Marjeta Humar
UDK 808.63 - 3 : 82.081
PESNIŠKO BBSEDJE PO SLOVARJU SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA
Članek obravnava besede, besedne pomene in zveze, ki so v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) označene z označevalnikom pesn. (pesniško), z imenom avtorja pesmi, pesniške proze za dobesednim navedkom ali s pojasnilom v ljudski pesmi/v ljudskih pesmih.
Za SSKJ je bilo izpisanih razmeroma veliko pesniških besedil, zato so v slovarju prikazane pesniške besede, besedne zveze in pomeni raznovrstni.
In diesem Artikel werden die Wörter, Wortbedeutungen und Wortverbindungen behandelt, die im Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) mit die Kennzeichnung pesn. (dichterisch), mit dem Autornamen des Gedichtes oder der dichterischen Prosa hinter dem Zitat oder mit der Erklärungkennzeichnung v ljudski pesmi/v ljudskih pesmih (in Volks-lied/in Volkslieder) bezeichnet sind.
Die im Wörterbuch gezeigte Wörter, Wortbedeutungen und Wortverbindungen sind verschiedenartig, weil für den SSKJ verhältnismäßig viele dichterische Texte ausgeschriben worden.
V Slovarju slovenskega knjižnega jezika1 (dalje SSKJ) je kot posebna zvrst prikazano tudi pesniško besed je. Označeno je na tri načine: z označevalnikom (po SSKJ kva 1 i fikatorjem) pesn. {pesniško), s pojasnilom v ljudski pesmi ali v ljudskih pesmih ali pa z imenom pesnika za dobesednim navedkom.
Označeval ni k pesniško je v Uvodu SSKJ naveden in opisan med t. i. stilno-plastnimi kval i fikator ji. Pesniške so v SSKJ besede, njihovi pomeni ali besedne zveze, značilne za "pesništvo in pesniško prozo, zlasti za tisto, ki je časovno malo odmaknjena".3 Tako je ta označevalnik glede na sodobno pojmovanje hkrati funkcijski in časovni. Z njim se v SSKJ ne označuje izrazje literarnoteorijske stroke (kot v nekaterih tujih slovarjih), zanj se uporablja označevalnik lit. (literarno). Označevalnik pesniško je zanimiv še z drugega stališča: v SSKJ ta pomen, ki je pripisan prislovu pesniško, v slovarskem članku iztočnice pesniški ni opisan. Pesništvo je po SSKJ literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je pesem, prislov pa je ilustriran z zgledom pesniško slikovit izraz, kar seveda pove nekaj, ne pojasni pa pomena označevalnika pesniško. Tudi pomen zveze pesniška proza v SSKJ ni opisan, je le navedena pri iztočnici pesniški, pri proza pa je zveza pesem v prozi. Kaj naj bi torej bila pesniška proza? Po leksikonu Literatura3 je to proza, "ki se razlikuje od običajne nevezane proze po členjenosti, ritmični ubranosti, retoričnih figurah".
114
Jezikoslovni zapiski 1995
Kot primer t. i. pesniškega izrazja sta v Uvodu SSKJ** navedeni dve besedi: bloden in belogrud. Po slovarskem prikazu ima pridevnik bloden štiri pomene, pesniški sta samo zvezi: blodni mesec in blodni veter pri 3. pomenu, ki ima sicer oznako knjiž. (knjižno), razlago ki blodi in sopomenko blodeč. Belogrud se po SSKJ uporablja samo v pesništvu, saj je celotni slovarski članek označen z označevalnikom pesniško. Pomen besede belogrud je prikazan s t. i. razvezovalno razlago: ki ima bele grudi in zgledoma belogrudo dekle; belogrud! labodi, ki sta zaradi pomenske razlike ločena s poševnico.
Označevalnik pesniško imajo tudi nekateri tuji slovarji srednjega in manjšega obsega (slovenska Pleteršnikov in Glonarjev sicer še ne, čeprav je upoštevano tudi pesniško besedje, npr. v Pleteršniku: Gregorčiča, Čbeličarjev, Koseškega, ljudskih pesmi iz več zbirk, Prešerna, Vodnika, Volkmerja in drugih; tudi v Murkovem slovarju so npr. kot ponazar-jalno gradivo navedki iz Prešerna), vendar z njim označujejo različne zvrsti besed ja. V Slovniku slovenského jazyka (Bratislava 1959) se uporablja poet., ki pomeni: termin v poetike. Z njim je označeno literarno-teorijsko strokovno izrazje, npr.: asonanca. Rečnik srpskohrvatskoga knji-ževnog jezika (Novi Sad, Zagreb I967) ima poet. (poetika, poetski). Slov-nik spisovného jazyka ceského (Praga i960) kljub množici različnih oznak tega označevalnika ne navaja. Maîy sïownik jezyka polskiego (Varšava 1969) uporablja okrajšavo poet. v enakem pomenu kot SSKJ, literarno-teorijske termine pa označuje z lit. Laroussov Pluri diet iona ire navaja v uvodu okrajšavo poet., ki jo razveže kot poetično. Wörterbuch der deutschen Gegenwartssprache (Berlin 1965) opisuje pesniško izrazje z dicht, (dichterish), se pravi tako kot SSKJ. V enakem pomenu se uporablja označevalnik poetično v enozvezkovniku Krâtky slovnik slovenského jazyka (Bratislava 1987), kjer pomeni tak, ki je tipičen za umetniško izražanje, in to najpogosteje v poeziji (kot primer je npr. navedena beseda lastovica, njena nepesniška sopomenka pa je lastovicka). BBC-jev English Dictionary (1992), razumljivo, ne navaja tovrstnih besed, zato tudi nima takega označevalnika. Longmanov Dictionary of Contemporary English (1987) uporablja poet, za označevanje besed v glavnem iz poezije.
Podoben temu v SSKJ je opis označevalnika pesniško v Slovenskem pravopisu 1, Pravila. Uvrščen je med funkcijskozvrstne oznake, z njim pa naj bi bile označene jezikovne prvine, ki živijo predvsem v umetnostnem izročilu, pesmi, prozi ali drami.
Kritika rabe označevalnika pesniško in v SSKJ tako označenih besed, besednih zvez in pomenov ni posebej obravnavala.3
Označevalnik pesniško se v SSKJ uporablja samostojno (pesn.) ali v kombinacijah  s stilnimi, pogostostnimi ali pomenskimi: z ekspresivno
M. Humar: Pesniško besedje po Slovarju
115
(pesn., ekspr.), navadno ekspresivno (pesn., nav. ekspr.), preneseno (pren., pesn.) in s preneseno ter ekspresivno (pren., pesn., ekspr.) ali navadno ekspresivno (pren,. pesn., nav. ekspr.). S pesniško označenega besed ja je največ v prvih treh knjigah SSKJ, prav tako tudi kombinacij označeval-nikov, kar kaže na spreminjanje jezika, odnosa do njega, zlasti pa slova-ropisnih pogledov v času nastajanja SSKJ. SSKJ je izhajal več kot dvajset let. Izdelovalo ga je več generacij slovaropiscev. V času samega izhajanja posameznih knjig SSKJ je spreminjanje jezika odražalo tudi gradivo za slovar, ki se je sproti dopolnjevalo in množilo. Umetnostni jezik se je umaknil s središčnega položaja, jezik javnih občil pa je postal glavni razvijalec jezika. Najbrž je največja zareza med 3« in 4. knjigo SSKJ (1979)» ko so se v delo vključili po vojni rojeni in šolani slovenisti z clrugačnimi pogledi na jezik kot generacija, ki se je šolala pred vojno, med njo in tik po njej. Spreniinjanje pogledov na jezik (manjše poznavanje in drugačno vrednotenje zlasti starejše slovenske literature) in izčiščevanje slovaropisne teorije odraža tudi naslednja preglednica rabe označevalnika pesniško.^
Preglednica pogostosti uporabe in kombinacij označevalnika pesniško v posameznih knjigah SSKJ
Označevalnik Število označenih besed, besednih zvez, pomenov
	1.-3. knjiga	4. knjiga	5. knjiga	Sk.
pesn.	124	33	28	185
pesn., ekspr.	9	2	4	15
pesn., nav. ekspr.	4	0	3	7
pren., pesn.	47	9	5	61
pren., pesn., ekspr.	2	0	0	2
pren., pesn., nav. ekspr.	1	0	0	1
Skupaj	187	44	40	271
Ob pregledu označevalnika pesniško v SSKJ se postavlja vprašanje označeva 1 n i ških kombinacij oziroma preoznačenosti. Po Uvodu SSKJ (str. XIX) se označeva lui ki iste vrste ne vezejo, zlasti če sodijo med stilno--plastne, ekspresivne, časovno-frekvenčne, posebne normativne. Največji del s pesniško označenih besed, besednih zvez ali pomenov ima samo ta označevalnik. Druga skupina (po številu primerov) je označena s kombinacijo preneseno in pesniško (pren., pesn.), se pravi z zvrstnim in pomenskim označevalnikom.  Po SSKJ (str. XX) se preneseno nanaša na besedne
116
Jezikoslovni zapiski 1995
pomene ali zveze, ki so sicer zelo blizu izhodiščnemu pomenu, vendar predstavno premaknjene v drugačno okolje. Ta označevalnik ima vrednost podpomenskega znaka. S preneseno in pesniško so označene besedne zveze, pri katerih gre za poosebitev, in sicer glagolske in samostalniške fraze, npr.: zima razgrinja svoj beli prt; noč razprostira svoj temni pajčolan; drevesa sanjajo v samoti; smehljaj cveta; oblaki svobodnjaki; ciprese so mu šepetale uspavanko; ko se je sonce zdramilo, so odšli na pot ipd. Na nejasnost glede označevanja kažejo enaki zgledi, označeni samo s pesniško: noč razpenja svoja krila; rojstvo sonca.
Z označevalnikoma pesniško in ekspresivno (pesn., ekspr.) je označenih 15 glagolskih in samostal ni ških fraz. Glede na načelno izhodišče SSKJ, da ne označuje stilne vrednosti v okviru drugih zvrsti, so takšne kombinacije manj primerne. Tako so npr. označene poosebljene ali meto-nimične glagolske fraze in samostalniške fraze z zelo ekspresivnimi pridevniki: zvezde gorijo (v pomenu: dajejo močen sij); i zli ti svojo žalost v pesem; v dežju so jokale veje; dež joka monotono pesem; daljno-daljni sinji holmi; mračno čelo; nemi molk. Značilno zanje je, da niso nič bolj ekspresivne kot tiste, ki imajo samo oznako pesniško.
Podobne so glagolske in samostalniške fraze z označevalnikoma pesniško in navadno ekspresivno (pesn., nav. ekspr.): srce ji je napolnila žalost; počiva v črni jami; grenka smrt; jesenske misli; žametasto nočno nebo; oblaki v sinjih višavah. Te zveze so dejansko označene kot ekspresivne in pesniške, saj se navadno nanaša na celotni pomen. Posamezne zveze so ali niso ekspresivne. Pesniški zgledi pa so seveda ekspresivni, čeprav je, kot je bilo že rečeno, označevanje ekspresije v teh primerih odveč.
Naslednja kategorija pesniško označenih besednih zvez ali pomenov ima še stilno oznako ekspresivno (ekspr.) in pomensko preneseno, torej: preneseno, pesniško, ekspresivno (pren., pesn., ekspr.). V teh primerih je preoznačenost očitna, vendar je treba poudariti, da sta v vseh petih knjigah SSKJ samo dve taki zvezi: goska dolgonoska in breza tankola-ska. Kombinacija preneseno, pesniško, navadno ekspresivno pa je bila uporabljena samo enkrat, in sicer pri zvezi nenasitno žrelo grobov, vendar tudi tu velja navadno ekspresivno za vse zglede pomena, ne pa samo za to zvezo. Dejanski označevalnik je ekspresivno.
Pregled označevalni ških kombinacij kaže na neupoštevanje slovaropis-nih izhodišč. V vseh navedenih primerih bi namreč zadoščal označevalnik pesniško, ki bi mu glede na pomen lahko dodali še pomenski označevalnik preneseno.
V SSKJ so kot pesniške prikazane besede v celoti, njihovi pomeni ali samo posamezne zveze. Katere so to in zakaj so pesniške? Najprej bi bilo seveda treba odgovoriti na vprašanje, kaj je značilno za pesniški jezik.
M. Humar: Pesniško besedje po Slovarju
117
S. Trdinova v Besedni umetnosti7 zapiše, da mora biti "posebno izdelan, saj hočemo z njim doseči umetniški namen. Lepota in samosvojost posameznikovega jezika, barvitost sloga in moč njegovega izraza so odvisni predvsem od uporabe besed v prenesenem in zamenjanem pomenu, to je od tropov /.../, ter od uporabe na poseben način izgovorjenih in postavljenih besed, to je od figur /.../." J. Toporišič0 pripisuje pesniški zvrsti jezika naslednje značilnosti: ritmična urejenost, ki "se najpogosteje opira na stopično razvrščenost ritmičnih signalov". Zaradi rit-mičnosti in rime naj bi bilo v pesmih veliko inverzij. ftPesnik glasove orkestrira v rimi, asonanci, s ponovitvami; ne tako redko skuša z zvokom soglasnikov in samoglasnikov samim vzbuditi neposredno nadomestno doživljanje naravnih šumov, duševnih stanj itd." Naslednja značilnost pesniškega jezika naj bi bile podobe, katerih pogostost je odvisna od stilske smeri in posameznika. Za pesništvo naj bi bile po tem avtorju značilne "drzne besedne zveze", nenavadne besede, "bodisi da jih pesnik /.../ uvaja iz svojega narečja ali iz vsakdanjega govornega okolja bodisi da jih sam tvori." V besedilih z intimnega človeškega področja naj bi prevladovalo domače besedje, ker ima neko prvinskost. Tujke naj bi bile po Toporišiču značilne za "nekam pogospodeno doživljanje naših modernistov /.../; Menart rad uporablja izrazje sodobne moderne civilizacije /.../."
Drugi jezikoslovci poudarjajo podobne lastnosti umetnostnega ali pesniškega jezika; K, Horalek9 zlasti njegovo spremenljivost in variabilnost. Na mednarodni konferenci leta i960 v Varšavi so češki jezikoslovci10 kot specifične za umetniški jezik ugotovili zlasti čustvenost, večpomenskost, subjektivnost, dialogičnost, aktualizacije, zvočno organiziranost itd. Za umetnostni jezik naj bi bila značilna zlasti variabilnost, ki se dosega s kombinacijo elementov, prenesenih pomenov, mnogo-pomenskostjo besed, ki izhaja zlasti iz asociacij. Pri izbiri določenega pomena nastajajo različne asociacije, kar imenujejo kontekstna homoni-mija. V stvarnem besedilu ima beseda natančno določen pomen, ki ne vzbuja asociacij. V umetnostnem besedilu so tendence prav nasprotne: za poimenovanja se izbirajo večpomenske besede v neprvem pomenu, ki vzbujajo asociacije, besedilo samo čustveno barvajo, usmerjajo mišljenje. Za umetnostni stil so po Mistriku11 značilne situacijskost, govornost, emo-cionalnost in ekspresivnost.
V slovarjih so prikazani zlasti pomeni besed in tipične besedne zveze, v katerih se te uporabljajo: tipične s stališča slovnice in besednega okolja ter pomenskih inovacij glede na iztočniško pomenko. Katere besede, besedne zveze in pomeni se v slovarjih upoštevajo, je seveda odvisno tudi od izbire besedil za izpise, ki tvorijo t. i. slovarsko gradivo,   iz   katerega se potem izberejo iztočnice, besedni pomeni in
118 Jezikoslovni zapiski 1995
zveze. V slovarjih srednjega obsega, kot je tudi SSKJ, naj bi bile prikazane najbolj splošno uporabljane besede, besedni pomeni in zveze. Pesniško uporabljane besede, besedni pomeni ali zveze pa imajo navadno ravno nasprotne značilnosti: bile naj bi enkratne, posebne, kar seveda zmanjšuje njihove možnosti uvrstitve v splošni slovar srednjega obsega; sploh pa vanj ni mogoče uvrstiti novih tvorjenk, enkrat uporabljenih besed in pomenov.
Najbolj zanimivo je vprašanje, katere so po SSKJ besede slovenskega knjižnega jezika, ki so samo pesniške, torej v celoti omejene na rabo v pesmih ali pesniški prozi. Po SSKJ so to samostalniki: eon, gavran, bohot, zefir; glagoli: presojiti (presvetiti), snivatL (sanjati, sanjariti), za-snivati (zasanjati, zasanjariti), vzžuboreti (žuboreč dvigniti se); glagoli s prostim morfemom se: osuti se ospem se, buditi se (porajati se, nastajati), prebuditi se (poroditi se, nastati); pridevniki: begoten, belogrud, brzokril, brzonog. Sem je treba prišteti še samostalnik vesna, ki je pesniški v izhodiščnem pomenu. Katere so skupne značilnosti teh besed? Dva od samostalnikov sta tujega, neslovanskega izvora (ean, zefir), dva pa širše slovanska (gavran, vesna), peti je tvorbeno poseben (bohot), saj se običajno uporablja glagolniška oblika na -nje (bohotenje). Večina ima tak glasovni sestav, da podpira realizacijo želenega pomena (tipični so zlasti primeri: gavran, zefir, bohot). Vsi ti samostalniki so pomensko nekoliko nedoločni. V zavesti ne vzbudijo osnovne predstave o označeva-nem, pač pa predstave, ki izhajajo iz njihovih neosnovnih pomenskih elementov in močna čustva: temnost, strah, usodnost ipd.: gavran; večanje, velikost, nenadzorovanost ipd.: bohot; daljnost, svetlost, neznanost: eon; lahkotnost, hitrost, svetlost, jasnost, okretnost, ljubkost ipd.: zefir. Te predstave pa omogoča tudi sobesedilo, v SSKJ pojasnjevalno gradivo: črn, lačen (gavran); daven (eon); pihljanje (zefir); bajen, cvet (bohot); cvetoč (vesna). Glagoli so vsi razen enega sestavljeni (izjema je buditi se). Najmočnejša pomenska skupina se nanaša na spanje, sanje, sen, torej na dogajanje v človekovi zavesti, ko ta ni v stiku z realnim svetom: snivatL, zasnivati, buditi se. Zanimivo je, da ni noben od teh pesniško označenih glagolov v prvem pomenu prikazan v osnovnem pomenu nevi^alnih sopomenk sanjati, zasanjati, pač pa je pri obeh na prvem mestu preneseni pomen, ilustriran z zgledoma: sni val je o dnevih, ki so prehitro minili; zasnivati o prihodnji sreči. Glagola izražata dogajanje v človekovi zavesti, ko je ta buden. Objekt je irealen in povezan s prijetnimi čustvi, hrepenenjem. Šele v drugem pomenu je prikazan osnovni, tj. ne-preneseni pomen: otrok je sni val v materinem naročju (spal). Ker pa je v osnovi obeh glagolov sen, beseda, ki vzbuja pozitivna čustva, občutek lepega, nerealnega, hrepenenjskega, je mogoče glagola tudi v neprenese-nem pomenu povezovati z lepim, posebnim, vzvišenim, kar odraža tudi
M. Humar: Pesniško besed je po Slovarju
119
pojasnjevalno gradivo: pesnik, ribnik, mestece sni va. Buditi se je prikazan samo v prenesenem pomenu: porajati se, nastajati. Subjekta, iz katerih izhaja to dejanje, sta dva: pomlad in jutro. Oba sta v naši zavesti povezana z lepoto, mirom, s pozitivnimi čustvi. Naslednji glagol osuti se ospem se ima svojo nepesniško varianto v paradigmatsko različnem osuti se osujem se. Glede na paradigmatsko različnost se v pesništvu lahko uporablja v osnovnem pomenu: cvetje se ospe in seveda tudi v prenesenem, ki ju ilustrirata osebka ljubezen, sreča se ospe. Zadnji glagol, ki je označen pesniško, je vzžuboretL Sodi med tiste, ki posnemajo naravne glasove, in ima dva osnovna pomenska elementa: žuboreti in navzgor (vz-). Žuboreti vzbuja v zavesti občutek lepote, miru, vz- pa neujemljivosti - hitre pojavitve nečesa lepega torej. Tudi ta glagol je pesniški v prenesenem pomenu (v osnovnem pomenu bi moral biti izražen pomen žuboreč se pojaviti, npr. potok). Zgled vrelec vzžubori v nebo pa še doda elemente, ki smo jih ugotovili tudi pri drugih tovrstnih glagolih: lepota, čistost, jasnost, daljnost ipd. Osnovni pomenski element pre-sojiti je soj, t.j. rahla, medla svetloba. PresojLfcL se povezuje s svetlobo, z nečem lepim. Tako razumevanje omogoča tudi slovarski zgled: sonce je presojilo rdeča zagrinjala.
Kot samo pesniški so v SSKJ prikazani naslednji pridevniki: begoten, belogrud, brzokril, brzonog. S stališča sodobnega jezika so to v celoti ali v svojih sestavinah pridevniki, ki se ne uporabljajo v stilno neoznačenem knjižnem jeziku. Starinski so: begoten (že po Pleteršniku Gregorčičev izraz), sestavini -grud in brz-. V zavesti vzbujajo podobne predstave kot pesniško označeni glagoli ali samostalniki: neujemljiv, nedosegljiv, hiter, skrivnosten, lahkoten, usoden, lep, daljen, ljubek, nejasen, kratkotrajen ipd. Te pomenske elemente okrepijo še zveze s samostalniki: pogled, privid, trenutek, misel, življenje, leta, senca (begoten); dekle, labodi (belogrud); metulj, lastovice (brzokril); sel, srna (brzonog). Vsi pridevniki so v prvem pomenu nepreneseni.
Po SSKJ izključno pesniške besede ali pesniške v prvem pomenu se uporabljajo v neprenesenem pomenu, če so:
L, pomensko manj razvidne, določne, ker so tujega izvora, tudi splošno
slovanske: eon, zefir, gavran, vesna ipd.; 2. starinske v celoti ali delno: begoten; 3- tvorbeno posebne: brzokril; 4. paradigmatsko nenavadne: osuti se ospem se.
V drugo vrsto sodijo pesniško označene neprve pomenke dvo- ali večpomenskih besed. Lahko so podpomeni, neprvi ali redki pomeni v t. i. frazeološkem gnezdu ali posamezni zgledi stilno ali zvrstno označenih ali neoznačenih slovarskih iztočnic. Pesniške postanejo po preimenovanju, poosebitvi, poživaljenju ipd. Najpogostejši so naslednji tipi preimenovanja:
120
Jezikoslovni zapiski 1995
1. poimenovanje česa s čim za tisto tipičnim: domače ognjišče (dom, družina); bojni krik (boj, vojna);
2. poimenovanje česa z imenom sredstva, ki tisto omogoča: žrtvovati srčno kri za domovino (življenje);
3. poimenovanje celote po delu: sinji lok (nebo, nebesni obok);
4. poimenovanje česa po snovi, iz katere je: iz stolpa je donel bron (zvon);
5- poimenovanje česa po nečem temu podobnem: sok srca (kri); solzni biseri (solze); zlati rogljič (mesec);
6. poimenovanje vzroka s posledico: negibna noč (tiha, mirna noč); s srčno krvjo je rosil zemljo (bil je smrtno ranjen); moj znoj je močil tvoje trte;
7. poimenovanje človeka z imenom pojava glede na čustva, ki jih ta vzbuja: ti si pomlad mojega življenja (sreča, veselje);
8. poimenovanje prostora, kraja z njegovimi lastnostmi, značilnostmi: brezglasje (večnost, onostranstvo);
9 poimenovanje pojava z vmesno primerjavo: grenka  čaša (življenje je kot čaša, v katero...). Pri  nekaterih pomenkah se v pesniški rabi samo nekoliko spremeni pomen. Pogosti so zlasti tile tipi:
1. pomenska razširitev, posplošitev: gaj (gozd); eter (zrak, ozračje);
2. pomenska razširitev zaradi prevlade enega ali nekaj pomenskih elementov: vino (kar opija, omamlja); maj (čas mladosti, razvoja); sladek (dober, okusen); goreč (ki je po barvi podoben ognju);
3- poimenovanje z zelo visoko, previsoko stopnjo lastnosti: brezdanjost (brezkončnost, neizmernost), čudežen (nenavadno, izredno lep); pomenski obrat — beseda pomeni nasprotno od pričakovanega: raziskri-ti se (prenehati se iskriti); beleti (belo se odražati) [pričakovano: začeti se močno iskriti; postajati bel]. Zelo pogosto postanejo pomenke pesniške s poosebljenjem, poživaljenjem:
1. nosilec stanja postane delujoča oseba, glagol stanja biti se nadomesti z glagolom, ki izraža dejavnost: drevesa sanjajo v samoti; dež joka monotono pesem; že sveti beli dan (se je že zdanilo) [pesniškost okrepijo še dodatni elementi: v samoti, monotono^,
2. pojav se poosebi in označi z značilnimi lastnostmi posledic, ki jih povzroča: bela žena (smrt — bel je okostnjak);
3. pojav se pozivali glede na podobnost predstav, ki jih vzbuja: nenasitno žrelo grobov (smrt);
4. nosilec stanja se poosebi in označi z značilnimi lastnostmi glede na vidni vtis, ki ga povzroča: pomlad cveti;
M. Humar: Pesniško besedje po Slovarju
121
5. stvar se poosebi in pripišejo se ji človeška dejanja, ki vzbujajo podobne predstave kot poosebljena stvar: smejati se {svetiti, sijati: sonce, zvezde, trate); njive in gaji so se nasmihali; v dežju so jokale veje;
6. pojav se poosebi glede na podobnost s človekovim prebujanjem, prehajanjem iz nedejavnega v delujoče, dejavno, z zavestjo kontrolirano stanje: dan se je že prebudil (zdanilo se je); dan, pomlad se že prebuja; v dolini je zadihala pomlad,
7- pojav se pozivali glede na podobnost posledice dejanja: noč je razpela svoja krila (znočilo se je);
8- pojav se postvari glede na podobnost vtisa, ki ga povzroča: razžarilo se je lepo jutro (nastalo je);
9- del človeškega telesa se poosebi: srce se mu je zasmejalcr, oči so ji sijale mile prošnje (proseče je gledala); ganiti srce.
Pesniškost pa dobijo pomenke tudi s spremembo slovničnih značilnosti:
1. glagolu se spremeni prehodnost: kaj si lažeš opojnost v dveh, saj si sam;
2. neštevni samostalnik postane števni: mrak o vi so razpeti nad gozdovi in gorami; na rosah zelenih gora lepoto to si [Soča] pila.
Naslednjo vrsto v SSKJ pesniško označenih besed sestavljajo samostalniške fraze s pridevniškim ali samostal ni škim zelo ekspresivnim pojasnilom jedra. Fraza primorska tišina je sicer označena kot pesniška, vendar pridevnik ni ekspresivno obarvan, zato deluje kot nepesniška. Frazam s samostal niškim pojasnilom jedra daje ekspresivnost že sama samosta 1 n i škost pojasnila: samota srca, hči planin npr. bi bili manj ekspresivni, če bi imeli pridevniško pojasnilo: srčna samota, planinska hči.
1. Samostalniške fraze s pridevniškim pojasnilom jedra:
a) ki označuje barvo, katere funkcija je zlasti intenziviranje pomena samostalnika: srebrna mesečina; rumeno sonce; zeleno bukovje; bela cesta; črni vran; črna noč, črni grob; počiva v črni jami; rumena zarja; rumeno sonce; sinje daljave, višave;
b) ki izraža intenzivnost sicer neimenovane barve: bleda luna; bledi mesec,
c) katerega pomen intenzivira prislov iz iste besedne družine ali prislov, nenavaden po svoji tvorbi: črno črn oblak, daljnodaljni sinji holmi;
č) ki izraža nasprotno od pričakovanega: čudno dober, lep, tih;
d) ki poudarja osnovno značilnost samostalnika: cvetni maj, cvetna pomlad; bujna pomlad, nemi molk,
122
Jezikoslovni zapiski 1995
e) ki poudarja osnovno značilnost samostalnika po vmesni stopnji preimenovanja: cvetna mladost; cvetno lice;
f) ki poudarja lastnosti samostalnika po vmesni stopnji poživaljenja: črnokrila noč;
g) ki izraža človekovo občutje po primerjavi z dogajanjem, stanjem v naravi: jesenske misli; mračno čelo;
h) ki pripisuje človekov način vedenja naravnemu pojavu: blodni mesec;
i) ki določa izvor tega, kar izraza samostalnik: rosni hlad; j) ki izraža lastnosti česa s sinestezijo: grenko življenje 2. Samostalniške fraze s samosta 1 ni škim pojasnilom jedra:
a) rodil ni ško pojasnilo določa poosebljeno jedro glede na izvor, položaj: hči gora, planin (gorska reka), višine car (sonce);
b) rodil ni ško pojasnilo določa vrsto jedra, poimenovanega s primerjavo: čolnič življenja (življenje);
c) rodil ni ško pojasnilo izraža vzrok postvar jenega jedra: brnenje poletja;
č) rod il ni ško pojasnilo izraža vrsto stanja: samota srca;
d) rodil ni ško ali predložno rod il ni ško pojasnilo določa preimenovano jedro glede na preimenovani izvor: sin modric (pesnik); rožice s Par-nasa (pesmi).
Glede na to, da je osnovna značilnost slovarjev prikazovanje pomena iztočnic in zvez, v katerih se te pojavljajo, ter njihovih slovničnih lastnosti, je pesniško izrazje tudi v SSKJ prikazano zlasti s teh stališč. Drugih za pesništvo sicer značilnih elementov, kot so npr.: ritem, rima, asonanca ipd., v slovarju zaradi prostorske omejenosti ponazarjalnega gradiva ni mogoče izkazati. Zanimivo pa je vprašanje, s katerimi sicer ne pesniško označenimi tipi besed se vežejo pesniške besede. Te besede so lahko uporabljene v osnovnem ali prenesenem pomenu in vzbujajo v zavesti podobne ali enake predstave kot pesniško označene besede: lepota, sreča, minljivost, oddaljenost; neprijetnost, grozljivost ipd.
Samostalniki, ki se uporabljajo s pesniškimi pomenkami, izražajo:
1. človekovo okolje: sonce, luna, zvezde, mesec, oblak; zemlja; vrelec, gora, planina; trata, njiva, ribnik, mestece; pot ipd.;
2. dele žive narave: cvet, cvetje, veje; drevesa; breza, cipresa; labod, metulj, lastovica, srna; žrelo, krilo;
3- naravne pojave: dež, rosa;
k. naravni prostor, ki obdaja človeka, zlasti s stališča dimenzij: daljave, višave, višina;
5. čas: pomlad, poletje, zima, jesen; leto; maj, noč, dan, jutro;
6. čas s stališča človekovega življenja: mladost;
7. osebe človeške družbe: dekle, mati, hči; pesnik;
8. dele človekovega telesa: čelo, srce, oči, kri; naročje;
M. Humar: Pesniško besed je po Slovarju
123
9. predmete, ki jih človek uporablja: prt, zagrinjalo, pajčolan;
10. čustva: sreča, ljubezen, žalost;
11. kar je posledica čustev, njihov zunanji izraz: solze*,
12. kar je značilno za človeka kot razumsko bitje: misli;
13. s čimer človek izraza čustva, misli: pesem, uspavanka;
14. lastnosti: lepota; opojnost; samota;
15. stanja: molk; hlad, mrak ipd.
Zanimiva je tudi primerjava slovarskega gradiva s pesniško označenimi besedami, besednimi zvezami ali pomeni v SSKJ. Ponazarjalno gradivo ima najpogosteje obliko iztržkov, se pravi po gradivu ali poznavanju slovaropisca oblikovanih iztržkov; pri čemer pa je svoboda oblikovanja pesniških zgledov veliko manjša kot pri kako drugače označenih iztočnicah, besednih zvezah ali pomenih.
Oblikovanje iztržkov je včasih povzročilo nekatere zanimive spremembe:
1. S pretvorbo je včasih postalo besedilo manj pesniško, bolj prozno. Kozakov stavek: saj se je povsod smejalo pisano cvetje v sinjo, mlačno luč je prirejen takole: kamor si pogledal, se je smejalo pisano cvetje; Medvedovo besedilo: Ali tiha voda sni va o minolih kratkih dneh pa je dobilo takole slovarsko obliko: sni val je o dnevih, ki so prehitro minili; s čimer so ti zgledi izgubili del svoje ekspresivno-sti. Včasih se pesniškost zgleda zmanjša že zaradi spremembe časa. Tako je Tauferjevo besedilo: le veter s svileno roko vznemirja tišino manj pesniško v slovarski predelavi: le veter je s svileno roko vznemirjal tišino. Pretirano razumsko gledanje na ponazarjalno gradivo kaže tudi primer: slutnja prihodnje sreče, ki je nastal iz Medvedove ubeseditve: slutnja zlate sreče. K poprozenju prispeva tudi sprememba besednega reda: Župančičeva samostal ni ška fraza: breza tankolasa je v SSKJ z normalno stavo izgubila del pesniskosti: tankolasa breza.
2. V SSKJ je moral biti vsak pomen, ki ni bil čisto na koncu, ponazorjen z zgledom. Tako so zapisani tudi nekateri zgledi, ki jih sicer v izpisanem gradivu ni. Taki so zlasti primeri pri vidskih dvojicah glagolov, npr. razpenjati in razpeti. Prvi ima iz pesmi izpisan zgled: noč razpenja svoja krila, drugi pa: noč je razpela svoja krila, ki ga v gradivu ni.
3. Z označevalnikom pesniško so označene tudi besedne zveze, ki jih je enkrat samkrat zapisal en sam pesnik, npr.: sreča kriva (Prešeren) ali odprta noč in dan so groba vrata (Prešeren). Te primere bi bilo morda boljše navajati v obliki dobesednih navedkov.
4. Katera od pesniško označenih zvez ni iz pesmi ali iz pesniške proze in ne deluje kot pesniška, npr.: primorska tišina, sir in dalj, zato bi jo morali kako drugače označiti. Taki primeri so bolj izjeme kot pravilo, saj je bilo gradivo, kar zadeva pesniški jezik, dovolj izčrpno upoštevano glede na tip slovarja.
124
Jezikoslovni zapiski 1995
Pesniške besede, pomeni ali zveze pa so v SSKJ prikazani tudi v dobesednih navedkih (v SSKJ imenovanih citati), ki navadno nimajo označevalnika pesniško, pač pa jih določa avtorjevo ime. Tako so dobesedno navedeni iztržki iz pesmi: A. Aškerca, M. Bora, I. Cankarja, J. Glazerja, A. Gradnika, S. Gregorčiča, E. Kocbeka, S. Kosovela, F. Levstika, A. Medveda, J. Murna, F. Prešerna, 0. Župančiča ter iz Sovretovih prevodov Homerja. Upoštevani so bili zlasti dobesedni navedki iz avtorjev, ki sodijo v slovensko klasiko ali s stališča sodobnosti starejših pesnikov, čeprav v slovarskem gradivu prevladujejo izpisi iz del pesnikov 20. stoletja. Za SSKJ je bilo namreč obdelanih 212 pesniških zbirk 110 pesnikov, ki so izšle v 20. stoletju. Upoštevana je bila tudi zamejska in izseljenska poezija in neavtorska dela, kot so npr. partizanske ljudske pesmi. Večji del izpisanih pesniških zbirk je izšel v sedemdesetih letih, in sicer 71» 33 v šestdesetih, 26 v petdesetih, 24 v štiridesetih ter 22 v dvajsetih letih. Iz osemdesetih let je bilo obdelanih 8 pesniških zbirk.
Dobesedni navedki imajo v SSKJ posebno vlogo. Po Uvodu (str. XVII) "se rabijo za ilustracijo posebne, zlasti narečne ali individualne rabe". Dobesedni navedki so za SSKJ netipični, sicer ima pojasnjevalno gradivo obliko iztržkov — po izpisih oblikovanih besednih zvez. V nekaterih primerih so označeni samo z avtorjevim imenom, večina pa ima še časovni, zvrstni ali stilni označevalnik. To označevanje kaže na ne dovolj jasno vlogo dobesednih navedkov v SSKJ. Označeni so npr. takole:
1. samo z navedkom avtorja: bes: To mora nehati — ni bes (A. Aškerc); bivati: Ob predmetih bivam, kakor ob bregovih nočnih rek (E. Kocbek);
2. knjižno: rodina: Golobje nad hišo gorečo omamljeni krožijo, moje misli nad rodino pusto osamljeno tožijo (0. Župančič}, bloditi: ali kje je človek, ki ni nikoli blodil, v samotah taval (L Cankar);
3- narečno: dproš: Ko ciproš zacveti, so naše Trate rdeče (J. Glazer},
4. zastarelo: čij: Čija zemlja ta? Čiji smo mi? (A. Aškerc);
5- a) starinsko: čuti: Nebo mu prošnje te ne čuje (S. Gregorčič},
b) starinsko in preneseno: dver: Čemu nocoj si brez besed, čemu zapiraš srca dver? (A. Gradnik}, 6. ekspresivno:   preroditi se:  Tak pevec se trudi, samoten živi, se v
slavi, ko zgrudi ga smrt, prerodi (Prešeren}, 7- vzneseno: daritev: Daritev bodi ti življenje celo (S. Gregorčič}, 8. pesniško: davnost: Od luči spomina ozarjena davnost, kako si čarobna (A. Medved}, dalj: Na poljani več dan ne blešči, v noč zavita prostrana dalj (J. Murn}, rosa: na rosah zelenih gora lepoto to si [Soča] pila (S. Gregorčič}, cesta: Morja široka cesta peljala me je v mesta (F. Prešeren}, jezero: Kot ptičje krilo nad temnečim jezerom spomina visi pobočje bele gore sanj (G. Strniša} Našteti in drugi primeri odražajo problematičnost ponazarjanja z dobesednimi navedki, saj so zvrstno in
M. Humar: Pesniško besedje po Slovarju
125
stilno podobni primeri različno označeni. So bivati, daritev, prerodi-ti ipd. res manj pesniške kot davnost in rosa? Pomenke, prikazane v dobesednih navedkih, so po svojih lastnostih enake tistim v slovarskih iztržkih, označenih s pesniško: so tujega izvora, starinske, zastarele, slovnično posebne ali pa se uporabljajo v neosnovnih pomenih. Kot posebna zvrst pesniškega besedja so v SSKJ prikazani besedni pomeni in zveze, značilni za ljudsko ustvarjalnost. V takih besedilih se pojavljajo: bel, mil, pravi; grad, polje; praviti, ležati. Njihov izvor oziroma raba sta opisana s pojasnili: v ljudski pesmi, v ljudskih pesmih (gre za nedosledno rabo, in ne za različnost) ali s kombinacijo: v ljudskih pesmih, v pravljicah. Ljudskopesniške niso nikoli besede v celoti, pač pa le posamezne zveze ali kvečjemu eden od pomenov. Za to zvrst pesništva sta po SSKJ značilni dve pomenski kategoriji glagolov: glagoli rekanja in izražanja položaja. V ljudskih pesmih se glagoli pojavljajo  v ponovitvah istega (leži, leži ravno polje; stoji, stoji  tam beli grad) ali sopomenskih glagolov (tako ji pravi, govori); pridevniki pa v zvezah s samostalnikom: mila luna, mile zvezdice. Kot posebnost je treba omeniti še enkratno poved: ljubi enega samega iz srca (ta) pravega, ki je  bila najbrž izbrana zato, da se prikažejo še druge značilnosti ljudskega jezika, npr.: raba členka ipd.
Pregled pesniško označenih besed, besednih zvez in pomenov kaže na to, da je bilo tovrstno besedje v SSKJ dovolj izčrpno upoštevano in prikazano.
OPOMBE
1 Slovar  slovenskega knjižnega jezika, I—V (Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU & DZS, 1970, 1975, 1979, 1985, I99I).
2 Uvod v Slovar slovenskega knjižnega jezika, str. XXI.
3 Literatura (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1977)« Uvod v Slovar slovenskega knjižnega jezika, str. XXI.
5 Jakob Müller: Slovar slovenskega knjižnega jezika in kritika z bibliografijo i960—1992 (pripravljeno za tisk).
6 Seznam kvalifikatorjev iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika I—III (Ljubljana: Interna izdaja Inštituta za slovenski jezik, I98O) in Seznam kvalif ikatorjev iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika IV—V, ki ga je za interno uporabo računalniško izdelala Ana Anžel.
Seznam kvalifikatorskih pojasnil iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika I—III (Ljubljana: Interna izdaja Inštituta za slovenski jezik, I98O) in
Seznam kvalif ikatorskih pojasnil iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika IV—V, ki ga je za interno uporabo računalniško izdelala Ana Anžel.
126
Jezikoslovni zapiski 1995
T Silva Trdina: Besedna umetnost (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1958), str. 27.
0 Jože   Toporišič:   Slovenski knjižni jezik 2 (Maribor: založba Obzorja, 1966), str. 83-86.
9 Jožef Mistrik: Stylistika (Bratislava: Slovenske pedagogické naklada-tel'stvo, 1985), str. 513-
10 Prav tam.
11 Prav tam.
Summary
POETICAL WORDS IN THE DICTIONARY OF SLOVENE STANDARD LANGUAGE
A great number of extracts were taken from the poetical collections, published in the 20th century as well as from the works of senior poets, for the purposes of the Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ). Poetical materials were given fairly satisfactory consideration in the SSKJ. According to the characteristics of the dictionary the poetical vocabulary was presented particularly from the semantic point of view, considering also grammatical characteristcs and the word relations in which it appears.
Other characteristics, e. g. rhyme, rhythm, assonance cannot be presented for lack of illustrating materials and becouse of the specific way of presenting the poetical vocabulary in the dictionary.
Poetical words, significations and relations are marked by the word poetical, the name of author added when quoted, or by explanation in folk song/in folk songs. In the early editions of the SSKJ, markings of style, frequency or meaning were often added to that of poetical.
According to the fundamental starting-points, written down in the Introduction to the SSKJ, such combinations are less acceptable. Words which are, according to SSKJ, limited in their use to poetical texts only may be used in unmetaphorical therefore in the basic meaning if they are of foreign origin and thus less defined as far as the meaning is concerned, or they are arhaic, old fashioned, unusual in the sense of both — productivity and paradigm.
Accomplishment of the expected meaning is influenced by a phone-tical composition and context.
Nouns which are poetical in one of nonprimary meanings or in certain relations are usually used metaphorically after having undergone the process of metonymy, personification, extension or contraction of the meaning or the change of the grammatical characteristics.
M. Humar: Pesniško besedje po Slovarju
127
A special category of poetical unit is formed by noun phrases containing strongly expressive adjective or noun modifiers. Adjectives which modify the headword of the phrase determine the colour, its intensity and denote very high or overhigh degree of quality. They may be strengthened by an adverb.
Words which are used in samples containing poetically marked expressions also arouse strong feelings and similar images as the poetically marked ekspressions.
In the process of arranging the extracted materials to be used as the dictionary samples the poetically marked expressions might have been transformated into prose. Those word relations which are not extracted from the poetical texts are only exceptionally considered poetically marked.
Poetical relations or words which are typical of a certain poet and well-known as such should be presented in the form of quotations.
Certain adjectives in the noun phrases and repetitions of verbs are typical of extracts from the folk art.