379 2023 1.01 Izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.71.2.09 CC-BY-NC-ND Vesna Krmelj dr., asistentka z doktoratom, ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: vesna.krmelj@zrc-sazu.si ORCID: 0000-0001-9944-6990 Ekspresionistično obdobje revije Dom in svet v luči korespondence Franceta Steleta z Izidorjem Cankarjem IZVLEČEK France Stelè se je po vrnitvi iz sibirskega ujetništva vrnil na mesto glavnega konservatorja v Ljubljani, hkrati pa je od Izidorja Cankarja sprejel uredništvo revije Dom in svet, s čimer se je postavil na čelo sodobne slovenske umetnosti. Stelè je v sodelovanju s Cankarjem, pisatelji in umetniki ustvaril evropsko primerljivo ekspresionistično obarvano revijo, ki je poleg mladih avantgardnih avtorjev prinašala razprave vseh treh umetnostnih zgodovinarjev, ki so po prvi svetovni vojni z mlado progresivno vedo odpirali vrata modernizmu. Stelè je zaradi pritiskov, ki jih je pospešil goriški nadškof Sedej, po dveh letih in pol odstopil z mesta urednika. Približno v tem času je Izidor Cankar Steletu iz münchenske Gliptoteke poslal razglednico z motivom Marsiasa, ki prestaja Apolonovo kazen. Ali je bil v ekspresionizmu priljubljeni grški mit izbran le po naključju ali je ključ za vzvratno branje zgodovinskih dogodkov? KLJUČNE BESEDE slovenski ekspresionizem, France Stelè, Izidor Cankar, korespondence, Dom in svet, umetnostna teorija in kritika, kulturna zgodovina, dunajska umetnostnozgodovinska šola, zgodovina umetnostne zgodovine ABSTRACT REVIEW DOM IN SVET AND ITS EXPRESSIONIST PERIOD IN THE LIGHT OF FRANCE STELÈ’S CORRESPONDENCE WITH IZIDOR CANKAR After his return from Siberian captivity during World War I, France Stelè resumed his work as chief conserva- tor in Ljubljana and, as successor to Izidor Cankar as editor of the journal Dom in svet, also placed himself at the forefront of contemporary Slovenian art. In collaboration with Cankar and a group of writers and artists, Stelè cre- ated an expressionist journal of European standing that promoted young avant-garde writers and in which all three art historians, who were at the forefront of the young progressive discipline, opened the door to postwar modernism. Confronted with increasing pressure from Frančišek Borgia Sedej, the Archbishop of Gorizia, Stelè resigned as editor after two and a half years. At about that time, Izidor Cankar sent him a picture postcard from the Munich Glyptothek with the motif of Marsyas receiving Apollo’s punishment. Was the Greek myth, popular among expressionists, chosen arbitrarily, or does it in fact provide a key for a historical retrospect? KEY WORDS Slovenian expressionism, France Stelè, Izidor Cankar, correspondences, Dom in svet, art theory and criticism, cultural history, Vienna School of Art History, history of art history 380 VESNA KRMELJ: EKSPRESIONISTIČNO OBDOBJE REVIJE DOM IN SVET V LUČI KORESPONDENCE FRANCETA STELETA , 379–396 2023 »Z Domom in svetom je zvezan moj najintimnejši delež pri prizadevanju za napredek naše kulture.« France Stelè, Moje življenje, 1939 V okviru velikih političnih, gospodarskih in so- cialnih sprememb po letu 1918, ki jim je sledilo vzpostavljanje narodnih političnih in akademskih ustanov, med drugim prve slovenske univerze v Ljub- ljani (1919), na kateri je katedro dobila tudi vzpe- njajoča se znanstvena stroka umetnostna zgodovina,1 vpogled v nekaj let delovanja Franceta Steleta na mestu urednika revije Dom in svet pomeni le košček slabo raziskane zgodovine, ki pa lahko veliko pove o delovanju institucij na eni in osebnem prispevku na drugi strani.2 V ospredju pričujočega prispevka so namreč uvidi in pobude posameznikov, saj omo- gočajo kulturne premike in spremembe v stvarnem prostoru. Mikrozgodovinski študiji ustreza tudi zna- čaj primarnega vira, iz katerega izhajam, to so oseb- na pisma med umetnostnima zgodovinarjema in prijateljema Izidorjem Cankarjem (1886–1958) in Francetom Steletom (1886–1972), ki sta tik pred za- četkom vojne, tako kot Vojeslav Molè (1886–1973), promovirala na umetnostnozgodovinski katedri du- najske univerze.3 Dom in svet, katerega intelektualno raven je Izi- dor Cankar v medvojnih letih dvignil in razširil krog bralcev med izobraženci, po vojni ni postal le pomembna revija za razvoj slovenskega ekspresio- nizma tako na literarnem kot vizualnem področju, temveč, in korespondenca temu pritrjuje, tudi za ra- zvoj slovenske umetnostnozgodovinske vede, ki se je po zgledu dunajske umetnostnozgodovinske šole zanimala za sodobne smeri v umetnosti in kulturi.4 Nista se namreč spreminjali le literatura in umetnost. Hkrati so bile odprte polemike na področju kritike, ki jo je mlajša generacija, ki sta ji pripadala tudi Stelè 1 Ustanovitveni datum Univerze Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani je 23. julij 1919. Stolica za umetno- stno zgodovino je bila ustanovljena 27. januarja 1920 (Golob, Prvo stoletje, str. 5). 2 O Steletovem uredniškem delu za revijo Dom in svet gl.: Kri- za revije, str. 9–31, 62–77; Dović, Mož z bombami, str. 32–37, 44. 3 Celotna ohranjena korespondenca med Cankarjem in Stele- tom, ki jo imamo trenutno v razvidu, obsega 113 dopisov, od tega 52 pisem, 22 dopisnic in vizitk ter 32 razglednic. Dopi- sovala sta si od leta 1910, njuna korespondenca pa je z daljši- mi in krajšimi prekinitvami potekala vse življenje. Cankarjeva pisma Steletu hrani Biblioteka SAZU, R100/ VI-1:15:1–49; R11/III-63:1–6. Biblioteka SAZU hrani tudi 36 enot in dva osnutka Steletovih pisem Cankarju (Biblioteka SAZU, R 99/ III–30), druga pa so v Cankarjevi zapuščini v Arhivu Repu- blike Slovenije (SI AS 1660 F5/III:730–739). Za prvo objavo njune korespondence do leta 1913 oziroma do prve svetovne vojne gl. Krmelj, France Stelè, str. 133–183, in Krmelj, Kore- spondenca, str. 107–172. 4 Izidor Cankar je bil urednik revije Dom in svet med letoma 1913 in 1919. V njegovi odsotnosti je revijo urejal slavist in Steletov profesor na kranjski gimnaziji Jože Debevec (1867– 1938). in Cankar, obrnila ostro proti idealistični estetiki in kritiki, kakor je Cankar imenoval Mahničevo dedi- ščino v presojanju umetnosti.5 Prelom, ki so ga iz- zvali mlajši intelektualci znotraj katoliških vrst, se je odprl ob vprašanjih umetniške svobode, kjer ni bilo več prostora za moraliziranje o pedagoški primer- nosti umetnosti.6 Revija je odpirala ključna aktualna kulturna vprašanja, kot so odnos med vzhodom in zahodom, vprašanja evropske in neevropske umet- nosti, umetnosti v odnosu do narodnosti, središča in province ter druga. Ta, že navzven ekspresionistič- na potreba po opredeljevanju za eno ali drugo pot, iskanje med dvema skrajnostma, je prisotna tudi v sočasnem Steletovem Orisu zgodovine umetnosti pri Slovencih (1923 v Domu in svetu, knjižna izdaja 1924) in znanstvenem delu Izidorja Cankarja, v Uvodu v študij likovne umetnosti. Sistematiki stila (1926).7 O življenju in delu Franceta Steleta v obdobju neposredno po prvi svetovni vojni, ko je Izidor Can- kar zasedel prvo stolico za umetnostno zgodovino na ljubljanski univerzi, je malo znanega.8 Medtem ko se je Izidor Cankar pripravljal na habilitacijo in pisal predavanja za prve doma šolane študente umetno- stne zgodovine, ko je objavil prve metodološke raz- prave in vzpostavljal delovanje Narodne galerije, naj bi Stelè do leta 1924, ko je objavil temeljno knjigo Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih, deloval pred- vsem kot konservator. Res je po vrnitvi iz ujetništva v Sibiriji, od koder se je vrnil 24. avgusta 1919 s češkim vojaškim transportom preko Kitajske, Japonske in Amerike, takoj prevzel in nadaljeval delo na Spome- niškem uradu za Slovenijo, ki ga je po razpadu mo- narhije na novo organiziral,9 hkrati pa je bil dejaven ali vsaj prisoten še na številnih področjih aktualnega družbenega in političnega dogajanja. Steletov epistolarij, katerega večinski del pred- stavlja Steletov osebni korespondenčni arhiv v Bi- blioteki SAZU, je pomemben vir za (novo) ovred- notenje njegovega dela in razkriva, da so bili okviri njegovega delovanja doslej postavljeni preozko za tako širok profil raziskovalca. Korespondenca osvet- ljuje tudi številne sive lise v njegovi biografiji, za ka- 5 Ogrin, Aleš Ušeničnik, str. 354. 6 Cankar, Gregorčičeva pisma Gruntarju, str. 147–148; Ogrin, Aleš Ušeničnik, str. 362. 7 Sistematika stila je začela izhajati v tretji številki 39. letnika in je bila po dveh nadaljevanjih zaradi Cankarjeve poroke pre- kinjena. Že od začetka pa je bilo dogovorjeno, da bo knjigo založila Narodna galerija (SI AS 1660, F5/III:737, pismo Franceta Steleta Izidorju Cankarju, 12. 8. 1926). 8 Temeljni primarni vir za preučevanje Steletovega življenja in dela je njegova kratka avtobiografija Moje življenje, ki jo je napisal kot predavanje za klub Rotary v Ljubljani. Avtor je besedilo datiral s 4. januarjem 1939. Za izbor literature o življenju in delu Franceta Steleta in Izidorja Cankarja gl.: Kr- melj, France Stelè, str. 133, 134–135. 9 Stelè je leta 1913 postal deželni konservator za Kranjsko pri dunajski Centralni komisiji za varstvo spomenikov, po letu 1919 pa je delokrog urada razširil na celotno Slovenijo (Stelè, Varstvo spomenikov, str. 79–80; Košir, Sto let, str. 47–48). 381 VESNA KRMELJ: EKSPRESIONISTIČNO OBDOBJE REVIJE DOM IN SVET V LUČI KORESPONDENCE FRANCETA STELETA ..., 379–3962023 terimi odkrijemo v evropski prostor globoko vpetega humanista in živega spremljevalca sodobnih umetni- kov in umetniških tokov.10 Po prvi svetovni vojni je bil Stele v resnici že pre- kaljen urednik.11 Na Dunaju je kot študent skoraj tri leta, med letoma 1908 in 1911, urejal Zoro, glasilo študentskega katoliškega društva Danica,12 kjer si je ustvaril krog sodelavcev – tudi literatov, ki so se nato pridružili Domu in svetu –, na katere je lahko računal in s katerimi je sodeloval tudi po vojni. Poleg Izidorja Cankarja so bili med njimi Joža Lavrenčič (1890–1952), France Bevk (1890–1970), Stanko Majcen (1888–1970), Ivan Pregelj, Ivan Mazovec (1888–1930), Narte Velikonja (1892–1945), Alojzij Res (1893–1936), Josip Puntar (1884–1937), Juro 10 Za Steletov epistolarij glej: Krmelj, Korespondenca. 11 France Stelè je bil urednik in sourednik več literarnih in stro- kovnih revij, med njimi Zore (1908–1911), Časa (sourednik 1924–1931), Doma in sveta (1920–1922), sourednik 1922– 1930 in 1933–1936 ter 1937, št. 1–2, (sodelavec 1909–1943), Zbornika za umetnostno zgodovino (1931–1935; 1942–1957; 1965–1972; sourednik 1936–1941); Kronike slovenskih mest (sourednik 1934–1940). 12 Zoro, glasilo katoliških dijakov, je od leta 1895 izdajalo di- jaško katoliško društvo Danica, ki se je leto prej odcepilo od Slovenije, do tedaj edinega slovenskega društva na Du- naju. Urednika Zore sta bila med drugimi literarni zgodo- vinar Ivan Grafenauer (1880–1964) in pisatelj Ivan Pregelj (1883–1960), s katerima je glasilo pridobilo nekaj kulturno- -literarnega značaja. Steletu je uredništvo predal angažirani Mirko Božič. Za urejanje Zore gl.: Krmelj, France Stelè, str. 143–146. Adlešič (1884–1968) in številni drugi.13 Kljub temu pa je bilo nadaljevanje Cankarjevega Doma in sveta velik izziv, še posebej v zelo drugačnih razmerah, ki so nastopile z novo državo. Urejati vodilno katoliško in vse bolj tudi vodilno slovensko kulturno revijo je takrat pomenilo stopiti na čelo sodobne (slovenske) umetnosti. Hkrati, in to ni bilo nepomembno, je na mesto urednika stopil kot prvi laik/neduhovnik.14 Cankarjeva pisma s povojnega Dunaja Korespondenca žal ne razkrije, kakšno je bilo po- novno srečanje med Izidorjem Cankarjem in France- tom Steletom po Steletovi vrnitvi iz vojnega ujetni- štva, iz ohranjenih pisem pa vendarle razberemo, da sta že bila v osebnem stiku in da se nista pogovarjala le o svojih doživetjih, temveč predvsem o načrtih za prihodnost.15 13 Stelè je na več mestih poudaril, da se je krog sodelavcev Doma in sveta zbral okrog Zarje (Stelè, Moje življenje, str. 165; Stelè, Izidor Cankar, str. 235). 14 Cankar je imel gotovo največ zaslug, da je bil katoliški ča- sopis, katerega lastnica je bila Katoliška tiskarska družba, zaupan Steletu kot prvemu laičnemu uredniku. Stelè je Vla- dimirju Bartolu dejal, da je bila to Cankarjeva želja (Bartol, Iz razgovorov, 10. 4. 1962, str. 3). Uredništvo revije Dom in svet se je z menjavo urednika preselilo iz Marijanišča v župnišče Sv. Petra, kjer je Stelè najemal prostore. 15 Še pred vrnitvijo v domovino je bil Stelè na rednem občnem zboru 19. februarja 1919 izvoljen za odbornika Društva Na- rodna galerija ( Jenko, Dr. France Stelè, str. 253). Slika 1: France Stelè (1886–1972). Steletova članska izkaznica Slovenskega centra PEN, 1926 (Biblioteka SAZU, R11/XVII-464b). 382 VESNA KRMELJ: EKSPRESIONISTIČNO OBDOBJE REVIJE DOM IN SVET V LUČI KORESPONDENCE FRANCETA STELETA , 379–396 2023 Prvo ohranjeno pismo iz povojnega obdobja, da- tirano 2. januarja 1920, je Cankar Steletu poslal z Dunaja, kjer se je kot član dopisnega urada deželne vlade za Slovenijo v zimskem semestru 1919/20 v seminarju Maxa Dvořáka (1874–1921) pripravljal za habilitacijo in s pomočjo prof. Dvořáka oblikoval vi- sokošolski program za študij umetnostne zgodovine na novoustanovljeni ljubljanski univerzi.16 Cankar se v pismu Steletu zahvaljuje za pismo in mu obljublja članek za jubilejno številko Ivana Cankarja, ki mu ga 16 Stelè, Slovenska umetnostna zgodovina, str. 28; Stelè, Izidor Cankar, str. 236; Brejc, Kaj je umetnostno pomembno?, str. 641–665. Za zdaj še ni znano, ali je Cankar med vojno, ko je bil kot vojni kurat na Dunaju, imel stike s seminarjem in profesorjem Maxom Dvořákom (1874–1921). V prid temu bi lahko govorilo dejstvo, da se je Dvořák med vojno trudil ob- držati stike in pridobivati informacije o svojih učencih, kar je razvidno iz njegovih pisem Steletu (Stelè, Maks Dvořák, str. 31–38). Stelè je kasneje večkrat poudaril, da je prav ta drugi stik s profesorjem, nekaj mesecev pred njegovo prezgodnjo smrtjo, ustvaril Cankarjevo znanstveno fiziognomijo (Stelè, Izidor Cankar, str. 236). bo poslal po gospe Melitti.17 V nadaljevanju Steleta prosi, naj se zavzame za nadzor pri tiskanju njego- vega članka o Giuliu Quagliu, ki je bil predviden v naslednji številki Doma in sveta.18 Daje mu natančna navodila glede reprodukcij Quaglievih fresk, števil- čenja strani, podnapisov k slikam, korektur, ponati- sov in razpošiljanja na »tiste naslove, kamor sodiš, da morajo iti«, v oklepaju pa je za vsak primer le pripisal »(listom)«.19 Iz pisma ne izvemo, kako je Cankar doživljal »po- vojnega« Dvořáka. Omenja profesorjevo navdušenje nad odkritjem starokrščanske bazilike iz 1. stoletja, ki bo, tako mu je rekel Dvořák, »postavilo na gla- vo vse hipoteze o nastanku bazilike«.20 Tudi Cankar sam se je najprej poglobil v starokrščansko umetnost: »Naselil sem se v seminarju, kjer so seveda razen asi- stenta in neke predpotopne gospe, ki se je nedvomno še spominjaš, sami novi obrazi. Začel sem s starokrščansko, koliko časa se bom mudil pri njej, ne vem, a me sedaj še zelo zanima.«21 Pismo je zaključil z nasvetom, ki glede na Ste- letove uredniške izkušnje nekoliko preseneti, gotovo pa je bil mišljen dobronamerno in je obrodil sadove: »Še en nauk, ki mi je prišel uni dan v misel: ne pozabi mnogo občevati z mladimi literati; na vse strani je po- trebno, da jih navežeš nase. Radi te morajo imeti, zato jim moraš ti biti prijatelj.«22 Cankar je pogosto pisal o nalogah, za katere je pričakoval, da jih bo Stelè izpeljal v njegovi odsotno- sti. Za njun pisemski dialog v tem času je značilno, da je Cankar povsem zaupal v Steletovo opravilno spo- sobnost in naklonjenost ter se nanj popolnoma za- nesel. Zato ga je lahko prosil vse, od reševanja oseb- nih finančnih zadev do pisanja člankov, kot je storil v nedatiranem pismu: »Svoj čas sem Resu obljubil, da mu bom napisal članek za njegovo knjigo o Danteju.23 17 Melitta Pivec Stelè (1894–1973). Leta 1919 je na dunajski univerzi promovirala iz zgodovine z disertacijo o pokristja- njevanju vzhodnoalpskih dežel od 6. do 9. stoletja, med leto- ma 1922 in 1924 pa se je kot štipendistka v Parizu speciali- zirala za gospodarsko zgodovino in leta 1931 dobila doctorat dès lettres. S Steletom sta se poročila leta 1924. To je prva omemba ddr. Melitte Pivec v Steletovi korespondenci. Stelè, ki ga je razhod z dr. Angelo Piskernik po vrnitvi iz Sibirije močno prizadel, je bil očitno že v stikih z njo. Štirinajst dni kasneje je Finžgar pisal Cankarju: »Bil je tudi Stelè tam. Prav dobro smo se imeli. St. je tako nervozen (dasi vse skriva, kar se da), da mu siromaku drhte ustnice in dobivajo v gotovih momentih tako trpljenja, grenkobe, ironije, obupa itd. – poln izraz, da bi se razjokal nad njim. Zakaj je vse to na svetu?« (SI AS 1660, F2/II:425, pismo F. S. Finžgarja Izidorju Cankarju, 19. 1. 1920). 18 Cankar, Giulio Quaglio. Gre za objavo njegove doktorske disertacije. 19 Biblioteka SAZU, R100/VI-1:15:18, pismo Izidorja Cankar- ja Steletu, 2. 1. 1920. 20 Prav tam. 21 Prav tam. 22 Prav tam. 23 Res (ur.), Dante. France Stelè je v zborniku predstavil ustvar- jalno pot hrvaškega slikarja Mirka Račkega, ilustratorja ce- lotne Božanske komedije (Stelè, Mirko Rački illustratore di Slika 2: Izidor Cankar (1886–1958). Fran Vesel, Portret Izidorja Cankarja, 1922 (dLib). 383 VESNA KRMELJ: EKSPRESIONISTIČNO OBDOBJE REVIJE DOM IN SVET V LUČI KORESPONDENCE FRANCETA STELETA ..., 379–3962023 On hoče nekaj razlage/takega, kakor: 'Dante in likov- na umetnost' ali kaj podobnega. Tega ne morem storiti. Obljubil sem, da bom tebe naprosil, in ti pošiljam foto- grafije, ki mi jih je dal svoj čas, čeprav ne vem, kako bi jih mogel porabiti.«24 Cankarjevo naročanje in dodeljevanje nalog se skozi korespondenco nadaljuje, a zdi se, da takšno razmerje Steleta ni motilo ali oviralo, da ne bi vestno izpolnil vseh prošenj in naročil, četudi se je spričo referenc, ki jih je imel kot urednik Zore ter ne nazad- nje kot konservator in organizator službe za varstvo spomenikov, nedvomno imel za kompetentnega in dovolj izkušenega.25 Tudi v drugem pismu, ki ga je Cankar poslal »po kurirju do Maribora«,26 ne pozabi omeniti Dvořáka, ki je v času, ko je bil Cankar na Dunaju, dobil pova- bilo Univerze v Kölnu, na katero pa se, kot je znano, ni odzval.27 Cankar je Steletu skupaj s pismom po- slal članek za Cankarjevo številko Doma in sveta ter knjigo, ki mu jo je Dvořák dal za Steleta.28 Pozornost vzbudi Cankarjeva bežna ocena povojne metropole nekdanje monarhije, »Dunaj duševno propada, kjer- koli ga pogledaš«, saj sovpada z njegovimi sočasni- mi raziskavami starokrščanske umetnosti v obdobju propadanja nekdaj mogočnega rimskega imperija. Izidor Cankar se je na Dunaju posvečal staro- krščanski dobi, pojavu novega svetovnega nazora in njegovega odnosa do umetnosti. Da bi razjasnil začetke krščanske umetnosti, je študiral najstarejšo krščansko literaturo (literarne vire), v kateri pa ni na- šel namiga, da bi zgodnje krščanstvo, ki je pritegnilo predvsem najnižje družbene sloje, gojilo umetnost. Šele ko v krščanstvo prestopijo zgornje plasti druž- be, se je krščanska pozornost obrnila k umetnosti, in sicer k oblikam antičnega stila, katerega razvoj je bil Dante). V slovenski izdaji slikar v naslovu ni omenjen z ime- nom (Stelè, Opombe, str. 177–183, 292–298). 24 Biblioteka SAZU, R 100/VI-1:15:7, pismo Izidorja Cankarja Steletu, s. d. 25 Stelè se je dobro zavedal Cankarjevih organizacijskih, kon- ceptualnih in jezikovnih sposobnosti, s katerimi je v tem času postavil temelje slovenski umetnostnozgodovinski vedi. Po- sebej je cenil njegovo jezikovno izbrušenost; o tem pričajo številni Steletovi zapisi (Stelè, Izidor Cankar, str. 98; Stelè, Izidor Cankar utemeljitelj, str. 11). 26 Vzrok za ta način dostave pošte so bile slabe poštne poveza- ve med Avstrijo in Kraljevino SHS. Po prevratu pošta med Dunajem in Ljubljano ni dobro delovala, zato Cankar pisma ni oddal na Dunaju, temveč ga je nekdo prinesel do Mari- bora (Dolinar, Pisma, str. 118; Biblioteka SAZU R100/VI- 1:15:25, pismo Izidorja Cankarja Steletu 21. 1. 1920). 27 Po priporočilu Wilhelma von Bodeja je bil Dvořák povabljen na Univerzo v Kölnu, vendar je povabilo zavrnil (Blower, Max Dvořák). Za pozno obdobje Maxa Dvořáka gl. tudi: Markója, Everyday life. 28 Ker je v svoj izvod Dvořákove knjige Katechismus der Denkmalpflege, ki je prvič izšla med vojno leta 1916 in je bila leta 1918 že ponatisnjena, Stelè napisal od pisatelja, sept. 1919, mu je Cankar ob tej priložnosti morda poslal razpravo Idealismus und Naturalismus in der gotischen Skulptur und Ma- lerei iz leta 1918, ki je prek njunega dela najmočneje odmeva- la v slovenskem prostoru. zaradi različnih kulturnih okoliščin že razrahljan in ohlapen. V razpravah o starokrščanski umetnosti v 2. stoletju je s študijem antične literature dokazoval ne- prekinjeno umetniško hotenje iz poganske v krščan- sko antiko, ki naj bi potekalo neodvisno od religioz- no-etičnega življenja prvih kristjanov,29 in tako ločil (radikalno) religiozno čustvo od formalnega razvoja umetnosti. »Šlo je spočetka za preobrazbo sveta, ne za umetnost.«30 V nadaljevanju lahko Cankarjevo pismo beremo kot opomnik Steletovih nalog: »Prosim te naslednje usluge. 1) S pooblastilom, ki ti ga prilagam, pojdi k vodji dopisnega urada (deželna vlada), g. Prunku, ki ga obve- ščam istočasno in se dogovori z njim. Če ti ugodi, pošiljaj jugoslovanski denar mesečne plače po slučajnih potnikih na Dunaj. 2) Prihodnje dni enkrat se oglasi pri tebi g. Glaser, ki ti prinese tudi Dvořákovo knjigo. Dolžan sem mu 1000 K. Te vzemi od mojega blagajnika, ki bo to vsoto odštel od moje prihodnje mesečne plače. 3) Z gospo- dom Prunkom govori tudi, ali bi mogel dobivati na moje ime redno izvoznico in prosto carine, kakor – vsaj do 50 % popusta – dobivajo tukajšnji uradniki. O vsem tem me potem obvesti.«31 Umetnostnozgodovinske razprave v Domu in svetu Po Cankarjevi vrnitvi z Dunaja je korespondenca za nekaj časa presahnila, saj sta bila oba zadržana z obveznostmi v Ljubljani. Junija 1921, ko je datira- no naslednje ohranjeno pismo, je Cankar že leto dni predaval na univerzi,32 ta veliki korak v akademsko okolje pa v njuni ohranjeni korespondenci odmeva le kot opomba: »/…/ zaposlen [sem] s sejami in delom na fakulteti, zato mi je bilo nemogoče pošteno delati. Zdaj pišem in ti bom članek čisto gotovo izročil do ponedeljka. Ta čas me pa nikar ne nadleguj – dobre volje imam do- volj /…/.«33 Citat iz pisma se nanaša na pisanje članka o Vur- nikovi prenovi prezbiterija cerkve sv. Katarine nad Medvodami (1920),34 ki ga je Stelè objavil v jesenski številki 34. letnika Doma in sveta.35 Kljub temu, da je bila v okviru Umetnostnozgodovinskega društva prva številka Zbornika za umetnostno zgodovino gotovo že v 29 Stelè mu je v tem pripisal gotovo izvirnost (Stelè, Izidor Can- kar, str. 269). 30 Izidor Cankar, Umetnost v krščanskem slovstvu drugega sto- letja. 31 Biblioteka SAZU, R100/VI-1:15:25, pismo Izidorja Cankar- ja Steletu, 21. 1. 1920. 32 Izidor Cankar je s predavanji na univerzi začel sredi maja 1920 (Golob, Prvo stoletje, str. 348). 33 Biblioteka SAZU R 11 / Korespondenca, pismo Izidorja Cankarja Stelètu, 10. 6. 1921. 34 Kraj se od leta 1955 imenuje Topol pri Medvodah. Prezbiterij cerkve sv. Katarine je bil blagoslovljen 25. julija 1920. Oltarna slika je delo slikarke Helene Vurnik (1882–1962). Freske je po Vurnikovih načrtih izvršil Matej Trpin (1871–1926), oltar pa kamnoseški mojster Alojz Vodnik (1868–1939). 35 Cankar, Presbiterij sv. Katarine, str. 112–118. 384 VESNA KRMELJ: EKSPRESIONISTIČNO OBDOBJE REVIJE DOM IN SVET V LUČI KORESPONDENCE FRANCETA STELETA , 379–396 2023 pripravi, je Dom in svet še naprej redno prinašal umet- nostnozgodovinske razprave vseh treh Dvořákovih učencev, ki so bile bolj strokovne narave ali pa so se dotikale sodobne umetnosti, ki po Cankarjevem mnenju sicer še ni bila historično opredeljiva.36 Cankar se je z Dunaja vrnil v dobri intelektual- ni formi, o kateri priča tudi razprava o prezbiteriju sv. Katarine nad Medvodami, ki je bila sprva morda zamišljena zgolj kot zagovor in odgovor na kritike Vurnikove prenove in poslikave, a je Cankar nato v njej razvil umetnostnozgodovinska metodološka iz- hodišča, ki so bila pomembna tako za vrednotenje sodobne (ekspresionistične) umetnosti kot za njego- vo temeljno delo Sistematika stila. Zanimivo in po- vedno je, da se Cankar v interpretaciji ne zateka k vprašanjem nacionalnega sloga, kar kaže na to, da se je vprašanja lotil z dunajske perspektive, v kateri je lahko imel nacionalni slog pejorativno konotacijo.37 Kot je zapisal Milček Komelj, je Cankar v preureditvi tega ambienta videl »ustrezen izraz nove duhovnosti, ki ga je lahko primerjal s starokrščansko umetnostjo, saj arhitekturna poslikava s svojo dematerializacijo stavbe, ploskovitostjo in simboliko spreminja motive v duhovne simbole«.38 Še več, Cankar se je odločil za precej drzen pristop, in sicer da bo z zgodovin- skimi stili opravičil na videz precej samosvojo Vur- nikovo odločitev, da z novimi poslikavami zabriše konstrukcijske elemente baročne arhitekture in tako 36 Stelè, Izidor Cankar, str. 272. 37 Dunajska umetnostnozgodovinska šola z Aloisom Rieglom na čelu je nasprotovala prostemu preoblikovanju in uporabi ljudske dediščine v sodobni umetnosti. Stelè je dve leti kasneje v Orisu po- sebej izpostavil Vurnikovo iskanje slovenskega izraza v arhitekturi in danes poslikavo interpretiramo predvsem s tega vidika (Stelè, Oris, str. 154–156). 38 Komelj, Odnos, str. 179. ustvari dekorativno preobleko, s katero poveže celo- ten prezbiterij. Pri tem se je naslonil na sodobno li- teraturo o stilnih elementih in njihovih sistematikah, ki se ji je v tem času očitno že poglobljeno posvečal. Podobno kot je leta 1913, po končanih rigorozih, v oceni dunajske Razstave za cerkveno umetnost ra- zložil svoje razumevanje stila in njegovega razvoja na primeru Plečnikove cerkve Sv. Duha,39 si je tudi tokrat za prikaz formalnega razvoja izbral sakralni prostor, tokrat v moderni slikarski preobleki, zato se je osredotočil predvsem na odnos med slikarstvom in arhitekturo.40 Oprl se je na Wölfflinovo teorijo osnovnih pojmov, čeprav švicarskega umetnostnega zgodovinarja v članku ne navaja, in Dvořákovo raz- pravo o idealizmu in naturalizmu v gotskem slikar- stvu in kiparstvu,41 s tem da je Dvořákovo antitezo idealizem – naturalizem povezal z osrednjo katego- rijo realizma, ki jo povezuje z realnostjo življenja.42 Rieglova haptično-optična opozicijska dvojica, ki jo je Cankar nadomestil s tektonskostjo in slikovitostjo, mu je pomagala izostriti in nato opredeliti razliko med cerkveno notranjščino 19. stoletja43 v njeni »lju- bezni do realnih tvorb preteklosti«44 in sodobnimi težnjami, ki so posledica odklanjanja materializma in iskanja nove duhovnosti, sorodne tudi starokrščanski 39 Cankar, Razstava, str. 60–66. 40 V zimskem semestru 1920/21 je predaval o modernem sli- karstvu impresionizma in ekspresionizma (Brejc, Terminolo- gija, str. 13). 41 Dvořak, Idealismus und Naturalismus in der gotischen Skulptur und Malerei. 42 Stelè, Izidor Cankar, str. 263. 43 Vpliv Rieglove knjige Stilfragen je prisoten tudi v Cankarjevi razlagi neprestanega razvoja odnosa med vsebino in okvirjem, na podlagi katerega je Riegl pokazal neprekinjen razvoj orna- menta in utemeljil razvoj stila (Riegel, Stilfragen, str. 70). 44 Cankar, Presbiterij sv. Katarine, str. 114. Slika 3: Slikovne priloge revije Dom in svet. Levo: Vurnikova kapela v Škofijski palači v Trstu, 1912–1915. Sredina: Cerkev sv. Marka pri Prilepu. Desno: Vurnikova poslikava prezbiterija sv Katarine nad Medvodami (detajl), 1920; objavljene v letniku 34, številka 4–6. 385 VESNA KRMELJ: EKSPRESIONISTIČNO OBDOBJE REVIJE DOM IN SVET V LUČI KORESPONDENCE FRANCETA STELETA ..., 379–3962023 in zgodnjesrednjeveški umetnosti. Za ponazoritev sodobnega razmerja med arhitekturo in slikarstvom si je za primerjavo izbral srednjeveško srbsko opečno arhitekturo, kjer je »slikoviti interes tako močan, da deloma presega tektonske interese« in zabriše pro- storninski značaj posameznih arhitekturnih elemen- tov, podobno kot je storil Ivan Vurnik pri prenovi prezbiterija sv. Katarine. Cankar si je pri argumen- tiranju pomagal s tem, da je ovrgel tezo dunajskega profesorja filozofije Friedricha Jodla,45 da v romanski dobi poslikovanje nikjer ne služi zabrisovanju, tem- več povsod krepkejšemu poudarjanju (arhitekton- skih) form. »Romanski stil je prehodni stil in njegova vloga je bila, da je, sam se nevzdržno razvijajoč proti najpopol- nejšemu izrazu srednjeveškega naziranja, proti gotiki, hkrati vendarle varoval one elemente antike in staro- krščanske umetnosti, ki so bili za kasnejše umetnostno oblikovanje rabljivi in potrebni … prenesel je v srednji vek, ne v umetnostni formi čisto, pač pa glede porazde- litve prostora nespremenjeno krščansko baziliko – ali bi bilo tedaj čudno, če bi se v njem ohranil tudi del one- ga starokrščanskega iluzionizma, ki se je, prenesen na razmerje med arhitekturo in slikarstvo, v starokrščanski dobi javljal v samostojnem razživljanju slikarstva v ar- hitekturi? In ohranil se je … kljub jasnemu stremljenju romanske arhitekture proti strogo organičnemu stilu.«46 Cankar je v eseju združil več različnih, celo na- sprotujočih si pristopov k počelu umetnosti in ra- zvoju stila. Doslej neopažen je ostal njegov naslon na teorijo oblačenja (Bekleidungstheorie), katere najbolj znani predstavnik je Gottfried Semper in je danes ponovno v središču pozornosti tudi zaradi Plečniko- ve arhitekture, medtem ko je bil v dunajski umetno- stnozgodovinski šoli njen pomen, ki ga je imela ko- nec 19. stoletja, močno okrnjen.47 Nasprotna ji je bila posebej Rieglova, k duhovni zgodovini usmerjena teorija umetnostnega hotenja (Kunstwollen), s katero je Alois Riegl zmanjšal vpliv materiala in tehnike na umetniško delo ter ga podvrgel vsakokratnim zah- tevam dobe in posameznega umetnika. Semperjeva teorija (pre)oblačenja, ki jo je v delu The seven lamps of architecture (1849) razvijal že John Ruskin, poudarja pomen stavbne lupine z barvami in ornamentom v arhitekturi pred strukturo in tektoniko stavbe, kar je 45 Sklicuje se na njegovo knjigo Ästhetik der bildenden Kunste (1917); Cankar navaja izdajo iz leta 1920. Zanimivo je, da se tu osredotoči na filozofa Friedricha Jodla (1849–1914) in ne na katerega od umetnostnih zgodovinarjev. Cankar na Du- naju ni vpisal Jodlovih predavanj, pač pa je Stelè v študijskem letu 1908/1909 pri njem poslušal Schopenhauerjevo filozofijo. 46 Cankar, Presbiterij sv. Katarine, str. 116. 47 Za teorijo oblačenja (Bekleidungstheorie) glej: Chatterjee, The Troubled Surface, zlasti str. 15–52. O teoriji Gottfrieda Semperja gl. Prelovšek, Plečnik and Semper, str. 209–214; Damjan Prelovšek, Jože Plečnik, zlasti str. 23–30. Semper je s tem, da je razdrobljena estetska opažanja povezal v sklenjen zgodovinski sistem, začel novo obdobje v zgodovini umet- nosti, kar mu je priznal tudi Alois Riegl (Riegl, Historische Grammatik, str. 208). v popolnem nasprotju z modernističnim razumeva- njem arhitekture.48 Cankar Semperjevo (glede na to, da uporablja organične/organske metafore, morda celo Ruskinovo) tezo o oblogi kot prvotni in steni kot sekundarni funkciji v arhitekturi poveže z Rie- glovim umetnostnim hotenjem, svetovnonazorskim Kunstwollen. Ivan Vurnik je načelo preoblačenja na- kazal že v škofijski kapeli v Trstu (1919), ki sta jo Cankar in Stelè dobro poznala,49 še pomembnejša pa je bila za Franceta Kralja, ki je po istih načelih obli- kovanja arhitekturnega prostora v smeri duhovnega razpoloženja celote leta 1923 stene akademskega doma oblekel v naslikano preobleko.50 Izidor Cankar je s primerjavo kapele sv. Katarine s primeri iz bizantinske umetnosti, hote ali ne, poudaril vpliv vzhodne umetnosti na sodobno ustvarjalnost, kar bi takrat lahko zvenelo ne le kot estetsko, temveč tudi kot politično vprašanje. Skoraj istočasno je namreč potekala javna debata o avtonomistični izjavi (1921), ki so jo podpisali tudi trije umetnostni zgodovinarji (Mantuani, Cankar in Stelè), seveda pa se je Cankar kot »nekdanji« politik glede kulturne in jezikoslovne suverenosti najbolj izpostavil.51 Vendar je bila Can- karjeva naslonitev na vzhod pri Vurnikovi prenovi povsem umetnostnozgodovinske narave, delno pod vplivom »druge črne ovce« dunajske umetnostne zgo- dovine Josefa Strzygowskega (1862–1941), zaradi ka- terega je bila vsa stroka na nogah glede vplivov vzhoda ali zahoda (Orient oder Rom) na razvoj zahodno- evropske umetnosti,52 in delno tudi zaradi Vurniko- vega medvojnega delovanja v južni Srbiji ter Can- karjevih lastnih obiskov teh spomenikov. Zanimanje umetnostne zgodovine za srednji vek se po Cankarju ni zgodilo le zaradi tega, ker je z razvojnim načelom 48 Cankar, Presbiterij sv. Katarine, str. 116; Chatterjee, The Tro- ubled Surface, str. 2. 49 Sodelovanje med Cankarjem, Steletom in Vurnikom je bilo tesno že na predvojnem Dunaju, leta 1921 je bilo še plodovi- to in je morda celo neposredno pripeljalo do povabila Jožetu Plečniku, da pride iz Prage v Ljubljano na mesto profesorja na tehniški fakulteti. Kot je znano, je Plečnika na ljubljansko Tehnično univerzo povabil Ivan Vurnik, ki je ob Plečnikovem prihodu v Ljubljano v njegov krog pripeljal tudi Steleta. O tem glej Vurnikovo korespondenco s Steletom, na primer Bi- blioteka SAZU R 11 / Korespondenca, pismo Ivana Vurnika Steletu, 3. 9. 1919, in Biblioteka SAZU R 11 / Koresponden- ca, pismo Ivana Vurnika Steletu, 25. 5. 1920 (Blagajne, Ivan Vurnik, str. 14–15). 50 Poleti sta brata Kralj v Akademskem domu priredila svojo III. razstavo v dvorani, ki jo je tega leta poslikal France z ale- goričnimi figurami Filozofije, Prava, Umetnosti in Vere. Me- taforično sta predstavljena tudi oblikovanje posameznikove- ga značaja in njegovo stremljenje po napredovanju. Preostale dele celote je izpolnil z alegorijami jutra, poldneva, večera in noči, časovnih intervalov, na nasprotno stran pa je kot prispo- dobo prostora naslikal polabstraktno, stilizirano krajino. 51 Rahten, Slovenske, str. 128. 52 Po izidu knjige Josefa Strzygowskega Orient oder Rom leta 1901 se je dunajska stroka razdelila na zagovornike vzhodnih izvorov in vplivov oblik na evropsko umetnost ter tiste, ki so zagovarjali vpliv rimske umetnosti (Filipová, The Czech Vienna School, str. 6–8). 386 VESNA KRMELJ: EKSPRESIONISTIČNO OBDOBJE REVIJE DOM IN SVET V LUČI KORESPONDENCE FRANCETA STELETA , 379–396 2023 padla dogma o propadanju starokrščanske in srednje- veške umetnosti v primerjavi z antično umetnostjo, temveč predvsem zato, »ker se je po notranji potre- bi zbistrilo oko za estetsko vrednost te umetnosti«.53 Zato je študija o prezbiteriju sv. Katarine teoretsko osmišljala tudi Steletovo ukvarjanje s srednjim ve- kom in zgradila most do sodobne umetnosti, zato ni naključje, da jo je Stele kasneje uvrstil med temeljne prispevke Cankarjevega znanstvenega dela.54 Cankar se je med pisanjem članka o prezbiteriju sv. Katarine uredniku Steletu večkrat oglasil s pismi, vendar se ni nikoli dotaknil njegove vsebine, iz pove- danega pa je le mogoče razbrati, da je bil z napisanim zadovoljen. Že v omenjenem pismu z dne 10. junija mu je napisal, da ima dobre volje dovolj, v zapuščini pa je tudi nedatirano pismo, ki se dotika neimenovane- ga rokopisa, za katerega je Stelè veliko kasneje, ko je urejal korespondenco, pripisal, da naj bi šlo za roko- pis o Quagliu. Glede na vsebino pisma lahko upra- vičeno domnevamo, da je bilo – napisano v tipičnem Cankarjevem velelniku – vendarle prejeto pozneje in da se nanaša na članek o Vurnikovem prezbiteriju. 1) Tiskaj ga s črkami Garmond, torej z večjimi, kakršne smo rabili poprej, in tudi ne kompresno, drugače je stavek pregost. 2) Poskrbi, da se članek začne še na zgornji polovici strani. 3) Korekturo pošlji meni. 4) Preskrbi mi nekaj odtisov (vsaj pet) s prilogami vred. To ti bi tem lažje, ker hoče baje tudi župnik s Sv. Katarine imeti več iztisov. 5) Nakaži mi velikanski hónorar. 6) Klišejev ne potrebujem novih razen iz priložene knjige tab. XXX. Sl. 2. Naj mi knjige ne pokvarijo!55 Ob tem morda ni odveč omeniti, da je Cankar ve- liko manj potrpljenja, kot ga je pričakoval od drugih, pokazal kot urednik novoustanovljenega Zbornika za umetnostno zgodovino,56 kot je razvidno iz njegovega nedatiranega pisma, ki se nanaša na Steletov rokopis Slikar Johannes concivis in Laybaco.57 Od disertacije je Stelè občutno napredoval v raziskavah srednjeveš- kega slikarstva – predvsem v umetnosti opisa –, očit- no pa kljub temu ni dovolj izpilil članka, s katerim je imel Cankar še precej dela, napake pa so ostale še potem, ko je bilo besedilo že v tiskarni: »Storil sem, kar sem mogel spričo rokopisa, ki je bil kanibalski.« In da mu ne bi ostal dolžan, je Steletu na koncu zabrusil še: »Reprodukcije so grozne.«58 53 Cankar, Presbiterij sv. Katarine, str. 118. 54 Stelè, Izidor Cankar, 1936, str. 99. 55 Biblioteka SAZU, R100/VI-1:15:7, pismo Izidorja Cankarja Stelètu, s. d. 56 Biblioteka SAZU, R100/VI-1:15:21, pismo Izidorja Cankar- ja Stelètu, s. d. Prva številka Zbornika za umetnostno zgodovi- no je izšla decembra 1921. 57 Stelè, Slikar Johannes concivis in Laybaco. 58 Biblioteka SAZU, R100/VI-1b, pismo Izidorja Cankarja Stelètu, s. d. Stelè urednik Prva številka 33. letnika, ki jo je urejal France Stelè in je bila posvečena spominu na Ivana Cankar- ja, je izšla februarja 1920. Izidor Cankar, ki je zelo verjetno že dlje časa načrtoval tematsko številko, po- svečeno bratrancu Ivanu, se je gotovo zavedal, da jo bo do realizacije lahko pripeljal le dovolj izobražen, širok in izkušen urednik, ki bi ga Katoliško tiskovno društvo (KTD) še pripustilo k časopisu. Že iz prvega Steletovega uvodnika bi lahko sklepali, da Cankarje- va številka ni šla povsem gladko skozi sito izdajatelja revije, Katoliškega tiskovnega društva. Novi urednik je namreč že v uvodu razprl svoje precej radikalne poglede na idejni in estetski razhod med starejšo in mlajšo strujo katoliške inteligence, in čeprav je bil v času Cankarjeve smrti še v Sibiriji, ga to ni oviralo, da je ne bi postavil v jedro polemike: »Ob Cankarjevem grobu se je zopet razvnel prastari boj starih in mladih. In pred kratkim so prišli do edino resnega rezultata: vi ostanete pri svojem, mi ostanemo pri svojem; prosto nam je povedati svoje mnenje, prosto tudi vam, čeprav smo prepričani, da je ves trud zaman: prepričali vas o pravil- nosti svojega stališča ne bomo, kakor tudi vi nas ne boste.« O tem, da je Stelè sprva imel manjše težave, priča nedatirana dopisnica, ki mu jo je po prvem srečanju glede objave pesmi in pisma Ivana Cankarja poslal Slika 4: Ivan Vurnik, naslovnica 33. letnika revije Dom in svet, 1920. 387 VESNA KRMELJ: EKSPRESIONISTIČNO OBDOBJE REVIJE DOM IN SVET V LUČI KORESPONDENCE FRANCETA STELETA ..., 379–3962023 Josip Regali (1880–1960). Iz Regalijevega dopisa bi smeli sklepati, da mu je urednik – Stelè – prigovar- jal, naj Cankarjevo pismo objavi, vendar je Regali še okleval: »Z ozirom na včerajšnji pogovor Vas prosim, da pisma Ivana Cankarja ne objavite v 'Domu in svetu', vsaj v taki obliki ne, kot je tekst. Eventuelno bi jaz, če mislite, pismo priredil, ter nekatere stvari izpustil in morda komentiral. Izvolite mi torej pismo vrniti, ter ga pustite na mojem stanovanju, če greste kaj v mesto.«59 Ali je Stelè sam prepričal Regalija ali je to morda storil Izidor Cankar, ni znano. Nadaljevanja kores- pondence med Regalijem in Steletom, če je obstajalo, žal ne poznamo, a dejstvo je, da v Domu in svetu nista objavljena le pesem in pismo (morda z manjšimi po- pravki), temveč tudi Regalijevo kar obsežno osebno pričevanje o srečanjih s Cankarjem in slovensko mo- derno. Prva številka z novim urednikom je že z naslov- nico pretrgala kontinuiteto. Ivan Vurnik, ki je sicer z Domom in svetom že dlje časa sodeloval pri risanju in oblikovanju tako naslovne strani kot notranje opre- me revije, je za jubilejno Cankarjevo številko izde- lal rdečo preprogo iz ornamenta, ki pokrije celotno sprednjo površino (platnico) revije. (slika 4) Pregri- njalo ali prt, s katerim je prekrita platnica, ponovno prikliče asociacijo na Semperjevo teorijo preoblače- nja, katere vodilna misel o transformaciji motiva iz enega materiala v drugega bi lahko napeljevala na prenos poudarka z novim urednikom od besede k podobi. Na sodobno likovno umetnost napeljuje tudi z ukinjanjem globine in poudarjanjem dvodimenzio- nalnosti naslovnice. Po prvi svetovni vojni se je korespondenčna mre- ža Franceta Steleta znatno razvejala. Poiskal je sti- ke s številnimi sodobnimi uredniki, kot je bil Milan Čurćin (1880–1960), ki je vodil revijo Nova Evropa, eno najnaprednejših uredništev v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, za katero je pisal tudi Bogdan Radica (1904–1993). V arhivu so pisma Philéasa Le- besguea (1869–1958), pesnika, romanopisca, preva- jalca in literarnega kritika, ki je pisal v pikardijskem jeziku. Lebesgue je bil član uredništva Mercure de France, ki je sodelovalo tudi z jugoslovanskim prosto- rom. Bohuš Vybíral (1887–1951) je vodil Umělecký list, prisotna pa so še pisma iz uredništev čeških ča- sopisov Mánes in Veraikon ter slovaškega Elana (ti- skanega v Pragi), ki ga je urejal slovaški slavist Jan Stanislav (1904–1977). Septembra 1921 se je Stelè udeležil prvega povojnega umetnostnozgodovinske- ga kongresa v Parizu,60 kamor ga je Cankar pospre- mil z željami: »Če se ne vidiva več, preden odideš v Pariz, Te prosim: 59 Biblioteka SAZU, R11/XIX-547:1, pismo Josipa Regalija Stelètu, s. d. in priloga. 60 Congrès d'Histoire de l'Art. Paris, 1921. Cankar je bil še kot študent prisoten na zadnjem kongresu pred prvo svetovno vojno v Rimu leta 1912. 1) Nakupi zame fotografij, karkoli jih dobiš in karko- li jih je pri nas rabnih. Zlasti francosko umetnost, a tudi drugo. 2) Prinesi kaj knjig ali bolje: njih naslove. Oglej si ume- tnostno–znanstvene časopise, da nas informiraš, kaj si moramo naročiti. Skušaj navezati kakšne zveze, ki bi nam skrajšale pridobivanje literature.«61 Če bi Steletovo urednikovanje sodili po 33. in 34. letniku Doma in sveta, ga lahko po jasnosti, drznosti in doslednosti postavimo ob bok urednikovanju Izi- dorja Cankarja. Še več, Steletova izkušnja sodobne likovne umetnosti, ki je polno zaživela v 34. letniku v Kraljevi likovni opremi, je bila v primerjavi s Can- karjevo skoraj radikalna. (slika 5) Ekspresionizmu je široko odprl vrata in v tem smislu bi lahko Can- kar–Steletova prizadevanja, če bi jih izpostavili kot celovit program, primerjali s sočasnimi naprednimi založništvi, na primer z založnikom in urednikom Kurtom Wolffom in njegovo »hišo ekspresionizma« (1913–1940), kakor so poimenovali nemško založ- niško podjetje iz časa weimarske republike,62 le da sta imela slovenska urednika opravka s povsem dru- 61 Biblioteka SAZU, R 100/VI-1:15:20, pismo Izidorja Can- karja Francetu Steletu v Ljubljano, Ljubljana. s. d. 62 Primerjava se zdi še bolj upravičena ob dejstvu, da je Izidor Cankar leta 1919 prevzel uredništvo Nove založbe, kar govori o njegovih velikih ambicijah (Zemljič, Pregled, str. 39). Slika 5: France Kralj, naslovnica 34. letnika revije Dom in svet, 1921. 388 VESNA KRMELJ: EKSPRESIONISTIČNO OBDOBJE REVIJE DOM IN SVET V LUČI KORESPONDENCE FRANCETA STELETA , 379–396 2023 gačnimi lastniškimi razmerji. In tu so že zelo hitro nastopile težave. Stelè je za 34. letnik (1921/22) k sodelovanju po- vabil Franceta Kralja. Pravzaprav je slikar uredniku sam predlagal, da bi novi letnik oblikoval in opremil z vinjetami. Kralj in Stelè sta bila tačas povezana z več projekti, med drugim pri izdaji umetniške knjige Kralj Matjaž, ki jo je leta 1921 založil Steletov bra- tranec Albin Stelè. Izjemna likovna zasnova knjižice – prelivanje secesijskih oblik v dramatičnem ritmu vsebini odgovarjajoče pisave ter ekspresionistično zlitje besede in slike – slikanico uvršča v vrh slo- venskega knjižnega oblikovanja in ilustracije. Tudi Kraljeva naslovnica 34. letnika ne napove le prepleta besed in podobe, temveč tudi figur in krajine. An- tropomorfne oblike in krajinske silhuete se zlivajo druga v drugo in se celo spreminjajo druga v drugo; drevesci v vetru sta hkrati roki, ki se stegujeta; kra- jina v ozadju se takrat spremeni v duhovne višave, v katere se dviguje človek. Tu se simbolizem poigrava s percepcijo, ki je odvisna od gledalčevega razpolo- ženja in duhovne pripravljenosti vživetja v podobo. Tudi vinjete v notranjosti sledijo temu načelu in uvajajo poglavja z virtuozno narisanimi prepleti fi- gur na ozadju, ki se lomi v smislu orfističnih menjav svetlobe in teme. Steletov delež pri prodoru slovenske avantgarde še ni raziskan in ovrednoten.63 Čeprav so mladi, med drugimi glasbenik Marij Kogoj, v Domu in svetu ob- javljali že od leta 1919, ko je bil urednik še Izidor Cankar in pomočnik Jože Debevec, je mlada struja svoje mesto v reviji našla šele s Francetom Steletom. Antonu Podbevšku Stelè ni le odprl prostora za ob- jave njegovih revolucionarnih pesmi, temveč je obi- skal tudi njegov recitacijski večer in o njem napisal tehtno kritiko, predvsem pa je bil eden redkih, ki je Podbevškovo literaturo videl v neposrednem odnosu s travmo prve svetovne vojne. Čeprav Srečko Kosovel ni nikoli objavljal v Domu in svetu, je Stelè osebno poznal Branka Jegliča (1903–1920), ki se omenja kot Kosovelov mentor v času, ko sta obiskovala ljub- ljansko realko. Nanj ga je verjetno opozoril Izidor Cankar, ker je Jeglič prvič pod svojim imenom obja- vil prispevek ob prvi obletnici smrti Ivana Cankarja v Slovencu leta 1919, ko ga je urejal Izidor Cankar. Ob Jegličevi smrti, star je bil komaj sedemnajst let, mu je Stelè posvetil nekrolog, v katerem je poudaril njegovo ustvarjalno prepletanje umetnostnih zvrsti od poezije in glasbe do slikarstva, in objavil njegovo pesem Klavir.64 63 Stelètov delež pri objavi Podbevškove poezije je prvi ovred- notil Marijan Dović (Mož z bombami, str. 32–33). 64 Stelè, Branko Jeglič, platnice. Obtožnica zoper Pregljevega Plebanusa Joannesa in Križanega Ivana Meštrovića V 33. letniku, leta 1920, je začel v Domu in svetu v nadaljevanjih izhajati zgodovinski psihološki roman Ivana Preglja Plebanus Joannes, ki je povzročil raz- burjenje med goriškimi duhovniki in odziv nadškofa Frančiška Borgie Sedeja.65 Ko je Stelè nato konec leta 1921 objavil še slikovne priloge Meštrovićevih kipov,66 med katerimi je zlasti Križani izzval pole- mike in nasprotovanje v najvišjih cerkvenih krogih, se je pritisk na urednika do sredine leta 1922 stop- njeval.67 Goriški nadškof Sedej je pisal ljubljanskemu škofu Jegliču, ki je nato prosil duhovnike za mne- nje o sodobni umetnosti.68 Mnenje sta napisala Aleš Ušeničnik in Anton Breznik, oba precej spravno.69 Slavist Breznik je zagovarjal sodobne umetnike in opozarjal, da se Cerkev ne sme oddaljiti od ume- tnosti, vendar je zagovarjal le Preglja, obsodil pa je Meštrovića »v upodabljanju Kristusa, ki ga ne poj- muje kot Bogočloveka«,70 temveč kot človeka. (slika 6) Po njegovem mnenju je šel urednik z objavo tega 65 »Plebanusa je hotel goriški škofijski ordinariat na pobudo nadškofa Sedeja prepovedati. V okrožnici 1921 je obsodil tako Plebanusa kot Matkovo Tino« (Mnenje o stališču duhov- nikov do umetniških struj; Hladnik, Pregljeva zgodovinska pripoved, op. 309; prim. tudi Bratuž, Pregljeva zgodovinska pripoved, str. 312–320). Škof je leta 1927 obsodil tudi Kra- ljeve freske v Volčah. Tudi takrat je bil omenjen krog, ki se navdušuje za moderno umetnost med sodelavci revije Dom in svet (Klemenc, Sedej, str. 257, 258, op. 43). 66 Ivan Meštrović, Dom in svet, slikovne priloge letnika 32, šte- vilka 7–9, 1921. Objava je bila po vsej verjetnosti že priprava na Meštrovićevo razstavo v Jakopičevem paviljonu, ki so jo odprli 28. junija 1923. Močne kritike je sprožila objava repro- dukcije Križanega Ivana Meštrovića, še pred tem pa Pregljev roman Plebanus Joannes, ki je leta 1920 v nadaljevanjih izhajal v Domu in svetu, in nekatere Podbevškove pesmi. Stelè je sicer s krajšimi prekinitvami ostal sourednik revije do leta 1936, s Francetom Koblarjem pa je sodeloval tudi ob pritiskih zaradi objave Kocbekovega Premišljevanja o Španiji. 67 Stelè torej ni odstopil tako prostovoljno, kot je veljalo doslej. 68 Mnenje je bilo objavljeno v Škofijskem listu Vzajemnost in ga je ponatisnil tudi Ljubljanski zvon v rubriki Kronika pod is- tim naslovom (Mnenje o stališču duhovnikov do umetniških struj, str. 42–44). V Ljubljanskem zvonu so pripisali, da sta »obe mnenji v celoti nepopolni, ker nedostaja še tretje osebe sodbe, sodbe ustvarjajočega pisatelja duhovnika« (dr. Izidor Cankar ali F. S. Finžgar) (Mnenje o stališču duhovnikov do umetniških struj, str. 634). 69 O tem tudi Dolenc, Kulturni boj, str. 368. 70 »Pripomniti je treba, da struje kot take po svojem bistvu ne nasprotujejo krščanskim dogmam in nravnosti, saj vsebujejo znanstvene resnice; nasprotovali so le posamezni zastopni- ki teh struj (prim. Flaubert v realizmu, Zola, Maupassant v naturalizmu, Maeterlinck v simbolizmu, Meštrović v upo- dabljanju Kristusa, ki ga ne pojmuje kot Bogočloveka itd.), ki so brezverni ali nenravni« (Mnenje o stališču duhovni- kov do umetniških struj, str. 44). Obsodbe ekspresionistične umetnosti, zlasti upodobitve Križanega kot človeka ali celo (žrtvovanega) vojaka, so bile v dvajsetih letih 20. stoletja zna- ne tudi v Nemčiji, kjer je bil Georg Grosz večkrat obtožen blasfemije zaradi risbe Kristusa s plinsko masko iz leta 1928 (Krmelj, Narodi, str. 335–336). 389 VESNA KRMELJ: EKSPRESIONISTIČNO OBDOBJE REVIJE DOM IN SVET V LUČI KORESPONDENCE FRANCETA STELETA ..., 379–3962023 dela predaleč. Breznik, ki je Steleta sicer poznal še iz gimnazijskih let, ko je bil navdušen nad njegovim zbiranjem ljudske jezikovne dediščine in je njegove nabirke tudi objavil,71 je morda ocenil, da bo storil manjšo škodo, če zadane nezamerljivega urednika kot občutljivega pisatelja: »Da je prinesel v povestih dr. Preglja nekatere stavke, ki so bili preveč prostaški (toda dr. Pregelj piše take stvari z ironijo in jih biča, kar dovolj očitno podčrtava – kdor misli, da piše zavestno prostaško, ta ne pozna umetnikovega podajanja in trga take stavke in prizore iz konteksta!), je vzrok urednik (vse podčrtal A. Breznik), ki jih Preglju ni črtal z ozirom na mladino, ki ironije, šibanja ne umeje. Enako je bilo nekaj pesmi, Podbevškovih takih – toda previden urednik bi bil vse take ostrine odbil. Da bi se za naprej zavarovalo Katoliško tiskovno društvo zoper kake take reči, naj nastavi duhovnega cenzorja in naj zahteva od urednika, da mora dati prej v odobrenje vse, kar pride v list /…/.«72 Iz poročil lahko razberemo, da Steletova uredni- ška vizija za KTD ni bila sprejemljiva in da Cerkev ni zaupala mlademu umetnostnemu zgodovinarju, 71 O Steletovem mladostnem sodelovanju z Antonom Brezni- kom gl. Krmelj, Korespondenca, str. 81–83. 72 Mnenje o stališču duhovnikov do umetniških struj, str. 44. morda prav zaradi njegovega petletnega bivanja v ruskem ujetništvu tudi v času oktobrske revolucije.73 Presojanje o potrebnosti ali nepotrebnosti omejevanja umetnikove svobode se je z literarnega polja preselilo tudi na likovno področje in na vprašanje podobe. Steletu se je že na začetku leta 1922 v uredništvu pridružil duhovnik Alojzij Merhar, sicer pesnik, ki je objavljal pod psevdonimom Silvin Sardenko, na tem mestu pa kot cenzor, in podoba časopisa se je takoj spremenila. Stelè je vztrajal do sredine leta, potem pa je kot urednik odstopil. Nadaljevanje krize med uredništvom in lastnikom ter izdajateljem (KTD) Doma in sveta je med drugimi opisal France Koblar, ki je konec leta 1922 prevzel Steletovo mesto, Stelè pa je pod Koblarjem ostal sourednik.74 Pomenljivo je, da uspeh Steletovega uredniko- vanja najbolje razkrije prav Breznikova kritika. Ob tem ko skuša pokazati, da časopis pod Steletovim urednikovanjem (v zadnjem letu) nazaduje, je iz prvega dela besedila vendarle očitno, da se je krog bralcev razširil. »Da je tak list možen, nam dokazuje zadnji letnik 'Doma in sveta'; list je imel n. pr. lansko leto 23.000 naročnikov in je imel 16.000 K dobička, dasi je bil bogato ilostrovan in je imel lepo opremo. Kadar je zadnja leta 'Dom in svet' izšel, je bila med občinstvom naravnost senzacija. Med liberalnimi akademiki in iz- obraženci je budil zanimanje, dočim 'Ljubljanski zvon' ni imel ugleda.«75 Kaj je umetnostno pomembno? V takem zaostrenem ozračju pozimi 1921 lažje razumemo sporočilo, napisano na vizitko, ki jo je Cankar poslal Steletu skupaj s člankom za objavo: »Dragi Stelè! Na Glonarjevo prošnjo sem mu bil oblju- bil, da mu dam za Zvon svoje predavanje 'Kaj je umet. pomembno?'. Potem sem to preklical, ker sem se domi- slil, da bi protislovenska liberalna stranka utegnila tako objavo umevati kot dobrikanje ali približevanje.76 Ker ne bom tako kmalu utegnil svojega koncepta raztegniti, kakor sem nameraval, ti ponujam sedaj rokopis za DS. Na tem mi je, da izide v prihodnji številki. Prosim Te, odgovori mi. Tvoj %.«77 73 O odnosu slovenske in jugoslovanske politike do Rusije in ruske emigracije po oktobrski revoluciji gl. Krasnić, Ruska emigracija, str. 60–85. 74 Koblar, Moj obračun, str. 123–140; Kriza revije, str. 9–10, 32. 75 Mnenje o stališču duhovnikov do umetniških struj, str. 44. 76 Glavni razlog, da Cankar eseja ni objavil v Ljubljanskem zvo- nu, je bil, kot je Cankar napisal v pismu, političen. Po izgla- sovanju vidovdanske ustave 28. junija 1921, pri katerem SLS (Komunistična partija in socialni demokrati so glasovanje bojkotirali) ni sodelovala, je bilo še kako pomembno, kako se bo v novem političnem sistemu centralizirane in unitarne ustavne monarhije konstituirala nova politična in kulturna stvarnost v Sloveniji. »Ko je Cankar kasneje uvidel, da gre razvoj v smeri, ki ni v korist slovenski kulturi, je postal 1921 eden od organizatorjev znane deklaracije slovenskih kultur- nih delavcev« (Stelè, Izidor Cankar, str. 236). 77 Biblioteka SAZU R100/VI-1:15:9, pismo Izidorja Cankar- Slika 6: Ivan Meštrović, Kristus na križu. Slikovna priloga 34. letnika revije Dom in svet, številka 7–9. 390 VESNA KRMELJ: EKSPRESIONISTIČNO OBDOBJE REVIJE DOM IN SVET V LUČI KORESPONDENCE FRANCETA STELETA , 379–396 2023 Vizitke Cankar ni datiral, a glede na to, da se v članku sklicuje na Steletovo objavo Meštrovićevih slik v predzadnji številki Doma in sveta, je moral čla- nek napisati ali vsaj predelati med jesenjo 1921 in januarjem 1922, ko je Stelè članek takoj objavil.78 Objava tega članka je po mojem mnenju zelo po- membna za razumevanje njune korespondence, na- čina, na katerega sta se podpirala in sodelovala, ter njunega odnosa na splošno. V članku Kaj je umetnostno pomembno? Cankar ponovno odpira vprašanje, ki ga je zastavil na prvih predavanjih na univerzi takoj po vrnitvi z Dunaja v poletnem semestru leta 1920. V njem je odprl, ne pa tudi povsem odgovoril na vprašanje o vlogi umet- nostne zgodovine pri umeščanju in prepoznavanju predmeta svojega raziskovanja, ne po merilih nor- mativne estetike, temveč na podlagi potencialnega vpliva umetniških del.79 Kot je opozoril Tomaž Brejc, se je Cankar takrat oprl na Tietzejevo razpravo o metodologiji,80 razlago pa je figurativno ponazoril z dvema primeroma skrajnih umetniških predmetov: »zamorčevim fetišem« in Michelangelovo kapelo Medičejcev v Firencah. Stelè je to Cankarjevo pri- merjavo, iztrgano iz konteksta, še isto leto vključil ja Steletu, s. d. Cankar je namesto podpisa večkrat uporabil znak »%«, ki sicer v pismih iz tega časa označuje, da se bese- dilo nadaljuje. 78 Cankar, Kaj je umetnostno pomembno? 79 Tietze, Die Methode der Kunstgeschichte, str. 18. 80 Brejc, Kaj je umetnostno pomembno?, str. 651, op. 671. v svojo oceno XVII. umetnostne razstave v Sloven- cu, da bi z njo ovrgel sodbe, ki so se od poletja tega leta zgrinjale nad sodobno umetnostjo.81 Za razliko od Cankarja se je skliceval predvsem na ustvarjalno naravo človeka in na osnovni namen umetnosti, ki je (po Tolstoju neke vrste okužba s čustvi) prenaša- nje občutkov in zbujanje čustev pri drugih, zato je za Steleta umetnik »vendar vsak, ki zmore dati svo- jemu umetniškemu hotenju takega izraza, da napravi svoja čustva, svoje veselje nad obliko, da napravi vse to v umetniškem bistvu (čustvu, linija, forma in barva v harmonični uravnovešenosti, ritem zvoka, besede, obli- ke, prostora, medsebojna uravnovešenost arhitektonskih mas, prostorov itd.) dostopno sočloveku. Potem je umet- nik ravno tako nekulturni črnec, ki ima samo najpri- mitivnejša tehnična sredstva za premaganje odpora ma- terije, ki jih je pa medsebojno uglasil, priredil tako, da zadostujejo izraznim zahtevam njegovih soljudi, kakor Michelangelu ali Rodinu, ki imata vsa mogoča sredstva za obvladanje materije.«82 Cankar naj bi imel kmalu po Steletovi objavi v Slovencu, 5. decembra 1920, 21. januarja 1921 ponov- no predavanje z enakim naslovom, tokrat verjetno za širšo javnost.83 Odpira se vprašanje, zakaj se je Cankar po skoraj 81 Stelè, XVIII. umetnostna razstava. 82 Prav tam. 83 Cankar je imel predavanje Kaj je umetnostno pomembno? 28. januarja 1921 (Cankar dr. Izidor. Vseučiliški profesor, osebni fond Antona Verbiča SI_ZAL_LJU/0322). Slika 7: Slikovni prilogi revije Dom in svet. Levo: Meštrovičev Kristus na križu (detajl); desno: Cankarjev slikovni izbor. Kristus na križu iz Opatijske cerkve v Werdenu (detajl), začetek 12. stoletja; objavljena v letniku 35, številka 1. 391 VESNA KRMELJ: EKSPRESIONISTIČNO OBDOBJE REVIJE DOM IN SVET V LUČI KORESPONDENCE FRANCETA STELETA ..., 379–3962023 dveh letih – prvič je predaval v poletnem semestru 1920, drugič januarja 1921 – na začetku leta 1922 odločil za objavo predavanja. Kaj nam povedo repro- dukcije, ki jih je ob članku objavil, ki so po Brejčevem mnenju »zelo neprepričljive, prav ponesrečene«?84 Čeprav je od Steletove kritike minilo že dobro leto dni, Cankar Steleta kljub temu omenja: »V tem času je bilo, ko je moj prijatelj deželni konservator dr. Stelè iz načelnega življenjskega optimizma, ki nikomur tistih, ki so z njim obdarjeni, ne dovoljuje, da bi dvomil o konč- nem uspehu vsake mladine, naj se tudi njeno prizade- vanje pojavlja v manj prikupljivih oblikah, z navdu- šenjem pisal o tem novem gibanju v naših umetniških krogih ('Slovenec', 5. decembra 1920) ter zaklical tistim, ki jim novo stremljenje ni bilo po godu: 'Če jokate nad njimi, jokajte rajši sami nad seboj!'85 /…/ Vendar se nam tu vsiljuje nadaljnja misel, ki se je dr. Stelè ni imel povoda dotikati: ali ni tu prav nobe- na primera mogoča, ali ne moremo v nobenem smislu reči, da je sikstinska Madona vendarle večje, popolnejše, boljše, lepše – ali kakor že rečete –, a pomembnejše delo, nego oni fetiš, ki si ga je izrezljal divjak s svojim topim nožem?«86 Pomenljivo je, da se je Cankar tudi z izborom reprodukcij navezal na Steleta in na njegovo obja- vo Meštrovićevih podob. Glavo bronastega Kristusa iz Werdena iz začetka 12. stoletja je primerjal z Me- štrovićevim Križanim, ki je sprožil plaz napadov na Steleta. (slika 7) Prav tako je objavil Michelangelov relief Madona na stopnicah, in čeprav ga izrecno ni primerjal z Meštrovićevim Objokovanjem, ni izklju- čeno, da je Meštrovićevo oblikovanje reliefa namerno soočil z Michelangelovim in po drugi strani s plo- 84 Brejc je Cankarjevo izvajanje razumel kot kritiko Steletove misli iz ocene XVIII. Umetnostne razstave v Slovencu (Brejc, Kaj je umetnostno pomembno?, str. 649). Ali je šlo zares za kritiko ali za podporo Steletu kot uredniku, je še odprto vpra- šanje. 85 Cankar, Kaj je umetnostno pomembno?, str. 31. 86 Prav tam, str. 32. skovitim oblikovanjem Meštrovićeve prosto stoječe figure Madone. (slika 8) Brejčevo mnenje je, da je Cankar razpravo napisal kot kritiko Steletove ocene XVII. umetnostne razstave v Slovencu.87 Pa je šlo za- res (zgolj) za kritiko? Glede na težave, ki jih je imel Stelè zaradi ne- kritičnega oziroma naklonjenega odnosa do sodobne umetnosti, se zdi verjetno, da je Cankar želel po- zornost s Steleta – urednika – speljati na strokovna vprašanja, ki jih je spretno pripeljal do odgovora, ki je moral pomiriti razburjene duhove. Zato je morda lahko Stele ostal sourednik Doma in sveta, kar je bilo Cankarju v interesu, saj sta do tedaj dobro sodelo- vala.88 Omeniti je treba še razpravo Vojeslava Mole- ta, objavljeno prav tako v Domu in svetu dve številki kasneje.89 V razpravi Smisel zgodovine upodabljajoče umetnosti, prvi sodobni metodološki razpravi o zgo- dovini stroke pri nas, se je Molè kritično dotaknil tudi problematičnega zapleta okrog primerjave pr- vobitne in zahodnoevropske umetnosti: »/…/ (tako naivno – kritičen in za naše dvajseto stoletje naravnost smešno – nesistematičen se mi zdi n. pr. kričavi način, s katerim se skuša brez vsega elementarno znanstvenega kriterija staviti tako zvana zamorska plastika kot pa- ralela evropski umetnosti, ki je rezultat čisto drugačnih preživljanj)«.90 Pregled (prvega) obdobja Steletovega uredniške- ga dela pri Domu in svetu lahko zaključimo z razgled- nico, ki mu jo je Izidor Cankar poslal iz Münchna maja 1922.91 Cankar je vizualizacijo trpljenja ugle- 87 Brejc, Kaj je umetnostno pomembno?, str. 649. 88 Po Steletovem odstopu je Dom in svet zašel v krizo in za no- vega urednika je bil imenovan France Koblar. Koblar je po- stavil pogoj, da sprejme uredništvo v sodelovanju s Steletom. 89 Molè, Smisel zgodovine upodabljajoče umetnosti. 90 Prav tam, str. 132. Molè je v eseju kritičen do obeh, Steleta in Cankarja, po drugi strani pa preigrava tudi svojo novo pozici- jo docenta zgodovine antične umetnosti znotraj umetnostno- zgodovinske stolice. 91 Biblioteka SAZU R 11 / Korespondenca, razglednica Izidor- ja Cankarja Steletu, 6. 5. 1922. V Münchnu je pridobil še nekaj drugih reprodukcij, s katerimi je ilustriral članek. Slika 8: Slikovni prilogi revije Dom in svet. Levo in sredina: Ivan Meštrović, Objokovanje Kristusa in Madona, slikovna priloga 34. letnika revije Dom in svet, številka 7–9; desno: Cankarjev slikovni izbor. Michelangelo, Mati božja na stopnicah; objavljena v letniku 35, številka 1. 392 VESNA KRMELJ: EKSPRESIONISTIČNO OBDOBJE REVIJE DOM IN SVET V LUČI KORESPONDENCE FRANCETA STELETA , 379–396 2023 dal v kipu Marsiasa, ki prestaja Apolonovo kazen, iz münchenske Gliptoteke.92 (slika 9) Domnevam, da je Cankar poznal interpretacijo grškega mita v sodobni, ekspresionistični umetnosti.93 Naslonitev na ta gr- ški mit, ki je imel v sodobnosti številne konotacije, v slovenskem prostoru še ni bila podrobneje obdelana, zato se ob Cankarjevi razglednici vprašamo, o čem je v danem kontekstu lahko spregovoril. Cankar je bavarsko prestolnico obiskal v času Nemškega obrtnega sejma (Deutsche Gewerbeschau 1922), ki je štiri leta po koncu prve svetovne vojne že- lel pokazati, »da se v Nemčiji izvaja obsežno industrij- sko, ročno in umetniško delo, ki je sposobno izpolniti višje in najvišje standarde«. Ena od modernih stavb je bila Dombauhütte, ki jo je zasnoval Peter Behrens (1868– 1940). Dva metra visoko »lübeško razpelo«, ki ga je iz hrasta izrezljal kipar Ludwig Gies (1887–1966), je s svojim izrazito ekspresionističnim oblikovalskim jezikom naletelo na odločno zavrnitev münchenske- ga tiska in dela javnosti ter ga je bilo na koncu treba odstraniti.94 Duhovnik Cankar Steletu ni mogel po- slati slike Križanega Ludwiga Giesa, ki je bila maja 1922 razstavljena na münchenski razstavi,95 lahko pa 92 Gre za mavčni odlitek starodavnega marmornatega kipa v münchenski Gliptoteki (inv. 280), ki je rimska kopija danes izgubljenega visokohelenističnega bronastega izvirnika s pre- loma 3. v 2. stoletje pred našim štetjem. 93 Leta 1905 je Hermann Bahr objavil kritično delo Dialog vom Marsyas, v katerem obdeluje položaj in vprašanja umetnikov v sodobni družbi. Theodor Tagger pa je med prvo svetovno vojno izdajal revijo Marsyas, s katero je odprl prostor novemu duševnemu izrazu. 94 Moser, Deutsche Gewerbeschau, München, 1922. 95 S kakšnim namenom se je Cankar mudil v Münchnu in ali je obiskal sejem, ki se je odprl le teden dni po datumu na raz- glednici, na kateri pa je že znamka, izdana ob sejmu, zaenkrat še ni znano. V Münchnu je od 13. maja do 8. oktobra pote- kal Deutsche Gewerbeschau München z odmevno postavitvijo Dombauhütte, na kateri je bil razstavljen tudi Križani nem- je uporabil likovno alegorijo križanja v podobi antič- nega božanstva, golega Marsiasa z rokami, zvezani- mi za vratom. Cankarjeva vzporednica z antiko je tu zelo pomembna, saj podpira različne interpretacije. V helenističnem kiparstvu, zlasti v znamenitem Bel- vederskem torzu, je Marsias predstavljen kot tragični trpeči, ki junaško čaka na usmrtitev, medtem ko naj bi v Plinijevem času Zevksisova (430–390 pr. n. št.) slika zvezanega Marsiasa visela v templju Konkordi- je v Rimu kot opozorilo tistim, ki bi motili državno slogo in soglasje; v tem kontekstu alegorijo Marsiasa povezujejo tudi s svobodo govora.96 Možna pa je tudi tretja razlaga, da je Cankar Marsiasov mit razumel kot alegorijo kazni za hubris, napuh in prevzetnost;97 s tem bi Steletu pokazal, kje je njegovo mesto. Na razglednico je napisal le: »Najiskrenejše poz- drave! Tvoj Cankar.«98 Zaključek Korespondenca dveh vodilnih predstavnikov slovenske umetnostnozgodovinske stroke razkri- je znanstveni, kolegialni in prijateljski odnos med Francetom Steletom in Izidorjem Cankarjem. Oseb- na pisma dobro izrišejo intelektualni in duhovni pro- škega kiparja Ludwiga Giesa (1887–1966). Ekspresionistič- na lesena skulptura, prvotno zasnovana kot del predlaganega vojnega spomenika iz prve svetovne vojne, je bila nemški ka- tedrali v Lübecku ponujena leta 1921. Ko je bila poskusno nameščena, je delo takoj sprožilo polemike med župnijo in mediji. Neznanci so 3. marca 1922 v katedrali odžagali glavo skulpture, ki so jo pozneje našli v bližnjem ribniku. Po raz- stavi Entartete Kunst leta 1937 je bil kip uničen. Polemike o upodobitvah Križanega kot Boga‒človeka so imele torej tudi širši evropski kontekst. 96 Niżyńska, Marsyas's Howl, str. 152. 97 Prav tam, str. 152–153. 98 Biblioteka SAZU R 11 / Korespondenca, razglednica Izidor- ja Cankarja Steletu, 6. 5. 1922. Slika 9: Razglednica, ki jo je Izidor Cankar poslal Francetu Steletu iz Münchna, 6. 5. 1922, kip Marsiasa, ki prestaja Apolonovo kazen, iz münchenske Gliptoteke (Biblioteka SAZU R 11 / Korespondenca). 393 VESNA KRMELJ: EKSPRESIONISTIČNO OBDOBJE REVIJE DOM IN SVET V LUČI KORESPONDENCE FRANCETA STELETA ..., 379–3962023 fil obeh umetnostnih zgodovinarjev. Izidor Cankar, ki je ob prizadevanju, da bi oživil in podprl mlado literarno dogajanje, posebej cenil neposredno obliko pisma, je s svojimi objavami in objavami drugih knji- ževnikov povzdignil tako priljubljenost kot pomen epistolarnega sloga in pisemske kulture na začetku 20. stoletja. Vzporedno z vse večjo vlogo pisem se povečuje tudi skrb za likovno opremo nosilcev zapi- sa, nov odnos do grafičnega oblikovanja in nasploh pomen za estetsko doživetje branja. Po Steletovem prevzemu revije Dom in svet konec leta 1919 je Stelè le še stopnjeval Cankarjeve prido- bitve ter se z objavami še tesneje navezal na slovensko literarno in likovno ustvarjanje. V času njegovega ure- janja revije je Dom in svet z reprodukcijami, likovno opremo in kritikami sledil najsodobnejši umetniški produkciji, razstavam in ekspresionističnemu gibanju. Hkrati so mladi umetnostni zgodovinarji v reviji ob- javljali svoja strokovna besedila, s katerimi so odpirali prostor mladi umetnostnozgodovinski stroki. Vse do leta 1926 je bila Cankarjeva vloga zno- traj revije in širše središčna v tem smislu, da je bil Cankar, zaposlen na univerzi, tudi pobudnik števil- nih projektov, pri katerih je sodeloval Stelè, ki mu je velikokrat prepustil svoje začete naloge. Tako je bila Cankarjeva vloga ves čas povezovalna, hkrati pa je korespondenco in komunikacijo usmerjal in nadzo- roval. To razmerje se je bistveno spremenilo po Can- karjevi poroki, ko se je umaknil iz številnih okolij in funkcij, povezanih s Cerkvijo. Stelè je zaradi številnih pritiskov, ki so bili posledica njegove moderno-eks- presionistično zasnovane revije, sredi leta 1922 sicer odstopil z mesta glavnega urednika, a je v Koblarjevi senci kljub temu opravljal delo sourednika vse do kri- ze revije leta 1937.99 France Stelè in Izidor Cankar sta si pisma izme- njevala vse življenje, vendar pogostost njune kores- pondence ni enakomerna – zgoščena je v določenih obdobjih, zlasti med študijem, ob ustanovitvi kate- dre za umetnostno zgodovino v Ljubljani, v obdobju Steletovega sodelovanja s slovensko sekcijo PEN in pred Cankarjevim odhodom v diplomatsko službo v Argentini, ko je Steletu predajal svoje obveznosti in projekte, med njimi tudi umetnostnozgodovinsko stolico na univerzi in nadzor nad pripravo načrtov za gradnjo Moderne galerije v Ljubljani. Po drugi sve- tovni vojni sta si Stelè in Cankar izmenjala samo še nekaj razglednic, iz katerih pa je še vedno razvidno medsebojno spoštovanje.100 99 Kriza revije, str. 9–31, 62–77. 100 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega projekta Meščan- stvo kot umetnostni naročnik na Kranjskem in Štajerskem v 19. in prvi polovici 20. stoletja ( J6-3136), ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI Biblioteka SAZU R100/ VI-1:15:1–49; R11/III-63:1–6; R 99/ III–30, Biblioteka SAZU R 11 / Korespondenca dLib – Digitalna knjižnica Slovenije Fran Vesel, Portret Izidorja Cankarja, 1922 (http:// www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:IMG- -O0UTCXNP) SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 1660, Izidor Cankar SI ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljane LJU 322, Anton Verbič, Ljubljana LITERATURA Bartol, Vladimir: Iz razgovorov s Francetom Stele- tom. Primorski dnevnik, 8. 4. 1962, str. 3; 10. 4. 1962, str. 3; 11. 4. 1962, str. 3. Blagajne, Dušan: Ivan Vurnik, arhitekt. Ivan Vurnik. 1884–1971. Slovenski arhitekt (ur. Janez Koželj). Ljubljana: Organizacijski odbor projekta Vurnik, 1994, str. 102–114. Bratuž, Lojzka: Pogledi nadškofa F. B. Sedeja na Pregljevo pripovedništvo. Ivan Pregelj (ur. Mar- jan Dolgan). Ljubljana: Nova revija, 1999, str. 310‒321 (Interpretacije, 9). Brejc, Tomaž: Izidor Cankar na razstavah moderne umetnosti. Acta historiae artis Slovenica 22, 2017, št. 1, str. 111–136. Brejc, Tomaž: Kaj je umetnostno pomembno? Prvi kolegiji docenta Izidorja Cankarja. Izpiski iz letnega semestra 1920. Patriae et orbi. Študije o srednjeevropski umetnosti. Jubilejni zbornik za Damjana Prelovška (ur. Ana Lavrič, Franci Laza- rini, Barbara Murovec). Ljubljana: Založba ZRC, 2015, str. 641–665. Brejc, Tomaž: Terminologija Izidorja Cankarja. Ge- neza štirih pojmov: umetnina kot organizem, umetnostno hotenje, forma in stil. Umetnostna kronika, 2008, št. 20, str. 2–25. Cankar, Izidor: Giulio Quaglio. Prispevek k razvoju baročnega slikarstva. Dom in svet, 33, 1920, str. 77–84, 131–137, 168–192, 240–245. Cankar, Izidor: Gregorčičeva pisma Gruntarju. Dom in svet, 29, 1916, str. 82–92, 144–150, 198–206, 251–257. Cankar, Izidor: Jeglič, Branko (1903–1920). Slo- venski biografski leksikon. 3. zv. (ur. Izidor Cankar et al.). Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1928, str. 392. Cankar, Izidor: Kaj je umetnostno pomembno? Eno 394 VESNA KRMELJ: EKSPRESIONISTIČNO OBDOBJE REVIJE DOM IN SVET V LUČI KORESPONDENCE FRANCETA STELETA , 379–396 2023 metodično vprašanje. Dom in svet, 35, 1922, št. 1, str. 31–38. Cankar, Izidor: Presbiterij sv. Katarine. Dom in svet, 34, 1921, št. 4–6, str. 112–118. Cankar, Izidor: Razstava za cerkveno umetnost. Dom in svet 26, 1913, št. 2, str. 60–66. Cankar, Izidor: Umetnost v krščanskem slovstvu drugega stoletja. Zbornik za umetnostno zgodovi- no, št. 1–2, 1921, str. 59–75, 168–185. Cankar, Izidor: Uvod v likovno umetnost. (Sistematika stila). Ljubljana: Slovenska matica, 1959. Cankar, Izidor: Uvod v umevanje likovne umetnosti. Sistematika stila. Ljubljana: Knjižnica Narodne galerije, 2, 1926. Chatterjee, Anuradha: The Troubled Surface of Archi- tecture: John Ruskin, the Human Body, and Exter- nal Walls (doktorska disertacija). The University of New South Wales, 2008 (dostopno na: http:// hdl.handle.net/1959.4/41476). DOI: https://doi. org/10.26190/unsworks/2710 Dante. Per il Secentenario della morte di Dante 1321– 1921 (ur. Alojzij Res). Gorizia: Giov. Paternolli Editore, 1921. Dolenc, Ervin: Kulturni boj. Slovenska kulturna po- litika v Kraljevini SHS 1918–1929. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996. Dolinar, Darko: Pisma Franceta Kidriča Franu Ra- movšu. Ljubljana: ZRC SAZU, Inštitut za slo- vensko literaturo in literarne vede, 2001 (Kores- pondence pomembnih Slovencev, 12). Dom in svet: 1888–1988: zbornik ob stoletnici (ur. Stanko Janežič et al.). Celje: Mohorjeva družba, 1988. Dović, Marijan: Mož z bombami. Anton Podbevšek in slovenska zgodovinska avantgarda. Ljubljana, Novo mesto: Goga, 2009. Dvořák, Max: Idealismus und Naturalismus in der go- tischen Skulptur und Malerei. München: Olden- bourg, 1918. Dvořák, Max: Kunstgeschichte als Geistesgeschichte. Studien zur abendländischen Kunstentwicklung. Mittenwald: Mäander, 1979. Golob, Nataša: Prvo stoletje oddelka za umetno- stno zgodovino. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2020. DOI: https://doi. org/10.4312/9789610603320 Ivan Vurnik. 1884–1971. Slovenski arhitekt. Zbornik (ur. Janez Koželj). Ljubljana: Organizacijski od- bor projekta Vurnik, 1994. Jeglič, Branko: Ob prvi obletnici Cankarjeve smrti. Slovenec, št. 259, 25. 12. 1919, str. 2. Jenko, Mojca: Dr. France Stelè in Društvo Narodna galerija. Iz arhiva Narodne galerije. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 52, 2016, str. 247–269, 315–316. Jenko, Mojca: Porajanje umetnostne zbirke. Ob 90–let- nici Narodne galerije. Ljubljana: Narodna galerija, 2008. Klemenc, Alenka: Sedej & Dostal kontra Kralj. Arhi- vi 29, 2006, št. 2, str. 253–262. Koblar, France: Moj obračun (ur. Joža Mahnič). Ljub- ljana: Slovenska matica, 1976. Komelj, Milček: Odnos Izidorja Cankarja do so- dobne umetnosti. Sodobnost 34, 1986, št. 2, str. 174–183. Košir, Metka: Sto let načrtnega dokumentiranja ne- premične dediščine. Varstvo spomenikov, 2014, str. 47–48. Kralj, France: Kralj Matjaž. Ljubljana: A. Stelè, 1921. Krasnić, Petra Kim: Ruska emigracija in jugoslo- vanska politika do Sovjetske zveze med obema svetovnima vojnama. Prispevki za novejšo zgodo- vino 61, 2021, št. 1, str. 60–85. DOI: https://doi. org/10.51663/pnz.61.1.03 Kriza revije »Dom in svet« leta 1937. Zbornik doku- mentov (ur. Marjan Dolgan). Ljubljana 2001. Krmelj, Vesna: France Stele v luči mladostne kores- pondence z Izidorjem Cankarjem. Acta historiae artis Slovenica 23, 2018, št. 1, str. 133–184. DOI: https://doi.org/10.3986/ahas.v23i1.7321 Krmelj, Vesna: Korespondenca Franceta Steleta kot vir in izhodišče za umetnostnozgodovinsko interpreta- cijo in zgodovino umetnostne zgodovine na Sloven- skem. Doktorska disertacija. Ljubljana, 2021. Krmelj, Vesna: Narodi gredo svojo silno pot. Polo- žaj in ustvarjalnost likovnih umetnikov med prvo svetovno vojno na Kranjskem med cenzuro in propagando. Acta historiae artis Slovenica 25, 2020, št. 2, str. 319–348. DOI: https://doi.org/10.3986/ ahas.25.2.13 Mnenje o stališču duhovnikov do umetniških struj. Ljubljanski škofijski list 37, 1922, št. 6, 23. 6. 1922, str. 42–44. Mnenje o stališču duhovnikov do umetniških struj. Ljubljanski zvon 42, 1922, št. 10, str. 634–639. Molè, Vojeslav: Smisel zgodovine upodabljajoče umetnosti. Dom in svet 35, 1922, št. 3, str. 126– 133. Murovec, Barbara: France Stelè. Slovenska akademija znanosti in umetnosti ob osemdesetletnici. Biblio- grafski zbornik pokojnih članov (ur. Uroš Skalerič). Ljubljana: SAZU, 2018, str. 69–70. Niżyńska, Joanna: Marsyas's Howl: The Myth of Marsyas in Ovid's Metamorphoses and Zbigni- ew Herbert's »Apollo and Marsyas«. Comparati- ve Literature 53, 2001, št. 2, str. 151–169. DOI: https://doi.org/10.2307/3593506 Ogrin, Matija: Aleš Ušeničnik in Izidor Cankar: soočenje njunih literarnoestetskih pogledov ob Domu in svetu l. 1916. Slavistična revija 46, 1998, št. 4, str. 347–366. Pregelj, Ivan: Plebanus Joannes. Dom in svet 32, 1921, str. 55–64, 105–117, 160–170, 218–232, 273–284. 395 VESNA KRMELJ: EKSPRESIONISTIČNO OBDOBJE REVIJE DOM IN SVET V LUČI KORESPONDENCE FRANCETA STELETA ..., 379–3962023 Prelovšek, Damjan: Jože Plečnik. Arhitektura večno- sti. Teme, metamorfoze, ideje. Ljubljana: Založba ZRC, 2017. Prelovšek, Damjan: Plečnik and Semper. Josip Pleč- nik. An Architect of Prague Castle. Praha: Prague Castle Administration, 1997, str. 209–214. Rahten, Andrej: Slovenske narodnoemancipacijske težnje v postimperialni tranzicijski dobi. Acta Hi- striae 29, 2021, št. 1, str. 111–134. DOI: https:// doi.org/10.19233/AH.2021.6 Riegl, Alois: Stilfragen: Grundlegungen zu einer Ge- schichte der Ornamenrik. Berlin, 1923 (1893). Semper, Gottfried: Der Stil in den technischen und tektonischen Künsten, oder praktische Aesthetik: ein Handbuch für Techniker, Künstler und Kunstfreun- de. Frankfurt am Main: Verlag für Kunst und Wissenschaften, 1860. Seznam predavanj na univerzi kraljevine Srbov, Hr- vatov in Slovencev. Univerza kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani, 1920/1921. Stelè, France: Branko Jeglič. Dom in svet 33, 1920, št. 9–10, platnice. Stelè, France: Ivanu Cankarju v spomin. Dom in svet 33, 1920, št. 1–2, str. 1. Stelè, France: Iz konservatorskih spominov. Varstvo spomenikov 10, 1965, str. 13–38. Stelè, France: Izidor Cankar utemeljitelj ljubljanske umetnostnozgodovinske šole. Zbornik za umetno- stno zgodovino, n. v. 4, 1957, str. 9–30. Stelè, France: Izidor Cankar. Uvod v likovno umet- nost. (Sistematika stila). Ljubljana: Slovenska ma- tica, 1959, str. 231–277. Stelè, France: Izidor Cankar. Zbornik za umetnostno zgodovino 13, 1936, št. 1–4, str. 97–99. Stelè, France: Maks Dvořák. Varstvo spomenikov 10, 1966, str. 31–38. Stelè, France: Mirko Rački illustratore di Dante. Dante. Per il Secentenario della morte di Dante 1321–1921 (ur. Alojzij Res). Gorizia: G. Pater- nolli, 1921, str. 177–183. Stelè, France: Moje življenje. Acta historiae artis Slo- venica 2, 1997, str. 161–174. Stelè, France: Opombe k umetniškim prilogam. Dante. 1321–1921. Ob šeststoletnici smrti velikega genija (ur. Alojzij Res). Ljubljana: Kleinmayr & Bamberg, 1921, str. 177–183, 292–298. Stelè, France: Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih. Ljubljana: Nova založba, 1924. Stelè, France: Recitacijski večer Antona Podbevška. Dom in svet 34, 1921, št. 1–3, str. 59–61. Stelè, France: Slikar Johannes concivis in Laybaco. Zbornik za umetnostno zgodovino 1, 1921, št. 1–2, str. 1–48. Stelè, France: Slovenska umetnostna zgodovina po l. 1920. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. s. 8, 1970, str. 27–44. Stelè, France: Varstvo spomenikov. Zbornik za umet- nostno zgodovino 1, 1921, št. 1–2, str. 79–80. Stelè, France: XIX. umetnostna razstava v Jakopiče- vem paviljonu. Dom in svet 34, 1921, št. 7–9, str. 172–173. Stelè, France: XVIII. umetnostna razstava. Slovenec, 5. 12. 1920, str. 1; 7. 12. 1920, str. 1. Tietze, Hans: Die Methode der Kunstgeschichte: ein Versuch. Leipzig: Seemann, 1913. Zemljič, Igor: Pregled založniške dejavnosti v Ljub- ljanski pokrajini leta 1942. Z bibliografijo izdanih knjig. Diplomska naloga. Ljubljana, 1998. SPLETNE OBJAVE Blower, Jonathan: Max Dvořák, Wilhelm von Bode, and the Monuments of German Art. Journal of Art Historiography, No. 26, June 2022, str. 1–36 (do- stopno na: https://arthistoriography.files.word- press.com/2022/05/blower.pdf ) (25. 4. 2023). Filipová, Marta: Between East and West: The Vienna School and the idea of Czechoslovak art. Journal of Art Historiography, 8, 2013, str. 1–18 (dostopno na: https://www.academia.edu/4227173/Betwe- en_East_and_West_The_Vienna_School_and_ the_idea_of_Czechoslovak_art) (25. 4. 2023). Filipová, Marta: The Czech Vienna School and the art of the ‘small people’. Journal of Art Historio- graphy 22, 2020, str. 1–16 (dostopno na: https:// www.researchgate.net/publication/341787659_ The_Czech_Vienna_School_and_the_art_of_ the_'small_people'_Journal_of_Art_Historio- graphy) (25. 4. 2023) Hladnik, Miran: Pregljeva zgodovinska pripoved: http://lit.ijs.si/pregelj.html (18. 1. 2023). Markója, Csilla: Everyday life at the Dvořák Semi- nar, on the basis of contemporary sources: Ad- denda to the history of the Vienna School of Art History. Journal of Art Historiography, 2021, št. 25, str. 1–13 (dostopno na: https://www.aca- demia.edu/62833222/Everyday_life_at_the_ Dvo%C5%99%C3%A1k_Seminar_on_the_ba- sis_of_contemporary_sources_Addenda_to_the_ history_of_the_Vienna_School_of_Art_History (25. 4. 2023) Moser, Eva: Deutsche Gewerbeschau, München, 1922: https://www.historisches-lexikon-bayerns.de/Lexi- kon/Deutsche_Gewerbeschau,_M%C3%BCnch en,_1922 (14. 1. 2023). 396 VESNA KRMELJ: EKSPRESIONISTIČNO OBDOBJE REVIJE DOM IN SVET V LUČI KORESPONDENCE FRANCETA STELETA , 379–396 2023 S U M M A R Y Review Dom in svet and its expressionist pe- riod in the light of France Stelè’s correspon- dence with Izidor Cankar The article draws from the correspondence bet- ween Izidor Cankar and France Stelè in the years immediately after World War I, when Stelè succe- eded Cankar as editor of the then leading Slove- nian cultural journal Dom in svet (The Home and the World). By the time he returned from Siberian captivity in 1919, Stelè was already an experienced editor who had gained most of his experience while studying in Vienna, where he edited Zora, the new- spaper of the Catholic student association Danica. The circle surrounding Zora joined Dom in svet, whi- ch not only featured a strong literary focus but also outstanding professional and scientific contributions from three young art historians who took positions in the newly established Slovenian institutions. The correspondence sheds light on the amicable relation- ship between Cankar, the first assistant professor at the newly established Department of Art History at the University of Ljubljana, and Stelè, the first Slove- nian conservator and lover of contemporary expres- sionism. Stelè also collaborated with the leading Slovenian visual artists, the architect Ivan Vurnik, who designed a new graphic image for the first issue of the magazine under the new editor, and the fol- lowing year with the painter France Kralj, who made Dom in svet one of the most accomplished journals during the period of Expressionism. Much attention is dedicated to the study Pres- biterij sv. Katarine nad Medvodami (Presbytery of St. Catherine’s Church above Medvode), in which Izidor Cankar discussed Vurnik’s renovation of the presbytery. He defended the architect’s solution to clad it with a painted decorative mantle, thus using the pattern to conceal the tectonic architectural ele- ments, by referring to contemporary literature on stylistic elements and their systematism, which he must have studied very closely at that time. In his writing, Cankar combined several different, even contradictory approaches to the origins of art and the development of style. To date, no consideration has been given to his reliance on the theory of clothing (Ger. Bekleidungstheorie), most famously represented by Gottfried Semper and currently the object of a renewed focus, also because of Plečnik’s architecture. Stele’s first period as editor of Dom in svet was in- terrupted by increasing pressure from the magazine’s owner, the Catholic Press Association, which viewed the work of its first lay editor with suspicion, espe- cially after he had opened the doors wide to avant- -garde artists. On the eve of his resignation, Stelè published a lecture by Cankar entitled Kaj je ume- tnostno pomembno? (What is Artistically Important?) which, in light of these events, can be understood as a questioning of the Marsyas myth in Slovenian expressionist criticism. In mid-1922, Stelè resigned as editor of Dom in svet because of censorship, but soon returned to the magazine alongside France Ko- blar and remained loyal to it until the onset of the Second World War.