List izhaja mesečno dvakrat in stane celoletno.....................K 6 — oolletno.................... . „ 3'20 četrtletno....................„ V60 posamezne številke po ... . „—"30 Cene inseratom: 1/is strani pri enkratni objavi K 150, pri večkratnih —.....-- - objavah popust. - Strokovni list za povzdigo in napredek gostilničarstva. Oficijalno glasilo „Deželne zveze gostilničarskih zadrug na Kranjskem“ in v tej včlanjenih zadrug. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Hotel „TIVOLI". Telefon štev. 105. Stranke govore lahko v uredništvu vsak delavnik od 10—12 dopoldne Leto I. V Ljubljani, dne 15. septembra 1911. St. 16. IMa dan z napisi! Ljubljanska gostilničarska zadruga in z njo vred menda tudi vse ostale gostilničarske zadruge na Kranjskem so dobile sledeče uradno obvestilo od obrtnih oblasti: „Zveza avstrijskih industrijalcev se je pritožila pri trgovskem ministrstvu, da se obrtniki glede napisov na svojih obrtovališčih ne ravnajo po predpisih §§ 44 in 49 obrtnega reda, po katerih mora imeti vsak obrtnik, bodisi producent bodisi trgovec ali posredovalec na svojem stalnem obrtovališču primeren napis (zunanjo označbo). Zlasti neprotokolirani trgovci prav mnogokrat greše zoper določbe navedenih paragrafov, ker rabijo napise, ki nimajo polnega krstnega imena, ali pa sploh nič imena, temuč le kako označbo, ki niti s podjetjem nima prave stike. Ker je gori navedena korporacija zaprosila c. kr. trgovsko ministrstvo, naj vpelje potrebne korake, da se taki nedostatki, ki povzročajo zmote in prevare v prebivalstvu in tudi večkrat oškodujejo upnike, odpravijo, naroča mestni magistrat zadrugi, da pouči svoje člane, da morajo imeti po § 44 obrtnega reda pravilen in primeren napis na svojem stalnem obrtovališču (prodajalnici, delavnici, skladišču itd.). Vsak obrtnik, čegar tvrdka ni vpisana v trgovskem registru, mora imeti napis, ki mora obsegati popolno krstno in rod- binsko ime. Začetna črka krstnega imena sama absolutno ne zadošča. Označeno mora biti vsako stalno obrtovališče, toraj tudi vsaka podružnica. Obrtniki, ki nimajo pravilnih napisov, jih morajo najkasneje do konca oktobra t. 1. nadomestiti s pravilnimi Kdor bi tega ne storil, bi zapadel kazni po § 131 obrtnega reda.“ Šešek. K tej uradni odredbi nam je dodati: Proti temu predpisu, ki je v obrtnem redu popolnoma utemeljen, se ne da ničesar ukreniti. Zato vsak gostilničar, ki še nima pravilnega napisa, stori najbolje, da čim prej, najkasneje pa do konca oktobra t. 1. preskrbi za svojo gostilno pravilni napis, drugače zapade v § 131 obrt. r. navedeni kazni, to je denarni globi do 1000 K, odnosno zaporu do treh mesecev ali celo odvzetju koncesije. Ako ima n. pr. kdo že danes napis: Gostilna „Pri Miklavžu“, mora temu napisu dodati še svoje polno ime in priimek. To velja tudi za najemnike, ki toče na svoj račun. Kdor pa še sploh nima nobenega napisa, si mora preskrbeti cel napis, n. pr.: Gostilna Janeza Kavčiča, ker dosedanji „cagarji“ in druga za gostilne običajna znamenja ne zadoščajo več. Samo-posebi umevno je, da mora biti obrt označena primerno vsebini koncesije. Kranjska dežela dobi torej nebroj novih napisov, pleskarji in črkoslikarji pa za jesen toliko dela, da ga bodo komaj zmogli. Gostilničar in narodnost. Letošnje leto so se slišali v slovenski javnosti parkrat glasovi, katerih smisel je na kratko ta, da slovenski gostilničarji zlasti v naših letoviščih niso narodni. Seveda se je radi tega malo pozabavljalo in prizadetim bralo levite. To nam daje povod, da spregovorimo o vprašanju narodnosti pri gostilničarju in da označimo stališče, ki ga zavzemamo k temu vprašanju in ki ga mora zavzemati vsak pameten gostilničar. Povdarjamo, da zahtevamo od vsakega gostilničarja, da se zaveda narodnosti, h kateri pripada in da skuša po svojih najboljših močeh koristiti svojemu narodu. Razlikujemo pa pri tem, kako naj svojo narodnost kaže na zunaj, pred vsem nasproti svojim gostom. S tega stališča delimo tudi gostilničarje v tri velike skupine in sicer 1. v take gostilničarje, ki nimajo opravka z gosti tuje narodnosti, 2. v take gostilničarje, ki imajo opraviti z gosti tujih narodnosti, in 3. v take gostilničarje, ki izvršujejo svojo obrt v narodno-izpostavljenih krajih. Z narodnega stališča je pač lahko delo gostilničarju, h kateremu ne zahajajo sploh nikaki gosti tujih narodnosti ali k večjemu vsake kvatre enkrat. Temu ne more zameriti nihče, če svojo narodnost še tako kaže na LISTEK. JNfauk o serviranju. (S sodelovanjem strokovnih učiteljev gg. Karla Scheichelbauerja in Antona Sirowyja priredil ravnatelj Adolf Fr. Hess.) (Dalje.) Pivo serviramo pri skupnih obedih pred ali k juhi, vino skoraj izključno še le po juhi. Ako pa piva pri skupnem obedu sploh ne nudimo, potem moramo servirati vino že k juhi. To se mora zgoditi vedno tudi pri vseh onih gostih, ki ne pijejo piva. Glede razdelitve vin, ki naj jih vporabljamo za posamezne hode, je treba vpoštevati, da ne serviramo slabše ali lažje vrste k hodu, h kateremu spada finejša ali težja vrsta. Skušati moramo razdeliti različna vina tako, da se tudi skladajo z dotičnim! jedmi in sicer tako, da na ta način pridejo do polne veljave zlasti finejše vrste To pa se nam posreči le, ako natančno poznamo v zalogi imajoča vina glede njih dobrote, značaja in starosti, ali vsaj specifični okus različnih vinskih vrst, kakor avstrijskih in ogrskih, renskih in mozelskih, bordo in burgundcev, dalje južnih >n desertnih vin kakor tudi, ako vpoštevamo različne šampanjske znamke. Ker odločilno vplivajo pri vinu razven vinogradnega kraja splošno in posebej še tudi vrsta trte, čas in način trgatve, način Spenja, ravnanje z moštom in vinom v kleti, starost itd., mo- remo vina v splošnem le sledeče karakterizirati: Avstrijska vina imajo več snovi in ekstrakta kakor ogrska, ta zopet več alkohola kot prva. Mozelska vina so navadno bolj kisla in lažja kakor renska, ta imajo zopet finejši buket kot prva. Bordo vina so večinoma mirnejša in močnejša kot burgundska, nasprotno pa se ta odlikujejo po prijetnem buketu. Južna in desertna vina so več ali manj sladka. Značaj ali okus šampanjcev (kipečih vin) naznanja pri večini vrst že besedilo etikete. Tako n. pr. imajo mnoge šampanjske vrste vrste poleg imena tvrdke tudi francosko označbo: sec (suh), demi sec (na pol suh), ali pa angleško označbo: dry (suh, ne sladak) extra dry (posebno suh, pust); včasih pa razlikujejo šampanjske vrste tudi samo po barvi etikete, n. pr. carte noire (črna znamka), carte bleue (višnjeva znamka), carte blanche (bela znamka), carte d’or (zlata znamka), od katerih je navadno prva najcenejša, zadnja najdražja. V tem slučaju morata natakar ali natakarica vedeti, kak okus ima vsaka teh vrst, iz katerih etiket moremo v prvi vrsti spoznati samo ceno. Dobimo pa tudi označbe: mousseux (peneč), demi mous-seux (lahko peneč,), grand mousseux (močno peneč), cremant (lahko kipeč), cremant rose (nalahko, rdečkasto kipeč), vin brut (brez likerskega dodatka, brez oslajenja). (Dalje). zunaj, in tudi mu ne more radi tega nihče oporekati, ker s tem ne riskira ničesar in tudi zgubiti ne more ničesar. Drugače pa je z gostilničarjem, ki ima opravka z gosti tujih narodnosti, ali je celo naravnost na nje navezan. To so pred vsem gostilničarji v letoviščih in centrih tujskega prometa. Pri te vrste gostilničarjih iz narodnega stališča odločuje vprašanje, kako največ koristim narodu? Ali s tem, da obdržim posestvo, katero imenujem danes svojo last, sebi in samemu sebi pripomorem do blagostanja, ali s tem, da sem narodno nestrpen in se s tem postavljam v nevarnost, da pridem polagoma ob svoje premoženje in morda moje mesto zasede tujec? Mislimo, da nam vsak trezno misleč in narodno čuteč človek mora pritrditi, da se edino-le v prvem slučaju more koristiti narodu, v drugem pa celo škodovati, ker z neprevidnim postopanjem celo izpostavljam narodno posest v nevarnost. Gostilničar, ki hoče imeti od gosta tuje narodnosti kaj zaslužka, mora paziti na to, da mu vsestransko postreže, mora pa paziti tudi na to, da ga v njegovem naziranju in čustvovanju ne žali, gledati mora na to, da se gost pri njem ne čuti preziranega, da ne dobi utiša, kakor da bi bil celo nadležen ali odveč. Na ta način si pridobi goste, z njimi samemu sebi blagostanje, katero blagostanje pride ob enem tudi na dobro narodu, h kateremu gostilničar pripada. A ko pa nasprotno kaže gostilničar, ki ima opravka z gosti tujih narodnosti, na vseh koncih in krajih preveč svojo narodnost ali samo na tak način, da s tem gosta lahko žali, potem je naravna posledica takega postopanja, da gosti začenjajo polagoma izostajati in da ima čez nekaj časa gostilničar čast gledati prazne gostilniške prostore in živeti v zavesti, da se bliža svojemu polomu. Samo kratko primero: Kaj je za slovenski narod bolje? Da se ali na Bledu prilagodijo posamezni gostilničarji gostom, ki k njim zahajajo, ali da imajo strogo slovensko postrežbo, zato pa prazne prostore, ker slovenskih gostov ni? Čez nekaj let je potem na njegovem mestu gostilničar tuje narodnosti in tako je danes slovenska posest za slovenski narod že zgubljena. Letošnje leto je bilo pri plavalni tekmi na Bledu tudi opažati, da je bilo med gledalci razmeroma jako malo Čehov, četudi je bilo v tem času skoraj polovica letoviščarjev na Bledu -češke narodnosti. Zakaj? Pravijo, da zato, ker so se češki gosti čutili vžaljene, ker so bili lepaki in vabila za to tekmo tiskani samo v slovenskem in nemškem jeziku, ne pa tudi v češkem. Smatrali so se torej prezirane in so izostali. Pameten gostilničar, ki ima opravka z gosti tujih narodnosti ali je celo naravnost na nje navezan, se mora torej postaviti na mednarodno stališče, mora torej streči gostu v jeziku, ki ga ta razumeva. Vsled tega ni proti svojemu narodu ničesar zagrešil, nasprotno, po našem naziranju je celo koristil narodu, ker si je na ta način pomagal do blagostanja. Narod, obstoječ iz cele vrste gospodarsko trdnih oseb, se dandanes več vpošteva, četudi ni velik, kakor pa številen narod, ki se ne more ponašali z blagostanjem posameznih svojih stanov. To je naše stališče in zato ne moremo odobravati napadov, ki so naperjeni proti, gostilničarjem, katere vodi pri njih postopanju to načelo, ne oziraje se na to, da so taki napadi navadno tudi še posledica nepoznanja krajevnih in narodnogospodarskili razmer. Po našem naziranju taki napadi iz narodnega stališča več škodujejo nego koristijo in zato bi tudi bilo iz narodnega stališča želeti, da se v javnost ne spravljajo. Sedanji čas je čas dela in ne čas besedičenja. Zato se dandanes tudi sodi človeka po njegovem delu in njegovih dejanjih, ne pa po besedah. Treznomisleči gostilničarji so že zdavna sprejeli to geslo in zato jih od njih načel ne more nihče odvrniti in naj še tako ropoče in kriči. Končno imamo še opraviti z gostilničarji v narodno eksponiranih krajih. Tam se more, odnosno mora postaviti gostilničar ali na strogo narodno, ali pa na strogo mednarodno stališče. Glede tega odločuje obratovališče, v katerem izvršuje obrt. A ko ima to že na zunaj pečat narodnosti, potem ne preostaja drugega kakor biti tudi na znotraj skrajno dosleden. Ako pa je njegovo obratovališče na zunaj mednarodno, mora biti tudi po svoji notranji uredbi mednarodno, ker drugače se dožive velikanska presenečenja, kakoršnih je slovenski gostilničar zlasti v narodno eksponiranih krajih že do dobra navajen. Glede te vrste gostilničarjev veljajo naša izvajanja o stališču v letoviščih. Dodati nam je samo še, da slovensko občinstvo sodi slovenskega gostilničarja le prerado popolnoma drugače kakor pa gostilničarja, ki pripada drugi narodnosti. Od slovenskega gostilničarja in sicer pred vsem od takega gostilničarja, ki mu je mogoč procvit le na podlagi mednarodnega stališča, zahteva pre-mnogokrat zunanjega in notranjega narodnega bleska in skuša to tudi s silo doseči. Ako je tak gostilničar toliko nepreviden, da se tej sili uklone, je zgubljen, uničen kot obrtnik, uničen kot član naroda. Zato h koncu samo ponavljamo: Pretehtajte preje notranjo vrednost, potem šele sodite, sodite pa po delih in ne po besedah. Pri nakupovanju istrskega ,refoška' v prevdarek. Preteklo zimo se je točilo skoraj povsod zlasti pa po Dolenjskem sladko črno istrijansko vino, nazvano „refoško“ in sicer po 96 vinarjev do K 1*20 liter. Cena temu vinu je bila odvisna od gostilne, ne pa od kakovosti blaga. Čim boljša, odnosno večja je bila gostilna, tem dražje se je seveda točilo „refoško“. Nastane torej vprašanje, ali je bil to pristni „refoško“ ? Pravi pristni refoško pridelujejo namreč v Istri iz skoraj do polovice umetno posušenega grozdja „refoško“, ki je dobilo ime od italijanskega „refosco“. Ako se pa grozdje te vrste nič ne posuši, marveč se takoj, ko dozori, kar s trte podela v vino in sicer z večdnevnim kipenjem na tropinah, potem se iz tega grozdja pridela takoimenovani „istrski teran“. Teran pa ni sladko, marveč prijetno kislikasto, na prvi okus nekoliko pusto črno vino- Posebno fin teran pridelujejo naši vrli Krašovci, ki kot .kraški teran“ slovi vsaj po celi Sloveniji. Občna lastnost obedveh teh vin, torej re-foška kakor terana je ta, da imata obadva lepo rdečo peno. Zato pravi Krašovec „Moj tern ima rušu penu kakor zajčja kri“. To je odločilna lastnost te vrste vin. Da torej nima niti istrski refoško niti kraški teran rdeče pene, marveč belkasto, je to nezmotljivo znamenje, da ni ne prvi ne drugi pristen, ampak — falzifikat. In tak je bil lansko leto in letos večinoma istrski refoško, ki se ga je pri nas točilo. Da se za ceno 96 h do K 1'20 ni moglo točiti pristne kapljice te vrste, do tega zaključka mora priti vsak, kdor le nekoliko kalkulira. Vzemimo, da napravi kdo v Istri iz re-foškovega grozdja hektoliter navadnega črnega vina, torej terana. Tako vino proda lahko takoj po trgatvi za 70 do 80 K hektoliter. Ako pa hoče iz istega grozdja napraviti «refoško», ga mora najprej umetno posušiti — kakor že navedeno — skoraj do polovice. Na polovico vsušeno grozdje pa da seveda tudi le polovico toliko vina, torej v primeri k prejšnemu teranu k večjemu 50 litrov. Seveda je manjšemu pridelku odgovarjajoče tudi cena višja. Zato nastane vprašanje: Ali zamore biti istrski pridelovalec vina tako špekulativen, da pusti svoje grozdje do polovice osušiti in pridobi iz njega za polovico manj vina, katerega pa zamore še-le v zimskem času prodati in sicer za najmanj 30 K ceneje, kakor pa bi mogel prodati vino, ki ga bi lahko pridelal iz istega grozdja ob trgatvi? Jasno je torej, da bi kaj takega noben pameten človek ne napravil in da mora torej biti dobavna cena re-fošku vsaj 140—160 K za hektoliter, ako je za teran 70—80 K. Faktum pa je, da so prodajali istrski (koprski) vinski agenti lansko zimo dolenjskim gostilničarjem refoško tudi za 60 K hektoliter, tako da so ga mogli potem še z dobičkom po 96 h do K 1"20 liter točili. Rdeča pena takilir vin je pri tej ceni seveda ostala v Istri, ako se ni morda na poti zgubila. To naj naši tovariši prevdarijo in po tem naj se ravnajo letos in v bodočnosti sploh, zlasti pa takrat, kadar jim pridejo ponujat istrski agenti pristni istrski refoško. Vprašalnica. Vprašanje štev. 32. Ali imajo po zadrugi vloženi rekurzi proti podelitvi gostilniške koncesije odložljivo moč? Ako, v katerem slučaju ? Odgovor: V smislu § 18 obrtnega reda imajo po zadrugah vloženi rekurzi odložljivo moč, ako so zadruge v polnem obsegu zadostile zahtevam tega paragrafa, to se pravi, ako je zadruga oddala vsaj v 14 dneh po dostavitvi poziva svoje mneje in v tem mnenju stavila predlog, da naj se podelitev koncesije zavrne. Poleglega se mora glasiti prošnja za podelitev nove koncesije, ne pa samo za nadaljno podelitev ali prenos dosedanje koncesije. V tem slučaju ima sicer gostilničarska zadruga tudi pravico rekurza tekom 14 dni od dneva obvestitve, toda ta rekurz nima odložljivo moči. Vprašanje štev. 33. Ali je občina opravičena določiti za gostilničarsko in krčmarske obrt maksimalne tarife ali zahtevati kaj podobnega od gostilničarja? Odgovor: Nobena občina ni opravičena pravnoob-vezno določiti maksimalne tarife za katerikoli si bodi stan. § 51. obrtnega reda namreč natančno določa, da maksimalne tarife za v tem §-u navedene obrtnike določi lahko samo deželna politična gosposka potem, ko so glede tega oddale svoja mnenja občine, trgovinska in obrtna zbornica in prizadete strokovne zadruge. Vi imate morda pred seboj določbo § 52. obrtnega reda, s katero se zahteva, da morajo imeti gostilničarji označene na vidnem mestu cene jedem in pijači. Vsled te odločbe je namreč naša obrtna oblast odredila, da morajo imeti vse gostilne označene v svojih prostorih na vidnem mestu cene jedem in pijačam, ki jili prodajajo. Tej zahtevi se ne morete izogniti z jedilnimi listi, ker morate imeti poleg jedilnih listov tudi tako stalno naznanilo. Po- samezne tiskarne imajo celo vzorce za to v zalogi, ki jih je treba samo s cenami spopol-niti, in Vam v slučaju, da tej odredbi še niste zadostili, priporočamo, da to čim prej storite, ako hočete biti zavarovani proti morebitnim neprilikam s strani obrtne oblasti. Kakor pa že rečeno, ta označba cen ni identična z maksimalnim tarifom in Vi tudi niste vezani na tam navedene cene. To je le formalnost, kateri prav lahko zadostite. Priporočati Vam moremo le, da sami po sebi združite zahtevano označbo cen z maksimalnim tarifom za Vašo gostilno, ali z drugimi besedami, da označite tam najvišje cene, pod katerimi pa navadno prodajate. Vprašanje štev. 34. Ali sem primoran dati natakarju ali natakarici napitnino? Če jo dam, kaj naj mi je pri tem merilo? Odgovor: Kakor ste že lahko posneli iz „Nauka o serviranju“, ki ga objavljamo v podlistku, ni nihče primoran dati natakarju ali natakarici napitnino. Napitnina je prostovoljni dar, ki je pri današnjih slabih socijalnih razmerah prešlo že skoraj v splošno zlo, četudi se je že z več strani poskušalo napitnino v gostilnah sploh odpraviti. Ostalo pa je le pri poizkusih s prav malimi izjemami in zato se skoraj povsod zanašajo natakarji ali natakarice na to, da dobe od gostov napitnino. Le redki so namreč slučaji, kjer je gostilničar odredil, da je napitnina strezočemu osobju že v cenah zapopadena. Nekateri hoteli, odnosno restavracije imajo navedeno to že tudi na jedilnih listih ali imajo na kak drug način označeno, tako da gost lahko to čita. Glede napitnine je pri nas na Kranjskem splošno običajno, da se da dotičnemu natakarju ali natakarici, pri katerem poravnamo račun, napitnino, drugim natakarjem ali natakaricam pa, četudi so nam stregli, navadno ne. Visokost napitnine je pri nas jako različna in se navadno suče tako, da znaša pri plačani svoti do 1 krone 4 do 10 vinarjev, pri večjih svotah nekoliko več. Le oni gostje, ki so že mnogo hodili okrog po svetu, dajejo napitnino vsem onim natakarjem, odnosno natakaricam, ki so jim stregli in sicer nekako po vzorcu, ki je na Dunaju običajen. Na Dunaju je namreč vpeljan takoimenovani trojnonatakarski sistem, to se pravi, da donaša gostu jedi en natakar, pijačo drug natakar in da gost plača pri plačilnem natakarju. Poleg tega je še pri tem vprašanju upoštevanja vredna oseba takoimenovani „pikolo“, ki gostu pomaga vsaj pri obešanju površnika, klobuka, palice in drugem, odnosno ki odložene stvari zopet gostu pred odhodom vroči in potem hiti k vratom, da mu jih spoštljivo odpre. Kdor hoče veljati na Dunaju za finega gosta, mora torej dati napitnino onemu osobju, ki mu je streglo, in sicer plačilnemu natakarju skoraj 10 odstotkov od plačane svote, donašalcu jedi nekako 2 tretjini tega in natakarju za pijačo ter „pikolu“ vsakemu približno 1 tretjino; n. pr. ako je znašal račun 3 K 50 h, potem odpade na plačilnega natakarja 30 h, na donašalca jedi 20 h, natakarja za pijačo 10 h in „pikoliju" tudi 10 h, vsaj pa 4 h. Pri nas v Avstriji so torej glede napitnine razmere take. Ne more Vam pa tudi nihče nič, ako ne daste nobene napitnine. Kakor pa že rečeno, se jo navadno daje in je navadno ne dobita le oni natakar ali natakarica, ki sta slabo stregla. V Nemčiji, Franciji in Švici pa je skoraj povsod obligatorična 10 odstotna napitnina od plačanega zneska in se ta napitnina plača samo plačilnemu natakarju, ki potem razdeli napitnino sorazmerno med strezoče osobje. Vprašanje štev. 35. Kak način postopanja in kaka sredstva mi priporočate za odpravo plesnobe iz kleti? Odgovor: Plesnoba nastane pred vsem v takih kleteh, ki so zaduhle in vlažne. Zato Vam je skrbeti zlasti za to, da zadostno zračite klet in da tudi odpravite preveliko vlago. Drugače se plesnoba hitro širi in udari ne samo na les, ampak tudi na vino. Seveda ne vemo, kako je zidana Vaša klet in ali Vam je mogoče odpraviti na enostaven način plesnobo. Zato Vam hočemo navesti par sredstev, s pomočjo katerih lahko plesnobo zadušite in ugonobite. Predpogoj pri teh sredstvih je seveda, da nimajo ni-kakega duha, da tudi niso strupena, da ne povzročajo barvila in ne spreminjajo barve, da vlage ne zvečajo in da tudi ne povzročajo plinov in izhlapevanja, ker to razjeda kovine. Zato so kot taka sredstva izključena vsa močno dišeča sredstva kakor karbolova kislina, karbo-lineum, mikrosol, ravno tako antinonin, subli-matne raztopine in preparati, ki imajo klor v sebi. Kjer prostori niso preveč vlažni, tam se lahko že vspešno vporablja žveplena kislina, kakoršna se tvori pri raztopitvi žvepla, ker za nekaj časa zaduši plesnobo in razkuži zrak. Najbolj pa Vam moramo v ta namen priporočati vporabo montanina, ker je to sredstvo brez barve in brez duha, v razmerju z drugimi preparati nestrupeno in se tudi ne da tako hitro razkrojiti Montanin, kakoršnega se vporablja v kletarstvu, je čista tekočina brez barve in brez duha in je posebno prikladna za razkuževanje zunanjih delov sodov, obročev, lesene posode sploh, sten in tal. Nasprotno pa ne moremo priporočati tega preparata za razkuževanje notranjih delov sodov, cevi in drugega orodja, ki pride v dotiko z moštom in vinom, ker je kljub opetovanemu umivanju še vedno dana možnost, da se dokaže, da je bilo v vinu nekaj fluora, kar pa je po vinskem zakonu prepovedano. Tudi za osuševanje plesnjivih sten se v-porablja montanin in priporočamo za ta slučaj, da steno najprej mehanično osnažite in jo potem prevlečete z zredčenim ijiontaninom. Ko se je montanin prvič posušil, prevlecite še enkrat z njim steno. Različni poskusi so namreč pokazali, da se ni prijela plesnoba posameznih lesenih delov, ki so bili prevlečeni samo z na 4 — 10% zredčenim montaninom in so ležali skozi tri tedne na vlažnem prostoru ter bili v stiku s splcsnastim lesom, nasprotno pa se je plesnoba na drugem lesu že v par dnevih močno razvila. Samoposebi umevno je, da samo enkratna vporaba takih preparatov ne zadošča. Zato je treba od časa do časa z razkuževanjem ponavljati. Zapomnite si pa: Četudi prikladna raz-kuževalna sredstva čistost kleti pospešujejo in zatirajo plesnobo, vendar ne smete pri njih vporabi zanemarjati rednega, natančnega snaženja, zračenja in odprave vseh škodljivih vplivov v kleteh in stranskih prostorih, drugače ne dosežete povoljnih uspehov. Razno. Hotel „k zlatem jelenu“ v Gorici je bil 13. t. m. na javni dražbi. Kdor je po znal ta hotel svoje dni, se mora čuditi, kako je prišlo do javne dražbe, ker je bil ta hotel v prejšnih časih res zlata jama za gostilničarja. Ne čudi se pa temu tisti, ki pozna postopanje slovenskega občinstva s slovenskim gostilničarjem v narodno eksponiranih ali mešanih krajih. Svoj čas, ko je bil najemnik hotela „K zlatem jelenu“ v Gorici Nemec, je zahajala tja takorekoč cela Gorica brez razlike na to, ali je bil gost Slovenec, Nemec ali Italijan. Ko so prišli za njim Slovenci kot najemniki, so slovenski gostje pričeli proti njim drugače postopati, zahtevali so od gostilničarja, da ne sme biti hotel mednaroden, temveč da se mora kazati tudi nasproti gostom kot slovensko podjetje in sicer kot strogo slovensko podjetje. Naravna posledica temu je bila, da so izostali gostje drugih narodnosti. Ko so izostali ti gostje, so sicer res še nekaj časa hodili Slovenci tja kot prej, toda kmalu so se slišali glasovi, da tu ni več tiste družbe, onega življenja kot prej in kot prvi so izmed Slovencev radi tega izostali ravno tisti, ki so pregnali italjanske in nemške goste. Krivda na neuspehu tega podjetja torej ne zadene gostilničarja, marveč narodno nestrpnost gotovih gospodov, katerim je takorekoč prirojeno, da so pri tujcu z vsem zadovoljni, pri domačinu z nobeno stvarjo. Hotel Mallner na Bledu. Glede prodaje znanega hotela Mallner na Bledu smo dobili iz gostilničarskih krogov sledeči dopis, ki ga nespremenjenega priobčimo. Dopis slove: — „25. t. m. se vrši pri okr. sodišču v Radovljici sodnijska dražba krasnega hotela Mallnei na Bledu z gospodarskim poslopjem in zemljišči. Cenjeno je vse skupaj na 258.624 K in najnižji ponudek znaša 143.599 K. Za tujski promet na Bledu je velikanskega pomena, da pride hotel v roke strokovnjaka prve vrste, ker je to edini renomirani hotel, ki privabi aristo-kratične in bogate tujce na Bled, da raznesejo vest o krasoti Gorenjske daleč po svetu. Oprava za hotel se bo isti dan lahko kupila in je krasna ter velike vrednosti radi bogate srebrnine, oljnatih slik, majolik, skrinj i. t. d. Ker se bo vse dobilo najbrž poceni in za majhen kapital, se bo morda marsikdo zanimal za to prodajo, da ne pride v napačne roke.“ Storite svojo dolžnost! Poročali smo že, da se je c. kr. deželna vlada končno vendar-le odločila, nekaj storiti radi ureditve policijske ure in da je n. pr. okrajno glavarstvo v Litiji že zbralo od občinskih zastopov v tem glavarstvu mnenja glede tegajVprašanja. Prej ali slej pridejo na vrsto tudi druga okrajna glavarstva in občine cele dežele. Povdarjali smo že in danes ponavljamo, da je od tega, kako se večina občin izreče, odvisno, ali vlada vstreže splošni želji gostilničarstva ali ne, to je da se vpelje enotna policijska ura za celo deželo do 12. ure ponoči. Tovariši naj imajo torej vprašanje glede ureditve policijske ure vedno pred očmi, naj poizvedujejo, k e d a j pride to vprašanje na dnevni red občinskih sej in naj zastavijo ves svoj vpliv v to, da občinski z a s to p sklene priporočati ureditev policijske ure v tem smislu, kakor to želi večina gostilničarjev in gostov. Ako se izreče tudi večina občinskih zastopov v deželi za ureditev policijske ure v našem smislu, potem jo mora vlada tudi tako urediti. Da pa se izreče večina občinskih zastopov za to, to je odvisno od gostilničarstva samega. Treba je nekaj dela, ki pa mora prinesti uspehe. Zato samo ponavljamo: Storite svojo dolžnost, vsaj s tem koristite samemu sebi. Vzoren občinski zastop. Že v zadnji številki smo na kratko omenili pri vprašanju radi ureditve enotne policijske ure, kako stališče zavzema k temu vprašanju občinski zastop občine Trebeljevo v litijskem okraju, namreč da naj bi bila policijska ura za gostilne poleti ob 7., pozimi pa ob 6. zvečer, poleg tega pa naj bi bile gostilne zaprte ob nedeljah in praznikih že od 1 ure popoldne naprej. Kaj takega bi si človek ne mogel misliti in vsak gostilničar mora dvomiti nad resnostjo takega občinskega zastopa, ki hoče biti radikalnejši kakor so pa ljudje v deželi bajk — v Ameriki. Ali bi ne bilo enostavnejše, ako bi se taki ljudje postavili na stališče, da naj se gostilne sploh odpravijo in z gotovim dnevom vse od prve do zadnje zapro. Gostilničarji te občine naj si zapomnijo, kaki prijatelji gostilničarskega stanu sede v tamošnjem občinskem odboru, zapomnijo naj si to zlasti pri plačevanju davkov. Gotovi ljudje imajo seveda veselje nad tem, da bi gostilničarski stan vtopili kar v žlici vode. Poznati hočejo gostilničarja samo takrat, kadar mora kaj plačati. Takrat je gostilničar, ki naj le plača, češ vsaj mu dobro gre. Kadar pa bi se bilo treba izreči za kako udobnost v prid gostilničarju, takrat ga ali ne poznajo ali nočejo poznati. Takih prijateljev gostilničarstva imamo povsod dovolj, zato je treba, da smo vedno na pozorišču, ker le na ta način se nam je mogoče obvarovati škode, ki nam jo lahko napravijo. Policijska ura. Boj, ki ga bijemo radi vpeljave enotne policijske ure po celi deželi, zanima tudi naše stanovske tovariše izven Avstrije. Tako nam k temu vprašanju poroča tovariš, ki izvršuje kot Slovenec gostilniško obrt v Nemčiji, sledeče: Pri nas smo glede policijske ure na boljšem, kakor ste Vi v slovenskih deželah. Tukaj smejo biti gostilne od prte do 1. ure popolnoči, zjutraj pa jih ne smemo pred 6. uro odpreti. Žganih pijač ne smemo pred 8 uro zjutraj točiti. Prekoračenje teh določb se kaznuje s 15 markami, drugič s trojno globo in nato sledi zguba obrti. — V Nemčiji, ki je znana kot stroga policijska država, ima torej gostilničar več udobnosti kakor pri nas, ker se vpošteva davčna moč gostilničarja. Želeti bi bilo, da bi bila Nemčija, ki je drugače glede najrazličnejših odredb mnogokrat naravnost po nepotrebnem vzor našim oblastvom, vzor tudi glede takih vprašanj in določil, ki so na dobro obrtniku. Podraženje piva. Pivovarne na Češkem, Moravskem in v Šleziji pripravljajo akcijo, vsled katere hočejo podražiti s 1. januvarjem 1912 pivo pri hektolitru za 2 K. Govori se, da nekaj enakega pripravljajo tudi alpske pivovarne, vendar o tem nismo mogli dobiti nikakih zanesljivih podatkov. Treba pa je na vsak način posvetiti tej zadevi vso pozornost, ker bi vsled zopetnega podraženja trpel edino-le gostilničarski stan. Zanesljivi podatki v tem oziru bi nam dobrodošli. Zato najvljudneje prosimo cenjene naročnike za tozadevna obvestila. Dobra kava je ponos in priporočilo vsake dobre restavracije. Dobro kavo pa napraviš samo, če ji pridaš Kolinske kavne primesi. Glede kakovosti Kolinska kavna primes nadkriljuje vse kavne pridatke. Zato se je že povsod vdo-mačila. Kolinska kavna primes je obenem pristno domače blago kar se o nobenem drugem kavnem pridatku ne more trditi. Izborna kakovost in pa to da je domače blago, to sta dve lastnosti Kolinske kavne primesi, zaradi katerih ta kavni pridatek toplo priporočamo vsem slovenskim gostilničarjem ? Sestanek gostilničarjev v Kranju radi ustanovitve gostilničarske zadruge za kranjski sodni okraj se vrši po došlih nam poročilih v pondeljek dne 18. t. m. popoldne ob 2. Namen tega sestanka je obrazložiti udeležencem se-stank: pomen zadrug in voliti pripravlja ni odbor, ki naj izposluje odobritev pravil in skorajšnjo ustanovitev gostilničarske zadruge. Sestanka se udeleže tudi odposlanci v Deželne zveze gostilničarskih zadrug na Kranjskem«. O sestanku samem priobčimo prihodnjič podrobno poročilo. Prodaja tobačnih izdelkov v gostilnah, Zadnjič smo poročali, da se je tobačna režija, odnosno finančno ministrstvo hotelo izogniti splošni zahtevi gostilničarjev v Avstriji na ta način, da je izdalo novo odredbo, s katero se dovoljuje prodajati tobačne izdelke po gostilnah in kavarnah tudi brez vsake posebne licence in da je po besedilu te odredbe dovoljeno, vračunati si pri tem prodajanju tudi postrežbo. Gostilničarji so hitro spoznali, kaj namerava finančno ministrstvo s to novo odredbo. Zato so se za enkrat zadovolili s tem, da so se začeli posluževati v odredbi dovoljene jim udobnosti in da so začeli vračunavati pri vsakem komadu po 1 do 2 vinarja za postrežbo. Podraženje tobačnih izdelkov je zaradi tega postalo še bolj občutno in finančno ministrstvo zato tudi ni prišlo na svoj prvotni račun. Namesto da bi se dohodki iz tobačne režije vsled zvišanja cen zvišali, so se znižali, ker ljudstvo sedaj manj kadi. Kakor čujemo, hoče zato finančno ministrstvo preklicati svojo najnovejšo odredbo glede prodajanja tobačnih izdelkov v gostilnah in kavarnah in vpeljati zopet stare ednošaje. Gostilničarstvo pa s tem nikakor ne more biti zadovoljno in tudi še vedno vstraja pri svoji prvotni zahtevi, da se mu namreč pri prodajanju tobačnih izdelkov nudijo iste ugodnosti kakor drugim prodajalcem, to je trafikantom. To stališče zavzemajo sedaj gostilničarji po celi Avstriji in zato se smemo nadejati, da finančno ministrstvo pride kmalu do prepričanja, da je njegovo sedanje stališče nevzdržljivo in da bo moralo dovoliti tudi gostilničarjem lO^/o pri prodaji tobačnih izdelkov, ako hoče da doseže to, kar je s povišanjem cen tobačnim izdelkom nameravalo. Pri tem položaju moramo r.ašim tovarišem priporočati, da naj pazljivo in vedno zasledujejo to vprašanje in da naj se strogo ravnajo po danih jim navodilih. Danes je parola gostilničarstva: Pri prodaji tobačnih izdelkov si vračunaj pri komadu po eden do dva vinarja za postrežbo 1 Čudaki so nekateri naši gostilničarji. Priznavajo sicer, da je strokovni list za slovensko gostilničarstvo naravnost potreben, nočejo pa uvideti tega, da je treba tak list tudi podpirati. Mnogo je namreč še takih gospodov, ki kljub opetovanim pozivom, da naj ali poravnaj a naročnino ali pa vrnejo list, še vedno sprejemajo list in se ne zmenijo za poravnavo naročnine. Opetovano smo že povdarjali, da se pri časopisju plačuje naročnina naprej, in to danes zopet ponavljamo. Ob enem opozarjamo, da prihodnji številki še enkrat priložimo poštne položnice in da takoj nato vstavimo dopošiljatev lista vsem onim, ki bi še vedno ne poravnali naročnine. Seveda si pridržujemo pravico, zahtevati od vseh teh tudi v smislu zakona, da nam plačajo dosedanji za-stanek na naročnini. Letošnja letna sezona je do malega končana. Le še posamezni tujci bivajo po nekaterih letoviščih, toda tudi ti se že polagoma odpravljajo proti domu. Bilance o letošnji letni sezoni za sedaj še ne moremo zaključiti, pač pa podamo lahko nekako sirovo bilanco. Konjunkture so bile letos zelo ugodne. V Italiji in na jugu kolera, torej strah pred njo. Zato je veliko gostov, ki drugače hodijo na morje, iz previdnosti raje ostalo v alpah. Izredno ugodno vreme je ravnotako blagodejno vplivalo. Zboljšanje denarnega trga po drugih naših kronovinah je bil pri tem tudi vpoštevanja vreden faktor. Tako je po naših informacijah na Kranjskem končala letošnja sezona zelo ugodno in s tem tudi v marsikaterem oziru vplivala na gospodarski položaj posameznih naših letovišč. Godbeni avtomati v javnih lokalih. Ker je več deželnih političnih oblasti vprašalo ministrstvo, kako naj se pravno postopa glede po- stavitve in vporabe godbenih avtomatov v javnih lokalih, je c. kr. ministrstvo za notranje zadeve v sporazumu s C. kr. trgovskim ministrstvom izdalo odlok z dne f3 svečana 1911, štv. 1150, s katerim se določa, da se ima smatrati vporabo godbenih avtomatov v javnih lokalih za produkcijo v smislu dvornega dekreta z dne 6. januvarja 1836 in da je treba za postavitev in obratovanje takih avtomatov oblastvene licence. Pri tem je vse eno, ali je avtomat lastnina lastnika dotičnega javnega lokala ali pa je take avtomate postavilo proti najemnini v več lokalih na enkrat kako podjetje. Kdor ima torej v gostilniških prostorih godbene avtomate, mora skrbeti pred vsem za to, da si preskrbi potrebno oblastveno dovoljenje, ker bi drugače še lahko imel kake sitnosti. Fotografije o izletu gostilničarjev na Bled. Kdor hoče imeti sliko skupine udeležencev izleta na Bled pred Žumrovo restavracijo v Vintgarju, naj si jo nemudoma naroči ali naravnost pri fotografu Viktorju Kuncu (Atelje Viktor poleg Kranjske hranilnice) v Ljubljani ali pa pri našem upravništvu, ki tudi oskrbi sliko. Fotografija stane 3 K. Poštnina se posebej vračuna. Taka fotografija je jako prikladna dekoracija gostilniških prostorov, ker je ob enem tudi spomin na začetno gibanje slovenskega gostilničarstva. Za domačo vporabo potrebna pijača naj je užitnine prosta. Na shodu koroških gostilničarjev v Celovcu se je obravnavala tudi jako pametna in za gostilničarja zelo važna zadeva, namreč to, da naj bi bila pijača, kolikor se jo porabi za dom in posle pred vsem v takih gostilnah, katerih lastniki so v prvi vrsti poljedelci, kakor tudi meso vžitnine prosto. Zato je bila na tem shodu tudi sprejeta resolucija, s katero koicški gostilničarji poživljajo vlado, da naj uredi ali naredbenim potom ali pa z zakonom vprašanje domače pijače tako, da naj je gotova množina, ki se določi za vsakega posla, piva, vina, žganja, mošta in mesa prosta vžitnine pri onih gostilničarjih, ki se pred vsem pečajo s poljedelstvom. Deželne poslance pa se naproša, da naj tudi v deželnem zboru z zanimanjem zasledujejo to vprašanje. Tako koroški gostilničarji. Tudi pri nas bi kazalo, se z vso vnemo zavzeti za to, da se to vprašanj:.- reši v gori navedenem smislu, kajti tudi pri nas dandanes posli niso več zadovoljni z nekdanjo hrano in ne zahtevajo samo vsak dan mesa, temveč tudi pijačo. To vprašanje se nam zdi zato tako važno, da priporočamo 'Deželni zvezi gostilničarskih zadrug na Kranjskem«, naj to vprašanje dobro preštudira in stori temu primerne korake. H0TEL „ILIRIJR“ LJ (JBLJflMfl, Kolodvorska ulica 2 minuti od južnega kolodvora, renoviran in moderno opremljen z restavracijo in kavarno se priporoča cenjenim tovarišem z dežele za obisk. Dobra kuhinja, izborna pijača, 1 — senčnat vrt, zmerne cene. — NN