Kako naj se blago za kupčijo in prodaj
napravlja.
Blago naj bode dobro, da se kupec ne ogoljufa; cena naj bo poštena, to je, tolika, kolikor je blago res vredno. To so že stare pravila poštenega kupčijstva. Od teh ne bomo tedaj govorili. Mislimo, da bi povsod imele biti podlaga tudi dandanašnje kupčije. Omeniti pa hočemo še ne-kterih pripomočkov, po kterih se zamore kupčija pospešiti in prodajavcu, naj je obertnik ali kmetijsk gospodar, pridobiti dobro ime.
Pervi pripomoček. Cena naj bo kolikor moč nizka pa vendar taka, da zamore izdelovavec blaga pošten dobiček nakloniti tudi tistim, ki ga kupujejo in ga spet naprej prodajajo, da tudi oni zamorejo živeti. Iz tako imenovane „perve roke" ne morejo vsi ljudje vsega blaga kupovati; treba je tako rekoč skor povsod posrednikov. Pri kupčii velja sedaj pravilo: „z majhnim dobičkom pa več prodati"; to se pravi z drugimi besedami „dnar večkrat obračati". Kdor proda kakošno blago, da ima pri 100 goldinarjih 6 gold. dobička in ga zategavoljo hitro speča, da v tem času, ko ga kdo drug tudi za 100 gold. proda z 10
gold. dobička, ga že on v drugo spet za 100 gold. proda — tak si bo več zaslužil, čeravno svoje blago ceneje prodaja. Se ve da to velja le od obertnikov in rokodelcov, ne pa od kmetijskega gospodarja, kteremu ne rasteta pšenica ali krompir tako hitro, kakor se olarju (pivarju) dela ol (pivo}, kteri po hitro spečani eni kuhi kmali drugo nastavi itd.
Drugi pomoček. Treba je blago svoje svetu dobro razglasiti. Časniki, kteri nosijo oznanila deleč po svetur so dandanašnji poglaviten pripomoček, po kterem si proda-javec privabi kupcov iz bližnjih in daljnih krajev. Tudi za tega voljo je že treba, da se tako imenovanim „drugim rokam" dovoli kaj več dobička, da zamorejo one potem blago oznanovati po časnikih in da jih ne zaderžujejo tiskarni stroški. Vemo, da tu in tam kdo poreče „dobro blago se samo hvali in ne potrebuje trobente, da ga razgla-suje po svetu". Res je to večkrat, ali vselej ne. Kdor ne ve, da se to tu in tam kupi, ga tudi ne more kupiti.
Tretji pomoček. Blagu, ki se prodaja, naj se da vselej tudi od zunaj že lična podoba. Blago lično na videz postavljati, je važen pripomoček dobri kupčii: ličnost vabi kupce, jim dela veselje ga kupiti, jim dela zaupanje do prodajavca. Al nihče naj ne misli, da naj bode to le sleparija, da od zunaj ali na verhu naj bo blago lepo , od znotraj in spodej pa slabo. Poštenost terja, da je blago skoz in skoz enako in dobro, ne le tam, kjer ga oči kupca vidijo. Ličnost ne sme biti zakrivalo slabega blaga, ampak le unanja oprava dobre notranje robe. Blago lično na videz postavljati, je umetnost, v kteri so Angleži in Francozi mojstri, Nemci pa še precej nemarni. Ako se anglež-kemu fabrikantu, naj je suknar, platnar ali kaj druzega, naključi kterikrat, da mu kak kos blaga ni po volji se naredil ali da se mu je v njem tam pa tam kaj pokazilo, ne bo on pokvare nikoli skrival; pri glavini bo on to vselej zaznamoval in zatega voljo tudi ceno nižje postavil. Čeravno tako tudi pošteni nemški fabrikantje delajo , ravnajo pa nasproti drugi ravno narobe; če je, na priliko, v blagu kje kakošna luknja, jo zadelajo kolikor morejo , in če ne meri kos navadne mere, ne povejo od tega ničesa. Tako ravnanje pa ne dela zaupanje do fabrikanta, ker se kupec ne more zanašati, da je blago čisto in mera poštena. Naj bi bili Angleži in Francozi o tem vsim fabrikantom in obert-nikom v izgled^ ker poštenost je perva podlaga stanovitno srečnega tergovstva.                             (Ind. u. Gew. BI.)