DANICA FINK HAFNER* Determinante glasovalnega obnašanja poslancev 1. Uvodne opombe Namen našega prispevka je predstaviti najpomembnejše dejavnike, ki vplivajo na odločitve poslancev v parlamentu. Pri tem se opiramo na nekatere ključne ugotovitve raziskav v tujih parlamentih, ki bi lahko postale izhodišče za empirično raziskovanje glasovalnega obnašanja poslancev v slovenskem parlamentu. 2. Osnovne usmeritve pri raziskovanju glasovalnega obnašanja poslancev Politologi, ki se lotevajo tega predmeta raziskovanja v kontekstu sodobnih parlamentarnih demokracij, se praviloma osredotočajo na tri ključne ravni raziskovanja. in sicer: - na proučevanje pomena različnih policy akterjev v zakonodajnem procesu; - na hevristično razkrivanje vzorcev glasovalnega obnašanja poslancev1 ter - na hevristično razkrivanje prevladujočih vzorcev zakonodajnega procesa (ustaljenih postopkov odločanja) v konkretnem parlamentu. Prvi pristop se torej osredotoča na proučevanje vlog posameznih zvrsti akterjev v zakonodajnem procesu, drugi proučuje predvsem procese komuniciranja med poslanci in drugimi akterji policy procesov, tretji pa poskuša oblikovati abstraktne procesualne modele zakonodajnih procesov. Nadaljnja operacionalizacija teh pristopov poteka v smeri izbora specifičnih raziskovalnih metod. Nekateri raziskovalci se dela lotevajo sukcesivno in z uporabo intervjuja in drugih kvalitativnih metod raziskovanja proučujejo glasovalno obnašanje poslancev od primera do primera zakonodajnega procesa (issue-by-issue approach). Drugi, zlasti v ZDA, raziskujejo zgolj na podlagi statističnih podatkov o t. i. roll-call odločitev v izbranem časovnem obdobju. V zadnjem primeru je vzorec proučevanih odločitev determiniran z načinom beleženja glasovanja v parlamentu (kongresu) in je torej od raziskovalca odvisen toliko, kolikor časovno determinira izbor takih odločitev (vse roll-call odločitve v izbranem časovnem obdobju). Raziskovalci, ki se odločajo za izrazito avtorski koncept, po svojih specifičnih merilih izberejo vzorec različnih tematik, ki so na dnevnem redu parlamenta v določenem obdobju. Pri vzročenju tematik raziskovalci praviloma sledijo interesu, da bi izbrali politično zanimive tematike. Te niso vselej razpoznavne po »tesnem izidu« glasovanja, temveč so lahko zanimive tudi zgolj zaradi kontroverzne publicitete (javne vidnosti - »visibility«) določenih tematik v javnosti ali zaradi posebnega nacionalnega pomena (t. i. »big votes«, kot * Dr. Danki Fink-Hafner. doccnl na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani ' Po|em -vzorec obnatanja» uporabljamo kiM sinonim za ustaljen natin oblikovanja odločitev v procesu komuniciranja poslancev z drugimi akterji v zakonodajnem procesu. 347 Teorija in praksa, let. 29. it. 3-4, Ljubljani 1992 so npr. odločitve o tematikah, kot so vojna-mir. zdravje gospodarstva, tematike, ki prizadevajo veliko Število ljudi). Raziskovalci zakonodajnega procesa pri tem tudi upoštevajo, ali so v konkreten policy proces vključeni Številni vpleteni akterji, ali obstajajo spori glede postopka odločanja, ali se tematika obravnava in potrjuje v parlamentarnih telesih pred odločanjem v parlamentu ipd. V tem primeru za raziskovanje niso zanimive le odločitve, ampak tudi neodločitve (decisions, non-decisions).2 Ključni akteiji, ki vplivajo na glasovanje poslanca v parlamentu, so po rezultatih raziskav v kontekstu razvitih parlamentarnih demokracij predvsem naslednji: - volilci; - poslanci (formalne in neformalne komunikacije med poslanci v zakonodajnih telesih); - vodstva političnih strank; - predsedniki skupščinskih odborov in komisij; - interesne skupine; - izvršna oblast; - parlamentarno osebje; - množični mediji (branje, posluSanje). Veljavnost navedenih ugotovitev za slovenske razmere je mogoče preverjati predvsem na podlagi »issue-by-issue approach« ter z uporabo različnih zvrsti neposrednega zbiranja empiričnih podatkov od udeležencev policy procesa ter z drugimi metodami kvalitativnega raziskovanja. Za pristop, ki temelji na parlamentarnih podatkih o poimenskih glasovanjih posameznega poslanca v konkretnih primerih v določenem časovnem obdobju (roll-call). pač nimamo podlage, saj poslanci v slovenskem parlamentu praviloma glasujejo tajno. 3. Osnovne značilnosti akterjev v procesu oblikovanja poslanskih odločitev v modernih parlamentih Volilci so dejavnik, ki prav gotovo sodi na najvišja mesta po pomenu oblikovanja odločitve poslancev. Osnovni načini vpliva volilcev na glasovalno obnašanje poslancev v parlamentu so naslednji: - s samim aktom volitev (izbiro oseb oziroma strank, ki jim volilci izrazijo svojo podporo); - z drugimi oblikami individualne politične participacije, ki so manj institucionalizirane kot volitve. Gre za neformalne politične razprave, pisanje pisem javnim osebam ter druge oblike sporočanja stališč drugim volilcem in neposredno ljudem na javnih položajih; - z javnomnenjskimi liderji med volilci. Nanje so npr. ameriški poslanci še posebej pozorni in z njimi tudi vzpostavljajo osebne stike. Volilno telo determinira odločitev o izboru poslanca kot tudi odločanje že izvoljenega poslanca tudi s svojimi osnovnimi lastnostmi, kot je npr. demografska sestava volilcev v konkretni volilni enoti. Prek tega dejavnika se zrcalijo tudi interesi, ki izhajajo iz socialnih, ekonomskih, geografskih in političnih značilnosti okolja, v katerem volilci živijo. V tem okviru se oblikujejo tudi posebne policy 2 o ncocBoCilvih kol (Moteni rmli odloiilcv glej lUchndi. Ruau (1970). 348 elite' ter procesualne elite\ ki igrajo pomembno vlogo zlasti ob tistih tematikah, obravnavanih v nacionalnem parlamentu, ki posebej izzivajo lokalne ali skupinske interese v konkretnih volilnih enotah. Raziskave kažejo, da pritiski volilcev na poslanca nihajo. Praviloma se povečajo ob nasprotujočih tematikah. Tudi množični mediji so lahko dejavnik, ki spodbuja ali celo povzroča pritisk volilcev na poslance. Dejstvo je, da kljub vsemu volilci niso edini in vselej odločilni dejavnik odločitve poslanca. Zato se zastavlja vprašanje, kdaj bo poslanec v največji meri upošteval mnenje svojih volilcev o tematiki, ki je že na dnevnem redu parlamenta, oziroma o tematiki, ki bi jo šele želeli vključiti na dnevni red parlamenta (proces agenda-setting). Na odzivnost poslanca prav gotovo vplivata tudi celostni percep-cijski zemljevid, ki si ga oblikuje o svojem volilnem telesu, ter seveda stopnja angažiranja policy in procesualnih elit znotraj »njegove« volilne enote. Zanimivo je tudi to, v katerih fazah zakonodajnega procesa je dinamika pritiskov volilcev največja in v katerih najučinkovitejša. Vsekakor se zdi, daje pomen volilcev kot determinante poslanskega glasovalnega obnašanja večji v okoljih, kjer je strankarska identifikacija šibka (zlasti npr. v ZDA). Različne interesne skupine in lobisti (kjer jih poznajo) sestavljajo naslednji sklop akterjev, ki v modernih demokracijah vplivajo na odločitve poslancev v zakonodajnem procesu. Gre za različne ravni interesnih skupin, ki med seboj dejansko niso enakopravne, pri čemer raziskovalci praviloma politične stranke obravnavajo kot poseben sklop akterjev v policy procesu in ne kot »interesne skupine«.5 Zanimivo je. da imajo interesne skupine in množični mediji več skupnih značilnosti glede vplivanja na poslance med procesom oblikovanja javnih politik. Dejavnika delujeta »od zunaj« in lahko pritiskata na obnašanje poslancev kratkoročno (kampanje ob aktualnih političnih razpravah), pa tudi dolgoročno (s tem da oblikujejo in uveljavljajo družbene vrednote). Stične točke med obema zvrstema dejavnikov niso slučajne, saj interesne skupine lahko ravno z množičnimi mediji animirajo javno mnenje v prid svojih interesov. Interesne skupine v zvezi s tem poznajo dve osnovni zvrsti strategij svojega delovanja: - neposredno strategijo - neposredno pritiskanje (lobbying) na javne osebe (poslance, ministre, predsednike parlamentarnih teles itd.), da bi se te zavzele za uveljavitev interesov konkretnega lobija (lobijev) v konkretnem procesu oblikovanja javne politike ter - posredno strategijo - oblikovanje javnega mnenja z uporabo modernih taktik vzpostavljanja stikov z javnostjo (public relations) z namenom izboljšati lastni javni imidž in prepričati državljane, da podprejo posebne politične cilje, za katere se interesne skupine zavzemajo. Pritiski interesnih skupin v sodobnih modernih demokracijah se množijo in se širijo na vsa tri področja oblasti: na zakonodajno, izvršno pa tudi sodno področje. V parlamentih z dolgo tradicijo je mogoče opaziti posebne vzorce kalkulacije poslancev pri upoštevanju zahtev interesnih skupin pri odločanju v parlamentu. ' Po Kingdom« definiciji 10 policy due line clue, ki imajo neposredno «tokovno mnenje ali mlete» na področju vladne politike ali tematike. kot «o npr tolniki tu področju izobraževalnih foodactj, kmetje na področju kmetijske politike. bankirji na področju taks ■ (Kingdon, 1989:33) ' Procevuatne elile to skupine ljudi z vplivnim položajem. ki nimajo nobenega neposrednega interesa na policy področju. a so lahko pomembni v spMitejicm policy procesu v volilni enoti - npr. uredniki časopisov in strankarski aktivisti (Kingdon. 1989:34). ' O problemu definiranja interesnih skupin oziroma ncradočtvanja njihovih različnih ravni glej npr vOffe, 1985:223. 349 Teorija in praksa, let. 29. it. 3-4, Ljubljani 1992 Ravno tako tudi interesne skupine pri tem pretehtavajo. kaj so zakonodajalci pripravljeni sprejeti in na kakšen način bi lahko prek njih uveljavili svoje interese. Zato se po tehtnem premisleku odločajo tudi o tem, na katere poslance bi bilo učinkovito pritiskati. Običajno se osredotočajo predvsem na »omahljivce« oziroma tiste, za katere vedo, da Se niso popolnoma odločeni, kako bodo glasovali v parlamentu. Ti elementi presoje so hkrati tudi elementi retrospektivnih analiz uspehov ali neuspehov delovanja interesnih skupin. Neformalne in formalne komunikacije znotraj zakonodajnih teles imajo posebno težo v sistemih, kjer poslanci svojo vlogo opravljajo profesionalno. Poleg tega da poslanci oblikujejo vzorce svojega obnašanja na podlagi lastnih političnih izkušenj, upoštevajo stališča in argumentacijo poslancev na zasedanjih parlamentarnih teles in parlamenta (formalne komunikacije), pa se tudi neformalno posvetujejo in iščejo nasvete za konkretne odločitve tudi pri svojih kolegih poslancih. Najznačilnejši kanali komuniciranja med poslanci so naslednji: razgovor »iz oči v oči« (raziskovalci posebej poudarjajo pomen neformalnih pogovorov v intimnih prostorih parlamentarne zgradbe), pisno sporočanje lastnega stališča drugim poslancem, formalna razprava v parlamentarnih telesih in v parlamentu, ponekod pa tudi sporočanje argumentov in stališč po hišni televiziji (npr. v ameriškem kongresu). Pri neposrednem medosebnem komuniciranju med poslanci je pomembno, da so kolegi poslanci na razpolago med odločanjem, imajo enak status in zatorej je takšno komuniciranje »udobno«. Seveda se nam pri vsem tem zastavlja vprašanje, kdaj, kako pogosto, pod kakšnimi pogoji poslanci iščejo nasvet pri svojih kolegih in kako jih izbirajo. Če bi sodili po empiričnih raziskavah, opravljenih v nekaterih državah z daljšo demokratično tradicijo (glej npr. Kingdon, 1989), si poslanci običajno vzajemno oblikujejo oziroma si potrjujejo mnenja o konkretnih odločitvah. Dejstvo je namreč, da se v parlamentu srečujejo, izmenjujejo mnenja, razpravljajo v svojih strankarskih in regionalnih krogih (glede na teritorialno politično enoto, kjer so bili izvoljeni). V okoliščinah, ko o konkretni odločitvi nimajo popolnoma izdelanega svojega mnenja, pa tudi samoiniciativno iščejo dodatne argumente pri kolegih poslancih. Zanimive so ugotovitve, da npr. poslanci težijo predvsem k izmenjavi mnenj znotraj kroga podobno mislečih kolegov, bistveno manj pa iščejo neformalne osebne stike s kolegi, ki sicer nasploh razmišljajo precej drugače od njih. Takšen vzrorec obnašanja bi lahko predstavili z naslednjim modelom (Kingdon, 1989:79): stališče izbira informatorja glasovanje poslanca Kingdonove ugotovitve kažejo, da poslanci sledijo vodilu »biti v pravi množici«.4 Po drugi strani po poslanci trgujejo med seboj, ko si v daljšem časovnem obdobju »izmenjujejo usluge«. Predstavljeni vzorec obnašanja lahko zelo pomembno določa globalne zakonodajne procese. Tako npr. razvita oblika opisanega vzorca obnašanja poslancev v ameriškem kongresu ohranja veliko inercijo v zakonodajnem procesu. Neformalne komunikacije med poslanci in njihov vpliv na odločitve poslancev so pomemben dejavnik »strankarskega« glasovanja v parlamentu. Dejstvo je namreč, da stranke praviloma združujejo ideološko in politično podobno opredeljene ljudi, ki iz tega razloga v parlamentu več komunicirajo med seboj in v končni posledici tudi enako glasujejo. V zvezi s tem vprašanjem se kot poseben dejavnik * Kingdon uporablja izraz -being ill the right crowd« (1989:89) 350 oblikovanja poslanskih stališč oziroma njihovega glasovalnega obnašanja postavlja vpliv strankarskega vodstva. Med parlamentarnimi strankami v zahodnih demokracijah je mogoče razlikovati tri značilne tipe obnašanja (Bcyme, 1985:312): - člani parlamenta glasujejo kot posamezniki, stranke le malo vplivajo nanje (najbolj tipičen primer takšnega vzorca obnašanja so ZDA); - močna in jasna delitev na opozicijo in vlado s precej strogo strankarsko disciplino (Velika Britanija, Zvezna republika Nemčija, Italija, Kanada); - koalicije med več strankami brez jasne delitve med vlado in opozicijo (Danska, Finska. Nizozemska), kjer strankarska disciplina ni nujno zrahljana. Beyme govori pri tem o naslednji zakonitosti: več ko je strank, več članov parlamenta bo delovalo individualno. Za primere uveljavljanja takšne zakonitosti veljajo Francija. Italija, Švica. Strankarsko discipliniranje v modernih demokracijah sicer ni bilo nikoli močno institucionalizirano, obstajajo pa vendarle oblike organiziranja parlamentarnih strank, s katerimi strankarska vodstva potencialno ali tudi dejansko vplivajo na obnašanje poslancev.7 Kljub temu da v skoraj vseh zahodnih demokracijah velja spoznanje, da član parlamenta lahko glasuje, kot želi, pa stranke vse bolj krepijo mehanizme družbenega nadzora nad svojimi člani parlamenta (Beyme, 1985:313). Pritisk stranke na poslanca se spreminja glede na konkretno politično tematiko, ki je na dnevnem redu parlamenta ali pa jo določene interesne skupine ali politične stranke želijo postaviti na dnevni red. Variabilnost tega pritiska je povezana tudi z globalnim položajem politične stranke v političnem prostoru. Zavezanost poslanca politični stranki je tako npr. večja v primeru, ko gre za vladajočo stranko (Kingdon, 1989:118). V izjemnih primerih, ko gre za glasovanje o kontroverznih tematikah (npr. o ukinitvi smrtne kazni, o ukinitvi diskriminacije homoseksualcev ali glede pravice do splava ipd.), pa vendarle velja mnenje, da imajo člani modernih parlamentov pravico odločati po svoji osebni vesti. V zakonodajnem procesu, med katerimi se poslanci odločajo o konkretni javni politiki, lahko tudi proceduralni vidiki policy procesa sami po sebi kot tudi način njegovega vodenja vplivajo na obnašanje poslancev v parlamentu. Predsedniki skupščinskih odborov in komisij lahko pri tem odigrajo pomembno vlogo. Stopnjo pomena skupščinskih organov v veliki meri določajo vzorci razmerij med njimi in parlamentom v konkretnem političnem sistemu ter njegovi praksi. Če na eni strani formalne determinante teh razmerij spodbujajo ali odvračajo usmerjanje interesnih skupin nanje, pa po drugi strani dejansko delovanje interesnih skupin vpliva tudi na prakso razmerij med parlamentom in njegovimi telesi - prek posredovalnega obnašanja poslancev. Izvršno oblast in administracijo raziskovalci zakonodajnih procesov obravnavajo kot specifični interesni skupini.' Res je, da se od drugih interesnih skupin razlikujeta po nekaterih zelo pomembnih značilnostih. Prva posebnost je v stopnji javnega izpostavljanja, druga pa v posebnem strateškem položaju omenjenih dveh akterjev policy procesa. Izvršna oblast v modernih parlamentih namreč prevladuje nad zakonodajnim telesom. Administracija je sposobna dati pobudo za zakonodajni proces, hkrati pa ima nekatere politične vire, katerih večina drugih interesnih skupin nima. Kljub temu nekatere raziskave o glasovalnem obnašanju poslancev 7 Glej npr Ohon. 1976:33(43 ter 103-106: Paltenonand Wahlke.edt.. 1972:24.145.150. Kmgdnn. 1989.110-143; Bcyme. 1985:313-322: Ippolito and Walker. 1980:220-234. * Glej npr. Kjnjdon. 1989 in Oho«, 1976. 351 Teorija in praksa, let. 29. it. 3-4, Ljubljani 1992 ugotavljajo, da ta dva dejavnika nista posebej pomembna za konkretno odločanje poslancev (tako npr. Kingdon, 1989:199). Izvršna oblast in administracija imata običajno večji vpliv na poslance stranke, ki je na oblasti, opaziti pa je tudi nasprotna razmerja. Tako npr. raziskave kažejo, da večina administrativne elite teži k vsaj delni zvestobi določeni politični stranki. Večinoma bolj simpati-zirajo z vladajočo stranko.* Natančne odgovore na vprašanje o vplivu omenjenih dveh dejavnikov na odločanje poslancev je mogoče najti le z raziskovanjem konkretnih primerov - v različnih politično-parlamentarnih kontekstih. V tem okviru bi bilo zanimivo raziskovanje strategij uveljavljanja vpliva administracije na zakonodajni proces. Ali uradniki iz vladne administracije vzpostavljajo osebne stike s poslanci? Kako in koliko delujejo posredno - prek drugih akterjev v zakonodajnem sistemu (prek vodstev strank, članstva v skupščinskih odborih, prek množičnih medijev itd.)? Podobne ugotovitve kot za izvršno oblast in administracijo lahko zapišemo tudi za vlogo parlamentarnega osebja, katerega naloga je oskrbovati poslance s pomembnimi informacijami. Raziskave v ameriškem kongresu so pokazale, da je ta dejavnik v zavesti poslancev najmanj pomemben (Kingdon, 1989:201). Razlog za ta pojav je prav gotovo tudi v tem, da je prav vpliv tega osebja na poslance skrajno subtilen. Pomen tega osebja v sodobnih parlamentarnih sistemih je. kot se zdi. v zadnjih desetletjih narasel, vendar ta dejavnik ni med najvidnejšimi oziroma najizrazitejšimi (Kingdon, 1989:208). Sklop akterjev, za katere bi lahko rekli, da pretežno delujejo subtilno. v konkretnih primerih pa tudi zelo odkrito in angažirano, pa so mnotični mediji. Omenili smo že njihov izjemen pomen pri oblikovanju agende (agenda-setting) oziroma pri postavljanju določene tematike na dnevni red parlamenta. Izjemno moč lahko pokažejo tudi v procesu strukturiranja problema oziroma v procesu strukturiranja javne razprave. S svojimi (medijskimi) interpretacijami, z deter-miniranjem ključnih političnih tematik in z razvrščanjem pomena različnih tematik se lahko vzpostavljajo kot avtonomen dejavnik vplivanja na odločanje poslancev ter poteka zakonoidajnega procesa. Takšen položaj si lahko ustvarijo zaradi specifične moči oblikovanja in izražanja javnega mnenja, pa tudi zato ker poslanci praviloma redno spremljajo vsaj del teh medijev (dnevno časopisje, revijalni tisk). Za odločanje o konkretni problematiki poslanci iščejo informacije zlasti v specializiranih člankih, revijah, časopisih in publikacijah z istega področja. Parlamentarna gradiva in informacije (pisni viri, kot so npr. poročila in gradiva skupščinskih teles, zapisi ali poročila s t. i. »hearings« po parlamentarni hišni TV, kjer jo imajo, itd.) so poleg množičnih medijev, komunikacij s kolegi poslanci ipd. tisti, ki ponujajo poslancu informacije, pa tudi argumentacijo za določene politične rešitve. Ob koncu lahko postavimo hipotezo, da je vsaj večina predstavljenih zvrsti akterjev tudi pomembnih dejavnikov glasovalnega obnašanja poslancev v slovenskem parlamentu. Seveda pa ostaja odprto vprašanje, ali so njihove vloge in pomeni ekvivalentni v našem okolju in ali tu delujejo enako kot v kontekstih parlamentarnih demokracij z mnogo daljšo in drugačno tradicijo. Zanimivo bi bilo ugotoviti tudi to. ali poleg omenjenih akterjev v naših razmerah na poslanske * Tako komparativna cmptnttia ramkava kale. da (« /ve/na admintvtraija v ZDA dvakrat bolj lojalna vladajoč Stranki kot drugim, v ZRN pa je bilo to razmerje kar 4:1 (Abertuch cl al . 1990:6.14). 352 odločitve vplivajo tudi druge zvrsti akteijev, ki jim ni mesta v modernih družbenih in političnih kontekstih. Seveda je mogoče na zastavljena vprašanja odgovoriti le s pomočjo spoznanj na podlagi empiričnega raziskovanja. 4. Sklepne ugotovitve Očitno je, da je treba vsakokratno raziskovanje glasovalnega obnašanja poslancev metodološko prilagoditi konkretnim kontekstualnim pogojem in značilnostim predmeta raziskovanja. Pri tem je treba upoštevati vsaj še nekaj dodatnih elementov kompleksnosti tovrstnega raziskovanja. Tako npr. ni dvoma, da sklop več akterjev opredeljuje vsakokratno glasovalno odločitev poslanca. Seveda pa po drugi strani zakonodajni proces ni opredeljen le s predstavljenimi akterji, temveč tudi z mrežo razmerij med njimi ter s pravili sprejemanja zakonov v konkretni praksi določenega političnega sistema - ali natančneje s praktičnimi vzorci in pravili igre ter razmerji moči v dejanskih procesih odločanja. Dejstvo je, da so poslanske odločitve vselej na nek način »teamske« (Tollison, 1990:31). Po definiciji gre torej v zakonodajnem procesu za kolektivne odločitve posameznikov, na katere vplivajo različne interesne skupine in drugi akterji policy procesa znotraj in zunaj parlamenta. V tem smislu je raziskovanje poslanskega obnašanja po našem mnenju nujno monografsko in šele nato komparativno ter posploševalno. Dodaten argument za takšno mnenje so seveda tudi zahteve po upoštevanju determinant okolja, v katerem proučevani policy procesi potekajo. Gre za determinante. ki jih nekateri avtorji (npr. Lowenberg v: Patterson. Wahlke, eds. 1972) imenujejo »neodvisne spremenljivke« zakonodajnega procesa (prevladujoča politična kultura, zvrst strankarskega sistema, strankarska organizacija, socialno-demografske determinante volilnega telesa in izvoljenih poslancev itd.). Zaradi celovitosti proučevanja zakonodajnega procesa - oziroma znotraj njega - glasovalnega obnašanja poslancev je torej logično, da posamične raziskave ne morejo celovito razkriti takšnega predmeta proučevanja. Tako tudi tuji avtorji ugotavljajo, da je znanje o njej mogoče oblikovati le kumulativno. To pomeni, da lahko pridejo do ravni posplošenih ugotovitev le z nizanjem monografskih študij, študij, ki se osredotočajo na posamezne vidike zakonodajnega procesa v konkretnih političnih okoljih (policy sistemih)'0 in so skupaj podlaga nadaljnjih metaštudij. Vse to seveda velja tudi za raziskovanje glasovalnega obnašanja poslancev v slovenskem parlamentu ter za primerjave naših raziskovalnih ugotovitev s tistimi, ki so se oblikovale oziroma se oblikujejo v kontekstih modemih makro policy sistemov oziroma parlamentov na nacionalno-državni ravni. REFERENCE: Aberbach. J. D . Dcrlkn. H.-U.. Maynu R , Rockman I) A. (1990), American and German Federal Eiccutives - Technocratic and Political Altitudes, International Social Science Journal. Vol XLH. No. 1 Adonis. A (1990). Parliament Today. Manchester University Press. Manchester and New York V mislih imamo celoto treh vklopov dejavnikov in sicer: - politične institucije (polit)) in normativna pravila: - javne politike, ki izhajajo u lega normativnega m političnega sklopa kol output ter - celoMno družbeno okolje, a katerega izvirajo družbene zahteve in interesi, prevedeni v politično sfero in na katero >c policy output! nanaiajo (Primerjaj shemo policy sistema v Dye, 1987:6). 353 Teorija in praksa, let 29.