Stavba, imenovana T önniesova vila, je po dru- gi svetovni vojni postala državna lastnina. Leta 1948 je bilo predlagano, da bi ta stavba postala zavetišče za otroke oz. otroški vrtec z vso oskrbo za do deset otrok. Vendar se to ni uresničilo, objekt so namenili uradu notranjih zadev in sodniku za prekrške. Na tej parce- li se je ob Kersnikovi ulici začel graditi stanovanjski blok, prišlo je tudi do razparceliranja zemljišča, tako da je Tönniesova vila dobila nov naslov – Kersniko- va ulica 11 je postala Dvorakova ulica 9. V tem obdo- bju je bil alpinist in gorski reševalec dr . Miha Potočnik obenem tudi že aktiven, vpliven in spreten politik – bil je tajnik in poslanec Ljudske skupščine Ljudske Republike Slovenije (LS LRS) in bil s tem pri izvoru vseh pomembnih informacij. Med drugim je bil tudi priča, ko je Ivan Maček - Matija za Lovsko zvezo Slo- venije (LZS) s strani države izposloval reprezentanč- no stavbo za LZS na Župančičevi ulici. Zatem je še Potočnik pisno zaprosil Ljudsko skupščino, da do- deli reprezentančno stavbo tudi slovenskim planin- cem, kot se je to pač uredilo za lovce. O svoji pobu- di je osebno seznanil predsednika LS Miha Marinka, ki temu ni nasprotoval, vendar pa odobritve ni hotel podpisati. Potočnik, ki je bil ne samo prekaljen alpi- nist, ampak tudi dober pravnik, je od predsednika LS Marinka vlogo z enako obrazložitvijo predal pod- predsedniku LS Heliju Modicu, ki je napisani doku- ment za dodelitev stavbe slovenskim planincem na tedanji Kersnikovi ulici brez kakršnih koli zadržkov podpisal. Na osnovi tega so že leta 1961 uredili prepis in zemljiškoknjižni vpis v last in upravljanje Planinski zvezi Slovenije. T önniesovo vilo, dom slovenskih planincev v Ljublja- ni, je zgradil lastnik Rudolf T önnies, kamor se je z dru- žino vselil leta 1921. V njej so poleg Rudolfa živeli še njegova soproga Pavla, hčerka Frigga, kuharica Pavli- na Jagodic s Trstenika in sobarica Angela Osolin iz Kamnika. Rudolf Tönnies (1869–1929) je bil arhitekt in stavb- ni svetnik Dravske banovine. Njegov oče Gustav Jo- hann Ludvik T önnies se je rodil leta 1814 švedskemu ladjarju. Leta 1845 je Gustav prišel v Ljubljano, kjer se je poročil s hčerjo mestnega gostilničarja Amalijo Malovrh. V zakonu sta imela pet sinov in štiri hčere. Družina T önnies je od sredine 19. do 20. stoletja dala Ljubljani nekaj najuglednejših in najvidnejših arhi- tektov. Čeprav so v času samostojne Slovenije pogo- sto trdili, da je dediščina Tönniesov skoraj pozablje- na, pa so v arhivih še vedno shranjeni dokumenti, ki pričajo o neizbrisnih stvaritvah Tönniesov: operno gledališče, notranjost ljubljanske glavne pošte, sodi- šče, poslopje Ljubljanske kreditne banke, Ljubljanski dvor, sedež Železniškega podjetja Ljubljana, Katoli- ška tiskarna, Mladika in še mnogo reprezentativnih poslopij tedanjega časa. Rudolf Tönnies se je poleg projektiranja in graditeljstva v Ljubljani izkazal tudi v Zagrebu, Sarajevu, Mostarju … Ker je odprodaja Potočnikovega in slovenskega dr- žavnega darila slovenskim planincem, tega zgodovin- skega sedeža PZS in obenem tudi dela vrednosti slo- venske kulturne dediščine, zaključena, pričakujemo, da bodo bodoči lastniki še naprej ohranjali in varova- li Tönniesovo vilo kot vrednoto, ki pomeni obogati- tev slovenskega in ljubljanskega prostora. Za sloven- sko planinstvo pa je stavba na Dvorakovi 9 v več kot pol stoletja postala spominski planinsko-zgodovinski simbol, v katerem so se snovale in uresničevale naj- večje vrednote slovenskega domoljubnega planin- stva. m ZGODOVINA Franci Ekar Dom slovenskih planincev v Ljubljani Leta 1961, pred šestinpetdesetimi leti, je Planinska zveza Slovenije prvič dobila v last in upravljanje stavbo, tj. lastne prostore na današnji lokaciji na Dvorakovi ulici 9 v Ljubljani. Stavbo so poimenovali Dom slovenskih planincev in leta 1966 dopolnili naziv, tako da se je imenovala Dom slovenskih planincev "Zlatorog" v Ljubljani. Tönniesova vila v Ljubljani je bila dolga leta dom slovenskih planincev. Foto: Vladimir Habjan Viri: • Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Služba za kulturno dediščino, Območna enota Ljubljana • Slovenski planinski muzej • Pripoved dr. Mihe Potočnika 65 oktober 2017 PLANINSKI VESTNIK