LETO XIX — 225
SREČNO. Srečno, to je tista beseda, ki jo je v teh dneh shšati na vsakem koraku, na vseh njihovih gradbiščih in delo-viščih, med ljudmi, ki jim širom naše domovine rečejo kar nekako domače »gradisovci«. Odločen zven besede bo okrepil še tovariški stisk rok. Tako si, ti novi gospodarji, delavci in upravljavci voščijo za uresničeno v minulem letu, to je beseda, ki jim odpira jutrišnji dan. SREČNO, tovariš.
Prebiram vsa ta gradiva, programe in pojasnila, berem o sjnernicah in ukrepih, o srednjeročnem planiranju, to je zbir številk, tabel in grafikonov in komaj upam pomisliti, kje bi Se našel prostorček za tisto plaho besedo SREČNO, tovariš.
Pravijo mi: s ponosom se »gradisovci« oziramo na storjeno v minulem letu. Vrsta načrtovanj je, ki smo jih uresničili, od Mogočne palete gradenj, nizkih gradenj kot industrijskih gradenj, stanovanj in spet upravnih in turističnih gradenj in objektov — do Posočja, do opravljenega dela. Skušam jim verjeti, da besedica SREČNO le sodi sem. Posočje, to ja, to so dobro °pravili — oni pa: do načrtovanj in temeljnih nalog na področju pogojev za delo in življenja delavcev-gradbincev, vse to je dokaz pravilne usmeritve na tako raznolikih področjih skupnih interesov in ciljev.
Skupni interesi, pravijo. Morda bi SREČNO sodil zraven.
Z zakonom o temeljih sistema družbenega planiranja in s sprejetim samoupravnim sporazumom o osnovah plana stopamo »gradisovci« v novo obdobje v načrtovanju gospodarstva riaše družbene ureditve, pravijo in sam ne vem, kam s tistim sREČNO.
Ne upam si besede tolmačiti z njimi: »gradisovci« predstavljamo danes eno največjih gradbenih podjetij v naši državi in vsem nam je razumljivo, da moramo to mesto obdržati tudi v prihodnje. Nič ne rečem, samozavest na pravem mestu.
Kaj bi tu SREČNO, govora je o srednjeročnem planiranju v duhu Zakona o združenem delu. Čas je, da si priznamo, pravijo: tudi »gradisovci« smo novi sistem socialističnega samoupravnega planiranja šele začeli graditi. Zaradi usedlin starega mišljenja so naši plani še vse preveč omejeni na razvoj materialnih pogojev za proizvodnjo, zanemarjeni pa so družbeni problemi. Preprosto povedano: urejeni delovni, samoupravni in dohodkovni odnosi in zadovoljiv nivo standarda našega delavca morajo postali osnova našega dela, tisto želje-no in hoteno — tisti SREČNO za jutrišnji dan. Živeti dostojno življenj c človeka v naši družbi, to je danes velika naloga bodočega programa »gradisovcev«. Materialne, tehnične in ekonomske sestavine načrtovanja naj bodo le sredstvo za dosego osnovnega cilja, pravijo.
Tako torej je besedica SREČNO prišla v program razvoja naših gradbincev, »gradisovcev«.
Moram priznati, morebiti je prav to — gradiva in programi — tisto novo voščilo današnjih dni. To mi pravi besedica SREČNO, v tem pogovoru in voščilu mora najti in dobiti odločilno niesto — kot da gre za vrsto sedežev pri naši veliki predstavi ° jutrišnjem dnevu — prav delavec, torej pogoji za delo in življenje gradbincev, »gradisovcev«. Zaposlenost je osnovni pogoj za uveljavljanje družbenega položaja delavca, samoupravljavca in gospodarja v združenem delu, delo za rast njegove življenjske ravni. Treba je vedeti: nobena Gradisovih Temeljnih organizacij združenega dela ne načrtuje zmanjšanja števila zaposlenih. Prav nasprotno: vse temeljne organizacije spreje-rnajo nalogo in obvezo, da bodo predvidenemu porastu zaposlenih delavcev in njihovi produktivnosti prilagodile obseg del.
Del tega novoletnega voščila tudi pravi: upoštevajoč pred-uideno rast družbenega proizvoda in zaposlovanja se bodo Povprečni realni osebni dohodki na zaposlenega v novem srednjeročnem planu povečali skoraj za tretjino. Kot da je besedica SREČNO sto in sto odmevov, ki izzveneva v: osebni dohodek vsakega delavca bo v prihodnjem obdobju v veliko večji meri odvisen od njegovega delovnega prispevka v okviru temeljne organizacije združenega dela. In: še bolj bomo mo-ra-li uveljaviti lake sisteme delitve osebnega dohodka, ki bodo zegotavljali nagrajevanje tako po rezultatih tekočega kot minulega dela.
Ne gre zanemariti tudi, v čemer se strinjajo vsi »gradisovci«, da morajo obdržati vodilno mesto v domačem gradbeništvu. Sklenili smo, pravijo, sklenili smo: več kot polovica sredstev, zbranih z dogovorjenim prispevkom, bo namenjenih za izobraževanje ob delu samem. Znova se besedica SREČNO %zgublja v številkah in diagramih, čakajoč pojasnila. Sklenili smo, pravijo, sklenili smo: ne gre zgolj za spodbujanje in razvijanje strokovnega znanja pri vsakem delavcu-gradbincu, saj bi s tem komaj kaj izboljšali kakovost proizvodov, delovnih Procesov in pogojev dela, ne gre le za stalno dopolnilno izobraževanje tehničnega, vodstvenega in vodilnega kadra — v tem voščilu gre za izobraževanje delavcev kot samoupravljavcev na osnovah marksističnega znanja, tako. Vzgoja in izobraževanje morata postati dejavnost posebnega družbenega pomena. Zato načrtujemo izboljšave našega sestava, pravijo, saj bi tako tudi nadomestili poklice, ki nam jih danes primanjkuje. Vrsta tečajev je tu, in izobraževalnih akcij, tu so šolnine za večerne šole in štipendije za vse ravni, tu je usmerjeno izobraževanje in vzgoja odraslih. Pravijo mi tudi: »gradisovci« si želimo pridobiti in izpopolniti naše znanje. Le tako bomo zmogli napredovati, stopali v korak z gradbinci širom domovi-ne in tudi na tujem.
Težko si jih človek predstavlja v šolskih klopeh. S tistimi trdimi in žuljavimi rokami naj bi obračali liste, kjer se tako Vežno in tiho govori o dihu pomladi ali jesenskem listu, ki bo zdaj zdaj pal — pa si pravim: Marksizem, tovariš, se pričenja z delom. SREČNO, tovariš, pravim, sebi pa še navržem misel, da so nekateri že pozabili, kje jim je iskati osnove marksistič-ne9a znanja. V delu, tovariš, prav tam.
Ne pravijo zaman: SREČNO bo, da bi le zdravo bilo. Zdravje vsakega našega delavca, pravijo »gradisovci«, je °snovna prvina tako njegovega obstoja kakor tudi njegovih delovnih zmožnosti. Treba je reči: eden osnovnih pogojev za Nemoteno in uspešno delo je vsestranska zaščita delavcev. Ne samo tehnična zaščita delavca, temveč zaščita njegovega de-tovnega mesta in okolja, v katerem dela in gradi. Sredstva, Porabljena za dejavnosti varstva pri delu, imajo pri »gradi-Sovcih« prednosten značaj.
w Vse bolj ko prebiram njihove programe in gradiva, vse Večkrat se ponavlja Prioriteta in Prioriteten, po domače pred-
prav. Stanovanja
in,prednosten. Zdravje ima prednost,

in bivanje, tudi prednost. Družbena prehrana in tople malice, nova prednost. Nekje na koncu, brez zle misli povedano, se najde še kultura, ta pastorek v delavskem življenju. Kako je to mogoče, se vprašam in mislim po starem: če je prednost, bodi ena Pozabljam, da je pri »gradisovcih« prioriteta ali pa prednost, naj ji že bo kakor je — že dolgo celovita, je celovitost v življenju gradbincev.
Stanovanja, mi pravijo, tudi z njimi je med »gradisovci« še problem. Toda, morate vedeti: »gradisovci« smo se odločili, da bomo najkasneje do konca letošnjega leta podrli vse barake, ne čisto vseh, tiste v krajih, kjer prebivajo naši delavci dlje kot traja izgradnja nekega objekta. To vse velja tudi za stanovanjske prilike po letu 1977 za nove delavce, za prišleke. Kar čakam jih, kdaj mi poreko: tudi te naložbe imajo primaren značaj in so obvezujoče. Prepričajo me, ja, kar barak še bo na začasnih gradbiščih, te pa morajo biti zgrajene po določilih družbenega dogovora o minimalnih standardih gradbenih delavcev. Temeljne organizacije združenega dela so tiste, ki morajo sestaviti »stanovanjske programe«, ki naj izhajajo tako iz potreb kakor tudi iz možnosti. Naša skrb bodi: usklajevanje programov stanovanjske izgradnje in stalno spremljanje pogojev nastanitve delavcev po gradbiščih.
SREČNO, tovariš, takle stanovanjski SREČNO. Priznati moram, tista moja beseda SREČNO, tako se vsaj zdi, da se je izgubila. (Tako sem mislil takrat, danes vem, da je odšla na potep. SREČNO na potepu, tako pravim jaz, ona pa mi zatrjuje, da je odšla v goste k vsem tistim »gradisovcem«, ki jim bo prioriteta ali prednost dala streho nad glavo. Rekel bi, so trenutki v življenju, ko besedice SREČNO ne moreš imeti samo zase.) Pa kaj, tukaj so še drugi, oglašajo se: prav tako kot je z nastanitvijo mora biti tudi z organizacijo družbene prehrane. Stvar sodi med minimalne standarde »gradisovcev«, drugače in tudi bolj odločno rečeno: do konca letošnjega leta mora biti, kar mora biti povsod — predvsem pa v krajih, kjer to še ni — organiziran za vse delavce topli obrok med delom, cena pa naj dobi regres. Ne le to, najkasneje do nove gradbene sezone morajo biti vse cene, tako za obroke hrane kakor tudi za bivanje v domovih ali barakah na gradbišču, za vse »gradisovce« izenačene, to pomeni: enake. Morebitne razlike do ekonomske cene pa mora pokrivati temeljna organizacija združenega dela za svoje delavce iz sredstev terenskega dodatka ali raznih nadomestil. To je enakost ne oziraje se na zvrst dela, to je jutrišnji delovni dan »gradisovcev«.
Razumevam, kakšni so ti osnovni cilji, ki jih planirajo. Ki jih konkretno predlagajo. Voščilo me mora opozoriti: spet gre za nekakšno organiziranost. Telesni in duševni napori naših delavcev, mi pravijo »gradisovci«. zahtevajo organiziran tako dnevni kot tudi tedenski in letni počitek. Učinkovit počitek, pravijo sami in dodajo kot nekaj samo po sebi razumljivega: zato morajo biti letovanja naših delavcev v porastu, kar posebej še velja za delavce s podpovprečnimi prejemki. »Gradisovci« konkretno predlagajo, prvič: razširitev in modernizacijo počitniškega doma Ankaran, ker ima lepo lokacijo in morje.
Tudi o bazenu je nekaj slišati in o predvideni razširitvi na 200 ležišč ali sedežev. Konkretno, drugič: sredi gorskega sveta, v Kranjski gori. Odbor, kakršen že predlaga postavitev doma počitka s 100 posteljami, da bi dom zgradili do leta 1980 — iz razlogov: ve se, kakšna je zimska sezona gradbincev, slabša je, zato bi morali večji del lastnega letnega dopusta preživeti v zimskih mesecih, in recimo bližina Bleda in triglavskega pogorja, in tako naprej. In ne nazadnje: gre za rast letovanja ročnih delavcev ali, če kar navedemo odlomek »omogočiti večjemu številu gmotno in zdravstveno ogroženih delavcev letovanje — praviloma pred sezono in po njej — po zelo znižani ceni ali zastonj«.
Tako si misVm: so materiali ki jim pristoja ime človečnost, odlomek ali kar povest o njej. Kar prav je, si pravim, da je tu še besedica SREČNO, Ta veliko razume ona ve, si pravim, če ti ne veš. da to ni nikakršno zastonjkarstvo ali miloščina, tovariš, to je zasluženje po delu.
Kaj bi ti njim s svojnn SREČNO, si priznam, toda — tudi »gradisovci« imajo kaj priznati, a hkrati že obljubljajo — poslušajte to: vemo, pravijo, v »Gradisu« je bila v preteklosti naša kultura pastorka. In obljubljajo: izhajajoč iz smotrov socialistične družbe, v kateri mora biti naš delavec vsestransko oblikovana in svobodna človekova osebnost, bomo morali v prihodnje storiti vse. da bodo kulturne dobrine dostopne vsem delavcem. Kultura in umetnost bosta v vedno večji meri postajali vsakdanja potreba — formirati človeka. Konkretni so in me opozarjajo na družbeni dogovor o »kulturnem minimumu«: v vsakem delavskem, naselju mora biti klubski prostor, prav tako tudi v vsakem delavskem samskem domu. Konkretno: prostor mora biti opremljen s televizorjem, radiom, časopisi, knjigami in drugim. (Tisti »in drugim« bo tudi že kaj, kar bo omogočalo družabno, medsebojno življenje v prostem času.) Utemeljujejo: zadolžiti bodo morali delavca, ki bi sistematično skrbel za ustrezno raven kulturnega življenja »gradisovcev«.
Tu je člen, ki govori o ljudski obrambi, navedimo ga: »Povzemajoč po družbenem planu SR Slovenije, se ljudska obramba in družbena samozaščita gradi kot enoten in celovit sistem notranje trdnosti in varnosti ter pripravljenosti države za obrambo pred agresijo, kakor tudi za zaščito, reševanje in pomoč ob naravnih in drugih hudih nesrečah. Zato je krepitev varnosti, družbene samozaščite in vseh struktur ljudske obrambe pomembna sestavina gospodarske in politične stabilnosti ter celotnega družbenoekonomskega razvoja delovnih ljudi v organizacijah združenega dela in krajevnih skupnostih.«
Novi člen, ki pravi, da bodo njihove temeljne organizacije združenega dela zagotovile pogoje za učinkovito delovanje in-formacijsko-dokumentacijske dejavnosti, citirajoč
»pri tem bomo izhajali iz ustavnega načela, da ima delavec pravico in dolžnost biti informiran o celotnem poslovanju »Gradisa«, o materialnem in finančnem stanju, o delitvi dohodka in uporabljanju sredstev, o delu delavskih svetov, izvršilnih in poslovnih organov in sploh o vseh vprašanjih, ki so pomembna za odločanje in upravljanje«.
Kot sem že rekel: tako je besedica SREČNO prišla v program razvoja naših gradbincev, med tabele in številke.
Ne upal bi si ji odrekati mesta, ki ji gre.
Nekaj takega smo vendar zapisali o pogojih dela in življenja delavcev, »gradisovcev«. Morebiti se nam zdi, da smo kar obšli naloge in smernice gospodarskega razvoja, usmeritev proizvodnje in ekonomske odnose, da nismo prav nič govorili o lastnih ali skupnih naložbah, o principih investiranja, o družbenoekonomskih odnosih na osnovi planiranja, ne o poslovni politiki in položaju na trgu, nič o samoupravni organiziranosti, o vlogi družbenopolitičnih organizacij —
toda vsak, ki bo hotel in znal prisluhniti besedam »gradisovcev«, teh graditeljev bodočih dni, bo v vsaki njihovih besed poročil ali tabel našel vse o temeljnih nalogah na področjih skupnega gospodarjenja, ki ima v jutrišnjem dnevu imperativ ČLOVEK, delavec in samoupravljavec.
Vajeni smo, v teh prazničnih dneh, izkazovati svojo moč z vrstami tabel in pokazateljev. Toda »gradisovci« vedo, da je slabost moči v tem, če verujete samo v moč — njihova moč je v človeku, v gradbenem delavcu. Moč je treba iskati med njimi samimi, med »gradisovci«, temi gospodarji vseh oblik dela, ki si v teh dneh širom gradbišč s stiskom rok voščijo boljši jutri. Srečno, tovariš. SREČNO.

0-	•			
	3: i- ■ F : •' ; 1	\mmdm	1 .	lili nii/i
				
Šest točk podpredsednika IS Zvoneta Dragana
Pred sprejetjem resolucije o izvajanju družbenega plana SR Slovenije v letu 1977
Smo za konkretne akcije, je med drugim dejal na zadnjem zasedanju vseh treh zborov skupščine SRS podpredsednik Zvone Dragan.
Glede na aktualnost v cilju hitrejše gospodarske rasti in večje mobilizacije kvalitetnih dejavnikov razvoja v letu 1977, objavljamo vseh šest točk predloga programa.
Prvič: pričeti s temeljitejšo preosnovo obstoječega sistema materialne in moralne stimulacije za delo kot osnovno prvino za temeljitejše in kvalitetnejše angažiranje delovnih ljudi v pridobivanju in delitvi dohodka in osebnih dohodkov na temelju rezultatov živega in minulega dela. Delitev po delu mora postati eden izmed najmočnejših motivov za stalno povečevanje dohodka TOZD, za njegovo smotrno delitev in združevanje, za zagotavljanje stabilnih pogojev za reprodukcijo, za stalno povečanje individualne in družbene produktivnosti, dela, za večje spoštovanje objektivnih tržnih zakonitosti, ter za zniževanje materialnih stroškov in boljšo izrabo kapacitet.
Zavzemamo se za tako izpopolnjevanje samoupravnih sporazumov o delitvi dohodka in razporejanju sredstev za osebne dohodke, kot tudi internih aktov o delitvi osebnih dohodkov, ki bodo zagotavljali doslednejše uveljavljanje principa nagrajevanja po rezultatih živega in minulega dela s tem. da bi prišlo do večjega razlikovanja med osebnimi dohodki v odvisnosti od osebnega prispevka v delu, kar pomeni tudi večjo diferenciacijo osebnih dohodkov znotraj skupin delavcev z enako formalno strokovno usposobljenostjo in istovrstnih delovnih mest, predvsem glede na učinke v gospodarjenju z družbenimi sredstvi. Le na ta način bi ob orientaciji na nekoliko počasnejšo rast realnih osebnih dohodkov od produktivnosti dela lahko zagotovili stimulativnejše nagrajevanje bolj produktivnega in kreativnega dela ter hitrejšo rast sredstev za razširitev materialne osnove dela. Ta izhodišča delitve po delu bi morala biti prisotna ob vsakem povečanju OD, načela solidarnosti in socialne varnosti delavcev z nižjimi osebnimi dohodki in njihovih družin pa bi morali praviloma reševati preko sredstev skupne porabe kot predvideva zakon o združenem delu. To nalogo lahko uresničimo le postopno ob temeljiti in odločni družbenopolitični akciji, sicer bomo premaknili uravnilovko le na višjo raven in povečali maso sredstev za osebne dohodke čez realne okvire.
Drugič: odločnejše uveljaviti že sprejeta načela kadrovske politike in intenzivirati proces reforme vzgojno-izobraževalnega sistema, pri čemer bo imela prednost preobrazba sedanjega srednjega šolstva. Uvajanje najsodobnejše tehnike in tehnologije v procese dela in proizvodnje objektivno prisiljuje, da neprestano izpopolnjujemo svoja strokovna in družbena znanja in svoje strokovne sposobnosti. S tem pa postopoma presegamo razlike med tako imenovanim umskim in fizičnim delom z vsemi negativnimi posledicami, ki jih te razlike porajajo Prepočasno uveljavljanje preobrazbe vzgojno-izobraževalnega sistema bi ne pomenilo samo zaostajanje v rasti družbene produktivnosti, ampak t.udi lesno zavoro v razvoju samoupravljanja.
Tretjič, posodobiti organizacijo in metode dela v organizacijah združenega dela materialne proizvodnje in družbenih dejavnosti ter
Ce želimo opredeliti nekatere naloge sindikata v prihodnjem letu, moramo vsekakor izhajati iz opravljenega v preteklem. Zato na kratko nekaj najpomembnejših akcij, ki smo se jih lotevali v letu 1976.
V ospredju je v tem letu vsekakor bila razprava o osnutku zakona o združenem delu. Sindikat je pri tem imel velike in odgovorne naloge. Kako smo jih uresničili smo delo ocenili v posebni analizi (Informator št. 5), ki je bila dostopna vsem delavcem. Dodatne ocene bomo ali smo opravili v 00.
Druga zadeva, na kateri se je sindikat veliko angažiral, je bila nagrajevanje po delu oz. sprejemanje samoupravnih sporazumov po delovnem učinku. Čeprav je bilo za mnoge že dolgočasno nenehno ponavljanje določenih sklepov na tem področju. si kljub temu štejemo za uspeh, da je v letu 1976 bila večina sporazumov sprejeta.
Poleg teh dveh najpomembnejših akcij, ki smo jih vodih v letu 1976, smo se lotevali še veliko drugih vprašanj, med katerimi naj omenim samo nekatera: program razvoja, integracija, inventivna dejavnost, stabilizacijska problematika, šport in rekreacija ipd.
G1P Gradis, za preseganje podjetniške miselnosti, ki včasih vodi temeljne organizacije k napačnemu odnosu do nekaterih skupnih akcij, nadalje gre za-organizacijo in delo delovne skupnosti skupnih služb, dohodkovni odnosi bodo morali biti večkrat predmet razprave na vseh ravneh, da potrebe po dopolnjevanju samoupravnih aktov ne poudarjam posebej. Skratka, uveljavljanje zakona o združenem delu nas obvezuje. da se lotevamo cele vrste vprašanj, ki doslej niso bila dovolj prisotna v aktivnosti sindikata In ne samo izvršni organi, vsi člani sindikata bodo morali sodelovati v razpravah.
Če je bilo v uvodu omenjeno, da pomeni sprejetje samoupravnih sporazumov o nagrajevanju po delu uspeh za sindikat, ta uspeh ne bo popoln, če v letu, Ki prihaja in naslednjih letih ne bomo uspeli sporazumov uveljaviti v praksi Ce je soditi po naporih, ki so bili potrebni, da smo sporazume sprejeli, nas čaka najmanj tako težka, če ne težja bitka za uveljavljanje sporazumov. Očitno namreč je. da nekateri, med njimi tudi najodgovornejši, delavci niso preveč »naklonjeni- takšnemu ugotavljanju prispevka posameznika k skupnim rezultatom dela v temeljni organizaciji.
lahko vsiljuje im.,v, a* |e pripravljenost in težnja za čimprejšnjo realizacijo te integracije pri nekaterih le v besedah, manj pa v konkretnih akcijah.
Pomembno se mi zdi posebej poudariti potrebno prisotnost sindikata pri urejanju nekaterih vprašanj standarda delavcev. Gre za potrebne samske domove in organizirano celodnevno prehrano za naše delavce. Na to nas obvezuje tudi naš sklep iz prejšnjih let. da bomo do konca leta 1677 zagotovili potrebno število ležišč v samskih domovih Ta problem je prisoten predvsem v Ljubljani in Mariboru. Kar se tiče prehrane, pa bedo morali biti storjeni določeni ukrepi predvsem v Ljubljani. Tam sedanji način reševanja prehrane delavcev verjetno ni najboljši. Sindikat mora biti pobudnik določene akcije, ki naj pripelje do ustreznega reševanja te problematike.
Seveda je nalog še veliko, podrobneje jih bomo morali opredeliti v svojih letnih delovnih načrtih. Med njimi naj omenim samo nekaj najpomembnejših: informiranje, v katerem morajo najti svoje mesto informacijske skupine: inventivna dejavnost, za katero menim, da smo v letu 1976 položili temelje za organizirano aktivnost tudi na lem področju; več pozornosti bomo morali posvečati
In kaj nas čaka v letu 1977?
Nedvomno bo v ospredju vseh naših prizadevanj uveljavljanje zakona o združenem delu. Dilem ne bo veliko pri samoupravnem organiziranju delavcev v naših temeljnih organizacijah. Neprimerno več naporov in energije bo potrebno pri spreminjanju nekaterih odnosov znotraj delovne organizacije, za katere ugotavljamo, da niso dobri. Gre za večjo prisotnost skupnih interesov, ki delavce pravzaprav združujejo v
Približno tako dolgo ali več. kot si sindikat v Gradisu prizadeva pri uveljavljanju nagrajevanja po delu, že poteka aktivnost v integraciji v SOZD GAST. Na letni seji konference OOS so bile na ta račun izrečene mnoge ostre besede, vendar bomo v sindikatu v prihodnje morali biti doslednejši. Moramo spodbuditi dialoge med družbenopolitičnimi organizacijami treh delovnih organizacij, da se končno dokopljemo do konkretnejših rezultatov tudi na tem področju. Vse bolj se nam namreč
delu mladinskih organizacij, jim pomagati organizacijsko in vsebinsko; delavska kontrola se vedno bolj uveljavlja pa mora sedaj najti svoje mesto tudi družbe la samozaščita; začeli smo že preverjanje akcijskih programov stabilizacije in njihovo dopolnjevanje, v letu 1977 pa morajo vprašanja stabilizacije biti pogosteje na dnevnem redu sindikata, tako v temeljnih organizacijah kot na ravni delovne organizacije: tudi športa in rekreacije ne bomo zanemarjali, predvsem množični rekreaciji moramo posvečati več pozornosti, zato si bomo prizadevali, da bo v letu 1977 zasedeno delovno mesto organizatorja rekreacije.
v upravi in pravosodju, vzporedno z napori za modernizacijo tehnologije in opreme. Vse to predpostavlja tudi hitrejše uveljavljanje dosežkov raziskovalne dejavnosti v prakso.
Četrtič: zavreti vse oblike nesmotrnega zaposlovanja tako v gospodarskih in družbenih dejavnostih kot tudi v upravi.
Petič: kvalitetno in odgovorno uveljavljanje kriterijev investiranja, ki smo jih sprejeli s stabilizacijsko politiko in s srednjeročnimi plani. To pomeni ne le pravilno usmeritev razpoložljivih investicijskih sredstev, marveč tudi njihovo racionalno uporabo pri realizaciji konkretnih investicijskih projektov.
Za konec samo še to. Za uspešno izvrševanje vseh nalog, ki so pred sindikalnimi organizacijami v naslednjem letu, je potrebna primerna organiziranost sindikata v temeljnih organizacijah, predvsem pa maksimalna angažiranost tistih članov sindikata. ki so člani IO OOS. Prav ti pa so največkrat tudi poverjeniki sindikalnih skupin, ki bodo v letu 1977 morale odigrati aktivnejšo vlogo v celokupnem delu osnovnih organizacij sindikata.
Šestič: zaostriti vprašanja delovne discipline, racionalizacije delovnega časa v vseh sredinah in na vseh ravneh, pa tudi vprašanja smotrnega varčevanja.
Se bi lahko naštevali kvalitetne faktorje razvoja, pri katerih ne moremo biti zadovoljni z njihovim uresničevanjem v praksi. V množici potencialnih rezerv za aktiviranje kvalitetnih faktorjev razvoja pa vendarle predvsem izstopajo: zastarela organizacija dela in poslovanja, neracionalna politika zaposlovanja, prenizka izobrazbena raven zaposlenih in nerazviti sistem nagrajevanja po delu iri spodbujanja inovacij. To pa so hkrati tudi poglavitne notranje rezerve za učinkovitejše izkoriščanje proizvodnih in delovnih zmogljivosti.
O delu konference pa samo toliko, da bo uspešna le, če se bodo akcije, ki jih začenja, nadaljevale v osnovnih organizacijah. Sklepi in stališča konference morajo biti obravnavani v osnovnih organizacijah, v katerih se kažejo tudi končni učinki prizadevanj sindikata na katerem koli področju. Če bomo delovali tako, tudi ne bo bojazni pred forumskim delom katerega moramo vedno in po-^ vsod odklanjati, saj si predvsem delovanje konference nekateri tako zamišljajo.
GRADIS V OBJEKTIVU • GRADIS V OBJEKTIVU 9 GRADIS V OBJEKTIVU • GRADIS V OBJEKTIVU 9 GRADIS V OBJEKTIVU • GRADI
Kakor da bi vsak izmed njih vedel in občutil, kaj se pravi, ostati v teh mrzlih in vetrovnih dneh brez strehe nad glavo. Tako so se spoprijeli z delom v krajih, ki jih je pred meseci prizadelo zlo — potres, ki je v nekaj kratkih trenutkih pokopal leta trdega garanja in odpovedi in ljubezni ljudi s Posočja. Odšli so delat k ljudem, ki so imeli malo in slabe moči. da bi začeli sami znava — kaj bi res zmogli stati ob strani? Med temi molčečimi ljudmi, ki so raztreseni po številnih gradbiščih Kobaridskega, so bili tudi gradisovci, še so. Celo v velikem številu — mi tukaj v mestu, mi smo pomagali z denarjem in robo, oni so pomagali z rokami in srcem. Prav lahko se bo kdo spraševal, kako je mogoče v tako kratkem času toliko narediti, to se sprašujemo že danes. V teh časih to ne gre — gre le takrat, ko ti pride na pomoč človek. Noben denar ne preplača tolikega dela, dela v mrazu in dežju, sredi blatnih planjav. Danes smo vajeni »boljših delovnih pogojev«, pravimo, tam na onem koncu dežele prizadetih pa zaključijo veliko delovno zmago s preprostimi besedami:	»Fantje, nova
klet je pod ploščo!« Brez likofa in govorcev, brez smrečic in brez pra-porcev, brez svečanosti — nam ostane zgolj suha ugotovitev: gradisovci so svoj dolg Posočju pošteno poravnali.
Treba je tudi povedati, da Gradis ni pomagal samo našim ljudem tostran meje, gradisovci grade in pomagajo tudi rojakom onstran — v Benečiji, ne razlikujoč oboji živelj. Morebiti se zdi, ko gre za sanacijska dela, da to ni »tisto pravo zidanje«, toda s temi deli sta bila dosežena predvsem osnovna smotra:
prvič, poleg dosedanjih kulturnih stikov med Slovenijo in Benečijo je zdaj prvič prišlo tudi do ekonomsko tehničnega sodelovanja med obema deželama, kar je pri prebivalstvu pustilo globok vtis,
in drugič, vzorčni objekt je po novih potresnih sunkih v septembru minulega leta ostal brez poškodb, kar nas je prepričalo, da je naša metoda saniranja pravilna, in v praksi potrdilo, da so bili rezultati preiskav z naše strani korektni.
Strokovnjaki, delavci in — mladi so na tem črno obeleženem prostoru, ki je danes že popoln novih svetlih barv. pustiii sledove svojih rok. Saj, ti naši mladi — so — kakor po vojni tako so tudi danes pripravljeni pomagati. Ne le s prispevki ali delovnimi sobotami, predvsem s svojim delom. Tja so poslali ekipo mladincev, mladinsko brigado Gradisa. In kot začarano — po deževnih in pustih dneh. sredi težkega dela, je tam doli spet posijalo sonce z našimi mladinci — gradbinci in graditelji.
Štiri enke
Manj na pamet, več po pianu
V letu 197G je zvezna skupščina sprejela zakon o temeljih sistema družbenega planiranja. Ta zakon je skupaj z nedavno sprejetim zakonom o združenem delu osnova prelomnega obdobja v našem družbenoekonomskem sistemu.
Znano je, da smo prva povojna v tako imenovanem administrativnem socializmu tudi administrativno planirali — po sovjetskem vzorcu. Potem smo pa planiranje ^Puščali in skoraj opustili in se vse °°lj podrejali — tudi stihijskim (ne-hačrtnim, neobvladanim) — tržnim zakonitostim v gospodarskem življe-niu naše družbe. Slabe posledice Premajhnega vpliva načrtovanega razvoja naše družbe čutimo še da-nes in jih bomo še čutili (razne politične tovarne — v Sloveniji EKK Velenje npr., zanemarjanje premalo razvitih področij, prevelik poudarek osebnemu standardu na škodo družbenega standarda itn.).
Zdaj smo se odločili, da bomo poleg tržnih zakonitosti upoštevali tudi in Predvsem načrtovanje v gospodarskih tokovih. Se več, vsak tisti, ki bi zanemarjal načrtovanje ali kar je še buje, ne bi na svojem delovnem mestu in v družbi uresničeval načrtovanega razvoja, bi kršil naše pomembne zakone in splošne samoupravne akte. To pa pomeni, da tak delavec, zlasti če je na odgovornem delovnem mestu, ne more in ne sme Več nekaznovano delovati po starem. Predolga štorija bi bila za ta sesta Vek naštevati vsa kazniva dejanja skupaj s kaznimi vred, ki jih naštevata v svojih členih prej omenjena zakona.
® Pomembne novosti
Da misli naša družba resno, je moč razpoznati tudi iz dveh »novosti«.
Prva je v tem, da je treba v Procesu sprejemanja pomembnih aktov organizirati predhodno obravnavo, na kateri imajo delavci možnost spoznati se z obravnavano snovjo in nato soodločati. To velja še posebej tedaj, kadar gre za bolj obsežne in zahtevne akte. Tak samoupravni akt, poln številk, je prav gotovo tudi vsakoletni gospodarski
načrt.
Drugo »novost« prinaša predvsem zakon o združenem delu, vsebuje pa Ho tudi zakon o planiranju. V bodoče ne bo možno važnih aktov (tudi zaključnega računa) sprejemati brez Predhodne obravnave in kar z dviganjem rok na zborih delavcev. Take akte bo moral v zaključni fazi sprejeti delavski svet. ki se mu zdaj sPet povečujejo pravice in dolžnosti. Praksa je namreč pokazala, da so se zbori prevečkrat izkoriščali za formalistično dviganje rok, ob premalo obrazloženi vsebini in posledicah tako sprejetega akta.
Prav z različnimi oblikami organi-Zacije, predvsem pa upravljanja, si moramo prizadevati, da bomo zagotovili neposrednim proizvajalcem cim več in čim bolj neposredne možnosti upravljati proizvodnjo, proizvajalna sredstva kot tudi načrtovanje in delitev delovnih rezultatov — dohodka. To je bistven pogoj, da v
samem kolektivu obstajajo čim bolj zdravi medsebojni (dohodkovni) odnosi. Vključiti vsakega delavca v proces upravljanja, mu dati kar največ možnosti, da sam načrtuje, proizvaja in vidi sadove svojega dela, da jih ocenjuje in meri. Tak delavec
—	človek v naši družbi — je ekonomsko in družbeno svoboden in neodvisen, živeč od svojega dela, rešen slehernega varuštva in ostankov mezde.
Dodajmo temu cilju — sicer še oddaljenemu, toda ne več le v obliki vizije — naše družbe še mi .el Marxa, ko je govoril o neposrednosti. Tedaj je rekel, da naj upravljajo »organizirani proizvajalci« ne pa »na mitingu prisotni proizvajalci«.
Kolikokrat imamo mi naše zbore, ki so podobni »mitingom« in kolikokrat so na naših zborih proizvajalci organizirani tako, da lahko kvalificirano odločajo — to najbrž vemo in vemo, da je tudi »mitingov« še preveč. Zdaj nam zakonodaja »mitinge« onemogoča tudi z določili, po katerih bodo odločali zlasti »organizirani proizvajalci« — pri nas tudi v delavskih svetih.
S Dohodek in dohodkovni odnosi
Menda se zavedamo, da gre res za lomljenje nekaterih manj ustreznih oblik upravljanja v naši praksi in začenja se prav pri načrtovanju. To je dobro. Se več, v okviiu načrtovanja se začenja pri lomljenju neustreznih odnosov, ki naj bi v prihodnje sloneli predvsem na dohodku, saj jih po njem tudi poimenujemo
—	dohodkovne odnose.
Da je temu res tako, nas lahko prepriča tudi določilo (5. člena) zakona o planiranju, ki pravi med drugim, da »zlasti ustvarjanje dohodka in razpolaganje s celotnim dohodkom, združevanje tekočega in minulega dela ... ter dohodkovni odnosi v celoti so temeljni predmet družbenega planiranja«.
In dalje še bolj določeno »dohodek je temeljna kategorija planiranja, ekonomskih analiz in ocen uresničevanja planov«.
© Prve številke o Gradisu v letu 1977
Dohodek ustvarjamo tako, da naše izdelke in storitve najprej prodamo. Od tako dobljene plačane realizacije (celotnega dohodka) nato odštejemo vse stroške, zlasti za material in kot razliko dobimo dohodek. Le-tega pa delimo naprej na obveznosti, osebne dohodke in prejemke ter sklade.
Poglejmo zdaj v analitično — dokumentacijsko gradivo, ki ga je za predhodno obravnavo o gospodarskem načrtu vsake TOZD in Gradisa skupaj za leto 1977 pripravila analitsko planska služba.
© Koliko načrtujemo dohodka za leto 1977?
Iz že omenjenega gradiva izhaja številka, ki si jo je mogoče zapomniti, sestoji pa iz štirih en k — 1111 milijonov dinarjev ali 111,1 starih milijard dinarjev.
Pri predvidenem celotnem dohodku v višini 4680 milijonov dinarjev, to je pri znesku, ki se bliža že petim novim ali 500 starim milijardam, znaša delež dohodka 24 %>. Drugače rečeno to pomeni, d& bomo dobro gospodarili v poprečju vselej tedaj, kdar nam bo od štirih plačanih dinarjev za naše izdelke ali storitve osta! za dohodek en dinar.
Ce k dohodku prištejemo še amortizacijo nad predpisanimi stopnjami, dobimo novi dohodek — po zakonu o združenem delu. Ta se predvideva v višini 1155 milijonov dinarjev. Pri točno 30 milijonih predvidenih pogojnih urah pomeni, da bi naš najpomembnejši kazalnik uspeha, povečani dohodek na pogojno uro — PD/ph, mora! znašati 38,50 dinarjev. Kdor pa bo v letu 1977 dosegel PD pn nižji od 30 din, ta bo blizu izgube in temu za osebne dohodke ne bo ostalo dosti denarja.
Naši osebni dohodki naj bi znašali v povprečju Gradisa 4700 dinarjev, kar bi predstavljalo v primerjavi z letom 1976, ko bo znašalo poprečje okoli 4200 dinarjev, okoli 500 (seveda novih neto) dinarjev ali 12%) več.
De ena okrogla številka, to je 7000 delavcev nas bo po predvidevanjih v letu 1977 in to brez delavcev v tujini, vajencev in štipendistov, katerih je še dodatnih 1000.
Vsak delavec Gradisa bi moral tedaj v poprečju vsak mesec ustvariti vsaj 13 tisoč dinarjev dohodaa in pri svojem delu uporabiti še toliko sredstev, da bi Gradis prek njegovega enomesečnega dela lahko obračunal v povprečju 55 tisoč dinarjev celotnega dohodka ali skoraj 300 novih dinarjev na uro,
To pomeni, da doprinese s svojim delom vsak delavec — kvalificiran in višje strokovni delavec več, manj usposobljen delavec pa manj kot 300 dinarjev na uro k zaslužku Gradisa, ki mu potem omogoči oddeliti denar za osebne dohodke.
© Za številkami
se oblikujejo odnosi živih ljudi
Tedaj postane jasno, kaj se zgodi, če na primer eno uro zabušavaš ali ne dela?, Z nedelom nisi za Gradis doprinesel tistih 300 dinarjev, od Gradisa pa si dobil svoj osebni dohodek. To spet pomeni, da si Gradis — njegov kolektiv ogoljufal in da so zato drugi morali več delati, za kar pa niso dobili večjih osebnih dohodkov. To so enostavni računi.
Zato od ustave naprej določajo vsi pomembni zakoni in drugi predpisi, da je pravilno nagrajevanje tako, da dobi iz (celotnega) dohodka vsak delavec ravno tisti delež, s katerim je doprinesel k njegovi ustvaritvi —-po našem enostavnem računu: če si ustvaril 300 din celotnega dohodka na uro imaš pravico do osebnega dohodka okoli 35 ali 40 dinarjev bruto na uro — odvisno od deleža, ki se meri zlasti z zahtevnostjo opravila in obsegom opravljenega dela v eni uri.
Marija Lisjak
Vejsil Avdič
MEKO IBR.AHIM.OVIC:	»Če-
prav je pred nami novo leto, rudi o starem letu nimam povedati ka-j slabega, Mislim, da smo prišli kar dobro skozi leto 1976, no, lahko pa bi bilo t bodoče še bolje. Zase si želim zdravja, za Gradis pa, da bi se še razširil, da bi bil še boljši in še močnejši.«
DERVIS PRŠIC: »Tudi v letu 1977 bi bil rad zdrav in da bi mi sploh življenje teklo tako kot je treba, Gradisu bi še posebej želel dobre čase — velike delovne uspehe in tako bomo potem vsi zadovoljni, moji sodelavci in jaz sam«
VEJSIL AVDIČ: »Zase želim, da bi bil skozi celo leto zdrav, da bom fr-' ' o delal. Gradisu želim,
da bi dobro posloval in tako bodo tudi plače lahko rasle in spet. bomo prišli vsi na svoj račun.«
L UKA ALEKSIČ: »Najprej želim vsem Gradisovcem srečno novo leto, sebi pa dosti zdravja Za Gradis pa žel im, da bi dobro posloval in da bi lahko tudi mi v železokrivnici čimprej uresničili svoje cilje, ki smo si jih zastavili in bi tako imeli boljše pogoje za delo.«
MARIJA LISJAK:	»Zase ni-
mam veliko želja, le to, da bi bili vsi zdravi. Drugače pa imam za Gradis eno veliko željo: da bi bil med vsemi našimi TOZD dobri odnosi, da bi se dobro razumeli in bili kol ena družina, tako kakor je v Gradisu nekoč že bilo.«
Derviš Pršič
Meho Ibrahirnovič
Naj še enkrat pribijemo: kdor dobi osebni dohodek za nedelo ali slabo delo, ta je ogoljufal druge delavce, ki so ustvarjali (celotni) dohodek tudi zanj.
V naši samoupravni družbi imamo pravico lege delavce izločiti iz kolektiva. Novi zakon o združenem delu ima tudi na obravnavanem področju medsebojnih delovnih razmerij novosti. Najpomembnejši novosti sta zlasti dve:
— slabe in lene delavce je treba v večji meri kot doslej kaznovati z
nižjimi zaslužki, v hujših primerih pa tudi s prenehanjem delovnega razmerja,
— dobre delavce je treba v še večji meri kot doslej bolje nagrajevati in jim tudi pri upravljanju kolektiva omogočiti večjo veljavo in moč.
Zakoni so pisani po naši koži, saj smo jih v javni obravnavi pomagali tudi mi oblikovati. Uresničujmo jih, spoštujmo jih bolj kot doslej! Uresničevati pa jih začnimo pri načrtovanju našega jutri!
S. U.
gradiš v objektivu • gradiš v objektivu • gradiš v objektivu • gradiš v objektivu • gradiš v objektivu • gradi
■W.- -	-V.

,




lil WsMmši^9š§iK§m
Naši direktorji
— Franc Vovk
BOKSA m W PRODUKTIVNOSTI
t van Grilje
MARINA STRU M tl E LJ:	»Za
Gradis želim dosti poslovnega nspe.ha, zn vas pa dosti denarja, veliko zdravja. Drugače pa se moje želje ne razlika te jo od želja ostalih ljudi, lahko rečem le. da si želim bolj mirno leto, kot je bilo letos.«
IVAN GRILC: »Želim, da bi Gradis imel dosti dela m tako tudi uspeha, čim manj nesreč in problemov, čiste politem pa si želim mrd" ---- -- - -	'	■».
Lojzka IrsriiR
Marina Štrumbelj
Stankov, kot jih je bilo letos. Poleg teh velikih želja imam seveda še tiste manjše, da bi bili vsi zdravi iv da bi lepo dočakali leto 1978.«
LOJZE PRAČEK:	»Gradisu
želim veliko delovnih uspehov, še več, kot jih je imel letos. Drugače pa želim, da bi hitro in uspešno končal višjo šolo za socialne delavce. Mislim, da bom. zelo zadovoljen, če bom v letu 1977 dosegel toliko kol sem v letu 1976. Drugače pa tm.am bolj »kratkoročne« želje, ki se pojavljajo iz mesec a v mesec, tako kol pri iiseh drugih ljudeh.«
LUKA SKUBIC:	»Imam dce
veliki želji za leto 1977: prva ie la. da bi hitro diplomiral, druga pa je, da me ne bi poklicali že v letu 1977 k vojakom. To sta taki veliki želji, ima pa tudi še nekaj manjših lastnih Drugače pa želim Gradisu veliko uspeha v letu 1977, da bi imel veliko gradbišč, dosti lepega vremena itd.«
LOJZKA LESNIK »V novem letu želim Gradisu veliko uspehov m veliko dela. pa da bi bi! še. naprej tako uspešen, kot je sedap Za sebe pa želim, da bi bila zdrava, da bi lahko še naprej tekmovala, da bi dobro podirala keglje in še tisoč takih majhnih
žel Pi irr-rr—,- „
Lojze fraeek
Luka Skubic
Spel smo na prehodu iz starega leta v novo. V tem času se vedno vračamo nazaj na opravljene naloge, ki i smo jih morali po planu izvršiti. V ; grobem lahko zaključimo, da smo naš plan za leto 1976 uspešno opravili, čeprav se je delo zelo razširilo izven obstoječega področja Jesenic in Kranja, na Sovodenj, Tolmin, Anhovo in še na ostalo potresno področje: Žago, Srpenico in Grahovo. Spričo povečanega obsega del in ne povečanega števila zaposlenih delavcev in tehničnega kadra je bilo potrebno, da smo naše kapacitete tako porazdelili, da je bilo možno na vsem področju uspešno delati. Ne smemo pri tem pozabiti na uspešno opravljeno delo v železarni Jesenice — Valjarna Bela. kjer smo v roku in kvalitetno v zadovoljstvo investitorja končali enega izmed naj večjih metalurških objektov. Prav tako ne moremo mimo lastnih investicij, kjer smo zgradili 20-stanovanjsKi stolpič za naše delavce, ki bo še v tem letu dan v uporabo V zadnjem mesecu tega leta bodo oddane v uporabo še 3 stanovanjske lamele s 67 stanovanji na Planini v Kranju V SAVI Kranj bo oddano skladišče vnetljivih snovi.
Lahko trdimo, da je bilo preteklo leto uspešno, kav gre zahvala celotnemu kolektivu.
Ob vstopu v novo leto smo lahko v začetku s prevzetimi deli zadovoljni in imamo obveze, ki nas že terminsko vežejo, da s polno kapaciteto nadaljujemo. Več objektov nas veže. da jih v prvi polovici leta končamo. Takoj ob začetku leta bo potrebno iskati dela, ki nas bodo vezala še , v leto 1.973, to je, da skušamo biti že do konc-a polovice prvega polletja 1977 angažirani 50»/» za naslednje leto Bolj kot do sedaj, se bomo morali prizadevati za pridobitev del na ' Jesenicah ali bližnji okolici.
V prihodnjem letu se moramo pripraviti. da do leta 1980 dogradimo še drugo polovico naselja na Jesenicah, tako da bo poslovanje delavskega naselja in obratov usklajeno z rekonstrukcijo železnice in ceste, ki bo potekala vzdolž našega naselja.
Vse to nam bo uspelo, če bomo pri svojem delu še bolj izvajali posamezne ukrepe, ki so določeni v akcijskem programu stabilizacije, kajti le j na ta način nam je zasigurana sklad-S nost med doseženimi rezultati in na-j. togami, ki smo si jih zadali s sred-I njeročnim programom razvoja za ob-| dobje od 1. 1976—1980, Pri tem mo-I ramo stremeti za dvig produktivno-I sli. ki je eden izmed pogojev za iz-} boljšanje tako družbenega kot osebij nega standarda naših delavcev. Po-I sebno pozornost moramo posvetiti l varčevanju na vseh področjih in z I vsemi sredstvi, še posebej pa mora-| mo stremeti, da bomo izboljšali na-I šo organizacijo poslovanja, izboljšali I tehnologijo proizvodnje, poleg' tega | pa moramo iti v korak z vsemi novi-“ mi dosežki v gradbeništvu.
Valjarna Bela Jesenice
Pravkar sprejeti zakon o združenem delu nam nalaga velike dolžnosti v pogledu usklajevanja medsebojnih odnosov v naši TOZD, kakor tudi v podjetju GRADIS, predvsem na področju dohodkovnih odnosov. Poleg tega bomo morah stremeti tudi za tem, da bomo spremljali m razpravljali o posameznih samoupravnih sporazumih skupne in splošne potrošnje. To pomeni, da se moramo v celoti vključiti v združeno delo, ker le na ta način nam bo usoeio uspešno vključevanje v celotni sistem naše samoupravne socialistične ureditve.
Znatni delež k uresničitvi zastavljenih ciljev naj tudi v bodoče prispevajo družbenopolitične organizacije v TOZD, ki morajo biti glavni politični mobilizator in odločilni dejavnik za izvajanje vseh predvidenih akcij. Ne sme biti nobenega dogajanja, o katerem ne bi razpravljala, sklepala, in dajala predloge osnovna organizacija sindikata, osnovna organizacija ZK pa nora biti vedno pripravljena sproti dajati politično oceno samoupravnih odnosov. Glede na to, da je v naši temeljni organizaciji zaposlenih precej mladih, mora biti tudi osnovna organizacija ZSMS vselej prisotna in aktivna pri nadaljnjem razvijanju oziroma razvoju in napredku.
Pri tem ne smemo tudi pozabiti, da smo del velike Gradisove družine. da bomo z nadaljnjim utrjevanjem medsebojnih odnosov In širjenjem vseh oblik integracije sposobni doseči, da bo GRADIS tudi v bodoče vodilno gradbeno podjetje v Slovenili in tudi v Jugoslaviji.
Ob koncu želimo vsem temeljnim organizacijam in samoupravni delovni skupnosti skupnih -kižb USPEŠNO NOVO LETO 1977!
Za kolektiv lesno industrijskega obrata Gradis v Škofji Loki predstavlja leto 1976 leto preizkušnje moči in sposobnosti za u-pešno izvrševanje nalog obstoj tri nadaljnjo rast. Četudi je kolektiv lesno industrijskega obrata imel za svoje delo izdelan program in jasne cilje, je v tem letu naletel na nešteto nepredvidenih težav, kar se je v končni posledici odražalo pri doseženih rezul-
Montaža stanovanjskih hiš v naselju Trasaghis v neposredni bližini epicentra potresa v Benečiji
GRADIS V OBJEKTIVU 0 GRADIS V OBJEKTIVU S GRADIS V OBJEKTIVU © GRADIS V OBJEKTIVU ® GRADIS V OBJEKTIVU ® GRADI
tatih poslovanja in doseženih sredstvih za osebne dohodke.
Restrikcije pri investicijah, ziasti Pri večjih, ki jih izvršuje naše podjetje ter kasneje predpisi o zavarovanju plačil, so vplivali na celotno lesno industrijo v tem smislu, da se je izdelke proizvajalo predvsem na zalogo, ali pa se je obseg proizvodnje zmanjšal. V obeh primerih je tako stanje povečevalo zaloge, angažiralo dodatna obratna sredstva ter zmanjševalo rentabilnost poslovanja. V primeru izvrševanja proizvodnih nalog v lesno industrijskem obratu, kjer se proizvaja za znanega naročnika, pa je bil zmanjšan obseg naročil, za že prevzeta dela pa je bil odložen pričetek izvajanja del. Celoten obseg del je bil tako v prvem Polletju znatno pod planiranim in smo v tem obdobju dosegli le ca. 65 odstotkov planiranega celotnega dohodka.
Tako stanje je bilo resno opozorilo in signal za akcijo, s katero naj bi se celoten kolektiv bolj intenzivno vključeval za pridobivanje del, da bi ha ta način bila zagotovljena planirana angažirnost proizvodnih zmogljivosti. Pomanjkanje del in povečana konkurenčnost sta pozitivno vplivala na kolektiv v tem smislu, da se Je še v večji meri zavedal, kolikšnega pomena je za naročnike kupce kvaliteta izdelkov in izvršitev nalog v dogovorjenih rokih.
Na podlagi povečane aktivnosti za Pridobivanje novih naročil, izboljšale kvalitete izdelkov ter zaradi drugih ukrepov predvidenih v stabilizacijskem programu za podjetje in še Posebej za TOZD LIO Škofja Loka, se je stanje začelo občutno izboljševati in smo imeli že v III. trimesečju zagotovljen obseg del v višini 100 odstotkov v primerjavi s planiranim obsegom.
PRISOTNI TUDI PRI ODPRAVI POSLEDIC POTRESA V KARNi.II IN POSOČJU
S svojo ponudbo izdelkov je bil kolektiv lesno industrijskega obrata že na začetku prisoten tudi na potresnem področju Posočja ter v Furlaniji in Julijski krajini v Italiji. Potres, ki je bil 6. maja je poškodoval objekte na področju Posočja v takem obsegu, da je bila skoraj za ^elotno področje predvidena sanacija in je vse kazalo da na tem področju ne bo večje potrebe po izdelkih in storitvah iz proizvodnega programa lesno industrijskega obrata.
Tako stanje na tržišču in dejanske Potrebe v Posočju sta narekovala, da smo pričeli z razgovori z Emone in skupaj s predstavniki Emone z italijanskimi kupci lesenih montažnih stanovanjskih provizorijev.
Na tem mestu ne moremo in ne smemo mimo ugotovitve, da je prav Emona znala ugotoviti potrebe in raziskati interese in želje italijanskih kupcev, kar se je odražalo pri uspešno vodenih razgovorih in zastopanju interesov proizvajalcev. Že 13. lubja 1977 je bila sklenjena pogodba Za 350 objektov ali 25.000 m2 lesenih
montažnih stanovanjskih provizorijev. Naknadno je bila 13. sei>it--«uvjfd 1976 sklenjena pogodba z isum kupcem za nadaljnjih 400 objektov ali
17.740	m'-' enakih stanovanjskih montažnih provizorijev.
S temi naročili so bile proizvodne zmogljivosti praktično v celoti angažirane do konca leta. Za leto 1977 pa je bila 16. 11. 1976 sklenjena pogodba s podjetjem ARS ET LABOR iz Udin za 200 objektov v skupni površini 20.000 m- stanovanjskih provizorijev, pri čemer je bit dogovorjen dovršitveni rok 28. 2. 1977. Tako znaša skupna količina že prevzeun del 950 objektov v skupni površini
62.740	m2.
Drugi potres, ki je bil 15. septembra, je v celoti podrl prvotno spreje-a stališča pristojnih organov za odpravo posledic potresa na potresnem področju v Posočju. V znatno večji meri kot pri prvem potresu so bili poškodovani stanovanjski in drugi objekti, kav je narekovalo izredno hitro ukrepanje, da bi bile kar najbolj uspešno odpravljene posled.ee potresa in zaščiteno prizadeto preni-valstvo. Glede na preveliko angažiranost proizvodnih zmogljivosti, za kav so bile sklenjene pogodbe že pred drugim potresom, smo se v obnovo Posočja lahko vključili le z manjšimi proizvodnimi zmogljivostmi. Prevzeli smo v izdelavo objekte, kateri niso v proizvodnem programu podjetij Jelovice in Marlesa. Tako smo prevzeli obveznost izgradnje pisarniškega provizorija za potrebe republiškega operativnega štaba v Kobaridu, ene osnovne šole v Tolminu, stalnega objekta 6-razredne šole v Tolminu in objekta upravne zgradbe SO Tolmin ter za prizadeto prebivalstvo izgradnjo 36 garsonjer v 10 vrstnih objektih in 20 enosobnih in garsonjerskih enot v 4 večnamenskih objektih. Skupna površina vseh naštetih objektov znaša ca. 4350 m2 in predstavlja vrednost 15 mio. din.
Pri izvrševanju nalog smo naleteli na nešteto težav, ki so v večji ali manjši meri onemogočale izvrševanje nalog v dogovorjenih rokih. Poseben problem je bilo vreme z neprekinjenim dežjem. Od vseh razpoložljivih delovnih dni je bil dejansko le vsak 3. dan brez dežja. Kaj to pomeni pri montaži občutljivih lesenih montažnih elementov, smatramo, da za to ni potrebna posebna razlaga, še zlasti ne, če gre za montažo 950 objektov, ki so locirani na celotnem potresnem področju v Italiji in Posočju in medsebojno oddaljeni tudi do 200 km.
Da bi bolj podrobno govorili o poslovnih rezultatih, ki jih pričakujemo iz tega naslova, je še preuranje-no. Ta trenutek pa že lahko trdimo, da bo uspešna izvršitev izvozne naloge in montaža objektov v Italiji prinesla določene koristi za podjetje kot celoto in tudi za vse ostale poslovne in druge partnerje, ki sodelujejo pri izvrševanju prevzete naloge. Za kolektiv lesno industrijskega obrata bo izvršitev tako zahtevne naloge pomenila preizkušnjo solidarnosti in strokovne usposobljenosti, kar mu daje jamstvo, da se bo tudi v prihodnje loteval prevzemati enake ali
še bolj zahtevne proizvodne naloge. (., .■ na to, da gre v danem prime-
ru pri izvrševanju nalog v Posočju in v Italiji za pomoč in sodelovanje delovnih organizacij iz SOZD GLG Bled, zlasti Alplesa iz Železnikov, LIP Bled in Hoje iz Ljubljane, ter TOZD gradbene operative, ki so v sestavu podjetja Gradis in skupnih strokovnih služb podjetja, ne pomeni tako tesno sodelovanje le velike solidarnostne akcije, temveč pomeni tudi konkretno obliko združevanja dela in sredstev ter dohodkovno soodvisnost, glede na rezultate, ki bodo pri končni realizaciji prevzetih obvez doseženi.
Četudi je stanje na tržišču v I. polletju tega leta narekovalo maksimalno angažiranje delovnih naporov, lahko trdimo, da so bile težave uspešno obvladane in da so rezultati doseženi do konca tričetrietja jamstvo, da kolektiv lesno industrijskega obrata iz Škofje Loke bolj optimistično in z večjim zaupanjem gleda v prihodnost.
L. I.
— Ludvik Rizmal
BORILI SftO

Preden zaželimo srečno novo leto je prav, da se z nekaj besedami obrnemo na iztekajoče se leto 1976.
Zal moramo ugotoviti, da je bilo za nas polno težkih preizkušenj. Sprejetje zakona o ugotavljanju dohodka po plačani realizaciji (ki je vsekakor pozitiven akt), je zahteval tudi od nas dosti napora. Precej že sklenjenih pogodb — zaradi finančnih težav kupcev — nismo mogli realizirati. To je vplivalo po eni strani na padec realizacije, po drugi pa na večanje zalog in nedokončane proizvodnje. Razen tega je bilo v prvem polletju občutno zmanjšanje obrtniških storitev, kar vse je vplivalo na nizko uspešnost poslovanja za to obdobje.
Močan porast zalog in nedokončane proizvodnje je vplival, da nas je že vse leto pestilo pomanjkanje trajnih obratnih sredstev. Problem smo reševali z najemanjem premostitvenih kreditov, kar pa bo kljub porastu celotnega dohodka vplivalo na zmanjšanje ostanka dohodka.
Pri poudarjevanju težav s katerimi smo se srečevali ne smemo prezreti tudi dejstvo, da v tem času končujemo investicijska vlaganja, ki so za našo TOZD življenjskega pomena. V olajšanje vsem nam pa le lahko ugotovimo, da smo z zastavljeno investicijo dobili bitko s časom in s tem omogočili obratu realno perspektivo razvoja.
Ne glede na izjemne tržne prilike v tem letu mislimo, da smo le ravnali pravilno. Pravočasno smo reše-
vali nastale probleme in se borili, da bi dosegli polno zaposlitev obrata.
Lahko trdimo, da uspeh ni izostal. Slabi rezultati iz polletne bilance so bili vedno boljši in ob tričetrtletju že dosegli zadovoljivo raven.
V	oktobru je bila dosežena lanskoletna realizacija, jasno pa je, da bomo ob zaključku leta presegli lanskoletni celotni dohodek za ca. 2 milijardi starih dinarjev.
V	novo leto 1977 stopamo z znatno boljšo perspektivo kot v letu 1976.
Naj navedemo le nekaj ugotovitev, ki to potrjujejo.
1.	Investicija z vso njeno problematiko bo v glavnem gotova koncem meseca februarja.
2.	Pri asfaltnem programu stopamo v novo leto s kompletnim asorti-manom do zmogljivosti 60 t/h. Pri delitvi tega proizvodnega programa smo po drugi strani dosegli stanje, ki nam bo omogočilo ugoden plas-man naše opreme.
3.	Prototip sežigalne naprave je bil izdelan, trenutno pa se nahaja v fazi odprave pomanjkljivosti in vgradnje izboljšav. Po naših računih bo redna prodaja stekla najkasneje v drugi polovici prvega kvartala leta 1977.
4.	Pri obrtniški dejavnosti se zadane razvojne naloge uspešno razvijajo, po terminskem planu pa mora biti prototip izdelka gotov v drugem kvartalu 1977.
Navedeni proizvodni program in osvojeni novi proizvodi nam zagotavljajo v novem letu ugodno perspektivo in polno zaposlitev.
Upamo, da bomo zastavljene cilje v celoti dosegli, članom kolektiva pa želimo v novem letu 1977 čimveč zdravja in osebnega zadovoljstva.
— Bernard Gabrijelčič
NE SAMO PRAVICE, TUDI DOLŽNOSTI
Prehojena pot članov kolektiva naše Temeljne organizacije združenega dela GRADISA KOPER v letošnjem letu ni bila lahka, saj smo že v mesecu novembru dosegli zastavljeni letni plan, čeprav se naša predvidevanja o angažiranosti za leto 1976 niso povsem uresničila.
Zaostreni pogoji gospodarjenja in ostrejši tržni pogoji so povzročili na našem področju krajši zastoj investicij, kar nam povzroča sedaj ko imamo zimo pred vrati dokaj skrbi.
Pravočasno smo se vključili v širši Jugoslovanski prostor, saj skupaj s Hidroelektro iz Zagreba gradimo I-u-(nadaljevanje na 7. strani)
GRADIS V OBJEKTIVU © GRADIS V OBJEKTIVU © GRADIS V OBJEKTIVU • GRADIS V OBJEKTIVU © GRADIS V OBJEKTIVU © GRADI
Ivan Cankar
Zgodba o Širnim sirotniku
Odlomek
I
Petdeset let je bilo Šimnu, pa je bil betežen starec. Kovač je bil, svojih polnih trideset let je služil enemu gospodarju; stal je na enem prostoru od začetka do konca, tako da se je zemlja že za ped globoko usedla pod njegovimi nogami. Ko je doslužil trideset let, so mu roke odpovedale, niso več vzdignile kladiva. In gospodar mu je rekel.
»Zvesto si mi služil, oj Simen, dolgih trideset let. Zdaj pa so ti roke odpovedale, oj Simen, na tla položi kladivo in pojdi zbogom, kamor ti srce veleva!«
Tako je rekel gospodar. Zakaj postava delavcem je taka: drugim boš točil vino mladosti, pelin starosti boš sam popil.
Simen se ni prerekal ne z Bogom ne z ljudmi Dejal je »V posteljo pojdem, počakam smrti.« Tako je storil, ampak smrti ni bilo. Lačen je bil, truden in bolan, Pa je pomislil: »Velikokrat že so rekli, da je pravica na svetu; pojdimo torej ter spoznajmo, kje je pravica in kaj da je!«
Res se je Simen napotil ter se je močno čudil, ko je spoznaval pravico. Kadar je izpregovoril besedo o pravici, so se mu smejali v obraz. Pa je preudaril: »Izpremenili so se časi.; tista stvar, ki smo ji rekli pravica, ali je umrla, ali pa so jo drugače krstili. Ker skoraj bi dejal: če psu privoščijo kost, kako da ne bi starcu suhe skorje?«
Dolgo ni premišljeval. Zakaj prišel je gospodar tiste hiše, kjer je Simen gosta-rll. Prišel je in je rekel:
»Trideset let si domoval v tej izbi, oj Simen, in zmerom si bil zvest. Zakaj ne plačaš gostaščine?«
Simen se je začudil.
»Kako bi, ko ni dela? Star sem, dajte, da v miru umrjem!«
»Ne boš, oj Simen, zastonj umiral! Pojdi, kamor ti srce veleva!«
Simen je povezal svojo culo in je šel. Zmerom bolj se je čudil, majal je z glavo in je rekel, da pravica ni živa stvar, ki jo človek lahko zgrabi in vpraša, kadar je treba, temveč da je izmišljena in abotna povest za otroke.
Prerekal pa se ni z Bogom in ne z ljudmi, temveč je sklenil v svojem srcu: »Če v izbi ne, če ne v postelji, pa umrjem kraj ceste. Bliže bom grobu in duša bo že našla svojo pot!«
Res je legel kraj ceste in si položil culo pod glavo, da bi v miru zaspal. Ampak prišli so ljudje in so rekli:
»Glejte ga, razbojnika, ob belem dnevu bi kraj ceste umiral!«
Vzdihnil je Simen in je vstal.
»Saj sem rekel, oj ljudje, da bi rajši v izbi umrl!«
Se poslušali ga niso; gnali so ga pred sodnika. In tam so ga obtožili, da je hotel umirati kraj ceste.
»Čemu pa se potepaš, čemu pa ne delaš?.. se je razsidil sodnik.
»Saj bi!« se je branil Simen. »Ampak roke nočejo, ne vzdignejo več kladiva!«
Odkod da je doma, ga je vprašal sodnik.
Ob tej besedi se je Simnu čudno storilo. Molčal je in premišljeval, pri srcu pa mu je bilo nadvse grenko.
»Odkod da si!« je vprašal sodnik.
»Daleč je, daleč, zdavnaj je, zdavnaj!« je rekel Simen »Koliko je — oj, petintrideset let in dalj, da niso videle tistih krajev moje oči ... oj, ne spoznale bi jih več!«
»Kaj bi tisto!« je rekel sodnik in je bil jezen. Ker oči sodnikove so take, da gledajo na papir, ne v si ve. »Kaj bi tisto! Na odgovor te kličem, ne k molitvi! Povej, odkod da si, zato da te poženemo tja, ker se brez posla potepaš po tujih krajih!«
Simen se je čudil.
»Na Prisojah sem rojen, pravi pismo; ali spomin ne vidi več tistega kraja, ne spoznal bi ga več, še v sanjah ne . . .«
Nič ga niso več izpraševali prijeli so ga in so ga gnali kakor tatu. Simen je prigovarjal biričem, poizkušal je, da bi jih izmodril.
»Saj nič drugega ne maram, nego da v miru umrjem kraj ceste, čemu bi me zdaj še po svetu vlačili, ko je pot dolga in vožnja draga?«
Biriči ga niso poslušali, temveč so ga zaklenili v tesno, nepriljudno izbo z visokim omreženim okencem.
»Čuden je svet dandanašnji!« je pomislil Simen, ko je bil sam. »Ko sem bil re mlad in močan, dvajset dolgih let sem koprnel, da bi videl tiste kraje, kjer sta umrla oče in mati, Bog jima daj nebesa. Dvajset let sem koprnel, dokler ni umrlo navsezadnje še koprnenje samo. In zdaj, glej, ko sem star in slab, zdaj, ko bi rad v miru zaspal, me gonijo, kamor mi srce nič več ne veleva. Preveč je moja pamet trudna, da bi razbistrila to modrost!«
Ko se je vzdramil in se je komaj danilo, so odprli duri in so ga poklicali. Simen je vstal, vzel je culo in je šel brez godrnjanja, kamor so ukazali.
»Če nočejo, da bi kraj ceste umiral, pa naj mi posteljejo, kjer se jim zdi!«
Tako je preudaril in se ni prepiral z nikomer.
Gnali so ga križem po ulicah, naposled pa so ga potisnili v železni voz. Simen je zavzdihnil in se je pokrižal.
»Če je ukaz tak, da potujemo, pa potujmo! Morda ho dal Bog, da se duša spotoma naveliča teh starih kosti!«
Ali Bog ni dal. Železni voz je vozil počasi, kakor polomljen koleselj. Vsako uro se je ustavil in je stal pod milim nebom po cele tri do štiri ure. Zakaj take ljudi, ki so drugim v spotiko in nadlego, ne nalagajo na gosposke vozove, temveč med vreče, sodove in razbojnike. Časih je Simen odvezal culo in si je privoščil kos kruha in skrbno odmerjen grižljaj slanine; kakor je hranil, je bila cula zmerom bolj ohlapna in beraška. Simen pa si ni delal hudih skrbi. »Treba je, da človek kosi, kadar je čas kosila, in da večerja, kadar je čas večerje; vse drugo se bo že naredilo, kakor je božja volja!«
Gledal je skozi okno in je videl temne gore in zelene doline, pusto skalovje, bogate njive, gozdove in pašnike, samotne romarske cerkve, vasi in mesta; vse se je čudežno vrstilo in izpreminjalo pred njegovimi očmi; pokrajina je bila zmerom drugačna, ali zmerom mu je bila tuja.
»Daleč je pač še do tistih krajev, ki pravijo, da so moja domovina. Če ne z očmi, spoznal bi jih morda vsaj s spominom. Bo že Bog dal, da se biriči ne zmotijo in da me odlože tam, kjer je treba!«
Ko se je vozil tretjo noč, se mu je storilo bridko pri srcu in zato je spoznal, da so že blizu tisti kraji.
»Kako je pač tam?« je premišljeval. »Kakšni kraji so in kakšni ljudje? Ali bom še spoznal rodno kočo, ali bom razumel govorico ljudi? Kako me bodo pozdravili, ko me ne poznajo ne po obrazu ne po imenu, kakor jih jaz ne poznam?«
Tako je premišljeval, klonil je glavo globoko do kolen in je zadi emal Komaj je še dobro zadremal, ga je vzeti amil birič; zunaj se je danilo.
»Kaj beš na vekomaj spal? Voz stoji že pol ure, ti pa smrčiš! Vstani in pojdi, zakaj doma si!«
Simen je vzel culo, stopil je z voza in se je ozrl naokoli.
»Kaj to je moja domovina, pravite?« Tudi spomin ni več spoznal teh lepih krajev. Zeleni, valoviti holmi, v daljavi temni gozdovi, bele vasi ob položnih reta r ih.
Stopil je k njemu, droben, sključen, čemeren starec, ki je držal v roki debelo gorjačo.
»Kaj ti si tisti?« je vprašal Simna. »Tisti, ki ga bomo redili?«
»Ne vem, če sem tisti,« je rekel Simen. »Ampak če iščete Simna iz Prisojnice, sem jaz tisti Simen!«
Z zlovoljnim očesom ga je premeril starec od glave do nog.
»Jaz sem pa občinski pisar in birič iz Prisojnice. Le z menoj, da bomo spoznali, kdo da si in čemu nam delaš sitnosti, ko imamo drugih preveč!«
Sredi njiv in travnikov je stala železniška postaja. Birič in Simen sta se napotila v dolino.
»Kaj je še daleč do Prisojnice?« je vprašal Simen, ker ni poznal kraja in pa tudi zato, da bi se malo porazgovoril.
»Glej ga!« je skoraj srdit odvrnil birič. »Na občinske stroške se vozari sem, jedel bi občinski kruh, pa še poti ne ve!«
»Kako bi vedel pot, ljuba duša!« ga je tolažil Simen. »Pač je res, da sem bil rojen v teh krajih, vsaj pismo priča, ampak videl jih nisem blizu do štirideset let!«
»Kaj?« je planil birič. »Štirideset let? — Štirideset let se je potepal, sam Bog vedi kod, in zdaj, ko je nadležen, prihaja, da bi ga pitali! — Ali te nič ni sram?«
»Cernu bi me bilo sram?« je odgovoril Simen ves miren, in brez srda. »Umreti sem kanil v postelji, pa so me pregnali; legel sem kraj ceste, pa so me vzdignili, prosil jih nisem, pa so me naložili na voz. Ce je kaj škode in sramote, njim očitaj oboje, ne meni!«
»Gospoda piše postave, zato jin piše zase!« je rekel birič in je umolknil.
Od sončnega jutra obžarjena se je zasvetila v dolini bela vas. Simen je zasenčil oči z dlanjo; bleščalo se mu je od sonca in od lepote in. zazdelo se mu je nenadoma, da je nekoč, kakor v davnih, že pozabljenih sanjah, videl ta kraj.
Birič je iztegnil roko in je pokazal v dolino.
»Tam doli je Prisojnica!« —
Tako se je pričela ta zgodba.
II
Birič in Simen sta se napotila k županu. Prav nič prijazno ni gledal župan, tudi ni prav nič prijazno pozdravil.
»Torej si pripeljal to nadlogo!« je rekel in je premeril Simna s tako pazljivim in srepim očesom, kakor kupec vola.
»Pripeljal sem jo!« je potrdil birič in je tudi sam pogledal Simna tako zlovoljno, kakor da bi mu v srcu očital: »Se meni delaš sitnosti in zamero, nadloga!«
Simen pa se ni zmenil za take oči in za take besede in je izpregovoril;
»Saj sem rekel, da bi rajši umrl kraj ceste, nego da bi v nadlego bil ljudem, ko jim nisem bil nikoli. Ampak kdo bj se prerekal, če je postava taka, da na lože človeka na voz, če mara ali če ne mara!«
Zupan je malo pomislil.
»Iz Prisojnice, praviš da si?« je vprašal. »Pravijo, da sem!«
»Kakšna beseda pa je to: pravijo, da sem? Ce si, ali če nisi, sem vprašal!«
»Kako bi odgovoril?« se je blagodušno nasmehnil Simen. »Gosposka je zaukazala, da sem iz Prisojnice, pa tudi pismo tako izpričuje, Kdo bi se prerekal?« Zupan je strmel in je dolgo molčal. »Kaj nikoli nisi bil v teh krajih?« Mirno in prijazno je odgovarjal Simen. »Da sem bil rojen v teh krajih, pravi pismo. Jaz pa jih nisem spoznal z očmi in še spomin jih je komaj spoznal. Kako bi? Deset let mi je bilo morda, ali še ne deset let, ko sem šel, sirota, kakor me je vodila božja roka po tem samotnem svetu Nekaj let kasneje, ko nisem vedel, kam da bi položil glavo, sem romal nekoč skozi to dolino, se mi zdi; nisem je spoznal natanko, noč je bila in dež je lil, moje oči pa so bile objokane ... Pa kaj bi tisto! Reč je taka, da nisem videl teh krajev, kar je dozorela moja pamet.«
Župan je strmel zmerom bolj,
»Sam ne veš, če si rojen v teh krajih, ali če nisi rojen! Sam praviš, da ne poznaš ne krajev in ne ljudi. Pa prideš v to našo revščino kakor huda ura! — Kod si hodil doslej, komu si služil in kdo te je redil?«
»Ne srdi se, župan!« mu je prigovarjal Simen. »Saj sem rekel, da nisem koprnel ne po tebi ne po teh krajih, že zdavnaj ne! — Služil pa sem v mestu, dolgih trideset let sem služil enega samega gospodarja, sem stal do konca na enem prostoru, tako da so se mi noge za ped globoko udrle v tla. Zdaj pa moje roke ne vzdignejo več kladiva, pa tudi noge se mi že tresejo, in tako je ukazal gospodar: dodelal si, pojdi, kamor ti srce veleva! Kaj bi se prerekal s svetom, ki piše postave, da se človek ravna po njih? Sel sem, da bi umrl kraj ceste, pa so razsodili, da se tako ne spodobi. Naložili so me, kakor vrečo ovsa, in so me poslali v te kraje; tam je tvoja domovina, so rekli, tam umri! — Zdaj, župan, pa sam presodi, čigav je greh!«
Zupan je udaril tako močno s pestjo po mizi, da sta vztrepetala obadva, birič in Simen.
»Trideset let služil, pa si ne prislužil kruha za stare dni, ne kota za krščansko smrt! Ali si vse sproti zapil, razbojnik?« Simen se je nasmehnil.
»Ni treba delavcu, da bi hranil, pa ima vendarle postnih dni v izobilju! Svetnika postavi pred naklo, samega svetega Janeza Krstnika, ki je živel ob kobilicah; pa pride gospodar in mu poreče: Sveti Janez Krstnik, ki živiš ob kobilicah, kaj je treba tebi srebra in zlata? Delaj mi zastonj! — Nisem popival sproti, o župan, temveč sproti sem kri prelival — tam je zdaj, v tistem črnem prahu, tista raz-hojena tla so jo popila. Ko sem dal poslednjo kapljo, so rekli: pojdi in so me naložili. Zakaj taka je pač postava na tem svetu.«
Temno je pogledal župan, čudna se mu je zdela postava. Navsezadnje je zavzdihnil in je rekel:
»Zares je nadvse čudna ta postava, sli kdo bi se prerekal s postavami? Gospoda jih je napravila, pa jih je napravila zase! Zapisano je, da umri človek tam, kjer ni živel, in da uživaj miloščino tam, kjer je ni dajal! - Svet stoji na glavi, mi ga ne bomo na noge postavili. — Pokaži, kaj imaš pisanja, da bomo vedeli, kako je s teboj!«
Simen je položil na mizo rumen papir.
»To je, kai je!«
Le malo besed je bilo na papirju, župan pa je dolgo bral.
»Torej, da si rojen na Prisoj niči . .. številka devetindevetdeseta . . .«
Zupan se je zamislil.
»Saj sem tudi sam rojen na Prisojnici, poznam vso faro kakor svojo dlan ... ali številke devetindevetdesete ne poznam!«
Premišljeval je dolgo, nato pa se je obrnil do biriča.
»Ali jo ti poznaš, Martinec, to številko devetindevetdeseto?«
Zamislil se je tudi birič, visoko je privzdignil obrvi in je majal z glavo.
»Kako bi jo poznal, ko ne vem, kje stoji in čigava da je? Nadloga bo pač sama vedela, kje se je rodila!«
Simen, nadloga imenovan, ga je prijazno pogledal.
»Ce kraja ne poznam, kako bi poznal številko?«
Spogledali so se vsi trije in niso vedeli ne kod ne kam
Takrat pa je prešinila župana misel, ki je bila tako prijetna, da se mu je takoj izjasnil zlovoljni obraz,
»Simen, praviš, da ti je ime in za Sirot-nika da se pišeš?«
»Je že res!«
Zupan je pogledal biriča.
»Zdaj pa ti povej, Martinec, če živi v prisojniškj fari še kakšen Sirotnik!«
»Sirot je veliko, Sirotnika nobenega!« je modro odgovoril birič Zmerom vedrejši je bil županov obraz. »Vse se mi zdi, siretnj Simen, da se tvoji pravici opletajo noge kakor tebi. — Odgovori, Martinec, čigava je številka osemin-devetdeseta?«
»Mejačeva je.«
»Mejačeva! — In čigava je številka stota?«
»Tista je Prunkova.«
Takrat se je zasvetilo tudi biriču, in tudi njemu se je izjasnil obraz; župan pa se je veselo zasmejal.
»Bojim se, sirotni Simen, da ne boš grizel prisojniškega kruha, ne tlačil prisoj-niške slame! Postave so narejene, da bi človeka ukanile, pa so ukanjene same, zahvaljen Bog! — Le z menoj, Simen, in tudi ti, Martinec, pojdi z nama, da bo pravica po pravici razodeta!«
»Pa pojdimo,« je rekel Simen, ki je bil vajen vsega hudega in se nikoli ni prerekal. Se povedati se mu ni zdelo potrebno, da je truden od poti, od lakote in od starosti.
»Nekam že pridemo«, si je mislil, »in zla beseda nikoli ne zaleže!«
Tako so se napotili vsi trije skozi vas: Simen na sredi, župan na eni strani, birič na drugi. Pridružil se jim je kmet, da bi si ogledal občinsko nadlogo; pridružila se je kmetica, naio še kmet, pa še kmetica — in šli so, kakor rešnja procesija; največ pa je bilo otrok, k j so vrešče spremljali nadlogo m njene biriče.
Župan se je ustavil pred Mej a če vo hišo. »Ta je številka osem inde vet deseta!« je rekel. Nato je pokazal s palico preko polja.
»Tam je kolovoz, meja med Prisojnico in Osojnico, Kaj pa je onstran kolovoza, ljudje božji?«
Vsi so pogledali na ono stran.
»Na oni strani, na osojniški zemlji, je kup kamenja; beli se v soncu, vsi ga vidite. Tam, kjer leži tisto kamenje, je bila nekoč prisojniška številka devetindevetdeseta!«	«6,
GRADIS V OBJEKTIVU @ GRADIS V OBJEKTIVU © GRADIS V OBJEKTIVU ® GRADIS V OBJEKTIVU S GRADIS V OBJEKTIVU © GRAD!

* * ,-.,L



	
	§j
»Se prav zares!« je podkrižal star kmet, ki je stal za biričem.
Zupan pa je govori] še nadalje.
»Tista številka devetindevetdeseta ni bila na svetu božjem drugega nič nego lesena bajta, na kamen postavljena. Čigava je bila, to naj dandanašnji sam Bog razsodi. Tam so gostovali vsi tisti, ki niso imeli ■voje strehe, pa tudi ne lehe za krompir ln fižol. In gostovali so tam tudi Sirotni-kovi; če so pomrli tam od vsega hudega, Mm Bog daj večni mir in pokoj! Poslednji Od tistih Sirotnikovih pa je zdajle med nami, ime mu je Simen, oblastnija nam ga je poslala za občinsko nadlogo!«
Vsi, kolikor jih je bilo, so se temno ozrlj na Simna. Simen se je blagodušno smehljal in je rekel.
»Taka je postava, kdo bi se prerekal?« Zupan pa je govoril še do konca.
»Zdaj pa premislimo in preudarimo, občani prisojniški! Kje leži tisto kamenje: ali leži na prisojniški ali na osojniški zemlji? Ni razmaknjeno, ne premaknjeno; kakor je ležalo, tako leži. Kolibo je ogenj pobral, ožgano kamenje je ostalo; m se ga človek dotaknil; osat in trnje pričata!«
Vse je župan po pravici povedal in razložil. Ko so pred zdavnimi leti po dolgih tožbah in zmotnjavah ustanavljali mejo med osojniško in prisojniško občino, se Je naredilo, da je pogorišče, to je nekdanja številka devetindevetdeseta, pripadlo Osojnici. Nihče se ni zmenil za tisto kamenje in nihče bi ne bil mogel povedati, čigavo da je, zato ker ni bilo vredno Prepira. Le najstarejši občanj so se še od daleč spominjali Sirotnikov, poslednjih goslačev; nikomur pa ni bilo več v spominu, če so pomrli, ali če so se bili pogubili v svet. Nekoč, ob hudem vetru, je Priletela iskra od Mejačeve strehe in je zapalila bajto, ki je pogorela do tal kakor ■lama. Nihče ni gasil; počemu? Pepel je odnesel veter, ožgane hlode so pokurili kajžarji, kamenje pa je ostalo tam za vse večne čase in se je prepreglo s trnjem in osatom.
Zupan je pokazal na Simna.
»Glejte, občani,« je rekel, »tega človeka, ki tukaj med nami stoji, kakor grešnik Za cerkvenimi vrati, so nam poslale ob-lastnije, da bi ga redili! Ta človek pa je Sirotnikov, poslednji izmed tistih, ki so gostačili v številki devetindevetdeseti. Kam sodi v rejo in amožno, vas vprašam, ali v občino prisojniško ali v osojniško?«
»V osojniško!« so vzkliknili vsi, kolikor jih je bilo.
»Pa v osojniško!« se je dobrovoijno nasmehnil Simen in si je mislil »Saj v Osojnici pač ne pečejo drugačnega kruha nego v Prisojnici!« Zakaj lačen je bil. Zupan pa je tedaj ukazal biriču;
»Ženi ga v Osojnico, k županu ga ženi in tam razloži, kako je! Kar je rodila Osojnica, naj še Osojnica pokoplje! Kruha zase ima dovolj prisojniška fara, ampak nima ga preveč, da bi ga metala le sosedom in njih nadlogam!«
Tako je razsodil župan in vsi so hvalili njegovo modrost.
Zupan je ostal s svojo dolgo procesijo ob meji, da bi počakal oznanila biričevega. Birič in Simen pa sta se napotila v Osojnico.
III
Pot ni bila dolga in tudi ne strma; romala sta pičlo uro po zložni okrajni cesti. Simen pa je težko sopel, postajal je ter si odpočival; in počival bi bil pač do večera in morda na vekomaj, da ga ni priganjal birič.
»Stopi! Saj je cesta kakor žamet; plesal bi človek, ti pa stokaš!«
»Star sem, star!« je vzdihnil Simen. »Tudi jaz. sem star, pa se ne cmerim!« ga je zavrnil birič, postrani se je ozri na Simna, kj je stopal mukoma, z omahujočimi nogami, ves zgrbljen, upognjen in nadležen, kakor osemdesetleten starec.
»Koliko križev pa že nosiš, da si tako betežen?« ga je vprašal.
»Pet jih nosim in težki so!« je odgovoril Simen.
Birič pa se je tako začudil, da je odprl usta na stežaj. Široko je stopil pred Simna in ga je ogledoval z debelimi očmi od glave do nog, kakor da ga je bil šele v tistem trenutku prvikrat ugledal. Ko je bil pri kraju z ogledovanjem, je tako močno stresel z glavo, da se mu je klobuk na stran pomaknil.
»Petdeset let! Pa že popotna smrt, pa že občinska nadloga! — Meni jih je sedemdeset, glej, pa me ne tare starost in za stavo ti grem dvanajst debelih ur! — Ce ni zmote v krstnem pismu, kaj si počel, da se ti je krj posušila?«
Blagodušno ga je pogledal Simen. »Menq vidiš, nisi pa še videl tridesetletnih starcev, kakor sem jih videl jaz. Petnajst let mu je, ko se zap:še delu z dušo in telesom, kakor grešnik zlodeju samemu; trideset let mu je, pa ,ie doživel do konca, ko še ni živel. Kjer sem delal jaz, nas je bilo vpreženih tisoč in več; otroci so bili med nami, pa tudi zgodnji starci; prah in ogenj smo dihali od jutra do mraka; nobeno oko ne vidi tam krvi, pa se preliva v korcih in vedrih Tri žile, še tako polne, so kmalu izsušene . . . Junak sem bil med njimi in sem doživel pet-k rižev!«
Dolgo je premišljeval birič, nazadnje pa je vprašal:
»Ali je postava taka?«
»Postava je taka, kdo bi se prerekal! Ni ji treba, postavi, skrbeti za starost, ker starcev ni, Le- jaz edini delam sitnost in nadlogo, Bog se me usmili!«
»Za grob ima človek zmerom zemlje dovolj!« ga je tolažil birič.
Simen pa je zavzdihnil:
»Se tiste mi niso dali!«
Ob takih razgovorih sta dospela v Osoj-
Zupan se je bil vrnil s polja, stal je na pragu in čakal kosila. Pa sta se ustavila pred njim birič in Simen.
»Nadlogo sem pripeljal!« je oznanil birič.
»Kakšno nadlogo?« se je začudil župan; takoj ga je spreletela huda misel in ozrl se je z zlohotnim očesom na Simna.
»Osojniško!« je razlagal birič. »Oblastnija nam je poslala lega nadležnega človeka, da bi ga redili Pismo pravi, da je doma iz Prisojnice; ampak izkazalo se je, da ni doma iz Prisojnice, temveč iz Osoj-nice. Zato ga pošilja naš župan občini osojniški v rejo in skrb!«
»Kako da je iz Osojnice!« je vzrojil župan. »Nikoli ga nisem videl, tega človeka, ne vem, kako mu je ime in kdo da je! Le kar ženi ga nazaj, odkoder si ga prignal, pa Bog z vama!«
Birič se ni vdal, temveč je razlagal nadalje:
»Porodil se je namreč na tistem kraju, kjer je stala nekoč prisojniška številka devetindevetdeseta in kjer je dandanašnji kup kamenja na zemlji osojniški, Očitno je torej pred Bogom in pred ljudmi, da se je rodil v osojniški občini in ne v prisojniški. Tu ga imate, redite ga in skrbite zanj po vesti, da umrje v miru!«
Nad toliko hinavščino se je silno razsrdil osojniški župan.
»Glej jo, lakote prisojniško! Nima, da bi redila svoje reveže, pa bi jih naprtila sosedom! Ce je zapisano v krstnih bukvah, da je rojen v Prisojnici, je tam rojen in pnsojniška občina ga bo redila na stare dni! Otrok bi to razumel — vi pa, rie le da ste lakomni, ste se bebasti povrhu! — Kar pobelita se, odkoder sta se vzela:« Ker je župan tako srdito kričal, se je nabralo na cesti obilo ljudi, osojniških faranov. Ko so culi, kdo da je Simen in kako da je z njim. se jih je polastila pravična jeza; biriču pa se je zazdelo, da
ni prijetno se prerekati na zemlji sosedovi.
»Ljudje božji, kaj bi se ljutili?« je tolažil s prijazno besedo. »Razodelo se bo, kje je pravica in kje je zmota. Vseh zmešnjav začetek pa je ta dolgi in jokavi nadložnik, ki nam ga je vsem Bog postal zaradi naših grehov!«
Osojničani pa tudi teh lepih besed niso bili veseli.
»Ne nam,« ga je zavrnil župan, »in ne zaradi naših grehov, temveč vam ga je Bog poslal, je že vedel zakaj! Pa tudi ni krščansko, da govoriš o betežnem starcu kakor o razbojniku; ali se v Prisojnici niste učil katekizma? Le lepo in zložno se napravita obadva v svojo domačijo, tam pa glejte, da ga boste pošteno redili in mu mehko postiljali!«
Osojniški birič, ki je bil prekanjen človek, pa je izpregovoril:
»Je že prav, da gresta, ampak kolikor poznam tega Martineca, ni bil nikoli nič prida. Lahko se nameri, da nam spotoma nalašč izgubi to nadlogo, da jo odloži kakor prazno malho ter poreče: tu ga imate, zdaj pa glejte!«
»Pametno si govoril, Andrejc!« ga je pohvalil župan. »Le pojdi z njima in bistvo glej, da se ne odsmoli ta biriška smola prisojniška ter ne pusti nadloge same na naši zemlji!«
Spet je izpregovoril birič Andrejc.
»Z njima pojdem, kakor si ukazal, župan, in bistro bom gledal! Ali kje je zapisano, da ne čaka na meji velika prisojniška vojska? Poslali so nam nadlogo v sramoto in zasmeh, pa ji bodo, mislim, zagradili pot na svojo zemljo. Zakaj ib la j tar ji so vsi!«
»Tudi zdaj si pametno povedal, Andre-jec! Napotimo se torej, kolikor nas je, da pogledamo, če je vse po pravici in po-
Tako se je napravila dolga procesija na pot proti Prisojnici. Spredaj Simen in obadva biriča, za njimi župan in za županom pol občine osojniške.
»Kakor jc božja volja!« je rekel Simen v svojem srcu. »Oblast je oblast in človek je preslaboten, da bi se prerekal z njo!«
Truden pa je bil hudo in noge so sc niu opletale.
»Hej, nadloga, kaj se maješ?« ga je posvaril birič osojniški.
»Star sem, počival bi!« je rekel Simen. »Boš počival, kmalu boš počival; tam, kjer je tvoja postelja in tvoj kruh! Ampak tukaj, na tej zemlji osojniški, ni počitka zate!«
»Morda le pridem!« si je mislil Simen. Stoje ne bom umrl!«
In je šel. Ker se je močno opotekal, sta ga prijela pod pazduho obadva biriča. Župan je videl dolgo, v dve gube sključeno telo in noge, ki so ob vsakem koraku odpovedovale, ter je zaklical:
»Le dobro ga primita ter varno ga držita! Ce se mu na tej naši zemlji kaj prigodi, kar Bog ne daj, bo sitnost in nadloga našač!«
Kakor je bil Simen truden, se je ozrl ter se nasmehnil.
. »Brez zamere, župan; postava je naredila!«
Tako so šli in so prišli skoraj do meje. »Prav nič se nisi zmotil, Andrejce!« je vzkliknil župan. »Glej jih tam, razboj-
Onstran kolovoza je čakala občina prisojniška, da bi videla, če se je zgodilo po pravici in postavi.
Ko sta se vojski ugledali, se je vzdignil na obeh straneh silen vrišč in trušč, tako da spočetka m bilo mogoče razločiti nobene besede. Osojniški birič je porival Simna preko meje, prisojniški birič pa ga je odrival. Simen se ni branil in tudi ni zinil besede.
»Pa vendarle kaže, da bom stoje umrl!« si je mislil.
Obadva župana pa sta vsak zase preudarila, da bi vesoljni tepež ne obrodil drugega nič nego senen voz nadlog in sitnosti. Zato sta ukazala obadva hkrati:
»Mirujte, ljudje božji; naj razsodi pametna beseda!«
Občani so verno poslušali od obeh strani, župana pa sta se pomenila takole.
Najprej je povzdignil svoj glas osojniški župan in je rekel;
»Ali se ti je zmešalo, da uganjaš take reči, kakor bi jih paglavec ne uganjal? Ce postav ne poznaš, čemu županiš?«
Prisojniški župan pa mu je takoj odgovoril .
»Zato, ker postave poznam, sem to nadlogo tjakaj poslal, kamor sodi! Odpri oči na stežaj, poglej tisto kamenje tam in reci, na čiglavi zemlji da leži!«
»Tisto kamenje si vtakni v suknjo, če se ti zdi! Kar je pisano in potrjeno, ne izbriše tvoj jezik; pisano pa je, da se je nadloga rodila v Prisojnici. Oblastnija ti je nadlogo izročila; ravnaj se, kakor ti je ukazano!«
»Kako bi se nadloga rodila v Prisojnici, če je stala bajta v Osojnici in stoji tam še dandanašnji njen spomin? Oblastnija pa ne ravna po božji pameti, temveč po človeški, in človeška pamet je zmotam podvržena! Zatorej le vdano sprejmi 10 nadlogo, kakor ti jo je Bog poslal!«
Osojniški župan pa se je tedaj hudobno zasmejal in vprašal;
»Kaj pa bi storil ti, da se je bil pripeljal v zlati kočiji s štirimi konji in s srebrno vprego: ali bi ga suval čez mejo, če mu je prijetneje na oni strani? Ali ne bi rekel naj plačuje davke in doklade, kjer ga je volja? Siromaka Pa rineš preko praga, ne privoščiš mu suhe skorje!«
Takrat se je obrnil prisojniški župan do svojih občanov.
»Slišali ste! Ni mu do pravice, do tiste suhe skorje mu je, ki sodi siromaku na stare dni!«
Ampak tudi osojniški župan se je obrnil do svojih občanov.
»Pravica mu je izročila žejnega, da bi ga napojil, lačnega, da bi ga nasitil, pa ga suje čez mejo! In tak bi drugim očital lakomnost?«
Spet se je vzdignil na obeh straneh silen vrišč in trušč; spet sta se prerivala obadva biriča sredi kolovoza; Simen je visel med njima in se ni branil ne z besedo ne z roko.
Moški so gledali temno in so si vihali rokave, ženske so kričale, otroci so pobirali kamenje; vse je kazalo, da je huda ura blizu. Tedaj pa sta se spomnila obadva župana, da bi tepež ne bil koristen, že zategadelj ne, ker bi sirotni Simen vendarle ostal na meji in bi pravica ne
bila dognana. In obadva hkrati sta vzkliknila:
»Mirujte ljudje božji!«
Nato pa je izpregovoril osojniški župan:
»Tukaj na tem kraju ne bomo dognali pravice, ker je beseda proti besedi. Oblast-nije so zmešnjavo spletle, oblastnije naj jo razpletejo! Potrpite, občani, ne rogovilite in nikar ne stopajte na ta lakomni prisojniški svet, dokler ni zadnja sodba izrečena!«
Izpregovoril je tudi prisojniški župan in je rekel svojim občanom:
»Nikar se ne jezite ob teh besedah, temveč pomislite, da pes laja, kakor mu je od narave dano! Zatorej potrpite, da se pravica izkaže!«
Takrat pa sta se oglasila obadva biriča, ki sta bila že vsa potna in zasopla:
»Kam z nadlogo?«
Zupana sta se spogledala in sta pomislila.
»Kaj bi rešetali!« se je zasvetilo prisoj-niškemu. »Tja ga položimo, kjer je prava njegova domačija, in tam naj ostane, dokler ne bo pravica potrjena!«
In je s palico pokazal na golo kamenje.
Osojniškemu županu pa se je zdelo, da je hinavščina za plotom, in zato je rekel:
»Na osojniški svet bi ga položil? Da bi se sklical: tam je ležal, tam naj leži! — Iblajtar modruje po iblajtarski pameti, mi pa smo kristjani!«
»Naj oblastnija reče svojo besedo!« je odvrnil prisojniški. »Motila se je, naj zmoto popravi; dajmo ji prilike in časa, da bo naša pravica slavno razodeta! Ampak dotistihdob naj ta nadloga, Simen imenovana, čaka na tistem belem kamenju, ker viseti ne more do konca dni!«
»Viseti ne more!« je spoznal tudi osojniški. »Naj torej leže na tisto kamenje, le da se ne gane! Andrejec, ti glej, da se ne gane! Z životom in obrazom pa naj bo obrnjen na prisojniško stran!«
Tako sta sklenila in določila župana. Biriča pa sta podprla Simna pod pazduho in sta ga položila na kamenje, ki je bilo vse vroče v opoldanskem soncu. Simen je zavzdihnil, in komaj da je dobro ležal, je zadremal. Obraz je imel obrnjen proti Prisojnici, naravnost v sonce.
Ko je bilo to poglavitno delo opravljeno, sta se napotila župana vsak do svojega doma; in obedve procesiji sta se napotili za njima. Koj po kosilu sta župana napregia in pognala proti mestu. Obadva koleslja sta divjala tako neznansko, da se ni polegel prah pol ure za njima.
Simen je spal na vročem kamenju, na eni strani je ležal v travi prisojniški birič, na drugi osojniški.
NADALJEVANJE S 5. STRANI
ko Bar. Upamo, da bomo kljub težavam na tržišču že v začetku prihodnjega leta uspeli dobiti dela na našem področju.
Glede na to, da smo se specializirali za luške gradnje in fundacije se bomo morali v tej smeri še naprej razvijati, pri tem pa vzeti z razumevanjem na znanje, da se take gradnje pojavljajo le na širšem področju.
Poleg borbe za pridobitev dela nas v prihodnjem letu čakajo izredno zahtevne in odgovorne naloge: realizacija sprejetega zakona o združenem delu ter izvajanje stabilizacijskih ukrepov.
Kljub tetnu, da je na tem področju do sedaj bilo že precej storjenega se zavedamo, da bomo morali v prihodnjem letu posvetiti tej dejavnosti še več časa.
Predvsem bomo skušali utrditi delovno disciplino, izboljšati notranje
odnose ter doseči, da se bomo poleg pravic zavedali tudi naših dolžnosti. S poudarkom na varčevanju z materialom ter boljšega izkoriščanja delovnega časa bomo poleg ostalega prispevali k zmanjševanju proizvodnih stroškov.
Z ureditvijo dohodkovnih odnosov, pri tem mislimo v prvi vrsti na delo po učinku — akord, bomo odpravili eno od bistvenih zavor za boljše medsebojne odnose in dvig produktivnosti.
Prevzetih nalog pa ne bomo mogli realizirati brez sodelovanja celotnega kolektiva. Zato bo potrebna tudi velika aktivnost naših političnih organizacij in samoupravnih organov.
Na koncu želimo vsem članom našega kolektiva in članom celotnega »Gradisa« — srečno in uspešno leto 1977.
GRADIS V OBJEKTIVU © GRADIS V OBJEKTIVU ® GRADIS V OBJEKTIVU • GRADIS V OBJEKTIVU © GRADIS V OBJEKTIVU © GRADI
NADALJEVANJE S 7. STRANI NADALJEVANJE S 7 STRANI
Poslovno prodajni center Slovenijalesa v Ljubljani v izgradnji
— ing. Borut Maister
PRIČAKUJEMO
ŽIVAHNEJŠO
GRADBENO
UDEJSTVOVANJE
Kar veseli smo, da se letošnje leto bliža koncu. Nič nismo zadovoljni z njim in komaj čakamo, da pride novo, upamo boljše.
Mnoge naše namere, ki smo jih hoteli letos izpeljati, smo morali preložiti na prihodnje leto ali celo odložiti na kasneje.
Dela je bilo letos manj kot prejšnje leto, konkurenca pa hujša. Prevzemati smo morali, da zadržimo kapacitete, dela za nizke cene, ki so bila na meji rentabilnosti. Nekatera prevzeta dela so nam celo znatno zmanjšala ostanek dohodka. Zelo nas je prizadel neuspeh pri gradnji hotela Pečina v sklopu hotelskega kompleksa Bernardin. Ta objekt je izmed vseh največji in gradbeno najzahtevnejši. Kljub zelo požrtvovalnemu delu naših delavcev in kljub skrbi vodilnih kadrov nam doslej iz raznih razlogov ni uspelo izravnati finančnega rezultata. Tudi nekatere druge stavbe kvarijo našo uspešnost. Proti koncu leta smo v okviru akcije za obnovo Posočja prevzeli naj večji kompleks gradnje kleti in komunalnih naprav za postavitev novih montažnih gradenj pri Kobaridu. Intenzivno in prekomerno delo, slabo vreme ter velika oddaljenost tega delovišča od svoje baze so imeli vpliv na neugoden izid. Sedaj preverjamo in tehtamo naše rezultate in bomo do konca leta skušali rešiti kar se rešiti da.
V mnogočern so nam prekrižali načrte naši urbanisti 2e eno leto se potegujemo za dovoljenje za gradnjo nove restavracije za naše delavce v Mariboru. Dokumentacija je bila v glavnem pripravljena in del finančnih sredstev zagotovljen. Vsled negotovosti regulacijskega načrta nam oblasti doslej niso hotele izdati lokacijskega dovoljenja. Sele pred kratkim je bila ta stvar rešena, vendar tako. da bo treba vso zasnovo spremeniti in z načrti začeti znova. Prav tako smo v veliki zamudi z gradnjo glavnega skladišča, kar je velika nujnost ker se nam slaro podira. Šele pred kratkim smo dobili dovoljenje za gradnjo kljub dolgemu poteku vseh priprav in bomo nekoliko kasno začeli z gradnjo. Skupaj s sosednjo enoto NIZKE GRADN.IE smo predvidevali, da uredimo delo na naših obratih na Pobrežju. Za smotrno poslovanje bi bilo treba postaviti nekaj novih objektov. Pravkar smo izvedeli. da nam ne dovolijo postavljati na tem območju nikakršnih industrijskih naprav, ker je ta okoliš določen za stanovanjsko izgradnjo. Misliti bi morali tedaj na novo lokacijo. kar bn zahtevalo dosti finančnih sredstev in dosti študija.
Imeli smo tudi nekaj uspeha. Posrečilo se nam je premagati skoraj nepremostljive ovire in pristopiti k gradnji stanovanj iz sredstev solidarnostnega sklada za kar smo se doslej zaman potegovali več let. Pre-
vzeli smo zaenkrat gradnjo treh stanovanjskih blokov, skupno tristo stanovanj. Pri naši montažni gradnji tovarniških dvoran nam je uspelo konstruirati železobetonski nosilec, ki se ga lahko sestavlja na terenu in je tedaj prevoz iz delavnic na delovišča enostavnejši in so potrebna transportna sredstva krajša. Take nosilce smo že uporabili pri gradnji proizvodnega objekta Droga v Središču ob Dravi. Dana nam je sedaj možnost, da razvijamo ta nosilec do razpetine tridesetih metrov. Končno smo zadržali mnogo starih investitorjev in pridobili nekaj novih.
V novem letu pričakujemo živahnejše gradbeno udejstvovanje. Projektivni biroji so založeni z nalogami. Našli smo že tudi kontakte in jih. skušamo ojačati pri pripravah za gradnjo novih postrojenj. Pri tem čedalje bolj vključujemo našo tehnično komercialo in skušamo prevzeti dela kot inženiring.
Z ozirom na potrebe boljše organizacije in samostojnejše proizvodnje nam še vedno primanjkuje strokovnih kadrov, problem, ki je v Gradisu splošen.
Čaka nas težka naloga, urediti problem naše betonarne, gramoznice in baze na Pobrežju, da jih spravimo na tako razvojno stopnjo, da bomo proizvodnjo postavili na ekonomično bazo in da bomo izdelovali še
boljše in tehnično zahtevnejše elemente.
Pričakujemo, da bomo v prihodnjem letu imeli možnost boljše proizvodnje, produktivnejšega dela ter boljših moralnih in finančnih uspehov.
Tovariško vas pozdravljamo!
— ing. Štefan Mesarič
NAŠE PERSPEKTIVE
V	LETU 1877
Vsled raznih finančnih zapetljajev na gradbiščih Bernardina in Jedrske elektrarne, zaključek 1. 1976 na naši enoti ni bil rožnat, saj smo bili vsi pod vtisom poslovne izgube, ki smo jo izkazali na osnovi plačane realizacije pri 3/4 letnem obračunu proizvodnje.
V	tolažbo so nam bile edino naše perspektive v 1. 1977, ki niso najslabše.
Res je, da so pri novoprevzetib delih cene nizke, je pa zato angažiranost dobra, saj znaša za gradbena dela v 1. 1977 93 °/o napram rebalan-siranemu planu za 1. 1978.
Največji obseg del zavzemata v tej angažiranosti Jedrska elektrarna in
Poslovno prodajni center Slovenijalesa. Obe gradnji »ta pt cuvsem rokovno lzreutio zameviii, iNa jeovsai elektrarni bo potrebno povečati število delavcev in angažirati več strojne opreme takoj s pričetkom novega leta. Westinghouse zahteva, da se gradbena dela na primarnem sklopu objektov (izvzemši reaktorja) dokončajo do julija 1977. Naše delavce bi nato premestili na gradnjo objektov, ki jih neposredno oddaja investitor kot so: upravno poslopje, delavnice, garaže itd. Na ta način bi kontinuirano zaposlovali na tem gradbišču preko 200 delavcev tekom celega leta.
Slovenijales zahteva, da so kletni prostori v novem objektu (11.483 m-) brezpogojno dokončani do konca avgusta 1977; do tega roka morajo namreč preseliti stalno razstavo pohištva iz prostorov Gospodarskega razstavišča (hala B) v novozgrajene prostore. Tako bo v kletnih etažah že odprt salon pohištva, ko se bodo nadzemne etaže šele gradile.
Iz podvoza na Drenikovi cesti smo se preselili na Karlovški most, kjer imamo zaenkrat prevzeto gradnjo mostu čez Grubarjev kanal, ki ga bomo gradili skupaj z eno-to Nizke gradnje iz Maribora.
V svoji zgodovini se je GRADIS prvič pojavil na Kočevskem, kjer smo pričeli z gradnjo zimskega plavalnega bazena in telovadnice v Ribnici.
IN NAŠE PERSPEKTIVE?
Čeprav se predvideva v Ljubljani gradnja raznih ponovnih, hotelskih in razstavnih objektov (samo vzdolž ljubljanske magistrale. Ploščad Borisa Kraigherja. Gospodarsko razstavišče, Slovenijales. Mednarodni center), od industrijskih objektov naj omenim izgradnjo druge faze Tovarne anhidrida v Koprskem Iplasu, od energetskih objektov pa razširitev ljubljanske Toplarne — smatram, da mora naša enota del svojih kapacitet angažirati pri stanovanjski izgradnji na območju Ljubljane ter v večji meri sodelovati pri izgradnji ljubljanskega cestnega omrežja.
— ing. Boltežar Hvastija
REZULTATI SO ODVISNI CD NAS SAMIH
Ko ob zaključku leta ugotavljamo uspehe in neuspehe preteklega leta, planiramo in predvidevamo delo in naloge v bodočem letu, se pri tem sprašujemo po vzrokih neuspehov in nerešenih problemov. V težkem položaju, v katerem se nahajamo, poskušamo najti vse vzroke, ki so izven nas, ker normalno ugotavljamo, da so za neuspehe krivi drugi, to je družba, sistem itd. Če pa pogledamo vzroke neuspeha nekoliko samokritično. lahko ugotovimo, da bi se z boljšo poslovno politiko, temeljitejšo pripravo, bolje organiziranim delom ter boljšim medsebojnim sodelovanjem. izboljšali poslovni rezultati in da so velike rezerve pri nas samih.
Smatram, da je naša naloga v letu 1977 učvrstiti notranje odnose v delovni organizaciji, tako da bo podjetje nastopalo kot celota, ne pa not skupek TOZD, od katerih vodi vsak svojo politiko in se tudi po svoje obnaša.
Več moramo storiti na izboljšanju tehnologije, uvajanju novih delovnih postopkov in inovacij.
Tako izboljšanje odnosov in organizacije dosežemo lahko samo z doslednim izvajanjem vseh samoupravnih sporazumov, ki urejajo medsebojne odnose v podjetju. Z razvijanjem samoupravnih odnosov lahko utrdimo notranjo povezanost m s tem enotnost podjetja, kar se v cončni fazi odraža na boljšem poslovnem uspehu Boljš; poslovni uspeh nam zagotavlja to, k čemur so usmerjeni vsi naši naperi, tj. k izboljšanju življenjskih pogojev vseh naših delavcev.
TOŽO »GRADNJE” PTUJ V LEI Q 1*77!
Z investicijskimi programi delovnih organizacij ter s podpisom samoupravnih sporazumov o financiranju posameznih objektov v ptujski občini se nam za leto 1977 odpirajo možnosti za pridobitev del za katere smo kol TOZD Gradisa zainteresirani.
Naše prognoze-plani slonijo predvsem na stanovanjski izgradnji, kjer bi angažirali 50"delavcev, ostalih 50 °/o pa v objekte, ki so v planu izgradnje za leto 1977, in lo:
Srednje šolski center, šola Markovci, vinska klet, gasilski dom, hotel, garaže.
S pridobitvijo del nam je normalno plansko poslovanje za naslednje leto zagarantirano. Pri tem ne smemo pozabiti na probleme ki nas mučijo že precej časa in se bomo z njimi srečali še v letu, ki je pred nami. Za boljše finančno poslovanje nam bo vodilo akcijski program stabilizacije letošnjega leta, katerega bomo nadaljevali še naprej. Nadalje moramo delavce še podrobneje seznaniti z zakonom o združenem delu, ki je te dni bil sprejet. Vsaka TOZD bo dobila zakon v obliki, ki ni za vsakega delavca. Razmišljamo, da bi ga poenostavili, da bi naredili povzetek in to v takšni obliki da bi bil krajši in razumljiv za vse delavce, da bi si vsak našel preprosto povedano tisto, kar potrebuje, npr.: pridobivanje in delitev dohodka, komisije in njih naloga. organi TOZD. v obliki, ki bo vabljivejša od dosedanjih členov zakona.
Delavci, predvsem člani raznih organov TOZD, delavska kontrola bi naj z novo izvoljenimi člani vršili funkcijo kot jim to nalaga pravkar sprejet zakon o združenem delu. V OOS opažamo, da še ni prevzeta naloga kot jim je to v današnjem času namenjena.
Za pravilno rešitev problemov se bomo angažirali z vso resnostjo. Zraven naporov za pridobitev del smo si zadali prioritetno nalogo za leto 1977, investicijski program, in to v: kablovod, separacija in betonarna, adaptacija mizarske delavnice, (nadaljevanje na 9. strani)
»Tovariš Skaza, ali ni bilo dogovorjeno, da letos ne bomo pisali novoletnih čestitk?!«
»Tako je. Ravno to jim tudi sporočam.«
GRADIS V OBJEKTIVU • GRADIS V OBJEKTIVU # GRADIS V OBJEKTIVU • GRADIS V OBJEKTIVU • GRADIS V OBJEKTIVU • GRADI
M1

Mr ■

h*.
nadaljevanje
STRANI NADALJEVANJE
STRANI
|i$:
Računalnik Facom 230-38
oze
Uršič
Razvojno-organizacijska dejavnost se uspešno razvija
Bežen pogled na delo v preteklem letu nam pove, da je marsikaj narejenega, še več pa v delu. Vendar je situacija laka, da s stanjem še zdaleč ne moremo biti zadovoljni. Razvojno-organizacijska dejavnost ima v sedanji fazi za seboj že štiriletni razvoj, vendar še vedno ni zavzela pravega položaja in vloge v delovni organizaciji.
Razvojno-organizacijska služba (ROS) je že od 1. decembra 1976 brez svojega direktorja, ki je odšel nekam v Afriko. Vendar pa z zadovoljstvom lahko ugotovimo, de je v našo službo lani in predlanskem prišlo nekaj mladih, sposobnih in zelo perspektivnih kadrov. Seveda morajo še poglobiti poznavanje podjetja in predvsem dobiti tesno osebno povezavo s TOZD in njih sodelavci, vendar kljub temu že prav pridno delajo in imajo za seboj že marsikatero uspešno akcijo.
V	omarah ROS in arhivu odbora za razvoj in organizacijo (ORO) se že kopičijo izdelane študije in elaborati. V ROS, delovnih organizacijah podjetja in pritegnjenih znanstvenih ustanovah je sedaj v delu več kot dvajset študijsko-razvojnih nalog po našem naročilu in za naš denar. Zato je sedaj prvi problem dobiti tak stik z delovnimi organizacijami v GRADISU, da bodo rezultati tega dela taki. da bodo v resnici v korist celotnemu kolektivu.
Zato se vse bolj kaže potreba, da bi tudi TOZD morali imeti določene odgovorne osebe (npr. pomočniki direktorjev s potrebnimi sodelavci), ki bodo zadolženi za razvojno dejavnost svojih enot in ki bodo proučevali svoje možnosti v povezavi in ob pomoči ROS in ORO, jih reševali in končno skrbeli za realizacijo izsledkov. No, nekateri TOZD že delajo tako. Zdi se mi, da je to najvažnejša naloga, kar se tiče razvojne dejavnosti v GRADISU.
Med važnejšimi opravljenimi nalogami lahko ocenimo uspešno zaključeno študijo železokrivske dejavnosti v podjetju. Če pride do njene realizacije, bomo ob istočasni zagotovitvi dobave rebrastega železa lahko dosegli velike prihranke.
V	zadnjem času najpomembnejša pa je gotovo naša akcija da končno pridemo do lastnega računalnika. Posebna komisija ORO je zbrala in ovrednotila več Ponudb, tako da je DS podjetja že na svoji XVII. seji,
dne 10. marca 1976 odobril nabavo računalnika »FACOM« japonskega dobavitelja. Poslopje zanj je v gradnji, te dni »zaprto« in računamo, da bo možna montaža že v maju 1977. Seveda s tem še ni vse rešeno. Potrebno je namreč dovoljenje za uvoz aparata, ki je zaenkrat na razstavi v Zagrebu. Vendar se zanesemo, da bo naš letošnji Gradisov nagrajenec tov. direktor Ravnikar ta problem — kot že toliko drugih — uspešno rešil.
V naš delokrog sodi tudi pospeševanje izumiteljske in inovacijske dejavnosti. Zato imamo referenta in posebno komisijo. Število prijav narašča; letos smo razdelili že znatna sredstva za nagrade. V toku je tudi patentni postopek za tri izume. Kmalu pa bodo sledili še novi.
Pri tem smo ugotovili, da naš pravilnik iz leta 1972 ne ustreza več, pa ga popravljamo in bo kmalu dan v razpravo kolektivu.
Naj ponovno opozorim, di imamo pri ROS organiziran »dokumentacijski center«, ki med drugim lahko vsakomur, ki to želi. preskrbi potrebno literaturo, članke itd., če želi proučevati kak problem Žal se tega zaenkrat poslužuje le majhen krog naših strokovnjakov.
Končno naj še omenim, da smo proučujoč, kadrovsko problematiko v podjetju, prišli do zaključka, da predpisana šolska izobrazba za nekatera delovna mesta, predvsem na mestih »organizatorjev proizvodnje« ne ustreza. Mnenja smo. da je tem kadrom potrebno več »managerskega znanja«, pa četudi na škodo tehničnega. Zunaj obstajajo za to posebne šole. Pri nas imamo na srečo precejšnje število naravnih talentov, pa stvar nekako gre. Toda še tako talentiran pevec z najlepšim glasom ne bo uspešno nastopil v operi, če svojega glasu ne bo »izšolal«.
Dosedaj je, kot sem že rekel, še nekako šlo. Sedaj pa smo pred izmenjavo znatnega števila vodilnih kadrov, perspektive v gradbeništvu zaenkrat niso ravno rožnata in domača konkurenca bo hujša. Morali bomo znaten del kapacitet — in to uspešno — zaposliti zunaj, kjer se bomo srečali s konkurenti drugih držav. Zato je treba na to še kako misliti, ko bomo nabirali in zbirali kadre za te naloge.
75 krat daroval kri
-Na proslavi v počastitev Dneva republike v mariborskih kovinskih obratih so poleg podelitve priznanj in nagrad jubilantom proslavili še en, nekoliko druga, cen jubilej.
Stefan Kramberger, 46-Ielni strojni ključavničai je pred kratkim petinsedemdesefič daroval kri na transfuzijskem oddelku mariborske bolnišnice. Tega izjemnega dogodka se je hvalevredno zavedala . tudi osnovna sindikalna organizacija, ki mu je v znak priznanja kupila lepo darilo, zapestno uro. Darilo je slavljenec prejel iz rok direktorja TOZD tovariša Ludvika Rizmala. ki je ob tej priliki iskreno čestital slavljencu in poudaril pomen njegove izjemne humanosti ter izrazil prepričanje da bo še v bodoče z dragoceno tekočino reševal življenja tistim, ki bi brez takih kot je Š‘cfan Kremberger bili obsojeni na smrt.
Stefan Kramberger
O Stefanu smo v našem časopisu že pisali, pa vendar ne bo odveč, če mu tudi tokrat posvetimo nekoliko prostora saj se zavedamo, da s takim prispevkom ne populariziramo le konkretnega primera, lenivec tudi pomembnost prostovoljnega krvodajalstva v naši družbi. Prvič je daroval kri že leta 1952. star 22 let in tako vse do danes ostal zvest humani aktivnosti. Čeprav sam pravi, da podatek o doslej darovani količini krvi sploh nj pomemben, naj povemo da je po grobi oceni, razvidni iz njegove kartoteke, darova! okoli 45 litrov krvi.
Ko je pred 13 leti prišel v mariborske kovinske obrale, je s svojim zgledom odločilni, vplival na mnoge ki dotlej niso poznali pomembnosti krvodajalstva in potreb medicine po krvi. Prav gotovo ima levji delež, da ;,e krog krvodajalcev postajal vse večji, celo tolikšen, da je to terjalo določeno organiziranost. Danes Štefan predseduje, po odstotku aktivnih krvodajalcev na število zaposlenih. enemu najbolj množičnih aktivov v Mariboru. Aktiv krvodajalcev pri kovinskih obratih šteje danes 44 članov.
V kratkem bo Štefan Kramberger prejel še eno priznanje. Občinski odbor Rdečega križa Maribor je predlagal komisiji za podelitev priznanj Rdečega križa Slovenije, da mu za izjemne dosežke in dolgoletno delo v krvodajalski organizaciji podeli zlato plaketo Rdečega križa Slovenije.
Iskreno upamo in želimo, da Štefan to visoko priznanje tudi dobi. Ob 75- kratnem darovanju krvi pa mu iskreno čestitamo'
mh
Šah
V počastitev DNEVA REPUBLIKE je sindikalna šahovska sekcija EM Hidromontaža organizirala tradicionalni hitropotezni moštveni šahovski četveroboj. Na turnirju so sodelovale sindikalne ekipe: EM Hidromontaža, TSN, Verna, TOZD Zarja in Gradis. Doseženi so bili naslednji rezultati :
Gradis : EM Hidromontaža	5 : 3
TSN : TOZD Zarja EM Hidromontaža : TOZD	4,5 :3,5
Zarja	7,5 : 0,5
Gradis : TSN	5 : 3
TSN : EM Hidromontaža	2.5 : 5,5
TOZD Zarja : Gradis	3 : 5
Po končanem moštvenem	tekmo-
vanju je bil hitropotezni turnir posameznikov. Sodelovalo je 14 igralcev. Zmagal je Dular z 12,5 točkami pred Jovičevičem, ki je osvojil 10 točk in Balajcem — vsi Gradis.
S. F.
Skrajni čas je, da TOZD dobi separacijo in ostale vzporedne objekte. Računica nam pokaže, da bi s to investicijo prihranili letno precej sredstev. Po planu je mišljena tudi adaptacija mizarskega obrata, vendar nam finančna situacija kaže, da.bi to investicijo odložili za poznejše obdobje. Investicijsko prioriteto ima gradbeništvo ker je to naša osnovna dejavnost ub upoštevanju, da mizarski obral, uporablja prostore ki ne odgovarjajo sanitarno tehničnim Predpisom.
Pred novim letom smo posebno aktivni pri obravnavi predloga sindikalne liste, rezultatom ankete komi-
sije za standard in rekreacijo, AODM in pripravah normativnih aktov in samoupravnih sporazumov za nagrajevanje delavcev po delovnem učinku.
Za likvidnost delovnih enot ie bistvenega pomena delitev upravno prodajne režije. Dokončno smo se zedinili glede pokrivanja stroškov režije, tako, da bomo v leto 1977 star-tali pripravljeni na obračun po DE.
Povečana je tudi aktivnost pri reorganizaciji civilne zaščite in družbene samozaščite.
Napredek smo dosegli pri športnih aktivnostih — organizirana so tekmovanja po posameznih sekcijah, in
to v: streljanju, kegljanju, malem nogometu, namiznem tenisu in rokometu.
Ne bi bilo prav, če ne bi omenili ob tej priliki objekte, katere smo končali ali pa so v končni fazi. Afirmacijo pospešujemo s kvalitetnim delom in roki izdelave. Z vestnim in marljivim delom smo si pridobili pri investitorjih renome in s tem nova dela.
Ob koncu leta in ob vstopu v novo leto. želimo vsem delavcem Gradisa in ostalim sodelavcem uspešno poslovno leto 1977, posameznikom pa zdravo in veselo 1977.
K. E.
»Pri nas so pa res nemogoči delovni pogoji. Šef tako smrči, da se še delati ne da...«
GRADIS V OBJEKTIVU @ GRADIS V OBJEKTIVU S GRADIS V OBJEKTIVU e GRADIS V OBJEKTIVU • GRADIS V OBJEKTIVU • GRADI
Tovariši drug drugemu
Vojko Novak — razgovor s
Sleherni izmed nas včasih, velikokrat, največkrat pa takrat, ko vsakdanji dogodek premakne življenje v slabo, temno, dobro ali veselo smer, razmišlja o sebi in drugih, No, pa četudi ne razmišlja danes, se mu bo ta vzgon notranjosti približal jutri.
Življenje je že tolikokrat povedalo in izpovedalo, da ni važno, kaj je človek, da pa je nadvse pomembno, kaj in kako človek dela, kaj hoče. Vprašanje, kaj je človek, je vprašanje, s katerim se je v vsej zgodovini človeštva tako ali drugače ukvarjala filozofija. Torej kaj je človek? Je na njega odgovorila? Je bila filozofija o človeku glas in odraz življenja ali pa samo politike, vere in drugih prepričanj? Kaj je torej posameznik, kaj je skupnost ljudi, kaj je narava, ki nas obkroža?
Vprašanj preveč in premalo, pa vendar taka, ki ne bodo izginila, dokler se bo človeški rod ubadal z življenjem in iskal rešitve, da bi bili vsi ljudje siti, oblečeni in tovariši drug drugemu.
Tako nekako so mi tekle misli po razgovoru, ki sem ga imel s partizanom Ludvikom Krečem-Romanom, To ni bilo najino prvo srečanje, vendar me je še vedno presenečalo dejstvo, da je v moj svet tovarištva vstopil neopazno, pa vendar sem občutil, kakor da se poznava že dolgo let, samo dolgo časa se nisva videla in pogovorila o vsem tistem, kar se je zgodilo v letih, ki so naju ločila.
Družinska slika družine Kreč je na moč podobna, čeprav ne povsem enaka, kakor desettisoč drugih in več družinam v tistem času. Ludvik Kreč je sin železniškega delavca in matere, ki se je morala dan na dan ubijati, da bj nekako zakrpala tisto, kar ni mogla sešiti moževa plača. Bilo je osem otrok, šest jih je umrlo še majhnih. Vzrok. Revščina in pomanjkanje vsega. Danes živita samo še on, sedaj star šestinpetdeset let in sestra, Končal je šest razredov osnovne šole, 2 razreda meščanske. Dela ni dobil rednega, pa je bil vse do odhoda v partizane priložnostni delavec. Prijel je za vsako delo.
Ko sem ga vprašal po materi in očetu, sem iz njegovih besed zaznal, čeprav je občutil še kot otrok razliko med njima, je pozneje videl, da je v bistvu ni bilo. »Mati je bila verna,« je povedal, »oče pa je bil naprednih nazorov, toda to ni motilo našega družinskega življenja. Čeprav smo bili revni, so nas v Stožicah, koder smo stanovali, spoštovali, ker sta bila mati in oče pridna, delavna ter skrbela, dobesedno garala za družino.«
»Praviš, mati je dopolnila tisto, kar oče ni mogel zaslužiti, pa četudi bi se na delu pretegnil do smrti?«
Komaj sem opazil blag nasmeh v njegovih očeh, ko so mu misli poletele v čase, ko je mama krpala primanjkljaj v družini. »Bila je izredno pridna, marljiva, garala je od jutra do večera. Drva. Za kmeti, ko so izorali krompir, je pobirala tisto, kar je ostalo, po žetvi je pobirala žitno klasje, ki je ostalo na njivi. Leta in leta je bilo tako.«
Tako je bilo v tistih časih pri nas. Ko sem se pogovarjal z Lrdvikom K rečem o njegovi materi, je bilo tako, kakor bi se pogovarjala o moji materi, o materi ve čine naših družin, ki so se prebijale skozi življenje za nas, ko smo naredili prve korake iz plenic v življenje. Za vse nas je bila to tista podoba človeka, ki nas je vodila, marsikdaj tudi na robu take revščine, da nas je komaj ohranila pri življenju, da nismo omahnili v smrt. To je bil večni boj med življenjem in smrtjo.
partizanom Ludvikom Krečem
Neskončno se je borila, pa vendar ni mogla vseh rešiti za življenje. Podoba in podobe naših mater, tako različne, pa vendar tako enake. Za sebe ni imela nikoli časa, vedno za druge, Ne za druge, za družino, za moža, za starše, za otroke, za brata, za posvojenca, za berača, ki je stopil na hišni prag, za vse.
Ko sem vprašal tovariša Ludvika, kako se je opredelili za svojo življenjsko pot, se mi je nasmehnil, prijateljsko in pošteno, potem pa je nekaj časa razmišljal, kakor bi tehtal v sebi besede.
»Veš«, je rekel, »nisem bil marksist od majhnega, kakor danes rad marsikdo reče.
Ta nauk sem malo, zelo malo, spoznal šele pozneje v partizanih. Meni gre bolj za prepričanje v sebi, voljo v srcu, disciplino v mislih, če nekaj sprejmeš, da boš postoril.«
In, sem vprašal, ker je zastal?
»Doma sem spoznal delo. Oče in mati sta morala delati vse življenje. Bili smo pošteni, a revni. Nacionalni ponos je bil takrat nekako v ospredju. Morda sem prek tega ponosa pozneje vse doume! in spravil v sozvočje svoje mišljenje, moje življenje, od takrat, ko sem vstopil v partizane, pa do danes. Gre namreč za to, da sem šele v partizanih spoznal, da ne more biti nacionalne svobode brez socialne pravičnosti. No, saj najbrže v slehernem človeku tli misel pripadnosti, če hoče spoznati pravo življenje za vse ljudi, pa vendar včasih zgolj v nacionalni pripadnosti vidi vse, vidi rešitve tistega časa.«
Spet razmišljam o tem, kaj je človek, ali je človek to, kar je in je to, kar naj bo. Človek si vedno želi, da bi sam ravnal s svojo usodo. Ali zgolj s svojo? Saj njegova usoda odtrgana od usode naroda, skupnosti, katere član je, ne more biti prava, če je ločena. Ena in druga predstavlja skupnost izkušenj, skupnost življenja ljudi in naroda. Kaj je torej skupnega in obenem osebnega? Boj za napre dek, revolucijo, življenje človeka kot posameznika, ki hkrati opredeljuje življenje sočloveka, ljudi. Torej človek ne more biti sam, kadar njegova misel in dejavnost deluje v sozvočju z drugimi ljudmi, kadar njegova misel, delo, veselje in žalost najdejo skupen jezik v tebi, v meni, v naju dveh, v ljudeh. Človek sam za sebe predstavlja svoj nazoren svet podobe človeštva, če se v njem prepleta njegova osebnost s podobo ljudi, s katerimi živi, skupaj z njimi deluje, se pozna, ne pozna, pa vendar čuti isto.
Ludvik Kreč je kot mladenič postal član napredne skupine Sokola na Ježici. Večina se je ob začetku okupacije pridružila boju OF in pozneje odšla v partizane. Zaradi svoje aktivnosti je bil sprejet v SKOJ. Ko je uspešno opravil nalogo pridobivanja članov Sokola iz vrst mladine za O F in SKOJ, je bil najprej sprejet za kandidata KP in kmalu za tem za člana.
Kdor je v tistem času, ko so bili odločilni za slovenski narod in že pred tem, ko so se zbirali temni oblaki nad našo domovino, največ vplival na njegove življenjske odločitve, na njegovo usmeritev, da je stopil v bojne vrste revolucije, sem vprašal Ludvika.
»Marko Kumer, Stane Koman, Ivo Slovenc in Jože, Franc-Aco Bratuš, še posebno pa Miha Čerin. Slednji je znal človeka prepričati, prevzeti z močjo svoje osebnosti, s svojim zgledom v revolucionarnem delu, s svojo nenehno aktivnostjo, s svojo organiziranostjo v delu.«
Akcije v tistem času? »Pisanje parol, rezanje telefonski h >	,	nje pri
raznih drugih akcija^,	»Poi o-
čevalca«. No, kaj bi pi^.,. .... saj smo v tistem času vsi delovali podobno in enako. Nič ni bilo posebnega. Treba je bilo opraviti, pa sem opravil s srcem m disciplino voj aha v boju proti sovražniku, pa čeprav mi ni bilo vedno najbolj prijetno pri srcu.«
Tvoja nazorska opredelitev?
»Nekaj sem že rekel. Doma sem dobil tisti nacionalni čut, da sem bil poln nuž-nje do Nemcev in Italijanov. No, ni bila to mržnja, kar do vseh. To je bila mržnja proti njihovemu zatiranju, preganjanju. V slehernem slovenskem človeku, ki je prav čutil, je morala zgodovina to vanj vsaditi. Minila so stoletja suženjstva Imeli smo svojo državo, pa je nismo imeli. Vrednote revolucije? Sele v partizanih sem začel prav dojemati, kaj pomeni razredna pripadnost. Nič nam ne bi pomagala osvoboditev, če ne bi prinesla s seboj tudi novih odnosov. To ni bila moja nazorska opredelitev, temveč vseh borcev. Nikoli nisem teoretično globlje segel v nauk revolucije. Meni je bilo dovo>j, da sem ga doumel, razumel, občutil s srcem in mislijo in se bojeval, bil pripravljen bojevati se do zadnjega.«
V partizane je Ludvik Kreč vstopil marca 1941. Najprej je bil borec v Šiško vem bataljonu II. grupe odredov; pozneje komandir voda v prvem bataljonu Belokranjskega odreda, četni, bataljonski in brigadni obveščevalec v Cankarjevi brigadi. Obveščevalni oficir v Kozjanskem odredu in pred zaključnimi boji za osvoboditev obveščevalni oficir Glavnega štaba Slovenije in vodja obveščevalnega centra za področje Haloz, Medjimurja, Prekmurja, Na tem mestu je ostal do osvoboditve. Nato je bil aktivni oficir, pozneje v civilni službi, sedaj pa je tajnik krajevne skupnosti Stari Vodmat v Ljubljani. Je nosilec spomenice leta 1941 in ima vrsto odlikovanj. V partizanih je bil dvakrat ranjen.
Na videz grobo naštevanje iz življenjepisa. Izpustil sem vrsto podatkov. Ne zaradi tega, ker ne bi bili pomembni, marveč zato, ker so v svoji osnovi podobni, pa čeprav po življenjski poti samonikli za slehernega udeleženca revo', u c. j e. Ludvik pa mi je v razgovoru nekajkrat rekel, da ni pomembno, odločilno, kaj je človek po svojem položaju, marveč kako dela.
»Vrniva se v čas, ko si bil v II. grupi odredov?«
»Predvsem bi rad povedal, da sem še danes ponosen, da sem bil njen borec, da sem vzdržal v vseh bojih. Pri Jančah sem bil tudi ranjen. No, pa to ni važno. To je bila vojaška enota, ki je bila odlično vodena, dobro organizirana in nadvse borbena.«
Se spominjaš komandanta Staneta?
»Velikokrat. Stane Rozman je bil za nas vse kot človek in komandant velika osebnost. Bil je odločen, priljubljen. Bil je redkobeseden, tovariški do vsakogar. Močno je name vplival Dušan Kveder, ko nam je govoril na političnih urah. Menim, da je včasih z močjo svoje misli, prepričeval n ostjo	dejstev hipnotično
vplival na vse nas. Hočem reči, da je imel izredno prepričevalno moč. Za mene sta bila Stane Rozman in Dušan Kveder osebnosti vsak zase, vendar sta se v delovanju do neverjetnosti dopolnjevala. Vsak je bil lahko ponosen, da je bil član II. grupe odredov.«
Ko danes razmišljamo, kaj je človek, ali se ne vračamo vse premalo v čas revolucije, katera je v sebi pregnetla tisto, kar je bilo v posamezniku, tisto, kar je bilo v soborcih. O vrednotah se ni govorilo, vrednote so se rodile v boju, so se brusile in iskrile. Nič ni prišlo samo po sebi. Tu ni šlo, da naj bi sebičnost premagovali z altruizmom. To misel Je odvrgel že Marx, To je bila želja in volja slehernega, da bi v dobrem za večino videl dobro tudi zase,
»Veš,« je dejal Ludvik, kadar je v življenju težko, kadar se je treba odločiti za kaj velikega, tako je bilo tudi v revoluciji, jaz pravim pač tako, ker ne znam drugače povedati, narava že poskrbi, da različna nagnjenja skuje v eno.«
Si se srečal s strahom?
»Kaj se ne bi. Ni prav, če marsikdo reče, ko se je bal, da se ni bal. Jaz sem se vedno bal. Toda, kako sem premagoval strah. Vedel sem, da nisem sam. Ker sem vedel, kaj je treba storiti, sem tudi s samodisciplino premagoval strah. Poglej ! Akcija prvič nj uspela. Člani partije naprej. Meni je bilo samo ob sebi razumljivo, da motamo uspeti. Ce ne borno prvič, drugič, če ne danes, pa jutri. Tu ni bilo dileme. Za mene je bilo vse tako enostavno.«
Vedno si bil v revoluciji na takih me-* stih, vedno si opravljal take bojne naloge, da si bil navezan sam na sebe ali pa na manjšo skupino?
»No, naj bo že kakorkoli. Moj značaj je tak. Zdi se mi, da delujem kot miren in tih človek. Vsako nalogo, ki jo dobim, skušani opraviti do konca. Ne maram tisto večno vprašanje, ali boš naredil ali ne boš, boš naredil, bom naredil, je tisto pravo. V partizanih' pa tudi danes, sem sprejel samo tisto,, za kar sem vedel, da bom lahko storil, da bom lahko nalogi kos. Moje mišljenje je namreč v tem, da naj sleherni človek dela samo tisto, za kar je sposoben. Ce bi bilo tako, bi utlo tudi manj neuspehov, pa tudi osebnih in družbenih razočaranj.«
In danes?
»Ni vedno tako kot nekoč: včasih preveč govorimo, pa ne predlagamo konkretne rešitve. Preveč hočemo vedeti, kaj bom pri delitvi dobil, manj pa se zanimamo, kako ustvariti nekaj, kar bi se dalo deliti.«
Razmišljal sem, ali nisem dobil odgovor na vprašanje, ki si ga velikokral zastavljamo, kaj j«e človek, kaj je posameznik, kaj je skupnost ljudi in kaj je narava, ki nas obkroža?
Ale Grahu vic
Celjani za samoprispevek
Smo v obdobju iztekanja prvega samoprispevka in lahko ugotavljamo njegovo učinkovitost, tako v smeri izboljšanja materialnih pogojev osebnega in družbenega standarda.
Dejstvo je, da je mogoče le s skupnimi močmi napredovati. Ce želimo realizirati predviden srednjeročni program do leta 1980, ki smo ga sprejeli letos julija, in slediti potrebam družbenega standarda, je potrebno razpisati nov krajevni samoprispevek. Prva akcija je uspela. Rezultati skupnih vlaganj pa so danes vidni v številnih objektih. In če je
Iz vojske nam pišejo
Kao što znate nalazim se na od-
uspel prvi poskus, zakaj ne bi še naslednji'
Referendum bo v nedeljo 16. januarja 1977.
V. J.

IlllllltllllllllflllllUl
III*
služenju vojnog roka u Mostaru.
Pa sam se odlučio, da se oglasim sa kratkim pozdravima kao što sam u vojski po obaveznosti: i tako da kažem da želim da se vratim u svoje podjetje Gradis.
Želim da pozdravim ejelokupni Gradisov kolektiv, posebno Sul ju Za. liča, Smaju j Kahru i još da vam se zahvalim što dobivam redovno Gradisov vestnik.
Gf aoisov vestnik
»Gradisov vestnik« izdaja delavski svet podjetja Gradis. Ureja ga uredniški odbor. Odgovorni urednik Lojze Cepuš. Tehnični urednik Matija Krnc. Tisk Tiskarna Tone Tomšič v Ljubljani — izhaja mesečno.
Pozdravlja vas Ale Granovič, 9084/6, 79002 MOSTAR.
GRADIS V OBJEKTIVU « GRADIS V OBJEKTIVU • GRADIS V OBJEKTIVU • GRADIS V OBJEKTIVU • GRADIS V OBJEKTIVU • GRADI
IIII šfr
11S
90
J L


Tistega oktobrskega jutra se doigo ni zdanilo. Ko smo pred šolo čakali Gradisov avtobus, ki nas bo popeljal na ekskurzijo — ogled gradbišča hidrocentrale Drava II. smo se zaskrbljeno ozirali v nebo in ugibali kakšno bo vreme, Nato se je pripeljal avtobus in v n.ieir, tov. Lorenčič. Martinčič in Klančar iz Gradisa. Hitro smo se posedli in že je avtobus zapeljal na Titovo cesto. Kljub zgodnji uri smo bili kmalu iz Ljubljane, kajti prav takrat se je promet za nekaj časa prekinil. Za Domžalami smo se šele prav začeli razgledovati. Težki sivi oblaki nso obetali nič dobrega mi pa smo imeli pred seboj dolgo pot v severovzhodni del Slovenije. Iz premišljevanj nas je zbudilo opozorilo, da smo v Lukovici. Tu se začne dolina zoževati v nekdaj strah in trepet vzbujajoči rokovnjaški Črni graben. Danes je to samo spomin, kot hiša v Blagovici, kjer je menda nekoč prenočil Napoleon. Trojanski klanec, tako zložno je speljana cesta do vrha, kjer je nekoč potekala meja med Kranjsko in Štajersko. Trojane. ki so bile v rimskih časih vojaška postojanka, so bile še dolgo potem važna prometna točka. Konje, ki so nekoč s tovori le težko premagovali nekdaj budi klanec, so danes zamenjali železni konjički, ki jim vozniki vrh Trojan radi privoščijo počitek, sebi pa daleč naokrog znane krofe.
Pri Vranskem, kjer so bila nekoč postajališča in hlevi za konje se dolina spet odpre in pozdravijo te prve hmeljevke. Zeleno zlato je že davno pospravljeno, hmeljniki samevajo. Naše poglede nato pritegne velika tabla, ki vabi na ogled nagrobnikov iz rimskih časov. V Šempetru so po zadnji voini slučajno naleteli na nagrobne spomenike mogočnikov nekdanje Celeie, ki jih je Savinja ob neki povodnji prevrnila in zatrpala s peskom. Kor se ne utegnemo ustavljati, si v avtobusu ogledamo slike izkopanih spomenikov. In že smo v Žalcu. »Od Celja do Žalca je ravno polje ...« poje pesem. Res v daljavi kmalu opazimo obrise stolpnic, ki napovedujejo Ce-
ije.
Zanimivo zgodovino ima Celje. Na nekdaj mogočne celjske grofe spominja stari grad z obnovljenim Friderikovim stolpom, od koder je lep pogled na Celje in okolico. Bridki pa so spomini na dogodke iz časov NOB, ko je šlo skozi Celje v taborišča nešteto slovenskih družin, skozi zapore starega Piskra pa več tisoč rodoljubov. Vedno bo živ spomin na 374 talcev, ki so bili ustreljeni na dvorišču tega zloglasnega zapora.
V Celju bi si kazalo marsikaj ogledati, a ker smo šele na pol poti, se ne ustavljamo. Avtobus kmalu zapelje k vhodu na nedavno zgrajeni del »slovenike«. Z zanimanjem si jo ogledujemo Naselij tu ni., le tu in tam hrib skozi katerega je spel um cestni predor. Kmalu smo v Slovenski Bistrici, po nekaj ovinkih pa v
Pragerskem. To ime nam zazveni znano in doin.-te -tii <e iv odcepi železniška proga /a C"; \ ■ ... Živahni postajamo, saj smu mnogi tako blizu doma . . . Kar hitro se približamo Ptuju. Že od daleč vidimo grad in staro mestno jedro pod njim. V Ptuju se bomo ustavili nazaj grede: sedaj moramo čim hitreje na cilj.
Nedaleč onstran Ptuja nas tov. Martinčič opozoril na nasipe na naši desni. Tu bo potekarkanal. Gradbišče torej ne more biti več daleč. Pa se je le še vleklo, preden smo prispeli v Formin Po dve uri in p« J trajajoči vožnji se nam kar prileže malo zraka. Nismo pa si še prav utegnili prelegniti udov, že nas povabijo v bližnjo barako. V prostorni sobi posedemo za dolgo mizo. Prihaja šef gradbišča tov. Vesel, z njim šef mehanizacije tov. Pečar. Medtem ko se pozdravljata z našimi spremljevalci. opazujemo sheme na steni. Po uvodnem nagovoru nam začne šef gradbišča razlagati, kakšna bo bodoča hidrocentrala. ki bo končana predvidoma prihodnje leto. Ob pomoči shem se nam odpira vpogled v celoten sistem hidrocentrale SREDNJA DRAVA ki bo imela nekoliko manjšo zmogljivost cd hidrocentrale Zlatoličje Sledijo vrtoglave številke o količinah izkopanega ma teriala. o gradbenem materialu, ki je že in ki bo še porabljen, o vrednosti gradbenih del. kj je ocenjena na 200 milijard dinarjev. Dela potekajo po načrtu, s tem da je iz objektivnih vzrokov prišlo do manjše kasnitve. zaradi katere pa najbrž ne bo podaljšan rok izgradnje, kot ga ie postavil investitor. — Podatkov je mnogo, ni si jih mogoče vseh zapomniti. Kljub temu da vsega še ne moremo popolnoma doumeti, nas obhaja ponos, da smo učenci Gradisa ki poleg hidrocentrale na Dravi trenutno gradi še atomsko elektrarno v Krškem, da ne omenjamo vsega drugega.
Po izčrpni razlagi, ki se je zaključila z odgovori na vprašanja naših spremljevalcev, nam je spregovoril še tov. Martinčič, inštruktor vajencev gradbene mehanizacije. Napeto smo prisluhnili njegovemu nagovoru, iz katerega smo zaslutili, kako odgovoren je naš bodoč poklic, koliko vestnosti, discipline in znanja zahteva. Nestrpno smo čakali, da nam na gradbišču razkaže stroje, ki tudi nas pričakujejo. Sledil je kratek posvet med varnostnikom tov. Lorenčičem in šefom mehanizacije tov. Pečarjem, nakar smo pohiteli na gradbišče.
Najprej smo opazili velik žerjav, ki se je neumorno premikal sem in tja. Pod njim ogromna, globoka jama in ob njenem robu obrisi bodoče strojnice. Toda že se je pred nami ustavil buldožer. Da je čisto nov, so nam povedali. Tov. Martinčič nam je opisal ta počasni stroj, ki prvi prihaja na gradbišče in ga zadnji zapušča. Strojnik ne samo, da mora znati pravilno ravnati z njim. ampak mora tudi skrbeti, da je stroj
vsak dan namazan, oskrbljen z oljem in gorivom, po končanem delu pa temeljito očiščen sicer lahko nastane velika škoda. Se bolj smo razumeli, zakaj tov. Martinčič to tako poudarja. ko smo izvedeli, da stane tak buldožer 200 milijonov dinarjev iv devizah'). Komaj je buldožer odpeljal. že je pripeljal do nas hitri nakladat. Ko smo si ga dodobra ogledali in ugotovili, čemu služi, smo krenili v smeri ogromne betonarne domače (Gradisove) izdelave. Pod silosi je bilo vse živo: pisani kamioni z vrtečimi se bobni so prihajali po beton. Ob robu izkopa smo smo se podali do velikih kupov peska, iz katerih so zajemali nakladači in vozili pesek različne debeline m. ploščad, od koder so ga stresali v posebna korita. Od tu potuje pesek po pokritem tekočem traku do silosov betonarne, kjer z dodajanjem cementa in vode nastaja beton. Obrat je avtomatiziran. Nazaj grede smo si ogledali še laboratorij. kjer preskušajo kvaliteto betona.
Mrzlo je bilo tisti dan na Ptujskem polju in hlad nam je segel do živega, zato smo bili nadvse veseli, ko nas je tov. Pečar popeljal v toplo, prostorno jedilnico, kjer nas ,e čakala malica. Kako nam je teknila! Tako okrepčani smo spet sedli v avtobus in se odpeljali v Markovce. Ta_, bla na začetku gradbišča je oznanjala. da tu gradijo jez bodeče hidrocentrale. Drava je tu zajezena in odteka po naravnem rokavu. In spet silosi, kamioni, razni gradbeni stroji pa seveda jez, kjer je bilo mogoče videti dela v različnih fazah. Po uvodni razlagi se je šef tamkajšnjega gradbišča tov. Puškič podal z našimi učitelji po nasipu, mi pa s tov. Martinčičem in Lorenčičem k strojem in k jezu Neutrudno se je P°-mikal valjar sem in tja. in videli smo. koliko potrpežljivosti in spretnosti je treba, da se zravna nekaj kvadratnih metrov terena.
Po končanem ogledu se nam je prileglo sesti v topli avtobus, saj smo bili že hudo premraženi. Zdaj pa nazaj proti Ptuju. Med vožnjo smo sklenili, da se bomo ustavili na gradu. Obiskovalci ptujskega gradu si navadno ogledajo tudi zanimivo muzejsko zbirko, toda mi smo se temu raje odrekli, saj bi se nas v blatnih delovnih čevljih najbrž prehudo ustrašili. Pa kdaj drugič! Medtem ko smo se s terase v bližini samevajoče restavracije razgledovali po strehah starega mesta in po okolici, nam je razredničarka nanizala nekaj podatkov o razgibani preteklosti starodavnega Ptuja, nekdaj pomembne rimske postojanke, ki ji kasneje, ko so bili tu že naseljeni Slovenci, niso prizanašali ne Turki ne Madžari, še manj pg povodnji, kuga, kolera in požari. Tov. Lorenčič, naš učitelj za varstvo pri delu, se je tudi tu izkazal kot odličen vodnik. Koliko zanimivega nam je vedel — Ptujčan po rodu — povedati o gradu in o njegovem zadnjem lastniku! Popeljal nas je tudi okoli
Ing. Dušan Sodnik v zaslužen pokoj
Skromno, liho je oelšel v zasluženi pokoj tov. Sodnik, direktor razvojno-organizacijske službe pri delovni skupnosti skupnih služb.
V naše podjetje je prišel leta 1971 potem, ko si je pridobil veliko izkušenj pri delu ne samo doma, temveč tudi v inozemstvu. od koder je tudi prišel k nam.
Tov. Sodnik je bil izredno prizadeven delavec, njegova strokovnost je bila na zelo visokem nivoju, je pa bil tovariški sodelavec s svojimi sodelavci v službi. Do prihoda v naše podjetje je
tov. Sodnik imel kaj pisano življenjsko pot.
Se pred vojno se je vpisal na gradbenem oddelku tehnične fa-kulture, vendar je študij moral zaradi vojne prekiniti. Poleti 1943 se je že vključil v borbo proti okupatorju, v NOV in JLA je ostal do leta 194", ko je sklenil nadaljevati prekinjeni študij. Po diplomiranju leta 1949 je delal na raznih delovnih mestih: kot tehnični referent v Ministrstvu za gradnje v Beogradu, šef gradbišča nove valjarne na Javorni Icu, šef tehničnega oddelka grad. podjetja Majevici (Bosna), tehnični direktor SGP Pionir Nevo mesto, šef investicijske grupe za gradnjo nove bolnice v Ljubljani ter šef gradbenega oddelka pri etiopski vladi.
Tov. Sodnik je bil tudi prizadeven družbeno-politični delavec, saj je med drugim tudi nekaj let opravljal funkcijo podpredsednika občine Ljubljana Center, pa tudi v podjetju je kot član ZK redno bil pripravljen sodelovati v družbeno političnih organizacijah.
Ko odhaja v pokoj, mu želimo še dosti plodnega dela, saj je tov. Sodnik še vedno vitalen in predvsem obilo uspeha pri njegovem konjičku »ribolovu«.
V. Koleto
Iz »DELAVSKE ENOTNOSTI« Ši. 50
18. DECEMBRA 1076 JE BILA V v,DELAVSKI ENOTNOSTI« OBJAVLJENA NOTICA. KI JE PRAVZAPRAV BOLJ KOT ZA ZUNANJO JAVNOST POUČNA ZA NAS. TAKOLE PIŠE:
Vsi so delavci Gradisa.
Skupaj delajo hidroelektrarno v Forminu, nedaleč od Ptuja. So pa potozdirani. kot temu pravimo, torej nekaj Gradisovih TOZD dela to elektrarno.
Delavci tozda Nizke gradnje imajo tam svoje barake, v katerih živijo, delavci tozda Strojno prometni obrat pa barak nimajo in gostujejo v prostorih sosednjega tozda. Za tiste pograde, na katerih ležijo, plačujejo temeljni organizaciji Nizke gradnje toliko, kot bi morali odšteti za hotel dobre kategorije — nekajkrat več, kot svojim delavcem zaračuna tozd, ki je lastnica barak.
»Niste naši.« pravijo.
Vsi pa so Gradisovi delavci.
gradu, da smo videli veliko kaščo, kamor so nekoč spravljali desetino, grajski sodni stolp in drugo. Ko smo se pozneje vozili po ptujskih ulicah mimo mestnega stolpa, kjer sloji znameniti Orfejev spomenik iz rimskih časov, nam je s ponosom poka-kazal tudi spomenik narodnega heroja Jožeta Lacka. — Se nekaj ovinkov in mesto je ostalo za nami.
Usmerili smo se proti Dravskemu polju, mimo Kidričevega proti Ptujski gori, kjer smo naredili krajši postanek. Cerkev na Ptujski gori štejejo poznavalci za najlepši primer gotske arhitekture na Slovenskem. Graditi so jo začeli v 14. stoletju, in kmalu zatem, ko je bila zgrajena, so začeli tu pleniti in požigati Turki. Ljudje so v strahu pred njimi kasneje zgradili okoli cerkve obzidje z obrambnim stolpom, kar je danes delno še ohranjeno. — Še pogled v notranjost, ki je v dobi baroka dobila novo podobo. Znamenit je baročni glavni oltar, celjski oltar pa tudi stari stranski oltarji. Med starejšimi plastikami si velja posebej ogledati lep! Jakobov kip, ki je z nekaterimi drugimi slovenskimi gotskimi plastikami vzbujal precejšnjo pozornost na razstavi Umetnost v Jugoslaviji od prazgodovine do danes 1. 1971 v Parizu in v Sarajevu.
Zaaj pa naravnost v Ljubljano, smo sklenili, ko smo po končanem ogledu spet sedli v avtobus. Pa je bilo mar.j naravnost, kot smo mislili. Marsikdo je razmišljal o upravičenosti posojila za ceste, ko nas .ie streslo po makedamu, in prav oddahnili smo si, ko smo se ga končno rešili. Pri Slovenski Bistrici smo se odločili za staro cesto, da bi videli, kakšna pridobitev je nova. Tako smo videli Slovenske Konjice in mnoga druga naselja, ki jih zjutraj nismo. Slednjič smo se pripeljali v samotno dolino pred Frankolovim, kjer je v dveh skupnih grobiščih pokopanih 100 talcev, ki jih je februarja 1945 okupator dal obesiti na drevesa ob cesti. Se stoje drevesa, neme priče okupatorjevega zločinskega maščevanja nad nedolžnimi žrtvami.
Začelo je rositi, počasi se je spuščal mrak. V toplem avtobusu nas je končno začel zmagovati spanec. Marsikdo se je prav ovedel šele pred šolo, kjer smo se začeli razhajati. Utrujeni, a zadovoljni, polni vtisov, obogateni z novimi spoznanji in hvaležni vsem, ki so nam pripravili ekskurzijo, kot bi si jih še želeli.
Učenci strojniki gradbene meh.
Poklicne gradbene šole »Ivana Kučiča« Ljubljana
GRADIS V OBJEKTIVU • GRADIS V OBJEKTIVU • GRADIS V OBJEKTIVU • GRADIS V OBJEKTIVU • GRADIS V OBJEKTIVU • GRADI


Za vse uspehe, ki jih je Gradis dosege! v letih obstoja, gre brez dvoma največja zasluga žuijavim rokam naših delavcev in strokovnjakov, ki so s svojim deiom in zavestjo, z uvajanjem sodobne organizacije, tehnologije in modernega poslovanja uspeli, da se je Gradis povzpel v sam vrh domačega gradbeništva. Nobenega dvoma ni, da so k temu pripomogli tudi napredni dejavniki Zveze komunistov, sindikata, mladinskih organizacij v podjetju, predvsem pa neizpodbitni dosežki v razvoju samo-
upravnih socialističnih družbenoekonomskih odnosov, in zavest naših delavcev, da delamo, gradimo in živimo za sebe.
Vse to pa je bilo moč ustvariti le z ljudmi, kakršne ima Gradis. In tu se začenjajo vprašanja kadrovske politike, zavest in naša misel na jutrišnji dan. Ljudje niso številke in tega se v Gradisu dobro zavedamo. Spoštujemo in dajemo vse priznanje delavcem, ki danes zasedajo odgovorna mesta v podjetju. Vemo: kakor smo doslej, tako bomo tudi v prihodnje upoštevali težnje in hotenja posameznikov, ter se v okviru družbenopolitičnih organizacij in samoupravnih organov pogovarjali o naši prihodnosti. Nekateri menijo: za razmišljanje je še dovoli časa. Morebiti, toda kadrovanje nas ne sme presenetiti.
Dovolj je bilo pojasnil, da nam ni in ne more biti vseeno, kakšni ljudje bodo prihajali v naše podjetje. Posebej ne, kakšni ljudje bodo morebiti že jutri prevzeli vodilna in vodstvena mesta. Ne gre za število ljudi, temveč za izbor ustreznih kvalitet pri delavcih — kandidatih. Vodilna in vodstvena mesta, čim višja so, tem bolj je potrebno dati ob strokovnem znanju odločen poudarek moralnim, družbenim in etičnim last-
nostim posameznikov. V Gradisu imamo dovolj dobrih kadrov, ki izpolnjujejo naštete pogoje — saj gre pri novem kadrovanju predvsem upoštevati dosedanje delo, vključevanje v samoupravljanje in njih upoštevanje in usklajevanje določenih razmerij med ljudmi, gre za izvajanje samoupravljanja, ki nam bo na osnovi novih samoupravnih odnosov zagotavljalo takšno organizacijo, kot sta jo opredelila nova ustava in novi zakon o združenem delu.
Kadrovanje mora zagotavljati ustrezno stvarno organizacijo združenega dela na osnovi resničnih samoupravnih odnosov, kajti šele ti zagotavljajo stvarnost skupnega delovanja.
Ob tem razmišljanju se moramo nasloniti na tisti del akcijskega programa stabilizacije, ki govori o kadrih in zahtevah delovanja skupnih služb. Vsekakor bodo morali samoupravni organi, konferenca zveze komunistov in sindikata ter kadrovska služba pri izbiri kandidatov opraviti svojo odgovorno nalogo — ta naloga Pa ne bo nič manj obvezujoča za vse delavce našega podjetja, tudi za delavce z najbolj oddaljenih gradbišč, kajti naša politika, to smo mi, gra-disovci, kakor je naš tudi jutrišnji dan.
Spet je leto naokoli, zbirajo se rezultati za uspehe in težave spet smo leto bolj bogati!
Razno se je pripetilo — čas ne mine kot bi trenil — skup s ponosom še s problemi poslovanje je zagrenil.
Kakor smo pričakovali na tržišču ni poleta in še za naprej se firmi kaj posebnega ne obeta.
Slaba bera novih del je, malo cvenka je v blagajni kar naenkrat so presahli mnogim skriti vrelci tajni.
Zdaj le čista gotovina v poslu nekaj nam pomeni take le dežela naša za prihodnost stvarno ceni.
F a zato le bolj poredko nov razpis se kje pojavi nas pa konkurenca huda z nizko ceno krepko davi.
Vedno več jih sili zraven, vsi za posel se borijo investitor pa uživa, ko doživlja to morijo.
Končno le nekomu kane, delo do kosti obrano, pa še strašno smo ponosni, če podjetje je izbrano.
To da konkurenca močna nam ponudbe često niža jasno, tudi v drugem letu boljših časov nam ne bliža.
Pa še nekaj naše TOZD-e v zadnjem času dosti moti, da jih nekaj z lastne hiše pri ponudbi je napoti!
Pa zato že ob začetku novo formo smo odkrili s kordinacijo instanco kjer bi naloge rešili.
Pa sedaj po dobrem letu žal prepozno smo spoznali, da ob njej smo, eni, drugi najbrž kar preveč zaspali.
Naloge, ki so velike nismo dobro razmejili pa vse češče smo iskali kam bi posel napotili.
Danes pa vse to nas tepe krivida sem in tja vali se od nerešenih problemov investitor le redi se!
Kot smo rekli, le denarji za uspehe so merilo, a za firmo le plačilo pri bilanci je pravilo.
Bitko smo vse leto bili in dodobra smo uspeli, saj neplačanega malo. v naših knjigah smo imeli.
F,no le v napoto hodi, ko se knjigovodstvo piše mnoge obračunske cifre naročnik priznal nam ni še!
In tako so še razlike, ki ne vemo kaj bo z njimi, mi pa upamo sigurno da se reši vse v tej zimi!
Ker OD smo hladnokrvno dalje še izplačevali mnogi TOZD-i niso čisto sporazuma se držali!
To bo tudi našim TOZD-om nove dimenzije dalo za naprej metode nove CRADIS-u bo nakazalo.
Bo debata nova stekla kakšne TOZD-e bo imeti kjer zahteve in pogoji bodo zakona zajeti!
Morda ta in ona TOZD-a malo bo se razdelila a ponosna hiša GRADIS nove člane še dobila.
Nam je prav, če ta delitev upravljalsko bo uspela, pa še boljše rezultate naj za firmo bi imela.
In na vrhu naj predsednik za naprej predsednikuje ali kolektivno vodstvo se v bodoče oblikuje.
Naj tako se vse napravi da veriga se uspeha ob Zakonu našem novem niti malo ne preneha.
Saj tako nam bo le lažje vse spremembe prebroditi do katerih v bližnjem času neminovno mora priti.
Ko bo starost ali drugo za merilo se jemalo in na pomladitev nujno vse ukrepe naravnalo.
Tu našteli smo probleme ki jih treba bo rešiti, pa se še nazaj ozrimo: kaj uspeli smo storiti?
To pa drugim ni povšeči radi bi jih ven zbezali, mi pa vemo zagotovo da težko se bodo dali!
Take in podobne spore treba v hiši bo rešiti, zraven za delitev pravo se med TOZD i zgovoriti.
GRADNJE dobro se razvija tu in tam čez glavo rase in četudi je še majhen v kuratelo več ne da se!
Jesenice dva giganta letos strumno dokončuje, komerciala naj ga hitro z novimi spet oskrbuje.
Zalog z deli reklamira vsak ga investitor hvali, upajmo da še v bodoče z deli bodo ga iskali!
Tudi Nizke pri mostovih so zagazile v težave in je sreča da imajo še objekte Srednje Drave!
To pa vendar ne pomeni, da z mostovi smo končali, naši glavni naročniki, to lahko bi že spoznali.
OGP je tole leto bolj zagnal v sistem se Velo in ga boljše ali slabše gonil skozi je veselo!
Naj pri tem bi več korajže, več zanosa pokazali, za zamude ne bi vedno izven sebe greh iskali!
Kar kovinarjev se tiče to so krovci strelovodi kar narobe je na stavbi njim očitamo naj bodil
In potem seveda jeza vse mogoče vzroke išče. kliče razsodnika v firmi, ki naj dregne v to osišče!
Vsak bi rad razsodbo slišal, ki bi dala mu pravico, če pa se drugam nagiba, vidi kruto le krivico.
Jaz pa mislim, da je kriza tista sila, ki naj spaja, ki lokalne interese h GRADIS-u nazaj pripaja.
Le tako nam zn bodoče našo moč bo ohraniti in napade konkurence v kali hitro zadušiti.
JčtiatUka
1916
KO — Maribor počasi končno v stavbo zdaj se seli drugi TOZD-i pa obveze svoje naj bi razumeli.
Loka gre v ekspanzijo tja v Italijo prodira, če bo dobro se izkazala pade lahko kakšna lira!
Le naprej po taki poti le v razsodne aranžmane da računani dobiček se v celoti ne omane!
SPO je svojo gardo kar se dobro da, razdelil naj le pazi da računov ne. bi nam preveč zabelil.
Ko težave vsak doživlja tudi vzroke raziskuje in je hitro pri zaključku da so to pogreške — tuje.
Eden kolne konjunkturo, drugi konkurenco zmerja temu naš sistem ni všeči oni koncesij več terja
Vsi pa v glavnem so edini, da so skupne službe krive, da za to težavno dobo vendar so premalo žive.
Da priprava dela šepa, da je marketing v povoju da je AOP še skromen, kadri ne gredo po loju.
In verjetno vse to res je, vse premalo smo storili, mnogo treba bo še truda, da se bomo premaknili.
Zraven pa bilo bi dobro, če bi TOZD-i se zbudili in za delo, ki jim sliši kaj koristnega storili.
Najbrž enostranske krivde so pretežno iluzije in zato naj naše delo v skupno fronto se razvije!
Le tako, da vsak bo svoje vestno in čimboljše delal GRADIS-u sigurno največ bo dobička spet pridelal!
Ko smo nekaj let minulih vsa največja dela vzeli, morda smo le precenili če smo sil zato imeli.
Smo naenkrat se lotili gradnje v Krškem, Srednji Dravi k Bernardinu pa še Šoštanj z roki tolče nas po glavi.
Tu prišlo bo prav gotovo ob bilanci do težave ker le nismo naravnali vse na direktive prave.
Te prekrške naših TOZD-ov bo sodišče reševalo vsak po svoje bo jo skupil in izgovorov bo malo!
Eno še področje šepa, kjer se težko dogovarja, to je združevanje sredstev, ki na TOZD-ih se ustvarja.
Lastne želje tu so prve in pretežno osnovane, žal bi ostvaritev istih vsa pobrala sredstva zbrane.
Le težko bi bilo najti tistega, ki vse programe vskladil bi in še prepričal o potrebah TOZD-e same.
Skupne želje žal še vedno so postavljene na koncu, pa zato na vrsti takrat ko smo že pri praznem loncu.
To seveda nam programe za razvoj močno zavira in nas brez potrebe vodi kar do žolčnega prepira.
Tudi letos ti problemi so nam dosti časa vzeli in smo komaj konec leta se nekje sporazumeli!
Morda te težave enkrat bodo manjše, brez prepira saj z Zakonom novim našim nova era se odpira.
Zakon Združenega dela, mnogo bo težav odstranil nam pokazal pravo pot bo vrste nas dilem obranil.
Šoštanj nam vsekakor dosti slave in časti prinaša, morda še v dežele tuje pot se nam odpira naša.
In zato je tudi finiš izvršiti dobro, v redu, da na koncu brez potrebe ne zgubimo na ugledu.
Bernardin z veliko muke v grobem res smo dokončali, žal dobiček, kvaliteta tu so v mnogem zaostali!
Treba dosti bo storiti, da se obračune spelje, da nam brige in napore končno v zgubo ne zapelje.
V Krškem neverjetno truda kolektivi so vložili, mislimo, da tudi tukaj rok ne bomo zakasnili.
Ce nam le uspe nasprotja med komandami zravnati pravzaprav se za uspehe treba ni preveč nam bati.
Koper letos v Črni gori nove »gatove« postavlja, če se bo pri tem potrudil perspektivo zagotavlja.
Nekaj le s skrbjo navdaja ko prihajamo tja doli, mnogo menja se komanda, dosti leta se okoli!
Ravne so vsa večja dela dosti hitro dokončali, in je razumljiva želja, da bi novih spet nabrali.
Tu pa so jim ozke meje regija premalo daja pa prek nje k sosedom svojim žejni mu pogled uhaja.
Kar se pa železa tiče malo dela primanjkuje pa zato tekoče leto manj dohodka oblikuje.
Tu bo treba remedure treba bo se poglobiti in kar niso zaslužili morda še nazaj vrniti!
Za Biroje ni problemov saj so člani dobre hiše vedno radi kvalitete naročnik jih rad poišče.
No tako smo zdaj pri koncu, vse pomalem smo obrali, zdaj pa še kar zunaj hiše, se zgodi bi vam podali.
Najprej nas potres je stresel dosti škode je napravil GRADIS pa je tudi tukaj svojega moža postavil.
350 gradbincev za Posočje smo nabrali da so v dežju, daljnih grapah svoje delo pokazali.
Lahko damo jim zahvalo če že drug nas ne pohvali, končno je nam najbolj znano koliko ljudem smo dali.
Tudi med podjetji prvi v državi smo postali to pa najbrž je dosežek, ki težko bi ga oddali.
In zato še za bodoče vsem navkljub se potrudimo da te lovorike lepe brez potrebe ne zgubimo!
Zdaj pa še za Novo leto s čašo vam kronist nazdravlja in po dolgih 75 letih se od kronike poslavlja!