Štev. 47.
V Ljubljani, dne 13. novembra.
1884.
"Vs etilna. : Slovanska ideja. — Črtice o šolstvu v Istri. — Tri lipe. — Pogled po slovanskem svetu. — Razne novice. — Politični razgled.  — Il-u.stra.cija,:   čiči: Župni dvor.
Slovanska
II.
(Dalje.)
Na kakšnem stališči pa stoji krona, to je kraljevska zajedniška viada, ki je odgovorna za nagodbo ? Doslej je zajedniška vlada zmerom poudarjala zajednico; le v zadnjem kraljevskem odpisu se jasno poudarja težnia zajedniške vlade, da se državna zajednica, ki je sklenena mej Ogrsko in Hrvaško, preustroji v državno jedinstvo, čisto narazno je, da bi to državno jedinstvo moralo biti nad narodnostjo, ustavnostjo in samoupravo kraljevine Hrvaške. To bi bil tako rekoč naravni nasledek. Nam se tedaj zdi, da je to najglavnejši moment; in da je najglavnejši, trdili so vsi govorniki narodne neodvisne in stranke prava. Večina hrvaškega sabora ni v svoji adresi pouzdignila niti glasu proti tem težnjam ogrske vlade, ampak ona molči o vsem tem, dasi to državno jedinstvo ni še bilo doslej nikdar niti omenjeno v kraljevskih odpisih, ampak se je vedno poudarjala državna zajednica.
Vidi se torej jasno, da saborska večina , da osno-vatelj adrese zloglasni Miškatović nima srca pristopnega hrvaškim težnjam, da bi branil in zagovarjal vsaj dozdanjo podstavo ustava, ampak dovoljuje, da Ogri krhajo kos za kosom od hrvaškega ustava. Rekli smo že, da zajedniške zadeve niso tudi hrvaške, ampak samo madžarske. Poglejmo samo zajedniško zakonarstvo. V tem zakonarstvu je povsod merodaven superioritet Ogrske: vsi zajedniški zakoni se sklepajo v duhu madžarščine. Ogrski državni zbor .je bil brez Hrvatov odprt ; njegova adresa se je razpravljala brez Hrvatov. Jednakih vzgledov bi mogli .navesti v obilici. Ali čemu še natančnejše opisavati te žalostne razmere, saj vidimo, da Madžarji v zajedniške zadeve usiljujo madžarski jezik. Oni zahtevajo, da bi njih jezik bil državni jezik, a državno jedinstvo zahteva, da jezik naroda odstopi mesto državnemu jeziku. A vse to je denaturalizacija hrvaškega naroda.
Povsod imajo Slovani težavno borbo za veljavo svojega jezika, svoje individuvalnosti. V kakšnem državno-pravnem razmerji se nahajajo Hrvati danes, to smo že videli. Ali tudi prej, ko je še bila Hrvaška pod nemškim uplivom, imela je iste borbe. Tudi Nemec je poskusil denaturali-zovati Hrvaško, in še le takrat. ko je videl, da mu je vse prizadevanje brezuspešno, odjenjal je. Ne v obstoji Ogrske, pač pa v obstoji Avstrije in habsburškega doma
*) Glej številko 46.
idej a.*}
so iskali Hrvati obrambe, podpore in životne podstave svojega obstoja, kar so sjajno dokazali tudi leta 1848. Spoznali so namreč, da svoje narodnosti ne morejo brez strahu in skrbi izročiti Madžarjem v varstvo. Zato si Hrvati ne žele dotike z Ogrsko, vsaj take ne, kakeršna se zdaj snuje, ker jim v tej dotiki ni narodnost zagotovljena. Hrvati so duševno spojeni z ostalimi Slovani, in to duševno združenje jim je ljubše, nego „nagodba", zato je rekel dr. Mazura v adresni razpravi blizu tako le: „Hrvaška narodnost vse od leta 1861. ni bila v nevarnosti ni od naših sosednih bratov v Istri, Dalmaciji, črni Gori, Bosni, Hercegovini in Srbiji. Mi smo si jednaki ali taki, da razvoj in uspeh jedne narodnosti podpira razvoj drugih. Samo dotika z Ogrsko more razvoj in napredek hrvaške narodnosti dovesti v nevarnost; nagodba nam tedaj ni zagotovila narodnosti, ampak nasprotno je nastala potreba, da razbijemo nagodbo, da si zagotovimo narodnost."
Kako misli to nagodbo razbiti neodvisna narodna stranka, izrekla je prav jasno v svoji adresi, katero je predložila saboru v pretres in jo koj umaknila, ko so Starčevićanci morali zapustiti sabornico. Ustavno in zemljiščno se mora hrvaški narod ojačiti, da bode krepka podpora monarkiji. Obnovivši zvezo z Ogrsko leta 18 68., mislil je narod hrvaški, da bode Ogrski ravnopravni zaveznik ; toda v tem pogledu se je kruto prevaril. Na bansko stolico jim pošiljajo Madžarji može, ki nimajo zaupanja narodovega , ki delajo v Hrvaški za razširjanje madžarske državne ideje. Ban s tako nalogo in s takim čustvom mora naravno nasprotovati čustvu hrvaškega naroda. Presvetli cesar avstrijski je namreč na temelji izbornega akta od leta 1527. in pragmatske sankcije isto tako kralj Dalmacije, Hrvaške in Slavonije, kakor kralj Ogrske. Ali to je zdaj nehalo, zato naj se Hrvaška zopet povrne sebi, naj se ji podeli samostalen državnopravni položaj. In če to zahteva Hrvaška, noče s tem pretrgati zveze z Ogrsko: glede zajedniških zadev naj bode zastopana tudi v bodoče v zajedniški hrvaškoogrski delegaciji.
Ali da bode Hrvaška močna, mora se ji vrniti zemljiščna celokupnost. Ze od leta 1703. je zahtevala za se Krajino, s katero se je še le zdaj zdru-
SLOVAN.
Štev. 47.
žila. Žumberk in občina Mariji η dol nista še zastopana na hrvaškem saboru. Tudi se še ni izpolnilo združenje posestrime Dalmacije; združenje, katero je Hrvatom slovesno obljubil kralj Fran I. in Ferdinand V. Preko velebitski bratje se ne protive temu združenju ; nasprotno, deželni zbor dalmatinski se je že večkrat izrekel za to združenje. Tudi pristanišče in mesto Rek a naj se povrne Hr- ' vaški.  Vse to je hrvaška zemlja; to je celokupnost hrvaških zemelj, v katerih se zrcali hrvaška ideja. Narod hrvaški si ne more ohraniti ni zagotoviti svoje politične in narodnostne individuvalnosti   v jedinstveni državi madžarski, zato pa terja adresa neodvisne narodne stranke, da se samosvojnost, podedovana od očetov, prenese na zanamce, to je, ona terja hrvaško državno pravo na „samoodluku". Ta „samoodluka" zahteva, da se reševanje onih na zajedniški organ prenesenih zadev v pogledu zakonarstva in uprave povrne samosvojni kraljevini Dalmacije, Hrvaške in Slavonije. Kralj naj bi spravil obe kraljevini in poklical sabor kraljevine Ogrske z Erdeljem, da izvoli v zmislu §. 70. zak. člen. I. leta 1868. kralje-vinski odbor, kateri naj bi se z jednakim hrvaškim od» borom posvetoval o premeni državnopravnega odnošaja izmed obeh kraljevin.
Ne more se tedaj očitati adresi neodvisne narodne stranke, da njene težnje nimajo temelja v ustavu ; ona celo čuva stara državna prava hrvaška, za katera se je boril do zdaj sabor hrvaški, ali katerih ne brani zdanja saborska večina. Zaman je bil do zdaj ves trud sabora za ohranitev politične in narodne individuvalnosti hrvaškega naroda. Zaman se je do zdaj pote zal sabor za celokupnost hrvaških dežel, kajti vsem tem težnjam se je izneverila vladna stranka, katera te celokupnosti ne terja, pač pa ji je prav, da se zakonarstvo in uprava izroči državnemu jedinstvu.
Ni tedaj čudo, če stranka prava zahteva, da se Hrvatom vrne „ustav in domovina".
Ne umejemo, kako se moie očitati veleizdajstvo stranki samo zarad tega, če se k svojemu kralju zateka samo z besedo: Veličanstvo! a ne z besedo: Vaše Veličanstvo! Ali je tudi veleizdajstvo, če zahteva ta stranka stari ustav in staro domovino ? In na kak ustav se sklicuje stranka prava? Vse, kar je program neodvisne narodne stranke, je tudi njen program. Ali ona poseza še dalje. Ona si je razširila področje svojim idejam ter se sklicuje na tri glavne momente, kateri določujo Hrvaški samosvojnost. Ona pravi : Hrvaška je poklicala Kolomana na kraljevski prestol ; v drugem času je proglasila na Cetingradu kralja Ferdinanda iz doma habsburškega, a s
progmatsko sankcijo je kraljevsko nasledstvo prenesla tudi na ženske ude.
„Vratite nam taj ustav!" To je program stranke prava. Mi nimami ustava. Ko je prišel Khuen za bana, pravi, dejal je, da bode tudi vladal brez sabora. Sklep sabora od leta 1791. je določil Hrvaški samosvojnost, katera ji je bila zagotovljena že v početku. Marije Terezije odpis od leta 1767. določuje, da je hrvaško na-mestništvo imelo in opravljalo iste funkcije, politične, gospodarske in vojstvo, kakor ogrsko. Vse to potrjuje stranko prava v njenih težnjah, ker misli in je celo preverjena, da ji to ustavnost krhajo Madžarji in da bi jim radi pokončali samosvojnost v jedinstveni državi, katero poudarja prvič tudi zadnji kraljevski odpis.
„Vratite nam domovinu!" Katero domovino? Tudi stranka prava zahteva celokupnost hrvaških dežel, kakor neodvisna narodna stranka, in to bi bila de facto združena trojedina kraljevina Dalmacija, Hrvaška in Slavonija. V ti skupini bi toréj bili združeni samo Hrvati. Ali stranka prava se sklicuje zopet na pragmatsko sankcijo hrvaško, katera je mnogo jasnejša, nego ogrska. Pra-gmatska sankcija veli, da bode za hrvaškega kralja priznala onega, kdor ima pravo na Stirsko, Koroško, Kranjsko in Istro. V tem oziru izvršuje Hrvaška pravo samosvojnosti, a ne da se odtrga od Ogrske, nego da Ogrsko sili v zajednico z avstrijskimi zemljami, da ohrani mon-arkijo in da reši gospostvo habsburške dinastije. To priznava tudi vladno glasilo „Narodne Novine", in mi to poudarjamo, tem bolj, ker vidimo, da vladno glasilo in stranka prava jednako razlagata hrvaško pragmatsko sankcijo in da je med njima samo ta razloček, da stranka prava tudi slovenske pokrajine za ojačenje svoje politične moči kliče v zajednico hrvaško-ogrsko. Stranka prava tedaj trdi, da imajo pravo do teh pokrajin moški in ženski udje habsburškega doma na hrvaškem kraljevskem prestolu s pogojem, da vladajo pokrajinami: Stirski, Kranjski, Koroški, Istri in Dalmaciji. Iz tega se vidi, da je program stranke prava jasno izražen, da vemo, kaj hoče. Zdaj bođemo tudi razumeli, zakaj je ves narod hrvaški starčevićanski, zakaj je tako jako unet za to celokupnost, zagotovljeno v prag-matski sankciji. Slovanska ideja ga dovaja do te težnje ; ž njo si žele v zajednico z Ogrsko Slovence kot zaveznike, kateri naj bi se ž njimi vred protivili madžarski državni ideji, kot najodločnejši protivnici slovanski ideji. ' Hrvati bodo osnovali, prorokoval je Smičiklas v zadnji zborbi, na zahodu hrvaško državo, a Srbi na vzhodu srbsko državo. Jugovič.
Črtice o šolstvu v Istri.
Epilog. — Spisal M.
Zdaj, ko imam pri rokah poročilo deželnega zbora : O volovskem in koprskem političnem okraji
istrskega o šolskih zadevah, lahko podam kratek j sem podal že natančen popis, iz katerega je posneti, da
pregled o našem šolstvu, kakor ob onem naših sodeže- j je imel prvi okraj laško šolo 1; slovenskih 8; hrvaških
lanov in to z ozirom na učni jezik. | 15; drugi  opisanih okrajev pa: laških  11; slovenskih
Štev. 47.
SLOVAN.
397
17; hrvaške 4 (med temi so 3 za silo); hrvaškolaški pa 2. V drugih okrajih Slovenci ne bivajo.
Pazinski okraj ima 9 laških, samo 5 hrvaških in 3 hrvaškolaške šole. Ali more biti kateri okraj na svetu bolj zanemarjen ? !
Puljski okraj ima 8 laških, 11 hrvaških in 1 hrvaškolaško šolo.
V poreškem okraji pa je 25 laških, 5 hrvaških in 2 mešani šoli.
Laških 25 šol mora gotovo hvaležno biti jedino le okoliščini, da je sedež deželnega odbora v istem okraji. Kako močno se pozna v tem okraji upliv lahonskih deželnih odbornikov, kateri imajo v njih bližini — naravno — največji upliv. Cesar ne morejo doseči v drugih oddaljenih okrajih s pisanjem, to dosezajo v domačem okraji z besedo. Glede na to stran narodnih naših slovanskih teženj bi pač ne smeli nikoli želeti, da bi se sedež deželnega zbora in odbora preselila v katero drugo mesto, katero bi bilo poslancem primernejše, ali pa bolj v središči dežele; v kratkem časi bi se poznal upliv laških odbornikov pri določitvi učnega jezika na osnovnih šolah.
Lošinjski okraj (na kvarnerskih otokih) ima 8 laških, 17 hrvaških in 4 mešane šole.
Pod nobeden okraj spadajoče, samostojno mesto Rovinj ima 2 laški petrazredni šoli.
V celi deželi je tedaj 64 laških, 25 slovenskih, 57 hrvaških in 12 šol z mešanim jezikom. Te številke kažejo sicer, da imamo v Istri še precej več slovanskih šol, kakor laških, a vender ne v razmerji s številom prebivalcev. Ako pa vzamemo v poštev šole za silo, katere so tudi uštete in katerih je laških samo 4, slovenskih 7, hrvaških pa 19 in dve mešani, pokaže se nam naše slovansko šolstvo hitro v drugi barvi, katera nas ne more nič potolažiti. Prejšnje razmerje 64 laških proti 82 slovanskim šolam se hitro spremeni, tako da je rednih šol 60 laških proti 56 slovanskim šolam. Kak razloček ! To že jasnejše kaže, kdo vlada v naši deželi in komu na korist. Po tem se ne pozna več, da smo Slovani v veliki večini, ampak v precejšnji manjšini.
Ako vzamemo v poštev še jedno okolnost in sicer število razredov laških in slovanskih šol, potem bodemo videli še le, pri čem smo. Slovenske in hrvaške šole so z večine le jednorazredne,, ko imajo laške toliko razredov, kolikor jih zahteva postavno število otrok. Poglejte in čudite se, kako znajo zviti naši Lahi pri deželnem odboru s številkami slepiti svet! Prvo naše razmerje nam je bilo na prvi pogled še precej ugodno; po številu imamo Slovenci več šol, kakor Lahi ; rednih šol pa imajo oni več, kakor mi; razredov pa je 152 laških in le 7 2 slovanskih! Tako govori poročilo naši ga laškfga deželnega odbora in temu smemo verjeti. Žalostno razmerje! Mi Slovani, ki nas je trikrat več, kakor Lahov, nimamo še ne polovice toliko razredov, kolikor oni. Ali je to pravično? Ali je to po naših avstrijskih in naravnih zakonih? Je li to jednakoprav-nost, o kateri se toliko trobi pri naši vladi in v državnem zboru, da človeka že ušesa bolé? Sme li to razmerje še biti ? ! Kdo more ostati hladnokrven in obziren, ako ima količkaj pravicoljubnosti in narodnega duha v sebi!
Sramotno Slovencu in Hrvatu, kateri je od naroda, od tega tlačenega naroda izvoljen za zastopnika, ako ima gluha ušesa, ko čuje v nebo upijočo krivico, ki se godi Slovanu v Istri, a se ne gane, da bi jo popravil. Sramotno bi bilo tudi za naše državne voditelje, ako bi take krivice ne odstranili hitro, ko bi jih spoznali ; zato na noge, na delo Slovenci in Hrvati v državnem zboru, ne dajte krivici, da se šopiri nad pravico. Naši bratje Cehi, Poljaki in tudi pravicoljubni konzervativni Nemci bodo se čudili, ako jim kateri naših poslancev naš položaj v Istri pokaže v pravi barvi in ako se skupno z združenimi močmi lotijo dela, bode se izvršilo, naj si bode še tako teško. Vse zapreke se dajo odstraniti in tudi se morajo, da bode voz j ednak op ravnosti tekel tudi v Istri po ravni .pravi poti. V to pomagaj Bog! — a ludi naši državni poslanci, kajti kdor si ne pomaga sam, ne bode mu pomogal Bog — pečena piščeta nikomur ne lete sama v usta.
Tri
Na vrhu zelene gore Tri lipe ponosne stoje, Zvečer so še stale na góri, Kdo ve. če pa bodo ob zóri?
Tesarji trije še pred dném Napravljajo k lipam se trém, In vsak teh tesarjev na rame Sekiro nabrušeno vzame.
Cuj ! Glasi vže mah se na mah In lipe se zvrnejo v prah, Mej delom tesar pa tesarja Zaupno takó nagovarja:
*) Tn podajemo castitim bralcem Simona Gregoršiča pesem Belle. Glej o tem notico v 43. številki .Slo vano vi", stran 342.
I i p e:>
Tam vrch hory v senka zlate Stoja lipy tri košate, Včera aspon ešte stäly, Ci ich ale den pochväli ? !
Tria tesäri už predodnom Sberajii sa ku lipäm trom, Na piece z nich kazdy bere Po brńsenej po sekere.
Cuj ! udery bachu, bachu, Lipy valia sa do prachu, Jak ivery odskakuju, Tak tesäri besedujń :
„Tri lipe" v izvorniku in v prelogi slavnoznanega pesnika Andreja
398
SLOVAN.
Štev. 47.
Dé prvi, mladenič vesel: „Te dni bom nevesto si vzél, Za sé in nevesto mi zorno Zdaj posteljo stešem prostorno."
Dé drugi: „Prinesle nocój
So tri rojenice s seboj
Mi hčerko v naročji cvetočem —
Zibelko stesati jej hočem."
A tretji: „Jaz nimam žene, Otrok ne, ne ljube zveste, Ni tréba mi postelje pirne, Ni tréba zibelke nemirne.
Umrlo je meni srcé, Umrle so nade sladke, Umrla ljubezen goreča, Umrla življenja je sreča.
Prvy šuhaj preveseb/ : „Dneskä zajträ po veseli! — Pre nevestu šumnu, zornu, Postel' stešem si priestornu."
Druh^ povie: „V nočnej chvili Priniesli tri biele vily Vo kvetueich rukäch dcéru, — Pre tu si ja hojdu veru — —"
A treti: „Ja nemäm zienky, Deti, vernej nie milenky, Netrebna mi postel' strojna, Ani bojda nepokojnä.
Umrelo mi srdce mlade, Umrela mi sladka nadej, Umrela mi 1'ubost' vruca, Umrelo mi štastie srdca.
Čiči : Zupni dvor. (Stran 399 )
Zdaj rakev bom stesal temno In zložil bom nädeje v njó, K njim kmalu še méne denite, Pa v črno zemljo zakopljite."
Dekletce po góri grede Pogovore čuje le-té, Pri delavcih mladih se vstavi, Tesarju pa tretjemu pravi:
„Kaj pravim ti, mladi drvar, Ne teši si rakve nikar ; čemu li bi hotel umreti, Ko lice ti v prvem je cveti ?
0, škoda teh lep:h oči, Če smrt jih prerano vgasi, In krasnega škoda života, če grobna obda ga temóta !
Stešem si ja tmavu truhlu, Do nej vložim nädej stuhlii, Ku nej potom i mfia dajte, V ciernej zemi pochovajte.
Jde dievča vrchom hory, Začuje tie razhovory, U rubačov sa zastavi, Ku tretiemu sa privravi :
„Ja ti poviem, tvär okruhla, Načo tebe tmavä truhla, Načo bys ty chcel umrieti, Keđ ti lice v prvom kvieti?
Škoda tvojich oči kräsy, Ak ich privčas smrt' zahasi, Prekràsneho žitia škoda, Ak ho temnost' hrobu obdä.
Štev. 47.
SLOVAN.
399
Oj mladi, oj lepi tesar, Na rakev ne misli nikar! Ko tebi zares bi zvonilo, Še meni okó bi rosilo!"
Izgine deklè za goró, Tesar se ozira za njó, Po glavi pa misli rojé mu, Iz misli dekletce ne gre mu.
Sekire tesarske zvene In trske od debel lete, — Dva prva sta delo končala, Kar mislila, to sta stesala.
Ko teše pa tretji tesar, Primeri se čudna mu stvar: Glej, rakev se širi in širi In noge jej vzrastejo štiri.
To rakev mrtvaška pač ni, To postelja pirna se zdi . . Ko dvajseti dan je napočil, Tesar se je — tretji poročil.
Ob letu spet pojde v goró, A tesal — zibelko tam bo, O rakvah mu sodba je taka Za rakev naj lipa še čaka!
Mlady, sumny mòj tesari, Ani mysliet' ti na märy, Ve(T ak by ti zazvonili, I mne oči by rosiły."
Dievčina sa ztrati sträfiou, Obżera sa tesar za ńou, V biave mysly behajii mu, A dievča mu nejđe z umu.
Cvendžia, cvendžia sekerenky, Odskakuju iverenky, — Ti dva prvi dokonali, Čo myśleli, to stesali.
Jako teše treti tesar, Čudna sa mu vydari stvar: Hl'a, rakev sa širi, širi A nohy jej rastu styry.
Hej to rakev nie prišerna, To ver postel' je päpernä — — A ked svitnut den dvadsiaty, Treti tesar — šiel so svaty.
Na jar zas do hory pojde, Na maličkej tesat' hojde ; O rakväch mu sudba taka: Na rakev nech lipa čaka.
Pogled po slovanskem svetu.
Slovenske dežele.
(Ciči: Župni dvor.) [K sliki.] Kdo še ni videl, ako je bil v Trstu ali na Reki, revnih, slabo opravljenih mož, kateri pušeč iz kratke pipice gonijo z ogljem natovor-jene mezge po ulicah tržaških in reških ter kriče iz vsega grla: „Krbuna ò!" „Krbuna ò !" (Oglje imam!) Kdo še ni videl tistih žen v Trstu in na Reki, ki z vrečo, napolnjeno z ogljem isto tako upijejo : „Krbuna ò!" In od kod prihajajo ti ljudje v Trst in na Reko? Tam na severu Istre živi še ljudstvo , ki ga imenujemo Čiče. To ljudstvo se peča s pastirstvom. drvarstvom in s prodajanjem oglja, čič v gozdu naloži oglja svojem mezgu, zažge si kratko pipico in hajd z živalco in z ogljem v bližnja mesta, navadno v Trst in na Reko, kjer ponuja svoje blago, kajti oglje je glavni proizvod čičke trgovine. Njegova žena pa si napolni vrečo in hodi ž njo v Trst Revica mora nositi po četiri do šest ur daleč teško breme, samo da si zasluži kateri krajcar. Za denar si po tem kupita oba, mož in žena, kar je potreba doma za življenje; on krene z mezgom domu, a ona ide sama peš. čiči so tudi dobri drvarji. V ostalih pokrajinah slovenskih jih poznajo navadno kot drvarje. Dobro se še spominam, kako so nas otroke strašili doma hlapci in dekle, ako nismo bili pridni: „Čič ide, Čič ide". In mi smo se res Čičev jako bali.
Jeden del Hrvatov in Slovencev, kateri prebivajo na severu Istre, znan je pod imenom Čičev, a dežela njihova se imenuje Ćićarija. (Vj. Klaić: Opis zemalja, u kojih obitavaju Hrvati.) Čiči so zmes Rumunov in Slovanov (Hrvatov in Slovencev), ali tako, da so se nekedanji Rumuni povsema poslovanili in se je ohranilo samo ime Čičev. Največje vasi, v katerih prebivajo Čiči, so: Mune, La-
nišče, Vodice in Gol a α Svet jim je kamenit, siromašen z vodo in zemljo. Naši Čiči so tedaj poslovenjeni Vahi: že Valvasor jih je slišal slovenski govoriti. Z imenom Vlah označujejo Slovani vse Romane. Nekedaj 80 tako imenovali Celte, ali ko so se v njih domovini naselili Romani, nadeli so Slovani to ime njih naslednikom Romanom, posodivši si besedo od Nemcev : walach. Istrski Vhhi tedaj, o katerih danes govorimo, nimajo danes važnosti. Njih jezik je pregnan iz cerkve in iz javnega življenja, samo doma še govore svoj jezik: „quasi lingua di confidenza". Molijo zdaj v hrvaškem jeziku, kakor njih sosedje Hrvati
Toda usoda, ki je zadela Čiče, da so se poslovanili, bode isto, kar s čiči, storila tudi s pravimi Rumuni. Teh pravih Rumunov je še danes nekaj v Istri in se počasi prestvarjajo v Hrvate. Ti Rumuni so se naselili še le v šestnajstem sloletji v Istri in so doslej vsaj nekoliko ohranili svoj jezik, dasi je že jako pomešan s hrvaškim. Hrvati jih imenujo Vlahe (Vlašarijo), a Italijani Čiribire. Vseh vkup je okoli 3000 duš, a prebivajo v vaseh : Že-janih, Sušnjevici in Brdu nedaleč od Čepiškega jezera, potem v vasi Grobniku na pol pota med temi seli in Pazinom. Da bi videli častiti bralci, kako slovanski elementi prodirajo v njih jezik, podajemo tukaj samo nekoliko besed in stavkov iz jezika Vlahov ali Čiribirjev. Križu (križ), okna (okno), opinč (opanki). Domnu te živa, znači: Bog te poživi; sorele svita, solnce sveti; astez je oblačno, danes je oblačno. Ne bode torej dolgo trpelo, ko bode zamrl jezik Čiribirjev, katerih potomci bodo Hrvati, neznajoči več jezika svojih očetov.
SLOVAN.
Štev. 47.
(Slovensko delavsko pevske društvo „Slavec") priredi prihodnjo nedeljo dne 16. t. m. v „Hotel Europi, (pri Tavčarji) javni pevski večer, kateremu program bode petje, komično berilo, komični prizori in konečno ples. Ustop za ude prost, za neude 30 kr.
(Davorina, Trstenjaka zgodovinskorodoslovna razprava: „Weriand de Graz") je najnovejše delce našega učenjaka, kateri nam pridno nabira gradivo za našo zgodovino. Brž ko je postal leta 1879. župnik cerkve sv. Pan-kraca pri Staremtrgu, ki stoji na onem mestu, kjer je stal nekdaj silni grad slovenjegraški, začel je Davorin Terstenjak pridno preiskavati zgodovino cerkve, gradu in mesta slovenjegraškega. Uspehe svojega korenitega preis-kavanja je najprej priobčil v odlomkih v leposlovnem listu „Kresu", a zdaj je vso tvarino izdal v posebni knjižici. S to majhno knjižico nam je zopet pojasnil, kakor sam pravi, „lep kos koroškoštirske zgodovine starega in srednjega veka" in je posebe kritično dognal, da je bil prvi znani praded Weriand de Graz domač koroški deželni plemič nižje vrste, čegar nasledniki so dospeli do kneževske časti, in je tako pobil nasprotne trditve o izhodu te staroslavne plemenite rodbine. Z velikim trudom spisana razprava zaslužuje, da si jo vsak izobražen Slovenec naroči še posebe, da jo prouči in si tako razširi znanje o svoji domovini, kajti malo je pisateljev slovenskih, kateri se bavijo s to stroko, da smo zato dolžni s tem večjim veseljem in iskreno zahvalnostjo pozdraviti vsako delce te vrste. In zato to kritično razpravo, spisano v lepi slovenščini, najtoplejše priporočamo vsem izobraženim Slovencem; knjiga bode vsakega tako zanimala, da je ne bode preje iz rok dal, predno je ne prebere. Dobiva se v knjigotržnici Ig. pl. Kleinmayerja & Bamberga v Ljubljani po 50 krajcarjev. 8°. Str. 71.
(Svoboda tiska na Slovenskem.) Gotovo mora skrbeti vsakega iskrenega Slovenca, ko vidi, kako se ravno v Slovencih svoboda tiska pospešuje. Naš list je bil dvakrat zaporedoma zasežen; uredništvo je prosilo dvakrat za dovolitev druge izdaje, in slavna deželna vlada kranjska nam je vselej dosledno odbila prošnjo. Dosledno odbila, rekli smo. Nikakor ne dosledno, ker naša vlada ni ravnala dosledno nikakor. Ko je namreč še pred meseci bila
zasežena prva številka „Slovanova", dovolilo je našemu uredniku slavno c. kr. pravdništvo in slavna c. kr. deželna vlada na U8tno prošnjo, da sme prirediti drugo izdajo namesto zasežene številke, a zdaj nam je ista oblast odbila pismeno prošnjo. Radi bi tedaj vedeli, zakaj nam deželna vlada ne dovoljuje tega zdaj, kar nam je dovolila pred meseci ; zato je celo opravičeno naše ponižno vprašanje , zakaj ni dosledna v praksi ? Ako je na Dunaji kateri list konfiskovan, sme uredništvo izdati koj drugo številko ; pri nas na Kranjskem žal ! ne poznamo te bla-godejnosti svobode tiska. In slovensko vladno glasilo se celo raduje, da je bil „Slovanovim" naročnikom napovedan štirinajstdnevni post ! Vprašamo : kateri prijatelj napredku in prosveti se more veseliti konfiskacijam? Ostalim slovenskim listom na pr. štirskim in goriškim se-dovoljuje druga izdaja, zato mislimo, da bi bilo smelo biti dovoljeno tudi^ na Kranjskem, kar ni prepovedano na Goriškem in Štirskem. Nas ta položaj spomina stroge cenzure pred letom 1848. in nas uči, da moramo ustrajati in potrpeti, da pride čas, ko se bode svoboda tiska razlagala nam na Kranjskem ravno tako, kakor v drugih pokrajinah naše države , kjer imajo svobodoumnejše tolmače svobode tiska.
(Profesor Curtius.) Ko so dunajski politični listi prinesli vest o praznovanji sedemdesetletnice rojstva profesorja Curtiusa, podal nam je tudi naš poročevalec to vest v zadnji številki in je imel v mislih filologa Curtiusa, a ne njegovega brata zgodovinarja. Ker mu tedaj dotični listi niso pojasnili, kateri Curtius bode praznoval to slavnost, pripetila se mu je neljuba zamena, katero smo koj, ko je izšel zadnji Slovan, sami zapazili, in smo morali do danes čakati, da jo popravimo, kar naj tudi naši bralci blagovoljno na znanje vzamejo. Upali smo, da bode „Lj. L. " imel do danes toliko kolegijalnosti, da bi nas počakal do denašnje številke, a ne da bi nas zarad tega surovo napadal, predno smo mogli sami popraviti pomoto. Jednakih pomot nahaja bralec tudi v drugih listih, ker se dnevne notice spisujejo v naglici in se kaj tacega prav lahko prigodi. Vender se še nam ni zgodilo, kakor zgodovinarju Šukljeju, ki je nekega kralja „dvakrat ubil".
■
(„0 obliku nazvanom in/coština u seoskoj porodici Srba i Hrvata") je naslov delu učenega Bogišića, ki je že prišlo na svetlo v francoskem izvorniku v Parizu pod naslovom : „De la forme dite ikonosna de la familie rurale chez les Serbes et les Croates" par V. Bogišić, professeur à Γ universitè d: Odessa, membro de plusieurs Sociètès savantes. Paris, E. Tliorin, libraire editeur, Rue de Mèdici», 7. 1884. 8°. Str. 40. Preioga tega dela bode prišla na svetlo te dni v Belem Gradu. Prelagatelj je Jovan Aćimović, znani srbski pravnik. Predplača (50 kr.) naj se pošilja uredništvu „Ustavnosti" v Belem Gradu. Dela slavnega Jugoslovana Baltazarja Bogišića ni potreba posebe priporočati.
(Süte und Brauch der Südslaven) se imenuje 680 strani obsezajoča, ravnokar izišla knjiga iz peresa učenega hrvaškega rodoljuba dr. Miroslava S. Krau ss a. Ta knjiga, katera je nastala vsled izpodbuje profesorjev Miroslava Müllerja, pi. Hochstetterja in barona Andriana-Werburga (poslednjemu jo je učeni pisatelj tudi posvetil), razdeljena je v trideset poglavij V teh poglavjih nam slika pisatelj duševno življenje južnih Slovanov, njihove navade, zakone in uzakonjena prava o raznih položajih in prilikah fizičnega življenja s tako temeljito natančnostjo in tako učenjaško ostroumnostjo, da smelo tr-
Ostali slovanski svet.
dimo, da se v nemškem slovstvu nahaja le malo sličnih del, ki bi se mogla vzporejati knjigi Kraussovi. Pisatelj je, kakor v uvodu sam pravi, polnih petnajst let preučeval predmet iz narodnih pesmi, pripovedek in pregovorov slovenskih, hrvaškosrbskih in bolgarskih, predno se je upal lotiti težavnega dela. Zato ga je pa tudi mojsterski izvel. Posebno poglavja o zadrugah, ljubavnem življenji, o svatbenih pogojih in gostoljubnosti so tako lepo pisana, da se čitatelj ne more ločiti od njih. - Največ je pripomogel pisatelju učeni naš rojak Matija Valjavec v Zagrebu, kateri mu je odstopil v poljubno rabo vso svojo bogato zbirko slovenskih in hrvaških običajev. — Mi to knjigo prav toplo priporočamo vsem, ki se pečajo s slavistiko, kajti ona res diše pravega slovanskega duha in ljubezen do Slovanstva. Dobiva se po vseh .knjigarnah po 6 gld. 50 kr.
(Slavni češki virtuos Ondilček) je koncertoval poslednje dni z nenavadnim uspehom v Bonnu in Wies-badenu. Poroča se, da je njegovo igranje vzbujalo v obeh mestih nenavadno naudušenje. Vsi strokovnjaki in časniki so polni hvale o njem.
(Petdesetletnica himne „Hej Slovani") se je slavila, kakor smo v našem listu že omenili, meseca oktobra. Samuel Tomasik, kateri sedaj živi v 72. letu sta-
SLOVAN.
401
rosti svoje prav skromno v Chyzanih pri Jelšavi na Slovaškem, pripoveduje v turčanskomartinskih „Närodnich Novinach", kako je himna nastala, tako le: „V avgustu leta 1834. sem potoval s svojim prijateljem Dragotinom Bradovko na berolinsko vseučilišče nadaljevat svoje študije. Prijatelj Bradovka je ostal na Dunaji, jaz pa, želeč poznati Prago in v njej živeče pisatelje in rodoljube češke, dejal sem mu, da odpotujem tje in se v Pragi vsaj deset dni zamudim. Naj bi se tedaj oglasil pri meni, da potem skupno odpotujeva dalje. V Pragi sem obiskal svojega rojaka Safarika, kateri me je seznanil s slavnimi pisatelji Jungmannom, Hanko, Palackim, Resslom in Amer-lingom. Dasiravno se mi je v društvu teh mož zdelo v Pragi prav prijetno in milo, vender me je jako nemilo užalilo Nemštvo, katero je kričalo iz vsake ulice in vsakega napisa. Obiskali smo med drugim tudi tedanje jako skromno češko gledališče, v katerem so predstavljali igro „Praha v jiném dile sveta". Oziral sem se po preskromnih ložah, po parterji in galerijah, toda tako imenovane inteligencije češke izimši malo število pisateljev, videl sem prav malo ; o plemstvu pa ni bilo ni duha ni sluha. Največ je bilo obrtnikov, obrtnih pomočnikov in učencev. To je na me, ki sem si Prago vse drugačno predstavljal, storilo jako trpek utis. Toda kljubu łemu nisem izgubil vere. Pod uplivom tega trpkega utiša, zarad katerega nisem prihodnjo noč mogel spati, vzel sem svinčnik in sem zložil tri kitice pesmi „Hej Slovani!", katera je pozneje izšla v koledarji Fejerpatakega". — Kakor smo omenili je Tomasik sedaj že 72 let star. Slovaški domoljubi so porabili priliko letošnje njemu na čast prirejene slav-nosti ter začeli nabirati za častitljivega starčka mile darove, da se mu olajša skrb za življenja večer. Tudi Cehi ga niso pozabili. Zbirka, katero so „Narodni Listy" sprožili, imela je tako dober uspeh, da se je doslej nabralo že čez 1500 gld. Uspeh zbirke bode izročila pesniku posebna deputacija, katera bode poleg tega imela misijo, da vabi Tomasika v Prago. Ako se starček odloči za dolgo pot, priredila mu bode Praga sjajno svečanost. — Pripovedovanje Tomasika nas prav živo spomina naše Ljubljane, kakeršna je bila še komaj pred desetimi leti. Za Prago je sicer vedno še daleč, kar se tiče narodnega ponosa, vender pa tudi pri nas stvari vidno napredujo. In če Tomašik v žalostnejših časih ni obupal o bodočnosti češkega naroda in Slovanstva, smemo tem manje obupavati mi, ki vidimo vedno rastočo veljavo in moč Slovanstva in vedno zmagovitejše prodirajočo idejo narodnostno. Marljivo tedaj na delo vsak v svoji stroki, kajti bodočnost je naša !
(„Optymiści") je naslov novi drami v petih dejanjih od grofa Stanisława Rzewuskega. Predstavljala se je ta drama s popolnim uspehom v poslednjih dneh v Krakovem in vsi krakovski časniki ne morejo prehvaliti osnove in izvedbe tega najnovejšega duševnega ploda nenavadno nadarjenega pisatelja.
(Znani ruski general Mihail Andrejevic Černjajev) se vrača ravnokar skozi Azijo s potovanja, katero je dovršil okolo zemlje. Sprejemali so ga v vladnih krogih američanskih in japanskih z izrednim odlikovanjem. Še celo japonski mikado sam ga je odlikoval v stolnem svojem mestu Jedu tako, kakor je to navada le pri največjih dostojanstvenikih prijateljskih držav. — Splošno se misli, da je imel Černjajev izvrševati važno diplomatsko poslanstvo in v kratkem utegnemo že izvedeti o kakem novem pomenljivem in jako znamenitem koraku ruskem na azijskem zemljišči.
V Zagrebu, dne 10. novembra. (Izvirni dopis.) (Slavnost odprtja galerije slik pri jugoslovanski akademiji znanosti inumetnosti vZa-grebu.) So stvari, o katerih si človek ne more napraviti pravega pojma, ako jih ni sam doživel in videl. Tako je
tudi s slavnostjo, katera se je vršila včeraj in danes (8. in 9. novembra) v prvostolnici hrvaški, kraljevskem Zagrebu, na čast velikemu dobrotniku hrvaškega naroda, prvemu sinu domovine in najslavnejšemu Jugoslovanu, Josipu Juraju Strossmayerju. Naj bi bilo moje pero še tako zgovorno ; naj bi imel najznamenitejšo pripovedo-valno zmožnost, vender bi mi nikakor ne bilo mogoče čitateljem „Slovanovim" zvesto in točno predočiti vsega onega, kar se je včeraj razvijalo pred mojimi očmi, kar mi je s sladkim veseljem navdajalo srce.
Narod hrvaški, pred vsem pa prebivalstvo glavnega njegovega mesta, hotel je pokazati plemenitemu onemu možu, čegar vse delovanje je bilo vedno namenjeno pro-spehu napredka in proslavi domovine, da ve biti hvaležen. In Zagreb je res sjajno dokazal, da o njem, kakor o nekdanjem Dobrovniku veljajo besede: Kako si velik v svoji neznatnosti! Da, velik je Zagreb! Ne sicer po številu prebivalcev, niti po svojem obsegu ; a velik je po plemenitem  mišljenji svojega prebivalstva, po pred-njačenji   v  dokazili  pravega domoljubja  in   rodoljubja.    1 Včeraj in danes je bilo njegovo  prebivalstvo popolnoma jedino ; jedino v tem, da je v ozidji mestnem najznamenitejši Hrvat in da je ta mož vreden takega spoštovanja, I kakeršnega ne more izraziti nobeno vidno znamenje hvaležnosti in ljubezni; spoštovanja, katero čuti le srce.   In mislim, da se ne varam, ako včerajšnjemu prihodu vladike Strossmayerja v Zagreb pripisujem tudi važnost v političnem oziru. Kakor je včeraj ves hrvaški narod bil jedin v izražanji svoje hvaležnosti in svojega spoštovanja ; kakor si je bil jedin v tem, da v srci vladičinem ni bilo nikdar žale misli o njegovi domovini in njegovem narodu, temveč, da je vedno kliki v njem le prava ljubezen in očetovska  skrb za njo; tako  bode tudi ves narod spoznal, da je njegova beseda, katero je izustil glede zloge, I ravno v sedanjem času, ko se tako črni oblaki zbirajo nad trojedno kraljevino, posebnega pomena.   Jaz upam, ι da ta klic Strossmayerjev ne bode ostal glas upijočega ; v puščavi; temveč da bode z nepremagljivo močjo privel ! k združenju obe z jednako ljubeznijo in jednakim naudu-I šenjem za slavo in moč svoje domovine trudeči se stranki : j neodvisno in stranko prava. In kedar zavlada med njima j zloga, tedaj bode  blagoslavljajoč  plaval nad njima — i duh vladičin.
A sedaj k popisu slavnosti.
Dne 8. t. m. se je začel dražestni Zagreb opravljati praznično. Z vseh hiš, tudi v najoddaljenejših in najskri-'-tejših ulicah so zavihrale zastave v narodnih in avstrijskih barvah. Poslednje je znamenito posebno ! zarad tega, ker bi bilo po vsem Zagrebu z a-i stonj iskati le jedne jedine ogrske zastave. Mnoge hiše po ulicah, po katerih je šel sprevod, bile so tudi ukusno okrašene s cvetjem in dragimi preprogami ; 1 prebivalstvo zagrebško pa se je v praznični obleki gnjetlo po Ilici, Jelačičevem trgu, Marije Valerije ulicah in Zrinj-skem trgu.
O polu jedenajstih je prispel vlak z visokim gostom, katerega je spremljal tajnik Milko Cepelie in pa oni zagrebški meščanje, ki so se. mu v dokaz posebnega spoštovanja peljali nasproti do Zakona. Ker je madžarska državna železnica, katera tudi ni hotela dati za vožnjo izZakona do Zagreba vladiki in spremstvu njegovemu salonskega vagona, preprečila dekorovaηje perona in razobešenje zastav na kolodvorskem poslopji, dal je meščanski slavnostni odbor poslednji dan postaviti jako prikladen, ukusno in dragoceno olepšan paviljon nekoliko korakov od kolodvora ter je prostor okolo njega označil z lepimi na visokih drogovih vihrajočimi trobojnicami.
Do tega paviljona je pripeljala mestna deputacija vladiko in tu ga je nagovoril podžupan mesta Zagreba gosp. Gjuro Crnadak, izrazivši radost mestnega za-
402
SLOVAN.
Štev. 47.
stopa s tem, da mu je o tako svečani priliki mogoče pozdraviti največjega dobrotnika narodovega v svoji sredi.
Ko se je vladika kratko zahvalil na prijaznem sprejemu, sedel je v pripravljeno kočijo, pred katero sta bila uprežena dva iskra vranca; poleg njega pa mestni podžupan in se je odpeljal korakoma v mesto.   Za njim se
je peljalo preko šestdeset krasnih kočij ; za temi pa se je vzporedilo 17 društev z zastavami in dvema godbama. Koderkoli se je peljal vladika, pozdravljala ga je naudu-šena množica z gromovitimi živioklici ; rodoljubne dame zagrebške pa so ga v besede pravem pomenu obsipavale s šopki in cveticami. (Konec prihodnjič.)
Razne novice.
C Volilna agitacija na Nemškem.)   Zdaj, ko so bile , volitve v nemški državni zbor, videli smo zopet, kako so j volilni agitatorji porabljali vsako sredstvo, kako bi opo- ' zorili vohlce na svojega kandidata.   Najeli so si tedaj ljudi in tem so ti agitatorji prilepili na čelo na papirji tiskano ime svojega kandidata.  Ta človek s tem prilep-kom na čelu je moral hoditi po vseh ulicah in tako kazati ljudstvu in ga opominjati, naj voli tega, ki je zapisan na njegovem čelu. Drugi agitatorji pa so si izmislili drugo sredstvo.  Dali so tiskati velike plakate z imenom ; svojega kandidata in ta plakat sta morala nositi dva človeka vsak na jednem konci.  Ako ti prilepki ne bodo veliko pomagali, morebiti se še bodo zviti agitatorji do- ! mislili bolj prepričevalnega sredstva, in sicer se še bodo domislili, nositi po mestu namesto plakatov same kandidate.
(Vojaški bataljoni za šolsko mladino) so bili uvedeni pred nekoliko leti na Francoskem zato, da se že za mlada priuče vojaštvu. Ali zdaj že imajo to uredbo za brezko-ristno igračo, s katero se ne doseza nobeden uspeh, in | zato se govori, da jo je treba odpraviti. Pred nekaterimi-
meseci je ukazal mestni zastop pariški, da se narodne slavnosti udeleže ti šolski bataljoni, ter bi tako, kakor so vojaki na Cliamps -Elysées, tudi oni defilovali na mestnem trgu pred mestnimi očeti. Bilo pa jih je 8000 ; vsak je imel malo puško in bajonet (kar velja 36 frankov). O ti priliki piše Temps : „Cas je še, da se dožene, ali v ta namen potrošen denar mesta Pariza prinaša kakšno korist. Preteklega leta je sklenil mestni zastop pariški, da se ima osnovati 24 bataljonov, kateri se bodo razdelili v brigade od 3 bataljonov in v vsaki bode 700 mladih strelcev. Stroški za poveljnike, častnike, pač za vse osebe, ki bi imele vaditi šolsko mladino, bili so izračunani na leto na 106.000 frankov." Taisti list še pristavlja, da je telovadba in kretanje neprisiljeno in brez orožja koristnejše zdravju, nego vojaška hoja, a tudi streljati se nauči vojak za dve uri v vojašnici. Treba je odgajati odrasle ljudi, a to polovično odgojevanje odpraviti, kateri po mnenji kompetentnih mož ovira telesno razvijanje. „Figaro" in „Journal de Débats" tudi obsojata to naredbo in obžalujeta mladino, posebno pa častnike aktivne vojske, ki se morajo z otroci igrati vojake.
Politični
Pozornost vse države je zdaj obrnena v Budimpešto, na^ delegacijsko zborbo. — Zadnjo soboto je poveljnik vojnega pomorstva, admiral baron Sterneck opisaval nedostatnost vojnega ladijevja ter predlagal različne načrte o njegovem pomnoženji. Na pr. za obrambo morskega obrežja od Trsta doli do meje naj bi se ustanovile tor-pedne flotilje, raznovrstni morski podkopi in kolikor za trgovinsko toliko za vojno pomorstvo naj bi se ustanovilo nekoliko brzoj adrih ladij — človek bi mislil, da se nam danes ali jutri napove zopet kaka namorska vojska. — Včeraj je imela avstrijska delegacija prvo skupno sejo. Na dnevnem redu so potrebščine skupnega finančnega ministerstva, najvišjega računišča, ministerstva unanjih zadev itd. -— Delegaciji bodeta baje že lo. t. m. končali svoje delovanje in takoj potem se bode sklical državni zbor ogrski — avstrijski pa še menda le po novem letu.
V Zagrebu je občno češčenje vladike Strossmayerja rodilo tudi na politiškem polji lep sad: spravili in združili sta se namreč najimenitnejši hrvaški stranki: nezavisna in stranka prava.
Večkrat omenjeni Herbstov predlog, ki v češkem deželnem zboru ni bil vsprejet, naudušil je tudi moravske Nemce, da namerjajo predložiti v prihodnjem dežel-
razgled.
nem zboru jednaki načrt ob izločenji sodnih in upravnih okrajev po narodnosti tudi na Moravskem.
V kratkem se bode sešla konferencija cislitavskih vladik, katera se bode posvetovala ob osnovi katoliškega vseučilišča v Solnemgradu, in od kod dobiti za to potrebnih denarnih sredstev.
Na Ruskem se bodejo gradile prihodnje leto razne nove železnice in ministerski komitet bode dal dotičnim podjetnikom v kratke..; dovoljenje.
Tudi v Nemčiji, v vzgledni državi narodnega gospodarstva, ki je v zadnji vojski Francozom odnesla celih pet miljard gotovine, narašča državni deficit: prihodnje leto bode imela nad 31 milijonov mark primanjkljaja, kateri se bode moral pokriti z novimi davki. Sploh pa se množi obča nezadovoljnost in socijalni demokrati si pridobivajo vedno več tal; pri poslednjih volitvah v državni zbor so si prisvojili štirnajst poslaniških sedežev. [ Vlada je vsled tega ž njimi jako prijazna.
V severnoameriških združenih državah so te dni volili predsednika, in je kandidat demokratske stranke Cleveland dobil v Novem Yorku 43.000 glasov večine.
„Slovan" izhaja vsak četrtek pepoludne.   Cena mu je za celo leto 4 gld., za polu leta 2 gld. in za četrt leta I gld. — Posamične številke se prodajejo po 10 kr. — Naročnina, reklamacije in inserati naj se pošiljajo upravništvu, dopisi pa uredništvu na Kongresnem trgu It 7.   Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo in rokopisi ne vračajo. — Za inserate se plačuje za navadno dvostopno vrsto, če se tiska jedenkrat 8 kr., če se tiska dvakrat 7 kr., če se tiska trikrat 6 kr., če se pa tiska večkrat, po dogovoru.
Tisek „Narodne Tiskarne". — Izdajatelj in lastnik: Ivan Hribar. — urednik: Anton Trstenjak.