XXXVI • 1991/2
IDRIJSKI
Idrijski razgledi XXXVI, 1991/2 Izdal Mestni muzej Idrija Idrija 1992
500 i IDRIJA
Uredniški odbor:
Jože Bavcon, Jurij Bavdaž, Samo Bevk, Jože Čar, Jože Janež, Franjo Jereb, Janez Kavčič, Ivana Leskovec, Rudi Skočir, Filip Šemrl in Milan Trušnovec
Glavni urednik: Ivana Leskovec
Odgovorni urednik: Samo Bevk
Literarni urednik: Jože Janež
Tehnična urednika: Franjo Jereb in Rudi Skočir
Lektorica: Slavica Brie
Naslov: Idrijski razgledi, 65280 Idrija, Prelovčeva 9, p.p. 11. Tekoči račun pri SDK Idrija št.
52020-603-30832
Grafična izvedba: Franjo Jereb
Naklada: 1000 izvodov
Idrija 1992
To številko so finančno podprli proračun Skupščine občine Idrija, Kolektor Idrija, Mercator-Rudar Idrija d.o.o., SGP Zidgrad Idrija in Lesna industrija Idrija.
Naslovnica:
Rafael Terpin: »Ob Vojskarski cesti, Idrija pred 1940. letom«; EA 6/7, 1984, linorez.
Po mnenju Ministrstva za informiranje Republike Slovenije spada revija med proizvode, od katerih se plačuje davek po 5% stopnji. Odločba št. 23/84-92.
OB RAZGLASITVI SAMOSTOJNE IN NEODVISNE REPUBLIKE SLOVENIJE
JANEZ PODOBNIK
Drage Slovenke in Slovenci, dragi državljani danes rojene samostojne in neodvisne Republike Slovenije, dragi občani Idrije!
Doživeli smo težko pričakovani trenutek.
Na današnji dan se je dogodil dogodek, ki ga slovenski narod še ni doživel v svoji zgodovini.
Vsa naša slovenska domovina, ves slovenski svet, razpet med Triglavom in morjem, vasi in mesta, vsa slovenska zemlja nocoj žari v svetlobi kresov. Svetloba in upanje pa prešinjata tudi srca slovenskih ljudi. Nocoj kot da smemo vzklikniti skupaj s Kocbekom v njegovi čudoviti Slovenski pesmi:
»O zemlja očetov, dana si nam kakor začarana kraljična, ne vemo, kdaj boš odrešena... ti si skrinja naše zaveze, ki jo čuvamo, sleherno noč moramo biti budni in prepevati zaobljubljene pesmi.«
Četudi se zavedamo, da bomo morali prestati še marsikatero preskušnjo in se prebiti še skozi številne ovire, se neizmerno veselimo rojstva samostojne Slovenije.
Lahko smo pričakovali, da bo ta odločitev v nam znanih nenaklonjenih strukturah jugoslovanske federacije sprejeta z nerazumevanjem in zavračanjem. Toda grožnje, ki smo jim danes že priča s premiki tankov in preleti vojaških letal, nas ne bodo uklonile. Slovenija se bo vsaki agresiji uprla.
Nič več malodušja, nič več dvomov in strahov. Slovenija, s svojo krepko voljo do sobivanja in ustvarjanja v družbi enakopravnih narodov in držav v Evropi in svetu, je zdaj tu. Slovenija s svojo nezamenljivo istovetnostjo, ki jo je znala ohraniti skozi burno preteklost. Slovenija z dvema milijonoma delovnih ljudi, Slovenija s svojo kulturo, s svojo voljo po sproščenem življenju. S svojo državnostjo! Slovenija s tretjino narodovega telesa, razpršenega po vsem svetu, ki so hrepeneli in dočakali, da je njihova domovina postala tudi država.
Dočakali smo dan, ko bo zapisan med velike datume slovenske zgodovine. Dan, ki se ga bomo radi spominjali.
Slovenska duša je stoletja hrepenela, da pride tak dan tudi za nas Slovence. Dan, ki bo sinteza dolgega zgodovinskega procesa. Nikakor ne zanikamo, da
v preteklosti ni bilo veliko doseženega. Za nami so dolga stoletja, od časov srednjega veka, ko smo izgubili svojo prvotno državo Karantanijo. Karantanijo kot simbol narodnotvornega in državotvornega zametka slovenstva. Pa prek vseh »viharjev jeznih« vojsk in nadlog, pa tudi drznih junaških uporov
-	kmečkih puntov. Tu je politični program zedinjene Slovenije in osvobodilni boj, katerega zmago smo s tolikim veseljem slavili maja 1945.
A treba je bilo še skoraj pol stoletja, da smo končno prišli do svoje lastne in polne državnosti, da se spolnjujejo besede pesnika - preroka Simona Gregorčiča, ki je vzkliknil: »Prost mora biti, prost naš rod, na svoji zemlji svoj gospod!«
Premalo se čudimo ob skoraj čudežnem dejstvu, da smo se in se bomo še obdržali in obstali kot Slovenci. Naša zgodovina je tudi zgodovina ponavljajočih se razočaranj, ko smo bili izigrani. Vedno znova so nam jemali subjektiviteto, vedno znova si je nekdo domišljal, da je gospodar na naših tleh.
Končno smo doživeli združitev naše odločne volje, naše samozavesti in naše sposobnosti - udejaniti državo.
Smo narod z lastno samosvojo nacionalno identiteto. To je realnost, ki nas je krepila in nam dajala moč, da smo vztrajali. Kajti narod lahko med nacijami preživi le kot nacija in med državami le kot država.
Dragi sodržavljani Slovenije, dragi občani!
Zbrali smo se tu, ob sotočju Idrijce in Nikave, tako kot so ob tej uri zbrani po mnogih krajih Slovenije. Prepričan sem, da mnogi od vas, zlasti starejši, obujate spomine na podobne dogodke, ki ste jih kdaj že doživeli. Verjamem, da jih je bilo veliko, navidez podobnih, a vendar je ta današnji drugačen in pomembnejši. Verjamem, da se zaradi grenkih izkušenj in težkih razočaranj v preteklosti človek skuša krotiti od prevelikega navdušenja. Mnoge skrbi, kako bo v prihodnje.
Nova država Slovenija kot demokratična, kot pravna in socialna mora v prvi vrsti gledati na vsakega državljana kot na osebo. Le v tem lahko upamo na demokratično, materialno urejeno, moralno trdno in duhovno bogato življenje Slovencev in vseh državljanov Slovenije.
Naš narod se je tako odločil in ni je sile, ki bi lahko preprečila to, kar nocoj slavimo.
Zato bi izrekel eno samo veliko željo: bili smo, danes smo in ostanimo Slovenci. Vsi združeni delujemo za dobro naroda in države Slovenije. Vsak naj pomaga sosedu, sočloveku. Naša različna politična ali nazorska prepričanja naj nam ne zakrnijo občutka za sočloveka, svojega bližnjika. Medčloveška solidarnost naj nas povezuje. Bodimo ljudje!
Sporočilo, ki ga z vrha na vrh pošiljajo veseli kresovi, je vsem znana novica, da Slovenija že živi novo življenje, da se na zemljevidu sveta pojavlja nova država
-	Slovenija, ki so jo nosili v srcu naši ljudje in ki so zanjo tudi umirali.	4
Posadili bomo lipo. Domačo, žlahtno slovensko lipo, katere korenine se vraščajo v humus preteklosti. Lipo, ki bo v svoji blagodejni senci združevala vse ljudi, ki dobro v srcu mislijo.
Vsem iskreno čestitam ob rojstvu samostojne in neodvisne Republike Slovenije. Nismo le pasivne priče tega dogodka, pač pa ga soustvarjamo.
ŽIVELA SLOVENIJA!
V Idriji, 26. junij 1991
PAOLO BONASSI
Rodil se je v S. Margherita Ligure (Italija) leta 1958. Poklicni fotograf je od leta 1987, razstavljal je na številnih samostojnih m skupinskih razstavah.
SAMOSTOJNE RAZSTAVE / MOSTRE PERSONALI:
Galleria fotografica comunale Fogliano - Redipuglia, 1987 Spazio foto Centro iniziative culturali Pordenone, 1987 Galleria fotografica Aeroporto Ronchi dei legionari, 1988 Galleria fotografica comunale Fogliano - Redipuglia, 1989 Musei Provinciali Borgo Castello Gorizia, 1990 Galerija Idrija, 1991
SKUPINSKE RAZSTAVE / MOSTRE COLLETTIVE:
FOTOGRAFI PER UN'ESPOSIZIONE, Spazio foto Centro iniziative culturali, Pordenone, 1987
IL MITO DEL PAESAGGIO NELLA FOTOGRAFIA DEL NOVECENTO IN FRIULI, Udine - Cassacco, 1989 PROFESSIONE FOTOGRAFO, Castello di S. Giusto, Trieste, 1990 GORIZIA DA SCOPRIRE, GORIZIA DA SALVATE, Gorizia, 1990
NEKAJ BESED O FOTOGRAFIJAH
Na dvorišču idrijskega Gradu so bile do spomladi leta 1990 shranjene in razstavljene različne strojne naprave, motorji m drugi deli raznih strojev, ki so v drugi polovici prejšnjega stoletja služili za izkop m odvoz živosrebrne rude.
Obiskovalca je ob vstopu na grajsko dvorišče prevzelo posebno občutje. Med belimi stenami, načetimi od časa, ki nekam čudno m zmedeno slonijo druga proti drugi, so mirno počivali ogromni stari stroji iz litega železa, črno pobarvani: pravcato pokopališče dinozavrov!
Sedaj so grajsko dvorišče ponovno poslikali, stroje so odpeljali m jih namestili ob vhodu v Jašek.
Meni je žal.	pa0i0 Bonassi
PAOLO BONASSI
Nacque a S. Margherita Ligure (Italia) nell'anno 1958. Fotografo professionista é dall'anno 1986. Finora ha esposto m numerose esposizioni personali e collettive.
QUALCHE PAROLA SULLE FOTOGRAFIE
Fino alla primavera del 1990 nel cortile del castello di Idrija vi erano conservate ed esposte attrezzature, motori ed altre parti di diverse macchine, le quali nella seconda metà del secolo precedente servivano ad estrare come pure a trasportare il minerale dell'argento vivo.
Entrando nel cortile del castello il visitatore é stato sempre impressionato da sensazioni particolari. Tra le pareti bianche, intaccate dal tempo ed appoggiate l'una contro l'altra m un modo bizzarro e confuso, riposavano tranquillamente gigantesche vecchie macchine di ferro fuso, tutte nere: un vero e proprio cimitero di dmosavri. Ora il cortile del castello é stato ridipinto, le macchine trasportate e collocate all'ingresso del Pozzo.
A me rincresce molto!	Paolo Bonassi
?
500 I IDRIJA
OB VSTOPU V NASLEDNJE
PETSTOLETJE
Na vrhuncu praznovanja 500-letnega jubileja mesta Idrije in rudnika se je v Idriji zvrstila cela vrsta uglednih gostov. Ob različnih priložnostih so imeli tudi priložnostne nagovore, v katerih so nanizali vrsto zanimivih, vzpodbudnih misli, ki so vredne objave.
---WTBRHP_
NA STRI JN J 'MERKURJA
CONSORTIUM MUSICUM SIMFONIČNI ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE besedilo: ANDREJ LUTMAN zborovodja: dr. MIRKO CUDERMAN bas: CVETO KOBAL tenor: DUŠAN KOBAL dirigent : MARKO LETONJA IDRIJA - 7. IX. 1990
MATJAŽ KMECL
ZRASLA JE IZ NIČ V BOGASTVO
Draga Idrija, spoštovani Idrijčani, dragi prijatelji!
»Prej ni bilo tu nobene stavbe, marveč le divja dolina« je napisal Valvasor, »preden niso pred poltisočljetja zajeli prvi živosrebrni gorski sok« - vse to so Valvasorjeve besede. Potem je nastala Idrija. Eno naših najbolj posebnih in svojevrstnih mest. Zrasla je iz nič v bogastvo, ki ga pa spet ni dosti videti. Ko bi vsaj nekaj od idrijskih tisočev in tisočev ton živega srebra prelili in spremenili v idrijske hiše, bi stalo tu mesto samih sijajnih palač.
Toda bogastvo je skoraj vseh 500 let odtekalo, izginjalo kot živo srebro samo, če ga hitro ne zajamemo v posodo. Bogateli so drugi. Idrija je ostajala na pogled revna, delavska, senčna. Toda bogatela je na skrivaj. Sem so se z bližnjih in daljnjih hribov najprej zbirali mladi možje in fantje, ki so hoteli nekaj let preživeti tako, kot pravi mlad slovenski poet, kratko, pa ne krotko.
Tragično in bridko veselo so jemali usodo v svoje roke. Živo srebro jih je skorajda, bi lahko rekli, vnaprej požrlo. Dotlej pa so vseeno sklenili kaj storiti, dokler so vsaj z obema rokama še prinesli kozarec vina do ust in ga spotoma niso polili. Tako, kot je zapisal nek učeni Anglež pred 300 leti. Nastajala je Življenjska filozofija, ki sleherni trenutek ve za smrt. In se vendar na vso silo trudi držati dan v rokah, živeti dan, veseliti se z njim. Prešerni idrijski humor, neštete bajke o jamskih duhovih in strahovih, nežne in mile čipke, kot odgovor na surovosti vsakdanjega dne, premetena iznajdljivost, brez katere ne bi bilo prve slovenske realke, trd in bližnji, natančno opazovalen, zraven pa privržen odnos do narave in navsezadnje tudi jedilnik, ki si v lastni revščini dopoveduje nobleso, to so osnove in znamenja posebne idrijske civilizacije in kulture.
Lastno gledališče je tu stalo sočasno z ljubljanskim. Četrt tisočletja mu bo kmalu in tudi pogorelo ni tako zelo katastrofalno kot ljubljansko. Tu je bila ena prvih slovenskih naravoslovnih metropol, z botaniki, jamarji, zemljemerci, zdravniki in geologi, mesto razsvetljencev, kot so bili škof Wolf krušni oče prvih velikih slovarjev slovenskega jezika, Nikolaj Pirnat, Dragotin Dežman, Stanko
Bloudek ali pa kar cela dinastija Lapajnetov. Tu se je že kar kmalu po rojstvu mesta začel nalagati svobodnjaški duhovni humus, iz katerega poganja že dolge čase in tudi danes, nepresahljiva ustvarjalnost, misel in radovednost, ki rojeva tudi danes Idrijske razglede, številne publikacije, pesem ali pa sliko, kakršen je Seljakov in Rupnikov zgrafit, kot slovesno, sijajno posvetilo vsem številnim idrijskim rudarjem, v občinski stavbi.
Če kje, se tu vidi, na koliko številnih načinov in izvirov vre iz človekovega Življenja kultura, kako dragocena, kako neizbežna, kako nujna in življenje napolnjujoča je. Ob tem se kot malce ohol cinizem sliši danes spet pogostoma misel, da je lahko kulturi v korist revščina in zadrega, nasilje nad njo, skopuštvo do nje, da toliko boljše in lepše žene, kolikor slabše ji gre. Toda to preprosto ni res. Kar ve pravzaprav vsak, količkaj priseben človek. Kultura je neuničljiva in ko zmanjka vsega drugega, ostaja. Je večno pribežališče življenjskemu smislu. Neizdano in neizdajalsko kot bolnica Franja. In je zato v stiski tudi toliko bolj opazna. Samo to je. Ko bi Slovenci nazadnje ne imeli ne za sol, ne za poper, bi morali za kulturo imeti. Rudnik je medtem presahnil. In če se ne bi skozi stoletja iz njega v ljudi tod točila tako velika, globoka in pomembna izkušnja in se amalgamirala v sijajno življenjsko in delovno kulturo, bi se mesto lahko spet povrnilo v stanje Valvasorjeve formulacije - v divjo, odljudno dolino. Tako pa ostaja. Rekel bi, da ostaja še bolj samozavestno in še bolj odločno. Zdaj mu ne more nihče več oponesti, da stoji in pade od živosrebrne božje milosti. Zdaj živi od pameti, pridnosti in prizadevnosti svojih ljudi, ki so se navadili živeti v trdem, neizprosnem svetu, kjer se nič ne dobi zastonj.
Na ta slovesni večer, na petstoti rojstni dan, zato ne bomo jamrali, ker idrijski človek tako in tako tega nikoli ni počel, ne bomo vpili čez nikogar, ne bomo niti za hip pomislili na noben štrajk, nikogar ne bomo zmerjali, ne po tihem, ne na glas, ne bomo si zagrenjeno in zagrizeno dopovedovali, da se nam dela krivica. Ne bomo vpili od hudega in od izkoriščanosti in tudi iz gole mode ne, ne bomo bentili ne čez Jugoslavijo, ne čez partijo, ne čez Demos, čez nobenega od sindikatov, temveč se bomo v duhu praznično ustopili v dolgo procesijo prednikov, družin, rodov, srečno-nesrečnih rudarjev, zdravnikov, cerkljanskih in vojskarskih kmetov, inženirjev, iskalcev, učiteljev in duhovnikov, ki jim največkrat tudi ni bilo lahko, pa so vztrajali, rinili skozi življenje. Ob vsem obupovanju verjeli in na koncu koncev ustvarili vse tisto, iz česar obstajamo mi in tudi naša nocojšnja praznovalska skupnost, današnja Idrija, današnja Slovenija. Naša poglavitna dolžnost je, da ne bomo slabši od njih.
Slava in čast Idriji in njenim ljudem, 500-letnici idrijske zgodovine!
V Idriji, 7. 9. 1990
v/
-s^ÌDRIJfì
JANEZ PODOBNIK
KO BO RUDNIK DOKONČNO UMOLKNIL
_ _ _	Spoštovani delegati in delegatke, spoštovani gospod predsednik, spoštovana
90	ministra, spoštovani cenjeni gostje, dragi Idrijčani in vsi prisotni!
Toplo vas pozdravljam na današnji slavnostni seji Skupščine občine Idrija in skupščini Krajevne skupnosti Idrija ob praznovanju 500-letnice Idrije. Idrijčanom čestitam za častitljivi jubilej!
Postavljen sem pred zadrego, kako spregovoriti o Idriji in njenemu rudniku, saj smo v teh dneh in že celo letošnje leto intenzivno spremljali zapise v časopisih, revijah, oddaje na radiu, TV, na filmskem platnu, bili priča številnim slovesnostim v sami Idriji. Na vseh je bila poudarjena zgodovinska vloga Idrije in njenega rudnika. V teh dneh smo priča pravemu vrhuncu praznovanj naše častitljive obletnice. Z veseljem ugotavljam, da je bila ta obletnica dobro izhodišče in ob tem dokaj dobro izkoriščena priložnost za vsestransko predstavitev Idrije, njene zgodovine in zgodovine rudnika. Priča smo tudi poglobljenemu samospraševanju sedanjega rodu Idrijčanov o svojem mestu. Taka jubilejna praznovanja ne smejo zaiti v golo manifestativnost, pač pa naj bodo spodbuda za načrtno delo, kako s spoštljivim in strokovnim odnosom do časov preteklosti živeti polno sedanjost in smelo načrtovati prihodnost. Idrijčani to želijo. In ker govorim kot predsednik oz. predstavnik celotne občine, da je to tudi želja vseh občanov idrijske občine. 500-letnico doživljajo Idrijčani na svoj način. Kot spogled z nekim modusom življenja, ki ga je bistveno opredeljevalo rudarjenje, in danes stojijo pred izzivom časa, kako živeti sedaj, ko je oz. ko bo rudnik dokončno umolknil. Svojskost Idrije in njenih prebivalcev je vrednota, ki s svojim načinom razmišljanja, čustvovanja, z neko samolastno filozofijo in mentaliteto krasi vso pestrost slovenskih značajev. Temeljni vzrok te samosvojosti je trdo knapovsko življenje, ujeto med trenutke veselja in trenutke Žalosti. Dr. Jože Felc je svoj roman Duša imena, ki bo v kratkem izšel in v katerem pripoveduje o življenju idrijskih rudarjev, končal s stavkom: »Dan je bil lep, ampak vsi pred njimi so bili lepši. « Nostalgija torej ali le spomin. In kaj pomeni biti rudar? Odgovori morda niso potrebni.
Idrija mora gledati naprej. Kot da se nahaja na nekakšni prelomnici časov in iz vsebine svoje preteklosti išče svojo novo utemeljitev. Dovolite mi kratek zgodovinski oris Idrije in idrijskega rudnika. Idrija je poznana doma in v svetu kot najstarejše slovensko in jugoslovansko rudarsko mesto. Rudnik je bil več stoletij, ko je bilo živo srebro dobro iskana kovina, celo drugi največji tovrstni rudnik na svetu in ob tem tudi več stoletij največje gospodarsko podjetje na jugoslovanskih tleh, pa tudi eno najpomembnejših podjetij v Notranji Avstriji. Znano je, da je bil v Avstro-Ogrski najmočnejši državni vir dohodka. Njegovi začetki segajo v čas odkritja Amerike. V tistem času, od sveta povsem odmaknjena kotlina, nenaseljena, brez pravega gospodarja, je s srebrnim studencem, skrivnostno in neznano kovino na dnu škafa, prebila molk. Vest 9	o tem je bila ponešena preko idrijskih hribov v svet in Idrija in njen
Živosrebrni zaklad sta stopila v zgodovino. Življenje v kotlini se je spremenilo; začelo je utripati z rudnikom. Znamenita tektonska prelomnica, ki poteka prav preko kotline, je v svojih nedrih skrivala tako rekoč neizčrpne zaklade cinobaritne rude. Pričelo se je rudarjenje, ki je kot termitnjak prepredlo podzemlje pod mestom, ki je raslo skupaj z rudnikom.
Velik poznavalec zgodovine Idrije in rudnika prof. Janez Kavčič je takole zapisal: » V idrijski zgodovini ni nikoli zmanjkalo tuje gosposke, ki je skušala bogateti na račun žuljavih knapavskih rok. Z živim srebrom so barantali po največjih evropskih borzah, od Benetk do Amsterdama, od Augsburga do Španije. Najbolj dolgo in sistematično je rudnik črpal mogočni cesarski Dunaj, ki je z dohodki od idrijskega srebra in cinobra svoj čas pokrival kar 5% svojega državnega proračuna. Proti koncu 18. stoletja je več kot 1000 rudarjev in gozdnih delavcev zagotavljalo letno proizvodnjo 600 do 700 ton Hg. Rudnik pa se je uvrščal med najpomembnejša zgodnjekapitalistična podjetja v Evropi. Znano je, da se je tudi Napoleon osebno zanimal za Idrijo, in Francozi so kar trikrat gospodovali v njej.
Avstrijske oblasti so v letih pred prvo svetovno vojno stopnjevale izkoriščanje rudnika do skrajnih meja, tako da je bila leta 1913 dosežena rekordna proizvodnja 820 ton Hg.
Po razpadu Avstrije leta 1918 je rudnik 25 let izžemala italijanska uprava, v zadnjem obdobju druge svetovne vojne pa še nemška okupacija. Ob osvoboditvi leta 1945 so bili rudniški obrati v izredno slabem stanju in potrebni so bili veliki napori, da je podjetje lahko še tri desetletja dosegalo nadpovprečne poslovne uspehe. «
Dediščina Idrije in rudnika presega ne le lokalne, pač pa tudi nacionalne okvire in lahko ponovno ugotovimo, da se z njo na mnogih področjih polnoveljavno vključuje v častno mesto izvirnih tehničnih in tudi občečloveških stvaritev. Kot da znova ugotavljamo, koliko pomembnih vezi je Idrija stkala z Evropo, bila povezana z evropskimi mesti. Preprosto, bila je v Evropi.
Izjemen gospodarski pomen rudnika je v Idrijo privabil znanstvenike evropskih razgledov, ki so v Idriji ustvarjalno živeli in tudi zapustili sadove svojega delovanja. Tu prednjači izvirna rudarska tehnika in metalurgija, omeniti velja Mrakove klavže - vodne pregrade, ki so služile za splavljanje velikih količin lesa po Idrijci do rudnika. Na sploh je znano, da je bil rudnik več stoletij tehnično odlično opremljen. Prirodoslovci imenujejo idrijsko okolico klasična tla prirodoznanstva na Slovenskem, Idrijo pa imenujejo naše botanične Atene. Tu ne moremo mimo dveh naravoslovcev svetovnega slovesa, ki sta delovala v Idriji - Scopolija in Hacqueta. Oba sta bila rudniška zdravnika. Omenjam tudi začetnika slovenske geologije Lipolda, ki je bil tudi rudniški ravnatelj.
Idrija je bila v drugi polovici 19. stoletja tudi središče političnih dogajanj na Slovenskem z bogato tradicijo društvenega življenja in živim delavskim gibanjem.
Na sploh je Idrija in njena preteklost velik izziv za raziskovalce, jezikoslovce, etnografe, umetnostne zgodovinarje, šolnike in druge.
Preobširno bi bilo v tem kratkem preletu zaobjeti vse pomembne osebe in dogodke, ki dopolnjujejo podobo petstoletne zgodovine. Danes je mesto na tisti točki, ko se s ponosom ozira v preteklost, a skrbno načrtuje prihodnost. Mesto išče sintezo, se presnavlja v novo identiteto, ki bo sicer še mnogo let nosila pečat rudnika, a brez dvoma bo našla nove utemeljitve.
Danes je idrijska občina, gledano v luči statističnih kazalcev, v zgornjem delu uspešnosti slovenskih občin. Tu živijo delavni, marljivi ljudje, ki so si z vključitvijo v sodobne tehnološke tokove in navezavo v svet odprli nove in trajne eksistenčne možnosti. Idrija kot mesto in kot občina ima kljub zapiranju rudnika trdno osnovo v uspešnih gospodarskih podjetjih, v možnostih v kmetijstvu, turizmu in malem gospodarstvu, da lahko trezno načrtuje svoj prihodnji razvoj. Idrija ima vzorec, kako loviti korak s časom; prav tako kot je rudnik v stoletjih v svojih obratih uvajal najsodobnejše postopke in povsem izvirne tehnične rešitve. Seveda ob pomoči strokovnjakov. Tu se odpira pomen znanja, šolstva oz. velika pozornost, ki jo je Idrija namenjala izobraževanju svoje mladine.
Moram izpostaviti pomen kulturnega razvoja Idrije. Tu mesto še išče svojo avtentično podobo. Ponovno se mora ozreti nazaj, saj je Idrija kot duhovno, kulturno, znanstveno in politično središče v zgodovini pomembno vplivala na slovensko in lahko rečemo tudi evropsko zavest.
In kako je danes? Če kdo, potem si mladi želimo, da Idrija zaživi polnokrvno življenje, ki bo vabilo mlade, obogatene z znanjem, da bodo v Idirji živeli in v njej ustvarjali. Želimo klimo, ki bo naklonjena mladostni zagnanosti, ki bo dopuščala iskanje, ki bo potrpežljiva in dobrohotna obenem. Idrija se mora boriti za mlade ljudi, kajti le tako bo optimistično mesto. Gimnazija Jurija Vege -prva slovenska realka, znana po odličnih profesorjih in še odličnejših dijakih in maturantih, mora postati izobraževalno središče občine ali tudi širše regije. Kulturne ustanove z Mestnim muzejem na čelu, ki bo še živahneje zaživel z obnovljenim gradom, naj nadaljujejo in poglobijo svoje delovanje, saj stojijo pred nalogo, da tudi zanamcem obdržijo pomembne tehnične in kulturnozgodovinske spomenike, z njimi obogatijo videz mesta in jih vključijo v celovito turistično ponudbo. Predvsem pa morajo še vnaprej spodbujati nadaljnje strokovno delo.
Pet stoletij dolgo obdobje pušča še veliko neraziskanih področij. Ob posegih v mestno tkivo pa naj služita kot vodilo previdnost in modrost. Le-tako bo namreč ponovno prišla do izraza neokrnjena duša mesta, ki je bila žal v bližnji preteklosti večkrat grobo prizadeta.
Ob tej priložnosti bi izpostavil delovanje Odbora za praznovanje 500-letnice Idrije, ki ga prizadevno vodi Ivica Kavčič. Odbor je svoje delo opravljal v tesni povezavi s strokovnjaki z različnih področij. Menim, da je eden od sadov njegovega delovanja tudi ta, da bodo tudi domačini - Idrijčani in ne le širša
slovenska javnost bolje poznali idrijsko preteklost. V nekem smislu bo praznovanje 500-letnice poživilo zgodovinsko zavest predvsem mlajše generacije. Le-ta je bila kot posledica enostranske vzgoje preobremenjena s spoznavanjem bližnje zgodovine, premalo pa poznala bolj oddaljeno preteklost. Prav tako kot smo ponosni na častitljivo starost, s katero se ponaša mesto, smo ponosni tudi na to, da to obletnico slovesno praznujemo prav v letu prvih svobodnih demokratičnih volitev po drugi svetovni vojni, volitvah, ki so vzpostavile demokratični parlamentarni sistem. Z njim vstopamo v tisto vrsto držav in narodov, ki jim je demokratični način urejanja družbe primaren. Zato mi dovolite, da se na kratko dotaknem aktualne družbene in politične realnosti, ki jo kljub slovesnemu razpoloženju ne moremo obiti. Menim, da je prav demokratična prebuja vrnila in na novo opredelila pomen politike kot načina komunikacije med enako in tudi različno mislečimi. Politika je na nek način vse, kar meri v preobraženje sveta in človeka. Demokratično gledanje na politiko pa predpostavlja pluralizem, dialog, spoštovanje drugačnosti. Zanimivo, tudi ta vidik lahko najde svoj odsev v razgibanem nazorskem in političnem pluralizmu, ki se je izoblikoval v Idriji. Seveda v območju in pogojenosti takratne srednjeevropske pravne države. Upravičeno smo nanj ponosni, saj razodeva politično živost in barvitost časa predvsem druge polovice 19. stoletja. Čas zadnjih petinštiridesetih let je bil izrazito čas, ki ni omogočal razživetja različnih političnih prepričanj ljudi. Delno že v obdobju pred volitvami, izraziteje pa po volitvah, je v slovensko družbeno in politično življenje prineslo težko pričakovano politično sproščenost, ki počasi vendarle stopa tudi v ljudi, da svobodno brez strahu izrazijo svojo politično ali nazorsko prepričanje, utemeljijo svoje gledanje ali nestrinjanje. Tako se počasi rojeva osebna in družbena uravnoteženost. Bogato politično življenje, ki na Slovenskem vzpostavlja nov politični prostor - mišljene so nove stranke, politična gibanja in sploh različni načini demokratičnega političnega organiziranja - na nov način sooblikujejo slovenskega človeka. Približali so mu tudi politično držo, kot eno izmed komponent celovite človekove drže. Novoizvoljena oblast je podedovala težko krizno stanje, ki je prisotno v vseh vitalnih segmentih slovenske družbe. Je posledica gospodarsko in nasplošno neuspešnega tako imenovanega samoupravno-socialističnega sistema. Novo izvoljena oblast na vseh nivojih je pred odgovorno nalogo. Kriza je razrešljiva le ob spremembi sistema. Nujen je konsenz o temeljnih družbenih ciljih. Potrebno je tudi zaupanje. Brez zaupanja v sposobnost in zmožnost novo izvoljenega slovenskega parlamenta, da bo z novo vlado izpeljal svoj program izhoda iz krize in to na gospodarskem, političnem in družbenem segmentu, brez tega zaupanja, ponavljam, ob konsenzu o temeljnih družbenih ciljih, je izhod iz vsesplošne krize močno otežen. Zaupanje je pomembno. Ne samo, ker se tako zmanjšuje strah in bojazen pred negotovo prihodnostjo, pač pa tudi zato, ker zaupanje rojeva prepotrebni elan in vitalnost, kiju danes slovenski človek resnično potrebuje. Veselje do življenja naj bo novo znamenje bivanja slovenskega človeka. In mar ni to resnična garancija za mirno nadaljevanje demokratične preobrazbe slovenske družbe, ki naj postane normalna, evropska, parlamentarna država.
Kot je bilo danes že omenjeno, je bil idrijski človek v obodbju petih stoletij pod različnimi gospodarji, ki jim ni bilo mar za slovenskega človeka, pač pa so videli edino rudnik in njegovo bogastvo. Toda idrijski človek je ostal pokončen Slovenec. Čas, ki ga danes živimo, je na novo opredelil slovenstvo kot temeljno podstat, iz katere se slovenski človek utemeljuje. Res je, da je imela Idrija razvejane vezi s svetom, res je, da bi ta svet želel Idrijo in njene prebivalce posvojiti in na nek svoj način odtujiti. Toda ni uspel. Slovenstvo je vzdržalo. Še več. Postaja temeljna civilizacijska možnost ponovne navezave v Evropo in svet. Tisto Evropo, katere civilizacija in kultura korenini tudi v krščanstvu. Čas nas vleče na križišča, ki si jih morda nismo želeli. Toda tu smo, del časa smo. Morda pa smemo reči: »Res, dan je bil lep, ampak želimo, da bi bili dnevi pred nami še lepši. «
Naj živi Idrija, naj živi svoboden, suveren in ustvarjalen slovenski narod! V Idriji, 8. 9. 1990
LOJZE PETERLE
ZAZNAMOVANI S TRADICIJO IN DUHOM PRETEKLOSTI
Spoštovano predsedstvo, gospe in gospodje, dragi gostje!
Jaz in vsa naša delegacija smo iskreno počaščeni z vabilom na praznovanje 500-letnice vašega kraja. Z veseljem smo med vami. Petstoletnice niso tako pogosto dejstvo. Gotovo je to poseben dan za Idrijo in vaš župan je z izbranimi besedami povedal vse bistveno, kar je treba k temu dnevu povedati.
Čestitam vam k tej obletnici in vam želim, da bi v moči tradicije in z zaznamovanostjo preteklosti gojili duha tega kraja naprej v tisti smeri, kakor smo bili to navajeni doslej - z jasno identiteto, z močno voljo po ustvarjanju, z močno voljo do življenja, z močno voljo do vztrajanja v samem kraju in na teh bregeh, ki jih naši ljudje poseljujejo že več kot 500 let.
Ko smo se pripeljali do Idrijce, sem si zamislil, kaj pa bi bilo, če bi se sedajle odprle klavže, pa bi stekel na valovih vode les še enkrat-proti mestu. Seveda je bil to samo preblisk, ki bi lahko dobil literarno obdelavo, ampak klavže se verjetno ne bodo več odpirale. Ta doba, doba rudarjenja v tem kraju je za nami oz- se v teh letih izteka. To je pač normalna biologija vsakega človeškega početja in tako se je zgodilo tudi z rudnikom. Tujih gospodarjev ni več, bilo jih je precej; danes ste ostali tukaj Idrijčani, s svojimi načrti, s svojimi problemi, in danes je glede tega situacija nekako čista. Vendar nikoli v zgodovini ne ostajajo položaji enostavni, tudi sedaj, ko ugotavljamo, da smo gospodarji na svojem, da gospodarimo v demokratičnih razmerah, se lahko pojavijo nove možnosti, nove težave. Mislim tukaj posebej na to, da danes na Slovensko želimo
privabiti tuj kapital, kipa seveda ni vedno pozoren do naših narodnih vrednot, do tega, kar smo sami ustvarili, pa tudi ne do naših gospodarskih in političnih ciljev. Lahko bi se zgodilo, da bi kakšno vrednoto nespametno izgubili. To se lahko posebej z roparskim kapitalom zelo hitro zgodi. No, jaz sem prepričan, da tudi v vašem kraju, glede katerega sem danes slišal, da tudi v težkih pogojih še vedno zelo dobro gospodari, ne bo prišlo do takega vključevanja tujega denarja, da bi bilo karkoli v vaši občini prizadeto z vidika vašega oziroma narodnega interesa.
Rad bi povedal, da se tudi slovenska vlada trudi, da bo vsa ta pomoč, ki jo potrebujemo in ki je v normalnem svetu normalna, potekala ali prihajala k nam na način, ki nam bo v korist, ne pa v kakršnokoli pogubo.
Veliko je bilo naštetega v nastopu vašega župana iz zgodovine vašega kraja - od realke do gledališča itn. Sam bi se pa rad spomnil tukaj še nekega posebnega dejstva, ki je tudi mojo pot, mislim, da v marsičem bistveno zaznamovalo. Rad bi se spomnil idrijskih Kapelj. Ko sem začenjal svojo zavestno pot v kulturniški krog v Sloveniji v krogu revije 2000 - takrat so Kaplje že izhajale - je bil to za nas nek poseben dokaz, nek poseben impulz, vzpodbuda za naše delo. Namreč, te Kaplje so takrat prišle kot prepotreben dež v takratno kulturno vzdušje na Slovenskem, ko je vse določal center, kije seveda na koncu napovedal tudi smrt Kapljam. Ampak to je bilo v tistem času nekaj izrednega, nekaj posebnega, nastalo je neko občestvo ljudi z dr. Felcem, z Božičem, s Tomažem Pavšičem, s Cudermanom, ne morem se sedaj vseh spomniti. Ta dež je takrat blagodejno deloval na Slovenskem. Nekateri so celo rekli: »To je sedaj naša prva revija.« Rad bi se zahvalil ustvarjalcem Kapelj, da so takrat imeli moč in vztrajnost, da so toliko časa držali revijo v težkih pogojih.
Mislim, daje to za dalj časa zaznamovalo ne samo Idrijo, ampak tudi ves slovenski kulturni prostor. In želel bi si, da bi taka občestva v vašem kraju še nastajala, da bi si vsaka generacija lahko našla nekakšno ognjišče - revija je zmerom neko ognjišče duha - s katerim bi se izrazila, povedala svojim bližnjim, svojemu času in daljni okolici, kaj si misli, kaj hoče, kaj čuti, česa ne mara. Mislim, da se bomo Kapelj - tisti, ki smo jih prebirali; ali pa, če jih kdo ni, bi svetoval, da poseže po teh letnikih, saj bi našel notri marsikaj za današnji čas - te kulturne revije na Slovenskem, še dolgo spominjali kot izrednega dejavnika v svojem času.
Nalašč sem spregovoril o Kapljah, ker mislim, da še niso doživele ovrednotenja, kot bi se spodobilo in seveda jaz tega z nekaj stavki tudi ne morem opraviti. Rad bi povedal tudi, da svoje vloge v vladi Republike Slovenije ne vidim v tem, da bi centralizirali zadeve, da bi kakorkoli kje dušili pobude. Za nas bo dokaz uspešnosti vlade to, da bodo živela naša mesta, da se bodo kulturno izražala, da bodo gospodarsko močna, da bodo ljudje tudi v takih pogojih, kot delajo idrijski kmetje ali na Vojskem ali kje drugje, da bodo ti ljudje videli smisel svojega vztrajanja na teh strminah, da bodo imeli smisel življenja, da si ne bodo življenja jemali.
SHOD
SLOVENCEV
Mi seveda vemo, da tega smisla, teh podlag za smisel ne moremo zagotoviti zelo na hitro. Trudimo se pa z vsem poštenjem za to, da bi postavili temelje novi stavbi, ki bo na novo osmišljala naše življenje v celi naši deželi in v vsem Slovenstvu, ki živi raztreseno po svetu.
Da ne bom predolg. Še enkrat vam čestitam za to okroglo obletnico, za tega pol tisočletja. Prepričan sem, da boste ohranili vašo značilno notranjost, vašega duha, ki edini lahko zagotavlja nadaljnji razvoj, nadaljnjo prosperiteto vašega kraja in njegovega zaledja. Z veseljem bom prišel v tem ali kakšnem drugačnem svojstvu v vaš kraj. Danes sem kot predsednik vlade prvič tukaj, ampak se že dogovarjamo, da se še kaj dobimo, ker je treba nekatere težave rešiti, in želim vam, da bi v svoji ustvarjalni trmi vztrajali še naprej.
V Idriji, 8. 9. 1990
CIRIL ZLOBEC
IZ RODA V ROD
Ko vas človek takole gleda pred sabo, ob sebi in tudi za sabo in se spomni na Bevka, s katerim smo ljudje moje generacije preživeli del življenja, čuti eno samo zadrego. Kako izreči besedo, ki bi bila dostojna tega velikega človeka. Ko sem ta trenutek razmišljal, kako naj to misel začnem, sem se spomnil, da so bili med obema nastopajočima zboroma tudi najmlajši. In Bevk je resnično ne samo napisal veliko za mlade in najmlajše, ampak jih je tudi zelo rad imel. Ko smo mi, ki smo danes starejši in stari, bili vendarle mlajši in celo mladi, smo Bevka, ko smo skupaj prečesavali Slovenijo z literarnimi večeri, preprosto imenovali »ata Bevk«.
In čudna usoda se je poigrala tudi z njegovim življenjem, z njegovim rojstvom in smrtjo. Šel je nekako na roke najmlajšim, ki imajo težave z letnicami, ko se učijo v šoli, tako da je združil svoj rojstni dan z dnevom svoje smrti. Oboje pa zapečatil z 80-letnico svojega življenja. Kolikšno olajšanje za vse šolarje in kakšna radost, ko se bodo o njem učili. Če bi si kdo domišljal, da bi lahko kaj tehtnega povedal o Bevku v nekaj besedah, bi se postavil v položaj človeka, ki bi skušal z odprto dlanjo zajeti reko v njenem najbolj polnem toku. Bevk je bil namreč tako vsestranski, da resnično bolj ko o njem govorimo, bolj se zavedamo, koliko o njem izpuščamo. Vsi vemo, šolarji in drugi, da sodi Bevk med tiste slovenske pisatelje, ki je največ med vsemi napisal. In tako lahko z dokajšnjo trdnostjo trdimo, da ni Slovenca, ki ni prebral vsaj ene Bevkove knjige. Skoro z enako zanesljivostjo pa lahko rečemo, da ni nikogar med nami, ki bi se lahko pohvalil, da je prebral vse Bevkove knjige.
Stoletnica je priložnost, ki nas na svoj način obvezuje. Če smo iskreni do sebe, moramo priznati, da so vsa praznovanja velikih mož preteklosti - tistih, ki ne 15	živijo več med nami, ki nimajo ne takšne ne drugačne fizične oblasti, da bi
narekovali obseg in vsebino spominjanj nase - pravzaprav bolj priložnost, da sami pretehtamo in izmerimo svoj lastni odnos do njih. Bevk ni bil samo pisatelj, ampak tudi narodni mož, če se izrazim v klasičnem smislu; bil je politik, bil je borec. Bevkovo 100-letnico praznujemo v času, ki je značilen po tem, da rušimo spomenike in odstranjujemo znamenja tistih, za katere smo še pred letom trdili, da so nesmrtni; vendar jo lahko brez strahu praznujemo in vemo, da se njegove rojstne hiše, tega pomnika njegovega življenja in dela, ne bomo nikoli sramovali. Zdaj skušamo vse prevrednotiti, vsakega pretipati do obisti, kaj je bil v posameznih obdobjih, kako se je obnašal in koliko je še uporaben za današnji čas - čas, ki ga filozofi in sociologi imenujejo, da je značilen po tem, da je somrak ideologij in da ideologije umirajo. Pa vendar to smrt ideologij pospremljamo z izrazito ideološkim odnosom do svojega časa in svoje preteklosti. Toda Bevk kljubuje tudi takšni ideološki verifikaciji. O Cankarju in Prešernu trdimo, da si ju vsak prisvaja po lastnih potrebah. To je naraven pojav. Vse, kar je veliko, je last vseh in vsak iz njihove dediščine zajema tisto, kar mu najbolj ustreza. Tako tudi pri Bevku.
Če se nanj spomnimo kot pisatelja, vemo, da je začel kot katoliški ekspresionist, da je svoje pisateljsko delo sklenil blizu socrealizma. Vendarle to ni bistveno zanj. Zanj je bistveno to, da je tisti trenutek, ko je odkril v sebi pisateljski dar, odkril tudi smisel svojega pisateljevanja in posvetil ga je predvsem primorskemu človeku - primorskemu človeku pod fašistično okupacijo. In tudi, ko tehtamo številčnost njegovega resnično še zmeraj nepregledanega opusa, se skoraj ne moremo ubraniti misli, da ga je vodilo načelo:, Treba je pisati veliko, največ, kolikor je možno, da bi vsaj nekaj ostalo, da bi se vsaj nekaj prijelo/ Pa tudi, če bi bilo vse pozabljeno, če bi ostal samo Kaplan Martin Čedrmac, bi bilo to vsega spoštovanja vredno pričevanje o času in o prizadevanjih primorskega človeka, da se ohrani na tej zemlji kot Slovenec.
Oba z Bevkom sva bila v partizanih. V tistem času se nisva nikoli osebno srečala. In vendarle sem ga čutil na vsakem koraku. Mnogi so že takrat rekli in danes ponavljajo, da je Bevk kot partizan zalegel vsaj za eno brigado borcev. Bolj vneti oboževalci so rekli za tri brigade. Jaz sem bil tudi med temi. Danes lahko s trezno presojo rečem, da je bila Bevkova udeležba v partizanih nekaj takšnega, čemur bi lahko rekli, da je bil etos partizanskega gibanja na Primorskem - po domače rečeno, poštenje tega gibanja. V tem je morda vsaj del razlage tudi o polemikah današnjega dne, ko ta čas postavljamo pod kritično lupo. Upravičeno in ne. Nekako smo v zadregi, ko v to shemo prevrednotenja vojnega partizanskega obdobja nikakor ne moremo strpati Primorske in primorskega partizanstva, ki je bilo takšno, kakršno je bilo v veliki meri tudi po Bevkovi zaslugi. Že njegova navzočnost v partizanih, naša vednost, da je on tu, je pomenila izjemno veliko. Marsikomu je pomagala pri odločitvi in on sam s svojo prisotnostjo je bil tudi moralna ocena tega gibanja. Kdor je bil v njem, je veljal v tistih časih za poštenjaka, kdor je bil zunaj, za izdajalca. Čeprav so te oznake danes neprimerne, so bile za tisti čas edine, ki so imele resnično
zgodovinsko težo. In ko danes govorimo o Bevku, ne moremo mimo tega dejstva. Kajti, kot sem že rekel, Bevk ni bil samo pisatelj, ampak je bil resničen, in ostaja, kulturni, zgodovinski, politični in predvsem nacionalni spomenik Primorske. Če so drugi pisatelji samo pričevali o svojem času, ga je Bevk, vsaj na tem prostoru - na Primorskem - sooblikoval prav s svojo literaturo. Zdi se, da je skušal tako izbirati svoje teme, svoje vsebine, da bi zajel kar najbolj celovito podobo Primorske v zgodovini, v času in v tematiki.
Kot veste, je pisal zgodovinske romane in povesti, pisal pa je tudi o človeških nraveh, o strasteh, o dobrem in slabem človeku. Vse skupaj je bilo namenjeno temu, da bi na tem prostoru, odločilnem za našo usodo, ostala narodna zavest kar najbolj živa in visoka.
Spominjam se prvih povojnih dni, ki sem jih doživljal kot mlad partizan v Trstu. Bevk je bil s svojo prisotnostjo, s svojim imenom, s svojo bleščečo človeško osebnostjo, s svojim globokim etosom tisti človek, tista osrednja slovenska osebnost na Primorskem, ki je naravnost netila slovensko domoljubje.
Zato bomo lahko Bevka ocenjevali s takšno ali drugačno radodarnostjo, da je velik, največji ali samo spomina vreden, nikoli pa ne bomo mogli izbrisati vsega, kar je dejansko storil. Ni samo pomemben po tem, kar je napisal, ampak tudi po tem, kako in zakaj je živel in kaj smo mi sami v njem takrat videli in kaj vidimo še danes.
Ker govorim samo o pozitivnih stvareh, bi na koncu rekel še nekaj kritičnega. Ne do Bevka, ampak do slovenstva nasploh.
Živimo trenutek, ko se nam zdi, in najbrž ne neupravičeno, da se dogajajo usodne stvari za našo sedanjost in za našo prihodnost. In vendarle, ko iščemo skupno pot, skupno podobo sebe samih, smo pogosto nezaželeno, neplodno razklani med seboj.
Naj mi bo oproščeno za vse, ki ste prišli na to slovesnost zunaj Primorske, ki sta vas sem pripeljala ljubezen in spoštovanje do Bevka, da se je tudi stoletnica Bevka komajda dotaknila Ljubljane, komajda kdo ve zanjo na drugem koncu Slovenije, čeprav je celotna Slovenija majhna kot dobro razprta dlan. Ko to gledam, tehtam in vidim, s kakšnim ognjem, žarom in čarom so se primorski Slovenci oprijeli te obletnice, imam občutek, kot bi drugod rekli: ,No ja, saj ga proslavljajo Primorci. ' Kaj hočem s tem kritičnega reči? Pogosto celo v slovenskem prostoru, ki je tako majhen, nismo zmožni celoviteje doživeti niti takšnih trenutkov, kot je spomin na Bevka, na vse, kar je ustvaril in nam zapustil kot dediščino, da bi to doživljali kot celovitost. Da bi to tudi sprejemali kot oporo, navodilo in kot etični memento v naših dejanjih in početjih tega kritičnega trenutka, ko resnično nismo v mnogo težjem položaju, čeprav povsem drugačnem, kot je bil Bevk, ko se je boril za prebujo in za samozavest slovenstva. Prepričan sem, da je prav, da se na Bevka spomnimo tudi s tega
vidika, koliko se je trudil, kaj vse je dal, da bi Slovenci sicer ohranili svojo različnost, da pa bi vendar ob temeljnih vprašanjih svojega bivanja ob nacionalnem življenju znali biti in ostati enotni in odločni, ko je treba izbirati svojo pot iz roda v rod.
Zakojca, 16. 9. 1990

Paolo Bonassi
Macchine di miniera, Idrija Rudniški stroji, Idrija
LETO 1941 NA CERKLJANSKEM
ANA ŠTUCIN
Princ Umberto di Savoia na Kovku pri Orehku julija 1939. Na tem mestu se je ohranil spominski kamen z napisom: »Su questo poggio - Augusto 2 j Principe Umberto di Savoia vide l'azzurro 23. reggimento infanteria Como del reparto...	20. luglio 1939«
Pred aprilsko vojno
Še se spominjam evforije, ki je zajela italijanske množice v letih 1939-1940. Po mestih in trgih so iz radijskih zvočnikov vpili veljaki, množica v odmev pa; »Vogliamo la guerra.,.!« Dučejeve govore pred navdušeno množico smo gledali v filmskih tednikih. Mussolini se nam je zdel smešen - s svojimi grimasami. Italijanov, vsaj odraslih, začuda niso motile, vsaj videti ni bilo. Otroci pa, ki smo doma poslušali drugačno besedo, kot tisti iz Andersenove pravljice o cesarjevih novih oblačilih...
Na naših trgih je le bilo malo drugače. Na »adunatah« se ljudje, razen redkih izjem, niso radi zbirali. Poleg obveznih šolarjev z učitelji in fantov, ki so morali obiskovati predvojaški pouk (premilitari), so prihajali v glavnem tisti, ki so »morali« zaradi »kruha« in še nekateri, ki jim ni bilo prav treba, pa so se bali, skoraj vsi pa bolj ali manj z občutkom sramu. Zraven so bili seveda tudi obvezni »firbci«. Dučeju so v glavnem vzklikali priseljeni Italijani. Spominjam se fašističnega oficirja, ki smo mu rekli Ečeče (Iz: E che ce?), in zagrizene mršave učiteljice, ki smo ji rekli Struna ali Kriza. Ta dva sta bila v Cerknem najbolj glasna.
Kaj je vojna, ne vedo, so modrovali možakarji, ki so skusili prvo svetovno vojno, pozicijsko bojevanje na Krasu ali ruske zime.
Potem je prišlo mnogo majhnih in velikih polomov. Nikjer prave zmage. In končno še zadnji veliki polom - kapitulacija.
Takoj po vojni so italijanski generali, ki so to vojno vodili, in nekateri zgodovinarji začutili potrebo, da polom opravičijo. Krivec naj bi bil predvsem fašistični režim, armada pa žrtev njegove napačne politike.
Ugotavljali so:
-	Italija ni imela niti dovolj materialnih niti moralnih rezerv niti zadostne tehnične pripravljenosti za noro avanturo, ki se je je lotila. Vojska je bila 1. 1939 že izčrpana zaradi vojne v Etiopiji in Španiji. Tega se je zavedala tako dežela kot armada in vsi niso verjeli, da bo vojna kratkotrajna (Tosti).
-	Premnoge in prehude reči so bile to za deželo, kakršna je naša, revna in daleč od tega, da bi bila materialno in moralno urejena. Dotedanji Mussolinijevi uspehi so stopili v glavo ne le njemu in tistim, ki so ga obkrožali, ampak pomalo vsem (Il duce ha sempre ragione!). Pasivnost in inercija do zmagovitega fašizma, značilni za vojaško hierarhijo, sta se razširili na večino vojaškega kadra in povzročili, da je »prenehal misliti, hoteti, biti«. Tako vojska kot narod in večina oficirjev, ki je vedela za nepripravljenost vojske, vsi so verjeli, da bo vojna kratkotrajna in uspešna (Zanussi).
-	Fašizem z »velikim voditeljem« vred sploh ni upošteval dejstva, da so vojaški uspehi odvisni tudi od tehnične pripravljenosti in izurjenosti armade ter od usposobljenosti poveljujočega kadra. Posledica tega je bila, da so se vojne priprave zreducirale v glavnem na zborno petje, paradiranje z rimskim korakom, podeljevanje činov, zastav ter na grozilne govore Mussolinija in drugih veljakov na mestnih in vaških trgih. Fašisti so se šli vojake. Verjeli so, da se bo italijansko ljudstvo na dučejev poziv dvignilo kot en mož z boda-
lom in bombo v roki (col pugnale e bomba a mano) in kaznovalo gnili, demo-plutokratski, od strahu trepetajoči svet. Mobilizacijo so si torej predstavljali kot slavnostno zborovanje (adunata!), vojno pa kot skvadristično ekspedicijo večjega obsega (Roatta).'
Obdobje nevojskovanja
Čeprav Italija svojih pretenzij po prevladi na Balkanu pred drugo svetovno vojno ni skrivala, je njen odnos do Jugoslavije v letih 1939-1941 še nihal, saj se je morala podrejati nemškim trenutnim interesom. Vsaka sprememba, vsaka zaostritev pa je vplivala tudi na razmere ob meji. Pred aprilom 1. 1941 je bila namreč italijanska vojska kar trikrat pripravljena za napad na Jugoslavijo: poleti 1.1939, apnla-maja 1. 1940 in jeseni 1. 1940.
Odnosi med Italijo m Jugoslavijo so se poslabšali po padcu vlade dr. Milana Stojadmoviča (februarja 1. 1939) in italijanski zasedbi Albanije (aprila 1. 1939). K okupaciji Jugoslavije je Mussolinija tedaj spodbujal tudi Hitler, ki si je želel soglasje Italije za napad na Poljsko. Velika koncentracija vojaštva na meji poleti 1.1939 torej ni bila slučajna. Italijanska politika je skušala svoj cilj doseči posredno, s pomočjo hrvaškega separatizma v Hrvatski seljački stranki dr. Vlatka Mačka. Pogajanja niso uspela. S sporazumom Cvetkovič-Maček (avgusta 1. 1939) so Hrvati v Jugoslaviji dosegli avtonomijo m italijanski načrti so padli v vodo.
Septembra 1. 1939 so bile okoliščine drugačne. Po nemškem napadu na Poljsko (1. 9. 1939) m vojni napovedi Velike Britanije m Francije je politika nevtralnosti, ki jo je razglašala Jugoslavija, trenutno ustrezala tako Nemčiji kot Italiji. Mussolini je zato začasno odložil napad na Jugoslavijo m razglasil stanje »nevojskovanja« (non belligeranza), napad pa pripravljal naprej. Tokrat se je pogajal z ustaši (sestanek Ciano-Pavelič 23. 1. 1940), ki naj bi se na Hrvaškem uprli, čemur bi sledil poseg italijanske vojske. Ta načrt je postal aktualen aprila-maja 1. 1940.2
10. aprila je bila razdeljena štabnim odsekom XI. armadnega zbora v Udinah strogo zaupna okrožnica PR-12, ki se je nanašala tako na italijansko-francosko kot na italijansko-jugoslovansko mejo m je obsegala tudi ukaz o varnostni in obrambni razporeditvi enot na vzhodni meji. V dodatku »J«, razposlanem 16. maja, so bili predvideni tudi že ofenzivni sunki m zasedba nekaterih postojank onstran meje, in sicer blizu Podbrda m Planine, kar naj bi olajšalo obrambo na cerkljanskem območju. Po mnenju vrhovnega poveljstva je bil namreč obrambni sistem na vzhodni meji ranljiv predvsem na treh točkah: pri Cerknem, na meji Reka-Sušak m pri Zadru. 18. maja je bila izdana odredba o možnem izrednem stanju na vzhodni meji, imenovana EMERGENZA EST. Kljub tem pripravam je odnos Italije do Jugoslavije v poletnih mesecih 1. 1940 še nihal med ofenzivnostjo in »prijateljstvom«. 6. junija je Druga armada v Julijski Krajini sicer zaukazala varnostni razpored, prepovedovala pa vsak možni incident na meji.3
Po nemških zmagah v severni m zahodni Evropi se je Mussolini, tudi na Hitlerjevo željo, odločil za napad na Francijo (10. junija). Potreboval je nekaj tisoč padlih Italijanov, da bi lahko sedel za mizo
zmagovalcev. Tako je sam izjavil, nam pove Roatta. A prave slave mu ponesrečeni pohod proti Franciji, ki je bila takrat že na kolenih, ni prinesel. Ljubosumen na mnogo bolj uspešnega Hitlerja, si je želel brezpogojno izbojevati vsaj eno »svojo« uspešno vojno. Zopet je bila na vrsti Jugoslavija.4
Julija 1. 1940 je vrhovno poveljstvo dobilo ukaz, naj pripravi ofenzivni načrt. Videmski armadni zbor, katerega sedež je bil tedaj v Kanalu, ga je prejel v desetih izvodih 30. septembra, enote za zveze so dobile nov razpored že 23., topništvo pa 30. septembra. Tako je bila italijanska vojska jeseni 1. 1940 zopet zbrana in pripravljena. Med Trbižem m Rekov so bile razporejene tri armade, dve v prvi liniji, ena v rezervi. Štele so 37 divizij, 85 topniških grup srednjega kalibra z vsemi pripadajočimi enotami, službami in skladišči. Te priprave so bile, pravi Roatta, »najobsežnejše m najskrbnejše delo italijanske vojske v drugi svetovni vojni« Po oceni maršala Caviglie je bilo tedaj na področju Veneta zbranih 720.000 mož, 86.000 konj in mul ter 26.300 motornih vozil. Pripravljeni sta bili tudi ena armada na albansko-jugoslovanski meji in ena divizija v Zadru.
XI. armadni zbor (Videmski) je na sektorju med Idrijco na severu (natančneje od črte Bevkov vrh-Plužnje-Jagršče-Dolenja Trebuša--Most na Soči) m Novim Svetom na jugu (cesta Col-Logatec-Hrušica) razpolagal z divizijama Re in Isonzo. Z njima naj bi prodiral proti Vrhniki in Ljubljani. Severno od tega območja naj bi na sektor obeh Sor s Cerkljanskega in Podbrškega prodiral alpin-ski armadni zbor v smeri Domžal in Kamnika, južno pa XIV. armadni zbor v smeri Grosupljega.5
V skladu s temi pripravami, ki so se jih domačini spominjali kot velikih manevrov, doživi ozemlje ob vzhodni meji več obiskov vodilnih osebnosti. Dvakrat je tu Mussolini (27. avgusta v Črnem Vrhu nad Idrijo); ob meji razporejene garnizije nekajkrat inšpicira general Soddu, podtajnik vojaškega ministrstva; v Šebrelje pride generalni tajnik PNF (Partito Nazionale Fascista) Achille Starace, ki obišče bataljon CCNN (Camicie Nere - Črne srajce) 62. legije Isonzo; 20. septembra je v Soški dolini princ Umberto, poveljnik vseh sil na vzhodni meji, ki med drugim obišče tudi Novake.6
Med vojaškimi pripravami je potekala diplomatska akcija, ki naj bi dosegla Hitlerjevo privolitev. Toda v drugi polovici 1. 1940 je Nemčiji tu ustrezal mir že zato, ker se je začela pripravljati na vojno s Sovjetsko zvezo. Tako je proti koncu septembra (po mnenju generala Caviglie že konec avgusta), ko so bile armade že razporejene in pripravljene, zaradi Hitlerjevega nasprotovanja Mussolini opustil misel na takojšnji napad na Jugoslavijo in ukazal, naj vojska demobilizira 600.000 rezervistov. Kmalu zatem, ko je bilo odpuščenih že okoli 300.000 vojakov, pa se je nenadoma odločil za vojno z Grčijo.
Po izbruhu vojne proti Grčiji jugoslovanska nevtralnost ni nikomur več ustrezala. Znano je, da se je za njeno zavezništvo zaman potegovala Velika Britanija, Nemčija pa je pospešeno pritiskala na balkanske države, naj pristopijo k trojnemu paktu. Novembra 1. 1940 so pristopile Madžarska, Romunija in Slovaška, marca 1. 1941 pa še Bolgarija m nazadnje Jugoslavija, ki je bila dejansko že
obkoljena m ji je Hitler vsaj na papirju zagotovil ozemeljsko nedotakljivost. Toda državni udar v Beogradu 27. marca je ta proces prekinil m Hitler je sklenil napasti Jugoslavijo.7
Obseg in razporeditev italijanske vojske na Cerkljanskem aprila 1. 1941
Priprave na vojno z Jugoslavijo, ki so bile vedno bolj očitne že 1. 1939, so po eni strani vzbujale strah pred žrtvami m pustošenjem, po drugi pa nova upanja. Primorski Slovenci, ki so verjeli v udarno moč jugoslovanskega vojaka, premalo poznali notranje razmere v Jugoslaviji m so na svoje oči lahko opazovali nič kaj bojno razpoloženje italijanskih vojakov ob meji, so bili prepričani: Če se na meji pokaže samo četa »Srbov«, bo na tej strani vse bežalo. Dogodki na Cerkljanskem aprila 1. 1941, ki so jih v svojih spominih omenili tudi nekateri italijanski generali, so to v polni meri dokazali.
Marca 1. 1941 je bila italijanska vojska na meji z Jugoslavijo zopet pripravljena. Drugo armado pod poveljstvom generala Ambrosija je sestavljalo pet armadmh zborov: V., VI., XI., »Celere« m »Auto-transportabile«. Sile XI. armadnega zbora s sedežem v Vidmu (Udme) naj bi branile mejo na severnem in srednjem sektorju (Trbiž, Tolmin, Godovič, Postojna). Zajemale so: III. alpmsko grupo Valle v Kanalski dolini; divizijo Ravenna na odseku Most na Soči
-	Kobarid; divizijo Re na Idrijskem; divizijo Assietta na Črnem Vrhu; divizijo Isonzo na Pivki; 3 artiljerijske grupe: XVI. od 149/35, XVII. od 149/35 m LXV. od 152/13.
Pod poveljstvo armadmh zborov je spadala tudi Guardia alla Frontiera (obmejna straža). Razdeljena je bila na teritorialne sektorje. Guardia alla Frontiera (GaF) XI. armadnega zbora je pokrivala: XXI. sektor - Tolmm, XXII. sektor - Idrija m XXIII. sektor
-	Postojna. Idrijski sektor se je delil na: podsektor Idrija - XXII/b, podsektor Cerkno - XXII/a m podsektor Črni Vrh - XXII/c.
V dneh med 6, in 11. aprilom je z italijanske strani rapalsko mejo prekoračilo le nekaj patrulj. Danes vemo, da je bilo to v skladu z dogovorom med italijansko 2. m nemško 2. armado, ki je določal, da bo italijanska vojska krenila v splošen napad, ko bo nemška prodrla iz Madžarske m Avstrije do Zagreba in tako odrezala enote jugoslovanske vojske v Sloveniji m zahodni Hrvaški od njihovega zaledja. Ofenzivo so si torej Nemci iz razumljivih razlogov pridržali zase, 2. italijanska armada pa je začela zasedati Slovenijo šele po 11. aprilu, ko je bila jugoslovanska fronta že zlomljena, a tudi po tem datumu precej previdno m počasi.
Med razloge za to T. Ferenc navaja dejstvo, da je bila italijanska 2. armada v manj ugodnem položaju; v notranjost je lahko neposredno prodiral samo njen južni odsek. Severni m srednji odsek XI. armadnega zbora nasproti Gorenjski je imel podrejeno vlogo, saj je Hitler že 3. aprila 1941 v nekem svojem povelju določil, da bo Gorenjska nemško zasedbeno območje. Kljub temu pa bi v dneh od 6. do 11. aprila italijanske enote le lahko storile kaj več, pravi T. Ferenc, če ne bi bilo pretiranega strahu pred močjo in napadalnostjo jugoslovanske vojske, o čemer priča dogodek pri Cerknem.8
Da si v aprilski vojni italijanska armada ni prislužila posebne slave, so po vojni priznali tudi nekateri italijanski generali. Kot glavni razlog za pomanjkljivo udarnost navajajo dejstvo, da je bil razpored Ambrosijeve 2. armade v prvih dneh vojne še vedno defenziven. Roatta pravi, da so tako ravnali, ker je bilo takrat na alpski meji samo pet divizij (toliko jih je ostalo od sedemintridesetih v septembru prejšnjega leta). To naj bi trajalo, dokler ne bi prišle okrepitve, saj so bili prepričani, da si bo jugoslovanska vojska izbrala »junaško smrt«.
Posebno na široko se je o tem razpisal general G. Zanussi. Vse neuspehe ali neslavne uspehe ob italijanskem napadu in pohodu proti Sloveniji pripisuje predvsem vrhovni strategiji, ki da je kopičila napake na napake. Storili smo vse, pravi, da bi vojno izgubili. Najslabše, da je bilo to, da so se v obdobju »nevojskovanja« na mejah s Francijo in Jugoslavijo odločili za defenzivno razporeditev enot. »Le laiku, kakršen je bil Mussolini, ni moglo biti jasno, da hitra prerazporeditev ni mogoča, posebno ne na hribovitem in težko prehodnem terenu...« Nenaden ukaz za začetek operacij, nadaljuje Zanussi, je spravil moštvo, poveljnike in štabe v krizo, iz katere se niso mogli takoj izkopati. Treba je bilo premakniti topniške enote, službe in vojake, ki so bili že nekaj časa stacionirani po zamisli globinske obrambe med mejo in Sočo. Mednje je bilo treba namestiti divizije, poslane iz drugih delov Italije. Vse to je zahtevalo neznansko množino premikov ljudi in tovorov - peš, z motornimi vozili, vlaki - po hribovitem terenu in neprimernih poteh. Težko je bilo tudi po moralni plati. Poveljnik in vojak, navajena čakati na sovražnikov napad, se navzameta miselnosti, ki je daleč od dinamičnosti, iniciativnosti in sposobnosti za akcijo. Vse to pa so stvari, ki zahtevajo priprave.
Poleg »obrambne drže« je slabemu razpoloženju poveljnikov in vojakov po Zanussijevem mnenju botrovala tudi vojaška obveščevalna služba. Zaradi napačnih podatkov, pravi, je na območju Cerknega prišlo do »polsmešne epizode«, zato so tja pospešeno poslali okrepitve. General nadaljuje: Obveščevalna služba je v dneh pred napadom na Jugoslavijo poveljstvom poročala, »da je ne vem koliko do zob oboroženih jugoslovanskih divizij pripravljenih, da nas napadejo in - korak za korakom - branijo obmejno ozemlje, ki da je spremenjeno v nepremagljivo trdnjavo«. Kasnejše raziskave so pokazale, da so bile jugoslovanske trdnjave ob meji hudo neznatne, toda »v tistih dneh je marsikateri poveljnik sprejemal ta obvestila, če ne vsa, vsaj mnoga, za suho zlato... Značilni za to so bili primeri Cerknega, Reke in Zadra. Razširila se je vest, da bo Jugoslavija, še preden jo bo omrežil šesteri napad iz italijanske, nemške, madžarske, romunske, bolgarske in albanske strani, poskusila z nekaj ofenzivnimi sunki proti nam, in sicer na točkah, ki bi jih lahko označili kot nevralgične, kjer bi nas lahko resneje ogrožala že minimalna penetracija (primer Cerknega) ali kjer bi lahko prišlo do okupacije mestnih središč, skoraj v celoti obdanih z jugoslovanskim ozemljem (primer Reke in Zadra). « Da so opozorila obveščevalne službe padla na ugodna tla tudi na območju Cerkljanskega, »čeprav je že bežen pogled na situacijo zadostoval, da si nevarnost lahko pregnal v deželo sanj«, opravičuje Zanussi takole: »Pojma nismo imeli, kaj bi lahko hotel ali mogel storiti
sovražnik, ki so ga z vseh strani napadle sile, premočne po številu in kakovosti... Razmišljali smo o možnosti vdora v smeri Cerknega in Kobarida. Botrovala naj bi mu morda utopična vera, da lahko v manjšem obsegu ponovi udar, ki so nam ga 1. 1917 zadale avstro-ogrsko-nemške sile pod Borojevičevim vodstvom. Glede na vesti, ki so se širile (podč. A. Š.), se nam je zdelo logično najmanj to, da se bo sovražnik na obmejnih utrdbah boril do zadnje kaplje krvi.«10
Toda obveščevalna služba je poročala tudi o znakih razsula jugoslovanske vojske prav v dneh od 8. do 10. aprila. Poveljstvo GaF je npr. javljalo, da je bila sicer v teh dneh aktivnost jugoslovanskih patrulj ob meji proti italijanskim posadkam intenzivnejša, da pa so jugoslovanski vojaki že zapuščali svoje enote, uničevali telefonske linije in rušili vojašnice, nekatere posadke pa so se že umikale.
Kako globoko je bilo zakoreninjeno prepričanje, da se bo jugoslovanska vojska pogumno upirala - ne le med vojaštvom, tudi med poveljniki, je razvidno iz poročil generala Robottija in divizije Re. Za drugo obdobje vojaških operacij (od 6. do 10. aprila) Robotti pravi, da je bil sovražnik pasiven. Da bi odkril njegove namere, je ukazal enotam, naj pošljejo prek meje patrulje. Ker niso naletele na odpor, se je spraševal, če ni morda to taktika Jugoslovanov. Divizija Re je poročala, da so 8. aprila poslali izvidnike proti Ravniku, Sv. Barbari in vse do Hotedršice. Povsod so naleteli le na civilno prebivalstvo, nikjer ni bilo sledu o sovražnikovi vojski. Po informacijah, ki jih je zbral poveljnik voda, pravi poročilo, so se sovražniki umaknili prek Peskovega griča, kar naj bi potrjevalo »že prej znano vest, da se na tem območju zbirajo znatne sile (podč. A. Š.).«u
So na italijansko vojsko zares vplivale »vesti«, ki so jih z nemalo privoščljivosti pridno širili domačini - Slovenci ob meji? So obveš-
čevalci, ki so zbirali podatke na terenu, zares nasedli govoricam, da je tam, onstran meje vse polno do zob oboroženih Srbov, Bosancev...? So res romale te vesti v obveščevalno centralo v Rim, od tam pa nazaj do poveljnikov ob meji, kakor je med vrsticami razbrati iz spominov navedenih generalov? Najmanj kar je res, je to, da so grozljivi opisi »junaških jugoslovanskih vojščakov« italijanskim vojakom vlivali strah v kosti. Ljudje so tedaj v to spontano propagando vpregli vso svojo domišljijo, spominjali Italijane na zlom pri Kobaridu itd. - vse z vročo željo, da bi italijanska vojska, predvsem pa naduta fašistična oblast, utrpela sramoten poraz.12
Zakaj je italijansko poveljstvo presodilo, da je Cerkljansko šibka točka njihovega obrambnega sistema, nam pove takratni politični zemljevid. Tu se je meja, ki je deloma obkrožala kotimo, vrivala proti vzhodu v jugoslovansko ozemlje. Najmočnejše obrambne utrdbe zato niso potekale tik ob meji, temveč po zahodnem robu Cerkljanskega (približno v smeri SV - JZ) - od Porezna, vasi Gorje, mimo Zakriža in Cerknega do Želina. Področju vzhodno od te črte so dodelili le funkcijo prve obrambe. Toda ta »šibka točka« italijanskega obrambnega sistema še zdaleč ni bila - po utrdbah, s katerimi je razpolagala, po številu vojaštva in moči oborožitve - tako zelo šibka, predvsem v primerjavi z nasprotnikom prek meje, da se ne bi mogla bolje obnesti. Izjema so bile najbolj izpostavljene posadke ob meji, ki so bile v resnici v nezavidljivem položaju, je povedal J. Jeram: Pred njimi sovražnik, za njimi minska polja in skoznje le nekaj prehodov za umik.
Na osnovi poročil XI. armadnega zbora, poveljstva GaF in drugih enot, izsledkov vojaškega sodišča 2. armade ter na osnovi pričevanj prebivalstva mi je uspelo deloma rekonstruirati razporeditev in moč italijanske vojske na Cerkljanskem (tj. na ozemlju XXIII/a podsektorja) ob napadu na Jugoslavijo.
Podsektor je bil razdeljen na stražno, varnostno in obrambno linijo.
a) Stražna črta (linea di vigilanza) je potekala ob meji od kote 1363 pri Poreznu (vrh Kopa, it. Monte Cappa) do kote 1050, to je Bevkovega vrha nad Otaležem (it. Monte Beu), in sicer po prelazih Sluga, Podpleče in Podlanišče. V poročilu armadnega sodišča z dne 5. decembra 1941 je rečeno, da so to črto pokrivali manjši oddelki obmejne fašistične milice (Milizia Confinaria) in finančne straže. Opazovali naj bi premike sovražnika, v primeru napada pa tudi sprejeli boj. Le če bi bil sovražnik v premoči, naj bi se umaknili na drugo črto.
Po pričevanju prebivalstva so to mejno črto sestavljale tudi naslednje postojanke, ki so mejo varovale že v mirnem času:
Podlanišče: Tik ob meji, v bližini mlinarja Šinka, sta bili dve vojašnici (karavli). V eni je bila finančna straža, v drugi fašistična milica.
Podpleče: V bližini kmeta Jožkovca sta bili nameščeni posadka finančne straže in posadka orožnikov.
Robidensko Brdo (it. Laisce): Finančna straža.
Gorenji Novaki: Pri Prapretniku v bajti obmejna fašistična milica.
Podprvič nad Novaki: Finančna straža.
Do 6. aprila v te postojanke niso poslali okrepitev. Tik pred napadom na Jugoslavijo so se nekatere najbolj izpostavljene posadke umaknile na boljše položaje, vse pa so okrepili z vojaštvom.
b) Varnostni pas (linea di sicurezza). Ta pas je bil že močno utrjen in zavarovan z obsežnimi minskimi polji. Med obmejnimi postojankami in enotami v varnostem pasu so bile postavljene poljske mine v treh vrstah. Med seboj so bile povezane tako, da je bilo med njimi le nekaj prehodov, ki naj bi omogočili umik prednjih straž.
Poleg številnih bunkerjev so bile na meji, v prvem in v drugem pasu, postavljene tudi betonske vojašnice, grajene vse po enem načrtu in skoraj enake velikosti: na Črnem vrhu, na Slugovi rajdi (obe 80mx7m), tik nad vasjo Robidnica, nad kmetijo v Rovtu v zaselku Krnice ter blizu kmetije na Lanišah v Šancah, Dograjene so bile v 1. 1939 in 1940.
Ključni postojanki varnostnega pasu sta bili na Škofju, kota 974, in na Vrhu blizu Kladja (Kladje - it. Passo Circhina), kota 953. Tu razporejene enote naj bi branile oba glavna prelaza iz Poljanske doline proti Cerknemu. Vrhulco je branila 2. četa XI. brigade strojničarjev pod poveljstvom stotnika Maria De Cicco, Kladje pa 3. četa črnih srajc (CCNN - Camicie Nere) 5. legije divizije Ravenna pod poveljstvom Pietra Salvija, ki je bil po činu »centurione« (poveljniški naziv v fašističnih legijah, ki je odgovarjal činu stotnika v redni vojski). Ti dve posadki sta bili povezani na severu s fašistično milico v Novinah in pri Mravljetu (it. Maraglia) ter s posadko v Logu (Dol. Novaki), na jugu pa z grupo minometalcev Na Vehar-šah (it. Navecare), ki ji je bila prav tako poverjena obramba obeh prelazov.
Vse te enote naj bi se umaknile na naslednjo, tretjo obrambno črto le v primeru, če z lastnimi silami ne bi bile več kos sovražniku. Ukaz za umik je lahko izdal poveljnik podsektorja major Del Monte, le v skrajni sili tudi stotnik De Cicco, ki je bil dolžan signalizirati umik s tremi belimi in tremi zelenimi raketami.
Obramba tega strogo obmejnega območja je bila neposredno zagotovljena tudi z juga. Zaupana je bila enotam divizije Re. S svojimi najbolj severnimi postojankami so te enote segale do črte Makuc-Perdenski vrh (Gor. Trebuša)-Jagršče-Plužnje-Bevkov vrh in (vzhodno od Bevkovega vrha) vse do državne meje, ki je na tem odseku potekala v smeri SZ-JV. Divizija, ki ji je bila 8. aprila dodeljena tudi 75. legija črnih srajc, je imela svoje topništvo razporejeno tudi znotraj t. i. varnostnega pasu. Močnejše posadke so bile v Šebreljah,13 na Jezeru med Jagrščami in Masorami (633. četa strojničarjev in topništvo), v Gor. Jaznah, na Razpotju in Govejku ter dalje do Veharš in Kobala. Načrt XI. armadnega zbora je namreč prav posebej določal, da je treba območje levo od Cerknice in desno od Idrijce pokriti z orožjem velikega kalibra in dometa.
Prava obrambna linija (linea di resistenza) je potekala od Porezna prek Ritavčevega vrha (it. Monte Ritancia), kota 1157, čez sedlo med Gorjami in Jesenico (p. d. Usnato brdo, it. Sella Goriani), čez Vrh Križa do Želina. Sestavljale so jo t. i. kaverne, prostrani pod-

Porlporr;^
r0.-«ior
Debelo brdo

K nt k

Pohot
Jtmfr* Kovk
l»*o*V„UO! 1
1031
Mo^iU'

MrumM

Zg.Oavča
ZSklaiforjrv k o* k'



ttntf*<
Otavnik
Cr*l ir*
» ni! :"' V h Ray »I
Luskavica


Koivl/
fics. ÙVNE
fid'brlanl

y* sfa/i*

IjrlovolBrdò
/v ••A1,4;


"SotodHičl
N» r" c y V' ^ ~
ftXrtoW.ATiti-ÄOwliri






Stražna črta
Varnostni pas
Obrambni pas	_ _
zemni bunkerji in številna strojnična gnezda. Vključevala je tudi z močnim obzidjem obdane vojašnice v Cerknem.
Obrambno linijo so sestavljale enote GaF, enote divizije Ravenna in 5. legija črnih srajc. V poročilih italijanske vojske so navedene: 525. in 526. četa strojmčarjev armadnega zbora med Gorjami in Zakri-žem, četa GaF in bataljon divizije Ravenna v Cerknem, 53. topniška grupa od 105/32 v Šebreljah, 64. in 65. topniška grupa v Ravnah, 146.v bataljon črnih srajc s sedežem v Cerknem in močna posadka na Želmu.
Tik pred napadom na Jugoslavijo sta bili poslani v Novake m na Veharše dve grupi minercev, ki sta imeli na skrbi minska polja nad Novaki (št. 1, 2, 3) m na področju Cerkljanskega Vrha (od št. 4. do 11). Ob cesti med Cerknim m Trebušo so se pred začetkom vojnih operacij razporedile grupe 17. čete 8. bataljona II. regimenta inženircev (Genio) XI. armadnega zbora s poveljnikom stotnikom Landrianijem v Trebuši. Na skrbi so imele mostove, ki naj bi jih v primeru sovražnikovega vdora razstrelili. Železni most v Laznicah (med Cerknim in Želmom) je bil označen kot »interruzione stradale VI/1«, most na Želmu pa kot »iterruzione stradale VI/2«. V Dolenji Trebuši m na Reki se je nahajal tudi 111. motorizirani bataljon strojmčarjev (battaglione mitraglieri autocarrato) pešadijske divizije Isonzo.
Pred napadom na Jugoslavijo so bile v vojsko armadnega zbora vključene tudi vse tiste posadke, ki so že v mirnem času opravljale ob meji svojo varovalno funkcijo. To so bili cariniki (financarji), orožniki (karabmjerji) m fašistična milica. Poleg že navedenih v strogo obmejnem pasu se je v Cerknem nahajala običajna posadka orožnikov s poveljstvom (tenenza) m carinikov. V Gorjah m bližnji okolici so bili nastanjeni orožniki m vojaki; varovali so delavce, ki so gradili vojaške ceste in podzemne utrdbe. Od Porezna do Počanske gore so dela na utrdbah opravljale inženirske enote (Genio) m je bil dostop do tega območja domačinom prepovedan. V Otaležu je bila stalna postojanka fašistične milice m orožnikov, v Jaznah pa fmancarjev. Stalna posadka fašistične milice je bila tudi v Jesenici. Določena je bila za sedež poveljstva podsek-torja v primeru vojnih operacij.14
Kako nasprotnik?
Znano je, da je jugoslovanska vlada pred 27. marcem 1941 želela preprečiti zaostritev odnosov s silami osi. Priprave na obrambo so potekale počasi m z zamudo. Skrivna mobilizacija jugoslovanske vojske se je začela komaj 3. aprila, javno mobilizacijo pa so objavili šele 7. aprila, po začetku napada. Triglavska m Dravska divizija, ki naj bi branili Slovenijo, sta zavzeli položaje, prva na Dolenjskem m Notranjskem, druga na Štajerskem, Prostovoljci iz Slovenije so se zbirali v Novem mestu. Na Gorenjskem naj bi mejo branile le posadne enote m Triglavski planinski odred, ki je imel sedež v Škofji Loki. Utrjen pas (Rupnikova linija), ki se je na našem območju raztezal po črti pobočje Blegoša-Hlavče Njive nad Hotav-ljami-Zirovski Vrh-Sv. Trije Kralji, m bil deležen posebne pozornosti jugoslovanskega generalnega štaba, saj je načrt za obrambo R-41, izdan februarja 1. 1941, predvideval umik proti središču m jugu
države. Tako so bile prvega dne vojne na meji z Italijo le obmejne m posadne enote.
Poleg tega sta nemški napad in splošno razsulo prehitela dogodke. Prebivalci ob meji se spominjajo, da jugoslovanska vojska ni utegnila niti zasesti vseh utrdb (npr. na Rmanovcu nad Staro Oselico). Večja posadka je bila na pobočju Blegoša, tik ob meji pa so ostali v glavnem le gramčarji.15
Znano je tudi, da je bila na mejah Slovenije na sploh premoč sovražnikovih sil v razmerju 5:1; »če pa upoštevamo še nedokončano mobilizacijo, zastarelo oborožitev posadnih enot in tudi drugih čet, plitvo obrambo m kordonsko razporeditev, absolutno premoč napadalcev v oklepnih enotah m letalstvu ter njihov ugoden strateški položaj, potem ni težko ugotoviti, da je bila dejanska premoč neprimerno večja.«16
Potek operacij italijanske vojske v aprilu 1941 je v poročilu XI. armadnega zbora z dne 25, maja strnjen takole:
Prva faza je zajemala čas od 27. maca do 5. aprila. 28. marca so se enote razporedile po načrtu, Prav posebej so poskrbeli za okrepitev ozemlja levo od Cerknice m desno od Idrijce z moštvom, katerega naloga je bila »opazovanje sovražnikovih premikov m prva obramba«. Okrepili so tudi zapore dolin ob levem bregu Idrijce, tj. dostop do topniških grup divizije Re. V teh dneh so do konca namestili vse mine m minska polja povezali. Vzpostavili so vse zveze med enotami, letala so opazovala sovražnikove premike, oficirji so mšpicirali obmejni pas, civilno prebivalstvo pa je bilo evakuirano. Ofenzivne operacije v tej fazi niso bile predvidene.
V	primeru napada jugoslovanske vojske naj bi obrambo prevzele najprej sektorske enote (GaF), le če bi prišlo do močnejših sovražnikovih sunkov in mfiltracij, naj bi posegle tudi divizije.
Druga faza (od 6. do 10. aprila): XI. armadni zbor je od poveljstva druge armade prejel sporočilo, da se je 6. aprila ob 6. uri zjutraj začela vojna z Jugoslavijo.
V	razglasu generala Ambrosija vojakom je bilo med drugim rečeno: Naše geslo »do cilja m naprej« vas bo vodilo naprej, vedno naprej v imenu Italije! General Robotti, poveljnik XI. armadnega zbora, pa je v razglasu svojim vojakom povedal; »Danes ob 6. uri zjutraj so se začele sovražnosti proti Jugoslaviji. Za armadni zbor samo en nasvet: Umakniti se ne smemo niti za ped!«17
Tudi v tej fazi so bile naloge XI. armadnega zbora še defenzivnega značaja, predvidevale so le »ofenzivno izvidniško patruliranje z omejenim radijem«.
Tretja faza (od 11. do 23. aprila); To je bil čas ofenzivnih operacij, okupacije južnega dela Slovenije.
»Ognjeni krst« italijanske vojske
Medtem ko je bilo civilno prebivalstvo v begunstvu, je italijanska vojska doživela na Cerkljanskem precej nečasten ognjeni krst. Vojaška poveljstva so skušala to sramoto najbrž prikriti, saj so njihova prva poročila o tem dogajanju za vojsko celo laskava.
Tako je XI. armadni zbor 25. maja poročal (podpisan je general Robotti), da se je v drugi fazi vojaških operacij (od 6. do 10. aprila) poveljstvo odločilo, da pošlje prek meje izvidniške patrulje. Podrejene enote so ta ukaz »sprejele z navdušenjem; vsi so si prizadevali, da bi dosegli vidne rezultate, čeprav vreme ni bilo naklonjeno«. To se je dogajalo 6. aprila, ko je bila situacija na nasprotni strani »statična, na videz skoraj pasivna«. Že 7. aprila pa je sovražnik začel s pobočja Blegoša »živahno obstreljevati neko postojanko finančne straže«. Poveljstvo GAF je v svojem poročilu specificiralo, da je bila to postojanka na Črnem vrhu (8 mož z dvema strojnicama). To obstreljevanje, pravi nadalje Robotti, je imelo le zastraševalni značaj in mu niso sledili premiki enot. Izvidmška dejavnost patrulj ni dala koristnih rezultatov. Krivo je bilo slabo vreme, predvsem gosta megla. Naslednji dan (8. april) se je začel s ponovnim mitraliranjem s pobočja Blegoša, »kar so naši opazovalci budno spremljali«.
Tako za uvod. Nato sledi opis sovražnikovega vdora: »V noči od 8. do 9. aprila izvede sovražnik napad na sektorju levo od Cerknice (desno od Idrijce), in sicer proti prelazom Podpleče in Podlanišče, torej na sektorju, kjer je že prejšnje dni kazal največjo aktivnost in ki je za nas predstavljal le varnostno cono. Udar je bil izveden s silo, ki bi po oceni odgovarjala dvema četama, močno oboroženima s puškomitraljezi in mitraljezi. Razdeljenemu v manjše skupine, je sovražniku, ki mu je bil naklonjen rahel lunin svit (un tenue chiarore lunare) in so ga gotovo vodili domačini, ki poznajo teren, saj se je izogibal kolovozov in steza, uspelo obiti naše straže in opazovalne postojanke. Nekaj teh skupin je zašlo na minsko polje in osem Jugoslovanov je podleglo. Eksplozije mm so v nekaterih naših postojankah vzbudile občutek, da so obkoljene, in napotile so jih k umiku. Sovražnik je dosegel vasi Škofje (!) m Cerkno in poslal patrulje v Novake. Nemudoma smo ukrepali, da bi ga zadržali, najprej s topniškim obstreljevanjem, nato s premikom dveh bataljonov 37. pešadijskega polka na motornih vozilih s severa in čete 2. pešadijskega polka z juga. S temi premiki, ki so bili izvedeni naglo in odločno, smo omejili sovražnikov kratkotrajni vdor na področje Novakov. Tako smo mu onemogočili nadaljnje prodiranje v katerokoli smer in lahko mirno počakali na jutranji svit, da ga preženemo nazaj čez mejo (podč. A. Š.). V dopoldanskih urah so situacijo z lahkoto razčistile enote 37. pešadijskega polka. Nismo pa mogli razumeti namena sovražnikovega vdora, saj je bil njegov rezultat edino ta, da sta bili požgani manjši vojašnici. Mogoče je s tem hotel odvrniti pozornost od umika oddelkov iz Trate; naša izvidniška letala so namreč popoldne 8. aprila opazila kolono okoli 30 tovornjakov, ki se je premikala v smeri tega kraja m se je ponoči zagotovo vrnila v dolmo poljanske Sore, saj m bila več opažena. Nočna epizoda ni upočasnila naše dejavnosti na dan 9. aprila...«
Poročilo opisuje nato prodiranje proti dolini Save, pri čemer omenja bitke bombašev, običajno hrabrost alpmcev itd. Pove pa tudi, da jih je obiskal kralj Vitor Emanuel III. m da so mu poročali o poteku akcij.18
Na to poročilo, ki kaže na precejšnjo »domišljijo« piscev, bi veljale naslednje pripombe:
-	Vdora dveh jugoslovanskih čet prek meje ni bilo. Mejo je prekoračil le vod obmejne posadne enote. Neresničen je tudi podatek o osmih padlih Jugoslovanih.
-	V zvezi s trditvijo, da je sovražnik dosegel vasi Škofje m Cerkno: Vasi Škofje ni, pač pa so Italijani imenovali prelaz Vrhulca Passo Scofie, Kladje pa Passo Circhina. Poročevalci so torej ali zamešali imena oz. kraje ali namerno spremenili prelaze v vasi, da bi prikazali položaj v nevarnejši luči.
-	Italijansko topništvo je zares streljalo, toda preblizu, na italijanske položaje. Poveljstvo GaF je poročalo, da je zato padel en italijanski vojak, eden pa je bil ranjen.
-	V Novakih sta bili zares požgani vojašnici finančne straže, toda požgali so jih financirji sami, predno so se umaknili.
-	Navedbo, da so enote 37. pešadijskega polka »z lahkoto razčistile situacijo«, je Trajko Djokov, ki je kot poročnik italijanske vojske vodil okrepitve iz Idrije, komentiral: Ni bilo kaj razčiščevati, saj sovražnika m bilo. Kar se nas tiče (2. peš. polka), smo se v tisti noči »zabunkali« na Želmu m smo do Cerknega prišli šele naslednjega dne.
-	Ker je bil tako opisan vdor sovražnika povsem skregan z logiko vojaške strategije, saj bi bil, če bi se v resnici zgodil, povsem osamljen, se je poveljstvo armadnega zbora izmazalo z izjavo, da smisla napada niso mogli doumeti.
Čemu je pisec poročila nevarnost sovražnika namerno dramatiziral? Namišljenemu napadu je namreč sledil paničen umik iz celotnega cerkljanskega podsektorja deloma proti Želmu m Mostu na Soči (nekateri so prišli do Tolmina19), deloma proti Zakrižu, Jesemci m Zakojci. Umik, bučno obstreljevnaje topništva iz Raven, Šebrelj, Jelenka (Masor) m z območja Ledin proti meji ter premike okrepitev iz Idrije m Tolmina - vse to je bilo treba na nek način opravičiti, v upanju morda, da bo ostala cerkljanska epizoda v okviru »zmagovitih operacij« v Savski dolmi neraziskana m nezapažena. Izmišljotine m opravičevanja v poročilu z dne 25. maja pa so vseeno nerazumljiva, saj je bila višja mštanca tj. poveljstvo Druge armade, že 9. aprila obveščeno, da je bila reakcija italijanske vojske povsem nesorazmerna z resnično nevarnostjo. To je razvidno iz pisma generala Ambrosija XI. armadnemu zboru, ki pravi:
-	Napad, ki je bil usmerjen proti prelazoma Vrhulca m Kladje, je najprej premagal odpor obmejnih skupin, nato udaril na četo »črnih srajc«, ki se je - ne da bi se upirala - v neredu umaknila v Cerkno m povzročila paniko.
-	2. četa XI. brigade strojničarjev, katere naloga je bila braniti ozemlje desno od Idrijce, se je prav tako umaknila, ker je njen poveljnik mislil, da so njihovi položaji obkoljeni. Ko sem ga zaslišal, mi je ta oficir odgovoril, da je prejel iz Cerkenga fonogram, naj se umakne, poveljnik cerkljanskega podsektorja pa trdi, da takšnih ukazov ni izdal.
-Major Del Monte (poveljnik podsektorja) je ob 2.40 telefoniral sektorju Bela-Soča (severnemu, tj. v Tolmin) m mu sporočil, da so položaji v Zakrižu klonili m da je sovražnik ok. 400 m oddaljen od
Jesenice. Temu telefonskemu sporočilu je sledilo drugo ob 3.50, s katerim je Del Monte dal vedeti, da se bo umaknil proti Kojci. Tako prikazana situacija ni odgovarjala resnici.
-	Nadvse slab odpor, ki so ga nudile enote desno od reke Idrijce, njihov v neredu izveden umik, pomanjkanje povezave med poveljstvom podsektorja in enotami na položajih - vse to je povzročilo, da so do višjih poveljstev prišle napačne informacije in so le-te morale zaukazati občutne premike enot, deloma celo z motornimi vozili.
-	Neupravičen umik je povzročil tudi beg personala, dodeljenega gradnji obrambnih objektov, ki sem ga nemudoma zaustavil na poti proti Sv. Luciji...
-	Vse to nam pove, koliko nam je že storiti, da bomo pri poveljnikih in vojaštvu privzgojili borbeno miselnost in ravnanje.. ,«20
Poveljstvo Druge armade je torej že 9. aprila obsodilo ravnanje enot na Cerkljanskem, čeprav je še verjelo, da so jih Jugoslovani zares napadli. Na jasnem sta si bila tako Ambrosio kot Robotti, pa so bili dogodki v poročilu z dne 25. maja vseeno tako prirejeni, da so reakcijo italijanske vojske prikazali kot povsem ustrezno. Za koga? Morda za zgodovino.
Ta »vdor jugoslovanske vojske« je zabeležen tudi v naših zgodovinskih delih. V svojem Pregledu zgodovine NOB v Sloveniji pravi dr. M. Mikuž, da so se do 8. aprila jugoslovanske enote upirale edinole z Blegoša, 8. aprila pa so jugoslovanski graničarji udarili prek meje v Cerkno in pognali Italijane do Zakriža, a se zopet umaknili.21 V Zborniku 1941-1945 je zapisano, da je vdrlo čez mejo severno od Podlanišča do Novakov 30 graničarjev in da je »ta edini prodor jugoslovanske vojske prek meje v Sloveniji (podč. A. Š.) povzročil v italijanskih vrstah pravo paniko. Italijanske obmejne in druge enote so se umaknile iz Cerknega prav do črte Gorje-Zaknž (v resnici dlje - op. A. Š.), v Cerknem pa požgale vojašnico (kar ne odgovarja resnici, saj velikih, utrjenih vojašnic v Cerknem ni bilo mogoče požgati, niti niso tega poskušali - op. A. Š.). Podatki v Zborniku 1941-1945 temeljijo deloma na poročilu poveljstva GaF, ki je od vseh še najbolj kritično, Ker ne poveličuje preveč svojih uspehov in pravi celo, da je bil alarm mogoče neupravičen, je za zgodovinarja nasprotne strani toliko bolj verjetno. Vdor »manjšega jugoslovanskega oddelka«, umik italijanske vojske in požig vojašnic v Cerknem so omenjeni tudi v zborniku Fašisti brez krinke.23
Resnica je bila vendarle nekoliko drugačna. Ko so inženirci italijanske vojske razkrili, do kolikšnih razsežnosti se je razbohotil pojav kolektivne panike, kakor se je izrazil stotnik Landriani, je poveljstvo moralo strože ukrepati. 1. maja je general Robotti zahteval od poveljstva GaF, naj razišče, če je bil major Del Monte, ki je pribežal v Zaknž sam, zares v stanju pretirane vznemirjenosti m če je zares kričal, da ima 400 m za seboj sovražnika. Vso zadevo so nato predali vojaškemu sodišču Druge armade, ki je zaslišalo mnoge priče m skušalo rekonstruirati dogodke do vseh podrobnosti.
Med najpomembnejšimi pričami so bili mženirci, ki so imeli na skrbi mostova v LAZNICAH in na ŽELINU. Postali so junaki dneva,
saj so v vsej zmešnjavi, ki so ji bili neposredna priča, edini ohranili mirno kri. Mimo njih so namreč defilirali bežeči, ki so jih inženirci zmerjali z »brigata - scappa« (beži - brigada).
Naj navedem nekaj odlomkov iz njihovih izjav:
Pradella Gino (Laznice): »Videl sem, kako so tekli mimo fašisti (7 ali 8), samo eden oborožen, nato je teklo mimo okoli 40 fmancarjev, nato orožniki m vojaki. Prišla sta dva kamiona... Ko sem jih vprašal, kaj se dogaja, so mi odgovorili, da je sovražnik že skoraj v Cerknem. Pritekel je nato podčastnik orožnikov iz Cerknega (il maresciallo dei carabinieri), ki me je rotil, naj še ne zrušim mostu, ker teče za njim njegov tenente. Isto so me prosili vojaki, ki so tekli v nasprotno smer m mi povedali, da gredo po kamione, ki so jih pustili bolj zgoraj. Le-ti so se nato vrnili, dva kamiona nista funkcionirala, zato so jih vlekli z drugimi.,.«
Italijanske vojašnice v Cerknem, zgrajene v začetku tridesetih let
Lovecchio Giuseppe (Želin): »Okoli 22.30 sem zaslišal alarm iz utrjene postojanke na Želmu... Podporočnik Casilli mi je ukazal, naj povežem električne žice. Med delom smo zaslišali topništvo iz Šebrelj. Okoli polnoči smo zagledali, kako vsevprek prihajajo strojničarji, črne srajce, fmancarji m orožniki, nekoliko kasneje pa še dva kamiona, že polna vojakov, na katera so bežeči takoj navalili, Vsi so izjavili, da sovražnik napreduje. Neki orožniški podoficir je jokal kot otrok...
Poročnik Caselli je medtem telefoniral stotniku Landnaniju, nam pa naročil, naj mirujemo in naj ne razstrelimo mostov brez njegovega ukaza, Landriani je prišel ok. 1.30, ko je bilo bežečih... že več kot 150. Stotnik je prisotne ozmerjal, ker so zapustili svoje položaje, in prevzel poveljstvo nad to množico...«
Casilli Enrico, poveljnik inženircev v Laznicah m na Želmu: »,.. Ko sem se napotil proti mostu v Laznicah, sem srečal bežeče. Brigadir fmancarjev in vojaki so mi povedali, da so dobili ukaz, naj se
umaknejo (niso mi pa vedeli povedati, od koga), da so zažgali kasarno m da je sovražnik že dva ali tri kilometre od Cerknega... iz njihovih obrazov sem razbral, da so v stanju skrajne panike... Nekateri so mi povedali, da so videli slovanske elemente (»elementi slavi«) nekaj kilometrov od Cerknega in da so se jim nekaj upirali. Ker so bili moji možje mirni, sem se vrnil na Želin, kjer so se medtem bežeči zbirali... Med njimi podoficir orožnikov, ki je v stanju hude živčne krize nezadržno jokal (»piangeva dirottamente«). Povedal mi je, da je uničil arhiv na poveljstvu v Cerknem. Kmalu za tem sem zagledal kamione, na katere so se vojaki povzpeli, ne da bi počakali, da se ustavijo... Razmere so postajale kritične zaradi gneče na mostu... Zaman sem poskušal telefonirati poveljniku podsektorja v Cerknem. Nihče ni odgovoril. Okoli 1.30 je prispel stotnik Landnam, množica bežečih pa je naraščala. Prišli so novi, ki jim je načeloval stotnik obmejne fašistične milice in poročnik orožnikov...
Landnam je vzpostavil malo redu in skušal organizirati obrambo železnega mostu. Ko pa je sprevidel, da so skoraj vsi brez orožja, je moral svojo namero opustiti. Z energičnimi ukazi mu je uspelo napotiti skupino v smeri Cerknega, da bi zavzeli položaje, ki so jih bili zapustili,..«
Inžemrci so bili zaradi svojega obnašanja večkrat pohvaljeni. Sam poveljnik armadnega zbora, general Mario Robotti, je 5. maja pisal njihovemu poveljstvu, ki je imelo svoj sedež že v Ljubljani, naj sporoči njegovo pohvalo Landnaniju, Casilliju m vsem pridnim starešinam in vojakom, ki so imeli na skrbi mostova v Laznicah in na Želmu, 9. septembra 1941 pa je pozval poveljstvo inženircev XI. armadnega zbora, naj za oba oficirja uradno vloži predlog za odlikovanje (Croce di Guerra) zaradi njunega ravnanja med »cerkljansko epizodo«.
V gradivo sodišča so vključena tudi poročila o dogajanju na območju Novakov, Kladja m Cerkljanskega Vrha, ki pa jih je preiskava v tistem delu, kjer govore o sovražnikovem napadu, povsem demantirala.
Tako je bilo - po prvih poročilih sodeč - »vroče« tudi v NOVAKIH. 24. aprila je poročnik Enzo Giaqumto, v usodnih dneh poveljnik minercev v Novakih, poročal, da so se 8. aprila popoldne meji bližali kamioni, polni sovražnikovih vojakov (!). O tem, da ga je obvestil poveljnik fmancarjev v Logu, podporočnik Volpato, ki mu je bilo poverjeno vse moštvo na področju Novakov. Volpatu je »vest« sporočila obmejna posadka po telefonu. Okoli 20.30 so se telefonski klici kar vrstili. Obmejne posadke so sporočale, da jih sovražnik napada. »Do 22. ure«, piše Giaqumto, »so vse posadke vzdržale (!), nato so druga za drugo telefonirale, da se morajo umakniti. Volpato jim je dal ustrezna navodila, nazadnje pa zauka-zal, naj zažgejo vojašnice. Ko sem uvidel, kako resen je položaj, sem zbral svoje moštvo in se postavil na razpolago poveljniku... Medtem se je z Vrhulce zaslišalo streljanje mitraljezov, krogla iz puške pa je oplazila čelado mmerca Natalina Comelija... Začelo se je medsebojno obstreljevanje... Z minskega polja (sektor 2,3) smo zaslišali eksplozijo okoli 15 mm. Ker smo sodili, da skušajo sovražnikove tolpe preiti minsko polje, smo tja usmerili obstreljevanje,
hkrati smo zaslišali proti nam usmerjene strele s pobočja Škofja, ki je bilo na naši desni.«
Poročnik Volpato, ki je predvideval, da bo prišlo do obkolitve, je zaukazal tudi požig vojašnic v Logu. Toda vojašnici nista hoteli zgoreti. Zato so zažgali žimnice, ki so jih polili z bencinom. Ko so končno zagorele, Volpata ni bilo več. Na mestu je ostal le vod minercev, Prišlo je nekaj fmancarjev iz obmejne postojanke, ki so povedali, da je sovražnik prav blizu Gorenjih Novakov. Začelo je nabijati topništvo, toda preblizu. Pred to nevarnostjo so se minerei umaknili v Cerkno, kamor so se že tudi vrnili nekateri fmancarji, ki so bili zbežali do Želina. Naslednjega jutra se je Giaqumto s petimi možmi vrnil v Novake m ugotovil, da niti v Novakih niti na Vrhulci m bilo niti sledu o sovražniku ter da je na Vrhulci ves ta čas ostal vojak Giovanni Murgia.
O »bitki« v Novakih je 17. 5. 1941 poročal tudi podporočnik Giovanni Avanzi, poveljnik minercev (36 vojakov m trije podofi-cirji), ki so bili poslani na mejo, da povežejo mmska polja. Tudi njemu je 8. aprila zvečer Volpato sporočil, da sovražnik napada obmejne postojanke, Avanzi je zbral moštvo. Okoli polnoči, pravi, so prvi streli udarili na vojašnico. »Razporedil sem vojake v nekem jarku m jim ukazal, naj streljajo na sovražnikove položaje, ki so postajali vedno bolj vidni zaradi svetlikanja strelov v gozdu nasproti nam. Deset minut za tem je začelo nabijati topništvo... granate so padale na pot Cerkno - Črni vrh, nekaj sto metrov od vojašnice v Dol. Novakih. Vztrajal sem okoli pol ure, dokler se nam niso pridružili možje, ki so bili na straži pri mostu, nato smo se umaknili proti Zakrižu. Možje so bili disciplinirani, tudi tisti, ki so bili na straži m so morali skozi silovit ogenj topništva, pušk m mitraljezov.«
Kako je v resnici izgledal umik iz Novakov, mi je povedal Janez Peternelj: Na poti od Loga do Cerknega je bilo vse polno odvrženega orožja m opreme. S kasarno vred, ki so jo požgali v največji nervozi, je zgorelo tudi precej denarja, ki so ga imeli fmancarji spravljenega v svojih kovčkih, Pred umikom so se res nekaj obstreljevali, in sicer posadke v Novakih s tistimi na Škofju.
O dogodkih na področju KLADJA in CERKLJANSKEGA VRHA je najprej poročal podporočnik Carlo Morelli, ki je imel na skrbi minska polja 4-11. Okoli 21.00 so opazili signale obmejnih posadk. Ko so se le-te umaknile, so mmska polja povezali. Podporočnik Maurino jim je zaukazal, naj vso noč varujejo kolovoz od Kladja do Veharš in Pagona (N. Oselica). V vsem tem času se ni nič posebnega zgodilo. Okoli 17.00 naslednjega dne »so s petimi možmi zopet zavzeli (!) majhno vojašnico carinikov na Kladju, ki so jo bili zapustili prejšnji večer m se ji ves dan nihče ni upal približati...«
Poročila minercev so kasneje še polepšali. Njihovo armadno poveljstvo je namreč avgusta 1941 poročalo, da sta se prvi m drugi vod 1. čete minercev s poveljnikoma Gianqumto m Maurino prostovoljno javila in odšla v pomoč grupam financarjev ob meji ter tako tehtno prispevala k odporu proti napadaj očemu sovražniku ter da je 9. aprila zvečer (!) prvi vod ostal blizu Novakov m sam vzdržal v obrambi. Poveljstvo je zaključilo: »Vsi, starešine m vojaki, so ostali eksemplarično mirni, dokazali zaničevanje nevarnosti m globok čut dolžnosti.« (Podč. A. Š.)
Za odlikovanje (vojaški križec) je bilo predlaganih sedem mož.
Kaj se je v resnici dogajalo na VRHULCI, na KLADJU,v CERKNEM ter v ZAKRIŽU m JESENICI, je opisano v sodnem spisu vojaškega sodišča 2. armade, ki je 5. decembra 1941 »v imenu njegovega veličanstva kralja Italije m Albanije ter cesarja Etiopije m po volji ljudstva« obsodilo centuriona Pietra Salvija na 18 let, majorja Guida Del Montija pa na 2 leti zapora.
Obtožnica dolži Salvija, da je s svojimi vojaki po nepotrebnem zapustil položaj na KLADJU m zaukazal umik, čeprav v resnici sploh ni bil napaden, višjim poveljstvom pa posredoval netočne m alarmantne podatke o številu m premikih sovražnika. V utemeljitvi je med drugim zapisano: »... Precej časa ni nič zmotilo miru, ki je vladal na prelazu Kladje... Okoli 22. ure pa je počilo nekaj mm. Eksplozije so očitno povzročile tavajoče živali m to je zadostovalo. Moštva m, treba je reči, tudi oficirja se je polastila nadvse nespodobna panika. Možje, razporejeni, da bi pričakali sovražnika, so, kakor hitro so mislili, da ga imajo pred seboj, tjavdan spraznili puške m začeli v neredu bežati navzdol po pobočju. Salvi, daleč od tega, da bi jim to preprečil, se jim je pridružil, umik pa signaliziral z raketami (pravimi m nepravimi).«
Da bi svoj beg opravičil, je Salvi naprej pripovedoval o hudi bitki, med katero da je sam streljal na srbskega oficirja, nato se je branil, da se je umaknil zato, ker je videl dogovorjene signale, končno pa je priznal, da jih sam m videl, temveč mu je o njih pravil vojak, katerega imena ne pozna.
Od posadk, ki so se umaknile, je za »mfiltracije sovražnika« medtem izvedel tudi stotnik De Cicco, poveljnik čete strojmčarjev na VRHULCI. Vest je sporočil v Cerkno poveljniku podsektorja Del Monteju, od njega pa prejel ukaz, naj se branijo do skrajnih možnosti. Sporočilo o tem ukazu je Salviju na Kladju odnesel poročnik Albnzzi, a Salvija ni bilo več tam. Našel je le dva vojaka, ki sta prišla na zborno mesto zaradi raketnih signalov. Skupaj so se napotili v Cerkno.
V CERKNEM je Salvi, ki je pribežal s Kladja, poročal stotniku Benvenutiju, da mu po ostrih bojih sledijo premočne sovražnikove sile m da so že dvesto metrov od Cerknega. Benvenuti, poveljnik vojaške posadke v Cerknem, je to sporočil v Tolmin, zaukazal izpraznitev vojašnic, sam pa se je s Salvijem odpeljal v Zakriž, kjer je o tem obvestil tudi Del Monteja. Del Monte je zato telefoniral De Cicchiu na Vrhulco, mu ukazal, naj se s svojo četo strojmčarjev umakne, in mu priporočil, naj se izogne Cerknega, ki da ga je že zasedel sovražnik.
Zmešnjava je tako dosegla višek, pravi obtožnica. Obžalovanja vredna je bila tudi vloga Benvenutija. Če bi bil sovražnik dvesto metrov od Cerknega, bi ga slišal. V vsakem primeru pa ne bi smel izprazniti utrjenih vojašnic z močjo okoli 300 mož, saj so bile namenjene prav obrambi. Kasneje se je izkazalo, da je razporedil nekaj mož izven obzidja, da bi jih branil od zunaj!
Sodišče nato ugotavlja, da v resnici sovražnik, ki se je le bežno prikazal prek meje v smeri Novakov, sploh ni napadel niti Vrhulce niti Kladja, možje pa so bežali tako na nos na vrat (precipito
---Nekdanja italijansko-jugoslovanska meja
- samente), da s seboj niso vzeli niti orožja, ki so ga naslednji dan našli nedotaknjenega na mestu, kjer so ga bili pustili. Da bi svoj beg opravičili, so poročali o napadu bolj ali manj številnega sovražnika.
Takšen je bil tudi primer vicebrigadirja Attilija Foffana, ki je okoli 20. ure zapustil svojo vojašnico na prelazu PODLANIŠČE. Svojemu nadrejenemu je sporočil, da so na vojašnico streljali s treh strani s puškami, z meje pa z avtomatskim orožjem, se nato umaknil na Kladje m raportiral Salviju, da ga je napadlo okoli sto graničarjev (v preiskavi je priznal, da je videl le dva).
Del Monte je bil obdolžen, da se je umaknil, ko je kot poveljnik podsektorja izvedel za sovražnikov napad na obmejne postojanke. Namesto da bi na terenu razjasnil situacijo, se je odpeljal v gostilno VRH KRIŽA, od tam pa v JESENICO. Ukazano mu je bilo, naj tam uredi svoje poveljstvo, a se je v prvih jutranjih urah naslednjega dne (9. aprila) umaknil tudi iz Jesenice in tako za približno tri ure izgubil vsakršno zvezo z višjimi poveljstvi in podrejenimi enotami.
Obtožnica pravi: »Major Del Monte, namesto da bi se napotil proti meji in opogumil vojake, je odšel v Zaknž, nato pa nadaljeval pot do Jesenice... Toda niti tu ni bil miren, čeprav je čas mineval brez znakov nevarnosti in čeprav izvidnice, poslane na sedlo med Jesenico in Gorjami, niso opazile nič nenavadnega. Njegova pamet, vedno bolj vznemirjena, je postala nazadnje žrtev pravih halucina-
Nekaj dni po kapitulaciji Jugoslavije v aprilu 1941, na meji z Italijo, v dolini Podlanišče - Sovodenj.
Na fotografiji so: italijanski financar, brigadir financarjev, nemški orožnik, italijanski obmejni fašistični stražnik, bivši jugoslovanski finančni stražnik in italijanski financar (obmejna finančna straža). Foto: Janez Jeram
cij, saj je slišal streljanje in eksplozije od vseh strani, se razburjal zaradi blodeče lučke ali kotaljenja kamenčkov, nazadnje pa telefoniral v Tolmin poveljniku sektorja in prosil za okrepitve. Major Charvet, pomočnik poveljnika sektorja, ga je spodbujal, naj bo miren, in mu svetoval, naj se poveže s polkovnikom Rollanom, ki je bil na poti proti Kojci. On pa je razumel nasvet (ali se je pretvarjal, da ga tako razume) kot poziv, naj se s polkovnikom poveže osebno. Povrh vsega je zamenjal, kakor je sam zatrdil, KOJCO za ZAKOJCO in se napotil proti slednji. Jasno je, da sta tako Charvet kot Conti, s katerim je govoril po telefonu, pod »povezati se« razumela, da bo poslal sla, saj sta mu oba izrecno ukazala, naj z razpoložljivimi enotami organizira obrambo in naj se zadrži mirno. Nepojmljivo je namreč, da se poveljnik nekega sektorja, ki misli, da je njegov teren ogrožen, oddalji in gre okrepitvam naproti, in to v smer, od koder nikakor niso mogle priti... To bi moral razumeti, pa čeprav
je res, da je zamenjal imena krajev.., Major Del Monte je zapustil Jesenico le zato, ker ga je prevzel neobladljiv strah pred pnvidnim sovražnikom, ki ga ni v resnici niti videl niti slišal... S seboj je peljal vse, ki so bili z njim, celo vaškega učitelja, in zaklenil kasarno. Ker so se možje upirali, da bi mu sledili, jim je izdal pismeni ukaz. Priče so povedale, kako se je skupina, da ne bi srečala sovražnika, zadrževala v gozdu, daleč od poti. Povratku v Jesenico se je Del Monte odločno uprl, saj je menil, da so jo sovražniki že zavzeli... tako da res ne moremo dvomiti o pravem vzroku tega nočnega sprehoda... «
Kot dodatni razlog za »obžalovanja vredni incident« sodišče navaja tudi živčnost moštva, ki je v tej coni, »nepoznani in polni pasti«, pričakovalo napad, predvsem pa pretirana vznemirjenost obmejnih posadk. O njih je zapisano, da še zdaleč niso bile »tisto čuječe, mirno oko, ki naj bi z opazovanjem sovražnika razsvetljevalo poveljstva«, obratno, postale so »žrtev halucinacij in pošiljale lažna ali pretirana poročila, ki so jim iz že navedenih razlogov v Cerknem prav zlahka verjeli«.
O »cerkljanski epizodi« je bilo popisanega še mnogo papirja tudi po sodni obravnavi, predvsem kadar je šlo za oceno oziroma napredovanje oficirjev, ki so bili tako ali drugače vpleteni (De Cicco, Benvenuti,24 Pollano itd.). Iz dokumentacije izvemo med drugim, da je bil priimek obtoženega Del Monteja poitalijančen, po rodu je bil torej Slovenec. Kazen, ki ga je doletela, je bila mila. Kot olajševalno okolnost so upoštevali, da je bil oficir rezervist in po poklicu profesor.
Izvemo tudi, da se niti »okrepitve« iz Tolmina niso kaj prida izkazale. Ko je šlo za napredovanje polkovnika Gabriela Pollana, je Danioni izjavil: »Polkovniku G. Pollami, poveljniku XXI. sektorja, je general Carlo Viale zaukazal, naj gre na bojno linijo, osebno prevzame poveljstvo nad moštvom in ponovno zavzame obmejne postojanke. Toda polkovnik Pollano... se je namestil v vasi Kojca in poskrbel le za razporeditev obrambe v bližini poveljstva.«25
In kaj so povedali domačini?
Janez Jeram, ki je bil priča dogodkom na Kladju, pravi, da v prvih dneh aprila na jugoslovanski strani meje ni prišlo do nikakršnih »sovražnikovih koncentracij«. Ostali so le graničarji in manjše skupine stražarjev ob utrdbah. Tako so povedali tudi drugi domačini.26 8. aprila proti večeru so jugoslovanski vojaki dobili ukaz, naj se umaknejo. Ko so odhajali iz postojank, so jih opazile italijanske prednje straže. Ker je bilo že temačno, italijanski vojaki niso videli, kam gredo, Iz strojničnega gnezda so spustili rafal, kar je povzročilo splošen preplah. Svoje so opravile še eksplozije mm. Oglasili so se streli od Bevkovega vrha do Novakov, kmalu za tem pa so s Porezna, Jelenka, iz Raven in Šebrelj zagrmeli topovi. Naslednjega dne (9. aprila) se je na Kladje vrnilo nekaj vojakov in oficir, ki si je ogledal »bojišče«, z jugoslovanske strani pa je prišel »na oglede« neki civilist. Aretirali so ga in od njega izvedeli, da na drugi strani ni več nobenega vojaštva. V cerkvenem stolpu v Novi Oselici je že bila razobešena bela rjuha. Nekaj dni po »bitki« si je prizorišče ogledal tudi kralj Viktor Emanuel III. Ob naključnem srečanju je Jerama vprašal, kdo je streljal in če je padlo mnogo
sovražnikovih vojakov. Dobil je odgovor, da je streljalo italijansko topništvo in da padlih sovražnikov ni bilo videti.
Kot neposredni priči vdora jugoslovanskih vojakov čez mejo sta doslej poznana le Franc Židan in Anton Peternelj. Andrej Pagon je na osnovi Židanove izjave zapisal, da je prekoračilo mejo pri Novakih vsega šest mož, patrulja, ki jo je vodil sam Židan.27 Precej drugače pa se teh dogodkov spominja Anton Peternelj-Igor, ki prav tako pravi, da se je akcije udeležil z jugoslovanske strani. Po njegovem so Italijani že 7. aprila »strahovito nabijali s topovi in minometi proti jugoslovanskemu delu Blegoša, zlasti na neki bunker, nedaleč od tedanje meje«, v katerem je bilo 4 do 5 vojakov. Dva sta padla (italijanski viri pravijo, da so s streljanjem začeli Jugoslovani - op. A. S.). Da bi maščevali padla tovariša, je poveljnik jurišnega voda poročnik Cučič sklical zbor posadk iz vseh bližnjih bunkerjev, povedal, da bo šel jurišni vod v napad, in pozval v akcijo prostovoljce. V jurišnem vodu so bili večinoma fantje iz Like, ki so bili pred mobilizacijo zaposleni pri gradnji Rupnikove linije. Ko so stopili v vojsko, so si na kape nadeli četniški znak. V akcijo se je javil tudi sam Peternelj. Določen je bil za rezanje žičnih ovir na meji. Dogodek je takole opisal:
»... Ker je bila noč temna, ne vem natanko, kje je to bilo. Ko smo prišli do žičnih ovir, so šli v akcijo najprej minerji... in odstranili mine, potem sva prišla na vrsto midva s škarjami. Na več mestih sva prestrigla žico in odprla prehode, skozi katere so se potem splazili borci jurišnega voda. Borci so bili opremljeni s puškami in z bajoneti pa tudi s kratkimi noži. Pred odhodom v napad so dobili žganje ali rum; bili so nekoliko opiti in zato še bolj pogumni. Kar grozno jih je bilo gledati, ko so se z noži v ustih plazili skozi prehode proti italijanskim utrdbam... Ko so se naši borci priplazili do prvega bunkerja, so ga najprej povsem obkolili... Oglasil se ni niti en strel, niti z naše niti z italijanske strani. Nato so bombaši vrgli bombe in planili v bunker, ki pa je bil prazen... Nato smo se v velikem krogu odplazili proti drugemu italijanskemu bunkerju... Tudi ta je bil prazen... Postali smo nekoliko bolj pogumni in se začeli plaziti proti tretjemu italijanskemu bunkerju. Do tega nismo prišli, ker je poročnik Cučic, ki je imel ves čas telefonsko zvezo s poveljstvom čete, ukazal umik nazaj čez mejo. Poveljstvo se je namreč balo, da so nam Italijani nastavili past in da nas namerno spuščajo v globino svoje obrambne linije...«28 To se je menda dogajalo na območju Lajš-Krnic, pravi Anton Peternelj.
Če odmislimo »bojevitost« te pripovedi se tudi po tej verziji ni dogodilo nič vojaško pomembnega. Pravega napada ni bilo, tega vdora čez mejo pa naj bi se udeležilo, kakor mi je Peternelj osebno povedal, okoli 30 vojakov. Iz nadaljnje pripovedi zvemo, da se je naslednjega dne moštvo posadnih bataljonov z meje že umaknilo, zaščitnemu vodu pa je bilo zaukazano, naj uniči orožje, ki ga ni bilo
mogoče odpeljati na nove položaje za Kolpo. Le nekaj orožja so razstrelili, prehitelo jih je razsulo.
(nadaljevanje in konec v prihodnji številki)
1.	Amadeo Tosti, Storia della seconda guerra mondiale, Milano, 1948, I. del, str. 290-295. O nepripravljenosti italijanske vojske A. Tosti obširno piše tudi v svoji knjigi La guerra che si non doveva fare, Roma 1945, str. 79-81.
Giacomo Zanussi, Guerra e catastrofe d'Italia, I. del, Roma, 1946, str. 23-25. Mario Roatta, 8 milioni di baionette, Milano, 1946, str. 24-29.
2.	Fašisti brez krinke, Dokumenti 1941-1942; Zbral, uredil in pojasnil dr. Tone Ferenc, Maribor, 1987, str. 11-13. Iz mnogih virov je videti, pravi Ferenc, daje bila spomladi 1. 1940 Italija najbliže napadu na Jugoslavijo.
3.	Prav tam.
Dr. Ivo Juvančič, Neobjavljeni rokopis, ki ga hrani AINZ (Arhiv Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani). G. Zanussi, n. d., str. 89 in 93-94.
4.	G. Zanussi, n. d., str. 79.
5.	Prav tam, str. 28.
Enrico Caviglia, Diario 1925-45, Roma, str. 287 - Zapisek z dne 29. 10. 1940. M. Roatta, n.d., str. 117.
6.	Ustni viri: Janez Peternelj, Novaki idr.
Andrej Pagon, Šebrelje skozi stoletja, Ljubljana, 1976, str. 70. Princ Umberto je bil na obisku tudi poleti 1. 1939. Ustavil se je mimogrede tudi v Cerknem, na trgu. Ta obisk je bil slovenskemu prebivalstvu povod, da je »med vrsticami« povedalo tisto, česar sicer ni smelo. Na trgu se je zbrala manjša skupina ljudi, ki so na veliko jezo »lokalnih« (priseljenih) Italijanov vzklikali princu in kraljici - Črnogorki v slovenščini. Med vzkliki je bilo slišati »Naj živi slovanska kri!« Prišlo je do tekmovanja med Slovenci (prevladovala so dekleta) in Italijani, kdo bo glasnejši. Princ je pomahal in se smehljal, verjetno vesel teh izrazov »ljubezni«, toda v katerem grmu tiči zajec, so najbrž bolje vedeli »domači« Italijani, ki so dogodek komentirali: »Nobene prilike ne izpustijo...« Slovenci pa so po drugi strani na moč hvalili po materi podedovano lepoto in postavnost princa: »Če ne bi prišla Črnogorka v družino, kralj ne bi imel takšnih potomcev!« Naivnosti, ki so bile značilne za tedanje vzdušje na Primorskem. (Dogodku sem bila priča sama.)
7.	M. Roatta, n. d., str. 117-119. Fašisti brez krinke, n. d., str. 13-18.
8.	AINZ, fond ital., fase. 655/1/5, Poročilo poveljstva XI. armadnega zbora z dne 25. 5. 1941.
Dr. Metod Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, Ljubljana 1960, str. 36-45 Fašisti brez krinke, n.d., str. 18-20.
O meji med italijansko in nemško okupacijsko cono Zanussi pravi: 28. julija 1942 je Mussolini na sestanku v Gorici priznal, da so mu mejo, ki je razdelila in vitalno prizadela Slovenijo, Nemci »sporočili« in da mu ni preostalo drugega, kot da to vzame na znanje (n. d., str. 174-175).
9.	M. Roatta, n. d., str. 161.
10.	G. Zanussi, n. d., str. 74, 87-97.
11.	AINZ, fond. ital., fase. 655, Poročilo GaF, maj 1941 (str. 4-5); Poročilo divizije Re z dne 7. junija 1941 (str. 6).
12.	Slovenski prebivalci ob meji, posebno dvolastniki, pravi Janez Jeram, so dobro vedeli, da so sile na drugi strani precej neznatne: običajni graničarji in manjše posadke ob utrdbah. Čeprav jim je bil od marca 1941 prehod čez mejo prepovedan, se ukaza niso dosledno držali, saj tega obmejne enote niso nadzorovale. Tako je do obveščevalcev gotovo prispela tudi resnica. Kaže pa, da so bili bolj naklonjeni izmišljotinam.
13.	V 1. 1940 je v Šebreljah služil vojsko Mario Lanza, kasnejši slavni tenorist. Zadrževal se je pri Zaselarju v Srednji Vasi (takrat Klemenčič), kjer je imela vojska magazin. Bil je torej skladiščnik. Gospodinja ga je prepoznala, ko ga je po vojni videla na TV, saj je bil pri njih ok. pol leta. Spominjala se ga je kot prijetnega, dobrega fanta, ki je ves čas prepeval. (Ustni vir: Marica Bevk, roj. Čemilogar)
Novačani so povedali, da je prišla na mejo in morda malo čez skupina jugoslovanskih vojakov iz utrdbe na pobočju Blegoša, ki so jim takrat rekli četniki. Kasneje so na Pretovču pri Okornovi rajdi (na 14. km cesti Cerkno-Črni vrh), nekako v 100 m širokem pasu ob meji, našli padlega jugoslovanskega vojaka.
14.	AINZ, fond ital, fase. 655, Poročilo poveljstva XI. armadnega zbora (operativni 20. urad) z dne 7. 4. in 25. 5. 1941; Poročilo poveljstva Guardia alla frontiera XI. 21 armadnega zbora, maj 1941; Poročilo divizije Re z dne 12. 3, in 7. 6. 1941; Sklep 22, vojaškega sodišča Druge armade z dne 5. 12. 1941 s prilogami (izjavami 23, zaslišanih prič).	24, Ustni viri: Jože Primožič, Janez Jeram, Peter Peternelj, Janez Peternelj, Janko Kenda, Milan Golob, Slavica m Pavel Makuc idr. 25, Arhiv Muzeja Bolnice Franja, Cerkno, Osnutki krajevnih kronik, Topografija 26. NOB. 27,
15.	Ustni vin: Janko Kenda, Janez Jeram idr
16.	Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945, Ljubljana 1978, str. 33-38 28. (Glej op. 6),
17.	Fašisti brez krinke, n, d., str, 20, 21.
18.	AINZ, fond ital., fase. 655/1/5, str. 7-8.
19.	Dominik Kacin mi je 1. 1960 pripovedoval: Nekaj italijanskih vojakov je pribe-žalo do Tolmina, kamor so se bili zatekli tudi italijanski uradniki cerkljanske občine. Zorza, občinski sluga, mi je povedal, da so Srbi v Cerknem m da je cerkveni zvonik že padel.
AINZ, fond ita!., fase. 655, Pismo poveljstva 2, armade, št. 2584. M Mikuž, Pregled,,, (n. d,), str, 40
Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945, n. d., str 40 (op. 12). Fašisti brez krinke (n. d.), str. 20.
Stotnik Benvenuti je bil v Cerknem več let. Domačinom je ostal v dobrem spominu. Bil je umirjen m resen mož. S fašisti ni simpatiziral. AINZ, fond ital., fase. 655 (Sodna dokumentacija z vsemi citiranimi pričevanji). Slavica Makuc, Janez Peternelj idr.
Andrej Pagon-Ogarev, Aprilski dnevi na Cerkljanskem, Borec št, 4, L. XIII - april 1961, str, 187-191
Miha Naglic, Vstaja na Poljanskem (Iz pogovora z Antonom Peternelom-Igorjem), Žirovski občasmk, Letnik XI, 17, str, 125-129,

Paolo Bonassi
Macchine di miniera, Idrija Rudniški stroji, Idrija
JUNIJSKA VOJNA 1991 PRI NAS
Črni Vrh nad Idrijo, 1. 7. 1991
IVANA LESKOVEC, FILIP ŠEMRL
V noči s 30. junija na 1. julij 1991 je Črni Vrh nad Idrijo pretresla strahovita eksplozija, ki pa so jo občutili tudi mnogi drugi, ne le vaščani tega kraja. Celo Idrijčani. V zrak je šlo skladišče orožja m razstreliva jugoslovanske armade. Ruševine tega skladišča po eksploziji. (Foto: Janko Prelovec)
Eksplozija je povzročila precej materialne škode. Večje ali manjše poškodbe so bile takorekoč na vseh poslopjih v kraju. Stavba osnovne šole z razbitimi okni dan zatem. (Foto: Janko Prelovec)
Razdejana in uničena notranjost. Taka usoda je doletela številne hiše, zlasti vikende, ki so bili najbližji prizorišču eksplozije. (Foto: Janko Prelovec)
Črnovršcem se je taka nesreča pripetila že drugič. Žive priče polpretekle zgodovine vedo povedati, da so po kapitulaciji Italije 1943. leta vojaško skladišče vrgli v zrak Italijani sami. V zrak je letelo tudi leta 1991 - takrat, ko se je morala umakniti jugo vojska. Če bi ta eksplozija zajela celotno skladišče hkrati, bi bila nesreča za vas pogubna.
v;	%tw
V središču vasi. Ni je bilo hiše, ki bi ostala neprizadeta. Najštevilnejše so bile razbite šipe in poškodovane strehe. (Foto: Janko Prelovec)
Pa so jo Črnovršci odnesli kar srečno, za kar gre zahvala tudi nesebični pomoči širše skupnosti in zavarovalnici, ki jim je poplačala vojno škodo. Idrijska občina se je kasneje z malo truda razglasila za demilitarizirano območje, roka pravice pa je tudi storila svoje.
Toda grenak priokus med domačini je vseeno ostal. Sodni proces proti domnevnim požigalcem skladišča oziroma junakom črnovr-ške »kresne noči« namreč ni pojasnil najpomembnejšega vpraša-nja. Kdo je pravzaprav to storil in zakaj?	38

Paolo Bonassi
Macchine di miniera, Idrija Rudniški stroji, Idrija
SKRIVNOSTNA GOSPA VOJNE
FILIP ŠEMRL
PREKO VSEH PREPREK. Starka izza barikade v Petrinji.
Ni večje nesreče od vojne in prav takšna nesreča je doletela Hrvaško. Iz dneva v dan zahteva nove žrtve, civiliste - ženske in otroke, njihovo imetje.
Vojna na Hrvaškem je tragični zaključek razpada komunističnega ustroja na delu južnoslovanskega prostora in stoletnih velikosrbskih spogledovanj s hrvaškim ozemljem. Današnjo vojno proti Hrvaški vodijo združene sile uradne Srbije ob pomoči jugoslovanske armade ter njenih podpornikov iz vrst Srbov, živečih na Hrvaškem. To je umazan posel še zadnjih evropskih boljševikov in zagovornikov osvajalske politike v Evropi. Več kot stoletje stare srbske ekspanzionistične namere, zasnovane na (namerno) napačni trditvi, da so vsi balkanski Slovani Srbi, so se združile s »skrbjo« za ohranitev Jugoslavije. Vendar cilj v resnici ni nikakršna Jugoslavija, temveč Srbija - »Velika Srbija«, ki bi zaobjela večji del nekdanje Jugoslavije. Napadalci na Hrvaško se držijo znanega Machiavelli e-vega načela, da cilj opravičuje vsako, tudi najbolj umazano sredstvo. Kljub podpisu Haaške konvencije, po kateri je treba spoštovati naravno in kulturno dediščino, napadalci orožje usmerjajo na
označene kulturne spomenike, bisere renesančne in baročne umetnosti, kakršni so šibeniška katedrala, dvorci in cerkve, ter uničujejo vaška in mestna jedra - med njimi tudi secesijsko jedro Osijeka. Pnzanešeno ni niti največjim spomenikom kulture kot je Dubrovnik, niti šolam, otroškim vrtcem in bolnišnicam. Očitno napadalci želijo uničiti vsakršne korenine Hrvatov na ozemljih, kjer naj bi oblikovali svojo »Veliko Srbijo«.
To nasilje je brez primere v novejši zgodovini, a ga civilizirana Evropa kljub svojim dobronamernim pobudam ne razume in ne dojema, Kajti vojska, ki v 20. stoletju ruši stoletja staro svetovno dediščino, je barbarska m se jo je treba sramovati, sramovati nje in zagovornikov njene politike. Le-ta želi svojo oblast vzpostaviti na ozemlju, ki ji v zgodovini ni nikdar pripadalo. To je tostran Drine - vodne ločnice med zgodovinskim Vzhodom in Zahodom, Zahodnim in Vzhodnim rimskim cesarstvom.
Zagreb, 20. oktober 1991
GROB
V tem grobu ni nikogar več, samo zaprta tema je še ostala, oče je že davno trta, mati je steblo zimske smokve, m moje solzè so v žalosti le pljusk, ki jima še potreben je.
(Iz zbirke Ubežne pesmi, napisane v Idriji)
V okrutni in brezčutni vojni, ki maliči Hrvaško, ji jemlje življenja, uničuje materialne dobrine, kulturne spomenike in naravne dragocenosti, tudi hrvaški umetniki ne morejo stati ob strani. Vsak po svoje prispeva za obrambo in dostojanstvo domovine. Kakšen je prispevek Luke Paljetka, ki zaradi vojne vihre ni mogel iz Slovenije domov v rodni Dubrovnik. Na idrijski občinski praznik, 1. oktobra, na dan barbarskega napada na njegov Dubrovnik, je bil gost na
slavnostni seji občinske skupščine. In takrat je nastala izpoved pesnika in prevajalca. Pripoved umetnika, čigar krona ustvarjanja predstavlja briljantni prevod oziroma prepesnitev celotnega Prešernovega opusa.
»Ko sem slišal ta aplavz, sem dobro premislil v sebi m ugotovil, da ni namenjen samo meni, temveč tudi Hrvaški, ki bije hud boj, boj vseh nas. Slovenija ga je že izvojevala, upajmo, da za vedno, Zdaj je na Hrvaški, da opravi svoj del tega dela, ki je zelo pomembno in ima svetovne razsežnosti. Gre za boj za demokracijo, za svobodo,
RANA NA BOŽJEM TELESU. Cerkev sv. Janeza Krstnika v Sarvašu
ki ju kot narodi, kot posamezniki, kot ljudje potrebujemo. Kot pisatelj se sprašujem, kaj lahko naredim v tem času, kaj lahko stori moje skromno pero? Kaj naj bo ta ubogi sonet, ki ga napišem proti zlobnemu svetu?
Vendar mislim, da je naloga pesnika tudi ta, da je del naroda, v katerem koli zgodovinskem času. Nekateri pesniki so bili med vojnami na bojnih položajih, nekateri pa za pisalnimi mizami, toda vseeno so vedeli, kaj jim je storiti in kako se boriti s peresom. Jaz prihajam iz mesta, ki ga pogosto imenujejo zibelko hrvaške kulture,
KLJUB MEDNARODNIM KONVENCIJAM. Kapela sv. Barbare v Mali gorici.
PRAH IN PEPEL. Dvorec Eitz, v katerem je bil mestni muzej Vukovar
12 Dubrovnika, ki je tudi ogrožen. Ne morem verjeti, da je lahko Dubrovnik bombardiran, da se lahko kaj takega zgodi mestu, simbolu harmonije in kulture, ki jo izžareva proti Evropi, po kateri hrepenimo. Ne morem verjeti, To mesto, ograjeno z obzidji, je trdno, vendar je moč njegove obrambe tudi v duhu, ki so ga zgradili pesniki. Vertikalo duha, brez katere, kot brez hrbtenice, ne more obstajati noben narod in noben posameznik. Med tvorce te hrbtenice spada tudi hrvaški pesnik Ivan Gundulič. Po mojem mnenju on ni le hrvaški pesnik, temveč tudi pesnik vse Evrope, saj je izpel verze, ki bi jih vsi priznali za svoje. Ti verzi so himna svobodi. Če se jih spomnim, sem bolj pogumen, se zavem, da tudi sam lahko naredim veliko. S skromnim verzom sem lahko del duhovnega upora proti agresiji, nehumanosti, proti zlobi ljudskega duha, ki se zdaj na Hrvaškem izkazuje v najbolj grobi in nečloveški
obliki. Čeprav so to ljubezenski verzi, vseeno mislim, da je tudi ta ljubezen oblika upora. Ni treba pisati le vojaških pesmi in koračnic, treba je pisati tisto, kar človek v sebi čuti, da je najbolj globoko, najbolj človeško. To pa je vedno zoper vojne, zoper nečloveško, za nekaj žlahtnega, plemenitega, za nekaj, za kar se je vredno boriti.
Hrvaška ne bo izgubila, ne more izgubiti, ker se na njenih tleh bije boj za Evropo, za svobodo, zoper agresorja, ki je trenutno zelo močan, vendar pa nima motivov in nima prav. Ne more premagati naroda v njegovi lastni domovini. Narod lahko izgubi vse, tudi življenje, toda domovine ne more, sicer ne obstaja več.
Zavedam se, da bo boj težak in da lahko tudi pesniki, tudi lirski kot sem jaz, naredimo z delom, ki ga znamo in zmoremo, veliko, saj pišemo v jeziku, ki ga edinega pravzaprav poznamo. Z njim se
lahko izkažemo kot človeška bitja. Potemtakem ta jezik, ta kultura, ta narod obstajajo tudi prek mene. To pa je moja naloga.«
Idrija, 1. oktober 1991
LUKO PALJETAK, pesnik in prevajalec iz Dubrovnika (Foto: Saša Dragoš)
Opomba:
Vse fotografije so delo fotoreporterjev Večernjeg lista iz Zagreba in Filipa Šemrla
Luko Paljetak
Očekivanje jahača
Očekujem jahače iz vode i iz neba i zemlje, i iz ognja, i za sve koji bdiju opasno je (i za sve što spavaju) jer doba dolazi kad se sunce onako kako treba ne javlja, nego sjèna čudnih je puna soba i najbolje je onim koji sve vrijeme piju,
mladičima što uče ljubiti kao drevni boži i učenjaci, buduč da sve je isto -cvijet ruze i cvijet žutog kupusa koji cvijeta u vrtu, i zbog toga ponavljam svoje čisto ime - u stvari grozde, ono što svaki revni seljak ga ide brati na kraju kasnog Ijeta
kad berba več je prošla, da ne bi štogod zrelo ostalo neubrano, da ne bi komu drugom u ruke došlo: stojim, očekujem jahače, i kao kakav pečat stavljam na papir čelo, i zatim samim sobom opisujem se krugom, a neču saznat nikad, čemu te črte znače.
dopisnika Radia Slovenija iz Idrije

Paolo Bonassi
Macchine di miniera, Idrija 1988 Rudniški stroji, Idrija 1988
WALTER POPE: RUDNIKI ŽIVEGA SREBRA V FURLANIJI
POROČILO O IDRIJSKEM ŽIVOSREBRNEM RUDNIKU
	
	i
500 i	IDRIJA
JOŽE ČAR
OB PREVODU POPEJEVEGA POROČILA O IDRIJSKEM RUDNIKU
V 16. stoletju so bili o idrijskem živosrebrovem rudniku že tiskani kratki zapisi znamenitih zdravnikov in raziskovalcev Agricole (1530, 1556), Paracelsusa (1533-1534) m Mattiolia (1544). V vseh omenjenih primerih gre le za kratke opombe o zdravstveni problematiki rudarjev m značilnostih metalurških postopkov pridobivanja živega srebra v Idriji. Tako je Popejev zapis iz leta 1665 prvo daljše, vsebinsko zanimivo m dokaj celovito tiskano poročilo o idrijskem rudniku. Res je sicer, da je istega leta bilo natisnjeno tudi poročilo o Idriji patra Sigismunda Siserusa v Kircherjevi znameniti knjigi »Mundus subterraneus«, vendar je Siserusovo pisanje tako zavito v mistične meglice, da celo Valvasorju, ki je tudi še verjel v škrate m čarovnice, pisanje ni bilo všeč. Pope pa je napisal bogat m realističen opis idrijske jame, rudniških naprav m pridobival-nega postopka.
Latinskega originala Popejevega teksta iz leta 1665, ki je bil poslan v obliki pisma iz Benetk diakonu dr. Johanesu Wilkinsu, nimamo na razpolago. S prijaznim posredovanjem gos. Trevor R. Shawa smo dobili iz Londona kopiji kasnejših nekoliko skrajšanih ponatisov Popejevega poročila. Prva angleška varianta Popejevega teksta je bila objavljena v »The Philosophical Transactions, and Collections, to the and of the year 1700, Vol. II. London« leta 1722. Pripravil jo je John Lowthorp. Druga je bila natisnjena leta 1809 v »The Philosophical Transactions of the Rayal Society of London, from their Commencement, m 1665, to the year 1800, Vol. I., London«. Pope-jevo poročilo o idrijskem rudniku je obsežno povzel Valvasor v »Slavi Vojvodine Kranjske« (1689). Na podlagi Valvasorjevega zapisa je nastal povzetek idrijskega zgodovinarja Ivana Mohoriča v knjigi »Rudnik živega srebra v Idriji« (1960). Na veliko zanimivost m popularnost Popejevega opisa idrijskega rudnika kažejo tudi številne omembe in citati posameznih odlomkov v delih številnih raziskovalcev idrijske zgodovine (Verbič, Valentinitsch, Lipoid itd.).
Ob vstopu v naslednje petstoletje se nam je zdelo vredno predstaviti bralcem Idrijskih razgledov Lowthorpovo skrajšano varianto Popejevega poročila iz leta 1722 v prevodu študentke geologije Metke Petnč.
WALTER POPE
RUDNIKI ŽIVEGA SREBRA V FURLANIJI
Prevzetek Popejevega poročila (1665) je pripravil John Lowthorp (1722). Prevod: Metka Petnč
Živosrebrovi rudniki v Furlaniji - na ozemlju, ki pripada Benetkam, so približno dan in pol hoda severno od Gorice v kraju Idrija, ki leži v dolini v Julijskih Alpah. Kot sem informiran, so že 160 let v cesarski lasti. Vsi prebivalci govorijo slovenski jezik. Potoval sem več ur skozi najlepše gozdove, kar sem jih kdajkoli videl; polni so izjemno tankih, ravnih in visokih jelk, hrastov in bukev. Z izjemo cerkve in nadzornikove hiše je mesto zgrajeno tako, kot mesta v Alpah običajno so - iz lesa, Ko sem bil tam v avgustu 1664, so bile dolina in gore, iz katerih kopljejo živo srebro, tako prijetno zelene, kot bi bilo sredi pomladi. To pripisujejo vlažnosti živega srebra. Šli smo v rov, najboljši in največji izmed vseh, ki je posvečen sv. Barbari. Ostali rovi imajo za zavetnike druge svetnike. Običajna pot v rudnik na začetku ni težka in še največja težava je v tem, da se na številnih mestih ne dà stati pokončno. Toda ne traja dolgo in začne se spuščanje po strmih stopnicah, katerih oblika kaže na to, da ob izdelavi niso nameravali narediti ene lestve, ampak več vzporednih. Na koncu vsake lestve so deske, kjer se dà vsaj malo zadihati. Vsa pot navzdol in številne poti, vsekane v kamnino na dnu, so speljane in podprte z velikimi kosi hojinega lesa tako na gosto, kot je le mogoče. Rudo odkopavajo s krampi tako, da sledijo žilam. Večinoma je trda kot kamen, vendar težja in z značilno barvo jeter ali žafrana (Crocus Metallorum). Nekaj je tudi mehkejše zemlje, v kateri so jasno vidni drobni delci živega srebra. Poleg tega pogosto najdemo različno velike okrogle kamne, podobne kremenu, ki so prav taki kot kepe dlak, potegnjene iz volovskega vampa, ki sem jih velikokrat videl v Angliji. Dosti je še markazita in
kamnine, v kateri naj bi bili drobci zlata, ki pa jih kljub poskusom nikoli niso našli. Nekateri od teh okroglih kamnov so masivni in dobro impregnirani z živim srebrom; drugi pa so lahki in vsebujejo le malo ali nič živega srebra.
Način pridobivanja je tak: rudo odkupljejo, jo prinesejo na površino v čebrih in dajo na sito, ki ima mrežo narejeno iz žic tako, da so niti za prst narazen; to nesejo pod curek tekoče vode in spirajo toliko časa, da material ne gre več skozi sito. Rudo, ki je ostala na situ, odložijo na kup; tisto, ki pa je šla skozi, zberejo v vdolbini pod sitom, in dajo na drugo sito. Tako ponovijo sejanje skozi 10 do 12 sit, ki so vedno gostejša. Dostikrat se zgodi, da se že v prvi vdolbini nabere na dnu živo srebro; proti koncu pa, ko je mreža vedno gostejša, nastopa živo srebro v vedno večjih količinah. Odpadna voda je tako nasičena z živim srebrom, da zdravi srbečico in druge podobne nadloge. Preostalo rudo zdrobijo in ponovijo isti postopek. Droben material, ki ostane na koncu in iz katerega ne morejo več izprati živega srebra, dajo v železne retorte. Ogenj povzroči izhlapevanje živega srebra iz lovilce. Uslužbenec je odprl nekaj lovilcev in opazoval sem, kako je najprej izlil čisto živo srebro. Nato je sledil še črn prah, ki se je, ko so ga namočili z vodo, prav tako pokazal kot živo srebro. Končno vzamejo Caput Mortuum ali mrtvaško glavo, jo razbijejo in postopek ponovijo. Pri delu uporabljajo 16 peči, vsaka ima 24 retort - skupno torej 384 retort.
Živo srebro, pridobljeno brez uporabe ognja z izpiranjem ali direktno v rudniku (pri kopanju se posamezne kapljice združijo in na nekaterih mestih je možno zajeti dve ali tri žlice čistega živega srebra), imenujejo samorodno živo srebro in ga nadvse cenijo. Uslužbenec mi je povedal, da pri izdelavi amalgama iz zlata in samorodnega živega srebra ter njegovem žganju samorodno živo srebro odnese vse zlato, Tega pa navadno živo srebro ni sposobno narediti.
Vse naprave za črpanje vode iz jame poganja voda, ki so jo speljali po akvaduktu, niti ne predragem, s hriba, oddaljenega 3 milje. Voda, izčrpana iz rudnika z 52 črpalkami, 26 na vsaki strani, poganja druga kolesa, ki jih uporabljajo v različne namene.
Delavci (redno je zaposlenih 280) delajo za »julio« na dan, kar ni več kot 6 ali 7 penijev, in ne vzdržijo dolgo. Čeprav nekateri ostanejo pod zemljo le nekaj več kot 6 ur, postanejo sčasoma vsi (nekateri prej, drugi kasneje) invalidi m umrejo jetični. Videli smo človeka, ki že več kot pol leta ni bil v jami, a je imel v sebi toliko živega srebra, da je kos medenine, ki smo mu ga dali v usta ali ga podrgnili ob njegove prste, v trenutku postal tako bel, kot da bi pravkar prišel v stik z živim srebrom. Tisti pa, ki delajo prevleke na hrbtni strani zrcala, so v veliki nevarnosti, da jih zadene kap.
Les dovažajo na naslednji načm: približno 4 milje od rudnika na pobočju dveh hribov posekajo drevesa m jih privlečejo v vmesno dolino. Više v isti dolini je jez m ko voda grozi, da bo udarila čez jez, odprejo zapornice. Voda odnese hlode do Idrije, kjer je poševno na tok zgrajen zelo trden most, ki ustavi les m ga usmeri bliže k rudniku.
Ti rudniki so včasih stali cesarja 70.000 do 80.000 formtov letno, sedaj pa ne več kot 28.000.
Proizvajajo:
leto 1661	leto 1662	leto 1663
navadno živo srebro 198.481	225.066	244.119
samorodno živo srebro 6.149	9,612	11.862
Skupaj: 204.675	234.678	255.981

Paolo Bonassi
Macchine di miniera, Idrija 1988 Rudniški stroji, Idrija 1988
500 I IDRIJA
SAMO BEVK
IDRIJSKA »KAMST« SE NE PODIRA VEČ!
Vodno kolo je temelj vodnih pogonov, ki so omogočili v zgodovini proizvodnje široko mehanizacijo m posredno vodili do iznajdbe parnega stroja ter turbine. Splošna uvedba vodnih pogonov je v veliki men povzročila propad proizvodnje na ročni in nožni pogon s sužnji ter sodelovala pri porajanju fevdalnih obrti in kontinentalnega evropskega meščanstva. Mlinarstvo in žagarstvo, suknarstvo in papirni-štvo, rudarstvo, plavžarstvo in kovaštvo so na vodnih pogonih preoblikovali od visokega srednjega veka naprej gospodarstvo in kulturo na Slovenskem m ga od 14. do 18. stoletja uvrstili med najpomembnejše obrtne zemlje Evrope.	, ,
lz knjige »Vodni pogoni na Slovenskem«
Idrijska »Kamšt« - črpalka za vodo na vodni pogon - je bila spomeniško-varstveno relativno hitro valorizirana. Objekt je bil v današnji podobi verjetno zgrajen okrog leta 1790, naprava pa je nepretrgoma delovala vse do leta 1948, ko je velika povodenj podrla stari jez na Idrijci pri Kobili. Tako je bil preprečen dotok vode po Rakah na veliko leseno kolo s premerom skoraj 14 metrov. V Rudniku živega srebra Idrija so staro »Kamšt« nadomestili s sodobno centrifugalno črpalko na pogon z elektromotorjem.
Tako je Rudnik živega srebra Idrija že leta 1952 na podlagi odločbe Sveta za industrijo LR Slovenije oddal Idrijsko »Kamšt« v varstvo Mestnemu muzeju Idrija. V okviru muzejskega tedna v Idriji je bila »Kamšt« 9. oktobra 1954 svečano odprta in izročena javnemu ogledu, Otvoritvene svečanosti so se udeležili ugledni spomeni-ško-varstveni delavci in muzealci iz Ljubljane, Idrije in celotne Primorske. Dan prej je bilo namreč v Hotelu Nanos v Idriji prvo primorsko srečanje muzejskih strokovnjakov. Za to priložnost je prof, inž. Albert Struna napisal brošuro IDRIJSKA »KAMŠT«, ki je kot tretji zvezek izšla v seriji Vodniki Tehniškega muzeja Slovenije. Ravnatelj idrijskega muzeja Srečko Logar je otvonl slovesnost,
KULTURNI SPOMENIKI
Direktor Tehniškega muzeja Slovenije dr, Franjo Baš ob otvoritvi »Kamšti« leta 1954
Prem C C
Prtm DB
rtÜ J. 't.i'-'.tTT.^b "T.1"

VODNA ČRPAL NA NAPRAVA
v IDRIJI
PrvmAA
Ljubljana julija 1951
Prerez objekta je ponatisnjen iz knjižice »Idrijska Kamšt« iz serije Vodniki Tehniškega muzeja Slovenije, Ljubljana 1954
o zgodovinskem pomenu spomenika je spregovoril dr. Franjo Baš, direktor Tehniškega muzeja Slovenije, predsednik LOMO Idrija Franc Mohonč pa je kot predstavnik oblasti, ki je finančno največ pripomogla k obnovi objekta, izročil ključe »Kamšti« ing. Ivanu Gantarju kot predsedniku muzejskega sveta.
Pravzaprav se je s to slovesnostjo skrb idrijskih muzealcev za rešitev »Kamšti« šele pričela. Dela so bila pred otvoritvijo usmerjena predvsem na demontažo navpičnega sesalnega drogovja, ki je segalo vse do črpalnega bazena na IX. obzorje. Del tega drogovja je bil tako ohranjen in nameščen na vzhodno fasado »Kamšti«. Šele naslednje leto je bila v celoti obnovljena tudi kritina na objektu in zamenjana z originalnimi lesenimi skodlami (»šmklni«). To je seveda dodatno povečalo stroške obnove.
Kljub tem najnujnejšim posegom pa je spomeniku grozila velika nevarnost in stanje se je iz leta v leto slabšalo. Pričele so se kazati posledice petstoletnega rudarjenja v Idriji. Nestabilne razmere, pogrezanje in drsenje Poljančevega in Smukovega griča, poškodbe Rak in zamakanje od »zgoraj in spodaj« so povzročili velike poškodbe in grozilo je, da se bo Idrijska »Kamšt« podrla. Na to veliko nevarnost je v dveh člankih z naslovom Idrijska »Kamšt« se podira v Idrijskih razgledih (XV/4, 1970) in v časopisu Delo (16. 2. 1971) opozoril prof. Albert Struna, ugledni univerzitetni profesor, ki ga poznamo kot avtorja zgoraj omenjene brošure in pomembne knjige o slovenski tehniški zgodovini »Vodni pogoni na Slovenskem«. V članku je med drugim zapisal: »Namesto zasluženega miru pa jo zdaj obdaja (»Kamšt« namreč - opomba avtorja) še druga, skoraj smrtna nevarnost. Do metra debeli kamniti zidovi na
trdnjavsko močnih temeljih so začeli popuščati, saj se kažejo sumljivo široke m visoke razpoke, na drugi strani pa se kamen pod pritiskom kar drobi. Vrh tega so se stene tudi tako usločile, da jim grozi najhujše - popolno razsulo. Hkrati je tudi vratilo toliko premaknjeno, da se obod kolesa že naslanja na steno.
Geologi so se domislili različnih razlag, zakaj ves breg potuje proti »Mejci« oziroma Idrijci; najbrž so vse pravilne, saj jih čedalje bolj potrjuje razdiralno delo podzemeljskih plasti, ki si neizprosno krčijo lastne poti.
Nemara ima določen delež pri tem - tako pravijo gradbeni strokovnjaki - betoniran rov za črpalno drogovje, ki se naslanja na jašek »Delo« tik nad »Kamštjo«. Vse tako kaže, da bo prav na tem kraju potreben prvi ukrep... toda o tem bodo dokončno spregovorili še strokovnjaki. Idrijska »Kamšt« je brez para na svetu, nobena rudarska zemlja na svetu se ne more ponašati s tako starinsko in dragoceno spominsko napravo. Po vsem tem ni brez smisla m haska prizadevanje, da bi ostala ohranjena zanamcem kot redko živa priča našega starodavnega rudarjenja.«
Vse od objave obeh člankov pa do leta 1975 beležimo kontinuirana prizadevanja muzejske uprave in tudi dejanske ukrepe m sanacijske posege, ki so preprečili nadaljevanje propadanja enega najpomembnejših slovenskih m evropskih tehniških spomenikov. Prav je, da naštejemo mštitucije m posameznike, ki so se glede na ohranjeno dokumentacijo za to najbolj prizadevali: Mestni muzej Idrija (J- Bavdaž), Rudnik živega srebra (I. Mlakar, I. Gantar, J. Čar, R. Todorovič, A. Koželj), Tehniški muzej Slovenije (M. Vidmar),
Dilatacija na stiku rova za sesalno drogovje in »Kamšti« je razbremenila stavbo, vendar sta se objekta v dvajsetih letih približala za cca 50 cm (foto Samo Bevk, 1991)
Splošni projektivni biro iz Ljubljane (S. Ribmkar), Zavod za spomeniško varstvo iz Nove Gorice (E, Smole) in Kulturna skupnost Slovenije kot glavni fmancer.
Sicer pa sta Mestni muzej Idrija m Tehniški muzej Slovenije v posebnem dopisu že dne 19. 11. 1970 obvestila republiški Sklad za pospeševanje kulturnih dejavnosti, da so potrebni sanacijski ukrepi m predvsem sredstva, »sicer se bo celotni objekt zrušil, kolo pa zdrobilo«. Tehniški muzej Slovenije je imenoval strokovno komisijo za oceno škode, statik dipl. mg. Stojan Ribmkar je izdelal načrt najnujnejših sanacijskih posegov, Rudnik živega srebra Idrija pa je prevzel obvezo, da bo ta dela izvedel m financiral.
Spomladi 1971 so idrijski rudarji podrli del zidanega in betomra-nega rova za črpalno drogovje v širini enega metra od vrha do
temeljev in tako ločili objekt »Kamšti« in s tem onemogočili pritiske, ki so povzročali rušenje stavbe. Vse od konca maja do decembra istega leta so rudarski strokovnjaki iz Idrije merili m opazovali relativne premike med »osvobojeno« zgradbo »Kamšti« m v pobočju ležečim rovom. Širina preseka je bila merjena med šestimi pari točk m tako je bila ugotovljena povprečna hitrost ožanja preseka na 2 do 2,5 mm/mesec. V vseh sedmih mesecih sta se objekta približala za 1,5 centimetra. Ukrep je bil s tem preizkusom v celoti utemeljen. Po dvajsetih letih lahko že s prostim očesom opazimo veliko približanje obeh objektov za cca 50 cm, kar je lepo vidno na fotografiji v obliki ukrivljene vezi.
V	letih 1972 m 1973 beležimo predvsem večni boj za pridobivanje prepotrebmh sredstev, konkretnih večjih posegov - razen manjših vzdrževalnih - pa ni bilo. Bije se papirnata vojna m prepričuje Kulturno skupnost Slovenije, naj že vendar odobri nujna interventna sredstva za sanacijo.
V	letu 1974 je dipl. mg. Stojan Ribmkar izdelal statični načrt za sanacijo »Kamšti«, Kulturna skupnost Slovenije je nakazala sredstva, vendar so bila dela preložena na naslednje leto, ker gradbeno podjetje Zidgrad ni imelo prostih kapacitet. Poleg statične sanacije objekta - izdelava železobetonskega venca 1 meter pod kapno lego - je bila leta 1975 obnovljena tudi kritina iz skodel. Po zamislih izkušenega gradbenika m statika ter vrhunskega strokovnjaka na tem področju Stojana Ribmkarja je bilo torej za »Kamšt« najhujše že mimo.
Toda splošno stanje se je na območju »Mejce« in v okolici »Kamšti« iz leta v leto ponovno slabšalo. Rekreativni center v »Mejci« je postal odlagališče rudniške jalovine in že pravcato smetišče v središču mesta Idrije. Kamioni jalovine so vztrajno zasipali neposredno okolico »Kamšti«, rov za sesalno drogovje se je rušil m Poljančev grič je še vedno drsel v dolmo. V neposredni bližini je bila zgrajena kamionska rampa za odvoz rude v žgalnico, kar je brez dvoma zaradi prašenja še pospešilo propadanje strešne kritine iz skodel. Zaradi,nestrokovnega pokritja m zasipanja odvodnega kanala za jašek Delo m »Kamšt« vse do reke Idrijce je prišlo v kanalu do številnih zruškov m zasipov. Katastrofalno pa se je sesul tudi temelj za vodno kolo, ki je bil zgrajen iz velikih rezanih kamnitih blokov,
V	novi upravi Mestnega muzeja smo se zavedali, da nam »Kamšt« propada pred očmi kritične javnosti. Vendar smo morali počakati na novo srednjeročno plansko obdobje 1991-1995. Akcijo smo prijavili Republiškemu sekretariatu za kulturo leta 1990, ki jo je potem uvrstil v svoj redni program za leto 1991 in tekoče srednjeročno obdobje. Tako Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije zagotavlja 100% delež, kar je prej izjema kot pravilo, saj je po principu participacije občina dolžna zagotavljati za spomemško-varstvene akcije polovico predvidenih sredstev. Ministrstvo se za tako potezo odloči res samo v primerih, ko gre za izjemno kulturno dediščino v nacionalnem in evropskem merilu.
Nekaj najnujnejših posegov smo na na objektu opravili že v jubilejnem 1990. letu. Tako smo z dveh strani osvobodili »Kamšt« nasute jalovine, dali podbetonirati zadnjo steno m izdelali skodle za
Zunanjščina objekta iz začetka 20. stoletja
streho. Projektantu dipl. mg. gradb. Vojku Mlakarju iz podjetja »Statik« d. o. o. smo naročili izdelati projekt sanacije objekta. Po izdelavi projekta smo pristopili k pridobitvi gradbenega dovoljenja, ki ga je pristojni upravni organ Skupščine občine Idrija 14. maja 1991 tudi izdal. Po razpisu za izbiro ponudb za najugodnejšega izvajalca sanacijskih del, na katerega so se prijavile štiri gradbene firme iz Idrije, Logatca, Ajdovščine in Nove Gorice, smo se odločili za domače podjetje SGP Zidgrad. Bili so najcenejši, pa tudi izkušnje z dosedanjim sodelovanjem in kvaliteto njihovega dela so bile pozitivne. Z deli se je pričelo konec maja, a so bila zaradi vojne
v Sloveniji za nekaj časa prekinjena. Odgovorni strokovnjaki, ki vodijo sanacijo, so dipl. ing. Miran Podobnik, predstavnik izvajalca SGP Zidgrad, nadzorni organ mg. Boris Rajkovič iz podjetja UNIA d. o. o., prof. Samo Bevk je predstavnik investitorja, arh. Darij Humar iz Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Nove Gorice je odgovorni konservator, seveda pa sodeluje pri sanaciji tudi projektant dipl. ing. Vojko Mlakar.
Sanacijski projekt je po opisu obstoječega stanja predvideval naslednja dela, ki jih povzemamo iz projekta dipl. mg. Mlakarja:
»Osnovni vzrok poškodb na objektu so vertikalni in horizontalni premiki temeljnih tal, ki se sicer umirjajo, vendar pa jih ne moremo eliminirati, oziroma bi bili posegi v temeljna tla m temelje prezahtevni in ekonomsko neupravičeni.
V	prvi fazi je potrebno predvsem ločiti od objekta dovodno cev in črpalm rov, ki zaradi horizontalnih premikov predstavljata poleg premikov temeljnih tal, največji vzrok poškodb na objektu, predvsem poškodb na zadnji strani objekta. Pred časom je že bila izvedena delna diletacija, vendar pa jo je potrebno povečati, poglobiti in ustrezno obdelati vhod v rov,
Sanacija objekta samega naj bi se vršila po fazah.
-	Lesena strešna konstrukcija se odstrani. Kritina ni uporabna, medtem ko so posamezni leseni nosilni elementi lesene konstrukcije na pogled dokaj dobro ohranjeni, tako jih je potrebno dobro pregledati in po potrebi zamenjati poškodovane m dotrajane dele.
-	Rušitev zadnje stene objekta sledi po demontaži lesene konstrukcije. Najprej se odstrani jekleno dovodno cev na zadnjem delu objekta m nato poruši močno poškodovano steno. Odstranitev zadnje stene objekta omogoči lažji dostop do temeljev, ki se nahajajo 7 m globoko,
-	Temelji objekta so delno porušeni, zato je potrebno odstraniti odkrušene dele temeljne stene ter luknje zapolniti z betonom MB 20. Pri tem je potrebno očistiti iztočni kanal m po potrebi urediti kanalizacijo v območju objekta, tako da bo voda lahko neovirano odtekala iz objekta.
-	Sanacija sten sledi po ureditvi temeljev. Najprej se pozida porušeno zadnjo steno m mjicira razpoke na ostalih nosilnih stenah. Nato se odstrani obstoječe poškodovane zidne vezi m namesti nove horizontalne jeklene zidne vezi v treh nivojih. Vezi so izvedene iz GA 240/360 (2 0 20).
V	višini strešne konstrukcije se izvede armiranobetonsko vez po celi širim zidu z višino h = 30 cm MB 20 m se armira z GA 240/360 (4 0 16 m stremena 0 6/30 cm). V a. b. vez se namesti tudi svormke 0 16 na 1,5-2,0 m za sidranje strešne konstrukcije.
Istočasno se pregleda tudi jeklene profile (INP 24), ki nosijo leseno dovodno korito, ki se zaradi dotrajanosti v celoti zamenja. Jeklene profile se očisti rje m na novo zaščiti. Poškodovane profile se zamenja.
-	Namestitev črpalnega kolesa, ki se je zaradi premikov temeljev ležišč nagnilo m naslonilo na nosilno steno objekta, naj se poskusi uravnati pred montažo strešne konstrukcije. Možnost ponovne uravnave kolesa je zaradi močno deformiranih temeljev ležišč sicer minimalna, vendar samo ležišče osi kolesa omogoča manjše korekture. Pri tem naj se zamenja tudi poškodovane lesene dele kolesa.
-	Montaža nosilne lesene konstrukcije in izvedba kritine.
S tem naj bi bila sanacija objekta končana, čeprav lahko pričakujemo, da se bodo v času same sanacije pokazala še določena nepredvidena dela oziroma problemi, ki jih bo potrebno reševati sproti.
- Poleg sanacije same nosilne konstrukcije objekta pa bo potrebno zamenjati tudi dotrajano opremo v objektu, kot je lesen dovodni kanal, lesena zaščitna obloga iz plohov ob črpalnem kolesu, stopnice ter vhodna vrata. Očistiti in zaščititi je potrebno tudi jekleno konstrukcijo črpalke, ki se nahaja na objektu.«
Po pnčetku del pa so se pojavile nepredvidene težave. Ko so gradbeniki pričeli s črpanjem vode na dnu vodnega kolesa, se je gladina znižala komaj nekaj centimetrov. Pokazalo se je, da je problem različnih virov vode dosti večji, kot je sprva kazalo, Zato smo povabili k sodelovanju rudniške strokovnjake, hidrogeologa dr. J. Carja m dipl. mg. J. Janeža ter jamomerca B. Poljanca. Na sestanku na upravi RŽS smo se dogovorili za izdelavo dveh poročil,
Sanacijska dela na rovu za sesalno drogovje (foto Samo Bevk, 1991)
in sicer: »Izmere profilov in višin terena v Mej ci od Kamšta do Idrijce« in »Poročila o hidroloških in fizikalno-kemičnih meritvah voda v okolici Kamšti«. Na osnovi izsledkov poročil se je izkazalo, da je rešitev problema odvodnjavanja objekta »Kamšti« eden izmed predpogojev za njegovo dokončno sanacijo. Ugotovljeni so bili prav vsi možni viri voda: izviri iz pobočja, puščanje Rak, črpanje vode iz jame (vodni rov Jašek Delo - Kamšt - Idrijca) in podtalnica. Z upravo rudnika smo se dogovorili, da bomo ta problem rešili v skupno obojestransko korist.
Naročili smo izdelavo načrta ureditve odvodnjavanja objekta »Kamšt« in njegove okolice (izdelal L. Carl), ki je predvidel čiščenje dna in odtoka iz Kamšti do Idrijce (nestrokovno zasutje oz. prekritje kanala z lesenimi okroglicami in rudniško jalovino), odvodnjavanje površinskih in talnih voda iz okolice objekta ter izgradnja nove trase kanala do reke Idrijce. Konkretno so se izvedli že vsi ukrepi, razen gradnje novega kanala.
V letu 1991 so bila v okviru programa sanacije dokončana naslednja dela:
-	odvodnjavanje objekta in okolice ter čiščenje kanala Kamšt
-	Idrijca,
-	razširitev dilatacije med rovom za črpalno drogovje in stavbo ter podbetomranje obeh temeljev in zidarska obdelava porušenih zidov,
-	izdelava vseh vezi za statično sanacijo objekta ter delno injektira-nje razpok.
-	sanacija temeljev vodnega kolesa,
-	zamenjava strešne kritine in delna obnova strešne konstrukcije.
Predvidena so seveda tudi druga dela iz načrta, vendar je to odvisno od porabe sredstev oz. višine stroškov za nepredvidena dela. Sredstva, predvidena za leto 1991 v višini 1.560.000 dinarjev, so bila nakazana spomladi istega leta. Prav tako pa smo v zakonitem roku, do 30. septembra 1991, poslali Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije vlogo za uvrstitev idrijske »Kamšti« v nacionalni kulturni program za leto 1992.
Po naših predvidevanjih bi lahko celotno akcijo, vključno z ureditvijo okolice, končali v dveh ali treh letih.
Kolo s premerom 13,5 m sta na dnu objekta popolnoma uničila stoječa voda in podor mogočnih kamnitih blokov (foto Samo Bevk, 1991)
OBNOVA CERKVE ŽALOSTNE MATERE BOŽJE V IDRIJI
Cerkev Žalostne matere božje na idrijskem pokopališču pred prenovitve nimi deli
STANKO MEDVEŠČEK
IZ ARHIVSKIH VIROV
Prve Idnjčane so pokopavali kar pri Fari, sedaj v Spodnji Idriji, dokler niso koncem 15. stoletja v Idriji postavili prve cerkvice v čast Materi božji, sv. Duhu in sv. Boštjanu, na mestu, kjer je sedaj cerkev svete Trojice. Prostora ob njej je bilo malo, komaj 100 m2, ljudi pa zmeraj več. Zemlja je ilovnata. Ko smo leta 1983 znižali teren za cerkvijo sv. Trojice za dobrih 70 cm in smo poglabljali teren za vzgonsko zračenje zidov, smo po toliko letih še naleteli na lesene krste in kosti med zbito ilovico.
Ko so v 17. stoletju sezidali cerkev sv. Barbare in sv. Ahacija, so mrliče pokopavali okrog te cerkve. Vendar je tudi tod postajalo premajhno. Kje naj bo večje mestno pokopališče? Idnjčan župnik Matija Gnjezda (1756-1784) in predstojnik rudnika sta se dolgo prepirala. Predstojnik rudnika je predlagal prostor, kjer je sedaj cerkev sv. Jožefa Delavca in otroški vrtec. Župnik pa je oporekal tej lokaciji zaradi bližnje reke Idrijce, češ ,bodo poplave, Idrijca bo odplavljala pesek z grobišč, onesnaženje vode, visok drag zid, ki ga bo treba zgraditi'. Bolje bi bilo, je predlagal župnik, ako bi pokopališče naredili na travniku - Seilerwiese - tam, kjer je bilo pred kratkim skladišče za les - pri Likerci. A Seilerwiese je užival predstojnik. Župnik ni zmagal, a tudi ni hotel blagosloviti novega pokopališča. Poklicali so torej iz Gorice kanonika Frančiška Pfle-gerja, ki je 1779 blagoslovil novo pokopališče. Ob kopanju temeljev za cerkev sv. Jožefa Delavca so meščani lahko videli, da so mrliče pokopavali v več nadstropjih, kar pomeni, da je bil prvotni nivo pokopališča nižji od sedanjega. Dobrih 150 let so mrliče pokopavali pri sv. Križu, kot so imenovali to pokopališče z omenjeno cerkvijo sv. Križa.
Zaradi utesnjenosti in zaradi ekoloških razlogov je idrijska občina že leta 1934 razmišljala o tem, da je potrebno poiskati novo lokacijo za pokopališče in cerkev. Odločili so se za sedanji prostor. Župan gospod dr. mg. Emanuel Ricci je 22. 2. 1936 odobril gradnjo novega pokopališča in cerkve. Ing. arhitekt dr. Dalla Valle Corrado iz Kanala v Soški dolini je napravil načrt ter dal potrebna pojasnila. Cerkev naj bi bila preprosta in resna v rimskem slogu. Pri tem ni upošteval sloga obstoječih cerkva v mestu.
Goriški prefekt je potrdil načrte 15. 5. 1936. 13. 6. 1936 je bil ing. Corrado imenovan za direktorja vseh del.
21. 7. 1936 je bila licitacija del, na kateri je zmagalo podjetje dr. mg. Petrucco Alvise e. Costantini iz Čedada. Pogodba je bila sklenjena na idrijski občini 18. 9. 1936 za ceno 320.000 lir. Dela naj bi bila izvršena v 250 dneh, Oddana so bila 2. 11. 1936. Podpisani so bili župan dr. mg. Emanuele Ricci, direktor del dr. ing. Dalla Valle Corrado ter dr. mg. Petrucco Alvise. Z delom so začeli 12. 4. 1937. Zaradi deževnega vremena pa so prenehali 17. 9. 1937. Nadaljevali so 25. 4. 1938 in končali 5, 10. 1938. 26. 5. 1939 je direktor del Dalla Valle Corrado sporočil občini, da omet delno odpada ter je pričakovati, da bo odpadel še ostali. Podjetje naj bi to popravilo na lastne stroške. Za kolavdacijo naj bi počakali še eno zimo, da bi se
pokazale eventuelno še druge napake. Župan dr. mg. Luigi Caldana je to sporočil v Čedad 6. 6. 1939,
7. 9. 1939 so imenovali mg. dr. Ferfoglia Giovamja za kolavdatorja del na pokopališču in cerkvi. Datum, določen za kolavdo, je bil petek 17. 11. 1939. Komisija ni bila povsem zadovoljna z deli. Zato je moralo podjetje še leta 1940 nadaljevati z deli. Zadnje sporočilo o izvršenih delih na ometu nosi datum 10. 8. 1940.
Ker je novo pokopališče gradila idrijska občina, je razumljivo, da naš župnijski arhiv nima teh dokumentov. Celotna dokumentacija se nahaja v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Oddelek v Idriji, pod naslovom: Fond: Občina Idrija, fase. 700 - Novo pokopališče: načrti, predračuni in razni spisi 1936-1940.
Gospod dekan Janko Žagar je napisal opombo v mrliško knjigo, da je bil prvi pokopan na novem pokopališču v Idriji 4. 6. 1940 Franc Koler, roj. 20. 9. 1889, umrl 2. 6. 1940 zaradi oslabelosti srca. Stanoval je v ulici sv. Antona 9. Pravijo, da je bil mežnar pri sv. Antonu.
V povojni dobi je dekan msgr. Janez Filipič pridno skrbel za pokopališko cerkev Žalostne Matere božje, pleskal stene, napravil bakrene žlebove m oskrbel novo streho ter postavil nove stopnice pred cerkvijo. Leta 1967, ko je imel v rokah gradbeno dovoljenje za zidavo cerkve sv. Jožefa, je v pokopališko cerkev spravil ves pomemben inventar cerkve sv. Križa, ki so jo porušili zato, da so na njenem mestu zidali novo - cerkev sv. Jožefa.
Po sili razmer se je torej v pokopališki cerkvi znašel oltar sv. Križa, oba njena stranska oltarja ter inventar kapele idrijske bolnice. Cerkev je tako služila tudi kot skladišče, saj so bili ti trije oltarji potisnjeni k steni m čakali, da dozori čas, ko bodo našli svoje mesto. Sreča, da jih Idrijčani niso prodali, ko jim je zmanjkovalo denarja.
Večkrat po pogrebih sem se ustavil v cerkvi, gledal prostor in razmišljal. Veliko je pogrebov, ljudje prihajajo sem iz Slovenije, Hrvaške, Italije m od drugod, cerkev ne more služiti za skladišče. Kaj ko bi oltarje kako uporabili? Odločil sem se, da bi postavil glavni oltar sv. Križa na mesto glavnega obstoječega oltarja brez vrednosti iz leta 1940. Zadaj na steni je slonela lepa slika Žalostne Matere božje. Posvetoval sem se s škofijsko umetnostno komisijo, to je s prof. Otmarjem Črmlogarjem, z arh. Francetom Kvatermkom, z arh. Jožetom Marinkom, z akademikom prof. Emilijanom Cevcem ter z Zavodom za varstvo naravne m kulturne dediščine v Novi Gorici. Vsi so podprli to idejo. Cevc je hotel uporabiti tudi oba stranska oltarja rezbarja Dežele ne v okras, ampak bolj za ohranjanje ob vhodu v cerkev. Drugi pa so bili mnenja, da bi uporabili le kipe, ker sta oltarja brez umetniške vrednosti ter tudi zelo dotra-
jana. Zato smo oba stranska oltarja odpeljali v zakristijo k sv. Antonu, kjer ju je mogoče montirati.
Zavod za varstvo naravne m kulturne dediščine Nova Gorica je izdal soglasje 4. 2. 1987, št. 1709-2/86-č/k. Delo pri cerkvi je trajalo štiri leta. Obsegalo je zidarska, pleskarska, teracerska, konserva-torska, mizarska dela. Zidarska dela je prevzelo gradbeno podjetje Zidgrad s pogodbo z dne 28. 5. 1987. Nadzorni je bil gradbeni tehnik Rajko Svetličič. Obnovili so delno dotrajani omet, zvišali so strop nad oltarjem ter obnovili meteorno kanalizacijo ob cerkvi. Podjetje Final Nova Gorica je pleskalo zunanje stene ter zasteklilo cerkev. Mineral Sežana nam je dobavil ves marmor za tlak, za stopnice pri oltarju ter za oblogo štirih zunanjih stebrov. Zavarovalna skupnost Triglav Nova Gorica nam je odobrila sredstva iz sklada za izvajanje preventive. Zato je poravnala stroške za ozemljitev cerkve, ki jo je izvedlo podjetje Monter Idrija. Isto podjetje je tudi izvedlo kompletno električno napeljavo. Vse drugo sem delal s privatniki. V tem času je Slovenska škofovska konferenca dosegla pri Socialistični Republiki Sloveniji, da so tudi cerkve oproščene osnovnega prometnega davka na material, ki se uporablja za vzdrževanje cerkvenih objektov, kulturnih spomenikov. Na podlagi tega mi je Krajevna skupnost Idrija vselej rada priskočila na pomoč m mi dala naročilnice.
Doc. dr. Jože Marinko, dipl. mg. arh. iz Ljubljane je bil vodja vseh del. Prav tako sem za sodelovanje prosil že stara znanca, konserva-torja Ivana Pavlmca m Lojzeta Cemažarja, dipl. slikarja, oba iz Ljubljane.
Tlak je polagal Milan Oblak iz Hotavelj. Tiskarna Tiskatelje iz Idrije je tiskala strop, ki ga je izdelal mizar Jože Ogrič iz Čekovmka. Ta je opravil tudi vsa druga mizarska dela.
Marko Mavri je pleskal notranjost cerkve. Veliko dela so prostovoljno opravili posamezni verniki. Stole nam je dobavil Javor - Lesna industrija Pivka. Kamnosek Rajko Tavčar iz Vrhovelj (Sežana) je izdelal šest svetlobnih stebrov. Gostol iz Idrije je pripravil konstrukcijo za stebre.
Cerkev je bila pripravljena do velike slovesnosti ob praznovanju 500-letmce Idrije. Posvetil jo je koprski škof msgr. Metod Pirih ob asistenci škofa dr. Janeza Jenka dne 7. 9. 1990 v splošno zadovoljstvo strokovnjakov m drugih. Na slavje so prišli g. Ivan Oman, član predsedstva Slovenije, predstavniki političnega m kulturnega življenja občme Idrija na čelu z županom dr. Janezom Podobnikom. Ob tej priliki sta pela zbor Ivan Rijavec ter cerkveni zbor pod vodstvom prof. Stanke Močnik.
Nato je gospod škof blagoslovil tudi kapelo sv. Janeza Nepomuka pod gradom, ki je bila popolnoma prenovljena z bakreno streho. Po več kot 70 letih je dobila nov zvon.
JOŽE MARINKO
ARHITEKTURNA PRENOVA POKOPALIŠKE CERKVE
Današnjo pokopališko cerkev v Idriji so zgradili Italijani tik pred drugo svetovno vojno. Dvoranski prostor, velikosti 9 x 14 m in višine 7 m, je zaključen s polkrožno apsido. Ob cerkvi je zvonik in zakristija. Ker leži cerkev na nagnjenem terenu, je dostop do glavnega vhoda po stopnicah, kar za pokopališko cerkev ni posebno prikladno.
Po 50 letih je bila cerkev potrebna zunanje prenove, notranjost pa sploh še ni bila dokončana. Poleg tega, da je služila kot pokopališka cerkev, je notranjost služila za shranjevanje različne opreme iz okoliških cerkva, ki so jih v tem času obnavljali. Edini kos avtentične cerkvene opreme je bil sicer kamnit, vendar oblikovno skromen glavni oltar.
Notranjost cerkve pred prenovo
Najprej smo sestavili program prenove, ki je obsegal gradbeno-tehnično obnovo strehe, zunanjosti, oken, tlaka in stropa ter meteorno kanalizacijo okoli cerkve. Programu prenove je sledil idejni načrt, ki je bil posebej usmerjen v prenovo notranjosti. Po oceni opreme, ki se je desetletja shranjevala v pokopališki cerkvi, smo se odločili, da v novo oblikovani prostor vgradimo kvalitetne dele te opreme. Predvsem je bil to baročni oltar stare cerkve svetega Križa, ki je izgubil svojo funkcijo, ko so proti koncu 60 let to cerkev podrli in zgradili novo. Poleg glavnega oltarja je bilo možno vkomponirati v nov prostor še nekatere slike in kipe, ki so bili prej večinoma deli manjših oltarnih kompozicij.
Pri prenovi notranjosti ni šlo le za funkcionalno ureditev in razporeditev obstoječe opreme. Cerkev mora imeti svojo misel, svoj nagovor tistim, ki jim je namenjena.
Del prenovljene notranjosti s prezbiterijem (Foto: Robi Novak)
Poizkusil bom razložiti glavno misel, ki je mene vodila pri načrtovanju prenove idrijske pokopališke cerkve.
Prazno trikotno čelo nad glavnim vhodom v cerkev je klicalo po vsebinski in likovni obogatitvi. Akademski slikar Lojze Čemažar je tam upodobil prizor vstajenja: angel kaže prihajajočim ženam odprt grob. Po veri vemo, da smrti sledi vstajenje. To krščansko upanje naj izžareva celotna notranjost. Zato naj ne deluje žalostno in odmaknjeno, temveč veselo in svetlo, prežarjeno z novim upanjem.
Glavno nalogo arhitekta sem videl prav v tem, da z oblikovanjem prostora poskušam ustvariti posebno razpoloženje. V trenutkih slovesa od svojih bližnjih je velika tolažba upanje v božjo ljubezen, ki nas bo vse ponovno povezala. Ta ljubezen ima svoj vidni izraz v lepoti in svetlobi, ki ožarja prenovljeni baročni oltar v apsidi, kamor je usmerjen naš pogled, ko vstopimo v cerkev.
Dvoranski del cerkve, v nasprotju z belino m pozlato v prezbiteriju, kaže našo sedanjo ujetost v spone življenja: strop in stene so členjene z mrežo iz letev, v vmesnih poljih na stenah so postaje križevega pota. Prostor delijo v tri ladje stebri-luči, postavljeni na mrežasti strukturi tlaka. Pred vstopom v prezbiterij so na stranskih stenah leseni kipi svetnikov m angelov. Njihova postavitev ob krsti pokojnika nam prikliče v spomin duhovnikove besede: svetniki božji naj te sprejmejo in angeli naj te poneso pred obličje Najvišjega ...
Glavni »nagovor« prostora ustvarja svetloba. Dvoranski del, razdeljen v tri ladje, je razsvetljen s stebri-svetilkami, kjer svetloba iz notranjosti stebrov proseva skozi tanko rezan kamen m ustvarja igro barvnih odtenkov naravnega materiala. Taka umirjena svetloba je priprava na glavno osvetlitev, ki je osredotočena na prezbiterij z obnovljenim baročnim oltarjem. Le-ta zašije v vsej svoji pozlati in barvitosti, kot da bi nam želel pričarati vizijo nebes. Stene m strop v prezbiteriju so gladke, bele, tako da poudarjajo svetlobo, ki lije iz dveh reflektorjev, skritih nad njim. Tako doseže stopnjevana svetloba svoj višek prav v prezbiteriju. V to svetlobo, ki je skupaj z oltarjem sv. Križa središčni motiv celotne notranjosti, je usmerjen pogled vsakogar, ki vstopa v cerkev. Naj bo ta svetloba kot zarja novega življenja v tolažbo žalostnim, ki se na tem mestu poslavljajo od svojih dragih.
IVAN PAVLINEC
RESTAVRIRANJE OLTARJA IN DRUGIH SAKRALNIH UMETNIN
Oltar, ki je do rušitve stal v cerkvi sv. Križa v Idriji iz druge polovice 19. stoletja, je zelo solidno rezbarsko delo domače delavnice. Sam oltar bi prisodili delavnici Jožefa Štrausa m Jurija Tavčarja. Kipa m angela so za stoletje starejši od samega oltarja.
Oltar je ob prestavitvi v pokopališko cerkev dobil precej poškodb, nekaj delov se je tudi porazgubilo.
Pri restavriranju m postavitvi smo ugotovili, da je bil oltar kasneje še enkrat prebarvan, zato smo se držali originalnih barv. Sedanja podoba oltarja m njegov izgled v celoti odgovarja originalu. Ob postavitvi smo ga tudi neopazno znižali, saj v nasprotnem primeru ne bi stal na sedanjem mestu.
Ponovno smo oltarju vrnili trebušasto mizo m dostavili nove nosilce oltarja ob mizi. Ker je bil oltar narejen za na steno, je bilo ob sedanji postavitvi potrebno ojačati vertikalne dele, da je lahko prosto stoječ.
Les je bil precej črviv, nekateri deli celo gobasti m mehki. Osnova oltarja je marmorirana, ornamenti m okvirji zlatem, plastike pa kombinacija bele m zlate. Zaključni ornament smo izdelali nov, ker prvotnega m bilo.
Restavrirani oltar iz stare cerkve sv. Križa. Oltar je iz druge polovice 19. stoletja m je delo domačih umetnikov - Jožefa Štrausa m Jurija Tavčarja. (Foto: Robi Novak)
Oltar se sedaj lepo vklaplja v prezbiterij pokopališke cerkve in zapolnjuje prostor. Nenazadnje pa je sedaj ohranjen kasnejšim rodovom.
Pred oltarjem stoji tudi lep rokokojski svečnik, ki je prav tako restavriran. Iz ostankov oltarja pri sveti Trojici smo izdelali ambon in nosilec za križ, ki stojita prav tako pred oltarjem in dopolnjujeta prostor kot uporabna in okrasna predmeta,
Na slavoločne stene smo postavili restavrirane plastike iz stranskih nepomembnih psevdogotskih oltarjev ter cerkve sv. Križa, ki pa so za razliko od oltarjev izredno kvalitetne, po vsej verjetnosti delo Tirolca A, Kostnerja, ki je deloval na Idrijskem ob koncu prejšnjega stoletja.
Izdelali smo nove podstavke (konzole), ki se skladajo z glavnim oltarjem in notranjščino ladje cerkve, ter s tem ohranili še nekaj kulturne dediščine. Križev pot iz druge polovice 19, stoletja je zelo zanimivo delo in vredno ohranitve. Slike smo restavrirali in jih napeli na nove slepe okvirje. Novi okvirji in nastavki s križi se prilagajajo slikam kot tudi arhitektovi zamisli notranje ureditve cerkve. Slika Žalostne Matere, ki sedaj visi na čelni steni cerkve, je bila v izredno slabem stanju: platno močno poškodovano, slika nestrokovno preslikana. Zato smo jo restavrirali in ji vrnili prvotno podobo. Okvir, ki ni bil ravno najbolj primeren, smo obogatili s pozlatenimi ornamenti in s tem dali sliki lepo celoto.
Tako je pokopališka cerkev dobila celostno podobo lepo urejenega salaalnega objekta.
Sočasno je bila v obnovitvenem postopku kapelica sv. Janeza Nepomuka pod gradom. Tu smo restavrirali oltarček s sliko Janeza Nepomuka in kip istega svetnika, ki stoji na levi strani vhoda. Oltarček sam je iz umetnega marmorja, seveda močno poškodovan in večkrat premazan z debelim umazanim lakom. Vse to smo odstranili, dostavili manjkajoče dele oltarja in plastike. Tako je tudi tej kapelici vrnjena prvotna podoba.
Vse to po zaslugi in spoštovanju prizadevnega gospoda župnika Stanka Medveščka.
LOJZE ČEMAŽAR
SGRAFITTO NA CERKVENEM
PROČELJU
Leta 1987 sem na pročelni steni nad vhodom v pokopališko cerkev v Idriji napravil sgrafitto z motivom Kristusovega vstajenja. Spodbudo za kompozicijo sem zajemal iz odlomka Markovega evangelija, v katerem sveti pisatelj opisuje dogodek vstajenja. Skušal sem se vživeti v dejstvo in dejanje velikega jutra, ko je bil z Gospodovo zmago nad temo in smrtjo razodet smisel življenja in stvarstva.
Sveti Marko takole opisuje dogodek Jezusovega vstajenja:
Ko je minila sobota, so Marija Magdalena, Marija, Jakobova mati, in Šaloma kupile dišav, da bi ga šle mazilit. Prvi dan v tednu so šle navsezgodaj, ko je sonce vzšlo, h grobu. Govorile so med seboj: »Kdo nam bo odvalil kamen z vhoda v grob?« Ko so se pa ozrle tja, so videle, da je kamen odvaljen; bil je namreč zelo velik. Stopile so v grob in zagledale mladeniča, ki je sedel na desni strani, ograjen z belo haljo, m so se zelo prestrašile. On pa jim reče:'"»Ne bojte se! Jezusa iščete, Nazarečana, Križanega, Vstal je, Ni ga tukaj. Poglejte kraj, kamor so ga bili položili.«...
(Mr 16, 1-6)
Sgrafitto »Kristusovo vstajenje« na pročelju obnovljene pokopališke cerkve (Foto: Robi Novak)
Na osnovi risarsko in slikarsko izraznih možnosti v sgrafitto tehniki sem skušal upodobiti to svetopisemsko sporočilo o Jezusovem vstajenju. Omenjeni sgrafitto je izveden na osnovi, ki jo sestavljajo štiri plasti barvnih ometov. Spodnji omet je siv. Nanj je nanešena plast ometa v rdeči barvi. Sledi bel omet. Vrhnji omet pa vsebuje barvo, ki se razprostira po vsej površini fasade cerkve. Ta barva je svetli oker. Potem, ko sem na površino vrhnjega ometa prenesel osnovno risbo s t. i, kartona, sem izrezoval črte in like do zaželene oz. načrtovane barve. Kot je že povedano, je svetlo oker barva zgornje ploskve sgrafitta tudi barva fasadnih površin svetišča. Slika, ki jo v tem primeru ne določa zunanji okvir, in ker se barva fasade nahaja tudi znotraj podobe, je »organsko« povezana z arhitekturo svetišča.
Oboje, vsebinsko ozadje podobe in vsaj delno poznavanje slikarske tonike, nam pomaga polneje doživeti sporočilo slike.
V središču slikarske kompozicije je upodobljen prazen grob. Žene, potem ko so vstopile v grob, niso našle Kristusa, katerega truplo so prišle mazilit. Prazen, izpraznjen grob sporoča globoko bivanjsko vsebino. Ko bomo umrli, bomo prav vse, kar smo imeli, zapustili. Nazadnje, ob koncu časov, bomo zapustili tudi svoj grob. Na vrhu kompozicije je lik sonca. Sporoča o skrivnosti, ki se je zgodila, »ko je sonce vzšlo«. Simbolizira pa tudi Luč, Kristusa. Na levi strani slike so upodobljene žene, ki so vstopile v grob. Na desni strani podobe je lik angela, ki ga odeva belo oblačilo. Po svetopisemski simboliki belo oblačilo daje spoznati, da je oseba bitje iz nebes. Prestrašenim ženam, ki so obstale pred praznim grobom, kaže na povoje in prt ter na sonce, ki simbolizira Luč. Po načelu hierarhije velikosti je angel večji kakor žene. Z belimi površinami na liku angela, povojih m prtu sem želel izraziti veličino m veselost Kristusovega vstajenja. Črte, like in barve na podobi dopolnjuje m harmonično povezuje z zunanjščino cerkve svetlo oker - zlata barva gornjega sloja sgrafitta.

Paolo Bonassi
Macchine di miniera, Idrija 1988 Rudniški stroji, Idrija 1988
NARAVNE ZNAMENITOSTI
RAFKO TERPIN
GAMSARICA
Najprej nekaj okleščenih podatkov: Gamsarica je lovska in kozja steza. Speljana je po slikovitem, včasih težko prehodnem ozemlju visoko nad desnim bregom Belce. Izredno dolga je, manj vajenemu hodcu lahko vzame cel dan (8 do 10 ur). Celotna pot zaleže lovcem za štiri jage (dopoldneve): iznad Majnika do Štantov, od Štantov do Široke doline, od Široke doline do Putrha in od Putrha do Vratc. Očesu streže z izrednimi razgledi po ozki dolini Bele, po stenah m divjih grapah izpod Tisovca, ponuja nenadna srečanja z divjadjo in odkriva rastišča zanimivih rastlin, prebivalk Trnovskega gozda. Oskrbujejo jo lovci Krekovške lovske družine, dobro in pomanjkljivo. Nekaj odsekov je precej zaraščenih, stezica mineva. Vrv in klini na izpostavljenih mestih so največkrat izruvani
-	in neuporabni.
Njen začetek je na južnem robu tisovške planote, na starem vozniku od Gornjega Majnika v Idrijski Beli do Magazinov v Tisovcu
-	njen konec je na Vratcih pod Poslušajnem, na tisovški gozdni cesti. V naslednjem sestavku nameravam opisati to edinstveno, v marsičem bogato pot, ki mi jo je ljubeznivo razkazal eden starih članov krekovške lovske družine m hkrati moj sosed Miha Fer-jančič.
Brvi pravijo Pasarela. Kakšen kilometer nad Šinkovcem je napeta preko Belce. Za njo priteka iz ozke soteske Ipavšek. Oba njegova grebena imata svojo stezo. Midva jo naveževa v desno, nalahno in umirjeno začneva prestavljati škrpete in ne misliva na hitro odnehati. Pot se v kljukah naglo dvigne, nekam podrta je, vidi se, da so po njej konji tovorih les. Se bo že unesla, pomodrujeva. V tihoti jesenskega jutra se pred nama širi razvejano povirje Ipavška, eno njegovih ledinskih imen (novejših) »V škarjah« ga kar lepo označuje.
Najin zaobljen greben se je izostril, steza ga mimo krepkih debel ovija zdaj z leve, zdaj z desne. Odsopla sva se za silo... V levo se nama je umaknila zapuščena stezica, v Ipavšek je namenjena. Na vegastem jesenu je obešena solnica. Tla so značilno uhojena,
zlizana ali kar obžrta. Vrh serpentin je razpotje. Pnmahala sva jo do Gamsarice! Tako! V levo se poda po strminah nad Ipavškom (zajla na nerodnem kraju) in se tik pod robom planote sreča s starim voznikom, ki je že davno potegnjen od Gornjega Majnika do Magazinov. (Enkrat, nič več, sem jo preizkušal; revico sem izgubil že na zgornjem koncu! Ipavšek mi sploh ni ušel!)
Druga steza se zvija po grebenu navzgor, človeka z ne preveč truda privede do Tisovške bajte, kar je tudi nekaj.
Tretja steza, spet najina Gamsarica, se mirno poda v desno, ta, se zdi, bo kar pripravna. Koj naletiva na usad nad vrhnjim jezikom skalnate grape. Nekdaj se je šlo po mostičku, zdaj je zadrego treba obiti.
Preko pobočja z imenom Nemškarca se začenja gozdnat predel nad osupljivimi belškimi strminami, po lovsko domače imenovan Stanti. To so obronki, kratki hrbti, plazišča, frate ali pa kotički ob poti, stojišča, sedišča, kjer je mogoče lagodno malce počakati. Na Stantih se čaka, posluša se pesmi vetrov, dežja, snežink, listja v krošnjah, trav... morda se še srnjak zgane. Tudi nama se je nekaj premaknilo v podrasti. Nad frato, večji del je pod stezo, stopiva prihuljeno. Mi je jasno - čemu. Tod so tihi srnjakovi revirji. Do Putnha si svoja domovanja ljubosumno označuje kakšnih deset živali.
Gozd je visok, krošnje so se razrasle v nebo. V njem se je razpel najin jesenski dan. Oktober.
Drugi del Štantov je skalovit. Nad stezo in drevjem se pno razgledni čoki. To je primerna domovina kranjskega jegliča: ni pre-sončno, ni pretoplo. Osojni deli grap so pod nama, skrivajo se; v njihovih vlažnih ostenjih je našega endemita še več.
Po enem od grebenčkov, ki jih steza spokojno žveči, se pride po močno strmi smeri do Belških klavž.
Na ovinku srečava jagra. Res ne vem, kdo je bolj ob sapo, on ali midva. Mislim, da sta moža v zelenem za spoznanje sitna; vem, še meni je jasno, da smo živali v obeh smereh prepodili. Pa rečeta o jelenih. O bajnem zimskem prividu nama pove: Devet jih je zagledal v mladju, za prst snega je bilo. Zdravje se je kadilo od njih. Šel je za njimi, šel! Pa kaj?
Široka dolina je z mladim drevjem in podrastjo natrpan amfiteater. Sledovi davne zime 1952 so še zdaj vidni. Strašno je tedaj lomilo. Kar nekaj let so spravljali les po dolini. Navzgor so si utrli pravcati kolovoz, zdaj je že poraščen.
Iz Široke doline vodi odcep na Katrpiler (znamka vitla gozdne žičnice), od koder se pride po cesti lagodno do Treh smrek (ki je pravzaprav ena pokojna smreka s tremi vrhovi).
Tod vodi jelenova stečina. Miha mi vzneseno pripoveduje, kako jim je sledil do »kuhinje«, kjer je bilo videti kot bi se junci podili in pod
Dolina Belce pod Krekovšem (Foto: Rafko Terpin, 1984)
seboj prav vse pomečkali in premešali. - Jelenjad je v belških gozdovih stalno doma že kakšnih pet let. Lovci jo večkrat sledijo, pozimi in poleti. Zadržuje se v prehodnejših gozdovih vse do Putrha.
Sredi Široke doline vidiva tik ob stezi ostanke gozdarske kolibe, pravzaprav bolj okvir kamnitega ognjišča. Do sem vodi od Belce slaba steza, dviga se celo na zahodni rob Široke doline m tam jo pobere.
Najina Gamsarica se potegne ven pod opazno razsvetljeno steno. Steza je v goščavi skoraj izginila. Da le primeva v staro mejo! Vrh klanca si obgledava postaven grm zimzelene bodike. Za ovinkom sva res v hladu m senci. Pred nama temni vlažen gozd. Pod skalnatim previsom leseno konto, solnica. Pred leti so zaradi gamsjih garij nehali nositi sol. Kraj je strašno tih, nekam poganski. Stopiva med drevje na spolzka tla. Stene so se odmaknile v breg. Med bukvami je precej jesena in javorja. Na prehodu, ob stezi, kjer se pot m svet prevesita, naletiva na ostanke starejše brunarice z ognjiščem v sredi. Narejena je bila po starem, v tla so zabili kole m mednje na križ polagali bruna. V bližini po razsežni gozdni polici (pod seboj slutiva prepade), je kar nekaj starih kopišč. Oglje so kuhali še pred 2. svetovno vojno. Celo manjše cementirano korito opaziva. Vanj so lovili vodo.
Spodaj jo reže z belške ceste krasno vidna »Mihova grapa«. Kar divja, pravim. Miha mi slikovito razloži, kako je soteska med lovci dobila ime. Krivec je sam. Pozimi, v prvem snegu, je rinil za gamsom po grebenu navzdol (Z vrha je videti nedolžno!). Zmedlo ga je, ko se je naenkrat dvignila megla. Gams je stopil po svoje, Miha pa je imel kar brž sam s seboj dovolj dela. Krenil je po levem kraku, se zalezel v strmo grapo, od koder se je skozi prepade komaj izmazal. Nahrbtnik je poslal naprej, baje se je slišalo: tenk, tenk, tenk, cenk... plunk. Spodaj je ìzlil vodo, sedel na bicikel in hajd domov.
Steza se skozi Stante m dlje kar trdno drži 800 m nad morjem, sredi Široke doline izdatno pada in se ponovno dvigne na greben. Precej trmast je, tudi Belci pomeni močno oviro. Zgoraj, kjer je še ves mehak imava zložno pot. Divje poglede nama skrivajo krošnje.
Nenadno očiščena steza je znak, da se bližava spremembi Na kratko se dvigneva na razgleden rob in pod nama se odpre Putrhova dolina. V njenem dnu, bolje - koncu, so v sotesko hribovske Belce zadegane Putrške klavže. Prav tam se cesta v rajdi sunkovito zaobrne proti Krekovšu.
Tudi ta koritasta, strma dolina je doživela svojo hudo zimo. Poloma; 1952. je bil neznosen. Koliko lesa je bilo na tleh! Kako težko ga je bilo tedaj spravljati na cesto! Nižjemu delu doline, ki so ga po končanem čiščenju zasadili, danes rečejo »V smrekcah«. Koliko časa še? Drevesa so tolikšna, da se stezi pod njimi ni preveč bati.
Prav blizu kraja, od koder občudujeva strašne prepade pod tisov-ško cesto (giblje se na višini 1100 m), se cepi steza na Orlivec - 1212 m. Gorjani mu pravijo Grlivec. Po njej so imeli včasih gorjanski gozdni delavci bližnjico domov. Kdo bi danes še znal po stezi skozi to divjo pokrajino iz Putrha na Otlico? Steza se spušča
v Putrh. Odcep v divje predele Gamsarice si le ogledava, nič več. Dovolj bo za danes (1. oktobra 1989).
1. junija 1991 pa začenjava pri Putrških klavžah. Na stezo se stopi kar z jezu m izpod strehe, Prihajava po listnati poti in preko odpadle suhljadi. Spotoma se po grebenčku podava na resnat in slečnat Putrški rob. V rajdi pod nama rdeči Mihov jugo, cesta je bela, molčeča. Skozi smrečje m jesenje, mimo bezga m mladih kopriv, ob kopiščih m kamnitih grobljah res ni daleč do odcepa Gamsarice tja proti najznamenitejšim kozjim svetovom. Nad odcepom se srečava z ostankom snežnega plazu. Volčiču (po starem kranjska bunika) gre cvetenje h kraju, srebrenka se komaj postavlja. Polna pomlad se bo šele razmahnila.
Od larfe mi mora pricurljati, da se strmina unese. Skozi veje se zabeli stena. Stopiva bližje; glej, v njej cvetijo kluzijev svišč, planinska mastnica m šopasto rumeno milje. Sledi nekaj strmega gozda. Enkraten je pogled na ozek, z gornje strani gol rob nad Belco. Vzhodno za njim je globoko vrezana grapa. Lovci vedo, da je prehodna. Prav jim pride le redkokdaj.
Svet pred najinimi očmi je zmerjen s kozjimi koraki. Srnjak je le še bližnji sosed, eden ob drugem živita znosneje, kakor se je včasih mislilo.
Področje celotne Gamsarice je bilo še do 1945. leta »forštovo«, torej rudniško. V lovske revirje, ki so bili (le pomislimo!) hudo odmaknjeni, so smeli le redki posvečenci. So pa v teh bregeh precej samozavestno »gospodarili« Gorjam. Na njihov rovaš je znanih precej trdih, krepko osoljenih zgodb. S krivolovom se je nehalo, se včasih sliši, šele precej po zadnji vojni.
Gams je bil nekdaj tod silno redek. V Idriji se je pred vojno o njem govorilo kar spoštljivo, vsaj tako kot o medvedu. Še 1954. leta je smela v krekovških revirjih pasti ena sama žival. Danes ocenjujejo gamsji trop, ki se pase v bregeh nad Belco, na 50 glav. Na leto odstrelijo dve ali tri živali. Je pa preštevanje divjadi, ki nima ostro omejenega življenjskega okolja m se tudi dnevno precej giblje, le tvegano.
Po znanem redu je steza dobra v starem gozdu, po grmovnatih obronkih se izgublja. Drži se višine okrog 800 metrov, njen vzpon je sprva neznaten. Poteka pravzaprav po močni, gozdnati m mnogokrat prekinjeni polici, s katere je strašljivo videti stene nad seboj, a spodnje grape s prepadi vred se skrivajo za zelenimi robovi. To je nekakšen vmesen svet, spodaj sta hlad m obilje senc, zgoraj žge sonce m vode se skrivajo.
Kraj, ki mu lovci rečejo »V pesku«, je nezgrešljiv. Bel, odprt kotel se izboči nad nama. Melma, pusta hribovska trata, nad njo do 50 m visoke stene: na levi nekam mokre gostijo kranjski jeglič, desne, na vzhod obrnjene se lepšajo s komaj zelenimi avnkljevimi rozetami. Zajla je ohlapna, nekaj klinov se v strti kamenini ni moglo obdržati. Šibak potoček. Prestopiva ga.
Kratko naju žene navzgor, po lepem skozi bukov gozdiček m sva v Ruski strugi. Ime ima iz let 1. svetovne vojne. Ruski ujetniki m tudi domačini so takrat po tisovškem obrobju gradili nadomestno bojno lmijo, zaklonišča m žičnate ovire. Sledovi del so še danes vidni. Za
ruske ujetnike pravijo, da so končali v prepadih te grape. Stara Guzeljka, ki so jo tedaj mlado dekle zvlekli v Tisovec, je vedela marsikaj povedati.
Ruska stuga nudi lahek predah. Melma je ozka m groba. Spodaj, pod skokom, je plava globel.
Zdaj je hoja lagodna. Gozd je sijajen, v njem docela utihneva. Stene so se odmaknile ali se je gozd potegnil navzgor. Ko vijugava čez ozke obronke m nama ni nobene sile, vidiva ob poti nekaj grmov zaščitenega božjega drevca.
Prečkava suho grapo brez imena, v njej se komaj solzi. Nad nama se skalnate peči koljejo v več divjih krakov. V visečih rušah do vrha cveti encijan. Z daljnogledom grem za njim. Lahko bi rekel, da se je nebo zalezlo v skalo. Tam te že ne bodo trgali! mu kimam.
Naslednji greben je kratek, v nekaj korakih se zasučeva naokrog m sva po široko sončno steno, v kateri je bore malo mokrote. Kaj vse cveti tod! Prišla bova v maju! K sreči je to, nekam hudobno meljem v sebi, za lovce nezanimiv čas.
Zdaj gre rahlo pokonci. Spet greben. Poraščeno. Eno redkih bolj odprtih razgledišč. Vstopiva se, nasloniva v rušo m daljnogled roma k očem. Koliko avriklja visi v vertikalah! Steza, kar vidna, se spusti v kljuko m spretno prelisiči previs »Pod strešmo« (Pad strišna), izrabi namreč ozko polico m prestopi grapo s stalno vodo. Grapa je za lovce prehodna m morda je to kar njeno najprimernejše ime. Po njej tovorijo uplenjene gamse, kajti nazaj po Gamsa-nci m v Putrh bi bilo predaleč m prehudo... Prijetno hladno je ob vodi. Ni čudno, da kranjski tod še zdaj cveti. Pa rumena voijolica (dvocvetna), alpski slečnik, kluzijev svišč, alpska mastnica.
Po strmih kljukah m slabi stezi prilezeva na staro višino. V bližnji steni zija kratka, gladko velbana jama. V njej solnica. Zanjo skrbi lovec, ki je hkrati zadolžen za čiščenje steze. Nad solmco se pne navpičen skalnat zid, ves je potresen z avnkljem. Pod zelenečimi krošnjami, na ravnem, sedeva k malici. Prepadi so varno skriti za slečnatim robom, cvetoče šmarna hrušica se izteza nad globel. Spodaj, v plavim Črne drage slišiva Belco. Gneliški greben je trdo vsajen, sploh še ni zelen. Bat z bunkerjem, grapa izpod partizanske bolnišnice Pavle, britof tam blizu - vse se je nekam umaknilo. Krekovše se da zgolj z roko nakazati. Pač pa Osredek že dolgo prti Idrijco od Belce.
Jed nama še posebno tekne (špeh), ker sva v stenah nad stezo naletela na idrijski jeglič (primula venusta), slavni križanec med avnkljem (primula auncula) m kranjskim jegličem (primula carni-olica). Ker so vse tri rastline v glavnem odcvetele (1. junija), se nisem upal zares veseliti, dokler si nisem obgledal za klekljarsko mizico veliko blazino, pol avriklja, pol križanca. Stebel sta se še držala dva lilasta venčka! Je, pravi je! In letos je bujno cvetel! Drugo leto prideva vsaj sredi maja, z zumom se ga bo dalo zlahka poslikati. Šop je enkraten, morda ni na vsem svetu podobnega! Na ostalih treh, meni znanih rastiščih Qelenk, Gornja Idrijca, Bedrova grapa) sem videl le posamične rastline m nekaj manjših skupin.
Med malico razglabljava: Gozdnata polica očitno razmejuje obe domovanji. Zanesljivo je kranjskega v grapah pod stezo precej več.
Nad potjo prevladuje avrikelj, kranjski ga gleda iz osoj. Praviloma cvete avrikelj štirinajst dni prej (križanec se največkrat ravna po njem), vendar so življenjski pogoji v tem raznolikem svetu močno pisani (svetloba, toplota, vlaga). Zgodi se, da nekatere avrikljeve rastline zamujajo in nekateri primerki kranjskega jegliča prehitevajo. Pa se srečata. Verjetno je križnih srečanj dovolj, v tisovških strmalih že ne morejo biti kaj izrednega; a mnogo žlahtnih križancev le ne zraste.
Odpraviva se dalje. Čaka naju Črna draga. Bližnji greben, mi pove Miha, je sorazmerno lahko prehoden prav do vode. A stopiva naprej! Za obronkom se začenja skalnata grapa, kamenina se sproti drobi in na drobno melini. Še kar nova zajla je vsa ohlapna polezla nekam nizko, kima sta izpuljena. Steze ni videti. K sreči jo pravilno mahneva navzgor okrog trebušastega čoka. Odcveteli jegliči naju divje zevajo. Na osojni strani sva v visokem gozdu. Vidiva jo, slabo stezico, kako se pod »kranjsko« steno poganja strmo navzgor do Vratc. Do Vratc? So res že Vratca? Da, prepoznaven skalnat panj (Bi lahko rekli - režanc?) se prav jasno riše na sinjim. Visoko sva se dvignila. Le kdaj? Čez 1000 m sva pogledala. Z Vratc, ki so prav blizu tisovški cesti, vodi dobra steza na Hudo polje. Strgarija je velikanska, k Beli odprta poseka, ki je že pred leti nehala biti frata, zato lovci zanjo ne kažejo več zanimanja. Srnjad je druge pameti. Tukaj obrneva, do Vratc nama res ni treba. V osoji cvetoči kranjski jeglič je zadnji, ki ga občudujeva ta dan, Mimo starega snežnega plazu se podava skozi vrt komaj razcvetelega volčiča. Ob snegu se sploh še ni razprl. In tod 1. junija diši navadni volčin!
Do Črne drage nimava daleč, saj se je od Putrha gor že močno pokonci postavila. S tem imenom je na karti označen le gornji del poravnane grape pod Hudim poljem, vendar s Črno drago često poimenujemo celotno globel, suho in vodnato, od Putrha (klavž) do Hudega polja.
Mimo nenadnega novega zajetja (voda je odlična) in po boljši stezici stopava po visokem gozdu do platoja Lasokabla. V mraku Črne drage je na ploščadi okrog leta 1960 stalo nekaj lesenih koč, ena je bila večja. Od tod so prav do klavž po vrvi, cik-cak od drevesa do drevesa spuščali metrski les tako, da so vsako poleno lepo zadrgnili v zanko. Od vse delovne dogodivščine je med lovci ostalo ime: Lasokabl.
Čas bo, da omenim še dve plemeniti živali, ki vsaka po svoje bogati našo mejo. Na medveda smo se navadili. Na svojih dolgih letnih pohodih jo vedno hlača tudi skozi krekovške gozdove. Nekajkrat so ga že videli, še večkrat sledili,
Nov je ris. Potem, ko so ga pred leti ponovno naselili na Kočevskem, se je njegov življenjski prostor naglo širil. Danes, lahko rečemo, je nekdaj avtohtona mačka spet naša. Letos so v bližini Krekovša sledili risjemu paru, spomladi je v prepovedanem času (sramota!) pod Baštetom padel lanski mladič. Nedvomno je del lovske druščine splašen. Ker se lovna divjad (srnjak, gams) že začenja previdneje obnašati, se nekam licemerno bojijo, da bo jaga postala zahtevnejša. Vendar, ali ne pomeni ris predvsem novo vrednost naših gozdov (izgubljeno in znova najdeno) - pa tudi drugačno, naravnejše ravnotežje med našimi živalskimi vrstami?
Po senci levega brega se vije najina steza. Sončne peči, od koder sva se pnsmukala, se pokažejo le kdaj pa kdaj. Vidiva, kako pod Lasokablom izstopi Prehodna grapa, čutiva, kam se zažira Ruska struga, v pogled uloviva ogoljen greben nad Belco in grapo, krepko urezano pod njim. Levo nad nama so gladke strmine izpod bolnice Pavle, v listju gnijejo ostanki zimskih plazov. Baje so črvi v njih za laket debeli in repe imajo kot veverice.
Skozi krošnje se zasvetlika streha obnovljenih klavž. Nobena kozja peza naju ne vleče k tlom. Bi bilo tudi nerodno! Razen vode ni kaj slišati. Prav spokojno je.
MARIJA BAVDAŽ
SREČANJE NA IDRIJSKEM Osasti pajek (Argiope bruennichi /Scopoli/)
Če bi bil osasti pajek na Idrijskem nekaj običajnega, bi ga bil Scopoli zagotovo odkril, opisal in poimenoval v svojem delu Entomologia carniolica leta 1763 med drugimi, več kot štiridesetimi vrstami pajkov. Tako pa se je to zgodilo šele v razpravi Observati-ones zoologicae leta 1772.
Osasti pajek je običajen na mediteranskem področju. Proti severu se po današnjih podatkih njegova nahajališča širijo do Berlina, vendar gre le za posamezne prisojne terene s posebno mikroklimo in določenim tipom rastlinja. Samice dosežejo poldrugi centimeter
telesne dolžine, zadek imajo črno ter belo rumeno pisan. Samci ne dosežejo niti pol centimetra, so rjavkasti m brez značilnih tigrastih lis; enako so blede tudi nedorasle samice.
Potemtakem je bil ta lepi pajek, ki so ga zalotili idrijski gimnazijci pred mnogimi leti na pobočju sv. Antona nad Idrijo - posebnost!
V	sončnem septembru je pouk pravkar pričel in zajetna pajkovka je dobila terarij v biološki učilnici vsem na očeh. Naslednje jutro je že sedela na mreži, ki jo je spredla po šegi svojega plemena: navpično, malce nagnjeno, z 32 prečkami, s cikcak vložkom v premeru (kot bi ga sklekljala) in s šotorčkom iz redke preje za prežo v središču. Hranili smo jo s kobilicami iz šolskega vrta.
V	kratkem nas je presenetila s hruškastim zapredkom, kamor je povila kopico .svojih jajčk. Bil je mnogo večji kot ona sama. Kasneje se je pojavil še en zapredek, manjši, nakar je vzela konec. Na zarod smo čakali zaman, Prikazal naj bi se spomladi v maju. Žal! Spregle-
dala sem vpliv centralnega gretja, ki je medtem pričelo učinkovati in jajčka so se izsušila v klopotce. Takšna je najbrž prava razlaga za vzrok našega razočaranja. Nekaj sto pajkcev se ni razlezlo po gričku pod sv. Antonom, kot je to zasnovala narava z morda edino tovrstno pajkovko daleč naokoli. Poslej sem namreč zaman upala na ponovno srečanje z osastim pajkom. Obžalovati smo morali, da živali nismo pustili tam, kamor sodi.
Naslednjih dvajset m več let sem se srečevala le s slikami osastega pajka v raznovrstni poljudni strokovni literaturi, kjer je zaradi atraktivnega videza bolj pogosten kot v idrijski okolici.
Toda lepega avgustovskega dne se je le zgodilo: »Pajek! Kakšen pajek!«, je šešljaje vzkliknil nečak, ki je pravkar izgubil sprednje sekalce. Med stebloma cvetoče bibernelice (Pimpinella saxifraga) se je sredi značilne mreže bleščala v vsej mogočnosti pajklja z baržunasto črnimi progami na belo rumenem zadku. Prekrasna! Sapica, ki je vlekla čez Plestenice in se gubila med bilkami pašnika, jo je rahlo pozibavala, komaj opazno, a dovolj, da si kar čutil težo in tehtnost te nepremično ždeče nevarnosti za poskakujoče kobilice.
Značilna mreža, ki jo sprede osasti pajek
Potem je sledilo dva dni dežja, neviht in hudih ploh. Ko se je zvedrilo, glej, pajkovka je v mreži na istem mestu, mreža je sicer malo zdelana, a pokrpana. Pozornost mi je zbujalo, da se pajklja ni menila za kobilice. Vsaka, ki je planila v zanke, se je lahko izmotala, črno rumena pošast se ni niti zganila.
Naslednje jutro ni bilo na mestu niti pajkovke, niti mreže. Prav ko sem skoraj že obžalujoče mahnila z roko in so rame hotele skomigniti, mi ujamejo oči dobro ped stran od prejšnjega mesta osasto pajkovko na novospredeni mreži - a kako suhceno! Ali je druga
-	ali je prejšnja, odrešena? Res, na starem mestu sem končno odkrila zapredke z jajčki, tik ob tleh. Za lešnik debel, hruškast, rjav, opreden in pripreden pod listom otavčiča. Saj! Poročila govore, da napravi pajkovka do pet zapredkov. Kaže, da vsakega na drugi mreži, kar je razumljivo: po zaleganju in povijanju sorazmerno velikanskega zapredka pride na vrsto spet lov, obnavljanje moči, intenzivno hranjenje. Kolikšen je časovni presledek med posameznimi zaleganji? Ve se, da samec odloži spermo v samičine organe, a jajčeca se oplajajo šele čez čas, med poleganjem. Tudi je prav osasti pajek tista vrsta, katere samci praviloma končajo kot pnbolj-šek na lastni svatovščini. Vsekakor jajčni zapredki iste samice niso na kupu. To je za preživetje vrste ugodno.
Zdajci zagledam še eno mrežo, komaj korak vstran, tudi med stebli bibernelice, z lepó debelo osasto pajkovko v središču. No, to je pa res imenitno! Ko se ji približam, zablesti nekaj pedi stran od nje tretja mreža. Čigava je ta, ker pajka ni videti? Označuje jo cikcak iz ozkega risa v navpičnem premeru! Kar plane kobilica vanjo, odne-kod šine tretja pajkovka, jo hipoma oblije z vseh strani s curkom pajčevine in že obsedi v središču svoje lovske naprave. Brezoblični zavoj s kobilico se tu m tam še malo premakne, se spet umiri
-	vendar nisem utegnila čakati nadaljnjih ukrepov tretje pajklje. Kajti - verjeli ali ne - korak naprej me zbode v oči četrta mreža s četrto osasto pajkovko. Ne, to je bilo preveč! Še prestopiti se nisem več upala, da ne bi nehote napravila rodu osastih pajkov kakšne nepopravljive škode. Previdno sem se umaknila, da si vse to zabeležim.
Zvečer sem šla k čredici osastih pajkov na kontrolni obisk. Vse pajklje so se ukvarjale z različnimi postopki okrog pripravljanja večerje. Vsaka od njih je imela kobilico v paci. Gorje kobilicam na teh dveh kvadratnih metrih plesteniškega pašnika! Pri opazovanju štirih znank sem namreč odkrila na istih dveh metrih še pajčevino s križevcem (ne običajnim) m skoraj sem pohodila peto mrežo s peto osasto pajkovko!
Literatura:
V. Petkovšek: J. A. Scopoli, njegovo življenje in delo v slovenskem prostoru, SAZU, Razprave 1977;
A.	Polenec: Iz življenja pajkov, MK Ljubljana, 1952; Kako svatuje naš najlepši pajek, Proteus XXV (str. 97);
H. W. Smolik: Živalski svet, DZS Ljubljana, 1967;
B.,	M. Baehr: Welche Spinne ist das? - Kosmos Naturführer; Stresemann: Exkursionsfauna, 1967.

Paolo Bonassi
Macchine di miniera, Idrija 1988 Rudniški stroji, Idrija 1988
FRANC PAVŠIČ
IDRIJA, MESTO MOJEGA OTROŠTVA
Spomini iz družinskega albuma Moje Idrije ni več
Panoramska slika Idrije je bila v prvem desetletju po prvi svetovni vojni precej drugačna, kot je danes.
Jedro mesta, od gradu do Didičevega hotela (danes Hotel Ydria), je kazalo tipično rudarsko podobo, čeprav so se med rudniške naprave in živahen vrvež rudarjev mešali trgovski in gostinski lokali, svetne in posvetne ustanove (uradov je bilo tedaj sicer malo), pa cestni promet in meščani, ki so hiteli vsak po svojih opravilih.
Osrednji del tega mestnega jedra je zapolnjevala ogromna stavba .Bašerije' (zbiralnica rude). Od tu naprej ob Nikavi pa so si sledile Grilčeva hiša s Kolakovičevim frizerskim salonom v pritličju, Šra-jeva trgovina s tekstilom in Grilčeva prehrambena »štacuna.« V nadaljevanju sta bila še Bar in Stara zadruga. Ta je v tem času bila že navadna rudarska stanovanjska hiša. Njej je sledila greda solate, čisto na koncu tik pred mostom čez Nikavo pa je stala še Mrakova ročna bencinska črpalka. Čez ta most je žejne vodila pot v , Kanon', znano pivnico Didičevega hotela.
Onkraj ceste nasproti .Bašerije' sta bila »draksl« in talilnica železa za rudniške potrebe, danes je tu parkirišče. Naprej pod cesto na Rake je stala strojnica jaška ,Sage' (Inzaghi) z rudniškimi garažami in javnim kopališčem. Glavno prometno žilo skozi mesto je prav pred vhodom v ,Bašerijo' prečkala rudniška električna železnica, ki se je od tu počasi prebijala mimo Slavkove (Slavko Svetičič) slaščičarne in Saurinovega vrta. Tedaj se je cestni promet samodejno ustavil. Noben cestnoprometm znak ni obvezoval voznikov. Vsi so potrpežljivo čakali: kolesarji, volovje in konjske vprege, včasih tudi kakšen avtomobil, da je sprevod vagončkov dragocene živosrebrne rude počasi odropotal naprej, mimo trgovine s čevlji (Mmke Jurjavčičeve) in nove zadružne trgovine. Pomembno se mi zdi omeniti še utico Micke Rupnikove, kjer si poleg vipavskega grozdja in fig ter nekaj solate lahko dobil tudi sicilijanske pomaranče. Malo dalje je stal še .Foršthaus' (danes športni center).
SPOMINI
Gabronova mesnica prav pred sotočjem Idrijce in Nikave ter Didičev hotel onstran ceste oz. mostu (ta danes ni več viden, ker pokrita Nikava pred hotelom veže oba mosta) sta nekoč zaključevala ta izredno slikovit m zanimiv del mesta, ki ga danes ni več.
Na tem obsežnem prostoru se danes ošabno razgledujejo naokoli Merkatorjeva samopostrežna trgovina, zavarovalnica, banka, pošta, dva velika stanovanjska bloka ter še kaj. Vse se je spremenilo. Staro se je umaknilo novemu, le vodnjak s .Karlčkom' so postavili nazaj na približno nekdanje mesto. Samo dva stara kostanja s Saurinovega vrta bi kot živi priči še vedela kaj povedati o tem nekdaj tako zanimivem idrijskem ambientu.
Izginilo je tudi ogromno prodišče m .Lejnštat' onkraj tega prostora, ki ga je ob povodnji Idrijca spremenila v živo jezero vode. Tu je bila neizčrpna zaloga peska, kamenja in mivke za potrebe vseh idrijskih novogradenj. Danes so na tem mestu osnovna šola, Modra dvorana in Športni center.
Znamenitih »grabelj« komaj da se še dobro spominjam. Podrli so jih po veliki povodnji leta 1926 in od tedaj se za njimi ne ustavlja več na tisoče kubičnih metrov drv m drugega lesa, ki je plaval na vodi, dokler ga niso spretne roke drvarjev potegnile na suho z dobro ošiljenim »grisplnom«. Rudnik se je od tedaj oskrboval z lesom iz državnih gozdov, prodajali pa so ga tudi kmetje. Za prevoz je bilo že tedaj dovolj cest iz zakotnih dolin, zato grablje niso bile več potrebne. Za njimi je izginila poslednja sled, ko so v osemdesetih letih tega stoletja na tem mestu poglabljali in urejali strugo reke. Globoko iz rečnega nanosa je mogočna kopačica izruvala še poslednje ostanke nekdanjih hrastovih pilotov.
Ne bi bilo pošteno, če bi čisto brezbrižno šli mimo Didičevega hotela. Tu se je nekoč odvijalo živahno kulturno življenje. Velika prostrana dvorana restavracije je bila pogosto prizorišče dramskih prireditev, godbenih koncertov in plesov. Kasneje, ko je italijanska oblast z ukinitvijo vseh slovenskih kulturnih društev in ustanov zadušila to zvrst napredne zabave domačinov, so lastniki spremenili restavracijo v kinodvorano, le znameniti , Kanon' pod njo je še naprej ohranil tradicijo nekdanje ljudske pivnice.
Podgore, naselje, ki se vleče ob toku reke navzgor od nekdanje »vage« (javne tehtnice) do .Zaspane grape' s svojo ozko in prašno
vpadno prometno žilo, se je nekoč drugače zrcalilo v bolj mirni, vendar živahni in čisti vodi. Močno je shujšala .Debela skala1, ki se zdi, da komaj še drži nov viseči ,Cigov most'. Zaradi razširitve ceste so jo pošteno obtesali. Stan ,Cigov most1, nekoč precej višji nad vodo, nekoliko ožji m mnogo manj napet kot sedanji, je bil priljubljeno mesto, kjer smo si mladi ponagajali, ko je vzvaloval gor m dol m se stresal levo m desno pod težo odskokov m potegov mišic. Težko si prišel čez, če nisi ujel njegovega ritma, padel pa vendarle
ni nihče, saj se je lahko zagrabil za vrv ograje. Vrisk m vrišč deklet, ki jih je zajela morska bolezen m strah pred globoko vodo, je ponehal, ko se je stan most umiril.
Balantonov (Vončmov) svet m nekdanjo staro hišo pokriva danes zgradba Milice. .Firbarjeva oštanja' (last Antona Jereba), Fortičeva hidrocentrala, žaga in v stolpiče zložene deske ob cesti so se morale umakniti sodobnemu prometu. Izumira tudi nekdanja ,Uta' (rudniško žagarsko lesni obrat), »cesarska štala« poleg nje pa je po
Del mesta z »grabljami« v času pred prvo svetovno vojno
vojni napredovala v kulturni hram. Celo vzdolžna pregrada, ki je od ,Debele skale' do Fortičeve žage delila Idrijco vzdolž njene osi na dva dela, se je morala umakniti. ,Inzl', ta čudoviti otok sredi reke, ki je v svojem vrbovem gaju bil prizorišče tolikih otroških iger, je ob porušeni pregradi odplavila kar Idrijca sama.
Le malo je ostalo od originalne ,Alije' (aleje), ,Holtz placa' in .Brusovša1, tipičnega rudarskega spalnega naselja. V predel ,Luže' so posegli že Italijani, ko so na posesti Tone Lomarjeve zgradili protituberkulozni sanatorij, »naši« pa so razredčili lipov in kostanjev gaj, kamor so do leta 1940 polagali svoje drage k večnemu počitku, prenesli v novo stolno cerkev bogoslužne zadeve, v drugi del nekdanjega pokopališča pa postavili nov otroški vrtec.
Izginilo je tudi smrdljivo vojaško barakarsko naselje, ko se je po letu 1930 vojska preselila v novo kasarno na ,Grič'. Erženovo trgovino, »filialko« (podružnica konsumne trgovine) m še kakšno hišo povrhu so izravnali z zemljo že Titovi letalci med vojno, ko so se bili spravili nad topilnico. Po vojni je tu začela živahna gradbena dejavnost, kakršne Idrija ni doživela vseh 25 let italijanske okupacije. Zrasli so novi stanovanjski bloki na nekdanjem smetišču m odlagališču lesa za ,Uto', celo na našo lepo ,Lužo' so postavili dva, Iz novega časa je tudi ideja o domovih za starejše občane. Dom upokojencev so poimenovali po Jožetu Primožiču-Miklavžu, znanem aktivistu Osvobodilne fronte na Cerkljanskem. Z najnovejšo pridobitvijo, novim zdravstvenim domom pa je ta kraj popolnoma spremenil nekdanje obličje.
Slikoviti rudniški električni železnici so pobrali »šine« (tire), »mašmo« pa spravili za nekaj desetletij na grajsko dvorišče. Namesto nje so nekaj časa prevažali rudo od ,Kajzer šahta' do deponije v Podgolici kar po zraku. Čez Zajčevše so napeli jekleno vrv - »telefenko«. Tudi ta je že odslužila.
.Fabrika' (topilnica) se je z modernizacijo topilmških peči kar nekam stisnila, ko so podrli odslužene Špirekove peči. Nove površine so namenili skladiščem, precejšen del pa je zasedlo tolminsko avtopodjetje Avtoprevoz.
Na drugem koncu topilnice je stal mogočen lesen most, pod njim trdna lesena pregrada s »šlajsnami« (zapornicami), ki so jih odpirali ob veliki vodi. Teh »šlajsn« je bilo več parov, da so lažje uravnavali nivo Idrijce, katere vodo so rabili tako za potrebe topilnice kot tudi za pogon turbine v hidrocentrali na Marofu. Sedaj mosta ni več. Leseno pregrado so nadomestili z betonsko brez zapornic. Posledice so se kmalu pokazale: nekaj usodnih poplav mesta je dalo prednost praksi nad teorijo.
Onkraj tega mosta sta ,Pesek' m ,Prejnuta' (Brenhütte), ki še spominjata na stare čase, vendar se tudi tu spreminja podoba kraja, ki so ga nekoč uradno poimenovali kar ,Leopoldovo predmestje' ali kar .Leopolde'. Ta svet ob Idrijci proti Spodnji Idriji je zadnje čase dobil novo, moderno industrijo, ki daje sedaj mestu največji kos kruha.
Edini, do polovice zidan nato pa lesen most, po katerem si lahko prišel v mesto m iz njega tudi s težjim vozilom, je postal preozek m prestar za sodobne potrebe. Vagoni, volovje m konjske vprege,
avtomobili m pešci so se ob koncu dvajsetih let hkrati gnetli na njem. Umikali so se drug drugemu ali čakali vagone, da so odpeljali mimo, zato so Italijani v letih 1931-1932 zgradili novega, širšega m trdnejšega, žrtvovali del pokopališča, na drugi strani pa zgradili novo bencinsko črpalko. Ob otvoritvi je bil lepo razsvetljen, a ne za dolgo, Lepi okrogli baloni na mogočnih kandelabnh so kmalu postali tarča objestnih mladih fračarjev. Kamenčkov na cesti je bilo tedaj za tako početje še dovolj.
Pa pojdimo preko tega lepega mosta m mimo nekdanje ,Lojkove pekarne' v Rožno ulico m po ,Gasi' naprej v gornji del mesta, Kaj prida rož tod nikoli nisem videl, vsaj na oknih ne, da bi ,Gasa' zaslužila to ime, čeprav so se tipične hiše rudarjev lepo vrstile druga ob drugi. Nad ulico se še danes ponosno dviga stolp jaška Borba ali , Frančiške', kot smo ga včasih imenovali. No, starejši ga še danes poznamo le pod tem imenom. Knapi se že dolgo ne spuščajo po tem jašku, saj so po njem že nekaj časa pošiljali v jamo le les m drug material, potreben za zaščito rovov pred posedanjem. Po vojni sta se tu morali umakniti novemu času dve trgovini, mesnica m ,Portartur', mogočna masivna stavba, ki se je z visokim mostom nad strehami hiš povezovala z jaškom , Frančiške'. Po njem so nekoč dovažali rudo, jo vsipali v vagončke pod zgradbo m nato skozi ,Bašenjo' odvažali naprej v topilnico. Ime ,Portartur' spominja na rusko-japonsko vojno na Daljnjem vzhodu.
Tako smo po nekdanji ,Gasi', ki »gasa« niti ni več, prišli v gornji del mesta, ,v Idrijo'. Se mar čudno sliši? Za tujca morda res, toda domačini, meščani s periferije, ki ne živimo v strogem centru, hodimo še vedno tako v mesto, kot že naši predniki stoletja prej, ,v Idrijo1, center mesta. Tu so že od nekdaj številne trgovine in gostinski lokali z ,Nebesi' vred, tu je občinsko poslopje s kavarno, osnovna šola, tu je še vedno nekdanji avstrijski ,Črni orel1 z »veliko oštarijo«. Orla je na pročelju zadnje čase zamenjala ponosna postava božanskega sla Merkurja. V tej stavbi so se pred vojno objestno pajdaših laški fašisti, tajna policija m »dopolavoro« (italijanska organizacija za prosti čas). Potem ko so pospravili ruševine zbombardirane stolnice sv. Barbare, so lepo uredili trg, postavili dostojen spomenik v narodnoosvobodilni vojni padlim Idnjčanom, olepšali stavbe m zgradili še nekaj novih.
Pod tem , Novim placom' je v neposredni bližini še ,Star plač' s častitljivim ribjim vodnjakom in prav tako častitljivimi lipami, pa znameniti ,Magazm', ki je stoletje m več oskrboval rudarje z živežem. Poleg njega pa še znameniti,Teater', ki je tudi prvo slovensko gledališče. Čeprav skromnih dimenzij, vendar zelo pomembno za Slovence v Idriji, ki je dolgo veljala za nemško. To, da je bilo zgrajeno iz ostankov gradbenega materiala, ki je ostal od gradnje magazma, mu prav nič ne jemlje na pomembnosti. Na .Starem placu1 se pa menda v dveh stoletjih res ni mnogo spremenilo. .Magazm' sicer ni več skladišče, .Teater' tudi ne več gledališče m »farovž« je z nacionalizacijo tudi dobil bolj preproste stanovalce; vse drugo pa je ostalo tàko, kot je bilo, le namembnost se je marsikje spremenila. Tudi tiste kavarnice, kjer je moj oče za njenega lastnika pomival sode, danes ni več. V sod mu je kavarnar natresel med vodo nekega prahu (da bo sod bolj čist, mu je dejal), nato je fanté do utrujenosti gonil sod z vodo sem m tja. Po
Naplavljeni les na .Lejnštatu1 in jašek Inzaghi (začetek 20. stol.)
končanem opravilu seveda vode ni smel iztočiti. V sodu se je namreč med tem časom ponovil čudež iz Kane Galilejske.
Stara »apatika« (lekarna) se je po vojni preselila drugam in tudi dr. Schemitzove ambulante, kamor smo mulci med odmorom hodili »pisat« (naročat) sladke koreninice in »cukrkandl« (kandiran sladkor), ni več tam. Nekdanji šolarji se prijaznega »dohtarja« s hvaležnostjo spominjamo. Onstran Nikave še vedno vztraja stara 'Šiltev', vendar je že čisto opustela.
Ko so med vojno partizanska letala napadala nemški štab v gradu, so njihove bombe mimogrede počistile tudi del t. i. .Usrane gase'.
Zgorelo je nekaj hiš, Trevnova trgovina, v zrak pa je izpuhtela tudi sv. Barbara z znamenitim baročnim božjim grobom, darom cesarice Marije Terezije. Zanj mi je resnično žal, ne le zaradi njegove umetniške vrednosti m idrijske tradicionalne posebnosti, temveč tudi zaradi slikovitega velikonočnega ceremoniala ob njem. Zveli-čarja so z dolgimi sulicami varovali ne kakšni rimski vojaki, temveč postavni idrijski »frlešarji« (gasilci). Stali so nepremični kot žive sohe, le oči so se radovedne pasle sem m tja po pobožnih idrijskih dekletih.
Še danes ne morem pozabiti, kako čudovito je dišalo po svežem kruhu, ko sem koračil v šolo mimo .Deželove pekerije' m kako
dober je bil figov kruh iz Nagodetove pekarne. Za štirideset bakrenih italijanskih centezimov sem se ga najedel do sitega. Škoda le, da to ni bilo vsak dan. Nekoč je tu, na trgu Vittoria Emanuela III. (danes Titov trg ali ,Novi plač'), valovalo življenje. Od trgovine, občine do gostilne so ljudje hiteli po opravkih, kot danes, le kavarna je bila bolj le za tujo, laško smetano. Tu m tam je skozi steklo pokukal radoveden fašist ali šolski učitelj, ki si je prišel semkaj hladit živce.
Nedeljski ritem na ,Novem placu1 je bil drugačen kot običajne dni. Po veliki maši, ko je skozi odprta cerkvena vrat zaorila slovenska nabožna pesem in organistov fortissimo prav na koncu, se je zdramila fašistična milica v nekdanjem , Črnem orlu'. Iz cerkve m zunanjih stopnic na kor, kjer so ves čas nestrpno čakali, kdaj bo konec maše, so se najprej pognali »dedci«. Kar po vrsti so se napotili h .Kavčiču' ali v .Nebesa' na vampe, golaž ali pa preprosto le na pol litra vipavca. Merice dveh decilitrov takrat v Idriji menda še niso poznali. Nato smo skozi vrata prihrumeli otroci in se merili, kdo bo preskočil vse štiri »konfine« ob cerkvi, potem so se razšle še ženske, ki se jim je mudilo domov kuhat nedeljsko kosilo. Popoldan je trg sameval v lenobnem snu.
Današnji Titov trg, obnovljen in lepši kot nekoč, je večinoma zatrpan s pisano avtomobilsko pločevino, da ljudje komaj vijugajo med njo. Tu res ni veliko novega, podoba starega se je še kar ohranila. Treba je le iti »okoli« Idrije, pa vidiš kako se povsod novo vsiljuje staremu.
Težko bi vedel kaj več povedati o zahodnem delu mesta. Tu nisem raziskoval v svojih mlajših letih, le nekatera zanimiva, včasih čudna imena so mi burila duha: zakaj neki ,Skirca', ,Žabja vas' ob suhi Nikavi, ,Prmgl', ,Riže', ,Pront' itd. Medtem ko se zadnji menda počasi, a vztrajno poseda, je ,Grapa' zadnja leta doživela svojo renesanso.
Naredimo sedaj še kratek sprehod skozi pozabljene »Barbare« mimo zapuščenih jamskih vhodov pod .Smukovšem' na ,Zemljo', da si ogledamo še Jožefov jašek', bolj znan kot ,Kajzer', Po vojni so ga prekrstili v jašek Delo, pa mislim, da se ga to ime ni kaj prida oprijelo. Tu okoli vse nekam stoje miruje m čaka. Tudi ,Kamšt' (kunst = mojstrovina), znamenito tehnično čudo nad nekdaj senčno Mejco se je za silo obdržalo po zaslugi Mestnega muzeja. Vode pa ta naprava ne črpa več iz rudniških globin. Od tu je nekdanja tirna »mašina« (mala železnica) odpeljala polne vagončke živosrebr-nega bogastva proti ,Bašeriji'. 1\idi ta se je morala kot nesodobna in zastarela umakniti v muzej. Še hodijo »knapi« h .Kajzer1 na delo v jamo, ali preprosto oko jih ne vidi več. Malo jih je ostalo in kar čedno so oblečeni, da se ne ločijo od drugih ljudi. Mnogi se pripeljejo s svojimi osebnimi vozili. Nekoč se je vila tod v hladnem letnem času svetla kača kolesarjev, ki so se po težkem »šihtu« odpravljali domov proti Spodnji Idriji. Na kolesih jim je še dogore-vala značilna jamska karbidovka, s katero so svetili pri delu v temnih rovih. Kar žal mi je, da te slikovite svetle kače ni več. Rudnik, ki je nekoč tudi mojim rezal trd, a zanesljiv kruh, počasi umira, današnji »knapi« pa si tudi drugače svetijo. Stare karbidne luči so postale muzejski eksponati in okras nostalgičnih meščanov v njiho-
vih domovih. Kje so tisti časi, ko sem skozi okna očetove hiše na ,Luži' opazoval na desetine drobnih lučk, ki so se po ,Zemlji' podile ena za drugo proti mestu, nato pa zavile dol proti ,Fari'? Možje, ki so jo z dela kar peš mahnili domov čez ,Cigov most1, so vsi pod jopičem nosili po dva, tri panje v veliki malhi. To naj bi bili odrezki jelovih »štempeljnov«, podpornikov, da so jih doma porabili za treske in lažje raznetenje ognja v štedilnikih, Jaz sicer nisem videl, vem pa, da so si odžagali panj kar od novega podpornika, če ni bilo ostankov pri roki.
Prevoz rude v topilnico (okrog leta 1950)
Sprehod po ,Rakah' je bil vedno svojevrstno doživetje za nas »mulce«, ki smo škilili izpod obrvi na mlade pare, ki so se stiskali na senčnih klopeh. Niso zaman Italijani prekrstili to pot v »Viale degli amori« (Drevored ljubezni). Šli bi do konca, do .Kobile', a so pri Podroteji pot nekoč zapirali frizijski jezdeci in stražarji vojaških »kavern« (utrdb), zato se usmerimo kar čez visečo brv, »cigov« most pri Zagodu. Nekdanjo vodno žago in mlin so tu spremenili v stanovanjsko hišo, umakniti se je moral velikanski kozolec, menda nekoč največji na Kranjskem, osiromašen je ostal lep kostanjev' vrt, pogost cilj sprehodnikov. Dobra pijača ob topli kranjski klobasi ali pa kar majhna plesna veselica so še prva leta po vojni zadržali za gostilniško mizo marsikaterega meščana.
Gostilna danes bolj sameva, kjer je bil nekoč kozolec, se danes peče kruh za meščane,
Pot po cesti nazaj v mesto ni bila nevarna. Avtomobili so bili še redki, če pa je kateri le pnropotal mimo, ga je bilo slišati že dolgo prej. Tudi vračanja po temi se nismo bali, ker še ni bilo pokopališča. Za tiste, kijih je žeja še naprej mučila, so se vmes lahko okrepčali še pri ,Zoržu'. (Hišo so leta 1990 odstranili, ker so na tem mestu razširili ozko in za pešce nevarno cesto.)
Na ,Likarčinem travniku', tik ob Žorževi gostilni, kjer je danes nogometno igrišče, je bilo pozimi vse živo. Na potopljenem travniku je nastala debela plast ledu. Nanjo se je spravila šolska mladež. Na čevlje smo nataknili »slitšu« (drsalke), večina pa je bila kar brez in začelo se je drsanje gor in dol po ledeni ploskvi - posamič, v dvojicah ali kar v skupim, držeč se za roke. Starejši so si ob kuhanem vinu pri ,Žoržu' dali opraviti s »talerji«, balinanjem na ledu. Tisti led seveda ni bil tam zaradi nas. Ko se je ob hudem mrazu primerno zdebelil, so ga nasekali na kose in na furmanskih vozeh odpeljali v ledenico, tja pod nekdanjo .Veliko oštanjo', da je v vročih poletnih dneh ponudil pivcem prijetno ohlajeno pijačo.
Na poti naprej proti domu mimo »forštšule« je bilo ravno prav poti, da so se najbolj žejni lahko ustavili še pri ,Štekarjul ali pa pri ,Firbarju', če žeja le ni hotela popustiti. Ce si je pa kdo zaželel žgane pijače, geruža na primer ali tropmovca, se je lahko ustavil kar pri .Vidicu'.
Na koncu naj rečem še besedo ali dve o tistih skromnih knapovskih domovih, ki so samevali razmetani po pobočjih nad mestom. Kot stražarske utice so stale redke, skromne hišice, priklenjene v breg, kot bi varovale mesto pred nagajivimi »perkmandlci«. Danes ti domovi niso več tako osamljeni kot nekoč. Okrog njih so zrasle cele kolonije novih hiš m stanovanjskih blokov.
To je bila nekdanja Idrija, kraj mojih otroških sanj, skritih želja, nemih upov, skrbi m bodočih strahov pa hrepenenj po svetlem m lepem. To je bila Idrija, ki je danes ni več. Že v naslednjem desetletju me je pahnila v svet, da bi se nato vračal vanjo le še občasno. Zbogom Idrija, kraj najlepših spominov, brezskrbnega življenja m čudovitega družinskega sožitja, kjer smo bili mama m ata, stara mati, brat m jaz, vsi vpeti m naravnani v isti življenjski ritem, vsi tesno povezani v dobrem m težkem. Idrije mojega otroštva danes ni več!
MARIJAN BERIČIČ
SPREHOD PO RAKÄH
Idrija je skozi stoletja kljub spremembam ohranila tisto utesnjenost, ki je silila ljudi, da so na vseh mogočih in nemogočih koncih iskali prostor za svoje ognjišče. Vkopane ali bolj naslonjene na bregove so bajte radovedno kukale proti dolini m mestu, ki ga ni mogoče zaobjeti iz enega zornega kota, pa če se povzpneš na Smukov grič, Kobalove planine, k Svetemu Antonu, na Zagodov vrh ali Kovačev Rovt. Je kot hobotnica, ki je svoje lovke usmerila v vse grape, prepuste m dolinice, ki dajejo zlasti ob sončnih dneh tako čarno podobo kraja.
Ko tako od daleč opazuješ vse nagnetene m razmetane kocke m kockice, sploh ne dojameš stvarnosti, da je sodobni čas zarezal globoke rane v podobo tega drugače znamenitega mesta. Tehnološka obnova rudnika, industrializacija kraja, potrebe po novih m novih stanovanjih so opravili svoje. Zamrl je smisel za skladnost med potrebami, tradicijo m naravnimi danostmi. K sreči se bolj m bolj osveščamo v spoznanju, da m mogoče podreti vsega za nami, ker bo zato tudi tisto pred nami revno m brez duše. Prav zato sem se namenil na ta sprehod, da odkrivam staro m novo, da si odpočijem utrujen pogled na tistih lepotah, ki so še preostale m jih moramo ohraniti svojim vnukom.
Ko se vzpenjaš izza avtobusne postaje proti ,Rakam', se ti odpre pogled na tisti del novega mesta, ki je s svojo arhitekturo in barvno kompozicijo najbolj tuj in odbijajoč. Občutek imaš, kot bi se znašel
v nekem satelitskem naselju brezdušnega modernega predmestja m te samo Didičev hotel m cerkev sv. Antona ponovno povrneta v stvarnost, Še ne tako davno je bila podoba povsem drugačna. Mogočna stavba stare .Bašerije' je bila dominantna. Na drugi strani ceste je izpolnjeval prostor današnjega parkirišča ,Draksl'. Na prostoru sedanje avtobusne postaje je stal kompleks pritiklm, kjer nisi mogel ugotoviti, kaj je bilo prvotno m kaj kasneje zbito m pritaknjeno. Proti ,Lenštatul je stala edina modernejša stavba starega kopališča (»taplice«). Ob Nikavi so se hiše kar tiščale druga ob drugi m s svojo raznolikostjo so delovale pestro m umirjeno. Tu so bile stanovanjske hiše, trgovinice, frizerski salon, stara kavarna in na nasprotni strani zanimiva ,Saurmova' hiša z dvignjenim dvoriščem m velikimi kostanji. Seveda ne moremo obiti rudniške železnice, ki je vzdrževala stalno zvezo med ,Bašerijo' m topilnico, pa mostu, ki je povezoval ta del mesta z ,Gaso'. Vodnjak s .Korlčkom' je bil tik ,Bašerije' skoraj zakrit med lepimi lipami m ogromnim neokusnim kovinskim jamborom. Ob .Saunnovi' hiši pa je kraljevala majhna, a lična lesena stojnica ,Kržičke'.
Ob cesti proti ,Rakam' se še jasno vidijo stebri, ki so nosili konstrukcijo izvoznega stroja jaška Inzaghi, ki je kot slavolok povezoval oba dela ceste. Tik pod »škarpo« so še vidni sledovi prvotne lokacije parnega izvoznega stroja z lesenim skladiščem (»kuln-kamra«).
Korak nam ponovno zastane, ko se povzpnemo na vrh klanca m se nam pogled odpre po dolini Idrijce proti Prejnuti m na Brusovše. Kompleks pod cesto do Idrije, kjer stoji danes Modra dvorana m nova osnovna šola, je bil velik travnik, ki ga je upravljala gozdna
uprava m je verjetno ostal toliko časa nedotaknjen zaradi poplav in znanih »grabi«, ki so se v preteklosti poševno raztezale z enega na drugi breg. Od prvotnih objektov stojijo tik ob cesti na ,Lenštat' le na novo zgrajene garaže. Na začetku ,Rak', kjer je zdaj vrsta hiš, je bil ob cesti lep park, poln dehtečih lip, ki je nudil čudovit pogled proti ,Podgoram' m Firbarju, na pokopališče pri sv. Križu, Idrijco z obema mostovoma m naprej proti Prejnuti m Brusovšam. Zlasti kompleks zgradb pri Firbarju z znamenito žago je bil razgiban,
Vodni kanal - »rake« leta 1929
barvit, skratka enkraten. Idrijca je bila pregrajena vse do »cigu mosta« pri , Debeli skali1. Prav ta pregrada se je čudovito zlila z okolico. Obilo zelenih vrb, proda m lepa čista voda, kije odsevala okolico v svojem koritu, je ustvarjala posebno skladnost in popolnost temu pogledu.
Na drugi strani ceste na ,Rakah' so prav tako kot danes stali pod Smukovim gričem rudniški objekti od kovačije, elektro delavnice, reševalne postaje m postaje za komprimiran zrak, ki imajo danes druge funkcije m značaj. Vodni kanal 1.1, »rake« so od tu pa do ,kamštil pokrite m jih lahko le slutimo. Včasih so potekale naprej čez .Barbare1 m baje rabile celo za svojstveno dviganje bremen iz jaškov v okolici Antomjevega rova. Po pokritem delu »rak« je bila od jaška Delo do .Bašerije' speljana električna železnica, s katero so prevažali rudo v posebej za to prirejenih vozičkih. Kompleks .Barbare1 je povsem spremenil videz, saj danes ni več .Bašerije', prav tako pa je odpadel transport rude od jaška Delo m prenehalo se je prevažanje po jašku Inzaghi, ki je zaradi velikih premikov v glavnem zasut m neuporaben.
Pravi vstop na ,Rake' se začenja šele tik nad , Lenštatom', ko se odcepi cesta proti jašku Delo. V kotu ob Smukovi grapi stoji Grudnova hiša, ki je bila včasih prijetna gostilnica z lepo urejenim vrtom. Zanimivo je, da je bilo tako na »Lenštatu« kot na .Kalvmu' najmanj posegov v okolje. Hiše so se v glavnem le obnovile, novih pa skoraj ni, saj je tu področje z večjimi premiki, ki se vlečejo čez Smukovše m Pront ter proti Cermovšem na drugi strani. Stari ljudje so pravili, da je dobil ,Kalvml ime po kalvimstih, ki so baje imeli na tem območju celo samostan. Drugo ime izvira iz bolj naravne danosti, ker stoji naselje na debeli plasti zemlje m so zato poimenovali kraj ,Na zemlji'. Ime ,Lenštat' še do danes m prav pojasnjeno. Na ovinku tik nad centralo stoji zapornica, ki uravnava dotok vode iz »rak« na turbino. Centrala je povsem obnovljena, ker je stara dobesedno razpadla zaradi lokalnih prelomov m premikov tal. Posebna zanimivost je število cest, ki prečkajo strmi breg. Če upoštevamo novo rudniško cesto ob Idrijci, potem jih naštejemo kar šest. Od tu nas prizadene pogled na korito Idrijce, ki je povsem izgubilo prvotno idiličnost. Poglobljena struga Idrijce z visoko nasutimi bregovi proda daje vtis zanemarjenega kanala. Z ureditvijo brežm m zasaditvijo dreves se bo podoba sicer polepšala, povrnilo pa ji ne bo stare romantičnosti, ki so jo še posebej občutili umetniki, ki so semkaj radi zahajali, da bi ujeli na platno trenutek navdiha m skladnosti narave.
Pri naslednji zapornici se ti pogled odpre na Mejco, Kovačev Rovt m jašek Delo. Mogočna ,kamšt' se danes kar izgubi v sicer zeleni in splanirani ,Mejci' s slikovito .Debelo skalo1 m visečim mostom pod nami. Veliko bo treba še postoriti, da bo ,Mejca' z okolico ponovno doživela renesanso m postala priljubljeno sprehajališče in mesto počitka Idrijčanov. Na produ ob .Debeli skali' je bilo včasih glavno kopališče, kjer se je poleti kar trlo kopalcev. Nekako ob trasi nove rudniške ceste je potekal (sedaj pokrit) poseben kanal, ki je povezoval ,kamšt' z Idrijco m po katerem je odtekala voda, ki je poganjala mogočno vodno kolo za črpanje vode iz jame. Vse naokrog so bili skrbno obdelani vrtovi m ko je bila voda plitka, smo tod stikali za ribami.
Strnjene hiše ob cesti ,Pod Gorami' so ohranile kljub obnovi tisti posebni videz, ki je z odsevom v Idrijci tako navdihoval umetnike.
Posebno zanimiva je Golitova vila, pa Rvenova, Trpinova, Koba-lova, Srečkotova in druge hiše, ki so obnovljene v starem slogu ohranile iskrivo domačnost idrijske hiše. Sadovnjak ob Trpinovi hiši, ki se razprostira tik nad cesto je bil zlasti poleti plen sestradanih kopalcev. (Tudi drugače je poznan dovtip: vedno, ko se je pri Trpinu začelo kositi, so se vsi pripravili na poslabšanje vremena.) Ob »rakah« se prav tako življenje ni dosti spremenilo, le nekatere hiše so dobile preobleko in veselo mežikajo v svet.
Ko se približaš nakladalni postaji in ,kamšti' pod jaškom Delo, se ponovno zaveš, da si na premičnem območju, ki pušča svoje sledove na vseh objektih. Tu je bila včasih nakladalna postaja za polnjenje vagončkov električne železnice z mogočnimi bunkerji za rudo. Iz vodnega rova, ki je med vojno služil za zaklonišče, se je tovorila bogata ruda neposredno iz jame, da se ne bi pomešala med revno, tako imenovano »bošperh«. Posebna lična pralnica na »rakah« je bila pred gradnjo nakladalne postaje prav na tem mestu, zato so jo premaknili za nekaj metrov in danes zapuščena sameva kot spomenik nekdanji iznajdljivosti in pridnosti rudarskih žena. V petek in svetek, pozimi in poleti so se tu marljive ženičke in dekleta sklanjale nad penvnikom in v mrzli vodi ožemale in prale skromno osebno in posteljno perilo. Najbolj skrivnostno je tu delovala mogočna , Kamšt', ki jo navadni smrtniki v preteklosti znotraj nismo skoraj nikdar videli. Že kot otroku mi je vzbujala strahospoštovanje, saj sem bil prepričan, da je tu domovanje čarovnice m sem vedno ves naježen ob skrivnostnem škripanju m cviljenju potiho stopical mimo, da bi čimbolj neopazno izginil za ovinkom. Danes vemo, da je bil to posebni dosežek tehnike na enostavnih osnovah, ki je pravzaprav povzročil izgradnjo »rak« - vodnega kanala, ob njem pa čudovitega sprehajališča m pomnika naše preteklosti, Od tu naprej je korito »rak« v glavnem odprto, tako da te vseskozi spremlja šumenje, žuborenje in pretakanje vode. Med nakladalno postajo m prehodom poti v ,Mejco' se je v preteklosti nad »rakami« razprostiral urejen sadni vrt, last direktorja rudnika, ki ga je urejal in gojil posebej za to izurjen rudar. Nekje na sredini tega vrta na drugi strani »rak« raste mogočni jesen, ki je verjetno enkraten v svojem obsegu in razvejani krošnji. Ta orjak je prav gotovo edinstven, ne le v ožjem, ampak tudi v širšem slovenskem prostoru. Na ravnem delu ,Mejce' ob prehodu čez viseči most na igrišče so v času italijanske okupacije nameravali zgraditi bazen, pa je ostalo le pri delnem izkopu. Prav tako kot na prostoru nove osnovne šole, kjer se je po vojni že kazala zasnova novega bazena, ki pa ga do danes še nismo zgradili. Na nogometnem igrišču na drugi strani Idrijce ali po domače na .Travniku' se je odvijalo športno življenje že davno pred tem. V preteklosti so na ta travnik spuščali pozimi vodo ter tako dočarali naravno ledeno ploščo za kegljanje m drsanje na ledu. Starejši Idrijčani se še spominjajo, kako so hodili radovedno opazovat mojstrovine plesa na ledu m kegljanja ter poskusov drsanja na enostavnih, doma narejenih drsalkah. Po vojni se je z udarniškim delom zgradil m uredil nov stadion, ki šele v zadnjem času v popolnosti služi svojemu namenu. Nad stadionom je tako kot drugod po Idriji zraslo
novo naselje, ki je povsem spremenilo prvotno podobo. Iz te novotarije se le tu pa tam izluščijo obrisi starih zanimivih hiš, ki so do danes ohranile svojo prvotno podobo. Ena takih je gozdarska šola (»Forštšule«) m stara hiša pri Krapšu, v kateri je stanoval Božidar Jakac, ko je kot dijak obiskoval Realko. Pri gozdarski šoli so ob kopanju temeljev za hišo odkrili veliko črepmj glinastih posod, ki so jih rabili za taljenje rude. Še sedaj so vidni kamniti kolosi, v katerih se je baje drobila ruda. Zaspana grapa je tudi drugače še polna skrivnosti.
Pa se vrnimo na .Rake1. Že bežni sprehajalec ugotovi, da se korito »rak« tu neprestano useda zaradi pogrezanja m premikov terena. Zaradi tega prihaja večkrat do poplav, ko se voda izmuzne nadzoru m ogroža nasip. Na ta načm je pod transformatorsko postajo odneslo cel sloj nasipa vse do Idrijce. Na tem mestu se pričenja trim steza, ki poteka po idiličnem m razgibanem prostoru med »rakami« in Idrijco, pa kljub temu večinoma sameva ob propadajočih objektih. Od tu naprej je naravno okolje »rak« vse bolj pristno. Mešano drevje, grmovje m druga podrast hitro prerašča rane, ki so jih povzročili človek m naravne katastrofe. Od časa do časa se med drevjem izlušči mogočen hrast ali razvejana bukev, ki je preživela že več generacij sprehajalcev in tu tako razodeva vso lepoto m trdoživost narave. Pogled proti Polancu daje slutiti, da je tu plazo-vito zemljišče, ki neprestano grozi m opozarja na svojo premoč. Prav nasproti Kavčičeve domačije se je narava poigrala s plazom leta 1959, ko je dobesedno odneslo Bernikovo domačijo m del »rak« v strugo Idrijce. Zaradi plazu so morali rudarji izkopati poseben tunel v bolj čvrsto kamenino m tako preusmeriti tok vode skozi ta predor, da ob morebitnem novem plazu ne bi ponovno odneslo »rak«. Do danes se je okolica ponovno zarasla m kmalu nihče več ne bo vedel, kaj se je zgodilo, če ne pride do nove katastrofe. Znano je, kako je Bernik vztrajno opozarjal na bližajočo se katastrofo, saj je neprestano meril vodne vire in premike terena, pa ga nihče ni resno jemal zaradi njegove malo čudaške narave. Svojo hišo je neprestano utrjeval m si je zato stalno sposojal rudniško opremo, da še danes opaziš med ruševinami rudniške vozičke, vrvi m tirnice,
Na drugi strani Idrijce se nam ponuja pogled na urejeno Kavčičevo domačijo, ki je znana po tem, da je bila ena prvih mehaničnih delavnic, ki je za pogon strojev uporabljala moč vode m posebnega kovinskega kolesa. Voda je bila speljana po posebnem kanalu iz pregrajene struge Idrijce, kar je zelo posrečeno dopolnjevalo razgibano podobo reke m brežin pod pokopališčem.
Pogled proti .Cegovnici1 danes zakrivajo Avtoservis, Mercatorjeva trgovina m Zidgradova betonarna. Včasih so se tu razprostirale urejene njive m polja, ki jih je od časa do časa zalila previsoka voda Idrijce. Tudi Ljubevč je bil včasih enkratna kmetija, ki je danes bolj zapuščena m delno zapolnjena s smetiščem. Ljubevščica je prav zato ob visokih vodah prinašala v Idrijco ogromno plastičnih vrečk, ki so se obešale na vrbe od Idrijci m kazile lepote te drugače lepe reke. Po nekaj korakih se že znajdemo pri Felcu, kjer se trdoživo oklepajo tradicije in vztrajajo na domačiji, ki je pozimi skoraj odrezana od mesta. Kljub težkim pogojem si je mladi rod zgradil tu nov dom z več svetlobe m toplote. Vse kaže, da je prvotna pot na
Čermovše potekala prav ob tej grapi, ki se ob »Felcovi« hiši spušča pod »rake« in od tu v korito Idrijce. Od tu dalje postaja gozd vse gostejši in lepši. Krošnje se skoraj dotikajo in tako tvorijo prijeten baldahm, ki zlasti v poletnih mesecih hladi dušo m telo. Leta 1944 so tu na debelo sekali zlasti hrast, ki so ga kot cepanice plavili po »rakah« in se tako izognili nevarnosti srečanja s partizani. Dolga leta je bilo žalostno gledati poseke, ki so kot odprta rana kazile prelepo krajino. K sreči je tu dovolj vlage in se je tako ponovno vzpostavilo prvotno stanje, le da je danes tu več smreke in manj hrasta. Eno najlepših mest, ki jih odkrije sprehod po ,Rakah1, je prav gotovo rokav Idrijce pri Zagodu. Vse do Podroteje se odpre širok tok Idrijce, ki se v soncu lesketa v tisočerih biserih. Splača se za nekaj časa tod postati nad Idrijco, ki teče pod skalovjem, se
Pri , Debeli skali' (leta 1953)
spustiti do visečega mostu in uživati lepoto narave. Počasi se ti polni srce in se nato povsem mirno zazreš še v mogočne objekte nekdaj veličastne Zagodove kmetije. Tudi arhitektonsko je bila zelo domiselno zgrajena. Škoda le, da se je ne izrabi okolju primerno m da je bila dograditev bivše žage ali mima zelo nedomi-selna, prav tako pa tudi popravilo kritine. Na mestu pekarne se je včasih ponosno dvigal eden največjih pokritih kozolcev na Primorskem, ki je med vojno pogorel in ga niso več obnovili.
Pobočje nad kmetijo se strmo dviga do Zagodovega vrha, ki je bil lepa izletniška točka in čudovito smučišče. Na drugi strani bolj slutimo, kot vidimo .Čermovše', ki je s svojo krožno cesto mimo Polanca, Smuka in Dolince edinstvena sprehajalna pot za Idrijčane.
Pod nami se razprostira stara ,Mejca', ki v svojih nedrih skriva svoje prejšnje poslanstvo. Tu je bilo v preteklosti več športnih objektov, saj so Idrijčani radi zahajali v ta skriti kotiček, ki je nudil toliko sprostitve.
Če malo pogrebeš po nasuti in že zarasli mivki, še danes odkriješ del plošče, ki je nekdaj služila za teniško igrišče. Pod mogočnimi drevesnimi krošnjami, ki se stikajo nad tabo, se počasi približuješ
studenčku. Že pred njim naletiš pod potjo na ostanke vojaškega tabora. Tu so imeli Italijani šotore in kuhinjo. Vidni so le še ostanki ognjišča. Sem smo otroci večkrat prihajali po dobrote, ki so jih vojaki radi odrinili od svojega obroka.
Sam studenček je že legendarnega pomena. Tu so si v glavnem odpočivali starejši ljudje, ki so radi mešali »geruš«. Studenčnica je znana kot izredno okusna voda, ki je odžejala zlasti tiste potnike, ki so nekdaj peš hiteli iz Bele, Čekovnika ali Črnega Vrha v Idrijo. Danes je prav na tem območju zaradi električne napeljave velika poseka, ki se vleče čez .Čermovše'. Tako je, kot bi odkril in presenetil nagca pa postane obema nerodno in jo zato hitrih korakov pobereš naprej. Nad »rakami« je bil tu cel splet rovov in bunkerjev, polnih streliva. Pred .Podrotejo' prečka zemljišče ogromna betonska pregrada z jarkom, ki naj bi ščitila Idrijo pred vdorom tankov. Na vseh straneh se dvigajo mogočno grajeni bunkerji z dolgimi predori. Človek bi mislil, da je vse spodkopano in prepredeno s tuneli. Danes je v glavnem vse te branike prekril gozd in le poznavalci vedo za vhode in stroj nična gnezda, ki so grozeče merila na vse poti in dostope v Idrijo. Mimo stražarnice te pot zanese na viseči most, ki povezuje bregova. Vse hiše, ki so sedaj prenovljene, so bile med vojno vojaške kasarne in skladišča. Nad cesto ob sotočju Zalce in Idrijce se proti Koševniku vzpenja stara serpentinasta cesta, ki ji pravimo .Ključe'. Zelo zanimiva je zaradi načina gradnje, saj so vsi oporni zidovi zgrajeni »na suho« brez uporabe malte ali betona.
Na tem območju se že jasno razkriva kraški svet, ki je zlasti opazen nad »rakami«, ko se vzpenja strmo proti Gladkim skalam. Nad nami kraljuje znamenita ,Ravbarska jama1, ki je vedno burila domišljijo mladih obiskovalcev. »Rake« so tu zaradi strmih sten dobesedno vsekane v skalo in pokrite. Včasih so bile v leseni konstrukciji, zato so jim rekli lesene rake. Od tu je čudovit pogled na okolico in strugo Idrijce, ki se napaja še s podzemnimi vodami skozi odprtino stare mogočne konzumne žage, ki je bila med vojno požgana in danes v prvotni obliki prenovljena v stanovanjski blok. Če le malo pozorneje pogledaš vse prizidke in pritikline, se ti podzavestno prikaže vsa njena razsežnost in domiselnost bivših graditeljev. Od tu naprej se »rake« zožijo in prebijejo skozi plazovit kraški grušč, ki neprestano sili v vodno korito. Debla mogočnih bukev ti vlivajo spoštovanje in nemir, saj prav tu začutiš najimenitnejši stik s preteklostjo. Korito Idrijce te spremlja tik pod »rakami«. Voda je vsa lepa in temnozelena, saj jo drevje dobesedno prekriva. Po pospešenem koraku in vsega zazrtega v preteklost te kmalu zdrami nova veduta. Mogočno skalovje, ki se strmo dviga nad Divjim jezerom vse do cestnega zavoja, ki se po , Ključeh' pne visoko nad jezerom. Lepe in mogočne so te stene, ki nam kot listi knjige odpirajo zgodovino njihovega nastanka in kasnejšega spreminjanja. Posebno lepe so, če jih opazuješ v mirni gladini jezera, ki resnično deluje skrivnostno in veličastno. Sprehajalna pot okoli jezera ti odkriva raznovrstnosti flore, ki je res edinstvena na tako majhnem kotičku. Divje jezero pa pokaže svoj pravi obraz ob hudih neurjih in nalivih, ko se voda iz podzemlja dobesedno pne kot ogromna goba in grozi, da bo zalila ves prostor. Jezermca je hkrati najkrajši vodotok v Sloveniji. Nad Divjim jezerom bolj slutimo kot vidimo
traso poljske železnice (»feldban«), ki so jo za časa prve svetovne vojne zgradili predvsem ruski ujetniki za potrebe soške fronte. Speljana je bila zelo domiselno in tehnično zahtevno. Ponekod je dobesedno vklesana v stene in se spušča vse do srede ,Struga', kjer se v velikem loku obrne m spušča nazaj do četrtega »žonfa« in usmeri proti Idriji m Spodnji Idriji. Še pred Stanovcem preseka pot »rakam« .Pedarjeva' grapa, ki ji ne znam pojasniti imena. Ta grapa
Plaz pri Berniku. Foto: Jože Rupmk, 1959
je hudourniška m prav zato posebno lepa v svojem okolju. Z malo plezalne volje jo lahko prehodiš m prideš po njej skoraj do Hlevi-ške koče. V spodnjem toku ima nekaj kraških jam, ki smo jih zlasti otroci radi raziskovali. Žal smo pri tem klatili tudi kapnike, ki jim takrat še nismo poznali vrednosti. V eni od teh jam, so pripovedovali starejši Idrijčani, so pred Italijani skrili slovenske knjige, vendar smo odkrili le preproste in že preperele lestve, ki so ob koncu ozkega rova rabile za spust v jamo.
.Stanove' je z visečim mostom, ki povezuje bregova, prečudovito vodno korito, ki je včasih poleg »babjega žonfa« nudil obilo užitka kopalcem. Tu smo se sončili po skalah kot martinčki m uživali ob kurjenju ognja, saj si se drugače zaradi mrzle vode le težko ogrel m posušil. Od Podroteje do Kobile pa se ob pozornem ogledovanju še opazi na raznih mestih trasa prvotne poti, ki je povezovala Belo in Čekovnik z Idrijo. Tik nad »babjim žonfom« pa se pod »rakami« zasledijo ostanki zidu, ki mu ni mogoče ugotoviti pomena.
Še nekaj korakov m že se znajdeš pri Kobili. Pred nami se pojavi obnovljen velik vodni jez, ki napaja »rake« m ob nalivih prepušča kot ogromen slap odvečno vodo čez svoj kamniti rob. Seveda je to novogradnja, ki je nadomestila prvotni jez, ki ga je porušila poplava v letu 1948. Še danes je vidna prvotna zasnova jezu, ki je bil izredno domiselno zgrajen. V živo skalo so vklesali temelje za kamnite klade, ki so tvorile prednji del jezu. Za njimi so s posebno leseno konstrukcijo prepredli m povezali strugo, ki jo je grušč zasul m se je tako umetno dvignil nivo struge. Da pa ne bi trgali jezu, so zadnji del dvignjene struge poševno zabetomrali, da je voda s čimmanjšo rušilno močjo padala v strugo pod jezom. Vse železne vezi, ki so vezale kamnite bloke v jezu, smo otroci po katastrofi pobrali m odpeljali na odpad. Del stavbe, ki jo je povodenj porušila, je še ohranjena m služi za potrebe elektrarne, ki vzdržuje jez m »rake«. Po obnovi jezu je bila zgrajena pod previsno steno lična baraka kot posrečen bife, ki je privabljal zlasti ob nedeljah veliko obiskovalcev.
Hladilnik so imeli kar v posebnem rovu, ki je še danes viden. Potočič, ki se spušča čez previsno skalo, se ob velikih poplavah spremeni v ogromen slap, ki dere pod »rakami« m se združi z umetnim slapom, ki pada čez novi jez, kar daje grozljiv m veličasten videz ukročene m divje narave. Umetno jezero za jezom morajo zaradi naplavin stalno čistiti, tako da nima tiste lepote, ki bi jo imel drugače. Čisto ob jezeru se vzpenja stara pot v Belo m Čekovnik, ki je zaživela zlasti z maratonom »Pavla« m je hkrati enkraten rekreacijski m turistični objekt, iztrgan iz pozabe. Tik ob tej poti nad Kobilo je še viden dnevni kop laporja, ki so ga pri rudniku rabili za izdelavo cementa.
,Rake' so tako ohranile svojo tehnično vrednost do danes, še več pa pomenijo kot rekreacijski m turistični objekt z enkratnim naravnim okoljem m pisano zgodovino, ki se ponuja vsakomur, kdor se nameni po njih z ljubeznijo in odprtim srcem.

Paolo Bonassi
Macchine di miniera, Idrija 1988 Rudniški stroji, Idrija 1988


/

PESMI
SONJA VOTOLEN
	
3 500 1	r IDRIJA
Kdo sem? Petintridesetletna učiteljica slovenskega in angleškega jezika. Čistokrvna Štajerka. In počaščena, ker mi je dano sodelovati v Idrijskih razgledih.
Kakšna sem? Takšna, da me imajo prijatelji radi, neprijatelji pa menijo, da kot ženska spadam za štedilnik, ne pa za pisalni stroj. Jaz pa se grenko posmehnem, pomislim na literarne prijatelje Vodeba, Smita, Vincetiča in Sava, ki so mi pomagali preko zakompleksanih občutkov o smiselnosti mojega pisanja, in vem, da se bodo verzi in povedi še rojevali.
Zakaj pisati? Ker sem v svojih pisnih »izdelkih« do največje možne mere odkrita s seboj, s svetom, s čustvi... Odkrivam se, iščem, odvozlavam, spoznavam, samoočiščujem, razmišljam, se sprašujem in si odgovarjam. Ko pišem, sem jaz res jaz, tisti jaz, ki je v resnici nekje pod tkivom in kožo, ki ga sicer ni videti, zaznati, opaziti, a vendar vem, da sem jaz še neki drugi jaz in to je moja poezija oziroma proza.
Ustvarjalna malha? V njej najdete (poleg revialnih objav pesmi, proze, člankov in nekaj literarnih radijskih oddaj) samozaložniško pesniško zbirko V meni je dež. Pri založbi Artis iz Kopra pa mi obljubljajo izdajo druge pesniške zbirke Màlin.
V MLINU
L
Meljite roke in noge in sapa
med griči in v grmu,
melji moj mlinar,
sem lačna in žejna
te moke, te tvoje bele moke.
Zmelji me, zmelji, da bom sita in mokra.
2.
Sem zrnje, ki ga ni,
ko tvoji kamni me požrejo,
da iz zrnja teče bela kri,
kar še in še brez neha.
In nisem zrnje več in nisem kri, le nekaj, kar je pod mlinom obležalo
in se kamnom jesti dalo.
Sem sita.
Pihaj pihaj ti moj mlin,
in vleči zrnje greha
iz trebuha klasja, ki je zrelo že od veka.
Pihaj pihaj ti moj mlin, v žerjavico iz greha,
saj greh ni žreti kamnu klas,
če greh se več ne neha.
4.
O j naj gori, gori bela mlinarjeva obleka
in zrnje, ki več ne
zlati,
postane
požirajoča Meka.
O j naj gori, gori zrnata obleka
za mlinarja in njo, ki podtaknila je greha.
Sladko zmleto obleži
klasje, zrnje, ki obeta,
da iz njega izkipi
nekoč
nekaj,
kar obeta
drugo klasje, drugi mlin
in mletje do konca veka.
6.
Je tiho toplo v hladnem,
ki je mlin
in belo voljno je od moke.
Ležijo kamni, leži še mlin
in sito zrnje v moki zeha.
Je tiho toplo, kjer je mlin.
Mlin je mlin od veka pa do veka.
Melji melji mlin, naj bom moka, naj bom kri,
vso me jemlji, vso me zmelji,
naj pod kamni omedlim,
oživim, oživim, o - živim.
DEŽNI CIKEL
i.
Ko si dež
odprem kožna okna da vame zletiš
da me odereš do krvi
da sem dež. 2.
Ko sva dež in voda drobna v naju dere
da se lomi in umira
od vzdihljajev srečno hladnih
v srcih se razžira sled
dveh dežnih sveč.
Ko je v nama dež spočet
saj veš tisti beli sladkosnedni
in rdeči mah na licih pušča sled
pojeva si še roke otroka dežja in pregreh.
4.
Kar padam in te močim v tla med žilami in mesom
in se razlivam po kosteh
povodenjsko dušim ti usta
in jih silim v greh.
5.
Ti veš da dež je greh če pade, ko ne sme,
a piješ ga in ješ semena na vsa usta grabiš
hladni greh.
Odgrneš posteljo povodenj plazi se med vzmet.
Bil je čas, oj bil, a zdaj sem že razliti dež.
Legla sem na tvojo vzmet.
7.
Slišim te v sebi ko sem dež
Slišiš me v sebi ko sva dež
Oj, zdaj sva dež-
8.
Glej,
zunaj dež-
RAZMETANE PESMI
Kmalu bo dan. Je rekla luna in zadremala.
Mene pa pustila čakati. Do svetlega. Ko bo spet vse pogrebno.
Preštejem kosti. In ugibam, koliko me je bilo. Za veliko ali za malo krsto. Za pljunke ali solze na rožah.
Če sploh kaj rož-Ko mi je toplo v črnem.
Ko si rečem adieu. * * *
Ne iščite biserov. V meni ni leska. Ni dobrega kruha v meni. Mimo lačnih rok gledam.
Obubožan bogataš. * * *
Pripoveduj mi. Rada slišim, kako ti je, ko me ni.
Ker je, kot da me ni, ko te ni.
Nekaj skupnega imava * * *
To sem jaz.
Prazen balon. Neželen oblak.
Predrta teža in mokra stvar.
Niti ne kot oblak.
Predala sem se. Odprla vse pore in razprta dlani. Na trepalnice so se ujeli
sledovi pričakovanega. Zdaj sem napojena.
Zimskega naliva. * * *
Leno se vlečem. Zvečilnate noge brez urnih korakov.
Lepljivo premikam kolena.
Treba bo v koš
za smeti. * * *
Skozi žaklovinasto se vidi v praznino. Se čuti prepih.
Le kako morem
stati?
* * *
V	meni je dan.
V	meni je dan. Pod kožo je zlezel in zaspal.
Hoče svetlo živeti. Da ne bi, pravi, več povesila trepalnic.
f
500 I IDRIM
TOMAŽ KOSMAČ
PROZA
V bajti živim z mačkom, če že ne fizičnim, pa psihičnim. Leta se množijo in nabralo se jih je 25. Včasih pomislim, da sem mlad, a že naslednji čas poskušam storiti samomor. Sem potencialni samomorilec, kateremu ne uspeva pričakovano dejanje. Včasih sem hodil v šolo in bil nekaj časa odličen, nato prav dober in končno v zadnjem klasu dober. Sledila je ekonomska šola s 25 pičkami in vztrajno popravnimi izpiti. Popravni so še uspevali, vendar je zmanjkalo časa in volje za maturantski izpit. Nato so nastopili partizani in par let dela pri Varnosti. Sčasoma je šlo vse v kurac. Zdaj sem sončnik in dokaj zadovoljen. Le včasih mi manjka denarja. Zato pa obstajajo frendi. Rad jih imam. Še zlasti Bosance.
Cel klas je čepel zleknjen na stolicah in se dogovarjal nekaj glede maturantskega srečanja, na katerem smo se zbrali po toliko letih. Učilnica je bila temačna in imel sem lep pregled nad zbirko pisanih teles v barvnih puloverjih, kajti sedel sem povsem zadaj. Ozrl sem se nazaj in opazil še eno klop tik ob steni. Na njeni zeleni podlagi je slonela Silva s hrbtom in zadnjico, ki se je bočila proti meni, glavo pa je imela usmerjeno v steno. Dolgi gladkoplavi lasje so ji ob steni padali prek klopi globoko proti tlom. Nosila je tanko, svetlomodro majico, ki ji je segala do vznožja hrbta, obuta pa je bila v bele teniške. Njena zadnjica, obrita pička in dolge noge so bile enakomerno privlačno zagorele. Presenetilo me je, da ima ustne nekje sredi riti. Na sebi namreč ni imela drugega kot tisto že omenjeno svetlomodro majico. Vstal sem izza klopi, se naslonil na polobli in jo pričel lizati. Z nohti je zagrebla po steni in nihče iz razreda naju preprosto ni mogel opaziti. Zatem je vstala, si poravnala obleko in počasi odšla skozi vrata. Vzhičeno sem opazoval graciozne gležnje. Nisem vedel, da ima tako lepe. Pričakala me je zunaj.
»Dobro ližeš. Skoraj tako kot moj oče,« je rekla.
»Kaj te liže tudi tvoj stari?« sem se začudil.
»Seveda, saj ne smeš imeti tabujev.«
Zatem sem odprl oči, se prebudil iz dremeža ali polsna in ga zdrkal.
Okrog ene popoldan sem še v pižami stopil v klet in pogledal za morebitno pošto. Z radia so mi sporočali, da so imeli blokiran račun in da bom honorar prejel v teku naslednjega tedna. Samo da bo. Kasneje se je pri meni oglasil bratranec Andraž in mi popravil ojačevalec za televizijo. Tako bom lahko spremljal več programov. Okrog pol enajste zvečer pa je prineslo še Evgena. Bil je nekoliko zadet in povabil me je v mesto.
»Prepozno,« sem rekel in se po njegovem odhodu zleknil na kavč pod odeje.
2
Za kosilo sem pojedel makarone, zabeljene z marmelado in odšel k Bibiju. Kot podnajemnik je stanoval v starinski hiši in imel na razpolago dva prostora. Eden je služil za spalnico in kuhinjo, večji pa je predstavljal
dnevno sobo. Stranišče je bilo skupno za vse stanovalce. V glavnem so bili to Bosanci.
Bibi je delal v tovarni pohištva in prejemal mizerno plačo. Pred kratkim se je poročil z Vesno, prijetno punco, nekaj let starejšo od njega.
»Vesne ni doma,« je rekel. »Tri dni je pila, danes pa odšla v službo.«
»Kaj pa hoče drugega v tem vremenu. Saj ves čas dežuje.«
»Ze, že. Le da je potem tako sitna.«
»Kdo pa ni, ko se ga nažre,« sem rekel.
Bibi je vrgel na mizo nekaj drobiža in odšel sem po pijačo v bližnjo trgovino. Nato sva sedla v dnevno sobo, poslušala glasbo in pila. Vrtel je glasni hard core, zato sva v glavnem molčala. Vsakih nekaj minut sem stopal k oknu in pogledal v nebo. Zvedrilo se je šele, ko sva spraznila vso zalogo. Pobral sem prazne steklenice in odšel k Ivanu. Bibi je ostal doma. Hotel je počakati Vesno.
Ivan je sedel v fotelju, poslušal Mozarta in slikal. Vsak mesec mu je s slikami uspevalo pokriti položnice. Hranil se je pri materi, pijača pa je že nekako prišla. V glavnem sva obračala steklenice in kaj malega naži-cala. Večkrat so prišli tudi prijatelji in prinesli kakšno buteljko. Vedeli so, da je pri Ivanu vedno možnost prijetnega pitja.
»Kaj bova počela danes?« je vprašal. »Ja, jaz bom pil. Pa ti?«
»Ne pitaj,« je rekel, odložil čopič in poiskal prazne steklenice po stanovanju. Stanovanje je bilo redno razmetano. Steklenice so ležale pod fotelji, na postelji, pod kavčem, v lijaku, v kopalnici, včasih pa katera tudi na mizi. Stene so bile okrašene z vedno nedokončanimi slikami. Flaše sva spravila v vrečke in jih nesla prodat v trgovino. Zneslo je za tri litre najcenejšega vina.
Zasedla sva stola v njegovi bajti, našla kozarca in pričela tankati. Sprva mi je ustnice stisnilo v grimaso trpko kislega okusa, kmalu pa sva se privadila drug drugega. Začelo se me je prijemati. Z Ivanom si nisva imela povedati nič novega. Nič zanimivega. Predolgo sva že bila skupaj. Vsak teden sva se družno napila vsaj
dvakrat in se skoraj zmeraj tudi spričkala. Le redko sva naslednji dan vedela za vzrok.
Ko so bile bule odtisnjene, sva odšla v mesto v gostilno. V kotu je ždel Evgen z mladoletnimi frendi. Častili so rundo. Nato še eno. Nato so zaprli gostilno. Z Evge-nom smo se preselili v naslednjo. Evgen je imel komaj šestnajst let in se je štel za Ivanovega vajenca. Nekaj se je poskušal v slikarstvu, v glavnem pa je iskal samega sebe. Bil je neutruden v pijači. Pred kratkim je opustil šolanje ali pa so ga vrgli iz nje. Ne vem. Tudi me ni zanimalo.
Denarja nismo imeli in pijačo je bilo treba vzeti na puf. Zastali smo pred vrati.
»Kdo bo šel in vprašal?«
»Pojdi ti,« sem rekel Evgenu. »Jaz jim tukaj težim vsak teden in zdi se mi, da me imajo že poln kurac.«
»Kaj pa še. Ravno jaz.«
Vedno se je uprl. Podzavestno ali iz navade.
»Čakaj, grem jaz,« je rekel Ivan in izginil v notranjost.
Dolgo časa ga ni bilo. Nazadnje se je vrnil. Z dvema litroma v naročju.
»Saj sem vama rekel, da bom dobil. Odkar sem spravil tisto sliko gradu pri njem, me stari kar spoštuje.«
Odčepnili smo eno flašo in krenili proti mojemu domu. Rolali smo po cesti, prepevali in praznili vsebino. Čez dobre pol ure smo se znašli pred hišo. Odklepal sem vrata, ko zaslišim, da me nekdo kliče.
»Kaj je?« sem vprašal.
»Glej, da ne boste spet zganjali kravala. Že zadnjič sem ti povedal.«
Bil je Erik, ki je stanoval nad mano. Z ženo. Oba sta bila mlajša od mene.
»Ne skrbi,« sem rekel.
»Dajte mir, ker hočem spati!«
»Ma, ne brini, če ti rečem,« sem ponovil in vstopili smo v bajto.
Ura je bila dve zjutraj in tip nas je moral slišati že na sto metrov, da nas je pričakal na oknu. Ubogi fant. Pri dvajsetih je star petdeset let.
Živel sem le v enem prostoru, ki mi je služil za vse. Za spanje, kuhanje in pisanje. Lonce sem pral v kopalnici, toaletni papir pa kradel po gostilnah. Rad imam skromnost. Ne maram, da mi kdorkoli kaj večjega podarja. Ljudje potem pričakujejo povračilo, tega pa ne maram. Da kdorkoli pričakuje kaj od mene.
Ivan in Evgen sta takoj omagala in se spravila spat. Ostalo je še dobrega pol litra. Vzel sem pisalni stroj in pričel pisati o Eleni, ki je bila teden nazaj pri meni. V pijanosti sem ji obljubil poroko in vzela me je zares. Dobra punca, vendar strašansko grda. Komaj sem čakal, da je odšla nazaj na Češko. Narava zna biti tako krivična.
Če bi ji podarila lepoto, bi bila idealna.
Nato je zmanjkalo vina in zaključil sem sestavek.
3
Vstali smo dokaj zgodaj, že ob desetih. Ponavadi spim dalj časa. Temu sem se stežka privadil. Navadno sem po pijankah spal le malo časa, ker me je rajcalo po novih doživetjih. Zdaj ležim vsaj osem do deset ur. To je najboljše zdravilo za telesnega mačka. V glavi ostaneš vseeno še nekoliko zadet.
Evgen je začel kuhati makarone in prikazala sta se Robi in Tine. Bila sta brata in čudna patrona. Oba nekoliko omejena. Čez teden sta bila neprestano v sporu, v soboto in nedeljo pa sta obvezno pila skupaj. Keša nista imela, zato sem zbral nekaj flaš in Robi je odšel po liter belega. Dan se je lepo začel. Vsak je dobil dva deci, nato sta se poslovila in odšla. Makaroni so bili kuhani, jedel jih je le Ivan.
»Nekaj keša bo treba dobiti,« sem rekel.
»Ja, vendar kje?«
Odprl sem škatlo in rekel: »Imam nekaj forintov in dva tisoč lir. Ali se da s tem kaj dobiti?«
»Pička ti materina, ali veš, koliko je to?« je rekel Evgen. »Tam okrog tristo, štiristo kil.«
»O, pizda. Potem pa ni problema. Gremo pit. Jaz budala pa žicam in prodajam flaše. Kaj hočeš, Bosanc!«
»Ja, Bosanc. Kozmo Zulfikarpašič,« je rekel Evgen.
Odkar sem na plebiscitu glasoval proti odcepitvi, sem se štel za Bosanca. Slovence sovražim. Njihovo prevzetnost in samozadostnost. Ivan je požrl vse makarone in pobrali smo se proti mestu. Tam sta se z Evgenom odločila, da odideta domov. Manjkalo jima je spanca. Domenili smo se za srečanje pod večer. Odšel sem dalje in sečal Andija. Andi je bil dokaj uspešen pesnik, čeprav njegovih pesmi nisem nikoli razumel. Občasno je pisal tudi prozo. Ta se mi je zdela boljša. Živel je samo od pisanja in ni mu šlo tako slabo. Ponudil sem mu lire: »Kupiš? Dam ti jih zelo ugodno. Po uradnem tečaju.«
Sumničavo je gledal.
»Dva tisoč. To bi zneslo po današnjem kursu tristo šestdeset dinarjev.«
Izvlekel je denarnico in naštihal dvesto kil. »Več nimam,« je rekel. »Moral bi oditi domov.«
»Se bolje, mi boš dal drugič. Če mi daš zdaj vse, bom tudi vse zapil.«
»Ti res ustreza?«
»Ja, res. Tako bom imel naslednjič vsaj za kakšen hleb kruha,« sem ponovil.
Se malo sva ablala o tem in onem, potem pa odšla vsak na svojo stran. Stopil sem v najbližji bar in naročil veliko belo bevando. Zejalo me je in naročil sem še eno. Barček je bil prijeten. Ob vhodu je stal masiven šank, nasproti njega pa nekakšna steklena kupola z utripajočo bulo v njem. Opazoval sem barve, ki so se risale v steklu in šopale naokoli. Brez misli sem počasi pil. Samo čakal sem in pil. Skozi steklo je bilo videti ljudi na ulici. Zatem je moj pogled ujel Nino. Najbrž se je vračala s faksa v Kranju. Nekoliko je šmirala z Evgenom, čeprav ji je služil bolj za rezervni sklad. Hitro sem izpil in stekel za njo. Pozdravila sva se in povabil sem jo v pivnico h Kosu.
»Skoraj suha sem,« je rekla.
»Naj te ne skrbi. Dobil sem nekaj cvenka.«
Ni bila navajena, da bi jaz plačeval. To se je zgodilo približno enkrat na vsak letni čas. Večkrat se počutim prav neprijetno, ko živim na račun drugih. Sedla sva v kot.
»Kaj počneš drugače?« je vprašala.
»Saj veš. Nič. Malo pijem. To je vse. Pa ti?«
»Pizdarija, tam sem v tisti šoli in komaj čakam, da pridem nazaj v Idrijo. Cel teden mislim samo na to. Tudi jem ne, da mi le ostane več denarja za pitje tu.«
Prišel je natakar in naročila sva.
»Poglej, če sem ostal včeraj kaj dolžan. Če ne jaz, pa Ivan ali Evgen,« sem mu rekel.
Nisem bil ravno prepričan, da smo vzeli pijačo. Preveč načikan sem bil, da bi se natančno spomnil. Kadar preveč popijem, večkrat izgubim spomin. Naslednji dan pa me zaskočijo neplačani računi.
Natakar se je vrnil s pijačo in listkom.
»Dva litra si v minusu. Včeraj ju je vzel Ivan.«
»Dobro. Računaj vse skupaj,« sem rekel in mu dal še nekaj manče. Obrnil sem se k Nini: »Naj te ne skrbi preveč, ker nisi čez teden tukaj. Saj ni nič, veš. Enkrat ali dvakrat se zapiješ, drugače pa buljiš v televizor in čakaš, da pride kdo pote.«
»Saj vem. Pa vseeno,« je rekla in malo pomolčala. »Pa danes? Boš kaj zunaj?«
»Bom, dokler se ga ne bom nahopal. Ko bom enkrat preveč zadet, ne vem, kaj bo z mano.«
»Okrog šestih bom zunaj,« je rekla.
»Ob šestih?!« Ura je bila komaj tri. »Ob šestih bom že v devetih nebesih.«
»Daj, ne napij se ga preveč in se dobimo ob šestih pri Bedaneu.«
»Tega ti pa ne morem obljubiti.«
Kozarec je imela že prazen in odhitela je domov. Prijazna, dokaj lepa in sto na uro za žur. Nina. Bolj privlačna kot lepa. Nikoli nisem maral plastičnih lepotic.
Naročil sem novo bevando. Nisem še naredil dva požirka, ko je pribrzel Andi. Videti je bil razpizden. V roki je imel nekakšen papir. Vrgel ga je na mizo in pričel tolči po njem. Nekaj mi je dopovedoval. Opazil sem, da je tisti papir tečajna lista. Nič mi ni bilo jasno. Povabil sem ga, naj sede, in naročil liter vina. Hipoma
se je pomiril. Začel mi je tolmačiti, da sem ga nategnil. Rekel sem, da ga nisem. On je trdil, da sem ga. Rekel sem:
»Če sem te že, te nisem namerno.«
On je še vedno trdil, da sem ga. Ponovil sem, da ga nisem. Končno je vzel beležnico in mi natančno in počasi s svinčnikom razložil, da sem ga nategnil.
»Vendar ne namerno,« sem rekel.
Začenjal mi je verjeti. Dva tisoč lir je bilo v resnici vrednih le šestintrideset in ne tristo šestdeset dinarjev.
Zatem sva začela piti. Kmalu me je zmanjkalo. Ne vem, kako in kdaj me je prineslo domov, ampak moralo je biti zgodaj, ker sem bil okrog polnoči že buden.
Prižgal sem televizor in skušal spremljati program, vendar nisem mogel brati podnapisov. Črke so se mešale, meglile in izginjale. Ugasnil sem ga, potegnil še nekaj dimov tobaka in zasmrčal nazaj.
4
Prvo vabilo na pijačo sem odklonil, drugega ne več. Nina mi je kupila veliko bevando. Z njo sta bila Ivan in Evgen in sedeli so na stopnicah pred Bedancem. Denarja ni bilo kaj prida. Rekel sem Nini, naj da nekaj drobiža, in poslal Evgena v trgovino po liter. Prinesel je dva. Natakali smo v gostilniške kozarčke, ki so spominjali na amfore in spontano praznili buli. Prijetno in brez večje sle po napitju. Prej ali slej bo prišlo do alkoholiziranosti. To sem vedel. Folka ni bilo preveč. Valovali so v intervalih. Evgen je začel pizditi na Nino. Spominjal je na utrujajočega konzervativca.
»Ti si čisto smotana, ko se napiješ. Povsem te zamede. Potem spuščaš take neumne: ,Ali spermo ali pa pred zid\ Sploh nič ne misliš. Kot kakšen froc si...,« je ponavljal.
In vse v tem stilu.
Meni se je le prijetno mirno pilo in nič me ni moglo motiti. Preprosto uživanje je monotono brundalo žgoče stavke, ki naj bi izgledali kot družabnost, čeprav si je glava želela krog sebe samo družabni hrup, v katerem ne bi bilo potrebno sodelovati, ampak se le nakazovati in zliti v celoto. Čas je torej prijetno mineval.
Nočne ure so nas pripeljale v park. Sedeli smo na klopci pred cerkvijo. Na cesti ni bilo večjega prometa. Le sem in tja kakšno zapoznelo vozilo. Vračali so se v tople postelje. Tam so jih čakale težave, samota ali vsakdanjost. In čakanje na naslednji vikend.
Nina je prinesla štiri bele buzare. Vzela jih je z obljubo plačila naslednji dan. Po nekaj požirkih sem jo samodejno objel. Kot nekaj povsem razumljivega. Evgen je to takoj opazil.
»Ali si ne dovoliš malo preveč?« je rekel.
Dizgast! Molče sem odmaknil roko. Počasi me je nosilo v nataknjenost. Ali res ne more biti enega samega zajebanega žura, ne da bi ti nekdo lomil jajca?! Vsak naj počne, kar hoče, s tem da drugemu ne škoduje fizično.
Po drugi buli je prineslo mimo senco. Maligani so ji otežkočali gibanje. Naprej jo je vlekel le nagon. Slišala je glasove in se zvrnila k nam. Južni fratelo. Moj frend. Ponudili smo mu pijačo in pričel sem mu nakladati.
»Cel svet se združuje, mi pa ločujemo. Ne mi, Slovenci. Jaz sem Bosanec. Jaz sem na vaši strani. Namesto lipe bomo v zastavo vstavili burek.«
Drgnil sem mu vse do konca pijače. Povabil nas je domov na drink. Šnops, rakija, vinjak, pivo. Nismo sprejeli. Njegovo domovanje je bilo oddaljeno štiri kilometre. Pa tudi žena bi najbrž težila. Kmalu se je pobral. Tudi z Ivanom sva odšla vsak na svoj dom. Evgen in Nina sta ostala na klopci. Nič zato. Imela bosta ravno toliko telesnega stika kot midva z Ivanom nocoj.


Paolo Bonassi
Macchine di miniera, Idrija 1988 Rudniški stroji, Idrija 1988

RAZMIŠLJANJA
JOŽE FELC
MAVZOLEJ SESTRE EFREME
Zadnje desetletje drugega tisočletja je tudi čas rušenja mavzolejev. Ni več toliko doba spominjanja, bolj je čas upanja. Možje, zgodovina, kolikor je je v njihovih balzamiranih truplih, postajajo balast. Z njihovim spominom je tako kot z njihovimi telesi. Enako se dogaja revolucionarju v kristalni sobi na trgu Tien An Men v Pekingu - Mao Ce Tungu, še slabše je z Vladimirom Iljičem sredi Moskve in nič boljše z Josipom Brozom na Dedinju. Mavzoleji razpadajo hitreje, kot melje zgodovina. In vendar mi je duh po trohnobi, človekovem minevanju, ideološkem posiljevanju - kar vse je del mojega in našega današnjega duhovnega habitusa, mi je vse to navdih za pisanje o mavzoleju; človeški minljivosti navkljub, njegovi psihofizični revščini, venenju utvar o bitju z veliko začetnico, o kalašnem sta sanjarila in govorila Marx in Kardelj.
Za oknom dehti avgust 1991. Samo Ivo Andrič bi bil sposoben opisati grozo teh dni, ko na Hrvaškem brat bratu seka ude, iztika oči, mu reže spolovila m je v svoji pohotni igri v risu prekletstva enak in hujši od brata morilca s prvih strani biblijske zgodbe. Toda to je tudi dan, ko tisoč mater v Bruxelesu roti Evropo, naj se vendar vsaj ona usmili reve, kajti generalštab na oni strani Dedinja je preslišal njihove obupne krike v imenu življenja. Odpeljale so se te nesrečnice v Evropo. Dalj kot so od utrujene domovine, bolj so snov vesti. Tiste vesti, ki jo je ideološki konstrukt zadnjih devetdeset let tako sistematično spodjedal z najbolj humanističnimi parolami m v imenu tiste resnice, ki gnije balzamu navkljub skupaj s protagonisti v Moskvi, Pekingu, Beogradu. In tudi v Ljubljani.
Pisanje tega članka je spoved. Velika spoved v tem adventnem času, ko vsakdo begajoč od sebe k sebi išče m čaka resnico. Ali m ta čas podoben tistemu izpred 2000 let, ki se je potem srečno iztekel v učlovečenju Boga samega, v rojstvu Jezusa Kristusa?
Saj sem tudi jaz eden od prevaranih častilcev neke človekove epohe. Tistega časa, ki je znal pronikati v uganke, pomote in veličastja časa m prostora. Ki je vse vedel o preteklosti in prihodnosti, ki je dopustil, da se je razkrila uganka razvoja od evglene do
Einsteina. Ali nisem zato tudi jaz samo biološki človek, kvečjemu še eden od tistih majhnih v čredi, ki trpi in upa nekoliko več od drugih m je zato srečnejši? A je pokoren, voljan - oporečnik sicer, na katerega so bile pripete oči ideološkega guruja - vendar sledeč čredi m zato diktatorju še bolj dopadljiv.
Te ure so priložnost za razmislek o veličastju božjega v človeku. Ali ni pravzaprav to edma velika sreča teh krvavih dni? Ali ni to sveča pred oltarjem, kjer prebiva utelešena večnost? V tej vesoljni daritvi sta prostor in čas farsa, ideološke puhlice so nič, človekovo uresničevanje v perfekciji tehnike ali zveličavnosti poezije pa komaj svetlobica. Svetlobica, ki jo trezni, postavlja na trdna tla, duh. To je vse.
V tem razmišljanju bom izpustil vse datume m vse ljudi, ki bi lahko posebej zaznamovali svetnico, ki ji ta avgustovski dan postavljam mavzolej. Sam bom z njenim duhom in postavo. Vse, kar moti najin mir, tiša Wolfgang Amadeus, gladi bela beseda lilije. Daleč od sveta sva, nobena od človeških rok ali misli napravljena prepreka naju ne razdvaja. Prebivati s svetnico je isto kot biti deležen božjega v sebi. Vsakdo ima Boga v sebi, le malo jih ve zanj.
Prišla je v naše kraje z imenom m priimkom, umrla je med nami kot milost, ki je ne zamejujeta prostor m ne čas. Ker je milost Duh, Duh pa je vera, upanje, ljubezen in je edma priložnost preživetja.
Sestra Efrema.
Mestece jo je sprejelo kot vsakega prišleka - s pomisleki m opreznostjo. Bil je vojni čas. Človeške moči m ideološko nasilje so se klali v krvavi rihti ognja in krvi, odpovedi m sovraštva.
Svetnica z belim klobukom, sestra reda sv. Vmcencija Pavelskega, se je kot beli metulj selila od ene do druge telesne m duševne stiske tistih m vseh naslednjih njenih dni. Ne vem, ali je bila vrednejša njena medicinska spretnost ob številnih bolnikih m zdravnikih ali pa duhovna postava, ki se je navzven kazala kot dostojanstvena beseda tolažbe m upanja. Ker sam dam več na besedo kot na katerokoli medicinsko veščino, naj povem, da me je ta sestra, mati hči, svetnica zmeraj predvsem spreobračala z besedo. Ta je bila največkrat molk, ki sem ga vedno razumel kot
zgled.	104
Kako sem jo videl, doživljal, doumel? Od prvega srečanja z njo do zadnjega pozdrava sem v njej razbiral tisto, kar premore sicer vsak človek - poslanstvo bližine, ki je ljubezen sama. Toda ker sem pisatelj, nisem mogel zatreti v sebi metaforične razsežnosti njene duhovne in telesne postave. Nedolžni metulj se je izlegel iz zajedal-ske gosenice - sestra Efrema se je v svetlobo preobrazila iz teme. Zapustila je vse človeško, da bi bila Človek. Odrekla se je sužnosti telesnega, da bi bila svoboda duhovnega, odrekla se je časnemu, da bi bila večno.
Tale pisateljski utrinek naj ne zakrije najpreprostejše resnice, za katero vemo vsi ljudje tega kraja in ji prav nihče ne odreka veljave. Sestra Efrema je lajšala telesne in duševne bolečine tisočerim ljudem našega mesta. Zvesto je služila človeku kot medicinska sestra, Bila je v službi trpljenja. Njenega delavnika nikoli niso uravnavali pravilniki in urniki, kajti bila je v službi bližnjega. Toda to bi bilo še premalo, kajti bila je v božji službi. Imela je vse, ker ni imela nič. Ni potrebovala nobene ideološke transparence - da je lahko bila vsem mati, pomočnica, bližina, svetloba, upanje. Domnevam, da se je odpovedala materinski ljubezni, da bi bila ena sama Ljubezen. Njena izjemnost je pregovorna. Kljub občudovanju pa je, kot je to z vsemi velikimi stvarmi na tem svetu, bila vsakdanjost. Prebivalec mesteca med gorami. V vsem drugačna, zmeraj enako velika, zato v naši zavesti povprečna kot vsi okrog nje.
Za velike ljudi, za osebnosti, to ni pretežko. Za povprečneže, ki se jim te dni podirajo mavzoleji, pa bi bilo to nekaj najstrašnejšega. Zaživa so vsak s svojo drugačno nabuhlostjo v imenu istega ideološkega izhodišča koncipirali svoj čas in mdoktrmirali sebi podložne častilce.
S sestro Efremo je bilo drugače. Kogar je kaj zabolelo; kdor ni vedel, kam naj se obrne, ker je v sebi začutil neobhodnost odhajanja iz tega sveta; ko je bil otrok nesrečno zagozden v medeničnem slavoloku; kadar je kakšen pijani knap nesrečno na glavo padel; ko je bil kdorkoli v našem mestu potreben blagega nasmeha svetnice; ko so doktorji potrebovali najzvestejšega sodelavca; ko je omračen um človeka pognal v nerodnosti; ko se je ubogi knap prejšnji večer preveč napil geruša in je naslednji dan zaspal šiht; ko je bilo od doktorja Hribernika ukazano, da mora ta in ta, ki domuje ure hoda ven iz mesta, dobiti deset injekcij, vsak dan po dve; ko je bilo treba zamenjati katero od obolelih sodelavk; ko je bilo treba neznanega človeka, ki je od bogvekod zataval v naše kraje in je tu nenadoma umrl, pokopati in mu še prej zatisniti oči ter zmoliti očenaš za njegovo dušo; ko je bilo od ljudske oblasti ukazano vsem nunam preobleči se v civilno obleko, kajti nunski klobuk utegne škodovati socializmu; ko je bilo treba ponuditi zadnjo pomoč kristjanu ali komunistu, lojalnemu ali oporečniku, mogočmku ali kreaturi - povsod in zmeraj se je tiho pojavila.
Ona!
Sestra Efrema!
V ideološko najčistejših časih, ko je bilo prostora samo za eno resnico, je ona imela svojo, drugo. Preslišala je parole: Tujega nočemo - svojega ne damo, Tito - Partija - Narod, Proletarci vseh
dežel, združite se... Živela je za eno samo resnico, zaokroženo v vzkliku: Ljubiti bližnjega kot samega sebe.
In tu se moje razmišljanje o njej začne. Vsakogar ljubiti.
Drugačnega. Ljubiti sovražnika. Poiskati se v njem. Se z njim najti na skupnem imenovalcu božjega. Samo svetnikom je dano videti v vsakomur sebe. In Boga. Lev Nikolajevič Tolstoj ni nikoli mogel pristati na tej maksimi nedoumljivega. Njegove blodnje zadnjih dni in ur so bile posledica prav te neznansko težke zapovedi. Markiz de Sade je v sistematičnem prikazovanju krutosti, kakršno gledamo na televizijskih ekranih te dni, kazal možno, verjetno, velikokrat nujno sprevrženost božjega v človeku. Da bi tako dokazal, kako človekova svobodna volja lahko zanika prisotnost svetega v človeku.
In jaz, ali nisem dvomljivec od zmeraj, ali ni tisto: ljubiti bližnjega kot samega sebe, tudi zame nedosežen ideal, ki se mu ne morem približati v njegovi izvirni popolnosti? In sem zato nesrečen, v iskanju ljubezni nalomljen.
S sestro Efremo ni bilo tako. Vse je storila v Njegovem imenu. Ljubila je vse. Ali sem drzen, če sklepam, da se je zato vse življenje počutila ljubljeno.
S tem meditiranjem o svetnici pronikam, nepopoln kakor sem, v zadrego lastne nepopolnosti, ki je takšna, kot je, zato, ker se tega zavedam. Zato sem se napotil k sestri Efremi. Ona ni dvomila, čeprav je človeka poznala bolj kot jaz. Pogovori z njo so mi odkrivali to razsežnost njene svetosti.
In spomin, moje srečevanje s sestro Efremo. Dva utrinka.
Okrog leta 1949 sem na Marofu, sredi poti med Sponjo Idrijo in Idrijo, vsako sredo ob šestih zjutraj ministriral pri sveti maši v sirotišnici. V kapeli, ki je kasneje pogorela, je bilo pri daritvi polno čudnih ljudi. Ti so me radovali in žalostili hkrati. Bili so vedri kakor otroci in nebogljeni kot kokoši. Med obredom sem živel trojno življenje: bil sem Bog, ki se daruje za to ubogo čredo. Bil sem čreda, ki je zvesta, vendar v svoji človeški revi neznansko nerodna in grda, hlepeča po vonjavi šmarnic na oltarju, hkrati pa zaudarja-joča po hrepenenju in urinu. In bil sem član pevskega zbora sester usmiljenk, med njimi je bila tudi sestra Efrema, ki so kot trop iz zelenih gosenic izleženih metuljev prepevale med masno daritvijo najlepše pesmi mojega življenja. Poleg sestre Efreme so mašo s pesmijo krasile še sestra Vivina, sestra Julijana, sestra Prekopija in sestra Leonarda. Bil je maj in med nami se je sprehajala Devica. Bil sem njen otrok.
Okrog leta 1963 sem se kot študent Medicinske fakultete v Ljubljani na štiri oči pogovoril s sestro Efremo. Ona je bila tedaj, kot že pred tem, angel našega mesta. Gledala sva se in ko sva bila oba v zadregi, je ona siknila iz sebe: Bodi, bodi, otrok moj... Vse je povedala z očmi,
Nekaj let zatem, ko se je naveličala zemskega, ko je v njej bilo vse odprto za nebesa, se je poslovila. Nekaj mesecev po njeni smrti je gospod Janez oznanil s prižnice, da zbira prispevke za nagrobni
spomenik svetnici. Mesto je zatrepetalo v tečajih duha in malo jih je bilo, ki niso nič prispevali za mavzolej.
Redki so večeri, noči, ko na grobu te hčere ljubezni ne dogori nobena sveča.
Kmalu po njeni smrti sem nagovoril enega od političnih mož tedanje strukture, češ da bi bila primerna oddolžitev sestri Efremi, ko bi Dom starih na Marofu poimenovali po njej: Dom sestre Efreme. Cinično me je vprašal, od kod sem doma, in s svojo politično močjo in veljavo me je stopil kot kepo voska.
Toda duha ni za ugašati...
Svetost naše usojenosti je vendarle spravljena v hramih duha. V našem mestu je to mavzolej sestre Efreme. Naj bo naša človeška slabost obupna, naj so moči upehane, naj se svetost izničuje v magmi prekletstva, naj v nas zmaguje Kajn... vse je bolj znosno, ker nam je dano odpočiti se, pomoliti in razmisliti v mavzoleju. Srečni smo, ker med nami domujejo angeli...
Idrija, 3. 9. 1991
IVI CA KAVČIČ
NEKAJ MISLI O ROMANU DR. JOŽETA FELCA »DUŠA IMENA«
Pisati vtise o takem romanu, kot je DUŠA IMENA, je zelo težko. Knjiga je tako bogata, tako polna misli, čustev, dogajanj, povezanih z usodo ljudi in mesta, da jo preprosto lahko le prebereš in občutiš.
Predlog, da nekaj o njej napišem, sem kljub temu sprejela iz dveh razlogov. Po eni strani je bil to zame izziv, da roman še enkrat temeljito preberem in se vanj poglobim, po drugi strani pa sem bila mnenja, da je to potrebno zaradi pisatelja, da sliši odmev iz Idrije, saj je končno knjigo napisal nam, Idrijčanom, kot najlepši dar za 500-letnico. Odmev od drugod je že prišel. Prešernova družba mu je za to delo podelila nagrado za najboljši roman leta. Literarna kritičarka Helga Glušič je roman zelo dobro ocenila. Med drugim je ugotovila, da je to saga o našem mestu, s kakršno se lahko ponaša le malokatero mesto.
Verjamem, da je roman doslej prebralo že mnogo Idrijčanov. Verjamem tudi, da smo vsi enotnega mnenja, da je to delo, v katerega je pisatelj vložil ogromno energije, saj je bilo treba prebrskati še in še zgodovine in se pogovarjati z neštetimi pričevalci dogajanj. Le tako in ob velikem pisateljevem talentu, globokem razumevanju globin človekove duševnosti in veliko ljubezni do ljudi, je lahko nastalo delo takega obsega in take vsebine. Ko začneš roman brati, se najprej vprašaš, zakaj se je pisatelj odločil, da tako temeljito obdela prav to obdobje (obe svetovni vojni ter čas med njima in čas po končani drugi vojni), pa ti kmalu postane jasno, da je to zato, ker je to obdobje tako prelomno za ljudi v tem prostoru (pa najbrž ne samo v tem). Vsiljuje se prispodoba, da je prelomno tako rekoč enako, kot je bil za geološko zgodovino prelomen tisti tektonski premik, ki je prinesel v te kraje živo srebro. To je obdobje, ki je v temeljih poseglo v bistvo ali dušo ljudi in kraja.
V stoletjih, ko se je mesto ob srebrnem studencu razvijalo mirno, od sveta odmaknjeno, v sicer vedno prisotni večji ali manjši
revščini po eni strani, po drugi pa tudi v gotovosti, da »kruh« doma bo, se je izoblikoval določen tip človeka in družine, kot so Grega in Helena ali Nace in Nacetovka. Naravni, pošteni, dobrosrčni pa tudi bistri (Hladnikovi). On, Grega »mokrač«, zagledan v Veliko Rusijo, na zunaj robat, v resnici pa mehak in neodločen, predvsem pa zelo naraven (odnos do Jekaterine Andropovne v ruskem ujetništvu). Ona, sveta mati Helena, vse razumevajoča, modra in odločna, ki vedno najde pravi odgovor na življenjsko važna vprašanja - tudi takrat, ko drugi, pametnejši od nje (kot sta npr. oba dekana Gabrijel Marko in Jakob Žgavec), odpovedo.
V to naravno harmonijo, v ta red in mir, globoko zasekata obe vojni, druga še bolj kot prva. Nobeden od Gregovih in Heleninih otrok ne podoživi njune preproste, do kraja lepe ljubezni. Usode vseh so po svoje tragične. Sprašuješ se, ali bo Janez, Vidkin sin in Helenin vnuk, ki nekako iz razdalje opazuje in doživlja te prelome in sprejema izročila rodu, »ki mu ga podarijo oziroma ga z njim obremenijo«, morda vendarle zopet zaživel normalno! Iz zadnjega odstavka v romanu se to da slutiti. Končno je pa tudi sam roman dokaz tega. Roman pa seveda ni samo zgodba, je poln globokega razmišljanja in čustvovanja. Ko poskušaš iztrgati kakšno »najlepšo misel«, se znajdeš pred nerešljivo nalogo, kajti teh misli je toliko, tako rekoč vsaka od petstotih strani je napisana tako, da bi jo z užitkom lahko večkrat prebral in si kaj tudi zapomnil.
Kljub temu so deli, ki so name naredili še poseben vtis, ob katerih sem se vedno znova spraševala, kako je mogoče, da lahko pisatelj tako globoko razume čoveka in njegove najrazličnejše značaje in usode. Odgovor je seveda na dlani. Pisatelj je zdravnik, psihiater, ki človeka pozna zaradi stroke, ki se ji je zapisal, pa mdi zaradi svoje bogate notranjosti, ki odseva prav v vsaki usodi, ki jo obravnava. Tako enkratno opisuje Zalkino prvo in edino ljubezen do tenenteja Pietra Tambronija, pa Marijino trpljenje pri porodu. Nadvse pretresljivo je opisana tista tako nesmiselna Severino va smrt (ustreli ga Nemec, ker se Severin, ki nese domov s kmetov hrano za svojo bolno punčko, na njegov »halt« ne ustavi). Pretresljiva je Gregova in Nacetova pot, ko peljeta domov mrtvega sina in zeta: »Grega se je predal življenju, kot je bilo v tem trenutku najbolj prav, predvsem pa znosno, Nace ob njem je bil prazen, samo na
videz je vlekel voziček s krsto, v resnici je samo stopal ob Gregi. Nekajkrat se je ozrl k trugi na vozičku in glasno zajokal.«
Na poseben način globoko, pretresljivo in tragično deluje usoda Gregovega in Heleninega sina Otmarja, »velikega iskalca samega sebe in resnice sveta«. Od tistega trenutka naprej, ko kot partizan med bojem ubije prvega človeka in se istočasno sreča z norčkom v kmečki hiši, s preizkušnjo, ki ga zaznamuje za vse življenje, pa do takrat, ko ga že po koncu vojne določijo za likvidatorja v Kočevskih gozdovih. Po tistem prvem usodnem doživljaju se obrne na mamo Heleno s prelepim pismom, v katerem pravi med drugim: »Mama, jaz sem dokončno zapisan stvari, o kateri je ata toliko govoril, jaz pa sem ob njegovih besedah dvomil bolj, kot je bilo razumno in dostojno.« In še naprej: »Ljuba mama, včeraj sem ubil človeka. Ko te bo našlo to pismo, bom morda ustreljen jaz ali pa kdo od tvojih. Le ti boš večno živela. Le ti ljuba mama. Obseden sem od te velike misli in edina mi ta trenutek pomaga živeti.«
Veliko pove še pisateljevo razmišljanje ob koncu, ko je Otmar dodeljen za likvidatorja: »Ko je zagledal pred sabo temne postave, ki so sestavljale gručo ljudi, stiskajočih se drug k drugemu, se je zavedel, da je on tukaj po temeljitem premisleku nekoga, ki ga ne pozna, ki pa mu je neizmerno sovražen najbrž zato, ker v njem, v borcu Otmarju Hladniku voha nekaj tiste osrečujoče svetlobe vere, s katero je sam obračunal dosledno s podpisom, ne pa s čustvi«. Otmar, ta nekoč tako obetajoč, bister in marljiv fant, konča na Studencu. Drugače ob taki usodi in takih udarcih po tako mehki duši tudi ni mogoče. In tako, tragično, končajo vsi Hladm-kovi, vsak na svoj način. Zalka, najlepša in najbolj Gregova punca, ki se prav tako strastno kot v ljubezen s Tambronijem vrže v boj proti fašizmu, konča nekje v Ljubljani pri tipkanju zapisnikov z mučnega zasliševanja obtožencev in je na koncu sama in zamorjena in ne prihaja več v domače kraje. Pa je bila Zalka, kot pravi pisatelj, tisti člen v njihovem rodu, ki je navdihoval pogled navzgor, velika duša njenega imena: »Ona je misel, čud, ki dolbe v meni dvome, ki dela iz mene nekoga, ki ne more biti, kar je in hkrati tisto, kar ni. Brez vednosti o resnici tete Zalke bi bil danes ravnejši in veliko laže bi me uklanjali viharji, ki so v svoji nepreklicni volji tako surovi in oblastniški. Nočem prebivati v njihovi posesti, rajši sem vsak dan poraženi upornik, človek torej, ki neizmerno trpi, ker ni pokoren, ker je oporečnik. Stalno je pod drobnogledom koga od polaščevalcev človeka, vsem je sumljiv. Ostaja mu nekaj možnosti le v onih predelih življenja, ki niso priznani in jim rečemo prostor pesmi. Nihče ne ve ali pa morda noče vedeti, da je to tudi prostor svobode.«
Usoda Vidke, najstarejše in najbolj mamme hčere je zopet na svoj način posebna.
Njena v začetku tako lepa ljubezen do fanta in nato moža Benjamina »kot dren trdega mladeniča s prelepim tenorjem, s svojo kot oglje črno frizuro in prav takimi očmi, ki pride v mesto od tam nekje iz Gregorčičevih krajev« in postane ne samo Vidkm, temveč tudi Gregov ljubljenec, ta ljubezen torej, se z Benjaminovo odsotnostjo, najprej v italijanskih zaporih in nato v partizanih (tu je komisar brigade) postopoma ohlaja. V Vidki se pojavljajo dvomi in
vprašanja brez odgovora. In ko »majski dan onečasti mesto«, ko prikorakajo v mesto domobranci in ko Vidka posluša njihove spretne agitatorje, se zagnano vključi v kulturno delovanje, ki ga Nemci dopuščajo. V hišo se zaleze tujstvo in »sovraštvo, ki so ga dotlej vedno izgnali...« Tik pred koncem vojne jo najdejo ustreljeno v glavo na produ »čisto na drugem koncu mesta, tam, kjer se reka odpravi po dolini - daleč, daleč«.
Vzrok za to smrt je vsaj za moje predstave nekako nepojasnjen. Zanjo tako rekoč ni pravega motiva, saj je bila Vidka povsem nepolitičen človek. Motiv je lahko le čisto oseben, kar pa odpira zopet nova, težka vprašanja človekove duševnosti.
Od Gregovih in Heleninih ostane še Marija, ki bi bila v vsem rada Zalka, pa je ne dosega ne po lepoti ne po moči čustvovanj. Je pa prav Mariji usojenega največ trpljenja - od težkega kleščnega poroda, ki ima za posledico hudo bolno božjastno punčko Veroniko, do Severinove in Veronikine smrti in nato Ravensbrücka, kamor jo odvedejo skupaj z zlatim dečkom, Zalkimm Gaetanom in ji ga tam vzamejo, pa do nove poroke z nekim Bogomirjem po vojni, ki jo na koncu popelje nekam na Dolenjsko. Tudi pri njem ji ni dobro, saj je pijanec in pridanič, »a saj ji tudi pred tem nikoli ni bilo«, zaključuje pripoved o njej pisatelj.
Revolucionar Benjamin, partizanski komisar med vojno, udbovec in s tem »oblast« po vojni, konča na Golem otoku.
Ob teh, glavnih in izmišljenih, a vendarle tipičnih osebah, se v romanu prepleta še cela vrsta usod poznanih ljudi, ki so v kraju pustili svoj pečat. Razen Jakoba Platiše-Franca, revolucionarja, komunista in organizatorja OF na Idrijskem ter junaka Janka Pre-mrla-Vojka - pisatelj teh znanih ljudi ne imenuje s pravimi imeni in priimki, jim pa daje taka imena, da jih je brez težave moč prepoznati (npr. dekan Mihael Arko je Gabrijel Marko, dr, Hribermk, dr. Gregorič itd.). Zakaj se je pisatelj tako odločil, ne bi razglabljala, to lahko pove le sam. To, kar me posebej veseli, je, da je v knjigi posvetil toliko pozornosti Jakobu Platiši Francu, ki je bil, tako kot se še sama spomnim iz pripovedovanja staršev in stricev, res enkraten človek in doslej v Idriji razen neke stranske ulice nima obeležja. Dr. Jože Felc mu je prav v tem romanu postavil trajni spomenik. Veliko lepih misli je napisal o njem, pa naj citiram eno: »Iz njegovih (Platiševih) poročil je tu pa tam zaznati dvom, pomislek, celo zatekanje k improvizaciji, kar premočrtni ideji upora in revolucije ni pisano na kožo. A prav v tem je bila veličina preprostega moža, da je kljub veličastnemu delu, ki ga je opravil, ostal čisto pri tleh, kot se reče, skromen in zagledan v prihodnost, vendar ne brez dvomov.« Pisatelj ga v knjigi čustveno zbliža z Zalko. Nakaže možnost, da bi se med njima spletla trajnejša vez, da ga niso po ukazu višjih sil premestili iz teh krajev, ki jih je, dokazano, zelo težko in za vedno zapustil. Naj navedem še naslednjo pisateljevo ugotovitev: »V svojih poročilih Jakob Platiše ni omenjal svojih zaslug za razmahnitev osvobodilnega gibanja, iz njih pa je bilo vendarle moč razbrati, da ta skromni človek drži vajeti v svojih rokah.« Tako je tudi bilo.
O Janku Premrlu Vojku, o tem, kakšen je bil in kako so ga ljudje dojemali, pove vse odlomek, ki govori o srečanju s teto Tono pri
Kališerjevih: »Janko je bil teti Toni tako všeč, da je vsa kruljava in z zvestobo, ki jo premorejo le preprosti ljudje z malo pameti, stopila pred mladeniča in se ga dotaknila. Ko je videla, da se ji fant prijazno smeje, ga je pobožala po glavi, je rekla tako, kot se ji je zdelo, da je najbolj prav! Ti fant korajžni, ti si tako lep! Mladenič se je zasmejal, prav nič mu ni bilo nerodno, vzel je v roke Tonino desnico in jo poljubil. Vedo povedati, da je v hiši zavladala tišina, ganjenost, ki jo prinašajo v človeka svečani obredi. Kališar je potem za ramo potegnil svojo sestro k sebi in se je od vsega srca nasmejal njeni prelepi ljubezni. Ko jo je posedal na klop ob peči, je še enkrat rekla: A ni res tako lep, nobeden od teh, s prstom je šla po drugih partizanih, mu ni podoben. Ta bi bil pa prav lahko device Marije sin.« Zakrohotali so se fantje, vendar njihov smeh ni bil čisto brez zadrege, nekaj zadržanosti je bilo v njem in veliko, veliko občutkov pripadnosti - take, ki človeka zavezuje na življenje in smrt«. Več in lepše bi bilo težko povedati.
Kot že rečeno je pisatelj v knjigi opisal še celo vrsto ljudi, ki smo jih poznali in ki so v tem kraju v tistem času pustili bolj ali manj trajne sledi in so vsak po svoje dodajali nekaj k duši našega imena. Naj omenim dekana Gabrijela Marka pa dr. Gregoriča in sestro Inviolato. »Prišla je ta sveta sestra usmiljenka v hišo in z nasmeški poškropila našo pretresenost«... »ni bila vsiljiva, nikdar ni bila, njeno ime je z zlatimi črkami zapisano v spominu vseh meščanov in na njenem grobu že več let, večer za večerom dogorevajo sveče ljubezni«.
Potem so tu še župan Kern, Krišpin Doler pa Žefa Spakedronka in Kavsarjev Tonač - kako duhovito izbrana imena!
In na koncu še nadvse žalostna zgodba o procesu proti dekanu Jakobu Žgavcu, velikemu narodnjaku in podporniku osvobodilne fronte. Proces, na katerem so »rdečega dekana« po vojni obsodili na 20 let ječe, je v kraju pustil nekaj težkega in silno krivičnega, česar so se vsi zavedali, a si očitno niso mogli pomagati. Pa poglejmo še kratek odlomek iz tega procesa: »Dekan je bil bled, same oči so ga bile. Oblečen je bil v posivel suknjič, ki očitno ni bil njegov. Bil je postaran in malce zgubljen. V obtožbi je bilo rečeno,
da se je z besedo postavil na stran svojega sobrata, vojnega zločinca, ki ga je ljudska oblast izgnala iz države, da se je v zaporu neprimerno vedel in je bil celo aktivno vpleten v zaroto proti enemu od paznikov; da se je v preiskavi obnašal nesramno in da je ljudsko oblast imenoval z žaljivimi, skrajno sovražnimi nazivi. Ko so to brali, se je Žgavec zagledal v tla in dajal vtis, da branju obtožnice sploh ne sledi. Obnašal se je, kot da je tukaj po naključju, in babici Heleni se je zdelo, da se je nekajkrat celo malo nasmehnil. Pogledal je v strop in potem prikimal, vendar očitno bolj zato, ker je takrat v sebi odkril še kakšno dotlej skrito spoznanje o vsebini svojega življenja, prepričanja in dela.«
V tem, kako si v dvorani nihče ni upal zastaviti besede za dekana Žgavca, čeprav so se bili, tako kot babica Helena, to trdno namenili, se kaže podobnost s tistim, kako si nihče od rudarjev, razen prvega, Adamiča, ni upal takrat v začetku fašističnega potujčevanja po prvi svetovni vojni, na prizivu v Rudniku reči »tu sem« namesto zahtevanega »presente«. A kaj hočemo, tudi to je del duše našega imena. Ljudje smo pač vse prej kot junaki.
O knjigi bi se dalo pisati še mnogo in tudi še s poudarkom na drugih stvareh, ki jih tu nisem omenila. Omenila nisem npr. Šembi-lje, prerokinje, ki se pojavlja vedno, ko se napoveduje kaj hudega. Omenila nisem prav gotovo marsičesa, kar bi -se komu drugemu zdelo nujno potrebno. To je pač moj pogled, ki sem ga oprla na citate iz knjige, ker mislim, da bolje od pisatelja samega stvari ne bi znala povedati.
Na koncu bi rekla samo še to: roman je treba brati temeljito in počasi, naj nam za to ne bo žal časa, ki ga mnogokrat tako po nepotrebnem razmetavamo. Duša imena je knjiga, ki nas notranje bogati, nas dviga v razumevanju in v ljubezni do ljudi ter nas obenem spoznava z zgodovino in z dušo kraja. Zato je nedvomno potrebno, da jo vzamemo večkrat v roke in jo priporočamo mladim, ki duha tistega časa niso mogli neposredno dojemati. Knjiga kot celota pa je tudi težka obsodba vojne in vsega, kar ta nosi s seboj, zato je tudi v tem smislu danes še kako aktualna in sega njen pomen daleč preko meja našega kraja, njena vsebina je občečlo-veška, kar je končno odlika vseh zares velikih del.

Paolo Bonassi
Macchine di miniera, Idrija 1988 Rudniški stroji, Idrija 1988
RAZISKAVE
ROMAN BRIC
VOLILNO LETO 1990
REZULTATI VOLITEV V IDRIJSKI OBČINI*
V	pregretem ozračju »slovenske pomladi« smo Slovenci aprila 1990 opravili prve povojne svobodne in demokratične volitve, na katerih smo v še obstoječih ustavnih okvirih volili po večini strankarsko opredeljene kandidate za najvišje organe Republike Slovenije in republiški parlament ter občinske poslance.
V	tem, za povojne slovenske generacije spremenjenem (predvolilnem vzdušju, smo se Slovenci v posameznih fazah različno opredeljevali in na koncu po širokem izboru različnih kandidatov z večinsko voljo izbrali tiste kandidate, ki smo jim najbolj zaupali.
Za nas so predvsem zanimive ugotovitve, za koga so se odločali naši volilci in v čem se njihovo mnenje razlikuje od večinske volje Slovencev.
Volilci idrijske občine smo se za razliko od slovenskih volilcev v II. krogu z minimalno prednostjo opredelili za kandidata ZDRUŽENE OPOZICIJE Jožeta Pučnika, ki je očitno prevzel večino glasov samostojnega kandidata Ivana Krambergerja iz I. kroga volitev, Demšarjevi (ZSMS - LS) pa so po naših ocenah večino glasov oddali prenovitelju Milanu Kučanu.
Ciril Zlobec (SZ) in Ivan Oman (SKZ) sta dobila največjo podporo naših volilcev v kandidaturi za člana slovenskega predsedstva, za njima pa Slavoj Žižek (ZSMS-LS), ki pa v predsedstvo ni bil izvoljen. Podporo naših volilcev je dobil tudi izvoljeni član predsedstva Matjaž Kmecl, četrti član Dušan Plut pa je po številu prejetih glasov pri nas zaostajal tudi za Dimitrijem Ruplom.
Volitve poslanca za zbor občin republiške skupščine so v obeh krogih pokazale na precejšnjo naklonjenost kandidatu DEMOSA - Tomažu Pavšiču, volitve občinskih poslancev za vse tri zbore pa so pokazale na veliko prednost KMEČKE ZVEZE, ki je tudi v idrijski občim daleč najmočnejša stranka DEMOSOVE KOALICIJE, z več kot 30% poslanskih mest v občinskem parlamentu. Zaradi trodomne sestave občinskega parlamenta po obstoječi ustavi je po
velikosti druga največja skupina občinskih poslancev strankarsko neopredeljenih, kar je za parlamentarne sisteme neobičajno.
Volilni izidi v naši občini pa so v največji meri tudi rezultat razmerja med volilci v okoliško-vaških območjih m gosteje naseljenih središčih v občim, na kar kaže podrobnejša analiza rezultatov v nadaljevanju.
KAKO SO GLASOVALI NAŠI VOLILCI?
V obdelavi podatkov o rezultatih volitev v mesecu aprilu 1990, ki so nam bili na voljo, smo v prvi vrsti zasledovali rezultate na posameznih voliščih in razlike med rezultati I. in II. kroga volitev, kar med drugim potrjuje usmerjenost m opredeljenost volilcev v posameznih krogih, ki smo jih iz razpoložljivih podatkov lahko uporabili tudi za širša volilna območja - gravitacijska območja IDRIJSKO, ČRNO-VRŠKO, SPODNJEIDRIJSKO m CERKLJANSKO OBMOČJE po eni strani, ter za razlago razlik v opredeljenosti volilcev v okoliško vaških sredinah in naseljenih središčih občine na drugi strani.
Po posameznih voliščih so rezultati zelo raznovrstni, vendarle pa ugotovitve navajajo k mnenju o večjem vplivu socialno demografske strukture volilne baze in drugih osnovnih determinant (podeželje - mesto, socialni položaj, struktura prebivalstva glede na dejavnost, zaposlenost, starost itd.) kot pa strankarsko politična opredelitev.
Različno opredeljenost volilcev v posameznih sredinah nam potrjuje medsebojna primerjava volilnih rezultatov.
Predmet našega proučevanja so bile v letu 1990 izvedene volitve (I. m II. krog, 8. in 22. aprila) ter volitev za zbor združenega dela (12. aprila 1990).
Tako so se v naši občini volilci v I. krogu volitev opredeljevali:
a)	za (1) kandidata med 4 predlogi za funkcijo predsednika predsedstva Republike Slovenije,
b)	za 4 od 12 kandidatov za člane predsedstva Republike Slovenije
c)	za 4 mesta v DPZ Skupščine RS med strankarskimi listami kandidatov za DPZ republiške skupščine
d) za 1 od 4 kandidatov za funkcijo republiškega poslanca v zboru občin republiške skupščine.
V	II. krogu volitev pa so volilci izbirali:
-	predsednika predsedstva Republike Slovenije (II. krog - 2 kandidata)
-	poslanca v zbor občin Skupščine RS (II. krog - 2 kandidata)
-	krajevne poslance za zbor KS občinske skupščine m
-	poslance za DPZ občinske skupščine med strankarskimi listami in posamičnimi kandidati.
VOLITVE PREDSEDNIKA PREDSEDSTVA REPUBLIKE SLOVENIJA
Neposredne volitve predsednika predsedstva republike Slovenije smo prebivalci Slovenije izvedli v dveh krogih 8. m 22. aprila, saj v I. krogu nihče od 4 kandidatov m prejel več kot polovice glasov.
PRVI KROG PREDSEDNIŠKIH VOLITEV - 8. 4. 1990
V	prvem krogu volitev, kjer je od vpisanih 12.925 volilcev v naši občini glasovalo 11.508 ali 88% volilcev, od 11.508 oddanih pa je bilo veljavnih 11.179 glasovnic, so volilci posameznim kandidatom namenili naslednje število glasov:
1.	MILAN KUČAN (ZKS-SPD)	3855 glasov ali 34,5%
2.	JOŽE PUČNIK (DEMOS)	3045 glasov ali 27,2%
3.	IVAN KRAMBERGER (samost. kand.) 2580 glasov ali 23 1%
4.	MARKO DEMŠAR (ZSMS-LS)	1699 glasov ali 15,2% Rezultati v I. krogu volitev kažejo, da je kandidat Milan Kučan v prvem krogu prejel večjo podporo zlasti v vseh treh naseljenih središčih občine (od skupno 33 volišč z večmo za Kučana jih 27 spada v naseljena središča), Jože Pučnik (19 volišč - razpršeno) m Ivan Kramberger (16 volišč) pa sta si zagotovila večino zlasti na vaških m primestnih voliščih v okolici vseh treh središč naše občme. Kandidat Marko Demšar je le na enem volišču v občini prejel pomembnejše število glasov Qagršče - enako število glasov si deli s Krambergerjem).
Za Milana Kučana so se v I. krogu volitev prepričljivo odločali volilci na vseh voliščih Idrija - mesto - v povprečju nad 45% volilcev, nekaj manj volilcev se je zanj odločilo na voliščih v naselju Spodnja Idrija (v povprečju nad 40%) m v povprečju nekaj nad 30% volilcev v Cerknem. Povprečje velja samo za volišča Idrija - mesto ter središče Spodnja Idrija in Cerkno brez okoliških volišč,
Kučan je najmanj glasov prejel v vaških m kmečko poseljenih območjih izven večjih naselij m na črnovrškem območju (najmanj Jagršče - 10,7%).
Jože Pučnik je v številnih, zlasti vaško-kmečkih okoljih naše občine glasove volilcev delil s kandidatom Ivanom Krambergerjem. Največ glasov je v I. krogu prejel v Zavratcu - 46,6% (Kramberger 31,5%, Kučan, Demšar 11%). Ivan Kramberger je dobil največ glasov v Policah - 50% (Kučan 29,2%, Demšar 12,5%, Pučnik 8,3%,
najmanj - 8,3% pa na volišču št. 37 Idrija - mesto - volišče v novi OS (Kučan 46,7%, Pučnik 28,5%, Demšar 16,5%). Kandidat Marko Demšar je po številu glasov v I. krogu povsod občutno zaostajal za prvimi tremi kandidati. Največ zaupanja so mu izkazali volilci Jagršč, kjer si z Ivanom Krambergerjem delita enako število glasov
-	32,1% (Pučnik 25%, Kučan pa je tu dobil najmanj glasov - 10,7%).
Za dodatno razumevanje si oglejmo še, kako so glasovali volilci v odsotnosti (v JLA), ki v predvolilni m volilni fazi niso bili neposredno udeleženi. Od 152 glasov je bilo 23 neveljavnih, 41,9% jih je glasovalo za Kučana, 29,5% za Pučnika, 16,3% za Krambergerja m 12,4% za Demšarja.
Če pogledamo podatke I. kroga predsedniških volitev še z vidika posameznih gravitacijskih območij, ugotovimo, da se je za Milana Kučana odločil največji del volilcev na Idrijskem (1956 od 5078 glasov). Volilci spodnjeidnjskega območja z okolico so glasove enakomerno porazdelili med prve tri kandidate z malenkostno prednostjo (Sp. Idrija) za Milana Kučana, volilci na Črnovrški planoti m na Cerkljanskem pa so večji del glasov oddali Jožetu Pučniku in Ivanu Krambergerju.
DRUGI KROG PREDSEDNIŠKIH VOLITEV - 22. 4 1990
VII. krogu volitev kandidatov za funkcijo predsednika predsedstva republike Slovenije je bila udeležba nekoliko slabša kot v I. krogu. Glasovalo je 10. 978 volilcev (84,9%) od vpisanih 12.925, ki so oddali 10.598 veljavnih glasov (380 neveljavnih), z minimalno prednostjo pa je v naši občim zmagal Jože Pučnik s 5.326 glasov (50,3%) pred Milanom Kučanom, ki je zbral le 54 glasov manj - 5.272 ali 49,7% glasov.
Iz analize m primerjave podatkov volitev v I. krogu lahko sklepamo, da je večina Krambergerjevih volilcev v drugem krogu oddalo svoje glasove Jožetu Pučniku, Demšarjevi volilci pa Milanu Kučanu, čeprav je ta razlaga nekoliko poenostavljena.
Tako se je volilni rezultat - razen na enem (Gorenja Kanomlja) - na vseh tistih voliščih, kjer je v I. krogu največ glasov dobil Kramberger (16 volišč), v II. krogu prevesil v prid Jožeta Pučnika, ki je v II. krogu zmagal na 53 voliščih (v I. le na 19) Milan Kučan pa je v II. krogu dobil več glasov na 29 voliščih (v prvem pa na 33 voliščih).
Za ponazoritev navajam nekaj najbolj značilnih primerov, ki mu drugi sledijo le z nekoliko večjim odstopanjem. (Glej tudi: Priloga
-	Na volišču št. 4 (395 volilcev) v Cerknem je v prvem krogu največ glasov prejel Kučan (28,5%), v drugem krogu pa Pučnik - 52,1% (v prvem krogu 27,0%, Kramberger 25,9% glasov), Kučan pa je v II. krogu prejel 47,9% glasov (I. krog 28,5%, Demšar 18,6%).
-	Na volišču št. 20 - Idrija - mesto (330 volilcev) je tudi v drugem krogu zmagal Kučan z 61,7% glasov (I. krog 46,8%, Demšar pa 15,6%). Pučnik jih je v drugem krogu prejel 38,3% (17,7% prvi krog, Kramberger 19,9%).
- Na volišču št. 44 Masore (38 volilcev) je v I. krogu zmagal Kramberger z 38,2% glasov, v drugem krogu pa Pučnik z 68,8% (I. krog 29,4%), Kučan in Demšar pa sta v I. krogu dobila 26,5% m 5,9% glasov.
Če torej razporeditev glasov iz prvega v drugi krog volitev pogledamo po gravitacijskih območjih, ugotovimo, da so volilci na Črnovrškem m Cerkljanskem pokazali izrazito več zaupanja predsedniškemu kandidatu Jožetu Pučniku (I. krog Pučnik, Kramberger), ki je prejel med 65% do 70% glasov, prav tako tudi na mejnih voliščih spodnjeidrijskega območja, medtem ko so bili volilci ožjega spodnjeidrijskega območja s Kanomljo in volišč Idrija - mesto tako kot v I, krogu bolj naklonjeni Milanu Kučanu - med 55% in 60% volilcev na posameznih voliščih.
Okolica Idrije (K. Rovt, Čekovnik, Idr. Bela) pa se je opredeljevala za kandidata Pučnika. (Glej: Priloga 1)
VOLITVE ZA ČLANE PREDSEDSTVA REPUBLIKE SLOVENIJE
V prvem krogu volitev 8. aprila so potekale tudi volitve za najvišji kolektivni organ republike - predsedstvo republike, ki ga poleg neposredno voljenega predsednika sestavljajo še štirje člani. Izbor kandidatov je bil širok, saj je na listi kandidiralo 12 kandidatov, katerih predlagatelji so bile slovenske politične stranke in skupine občanov.
Rezultati volitev so glede na največje število oddanih glasov posameznim kandidatom pokazali na dokaj poenoteno voljo volilcev o sestavi najvišjega organa slovenske države.
Pri neposredni izbiri članov slovenskega predsedstva je na vseh voliščih idrijske občine glasovalo 11.504 volilcev, ki so oddali 10.995 veljavnih glasovnic (509 neveljavnih).
Največje število glasov pa so prejeli:
1.	CIRIL ZLOBEC (predlagatelj Socialistična zveza) 6302 glasov
2.	IVAN OMAN (SKZ-DEMOS)	6228 glasov
3.	SLAVO} ŽIŽEK (ZSMS-LS)	4640 glasov
4.	MATJAŽ KMECL (predlagatelj Socialistična zveza) 4371 glasov sledijo pa
5.	DIMITRIJ RUPEL (SDZ-DEMOS)	3572 glasov
6.	DUŠAN PLUT (ZELENI-DEMOS)	3403 glasov
7.	ALOJZ KRIŽMAN	2513 glasov
8.	MIROSLAVA GEČ-KOROŠEC	2202 glasov
9.	PETER NOVAK	2149 glasov
10.	FRANC MIKLAVČIČ (DEMOS)	2106 glasov
11.	BOŠTJAN ZUPANČIČ (ZKS-SDP)	2048 glasov
12.	BOGDAN OBLAK (ZSMS-LS)	1701 glasov Rezultati volitev kažejo, da so bili volilci naše občine in slovenski volilci pri izbiri članov predsedstva zelo enotni. Trije člani predsedstva Ciril Zlobec, Ivan Oman m Matjaž Kmecl so bili izvoljeni z večino glasov tudi v idrijski občini, kot četrti pa je bil v idrijski občini izvoljen Slavoj Žižek (slovenski volilci so izvolili Dušana Pluta, ki je pri nas po številu glasov zaostajal tudi za Dimitrijem Ruplom).
Posamični rezultati volitev kažejo na podobno razpoloženje volilne baze kot pri volitvah predsednika predsedstva.
Rezultati na posameznih voliščih kažejo na razvrstitev, v kateri sta glavna kandidata z največjim številom glasov Ciril Zlobec (med prvimi štirimi po številu glasov na 67 voliščih) z rahlo prednostjo pred Ivanom Omanom (med prvimi štirimi po številu glasov na vseh 68 voliščih). Za prvima dvema kandidatoma pa sta se v prvi četverici največkrat pojavljala Žižek (na 58 voliščih) in Kmecl (na 45 voliščih), s precejšnjim zaostankom pa Rupel (na 18 voliščih), Plut (na 17 voliščih) m le na enem se po prejetem številu glasov v prvi četverici pojavita Miroslava Geč-Korošec in Peter Novak (Police) ter Boštjan Zupančič QLA).
Rezultati volitev po posameznih voliščih glede na število oddanih glasov vnovič izrazito kažejo, da so bili volilci večjih naselij Idrija, Cerkno, Spodnja Idrija bolj naklonjeni Cirilu Zlobcu, kar mu je v' skupnem številu glasov prineslo rahlo prednost pred Ivanom Omanom, ki je več glasov (razen dveh izjem) prejel na vseh okoliških voliščih.
Skupni rezultat naklonjenosti, volilcev po gravitacijskih območjih (Črnovrško, Idrijsko, Spodnjeidrijsko, Cerkljansko) kaže, da so volilci na idrijskem da(ja)li večjo prednost pred drugimi kandidati Cirilu Zlobcu, na drugih območjih pa Ivanu Omanu.
VOLITVE POSLANCA ZA ZBOR OBČIN
V prvem krogu volitev 8. aprila so se volilci na tretjem glasovalnem lističu izjasnjevali tudi o (1) kandidatu za zbor občm v skupščini republike Slovenije. Za to funkcijo so kandidirali 4 kandidati, ki so od vpisanih 12.924 volilcev v volilni imenik skupaj zbrali 10.940 veljavnih glasov (oddanih 11.508, 568 neveljavnih) in prejeli naslednje število glasov:
1.	Tomaž Pavšič (DEMOS-SKZ)	5020 glasov ali 45, E
2.	Ivica Kavčič (ZKS-SDP)	3373 glasov ali 30, £
3.	Jurij Bavdaž (NAPREJ)	1561 glasov ali 14,27%
4.	Marjan Platiše (SZDL-ZS)	986 glasov ali 9,01% Čeprav je že v prvem krogu največ glasov zbral kandidat Tomaž Pavšič (45,89%), ni zbral potrebne večine, zato so volilci izbirali med kandidatoma Tomažem Pavšičem m Ivico Kavčič tudi v drugem krogu.
Rezultati v I. krogu glasovanja so na večini volišč - kar na 53 - pokazali na večjo naklonjenost kandidatu Tomažu Pavšiču. Ivica Kavčič je največ glasov prejela na 14 voliščih, kandidat Marjan Platiše pa na enem. Za razliko od volitev predsednika in članov predsedstva RS se volilni rezultati bistveno ne razlikujejo glede na krajevno in naselitveno razporeditev volišč, kar se je še izraziteje potrdilo v II. krogu volitev, v katerem je kandidat Tomaž Pavšič dobil večje število glasov, kar na 63 voliščih, na dveh si kandidata glasove delita (Idrija - mesto), le na dveh pa je kandidatka Ivica Kavčič prejela več glasov (volišče št. 23, Idrija 5 mesto, JLA).
Če rezultate pogledamo nekoliko bolj natančno, ugotovimo, da sta se kandidata po številu oddanih glasov manj razlikovala na voliščih naseljenih središč Idrija-mesto, Sp. Idrija, Cerkno (med 60 in 65%
K
št.
volil-
cev
142
58
398
389
196
265
166
68
63
492
60
226
130
275
86
367
330
338
284
211
219
328
303
252
365
322
221
159
118
270
167
55
300
291
270
158
9
50
60
62
38
112
75
212
308
139
250
200
187
35
26
56
120
100
354
346
291
330
SO GLASOVALI NAŠI VOLILCI	PRILOGA 1
NAJVIŠJI % ODDANIH GLASOV
PREDSEDNIK PREDSEDSTVA					ČLANI PREDSEDSTVA						POSLANEC ZA ZBOR OBČIN			
Kučan	Pučnik		Kram,	Demš.	Zlobec	Plut	Kmecl Žižek Križman Novak Miklav. Oman Rupel Zupane. Oblak Korošec				Pavšič		Kavčič Platiše Bavdaž	
L II.	1	II.	I,	I.							' 1	II.	1	II, l I
	38,2	65,6	30,9		x	x	x			71,4	44,7	68,1	30,7	
39,5 55,8	37,2				x	x				65,9		58,5	35,6	31,1
33,5	27,8	55,7			54,9		x	x		x	46,6	64,2	24,0	
28,5	27,0	52,1			61,1		x	x		x	44,7	64,3	20,7	
34,3	29,1	52,1			58,7		x	x		x	43,9	65,6	25,6	
29,1	31,3	56,7			x		x	x		55,2	43,7	69,9	22,3	
23,9	38,0	65,2			x			x		65,5 x	53,2	81,3	20,1	
	39,7	74,1	34,5		x	x		x		75,4 x	61,8	83,9		18,2
25,8		64,8	33,9		x			x		62,1 x	42,6	68,5	29,5	
29,0	27,5	53,2			x			x		53,5 x	54,1	74,5	22,4	
25,5	25,5	51,3	36,2		x			x		82,2	53,2	61,0	31,9	
	44,4	67,7	26,5		x	x				71,8 x	69,6	77,2	17,4	
	36,2	72,3	29,5		x			x		67,3 x	52,0	81,4	25,5	
	31,2	63,0	38,4		x			x		71,7 x	51,7	68,9	29,1	
	46,6	74,3	31,5		x	x				78,1 x	60,8	66,2	32,4	
	40,5	67,9	25,1		x	x				70,8 x	62,5	84,0	17,6	
46,8 61,7			19,9		67,2		x	x		x	37,7	61,0	37,3	
46,7 60,1	25,1				54,1		x	x		x	38,9	56,8	34,7	
49,6 66,9	24,2				59,1		x	x		x	37,7	50,0	37,2	50,0
45,7 65,3			25,3		61,7		x	x		x	32,2		40,4	55,3
49,2 58,8	22,4				53,6		x	x		x	36,5	61.7	34,8	
47,5 60,2	28,8				62,0		x	x		x	43,0	59,5	35,5	
54,4 61,4	21,3				62,8		x	x		x	37,4	50,0	42,2	50,0
48,4 68,5	20,2				64,6		x	x		x	36,0	55,6	39,3	
44,4 61,8				19,0	63,4		x	x		x	39,3	56,4	36,5	
45,1 57,5	27,4				62,7	x		x		x	49,8	65,5	33,1	
40,5 58,2			23,2		60,0		x	x		x	36,6	56,4	36,1	
55,5 67,7	21,0				65,3		x	x		x	35,7	53,2	42,6	
51,5 61,8	20,4				64,7		x	x		x	29,7	52,5	45,5	
34,3 54,6	24,4				57,9		x	x		x	45,0	65,5	28,9	
31,0 56,1	23,4				63,9		x	x		x	36,6	56,7	36,6	
30,4	43,5	60,0			x	x	x	x		64,0	44,9	72,0	24,5	
47,9 61,9				18,4	72,4			x		x	34,5	50,4	43,9	
46,7 60,1	28,5				59,1		x	x		x	44,0	65,0	32,9	
38,4 52,4	29,3				59,0		x	x		x	40,7	61,5	32,9	
52,7 70,6			17,6		64,8		x	x		x	37,7	53,7	42,3	
	26,9	68,9	43,3		x	x	x			81,8	54,5	76,2	24,2	
	34,8	57,4	30,4		x		x	51,0		51,0 x	67,4	72,7	17,4	
	24,0	57,1	38,0		x			x		70,0	56,0	67,3	34,0	
	44,4	68,6	25,9		x	x	x			x 80,0 x	63,6	69,4	29,1	
	29,4	68,8	38,2		x			x		87,5 x	73,5	82,8		17,6
24,7	45,2	62,9			x		x	x		63,7 x	511	69,9	32,2	
	32,4	60,9	35,3		x	x		x		66,2	59,4	77,4	23,4	
	35,2	62,9	34:		x			x		71,3 x	59,9	73,5	24,3	
	39,5	72,7	32,0		x	x		x		74,0	63,9	80,4	19,8	
	29,1	68,9	40,0		x			x		72,2	58,7	78,3	20,2	
36,3		56,3	28,4		x			x		63,3	60,9	73,8	27,9	
36,9	24,4	52,3			x		x	x		60,8	52,3	69,5	29,5	
	36,0	65,5	32,3		x	x	x	x		77,9	61,8	75,2	20,4	
		60,7	32,1	32,1	x	x	x	x		71,4	34,6	41,4	61,5	
29,2 63,6			50,0			x			x	66,7 x x	41,7	52,2	33,3	
46,7 59,5			35,6		72,5			x		x	30,2	33,3	44,2	
	33,0	76,3	35,1		x	x	x			70,8 x	54,8	70,5	35,5	
49,4 63,3	21,2				67,1		x	x		x	54,1	65,0	31,8	
28,5	36,2	57,8			x			x		61,0 x	54,9	72,9	25,3	
46,2 64,0			20,0		65,2		x	x		x	34,8	58,3	34,1	
37,1 57,5			25,1		68,8		x	x		x	36,5	63,6	32,5	
36,8 55,6	25,1				63,2		x	x		x	39,6	62,4	33,7	
VOLIŠČE
št.
volll-cev
S. Kanomlja G. Kanomlja Šebrelje Gorje Poče
Trebenče
Vojsko
Ravne
Zaknž
JLA
122 251 70 97 57 170 135 114 152
PREDSEDNIK PREDSEDSTVA
Kučan Pučnik Kram. Demš. 1 II. 1 II. I 1.
48,0 63,1 32,4 54,3
		19,1
		44,1
28,6	55,8	33,7
41,4	63,0	
33,7	68,2	31,3
29,4	66,7	37,3
31,6	59,8	39,1
28,4	67,3	39,7
41,5	72,0	30,9
41,9 66.9 29,5
ČLANI PREDSEDSTVA
Zlobec Plut Kmecl Žižek Knžman Novak Miklav. Oman Rupel Zupanč. Oblak Korošec
x
62,9
71.6
60.7 65,9 61,2
67.7
71.8
POSLANEC ZA ZBOR OBČIN
Pavšič
Kavčič Platiše Bavdaž
I,	II.	I,	II.
29,1	52,1	46,4	
36,0	55,1	40,0	
45,1	67,2	37,9	
33,9	70,4	39,3	
42,7	72,6	36,6	
32.7	63,3	51,0	
56,4	72,6	31,6	
51,3	67,9	28,7	
60,6	77,9	24,5	
29,2		53,1	50,4
SKUPNO
12,925 34,5 49,7 27,2 50,3 23,1 15,2 57,3 31,0 39,8 42,2 22,9 19,5 19,2 56,6 32.5 18,6 15,5 20,0 45,8 64,7 30,8 35,3 9,01 14,2 %
VOLITVE 1990 - STRANKARSKA OBARVANOST OBČINSKE SKUPŠČINE	PRILOGA 2
	SKZr-DEM.	ZSMS	SZ	NAPREJ	ZKS SDP	Neopred.	Skupno
Zbor združenega dela	1	1	5	1	1	16	25
Zbor KS	10	1	7	2	/	5	25
Družbenopolitični zbor	12	5	2	2	4	-	25
Skupno število delegatov in	23	7	14	5	5	21	75
% zastopanosti v parlamentu	30,66%	9,33%	18,66%	6,66%	6,66%	28,00%	
glasov kandidat Pavšič), ki je na večmi okoliških volišč, razen nekaj izjem (Reka, Jagršče), v povprečju prejel višji odstotek glasov (70% m več).
Tako je v drugem krogu Tomaž Pavšič od veljavnih 10.550 glasov prejel skupno 6825 ali 64,7%, Ivica Kavčič pa 3725 ali 35,3%. Glasovalo je 10.976 volilcev od vpisanih 12.925 volilcev (84,9%), neveljavnih pa je bilo v II. krogu 426 glasovnic.
VOLITVE POSLANCEV ZA OBČINSKO SKUPŠČINO
V	dveh delih 12. in 22. aprila 1990 so potekale tudi volitve za posamezne zbore občinskih skupščin, ki štejejo po 25 delegatov,
VOLITVE V ZBOR ZDRUŽENEGA DELA
Volitve poslancev za zbore združenega dela na občinski m republiški ravni so potekale 12. aprila v kolektivih, podjetjih m ustanovah po predhodno določenem ključu zastopanosti delegatov v občinski skupščini iz posameznih delovnih sredin (glede na skupno število zaposlenih 7025) po ključu 1 delegat na 320 zaposlenih.
V	20 volilnih enotah so zaposleni volili:
-	za področje gospodarstva (13 volilnih enot)	18 delegatov
-	za področje družbenih dejavnosti (5 vol. enot)	5 delegatov
-	za področje samostojnega osebnega dela (2 volilni enoti)
2 delegata
Predlagani kandidati za zbor združenega dela so bili večinoma nestrankarsko opredeljeni, predlagale pa so jih posamezne delovne sredine, organi ali službe v podjetjih in ustanovah. Možnost predlogov so imele tudi stranke, kar so v nekaterih primerih tudi izkoristile. Tako je bilo v občinski zbor združenega dela izvoljenih 5 predlaganih delegatov socialistične zveze, ter po 1 delegat ZSMS, stranke NAPREJ, slovenske kmečke zveze in ZKS-SDP, skupno 9 strankarsko opredeljenih delegatov od 25 (36%).
VOLITVE V ZBOR KRAJEVNIH SKUPNOSTI
Volitve poslancev za zbor krajevnih skupnosti skupščine občme so potekale 22. aprila skupno z drugim krogom predsedniških volitev in volitvami republiškega poslanca za zbor občin. Tudi zbor krajevnih skupnosti šteje 25 delegatov, med več kandidati pa so volilci izbirali v 20 volilnih enotah - krajevnih skupnostih na skupno 68 voliščih po določilih občinskega odloka (8. 1. 1990), ki določa:
-	da ima vsaka KS svojo volilno enoto in voli v zbor enega delegata,
-	da KS, ki imajo nad 2000 prebivalcev, volijo še enega delegata m nato za vsakih nadaljnjih začetih 2000 prebivalcev še po enega delegata.
Predlog kandidatur za poslance v zboru KS so podale posamezne stranke, sveti KS ali posamezniki na predhodnih zborih volilcev. Na osnovi podanih kandidatur je bilo v zbor KS očinske skupščine izvoljenih 10 poslancev SZK-DEMOS, 7 poslancev Socialistične
zveze ter po 1 poslanec ZSMS in 2 politične stranke NAPREJ, 5 poslancev pa je strankarsko neopredeljenih.
VOLITVE V DRUŽBENOPOLITIČNI ZBOR
Volilci so se za 25 poslanskih mest v družbenopolitičnem zboru občine odločali med listami 5 strank in listo posamičnih kandidatov. Posamezne stranke so z glasovanjem za listo ali posamičnimi glasovi zbrale naslednje število glasov in mandatov:
glas. posam. prerač.	štev. mand.
za listo glasovi skup.	količnik
št. gl.	387, 25
-	Slov.kmečk.zveza-DEMOS 4304 +7754 4.614,16 11 + 1 (ost)
-	ZSMS	1640 +6453 1.898,12 4 + 1
-	ZKS-SDP	1374 +6562 1.626,68 4
-	delavska stranka (NAPREJ) 606 +4003 766,12 1 + 1 Socialistična zveza SZD	569 +4903 765,12 1 + 1
-	Lista posamičnih kandidatov
Jože Leskovec	/ 274 ' 10,98 /
Razdelitev poslanskih mest v DPZ je bila na podlagi tako zbranih glasov nekoliko bolj zapletena. Volilna komisija je za vsako posamezno listo izračunala skupno število glasov tako, da je h glasovom za celotno listo prištela preračunano število posamičnih glasov (deljitelj 25).
Iz tako skupno zbranega števila glasov vseh strank (9.681,16) je bil izračunan količnik, na podlagi katerega je bila opravljena pripadajoča razdelitev mest v DPZ občinske skupščine.
9.681,16 : 25 + 387,25
Volitev poslancev v občinskem družbenopolitičnem zboru se je od vpisanih 12.925 udeležilo 11.307 volilcev, ki so oddali 10.856 veljavnih glasov (451 neveljavnih).
Iz znanih podatkov, ki jih je zbrala občinska volilna komisija v času volitev, je možno opredeliti tudi strankarsko obarvanost sedanjega občinskega parlamenta. Vendar pa strankarska pripadnost razen v DPZ za ostala dva zbora v kandidaturah ni bila tako jasno opredeljena. Ne glede na to lahko ugotovimo, da v sedanjem občinskem parlamentu večino poslanskih mest zaseda (april 1991):
-	SKZ - DEMOS - 23 poslancev ali 30,66%
-	22 poslancev (29,3%) je strankarsko neopredeljenih
-	Socialistična zveza - SZD ima 14 poslancev 18,1
-	ZSMS - LS 7 (9,33%), ZKS - SDP 5 (6,66%)
-	delavska stranka NAPREJ pa 5 (6,66%) (Glej tudi: Priloga 2)
Pri sprejemanju predlogov m odločitev v posameznih zborih ali skupnih zasedanjih občinske skupščine je gotovo pomembno izkazano razmerje političnih strank, v katerem ni absolutne večine. Gotovo pa je v posameznih primerih pomembno, kako se odločijo strankarsko neopredeljeni poslanci, ki predstavljajo po velikosti drugo največjo skupino v občinskem parlamentu. Te dileme pa bodo zagotovo odpravljene v nadaljnjih fazah dograjevanja parlamentarne demokracije v novi slovenski državi.
VIRI:
-	Volilno gradivo (Hrani občinska volilna komisija)
-	Odlok o volitvah SO Idrija (Idrij^, 8. 1. 1990 - Iz arhiva Tajništva SO Idrija)
-	Odločba o določitvi volišč za glasovanje občanov na splošnih volitvah (OVK, 16. 1. 1990, Idrija - Iz arhiva Tajništva SO Idrija)
-	Rezultati glasovanja za predsednika predsedstva
Poročilo OVK Idrija o udeležbi na volitvah 8. in 22. aprila 1990 (Iz arhiva Tajništva SO Idrija)
-	Rezultati glasovanja za člane predsedstva
Poročilo OVK o udeležbi na volitvah 8. aprila 1990 (Iz arhiva Tajništva SO Idrija)
-	Rezultati glasovanja za zbor občin
Poročilo OVK o udeležbi na volitvah 8. m 22. aprila 1990 (Iz arhiva Tajništva SO Idrija)
-	Rezultati glasovanja za zbor združenega dela
Poročilo OVK o udeležbi na volitvah 12. aprila (Iz arhiva Tajništva SO Idrija)
-	Navodilo za delo OVK pri ugotavljanju izidov glasovanja za DPZ (RVK, 16. 4. 1990 - Iz arhiva Tajništva SO Idrija)
OPOMBA:
Uredniški odbor Radia Cerkno se je v letu 1990 odločil za samostojni raziskovalni projekt, usmerjen na 4-letno obdobje, v katerem naj bi bili s pomočjo javnomnenj-skih raziskav in anket, analize programov in usmeritev, javnih nastopov, objav, sklepov, izjav in drugih dejanj ter postopkov strokovno obdelani premiki ali konstante v sferi oblasti, političnega organiziranja, odločanja in politične volje ljudi v naši občini.
Radio Cerkno pri pripravi sodeluje z ustreznimi strokovnimi institucijami in sodelavci, s pomočjo katerih naj bi z lastnimi potenciali v okviru zahtevanih metodoloških standardov zagotovili strokovno in profesionalno izvedbo celotnega projekta v naslednjih fazah:
I.	FAZA (1990): VOLILNO LETO 1990
II.	FAZA (1991): JAVNO MNENJE IN PROGRAMI POLITIČNIH ORGANIZACIJ
III.	FAZA (1992): JAVNO MNENJE, PROGRAMI POLITIČNIH ORGANIZACIJ IN
VPLIV V SFERI ODLOČANJA
IV.	FAZA: ČASOVNA ANALIZA SPREMEMB IN PREMIKOV V SFERI POLITIČ-
NEGA ODLOČANJA V OBČINI IDRIJA V OBDOBJU 1990-1993
JOŽE ČAR
SLOVENSKA TEHNIŠKA DEDIŠČINA STOPA IZ ANONIMNOSTI
Zapis ob knjižici Tadeja Brateta Tehniški spomeniki, ki jo je izdala Cankarjeva založba na pomlad 1991 v zbirki »Slovenska dediščina«.
Slovenci, ki sicer v dobršni meri upravičeno enačimo svojo nacionalno identiteto z jezikom in kulturo, velikokrat pozabljamo ali zapostavljamo dosežke na nekaterih drugih področjih, ki so v preteklosti in tudi danes močno prispevajo k nacionalni uveljavitvi. V prvi vrsti moramo omeniti nekatera področja znanosti in tehnike, ki nas z marsikaterim dosežkom uvrščajo med pomembne evropske narode. V to nas prepričuje tudi po obsegu skromna, a vsebinsko zanimiva in bogata knjižica Tadeja Brateta - Tehniški spomeniki. Soglasno z enotnim konceptom zbirke »Slovenska dedišma«, ki jo izdaja Cankarjeva založba, je na vsaki strani predstavljen en slovenski tehniški spomenik z barvno fotografijo in kratkim informativnim tekstom. Na 83 straneh se zvrsti 78 pomembnih slovenskih tehniških spomenikov. Avtor seveda ni mogel mimo idrijskega rudnika in Idrije. Še več! Če pogledamo zemljevid Slovenije na tretji strani platnic, na katerem so označeni vsi obravnavani spomeniki, vidimo, da je po gostoti obravnavanih objektov Idrija za Ljubljano na drugem mestu. Na straneh od 24 do 29 so predstavljeni naslednji idrijski tehniški spomeniki:
Antonij ev rov (št. 19)
Jašek Borba (št. 20)
Vodno kolo »Kamšt« (št. 21)
Peč Špirek - Čermak (št. 22)
Klavže na Idrijci (št. 23) in
Belčne ali Brusove klavže na Belci (št. 24)
Očitno je imel avtor, ki je sicer odličen in suveren poznavalec slovenske tehniške dediščine, nemalo težav pri izboru. Takole pravi: »V knjižici poskušam predstaviti najpomembnejše, morda tudi najzanimivejše elemente naše tehniške dediščine. Izbira je bila težka in morda ni ravno najboljša. Vendar pa pomeni to delo poskus predstavitve tehniških spomenikov na Slovenskem - pred-
PREDSTAVITVE
vsem tistih, ki niso splošno znani in niso shranjeni v muzejih«. Razumljivo je, da lahko povemo nekaj besed le o idrijskih spomenikih. Bratetov izbor je vsekakor dober, čeprav bi se poznavalci tehniške zgodovine idrijskega rudnika morda odločili za nekatere zamenjave. V tekstih, ki jih spremljajo sicer odlične fotogafije, pa je več netočnosti. Avtor bi se temu izognil s pravilno izbiro vira informacij. Ne glede na to pa smo knjižice lahko veseli iz več
razlogov. Najprej naj omenimo, da je bilo v zadnjem času sicer res natisnjenih več tekstov o slovenskih tehniških dosežkih - spomnimo se le predstavitve klavž in ljubljanskega tramvaja izpod peresa istega avtorja -, vendarle pa je knjižica »Tehniški some-niki«, kolikor je meni znano, prvi obsežnejši pregled slovenskih tehniških spomenikov in hkrati tehten poskus vključitve tovrstne dediščine v okvir pomembne slovenske kulturne ostaline. Predstavljeno tehniško bogastvo preseneča po vsebini in kvaliteti nekaterih objektov. Bratetova knjižica sočasno prepričljivo zanikuje znano krilatico o »Slovencih, ki naj bi bili predvsem pesniki«. Bili smo, in prav gotovo smo še vedno, tudi tehniki.
In še opozorilo Idrijčanom. Imamo enkratne tehniške spomenike. Nekateri po pomenu in tehnični dovršenosti izstopajo iz slovenskih
JOŽE JANEŽ
KRISTALI IDRIJSKEGA CINABARITA BODO ZA ZMERAJ OSTALI REDKOST
Peter Bancroft, Jože Čar, Marjan Žorž, Gregor Kobler: The Idria Mineš, Slovenia, Yugoslavia. The Mineralogical Record, 22, 3, May-June 1991, 201-208, Tucson, Arizona, USA.
Idrijo obišče veliko ljudi, tudi vrhunskih specialistov različnih strok, posebej tehniških. Rudnik, ki je s svojo zgodovinsko, tehniško in naravoslovno dediščino med najslavnejšimi živosrebrnimi rudišči na svetu, je zanje prav privlačna točka.
Lansko leto (1990) se je v Idriji mudil Peter Bancroft, mineralog, pisec knjig in člankov s področja mineralogije in rudarstva. Rezultat njegovega »iskanja« po Idriji in rudniku ter sodelovanja z našimi poznavalci je članek v reviji The Mineralogical Record, ki izhaja v Arizoni, ZDA.
V uvodu članka je natančno opisano, kje leži Idrija; omenjena je tudi njena petstoletnica. Sledi zgodovinski pregled nastanka in razvoja rudnika, njegovega tehniškega razvoja in vrhunskih znanstvenih dosežkov, ki so zrasli v in ob rudniku. V poglavju o geologiji rudišča je na kratko prikazan nastanek današnje geološke zgradbe in nastanek mineralizacije. Poglavji o zgodovini rudnika in geološki zgradbi rudišča sta izpod peresa dr. Jožeta Čarja, kateremu za sodelovanje v reprezentančni mineraloški reviji iskreno čestitamo. Ljubiteljska mineraloga in vneta zbiralca mineralov Marjan Žorž in Gregor Kobler sta opisala minerale idrijskega rudišča cinabarit,
okvirov in so lahko evropskega pomena. Pogojnik pač zato, ker je odvisno od nas - torej od generacije Idrijčanov, ki zapira idrijski rudnik - ali bomo znali naše tehniške spomenike primerno predstaviti in evropsko uveljaviti, sami sebe prepričati o resnični izjemnosti rudniških naprav in objektov, Idrijo pa urediti tako, da bo mesto to spoznanje na vsakem koraku nevsiljivo izžarevalo. Izziv torej, ki bo lahko imel velike in daljnosežne posledice.
Vse zveste bralce Idrijskih razgledov in občudovalce naših tehniških spomenikov vabim, da si knjižico Tadeja Brateta kupijo - dobite jo tudi v Mestnem muzeju v Idriji - ali pa, da jo vsaj preberejo.
metacinabant in idrialit ter omenila še druge, spremljajoče minerale. Redkemu organskemu mineralu idrialitu, ki je bil prvič identificiran prav v Idriji in je po njej imenovan, je posvečeno največ prostora.
Članek je, brez lažne skromnosti, blesteče ilustriran. Na barvnih fotografijah in reprodukcijah sta prikazani znamki, ki sta izšli ob petstoletnici Idrije, jašek Delo, fotografiji jamskega rova in rudarjev pri počitku, Haqucetova karta rudnika iz leta 1781, Kamšt, geološki prerez rudišča, fotografije cinabaritnih kristalov iz zbirke Rudnika živega srebra, 1,5 cm velikega kristala idrijskega cmabarita v Kanadskem naravoslovnem muzeju (!?) m reprodukcija slike žganja živosrebrne rude iz Agricolove De Re metallica.
Avtorji končujejo članek z za zbiralce nič prijazno, za nas pa pomembno ugotovitvijo, da bodo po zaprtju rudnika lepi primerki idrijskih mineralov (kristalov) za vedno ostali redkost. To nas zavezuje, posebej vse Idrijčane, ki imajo cmabantne kristale v domačih zbirkah, k ohranjanju tega drobnega m redkega bogastva.
Mi lahko dodamo, da bosta redkost (v dobrih desetih letih, ki še ostajajo rudniku, ne moremo pričakovati pomembnejših novih odkritij) in lepota idrijskim cinabaritmm kristalom v prihodnosti zagotavljala primerno ceno, Idriji pa prispevala ime, ki se bo tudi po tej poti širilo po svetu,
Omenjeni članek je tudi lep prispevek k predstavitvi Idrije. Po strokovni m vsebinski plati sicer ne prinaša novosti, vendar močno razširja znanje o zgodovini Idrije m njenega rudnika. Upajmo, da bodo taki m podobni napori, ki niso obešeni na velike zvonove, obrodili tudi sadove.
BIBLIOGRAFIJA
KAZALO IDRIJSKIH RAZGLEDOV 1981-1990
JOŽE JANEŽ, IVANA LESKOVEC
Pregledno, izčrpno in dobro komentirano kazalo Idrijskih razgledov od njihovih začetkov leta 1956 do leta 1980 je pripravil Tomaž Pavšič v zborniku za leta 1981-1983. S tokratnim pregledom želimo podati vpogled v gradivo, objavljeno v letih 1981 do 1990, med XXVI in XXXV letnikom.
V desetletju od 1981 do 1990 je izšlo osem zvezkov Idrijskih razgledov, prvi leta 1985 kot zbornik za leta 1981-1983. Istega leta se je oblikoval nov uredniški odbor in Idrijski razgledi so močno spremenili svojo podobo, pa tudi vsebinski značaj. Leta 1986 so izšli še kot zbornik za leta 1984-1986 in nadoknadili zamudo pri izhajanju. Od leta 1987 naprej so izhajali kot revija z dvema letnima številkama ali eno dvojno.
Skupaj je bilo v letih 1981-1990 objavljenih 245 prispevkov 119 avtorjev.
Kazalo vsebuje razdelitev člankov po abecedno razvrščenih tematikah. Znotraj tematike so članki urejeni po abecednem vrstnem redu avtorjev in označeni z zaporedno številko. Prispevki istega avtorja si znotraj iste tematike sledijo kronološko. Informacije o člankih dopolnjujejo naslov članka, številka revije, v kateri je članek, in strani, kjer ga najdemo.
Kazalu smo dodali pregledni abecedni seznam avtorjev s seznamom zaporednih številk njihovih člankov.
Pregled izhajanja IDRIJSKIH RAZGLEDOV 1981-1990
Letnik	Za leto	Zvezek	Leto izida	Strani	Naklada
XXVI-XVIII	1981-1983	Zbornik	1985	214	1000
XXIX-XXXI	1984-1986	Zbornik	1986	155	1000
XXXII	1987	1987/1	1987	103	1200
		1987/2	1987	142	1100
XXXIII	1988	1988/1	1988	153	1100
		1988/2	1989	150	1100
XXXIV	1989	1989/1-2	1990	156	1100
XXXV	1990	1990/1-2	1991	124	1100
Uredništvo IDRIJSKIH RAZGLEDOV 1981-1990
1981-1983
Glavni urednik: Odgovorni urednik: Tehnični urednik: Uredniški odbor:
1984-1990
Glavni urednik: Odgovorni urednik: Literarni urednik: Tehnična urednika: Uredniški odbor:
Ingrid Kermavnar Jurij Bavdaž Milan Trušnovec
Jože Čar, Ivan Gantar, Silvo Kovač, Sonja Mervic, Franko Podobnik, Peter Rupnik, Darinka Sikošek, Filip Šemrl, Milan Trušnovec
Jože Čar Samo Bevk Jože Janež
Franjo Jereb in Rudi Skočir
Jože Bavcon, Jurij Bavdaž, Samo Bevk, Jože Čar, Jože Janež, Franjo Jereb, Janez Kavčič, Ivana Leskovec, Jože Pfeifer, Rudi Skočir, Filip Šemrl, Milan Trušnovec
Kazalo IDRIJSKIH RAZGLEDOV 1981-1990
ARHEOLOGIJA
1.	Türk Ivan	Divje babe
2.	Türk Ivan	Arheološka izkopavanja v Divjih babah pri Šebreljah
3.	Türk Ivan	Kratko poročilo o arheoloških izkopavanjih v Divjih
babah v letu 1986
4.	Türk Ivan	Razmišljanja o bližnjih srečanjih med neandertalcem in
jamskim medvedom v Divjih babah (I. del)
5.	Türk Ivan	Razmišljanja o bližnjih srečanjih med neandertalcem in
jamskim medvedom v Divjih babah (II. del)
1981-1983	154-156
1984-1986	3-12
1987/2	134-136
1988/1	73-80
1988/2	57-62
BIBLIOGRAFIJA
6. Pavšič Tomaž
Kazalo Idrijskih razgledov za letnike I-XXV (1956-1980) 1981-1983 181-211
BIOLOGIJA
7. Rupnik Hieng Nataša Raziskave nekaterih organskih snovi v urinu in krvi
1988/2 132
DOMOZNANSTVO
8.	Bisail Zlatko
9.	Čar Jože
Spomini na Idrijo
Na kateri dan naj bi Idrijčani praznovali krajevni praznik
1981-1983 174-179 1987/2 127-128
10.	Hacquet Baltazar, J.	Baltazar Hacquet: Oryctographia carniolica. O Idriji in	1989/1-2	54-60
	Čar (prevod: Jože	idrijskem rudniku. Ob prevodu Hacquetovega teksta		
	Pfeifer)			
11.	Jaram Janez	Gostilne in trgovine med obema vojnama	1989/1-2	87-91
12.	Koder Cveto, Jereb	Prostorska, arhitektonska in hortikulturna ureditev bre-	1987/2	67-76
	Silvij, Petrič Hedvika	žin reke Idrijce		
13.	Leskovec Ivana	Cerkno in Cerkljani 1900-1945	1984-1986	87-93
14,	Leskovec Ivana	Police	1989/1-2	63-72
15,	Leskovec Ivana	Zakojca - rojstni kraj Franceta Bevka	1990/1-2	11-14
16.	Majnik Stanko	O načrtovani idrijski železnici	1981-1983	157-162
17.	Majnik Stanko	Povodnji v Idriji	1981-1983	163-167
18.	Majnik Stanko	O lovu nekoč	1981-1983	170-173
19.	Majnik Stanko	Idrijske kmetije	1987/1	63-67
20.	Pavšič Franc	Stopnik med I. svetovno vojno. Tren	1989/1-2	85-87
21.	Pavšič Tomaž	Literarno zgodovinska pot po idrijski občini (I. del)	1984-1986	60
22.	Pavšič Tomaž	Literarno zgodovinska pot po idrijski občini (II. del)	1984-1986	72
23.	Pavšič Tomaž	O grbu v idrijskem gradu	1987/1	59-62
24.	Pavšič Tomaž	Idrija med Primorsko in Kranjsko	1987/2	21-30
25.	Petrič Hedvika	Celostna grafična podoba Idrije	1987/1	31-42
26.	Podobnik Franko,	Staro Cerkno	1981-1983	141-144
	Štucin Ana			
27.	Rupnik Franc	Koliko časa je Idrija spadala pod Faro	1988/1	39-41
28.	Šmicberger Djuro	Nonotova Idrija	1989/1-2	84-85
29.	Štucin Ana	Iz naših arhivov	1981-1983	113-128
DRUŠTVA IN ORGANIZACIJE				
30.	Leskovec Ivana	Novoustanovljeno Muzejsko društvo v Idriji	1984-1986	147-151
31.	Vovko Andrej	Podružnice družbe sv. Čirila in Metoda v idrijskem sod-	1981-1983	129-140
		nem okraju do propada Avstroogrske		
EKOLOGIJA				
32.	Bevk Samo	Proti gradnji vodne akumulacije za HE Trebuša	1984-1986	113-114
33.	Bevk Samo	Nekaj podatkov o posledicah nameravane izgradnje	1987/1	79-80
		sistema HE Trebuša		
34.	Čar Jože	Okrogla miza o varstvu okolja v idrijski občini. Uvodne	1984-1986	107-108
35.	Čar Jože	misli Predlogi koordinacijskega odbora za varstvo okolja in	1987/1	76-78
		zraka pri predsedstvu OK SZDL izvršnemu svetu in		
		skupščini občine Idrija za izboljšanje ekoloških razmer		
		v občini		
36.	Čar Jože	Sklepi o preprečevanju vpliva rudarjenja na okolje	1987/2	109
37.	Čar Jože, Gorjup	Prizadevanja za čistejše okolje se nadaljujejo	1988/2	135-136
	Viktorija		1984-1986	
38.	Debelak Marjan	Barantanje za vrstni red uničenja		86
39.	Janež Jože	Problematika kvalitete podzemnih voda in oskrbe	1984-1986	108-109
		s pitno vodo v idrijski občini		
40.	Janež Jože	Kakšno vodo pijemo?	1987/2	101-102
41.	Janež Jože	Divja smetišča v občini Idrija	1990/1-2	97-100
42.	Kordiš Franjo	Onesnažen zrak je zelo prizadel naše gozdove	1984-1986	109-111
43.	Kordiš Franjo	Onesnažen zrak in naši gozdovi	1987/2	100-101
44.	Martini Jakob	Reciklaža živega srebra	1987/2	107-109
45.	NN	Zaključki okrogle mize o varstvu okolja	1984-1986	114-115
46.	NN	Problematika izgradnje HE Trebuša (okrogla miza 16. 4.	1988/1	6-20
		1987)		
47.	Pire Simon	Živo srebro v ozračju nad Idrijo in okolico	1990/1-2	111-112
48.	Pišlar Ignacij	Gradnja gozdnih poti in cest ter varstvo okolja	1987/2	104-107
49.	Stegnar Peter	Izjava, podana v Zavratcu 10. 12. 1985. Okrogla miza	1984-1986	113
		o varstvu okolja v idrijski občini		
50.	Šebenik Igor	Švicarska varianta problematike varstva okolja	1988/1	112-116
51.	Urbas Vinko
52.	Velikanje Anton
53.	Velikanje Anton
ETNOLOGIJA
54.	Bavdaž Jurij
55.	Križnar Naško
56.	Leskovec Ivana
FILATELIJA
57.	Jereb Niko
Novo idrijsko odlagališče komunalnih odpadkov v Gro-hovtu
Vplivi komunalnih dejavnosti na okolje Komunalna dejavnost in varstvo okolja
Idrijska čipka
Ljudska kultura zahodne Slovenije v etnoloških filmih »Naj gre preč, v te zelene robe...«
Idrija na poti okoli sveta
FILOZOFIJA
58.	Štokelj Ciril
GEOLOGIJA
59.	Čar Jože
60.	Čar Jože
61.	Čar jože
62.	Čar Jože, Vidic-Grah Anita
63.	Drovenik Matija
64.	Janež Jože
65.	Janež Jože, Trišič Niko
66.	Mlakar Ivan
67.	Piacer Ladislav
Kriza človekovega odnosa do Boga
Razvoj spoznanj o nastanku in zgradbi idrijskega rudišča Raziskave stopniškega območja Ali so rudarsko geološke raziskave v idrijskem rudišču še potrebne?
Posvet o bodočnosti slovenske geologije
Pomen Idrije za vedo o rudiščih (Ob 500-letmci Idrije) Kje najti dovolj vode za Ravne pri Cerknem? O razvodnici med Jadranskim in Črnim morjem na Ledinski planoti
Pomen idrijskih odkritij za razvoj geološke znanosti doma in v svetu (Ob 500-letmci Idrije) Nekaj misli ob petstoletnici rudarjenja v Idriji
GOZDARSTVO
68.	Kordiš Franjo
69.	Kordiš Franjo
Ali idrijskemu gdzdu grozi uničenje zaradi požleda Kako trdoživ je naravni gozd in kako nebogljen postane, ko se zajesta vanj žaga in sekira
JUBILEJI IN PRAZNOVANJA
a) 500-LETNICA IDRIJE
70- NN	Predlog programa ob 500-letnici rudnika živega srebra
in mesta Idrije
71.	Beričič Marijan Ob 500-letnici Idrije
72.	Felc Jože	Jama mojega spoznanja
73.	Florjančič Pavel Daj Bog, da preživimo te čudne čase
74.	Janež Jože	Preteklosti je konec
75.	Kavčič Ivica	Nekaj misli ob 500-letnici Idrije
76.	Kavčič Janez	Na prelomnici časov
77.	Pavšič Tomaž	Pozdravni nagovor
78.	Pišljar Martina	Po idrijskih grapah in grebenih
b) DRUGO 79. Mikuž Herman
Desetletnica astronomskega observatorija na Črnem Vrhu
KMETIJSTVO
80. Božič Milan
Kakovost krme in plodnost krav na kmetijah v občini Idrija
1990/1-2 93-97
1984-1986 111-112 1987/2 102-104
1984-1986 81 1984-1986 13 1988/2 47-49
1990/1-2 17-23
1989/1-2 116-119
1984-1986	25
1987/2	133-134
1989/1-2	126-127
1990/1-2	85-87
1989/1-2	12-16
1988/1	133-136
1988/2	127-131
1990/1-2	7-8
1990/1-2	72-79
1984-1986 85 1987/2 61-64
1987/1	92-96
1989/1-2 8-9
1989/1-2	9-12
1990/1-2	88-89
1989/1-2	16-18 1989/1-2 3-7 1990/1-2 3-6
1990/1-2	80-81
1990/1-2	87-88
1987/2 136-137
1989/1-2 139-143
KULTURA
81. Felc Jože	Tupelška straža 1988 (legenda)	1988/2	7-9
82. Kleindienst Lidija	Naša pesem 1988 - XI. občinska pevska revija	1988/1	127-129
83. NN	Sporočilo udeležencev srečanja v Tupelčah	1988/2	10
84. NN	Idrijska kultura danes in jutri	1984-1986	59
85. Pavšič Tomaž	Srečanje na Krasu	1988/2	5-6
LIKOVNE PRILOGE			
86. Gostiša Fanči		1988/2	
87. Papež Milan		1989/1-2	
88. Pfeifer Jure		1987/1	
89. Rupnik Nande		1984-1986	
90. Seljak-Čopič Ivan		1988/1	
91. Skočir Rudi		1990/1-2	
92. Terpin Rafko		1987/2	
LITERATURA			
93. Čadež Ivanka	Slovo. Ona-on.	1988/1	105-109
94. Felc Jože	Šembilija	1987/1	69-72
95. Felc Jože	Gori	1988/2	76-98
96. Janež Jože	Pesmi	1984-1986	123-131
97. Kaurič Darko	Pesmi	1988/1	90-102
98. Lutman Andrej	Pesmi. Pismo. Use je glih	1987/2	89-95
99. Lutman Andrej	V vibah vsemirja	1990/1-2	66-68
100. Moravec Dušan	Pesmi	1987/2	80-86
101. Pajer Robi	Pesmi	1990/1-2	56-61
102. Podobnik Janez	Iz zdravniške torbe	1990/1-2	62-65
103. Štucinjožek	Pesmi. Učitelj.	1988/2	66-75
104. Terpin Rafko	Gobarji kot gobarji	1989/1/2	101-111
105 .Vihtelič Franko	Pesmi	1989/1-2	96-100
MUZEJSTVO			
106. Bevk Samo	Velika pridobitev mestnega muzeja Idrija - fotografska	1988/1	125-127
	zapuščina dr. Milana Papeža		
107. Bevk Samo	Odpnmo idrijski rudnik javnosti	1988/2	37-40
108. Bevk Samo	Delo Mestnega muzeja Idrija v letu 1988	1988/2	137-139
109. Kavčič Ivica	Slavnostni govor ob otvoritvi spominske sobe dr. Aleša	1988/1	122-125
	Beblerja v Mestnem muzeju		
110. NN	Spominske table o partizanski bolnišnici Pavli pri	1988/2	139
	Gnezdu na Vojskem		
111. NN	Muzejski večeri	1984-1986	3
112. NN	Muzejski večeri	1990/1-2	119
113. NN	Srednjeročni program Mestnega muzeja Idrija	1984-1986	142-146
	1984-1986		
114. Pelhan Sergij	Beseda ob predstavitvi umetniškega opusa Ivana Se-	1988/2	108-109
	ljaka-Čopiča		
115. Svetličič Baldomir	Divje jezero pri Idriji urejeno za obisk	1988/2	139
NARAVNE ZNAMENITOSTI			
116. Bavcon Jožko	Idrijski jeglič	1988/2	53-54
117. Bavcon Jožko,		1990/1-2	51-52
Terpin Rafael	Kranjski jeglič		
118. Bavdaž Marija	Idrijca - lepota in bogastvo	1989/1-2	127-128
119. Božič Mialn	Dolina Zgornje Idrijce - krajinski park	1988/1	23-26
120. Čar Jože	O geološki zgradbi in hidrološkem zaledju Divjega je-	1984-1986	49-50
121. Praprotnik Anton,	zera Potapljaške raziskave Divjega jezera	1984-1986	51-52
Krivic Primož
122.	Svetličič Baldomir
123.	Terpin Rafko
124.	Wraber Tone
OCENE, POROČILA
125.	Čar Jože
126.	Čar Jože
127.	Čar Jože
128.	Glušič Helga
129.	Janež Jože
130.	Janež Jože
131.	Janež Jože
132.	Janež Jože
133.	Janež Jože
134.	Janež Jože
135.	Janež Jože
136.	Janež Jože
137.	Kranjc Andrej
138.	Leskovec Ivana
139.	Moravec Dušan
140.	NN
141.
142.
143.
NN
Pavšič Tomaž Pišlar Ignacij
144. Šebenik Igor
145. Vončina Jelko
Prizadevanja pri urejanju in predstavitvi prvega slovenskega muzeja v naravi ob Divjem jezeru pri Idriji Idrijca v Kramaršci
Divje jezero in njegove botanične posebnosti
Nova nahajališča fosilnih školjk na Idrijskem (Geologija 27, 28, 29)
Osameli kras Ledinske planote (Acta carsologica 1987) O krasu Črnovrške planote m zaganjalkah (Acta carsologica 1987)
Jože Felc - Duša imena
Novosti o gradbenem in okrasnem kamnu na Idrijskem in v Sloveniji (Geološki zbornik 8) Leksikografski podatki o idrijskih speleologih (D.Novak: Gradivo za slovensko speleološko biografijo z bibliografijo)
Biseri slovenske narave (P. Skoberne: Sto naravnih znamenitosti Slovenije) Danilo Japelj - Cigani usode Sotočja
Davorin Vidmar - Utrinki z griča Fontana 13
Številni tiski o Divjih babah
Gre za obstoj naroda in njegove kulturne identitete (D. Meze: Hribovske kmetije na Idrijskem m Cerkljanskem
Viktor Prezelj - Moje Ravne Fontana - nova literarna revija
Idrijski razgledi danes m nikdar več? - Primorska srečanja in mi
Iz ocen knjige dr. Jožeta Felca Rimska cesta Janez Kavčič: Prva slovenska realka (Idrija 1901-1926) Izšla je knjiga dr. Franja Kordiša »Idrijski gozdovi skozi stoletja«
Pomembna predstavitev idrijsko-cerkljanskega podeželja (D. Meze: Hribovske kmetije na Idrijskem in Cerkljanskem)
Gozdni rezervati Slovenije - pragozd Bukov gozd (F. Kordiš: Pragozd Bukov vrh)
1984-1986 53-57
POLITIČNE ORGANIZACIJE
146.	Kavčič Ivica
147.	Podobnik Marjan
Razprava na konferenci ZKJ v Beogradu
Slovenska kmečka zveza m Zveza slovenske kmečke
mladine
1988/1 1984-1986
27-31 45-48
1988/2	120-121
1989/1-2	136
1989/1-2	135-136
1990/1-2	103
1988/2	121-122
1988/2	123-124
1989/1-2 132-133
1989/1-2 1989/1-2 1989/1-2 1990/1-2 1990/1-2 1989/1-2
134 134-135
135 104
104-106 131-132
1990/1-2 106-107 1989/1-2 133-134 1984-1986 73
1987/1
74
1988/1 119-122 1987/1 89
1988/2 122-123
1987/1 87-88
1988/2 110-112 1989/1-2 125-126
RAZISKOVALNA DEJAVNOST
148.	Albreht Andrej
149.	Boškovič Vojko
150.	Cigale Marko
151.	Cigale Marko
152.	Čar Jože
153.	Čar Jože
154.	Križnik-Podobnik Karmen
Občinska raziskovalna skupnost v letu 1988 Delo Odbora za pospeševanje inovacijske m raziskovalne dejavnosti pri ORS Idrija v zadnjih dveh letih Pregled dosedanje raziskovalne dejavnosti Rudnika živega srebra Idrija
Delovanje občinske raziskovalne skupnosti Idrija Raziskave vodnih virov na Idrijskem in Cerkljanskem Raziskovalna dejavnost občinske raziskovalne skupnosti Idrija
Mladinski raziskovalni tabor Krekovše 83-89
1989/1-2 147-149 1988/1 136-137
1981-1983
3-17
1984-1986	137-141
1984-1986	133-136
1987/2	131-133
1989/1-2	143-144
RAZNO
155.	Brie Roman
156.	Janež Jože
157.	Janež Jože
158.	Janež Jože
159.	NN
160.	NN
161.	Pintar Emil Milan
162.	Zemljak Marina
RUDARSTVO	
163.	Cigale Marko
164.	Cigale Marko
165.	Čar Jože
166.	Čar Jože
167.	Martini Jakob
168.	NN
Radio Cerkno razširil krog poslušalcev Izjemno leto 1987 Delavski svet
Delegatski sistem in javnost Uredniške pripombe Mednarodni vzorčni sejem v Pordenonu Jugoslavija na pragu XXI. stoletja Atrium - oblikovanje prostora
Program postopnega, popolnega in trajnega zapiranja Rudnika živega srebra Idrija Pričetek zapiranja idrijskega rudnika Rudarsko-geološki razlogi za zapiranje idrijskega rudnika
Baltazar Hacquet: Oryctographia carniolica Ob prevodu Hacquetovega teksta Krizno desetletje
Zakon o preprečevanju posledic rudarjenja v rudniku živega srebra Idrija
1988/2 115-119
SPOMENIKI, SPOMINSKE PLOŠČE
169.	Bavdaž Jurij
170.	Tavčar Marjan
Klavže - vodne pregrade na Idrijci in Belci Slavnostni govor ob odkritju spominske plošče knezo-škofu Antonu Wolfu za njegov prispevek k razvoju slovenske kulture
175.	Čar Jože
176.	Čemažar Lojze
177.	Kvaternik Franc
178.	Medvešček Stanko
179.	Mole Izidor
180.	Mravlje Andrej
181.	NN
ŠOLSTVO
a) IDRIJSKA REALKA
186.	Feijančič Slavoljub
187.	Kavčič Janez
188.	Kmecl Matjaž
1987/2 1988/1 1988/2 1987/1 1988/2 1988/1
3-4 130 3-4 3-4 140 3-5
1988/2 101-103
1987/2
14-17
1988/2 113-115 1987/2 8-13
1989/1-2 53-54
1987/2 1987/2
1984-1986 1984-1986
5-7 7-8
14
78-80
SPOMENIŠKO VARSTVO
171.	Bevk Samo	Kdo nam je uničil idrijske klavže?
172.	Bevk Samo	Sanacija Franje v dokumentarni fotografiji
173.	Bizjak Rafael	Program prenove mestnega jedra Idrije
174.	Čar Jože	Krajinski park zgornje Idrijce in novi betonski jez ali če glava ne ve, kaj delajo roke
Ali je cerkev sv. Trojice zgrajena na »živosrebmem studencu«
Barvna okna v cerkvi sv. Trojice Prenova podružnične cerkve sv. Trojice Kratka zgodovina cerkve sv. Trojice v Idriji Obnova slike sv. Trojice Cerkev sv. Trojice. Obnovitev gotskih oken Krajinski park zgornje Idrijce. Seznam prirodoslovnih in kulturnih znamenitosti
182.	NN	Poročilo o elementarni nesreči v partizanski bolnišnici
Franji
183.	Pavlinec Ivan Cerkev sv. Trojice. Restavriranje stranskih oltarjev
184.	Pergar Rudi	Poslikava cerkve sv. Trojice
185.	Vardjan Franc Spomeniško varstvo in spomeniki NOB v zvezi s pro-
blemi partizanske bolnišnice Franje in tiskarne Slovenije
1987/1	45-54
1989/1-2	75-80
1987/1	96-98
1987/1	54-58
1988/1	41-42
1988/1	47-49
1988/1	42-45
1988/1	38-39
1988/1	49
1988/1	46
1988/1	31-33
1988/2	141-142
1988/1	47
1988/1	45
1984-1986	43
Prva slovenska realka 1901-1926. Nagovor nekdanjega realčana
O pomenu realke in realčanih
Slavnostni govor ob odkritju spominske plošče prvi slovenski realki
1987/1
1987/1 1987/1
15
7-13 13-15
b) DRUGO
189. Budkovič Cvetko	Učiteljski pripravniški tečaj v Idriji 1852/53-1865/66	1981-1983	37-41
190. Pavšič	Partizansko šolstvo v Šebreljskem rajonu 1943-1945	1981-1983	43-103
Franc-Zvonko			
UMETNOST, UMETNOSTNA ZGODOVINA			
191. Janež Jože	Retrogarda ali naprej v preteklost	1989/1-2	119-120
192. Podobnik Rafael	Razmišljanja o fotografiji	1989/1-2	120-122
193. Trušnovec Milan	Slikarka Fanči Gostiša	1988/2	43-44
194. Vidic Grah Anita	Cerkljanska Sv. Ana	1990/1-2	37-48
ZDRAVSTVO			
195. Felc Jože	Trideset let psihiatrične bolnišnice v Idriji	1988/2	112-113
196. Jeram Janez	Zdravstvo v Idriji v času dejavnosti dr. Ivana Hribernika	1987/2	122-124
197. Pfeifer Jože	Zdravstveno varstvo idrijskih rudarjev v 18. stoletju	1984-1986	15-22
198. Pfeifer Jože	Idrijski zdravnik dr. Milan Papež in zdravstvene raz-	1988/2	13-17
	mere v Idriji v njegovem času		
ZEMLJEPIS			
199. Podobnik Rafael	Nikdar do kraja razjasnjene zaganjalke	1987/2	55-58
200. Šebenik Igor	O megli in padavinah na Idrijskem	1988/1	83-85
ZGODOVINA			
201. Bevk Samo	Zgodovina partizanske bolnišnice Franje	1984-1986	26-40
202. Bobnar Stane	Med državljansko vojno v Španiji (Spomini na dr. Aleša	1988/1	61-64
	Beblerja)		
203. Calligaris Ruggero	V Trstu najdene listine o francoskem obdobju Idrije	1987/2	117-121
204. Dolenc Milan	Kratek oris delovanja veterinarske službe na ozemlju IX.	1981-1983	105-112
	korpusa NOVJ		
205. Jerina-Lah Pavla	Sprejemanje ranjencev v partizansko bolnišnico Pavlo	1987/2	47-52
206. Kacin-Wohinz	Primorska med dvema vojnama	1987/2	33-43
Milica			
207. Kavčič Janez	500-let Idrije (Srečanje slovenskih geologov)	1990/1-2	81-83
208. Križnar Ivan	Dejavnost Toma Brejca po osvoboditvi	1989/1-2	47-50
209. Mlakar Boris	Domobranstvo na Primorskem	1984-1986	116-122
210. Plahuta Slavica	Tomo Brejc in NOB na Primorskem	1989/1-2	39-47
211. Stiplovšek Miroslav	Pomemben delež Toma Brejca pri organiziranju začet-	1988/2	31-33
	kov narodnoosvobodilnega gibanja v kamniškem		
212. Štucin Ana	okrožju		
	Razvoj narodnoosvobodilnega gibanja na Idrijskem	1984-1986	94-104
213. Štucin Ana	1941-1945		
	Prvi meseci po kapitulaciji Italije na Cerkljanskem	1987/1	17-30
214. Štucin Ana	Cerkljanska pod Francozi	1990/1-2	27-34
ŽIVLJENJEPISI (JUBILEJI, NEKROLOGI, MONOGRAFSKI ČLANKI)			
215. Benedik Franc	Tomo Brejc - gradbeni in sindikalni delavec, organiza-	1988/2	27-29
	tor sindikata gradbenih delavcev		
216. Bevk Samo	Dr. Franja Boje Bidovec	1987/1	83-84
217. Bevk Samo	Dr. Viktor Volčjak	1987/1	85-86
218. Dolinar France	Škof Anton Alojzij Wolf	1984-1986	74-78
219. Kavčič Janez	Ob 60-letnici Ivana Seljaka-Čopiča	1988/1	67-70
220. Kavčič Janez	Albin Vončina	1988/1	143-144
221. Kavčič Janez	Ivan Seljak-Čopič	1990/1-2	115-116
222. Korošec Branko	Steinbergova predidrijska leta	1988/1	53-57
223. Krečič Peter	Konstruktivizem Avgusta Černigoja	1984-1986	70
224. Pavšič Tomaž	Dr. Aleš Belber naš idrijski rojak	1981-1983	145-150
225. Pavšič Tomaž	Mila Kogejeva	1981-1983	151-153
226.	Pavšič Tomaž	In memoriam mg. Ivan Gantar	1987/2	113-114
227.	Pavšič Tomaž	Srečko Logar	1988/1	145-146
228.	Pfeifer Jože	Idrijski rudniški zdravnik dr. Jožef Ignacij Fanton	1981-1983	19-25
229.	Pfeifer Jože	Jamomerec m graditelj Jožef Mrak	1981-1983	27-36
230.	Ramovš Anton	Življenje in delo Marka Vmcenca Lipolda	1984-1986	82
231.	Ramovš Anton	Lipoid je bil v geološki in rudarski stroki daleč pred	1990/1-2	84-85
		svojim časom		
232.	Sitar Sandi	Stanko Bloudek - oris portreta slovitega Idrijčana	1988/2	18-25
233.	Soban Darinka	Zdravnik in naravoslovec J. A. Scopoli	1989/1-2	21-28
234.	Štucin Ana	Dr. Joža Vilfan	1988/1	141-142
235.	Vrečko Janez	Konstruktivizem m konstruktivnost pri Kosovelu (Sloven-	1984-1986	64-69
		ska zgodovinska avantgarda 1910-1930)		
236.	Žakelj Aleksandra	Zorko Prelovec in njegovi moški zbori	1989/1-2	29-35
ABECEDNI SEZNAM AVTORJEV
Z. št. Avtor	št. članka
1.	Albreht Andrej	148
2.	Bavcon Jožko	116, 117
3.	Bavdaž Jurij	54, 169
4.	Bavdaž Marija	118
5.	Benedik Franc	215
6.	Beričič Marijan	71
7.	Bevk Samo	32, 33, 106, 107, 108, 171, 172, 201, 216, 217
8.	Bisail Zlatko	8
9.	Bizjak Rafael	173
10.	Bobnar Stane	202
11.	Boškovič Vojko	149
12.	Božič Milan	80
13.	Božič Milan	119
14.	Brie Roman	155
15.	Budkovič Cvetko	189
16.	Calligaris Ruggero	203
17.	Cigale Marko	150, 151, 163, 164
18.	Čadež Ivanka	93
19.	Čar Jože	9, 34, 35, 36, 37, 59, 60, 61, 62, 120, 125, 126, 127, 152, 153, 165, 166, 174, 175
20.	Čemažar Lojze	176
21.	Debelak Marjan	38
22.	Dolenc Milan	204
23.	Dolinar France	218
24.	Drovenik Matija	63
25.	Felcjože	72,81,94,95,195
26.	Ferjančič Slavoljub	186
27.	Florjančič Pavel	73
28.	Glušič Helga	128
29.	Gorjup Viktorija	37
30.	Gostiša Fanči	86
31.	Hacquet Baltazar	10
32.	Janež Jože	39, 40, 41, 64, 65, 74, 96, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 136, 156, 157, 158,
191
33.	Jeram Janez	11,196
34.	Jereb Niko	57
35.	Jereb Silvij	12
36.	Jerina-Lah Pavla	205
37.	Kacm-Wohmz Milica	206
38.	Kaurič Darko	97
39.	Kavčič Ivica	75, 109, 146
40. Kavčič Janez	76, 187, 207, 219, 220, 221
41. Kleindienst Lidija	82
42. Kmecl Matjaž	188
43. Koder Cveto	12
44. Kordiš Franjo	42, 43, 68, 69
45. Korošec Branko	222
46. Kranjc Andrej	137
47. Krečič Peter	223
48. Krivic Primož	121
49. Križnar Ivan	208
50, Križnar Naško	55
51. Križmk-Podobnik Karmen	154
52. Kvaternik Franc	177
53. Leskovec Ivana	13, 14, 15, 30, 56, 138
54. Lutman Andrej	98, 99
55. Majnik Stanko	16, 17, 18, 19
56. Martini Jakob	44, 167
57. Medvešček Stanko	178
58. Mikuž Herman	79
59. Mlakar Boris	209
60. Mlakar Ivan	66
61. Mole Izidor	179
62. Moravec Dušan	100, 139
63. Mravlje Andrej	180
64. NN	45, 46, 70, 83, 84, 110, 111, 112, 113, 140, 141, 159, 160, 168, 181, 182
65. Pajer Robi	101
66. Papež Milan	87
67. Pavlinec Ivan	183
68, Pavšič Franc	20
69. Pavšič Franc-Zvonko	190
70. Pavšič Tomaž	6, 21, 22, 23, 24, 77, 85, 142, 224, 225, 226, 227
71. Pelhan Sergij	114
72. Pergar Rudi	184
73. Petrič Hedvika	12, 25
74. Pfeifer Jože	10, 197, 198, 228, 229 88
75. Pfeifer Jure	
76. Pintar Emil Milan	161
77. Pire Simon	
78. Pišlar Ignacij	48, 143
79. Pišljar Martina	78
80. Piacer Ladislav	
81. Plahuta Slavica	210
82. Podobnik Franko	
83. Podobnik Janez	102
84. Podobnik Marjan	147
85. Podobnik Rafael	192, 199
86. Praprotnik Anton	121
87. Ramovš Anton	230, 231
88. Rupnik Franc	27
89. Rupnik Hieng Nataša	7
90. Rupnik Nande	
91. Seljak-Čopič Ivan	
92. Sitar Sandi	232
93. Skočir Rudi	
94. Smerdu Rado	121
95. Soban Darinka	233
96. Stegnar Peter	49
97. Stiplovšek Miroslav	211
98. Svetličič Baldomir	115, 122
99. Šebenik Igor	50, 144, 200
100. Šmicberger Djuro	28
101. Štokelj Ciril	58
102. Štucin Ana	26, 29, 212, 213, 214, 234
103. Štucinjožek	103
104. Tavčar Marjan	170
105. Terpin Rafko (Rafael)	92, 104, 117, 123
106. Trišič Niko	65
107. Trušnovec Milan	193
108. Türk Ivan	1, 2, 3, 4, 5
109. Urbas Vinko	51
110. Vardjan Franc	185
111. Velikanje Anton	52, 53
112. Vidic Grah Anita	62, 194
113. Vihtelič Franko	105
114. Vončina Jelko	145
115. Vovko Andrej	31
116. Vrečko Janez	235
117. WraberTone	124
118. Zemljak Marina	162
119. Žakelj Aleksandra	236
IN MEMORIAM
SILVIJ KOBAL (1928-1991)
Med pomembne in zaslužne Idrijčane daljne in bližnje preteklosti sodijo predvsem taki, ki so kaj imeli opraviti z rudnikom, bodisi naravnost bodisi bolj posredno. Potem je veliko takih, ki jih je v svet znanosti zvabila čudovita in skrivnostna narava idrijske okolice, a kot se Merkur - ta imenitni idrijski simbol - v svojem lahkem plaščku, s knlnato čelado in prav tako opremljenimi petami ter z znamenito palico (kaduceusom) v rokah - kljub zvestemu stojišču na trdih grajskih
tleh - zvedavo obrača na vse strani sveta vrh idrijskega gradu, prav tako je idrijska duša hrepenela okusiti vse sladkosti in razumeti vse skrivnosti, ki jih ponuja ne le Scientia, temveč tudi Ars, ki je enakovredna Modrosti.
Hočem reči, da je idrijski človek hrepenel iz svoje zelene, preveč stisnjene doline ob Idrijci in Nikavi, tudi v svet umetnosti, te ali one zvrsti, in tako ga je pridobil tudi vznemirljivi čar teatra. Po svojih močeh ga je tudi plemenitil in ne le doživljal. Prav gotovo pove dejstvo, da je Idrija dobila gledališko stavbo, danes najstarejšo na Slovenskem, že leta 1769. Sto let pozneje pa ima Idrija tudi že svoje Dramatično društvo. Glasbena in gledališka dejavnost imata v mestu med gorami zelo stara izročila. In nekaj posebnega je morala biti ta naša Idrija že v preteklosti. Ko je v davnih časih v daljni Pragi umrla tedaj znana odrska umetnica Schickanedrova, so ji nagrobnik okrasili z napisom »Gledališka igralka iz Idrije«, kot bi še posebej želeli poudariti njen idrijski izvor. Idrijska gledališka zgodovina je kar živahna in pestra. Veljavno ime idrijske Talije je gotovo Vaio Bratina, med mlajšimi, ki še ustvarjajo m se uveljavljajo, pa so Mira Lampe--Vujičič, Silvij Božič, Ivan Rupnik m režiserka Magda Lapajne, a morda ne bo zamere, če bi rekli, da je najizrazitejši teatrski tipikum Idrije - tisti vedrega obraza, kljub težavam življenja, lirik in realist hkrati, bil SILVI] KOBAL, ki nas je zapustil v prvi pomladi samostojne Slovenije, 20. maja 1991, star trnnšestdeset let.
Kot bi si v rani mladosti zgoščeno nabiral stoletni idrijski knapovski humor m bistre ter duhovite pogovore klekljane pa vse razburljive dogodke v idrijski dolini okrog vojnih časov, je bil Silvij kot nalašč ustvarjen za nekatere karakterne in zlasti še »ljudske« vloge v našem tržaškem gledališču. Skoraj pol stoletja je služil Taliji, pri tem pa zmeraj ostajal zvest svoji Idriji, svojim rojakom in prijateljem.
Idrija je v slovenskem, pa tudi zunanjem svetu zaradi marsičesa, ne samo zaradi rudnika, neprezirljiva, in mladi Silvij ni šel v širni svet iz kakšne neznane vasi, a je njegova življenjska usoda vendarle takšna, da kar kliče v spomin zgodbe nekaterih »čudežno rešenih talentov« s podeželja. Sin idrijskega proletariata je z vsem svojim ustvarjalnim žarom in s svojo človeško prisotnostjo razodeval živo umetnost na deskah tistega gledališča, ki je po osvoboditvi zaživelo na pogorišču nekdanjega živahnega odrskega življenja v našem Trstu. Prek Gorice je prišel v Trst in svojo darovitost in pridno delo je vzidal v duhovno zgradbo Slovenskega stalnega gledališča.
Kot Idrijčana smo ga v preteklosti čisto gotovo premalo vabili medse in mu nismo omogočali tistega stika z domačimi ljudmi, ki si ga je zaslužil in želel. A kot da želimo to popraviti, ga je Idrija zadnja leta večkrat imela v svoji sredi in s svojo nezamenljivo iskreno prisrčnostjo in gledališko domiselnostjo nam je Silvij obogatil doživetje ob velikih idrijskih jubilejih. Rad je imel Idnjčane in z največjim veseljem je v Trstu sprejemal občasne obiske svojih rojakov m ob takih srečnih urah mu je še posebej žuboreče stekla domača beseda v sproščenih pogovorih o občečloveških m idrijskih stvareh. Ko je bil že nevarno bolan, je zvestemu obiskovalcu Juliju Pavšiču iz Idrije povedal, da ni čudno, če ima težave v glavi v zvezi s spominom, saj jo je dovolj namučil, ko se je moral na pamet naučiti ogromno vlog, ki bi, na tanko napisane, morda popisale cesto iz Idrije do Zelma. Tudi v tej izjavi je torej priznanje, kako globoko se mu je bil vtisnil v spomin tisti domači svet, ki ga je bil zapustil zaradi gledališča komaj osemnajstleten. Na njegovem pogrebu v Trstu smo bili štirje Idrijčani in še nekaj tržaških Idnjčanov. A trdno sem prepričan, da se vsi njegovi ožji rojaki zavedamo, da smo Silvija prezgodaj izgubili in da je bil Silvij Kobal eden od zelo vrednih, pomembnih in najprisrčnejših Idrijčanov našega časa.
Tomaž Pavšič
SILVIJU KOBALU V SPOMIN
Ljubezen in občudovanje, ki ju je zbujal Silvij Kobal, sta bila gotovo izjema, kot je bil izjemen, resnično enkraten njegov talent, kot je bila izjemna njegova natura, pristno ljudska, prežeta s skromnostjo in preprostostjo, tako nič igralska. In v resnici bi mu človek v vsakdanjem pogovoru z njim lahko pripisal kakršenkoli poklic prej kot igralskega. Da le ne bi beseda nanesla na gledališče, na stvari ali ljudi, ki jih je v njem imel rad, na vloge, ki jih je igral, na dela, v katerih bi rad nastopal. Tedaj so mu namreč oči zažarele z ognjem, ki mu je presvetlil obraz, besede so zadobile sončen zven, v telesu ko da se mu je nekaj usločilo: vsak gib, vsak stavek je izražal strast.
Tisto strast, ki ga je pred davnimi leti pripeljala iz rodne Idrije v povojni Trst, nebogljenca, ki mu je nekdo napovedal talent, on pa se je iz svoje doline, kjer se je rodil leta 1928 in kjer je živel sam z materjo, odpravil v široki svet, bolj za kruhom kot za slavo, ampak s strastno ljubeznijo do gledališča. In kruh si je začel služiti za kulisami tedanjega pionirskega Slovenskega gledališča za Trst in Primorje kot inspicent in statist, z Miletom v Nušičevem Pokojniku pa kot oblikovalec prve igralske naloge. Zabeležena je v sezoni 1946/47, prva iz seznama skoraj dvesto vlog, ki jih je Silvij Kobal odigral na tržaškem odru do Profesorja v Lorcovi Kaj pravijo rože letošnjega januarja.
Kobalovo delo je skoraj v celoti osredotočeno v Slovenskem gledališču v Trstu. Mimo nekaj televizijskih iger in nadaljevank ter filmov je treba omeniti le njegovo delo za radio. Zraščen je bil z gledališčem do tolikšne mere, da smo se pred kakim letom ob praznovanju štiridesetlet-nice njegovega umetniškega delovanja spraševali, koliko je sploh na Slovenskem odrskih ustvarjalcev, ki so obhajali štiridesetletnico zavezani ustanovi, v kateri so shodili in hodili med ljudi, osvajali njih srca in polnili z radostjo in zadoščenjem. Ugotavljali smo, da jih vsekakor ni mnogo, kolikor je sploh še kdo, ki bi se tako v celoti in za vse življenje zapisal samo enemu gledališču, kot se je Silvij Kobal zapisal Slovenskemu gledališču v Trstu.
V štirih desetletjih trdega gledališkega dela je Silvij Kobal odigral dolgo galerijo vlog vseh sort in vrst, naslovnih in pasjih, kakor njemu na kožo pisanih in temu čisto nasprotnih, odličnih in manj uspelih, dramatičnih in burkaških, klasičnih in cenenih, mladostnih in starčevskih. Vsem se je razdajal, kolikor je le mogel in znal. Velike uspehe je požel tudi v nekaterih izjemnih dramskih vlogah, ki mu jih površni poznavalec ne bi pripisoval. Vendar pa je zaslovel in upravičeno slovi kot edinstven interpret mediteransko širokega malega človeka, bolj ali manj šarmantnega, bolj ali manj s srečo navzrkiž, ki o življenju ve, kar ve, in se po tem ravna.
Brez vsakega pretiravanja moramo reči, da je bil Silvij Kobal v takih vlogah neprecenljiv, nedosegljiv in nenadomestljiv. Naj je te njegove junake usoda še tako vrtinčila in zdelovala, konec upanja v njih je preživel v jutrišnji dan. Zato so nam bili blizu, zato so nam bili dragi, zato je bil Kobal tako priljubljen.
Skoraj v nasprotju s povedanim pa je Kobalova prva temeljna vloga, Zeno Cosmi, izredno obsežna po besedilu in freudovska po vzdušju; od interpreta je zahtevala veliko izrazno raznolikost in globoko koncentracijo, z njo pa je Kobal dokazal svojo umetniško zrelost in širok izrazni razpon.
Čez dobro leto se je Kobal popolnoma razživel v sicer skromni, več kot preprosti burki Moč uniforme, iz katere pa je s svojo genijalno interpretacijo, ob uglašenosti celotnega ansambla, ustvaril enega izmed pomembnih dosežkov našega gledališča.
Za svojega Cvirna je bil deležen Borštnikove nagrade leta 1970, potem ko je prejel Prvomajski nagradi leta 1962 za Dolgina v Fojevih Arhangelih in avtomatih in leta 1965 za vlogi Dr. Men-
derja v Kozakovih Dialogih in Kiparja v Vugovem Bernardku. Tem nagradam in priznanju italijanskega združenja AGIS leta 1976 so sledile še: Severjeva nagrada 1983 za vloge Emerenzi-ana Paronzinija v Chiarovi Delitvi, Libera Incoronata v De Filippovih Dolgonogih lažeh in Paolina v Pirandello vi Človek, zverina in čednost; Borštnikova nagrada z diplomo 1984 za vlogo Emerenziana Paronzinija v Chiarovi Delitvi in nagrada Prešernovega sklada 1986 za vlogi Chicchignole v Petrolmijevi istoimenski komediji in Lipeta v Ruplovi priredbi Goldonijevih Primorskih zdrah.
Umetnika gotovo ne merimo po nagradah, tudi igralca ne, zdi pa se mi pošteno navesti jih zaradi vlog, s katerimi si jih je prislužil, saj so vse iz italijanske dramatike in torej pomembno opredeljujejo Kobalov umetniški profil. Ta je podan v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada: »Silvij Kobal je zrasel v zadnjih letih v karakternega igralca širokega razpona, izjemnega predvsem v komedijskem žanru. S slovensko različico mediteranskega temperamenta je oživil za naš oder vrsto komedijskih likov italijanskih avtorjev in tako obogatil zakladnico našega igralstva s svojo lucidno, širokosrčno, prebrisano in toplo komiko, ki junakom ne jemlje nobene njihovih človeških kvalitet. Pri tem se z enako prepričljivostjo suče po današnjem malomeščanskem salonu kot na trgu ribiške vasice Goldonijevih dni. V Chicchignoli je igral varajočega prevaranca in tisti zahtevni liniji, kjer se briše razlika med komičnim in tragičnim junakom, in izoblikoval hkrati smešen in presunljiv lik. Njegov Lipe v Primorskih zdrahah je svojevrstna ljudska figura, tipična v predvidljivosti njenih reakcij, nova po igralskih sredstvih, s katerimi so podane. Silvij Kobal predstavlja tako v našem jeziku in prostoru žlahtno igralsko umetnost mediteranskega človeka.«
Po proslavi štiridesetletnice s pretresljivim Willyjem Lomanom, ki ga kaže v spominu vezati na mladostnega Zena Cosinija, in po samo formalni upokojitvi, saj iz njegovega nastopanja na našem odru nikakor ni razvidna, je odigral še vrsto pomembnih vlog in sklenil svojo pot z nastopom v Hlapcih in Lorcovi poemi. Ob njegovih zadnjih, že zaznamovanih nastopih smo mislili, da se mu kažejo znaki staranja, pa je bila tu bolezen s svojo neizprosnostjo. Starost se je pri Silviju kazala drugače: v vse pogostejšem vračanju z mislimi v dolino ob Idrijci, v razvnetih pogovorih o otrocih, v blaženem razpredanju o svoji rastoči družini in njenih najmlajših, v ginjenosti ob delu sina: zasedba v njegovi režiji mu je bila že sama posebna nagrada. Po milosti božji je bil velik igralec, med čistokrvnimi komedijanti verjetno eden izmed največjih, kar smo jih Slovenci imeli.
^ w n » ai i	,C1QQ,	Miroslav Košuta
Opomba: Povzeto po članku v: DELO, 4. 6. 1991
ZAPISI
IVI CA KAVČIČ
POROČILO O IZVAJANJU PROGRAMA PRAZNOVANJA 500-LETNICE IDRIJE
Obširen program praznovanja 500-letmce je sprejela Skupščina občine Idrija na seji dne 17. 7. 1987.
Njegov glavni namen je bil: obuditi zgodovinski spomin na vse, kar je Idrija v svoji poltisočletni zgodovini prispevala k zakladnici slovenske kulture m znanosti, ter s tem seznaniti vso slovensko javnost.
Za uresničevanje programa je Skupščina občine Idrija ustanovila odbor za 500-letnico, v katerem so aktivno delovali:
-	Ivica Kavčič, predsednica
-	Nevenka Podobnik, podpredsednica
-	Samo Bevk
-	Zorko Velikanje
-	Silvij Jereb
-	Julij Pavšič
-	Milan Božič
-	dr. Jože Čar
-	Silvij Blaj
-	Vojko Božič
-	Igor Božič
-	Damijan Bogataj
-	Lidija Klemdienst
-	Rudi Skočir
-	Ivan Vidmar
-	Zdenka Šturm
-	Ingrid Kermavnar
Od samega začetka je bilo čvrsto stališče odbora, da mora biti 500-letnica obeležena s kulturnimi dogodki, ki bodo pustili v slovenskem prostoru trajne sledi, m da je treba, kar se le da, tudi polepšati m urediti naše mesto s tem, da se posebno skrb posveti obnovi mestnega jedra ter spomenikov tehniške in druge kulture.
REALIZACIJA PROGRAMA:
1.	Muzejski večeri
Zanimiva m vedno dobro obiskana strokovna predavanja organizirata Mestni muzej Idrija m Muzejsko društvo že vse od leta 1984. Na njih smo se seznanjali z najpomembnejšimi dogodki m osebnostmi iz naše bogate zgodovine. Doslej je bilo organiziranih čez 60 predavanj.
2.	Založniška in publicistična dejavnost
Prav tej dejavnosti je bila v Okviru programa 500-letmce posvečena največja pozornost, saj smo preko nje seznanjali najširšo javnost o pomenu 500-letmce m nedvomno obudili zanimanje za Idrijo.
Glavni organizator m tudi založnik večine del s tega poglavja je Mestni muzej Idrija, ki ga vodi ravnatelj Samo Bevk.
Izšlo je nekaj nadvse zanimivih strokovnih del
-	dr. Franjo Kordiš	Idrijski gozdovi skozi stoletja
-	prof. Janez Kavčič	Prva slovenska realka
-	dr. Jože Pfeifer	Zgodovina idrijskega zdravstva
500-letnici sta posvečeni posebni izdaji Idrijskih razgledov (urednik dr. Jože Čar) m Primorskih srečanj (prispevke organiziral dr. Franjo Kordiš).
Našemu jubileju je dal izjemno pozornost Mohorjev koledar 1990 (naslovna stran m veliko število člankov).
V slovenski turistični reviji Lipov list je bilo predstavljeno praznovanje 500 let pomena Idrije m tradicije za slovensko turistično gibanje (št. 6-7: program prireditev m članek J. Kavčiča 500 let Idrije, predstavitev značilnosti v sliki prispeval J. Rupmk: št. 8-9: 500-letnica Idrije na znamkah, članek T, Marinko; Shod Slovencev v Bevkovi Zakojci, članek T. Pavšič; št. 10: članek Skozi idrijske gozdove m članek Čipkarski festival v Idriji, T. Marinko).
Tudi Prešernov koledar se je spomnil 500-letmce s člankom dr. Sandija Sitarja. Članki o 500-letmci so izšli še v Rodni grudi in drugih revijah m časopisih (nadaljevanka dr. Sandija Sitarja v Ljubljanskem dnevniku).	134
Mestni muzej Idrija je v letu 1989 izdal izredno lepo delo - monografijo umetniške fotografije dr. Rafaela Podobnika »Osojna Primorska«. Monografija je bila na izviren način predstavljena na XI. obzorju jaška Delo. Predstavitvi je prisostvoval predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti prof. dr. Janez Miličinski.
V	to poglavje sodita tudi monografija Moje Ravne, ki jo je Viktor Prezelj napisal in izdal v samozaložbi, kronika Franca Hvale Življenje pod Bevkovo Kojco, ki je izšla pri založbi Lipa v Kopru ter še številni lepo opremljeni katalogi ob razstavah (I. S. Čopiča, Rudija Skočirja, Zgodovinskega arhiva Ljubljana - Idrijski rudnik skozi stoletja).
Naš poznani zdravnik - psihiater in pisatelj dr, Jože Felc je v čast 500-letnici spisal svoj doslej najobsežnejši roman Duša imena. Roman je bil pri Prešernovi družbi nagrajen kot najboljši roman leta 1990 in je izšel v februarju 1991. leta
V	času priprav na 500-letnico je izšel tudi nov prospekt občine Idrija.
3. Spominska obeležja
Že v letu 1987 je Mestni muzej v gradu uredil spominsko sobo našega rojaka, diplomata in politika dr. Aleša Beblerja. Oblikovno jo je uredila arhitektka Heda Petrič.
Postavili smo več spominskih plošč:
-	Idrijčanu po rodu, velikemu mecenu slovenske kulture, ustanovitelju Alojzijevišča v Ljubljani Antonu Alojziju Wolfu
-	Prvi slovenski realki - ob otvoritvi je govoril dr. Matjaž Kmecl. Prisostvovali so še številni realčani, med njimi Božidar Jakac, Albin Vončina...
-	Domačinu Jožefu Mraku - znamenitemu geodetu in graditelju (Idrijske Klavže - slovenske piramide) ter vsestranskemu umetniku (slavnostni govornik dr. Sandi Sitar)
-	Marku Vincencu Lipoldu - dolgoletnemu rudniškemu ravnatelju in nestorju slovenske geologije - slavnostni govornik prof. dr. Anton Ramovš
-	Baltasarju Hacquetu - rudniškemu kirurgu, naravoslovcu, znanstveniku svetovnega slovesa - slavnostni govornik prof. dr. Tone Wraber
-	V ta sklop spada tudi obeležje vsem rodovom idrijskih rudarjev, ki ga je odbor postavil v avli občinske stavbe.
Vsa besedila na obeležjih je skrbno sestavil kustos Mestnega muzeja prof. Janez Kavčič, oblikovno pa jih je zasnoval arhitekt Silvij Jereb.
Izdelan je tudi osnutek za spomenik 500-letnici - načrt in maketo je izdelal arhitekt Milan Božič.
Posebno obeležje 500-letnici predstavlja zgrafit, ki ga je v avli občinske stavbe po osnutku letos preminulega akademskega slikarja Ivana Seljaka - Čopiča izdelal slikar Nande Rupnik. Zgrafit predstavlja poleg škafarja, Merkurja in rudniških simbolov še tri
osebnosti iz naše kulturne zgodovine (škof A. A. Wolf, J. A. Scopoli in B. Hacquet),
4.	Obnova objektov zgodovinskega pomena in spomenikov tehniške in druge kulture
a Prvo večje delo s tega področja je bila obnova Rudniškega magazina.
Častitljivo in impozantno stavbo sredi mesta je obnovila Lesna industrija iz Spodnje Idrije.
b Drug zahteven poseg je bila obnova prve zidane gledališke
stavbe na Slovenskem - današnjega Filmskega gledališča.
Stavba, ki je bila zgrajena skupaj z rudniškim magazinom v drugi
polovici 18. stoletja, je bila dvakrat ogrožena od poplav in potrebna
temeljite obnove. Obnova je bila izvršena s pomočjo prispevkov
podjetij idrijske občine.
Svečana otvoritev je bila 27. novembra 1987.
Žal je še ne leto po tem ogenj uničil celotno notranjost dvorane.
Ponovno je bila obnovljena v maju leta 1989.
c Najzahtevnejši in najimpozantnejši objekt, ki ga Mestni muzej obnavlja postopoma že vrsto let, intenzivno pa prav v pripravah na 500-letnico, je Idrijski grad - Gewerkenegg, Poleg notranjosti je obnovljeno tudi grajsko dvorišče z zanimivimi stenskimi poslika-vami. Čb čipkarskem festivalu je bila prav tu tudi množično obiskana prireditev - nastop pevskih zborov iz pobratenega mesta Aumetz.
Temeljito obnovo je v največji meri omogočila Kulturna skupnost Slovenije, ob pomoči njenega predsednika - našega domačina Sergeja Pelhana.
d izdelana je dokumentacija za ureditev prostorov za prezentacijo rudniških strojev, ki jih je mestni muzej preselil z grajskega dvorišča na območje rudniškega jaška Borba.
Ravno tako je obdelana ideja o preureditvi zgornjih obzorij jame za muzejske namene in turistične oglede.
Skupščina občine Idrija je na seji dne 26. 4. 1990 sprejela tudi sklep, da se v tem smislu dopolni program zapiranja rudnika.
e V veliki meri so sanirane klavže na Belci, na objektu na Idrijci pa je bila zgrajena samo streha.
f S pomočjo vseslovenske solidarnostne akcije je bila obnovljena Partizanska bolnišnica Franja.
g S posebno vseprimorsko in slovensko proslavo je bila v jubilejnem letu Idrije ob 100-obletnici rojstva Franceta Bevka odprta prenovljena Bevkova domačija v Zakojci.
h Idrijski župnijski urad (dekan Stanko Medvešček) je obnovil vrsto sakralnih spomenikov (cerkvica svete Trojice, cerkev Žalostne matere božje, kapelica svetega Janeza).
5.	Izdaja jubilejne poštne znamke s spominsko kuverto in priložnostnim poštnim žigom
Po iniciativi in prizadevanju Filatelističnega društva Idrija, še posebej njegovega predsednika Nika Jereba, ter odbora za 500-letnico
in še mnogo drugih prijateljev Idrije, je Jugomarka Beograd za 500-letnico izdala dve priložnostni poštni znamki - eno (0,5 dm) za promet doma in eno (6,5 din) za promet s tujino. Motiva je s pomočjo domačih strokovnjakov izbral in oblikoval znan in uveljavljen oblikovalec jugoslovanskih znamk - akademski slikar magister Dimitrije Čudov. Znamki sta izšli 22. 6. 1990.
Ob tem dogodku je Filatelistično društvo izdalo tudi priložnostni poštni ovitek in priložnostni poštni žig.
Na dan izida znamk je bila v Filmskem gledališču prireditev s predstavitvijo znamk. Prisostvovali so ji predstavnik PTT podjetja iz Ljubljane z generalnim direktorjem Mitičem in mag. Dimitrije Čudov iz Beograda. Istega dne je na XIV. obzorju rudniškega jaška Delo poslovala začasna pošta v globini 355,4 m, na nadmorski višini 6,4 m; to je bila najnižja priložnostna pošta v Jugoslaviji doslej. Pošiljke s te pošte so bile poslane na vse celine, tudi na Antarktiko. Prispelo je že pismo iz ameriške antarktične baze Mc Murdo, s katerim so potrdili prejem spominske pošte.
6.	Filmi
Vse pomembne dogodke ob 500-letnici je na-filmski trak posnel Damijan Bogataj (Kino klub Idrija), s fotografsko kamero pa Slavko Bratina in Branko Gantar.
Tudi Televizija Slovenija se je, lahko rečemo, zelo odmevno vključila v praznovanje naše 500-letnice.
Najprej je izdelala polurni film »Sijaj v temi«. To je film, ki na izviren način prikazuje nastanek in razvoj rudnika in mesta Idrija. Organizatorka filma je bila Mira Špan - sodelovali so strokovnjaki TV, Rudnika in Mestnega muzeja (dr. Čar, Janez Kavčič). Predpremi-era filma je bila ob nabito polni dvorani Filmskega gledališča in ob prisotnosti ustvarjalcev filma.
V	septembru 1990 je Televizija Slovenija izdelala še en polurni dokumentarni film o Rudniku m Idriji - v režiji Primoža Sarka in ob sodelovanju številnih kulturnih in drugih vidnih strokovnih delavcev Idrije. Film je bil med občani zelo dobro sprejet.
In končno se je Televizija Slovenija zelo odmevno vključila tudi v prenos osrednje proslave ob 500-letnici. S pomočjo odbora za 500-letnico je v celoti posnela koncert Slovenske filharmonije in zbora Consortium musicum - kantato Alda Kumarja »Na struni Merkurja« in ga 24. 9. 1990 že tudi predvajala.
7.	Razstave
V	čast 500-letnici je Mestni muzej s pomočjo Kulturne skupnosti in ZKPO organiziral vrsto zelo odmevnih in dobro obiskanih razstav.
Med prvimi je bila v novembru 1988 Pregledna razstava akademskega slikarja Ivana Seljaka-Čopiča - ob njegovi 60-letnici. Danes, po njegovi prezgodnji smrti, smo še toliko bolj veseli, da je bila ta razstava organizirana.
Sledila ji je obsežna in lepa razstava del akademskega slikarja Rafka Terpina, nato še razstavi Nandeta Rupnika in Jureta Pfeiferja, pa zelo zanimiva Fotoideja - razstava del sodobnih italijanskih slikarjev, nato še razstava donacij Valentine Orsini-Mazza.
V letu 1990 so bile organizirane naslednje razstave:
1.	Barvni ciklus LES, fotografska razstava dr. Rafaela Podobnika, ki je bila združena s predstavitvijo njegove fotomonografije Osojna Primorska. Razstava je gostovala v Galeriji Idrija (že decembra
1989),	Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici (januar 1990), Kulturnem društvu Briški grič v Števerjanu (februar 1990), Galeriji knjižnice Cirila Kosmača v Tolminu (marca 1990) in v Muzeju v Cerknem (april 1990).
2.	Zveza lovskih družin Idrija je ob svoji 85-letnici v Galeriji Idrija razstavila lovske trofeje, diplome, ponazorila in druge zanimive predmete (6.-8. 4. 1990).
3.	Razstava ilustracij Rudija Skočirja v knjigi Prešernove družbe »Zdravilo ljubezni«, ki je bila združena z recitalom Jerce Mrzel, kitarista Jerka Novaka in flavtista Aleša Kacijana (marec-apnl 1990 v Galeriji Idrija).
4.	Razstava akademskega slikarja fragmentalista Leopolda Oblaka v Galeriji Idrija (maja 1990).
5.	Razstava izdelkov Čipkarske šole iz Idrije (julij in avgust 1990 v Galeriji Idrija).
6.	Fotografska razstava danskega fotografa Djuniorja Svanea v Muzeju v Cerknem (julij-avgust 1990), s ponovitvijo v Galeriji Idrija (novembra 1990).
7.	Razstava poštnih znamk, ki jo je organiziralo Filatelistično društvo Idrija.
8.	Posebno mesto med razstavami zavzema razstava Zgodovinskega arhiva Ljubljana in Mestnega muzeja Idrija »Idrijski rudnik skozi stoletja«. Razstavljeni so bili dragoceni dokumenti iz najstarejše dobe našega rudnika, ki jih hranijo arhivi v Ljubljani, Čedadu, Benetkah, Gradcu, Celovcu m Rimu ter kot najpomembnejši Avstrijski arhiv na Dunaju. Razstava bo potovala še v Ljubljano. Otvoritvi v Idriji je prisostvoval direktor Dunajskega državnega arhiva dr. Kurt Pebal in republiški minister za kulturo dr. Andrej Capuder.'
9.	OTZ Idrija je v okviru Čipkarskega festivala od 24. do 28. 8. 1990 skupaj z Mladinsko knjigo iz Ljubljane v prostorih knjižnice pripravila razstavo »Management v turizmu«. Predstavljeno je bilo preko 400 publikacij vseh pomembnejših svetovnih založniških hiš iz vseh področij turističnih dejavnosti.
10.	V oktobru 1990 je bila organizirana razstava del akademskega slikarja Rudija Skočirja. Tako kot je bila v strokovnem smislu pomembna razstava »Idrijski rudnik skozi stoletja«, je bila v likovnem edinstvena - 500-letnici in še posebej vsem rudarjem Idrije - posvečena Skočirjeva razstava.
Potovala je še v Ljubljano, Trst in v Ajdovščino.
11.	III. razstava fotografov občme Idrija v Galeriji Idrija (decembra
1990).
12.	Razstava italijanskega fotografe Paola Bonassija na Goriškem gradu, ki jo je organiziral Pokrajinski muzej v Gorici (decembra 1990 in januarja 1991).
Ob vsaki razstavi je izšla vsaj manjša zgibanka, ob nekaterih pomembnejših razstavah pa so bili izdani obsežnejši katalogi.
8. Proslave, posvetovanja in druge prireditve
a Osrednje prireditve
Najbolj odmevna je bila nedvomno osrednja proslava 500-letnice 7. septembra 1990. Slovenska filharmonija in zbor Consortium musi-cum sta v nabito polni dvorani športnega centra v Idriji (okrog 700 udeležencev) prvič izvedla kantato Alda Kumarja »Na struni Merkurja«. Pri izvedbi sta sodelovala vokalna solista - Idrijčana - Cveto Kobal in Dušan Kobal - besedilo je napisal Andrej Lutman. Slavnostni govornik je bil dr. Matjaž Kmecl - član Predsedstva Republike Slovenije. Na proslavi pa sta bila med številnimi drugimi gosti še člana Predsedstva Ciril Zlobec in Ivan Oman.
Za pripravo proslave smo ustanovili poseben odbor, ki ga je vodil Zorko Velikanje. Idrijska publika je to moderno delo sprejela z navdušenjem. Lahko rečemo, da je bila proslava na visoki umetniški in kulturni ravni in smo Idrijčani z njo dostojno proslavili naš veliki jubilej. Celotno proslavo je posnela tudi TV Slovenija.
Pri založbi kaset in plošč RTV Slovenija je izšla tudi posebna CD plošča Kumarjeve kantate »Na struni Merkurja«.
500-letnico pa so pomembno dopolnjevale še številne druge proslave in prireditve.
V času osrednjih proslav (od 6. do 8. septembra) so se zvrstili še naslednji dogodki:
-	6. septembra 1990 je bila otvoritev razstave »Idrijski rudnik skozi stoletja«, o čemer smo že pisali
-	7. septembra 1990 je bila poleg osrednje večerne proslave v popoldanskem času še posvetitev lepo obnovljene cerkve Žalostne matere božje na pokopališču in kapelice svetega Janeza pod gradom.
Posvetitev je opravil koprski škof Metod Pirih, prisoten je bil tudi škof Janez Jenko.
-	8. septembra 1990 je bila v Filmskem gledališču slavnostna seja skupščine občine in skupščine Krajevne skupnosti Idrija.
Na slavnostni seji je bila na predlog odbora za 500-letnico (predlog je obrazložila predsednica odbora Ivica Kavčič) sprejeta Listina o slovesni zavezi za ohranjanje rudniške dediščine ter varovanje in spodbujanje napredka mesta Idrije.
Listina zavezuje predsednika Skupščine občine Idrija oziroma vsakokratnega najvišjega predstavnika oblasti v Idriji, da skrbi za ohranitev dragocene 500-letne rudniške dediščine in si prizadeva zagotavljati pogoje za vsestranski materialni in kulturni razvoj mesta.
Na slavnostni seji sta jo svečano podpisala predsednik SO Idrija Janez Podobnik, ki je imel tudi slavnostni govor, in predsednik skupščine KS Idrija Marijan Beričič.
Listina se namesti na častno mesto v prostoru predsednika Skupščine občine Idrija in se upošteva kot uradna in moralna obveza brez časovnih omejitev.
Poleg tega se listino namesti še v prostorih Krajevne skupnosti Idrija in Mestnega muzeja v Idriji.
Kot posebno vrednost se jo da v hrambo Arhivu.
Slavnostno sejo skupščine občine je pozdravil predsednik Izvršnega sveta Republike Slovenije Lojze Peterle, prisostvovala pa sta ji še ministra za industrijo Izidor Rejc in za šolstvo Peter Vencelj.
Po slavnostni seji smo s kratko slovesnostjo v avli občinske stavbe odkrili še zgrafit Ivana Seljaka-Čopiča v izvedbi Nandeta Rupnika in spominsko obeležje, posvečeno vsem rodovom idrijskih rudarjev.
O nastajanju in izvedbi zgrafita je spregovorila predsednica odbora za 500-letnico Ivica Kavčič.
Ob 17. uri istega dne je bil na starem placu koncert pihalnih orkestrov iz Žirov, Cerknega in Idrije. Sodelovala pa sta še igralca
-	idrijska rojaka Silvij Kobal in Silvij Božič. To je bilo prvič, da so skupaj igrale godbe iz treh sosednjih, zgodovinsko in sicer povezanih krajev.
-	V okvir osrednjih prireditev sodita še: Proslava 100-obletnice rojstva Franceta Bevka. Vseslovensko proslavo je organiziral Mestni muzej iz Idrije (Samo Bevk, Tomaž Pavšič, Ivana Leskovec) skupaj s posebnim primorskim odborom. Proslava je bila v Zakojci 16. septembra 1990
-	združena z otvoritvijo Bevkove rojstne hiše.
Slavnostni govornik je bil član Predsedstva Republike Slovenije Ciril Zlobec. Proslavi je prisostvoval še predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti prof. Janez Milčinski in minister za kulturo Andrej Capuder ter mnogo slovenskih kulturnih delavcev in umetnikov ter javnih delavcev.
Slavnostna otvoritev novih prostorov Mestne knjižnice v Idriji dne 14. 9. 1990. Na prireditvi je govoril slovenski pisatelj Saša Vuga.
Vse prireditve so bile izredno dobro obiskane. S tem je bila izpolnjena naša želja in cilj, da bi 500-letnica dejansko segla do slehernega Idrijčana.
Prireditvam so prisostvovale tudi delegacije iz pobratenih občin Mojkovac, Aumetz in Anzola d'Emilia ter številni Idrijčani, ki živijo in delajo izven svojega rojstnega kraja.
b Posvetovanja
-	Jugoslovanski simpozij o podzemni eksploataciji, 31. maja 1990. Organizator Rudarski inštitut Ljubljana (dr. Uroš Bajželj) in RŽS Idrija.
Zaradi težav pri zagotavljanju prenočišč posvetovanja ni bilo mogoče v celoti organizirati v Idriji. Začetek je bil zato na Bledu. V Idriji je bil enodnevni simpozij s pozdravnim uvodom, delovnim programom v Filmskem gledališču (referati) ter ogledom jame in ostalih znamenitosti Idrije in okolice. Udeležencev je bilo preko 100.
-	Posvet o perspektivi rudarske geologije v Sloveniji, 18.-19. maja 1990 v prostorih Soškega gozdnega gospodarstva (organizator RŽS
-	dr. Jože Čar in FNT Ljubljana)
18.	maja z otvoritvijo spominske plošče nestorju slovenske geologije, rudniškemu ravnatelju Marku Vincencu Lipoldu (slavnostni govornik prof. dr. Anton Ramovš) in strokovnimi predavanji
19.	maja ogled Idrije in okolice z naravnimi tehniškimi in geološkimi znamenitostmi.
-	Posvetovanje zdravnikov medicine dela, 19. oktobra 1990 v prostorih SGG
-	Srečanje notranjsko-primorskih jamarjev, 1.-3. junija 1990.
Na srečanju so sodelovali tudi jamarji iz pobratenih jamarskih klubov iz Italije in Avstrije. Posebna skrb jamarjev je usposobitev Ravenske jame za turističen obisk.
-	Srečanje slovenskih botanikov, 24. novembra 1990 je obudilo pomen Idrije in posebej Scopolija za slovensko botaniko. Povezano je bilo s 70-letnico prof. dr. Ernesta Mayerja.
-	Posvet in srečanje tajnikov občinskih turističnih zvez Slovenije je na najneposrednejši način predstavil vse bogastvo idrijskega področja slovenskim turističnim delavcem in organizatorjem turizma po občinah Slovenije.
-	42. občni zbor društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije na Črnem Vrhu nad Idrijo, od 11. do 13. 10. 1990.
-	Posvetovanje »Idrija na prelomnici časov«, ki so ga 21. 11. v Ljubljani in 27. 11. 1990 v Idriji organizirali Slovenska matica, Skupščina občine Idrija in Mestni muzej Idrija.
c Druge prireditve
Med najbolj odmevne prireditve sodi nedvomno tradicionalni čipkarski festival 25. in 26. avgusta, ki je bil v jubilejnem letu 1990 še posebno skrbno organiziran in obogaten s spremljajočimi prireditvami.
Sobotni del festivala je bil namenjen turističnemu obisku rudnika. Razstava »Management v turizmu«, seja predsedstva Turistične zveze Slovenije, občinskega vodstva in turističnih delavcev ter predstavitev poti v osrčje idrijskih gozdov so čipkarskemu festivalu dodali novo širino in vsebino.
Poleg osrednjega dela - tekmovanja čipkaric - je bila še razstava izdelkov učenk Čipkarske šole pa predavanja Jurija Bavdaža o čipkah ter ponudba domačih specialitet - izdelkov kmečkih žena, nastop pihalnega orkestra m igralcev - domačinov Silvija Božiča in Silvija Kobala in kot višek prireditve - nastop pevskih zborov iz pobratenega Aumetza na prepolno zasedenem prenovljenem grajskem dvorišču.
Pot v osrčje idrijskih gozdov
V sklopu festivala je bila prvič predstavljena pot v osrčje idrijskih gozdov. Pot so projektno pripravili m uredili strokovni delavci SGG pod vodstvom ing. Blaja, za njeno turistično promocijo pa je poskrbel tajnik OTZ Tomaž Marinko.
Pot v osrčje idrijskega gozda predstavlja svojevrsten prispevek k razvoju turizma v občini. Povezuje vse biološke, naravne m tehnične zanimivosti na poti preko Bele, Krekovškega področja in Vojskarske planote.
Zloženko je izdala OTZ Idrije, založil pa SGG Idrija.
Ostale prireditve
-	Iskriada - srečanje delavcev vse Iskre iz Slovenije na Črnem Vrhu nad Idrijo s programom, ki ga je pripravila Rotomatika v počastitev 500-letnice z nastopom škafarja (Silvij Božič) terv skupine rudarjev. Slavnostni govornik - podpredsednik ZIS Živko Pregel.
Kulturni program sta pripravila Jože Medle in Ivica Svetlik.
-	Otvoritev nove livarne ETA Cerkno — slavnostni govornik predsednik republiškega Izvršnega sveta Dušan Šmigoj.
Na otvoritvi je bilo poudarjeno, da ima svoj delež pri uspešnosti ETE v mednarodni konkurenci tudi 500-letna tradicija Idrije v svetovnem gospodarstvu.
-	Republiško tekmovanje srednješolcev iz matematike, 31. marca 1990
Tekmovanje se je odvijalo v prostorih Gimnazije Jurija Vege, uvodni del s pozdravi in predstavitvijo občine m 500-letmce pa v Filmskem gledališču.
Vodstvo gimnazije se je potrudilo, da je bilo tekmovanje obogateno s programom 500-letnice in so dijaki iz vse Slovenije dobili vtis o tem našem jubileju.
-	Otvoritev obnovljene Partizanske bolnišnice Franja, 10. junij 1990 s proslavo ob vhodu v bolnišnico (slavnostni govornik Ciril Zlobec
-	član Predsedstva Republike Slovenije.
Prisotnih je bilo veliko zamejskih Slovencev iz Trsta, Gorice m Koroške ter italijanskih partizanov.
-	Junija je potekal Mladinski raziskovalni tabor na temo arhitekturne ureditve Idrije, ki je bil združen z razstavo v prostorih Soškega gozdnega gospodarstva v Idriji.
-	Proslava 325-obletnice rudarske godbe na pihala iz Idrije Proslava se je odvijala v dneh od 30. junija do 2. julija 1990 z nastopi 8 pihalnih orkestrov iz Slovenije ter iz Ricmanov in pobratenega Aumetza v raznih krajih v občini (Cerkno, Sp. Idrija, Vojsko, Črni Vrh).
Zaključno predstavo na Trgu m. Tita so popestrile s svojim nastopom še mažoretke iz Ljubljane.
-	Proslava 100-obletnice Gasilskega društva, 19. avgusta 1990 na Trgu m. Tita in na starem placu v Idriji s slavnostnim govorom, mimohodom številnih gasilskih enot in motornih vozil iz sosednjih krajev ter uspešno gasilsko vajo, kjer so bili predstavljeni novi
-	sodobni gasilski pripomočki (črpalke, avtomobili). Slavnostni govornik je bil pri proslavi 325-obletnice godbe m 100-obletnici gasilstva Tomaž Pavšič - podpredsednik SO Idrija m republiški poslanec.
-	Jugoslovansko tekmovanje alpinistov v prostem plezanju, 1. in 2. septembra pred dijaškim domom. Tekmovanje je organiziral alpinistični odsek PD Idrija (Boris Sedej). Sodelovalo je 23 tekmovalcev in 6 tekmovalk iz 14 klubov.
Tekmovanja se je kot gost udeležil tudi slavni slovenski alpinist Tomo Česen.
-	Kviz na temo Zgodovina idrijskega zdravstva in krvodajalstva, 26. 10. 1990 v Spodnji Idriji - organizator Rdeči križ Idrija. Nastopale so ekipe osnovnih šol iz Idrije, Cerknega, Spodnje Idrije in Črnega Vrha.
-	V program 500-letnice so bili vključeni tudi pohodi - po poteh prenosa ranjencev, 8. maraton »Pavla« 23. 9. 1990 v teku, pohodu in kolesarjenju z gorskimi kolesi; 1. Trnovski gorski kolesarski Bloud-kov maraton 16. 9. 1990 na Črnem Vrhu nad Idrijo; 5. gorski vzpon na Hleviše z gorskimi kolesi in tekači; pionirska atletska olimpiada z otvoritvijo prenovljenega stadiona; meddruštveno srečanje društev upokojencev Idrija, Cerkno, Žiri; predstavitev knjige Viktorja Prezlja »Moje Ravne« in Franca Hvale »Življenje pod Bevkovo Kojco«.
Obnova mestnega jedra in ostalih delov Idrije
a Obnova fasad v mestnem jedru
O celoviti obnovi objektov zgodovinskega pomena smo poročali v poglavju 4).
V programu 500-letnice je bila tudi postavka o obnovi najbolj prizadetih fasad v mestnem jedru.
S pomočjo krajevne in stanovanjske skupnosti ter podjetij z območja Idrije (Kolektorja, Zidgrada, Mercatorja, Gostola, Mlino-testa, Čipke in drugih) so bile obnovljene najbolj poškodovane fasade na sedmih (7) objektih ob Trgu m. Tita (občinska stavba, stavba KS, Turkova hiša, Mercator - Zeleznma, Mlinotest - Čipka, Mercator - Živila, Nebesa in kapelica sv. Janeza). Obnovljena je bila zahtevna fasada gradu - predvsem s sredstvi Kulturne skupnosti Slovenije. Ob starem placu je bila razen že omenjenih stavb in s tem tudi fasad rudniškega magazina in prve gledališke hiše na Slovenskem prenovljena tudi stavba uprave Soškega gozdnega gospodarstva.
Tudi fasado hotela Ydria je v letu 1989 Mercator v celoti obnovil.
b Ureditev vhoda v mesto - Gregorčičeva ulica
To, da nam je uspelo v času priprav na 500-letnico urediti ta del, kjer dobivajo turisti in drugi obiskovalci prvi vtis o našem mestu, menim, da je res izredna pridobitev. Uresničili smo jo lahko zato, ker nam je izdatno priskočila na pomoč Republiška cestna skupnost, ki je z 80% deležem financirala ureditev magistralne ceste skupaj z odkupom Felčeve hiše - s čimer je bila odstranjena tudi nevarna črna točka ob vhodu v mesto. S pomočjo proračunskih in drugih sredstev, namenjenih 500-letnici, so delavci telesne kulture (Brane Ternovšek) v tem sklopu uredili še atletski stadion, tako da zdaj vsa celota daje lep vtis.
c Ureditev obrežja Idrijce
Glede na to, da je Idrijca v letu 1984 skupaj z Nikavo kar dvakrat poplavljala mesto, je vodarska stroka pripravila načrt za njeno regulacijo in ga začela izvajati leta 1986. Načrt je predvideval predvsem poglobitev struge in izdelavo jezu. S poglabljanjem struge je bil v prvi fazi zelo prizadet estetski videz reke in s tem tudi mesta.
Veliko naporov je bilo potrebnih, da smo uspeli dokazati stroki, da je treba v ceno regulacije všteti tudi primerno estetsko in funkcionalno ureditev obrežij. Prelom je bil narejen ob reviziji projekta regulacije, ko so v načrtovanje pritegnili Atelje za projektiranje. Prav zaradi bližajoče se 500-letnice in naših stalnih pritiskov, se je večina del na odseku skozi mesto do leta 1990 tudi uredila.
d Ureditev Mej ce
Mejca je bila boleča točka Idrijčanov, vse odkar je bila ob koncu sedemdesetih let popolnoma devastirana. Prve korake k obnovi je naredil svet KS z zasaditvijo dreves ob transportni poti za rudniška vozila v letu 1985.
Nato se je urejanje postopoma, počasi nadaljevalo s tem, da je Atelje za projektiranje (ing. Rot) izdelal načrt in da smo vključevali urejanje Mejce ob Idrijci v vodarska dela. Naslednji korak so naredili člani tenis kluba. S prostovoljnim delom so naredili teniška igrišča - prvi del s pomočjo Rotomatike, druga s pomočjo Kolektorja. Glavni del - ravnanje terena na primerno višino in navoz prsti, ozelenitev ter izdelava večnamenskega igrišča, je bil narejen iz sredstev V. občinskega samoprispevka. Tako je dobila tudi Mejca ob praznovanju 500-letnice zopet lep izgled.
Iz pregleda realizacije tega poglavja iz programa 500-letnice je razvidno, da smo tako rekoč v celoti realizirali vse postavke.
Za zaključek mislim, da lahko rečemo, da je ta visoka obletnica pustila trajne sledi v naši kulturi in umetnosti in tudi v izgledu našega mesta.
Zahvala za to gre številnim kulturnim in drugim strokovnim delavcem in ustanovam, ki so se vključevali v izvajanje programa - od Mestnega muzeja, sveta Krajevne skupnosti Idrija, preko katerega so bila vključena vsa podjetja iz Idrije, Ateljeja za projektiranje, tiskarne, strokovnih delavcev Rudnika in Soškega gozdnega gospodarstva, srednje in osnovne šole ter raznih društev. Posebno vrednost ima program zato, ker so se v glavne dejavnosti vključili domači umetniki (Aldo Kumar, Andrej Lutman, Jože Felc, Rudi Skočir, Rafko Terpm, Nande Rupnik, Jure Pfeifer, Ivan Seljak
-	Čopič, Rafael Podobnik) in številni drugi strokovni in kulturni delavci, ki so navedeni ob posameznih postavkah programa. Seveda so bila za vse to potrebna tudi velika finančna sredstva. Celovit pregled je skorajda nemogoče narediti. Veliko je bilo namreč sredstev iz rednih dejavnosti občine, kulture, športa ali Krajevne skupnosti Idrija. Veliko sredstev je bilo prav na račun 500-letnice pridobljenih izven občine (Kulturna skupnost Slovenije, Republiška cestna skupnost, Območna vodna skupnost), velik del pa je bilo potrebno pridobiti še preko sponzorjev - domačih, v prvi vrsti Kolektor pa še Zidgrad, Slovenijales, Gostol, Rotomatika, Čipka, Mercator, Mlinotest, Labod, ETA itd. in tudi izven občine
-	Petrol (kot glavni pokrovitelj osrednje proslave) pa še Ljubljanska banka, Metalka, HIT Nova Gorica, Kmetijstvo Vipava, Zavarovalna skupnost Triglav m Croatia, Slovenijales - mednarodno podjetje Ljubljana, Pnmex, MIP itd. Sredstva je odbor pridobil tudi s prodajo znaka 500-letnice, ki ga je izdelal akademski slikar Rudi Skočir.
Kot že rečeno, je vsa ta dejavnost ob 500-letnici dala rezultate trajne vrednosti. KS so osnova za hitrejši in načrtnejši razvoj turizma, kvalitetnejšega gostinstva in trgovine ter podjetništva na vseh področjih v idrijski občini. Program še ni v celoti realiziran.
Ob zaključku jubilejnega leta je Glasbena šola Idrija zelo uspešno izvedla opereto Radovana Gobca - Kresniček, pod strokovnim vodstvom Stanke Močnikove, v režiji Vinka Cudermana in ob pomoči mnogih drugih dejavnikov (delavke Laboda so izdelale zelo zahtevna oblačila, Nande Rupnik sceno, Šarka Pišlarjeva koreografijo itd.).
Predvidevamo še razstavo slikarke Fanči Gostiševe. V načrtu je tudi odkritje nekaj spominskih plošč. Potrebno bo urediti razstavo rudniških strojev na novi lokaciji ob rudniškem jašku Borba ter postaviti obsežno in zelo pomembno stalno razstavo o Rudniku v Mestnem muzeju.
Praznovanje 500-letnice se bo tako podaljšalo do leta 1993, to je do 500-letnice prvega pisnega dokumenta o Idriji. Do takrat bi bilo potrebno vsaj do določene stopnje realizirati tudi projekt rudarjenja (ureditev zgornjih obzorij Rudnika v muzejske in turistične namene).
SAMO BEVK
PREDLOG NADALJNJEGA PROGRAMA ZA PRAZNOVANJE 500-LETNICE IDRIJE IN RUDNIKA ŽIVEGA SREBRA
A. PROGRAM:
1.	Prireditve:
-	90-letnica idrijske realke,
-	115-letmca Čipkarske šole v Idriji,
-	Čipkarski festival,
-	Muzejski večeri.
Predlog prireditev bo potrebno še sproti dopolnjevati.
2.	Likovne in fotografske razstave:
-	Retrospektivna razstava Fanči Gostiševe,
-	Pregledna razstava Rafaela Terpina,
-	Skupinski nastop idrijskih in primorskih slikarjev v Maccerati (Italija) (R. Terpin, R. Skočir, N. Rupnik, K. Tutta, L. Bratuš m D. Jejčič),
-	Fotografska razstava Rafaela Podobnika v Maccerati (Italija),
-	Fotografska razstava Vinka Tavčarja.
3.	Muzejske razstave:
1.	Pet stoletij idrijskega rudnika (postavitev temeljne muzejske razstave v celotnem 1. nadstropju idrijskega gradu).
2.	Ureditev notranje opreme rudarske hiše v Idriji.
3.	Premična kulturna dediščina sakralnih objektov v idrijski občini.
4.	Modrijanova študijska knjižnica (ureditev prostorov za eventu-elno pridobitev zapuščine dr. Vladimirja Modrijana).
4. Spomeniško-varstvene akcije:
-	Ureditev tehniškega muzeja Rudnika živega srebra na območju jaška Frančiške,
-	Sanacija idrijske Kamšti,
-	Nadaljevanje sanacije grajskega poslopja,
-	Rudarska hiša (Bazoviška 4),
-	Scopolijeva oz. Steinbergova hiša (Švica),
-	Sanacija Antonijevega rova in usposobitev dela podzemlja za sprejem obiskovalcev,
-	Sanacija Kanomeljskih klavž,
-	Sprejem strokovnih osnov za razglasitev Krajinskega parka Zgornja Idrijca,
-	Nadaljevanje revitalizacije starega idrijskega mestnega jedra.
5.	Založniška in publicistična dejavnost:
-	Omogočanje rednega izdajanja revije Idrijski razgledi,
-	Reprezentativna monografija o Idriji,
-	I. Leskovec: Etnološka topografija občine Idrija,
-	T. Pavšič: Literarno-zgodovinski vodnik po idrijski občini,
-	S. Pavlič in J. Kavčič: Zgodovina idrijskega šolstva,
-	J. Čar: Komentirana bibliografija idrijskega rudnika,
-	R. Terpin: Grafična mapa stare Idrije,
-	J. J. Ferber: Bescheinburg des Quechsilbes bergwerhs zu Idria m Mittel-Krain iz leta 1774 (prevod s komentarjem bo leta 1991 izdala Slovenska matica v Zborniku za zgodovino naravoslovja in tehnike,
-	ponatis različnih že razprodanih publikacij (npr. : M. Arko: Zgodovina Idrije).
6.	Obeleževanje pomembnih osebnosti, ustanov in dejavnosti ter dogodkov:
-	Postavitev spominskih plošč:
-	Pier Paolo Pasolini,
-	Damir Feigel,
-	Steinberg,
-	Hladnik,
-	Scopoli.
-	Ponovna postavitev že obstoječih odstranjenih plošč zaradi adaptacije oz. rušenja objektov:
-	Henrik Freyer,
-	Stanko Bloudek.
-	Postavitev spominske plošče dr. Romanu Ponižu. Razpis javnega natečaja za postavitev spomenika.
7.	Program filatelističnih obeležij 1991-93:
-	Pripravi se predlog za izdajo ene prvih slovenskih znamk (v letu 1991 je to lahko 90-letmca realke),
-	Turistična promocija Ravenske jame,
-	90-letnica idrijske realke in Gimnazije Jurija Vege v Idriji,
-	Jožef Mrak,
-	90-letnica Kolesarskega društva SLOGA,
-	500-letnica prvega pisnega dokumenta o idrijskem rudniku.
8.	Stenska dekoracija v sejni sobi Skupščine občine Idrija (zgrafit) domačih avtorjev: N. Rupnika, R. Terpina in R. Skočirja.
B. PREDLOG IMENOVANJA ČLANOV IN PREDSEDNIKA NOVEGA ODBORA
Člani odbora:
-	Samo Bevk
-	Milan Božič
-	Jože Čar
-	Ivica Kavčič
-	Janez Kavčič
-	Stanko Medvešček
-	Janez Podobnik
-	Nande Rupnik
-	Niko Jereb
Po funkciji so člani odbora:
-	Ingrid Kermavnar, članica IS SO Idrija, odgovorna,za družbene dejavnosti,
-	predsednik Muzejskega društva Idrija,
-	predstavnik Krajevne skupnosti Idrija.
Za novega predsednika se predlaga Sama Bevka.
Predlog se posreduje v razpravo Komisiji za volitve in imenovanja Skupščine občine Idrija.
Gradivo je pripravila komisija, ki je bila imenovana na zadnji seji odbora za 500-letnico, m sicer: dr. Janez Podobnik, Milan Božič in Samo Bevk (opravičeno sta bila na seji dne 24. 4. 1991 odsotna dr. Jože Čar in Janez Kavčič), in je bilo dopolnjeno na seji odbora za 500-letnico dne 15. 5. 1991.
MILAN CVELBAR
90-LETNICA USTANOVITVE PRVE SLOVENSKE REALKE IN 35-LETNICA PRVE POVOJNE MATURE V IDRIJI
Na Idrijskem segajo tradicije šolstva nekaj stoletij v preteklost. To kaže, da so se že naši predniki zavedali pomena znanja. Težnje po izobraževanju so bile izkazane v vseh obdobjih nastajanja in razvoja mesta Idrije, tako s strani vodilnih kot preprostih ljudi. Prav v zahtevah po različnih oblikah izobraževanja se je odražala vztrajnost, iznajdljivost in tudi odločnost Idrijčanov, da svojim otrokom približajo svet znanja in jim omogočijo pot v svet. Realizacija vseh njihovih želja je bila uresničena z ustanovitvijo prve slovenske realke leta 1901. Ta je bila več let pod občinsko upravo, saj so Idrijčani s svojim denarjem postavili stavbo in financirali program. Pri tem je šlo za dejanje, pomembno za ves slovenski narod, zato je bila realka v vseh letih svojega delovanja ustanova, ki je vzgojila pomemben del slovenske inteligence in dala mnoga znana imena.
Podobna dogajanja je ob ustanavljanju doživela tudi povojna gimnazija in prav letošnje leto je Gimnazija Jurija Vege kot naslednica obeh imela čast, da organizira svečanosti ob 90-letnici ustanovitve prve slovenske realke in 35-letnici povojne gimnazijske mature.
Pri načrtovanju aktivnosti v jubilejnem letu nas je vodila misel, da je potrebno dati jubilejem ustrezno mesto v slovenskem prostoru in opozoriti na pomen izobraževanja tudi v manjših krajih, kot je Idrija. Naša želja je tudi bila, da se vključijo vsi dijaki in profesorji ter tudi širše okolje in da to ne bi bila le enkratna aktivnost.
Priprave je idejno vodil organizacijski odbor, ki se je redno sestajal in oblikoval celotni program. Likovni umetnik g. Nande Rupnik je že v aprilu izdelal celostno podobo praznovanja, na kateri se pojavlja realka s secesijskimi ornamenti in napisom »Navdih konec stoletja - Navdih konec tisočletja.« Jubilejni simbol je predstavil na prvem sestanku častnega odbora v mesecu aprilu z obrazložitvijo, da pomeni slogan priznanje prednikom, ki so konec stoletja uspeli s svojo zahtevo po srednji šoli, in da je danes, konec tisočletja, namenjen sedanji generaciji, ki ponovno bije bitko za ohranjanje srednje šole v kraju. Častni odbor je v celoti podprl začete priprave in dodatno opozoril na potrebo po analiziranju preteklosti, iz katere je moč črpati veliko pozitivnega in na tem kvalitetno graditi sedanjost in prihodnost.
Takoj po sestanku častnega odbora, katerega del so sestavljali naši maturanti, ki so dosegli akademske naslove ali zasedajo vodilna mesta v občini in izven nje, je bil izveden nagradni likovni in literarni natečaj za dijake. Razpisana tematika je bila posvečena jubileju in je prinesla razmišljanja o gimnaziji in njeni predhodnici - realki. Na žalost natečaj ni doživel večjega odziva, čeprav so bile prve nagrade potovanje v San Marmo. Vseeno pa so vsi prispevki zanimivi, saj kažejo gledanje mlade generacije na današnji sistem izobraževanja.
Razmišljanja mladih o ustreznosti ali neustreznosti oblik dela v srednji šoli je bilo možno slišati na okrogli mizi z naslovom »Gimnazija - mednarodna matura«. Od 10. do 11. maja smo namreč gostili oddelek mednarodne mature iz Maribora in obisk izkoristili za pogovor o aktualnih dogajanjih okrog zaključnih izpitov. Na njej so poleg dijakov in profesorjev iz Idrije in Maribora sodelovali učenci in učitelji osnovnih šol iz občine, pomočnik republiškega sekretarja za vzgojo in izobraževanje g. Zoran Bizjak, g. Rezka
Osterman z Zavoda RS za šolstvo, mgr. Marjan Šetinc s Pedagoškega inštituta, ravnatelja gimnazij iz Kopra in Postojne in predsednik skupščine občine Idrija, dr. Janez Podobnik. Razprava je opozorila na mnoga nerešena vprašanja na področju izobraževanja, vključno z zaključnimi izpiti, in nakazala nekatere možne rešitve na republiškem nivoju.
Krog razpravljalcev o aktualnostih s področja izobraževanja smo želeli razširiti, zato smo že v naslednjem mesecu - 7. junija na Gimnaziji organizirali drugo okroglo mizo z naslovom »Izobraževanje in gospodarstvo«. Udeležba je bila zelo velika in med razpravljala so bili tudi dr. Peter Vencelj - minister za šolstvo in šport, g. Jožica Puhar - ministrica za delo, g. Izidor Rejc - minister za industrijo, predstavnik Gospodarske zbornice Slovenije, predstavniki občine in podjetij. Uvodno besedo je imel dr. Ivan Svetilk, ki je v nadaljevanju usmerjal razpravo.
Jubilejno leto je bilo tudi leto vzpodbud, tako za profesorje kot za učence. Doživeli smo velik odziv pri izdelavi seminarskih in raziskovalnih nalog, ki predstavljajo višjo kakovost v procesu osvajanja novih znanj. Da so dijaki lahko predstavili tovrstne aktivnosti, smo konec maja izvedli predstavitve. Nanje smo poleg naših učencev in profesorjev povabili strokovnjake iz podjetij in starše. Odziv na predstavitve je bil dober, zato bomo takšne oblike ohranili tudi v prihodnje, saj gre za prikaz dela šole in njeno povezovanje s podjetji, poleg tega pa tudi za afirmacijo učencev samih.
Pri snovanju programa obeležitve jubilejev je bila dana čudovita ideja, da bi se maturanti simbolično zahvalili mestu za to, kar jim je dalo preko izobraževanja. Izvedba tega je bila uresničena z orgelskim koncertom naše maturantke Jože Kobal - s. Cecilije v župnijski cerkvi v Idriji.
Da bi v spomin na jubilej ostal pomnik, se je porodila ideja o sgrafitih, ki bi sedanje in prihodnje rodove opozarjala na pomen znanja in razvoj družbe. Tako so pod spretnimi prsti domačih umetnikov akad, slikarja g. Rudija Skočirja in g. Nandeta Rupnika nastale prekrasne likovne stvaritve v avli realke, kateri je dal celostno podobo arhitekt g. Silvij Jereb. Predstavitev del je opravil prof. Janez Kavčič ob pesmih mešanega pevskega zbora Ivan Rijavec.
Obujanje spominov in poudarjanje pomena srednjega šolstva le z besedami ni dovolj prepričljivo. Iz naše preteklosti obstajajo mnogi zapisi in tudi mnoga učila, zato smo te predstavili na razstavi
»Od Realke do gimnazije« v Galeriji. Na njej je prikazan nastanek in razvoj realke in povojne gimnazije skozi obdobja vzponov in padcev. Vsak eksponat pa prikazuje del v mozaiku prizadevanj neke generacije za dobro šolo. Slavnostni govornik na otvoritvi, dr. Peter Vencelj - minister za šolstvo, je poudaril z rezultati doseženo zrelost šole in zaželel uspešno premagovanje težav današnjega časa.
Ob razstavi je bil predstavljen zbornik, ki daje več poudarka gimnazijskim letom z vsemi spremljajočimi šolami. Poleg prispevkov o realki in orisu nastajanja gimnazije so članki maturantov, ki razmišljajo o umetnosti, religiji, človekovi psihi, izobraževanju in obujajo spomine na dijaška leta. Zbornik vsebuje sezname profesorjev in vseh generacij maturantov.
Osrednja slovesnost je bila v soboto, 21. septembra. Program se je odvijal preko celega dne, saj so si obiskovalci lahko ogledali šolo in razstavo. Popoldne je bilo srečanje vseh generacij s svečano akademijo, ki sta jo pripravila prof. Lidija Kleindienst in g. Silvij Šinkovec. V programu je sodelovalo 35 nastopajočih, ki so bili istočasno predstavniki prav tolikšnega števila povojnih generacij maturantov. Z umetniško besedo so se sprehodili skozi devet desetletij srednješolske tradicije. Njihov nastop je zaključil mešani pevski zbor Ivan Rijavec z maturantsko himno Gaudeamus. Slavnostni govornik g. Lojze Peterle, predsednik slovenske vlade, je zagotovil nujnost obstoja gimnazije v Idriji m čestital k visokemu jubileju.
Na proslavi so bila dosedanjim povojnim ravnateljicam izrečena priznanja za uspešno vodenje in skrb za razvoj šole.
Ob zaključku realizacije programa obeležitve jubileja se moram zahvaliti vsem sodelavcem, dijakom in drugim, ki so kakorkoli prispevali, da so vse dejavnosti imele močan odziv ne le v občini, ampak tudi izven nje. Večina realiziranega je bilo opravljeno ob našem rednem delu, kar je zahtevalo veliko naporov. Večkrat so se pojavljale dileme, ali naj del načrtovanega opustimo oziroma krčimo. Ker se to ni zgodilo, je naše zadovoljstvo toliko večje, saj je to istočasno naložba v prihodnje. Potrditev pravilnih usmeritev v devetdesetletnem delu smo dobili tudi s podelitvijo Priznanja občine Idrija za leto 1991, ki je priznanje vsem profesorjem in dijakom za dolgoletno uspešno delo. Je pa tudi vzpodbuda za nadaljnje delo in bitko, da Gimnazija v Idriji ostane in vzgaja nove znanja željne generacije.
IVANA LESKOVEC
MUZEJSKO DRUŠTVO V PRETEKLIH DVEH LETIH
29. maja 1991 smo se člani Muzejskega društva iz Idrije zbrali na občnem zboru. Udeležba je bila sicer skromna, vendarle smo pregledali rezultate našega dela v preteklem obdobju, si začrtali smernice za naprej ter seveda izvolili nove organe društva.
Od ustanovitve društva (1986) pa do danes se je lepo povečalo število članov od 40 na 81. V zadnjih dveh letih (v času, ko je društvo vodil Milan Božič iz Idrije) smo se tako kot doslej člani društva srečevali na raznih prireditvah; številni smo se udeleževali
strokovnih ekskurzij in izletov: v osrčje idrijskih gozdov, v Čedad na razstavo o Langobardih, v dolino člinščice pri Trstu...
Večkrat pa se je sestajal izvršni odbor društva, kjer se je obravnavala aktualna problematika. Predvsem smo se vključili v vse aktivnosti ob praznovanju 500-letnice Idrije, od oblikovanja programa do posameznih akcij. Spremljali smo dela in po svojih močeh skušali vplivati na čim uspešnejšo izpeljavo projekta »Krajinski park Zgornje Idrijce« in razrešitev problema male HE na Idrijskih klavžah.
Posamezni člani iz naših vrst so se v tem času zelo izkazali s svojim delom. Viktor Prezelj iz Cerknega je v samozaložbi izdal obsežno knjigo z naslovom »Moje Ravne«, Rafko Terpin in Milan Trušnovec (oba likovna pedagoga na osnovni šoli v Cerknem oziroma Idriji) sta v Galeriji Idrija organizirala uspešno razstavo svojih učencev na temo »500 let Idrije«. Za aktivnost vsem iskrene čestitke!
Nov predsednik društva Milan Trušnovec je za bodoče predstavil pestro zastavljen program dela:
-	nadaljevati sodelovanje pri raznih naravovarstvenih akcijah (klavže, Pot idrijskih naravoslovcev po Rakah itd.) in z aktivnostmi v okviru praznovanja 500-letnice Idrije
-	s pomočjo muzejskih strokovnih delavcev izvesti zbiralno, raziskovalno in fotografsko akcijo po starih podstrešjih v samem mestu Idrija, s katero bi evidentirali ali celo pridobili muzejsko gradivo in dokumente
-	organizirati razstavo zbiralcev starih fotografij na temo »Stara Idrija«
-	pripraviti več zanimivih ekskurzij in izletov ali družabnih srečanj.
Kot že rečeno smo izvolili tudi nove člane odborov. Predsednik društva je Milan Trušnovec, podpredsednik Vili Makuc, tajnik in blagajnik Ivana Leskovec, ostali člani izvršnega odbora pa so še Saša Dragoš, Branko Gantar, Miha Ferjančič, Tone Wraber, Rafko Terpin, Ignacij Pišlar in Samo Bevk kot ravnatelj Mestnega muzeja Idrija.
Nadzorni odbor sestavljajo Aleksander Štremfelj, Filip Šemrl m Vlasta Hvala, disciplinsko komisijo pa Branko Kalan, Anica Božič in Vasilija Kobal-Podobnik.
IDRIJSKA KRONIKA NEKOLIKO DRUGAČE
Kroniko iz naših logov smo si sposodili v odmevni rubliki Primorskih novic - KARIESU. Običajno nevajeni drugačnosti porečemo: kaj nam je treba pogrevati tisto, česar mnogokrat ne zapišemo, Potem začnejo novice in »novice« ubirati drugačna pota. Te pa še toliko raje poslušamo, ker so sočnejše, so posebno ogledalo, v katerem najpogosteje zagledamo obraze vseh drugih, samo svojega ne.
Karies oziroma gniloba - po primorsko tudi kaj rejs- je nekaj, kar je treba odstraniti, da se zdravo ohrani. Rubrika je predvsem izraz dvoma, morda tudi pretiravanja. Poskuša prehitevati čas oziroma nizati nauke o tem, kako moramo gledati, spoznavati, delati, spreminjati razmere. Brez nabrušenega jezika bi bili vsi Kanesi topi, neiskrivi, neaktualni. Čeprav je od objave nekaterih minilo že precej časa, menimo, da se večina le-teh do danes ni obrusila in da so podobe časa, še povsem sveže preteklosti, v kateri se je zgodilo veliko več, kot smo si upali pomisliti.
Opomba: Izbor Filip Šemrl, ilustracije Jurij Pfeifer
■ičani, da je ..	—vati n
>ojskih, družbenoenoii. . splošno civ' skih temeljih, mitingi, ki potekajo po
3 primorske "1Š novice
ni mogoče razreS' pobude podj^^ \f je socialistici ^^ % s taksnimi .. ^ poziva podpisnike%a c .....sov pristop „
22. 8. 89 (65)
Potem, ko se je koprski televizijec Matej Brus vrnil s službenega potovanja v ZDA, je najprej pohitel v idrijski občinski arhiv. Po temeljitem raziskovanju je prišel do spoznanja, da je v večstoletm zgodovini rodne Idrije postal prvi Idnjčan, ki je obiskoval kakšno ameriško univerzo. Gre za univerzo v Frostburgu (slovensko nekaj takšnega kot Zmrzograd), kjer je štirinajst dni prenočeval.
3. 10. 89 (79)
Marjan Platiše, sekretar idrijske konference frontne organizacije, je bil najbolj vesel ob sprejemanju slovenske ustave. Tolikokrat ga je pokazala televizija, da se direkciji Kariesa zdi, da ima ta ustanova
z njim določene namene. Kakšne, ji ni uspelo zvedeti.
* * *
20. 10. 89 (82)
Tolminski ribiči so jezni, ker jim je največjo ribo iz Idrijce pred nosom speljal njihov nadrejeni iz republiške ribiške družine. Kari-esov podvodni potapljač sporoča, da med ribarjenjem pod valovi Idrijce ni opazil sumljivih elementov, ki bi ribo podili proti funkci-onarjevemu trnku, česar za funkcionarje, ki lovijo suhozemno divjad, ne bi mogli vedno trditi.
* * *
24. 10. 89 (83)
Idrijski komunisti dobesedno po labirintih iščejo novega partijskega sekretarja, ki bo zamenjal Marijana Cerkvenika. Ker so ugotovili, da kadrovski labirinti ne »vžgejo« več, so se preselili v labirinte idrijskega rudnika m tam menda bezajo na piano samega direktorja. Da gre za sposobnega človeka, priča tudi dejstvo, da so ga rudarji ravno pred tednom dni enoglasno povišali iz predsednika kolektivnega organa v direktorja. Kjer partija udari, živo srebro ne raste!
* * *
8. 12.89 (96)
Idrijski komunisti so na kandidatno listo za občinski komite uvrstili množico direktorjev, njihovih pomočnikov in drugih vodilmh delavcev. Ni jasno, ali so se tako lotili prenove svoje stranke ali pa samo razrešujejo vse bolj kritične odnose med Idrijo m Cerknim...
Če gre za slednje, je prav škoda, da je namera spodletela. Medtem ko je na volitvah celo glavo odnesla ekipa vodilnih delavcev cerkljanske Ete na čelu z direktorjem Rafaelom Mavrijem, je nekaterim idrijskim vodilnim delavcem do zanimivega partijskega sveta direktorjev zmanjkalo nekaj glasov.
Nerodno je, ker izkušnje kažejo, da direktorji glavnih podjetij v idrijski občini o politiki nimajo najboljšega mnenja. Tako bi danes z največjo težavo našli občana, ki bi vedel, da občini podpredse-duje Etin direktor Rafael Mavri. Direktor Iskre Rotomatike Edvard Svetlik pa bi se celo sam začudil, če bi mu kdo povedal, da mu kot delegatu zbora krajevnih skupnosti zaradi neudeležbe na sejah delegacij že skoraj štiri leta pišejo križce...
* * *
29. 12. 89 (101/102)
Peter Rupnik, Igor Božič, Vojko Božič in ostali direktorji idrijskih firm na čelu sveta Idrije tako uspešno poganjajo mestno prenovi-
tveno kolesje, da samo največji zlobneži še razmišljajo o selitvi občinskega središča v Cerkno.
Odkar so tudi krmilo občinske partije prevzeli Vojko Božič, Igor Božič, Peter Rupnik in ostali vodilni delavci cerkljanske Ete, se na njeni prenovitveni poljani še ni zgodilo nič pretresljivega. O ljubosumju iz Spodnje Idrije še ni poročil.
Prenavljajo se tudi v občinskem sindikatu. Profesionalno mesto sekretarja Ivana Šuligoja bo poslej zasedal profesionalni predsednik Ivan Šuligoj. Tega pa ne bi smeli povezovati z izstopom Rotomatike in Kolektorja iz občinskega sindikata.
Idrijčanke slovijo po svoji lepoti. Lepa Ema Cecilija... z zelo dolgim imenom je postala celo stalna spremljevalka in nesojena žena slavnega Napoleona. Danes, ob praznovanju 500-letnice Idrije kroji usodo mesta in občine županja Ivica Kavčič. Časi se spreminjajo. Možje, kje ste?
'scout
U>RUE
t • «
S pravno pomočjo ostaja sindikatu zvesta Mojca Lukančič. Nadvse spodbudno zanjo, potem ko je predčasno zapustila predsedovanje občinski mladini, skupaj z ostalimi izstopila iz zvezne mladinske konference, minuli teden rekla adijo izvršilnemu odboru SZDL in odstopila iz občinskega partijskega komiteja.
S to prenavljajočo se partijo je res križ. Medtem ko njem člani dopoldne sedijo v predsedstvu SZDL, se popoldne prelevijo v delegate partijske konference in svoji dopoldanski organizaciji pred nosom izvolijo zavidanja vredno vodstvo.
Medtem ko je SZDL ponosna na svojih tisoč in več plačnikov letošnje članarine po hribovskih vaseh in celo oba predsednika podružničnih kmečkih zvez ostajata tudi na čelu svojih krajevnih konferenc SZDL, se ta v stranko prenavlja z mestno partijskimi »kadri«. V njenem predsedstvu, podobno kot tudi v partijskem vrhu, pa se med vsemi prenovami še kar najprej zgražajo nad protisocialističnimi elementi, ki še kar naprej delujejo med njimi. Marjana Podobnika, ki je zgolj slučajno doma v idrijski občini, to seveda ne moti pri uspešnih prizadevanjih za boljše življenje kmetstva.
Odgovor na vse skupaj bodo seveda dale volitve. Z ugotavljanjem, da bi bilo smiselno za zvezni zbor kandidirati Ivico Kavčič, za zbor občin Ivico Kavčič in za družbenopolitični zbor Ivico Kavčič, je jasno, da ima občina nekolikanj skromno izbiro uveljavljenih in po regiji poznanih »kadrov«.
Še največ sreče ima predsednik ZSMS Iztok Seljak, ki na tovrstne
prenove in pluralizacije občine gleda zviška. Visok je dva metra.
* * *
13. 3. 1990 (20)
Med najbolj zaposlenimi v idrijski občim so te dni gasilci. Ko se je moral njihov šef Veljko Bevk sredi nekega sestanka odzvati alarmu, se je že čez nekaj minut vrnil in z vidnim olajšanjem povedal: »Nič hudega ni. Le manjši ogenj pri požarnem inšpektorju.« Karieso-vemu agentu ni uspelo preveriti, ali je olajšanje občutil tudi požarni inšpektor Radovan Likar.
* * *
16.	3. 90 (21)
Ivan Krarhberger je bil hudo razočaran, ker je (brez enega samega plakata) na idrijskem placu naštel vsega 300 shodmkov. Bolj ponosne so ostale stranke, ki ob nekaterih večerih s svojimi politiki pritegnejo celo do 50 poslušalcev. Izjema je ZSMS, saj je Slavoja
Žižka poslušalo kar 78 Idrijčanov...
* * *
17.	4. 1990 (30)
Milan Kučan je na vprašanje, katere gospodarstvenike bi po volitvah, če bo zmagal, popeljal s seboj in jih podpiral, navedel tudi nekaj znanih Primorcev: Mavrija iz cerkljanske Ete. Svetlika iz idrijske Rotomatike. Lovca iz novogoriškega Primexa. Koreliča iz Luke in Spinellija iz portoroške igralnice. Ker je Kučan izkušen politik, ga seveda ne bi imelo smisla spraševati, katerih Primorcev ne bi popeljal s seboj...
5|c
27. 4. 1990 (33/34)
V Ajdovščini so kmalu po vojni ustanovili prvo slovenskov vlado. Zdaj je večina volila Pučnika. Tako so Ajdovci dokazali, da imajo vedno dober občutek za to, kdo je nova oblast!
Ampak tudi nekdanja rdeča prestolnica Cerkno ne zaostaja. Večina Cerkljanov je glasovala za Pučnika!
Nobenega občutka za novo oblast pa nimajo na Črnem Vrhu. Nekoč je veljal za belogardistično trdnjavo, zdaj pa je tam večina volila Kučana!
* * *
4. 5. 90 (35)
Ko so v Idriji prešteli mandate za občinski družbenopolitični zbor, so ugotovili, da bo v skupščini sedela polnoštevilna družina Podobnikovih ter nekdanji in sedanji muzealci in arhivarji. Politični poraženci pripominjajo, da zdaj ne bo več treba hoditi po nasvete na občinski komite, temveč v muzej.
Iz dobro obveščenih virov, ki so blizu novogoriškemu sodišču in tamkajšnji SDK, se je izvedelo, da spodnjeidrijska Rotomatika doslej očitno ni bila kos prodaji svojih izdelkov na zahtevnih svetovnih tržiščih(?), holding Hidria tudi ne. Bo pa to sposobna
početi zasebna zunanjetrgovinska firma Mega. Z istimi ljudmi.
* * *
18. 5. 90 (39)
Vrsto let najvišji prispevki za pospeševanje pridelovanja hrane so idrijsko delavstvo sicer izčrpali, zato pa omogočili kmetijskim pospeševalcem, da so se lahko ukvarjali tudi s politiko. Zdaj bodo lahko zase poskrbeli še sami, saj jih je v novi občinski vladi in skupščini več, kot je pri kmetijski zadrugi kooperantov.
V	idrijski občini je stanovanj dovolj in še poceni so. V spodnjeidnj-skem poslovnem središču jih lahko kupite že za 12 tisoč dinarjev pologa in devetintridesetletni kredit v mesečnem znesku 200 DM. Pohitite, kajti stanovanj je šest, toliko pa je tudi direktorjev Rotoma-tike.
Na turističnem zboru v hotelu Bor v Črnem Vrhu so bili gostinci tako navdušeni nad kuhinjo omenjenega hotela, da je prava škoda,
da podobnega srečanja ne organizirajo tudi za turiste.
* * *
22. 5. 90 (40)
Če boste te dni na Primorskem videli katerega od novinarjev Radia Koper, ki se nekam skrivnostno pogovarja s katerim od bolj znanih Primorcev, potem vedite, da kadruje direktorja te radijske hiše. Čakamo vaše informacije.
Sicer pa napovedujemo razcvet primorskega »radijstva«. Doslej so se na razpis za ustanovitev lokalnih radijskih postaj že javili Ajdovci, Postojnčani in Idrijci. Idrijski radio bo menda oddajal del
programa tudi v v slovenskem jeziku.
* * *
29. 5. 90 (42)
V	Kolektorju, daleč najuspešnejšem idrijskem izvoznem podjetju, so si morali sposoditi denar za plače pri Mestnem muzeju. Odgovor na vprašanje, ali gre le za trenutno ali morda za trajnejšo vez med obema, pozna le Markovič...
5.	6. 90 (44)
Karies je 18. maja objavil dezinformacijo o tem, kako in pod kakšnimi pogoji so delili stanovanja v spodnjeidnjski Rotomatiki. Delavski svet Rotomatike je na seji 22. maja (ne spreglejte datuma!) sklenil, da je odplačilna doba 30 in ne 39 let, obrestna mera 1 odstotek, enake mesečne anuitete v protivrednosti DEM, polog pa v znesku 2000 DEM (in ne 12 tisoč dinarjev). Idrijski agent Kanesa se je zmotil celo v številu direktorjev na Rotomatiki: ni jih šest, ampak osem!
Slovenski kmečki mladec Marjan Podobnik je dosleden. V predvolilni evforiji je kmetom obljubljal višje cene mleka in mesa. Potem je postal direktor Kmetijske zadruge. Zdaj bi rad znižal prav
odkupne cene mleka in mesa...
* * *
12. 6. 90 (46)
V gostilnah idrijskega Mercatorja imajo izgubo. Vzrok zanjo vidijo predvsem v gospodih policistih, domačih, novogoriških ali republiških.
Kadarkoli se pojavijo na idrijskih cestah, to pa se dogaja že skoraj vsak dan, se celo prodaja brezalkoholnega piva zmanjša najmanj za polovico!
* * *
22. 6. 90 (49)
Rafael Mavri, glavni direktor cerkljanske ETE, je že v svinčenih časih poudarjal evropsko usmerjenost te firme. Da je varčen podjetnik, je dokazal tudi novinarju Primorskih novic, ko je po daljšem telefonskem dogovarjanju za intervju opozoril na čas m
strošek za PTT. Poslovodstvo Primorskih novic se zahvaljuje.
* * *
26. 6. 90 (50)
Srebro je na ceni, živo srebro pa vse manj, ugotavljajo v Idriji. Kaj
če bi Idnjčam svoje živo srebro pred prodajo lepo ubili?
* * *
6.	7. 90 (53)
Politkomisar idrijske delavske stranke Naprej Jurij Bavdaž še zdaj nima strankinih prostorov in tajnice. Ko je že vse kazalo, da bo dobil vsaj telefon »rajnke« SZDL, pa je še tega njihova bivša tajnica
preselila v svojo zasebno trgovino...
* * *
17. 7. 90 (56)
Idrijčani resno mislijo z odcepitvijo od Jugoslavije, Slovenije m - predvsem - Cerknega. To so dokazali ob praznovanju 325-letnega častitljivega jubileja idrijske rudarske »plehmuzike«. Ob tej priložnosti so razobesili izključno zastave idrijskega gospostva v njegovih značilnih barvah. Nikjer pa ni bilo videti niti slovenske, kaj šele jugoslovanske zastave...
27. 7. 90 (59)
Zanimivo cenovno politiko imajo v hotelu Bor v Črnem Vrhu.
V	recepciji trdijo, da stane penzion za eno osebo 270 dinarjev, nizozemski turisti pa menda plačujejo le 145 dinarjev na osebo. Zaradi visokih cen menda gostje v hotelu porabijo kaj malo denarja za drobne izvenpenzionske užitke. Domačim turistom svetujemo, naj se priključijo nizozemski skupini, popivajo pa naj v črnovrškem bifeju.
* * *
27. 7. 90 (59)
»En zof.« To je naziv osnovne količinske enote informiranja v Idriji. Enoto so poimenovali po natakarici iz idrijske kavarne - Zofki.
Člani odbora za obeležavanje 500-letnice Idrije so menili da bi morali osrednjo prireditev (septembra), ko bodo izvedli kantato Alda Kumarja - Na Merkurjevi struni - popestriti še s čim. Nekdo je predlagal, da bi lahko sprejeli deklaracijo o odcepitvi - predvsem od Cerknega.
* * *
31. 7. 90 (60)
V	času pregledovanja lastnih iztrebkov se odpira še ena rana.
V	Logatcu se je namreč sestal iniciativni odbor za tiskanje notranjskega časopisa, ki bi »pokrival« občine: Cerknica, Vrhnika, Logatec ter (pozor) Postojna in Idrija. Zanimivo bo videti, kako se bodo opredeljevali dosedanji Primorci in, ali bosta naši novinarki, Saša Dragoš in Stana Zavadlav, postali naenkrat dopisnici iz tujine.
* * *
3. 8. 90 (61)
Cerkno ima vse pogoje, da postane občina (seveda potem, ko se odcepi od Idrije). Ima veliko firmo (Eta) dva zdravnika na nekaj tisoč prebivalcev (eden od teh medtem še trenira za župana v idrijski občini) in sedem (7) »Ba(v)čarjevih fantov« (policajev).
* * *
17. 8. 90 (65)
Nobenega od idrijskih rudarjev, ki letujejo v počitniškem domu v Ankaranu, še ni ugriznil morski pes. LIKA (letujoči idrijski Kariesov agent) sporoča, da iz previdnosti sploh ne hodijo k morju, pač pa v glavnem v gostilno v Bertokih (Hik - a viš?). Do tam pa, vsaj doslej, morski psi še niso prišli,
* * *
28. 8. 90 (68)
Anonimno obvestilo o podtaknjeni bombi na prizorišču vseljud-skega shoda idrijskega Demosa v Ravnah nad Cerknim je razen policajev resno vzel tudi radijski novinar Filip Šemrl. Njegovi kolegi so mislili, da se mu je mudilo s prizorišča le zaradi ažurnega poročanja.
Zdaj je jasno, zakaj je bilo v ponedeljek, 20. avgusta, po Idriji toliko »mačkov«. Na prizorišču gasilske veselice dan prej je bilo tako temno, da pivci niso vedeli, ali pijejo belega ali črnega. Zaradi teme so iskali tudi glavnega za razsvetljavo, ki je ni bilo. Odkrili so ga šele naslednje jutro.
* * *
4. 9. 90 (70)
Idrijčani so vse bolj jezni na republiškega poslanca in direktorja idrijske Kmetijske zadruge Marjana Podobnika. Ugotovili so namreč, da se z napovedano ženitvijo s Tatjano Oman pojavlja v medijih kar dvakrat pogosteje kot oni s svojim 500-letnim jubilejem.
* * *
11. 9. 90 (72)
Zadrego ob podpisovanju slovesne zaveze in listine o ohranjanju 500 letne rudniške dediščine je na sobotni slovesnosti v Idriji rešil Lojze Peterle, ki je domačinom posodil nalivno pero. Njegovo dejanje je bila konkretna pomoč republiške vlade idrijski občini, ki pa jo bodo uporabljali le ob okroglih obletnicah. Vmes pa bo še kako prav prišlo 7 milijonov mark, ki jih je za svoj razvoj dobila Rotomatika.
Potem ko si je idrijski mandatar Milan Božič na julijski seji izboril dovolj časa za sestavo občinske vlade, si je privoščil dolg dopust. V tem času je morda dovolj dobro premislil, s kom vse bo krmaril barko med skalami in čermi, da se jim bo lahko uspešno izogibal.
* * *
18. 9. 90 (74)
Idrijčani so končno dobili vlado. Nimajo pa še vlade v senci, imajo samo »senco v vladi«. V novi vladi namreč manjka ključni mož - podpredsednik - ki bo moral poskrbeti za krčenje občinske uprave.
21. 9. 90 (75)
Idrijski nepoklicni župan Janez Podobnik si od volitev sem ni uspel ogledati od znotraj še nobene od občinskih pisarn razen svoje. Uslužbenke in uslužbenci upajo, da bo to uspel storiti vsaj do konca mandata. Časa ima še dovolj...
Ondan se je v Idriji mudil slovenski predsedniški kandidat Ivan Kramberger. Tokrat je bil brez svoje opice Ančke. Idrijčanom se je prišel zahvalit za podporo v predvolilnem boju, ki ga kljub temu ni dobil. Agentu Kariesa je potožil, da je za šempetrsko bolnišnico pomagal zbrati okrog 71 tisoč dinarjev, da pa o tem ni nikjer nič pisalo. (Očitno Kramberger ne bere ne Novic ne Dnevnika ne Dela...). Idrijčanom je dobrotnik iz Negove obljubil, da bo pomagal pri urejanju smetišča, čistilne naprave in Kendove domačije.
* * *
25. 9. 90 (76)
Idrijska vlada se po novem shaja za zaprtimi vrati. Pred javnostjo se ni umaknila samo v senco, temveč v temo, kjer bo lahko v miru razpravljala o problemih idrijskega belega dne.
* * *
5. 10. 91 (79)
Skupina direktorjev spodnjeidrijske Rotomatike je na obisku v ZDA proučevala možnosti uveljavitve in vključitve konkurenčne klavzule v svoja pravila poslovanja. Delavski svet in sindikat pa menita, da bi si podlago za kaj takega lahko našli kar doma...
Profesor Tomaž Pavšič je v TV oddaji ob 500-letmci Idrije govoril tudi o glasbeni tradiciji. Kljub temu, da je - v idrijskem gradu - stal ob vhodu v prostor, kjer ima že vrsto let vaje pihalni orkester slavne »pleh muzike«, ki praznuje častitljivih 325 let delovanja, ni omenil niti z besedo. Godbeniki se tolažijo, da bo ob 500-letnici gotovo bolje...
* * *
16. 10. 90 (82)
Iz ne preveč zaupnih virov je Karies zvedel, da je idrijska delavska stranka Naprej dokončno razpadla. Medtem ko se štirje skupščinski poslanci pripravljajo na prebeg v ostale stranke, viri ne povedo, kam se je razbežalo članstvo. Trdno v sedlu pa kot osamljeni jezdec ostaja Jurij Bavdaž.
* * *
26. 10. 90 (85)
Potem ko smo v tej rubriki »pokopali« idrijsko delavsko stranko Naprej, se je na njem sedmini zbralo za prste treh rok članov, ki so se zedmili, da napišejo »Protikaries«. A glej ga zlomka: ker med seboj niso našli primernega humorista, so sklenili, da si ga sposodijo pri konkurenčnih strankah. »Protikaries« seveda čakamo z veliko nestrpnostjo.
30. 10. 90 (86)
Delavce v podjetjih z nizkimi plačami spravljajo v bes primeri raznih funkcionarjev, ki prejemajo kar dvojne plače: kot na primer predsednik idrijskih prenoviteljev Vojko Božič. Nemajhno vsoto dobiva iz skupnosti za zaposlovanje, medtem ko drugo plačo
dobiva za svojo sedanjo funkcijo...
* * *
2. 11. 90 (87)
Domnevni idrijski tajni agent Kariesa Filip Šemrl se zadnje dni zelo sekira. Vsi, ki v Idriji kaj veljajo, so mu vse vprek naprtili avtorstvo pikrih zapisov v tej rubriki, pod katere bi se sicer zaradi njihove udarnosti rade volje podpisal. Tako pa je umotvorstva začel sumiti celo tiste, ki ga zaradi svojih grehov gledajo postrani.
Idrijski bralci Primorskih novic so nezadovoljni opazili, da so njihovi Kariesovi agenti prebegnili k Delu plus. Sprašujejo se, ali imajo tam morda boljše honorarje. - Kariesov odgovor: prav težko
si je predstavljati, da bi imeli slabše.
* * *
9. 11. 90 (89)
V Rotomatiki so povišali plače. Denar bivšega sindikata in vzajemne pomoči bodo namesto za ozimnico dali v plače in si za nianso popravili mesto na dnu lestvice idrijskih firm. Občutno na boljšem so le nekateri vodstveni delavci, ki služijo še na račun
povečanega obsega dela v holdingih, tradingih m še kje,..
>j<
27. 11. 90 (94/95)
Cerkljanska Eta je dosegla pomemben poslovni uspeh. V dneh najhujše ujme na Cerkljanskem ji je uspelo - brez prevoznih stroškov m kljub neprevoznim cestam - iz skladišča v Novakih dostaviti v Tržaški zaliv več tisoč grelnih plošč v prahu. (Kariesov agent trdi, da je imelo pri tem izvoznem poslu pomembno vlogo Etino smetišče.)
4. 12. 90 (96)
Obala je bila konec tedna sploh v znamenju republiškega predsedstva. Razen Kučana sta bila v Izoli tudi Omanova hči in zet
Marjan Podobnik, podpredsednik Slovenske kmečke zveze.
* * *
11. 12. 90 (98)
Severna Primorska je že zdaj pred plebiscitom, skoraj čisto odcepljena od Jugoslavije. Vršič je zasnežen, cesta čez Col-Črni Vrh je
pogojno prevozna, cesta na Razdrto je tudi pogojno prevozna...
* * *
8. 1. 91 (2)
Marjan Podobnik je prošnje za razpečevanje novega kmečkega časopisa Brazde razposlal na skupščinske stroške na 400 naslovov po Sloveniji. Iz republiške skupščine so mu za poštnino poslali račun in ga vljudno opozorili, da je njihov denar namenjen samo za delo delegatov, ne pa tudi strank.
Zakaj cerkljanskega vrtca letos ni obiskal dedek Mraz? »Zato, ker je zaprt, so otrokom povedale »tršice«. Kradel je igrače po trgovinah ...
* * *
22. 1. 91 (6)
Milan Božič, predsednik idrijske vlade, je na okrogli mizi Notranjskega časopisa ugotovil, da so v idrijski občmi sicer prisotne tudi Primorske novice, da pa bralcem nudijo bore malo. Dokler je tako, da primorski časopis s prodajnih pultov v Idriji hitro poide, notranjski pa ostaja v kupih, bi se reklo: eden malo, drugi pa nič...
* * *
25. 1. 91 (7)
Prebivalce Črnega Vrha nad Idrijo, zlasti pa tamkajšnje turistične delavce, jezijo radijske objave, vda je cesta Ajdovščina-Godovič
delno zasnežena in poledenela. Že dolgo je namreč povsem suha.
* * *
29. 1. 91 (8)
Ker promet v idrijski mestni kavarni hitro upade, so Mercatorjevi delavci hudo nezadovoljni z najnovejšim ukrepom občinske vlade. Vsem upravnim delavcem v občinski zgradbi je namreč zaukazala, naj delovni čas prebijejo v za to določenih pisarnah...
Če te drugi ne hvalijo, se pohvali sam! To je storil tudi Milan Božič, ki je delegatom občinske skupščine povedal, da imajo najboljšo vlado v vsej zgodovini idrijske občine. Razprava o nezaupnici ga je že naslednji dan postavila na majava tla.
Vsem, ki so razpisali tiralico za nenehno pogrešanim tajnikom idrijske krajevne skupnosti, Julij Pavšič neprizadeto odgovarja, da ne vedo, da je rana ura še vedno zlata ura. Tja do sedme ure zjutraj ga je namreč prav vsak dan mogoče najti pri pisarniškem delu.
1. 2. 91 (9)
Juretu Bavdažu, prvemu možu idrijske delavske stranke Naprej, se spet godi krivica. Potem ko je povedal, da ga jezi, ker oddaje domačega radia onemogočajo poslušanje resnejšega programa ljubljanskega radia m priznal, da lokalne radijske postaje ni poslušal še nikoli, so ga v parlamentu imenovali v njen programski svet.
Na radiu Cerkno, kjer seveda niso vedeli, da imajo poslušalca manj, kot so računali, že od volitev naprej visi veliki poster tega idrijskega političnega veljaka. V zameno za to, da Jure Bavdaž tudi kot član programskega sveta njihovih oddaj ne bo poslušal, so
obljubili, da posterja ne bodo sneli...
* * *
8. 2. 91 (11)
V pravi poplavi raznih sindikatov ima svojega tudi spodnjeidrijska Rotomatika. Od ostalih se njen sindikat razlikuje po tem, da še nima svojih stališč.
Cerkljanski radijci so svojemu rojaku, republiškemu poslancu Marjanu Podobniku, ob koncu nedeljskega pomenkovanja na radiu Cerkno zavrteli Kreslinovo pesem »Mali bogovi«. Ob mesecu, ko se bo spet pojavil pred mikrofoni lokalnega radia, lahko poslušalci pričakujejo novo Kreslinovo pesem »Nede mi več rasla travica zelena«...
* * *
12. 2. 91 (12)
Kariesovim agentom kljub najboljši volji ni uspelo odkriti, zakaj so idrijski socialisti na svoj ustanovni zbor nekatere povabili ob 16. uri (in tedaj zborovanje tudi začeli), druge ob 18. uri, novinarje in vrh svoje stranke pa ob 19. uri. Na srečo je večerja (ki po zagotovilih novopečenega tajnika stranke Mirana Jurjavčiča ni bila zadnja), teknila vsem...
* * *
22. 2. 91 (15)
Prvič od leta 1955, odkar se je JLA za stalno nastanila na Črnem Vrhu, so minuli vikend od ceste do vojašnice sneg plužili. Doslej so vojaki sneg namreč vedno le kidali. Le ugibamo lahko, odkod ta nenadna sprememba: se je JLA modernizirala ali pa jo le skrbi za to, da je orožje bolj dostopno?
Mar bi Rotomatika iz spodnjeidrijske Kendove graščine naredila dobro kmetijo - kar je nekoč že bila - in ne nedokončan snobov-sko jet-setovski gostinjski obrat... Tako bi lahko zagotovila delo svojim 90 nesrečnikom, so na pustno nedeljo ugotovili na »laufarko-
mandi« v Cerknem in za krivca spoznali - Pusta.
* * *
26. 2. 91 (16)
»Rotomatiko so morali zapustiti predvsem tisti, ki niso ,všeč' vodstvu (beri: delovno uspešni). Hkrati pa jo zapuščajo tudi sposobni, tako da zdaj ostaja v tej svetovni firmi le še zdravo jedro«, se je
zapisalo novinarki Dela Katji Roš.
* * *
5. 3. 91 (18)
Na smučarskem centru Cerkno je bilo mogoče minulo nedeljo ob zametavanju lukenj pod vlečnico opaziti novega in nadvse prizadevnega delavca: Rafaela Mavrija, ki je sicer precej bolj znan kot generalni direktor Ete. Med več razlagalci tozadevne skrbi za smučarje so poznavalci takoj ovrgli tiste, ki so menili, mož pripravlja teren za zamenjavo delovnega mesta. Torej: vsaj zase ne, kako
pa bo z delavci Centra, Kariesovi agenti niso uspeli izvrtati.
* * *
8. 3. 91 (19)
Tri največje firme v idrijski občini se vsaka na svoj način rešujejo presežnih delavcev. V Rotomatiki delavce dajejo na listo čakanja, v Kolektorju ustanavljajo nove firme, iz Ete pa delavce pošiljajo na občinsko upravo...
Inšpektorji so po 500 letih delovanja idrijskega rudnika končno ugotovili, da so ribe v Idrijci, od topilnice do Stopnika, okužene z živim srebrom. Ribiška družina - med člani prednjačijo prenovitelji alias komunisti - vidijo glavni razlog poostrenega inšpekcijskega nadzora v novem občinskem vodstvu. No ja, ribe so morda
res živosrebrne, rdeče pa gotovo ne...
* * *
15. 3. 91 (21)
Predsedstvo idrijske občine je brez sklepa pristojne komisije in skupščine podelilo Elanu najvišje občinsko priznanje. Kdo ga je od skreganih kandidatov v občini odstopil, ni znano. Verjetno kdo, ki mu ni do razvrednotenega priznanja, in zato to še najbolj pristoji skrahiranemu Elanu.
V	svetovno znani spodnjeidrijski Rotomatiki so spremenili jutranji pozdrav. Namesto »dobro jutro!« se pozdravljajo: »Si še naš? Si še tukaj?«
* * *
19. 3. 91 (22)
V	krajevno skupnost Gore-Dole na Idrijskem so napeljali telefon. Za zdaj so ga, po dobri stari navadi, priključili le krajevnim odbornikom. Navadni smrtniki bodo morali nanj še počakati.
29. 3. 91 (25)
Idrijski agent Kariesa je izračunal, da ni čudno, če so policaji vsak dan na idrijskih cestah. V Sloveniji jih je res le kakih 7500, kakih desetkrat manj kot učiteljev. Ampak to je menda še vedno toliko kot v precej večji Madžarski...
26. 4. 91 (33)
Skorajšnjega propada Notranjskega časopisa se najbolj veseli politkomisar idrijskega Napreja Jurij Bavdaž. Nadzor nad delom njegove stranke se bo poslej za polovico zmanjšal, saj bo pod
drobnogledom le še v Kariesu...
* * *
30. 4. 91 (34/35)
Zdravo jedro svetovnoznane spodnjeidrijske Rotomatike jih ima z odpuščanjem delavcev toliko nakuhanih, da tudi spi pri luči. Najbolj preplašeni pa se včlanjujejo v lovske družine...
14. 5. 91 (38)
Najboljše »fešte« v Beli pripravlja idrijska delavska stranka Naprej.
Doslej so namreč le njim ostali vsi kotleti in pijača. Tudi za 1. maj...
* * *
24. 5. 91 (41)
Viktorija Gorjup, prva liberalno-demokratska dama idrijske občine, na zadnjem zasedanju parlamenta ni odprla ust: strankarski sodrugi so ji v zameno za molk obljubili sladoled. Seja se je končala dve uri prej kot običajno.
Še preden so presenečeni poslanci preostalih strank ugotovili, da idrijski skupščinski seji tokrat prvič ni prisostvoval niti Marjan Podobnik, so Viktoriji Gorjup posredovali precej bolj velikodušno ponudbo. V zameno za molk na vseh naslednjih sejah so ji pripravljeni pred skupščinsko dvorano postaviti slaščičarno...
Potem ko so v idrijski občinski upravi že tretjič zapovrstjo dobili lažno obvestilo, da je v zgradbi postavljena bomba, so se uradniki izkazali kot pravi mojstri v hitrem praznjenju prostorov. Pri tem praznjenju so nekoliko pozabili le na občane, ki so neobveščeni vseeno prihajali na uradne ure kot ponavadi...
Med redkimi, ki se niso dali prestrašiti, je bil radijski novinar Filip Šemrl. Na to, ali bo počilo, je potrpežljivo čakal kar v kavarni.
Kavarna je v stavbi, ki so ji napovedali razstrelitev...
* * *
31. 5. 91 (43)
Med osmimi idrijskimi matičarji je najbolj delaven Tomaž Pavšič, ki pa tega ne počenja rad. Meni, da s poročanjem krati svobodo ljudem (ženske so izvzete). Raje piše dobre govore, ki pa jih na žalost v osrednjih slovenskih dnevnikih ne omenjajo...
Odbor za proslavljanje 500-letnice Idrije namerava med drugim postaviti spominsko obeležje tudi pokojnemu italijanskemu režiserju Pieru Paolu Pasoliniju, ki se je še kot deček s svojim očetom mudil v najstarejšem slovenskem rudarskem mestu.
Bog ne daj, da bi se člani odbora spomnili še kakšnih visokih državniških obiskov. V sedemdesetih letih se je namreč v Idriji mudil celo predsednik Centralnoafnške republike, velik prijatelj
Jugoslavije, cesar in ljudožerec Bokasa.
* * *
4. 6. 91 (44)
Iz napisne table na Stopmku med tolminsko in idrijsko občino je razvidno, da slednja ni več pobratena s črnogorsko občino Mojko-vac. Verjetno gre za nedirigirano mazaško akcijo, saj o kakšnem sklepu predsedstva ali občinske skupščine še nič ne vemo.
14. 6. 91 (47)
Kanesovi agenti so se udeležili skupščine krajevne skupnosti Idrija, za katero Primorske novice po izrecnem nalogu tajnika Julijana Pavšiča niso dobile vabila. Ker pa tudi večmi tistih, ki so vabila dobili, ta niso kaj dosti pomenila, je skupščina zaradi nesklepčnosti odpadla. Menda je svojo odsotnost opravičil edmi vabljeni novinar Filip Šemrl...
Šušlja se, da Julijanu Pavšiču ni povsem po volji pisanje Primorskih novic o pretrganem pokroviteljstvu Idrije nad lastno godbo na pihala. Godbeniki pa pravijo, da sploh niso tako zelo užaljeni, da ne bi bili pripravljeni zaigrati žalostmke ali dveh pred pričakovano ukinitvijo krajevne skupnosti...
Kadilec, direktor Kolektorja in predsednik sveta KS Idrija Peter Rupnik je polnih 24 ur pred »dnevom brez cigarete« le-to ugasnil. Namreč takoj, ko je na seji zagledal nekadilca, zdravnika in župana Janeza Podobnika. Poznavalci trdijo, da je vzdržal rekordnih 35 minut.
Predsednik aktiva severnoprimorskih novinarjev Filip Šemrl m idrijski župan dr. Janez Podobnik vabita Primorske novice na prvi osamosvojitveni dan - 27. junija 1991 - v osrčje idrijskih gozdov. Iz vabila ni razvidno, ali z orožjem ali brez...
Med najbolj delavnimi idrijskimi strankarskimi prvaki je prenovitelj Vojko Božič. Ponoči raznaša reklamne oglasnike, podnevi prodaja pralne praške, zraven šefuje Ateljeju 92, ima svojo Hygieo m po novem še istoimenski klub ljubiteljev umetnosti. Za posel se najlaže dogovorite, če se obrnete na vse tri knjižnice v občini...
25. 6. 91 (50)
Za Karies se nekateri zelo zanimajo. Kaneš, objavljen v petek (14. junija), je politkomisar idrijske delavske stranke Naprej Jurij Bav-daž povečal in razmnožil v 200 izvodih. Nasvet za drugič: ceneje bi bilo, če bi kupili toliko izvodov Primorskih novic...
Kariesovi agenti izvejo (skoraj) vse. Tudi višino nadomestil funkcionarjev v idrijskem občinskem predsedstvu. Predsednik dr. Janez Podobnik bo za svoje nepoklicno županjevanje prejemal 33 odstotkov plače, podpredsednik Tomaž Pavšič 25, član Jože Jesenko 20, ostala dva - Metod Sedej in Jurij Bavdaž - pa nič. Zdaj je na potezi spet predsednik, ki bo moral zamenjati komisijo, ki je o tem odločala, ali pa sedanji podati nov predlog...
Kariesov agent iz Sežane je v Primorskih novicah 11. junija prebral članek »Ravenska kot dvajseta turistična jama«. Morebitnim obiskovalcem Ravenske jame priporoča, naj si pred izletom nabavijo dobro specialko in kompas, za vsak primer pa naj še prej pogledajo, kje so. Vračajo naj se po možnoti podnevi, saj se bodo sicer
v množici neoznačenih križišč zagotovo izgubili v gozdovih...
* * *
10.	9. 91 (72)
V	skladu z naraščajočo težo menažerjev so svoj jubilej proslavili v idrijski Rotomatiki.. 20. obletnico so namreč obeležili tako, da so obnovili zvočno izolacijo v pisarni glavnega direktorja. V pričakovanju lastninskih zakonov zanesljivo globoko premišljen preventivni ukrep.
Idrijski župan dr. Janez Podobnik je sklical vse prizadete in sklenil narediti konec početju nadležnih ovac, ki se pasejo po Poreznu. Stvar so si na kraju samem strokovno ogledali in v zapisnik zabeležili: ovce se lahko pasejo samo do mulatjere! Le tega ni v zapisniku, kdo bo ovcam sklep razložil.
Duri poveljstva idrijske TO so zaklenjene. Potem, ko so si profesionalci obračunavali dnevnice in nadure, prigarane v junijski vojni, so na popis odsotnosti ostalih teritorialcev iz podjetij lepo pozabili
in se preselili v območni štab. Kam pa je že vojaška skrivnost.
* * *
20. 9. 91 (75)
Zaposleni v cerkljanski Eti so prejeli za četrtino višje plače in s plačilno kuverto še vljudnostno pismo direktorja Rafaela Mavrija.
V	njem delavce opozarja, naj varčujejo, sa se utegne zgoditi, da bo
treba že čez mesec zategniti pasove. Ni kaj, vizionarski direktor...
* * *
11.	10. 91 (81)
Med gradnjo nove idrijske osnovne šole so z nekaterimi arhitekturnimi popravki na njej zgradili dokaj strmo streho, m tako dobili kar veliko podstrešje. Zlobneži pravijo, da ga bodo uporabljali za atelje vseh idrijskih umetnikov, ki se bodo rodili v prihodnjih petsto letih.
Od silnega pirovanja ob otvoritvi klavž na rečici Beli je bilo še ribam hudo. Očividci pravijo, da so še naslednji dan molele glave iz vode, ker niso več vzdržale v tako onesnaženem okolju.
Potem ko so si ob mnogih kozarcih (m sendvičih) že veliko povedali, so idrijski muzealci ministra Capudra opozorili, naj pazljivo hodi naokrog po klavžah. »Bom, šekako bom pazil,« jim je obljubil.
»Imam še neporavnane račune z Živadmovom. «
* * *
25. 10. 91 (85)
Ko je dr. Jože Čar prebral, da je njegov kolega v idrijski vladi mag. Milan Božič najresnejši kandidat za novega kmetijskega ministra v Peterletovi postavi, se je nanj obrnil z besedami: »Doslej si se mi zdel povsem normalen m prijazen človek, sedaj pa...«
Sam magister Božič pa je bil navdušen nad okusom bralcev Slovenskih brazd, ki so ob prebiranju obsežnega intervjuja z njim drug za drugim vzklikali: »Kako je lep!« Božičev konj namreč, s katerim so ga ovekovečili v tem časopisu.
1. 11. 91 (72)
Stavko učiteljev, za katero pomembna idrijska funkcionarja (Bavdaž m Pavšič) menita, da so jo zrežirali domači prenovitelji, je podprl tudi idrijski dekan. V nedeljo je namreč pri maši oznani, da tudi verouka ne bo...
8. 11. 91 (89)
Potem ko je Mercator-Rudar oddal idrijske oštarije v najem zasebnikom, so jih ti temeljito preuredili. Tako so denimo v Nebesih zamenjali žarnice, v kavarni tapete in obesili zavese, v Soči pobelili in podaljšali šank, na avtobusni postaji pa pomili stekla...
Taisti Mercator-Rudar se je omehčal in oddal v najem tudi hotel Ydrio. Zaupal ga je beguncu iz Nove Gradiške. Najemnik je zagotovil, da bo obdržal vse osebje. Le vodenja poslovnih knjig ne
namerava prepustiti Idrijčanom.
* * *
22. 11. 91 (93)
V	idrijski poslovalnici novogoriške komercialne banke so začeli od občanov odkupovati m jim prodajati devize, dinarjev pa še ne. Tiste, ki tu in tam še najdejo kakšen tisočak, pošiljajo kar v sosednjo slaščičarno ali k prodajalcem zelenjave, ki še vedno vzrdžujejo zveze z ostankom nekdanje Jugoslavije.
V	oktobrski številki slovenskega poslovnega poročila, ki ga gospodarska zbornica Slovenije izdaja v angleščini, zasledimo med dvajsetimi največjimi slovenskimi izvozniki le tri primorske: Roto-matiko, Kolektor m Eto. V ostalih tabelah pa se le še v tisti, ki prikazuje profitno stopnjo in akumulacijo na delavca, med gradbinci na dnu lestvice drenja Zidgrad. Nauk: nekateri znajo dobro skriti, drugi pa nimajo nič...
* * *
26. 11. 91 (94)
Bivša idrijska županja Ivica Kavčič, zdaj delegatka v idrijski občinski skupščini, zdajšnjemu županu Janezu Podobniku zelo rada skače v besedo. Zadnjič je v razpravi na skupščini menila, da podatkom SDK ne gre verjeti. Pred leti, ko je bila šefica SDK
V	Novi Gorici, je nekega novinarja za enako trditev »pribila na križ« z več strani dolgo obtožnico...
Razprtije med dimnikarji so delegati idrijske občinske skupščine zgladili s sprejetjem odloka o dimnikarskih »okoliših«. Ob tem so poudarili, da bodo dimnikarje poslej nadzirali brez milosti. V luči novice, da je Idi Amin pojedel svojega odvetnika, se bojimo, da Idrijčani svojih dimnikarjev ne bi brez milosti... zakurili.
Policija je več dni mrzlično iskala novega najemnika hotela Ydria, doma iz Nove Gradiške. Vročiti so mu morali nek paket, do
katerega je upravičen... kot begunec.
* * *
3. 12. 91 (96)
Na sestanku energetikov, ki so skupaj z ministrom Miho Tomšičem tehtali primernost gradnje HE Trebuša, se je idrijski poslanec Tomaž Pavšič še bolj zaskrbljeno kot v republiški skupščini držal za glavo. Izvedel je namreč, da se bo njegova domačija v vsakem primeru znašla pod vodo.
10. 12. 91 (98)
Direktor cerkljanske Ete Rafael Mavri je kar naenkrat postal zelo radodaren. Plače je povišal za 20 odstotkov, primaknil bo še trinajsto plačo in poravnal stroške za asfaltno prevleko na cerkljanskih ulicah. Kaže, da se hoče znebiti denarja, še preden bi ga mu pobrala republika...
Zgodovinski vodja idrijske stranke Naprej Jurij Bavdaž se je tako zavzeto lotil reševanja problemov v Avtoprevozu, da so morali vso stvar vzeti v roke kar trije člani občinskega prenoviteljskega predsedstva...
Zdaj, ko obnavljajo most- če Idrijco pri Marofu, morajo tovornjaki idrijskega Mercator-Rudarja voziti v svoje skladišče po obvoznici čez Gore. Predlagamo, da si novo skladišče uredijo v idrijski modri
dvorani, saj za kaj drugega m uporabna.
* * *
17. 12. 91 (100)
Kolektorjev poslovni partner iz Beograda (bivša prestolnica bivše Jugoslavije) je onega dne v idrijski trafiki hotel kupiti Narodno obrambo in Mladino. Ker je bil s tolarji na tesnem, je omenjena slovenska časnika le rezerviral, nakup po opravil tik pred odhodom.
Kolektorjevo vodstvo se je pred polarnim mrazom za teden dni umaknilo v Moskvo, ki je veliko bolj topla. V Idriji preverjajo, če so
s sabo nesli kolektorje ali sendviče...
* * *
24. 12. 91 (102/103)
Delegati idrijske skupščine so skoraj leto dni čakali na poročilo o razmerah v družbenih dejavnostih v občim, zdaj pa so bili prisiljeni prebaviti vse na eni sami skupščini. Članica izvršnega sveta, zadolžena za to področje, je na žalost pred vsako skupščino zbolela. Karies ji v novem letu želi, da bi ji bog naklonil več zdravja, družbenim dejavnostim pa več denarja...
INFORMACIJE
MUZEJSKI VEČERI 1991-1992
Obnova kulturno-zgodovinskih spomenikov v idrijski občini
Samo Bevk, zgodovinar in umetnostni zgodovinar, ravnatelj Mestnega muzeja Idrija
Steinbergova idrijska leta - III. del
Branko Korošec, zgodovinar in kartograf, Ljubljana
Božične in novoletne šege na Slovenskem
Naško Križnar, etnolog, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU iz Ljubljane (Avdiovizualm laboratorij)
Žiri se predstavijo - Kulturni večer v Idriji
Miha Naglič, urednik Žirovskega občasnika in sodelavci
S fotoaparatom po Sri Lanki
dr. Rafael Podobnik, stomatolog in mojster fotografije iz Nove Gorice
Slovenska geološka pot (Jezersko-Jesenice-Idrija)
dr. Stanko Buser, geolog, Geološki zavod Ljubljana
Franc Močnik in slovenska matematika
dr. Milan Hladmk, matematik, profesor na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani - oddelek za matematiko
V TEJ ŠTEVILKI SODELUJEJO
MARIJA BAVDAŽ, prof. biologije in kemije, upokojenka iz Idrije
MARIJAN BERIČIČ, upokojeni direktor čipke iz Idrije, predsednik organizacijskega odbora Čipkarskega festivala
SAMO BEVK, zgodovinar in umetnostni zgodovinar, ravnatelj Mestnega muzeja Idrija PAOLO BONASSI, poklicni fotograf iz Ronchi dei legionari (Go), Italija ROMAN BRIC, dipl. politolog iz Cerknega
MILAN CVELBAR, dipl. oec., ravnatelj Gimnazije Jurija Vege Idrija
dr. JOŽE ČAR, geolog, vodja Razvojno-raziskovalnega sektorja Rudnika živega srebra Idrija m predavatelj na Oddelku za geologijo FNT v Ljubljani
LOJZE ČEMAŽAR, samostojni akademski slikar iz Ljubljane
dr. JOŽE FELC, pisatelj in nervopsihiater, predstojnik Psihiatrične bolnišnice Idrija
JOŽE JANEŽ, geolog, Razvojno-raziskovalni sektor Rudnika živega srebra Idrija
dr. MATJAŽ KMECL, pisatelj, profesor na FF v Ljubljani in član Predsedstva Republike Slovenije
IVICA KAVČIČ, dipl. mg. kemije v pokoju, Idrija TOMAŽ KOSMAČ, pisatelj iz Idrije
MIROSLAV KOŠUTA, pesnik in predsednik Slovenskega stalnega gledališča v Trstu IVANA LESKOVEC, etnolog, kustosinja Mestnega muzeja Idrija
JOŽE MARINKO, dipl. ing. arhitekture, magister in predavatelj na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo m geodezijo Ljubljana
STANKO MEDVEŠČEK, dekan v Idriji
dr. LUKO PALJETAK, pesnik in prevajalec iz Dubrovnika
IVAN PAVLINEC, restavrator, rezbar, pozlatar in kipar iz Ljubljane
FRANC PAVŠIČ, upokojeni učitelj iz Kopra
TOMAŽ PAVŠIČ, slavist, kustos dokumentalist v Mestnem muzeju Idrija LOJZE PETERLE, predsednik Izvršnega sveta Republike Slovenije
dr. JANEZ PODOBNIK, zdravnik v Zdravstvenem domu Idrija, predsednik skupščine občine Idrija
FILIP ŠEMRL, novinar, dopisnik Radia Slovenije iz Idrije ANA ŠTUCIN, prof. zgodovine v pokoju iz Cerknega
RAFKO TERPIN, akademski slikar, učitelj likovnega pouka na osnovni šoli v Cerknem SONJA VOTOLEN, pesnica, učiteljica slovenskega in angleškega jezika iz Kidričevega CIRIL ZLOBEC, akademik, pesnik in član Predsedstva Republike Slovenije
IZ PRIHODNJIH ŠTEVILK
O NAŠIH POMEMBNIH LJUDEH
Janez Kavčič: Prispevek dr. Jožeta Pfeiferja idrijskemu zgodovinopisju Milan Hladmk: Dr. Franc Močnik - matematik
RAZLIČNI PRISPEVKI
Ana Štucin: Leto 1941 (nadaljevanje) Ivana Leskovec: Franc Peternelj - fotograf
Jože Čar, Jože Pfeifer: Iz Scopolijevih del o idrijskem rudniku (prevod in komentar) Ivan Türk: Divje babe 90-letnica idrijske realke
NARAVNE ZNAMENITOSTI
Jože Bavcon, Rafko Terpm: O rastiščih naših mesojedk
KULTURNI SPOMENIKI
Obnova idrijskega gradu Rudniški stroji
Spominski muzej Franceta Bevka v Zakojci
RAZMIŠLJANJA
Jože Felc: Nemost dveh svetnikov
RAZISKAVE
Jože Janež: PCB v idrijskih vodah LITERATURA
Edelman Jurinčič: Istrska pripoved SPOMINI
Franc Hvala: Vasovanje
Viktor Prezelj: Cerkljanski gradbenik Peter Bevk
LIKOVNE PRILOGE
Učenci OŠ Idrija in Cerkno ob 500-letnici Idrije Marjan Bažato
Opomba:
Naslovi so delovni
KAZALO
Janez Podobnik
Ob razglasitvi samostojne in neodvisne Republike Slovenije.......................... 3
* * *
Ob vstopu v naslednje petstoletje................................................. 7
Matjaž Kmecl
Zrasla je iz nič v bogastvo.................................................... 7
Janez Podobnik
Ko bo rudnik dokončno umolknil.............................................. 9
Lojze Peterle
Zaznamovani s tradicijo in duhom preteklosti................................... 13
Ciril Zlobec
Iz roda v rod............................................................... 15
* * *
Ana Štucin
Leto 1941 na Cerkljanskem ...................................................... 21
Ivana Leskovec, Filip Šemerl
Junijska vojna 1991 pri nas....................................................... 37
Filip Šemrl
Skrivnostna gospa vojne......................................................... 41
Walter Pope: Rudniki živega srebra v Furlaniji - Poročilo o idrijskem živosrebmem rudniku ....................................................................... 47
Jože Čar
Ob prevodu Popejevega poročila o idrijskem rudniku........................... 47
Walter Pope
Rudniki živega srebra v Furlaniji.............................................. 47
* * *
Kulturni spomeniki.............................................................. 51
Samo Bevk
Idrijska »Kamšt« se ne podira več! ............................................ 51
Obnova cerkve Žalostne matere božje v Idriji .................................. 57
Stanko Medvešček
Iz arhivskih virov ........................................................... 57
Jože Marinko
Arhitekturna prenova pokopališke cerkve ..................................... 59
Ivan Pavlinec
Restavriranje oltarja in drugih sakralnih umetnin................................ 60
Lojze Čemažar
157	Sgrafitto na cerkvenem pročelju.............................................. 61
Naravne znamenitosti ....................................
Rafko Terpin
Gamsarica..........................................
Marija Bavdaž
Srečanja na Idrijskem - osasti pajek....................
* * *
Spomini ................................................
Franc Pavšič
Idrija, mesto mojega otroštva..........................
Marijan Beričič
Sprehod po Rakah...................................
* * *
Literatura...............................................
Sonja Votolen
Pesmi..................................................
Tomaž Kosmač
Proza ..................................................
* * *
Razmišljanja ............................................
Jože Felc
Mavzolej sestre Efreme ..............................
Ivica Kavčič
Nekaj misli o romanu dr. Jožeta Felca »Duša imena«......
* * *
Raziskave ..............................................
Roman Brie
Volilno leto 1990 .....................................
* * *
Predstavitve ............................................
Jože Čar
Slovenska tehniška dediščina stopa iz anonimnosti .......
Jože Janež
Kristali idrijskega cinabarita bodo za zmeraj ostali redkost
* * *
Bibliografija.............................................
Jože Janež, Ivana Leskovec
Kazalo Idrijskih razgledov 1981-1990 ...................
* * *
In memoriam
Silvij Kobal. .
65 65 68
73 73 78
85
86 95
104 104 106
111 111
117
117
118
119 119
130 130
Zapisi......................................................................... 134
Ivica Kavčič
Poročilo o izvajanju programa praznovanja 500-letnice Idrije...................... 134
Samo Bevk
Predlog nadaljnjega programa za praznovanje 500-letnice Idrije in rudnika živega srebra .................................................................... 140
Miran Cvelbar
90-letnica ustanovitve prve slovenske realke in 35-letnica prve povojne mature v Idriji..................................................................... 141
Ivana Leskovec
Muzejsko društvo v preteklih dveh letih ....................................... 142
Idrijska kronika nekoliko drugače ........................................................................................144
* * *
Informacije ........................................................................................................................................154
Muzejski večeri 1991-1992 ......................................................................................................154
V tej številki sodelujejo............................................................................................................154
Iz prihodnjih številk......................................................... 155
* * *
Likovne priloge so iz fotografske delavnice Paola Bonassija
KDLEKTOR
Z zadovoljstvom sporočamo, da smo pridobili certifikat DQS, ki potrjuje organiziranost sistema zagotavljanja kakovosti v našem podjetju v skladu s standardi ISO 9001 in ki pomeni nov korak k utrditvi naše prisotnosti v mednarodnem poslovnem prostoru.
Zidgrad Idrija / tel. centrala 065 71 511, prodaja materiala 065 71 431, betonarna 065 71 241, telefax 065 71 826
NAJVEČJA PONUDBA GRADBENEGA IN INSTALACIJSKEGA MATERIALA NA ENEM MESTU!
KJE?
NA ZIDGRADU V IDRIJI
NUDIMO:
KONKURENČNE CENE TAKOJŠNJO MOŽNOST DOSTAVE KUPLJENEGA MATERIALA
STROKOVNE NASVETE SOLIDNO POSTREŽBO
POSEBNA PONUDBA:
LAMELNI PARKET HRAST EXTRA KLASE POCINKANE CEVI 1/2" MODULARNI BLOK KRITINA BRAMAC
OSKAR KOGOJ
NATURE DESIGN - 4 -
PREDSEDNIŠKO POHIŠTVO Leonardo da Vinci
IDRIJA
LESNA INDUSTRIJA IDRIJA 65281 Spodnja Idrija, Slovenija Telefon: 065/71 010 Telex: 38394 LESI D Telefax: 065/71-267 LESIND IDRIJA
SALON POHIŠTVA
LESNA INDUSTRIJA IDRIJA, 65280 Idrija, telefon: 065/71 855, 065/71 266
□E
Mer ca t or - Rudar
trgovina na debelo in drobno ter gostinstvo, Idrija
65280 Idrija, Staneta Rozmana 1 telefon: uprava (065) 71 028 komerciala: (065) 71 105 računovodja: (065) 71 026 telegram: Mercator Idrija p.p.: 37-65280 Idrija železniška postaja Logatec
Mercator-RUDAR Idrija
-	ki opravlja trgovino na drobno nudi v svojih poslovalnicah v vseh večjih krajih v občini vse vrste blaga za široko potrošnjo
-	oskrbuje večje potrošnike iz skladišča živil v Mokraški vasi