012–2016 Grabnar Jože 1978–1984 Čož Jože 2013–2016 Grandovec Leopold 2015–2016 33 Gros Rudi 1979–1985 Kneževič Nikola 2012–2016 Groznik Aleš 2003–2005 Korelc Janez 1974 Groznik Franc 1979–2016 Kramar Jože 1981–1982 Groznik Marko 2013–2016 Kutnar Peter 2012 Horvat Aladar 1986–2016 Lampret Alojz 1986–2016 Janežič Alojz 1985–2016 Lampret Jože 1978–2016 Janežič Franc 2016 Legan Primož 2015–2016 Janežič Marjan 2006–2016 Marinčič Tomaž 2007–2016 Janežič Matjaž 2006–2016 Marolt Janko 1936–1984 Jerala Boris 2014–2016 Marolt Marjan 1985–2007 Kahne Alojz 1983–1985 Marolt Marjan 1988, 1993–2000, 2003–2008 Kahne Janez 1988 Maver Miha 2014–2016 Kamnikar Franc 1978–1979 Miklič Alojz 1997–2016 Kamnikar Marko 1986–2016 Miklič Franc 2009–2016 Kamnikar Miha 1946–1996 Miklič Maja 2003–2005 Kastelic Anton 2015–2016 Možina Stane 1954–1989 Kastelic Franc 1979–1981, 1985, 1989–1990 Nared Slavko 1979–2013 Kastelic Janez 1986–1990 Nastran Igor 2015–2016 Kastelic Janez 2009–2016 Nered Jože 1978, 1998–1999 Kastelic Jože 1974–1977 Novak Justin 1983–1990 Kastelic Ludvik 1986–1987, 1990–2004 Novak Milan 1991–2000, 2004, 2009–2016 Kastelic Marjan 1986–1996 Okorn Boštjan 2015–2016 Kastelic Valentin 1985, 1988–1989, 1997–2005 Okorn Peunik Petra 2015–2016 Kavšek Leopold 1974–1979 Omejc Ivica 2004 Klemenčič Andrej 1975–1976 Omejc Janez 1985–2005 Klemenčič Feliks 1981–1985, 1988–1989 Osvald Jože 2008–2016 Klemenčič Nace 1974 Pajk Marjan 2012–2016 Klemenčič Timotej 2013–2016 Peček Alojz 1983–1996, 2002–2016 34 Pekolj Stane 2006–2007 Snoj Roman 1978–1985 Perko Gregor 2004–2005 Stariha Jože 1936–1985 Perko Matjaž 2004–2005, 2016 Stojanovič Milivoj 1982–2006 Perko Željko 1986–2016 Strmole Franc 1978–1985 Perme Jože 1936–1982 Strmole Ivan 2014–2016 Petrič Alojzij 1955–1981 Šajn Albina 2014–2016 Pevec Ana 2015–2016 Šajn Ciril 2014–2016 Pevec Franc 2006–2016 Škufca Alojz 1988–1989 Pevec Joži 2012–2016 Škufca Janez 1974–2016 Piskule Marija 1986–2016 Šraj Anton 2001–2015 Planinšek Alojz 1981–1996 Šraj Tomaž 2015–2016 Plantarič Alojz 1985–2016 Tomažin Aleš 2014–2016 Podobnik Milan 1985–1990, 1998–2016 Vencelj Alojz 1986–1996 Poznič Slavko 1974–1976 Vencelj Anton 1986–2016 Prosen Franc 1974–1976 Vencelj Primož 2016 Pust Marko 2016 Verbič Barbara 2016 Puš Janez 1985–1985, 1988–1989 Verbič Ludvik 2012–2016 Roblek Mirko 1936–1985 Vidmar Bojan 2011–2016 Rogelj Janez 2011–2016 Vrhovec Janez 1986–1996 Rus Franc 1980–1985 Zajc Jože 1936–1985 Rus Franc 2006–2016 Zaletel Alojz 1977 Rus Matej 2005–2016 Zaletel Franc 1989–2016 Rus Matija 2014–2016 Zaletel Janez 2014–2016 Sadar Marjan 1985 Zrimšek Zdravko 2015–2016 Selan Ciril 2014–2016 Zupančič Anton 1936–1985 Sever Jože 1978–1984, 1988–1989 Zupančič Anton 1981, 1988–1989 Sever Vinko 1936–2016 Zupančič Boris 1980–1985, 1988–1989 Skubic Jože 1941–2004 35 9. Zgodovina čebelarjenja v stiškem samostanu Samostansko čebelarjenje med meniško odmaknjenostjo in velikim prometnim križiščem v dolenjski oazi čebelarske dejavnosti. p. Avguštin Novak 1. Vse ozemlje okoli Stične, zlasti na jugovzhodu, so prastara kulturna tla Srednjeveški kamniti miljnik na križpotju v Ivančni Gorici (ki ga ima naša občina v svojem grbu), nakazuje pomembne prometne, trgovske in romarske poti in sre- dišča. Štiri niše s kipi svetnikov v tem kamnitem obce- stnem znamenju so bile obenem kažipot popotnikom, romarjem in trgovcem. Kamniti miljnik s podobami farnih zavetnikov, je ka- zal naslednje smeri (»popotnik, ki tod mimo greš…«): proti zahodu je bil kip sv. Egidija (Tilna) in je kazal smer proti Višnji Gori in naprej proti Ljubljani, proti jugu sta sv. Kozma in Damjan nakazovala smer proti Krki, kjer se nadaljuje pot po dolini Krke proti morju, na vzhodni strani je kip svetega Vida kazal pomembno šentviško faro, preko katere se nadaljuje pot proti Zagrebu in Panonski nižini, proti severu pa je Žalostna Mati Božja kazala pot proti »zatiškemu kloštru«. Izkopanine in študije v novejšem času so pokazale, da so te prometne poti in to pomembno križišče poznali že v najstarejših časih. Profesor Gregorič je v poglavju Prazgodovinska Stična (»Cistercijani v Stični«, Ljubljana 1980, str. 11) zapisal: »Vse ozemlje okoli Stične, zlasti na jugovzhodu, so prastara kulturna tla. Tam je bilo nad sedanjim naseljem Vir (blizu je izvir vode) v halštatski dobi, to je v letih 600 do 400 pred Kristusom, največje naselje na Sloven- skem. Danes temu pravijo Cvinger (iz nemškega der Kamniti miljnik na križpotju v današnji Ivančni Gorici. Zwinger = ograjen, obzidan prostor). Nad Zvingerjem (foto: p. Branko Petaver) je prav tako halštatsko naselje »Gradišče«. Kako po- 36 membni sta bili v pradavnini ti dve naselji, se vidi tudi po preprostega lesenega drevesa (pluga), s kakršnim so »gomilah«, v katerih so tedaj pokopavali mrliče. Okoli tedaj naši kmetje orali, so uvedli železni plug, s katerim Vira in Gradišča so starinoslovci ugotovili okoli 130 go-je mogoče globlje in uspešneje orati« (Gregorič, str. 22). mil«. Profesor Gabrovec je pisal o »virskem mestu« v Zborni- 3. Stiški samostan in okoliška ku občine Grosuplje: »Naselje je nastalo konec 8. sto- letja, doživelo nato svoj največji razcvet in vzdrževalo tradicija čebelarjenja živahne trgovske in druge stike s širokim svetom. Po Ker imamo Slovenci dobro poznano in tudi opisano letu 400 pr. Kr. je naselje začelo nazadovati, od 3. sto-zgodovino čebelarjenja, bi smeli sklepati, da čebelar- letja dalje pa so nehali pokopavati pod gomilami. Naše jenja belim menihom ni bilo potrebno učiti naše pred- kraje so zasedli Kelti, za njimi pa Rimljani. Dr. Gabrovec nike. Pavel Zaletelj je v svojem članku: »Zgodovinski pravi, da so se naši predniki Slovenci ob prihodu v te pregled slovenskega čebelarstva in organiziranosti kraje izogibali rimskih mest v ravnini in se naseljevali v slovenskih čebelarjev« pisal o tej čebelarski tradiciji bližini prazgodovinskih gradišč« (Gregorič, str 11). naših prednikov: »Posebej priljubljena je bila med Slo- V teh krajih, ob teh znanih trgovskih poteh in križiščih, venci čebeloreja. V velikanskih gozdovih, ki so bili last se je torej skozi vso zgodovino odvijalo pomembno skupnosti, to je rodov oziroma žup, so bili številni divji življenje za našo poznejšo slovensko in krajevno zgo- čebelji roji, pri katerih so iskali med, ki so ga uporabljali dovino. za pripravo sladic in opojne pijače (medice). Dokler so Slovenci jemali med čebelam v gozdovih skupne lastni-2. Oglejski patriarhat in naselitev ne, je bil nabrani med tudi skupna last, ne glede na to, kdo ga je nabral.« (Zaletelj, str. 317). ter vpliv cistercijanov v Stični Odločitev oglejskega patriarha Peregrina v začetku 12. Menihom, ki so prišli v Stično, je bilo tukajšnje čebelar-stoletja, da tu naseli menihe cistercijane, je dala še do-jenje dobrodošlo in so ga gotovo tudi podpirali, ker so datno vrednost našim krajem. Ti so tedaj spadali pod čebelje pridelke, posebej vosek, potrebovali pri liturgiji oglejski patriarhat in Stična naj bi postala pomembno in razsvetljavi, v zdravilstvu, voskanju tlakov in kipov. cerkveno središče za utrjevanje krščanstva v naših kra- Glede teh pridelkov so bilo odvisni od lokalnih pridelojih, kajti veliko poganskih običajev se je, kljub pokristja-valcev, pa tudi od ponudbe trgovcev. Gospod Pavel Za- njenju, še dolga stoletja ohranjalo med tukajšnjimi staletelj je tudi zapisal v omenjenem prispevku: »Največja roselci in priseljenci. in izvozna podjetja pa so bili tedaj samostani. Vsi starejši Stiški zgodovinopisci poročajo, da so na pobudo Ogle-samostani so bili zgrajeni ob glavnih cestah, po katerih ja, prvi menihi prišli Stično leta 1132 in vodili zidanje je potekal živahen promet. Veliki shodi, na katerih so samostana, stanovali pa so prva leta v bližnjem Šentvi- trgovali z najrazličnejšim blagom, vedno pa tudi s čebe-du, kjer je bila takrat pražupnija s cerkvijo sv. Vida. ljimi pridelki, so bili še na Dolenjskem v Stični, v osmini Redovna pravila so cistercijanom ukazovala, da se pre-Petra in Pavla…kjer so svoje blago izmenjavali furlanski življajo z ročnim delom, s poljedelstvom, živinorejo in kupci in slovenski kmetje«(Zaletelj, str. 320). panogami, ki so v kraju prisotne. Jože Gregorič v ome- njeni knjigi o Stični piše, da je bil prihod stiških menihov 4. Redovna pravila in poznejša »na Slovensko pomemben tudi za naše kmetijstvo, ker so iz tujine prinesli k nam nove žitne in sadne vrste ter posest z njimi pomnožili domače poljske pridelke. Namesto Stiški redovniki so svojo prvo posest in letne dohodke prejeli od svojih ustanoviteljev. Dr. Jože Mlinarič je o 37 samostanskih pravilih in poznejši posesti zapisal: »CisKer Register ne našteva števila krav, svinj, ovc in koz, tercijani so sprva hoteli živeti od dela svojih rok in so ampak samo število mladičev, bi se dalo razumeti, da je se zato zadovoljili z zemljiškim kompleksom, ki so ga to letni prirastek. Tako velika neposredna dajatev se zdi mogli obdelovati sami in s samostanskimi hlapci in dni-prevelika (za leto 1701: 8 kozličkov, 8 teličkov, 4 mladi narji. Pozneje pa so se ustanovnim dobrotnikom pridru-pujski in 4 panji čebel). Od tega letnega prirastka pa je žili plemstvo in bogati meščani, v poznejši dobi pa celo bilo treba plačevati davek gospodarju ali lastniku zem-podložniki….S trinajstim stoletjem pa so tudi cistercijan-ljišča ali kmetije, kajti večina kmetovalcev takrat še niso ske opatije postale bogati zemljiški gospodje, ki so svo-bili neomajni lastniki posesti. jo zemljo oddajale v obliki parcel v obdelovanje drugim, Za nas je pomembno, da je bilo čebelarjenje in število za kar so prejemale letni činž« (Mlinarič, str. 87). panjev všteto v te obveznosti. Za Matija Lampreta iz V to dolžniško razmerje bi lahko uvrstili samostanski Mekinj so za leto 1701 zabeleženi štirje čebelji panji, za Urbar ali Register iz leta 1701 (Register dess Jügendt leto 1702 pa šest panjev. Če je za naštete mlade živali vnd Sakh Zehendt wie auch der Peinstöckh v(on) An veljal letni prirastek, bi za število čebeljih panjev veljal 1701), v katerem so omenjeni tudi čebelji panji. letni prirastek, torej je našteto število čebeljih rojev, to-Omenjeni Register pri Matiju Lampretu iz Mekinj rej novih družin. (Mathija Lamprecht – Meickendorff) navaja za oddajo Pri ostalih kmetih in v bližnjih vaseh (Poljane, Metnaj, desetine samostanu štiri vrste mladih živali za leto Obolno…) je rubrika s čebelami ponekod zabeležena z 1701 in 1702: določenim številom, ponekod pa je stanje 0. Ti zapisi so eden od dokazov, da je bilo čebelarjenje v naši okolici močno razširjeno med kmečkim prebi- valstvom. Peter Pavel Glavar je s svojim prihodom na Lanšprež 1766 in s svojim prizadevanjem za poduk čebelarjenja želel organizirati, strokovno poučevati in prosvetliti okoliške čebelarje. Zanimiv podatek je zapisan v »Pravilih Petra Pavla Gla- varja za čebelarsko vrtnarsko šolo na Lanšprežu iz leta 1781«: »Nove čebelje družine (naravni ali umetni roji) bi bile namenjene za dopolnitev ali nove skupne čebelnjake in je služilo za letni obračun prireje pri skupnih čebelnjakih. Profesor Šalehar navaja podatek, da je v času, ko je Peter Pavel Glavar pisal Pravila, že veljal Čebelarski zakon iz leta 1775, ki ni predpisal nobenih davkov. 5. Trgovanje s čebelami, Kopija Registra in podatki za Matijo Lampreta iz Mekinj, stiški arhiv. (foto: Tadej Trnovšek) čebelarskimi pridelki in izdelovanje čebelarskih potrebščin v 18. in 19. 1. Küz und Lämper so kozlički in jagenčki stoletju v bližnji okolici 2.Kölber so telički 3. fakhl (pravilno farkhl ali färkhl) so mladi pujski Pavel Zaletelj je v omenjenem prispevku zapisal o če- 4. Peinstöckl so čebelji panji beljem trgovanju in prireji: »V 18. stoletju je bilo čebelarstvo na Slovenskem že lepo razvito, cvetela je tudi 38 trgovina z medom in voskom. Ponekod, predvsem v PRIDELEK MEDU V STIŠKEM ČEBELNJAKU krajih brez dobre jesenske paše, so kmalu imeli pre- V LETIH od 1922 do 1938* sežke čebeljih družin, to pa je tudi spodbudilo potrebo (od okoli 20 do okoli 30 panjev) po prodaji vsakoletne prireje. Na dan sv. Lovrenca (10. avgust) so čebelarji z dolenjskih in notranjskih hribov Leto Ocena letine Pridelek medu (v kg) navozili ali znosili na Ig včasih do 3000 panjev čebel, zložili tam svoje blago v skladanice in pričakovali kup-1922 prav dobra ni podatka ce« (Zaletelj, str. 332). 1923 zadostna ni podatka 1924 nezadostna ni podatka 6. Čas razpusta samostana 1925 dobra ni podatka Kar 114 let (od 1784 do 1898) je bila samostanska tra- 1926 komaj zadostna ni podatka dicija čebelarjenja prekinjena. Ravno v tem času je bilo naše področje zelo aktivno z dejavnostjo Emila 1927 dobra ni podatka Rothschütza in Jožefa Jeriča. 1928 prav dobra 281 1929 prav dobra 381 Rodbina Rothschütz, ki je v devetnajstem stoletju ku- 1930 skoraj prav dobra 210 pila grad Podsmreko, je tu začela z izdelovanjem in trgovanjem čebelarskih pripomočkov. Tu so postavili 1931 komaj zadostna 70 prvi kranjski trgovski čebelnjak in zelo se je razširilo tr-1932 komaj zadostna 72 govanje s kranjskimi čebelami. Gotovo je Rothschütza 1933 komaj zadostna 70 privabila v naše kraje močna čebelarska tradicija in veliko število čebelarjev, kjer se je lahko računalo tudi na 1934 dobra 200 dobro kupno moč. 1935 prav dobra 425 1936 komaj zadostna 52 Rothschützev sodobnik in poznejši njegov sodelavec v vsestranski čebelarski in založniški dejavnosti pa je bil 1937 nezadostna ni podatka Jože Jerič, doma na Gradišču nad Stično. Svoje prvo 1938 zadostna ni podatka navdušenje za čebele je prejel Jerič že doma na Gra- *Tabelo na podlagi zapiskov stiškega brata dišču. Kot župnik v Dobovcu pa je tudi umno čebelaril. Metoda Klemena izdelal Vojan T. Arhar Tradicija čebelarjenja Jeričev z Gradišča se v tej rodbini neprekinjeno nadaljuje do danes. Leta 1929 je ocena letine prav dobra, pridelek je zapisan v kg: 381 kg. Leta 1936, torej leto ustanovitve Čebelar-7. Samostansko čebelarjenje po ske podružnice v Stični, je zabeležen pridelek: komaj ustanovitvi ČD Stična in danes zadostna - 52 kg. V tistih letih je bila, poleg spomladanskega cvetja in Po obnovitvi stiške opatije leta 1898 se je tudi čebelar-sadnega drevja, kostanja in gozdne paše, izdatna še jenje v samostanu obnovilo. V knjigi: »Oživljena tihota«, ajdova paša, kajti obsežne njive po vseh okoliških krajih pisatelja Vojana Tihomirja Arharja, je na str. 115 objavlje-so se proti jeseni belile od cvetoče ajde. na razpredelnica pridelka medu v stiškem čebelnjaku v Ob ustanovitvi ČD Stična leta 1936, je za samostanske letih od 1922 do 1938. čebele skrbel br. Metod Klemen s Štajerske, ki je živel kot redovnik v samostanu Stična od 1920 do 1966. 39 Čebelnjak znotraj samostanskega obzidja s srednjeveškim obrambnim stolpom. (Foto: p. Branko Petaver) Po drugi svetovni vojni je vstopil v samostan in pripeljal s seboj tudi svoje čebelje družine br. Frančišek Studen z Gorenjske in je čebelaril do svoje smrti 1989. Že veliko let pred smrtjo sem mu, kot redovnemu sobratu, tudi jaz pomagal, posebej pri fizično težjih opravilih in se ob tem učil. Po samostojnem čebelarjenju od leta 1989 sem opravil še tečaj - poklicno kvalifikacijo za čebelarjenje, ker se, samo ob občasni pomoči mo-jemu predniku, nisem čutil dovolj pripravljen za samos- tojno delo v samostanskem čebelnjaku. Zadnja desetletja čebelari samostan s približno 36 panji, za kolikor je zgrajen tudi zidan čebelnjak znotraj samo-Brat Metod Klemen, OCist. Brat Frančišek Studen, stanskega obzidja. (Vir: Arhiv Cistercijanskega OCist.(Vir: Arhiv Cistercijan-samostana Stična) skega samostana Stična) 40 Za potrebe prevoza ima samostansko čebelarstvo 3 manj- še kontejnerje (eden za 24 panjev in dva po 8 panjev), da iščemo možnosti za točenje več sor- tnega medu. Doma- ča lokacija za samo- stanskim obzidjem je vedno slabša in skoraj ni računati za resen donos, oziro- ma izdatnejše toče- nje medu. Menih v samostanskem koru Čebelarstvo samo- ob goreči sveči. stana je povezano (Foto: p. Branko Petaver) z tradicijo in stalno usmerjenostjo k zdravilnosti čebeljih pridelkov, ki jih je Razstava čebelarske opreme v samostanskem muzeju. v zadnjih desetletjih zelo priporočal pater Simon Ašič za (Foto: p. Branko Petaver) človekovo zdravje. Viri: Tudi čebelji vosek je bil vedno zaželen pridelek za potrebe Arhar, Vojan Tihomir. Oživljena tihota. Cistercijanska svečarstva, posebej velikonočne sveče, raznih voščenih opatija Stična 1898-1998. Novo mesto 1998, 235 strani okraskov, pa tudi za razne druge mešanice in dodatke. Gregorič, Jože. Cistercijani v Stični. Ob 1500-letnici rojstva sv. Benedikta. Ljubljana 1980, 191 strani Zaradi vedno zahtevnejšega čebelarjenja in načina Mlinarič, Jože. Stiška opatija 1136-1784. Novo mesto življenja redovnikov, ki se v glavnem odvija znotraj sa-1995, 1156 strani mostanskega obzidja, je samostansko čebelarjenje lju- Stiški arhiv. Register dess Jügendt vnd Sakh Zehendt biteljsko, ohranja tradicijo, večino pridelka gre za lastne wie auch der Peinstöckh v(on) An 1701 potrebe, nekaj pa ostane še za obiskovalce, ki si med Šalehar, Andrej. Pravila Petra Pavla Glavarja za čebelar-drugimi spominki in zdravilnimi pripomočki radi vzame- sko vrtnarsko šolo na Lanšprežu iz leta 1781. Rodica, jo za spomin tudi kak kozarec medu. Novo mesto 2013, 39 strani Zaletelj, Pavel. Zgodovina slovenskega čebelarstva in V času obstoja ČD Stična je Cistercijanska opatija, zara- čebelarske organizacije od prvih začetkov do leta 1941. di prizadevnega čebelarjenja in sodelovanja v društvu, 100(1998)12, str. 317 – 337, Slovenski čebelar ter dolgotrajne čebelarske tradicije, prejela vsa tri odlič- Zbornik občine Grosuplje VII, Grosuplje 1975, 325 strani, ja Antona Janše. V razstavnem prostoru Muzeja kr-Zbornik občine Grosuplje IX, Grosuplje 1977, 330 stani ščanstva na Slovenskem je predstavljen kotiček z nekaj Zbornik občine Grosuplje X, Grosuplje 1978, 350 strani čebelarske opreme. 41 Jožef Jerič (1823–1888) (vir: URN:NBN:SI:IMG-IQNVRBX2 from http://www.dlib.si) 42 10. Jožef JERIČ (28. 2. 1823–12. 4. 1888): duhovnik, čebelar in organizator Ana P. Blatnik Danes poleg cerkve sv. Miklavža na Gradišču nad Stično učitelje je bila polovična). Prvi številki čebelarskih časo-stoji zapuščena mežnarija, ki je bila nekoč dom nadarje-pisov Slovenska čebela in Die Krainer Biene sta izšli 15. 7. ne družine Jerič. V njej se je 28. 2. 1823 rodil Jožef Jerič 1873, namenjeni strokovnemu pouku čebelarjev. Jerič je kot drugorojenec izmed desetih otrok Antona Jeriča in postal odgovorni urednik Slovenske čebele od 7. številke Elizabete Valentin. 31. 7. 1847 je bil posvečen v duhovni-I. letnika dalje. Na ustanovnem občnem zboru prvega ka in kot duhovni pomočnik je najprej služboval v Treb- čebelarskega društva, 30. 7. 1873, so izvolili Rothschütza njem, Ajdovcu, na Dolih in na Dobovcu. Med leti 1852 in za predsednika in Jeriča za podpredsednika društva, ki je 1856 je služboval kot kaplan na Studencu in do leta 1859 občni zbor zaključil z govorom v društvenem geslu »De- v Sv. Križu pri Kostanjevici. Samostojni duhovnik je postal laj, zbiraj, množi!«. Društvo si je z vsemi močmi priza-27. 4. 1859 v Dobovcu pod Kumnom, kjer je kljub slabot- devalo za čebelarski napredek in razširitev čebelarjenja nosti marljivo oskrboval težavno hribovsko župnijo, delal s premičnim satjem po Dzierzonovi metodi. Prirejalo je poizkuse s tujimi rastlinami in novimi pridelki, čebelaril v shode, predavanja in razstave, razdeljevalo je primerne svojem čebelnjaku z novimi panji, leta 1862 obnovil cer-panje in čebelarsko orodje po znižani ceni, posredovalo kev sv. Neže in leta 1865 župnišče. Vsega dela na župniji pri nakupu in prodaji čebel, medu in voska ter dajalo vsa zaradi bolezni ni zmogel, zato se je upokojil in se preselil strokovna pojasnila. Društvo je do leta 1875 oddalo 413 v Ljubljano, kjer se je izkazal kot dober organizator in panjev, 15 točil za med in mnogo čebelarskega orodja. trden čebelar. Bil je eden izmed prvih čebelarjev pred Izvajali so pouk za čebelarje in imeli razstavo čebelar-ustanovitvijo čebelarskega društva, ki je z uspehom če- skega orodja v Ljubljani, katero so konec junija 1878 uki-belaril v pokončnih Dzierzonskih panjih. Leta 1873 je sku-nili. Vse do leta 1875 je imelo društvo državno podporo, paj z Emilom Rothschützem, posestnikom v Podsmreki v kasnejših letih so jo pogrešali. Zradi slabega zanima-pri Višnji Gori, dr. J. R. Razlago, posestnikom in odvetni-nja čebelarjev za njihovo društvo se je urednik Jerič v kom v Ljubljani in z O. Salv. Pintarjem, domačim čebe-Slovenski čebeli pogosto pritoževal nad malomarnostjo larjem, ustanovil Kranjsko društvo za umno čebelarstvo slovenskih čebelarjev in jih prosil, naj bodo tako marljivi, po zgledu podobnih društev. Vsi župniki in znani čebe-kot so nemški čebelarji in naj se držijo napredkov v čelarji na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in Primorskem belarstvu. Pred drugim občnim zborom leta 1875 je dru- so dobili tiskano vabilo za pristop k čebelarskemu dru- štvo štelo 546 članov, med katerimi ni bilo niti 200 slo- štvu za Kranjsko in sosednje dežele in pravila društva. venskih. Na drugem občnem zboru, 7. 4. 1875, so zaradi Ob pristopu v društvo je čebelar izbral časopis društva, denarnih težav v društvu ukinili nemško glasilo in hkrati katerega je želel prejemati, Slovensko čebelo ali pa Die povišali članarino na 2 gld. Ker se Rothschütz z ukinitvijo Krainer Biene. Sedež društva je bil v Ljubljani, društveni nemškega glasila ni strinjal, in ker je imel preveč dela v jezik slovenski in nemški in članarina za redne člane 1.50 lastnem podjetju, je odstopil iz društva. 26. 1. 1876 so gld letno (za manj premožne kmete in ljudsko šolske na tretjem občnem zboru za predsednika društva izvolili 43 Jožefa Jeriča in društvo preimenovali v Slovensko dru-leti 1873 in 1882 je izšlo deset letnikov Slovenske čebele štvo za umno čebelarstvo. Spremenili so pravila društva, in urednik Jerič je zapisal, da je slovenski list zahteval hkrati pa prevzeli 880 gld dolga od prejšnjega društva. mnogo truda, saj takrat še ni bilo poznane čebelarske Prav zaradi denarnega primanjkljaja društvo ni delovalo terminologije tako kot danes. Pisati je moral preprosto, povsem običajno in živahno. Na četrtem občnem zboru brez tujih izrazov, saj so časopis brali predvsem kmeč- čebelarskega društva, 23. 1. 1877, so odločili, da panjev ki čebelarji. Že takoj po prevzemu uredništva Slovenske in čebelarskega orodja ne bodo oddajali po polovični čebele je Jerič čutil, da časopisu manjka nekaj domače-ceni, dokler bo imelo društvo kaj dolga. Ker je nekaj čla-ga, zato je pozival vse čebelarje, da so mu poslali svoje nov izstopilo iz društva in so se s tem dohodki še bolj dopise. Vse bolj domača in slovenska postane Slovenska skrčili, so ukinili še brezplačne delitve semen medovitih čebela leta 1876, ko je zmanjkalo prevodov in je pričel rastlin. Leta 1878 je čebelarsko društvo prejelo 200 gld Jerič v njej objavljati izvirne stvari. Leta 1882 je Slovenska državne podpore za stroške čebelarskih predavanj, ki jih čebela prenehala z izhajanjem, saj je Jerič prevzel ureje prirejalo po deželi, in za čebelarsko orodje. Društvo dništvo in izdajanje Slovenca, ki je tedaj izhajal trikrat na je izvedlo 6 predavanj, in sicer v Šentrupertu, Igu, Ka-teden. Leta 1883 je razširil Slovenca v dnevnik. Tudi prvo mniku, Hotederščici, Ribnici in Trnovem pri Ilirski Bistrici. čebelarsko društvo se leta 1884 z Jeričevem odhodom Predavanja so bila popoldne in po besedah Jožefa Je- konča. Že leta 1879 je Jerič s pomočjo požrtvovalnih riča je bilo okoli 300 udeležencev na vseh predavanjih. duhovnikov ustanovil Katoliško bukvarno in leta 1883 Kljub skupnemu zbiranju čebelarjev se število čebelarjev Katoliško tiskarno z namenom, da bi se slovenski časov društvu ni zvišalo in Jerič v Slovenski čebeli večkrat pis ohranil. Leta 1887 mu je po več letih uspelo ustano-omenja, da se ljudje ne zanimajo za društvo. Leta 1878 viti Katoliško tiskovno društvo v Ljubljani, ki je prevzela so poleg glasila Slovenske čebele brezplačno izdajali dotedanjo Katoliško tiskarno in bukvarno. Jožef Jerič je prilogo oziroma polo Jeričeve knjige Navod za umno imel trdna načela, bil je vnet za slovenski narod in kar čebelarstvo z namenom pridobitve novih članov v druje pripomoglo zanj. Težav se ni nikoli ustrašil in lotil se štvo. Ker je imel Jerič kot urednik in predsednik hkrati je reči, katere so se drugim zdele neizvršljive. Bil je ves veliko odgovornosti in dela, je izšlo le 6 pol Navodov. Ob čas narodnjak, čebelar in poštenjak, počasen, a vztrajen, državni podpori se je udeleževal čebelarskih zborovanj, zelo varčen, vendar gostoljuben. Umrl je 12. 7. 1888 v in sicer leta 1876 v Breslau, 1877 v Linzu, 1879 v Pragi, Šentvid Vidu na Koroškem, pokopan pa je v Ljubljani. Ob 1880 v Kölnu in 1881 v Erfutu. O vseh teh potovanjih je smrti so Jožefu Jeriču namenili celo prvo stran v Sloven-obširno poročal v Slovenski čebeli. Leta 1876 in 1877 je cu, saj je bil soustanovitelj časopisa in se je trdno zavze-društvo pridobilo državno podporo in podporo Kranjske mal za katoliški tisk. hranilnice za ohranitev društva. Zaradi nerednega plačevanja članarine in neplačevanja izvodov časopisa je Jerič Viri: v društvenem glasilu zapisal, da so čebelarji pasivni in da Debevec, Leopold. O našem prvem čebelarskem dru-bo sledil propad društva, če ne bo višje podpore ljudi in štvu. Čebelarski zbornik 1944, str. 30-39. zagnanosti. Na šestem občnem zboru, 24. 11. 1881, so Pavel. Zaletel. Zgodovina slovenskega čebelarstva in če-razpravljali o nadaljnjem obstoju društva. Vsi so menili, belarske organizacije: od prvih začetkov do leta 1941. da morata društvo in glasilo obstati, saj bi drugače če-1998, str. 317-337. belarstvo izumrlo. Kot vzrok, da se čebelarji niso poprijeli Slovenec: političen list za slovenski narod. 1888. Letnik društva in naprednejšega čebelarjenja, je Jerič v Sloven-7., števila 159, str. 1. ski čebeli navajal, da je slovensko ljudstvo nezaupljivo za nove reči in hkrati tudi za napredek v čebelarstvu. Med 44 Spominska plošča Jožefu Jeriču na Gradišču Praznovanje 80. obletnice ustanovitve Čebelarskega društva Stična se je izkazalo kot čudovita priložnost, da se člani društva poklonimo spominu na Jožefa Jeriča, ki je bil rojen prav na Gradišču nad Stično. Spominska plošča krasi pročelje cerkve Sv. Nikolaja na Gradišču. Spominska plošča na pročelju cerkvice Sv. Nikolaja na Gradišču nad Stično (foto: Andrej Peunik) 45 11. Smo kot čebele: mnogo dobrega smo storili od 2006 do 2016 Joži Pevec Območje ČEBELARSKEGA DRUŠTVA s cvetjem in medovitim rastlinjem. Še pred tremi dese-STIČNA tletji so bili čebelnjaki v okras velikim kmetijam, danes se razprostira ob cvetočih dolinah Stiškega pa je vse več ljudi, ki čebelarijo ljubiteljsko in z manj potoka, Višnjice in Temenice, v sedmih krajevnih sku-družinami. Čebelnjake si postavljajo ob svojih hišah in pnostih. Čebelarji si na teh sončnih, lepih dolenjskih ob vikendih. Število članov društva se je v zadnjih 10 gričih postavljajo lično urejene hišice, ki so deželi v letih še podvojilo. Zadnja leta se članstvo še pomlajuje, okras in prispevajo k skupni podobi naše pokrajine. To saj se nam vsako leto pridruži več mladih čebelarjev in so čebelnjaki, različnih gradenj, različnih velikosti, ven- čebelark. dar vsi nekaj posebnega. Vsak dober čebelar si ga želi postaviti v čim bolj neokrnjeni dolenjski naravi, porasli Čebelarji svoj med večinoma prodajo doma in na lokalni tržnici v Ivančni Gorici, s katero upravlja Občina Ivančna Gorica. Svoje medene izdelke uspešno tržijo tudi po sejmih in ostalih prireditvah po Sloveniji. Poleg tega nekateri čebelarji našega društva svoj med postavljajo tudi pod kritični drobnogled. Največ zlatih in sre-brnih priznanj sta do sedaj prejela člana našega društva, Sonja in Anton Ceglar. Med drugim sta prejela tudi številna priznanja na sejmu AGRA. KAJ PA IZOBRAŽEVANJE ČLANOV? Vsak prvi ponedeljek se čebelarji srečujemo na rednih mesečnih srečanjih, na katerih obravnavamo tekočo problematiko in težave, ki nas pri čebelarjenju pestijo. Ta srečanja pa za nas pomenijo mnogo več. Energija, ki se pretaka med nami, ko se družimo, si izmenjujemo izkušnje, premagujemo težave in si medsebojno delimo znanje, nas še dodatno povezuje. Zavedamo se, da so naše čebele vedno bolj ogrožene, zato smo veliko pozornosti namenjamo izobraževa- Podelitev nagrade Sonji Ceglar na sejmu AGRA nju, nabiranju znanja in vedenju o čebelarstvu ter o (foto Toni Ceglar) skrbi za zdravje čebel. Novi člani imajo možnost, da se 46 udeležujejo 40-urnih tečajev za čebelarje začetnike. neha, zato se ves čas udeležujemo različnih predavanj, Za vse čebelarje je organizirano veliko predavanj, tako s katerimi osvežujemo svoje znanje. s področja tehnologije in ekonomike čebelarjenja, kot tudi s področja varne hrane in zagotavljanja kakovosti Naše društvo v vseh letih aktivno sodeluje s Čebelarsko čebeljih pridelkov. Vsi tisti čebelarji, ki čebelje pridelke zvezo Slovenije. Sledimo vsem novostim in smernicam, prodajamo ali podarjamo, smo opravili osnovni tečaj redno se udeležujemo občnih zborov in regijskih pos- s področja Smernic dobrih higienskih navad v čebe- vetov v prostorih ČZS na Brdu pri Lukovici. Vsako leto larstvu po sistemu HACCP, ki ga po dveh do treh letih v mesecu marcu obiščemo sejem ApiSlovenija v Ce- tudi obnavljamo. Na temo zdravstvenega varstva čebel lju, ki je največje srečanje čebelarjev in vseh ljubiteljev in metod zdravljenja čebel proti varozi, nam je večkrat čebel v državi. Na njem spoznavamo številne novosti, predaval dr. vet. Borut Preinfalk. Kar 11 čebelarjev je v izmenjujemo si izkušnje in znanje s čebelarskimi kolegi, teh letih opravilo Nacionalno–poklicno kvalifikacijo za ogledamo si najnovejše izdelke, pripomočke in opre- čebelarja/čebelarko. Tisti, ki so si želeli pridobiti še več mo za čebelarjenje ter izkoristimo možnosti ugodnih znanja, so se udeleževali predavanj pri sosednjih dru- nakupov čebelarske opreme na mednarodni prodajni štvih, na Regionalni čebelarski zvezi Petra Pavla Glavarja razstavi. Poleg tega se udeležujemo predavanj in stro-in na Čebelarski zvezi Slovenije na Brdu pri Lukovici. kovnih posvetov, ki so namenjeni dobrim čebelarskim Izobraževanje posameznega čebelarja se nikoli ne pre- praksam. Izlet na Goričko, oktober 2011 (zasebni arhiv Tonija in Sonje Ceglar) 47 STROKOVNE EKSKURZIJE pomembnih pripomočkov, ki jih čebelar pri svojem delu Čebelarji našega društva se radi družimo in iščemo potrebuje. Tako smo del dopoldneva preživeli z otroki dobre prakse tudi pri drugih čebelarjih po Sloveniji. V ta ob različnih dejavnostih, načrtovanih skupaj z vzgojite-namen smo organizirali že pet strokovnih ekskurzij, na ljicami. katerih so nam prijetni vodiči predstavljali lepote in zna- čilnosti različnih slovenskih krajev in pokrajin. V okviru V zadnjih dveh letih se je projekt razširil tudi v šole in se strokovnih ekskurzij smo si tako ogledali znamenitosti preimenoval v »SLOVENSKI TRADICIONALNI ZAJTRK«. Goričkega in spoznali čebelarsko – turistično kmetijo Čebelarji obiščemo otroke v drugem razredu in jih sez- »Čebelji gradič«, s poudarkom na apiterapiji. nanjajmo z življenjem čebel in o pomenu kranjske sivke. V sklopu tega vseslovenskega projekta, otroci in učenci V Beli Krajini smo se srečali s čebelarjem g. Jožetom spoznavajo delo čebelarja, pomen čebel za naravo in Severjem iz Semiča, ki je znan po apiturizmu in kar pripomočke, ki jih uporabljamo pri svojem delu. Naš cilj 57-letni tradiciji čebelarjenja. V njegovi bogati in lepo je otrokom vzbuditi ljubezen do čebel in narave ter jim urejeni trgovini smo si lahko ogledali in kupili različne vzbuditi zanimanje za čebelarjenje. Tako čebelarji tudi v medene proizvode. Odpravili smo se tudi na ekskurzijo našem lokalnem okolju prispevamo k spoznanju, da je v Prekmurje. V Odrancih smo se srečali s čebelarko in lokalna slovenska hrana bolj kakovostna in okusna. Vsa- podjetnico Mileno Kavaš. Predstavila nam je poslovanje ko leto se je zajtrka udeležil tudi prejšnji župan, Jernej njihovega podjetja, ki je znano po vzreji in prodaji matic Lampret, odzove pa se tudi sedanji župan, v Slovenji in tujini. V četrto nas je pot vodila na Primor-Dušan Strnad. sko in Kras. V Podnanosu smo spoznali Čebelarstvo Medard, g. Bogdan Žvanut pa nam je predstavil svoje medene izdelke, ki temeljijo na sodelovanju z naravo in čebela-mi. Rastlinstvo v teh krajih je drugačno, posledično pa so tudi njegove medene mešanice nekaj posebnega in zdravilnega. Na zadnjem izletu smo se navduševali nad lepoto narave po Notranjski. V okolici Cerknice smo spoznavali značilnosti njihovega čebelarjenja, učnih čebelnjakov in učnih sprehajalnih poti. Z MLADIMI JE VREDNO SODELOVATI Leta 2008, ko je Čebelarska zveza Slovenije razpisala projekt »EN DAN ZA ZAJTRK MED SLOVENSKIH ČEBE- LARJEV V NAŠIH VRTCIH«, smo pogumno pristopili k njegovi izvedbi in pri tem redno sodelujemo še danes. Člani smo ob tej priložnosti darovali svoj med vrtcem na našem območju, pripravili smo predstavitev naše En dan za zajtrk med slovenskih čebelarjev v naših dejavnosti ali postavili razstavo medenih pridelkov in vrtcih (foto Joži Pevec) 48 Poleg zajtrka za otroke v vrtcih pa že nekaj let pripravljamo tudi druge dejavnosti. Učencem v šoli smo omo- gočili likovne delavnice in pripravili deščice, na katere so slikali panjske končnice in tako spoznavali motive le-teh. V Osnovni šoli Stična smo se vključili v razisko-valne tabore, kjer smo s skupino učencev izdelovali sveče iz voska. Vzporedno so otroci spoznali pridelavo, predelavo in uporabo voska v kozmetični in farma-cevtski industriji. Šolske in srednješolske skupine so s svojimi učitelji in profesorji prihajale na obisk k našim čebelarjem, si ogledale čebelnjake in spoznavale praktično delo čebelarja. ČEBELARJI TUDI PRAZNUJEMO Vedno se z veseljem odzovemo vabilom Čebelarske zveze Slovenije in se s praporom udeležimo »Čebelar- skih praznikov«, ki so vsako leto v drugem slovenskem kraju. Tako si bogatimo znanje o čebelarjenju v teh krajih, poleg tega pa tudi spoznavamo geografsko, zgodo- vinsko in turistično podobo prelepe Slovenije. Na obisku pri čebelarju Toniju Ceglarju (zasebni arhiv Tonija in Sonje Ceglar) Slovenski čebelarski praznik v Stični, 21. 5. 2011 Odkritje spominskega obeležja Emila Rothschütza v (foto Matej Šteh) Višnji Gori, 20. 5. 2011 (foto Matej Šteh) 49 Da znamo čebelarji stopiti skupaj, smo dokazali 21. in 22. maja 2011, ko smo tudi v naši občini v sodelovanju s Čebelarsko zvezo Slovenije, z Regijsko čebelarsko zvezo Petra Pavla Glavarja in s ČD Krka in Zagradec, organizirali »9. Slovenski čebelarski praznik«, ki so se ga udeležili tudi župan in predstavniki naše pobratene občine Hirschaid. Dan pred Čebelarskim praznikom smo v Višnji Gori sodelovali pri odkritju spominskega obeležja svetovno znanega čebelarja Emila Rothschütza, ki je v Podsmreki pri Višnji Gori čebelaril že pred 150 leti s kar 1000 čebelarskimi družinami. Ustanovil je tudi čebelarsko podjetje Kranjski trgovski čebelnjak, ki je čebele izvažalo po vsej Evropi in celo v prekomorske dežele. V zahvalo družini čebelarjev Rothschütz za vsa njihova prizadevanja in Obisk delegacije ČZS s predsednikom Boštjanom No- dosežke na področju čebelarstva, sta Čebelarska zveza čem v okviru projekta »Svetovni dan čebel združuje Slo-Slovenije in Javna svetovalna služba v čebelarstvu, izdali vence in povezuje svet«, 22. 1. 2016 (foto Gašper Stopar) knjigo z naslovom »Obstaja pa ena pridna in utrujena čebela, taka je kranjska.« NAŠE DRUŠTVO V OBČINSKEM MERILU Naše čebelarsko društvo ves čas tesno sodeluje z ob- čino Ivančna Gorica. Med drugim se je društvo oktobra 2012 predstavilo na prireditvi »Podjetništvo in turizem«, ki je potekala v Šolskem centru v Ivančni Gorici. V sodelovanju z občino in ČD Krka in Zagradec, smo se leta 2013 udeležili razpisa natečaja »Čebelam najbolj prijazna občina«, ki sta ga razpisali Čebelarska zveza Slovenije in Javna svetovalna služba v čebelarstvu. Na razpis se je prijavilo 17 občin in 5 slovenskih podjetij. Naša občina je bila nominirana in zasedla odlično tretje mesto ter s tem pridobila naziv Čebelam prijazna ob- čina. To je dokaz, da naše društvo dobro sodeluje tudi z Občino Ivančno Gorica, da se občina zavzema za širjenje medovitih rastlin na javnih površinah ter podpira delovanje čebelarskih društev in čebelarstvo kot kmetijsko panogo. Podelitev priznanja ČZS občini Ivančna Gorica v sklopu S praporom smo se udeleževali tudi prireditev in slove-natečaja Čebelam prijazna občina, 6. 12. 2013. snosti v drugih društvih in na Regijski čebelarski zvezi (foto Gašper Stopar) 50 Petra Pavla Glavarja. Maja 2014 se je ČD Stična predsta-Pobudo »Svetovni dan čebel združuje Slovence in po- vilo na »Festivalu medu« v Centru biotehnike in turizma vezuje svet« smo podprli tudi na občinski ravni. Z župa-Grm v Novem mestu, kjer smo pripravili razstavo čebe- nom Dušanom Strnadom in drugimi predstavniki naše ljih pridelkov in degustacijo medu. Maja 2015 smo se s občine smo januarja 2016 v Ivančni Gorici pozdravili praporom na Lanšprežu udeležili odkritja spominskega delegacijo ČZS s predsednikom Boštjanom Nočem na obeležja prvemu čebelarskemu učitelju na Kranjskem, čelu. Ob tej priložnosti je predsednik ČZS prisotne sez-duhovniku Petru Pavlu Glavarju. nanil o pobudi, da se 20. maj razglasi za Svetovni dan čebel. Čebelarji našega društva smo v večini in s ponosom podprli 20. maj, Svetovni dan čebel, za katerega si Čebe-Konec leta, ob godu sv. Ambroža, se čebelarji na prvo larska zveza prizadeva že lep čas. 20. maja 1734 se je na-decembrsko nedeljo zberemo v stiški baziliki. Z Ambro- mreč rodil začetnik slovenskega čebelarstva, Anton Jan- ževo mašo se zahvalimo za letino, ki smo jo prejeli in se ša. V podporo tej pobudi smo si čebelarji kupili priponke, spomnimo vseh pokojnih čebelarjev. Sv. Ambrožu, za-ki jih z veseljem nosimo. Prav tako sta se Alojz Janežič in vetniku čebelarjev, se priporočimo za prihajajoči čas in Franc Bobnar udeležila strokovne ekskurzije v Bruslju, ki mu v varstvo izročimo vse slovenske čebelarke in čebe-jo je organizirala Čebelarska zveza Slovenije. Obiskali so larje. V ta namen okrasimo oltar s čebelarskim orodjem Evropski parlament in predstavili projekta Slovenski tradi-in pridelki, ki pričajo o tem, da se čebelarji zavedamo cionalni zajtrk in 20. maj, Svetovni dan čebel. To pobudo svoje dejavnosti in se hkrati zahvaljujemo za neizme-podpira tudi Organizacija združenih narodov. ren dar, ki nam ga dajejo čebele. Ambroževa maša bo Ambroževa maša (foto Marjan Pajk) 51 letos že peta in je postala tradicionalna. Vsako leto jo seznaniti s čebelarskimi opravili in okrepiti zaupanje daruje p. Avguštin Novak, ki je tudi sam izkušen čebelar kupcev. Podobno predstavitev smo pripravljali tudi v stiškega samostana. Na slovesnost povabimo čebelar- naslednjih dveh letih, pri čemer pa smo se na stojnici je sosednjih društev, po maši pa čebelarke in čebelarji vsako leto predstavili z malo drugačno tematiko (upo-druženje s prisotnimi nadaljujemo pred cerkvijo, kjer jim raba čebeljega voska, predstavitev raznovrstne literatu-ponudimo medeni čaj, medeni liker in medeno pecivo. re in promocijskega gradiva…). PRISOTNI SMO NA TRŽNICI Leta 2015 smo začeli z bolj obsežno promocijo društva. Ko je Čebelarska zveza Slovenije leta 2012 razpisala Redno smo se udeleževali tematskih tržnic v Ivančni projekt »Dan odprtih vrat slovenskih čebelarjev«, se Gorici, na katerih smo poskrbeli, da so bile vsebine ved-je društvo s svojimi medenimi pridelki predstavilo na no v skladu z letnim časom in z dogodkom izvajanja. lokalni tematski tržnici. Za obiskovalce smo pripravili V zadnjem letu smo se udeležili kar petih tematskih tr-degustacijo medu, medenega peciva in medenih pijač. žnic. Na Ivankini tržnici meseca marca smo poleg pro- Z različnimi čebelarskimi pripomočki smo želeli javnost mocijske stojnice pripravili tudi delavnico, na kateri so otroci lahko izdelovali čebelo – Kranjsko sivko. Stojnica ČD Stična na Ivankini tržnici, marec 2015 (foto Joži Pevec) 52 Na Dan Zemlje, 22. aprila, smo se naslonili na vseslo- Na tematski tržnici meseca septembra, ko se je odvijal vensko akcijo ČZS »Človek posadi - čebela opraši«. Ker že tretji Dan krompirja, smo pripravili degustacijo petih se v našem društvu zavedamo, da je čebelarjenje po-vrst medu, obiskovalcem pa delili medene vzorčke. membno tudi za ohranjanje okolja in kmetijstva, smo v sodelovanju s Kmetijsko zadrugo Stična in Semenarno V Občini Ivančna Gorica je kar nekaj zbirateljev starih Ljubljano sokrajanom delili semena medovitih rastlin in etnoloških predmetov in čebelarskih pripomočkov. Tudi sadike le-teh. Vsem obiskovalcem smo omogočili tudi člani društva se zavedamo velikega pomena etnolo- ogled razstave medovitih rastlin. ške dediščine v povezavi s čebelarstvom. Zato smo na Martinovi tržnici pripravili razstavo z naslovom »Čebe- larstvo nekoč in danes«, na kateri smo obiskovalcem nudili medeni kis. Leto smo zaključili z udeležbo na Bo- žično – novoletni tržnici, na kateri so obiskovalci lahko sodelovali na Medenem srečelovu. Na vseh tržnicah smo postavili skrinjico za prostovoljne prispevke, ki jih bomo namenili za postavitev učnega čebelnjaka. Čebelarji znamo prisluhniti ljudem v stiski, mladim in tistim mladim po duši. Zbirali smo med za socialno in zdravstveno ogrožene otroke ter ga darovali Društvu za otroke z avtizmom v Trebnjem in deklici s cerebralno paralizo v Ivančni Gorici. Radi obiščemo starejše čebe- larje in prisluhnemo pripovedovanju o tem, kakšno je bilo čebelarjenje nekoč. Od njih se vedno poslovimo polni zadovoljstva in zavedanja, da so morali včasih pri čebelarjenju za manj medu vložiti veliko več truda. Čebelarsko društvo Stična ne skrbi zgolj za potrebe svojih članov, pač pa je v zadnjem desetletju z različ- nimi aktivnostmi za promocijo slovenskega medu in z osveščanjem o pomenu narave, čebel, čebelarstva in medenih pridelkov, igralo tudi aktivno vlogo v družbe- nem življenju občine in širše okolice. Ponosni smo, da s svojim delom ohranjamo naravno in kulturno dediščino. Delavnica za otroke na Ivankini tržnici, marec 2015 (foto Joži Pevec) 53 12. Moje čebelarjenje z alergijo na čebelji pik Martin Bajc Za čebele in naravo sem se začel zanimati po srednji vozno enoto. Pri bližnjem čebelarju Blatniku so nama šoli in v letu 1997 sva z očetom Janezom zopet obudila predelali TAM 2001 v čudovit tovornjaček za prevoz družinsko čebelarstvo. Od začetnih nekaj panjev sva čebel. Leto 2002 je bilo prvo pravo prevozno leto, ki počasi širila čebelarstvo in se zaradi slabih pašnih po-sva ga dodobra izkoristila. gojev leta 1999 odločila tudi za prevozništvo. Prvo leto sva jih peljala s prikolico in osebnim avtomobilom le na V letu 2003 pa se je ob spomladanskem pregledu čebel kostanjevo pašo blizu Obolnega, v letu 2000 pa tudi že zgodilo, da sem ob nekoliko neprevidnem pregledu na akacijevo pašo v Vrh Preserje, v bližini Branika nad čebelje družine prejel kakih 10 pikov v predel vratu. Vipavsko dolino. Ta začetna leta nisem bil pretirano ob-Spomnim se, da sem pred čebelnjakom začutil, kako mi čutljiv na čebelji pik. Vedno sem sicer rad nosil čebelar-srce pospešeno utripa, v glavo me je oblila vročina in ski klobuk, saj nikomur ni prijetno ob piku v glavo. pojavila se je večja oteklina. Kar je bilo še najbolj mote-V letu 2001 sva povečala čebelarstvo na 20 pridobitnih če, je bilo oteženo dihanje. Lahko sem le hropel in čutil družin in zato sva se odločila za investicijo v večjo pre-sem nabiranje sluzi v pljučih. Sluzi je bilo čedalje več. Martin Bajc (zasebni arhiv družine Bajc) 54 Oče me je odpeljal v Zdravstveni dom v Ivančni Gorici, pred pretirano reakcijo na pik čebele. Vseeno so mi sve-kjer so mi preventivno vbrizgali injekcijo adrenalina in tovali, da nosim s sabo set za samopomoč, ki vsebuje dobil sem tablete antihistaminika. Kolikor se spomi- dve tableti antihistaminika in dve tableti glukokortikoida. njam, se mi je normalno dihanje povrnilo že kmalu po tem. Kljub temu so vztrajali, da me rešilec odpelje v Ves čas imunoterapije sem tudi čebelaril. V tem času Ljubljano na opazovanje. V bolnišnici sem preživel noč, sem postal veliko bolj previden pri delu s čebelami. Po-naslednji dan pa sem odšel domov. sebnega strahu pred piki nisem čutil, sem pa dosledno uporabljal čebelarski jopič in rokavice. Na ta način sem Po pregledu v pnevmološki in alergološki ambulanti klini-se izognil večini pikov. Nekaj sem jih kljub temu doži- ke na Golniku so mi potrdili alergijo na čebelji pik. Sveto-vel tudi med potekom imunoterapije, saj sva z očetom vali so mi specifično imunoterapijo in mi seveda odsve- v tem času seveda vseskozi uspešno čebelarila. Da se tovali nadaljnje čebelarjenje. Sam o tem drugem nisem čebelarstvu nisem odpovedal, so vedeli tudi zdravniki v hotel niti slišati. Sem pa seveda sprejel dejstvo, da moram ambulanti, tako da sem vedno dobil še vprašanje »Kako na imunoterapijo. Terapija običajno traja 5 let, v nekaterih smo? Je kaj pičilo«. primerih celo doživljenjsko. Poteka tako, da z injekcijo v področje nadlahti prejmeš strup, na katerega si alergičen. V letu 2008, ko sem zaključil imunoterapijo sva z oče- tom že čebelarila z 52. gospodarskimi družinami v 10 Zdravljenje je poteklo v dveh fazah. Prva uvodna faza satnih AŽ panjih in z 20. rezervnimi družinami v 7 satnih je potekala v bolnišnici Golnik na oddelku. Najprej sem AŽ panjih. Sam sem vmes preizkušal tudi čebelarjenje dva dni pod nadzorom prejemal manjše količine čebe- v nakladnem panju AŽ mere. Želel sem si čebelarjenja ljega strupa vsakih nekaj ur. Večjih zapletov med samo na stalnem mestu, kar pa nama trenutno stojišče če- uvodno fazo nisem imel. Sem pa ob vnosu strupa čutil belnjaka ne omogoča, saj praktično ni prave paše. Od rahel pritisk v pljučih in občasno tudi manjše oteženo leta 2008 naprej sem čebelaril brez posebnih težav. Še dihanje zaradi sluzi. Po teh prvih dveh dneh sem potem vedno sem pri delu s čebelami previden in nosim za- bolnišnico Golnik obiskal še trikrat vsak teden, dokler se ščitno obleko. Ne čutim pa pretiranega strahu, saj vem ni odmerek povečal na ustrezno jakost. da naša mirna kranjska sivka ne piči kar tako hitro. Včasih pa se le zgodi, da prejmem kak pik. Tablet pri tem Drugi del takoimenovana vzdrževalna faza imunoterapije nisem jemal, res pa je, da več kot par pikov naenkrat v se je po tem izvajala v pnevmološki in alergološki am-tem času nisem prejel. Posebnih reakcij razen običajne bulanti na Zaloški v Ljubljani. Za potek terapije sem imel manjše otekline in srbečice nisem več imel. posebno knjižico, kamor se je vpisoval prejem strupa in datumi naslednjih prejemov. Vsakič sem prejel dozo Imunoterapijo lahko priporočim vsakemu, ki ugotovi, strupa enako piku 2-3 čebel. Sprva sem hodil po dozo da je alergičen na čebelji pik. Naj vas trajanje terapije ne strupa na vsakih 14 dni, potem na 3 tedne, na 1 mesec, odvrne, saj 5 let hitro mine in tiste urice v ambulanti so na 2 meseca, na 3 mesece in tako do končanja terapi-ob uspešni terapiji hitro pozabljene. Sam se čutim sreč- je po 5-ih letih. Po vsakem prejemu strupa sem moral nega, da sem kljub izkušnji s pretirano reakcijo na če- ostati v čakalnici ambulante vsaj pol ure, če bi prišlo do belji strup, lahko nadaljeval s čebelarjenjem. Kljub temu, kakšne pretirane reakcije. Večjih težav razen občasne da je trenutno čebelarstvo zaradi drugih življenjskih rdečice, otekline in bolečine v mišicah na roki, ni bilo. prioritet postavljeno na nekoliko stranski tir, pa vem, da Glede na potek terapije so mi ob zadnjem prejemu stru-bom čebelaril vse življenje in to brez strahu, da me tu in pa potrdili, da je bila terapija uspešna in da sem zaščiten tam kakšna od naših »sivk« tudi zbode. Naj medi! 55 13. Čebelarski krožek Joži Pevec Skubic Jože in Glavič Jože s tečajniki ob učnem čebelnjaku (zasebni arhiv družine Skubic) Pot mimo šole, neštetokrat prehojena pot mnogih, ki prebivajo v Ivančni Gorici. Dopoldne jo prehodijo sta- Takole mentor čebelarskega krožka OŠ Stična rejši in mlade mamice z vozički, popoldne otroci, ki se Jože Glavič obuja spomine čase, ko je na osnovni hodijo na igrišče igrat in mladi, ki tečejo okoli šole. Ob šoli vsakdan učencev in učiteljev bogatil čebelarski vikendih pa tudi tisti iz bližnje in daljne okolice, ki imajo krožek. cilj na razgledni točki na Gradišču. Predvsem v pomladnem času, ko se narava prebuja, »Na OŠ Stična smo v šolskem letu 1982/83 ustanovili drevje vzbrsti, trava ozeleni, se sprehajalčev pogled hit-pionirsko šolsko zadrugo Čebelica. V tej zadrugi ro ustavi na žalostnem in zapuščenem kraju. Tam med so delovali mnogi krožki. Na pobudo tedanjega šolo in vrtcem, kjer sta nekoč ponosno stala čebelnjak predsednika ČD Stična g. Marolta smo spomladi in ribnik. Poln pričakovanja, misleč, da bo letos pa za-1983 pričeli s čebelarskim krožkom. Kot zunanjega gotovo polno malih čebel in rib v vodi kot včasih. A to sodelavca so nam dodelili čudovitega človeka, so le sanje in spomini na minule dni. To je bil čas 80-ih čebelarja Jožeta Skubica iz Studenca. Na začetku je let prejšnjega stoletja, ko sta čebelarski mentor g. Jože bilo več sodelujočih učencev, kasneje pa jih je ostalo Skubic in učitelj g. Jože Glavič imela okrog sebe tudi le še okrog osem. G. Skubic in tudi drugi člani ČD so do 20 vedoželjnih učencev OŠ Stična. Kakšna je torej bili zelo aktivni. zgodba zdaj osamelega čebelnjaka ob malem ribniku? 56 Dobili smo priročnike za čebelarske začetnike. Pri občinski čebelarski zvezi smo si izposodili tudi Vsi skupaj smo ob delu s čebelami pridobili ogromno: diapozitive, ki smo si jih z učenci z veseljem ogledali spoznavali smo zakonitosti skrbnega dela, higiene. in ob njih pridno diskutirali z mentorjem. V povezavi Najpomembnejša pa je bila osebnostna rast tako s ČD Šentvid pri Stični smo postavili čebelnjak za 6 mladih kot manj mladih. Zjutraj smo najprej preverili, panjev. Povezali smo se tudi z Medexom, ki nam je kako se počutijo naše čebelice in pred odhodom za začetek podaril en panj (9-satni AŽ). Spomladi leta domov smo se vedno poslovili od njih. Dnevno smo 1984 smo dobili tri čebelje družine. Ob njih so učenci spremljali njihovo poslanstvo in se ob tem učili za spoznali tudi praktično delo v panju, v čebelnjaku življenje. in okoli njega. Za delo nam je finančno pomagala čebelarska zveza in občinski svet za pospeševanje Z žalostjo v srcu smo čebelje družine podarili članom kmetijstva. S tem denarjem smo kupili nove panje, ČD, čebelnjak pa je še ostal na šoli kot spomin na čebelje družine, orodje, opremo, sladkor in tudi lepe trenutke čebelarskega krožka OŠ Stična.« barve, s katerimi so učenci čudovito poslikali panje. Čebelarski krožek smo prijavili kot dejavnost tudi pri In kdo je bil gospod Jože Skubic, človek, ki je uspel republiški čebelarski zvezi. odraščajoče učence v takšni meri navdušiti za delo Najlepši dnevi so bili pri pobiranju čebelarskega s čebelami in se obenem zaradi svoje topline uspel pridelka, točenju medu. G. Skubic je prvič pripeljal tako zelo vtisniti v spomin ne le učencev, temveč tudi tudi svojo ženo, ki nam je pokazala, kako se pravilno učiteljev? Tule je prgišče spominov. odpira satje, kako se ga vlaga v točilo, kako je potrebno skrbeti za čistočo in še mnogo drugega. Delo v čebelnjaku je opravljal mentor sam. Za vse nas je bilo to nekaj najlepšega. Poskusili smo med naših pridnih čebelic. Bera je bila kar dobra. Med smo prodali, sredstva pa smo porabili za delovanje krožka in večanje družin. V šolskem letu 1986/87 spomladi smo se udeležili tekmovanja mladih čebelarjev v Krškem. Spoznali smo, da čebelice pridelajo zdrav med tudi na območju jedrske elektrarne. Domov smo se vrnili s priznanji za udeležbo. V okviru šolske zadruge Čebelica smo sodelovali vseskozi in povsod: najbolj z gospodinjskim krožkom, pa tudi na srečanjih, sejmih in razstavah. Z gospodom Skubicem smo delovali do njegove bolezni. Še potem je rad hodil do čebelnjaka, a ko ni zmogel več, smo morali na šoli prenehati s krožkom. Za vse dobro delo so zaslužni tudi prvi krožkarji. To so bili večinoma učenci vozači, ki so se že doma srečevali s čebelarstvom. Vsako šolsko leto so nekateri odšli, pa spet prišli drugi. Najbolj se spomnim Francija Jože Skubic ob svojem čebelnjaku Strmoleta, Nikolaja Godca in Tomaža Podržaja. (zasebni arhiv družine Skubic) 57 OČE JOŽE SKUBIC Nikoli mu ni bila nobena pot pretežka ali predolga, Jože Skubic je bil rojen 10. 2. 1920 na Mali Dobravi, ko je od čebelarjev pobiral članarino. Bil je tudi v številni kmečki družini. Že kot mlad fant je začel predsednik in več let podpredsednik društva. prijateljevati s čebelami, ki so ostale njegove zveste Na pobudo gospoda Jožeta Glaviča je delil znanje spremljevalke vse do pozne starosti. mlajšim, tudi v Šolskem centru Ivančna Gorica. Rad in Poleg službe, družine ter ostalih obveznosti, je pogosto je hodil proti šoli, saj so tam imeli čebelnjak bil s srcem in z dušo čebelar. Ko se je zaposlil, je z s panji čebel, za katere je skrbel. Zelo ga je prizadelo, denarjem, ki ga je zaslužil, začel izpolnjevati svoje ko mu je bolezen onemogočila skrb zanje. Vztrajal je, čebelarske načrte. Popravil je svoj dotrajani čebelnjak. a se je moral od njih dokončno posloviti. Kranjiče je zamenjal z AŽ panji, ki so bili za tisti čas Bil je ponosen, ko so se nanj obračali mladi čebelarji pravi trend. Tako kot vsi, je tudi on začel z nekaj panji, – začetniki. Nesebično jim je delil znanje, ki ga je imel »končal« pa pri skoraj stotih. veliko in vedno je v pogovorih o čebelah kar žarel. Vedno ga je naprej gnala želja po naprednem Čebelarsko Društvo Stična mu je za uspehe in čebelarjenju, znanje si je nabiral v čebelarski literaturi delovanja v društvu že leta 1975 podelilo odlikovanje in na strokovnih predavanjih. Že leta 1941 se je vključil III. stopnje Antona Janše. V zahvalo za njegov trud in v organizacijo lokalnega čebelarskega društva v Stični, željo k napredku slovenskega čebelarstva je leta 1982 v katerem ni bil le član, pač pa tudi aktiven delavec, prejel odlikovanje II. stopnje. Leta 2001 pa je prejel organizator in dober prijatelj. Veselil se je tako svojih najvišje odlikovanje Antona Janše I. stopnje. uspehov, kot tudi uspehov drugih čebelarjev. Na njegovi zadnji poti so ga pospremili uniformirani Kar 20 let je vestno opravljal delo blagajnika. Za čebelarji ter zvok harmonike s pesmijo »Čebelice, natančno in dosledno delo je bil od ZČD v Slovenskem čebelice, moje ste prijateljice ...«, se spominjata hčerki čebelarju javno pohvaljen. Helena in Jožica. Na obisku pri Jožetu Kramarju (foto Joži Pevec) 58 V osemdesetih letih pa ni bila le osnovna šola Stična čebelnjake doma in so znanje skupaj s starši dopolnjevali tista, ki se je lahko pohvalila s čebelarskim krožkom, tudi preko krožka mladih čebelarjev.« temveč so z njimi pričeli tudi na osnovni šoli Veliki Gaber. Kako smo zgodbo spoznali mi in kdo je bil gospod, KAJ PA SEDAJ? ki je tam za čebelarstvo navduševal mladi rod? Razpadajoči čebelnjak vzbuja v nas nostalgijo. Vabi vse Člani Čebelarskega Društva Stična so letu 2015 obi-pridne čebelarje, ki bi bili pripravljeni svoje izkušnje in skovali starejše člane našega društva. V tem letu je znanje deliti mladim, ali tiste, ki si želijo spoznanj s pod-dopolnil svoj 93. rojstni dan gospod Jože Kramar iz ročja čebelarstva. Vizija čebelarjev ČD Stična je izobra-Radohove vasi. Ob njegovem prazniku sta ga obiskala ževati čebelarski podmladek. Prav in lepo je, da si mladi predsednik ČD Stična Alojz Janežič in tajnica Joži Pevec. privzgojijo odnos do čebel in okolja, s poudarkom v Na vratih ju je toplo sprejela njegova žena in odpeljala sožitju ljudi in narave. Saj so čebele tiste, ki imajo najva-v toplo kuhinjo, kjer ju je za obloženo mizo že pričako- žnejši vpliv na okolje, še posebej pri opraševanju. val gospod Jože. Ob prigrizku in torti, ki jo je pripravila Tako bi se mladi najprej teoretično seznanili z osnovnihčerka, so prijetno klepetali in obujali spomine na dni, mi pojmi v čebelarstvu, zgodovino čebelarjenja, domo-ko so okrog hiše brenčale čebelice. Doma ima še vedno vanjem čebel, člani čebelje družine, koristi dejavnosti čebelnjak, a je sedaj prazen. Z največjim veseljem se je čebel in čebeljimi pridelki. V praktičnem delu bi spoz-spominjal dni, ko je pričel s čebelarskim krožkom v OŠ nali, kje prebivajo čebele, kako se je treba vesti v čebel-Veliki Gaber. Ko je spregovoril o učencih, so njegove oči njaku in njegovi bližini. Spoznali bi prve spomladanske dobile poseben lesk. Videlo se je, da je bil srečen in za-cvetlice in pašne vire. In nazadnje sodelovali tudi pri dovoljen, ko je svoje znanje o čebelah prenašal na mladi točenju medu. Člani čebelarskega krožka bi spoznali rod. V tako prijetni družbi je čas prehitro minil in želja pomen čebele in čebelarstva kot gospodarske panoge vseh je bila, da se drugo leto spet vidijo. za ohranjanje zdravega načina življenja. Takratna učiteljica v OŠ Veliki Gaber ga. Adela Petan se tistih časov, ko so na šoli pričeli s krožki spominja takole: »Po 1980-em letu je OŠ Veliki Gaber, kot tudi druge šole na Slovenskem, razširila programe dela z uvajanjem dodatnega pouka naravoslovnih in kulturnih dni. Pouk se je odpiral navzven in povezoval šolo z okoljem. Tako so se razni zunanji strokovnjaki in ljubitelji vključevali v šolsko delo. Gospod Jože Kramar je eden tistih prostovoljcev, ki je razumel, da je pouk stvar vseh ljudi in da vsak lahko pripomore h kvaliteti dela. V letih 1988 do 1992 je vodil čebelarski krožek. Teoretično in praktično si je prizadeval učencem na čim bolj jasen in preprost način vzbuditi zanimanje za čebele. Za delo krožka je uporabljal lasten čebelnjak. Oprema je sicer bila skromna, zato pa je bilo zanimanje učencev in mentorja toliko večje. Njegov pozitiven zgled je pustil pečat na učencih, ki so danes Žalostna podoba učnega čebelnjaka danes ljubitelji čebelarstva. Nekateri člani so že takrat imeli (foto Boštjan Okorn) 59 14. Odlikovanja članov Čebelarskega društva Stična Bajc Janez 2006 Odlikovanje A. Janše III. stopnje, Groznik 2006 Odlikovanje A. Janše III. stopnje, 2014 Odlikovanje A. Janše II. stopnje Franc 2014 Odlikovanje A. Janše II. stopnje Blatnik 1984 Odlikovanje A. Janše III. stopnje, Horvat 2006 Odlikovanje A. Janše III. stopnje, Avgust 2001 Odlikovanje A. Janše II. stopnje, Aladar 2014 Plaketa Emila Rothschütza 2014 Plaketa Emila Rothschütza Janežič Alojz 2006 Odlikovanje A. Janše III. stopnje Blatnik 2011 Odlikovanje A. Janše III. stopnje Drago Kamnikar 2001 Odlikovanje A. Janše III. stopnje, Marko 2011 Odlikovanje A. Janše II. stopnje Bobnar Franc 2006 Odlikovanje A. Janše III. stopnje, 2014 Odlikovanje A. Janše II. stopnje Kamnikar 1975 Odlikovanje A. Janše III. stopnje, Miha 1983 Odlikovanje A. Janše II. stopnje Brčan Alojz 1982 Odlikovanje A. Janše III. stopnje Kavšek Polde 1977 Odlikovanje A. Janše III. stopnje Ceglar Anton 2011 Odlikovanje A. Janše III. stopnje Klemenčič 1975 Odlikovanje A. Janše III. stopnje Ceglar Sonja 2014 Odlikovanje A. Janše III. stopnje Nace Ceglar Tone 1977 Odlikovanje A. Janše III. stopnje, Korelec Ivan 1975 Odlikovanje A. Janše III. stopnje Cistercijanski 1976 Odlikovanje A. Janše III. stopnje, Lampret 2006 Odlikovanje A. Janše III. stopnje samostan 2001 Odlikovanje A. Janše I. st., 2011 Alojz Odlikovanje A. Janše I. st. Lampret 1982 Odlikovanje A. Janše III. stopnje, Erjavec Ciril 1977 Odlikovanje A. Janše III. stopnje Jože 2001 Odlikovanje A. Janše II. stopnje, 2014 Plaketa Emila Rothschütza Femc Anton 1982 Odlikovanje A. Janše III. stopnje Lenarčič 1976 Odlikovanje A. Janše III. stopnje Genorio 2011 Odlikovanje A. Janše III. stopnje Peter Miloš Marolt Janko 1976 Odlikovanje A. Janše III. stopnje, Glavan 1977 Odlikovanje A. Janše III. stopnje 1977 Odlikovanje A. Janše II. stopnje Alojzij Marolt 2001 Odlikovanje A. Janše III. stopnje, Grabnar 1982 Odlikovanje A. Janše III. stopnje Marjan 2006 Odlikovanje A. Janše II. stopnje Jože 60 Miklič Alojz 2006 Odlikovanje A. Janše III. stopnje, Strmole Jože 1976 Odlikovanje A. Janše III. stopnje 2014 Odlikovanje A. Janše II. stopnje Škufca Janez 1982 Odlikovanje A. Janše III. stopnje, Možina 1982 Odlikovanje A. Janše III. stopnje 1984 Odlikovanje A. Janše III. stopnje, Stane 2006 Odlikovanje A. Janše II. stopnje, 2014 Plaketa Emila Rothschütza Nared Slavko 1986 Odlikovanje A. Janše II. stopnje, 2001 Odlikovanje A. Janše II. stopnje Šraj Anton 2014 Odlikovanje A. Janše III. stopnje Peček Alojz 2011 Odlikovanje A. Janše III. stopnje Vencelj 2011 Odlikovanje A. Janše III. stopnje Anton Perko Željko 2004 Odlikovanje A. Janše III. stopnje, 2011 Odlikovanje A. Janše II. stopnje Zajc Jože 1977 Odlikovanje A. Janše III. stopnje Petrič Lojze 1977 Odlikovanje A. Janše III. stopnje Zaletel Franc 2011 Odlikovanje A. Janše III. stopnje Piskule 2006 Odlikovanje A. Janše III. stopnje, Zupančič 1977 Odlikovanje A. Janše III. stopnje, Marija 2014 Odlikovanje A. Janše II. stopnje, Anton 1986 Odlikovanje A. Janše II. stopnje 2014 Plaketa Emila Rothschütza Plantarič 2004 Odlikovanje A. Janše III. stopnje, Alojz 2011 Odlikovanje A. Janše II. stopnje Podobnik 2004 Odlikovanje A. Janše III. stopnje, Milan 2014 Odlikovanje A. Janše II. stopnje Retar Franc 1975 Odlikovanje A. Janše III. stopnje Roblek Mirko 1984 Odlikovanje A. Janše III. stopnje ČEBELARSKO DRUŠTVO STI Sever Vinko 1977 Odlikovanje A. Janše III. stopnje, ČNA 2001 Odlikovanje A. Janše II. stopnje, podeljuje 2014 Plaketa Emila Rothschütza PRIZNANJE Skubic Jože 1975 Odlikovanje A. Janše III. stopnje, za več k 1982 Odlikovanje A. Janše II. stopnje, ot 30 letno članstv 2001 Odlikovanje A. Janše I. stopnje Tajni o v društvu. ca ČD Sti J čna oži Pevec Stariha Jože 1982 Odlikovanje A. Janše III. stopnje, Predsednik ČD S 1986 Odlikovanje A. Janše II. stopnje Alo ti jz J čna anežič Stojanovič 2001 Odlikovanje A. Janše III. stopnje Milivoj Stična, 28. ma j 2016 Strmole 1977 Odlikovanje A. Janše III. stopnje Franc 61 15. Najstarejši člani ČD Stična Ob praznovanju 80. obletnice ustanovitve Čebelarske- Slavko Nared se je rodil 1. maja 1928 v Šentvidu pri ga društva Stična se želimo čebelarji poklonoti neka- Stični kot prvorojenec družine, kjer se je po domače terim najstarejšim članom društva. Ob petih še živečih reklo “Pri Korenovih”. Svoje otroštvo je preživljal doma čebelarjih, ki so dopolnili 80 let in več, predstavljamo, na manjši kmetiji, vendar mu je otroške sanje prekinila žal že pokojnega, Slavka Nareda. 2. svetovna vojna. Iz otroka je moral hitro odrasti, saj so mu v starosti 16 let ubili očeta. Naenkrat je moral SLAVKO NARED prav on prevzeti vlogo očeta svojima dvema bratoma in Kako lepo je biti čebelar, trem sestram. Čeprav je bilo delo na kmetiji ter skrb za ki za živalce te srce mu bije, družino velikokrat naporno, je svojo moč že takrat črpal saj zanj na svetu so najlepši dar, iz narave. Našel je zanimanje za čebele in čmrlje, ki so brnenje njih najslajše melodije. mu bili takrat še velika uganka. Vsak panj mu pravo je svetišče, Bilo je v času krute vojne, ko so Šentvid zavzemali Itali-pogled na sivke pa užitek tak, jani. Nekega poznega popoldneva, med policijsko uro, da razvedrila si drugje ne išče, je Slavko na skrivaj odšel na domači travnik, kjer je čez brž ko je prost, nameri k njim korak. dan opazil gnezdo čmrljev. Oprezal je za njimi in prav takrat so ga opazili italijanski vojaki, ki so bili v zvoniku. Vsi panji živo so vrvenje, Streljali so nanj, a jim je še pravočasno pobegnil domov. po medu, rožicah diše, Doma pa ga je čakalo še eno presenečenje čebelcam le delo je življenje, – vzgojni ukrep svoje matere. za poln sat, za zarod nov skrbe. Zanimanje za čebele ni zamrlo, ampak se Za vzgled čebele naj bi vsi imeli, je samo še stopnjevalo. Nekega dne mu je saj delaven so, vzoren kolektiv, sosed Albin Zupančič st. podaril prvi roj če- kot one složno bolje bi živeli bel. Z njegovo pomočjo je stopil v svet če- in svet bi lahko mnogo lepši bil. belarstva, ki ga je navduševal vse življenje. Le delo daje žlahtne nam sadove, Slavko je živel z vsemi čuti za čebelice in je čebelji rod od nekdaj nas uči, čebelaril s 150 - AŽ panji in še nekaj kranjiči. le v združenju in slogi, S svojim znanjem in izkušnjami je rad poma- v vztrajnem trudu napredek nam, gal vsakemu, ki ga je prosil za pomoč. Tudi blaginja se rodi. sam je redno spremljal novosti na trgu in šel korak s časom z najnovejšo tehnologijo. (Jože Pavlič) Navdušil je tudi svojega zeta in vnuka, ki sta Slavko Nared (1928–2014) po njegovi smrti prevzela njegove čebele. (zasebni arhiv družine Rus) 62 V Čebelarsko društvo Stična se je vpisal takoj po usta- so takoj zletele na pašo. Kadar so bili roji zelo veliki, se novitvi in bil član vse do smrti. Dobil je tudi odličji Anto-spominja Minka, so se jim pogosto stresli kar na glave! na Janše III. in II. stopnje. Kljub številnim pikom se otroci čebel niso bali in so v šolo, do katere so hodili več kot eno uro, pogosto šli Družina Rus popikani in otečeni. Ker so čebelarili s kranjiči, je bilo točenje medu drugač- PISKULE MARIJA, Šentvid pri Stični no, pa tudi količine so bile manjše. Satovje so izrezali iz Marija Piskule, ki ji pravijo kar Minka, je čebelarstvo panjev, oče je odstranil pokrovce, nato pa so medeno prevzela po svojem očetu leta 1985. Že pred tem pa satje dali v posodo tako, da je med stekel ven. Prazno mu celo življenje pomagala pri delu s čebelami. Oče je satje pa so nato odpeljali v Stično. Medu niso uživali imel čebelanjak s kranjiči v Čagoščah in vsi štirje otro-vsak dan. Nekaj malega so ga prodali, večino pa razdelili ci, vključno z Minko, so odraščali z delom s čebelami. bolnim ali za darilo. Takrat se je z medom ravnalo veliko Minka pravi, da je oče šel mimo svojega čebelnjaka tudi bolj varčno, saj je bil pridelek precej manjši, kot smo po tridesetkrat na dan in tako zelo dobro vedel, kaj se vajeni danes. Jedli so ga le ob posebnih priložnostih, dogaja z družinicami. To navado je prevzela tudi Minka. za kuho pa se ga sploh ni uporabljalo. Oče ga je hranil Ker je oče delal kot zidar, so roje pogosto ogrebali kar v lončenih posodah, od koder se ga je nato zajemalo v otroci sami, čeprav niso bili stari niti 10 let. Skupaj so manjše posodice. zvezali več kolov za fižol, na konec pa nataknili kranjič. Marija pa se dobro spominja tudi zime leta 1943, v času Ko so roj ujeli, so hodili spraševati očeta na delo, kaj naj 2. svetovne vojne. Takrat so jim vojaki požgali domačo z njim naredijo. Ta jim je naročil, naj kranjič postavijo v hišo in razdejali čebelnjak. Ker so kljub zimi hoteli do senco, žrelo pa zaprejo s travo ali smrečjem. Nato so medu, čebel pa so se bali, so kranjiče zmetali na tla v panj še isti dan dali v čebelnjak, ga odprli, čebele pa dolino, da so se čebele razlete in pobrali satovje. Otroci so nato kljub vojski, ki se je še vedno zadrževala v okolici njihovega doma, panje pobrali in jih zložili nazaj v čebelnjak. Februarja 1985 je Minkin oče umrl in za seboj pustil trideset panjev. Minka je bila edini izmed štirih otrok, ki je ostala čebelarka. Z očetom sta prešla iz kranjičev na AŽ panje. Pa vendar so vse čebelje družine odšle za svo- jim gospodarjem in Minka je ostala brez čebel. Zato je njen sin Janez, eden izmed njenih štirih otrok, ki ji je pri čebelah v veliko pomoč, kupil dve novi družini in kmalu sta napolnila družinski čebelnjak. Minka, ki čebelari celo svoje življenje, se je v ČD Stična včlanila po očetovi smrti in v tem času prejela kar nekaj priznanj – odlikovanje Antona Janše III. in II. stopnje ter plaketo Emila Rothschütza. Na vsa priznanja je izredno ponosna in si jih pogosto ogleda. Pravi, da se zaradi teh priznanj počuti spoštovana v društvu. Naša najstarejša čebelarka Marija Piskule Petra Peunik Okorn (foto Petra Peunik Okorn) 63 AVGUŠTIN BLATNIK, Šentvid pri Z ženo Tilko sta si ustvarila dom in družino. Tudi sinova Stični Drago in Tadej sta spoznavala delo čebelarja že v ot- roštvu. Zaradi službe in dela v kovaški delavnici, dela s Avguština Blatnika je delo s čebelami navdušilo in prep- čebelami večkrat ni mogel opraviti. Čebelam se je naj- ričalo že ob prvem stiku z njimi. Njegov stari oče je imel večkrat posvetil ob nedeljah, ko ga ni nihče motil. na domači posesti v Velikih Pecah čebelnjak s panji Zaradi povečanja števila novih panjev je ata Avguštin kranjiči. Po smrti starega očeta, leta 1938, je čebele po-kupil zemljo in prestavil čebelnjak iz Šentvida pri Stič- dedoval Avguštinov oče. Ta je imel 30 do 40 kranjičev ni na Glogovico. Do leta 1984 so pri Blatnikovih vozili na leto. Avguštin je zaradi očetove oslabelosti prevzel čebele na pašo na Primorsko, v Kresnice in na Krim. skrb za kranjiče, a vseeno mu je oče pomagal po svojih Avguštin se spominja, da so bili takrat zelo težki časi, najboljših močeh. Skupaj sta ohranila panje s kranjiči in saj sta skupaj s sosedom čebelarjem morala najeti pre-pričela čebelariti z AŽ-panji. voznika in tovornjak, doma naložiti panje na tovornjak Leta 1970 se je Avguštin vključil v ČD Šentvid pri Stični. in na pašni lokaciji razkladati panje iz tovornjaka v skla-Po očetovi smrti 1973 je delo nadaljeval z AŽ-panji, kra-dovnice. Ko je bilo konec paše, sta panje ponovno na- njiče pa opustil. Ker se je število panjev povečalo in je ložila na tovornjak in jih nato doma razložila. bil čebelnjak v Velikih Pecah premajhen, je nekaj panjev Leta 1983 je Avguštin kupil svoj prvi tovornjak, ki ga je premaknil v nov čebelnjak v Šentvid pri Stični, kasneje predelal za prevoz čebel. To je bil tudi začetek kasnejše pa na novo lokacijo k bratu Ivanu. množične uporabe takšnega načina prevoza čebel pri V Šentvidu se je čebelarsko društvo ukinilo, zato so se drugih čebelarjih. S sinom Dragom sta vozila čebele na Avguštin in ostali čebelarji leta 1978 priključili ČD Stič- pašo po vsej Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. Na Hrva-na. Avguštin je bil več mandatov v upravnem odboru ško je Avguštin s sinovoma in ženo zvečer večkrat prišel društva in kljub pomanjkanju časa dela s čebelami ni na teren, spal v tovornjaku, zjutraj pa začel s točenjem nikdar opustil. medu. Avguštin Blatnik s sinom Dragom in vnukom Miho (zasebni arhiv družine Blatnik) 64 Leta 1985 je Avguštin pomagal pri postavitvi učnega čebel-JANEZ ŠKUFCA, Zavrtače pri Višnji njaka pri OŠ Stična in podaril čebelarskemu krožku čebeljo Gori družino. Čebelarski prijatelji so ga nagovorili, da se je vključil tudi v ČD Grosuplje, kjer je nadgrajeval svoje znanje če-Janez Škufca je doma na Vrheh čebelaril že kot mlad belarstva. Za svoje dolgoletno delo v čebelarstvu je dobil fant. Doma so vedno imeli veliko kranjičev, saj se je s odlikovanji Antona Janše III. in II. stopnje, zlata in srebrna čebelarstvom ukvarjal stari oče Pred 2. svetovno vojno odličja na ocenjevanju medu, leta 2009 priznanje Petra je namreč preprodajal čebele, med vojno pa so jim vse Pavla Glavarja, leta 2014 pa plaketo Emila Rothschütza ČD panje pokradli. Stična in Košakovo priznanje ČD Grosuplje. Na Vrheh je bilo veliko ajde, tako da paše za čebele ni Ata nikoli ne bo pozabil dogodka, ko je imel že vse pot-manjkalo. Ko je bil Janez star 12 ali 13 let, si je njegov rebne papirje za prevoz čebel na pašo, pa se je izkazalo, brat Jože kupil dva kranjiča. Ker pa Janez takrat še ni da je rezervirano mesto že zasedeno in je zato moral imel svojega denarja, mu je za en kranjič podarila denar ponoči iskati novo lokacijo. Ne bo pozabil dogodkov, mama. Prvo leto je njegova družinica rojila kar dvakrat ko je med prevozom čebel v tovornjaku zmanjkalo go-in tako je imel že prvo leto tri družinice. Njegove če- riva, ko sta na terenu izginili registrski tablici ter akumu-belje družine so se tudi v prihodnjih letih lepo množile, lator tovornjaka in ko je leta 2011 medved doma uničil Jožetove pa ne. Uspeh je Janeza tako navdušil, da je s nekaj panjev v čebelnjaku. Hudo mu je, ko pomisli na čebelarjenjem nadaljeval, brat pa je vse skupaj opustil. pomor čebel leta 2014 in posledično na svojo najslabšo Kasneje si je Janez postavil čebelnjak na svojem novem sezono točenja medu, vendar ostaja optimističen. Ata domu v Zavrtačah in vanj z Vrhov preselil čebele. je zavzet za čebelarska opravila in sam izdeluje satnice Janez se spominja, da je ob hiši (v Zavrtačah) rasla hru- že okoli 30 let. Svoje izkušnje in znanje čebelarstva ne ška. Na najvišjo vejo te hruške se je nekega dne usedel deli samo čebelarskim prijateljem in svojima sinovo-roj. Čebelicam je rekel, da se zaradi njih (roja) pa ne bo ma, temveč tudi vnuku Mihi, ki mu je za 10. rojstni dan ubil. In kot bi ga čebele razumele, se je roj premaknil podaril nov panj in s katerim sta skupaj zgradila nov nižje, tik pred drvarnico. čebelnjak. S Čebelarstvom Blatnik trenutno upravlja- Čebele pa so čebelarji tudi prevažali naokoli. Eno leto je jo tri generacije čebelarjev in vsi ostali družinski člani. Janez pripeljal čebele iz Like. Ko je doma odprl panje, Čebelarijo s približno 120 gospodarnimi in z okoli 50 so ga presenetile same invalidne čebele, napadene od rezervnimi čebeljimi družinami. varoje. Od celega tovornjaka mu je ostalo le 10 družin. Naslednje leto je zato naredil nekaj mladih družin iz Ana in Miha Blatnik rojev. Tetin mož je ravno takrat umrl in njegove čebele Janez Škufca pred svojim čebelnjakom (zasebni arhiv družine Škufca) 65 Jože Lampret pred svojim prevoznim čebelnjakom (foto Toni Ceglar) so ostale brez gospodarja. Ker zanje ni nihče več skrbel, šel načelnik postaje in vprašal, kaj tovorijo. Povedali so je Janez hodil po roje in si tako počasi spet napolnil to-mu, da tovorijo čebele. Zanimalo ga je, kam jih bodo vornjak, ki ga je kupil že 80. leta. Pred tem pa je čebelje postavili. Odgovorili so mu, da bodo prostor šele začeli družine dvakrat prevažal z vlakom. Tega se spominja z iskati. »Ste pa res pravi čebelarji!«, jim je odvrnil. »Če ne žalostjo, saj je bilo na vlaku vroče in veliko čebel je za-bi imel tudi sam čebel, vam ne bi pomagal.« Nato jim je radi tega pomrlo. načelnik priskrbel voz, da so čebele odpeljali in jih nato »Čebelarstvo je težko in hkrati lepo!«, pravi Janez. šele ob petih popoldan odprli. Že po enem tednu je iz Ribnice prispelo sporočilo, da morajo takoj nazaj, ker je Joži Pevec in Petra Peunik Okorn treba točiti med. S seboj so vzeli staro točilo na tri sate. Panji so bili resnično čisto polni – iz svojih petih panjev JOŽE LAMPRET, Šentvid pri Stični je Jože natočil 103 kg medu. To so čebele nabrale v enem tednu. Nato so točili še dvakrat v Ribnici in enkrat Jože Lampret je prvi čebelji roj našel, ko je bil star 18 doma. Iz svojih petih panjev je tistega leta stočil 240 kg let. Pri 23 letih je imel že 12 čebeljih družin. medu. Jože se spominja, kako je bilo, ko je skupaj z drugimi čebelarji leta 1957 čebele prvič peljal v Ribnico. Panje Spominja se tudi prijatelja, Jožeta Skubica. Nekoč je so v Radohovo vas peljali z vozom, tam pa so jih naložili prišel k njemu in ga vprašal, če bi mu pomagal pri iz-na vagone. Ob devetih zvečer so se odpeljali iz Rado- delavi »valjačka« (pog. beseda za čebelnjak). Učni če- hove vasi, šele opoldan pa so prispeli v Ribnico. Med belnjak, ki je bil namenjen čebelarskemu krožku, sta potjo so čebele škropili z vodo in jim uredili zračenje, nato skupaj izdelovala en teden na njihovem domačem da se niso zadušile. Na postaji v Ribnici je do njih pri-dvorišču, Škufčev Peter pa ga je nato s tovornjakom 66 odpeljal v Ivančno Gorico. žnja je trajala okoli 6 ur. Nazaj pa je pripeljal azbestne Jožetu pri krožku sicer ni pomagal, sta pa vozila čebele plošče ali cement. skupaj na Primorsko (v Pivko, v Rožno dolino) in v Liko Ko so čebele vozili v Liko, je na vlaku raje sedel pri na ožepkovo pašo. čebelah, kot med potniki. V Karlovcu so nato najeli to- Od Jožetovih otrok se je za čebelarstvo navdušil pred- vornjak in panje peljali čez Velebit v Liko. Do stojišča vsem sin Lojze. Danes imata čebele skupaj, Lojzetovih je bilo treba panje prenašati na ramenih. Večkrat ga je je 12 panjev. spremljala žena. V Liko mu je šla pomagat pri točenju. V ČD Stična se je včlanil leta 1978 in v času svojega če-Nekoč je sama stočila kar 360kg medu, saj je moral biti belarjenja prejel priznanji III. in II. stopnje Antona Janše Vinko takrat v službi. Pri čebelarjenju mu je pomagal ter plaketo Emila Rothschütza. tudi brat Lojze. Zapisali Joži Pevec in Petra Peunik Okorn Lani (2015) je zazimil 12 družin. Sedaj mu pri čebelar- jenju pomaga vnuk Robi. Največ AŽ panjev je imel 15 VINKO SEVER, Preža pri Muljavi ali 16, kranjičev pa več. V začetku je namreč čebelaril s Vinko Sever je začel čebelariti kot 10-letni deček. Nad kranjiči, imel jih je okoli 25. čebelarstvom se je navdušil pri sosedu, ki je imel čebele. Panje si je v glavnem izdeloval sam. Napisal je odrsko Spominja se predvsem dogodkov, povezanih s preva- igro, Čebelar se ženi, ki so jo uprizarjali v drugih društvih. žanjem čebel na pašo. Svoje čebele je kar s traktorjem Prejel je številna priznanja - odlikovanji Antona Janše III. vozil v Volčjo drago pri Šempetru na Primorskem. Vo- in II. stopnje ter plaketo Emila Rothschütza. Vinko Sever pred svojim čebelnjakom (foto Toni Ceglar) 67 16. Predstavitev članov ČD Stična BAJC JANEZ IN MARTIN 10 satnih panjev ali 20 AŽ 7 satnih panjev. Čebele pre- Družinsko čebelarstvo Bajc se nahaja v Šentvidu pri važava na akacijevo, kostanjevo in hojevo pašo. Stični. Čebelnjak stoji sredi travnikov in polj, obdan z grmi leske, črnega trna in gloga. V bližini je bil leta 2001 BLATNIK AVGUST, DRAGO IN MIHA zasajen sadovnjak. Leta 2005 smo popolnoma preno- Pri Blatnikovih iz Šentvida pri Stični je čebelarska dejav-vili stari čebelnjak in mu dodali še nov točilni prostor. nost prisotna že vsaj 5 generacij. Trenutno oskrbujemo Janez Bajc sem začel čebelariti v 80-ih letih prejšnjega okoli 100 gospodarnih in okoli 50 rezervnih čebeljih stoletja, Martin Bajc pa ob začetku študija v letu 1997. družin. Najdaljši staž v čebelarstvu ima seveda ata Av- Danes skupaj oskrbujeva okrog 50 pridobitnih in 20 guštin, ki je svoje znanje in izkušnje prenesel na sina rezervnih čebeljih družin. Odločila sva se za prevozno Draga in vnuka Miha. Pri raznih opravilih nam pomagajo čebelarstvo in si uredila prevozno enoto TAM 2001 za tudi vsi ostali družinski člani. Kljub temu, da je čebe-prevoz 42 AŽ 10 satnih panjev. Za prevoz z osebno pri- larstvo prisotno že dolgo, je bila pri nas to vedno ljubi-kolico pa imava prirejen samostoječi kontejner za 10 AŽ teljska dopolnilna dejavnost. Ukvarjamo se predvsem s pridelavo sortnega medu in vzrejo čebeljih družin. Tra- dicionalno se pri nas prevaža čebele po vsej Sloveniji, pred tem pa smo jih vozili tudi širše po Jugoslaviji. Pri prevozih se lahko pohvalimo s prvim namenskim kamionom za prevoz čebel na območju ČD Stična (l. 1984). 68 BOBNAR FRANC Že kot otroka me je za čebelarjenje navdušil stari oče, ki je čebelaril s 60 kranjiči. Pri 15-letih sem si tako kupil prvi dve družini in sicer z denarjem, ki sem si ga prislužil z nabiranjem gob in borovnic. Leta 1974 sem pri stricu začel čebelariti s 15-panji, leto kasneje, 1975, pa sem se včlanil v ČD Stična. Od 1986. sem prevažal svoje čebele po Bosni in Hrvaški, vse do Splita. Od leta 2006 pa imam stacionarni čebelnjak, ki sem ga zgradil skupaj s tastom. Imam približno 45 družin in nekaj rezervnih družin. CEGLAR SONJA IN TONI, BERDAJS NINA Iz katastrskih zapisov je mogoče razbrati, da je čebelarstvo na Ilovcu prisotno že od 19. Stoletja. Popolnoma naravno se nama je zdelo, da se čebelarjenja lotiva tudi sama. Skupaj čebelariva že 20 let, čeprav sem sam (Toni) samostojno začel že leta 1984. Skupaj sva začela z 10. družinami, danes pa najino čebelarstvo obsega kar 3 prevozne enote. Pri čebelarjenju redno pomaga ne- čakinja Nina, ki nama je zares v veliko pomoč. Vsi trije se s čebeljimi pridelki redno predstavljamo na tržnici v Ivančni Gorici, naš med pa je prejel tudi številne nagrade. Tako imamo le še dodatno potrditev, da delamo dobro, in da smo na pravi poti! BREGAR ŠTEFAN IN SELAN CIRIL Solastnika premičnega čebelnjaka sva Bregar Štefan iz Doba pri Šentvidu in Selan Ciril iz Hrastovega Dola. Najin čebelnjak ima 14 panjev in stoji na gozdni par- celi v Malih Pecah. Prednost čebelnjaka je v tem, da ga lahko po potrebi prepeljeva na pašo, na drugo lokacijo. Oba čebelarja pa imava čebelnjaka tudi vsak na svojem domu, v Dobu in v Hrastovem Dolu. 69 CILENŠEK ANTON IN ANDREJ Pred 25 - leti smo na Gorenjem Brezovem nad Višnjo Goro kupili manjšo domačijo. Tu je bil rojen oče gradi- ških otrok. Poročil se je z nečakinjo znanega Slovenca Jožefa Jeriča na Gradišče nad Stično. Obnovili smo staro hišo in v sadovnjaku postavili čebelnjak, ki sta ga lično izdelala Andrejev tast Franci Sever in ženin svak Peter Zupančič. Zdi se mi, da čebelnjak ne stoji samo zaradi čebel in medu, ampak vnaša v prostor tudi neko toplino. Okolica je zasajena z raznovrstnimi zelišči in sadnim drevjem. Čebelice tu bivajo v zdravem okolju, saj sadovnjak negujeva izključno z doma prip-ravljenimi sredstvi. Rada se zadržujeva v zadnjem delu čebelnjaka, kjer vdihavava vonj po medu in poslušava, kaj se dogaja v čebelnjaku. ČOŠ BETI IN BOGDAN Čebelnjak je torej dom za čebele in najini duši. Od njih se učiva sobivanja z naravo. Ostalo sva se naučila iz Čebelariva od leta 2012. Navdušila sva se nad čebelar- strokovne literature in od znanih okoliških čebelarjev. jenjem, zato sva obiskovala čebelarsko šolo na Grmu. Z veseljem sva čebelarja, najino znanje pa že prenašava Začela sva čebelariti s štirimi panji. S svojim delom in na potomce. zagnanostjo sva navdušila tudi najinega sina Bena. Pri delu s čebelami naju navdihuje njihova marljivost. Ved- no, ko sva v čebelji družbi, se sprostiva in uživava v delu z njimi. Veseli naju, da sva lahko tudi preko čebel pove-zana z naravo. CISTERCIJANSKI SAMOSTAN STIČNA Članek na straneh 36 do 41. 70 ČOŽ JOŽE Čebele so v Zgornji Dragi pri današnjih Čoževih doma že, od kar si je tam postavil hišo eden od Lahkovških. Sam sem se po upokojitvi odločil, da svoj čas posvetim Godbi Stična in 10 čebeljim družinam. S sinovoma smo pred časom postavili nov čebelnjak. Pri menjavi panjev sem v enem izmed odsluženih panjev našel dobro ohranjeno brošuro s ponudbo Čebelarskega centra z gradu Podsmreka iz leta 1889. V našem čebelarstvu pri- delamo dovolj medu za družino in prijatelje. Še posebaj se raznežim, kadar brkljam okoli svojih čebel, in kadar pride na obisk vnuk Valentin, ki bo zagotovo podedoval ljubezen in veselje do čebel. GLAVAN PETER Sem mlad čebelar, s čebelarstvom pa so se ukvarjali že moji predniki. Žal je od njih ostal le še star čebelnjak in nekaj praznih panjev. Veselje do čebel mi je navdihnil čebelar Janez Škufca, od katerega tudi črpam znanje. Poleg njega so mi bili v veliko pomoč tudi drugi čebe- larji. Najprej sem prenovil star čebelnjak, nato pa mi je Janez podaril dve čebelji družini in kasneje še dva roja. Počasi sem družine povečeval in si kmalu zraven zgradil še nov čebelnjak. V prihodnosti si želim čebelnjak še povečati, čebelje družine pa voziti na pašo. DREMELJ JANEZ Čebelarim že od otroštva v družinskem čebelarstvu. Ukvarjam se z vzrejo čebeljih matic. Trenutno čebelarim s 300 čebeljimi družinami, s pomočjo svoje družine. Čebele imam na področju ČD Litija in ČD Stična. Po- leg medu in matic pridobivamo tudi matični mleček in cvetni prah. Pridobil sem NPK čebelarja. Kasneje pa tudi naziv čebelarski mojster. 71 GROZNIK MARKO S čebelarstvom sem se začel ukvarjati leta 2006, ko sem pomagal svojemu tastu, Marku Kamnikarju. Ker me je tast zelo veliko naučil, mi je leta 2011 predlagal, naj pod njegovim mentorstvom začnem samostojno čebelarsko pot. Podaril mi je prve panje, z že naseljenimi družinami. In tako se je začelo… Trenutno čebelarim s stacionarnim čebelnjakom na lokaciji Črni Potok, Občina Šmartno pri Litiji, kjer imam trenutno naseljene 4 družine. Skupaj s tastom (mentorjem) pa imava prevozni čebelnjak, v katerem čebelarim z 12 AŽ družinami. Tako skupaj čebelarim s 16. družina- mi v AŽ panjih. JANEŽIČ ALOJZ (predsednik društva) Prihajam iz vasi Poljane pri Stični. Na naši kmetiji so čebele prisotne že več rodov. Že kot otrok sem prosil očeta za roj čebel. Čebele sem opazoval pri gradnji sa- tja. Včasih sem si kos medenega satja celo odrezal in ga pojedel. Čebelarsko znanje sem dobival pri očetu tako, da sem ga opazoval pri delu. Leta 1971 mi je oče v ce- loti prepustil čebelarstvo in takrat sem povečal število družin – danes čebelarim s 33. AŽ panji in 10. rezervnimi družinami. Čebelarjenje mi predstavlja veliko zado- voljstvo in sprostitev. Leta 1985 sem se po prigovarjanju tedanjega predsednika včlanil v ČD Stična. Predsednik društva sem postal leta 2011. HORVAT ALADAR Pisalo se je leto 1983, ko sem od svojega tasta prevzel 3 čebelje družine. Pred tem sem mu le pomagal pri delu, a ljubezen do čebel in čebelarstva je v meni narašča- la in tako je še danes ta dejavnost moj način življenja. Začetki čebelarjenja so bili težki, a z vztrajnostjo mi je uspelo razširiti čebeljo družino, ki danes šteje 10 panjev. Uspelo mi je postaviti nov čebelnjak. Že več kot 30 let sem aktiven član ČD Stična, v katerem sodelujem pri različnih aktivnostih in svoje znanje ter vedenje z ve- seljem delim še s preostalimi. Venomer mi zastavljajo vprašanja, kaj je tisto, kar me pri čebelarstvu najbolj pri-tegne. Težko je odgovoriti. Enostavno moraš začutiti. 72 JANEŽIČ MARIJAN IN MATJAŽ Oče in sin čebelariva skupaj v čebelnjaku z 20. do 25. čebeljimi družinami. Kmetijo, po domače Vrvišče, sta starša Janez in Neža Janežič kupila leta 1936. Oče je s seboj pripeljal tudi čebele (v kranjičih) in od takrat so neprekinjeno prisotne kot člani kmetije. Čebelnjak je star prek 130 let in je bil po pripovedovanju še prejšnjih sosedov vedno poln kranjičev. Veliko medu so predelali v medico. Po očetu sem prevzel skrb za čebele leta 1975, sin Matjaž pa mi pomaga pri skrbi za čebele že 10 let. KASTELIC ANTON S čebelarstvom sta se ukvarjala že moj ded in oče in tako sem se nekaj osnov čebelarjenja naučil že pri svo- jegm očetu. Pred pričetkom čebelarjenja sem obiskoval tečaj za čebelarje začetnike na Kmetijski šoli Grm Novo mesto. Čebelarim od leta 2015, ko sem se tudi včlanil v Čebelarsko društvo Stična. Trenutno imam 10 družin v 10 satnih AŽ panjih. KAMNIKAR MARKO S čebelami živim že od malih nog, saj je bila to družinska tradicija. S čebelarstvom sta se ukvarjala tudi moj oče in mati. Po končani srednji šoli sem tudi sam začel aktivno čebelariti, kmalu zatem pa sem kupil svoj prvi prevozni čebelnjak za 80 AŽ panjev. V ČD Stična sem aktiven že mnogo let. Bil sem predse- dnik društva, dvakrat podpredsednik, trenutno pa sem član upravnega odbora. Za svoje zasluge sem prejel odlikovanje Antona Janše III. in II. stopnje. Pred časom sem pridobil tudi nacionalno poklicno kvalifikacijo čebelar. Trenutno sem čebelarski mentor zetu Marku. Čebelarim z 10. AŽ panji v stacionarnem čebelnjaku in z 51. AŽ panji v prevoznem čebelnjaku. 73 LEGAN PRIMOŽ MIKLIČ ALOJZ Čebelarim od leta 2014 z nakladnimi panji. Trenutno Čebelarim s približno 40. družinami v AŽ panjih. Od leta gospodarim s 6. čebeljimi družinami. V letu 2015 sem 1997 sem član čebelarskega društva Stična. V društvu obiskoval tečaj za čebelarje začetnike v okviru ČZS. sem bil blagajnik od leta 2002 do leta 2015. Leta 2015 sem pridelal prvih nekaj kilogramov cvetlič- nega, gozdnega ter kostanjevega medu. NOVAK MILAN Od leta 1991 sem član ČD Stična. S čebelarjenjem sem se začel ukvarjati po očetovi smrti. Stojišče in čebelnja-MARINČIČ TOMAŽ ka imam v Velikem Črnelu. Sem eden mlajših čebelarjev v društvu, saj čebelarim šele 10 let s 14. AŽ panji. Od leta 1985 sem se učil pri čebelarskem mojstru, ki me je popeljal v čebelarske vode, mi dal znanje, predvsem pa me je naučil, da mi čebele predstavljajo užitek, čebelarjenje pa je sprostitev. 74 OKORN BOŠTJAN IN PETRA Začetki najinega čebelarjenja segajo v leto 2013, ko sva se udeležila tečaja za čebelarje začetnike v okviru ČZS. Leta 2015 sva se včlanila v ČD Stična in istega leta dobila prve čebelje družine. Čebelariva v treh nakladnih LR panjih. Največ težav nama povzroča slabo poznavanje tehnologije čebelarjenja v nakladah, vendar nama ob pomoči nekaterih čebelarjev iz društva lepo uspeva. Letos namerava najino čebelarstvo povečati za devet družin. Sva zagovornika ekološkega načina čebelarjenja in tretiranja čebel, vedno bolj pa se poslužujeva metod PEČEK LOJZE biodinamike. Kot mlad fant sem leta 1973 začel zahajati k bodoči ženi. Pri njej so imeli doma čebele in zaradi zanimanja, ki sem ga pokazal, mi je njen oče pokazal, kako se čebelari. Ob obiskih sem ga vneto opazoval pri pregledu satov in spremljal vsak njegov poseg. Občudoval sem lepoto in marljivost čebel v panju. Tako je rasla ljubezen do čebelic in odločil sem se, da si tudi jaz napravim čebeljo druži-no. Tast mi je podaril panj s čebeljo družino in tako se je začelo. Začel sem mu pomagati pri prevozih čebel in opravilih v čebelnjaku ter tako pridobival znanje o čebelarstvu, zraven pa sem prebiral strokovno literaturo. Po tastovi bolezni sem se še bolj angažiral, on pa je postal bolj mentor in svetovalec. Kmalu sem se vključil tudi v Čebelarsko društvo. S tastom sva skupaj čebelarila dese-tletje, vse do njegove smrti. Nato sem prevzel še njegove čebele in čebelaril skupaj s 30. AŽ panji. Svoje čebele sem prevažal do leta 1995 bolj intenzivno po Sloveniji in Hrvaški, sedaj pa jih prevažam samo občasno. Moja čebelarsko pot je dolga že polnih 42 let. PAJK MARJAN Ljubiteljsko sem pričel čebelariti s štirimi družinami v deset satnih panjih leta 2012. S sinovo pomočjo sva izdelala nove panje in povečala število družin. Trenutno imamo deset družin. Čebelnjak stoji v bližini domače hiše, kar zelo olajša delo. Delo s čebelami mi je v veliko veselje. 75 PERKO ŽELJKO Kadar je paša, me s sabo deda vodi, Čebelarim s 40 AŽ 9 satnimi panji, ki jih prevažam na modruje vedno kaj, pašo z manjšim kamionom. Čebelarim od leta 1987. o točilu pa še o posodi. Nekaj let sem bil tajnik društva. O čebelah govori, koder hodi. Z babico seveda pa krasiva kozar'c od medu. Za panjske končnice mi babi daje petice. Delava medene sveče, za srce so delček sreče. Medičina, med z orehi, sami slastni, drobni grehi. Cvetni prah in propolisi… povsod čebelji so odtisi. Da bom dobra čebelarka, obljubim, PEVEC ANA že sedaj se močno trudim! Zadnjič, ko bila sem še v pižami, ČEBELARKA ANA je pripomnil oče mami: Jaz sem mala, radovedna Ana, »Ančka res je pridna kot čebela, čebelarka letos sem postala. le še sivka tako pridno dela.« Ker jih imam šele deset, (Ksenija Medved) važna hodim zdaj po svet'. To nekak' ni t'ko mala stvar, saj zaresnih panjev par dobila sem v začetni dar. Čebelice poznam že iz plenic, saj okoli njih pri nas doma se vedno kaj dogaja. O njih prebiram s knjižničnih polic. Pa tud' že od mal'ga raje pijem čaj z medom kakor tistega z ledom. 76 PEVEC FRANC IN JOŽI Najrazburljivejša je bila paša leta 1991. Čebele smo pe-Z možem sva združila najine interese - mojo ljubezen ljali na pašo amorfe v Mlako pri Jasenovcu. Bila je de- do narave in njegovo radovednost do čebeljega sveta. ževna noč in voda je drla po osušitvenih jarkih. Prečkati In čisto zares se je začelo pred 10. leti, ko je mož posta-smo morali jarek, kjer je voda segala do kolen. Tam pa vil stacionarni čebelnjak, jaz pa sem poskrbela za zasa-je kombi obtičal, ker je motor ugasnil. Na srečo mi ga ditev medovitih rastlin in dreves, ki cvetijo preko celega je uspelo zagnati z ročnim zaganjačem in kombi spra-leta. Prvi cilj je bil le ljubiteljsko čebelarjenje, a čebelje viti iz jarka. Sledilo je spremenljivo deževno in soparno družine so se hitro razvijale in čebelnjak je postal pre-vreme, kot nalašč za dobro pašo.Po štirinajsti dneh so majhen. Zato sva čebelarstvo razširila še s prevažanjem bili panji polni. Natočili smo toliko medu, da je zmanj-na pašo. To je nama omogočilo pridelavo raznovrstne- kalo posode. Tako smo napolnili tudi zaboje za satnice. ga medu. A največji ponos nama je panj v deblu dreve- Avtomobilska prikolica je bila tako obtežena, da se je sa, ki stoji ob čebelnjaku. Odlikuje se po zanimivosti in pred Brežicami nalomila osovina prikolice. Na pomoč je najboljšem donosu medu. Sedaj, ko sva oba upokojena, priskočel sosed, ki je odpeljal del tovora, toda težav še uživava v skrbi za najine ljubljenke čebelice. ni bilo konec. Čebele smo prevažali 27. junija po razgla-sitvi samostojnosti Slovenije, in v Čatežu je bila avtoce-sta že zaprta z barikadami. V Bregani je za nami že vozil tank JLA. V Čatežu smo počakali jutra, nato pa krenili po stranskih cestah do doma. Po upokojitvi sem s prevažanjem čebel prenehal. Pos- tavil sem čebeljnjak za 25 panjev na vinogradniški par- celi na Bizeljskem. Donosi medu res niso tako obilni, so pa stalni in raznovrstnega medu. Čebele so bolj zdrave in manj obremenjene z varojo in drugimi boleznimi kot doma, v Ivančni Gorici, kjer imam še nekaj panjev. Predsednik ČD Stična sem bil med leti 1990 in 2010. PLANTARIČ ALOJZIJ S čebelarstvom sem se srečal že v otroštvu. Na naši kmetiji je imela čebele teta. Dala mi je čebelji roj, ki sem ga namestil v kranjič, vendar mi medu ni uspelo pridelati. Kasneje me je za čebelarstvo navdušil brat Stanko. Sam sem se začel ukvarjati s čebelarstvom leta 1982. Sprva sem kupil manjši star čebelnjak in šest panjev čebel. Kasneje sem kupil prirejen kombi za 38 AŽ panjev. Pridružil sem se bratu in drugim čebelarjem, ki so vozili na pašo po deželah bivše Jugoslavije. 77 PODOBNIK MILAN ROGELJ JANEZ Čebelariti sem začel leta 1979, po smrti očeta čebelarja. Z našim čebelarstvom smo začeli leta 2007, na pobu- Začetek je bil težak, saj nisem imel nobenih čebelarskih do mojih prijateljev in v spomin na mojega očeta, ki je izkušenj. Moj mentor je bil čebelar Anton Omahen. Že imel rad čebele. Naš čebelnjak stoji na nadmorski višini več kot 33 let sem član Čebelarskega društva Stična. Bil 665 metrov in na vetrovnem mestu, kar pa seveda ni sem član upravnega odbora in blagajnik društva. Prejel preprosto za čebele in za čebelarja. Prav zato je med sem odlikovanji Antona Janše z redom III. in II. stopnje. zelo kvaliteten. Trenutno imamo 20 čebeljih družin, za Trenutno čebelarim s 15. družinami, čebelnjak pa stoji katere skrbiva skupaj s hčerko. na Dobravi nad Stično, na Kmetiji Podobnik. PUST MARKO Doma sem v Mekinjah nad Stično. S čebelarstvom sem se ljubiteljsko začel ukvarjati leta 2015. Čebelarim v nakladnih, LR panjih. Trenutno imam tri družine, v letošnji sezoni pa nameravam čebelnjak povečati za dodatnih RUS FRANC deset družin. Uživam v preživljanju časa v naravi, za čebelarstvo pa me je navdušil prijatelj Janez Pungartnik, ki Leta 1983 sem se poročil in sepreselil v Šentvid. Takrat mi je podaril prve panje in družine. sem začel spoznavati čebele in se začel učiti pri tastu. Sprva sem bil opazovalec, nato sem moral sam začeti z delom. Počasi sem začel spoznavati življenje čebel in kmalu ugotovil, da je delo s čebelami zanimivo. Od tasta sem pridobil veliko znanja. Vedno mi je govoril, da se čebel ne smeš bati, saj bo delo z njimi lažje. Na začetku sem bil malo opikan in tudi ves otečen, nato pa sem se počasi navadil tudi na pik. Leta 1991 sem se včlanil v ČD Stična. Po tastovi smrti sem v Šentvidu pri Stični prevzel čebelnjak s 65. panji in nekaj kranjiči. Čebele vozim na pašo s prevoznim čebelnjakom. Vedno bolj spoznavam, da človeka delo z čebelami pomirja. 78 ŠAJN ALBINA IN CIRIL Za čebelarjenje sta naju navdušila dobra prijatelja, Sonja in Toni Ceglar in tako čebelariva že od leta 2011. Sprva sva jima pomagala pri njunem delu, danes pa imava tudi svoje čebele. Čebele so nama v zares veliko veselje in si življenja brez njih sploh ne predstavljava več. Sam pa zase pravim (Ciril), da sem prvi slovenski čebelarski vajenec! RUS MATIJA V čebelarjenje sem se uvajal že kot majhen deček - najprej s točenjem medu, potem pa me je stari ata uva- jal v radosti čebelarjenja. S teorijo čebelarstva sem se srečal med šolanjem na srednji Kmetijski šoli v Novem Mestu. Ker me je to področje zelo zanimalo, sem temo vključil v svojo diplomsko delo in sicer Zatiranje varoje. TOMAŽIN ALEŠ Za zgled sta mi bila stari ata Slavko in moj ati. Čebelarim S čebelarstvom sem se začel ukvarjati pred tremi leti s 65 AŽ panji čebel na lokaciji Petrušnja vas - Šentvid. in sicer na pobudo mojih prijateljev. Začel sem z dve- ma panjema, sedaj pa posedujem 8 panjev. Imam tudi že svoj mini čebelnjak, v katerega sem zložil tri panje, ostalih pet pa še čaka, da naredim večji čebelnjak. V prihodnosti si želim narediti nov čebelnjak in pa seveda povečati število družin. 79 VENCELJ PRIMOŽ Z družino živim v Šentvidu pri Stični, naše čebelice pa domujejo na Primskovem. Čebele mi je zapustil oče, na kar nisem bil dovolj pripravljen. Ob pomoči izkušenih čebelarjev in literature se sedaj že kar dobro spozna- mo. Čebelnjak sestavlja 10 osnovnih AŽ panjev. Dva sta 10-satna, 8 pa je 9-satnih. Zgoraj je še 7 7-satnih panjev za rezervne družine. ZALETEL FRANC S čebelarstvom sem se pričel ukvarjati pred dobrimi 20 leti. Čebelnjak s 15. panji sem postavil na Veliki Dobravi nad Višnjo Goro. Stoji na robu vasi, na razgledni, sončni legi, zato omogoča dobro pašo od pomladi do poznega poletja. VERBIČ BARBARA Čebelariti sem pričela leta 2014. Že od malih nog sem velika ljubiteljica medu, ki je pri meni pogosto živilo za zajtrk. Ob tem se mi je pojavila želja po čebelarjenju, saj sem si želela sama pridelati med. Čebelariti sem pričela z dvema družinama in že prvo leto dosegla svoj cilj-pridelati med za svojo porabo. To mi je dalo še dodatno motivacijo, da s svojim delom nadaljujem. V prihodnje pa imam cilj, da povečam število družin in se še dodat- no izobražujem na področju čebelarstva. 80 ZALETEL JANEZ panji preselil na Koprivnik. Čebele so prostor dobile v V mladosti sem se v prostem času rad ustavil v stiškem zapuščeni drvarnici. Prebivalci so bili navdušeni, ker v samostanu. Pokojni pater Frančišek me je navdušil za teh krajih ni bilo čebel. Po upokojitvi sem bil dodeljen čebelarstvo, s patrom Avguštinom pa sem svoje znanje v Šentvid pri Stični, v mežnarijo. V stari čevljarski delav- še naprej izpopolnjeval. nici sem si prostor za prve panje naredil kar v okenski odprtini. Prvo družino mi je za rojstni dan podaril pater Avguštin, ki mi še vedno pomaga pri svetovanju in sa-memu čebelarjenju, za kar sem mu hvaležen. Sedaj se ukvarjam s tem, da bi čebelo sparil s kresničko, da bi ob določenem času te ljubice nabirale med tudi ponoči. ZRIMŠEK ZDRAVKO Čebelarim od leta 2014, ko sem začel z dvema druži- nama v nakladnih panjih. Leta 2015 sem zgradil lesen čebelnjak na lastni parceli ob stanovanjski hiši. Trenutno gospodarim s petimi družinami. V letu 2015 sem obiskoval tečaj za čebelarje začetnike pri ČZS. V letu 2015 je bilo pridelanih prvih nekaj kilogramov cvetnega, gozdnega in kostanjevega medu izjemne kvalitete. Pri delu s čebelami sodeluje cela družina in tri generacije. Ko sem se odločil za duhovniški poklic, sem bil ime- novan za župnika na Razbor pod Lisco. Tam je bil nad vinogradom zapuščen čebelnjak. Neko majsko nedeljo sem se pripravljal na mašo, ko je naenkrat pred cerkvijo z vsem truščem prihrumel oblak čebel, kot da prihaja Sv. Duh. Po končani maši sem najprej zavil do starega čebelnjaka in opazil, da se je družina naselila v zapu- ščen panj. Odločitev je bila takojšnja. »Revice, v takih razvalinah pa ne boste!« Že naslednji dan sem se lotil popravila strehe in urejanja čebelnjaka. Prve korake sem začenjal ob pomoči knjige Umni čebelar in ob po- moči čebelarja iz Sevnice. Po sedmih letih sem se selil v dolino, v Boštanj. Tudi v tamkajšnjem župnišču je bil stari čebelnjak. Ob pomoči sevniškega čebelarskega društva sem ga obnovil. Po osmih letih sem se s šestimi 81 V društvu pa nas je seveda še več: Babič Dušanka Brčon Stane Ceglar Uroš Čoš Beno Frantar Karel Gavranič Ivan Genorio Jože Genorio Miloš Gorše Jože Grandovec Leopold Groznik Franc Janežič Franc Jerala Boris Kastelic Janez Kenda Jože Kenda Samo Klemenčič Timotej Kneževič Nikola Lampret Alojz Maver Miha Miklič Franc Nastran Igor Osvald Jože Perko Matjaž Rus Matej Strmole Ivan Šraj Tomaž Vencelj Anton Verbič Ludvik Vidmar Bojan 82 83 17. Donatorji Ob praznovanju 80. obletnice ustanovitve Čebelar- skega društva Stična, je društvo finančno in materialno podprlo veliko čebelarjev članov in drugih dobrotnikov. Prav vsem se iskreno zahvaljujemo, saj je prav zaradi njih naša pot do zastavljenih ciljev močno olajšana. ČD Stična ZAHVALA ČLANOM DRUŠTVA: 22. Kastelic Tone 1. Bajc Janez 23. Kenda Jože 2. Bajc Martin 24. Marinčič Tomaž 3. Bobnar Franc 25. Maver Miha 4. Brčon Stane 26. Novak Milan 5. Bregar Štefan 27. Pajk Marjan 6. Cilenšek Tone 28. Peček Lojze 7. Cistercijanski samostan Stična 29. Pevec Franc 8. Čebelarstvo Ceglar s prijatelji 30. Pevec Joži 9. Čoš Bogdan 31. Piskule Marija 10. Čož Jože 32. Plantarič Alojz 11. Genorio Jože 33. Podobnik Milan 12. Genorio Miloš 34. Pust Marko 13. Glavan Peter 35. Rogelj Janez 14. Gorše Jože 36. Rus Franc 15. Groznik Franc 37. Selan Ciril 16. Groznik Marko 38. Sever Vinko 17. Horvat Vlado 39. Strmole Ivan 18. Janežič Alojz 40. Tomažin Aleš 19. Janežič Marjan 41. Vidmar Bojan 20. Janežič Matjaž 42. Zaletel Franc 21. Kamnikar Marko 43. Zaletel Janez 84 OSTALI DONATORJI, KI SO Monsignor Jože Kastelic, Stična NAM POMAGALI FINANČNO, Šteh Dragica, Velike Pece Helena Skubic Textor, Stična MATERIALNO IN NA DRUGE MOŽNE NAČINE: AVTOKLEPARSTVO, VULKANIZERSTVO, AVTOVLEKA, POSREDNIŠTVO IN IZDELOVANJE OBLAČIL, JANEZ ROGELJ S.P., Gabrje pri Stični 22, 1295 Ivančna Gorica FOTOGRAFSKE STORITVE, ANDREJ PEUNIK S.P. , Tekavčeva cesta 16, 3325 Šoštanj FRIZERSKI SALON JELKA, JELKA KAMNIKAR S.P. , Vir pri Stični 76, 1295 Ivančna Gorica KRJAVELJ, trgovina, gostinstvo in prevozi d.o.o., Ljubljanska cesta 38, 1295 Ivančna Gorica KULTURNE DEJAVNOSTI, MATIC ŠAVLI S.P. , Vilharjeva ulica 4, 5270 Ajdovščina MESARSTVO MAVER d.o.o., Stična 85A, 1295 Ivančna Gorica OBČINA IVANČNA GORICA ORGANIZACIJA DOGODKOV IN DRUGE KULTURNE STORITVE, PETRA PEUNIK OKORN S.P. , Vir pri Stični 89, 1295 Ivančna Gorica PESKOKOP UNIVERSAL d.o.o. Ivančna Gorica, Malo Hudo 4a, 1295 Ivančna Gorica SITIK d.o.o. , Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1295 Ivančna Gorica TOPP d.o.o., Šentvid pri Stični 152, 1296 Šentvid pri Stični ALFAGRAF TISKARNA d.o.o., Stanetova ulica 10, 1295 Ivančna Gorica PGD STIČNA, Stična 144, 1295 Ivančna Gorica PGD ŠENTVID PRI STIČNI, Šentvid pri Stični 140, 1296 Šentvid pri Stični LAVRIČEVA KOČA NA GRADIŠČU NAD STIČNO, gospod Maks Jerin KMETIJSKA ZADRUGA STIČNA, Cesta II. grupe odredov 17, 1295 Ivančna Gorica FOTO TRAVNIK, Sokolska ulica 5, 1295 Ivančna Gorica SEMENARNA LJUBLJANA, D.O.O. , Dolenjska cesta 242, 1000 Ljubljana 85 18. Zahvala urednice biltena 80 let je visok jubilej, ki ga je vsekakor vredno obeleMatic Šavli, hvala za prevod v angleščino. žiti tudi z izdajo biltena. To se je zdelo še posebaj po-Hvala oblikovalcema, Meti in Urbanu Gabrijelu, ki sta membno v našem društvu, ki biltena do sedaj še sploh svoje delo vzela zelo resno, predvsem pa potrpežljivo ni izdalo. Največji izziv je predstavljalo zbiranje gradiva. počakala na vse gradivo, ki sem ga poslala z zamudo. Velik del arhiva društva je namreč izgubljen, prav tako Hvala za vajino potrpežljivost! skoraj ni ohranjenega slikovnega gradiva. Hvala Alešu Kastelcu iz tiskarne Alfagraf, ki se je zavzel Tega biltena v takšni obliki zagotovo ne bi bilo brez za vse naše tiskovine in nam omogočil zares kvalitetne številnih oseb, ki so se dela lotile z vso vnemo in vanj izdelke. vložile veliko časa. Najprej se želim zahvaliti uredniške-Hvala vsem ostalim, ki tukaj niste imensko poimenovani mu odboru, brez katerega bi bilo delo nemogoče. Ve- pa vendar brez vas dotične knjige ne bi bilo. sela sem, da sem lahko sodelovala z ljudmi, ki so vestni in vredni zaupanja: pater Avguštin Novak, Ana in Miha Petra Peunik Okorn Blatnik. In še posebna zahvala Joži Pevec, ki je bila ves čas moj steber, na katerega sem se lahko opirala tudi takrat, ko so stvari izgledale nemogoče. Hvala za vse nasvete, za vse ure, ki ste jih namenili prebiranju arhivskega gradiva, hvala za vse napisane prispevke, hvala za vse vožnje in obiske pri čebelarjih. In hvala še za mnogo drugega. Ko smo se v društvu odločili za izdajo biltena, nismo dobro vedeli, kje začeti. Pri tem sta nam bila v veliko pomoč Anton In Vida Koželj, ki sta nam nesebično od-prla vrata svojega muzeja in arhiva, ter postregla s celo vrsto koristnih napotkov, informacij in goro gradiva. Vesela sem, da sem imela priložnost sodelovati z ug- lednim strokovnjakom, dr. Andrejem Šaleharjem, ki je opravil veliko raziskovalno delo. Iskrena zahvala gre vsem članom društva, ki ste s svo- jimi prispevki in fotografijami pomagali obogatiti to publikacijo. Veliko časa je biltenu posvetila gospa Lojzka Cilenšek in vsa besedila natančno prebrala ter jih lektorirala. 86 87 19. Kolofon Kako lepo je biti čebelar ..., bilten ob 80. obletnici ustanovitve Čebelarskega društva Stična IZDAJATELJ: Čebelarsko društvo Stična ZANJ PREDSEDNIK: Alojz Janežič UREDNIK IN ZASNOVA: Petra Peunik Okorn UREDNIŠKI ODBOR: Petra Peunik Okorn, Joži Pevec, p. Avguštin Novak, Ana P. Blatnik, Miha Blatnik GRAFIČNO OBLIKOVANJE: METAFORA GRAFIKA Marjeta Gabrijel s.p. LEKTORIRANJE: Lojzka Cilenšek TISK: Alfagraf d.o.o. NAKLADA: 400 izvodov Stična, 2016 88 89 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 061.2:638.1(497.4Stična)(091)(082) 638.1(497.4Stična)(082) ČEBELARSKO društvo (Stična) Kako lepo je biti čebelar --- : bilten ob 80. obletnici ustanovitve Čebelarskega društva Stična / [urednik Petra Peunik Okorn]. - Stčna : Čebelarsko društvo, 2016 ISBN 978-961-285-270-2 1. Gl. stv. nasl. 2. Peunik Okorn, Petra 284803328 90 91 Paša Danes prazničen je dan. Z iskrico v očesu stari ata, čebelar. Zahvalna je maša. Gori se vzdiguje čaša, medu je polna, zlata, naša. Prt zvezen, na prtu sveta krila. Čaščenje se godi na cvetni trati, kjer so čebele tisočeri svati. S plesom svojim vabijo družice: »Hoj, nektarja polne so kozice.« Godi, godi se sladka paša. Obredje je veselo, plesno. Ata sklene roki resno in za lon pri bogu vpraša. Cvetja čaše polne so čudesa, svatba je popolna, lepa. Plodov nešteto bo jeseni, otroci od medu rdečelični, kleni. Ksenija Medved