Javorji — Gorski javor
Robert Brus, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire
Med pomembne medovite drevesne vrste pri nas spadajo tudi JAVORJI, saj so številne njihove vrste za čebele ne samo vir nektarja in cvetnega prahu, ampak
tudi mane. Rod javor (Acer L.), odvisno od tak-sonomske obravnave, vsebuje 150—200 vrst, razširjenih na zmernih območjih severne poloble. Izvira iz
Vzhodne Azije, kjer je vrstna pestrost še dandanes izjemna, rod je razmeroma bogat tudi v Severni Ameriki, v Evropi pa je vrstna pestrost zaradi uničujočega vpliva zadnjih ledenih dob manjša. V Sloveniji obstaja 6 avtohtonih vrst. Najbolj znani in splošno razširjeni so gorski ali beli javor (Acer pseudo-platanus L.), ostrolistni javor (Acer platanoides L.) in poljski javor ali maklen (Acer campestre L.), nekoliko manj pogosta sta trokrpi javor (Acer monspessulanum L.) in topokrpi javor (Acer obtusatum W, et K. ex. Willd.), tatarski javor (Acer tataricum L.) pa v Sloveniji v naravi že skoraj sto let ni bil potrjen. V seriji prispevkov bomo nekoliko podrobneje predstavili prvih pet navedenih vrst.
Gorski javor (Acerpseudoplatanus L.) je do 40 m visoko in do 2 m debelo listopadno drevo s pravilno razvito krošnjo in ravnim, močnim deblom. S skorje starejših dreves se značilno luščijo ploščate krpe lubja, tako da ta postane svetlo lisasta. Poganjki so zelenkas-torjavi, goli in posuti s svetlejšimi plutnimi bradavicami, t. i. lenticelami. brsti so olivno zeleni, razmeroma veliki, širokojajčasti in kratko zašiljeni, končni brst je večji od stranskih. Navzkrižno nameščeni listi so dlanasto krpati, H—16 cm dolgi in do 20 cm široki, od 5 listnih krp pa sta spodnji dve manjši. Krpe so široko jajčaste in grobo nažagane, zareze med njimi pa so ostre.
Gorski javor je večinoma enodomna vrsta, kar pomeni, da ima dvospolne cvetove, pogosto pa je rastlina lahko poligamna, torej ima poleg dvospolnih tudi enospolne moške in ženske cvetove. Oprašuje se s pomočjo žuželk. Odvisno od nadmorske višine in lokalnega podnebja cveti maja ali junija po olistanju, torej potem, ko so listi že razviti. Cvetovi so združeni v 6—12 cm dolga, zelena, viseča grozdasta socvetja. Posamezni cvetovi so dvospolni, včasih enospolni, zvezdasti, imajo po 5 časnih in 5 venčnih listov, moški imajo 8 dolgih prašnikov in okrnjen pestič, ženski pa dobro razvit pestič z nadraslo plodnico i/. dveh plodnih listov in kratke, okrnjene prašnike.
Roditi začne med 20 in 30 letom starosti. V nižjih legah obilno rodi skoraj vsako leto, v višjih legah pa rodi na 2-3 leta. Plod, imenovan pokovec ali samara, je sestavljen iz dveh krilatih delnih plodičev, ki oklepata kot, nekoliki) manjši od 90 °. Krilce je dolgo približno 3 cm in mrežasto žilnato.
Za dobro rast potrebuje gorski javor najboljša rastišča na svežih, globokih, rahlih, humoznih in odcednih tleh na apnenčasti podlagi. Pogost je na t. i. aceretalnih rastiščih na vlažnih pobočjih, v vrtačah in ob jarkih s počasi tekočo, vendar ne zastajajočo vodo. Slabo prenaša plitva apnenčasta ali težka in mokra gli-nasto-ilovnata tla. Ustreza mu svež, hladen in vlažen gorski zrak, sušo in vročino prenaša slabše. Sončna
pripeka povzroča vnetje skorje, sneg, žled in veter pa ga redkeje poškodujejo. V mladosti lahko raste precej zasenčen, pozneje potrebuje vse več svetlobe, zato velja za polsvetloljubno vrsto. V nižjih legah ima raje hladne in vlažne osojne lege, v višinah pa bolj suhe in tople prisojne lege. Dobro prenaša nizko temperaturo, vendar mu zlasti v mladosti škodujejo hude zime, ki mu lahko povzročijo mrazne razpoke, in pozne slane. Zato se izogiba vrtač, v katerih se nabira hladen zrak. Slabše prenaša mestno okolje.
Gorski javor je najbolj razširjen v Alpah in na Karpatih, pa tudi v Srednji, Južni in Vzhodni Evropi. Na zahodu raste še v Pirenejih in na severu Španije, samoniklo pa ne uspeva v Veliki Britaniji in Skandinaviji. Na vzhodu je razširjen do Poljske in Ukrajine, na jugu ga najdemo še na Siciliji.
Avtohtono je razširjen po vsej Sloveniji. V Alpah raste približno do nadmorske višine 1700 m, v Sloveniji ga ponekod najdemo še na gozdni meji. Z 2,4 % deležem v skupni lesni zalogi je naša 7. najpogostejša drevesna vrsta. V gozdu se največkrat pojavlja posamezno ali kvečjemu v manjših skupinah, nikoli ni osrednji graditelj sestojev. Pogosto raste v bukovih in mešanih jelovo-bukovih gozdovih gorskega pasu, skupaj z velikim jesenom, gorskim brestom, bukvijo in jelko pa gradi združbo plemenitih listavcev.
Med javorji ima najboljši les prav gorski javor. Les je srednje težek, srednje trd in se lepo obdeluje. Ker je na prostem slabo obstojen, ga uporabljajo predvsem za izdelovanje notranje opreme. Cenijo ga rezbarji in kolarji, uporabljajo ga za izdelovanje drobnih predmetov, igrač in ročajev za orodje. Je pogost kuhinjski les, primeren za mize, deščice, kuhalnice in valjarje. Včasih ima javorjev les zaradi različnih zunanjih vplivov posebno teksturo, zaradi česar je še posebej dragocen. Taki tipi javorjevega lesa so javor ikraš, ptičji javor in javor rebraš, ki ga tradicionalno uporabljajo za izdelovanje dna pri violinah. Vse tri tipe lahko, sicer redko, najdemo tudi v naših gozdovih. Listi skoraj vseh vrst javorjev so odlična živinska krma. Zaradi lepih, jeseni rumeno obarvanih listov in zaradi zanimive skorje ga pogosto sadijo kot okrasno drevo.
Kot medovita rastlina je gorski javor lahko pomemben vir nektarja, cvetnega prahu in mane. Skupen donos, ki ga največkrat navajajo za gorski javor, je do 200 kg/ha/leto. Posamezen cvet lahko po podatkih iz različnih virov, ki jih povzemajo Crane in sod. (1984), skupaj proizvede od 4,87 do 5,92 mg nektarja, pri čemer je izločanje pri ženskih cvetovih nekoliko obilnejše. En sam cvet lahko na dan izloči od 0,41 do celo 1,16 mg nektarja. Koncentracija sladkorja v nektarju je srednja, najpogosteje ugotovljene vrednosti so od 35 % do 47 %. Izločanje nektarja traja dva do tri tedne, to pa
List in socvet/e gorskega javorja	Plodovi	(Foto:	Robert	Brus)	Navzkrižno	nameščeni	brsti
je za javorje razmeroma dolgo. Gorski javor kot vir nektarja največkrat obravnavajo kot srednje pomembno vrsto. Cvetni prah je zelenkasto rumen, pri gorskem javorju je njegova proizvodnja ocenjena na srednjo do nizko. Ena od analiz je pokazala, da vsak cvet proizvede povprečno 23.500 pelodnih zrnc.
Pomemben del medenja gorskega javorja je tudi mana; tako se javorji pri nas uvrščajo med najpomembnejše vrste za manino pašo. Mana nastaja že med cvetenjem in se navadno nadaljuje tudi potem, ko cvetenje preneha. Proizvajalci mane so lahko različne sesajoče žuželke.
Crane in sod. (1984) kot najpogostejši navajajo vrsti Periphyllus aceris L. in Periphyllus testudinaceus Femie (syn. Periphyllus villosus	Hartig) iz družine
Chaitophoridae, vrsto I’. villosus Hartig navajata tudi Jurc in Mikulič (2001). Obe sesata listne peclje in cvetove. Med proizvajalce mane na gorskem javorju (najdemo pa jo tudi na drugih vrstah) lahko uvrstimo tudi vrsto Parthenolecanium comi (Bouche) iz družine Coccidae (Jurc, Mikulič, 2001). Med je zelenkaste barve (verjetno zaradi vsebnosti mane), njegov okus navadno ne navduši, a se s staranjem izboljšuje, aroma pa je neizrazita.
/vr'	-
Z ■ v,
Ruiiticnotl 0 l*vo>|» » Skw*niti gl«d« n« (toltl v letni itiogi
Odraslo drevo v jesenskih barvah	Razširjenost gorskega javorja v Sloveniji (vir: Podatki o gozdnih fondih Zavoda za gozdove
(Foto: Robert Brus) Slovenije, 2001, karto pripravil A. FickoI
Najpomembnejša uporabljena literatura:
ISru.s, R., 2004. Drevesne vrste na Slovenskem. Mladinska knjiga, Ljubljana, 399 s.
Brus, R., 2005. Dendrologija za gozdarje. Univerzitetni učbenik, BF, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 408 s.
Crane, E., Walker, P., Day, R., 1984. Directory of important world honey sources. International Bee Research Association, London, 384 s.
http://idrinfo.idrc.ca/archive/corpdocs/06l504/ (dostop 10. 10. 2006)
Fitschen, J., 1994. CehOzflora. Quelle & Meyer Verlag, Heidelberg, Wiesbaden.
Jurc, M., Mikulič, V., 2001. Gozdno medenje in medeče lesnate rastline v gozdovih Slovenije. Gozdarski vestnik, 59, 1, s. 18-27.
Kotar, M., Brus, R., 1999. NaSe drevesne vrste. Slovenska matica, Ljubljana, 320 s.
Rollof, A., B(rtels, A., 1996. Gehdze. Band I., Eugen Ulmer Verlag, Stuttgart, 694 s.
Sivic, F., 1992. Pomen gozda za čebelarstvo. Bogastvo iz gozda. BF, Oddelek za gozdarstvo, s. 52-57.
(Nadaljevanje prihodnjič)
KANADSKA ZLATA ROZGA
(Solidago canadensis L.) - družina košarnic (Asteraceae)
Domovina — Njena domovina je Severna Amerika. Raste na jasah ob potokih, na bregovih rek in ob naseljih, ponekod se je zelo razširila. V Zahodni, Srednji in Vzhodni Evropi je nasajena od 19. stoletja in se še vedno širi.
Opis - Večletna zelnata rastlina, visoka 50 do 150 cm. Stebla zelnata, na zgornjem delu štrleče dlakava. Listi sedeči, ozko suličasti, celorobi ali ostro nažagani. Cvetovi drobni, zlato rumeni, zbrani v koških, dolgih 3 do 5 mm, v piramidnem latastem socvetju, enostransko razporejeni proti vrhu. Cveti od julija do sredine septembra.
Razmnoževanje - Razmnožuje se s semeni in vegetativno. S svojimi koreninami se zelo hitro razširja in se je v zadnjih letih razširila po številnih krajih v Sloveniji.
Medovitost - Zelo dobra pri Solidago canadensis L., srednja pri Solidago virgaurea L. Kanadska zlata rozga je
dobra medovita rastlina, na kateri žuželke nabirajo nektar in cvetni prah. Na približno 1 m visokih trdih steblih se razvije lep metlast cvet, ki ga čebele zelo rade obiskujejo. Ker cveti dolgo in včasih celo v jeseni, je pomembna za čebeljo pašo.
Zanimivosti — V vrtovih rastejo njene sorodnice, različne okrasne sorte, ki jih prav tako obiskujejo čebele. V zadnjih letih so naši čelielarji pripomogli k njeni razširitvi. Obstaja več vrst: poleg kanadske zlate rozge še navadna zlata rozga (Solidago virgaurea L.), s. orjaška zlata rozga - Solidogo serotina L. (Sin. Solidago gigan-tea). Vse so kot okrasne rastline prinesene iz prvotne domovine Severne Amerike. Podivjana lahko postane nadležen plevel. V ZDA iz odbranih rastlin orjaške zlate rozge pridobivajo kavčuk, saj ga rastlina vsebuje 6 do 8 odstotkov.
Kanadska zlata rozga ali vrbnjak, Solidago canadensis L.
Orjaška zlata rozga - Solidago serotina L (Sin. Solidago gigantea L. j