DR. O. 1LAUNIG: 53 TATENBAH ZGODOVINSKA POVEST. Ni cuda, da se je po razsulu potrudil vsak narod, da bi svoje najdražje svetinje, ki so ostale izven narodnega državnega ozemlja, prenesel v svojo lastno državo. Tako so tudi Hrvatje želeli tcr tudi dosegli, da so bili telesni ostanki narodnih mučenikov Zrinjskega in Frankopana, katerih prej niso mogli dobiti, prenešeni v našo jugoslovansko državo. Bil je lep dan koncem meseca aprila 1919, ko je sopihal železniški stroj od Dunajskega Novega mesta naprej po vavnini. Naio se je spenjal vedno višje in višje v velikib ovinkih, se zaril v.asih v zemlio. da kmalu zopet posrleda na drugi strani zmagoslavno v planinski svet, ki se kaže tu v vsej lepoti. Naposled vendar dospe močno sopeč in premagujoč zadnje ovire na vrh. Še en pogled nazaj proti severu, potem pa se urno zavrtijo kolesa tcr zdirjajo navzdol. Na Štajersko gre vožnja. Hitro se pomika dolgi vlak proti ravnini skozi gorovje in ob -umcčih valovih gorskih potokov, nazadnjo reke Mure, ki se brzcmu popotniku pridruži kot spremljevalka. Naenkrat se raztrga meglena koprena, ki je prej pokrivala pokrajino. Najprej se tu in tam pokaže kos modrega neba, potem pa se razprši megla in zlato solncc vsuje svoje svetle žarke na vzbujajočo se naravo. In vlak, kakor bi dobil nove sile, potegne po ravnini, kratek ovinek in kmalu zapelje v postajo Gradec. Rcsni so obrazi, ki gledajo iz odprtih oken posameznib vozov, skoro vsak potnik je _rno oblečen. Vendar pa je čitati na obrazu vsakega neka tiha zadovoljnost, nek čut zmagoslavja. Zadnji voz nudi posebno sliko: črno je prepleskan in s črnim prtom pregrnjen, v sredi nosi veiik bel križ. Zemljan, ki je končal življenja težko pot ter mirno spi in sanja smrtne sanje, se vozi v njem. Kdo bi bil ta zemljan? Ni tako navaden človek, kakor jih je na tisoče in stotisoče na svetu. Umotniško izdelana cinasta krsta leži sredi voza na lesenem podstavku. V njej se nahaja prvotna mala krsta, v katcri so shranjeni zemeljski ostanki mrtvega popotnika. Cela krsta je pokrita z venci in jugoslovanskimi trakovi. Kdo je ta mrtvi potnik in kam ga pelje pot? To pove latinski napis na krsti: »Kosti Petra, nekdaj grofa Zrinjskega, bana Hrvatske, in Franja, nekdaj markiza Frankopana — 30. 4. 1671.« To sta torej popotnika, ki se po preteku 248 let vračata v svojo domovino. Napočil je dan, ko je prej zasužnjena Hrvatska in Slovenija vstala, se otresla težkega jarma ter visoko dvignila svoj narodni prapor v svetlem solncu svobodne Jugoslavije. Domov potujeta domačina v deželo, katero sta toliko ljubila, za katero sta žrtvovala vse. Dolgo so počivale kosti narodnih mučenikov v tuii zernlji, šo v grobu niso našle rniru, _e tam bile so prekopane in pr.meščene ter celo policijsko stražene. Zdaj pa je minulo prognanstvo, v domovino hitijo. Tukaj pod Schlossbergom se je ustavil vlak, kakor da bi se Zrinjski in Frankopan hotela posloviti od svojih dragih, katerih kosti počivajo v tem mestu strohnele in j^aztresene, kojih prab leži bogve kje in v katerem grobu. Ana Katarina Zrinjska — dancs gledaS v duhu iz sinjih višav, polna zanosa in zadovoljstva. Saj je danes prosta pot v domovino, v svobodno deželo. Tvoje preroške besedc v zadnji ui*i so se spolnile. Slovo jemlješ od soproga, od brata, ki gresta dalje, tudi ti bi rada šla z njimi, da bi uživala mir v svoji domovini, pa tvoje kosti počivajo neznano kje. In Tatenbah! Tam pri cerkvi sv. Andreja si našel svoj mir, ni nobenega znamenja več, kje si imel svoj zadnji, tihi dom. Danes sta se tvoja prijatelja in zaveznika ustavila v mestu, kjer počivaio tvoii zemeljski ostanki. da se poslovita od tcbe. Tudi ti si ljubil njih domovino, zanjo si dclal, zanjo si dal svoje življenje. Prišla sta tvoja prijatelja, kakor da bi ti hotela §e enkrat izreči zahvalo za tvojo zvestobo. Gaj so se spolnilc njune srčne želje, da gledata svobodno kraljevino, o katori sta sanjala v svojih načrtih. Tvojim zemcljskim ostankom pa bodi mir v tuji zcmlji! Zdajci se zasliši rezek pisk, vrata vozov se zaprpjo, zadnii pozdravi službujočih oseb. V železnjškpm strojn rr.očno zabobni, kolesa so zasučejo, vozovi se pomikajo, začetkom po?asno, a potem vedno hitreje. Tja dol po ravnini hitijo tihi vozovi. Še enkrat se pokaže Schlossberg; solnce razliva na strehe in sive skale svoje zlate žarke. Zdi se, kakor da bi hotel tudi ta grič danes poslati svoja pozdravc. Nekdaj jc bil prica tolikemu trpljenju in potoku bridkih solz vseh onih, ki so morali prebivati v njegovib temnih prostorih kot mučeniki za samostojnost domovine. Otresel se je tistih neprijaznih celic, v katerih so zdihovali jetniki, marsikateri po ncdolžnem. Prišel jc od zapada, kakor silen vihar mogočni cesar Napoleon. ustvaril leta 1809 kra- ljevino Ilirijo ter dal porušiti mogcčno trdnjavo in z nio vse državns zapore. Zdaj gleda Schlossberg, oproščen svojih strabotnih prostorov, prijazno na mesto in dalje proti bližnjim mejam Jugoslavijc. V njegovem zvoniku še vedno visi poleg velikc ure mali zvon, ki je zvonil na smrt obsojenim in dne 1. decembra 1671 tudi nesrečnemu grofu Tatenbahu na njegovi zadnji poti. Danes ta zvon rnolči, prišel je čas sprave. Zdaj je mir. Minulo je vse žalovanje, minulo je trpljenje. Danes gleda ^chlossberg za obema jimakoma, katera hitita v naročje matere Slave, ki sta jo ljubila vcdno in ki ju sedaj spoštljivo sprejcma v večni počitek. Tam iz daljave od juga pa se sliši grmenje topov, ki nalahno stresa ozračje — prvi pozdrav svobodne jugoslovanske zemlje narodnima junakoma. Ana Katarina Zrinjska in Erazem Tatenbah sta po prahu svojega telesa ostala v tuji zemlji, njun duh pa plava nad njuno domovino Za svobodo domovine in srečo naroda sta delovala v vzaiemnosti in liubezni. Bridko sta okusila vse strahovite udarce usode. Njuni duši, oproščeni zemeljskih spon in očiščeni vseh človeških slabosti in napak, uživata v sinjih višavah mir in blažcnost. Slovenski narod, kojemu sta pomagala, da bi prišel do svobode in samostojnosti, in ki je po dolgem času vendar dosegel zaželjcni cilj, blagoslavlja njun spomin, ki bo živel, dokler bo živcl slovcnski rod. Slovstvo. 1. Erbbuldigungs Actus im Hertzogthumb Steyer. 2. Evgenij Kumičič: Urota Zrinjsko-Frankopanska. 3. Dr. Fr. Krones: Aktenraassige Bcitrtige zur Gescliichte des Tattenbacbschen Processus. 4. Dr. Avguštin Stegenšek: Konjiška dckanija. 5. Jos. Mantuani: Petei' Zrinjski in Fran Krištof Frankopan (DS. 1919). 6. v. Hammer-Purgstall: Die Gallerin auf der Ricgersbura:, 9. 10. 11. 12. 0 0 0 0 0 0 0 0 0 Janisch: Topografisch - statistisches Lexikon von Steiermark. Dr. Gustav Puff: Marburger Taschenbuch fiir Gescbichte, Landes- und Sagenkundo der Steiermark. III. Jahrgang 1859. Dr. Proschko: Erasmus Tattenbacb. Dr. Josip Gruden: Zgodovina slovenskega naroda. Maylat: Osterr. Geschicbte. Josip Jurčič: Erazem Tatenbah — Bojim se te. (Konec.) Naša povest v prihodn]e_n letu: Januš Golec: ,,Guzaj". 0 0 0 0 0 0