439 SOOČANJA Naj ga opevajo, ki ga imajo v čislu (ali kralj Matjaž) Rumenim račkam boš, prijatelj Milko, zlahka dopovedal, da je kralj Matjaž (z minuskulo) nekakšen ogrski Korvin. Meni - ne. Prosim za zamero (pravijo kraj Soče), tokrat bi samo zglosiral tvoj zapis v Sodobnosti (»Čudna ugibanja, kdo bi bil Kralj Matjaž,« februar 1991). Prijazno kratek bom. Ohranil pod rokavom kvarto za pojutrišnjem (če bi se nama, ali tretjemu, krepčilno zahotelo v disput). Odstavke spričo jasnosti številčil. In tako naprej - ti boš ostal vrh svoje Scile (ni mišljena Homerjeva pošast). Jaz na Karibdi. Ti zatrjeval tako, jaz mislil (ko doslej) tako. V veliko čast mi je, kaj bi tajil, ker te je moja herezija spodbudila k imenitni študiji. Vendar, s strahom vprašam: Je to vse? Odcepil si svetilko, Aladin pa ko da noče ven. Pretehtano si nizal, s pednji meril, fundament ocukral z asteriski - mi nič novega razkril. Med vrstami, potrpežljiv, sem čakal, da bi zvedel, česar prav gotovo še ne vem. Nazadnje zmignil v konstatacijo: Kdor se kdaj poda na pot, zvijugano prek sedem let noči (pisanja), stisne v torbo pravšnje karte, od častitljivega Peutingerja do katastrskih specialk. Zvest podobi o električnih drogovih: Kolikor je zakoličenih in znanih dejstev, naj mi rabijo v oporo žicam domišljije (»O jeziku v romanu EP,« Sodobnost 1978). Moram poudariti: Navkljub strogosti, akribiji, nisem pisal zgodovinskega traktata, le roman. Domišljavo je z defi-gurantnim epitetom domišljava ščegetati vzdolž ljudi, ki mislijo drugače. Še posebej če ne štejejo med arogantne, samovšečne, piskaste analfabete. Sem bi kajpak sodil nauk iz ropotanj tolminskih ognjegascev (drag pisatelju Kosmaču). Vidim, moram poudariti: Nadležno je, če karaš taščo, da bi snaha jokala. Prek mojega hrbta tepežkaš - učeniško po Faturju, diskrecijsko tiho v Merharja, z opetovanimi venetofobskimi zamahi Savlija. Prvi, drugi, tretji: Naj bom advokat? Bo vsak povedal, praviš, kar komu prince. Sitno pa je kljub temu. Spotoma: Kronist bi kriknil, kolikanj roji nebo nad nama od preveč puščic. Sikajo gor, dol strupene, kot ob dunajskih bastijah 1683. na živahnem platencu Leandra Russa. Ducat jih boš hvalevredno sklatil ti, vrgel na smetišče. Druge drug - dramaturgija cimbal (Levstikova belouška). Jaz jih, vidiš, pa ne vidim. Zgrbljen od zadreg: Mar je mogoče na vprašanje odgovarjati, ne da bi odgovoril nanj? Se pa docela skladam s tvojim vzdihom krog Matjaža, kralja (»samo nazadnje, v zelo skromni meri, zgodovinski Matija Korvin!«) v Matičini ZSS, 1956. Naj stopim v škornje, hitro grem skoz biček: 1) Hvala za pohvalo, pa: Če je bil Gubec kralj (je bil), če rihemberški Križman cesar, kako smo 1478. ogovarjali kokovskega Matjaža? Vojd, poveljnik, condottiere, general? Morda prefekt? Iz prve roke, zanesljivo veš Saša Vuga 440 Saša Vuga — ne poveš. Mi s prazno čutarico kažeš prek vode. Ne, Štreklja sem prebiral krog mature. Med pisanjem barval kvečjemu iz Glonarjevih Žalostnih. Tvoj kraški Lovre je do smrti živel na Modrejcah (prva hiša levo, krčma): Toponos, pod njivo vsak večer skrivaj nastavljal trnke postrvim. Scioglilin-guo da je Vuga posrečeno, pa nevede imenoval »vaja za razmig čeljusti«. Se mi tu lahko stori nekolikanj inako? Preden streljaš, pravi Finžgar, majceno zamiži. Potlej šele demonstriraj stavek (epifrazo, ritornel, karkoli, Panta-lona) iz treh knjig EP, napisan »nevede«. Jelengar, trdiš, pa noben drug boter? Drug: Notranjski pleban (pleban na Notranjskem?) Jelengar. Sred jeseni v 60. ga je spod lišaja vrh nagrobnika izpraskal dobri Sintič. Snemal je zanemarljivo delce V sivi skali grad (na Perusiani sem takrat študiral renesanso). Moj Matijon (samo po štrofici v Glonarjevi miniaturki): Nak, ni sklenil 1835. na vislicah, pomagaj Bog, razbojniške kariere! Blag, Lokovčan je, pred vojno, pivske sodce vozil pivcem po vaseh. Pri jutranjicah potlej ministriral (ker so mu po vojni ustrelili zeta?). Nosil pred pogrebi luč - zadnjikrat jo je, betežen, nesel mojemu očetu. Naslednja evokacija je boccacciovska, primerna doktorju vsega zdravilstva v statusnem kolbaku iz lisičjih tac, vredna ponatisa: »Literatu bomo seveda brez težav pogledali skozi prste, če je zagrešil kakšen anahronizem, ko znanost še ni bila spregovorila zadnje besede.« Spregovori, se že spotakne v canistrum ineptiarum: Ko naj bi v Jami znamenito brbotal prepir med Staro brado in Jelengarjem, nismo pisali 1478. V petih letih po Kokovem pa se krog vladarjev, kakršen je bil Korvin (z vozilnikom v podobi Amenofisove ladje z Nila so ga tik stražarjev spremljali anakreontje, astrologi, požiralec ognja Faklva, hiro-manti, kantorji), nabere za emfatično antologijo Dobrih želj Matiju, kralju, srečno! Se mračnemu možicu z Notranjskega ni s pravico tresla 1483. brada v litanije (vzor so jim Napoleonove košanskega kaplana Blasiusa Zaninija) od zaužitega strahu? Kdor brez mežika strelja v petelinčka, ki prezgodaj poje, luknja zrak. Lepa tepka vrhu hruške, kar eksempel, je opomnja, da pisatelj gre v greh nič kot časovnega neskladja, kadar išče k ljudski pesmi, skoz podrobnosti, »nam znane šele iz zapisov 19. stoletja.« Potemtakem jih vse prej (recimo daleč dol do 15. veka) ni bilo? In so na mah, rosne kot goban, pognale Vrazu, Korvtku in Prešernu (pa Miciki Ožbinčkovi) naravnost ex abrupto pod pero? Meritoren, akoprav pogumen sklep. Vprašanje za Potjomkina: Kako na rosinantu pesniške svoboščine preskakovati plot? 2) Zrnje zmoremo, prebiram, drugi pleve. Kdor ni z dogmo (grški dokein je le meniti, zdeti se), bo kot leseni Sebastijan v Šebreljah kazal s trupelca pol butare operjenih trstik: Čist izmišljevalec, hipotezar, neuča-kanec, predsodkar, neupoštevalec, hlastalec za efekti, oponent, oster kritik, špekulant, neodgovornež, natezovalec, domisličar, kazalec s prstom, nejasen formulator, pometač, zamolčevalec, prenapet v slovenskih čustvih, disk-valifikator, zabavljač, nepoučen in ethnographicis, belilec glave, strelec stru-pastih puščic, nekritičen navdušenec, šarivec, stara plošča, zavihovalec rokavov, potlačevalec, ustvarjalec težav, kričav sofist, nemoder mož, podti-kovalec, nestrpnež, prikrojevalec preteklosti, nepoznavalec, zanemarljivec naše stroke, domišljavec, hinavski poklončkar, prizadet v narodni ponos, chi piu ne ha, piu ne metta, sodijo v Milanu. Ta lovi, bovi, to razpravljanje (kulturno, akademsko, poudarjaš) - navsezadnje bo Faturja, Šavlija, Mer-harja nadelo z dimom od Sovretovih Mračnjakov"! Te urnem: Pameten vrtnar podi voluharja od (negovanih, desetletja varovanih, vsepovsod z lju- Naj ga opevajo, ki ga imajo v čislu (ali kralj Matjaž) beznijo nabranih) azalej. Strnil si o EP: »Zahteven zgodovinski roman.« Pisatelj tvoj pa (500 let po kmečki martri na Kokovem): Komaj zgodovinski. Le razgibana, vesela knjiga iz mrakobnih dni. Strelni prah, punti, ogrski Matija, Gutenberg, Amerika, polmesec, verske homatije - pljuskalo je, kot predvčerajšnjim in kot bo jutri, v nas. Naj porožljava s kockami v kozarcu? Samotar, bi kdaj prihajal kam po uk o neomajni suverenosti: Vse veš, tako povsod navzoč si, bil, boš - jo zadeneš, danes celostno, pojutrišnjem pa ex particula mirabiliter parva. Le zakaj osmeh z narekovaji krog »Termopil« v grapah Ziljice? Ker niso sakrosanktne, šolsko lovorika-ste - samo slovenske? Ker izza 1478. ne vemo za pismo: »Dol z orožjem!« Za nasprotno pismo: »Pridi ponj!« Ker je Slovencev padlo dvakrat več (600) kot njih (300), ki so nam iz gimnazije sem simbol za primerjave? Ker je pri nas bilo termopil (do današnjih dni) preveč, pa nimajo enkratne cene? Ker je nečimrno porivati koroške kmete k bronastim hoplitom, Leonida enačiti z Matjažem? Prosim za razločbo, sem grdo profan: Tam soteska, tu soteska. Tam junaštvo, tu junaštvo. Tam efišltes, tu prebežnik. Tam pokol, tu pokol. Tam se reši, jim oznani - očetnjava ga zapiše v izdajalce. Tu se reši, jim oznani - Milko ga zapiše v petelince (zvrh oblaka pa Koseški, si smehljav, finančni svetnik, jadrno podčrta verz). V snežinkah davi sem prižigal pipo kraj peči. Poslušal raskave, žvrgljave makedonske gusle o Matiji - dr. Kos? Mimogrede: Verjameš Gunduliču, da je prapočetnik ljudskih pesmi Orfej (sin Apolona, Evridikin soprog)? Nekajkrat nas je prof. Kos ob Soči obiskal (oče je bil z Gojmirom v dobrih stikih). Se pod lipo nad sotočjem hladno muzal »Dantejevi« škraplji vrh Tolmina: Tiste dni so a furor di popolo nedolžni Pesnikov (vsiljeni) doprsni kip sneli s kamna, ga zaprli v jutrišnji muzej. Potlej skrbno izbiral pravšnje zemljevide Notranjske - jih učenjaku hranim za spomin. S prgiščem skrivljenih Erazmovih puščic (z obleganja). Poslikanega sobnega ometa, loščenih črepinj. Z mušketnimi, s topovsko Ravbarjevo kroglo 1484. V stari skrinji: Rad jo bom odpahnil, če bi te speljalo k Mostu dol. V Ljubljani sem sedel kraj otomane, trd od spoštovanja, jarih let. Sin je nama (pravnik) ljubeznivo kuhal kavo, vsakič posedel. Spominjam se profesorjevih treh razlag Mati-jeve priljubljenosti: a) krotil je plemstvo, b) Turka zmagoval, c) vojaka plačeval. Ob (najinem) vprašanju je pogledal v strop, roke razprl. Si z dlanmi kot s kapico pokril kolena. Se za pedenj nagnil k meni, sklonjene glave, tako rekoč z ušesom - za lobanjastim obličjem z resno reso belih brkov se je v steklih potlej marsikdaj natkal večer. Če bi povedal, česar nikdar ni, bi ga na mah, na vek ubogal: Apna vsul, se preoral, zatrl krivo vero. 3) Je to prijateljski prepir, če pa se (kot en mož) prilegam tvoji odrezavi observaciji (»Od zgodovinske osebe ogrskega kralja M. Korvina nima dosti več kot golo ime!«)? Bi komaj slišno prenotiral: Kateri kralj Matjaž? O zgodovini naši sodim bolj spoštljivo kot Kosmač (na Belem križu, z luno v portoroški plimi): »Ah, Roma locuta? Nas dela manjše, kot smo kdaj bili!« (Sodobnost 1990). Ti pa v očitek, da zabavljam. Ne, otožno tožim: Preteklost so nam risali fevdalni, tuji, meščanski zgodovinopisci. Kvečjemu domači, ki so mislili po tuje. Sklepam pač (fin a contraria prova). Lahko bi mi z brlugco zjasnil skoz temo, ne - artikuliraš zgražanje, mi nič poveš (vem, veš). Nanizaj ducat vrlih v magistri. Od gorjupih dni Celjanov v 1456. do, kaj vem, kritičnega Linhartovega Versuch einer Geschichte 441 442 Saša Vuga v 1791. (s čednim stavkom: »Slava Vojvodine Kranjske je izraz domoljubja, ki priznava za resnično vse, kar je domovini v čast«). Ah, pol ducata, če se jim v gumbnici nasmiha Klio — bom v duetu, potolažen, poprijel. Vendar: Boj se roke, preži tik ob Slovenski državi Karantaniji (Lipa, 1990). Varljiva reč, na mah se sproži kot infanterijska past: Kako slovensko je bilo vse, kar so doslej pripisovali nemštvu. Jaz le kaj obrobnega poznam. Okrušek, pars pro toto, Bavčerja (sholastika Martina. Pogrebno honoracijo mu je 1668. pripravilo goriško jezuitstvo). Le naslova v Bauzerjevi rokopisni zapuščini, Syllabus ducalium in Historia rerum noricarum. Le zato, ker sem iz farne kronike na Notranjskem posnel, in se prepričal v Valvasorju, da je Bau-tscher stresel na papir (v maniri Grimmelshausna, tesnega sodobnika) Erazmov OO konec. Tvoja Ugibanja tenko prebiram: Trčim (z nostalgijo) v Marcantonia Nicolettija, strica iz otroških dni, čedadskega peresarja. Ga jemlješ resno, jemlješ za srebro? Ga — celo v časovni orientir (»trideset let po Nicolettijevi smrti,« 134 po Krištofu Kolumbu). Privoščiš nič ko dva citata (prvi bo dovolj: »Na Krasu smo krajši«). Komu gre zdaj verjetek (Pleteršnik): Tebi, Milko, ali Milku Kosu (»Ta vest sicer precej nekritičnega pisatelja iz 16. stoletja bi ne zaslužila večje verjetnosti,« Izbrane razprave, SM, 1985)? Meščan, fevdalec, tujec, domačin (v tujih atenejih šolan): Čast jim za doneske v zgodovino Kranjske. Z letopisca Hieronima Megiserja k Schoenlebnu. Z Valvasorja (čudežnega: Če bi nam, graščak, umanjkal, bi zazeval krater). K Dolničarju (Johann Gregor Thalnitscher von Thalberg, učenjak, vendar »naglušen za dogodke, pomembne za slovenstvo«) in naprej. Bi magister Gregor, žolčen po naturi, osast na Krpana, dal povsem drugače (ali ne) zapisati metaforo z Brdavsom na cesarskem Dunaju? Pod večer bom primerjal Kochov bakrorez iz Slave o masakru kmetov v 1573. Humornost z vaškimi marcialci (vsaka doba zmore slog). Se vrnil k diatrib-ski Pusti, Anzelj, mrtle z miram: Krog Preglja vem dovolj. Pa bore drobcev o Sovretu (v Pančevo) in Mesesnelu (v Skopje). O pesnikih Vodušku (v Banjaluko), Kocbeku - si vnemarno priklical nesvobodne dni pred vojno (po vojni sem svobodne tjavdan skusil). Neponovljivo sivi časi. Terjali so Čar previdnosti, kalejdoskop, duhovno zbranost: Hrvaški erudit, albanolog, sijajen poznavalec srednjeveškega Dubrovnika. Evropa ga je vsakič vzela v mar. Enako marno beograjska kamarila: V Zagrebu gaje 1931. o belem dnevu pokončala krogla. Takrat sem komaj leto štel, ime pozabil - ga imaš v beležkah? Skratka, celo Kyrillos und Methodios waren slawische Bandi-ten, pa naj bi kralj Matjaž kar brez zalivanja s pomijami počival pod koroško Peco? 4) Velocipedska naglica v slamniku na trak (o »epizodičnem« Kok6-vem)? Kar ni v hiter prid, s parafo ex aeternitate gor, k Ledinemu jajcu dol, tega ni. Ne more biti: Ker ne sme. Ta šestosminski takt jemljem v respekt (čeprav tu, tam vzbrni kot Funtek v Godcu) - stric? Abecednika nisem poznal, Nicolettija pa: Pred »več kot pol stoletja« (praviš) ga je v zimskih urah oče bral (Zgodovina Tolminskega, 1882). Se zdaj je Rutar tu, žlahten, zrumenel od starosti, kot Bohoričeve častite Horulae zavarovan z lesenim tabernakeljcem. Ta knjiga je, mimogrede, rodila Preglja. Brez Rutarja bi ne »tolminstva« ne Joannesa nikoli ne bilo. S (tvojo) »veliko nejevoljo« berem, kolikanj slabšalno si spopad ob Ziljici zamanjšal v »epizodico«. Mar ni tam krog podleglo 600 kmetov v strašnem klanju s petdesetkrat hujšim Turkom? Ni ta gmota vdrla nič manj kot k Benetkam? Kolikšna je po izurjenosti (v 443 Naj ga opevajo, ki ga imajo v čislu (ali kralj Matjaž) balkanskem rokodelstvu), podivjanosti, oboroženosti bila! Presodil sem jo v Krakovu, v kraljevskem Wawlu, sred operjenih dragoncev viteza Sobje-skega, po plenu s turških trupel v 1683. krog Dunaja. Pred puntarji se je gospoda zapahnfla v grad: Pošast pričaka kmet Matjaž (Milkova pripomba: »Te, te, pesniško.«). Po strahovitem boju pade vojska, pade z njo Matjaž - tri tedne so plenili Turki. Huje v krajih, kjer je vladal punt. Celo duhovščina da jim je zemljevide risala - je torej dednega sovražnika krščanstva plemstvo povabilo gor? Hitro polovilo, kar je sablji ušlo. Ali po pismu mestnega sodnika v Beljaku (sredi plenjenj, poudarja dr. Grafenauer v imenitni knjigi): »Vsemogočni Bog uredi še najbolje.« Župnik Unrest pa: »V tem je prišel Bog s svojo pomočjo, ki pravičnih ne zapusti, in je kaznoval kmečko nezvestobo z nevernimi Turki,« (Bogo Grafenauer, Kmečki upori na Slovenskem, DZS, 1962). Naj bi kokovska epizodica šla brez odmeva, usedlin v zaton? So Turki padli spod neba, ne pa vzdolž Soče gor, s Koroškega nizdol? So mar ljudje bili, kaj vem, kamni — žival, vemo, ima spomin. Kar ti zapoje Zefka Potolovčeva z Dolenjskega, je (zate) čista solza v lakri-marij znanosti. Čedadski dr. Azzeccagarbugli - naj bi (100 in nekaj let po katastrofi) vedel za Matjaža? Kralje pomnimo, če jih - kmečke? Kolikanj do zadnje risbice je Draškovič postrgal puntarski arhiv (1573). Kjer ni pisnih prič, tam nikdar ničesar ni bilo (kvečjemu indigna auae manent vietos). Bo epizodic kar se da preveč v kalvariji našega rodu (jih Nicoletti-jevo avtoritetno domoznanstvo kajpak ne pozna). V eno se je vmešal (Gornji grad) papež Aleksander VI., oče Machiavellijevega Cezarja in znamenite borgijske Lukrecije. 600 padlih? Pretresljiva žetev spričo redke, sproti redčene takratne populacije: Amerike še od nikoder, vsaj s krompirjem. Ropajo vsi (kobilice na Valvasorjevi podobi). Lakota, po travnikih, cestah Tolminske zevajo kadavri. Sneg požene volke s hribov klat. Kuga, »černa smert, kogar je popadla, počernel je najenkrat po vsem telesu in u treh dneh umeri. Frijulsko je ostalo skoro prazno«. 600 mrtvih je pogrešalo 600 družin (teh 600 mrtvih je pridelovalo kruh). »Nobeno človeško srce ne more tega popolnoma doumeti, nihče popisati in dopovedati,« (Vaško Simoniti, Turki so v deželi že, MD, 1990). Kod v zadnji vojni na Slovenskem pomnijo takole 600 mrtvih? Kar ne tlesne v pisker, je »retorično«. Vprašam: Ni (ob vsakršnih in čustvenih tegobah) teh 600 družin vendarle obšel, recimo mu, ponos spričo Kokovega? Odkod se večkrat vzame ljudska pesem (1941-1945, v NUK jih je menda 5000)? Ali ne iz bolečin, obupa, upa? Da je projiciranje nazaj »v bistvu ponesrečena domislica«? Doktrina, ki mi jo na zrak postavljaš iz predalčkov, bo ugleda vredna. Vendar: Sam sem (silovito) spremljal rojstvo mita. In kako poganja »kralj Matjaž«. Od senc v avgustovskem dežju, ko je tiralica udarila (Giovanni Premoli, 5/ rende noto, 50.000 lir) s sosedovih garažnih vrat. Vzdolž noči, dolge mesec, ji nihče ni pustil blizu, da je v ostrem sunku na oddelek alpskih lovcev padel (Bela). Mit, širil se je, bliskovit, slikovit v podrobnostih. Se zlil v zarotniško žarenje od Gorice, Krasa gor prek soških grap, idrijskih planot. Ljudje so iz vsakdanjih rev, srečni, šepetaje bajali. Si pletli pravljične girlande. Dihali v dan, ki skoro bo -je kdo zapisal slap krepčilnih izmišljij? Bore drobcev: Janko škof, iz Rima je prinesel tri milijone v kovčku za klobuk. Janko general z monoklom (pravili so s kukrlom) - na grozo vseh je po večerji pustil pod kristalnim krožničkom vizitko. Janko v filmskem površniku: S Cavanijem je, prefektom, konjak pil, kadil Tre stelle. Vidi ga domača hči v trenutku je bilo po njej (Slovencem v prid). Janko v mačehi- 444 Saša Vuga ju, zvabil je polkovnika na mirenskem pristajališču - po pahljači zračnih vragolij se je poveljnik vrnil, bled. Zvečer poslal tri tovornjake, zvrhane z obutvijo, že vemo, kam (prijatelji vedo gotovo več, nemara Zlobec, tiste hude dni Cirilko, nič zaspan, o Jankovi apoteozni plimi prek Primorske), skratka: Človek je, izlužen od gonob (hkrati pa ponosen od vsega), zahre-penel k fatamorgani, v okrepčilno laž. Kokovo (praviš, ga »z občudovanjem, s spoštovanjem« rineš na Prokrustov pograd) rabi Stari bradi v EP kot surovina za prepir v mračinah jame. Z ihto spričo nemoči vseh upanj (puntov): Pasje životarjenje iz roda v rod za vekomaj ob nepretrgani apoka-lipsi. Vedeli so iz preskušenj, pričevanj, kako bo vse nazadnje nič. Nič - spet jih je pognalo vanj. Skoz epizodice. V (ta) pogovor gluhih. 5) Kako naj ti, prijatelj Milko, rad verjamem (kdor ne strelja, zlah-koma zgreši)? Prežim po kaveljcih, da bi oprl vero - še okleščka ni: Ugibanja v Ugibanjih (ko da ugibam!). Danse funebre šolniško privzdignjenih kazalcev (grešnika pogoltne v Hrastovljah grob). Citiranje »neznanih bab iz Broda«, bistvenih in ethnographicis (bi pri Siloneju kafonske ženske rekle: Tutto fa minestra, kar v lonec vržeš, juho naredi). Jemanje kronske priče (pač, po anglosaškem pravu), Nicolettija iz Čedada, v zobotrebec proti »čistim izmišljijam«. Gavdij tajnika, Matijevega panegirika Bonfinija (kdor toči med, pravijo v Erazmu, si tudi prste oblizuje) ob inkoronaciji? Odpri skoz časopisje, k filmskim historijam 45. pod Balkonom (ne Venezia) v zadovoljstvo, ki ga ljudstvo »še nikoli ni pokazalo pri prejšnjih kraljih.« Pa naš ljubljeni Franc Jožef v Ljubljani? Po receptu sodi brž v mit. Karnevalsko drncanje na hoduljah v argumentarje, ki se »celo norčujejo« (nak, spet je bosa) iz narodopiscev. Jim z oltarja, sakrileg, ugašajo lojene sveče. Frnikolanje iz obveznih srednješolskih branj (Arthur, dux bellorum, Ambrosinov sin? Kljub Lancelotom, Percevalom krog Okrogle mize ga na Kranjskem še cerkovnica v Crngrobu ne pozna, čeprav je dobri kralj, ali soproga Guinevere, to bo vprašanje, Milko, netil med Angleži križa luč). Naštevanje, seštevanje, odštevanje, prištevanje, dokler ne pridemo (pri Gunduliču) k epohalnemu podatku »7:3 za tujce!« Romali smo s školjkami za trakom v Kelmorajn. Študirali povsod, v Padovi. Prodajali mezlan, muškete, olje od škorpijonov. Regirali po univerzah. Bili Maksimilijanov hišni učenik, Frideriku spovednik. Prepevali s Sladkonjevega posrebrenega parizarja o praznikih po Dunaju. Nas je v vojake kupoval Spanjol - Vivat, vivat nespodbitno priča, kako smo šli Matiji pred petami, veterani, še na Trst (s Predjamskim). Saj nam je otel pol domovine, do Klevevža dol v 1483. Pa dušo vrnil z Dunaja, z batistnih rjuh Gospodu v belo dlan. Je to vse? Ah, ne: So vendar zanesljiva, trdna kot nerjasti žeblji »avtentična pričevanja iz ljudskih ust«. Nimam trohe zoper, Valvasor je nežno zbiral. To blago jemal nič manj zares (Uzhenim Londona Je Valvasor snan, Zhastili barona - pa ga v akademijo vzeli šele s Cerknico). Razložil, očarljiv, o antipatetičnosti, simpatetičnosti pri strupenih kranjskih kačah in: O sv. Herkulanu te bom prosil, da bi mi skrbno (kot znaš), in loco videlicet Jama, kar se da eksaktno (s prstom) pokazal mesto, tolikanj sublimno v slehernem prebivališču - zakaj primerilo se je prav tam v 1484. prav to: »Krogla je odbila kos skale in odkrhnjeni kamen je Predjamskemu zdrobil golenico, drugi ga je zadel v glavo, nakar je umrl,« (Valvasor, Slava Vojvodine Kranjske, MK, 1984). Pa če navajanega mesta (znanega celo na Turškem pri vezirjih) ondi ni, ker ga nikoli ni bilo? Boš brez pardona vzel slavnemu 445 Naj ga opevajo, ki ga imajo v čislu (ali kralj Matjaž) Bogenšperžanu »vrednost vira«? Sitna reč. Bi Danteju pisala v greh, ker si je pot iz vic v raj krčil s Ptolemejevim sekstantom (»Gia era '1 šole aH' orizzonte giunto,«), ko pa je naju Galilei zmojstril za vsakičen eppur si muove? Ko da bi to bilo vse. In na podlagi tega vsega si mi postregel s temeljitim, temeljnim dokazom, kako se je Slovencem ogrski Matija dal za kralja? Hud ceper za toliko strokovnega pisanja. Ko boš pri volji, se seznani z zajedljivim separatom (Umberto Eco, Postille a II nome della rosa, Bom-piani, 1984): Kako menefregistično nesramno se je ta skribant, neuk v domoznanstvu, bliskav v kriminalkah, drznil v zgodovino po roman! Logično žaljiv, zloben, kot insult čevljarja pesniku Tassoniju (1622): Kdor ne zna in pa ne zna, gospod, čevelj potempljati, je zame ignorant! Še dolg o šlemih, rabljenih s kositrom. O legendarni (kot Rolandov rog) trobenti ognjegascev iz Tolmina: Kot vihar priropotajo iz noči. Spustijo v Idrijco pleteno cev. Do jutra vžigajo, zaganjajo črpalko - nič. Matevž, kolar, zajema sam. Obliva z vedrcem. O svitu ga uzre Clemente, strog poveljnik. Vzdigne prst: Gasilec nisi, proč! Do malice (o pol devetih) je Krajnikova hiša na Postaji pogorela v dim. Ne bom si (praviš) »glave belil«, zakaj je ta banalna zgodba šla Kosmaču tolikanj v smeh. Da nam je vsakič potlej (nekajkrat, slovesno) zdeklamiral: Honi soit! Le slutim. Kar še ni dokaz, kako si dokazujeva nedokazljivo. Bo več in več smodnika krog in krog te dni (Arabia Felix): Ti pa ga dobrotno spet odkrivaš. Če potožim, kolikanj ima le papež prav, zmrmraš: »Previdnost!« Odletiš (na miselni preprogi) daleč dol, k presenetljivo redkemu magistru Deklamacij, Marku Seneki - zakaj ne dlje, v prabiblijske početke? Ti ni všeč domneva o ljudeh, narobe Noetih, ki so zbežali o potopu zemlji v nedrja? Prikazali se bodo pravšnji hip. Rešili naš »intelektualno dekadentni svet,« (Edward Leitton, Rasa, 1871). Zvekomaj nas, primitivce, okukavajo ponoči skoz okrogla okenca Elijevih kočij - marljivo nizaš. Kot za telefonski imenik (je domoznanstvo hišica iz kvart?). Poigno-riraš srčiko Matjažev (kraljev), silne Rdečebradce. Ne, ne Horuka, Hajre-dina, piratov bratov (Sulejman ju je nazival »admiral«): Barbarosso, sina Škilastega! S papeži je, s protipapeži uganjal direndaj. Jenjal 1190. v ledenih pljuskih Karasu (prav tu je smrt kanila Aleksandru Velikemu zluknjati klepsidro). Friderika, vnuka, nečaka (sem pozabil) Barbarossi: Križarja, skrivnostneža, do smešnosti ovešenega z ekskomunikacijami. Briljantno izobraženega antikrista (»Goljufi so trije: Mojzes, Kristus, Mohamed!«)-Obkroženega s saracensko stražo, z modreci, z arabskimi plesalkami. Če sodim po Rambergovi podobi (Albrecht Wirth, Im Wandel der Jahrta-usende, 1890), bi najin renesančnik s puste segel Hohenstaufu kvečjemu do gub na plašču. Nemčije, Nemec, ni jemal v mar (drugi so zatišali Mongole), naj: Samo umaknil da se je 1250. pod hrib v Turingiji. Ko bo Nemčija v revah - se ni spričo Friderikovega antikristovstva udrlo gričevje Kvffhae-user? Kdo bi vedel (ti?). Čez 300 let so fabulo prisili dedu. Ekskurz med rdečebradce je a) neodjenljivi mik (vpliv) narodopisne minucioznosti, b) priročen zgled za Kralja kod pod goro. Za (Kriste) antikriste, ki bodo kdaj na mah posegli zvrh neba, iz deprofundisov temačnih škrapelj, spod gomil (Kosciuszko). S panonskih rečnih dnov, če je zaresna pravljica, kako so Huni zapeljali Magos Atili čez grob - vsi čedno k svojim: Le Matjaž nikamor. Se je Haron skujal, mu je Koglek z grkanjem odrecitiral rajm iz Roža (»Thečo baht on pehleti«)? Bo brod prekrhek za 600 vojščakov? Ni 446 Saša Vuga v erarju karantancev za prevoz? Jih je zavrnil, ker (zaradi Turkov, plemstva) niso padlih 1478. pokopali - jaz ne vem. V Matjaža sije slaba zvezda: Sodobnik mu je bil soimenjak. Drevo stanov ga je zarilo h koreninam, do hrbta v prst, ko je z osončenih vršičkov vogelvveide brenkal, kralju pel. Da je bil humanist Matija blag (Huni so svoj Božji bič klicali »očka»)? Bi zavoljo menestrelov, hiromantov, cirkuških atrakcij požiralca Faklva, maka-ronskih živih slik slovenski ljud nepremagljivo padal (s križa) v sentiment? Z ganotjem pletel verz (in druge paberke)? Mimogrede: »Retorično« da je vprašanje, ali bi Slovenec vzel Roesenerja v svoj panteon - pa trupla kmetov, razmesarjenih kraj Ribnice, zazibanih na Vrbskem jezeru? Analogija, vidim, ti ni všeč. Marko, kraljevič: Izdajnik Brankovič (po tvojem kar se da »avtentičnem« iz ljudskih ust)? Na moč očitno, mleko, med, nebeška glorija se je zlivala z Matije na Koroško. Čemu je kmet, oglodan 1478. do kosti, spet rinil v punt? Korakal nad Beljak? Matijevi roesenerji so klali, žgali. Razdejali »Vrbo, Logo ves, Ribnico, Škofiče, Hodiše, Podkrnos, Tinje,« (berem Grafenauerja). In ta Matija (ta) naj bi Slovencem bil pričakovani, spoštovani kralj? Bi kaj, če bi se (Bog ne daj) predramil izza mize, žlahtnega prinesel? »Vrbo, Logo ves, Ribnico, Škofiče, Hodiše, Podkrnos, Tinje?« Ne samo analogija, »zdrava pamet« nam ni všeč. Tvoj Prvič: Ni dokaz, le šolska (hvalevredna) inventura. Drugič: Ni dokaz, le tavtologičen stebrič, prejšnjemu kot siamček. Tretjič: Ni dokaz, le preigravanje z gradovi, z veseljačenjem (ko se v zakladnici počenja greh). Četrtič: Ni dokaz, da bi vsaj senca grenkega (kokovskega) dogodka oplazila izročilo. Poudarjena pripomba: Katero izročilo? Iskal da sem »junaka (narodnega) v srednjem veku?« To si rekel ti. Jaz kvečjemu: To ni Matija, stkan iz veteranskih pijanskih vivat curkov, lamentel, popevk. Povsem terciarno, ali se je mit prepletal z miti vse od Adama prek Barbarosse sem (o dobrem kralju, ki pod goro spi). Povsod navzoč - vendar nikjer tako intimno živ, globok, vsakdanji. 500 let strašljivih, zamolčanih katastrof? Iz veka v vek, ob heka-tombah, ujmah, slehernih mizerijah vzplamti ta eksistenčni narodov simbol. Celo po zadnji je, fantazmagoričen, vstajal z opustelih gmajn, preveč obup, up, da bi mu sled našli v pikaresknostih, frivolnih potegavščinah, turnirskih korelatih, grajskih povečerjih (Santonino), kolikor jih je (praviš, da veliko ne) na tvojem »situ in rešetu«. Dvojnost, faute de mieiu? O Matiji: Angel, jokal je (doslej ni nehal, bronast), kralja delikatno vzdignil s svilnatih blazin, z rdečega damasta Dunaja, s kreljutcami okril za pot navzgor. O Matjažu: V strašnem boju (za pošteno reč, se včasih reče) je obležal. Komu se prej poda podoba (zgovorno jo prezreš) o mizi sred votline, kralju sredi vojske in tako naprej? Če rečem kralj Matjaž, nikdar ne mislim na (1) evropski mit (od Adama prek Barbarosse sem). Najmanj na (2) sijajnega Matijo. Vsakič na (3) kokovskega Matjaža: Na to monumentalno božjo martro vsakršnih tegob, upora, kvintesenčne sle po preživetju. Mar lahko? Saj boš ostal vrh svoje Scile (na Karibdi jaz). Zatrjeval tako, jaz menil (ko doslej) tako. Če bi pa vendar kdaj odkod prinesel pol fragmenta v otipljiv dokaz, ti bom pri priči dal, smehljav, ključke kakšnih (mestnih) vrat. Nocoj dovolj (sentenca Stare brade: »Naj ga opevajo, ki ga imajo v čislu!«). Drugo pa za tretjič. Utešen je pomenek o pomembnem, ko muze spe in žveplo pada v noč prek Sodome, Gomore.