127 2018 1.04 Strokovni članek UDK 821.163.6.09 821.163.6Krek Prejeto: 15. 10. 2017 Milan Dolgan izr. prof. dr. v p., Melikova 84, SI–1000 Ljubljana E-pošta: milan.dolgan@gmail.com Leposlovje Janeza Evangelista Kreka Ob stoletnici smrti IZVLEČEK V osebnosti Janeza E. Kreka se združujeta in si prizadevata za prevlado družboslovno-politična in literarno- -estetska komponenta, ki je v dosedanjih razpravah zanemarjena. Značilno je, da se je udejstvoval v vseh treh glav- nih literarnih zvrsteh: pripovedništvu, dramatiki in pesništvu. Svojih leposlovnih del ni utegnil izoblikovati, vendar je v vseh treh zvrsteh dosegal tako idejno poglobljenost kakor tudi izvrstne estetske učinke. Posebej je treba opozoriti na roman »Iz nove dobe«, na zadnjo dramo »Ob vojski« in na domovinsko pesem »Naša je ljubezen stalna …«. KLJUČNE BESEDE Janez Evangelist Krek, leposlovje, dramatika, pesništvo, pripovedništvo ABSTRACT LITERATURE OF JANEZ EV ANGELIST KREK ON THE ANNIVERSARY OF HIS DEATH The personality of Janez E. Krek combines two competitive components, the social-political and literary-aesthetic, which have so far escaped scholarly attention. Krek tended to be productive in all main three literary genres: storytell- ing, drama, and poetry. Albeit not able to bring his literary writings to perfection, he accomplished in all three genres both an ideational depth and excellent aesthetic effects. Special mention ought to be made of the novel Iz nove dobe, his last play Ob vojski, and the patriotic poem Naša je ljubezen stalna…. KEY WORDS Janez Evangelist Krek, literature, drama, poetry, prose 128 2018 MILAN DOLGAN: LEPOSLOVJE JANEZA EVANGELISTA KREKA, 127–138 Leposlovje Janeza Evangelista Kreka (1865– 1917) je vsestransko – zajema v veliki meri vse tri lite- rarne zvrsti: dramatiko, pripovedništvo in pesništvo. Ni mogoče opredeliti, kaj je pomembnejše, čeprav se je na primer Matjažu Kmeclu zdelo, da je bil Krek najuspešnejši v dramatiki. Ker je bil Krek pomemben sociolog in politik ter je o teh zadevah veliko pisal, se je vedno zdelo, da je ta njegova literarna ustvarjal- nost pomembnejša od leposlovne. Vsekakor se oboje precej prepleta, tako da v Krekovem leposlovju vedno iščemo sociološke in politične prvine. A ni mogoče zanikati njegovih posebnih leposlovnih prijemov, kar pa še ni dovolj razkrito. Krekova osebnost je izjemna ravno zaradi širine njegovega delovanja. Tudi danda- nes redko naletimo na močnega politika, ki je hkrati močan umetnik, tako kot je bilo pri Kreku. Kot je znano, je Ivan Dolenec Krekovo besedno ustvarjalnost, tako sociološko kot leposlovno, izdajal skupaj. Naslov te znamenite izdaje v več knjigah je Izbrani spisi. Do danes še nimamo posebne izda- je Krekovega leposlovja samega po sebi. Dolenčevo delo je v istem smislu nadaljeval Vinko Brumen, ven- dar je dospel le do leta 1907, tako da njuna izdaja še ne zajema zadnjih desetih let Krekovega ustvarjanja. V tem, zadnjem obdobju je leposlovja precej, in sicer dramskega. Napoved Janeza Juhanta v Krekovem be- rilu iz leta 1989, da bo izšel »celoten kritičen opus«, se ni uresničila. Tudi še nimamo kakovostne Krekove bibliografije. Dolenec upravičeno opozarja na pro- blem, da Krek nekaterih svojih besedil ni podpisal, tako da je treba marsikaj šele odkriti. 1 V zborniku Krekov simpozij v Rimu je literarni zgodovinar Jože Zadravec objavil razpravo »Krek – pesnik in pripovednik«. Poleg Dolenčevega je to doslej najvrednejši prispevek pri raziskovanju Kreko- vega leposlovja. Najbrž je nastal na osnovi dela, ki so ga opravili Zadravčevi študentje in študentke na slavistiki; precej je bibliografskega gradiva. Anton Slodnjak, Zgodovina slovenskega slovstva (Sloven- ska matica), Kreka obravnava dokaj sociološko. O njegovem leposlovju ima bolj ali manj slabo mnenje. Na primer: »Krekova povestica Mati ni bila nič več kakor psevdoromantična ganljiva zgodba, čeprav jo je avtor zasnoval iz življenja ljubljanskih predilničarjev … V estetskem in idejnem smislu ni bilo v Krekovem delu nobenega bistvenega napredka.« Celotno Krekovo leposlovje je ustrezno obdelal Matjaž Kmecl, in sicer v razpravi, ki je leta 1988 iz- šla v reviji 2000. Izidor Cankar (Dom in svet, 1917) Krekovo leposlovje ceni: »Morda se je Kreku same- mu zdela najvažnejša bolj umska, tendenčna vsebina. Morda je edini razumel pravo važnost umetnostnega in drugega kulturnega dela. Ne smemo pozabiti, da 1 Zdaj, ob stoletnici smrti, mi ni uspelo pridobiti založnika niti za izdajo Krekove dramatike, kaj šele, da bi kdo pripravil kolikor toliko celovito izdajo njegovega pesništva in pripove- dništva. tiči v Kreku dobršen kos resničnega pesnika. V tej široki, slovanski duši je dovolj prostora, da tudi na- sprotja spravljivo med seboj žive.« Mirko Mahnič se ne more odločiti, ali je Krekovo leposlovje dobro ali ne. Hvali Krekov »naraven, preprost, nespakljiv je- zik«, v isti sapi pa vidi »šemaste, na silo izmišljene osebe v igrah«. Še jasneje kot Izidor Cankar Krekovo leposlovje osamosvaja Josip Abram: »Janez je imel poleg ogro- mnega znanja tudi silno živahno in prožno domišlji- jo. Zato je imel vedno polno pest vsakovrstnih lepo- slovnih idej in snovi. Ker pa se sam ni utegnil baviti dosti z leposlovjem, je kaj rad druge seznanjal s svo- jimi načrti, da bi jih izvajali. Tudi mene je vzpodbujal k raznim zanimivim leposlovnim delom.« V nadalje- vanju Abram pripoveduje, kako je Krek vzpodbudil Finžgarja, da je napisal roman Pod svobodnim soncem, kar je dobro znano tudi iz drugih virov. Dramatika Dramska igra je že po svoji naravi usmerjena v estetsko učinkovanje, v zadovoljitev gledalčevega pričakovanja. Sestavljajo jo samogovori, razgovori, dvogovori in dogajanje. V dramatiki je Krek manj vpadljivo družboslovno prisoten kot v pesništvu in pripovedništvu. Njegov zadnji spis, preden je 8. oktobra 1917 umrl, je najbrž leposloven, in sicer dramski. To je igra Ob vojski. Verjetno jo je vsaj dokončal, če ne kar v celoti napisal v tistih štirinajstih dnevih, ki jih je pred smrtjo preživljal v Šentjanžu na Dolenjskem. Dejstvo je, da je rokopisno besedilo te igre izročil tamkajšnje- mu kaplanu Antonu Skubicu, gotovo zato, da bi jo režiral oz. uprizoril. Uprizorili pa so jo v Šentjanžu in z njo gostovali v Boštanju pri Sevnici šele septem- bra naslednje leto (1918). Prej je besedilo igre izšlo v časopisu Ilustrirani glasnik in kot samostojna knji- žica pri založbi Katoliška bukvarna. Kaplan Skubic je prvotni Krekov rokopis igre neznanokdaj izročil Dolencu. Ta rokopis danes hranijo v arhivu kapucin- skega samostana v Škofji Loki. Na rokopisu ima igra Ob vojski naslov drugačen, in sicer V ruskem ujetništvu. Treba je priznati, da ta naslov glede na celotno vsebino igre ni ustrezal. Bil je skorajda politično udaren. Naslov Ob vojski je na škofjeloškem rokopisu dodatno izpisan z zelo majh- nimi črkami; morda niti niso Krekove. 2 Težava se pojavi tudi pri podnaslovu. Krek je svo- ja dramska dela podnaslavljal bodisi z izrazom burka ali igra. Ta igra pa je bila knjižno natisnjena s pod- naslovom Igrokaz v štirih slikah. To verjetno ni bila Krekova odločitev. Zanimivo je tudi, da ta igra nima »dejanja«, kot je bila navada pri Kreku, temveč »sli- 2 To Krekovo igro sem izdal leta 2016 pri založniku Amalietti- ju v Ljubljani. Naslov Ob vojski se mi je zdel nejasen, zato sem ga preoblikoval v naslov Ko je vojna. 129 2018 MILAN DOLGAN: LEPOSLOVJE JANEZA EVANGELISTA KREKA, 127–138 ke«. To je v precejšnji meri ustrezalo dejanski zgradbi te Krekove igre. Prva dva dela sta namreč splošni sliki vojnega dogajanja, le šibko ali celo nič povezani z na- daljnjo glavno vsebino. Igra Ko je vojna je melodrama ali sentimentalna drama o trpljenju med svetovno vojno. Prva slika prikazuje, kako dekleta pripravljajo majsko procesijo h kapelici Žalostne Matere Božje. Druga slika pri- kazuje najprej slovenskega ujetnika v Italiji in nato njegovega brata kot ujetnika v Rusiji, nastopa tudi Ruska mati. Ta slika, ki je skoraj v celoti pesniška, se zdi Mirku Mahniču »zanimiva«. V zadnjih dveh »slikah«, ki pa sta dejanji, se razvije dogajanje, kako obupana mlada vojna vdova Klančevka, ki ji je umrl tudi sinček, na zahtevo beračice Maruše, voditeljice kulturnega snovanja, posvoji tri deklice sirotice ter se s tem potolaži in odloči za življenje. Hrepenenje po domu in trpljenje ujetnikov: »Zdaj šele čutim, kaj sem izgubil, / vate sem zdaj šele ves se za- ljubil … / Vojsko nosim v svojem srcu.« Maruša: »Vojska je huda reč: razbija, mori, seje sovraštvo. Zato jo je treba popravljati z ljubeznijo.« Klančevkin življenjski načrt: »Včasih poletimo v nebesa in obiščemo Bogka in Mamko Božjo in angelčke in vse, ki jih imamo tam, potlej pa zo- pet na zemljo delat in trpet.« Dekleta očitajo neurav- novešeni sovaščanki beraški Rezi, ki neprestano koga napada in kritizira: »Klepetaš in cel svet mažeš s svojim umazanim govorjenjem.« V igro Ko je vojna so organsko vključene številne pesmi, kar prispeva k čustvenosti. Fanta nista mo- žato ostra, ampak žalostna, domotožno razpoložena, mehka. Krek ju prikazuje samo v sanjskih prizorih. To sta edini moški osebi v igri. Igra je popolnoma ženska, tako imata nežnost in čustvenost dodatno osnovo. Vendar so Krekove ženske v precejšnji meri možato odločne. V ozadju je seveda garaško življenje kmečkega prebivalstva, ko še ni bilo strojev in nafte, in trdo življenje izkoriščanega delavstva. Delati mo- rajo ženske in otroci, ker so moški na fronti. Podobno kot so včasih odhajali v Ameriko, zdaj odhajajo na fronte. To, da v igri nastopajo le ženske, je usklajeno s tem, da je bilo veliko moških odsotnih, poleg tega so v tedanji ljudski katoliški dramatiki prevladovale bodisi popolnoma ženske ali popolnoma moške igre. Iz podatkov v sami igri izhaja, da je bila name- njena za uprizoritev v Šentjanžu. Prisoten je tudi Kr- melj, bližnji industrijski kraj. To ne pomeni, da te igre ne bi bilo mogoče uprizoriti kjerkoli na Slovenskem. Krajevna imena je bilo treba prirediti. Marsikje se je, tako kot prikazuje Krek, poleg kmečke proizvodnje že uveljavljalo delavsko življenje, proizvodnja v ru- dnikih in tovarnah. Gospodarstvo je hitro napredo- valo. Prva svetovna vojna je povsod pobirala strašen krvni davek ter sirotila slovenske družine. Verjetno je igra Ko je vojna zadnje Krekovo ne le literarno, am- pak tudi družbeno delo – njegov labodji spev. Vanj je vtisnil globoka spoznanja in slutnje ter jim dal pri- merno estetsko obliko. Ta igra je Krekova literarna oporoka in ima izjemno mesto v njegovem opusu. Krek je dve svoji igri izdal v Zbirki ljudskih iger, ki jo je prav on spodbudil. Vseh njegovih ohranjenih iger je osem. Nekatere se navezujejo na motiviko pri znanih avtorjih, na primer Gogolj in Shakespeare, vendar je Krekov dramski dar nedvomen. Tri igre so burke, ena je na meji, tri pa so zgodovinske ali aktual- ne drame. O Krekovi dramatiki je največ pisal Taras Kermauner, poleg njega pa še Dolenec, Kmecl, Woll- man, Puntar, Izidor Cankar in Alenka Goljevšček, medtem ko je France Koblar ni obravnaval, ker je preostro ločeval ljudsko in profesionalno dramatiko. V burki Pravica se je izkazala nastopajo tri dvoji- ce: »dijaka«, rokodelska pomočnika in žida krošnjar- ja. Najboljša sta rokodelca, od katerih eden meni o študentih: »Šale zbijata z vsem, kar jima pride vštric, kakor že znajo taki ljudje … Jaz jima tudi navijem uro, da bosta vsaj vedela, da rokodelci nismo za igračo … Za- kaj bi se vsak škric že norčeval iz naju?« Lahkoverni skopi krčmar Ferjan se pusti naplahtati, da bo čez njegov travnik speljana železnica, kar bi mu prineslo dobičke. Nekaj pesmic je posrečenih, kot tale: »Mid- va mlada sva dijaka, / hodiva okrog, / z nama hodi grda spaka, / mati vseh nadlog. / Žeja, žeja se ji pravi, / ki nas vse dijake davi.« V burki Cigan čarovnik kmečki fantje, med ka- terimi je glavni Luka, v predpustnem času s pomo- čjo čarovniško obdarjenega cigana Miška, ki sebe Spomenik padlim v prvi svetovni vojni na pokopališču v Škofji Loki prikazuje mlado vdovo, kakršna je bila tudi Klančevka v Krekovi drami (foto Ana Dolgan). 130 2018 MILAN DOLGAN: LEPOSLOVJE JANEZA EVANGELISTA KREKA, 127–138 predstavlja z zanimivimi pesmicami in govori napol hrvaško, za zdravo, veselo in delovno življenje uspo- sobijo vraževernega Lenarta in pretepaškega Pavleta. Miško: »Luka mi obeča, da mi plati celu forintu i bačvu vina, če se dobro držim i dva magarca ili kot kaže Kra- njac dva osla nasmodim.« Med fanti je Gašpar karak- teriziran, da zaničuje »civilno« življenje in poveličuje vojaški stan. »In civil obleka – draga, pa slaba, in visi na tebi kot vreča na štoru. Pa poglej soldata – kot bi bil ulit, tak je.« Kmeta Grahar in sosed Lokar premlevata te- žave, ki jih povzroča mladina. Veseloigra Občinski tepček se začne z občinsko sejo, na kateri se izve, da gosposka zasleduje nekega lepo oblečenega goljufa in da pride na inšpekcijo občine novi komisar. Pisar je tak teleban, da goljufa Maca- furja zamenja za komisarja, policaj pa komisarja za- menja za goljufa. Občina se hoče pred višjo oblastjo izkazati s pesmijo, ki je bila nekoč namenjena škofu. Poleg tega je na sporedu smešen slavnostni govor, na- stopajo pa tudi muzikantje in ljudstvo. Župan: »Vse je bilo v redu. Jedi dovolj, muzika tako lepa, pisar je imel tak govor, da ga še razumeli nismo, fantič je znal tako svojo pesem, da jo je skoro pozabil, ni čuda pri otroku. Vse je bilo pošteno in napeljano, da se pozabi srenjski mostič, na – zdaj pa se izkaže, da komisar ni komisar.« Jurca, ki je občini tako rekoč služil za norčka, se izkaže kot najpametnejši. Igra Turški križ naj bi imela zgodovinsko temati- ko: boje proti Turkom. Glavna ideja je, da so potreb- ni pogum, junaštvo, bojevitost in odločnost ter da je treba premagovati obotavljanje, ležernost, prestraše- nost, individualizem, izgovore in defetizem. S to igro je Krek zadolžil slovensko prihodnost. Voditeljica ljudskega odpora in boja je enaindvajsetletna Uršula, ki je ponosna, da njeno ime pomeni medvedka. Re- šiti hoče od Turkov ugrabljenega janičarskega brata. »Nisem golobica, da bi se vdajala mehkemu javkanju. Orlov hočem, ki brez omotice plavajo nad brezdni in merijo prostore, kamor ob uri dejanja treščijo naše so- vražnike.« Ljudski vojni akciji se na samem bojišču pridruži celo duhovnik. Uršuli najbolj pomaga berač Štrigalica, ki je Ribničan in govori po ribniško. Kma- lu potem, ko je ta igra izšla (1910), je vsa Evropa z napetostjo spremljala zmage Srbije in drugih balkan- skih držav proti Turčiji. V igri Tri sestre naj bi bilo okolje kmečko, vendar sta prikazani posestvi bogati in prevladuje malome- ščanska mentaliteta. Ženske so na začetku muhaste. Majda: »Ker sem vse hudobne izkušnjave stanovitno premagala in ker živim kot nuna, pa me zmerjate za to.« Špela: »Jaz nisem tistih, ki bi jim bile vsake hlače dobre ... Možita naj se Ana in Majda, ki utegneta, ki nista za drugo rabo.« Ana se nad možem Antonom, ki je organist in pevovodja, strašno huduje, ker da se noče odreči pevki Poloni: »Polona neče k nam, zavoljo mene neče. Hm, ali sem odkrila pokrov? Skrinja, kjer ti spravljaš svoje skrivnosti, je preslaba, moraš drugič bolj zapirati.« Treba je reševati Anin zakon. Špelin mož, kmet France, ki zastopa moško razsodnost, svoj prav uveljavlja izključno z dejanji: humoristično privoli v vsako ženino neumno muhavost. Igra poteka med burko in melodramo ter ne vsebuje pesniških besedil. Igra Sveta Lucija ima zgodovinsko ozadje, a idej- nost je tudi sodobna. Zgodovinski so čudeži, da v cerkvi svete Lucije v Dražgošah, ki je bila nekoč še podružnica župnije v Selcih, spregledujejo slepi. Živ- ljenje v tem kraju, ki se na drugi strani navezuje na železarsko proizvodnjo v Kropi, zaznamujejo ostri prepiri. A mladi se zoperstavljajo. Končna spreobrni- tev k slogi, pobožnosti in medsebojni prijaznosti pa se dogodi, ko spregleda gospa Elizabeta, ki priroma z Dolenjske, kjer jo je v prepiru oslepil mož Urh. Ta se spreobrne, opusti svoje brezverstvo. Možje govorijo: »Današnje sonce ne taja samo ledu po planinah, ampak tudi okoli src, in ne sveti samo po grapi, marveč prav na dno duše ... Ni ga na Jelovici tako globokega brezdna, da bi ne bil preplitev za tisto jamo, kamor bova midva in z nama vsi naši sosedje pogreznili naše staro sovraštvo.« Nedolgo potem, ko je ta igra izšla, smo Slovenci str- nili vrste za uresničenje jugoslovanske majniške de- klaracije. 3 Pripovedništvo Medtem ko sta dramatika in pesništvo že po svo- ji zunanji oblikovanosti nekaj povsem drugega kot politična in družboslovna publicistika ter sta torej pri Kreku na ta način zavarovani kot leposlovni po- sebnosti, pa je drugače s Krekovim pripovedništvom. To je po zunanji obliki podobno publicistiki, oboje je proza, zaradi česar je meja med leposlovjem in druž- boslovjem manj jasna in ostra. Treba je upoštevati dejansko zabrisanost meje pri marsikaterem Kre- kovem družboslovnem spisu, ki je vsaj v nekaterih svojih delih leposlovno živahen. In obratno: njegov leposlovni spis je pogosto deloma znanstven in trd. Ivan Dolenec v Izbranih spisih ponatiskuje devet Krekovih pripovednih spisov, ki jih kot takšne opre- deljuje. To so: Mlada prijatelja, Marijca in Anica, Z božjo pomočjo, Trapec, Stara mati, Iz nove dobe, Mati, Za brata in Božji blagoslov. Pri nekaterih pri- povedih delov besedila ne navaja dobesedno, ampak jih skrajšane obnavlja. V celoti Dolenec ponatiskuje najdaljšo Krekovo leposlovno prozo, ki nima podnaslova ter je izhajala v reviji Dom in svet leta 1893. Naslov Iz nove dobe je družbosloven, neprivlačen in neposrečen. To »novo dobo« Krek odločno opredeljuje kot že preteklo, po- tekajočo pred dvajsetimi leti ali več. Možen bi bil na primer naslov Slovenski delavec na Dunaju ali Revšči- 3 Predlagam, da bi v Selcih, Železnikih, Dražgošah in Škofji Loki, kjer je bil Krek najbolj doma in je še vedno, pokrenili uprizarjanje Krekovih iger, nekakšen Krekov gledališki festi- val, ki bi imel vseslovenski pomen, podobno kot ga ima upri- zarjanje škofjeloške procesije. Razveseljivo je, da se po vaseh dogajajo uprizoritve Krekovih iger in burk. 131 2018 MILAN DOLGAN: LEPOSLOVJE JANEZA EVANGELISTA KREKA, 127–138 na in bogastvo človekovo. Res nevtralen bi bil naslov po glavni osebi: Peter Kosem. Ta naj bi na Dunaju ži- vel že deset let. V tej Krekovi povesti ali skorajda romanu, ki ga sestavlja 11 poglavij in uvodni epilog ter obsega pri- bližno 150 strani, prevladuje dunajsko življenje. Ven- dar proti koncu pridejo na Dunaj kranjski kostanjar- ji, da bi kaj zaslužili, in sploh je ta roman slovensko poudarjen. Dunajski okraj Ottakring, ki ga določa Krek, je znan po tem, da je tam pozneje bival Ivan Cankar. Anton Slodnjak piše: »Glede na snov in milje je povest Iz nove dobe predhodnica Cankarjevih dunaj- skih novel in črtic. Zanimivo je, da si je Krek zamislil zgodbo v Ottakringu, poznejšem Cankarjevem bivali- šču in poglavitnem prizorišču njegovih pripovednih del v dunajskem obdobju ustvarjanja.« Na primer roman Hiša Marije Pomočnice. Cankar in Krek lahko drug drugega opravičujeta, če bi jima kdo očital tujost. Zanimivo je, da pri osebi madžarske Dunajčanke Ide Kezepe, ki na koncu obupuje nad življenjem in stori samomor, opazimo podobno označitev, kot se v Krekovi drami Ko je vojna pojavlja pri Klančevki. Ida fantazira, da bi »pomorila to neumno ljudstvo, med katerim živi … Rablja si želim za moža, da bi mu po- magala … naposled bi pokončala moža ... potem pa bi si še sama lepo obvezala vrat.« Ivan Dolenec je literarno predlogo za Klančevkin značaj iskal v neki ukrajinski povesti. Čudno je, da Krekov roman Iz nove dobe še ni iz- šel kot knjiga. Vsaj dandanes bi ga bilo treba izdati v knjižni obliki. 4 Slodnjak na hitro omeni njegovo le- poslovno kvaliteto (»efektno zapletena zgodba«), na široko pa se razpiše o njegovi družbeni vsebini, ki jo krivično ocenjuje negativno: »Krek je skrajno tendenč- no in enostransko prikazoval pokvarjenost židovskega kapitalista, pogubnost socialne demokracije in požrtvo- valnost njenih vernih nasprotnikov.« Dolenec pravilno opozarja, kako neraziskana je Krekova dunajska motivika, ki se nanaša na višjo družbo, in da je treba opraviti tozadevne raziskave resničnostnega ozadja. Kar se tiče Krekove protiži- dovske tendenčnosti, moram opozoriti, da ne osta- ja na površini, ampak židovsko problematiko v tem romanu temeljito poglablja in osvetljuje. Krekovo protižidovstvo je mogoče razumeti tudi kot slučajen privesek in nekakšno opravičilo za negativne značaje. Roman Iz nove dobe odlikuje dosledno reportažno poročanje o dogajanju, ki pa je pretkano s številnimi opisi dogajanja, razgovori in govori. Izjemna časovna strnjenost ali zgoščenost začetnega dela se na koncu umakne odločnemu časovnemu izpustu, dogajanje pa je še vedno polno slikovitosti in plastike. Res je v tem romanu veliko družboslovnega razpravljanja, ki pa je izjemno zanimivo. 4 Takoj po vojni, v času komunizma, sem doživljal podobne ideje, kakor se obravnavajo tukaj. Hočem reči, da je ta roman še aktualen. Kaj pomeni, da je neka leposlovna proza estetsko uspešna in učinkovita? To pomeni, da zna pisatelj spretno in zanimivo popisovati – kako se na primer pretepata dva možakarja, ne pa da o tem pretepu samo posplošeno poroča – ali da spretno, na osnovi dobrega opazovanja opisuje, kako se igrajo otroci. To pomeni, da bralec uživa zaradi izvirnosti, plastično- sti pisateljeve pripovedi in v napetih dialogih – na primer velika psihološka zanimivost, kako se obnaša in govori mlada delavska žena, ko se ji neka starka nenadoma ponudi za pestunjo njenih otrok. Pri vsem tem idejnost ni izključena, kajti zanimivi opisi in na- peti dialogi morajo temeljiti na globoki idejnosti, ki tvori ozadje ali ogrodje pripovednega dela. Idejnost je najpomembnejša, toda če je tako rekoč gola, če je ne spremljajo estetske opisovalne pisateljske veščine, se lahko zgodi, da je v leposlovnem smislu mrtva, ne- uspešna. Na ta način torej poskušam opredeliti vlogo idejnosti in estetike v Krekovem leposlovju. Na primeru Krekove novele Mati bom zdaj sku- šal konkretno oceniti to njegovo delo v literarnem smislu in nakazati, kako bi mogel preučevati še druge njegove pripovedne spise. Na splošno je treba reči, da Krekovo leposlovje ni takšen biser, kot je na primer Cankarjeva povest Hlapec Jernej in njegova pravica, popolnoma zapostavljati in posplošeno negativno ocenjevati pa njegove proze ne smemo. Krekova novela Novelo Mati je Krek že skoraj 30-leten objavil v Domu in svetu leta 1894. Sestoji iz dveh poglavij. Prvo poglavje je v celoti opis dogajanja, to je pravza- prav odličen gledališki ali filmski prizor. Mlada mati na igrišču varuje tri otroke (eden je še v zibki) in zra- ven hiti šivati. Pride nepoznana starka, ki se ponuja za pestunjo in gospodinjsko pomočnico. Na večer se vrne mož Jakob, ki je delavec v tkalnici; starko sprej- meta v svoje borno in drago najemniško stanovanje. Drugo poglavje pa ni enotno. Začne se s poro- čilom o življenju te delavske družine (Jamnikovi) na splošno in zdaj, ko je razširjena. Sprememba, da dogajanju sledi poročanje, je ugodna. Sledi dogaja- nje na vseh svetnikov dan, in sicer pogovor ter Jako- bova pripoved o njegovem nesrečnem otroštvu, pri čemer starka joče. Sledi poročilo o prenehanju dela v tovarni, o Jakobovi bolezni in o tem, da starka dru- žini pomaga z beračenjem. Sledi dogajanje, da star- ka, odpravljajoč se na petdnevno romanje na Trsat, Jakoba prosi, naj svoji nepoznani materi odpusti in zanjo moli. Sledi poročilo o Jakobovem ozdravljenju, a starka je smrtno oslabela. Sledi še dogajanje: starka izpove, da je ona Jakobova mati, razkrije svoje življe- nje in umre. Na koncu novele je idilični epilog (poro- čilo), da se je življenje Jakobove družine vsestransko izboljšalo. Jakob pove svojo rojstno letnico: 1850. Torej je glede na objavo novele zdaj star 44 let. Kraj dogaja- 132 2018 MILAN DOLGAN: LEPOSLOVJE JANEZA EVANGELISTA KREKA, 127–138 nja je Vodmat v Ljubljani. Omenjata se Ljubljanica in Studenec. Ni jasno, ali je pokopališče že na Ža- lah. Omenjajo se Notranjska, Dobrova pri Ljubljani in škofjeloško hribovje. Starka je prej službovala kot služkinja v Gradcu. Stanovanje Jamnikovih je ena soba, ni pa povedano, ali je v njej tudi ležišče Jakoba in žene Mice; morda imajo še kakšen prostor, saj na koncu Jakob kliče »skozi vrata«. Ta nejasnost je kri- tična. Ko se govori o drveh, je treba upoštevati kurja- vo za kuhanje. In »vozovi« pač še niso bili avtomobili. Zanimiv je Micin značaj. Mlajša je od moža, ki pravi, da je »premalo izkusila, pretrdo srce«. Njena grobost in nesposobnost obvladovati otroke sta celo tolikšni, da grozi vreči dete v Ljubljanico. Označena je kot preveč gostobesedna. S priložnostnim zasluž- kom, saj pere in krpa, nekoliko prispeva k težavnemu preživljanju družine. Njena pomiritev s starko je psi- hološko razložljiva s težnjo, da si želi olajšati naporno gospodinjsko delo. Stanovanje ima nepospravljeno. V času krize postane do starke nestrpna. Pisatelj jo na koncu označuje z besedo »njena raskavost«. Prikaza- na je plastično, pisatelj je ne idealizira kot lik matere, a je tudi ne očrni naturalistično, saj se bo popravila. Jakobova mehkoba in prijaznost nista povezani s pobožnostjo, ki je verjetno ne prakticira (še manj pa žena), ampak sta najbrž splošni slovenski in slovanski moški lastnosti, ki se stopnjujeta do solzavosti in ju je Krek rad izpostavljal. Jakob v zvezi s starko nekaj sluti. Starka je pobožna. Pisatelj namigne na skoraj čudežno Jakobovo ozdravitev s pomočjo njene ver- nosti. Očitno je sklenila, da ne bo razkrivala svojega življenja in namenov, ampak bo dobra dela opravljala prikrito. Šele na koncu ne vzdrži več, da bi molčala, in razkrije svojo preteklost. Na ta način sovpadata psihološka skrivnostnost in literarna napetost. Pisa- telj pa starkine preteklosti ne razkriva jasno, ker bi se mu to najbrž zdelo banalno, ampak redkobesedno navaja drobce, ki pa jih bralec lahko sestavi v zgod- bo. Verjetno je starkin zapeljivec, s katerim je imela otroka, tajil očetovstvo, a ona ga je tožila, da bi otroku zagotovila doto, nakar je krivičnež dosegel, da je bila obtožena in obsojena, ker naj bi krivo pričala. Rekli so ji, da je otrok umrl. A zdaj na starost, ko se je vr- nila v domovino, na Kranjsko, je na občini izvedela, da njen otrok živi in kje živi. In tako se je namenoma pojavila pri Jamnikovih. Tako kot Jakob skupaj z ženo ni dejaven versko, ni dejaven tudi družbeno, in sicer ni včlanjen v delav- ski sindikat ali organizacijo, kar je bilo v tistem času že pogosto. Njegov družbeni položaj označuje »osa- melost«, ki pa jo odpravlja starka s svojo vključitvijo v družino, ki je blagodejna, saj ji je sicer grozilo kul- turno propadanje. Pomanjkanje družbenosti bi lahko bilo nadomeščeno tudi z alkoholizmom. Pisatelju se zdi potrebno, da v pripoved vključi daljšo sociološko analizo, kar pa ni ugodno za estetiko novele. Nava- jam odlomek: »V tvornici preživi vse življenje in vse, karkoli se vrši poleg njega v javnem življenju, gre tiho, brez sledu mimo …« Seveda vsakršna umetnost potre- buje ne le estetiko, ampak tudi idejnost, le da mora biti ta vključena nevsiljivo. Druga disgresija ali izmik, da pisatelju ne zadošča temeljna estetsko-idejna ravnina, je vsiljivo psiholo- giziranje. To se v pričujoči noveli pojavi dvakrat. 1. »Težko je bilo spoznati, kaj se je medtem godilo v njeni Novelo Mati je Krek pod znanim psevdonimom I. Sovran objavil leta 1894 v leposlovni reviji Dom in svet. 133 2018 MILAN DOLGAN: LEPOSLOVJE JANEZA EVANGELISTA KREKA, 127–138 duši; toda izpremenjeno lice, živo oko in solze, ki so ji je zalivale, so pričale, da ji je silnih čuvstev polno srce.« Zadoščal bi nazoren opis, kako je starka jokala. 2. »Kdor ni sam izkusil, kaj je lakota, mraz, uboštvo in zraven še bolezen, temu se ne da popisati. Črna mora žalosti, čemernosti, sirovosti in obupa …« Opozarjam na tako imenovane močne besede ali izraze, ko pisateljska energija in izvirnost kar zažarita. Nekaj primerov: 1. »Za Boga, saj še sami težko živi- mo.« (govori mlada Jamnikarica). 2. »Trdovratno guli svojo.« (njena označitev starke). 3. »Ljubeznivo gibanje se je razvijalo v ozki izbici.« (pisateljev komentar). 4. »Starši so me pustili kakor kamen na cesti.« (Jakob). 5. »Stari ljudje nimajo drugega dela kakor molitev.« ( Jam- nikarica). 6. »Huda pokora so otroci.« (Jamnikarica). Očitno je treba Krekovo besedo »gostja« razumeti in jo nadomestiti z besedo »rejnica«. Izraz »imam pravi- co« je treba razumeti kot »domovinsko pravico«, to je potrdilo o rojstnem kraju. Pisateljeva estetska opazovalna vrednost se po- sebno izkazuje pri opisovanju otrok. Tako starejša dva kot najmlajši so prikazani zelo živo in prepri- čljivo. Tudi drugi Krekovi spisi izpričujejo izreden smisel za otroško vedenje in psihologijo. Nemara je Krek poznal mladinsko delovanje don Bosca v Italiji, ki se je kmalu razširilo tudi v Slovenijo. Je pa res, da v drugem delu pričujoče novele Krek ne prikazuje več otrok. Krekova umetnost pri prikazovanju družbe- nega in zlasti delavskega življenja me spominja na Dickensa. Ta pa je umrl že leta 1870; vidimo, kako zgodnejši je bil družbeni razvoj v Angliji. Na dru- gi strani imam v mislih Maksima Gorkega, ki je bil Krekov sodobnik. Napisal je tudi tako rekoč politični roman Mati. Seveda je na Kreka najbrž vplivalo so- časno leposlovje na Dunaju in v Avstro-Ogrski, kar mi je neznano. Treba bi bilo raziskati, kako sta nazor in umetnost velikega Ivana Cankarja vzrasla ne le iz Krekovega družbenega delovanja, ampak tudi iz nje- govih umetniških spisov, v našem konkretnem pri- meru iz umetnosti novele »Mati«. Cankarja in Kreka je treba pojmovati skupaj. Novela Mati je zametek romana. V drugem delu in proti koncu so nanizane prvine, ki bi lahko tvo- rile osnovo za obsežen roman v Dickensovem slo- gu. Toda kako bi se to izvedlo, ko pa začetek novele vzpostavlja Jakobovo sedanjost, vse pa se je začelo z njegovim rojstvom in otroštvom ter z mladostnimi doživetji njegove matere? Ta niti nima imena. Ro- man bi bil lahko analitičen; to pomeni, da preteklost ne bi bila opisana na začetku, ampak v sredini oziro- ma na koncu. Začetno življenje bi bilo retrospektivno postavljeno na konec. Torej Krekova novela vsebu- je močne poganjke za večjo rast. Naslov Mati, ki se nanaša na Jakoba, ne pa na mater Jakca, Jožeka in Andrejčka, bi bilo mogoče spremeniti v Dve materi, saj sta zanimivi v svoji različnosti. Sedanji naslov je nekoliko dvomljiv, saj se bralec precej časa ne znajde. Mlada mati je v tej noveli tista oseba, ki se v skladu s Krekovo pisateljsko metodo spremeni, izboljša, kar pa ni razvito. Postavlja se končno vprašanje literarne ocene no- vele Mati. Odličen je njen prvi del, zato predlagam, naj to besedilo služi kot antologijsko, kadar se pred- stavlja Krekovo pripovedništvo, na primer v čitanki. Kot celota, skupaj z drugim delom, pa ta novela ne bi mogla služiti v ta namen, saj je premalo enovita in skladna. Seveda je treba opraviti najnujnejše jezi- kovne posodobitve in prilagoditve, razen če bi želeli predstaviti popolnoma izvirno besedilo. Upoštevati je treba še eno težnjo Krekovega pri- povedništva, to je nizanje akcij ali gola fabulistika. To je pretirano podajanje predvsem dejstev, ne da bi se pisatelj širokopotezno posvečal vsakokratne- mu dogajanju, dialogom in prikazovanju. Ta težnja je nemara izraz prevladujočega družbenega delova- nja na škodo literarne umirjenosti in širine. Takšno hitenje in prevladovanje akcije se kaže na primer v noveli Za brata, medtem ko je najobsežnejši Krekov leposlovni spis Iz nove dobe poln široko razgrnjene fabulistike, pa tudi družbenoagitacijske, to je idejne vsebine. Mislim, da je Krekova novela Mati v drugem delu pretirano akcijska. Premalo organsko in preveč mehanično akcijska. Pesništvo Dr. Pogačnik, ki je Kreka obiskal v Šentjanžu v njegovih predsmrtnih dneh, je zabeležil njegove be- sede: »Vse tukaj poje, griči pojo, polja pojo in ti dobri Dolenjci samo pojo. Kakor v mladih letih, tako bi pesmi- ce zlagal v tej lepi naši zemlji.« Kreka je torej pesem spremljala ne le v mladosti, celo pred smrtjo. V nje- govi zadnji igri Ko je vojna je več pesmi kot v drugih igrah, ki pa tudi ne shajajo brez njih. Potemtakem bi moral režiser Krekovih iger v polni meri upoštevati njegove pesmi, ne pa se jim izogibati. Krekova proza je pa pač prozaična, to je skorajda ne vsebuje pesmi. Krekova mladostna pesem ni mogla biti drugačna kot slovenska ljudska lirska pesem. Vendar je dajal prednost lastni pesmi, ki na izviren način posnema že obstoječa ljudska besedila. Imel je izreden čut za ustvarjanje v lastnem slogu. Poglejmo kot primer Krekovo Pesem izseljenčeva; najbrž je bila namenjena za igro o izseljencih, ki pa ni bila napisana ali je iz- gubljena. Pesem je našel Ivan Dolenec in jo objavil v posebnem časopisnem prispevku. Pesem izseljenčeva ima 10 kitic in je prvoosebna. Na nebu visokem / en oblak je pripet, / da solnce ne more / pogledat po svet, // da ne vidi v očeh mi / meglic in solzic, / ko jemljem slovo / od domačih stezic. Dve kiti- ci sta lepo skladenjsko spojeni. Tri pomanjševalnice sevajo nenavadno nežnost. Da je oblak »pripet«, je povedano metaforično izvirno. Pravilno se menjavata ženski in moški zaključek vrstice, razen predzadnje vrstice, ki se zaključi moško, kajti beseda »slovo« je 134 2018 MILAN DOLGAN: LEPOSLOVJE JANEZA EVANGELISTA KREKA, 127–138 pomembna. Ritmično ni moteče, ali začetek vrstice vsebuje dva nenaglašena zloga ali enega. Da so med motivi – stvarmi, od katerih se fant poslavlja – naj- prej »stezice«, je duhovito, presenetljivo. Sledi na- števanje drugih motivov: lipica, penica, škrjanček in miška. Od teh sta prva motiva opisana v eni kitici, ostalima dvema pa je odmerjena po cela kitica. Nove pomanjševalnice so prisrčne. V šesti kitici je prelom, ko popotni fant ponovno izpoveduje svoje domotožje in pove vzrok odhoda v svet, ki je brezposelnost: Za miško, za penco / je kruha doma, / le meni, le meni / ga nobeden ne da. V naslednjih dveh kiticah nastopa »kdorkol«. Izraza »storiti slovo« in »vmeriti stopnjo« sta neugodna in bi ju jezikovno usposobljen redak- tor mogel posodobiti. Neugodna sta tudi naglasa »stopnjé« in »grenké«. Možna bi bila rešitev, da se kaj izpusti, saj se motiv »solze« ponavlja. Predzadnja kitica: En kamen na srcu, / v očeh pa solzo / pogledam prav milo / na Šmarno goro. Verjetno je treba 2. vrsti- co popraviti: »v očeh pa s solzó«. Fantova čustvenost in pobožnost sta stopnjevano izraženi v zadnji kitici: Ozri se na mene, / Marija z gore, / in ti mi potroštaj / to revno srce! Presenetljivo je, da je pesem na koncu krajevno določena, ta določenost pa je vseslovensko zanimiva in sprejemljiva. Ritem je pravilen. Znano je, da je Krek povzemal ljudsko pesništvo od Slovanov, še posebno od Ukrajincev. Pod njego- vim vplivom je prijatelj Josip Abram v slovenščino prepesnil Ševčenkove pesmi, ki jih označuje izjemen lirski slog. Številne Krekove pesmi izkazujejo slovan- ske vplive in dobro je znano, kako je Krekovo ukra- jinstvo vplivalo tudi na Otona Župančiča. Krek je kot preprost ustvarjalec gojil tudi mla- dinsko oziroma otroško pesništvo. Pisal je na primer basni. Nekatere njegove pesmi bi bile primerne za šolsko čitanko. Poglejmo na primer pesem Mušica in smreka. Ti dve bitji se pogovarjata o svojem življenj- skem slogu, ki je tako različen. In smrečica se oglasi: / Usoda tvoja me skeli. / Glej, jaz življenja sladki raj / uživála bom še let dokaj. Mušica zagovarja svoj živ- ljenjski slog, potem ko je nemara nekoliko pregosto- besedna, takole: »En dan živela sem samo, / skusila sem usodo vso, / rodila se, možila se, / spojila se, ločila se – / en dan dovolj, dovolj zamé!« Kot vidimo, pesnik igrivo namiguje na telesno ljubezen. Toda Krek je bil temeljito izobražen tudi v kla- sičnih jezikih in v umetnem klasičnem pesništvu. Sestavljal je sorazmerno težavne pesniške tekste v umetnem slogu, pri čemer mu je jezik delal hujše preglavice kot v ljudskih pesmicah. Ena od takih pe- smi je Z goré. Ta pesem izraža idejnost in motiviko, kakor nam je znana iz udejstvovanja triglavskega žu- pnika Jakoba Aljaža. Znano je, da je nekoč Krek peš prispel iz Trente čez prelaz Luknja in po dolini Vrata na Dovje na obisk k Aljažu. Menda je Aljaž Kreka doživljal tudi kot družbenega tekmeca. V omenjeni pesmi, ki vsebuje osem kitic, se vsaka zaključuje z refrenom »z goré, z goré«, kar pa ni vedno spretno in naravno. Besedni red je ponekod preveč umeten: Življenja polne so skalé / in ljubke slasti! Krekova mi- sel in čustvo sta aktualna za takratne razmere in za nacionalno občutenje planinstva v vseh časih: In zdi se mi, da vse skalovje / z menoj vred moli za domovje. Ponekod se Kreku posreči, da sta misel in pesniški izraz usklajena, ponekod pa usklajenosti med izpo- vedjo in obliko ne dosega: Zato moj duh zapluj z goré / med bratov četo, / vgraniti jih in užgi srce / za pravo sveto! / Ko bomo narod iz granita, / vzžari nam zarja zmagovita. Kot vidimo, je ta pesem precej politična. Objavljena je bila leta 1892 ter je idejna in izrazna predhodnica kasnejše pesmi, napisane okrog leta 1904. Navajam jo spodaj. Krekovo tako rekoč planinsko pesništvo premore nenaslovljeno pesem, ki je pravi biser, a doslej skoraj neznana. Sestavlja jo naslednjih šest dolgih vrstic, ki jih je mogoče razpoloviti: Stalna je ljubezen naša, kot so naše gore stalne, / iskra, kot so naši vrelci in kot reke srebrovalne. / Ko pa kdaj bi tvoje skale, stari Triglav, se razdrle, / pa bi naše čete vstale, tebe, Triglav, bi podprle. / Ko pa kdaj bi tvoji vrelci, bistra Sava, usahnili, / pa bi srčno kri ti v strugo naškropili, natočili. Pesem, ki bi Triglav (foto Janko Dolgan). 135 2018 MILAN DOLGAN: LEPOSLOVJE JANEZA EVANGELISTA KREKA, 127–138 jo jaz naslovil Med Triglavom in Savo, je prvič izšla leta 1899 v Slovencu in čez štirinajst dni v Krekovem časopisu Glasnik v sklopu daljše (63 vrstic) priložno- stne politične pesnitve v čast velikemu zborovanju slovenskega krščanskega delavstva v Ljubljani. Sode- lovali so hrvaški in češki gostje, predvsem pa je bilo zborovanje poudarjeno vseslovensko. Vključena je v tisti del pesnitve, ki govori o domovinski ljubezni. Da je bila nekaj posebnega, dokazuje to, da je siceršnji izraz »naša četa« uporabljen v množinski obliki »naše čete«; poleg tega obstaja pričevanje, da je bil najbrž ta del pesnitve natisnjen na posebnem lističu, ki so ga razpečevali na omenjeni slavnosti. Pesem je potem kot šestvrstičnico objavil Josip Abram v Planinskem vestniku leta 1904, ne da bi navedel avtorja, saj mu je bilo pomembno samo domovinsko in planinsko navdušenje. Drugič jo je Abram objavil leta 1926/27 v reviji Mentor, kjer trdi, da jo je napisal Krek. Ob- stajala naj bi še ena podobna domovinska pesem ozi- roma pesnitev. Abram govori o posebnem Krekovem pesniškem zanosu na Jelovici: »Pesem je tekla ko gorski vrelec, srebrno zvonko, zdaj pa zdaj so ritem in rime padale ko mogočen slap – toliko se še spominjam in pa še tega, da je bilo v pesmi vse personificirano, da je vse živelo in pravcato bruhalo divji zanos orjaške ljubezni do prekrasne domovine.« Ob tej priložnosti je Krek govoril, da je v pesniški tekmi premagal celo Otona Župančiča. Kasneje, leta 1933, je Ivan Dolenec celo- tno pesnitev objavil v četrtem zvezku Krekovih Iz- branih spisov. V spremni besedi je posebej izpostavil štiri vrstice (brez prvih dveh) z besedami: »Ne vem, če je kdaj Krek silneje, presenetljiveje izrazil vso svojo vdano ljubezen do domovine kakor tu v besedah …« Kasneje, leta 1938, je pesem kot šestvrstičnico objavil še Ivo Česnik. Njegov uvodni stavek se glasi: »Kako je ljubil naše visoke gore, in zlasti Triglav, bistre struge naših voda, zlasti Savo, in z njimi našo slovensko zemljo, kažejo tile verzi …« V navedeni pesmi je strnjen ves Krekov duh, vsa njegova narava in osebnost. Odkod je Krek zajel ta nesmrtni slog ali ritem? Te vrstice so odlično izoblikovane. Nastale so ne v individualni pesniški zamaknjenosti, ampak najbrž v skupinskem navdušenju njegovega tako rekoč ukrajinskega zdru- ženja. Začetni opis preide v nagovor. Nadrealistična pravljičnost (kralj Matjaž) se povezuje z bojevitostjo (čete, kri). To je pesniški preroški duh, poveličanje slovenske prihodnosti. Zgornje vrstice so primerne, da bi bile z velikimi črkami vklesane na pred kratkim odkritem spomeniku žrtvam vojn v Ljubljani. V pesmi Domovini Krek primerja druge narode in Slovane. Medtem ko drugi pogosto bojevito prelivajo kri, Slovan rajši moli, v solzah pesem peva. Nerodno je povedano, kako Slovan časti pokojnike. Pesnik spod- buja jokanje in polnjenje solznega morja, ki priča o Slovanovem trpljenju in zasužnjenosti. Na koncu pa pesnik kliče, naj iz solz vzraste vihar: Maščuj nas, solza, in preplavi vraga, / potopi ga v Slovenov solzni vodi. Zanimivo je, da je znal Krek slovansko meh- kočutnost povzdigniti v politične namene, podobno kot je znal Simon Gregorčič prikazovati obrambno vlogo reke Soče. Precej Krekovega pesništva je družbenega ali po- litičnega. Krekova Naša pesem je postala himna kr- ščanskosocialnega delavstva. Narod naš je narod dela, bojnih zmag si ne želi; / v delu zarja mu vesela trajne zmage se blešči. Podobne so njegove raznovrstne pri- ložnostne pesmi in pesnitve. Krek je tudi cel gleda- liški prizor napisal v vrsticah, to je igra Sv. Ciril in Metod stopita na slovansko zemljo. Pesem Tragedija, ki jo je Krek podpisal z ukra- jinskim psevdonimom Hajdamak, dokazuje, da je uspešno zmogel tudi moderno župančičevsko im- presionistično oblikovanje: Šumno tuli vihar / skozi ječeči gozd, / da podzemlje bobni, / in v veličastni višini plamti / razuzdana prostost. V naslednji kitici pesnik še bolj modernistično oblikuje motiv brez: Tam v ozadju deviške / breze se klanjajo, / kakor da sanjajo / dan zmagoslavja, / pa so ponižne tako … Čudim se odlični izvedbi pesniškega prestopa. Višek je v tretji kitici: Tam v ospredju do néba / dviže ponosni se hrast, / toda v črno propast / trešči ga tuleči vihar. Čeprav se zadnja, četrta kitica Kreku ni posrečila in torej pesem kot celota ni uspešna, ga predstavlja v povsem novi li- terarni luči, osvobojeni od tradicionalnih družbenih, političnih, priložnostnih in estetskih spon. Pesem Mladim dnem govori o lepoti in blagru materine ljubezni do otroka. Ko ta zraste, bdi še na čelu mu križevi znak, / mamice zlate spomin sladak. Zadnja kitica se glasi: Vihra se bo približala / in grozi- la mi streti srce. / Bodi! Saj znaki še žive, / da me je mati križala. / Roj divjaških črnih duhov / zame podira njen blagoslov. / In ko je ni druge rešitve, / rešile me materine bodo molitve. V zgoraj navedeni kitici spet lahko doživljamo čudovito izrazno moč, pa tudi jezikovno-izrazno nerodnost in zavore. Predlagam, da bi izdali skrbno izbrano zbirko raznovrstnih Krekovih pesmi, in sicer naj bi bile pesmi natisnjene najprej natančno take, kakor so se ohranile oziroma kakor so bile natisnje- ne prvič, potem pa naj bi bila ta zbirka natisnjena jezikovno izboljšana in po potrebi skrajšana, kar bi mogel storiti sposoben literarni izvedenec. Prepričan sem, da Krek ne bi imel nič proti, če bi bral posrečeno izboljšano različico svojega pesništva, tako da bi bilo učinkovito približano današnjemu bralcu. Na ta na- čin sem priredil pesem Z goré. Ta ima prvotno 8 kitic, moja priredba jih ima 4: Moj duh mi plava vrh gore V okrožju jasnem; odpira, greje se srce v obzorju krasnem; oko molče nad zemljo plava in mi utehe mir vdihava. Tu sive skale vladajo, višav kraljice, 136 2018 MILAN DOLGAN: LEPOSLOVJE JANEZA EVANGELISTA KREKA, 127–138 tu čez prepade koze skačejo, kjer ni stezice. In ljubka slast me napolnjuje in srčna bolečina kljuje. Pritožbe grenke šepetam zemljé domače, zaupam triglavskim goram, kako ta plače. In zdi se mi, da vse skalovje z menoj vred moli za domovje. In zdaj, moj duh, zapluj z gore med bratov četo, utrdi jih in vžgi srce za pravo sveto! Ko bomo narod iz granita, vzžari nam zarja zmagovita. Z goré, z goré. Na koncu naj opozorim, da so v Selcih v jubilej- nem letu, ko je stoletnica Krekove smrti, izdali Kre- kovo knjigo. Nastala je na pobudo krajevnih ljubite- ljev in pod uredništvom domačina Franca Pfajfarja. Z izdajo te knjige so napravili pomemben korak ter presegli sedanje mrtvilo osrednjih slovenskih založb in ustanov. V tej knjigi so objavljene tri Krekove igre (Turški križ, Tri sestre, Sveta Lucija) ter izbor osmih Krekovih osebnih in družbenih pesmi. Krekove igre so ponatisnjene kot preslikave prvih izdaj, pesmi pa so bile računalniško pretipkane, pri čemer se je vti- hotapilo nekaj napak. Kljub temu čestitam Krekovi domovini Selca, da je izdala to knjigo in pripravila »Krekovo leto« s številnimi prireditvami. LITERATURA Abram, Josip (Trentar): Iz Trente na Triglav. Planin- ski vestnik, 1904. Abram, Josip: Spomini na J. Ev. Kreka. Mentor XIV, 1926/27. Brumen, Vinko: Srce v sredini. Življenje, delo in oseb- nost Janeza Evangelista Kreka. Buenos Aires: Ba- raga, 1968 Cankar, Ivan: Zbrani spisi, XIX (ur. Izidor Cankar). V Ljubljani: Nova založba, 1936. Cankar, Izidor: Ob petdesetletnici dr. Janeza Ev. Kreka. Dom in svet 7–8, 1917. Česnik, Ivo: Mati. Spominčica Evangelistu. Vigred 12, 1938. Dolgan, Milan: Zadnja drama Janeza Evangelista Kreka, rojenega pred 150 leti. Literarnozgodo- vinska razprava o Krekovi dramatiki. Železne niti 12, 2015, str. 405–430. Goljevšček, Alenka: Od A(brama) do Ž(upančiča). Vsebine 765 dram slovenskih avtorjev. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 2011 Juhant, Janez: Krekovo berilo. Celje: Mohorjeva druž- ba, 1989 Kermauner, Taras: Blato v izviru in izteku. 1, Prema- govanje blata. Ljubljana: Slovenski gledališki mu- zej, 1997 (Rekonstrukcija in/ali reinterpretacija slovenske dramatike). Kmecl, Matjaž: Janez Evangelist Krek kot leposlo- vec. 2000: revija za krščanstvo in kulturo 40/41, 1988, str. 28–30. Krek, Janez E.: Izbrani spisi I–IV (ur. Ivan Dolenec). V Celju: Mohorjeva družba, 1923–1933. Krek, Janez E.: Izbrani spisi V (ur. Vinko Brumen). Celje: Mohorjeva družba, 1993. Krek, Janez E.: Ob vojski / Ko je vojska / Ko je voj- na (ur. Milan Dolgan). Ljubljana: Amalietti & Amalietti, 2016. Krek, Janez E.: Prolog k vseslovenski delavski slav- nosti… Slovenec, 29. 5. 1899. Krek, Janez E.: Turški križ; Tri sestre; Sveta Lucija; Izbrane pesmi (ur. Franc Pfajfar). Selca: Lesna za- druga za Selško dolino, 2017. Lukan, Walter: Zur Biographie von Janez Evangelist Krek (1865–1917) (doktorska disertacija). Wien, 1984 (drugi del vsebuje obširno bibliografijo). Mahnič, Mirko: Krekovo leposlovno delo. Bogoslov- ni vestnik 48, 1988 (Simpozij o J. E. Kreku), str. 33–44. Pogačnik, Jože in Franc Zadravec: Zgodovina sloven- skega slovstva, 4. Maribor: Obzorja, 1970 (tu o Krekovem leposlovju tako rekoč ni ničesar). Rahten, Andrej: Jugoslovanska velika noč: slovenski pogledi na balkanski vojni (1912–1913) in jugo- slovansko vprašanje. Ljubljana: GV založba, 2012. Sovran, Ivan (= Janez E. Krek): Mati. Dom in svet, 1894, str. 723–727. Wollman, Frank: Slovenska dramatika (prevedel Andrijan Lah). Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 2004. Zadravec, Jože: Krek – pesnik in pripovednik. Kre- kov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj). Celje: Mo- horjeva družba, 1992, str. 45–61 (Simpozij v Rimu, 9). SUMMARY Literature of Janez Evangelist Krek On the anniversary of his death The literature of Janez Evangelist Krek (1865– 1917) and the aesthetic component of his personality were highly acclaimed by Ivan Dolenec, Izidor Can- kar, Josip Abram, France Terseglav, Taras Kermauner, and Matjaž Kmecl. Ivan Dolenec reprinted a series 137 2018 MILAN DOLGAN: LEPOSLOVJE JANEZA EVANGELISTA KREKA, 127–138 of Krek’s writings in Izbrani spisi [Selected Texts] and Vinko Brumen did likewise; however, their editions are not complete and a contemporary independent edition of his literature is yet to be produced. Moreo- ver, research should also be made regarding which unsigned literary texts may have been written by Krek – for instance, several texts under the heading »Entertainment« in the newspaper Glasnik. Krek’s drama comprises eight plays. At first, he wrote farces and comedies, and later on historical plays and melodramas. The last Krek’s play, Ob vojski, currently published under the title Ko je vojna [War- time], is his swansong, so to speak; it is, exceptionally, set not in the Selca Valley but Šentjanž in Lower Carniola, where Krek died. Given that Krek’s prose (with the most compre- hensive novel Iz nove dobe [From the New Era], pub- lished in 1893 in the review Dom in svet) is similar to that of Ivan Cankar, it is possible and even neces- sary to draw a comparison between the two authors and study them side by side, as was already pointed out by Anton Slodnjak. The novella Mati [Mother] distinguishes itself by its introductory description of the real and psychological events as well as reporting, and then abruptly concludes with a bare storyline, without developing it in the sense of Dickens’s major works. Krek’s poetry, which is also used in his drama, refers to Slovenian folk poetry (for example, Pesem izseljenčeva [An Emigrant’s Song]), draws on South- ern Slav and particularly Ukrainian poetry. Most noteworthy are Krek’s autobiographical poems on his mother and occasional political poems, some of which are linguistically awkward. However, one of these poems, published in 1899, contains a genuine poetic gem that has no title and begins with the line: “Stalna je ljubezen naša, kot so naše gore stalne…” [Our love is as steadfast as are our mountains…] This six-line patriotic mountaineering poem, with which Krek reached or even surpassed the lyric qual- ity of Oton Župančič, is suitable to be inscribed in the new monument to the victims of all wars in the Congress Square in Ljubljana. 138 2018 MILAN DOLGAN: LEPOSLOVJE JANEZA EVANGELISTA KREKA, 127–138 Čudovito skalovje in razgled na Triglav sta vabila Janeza Evangelista Kreka, da se je pogosto povzpel na Ratitovec nad ljubim Prtovčem in domačimi Selci (foto Ana Dolgan).