toma GLASILO KMETIJSKEGA KOMBINATA »HMEZAD« — ŽALEC LETO XXV — ŠTEVILKA 1 — JANUAR 1971 »HMELJARJU« OB SREBRNEM JUBILEJU PRED 25. LETI OB IZDAJI PRVE POVOJNE ŠTEVILKE HMELJARSKEGA GLASILA JE ING. CIZEJ DOLFE, TAKRATNI PREDSEDNIK HMELJNE KOMISIJE ZA SLOVENIJO, V UVODNI BESEDI »HMELJARJU NA POT« ZAPISAL: »OKUPATOR JE V SVOJEM NEUSMILJENEM DIVJANJU PRAV HMELJARSTVU PRIZADEJAL NAJOBCUTNEJSO ŠKODO. UNIČIL JE HMELJIŠČA, PRAV TAKO PA TUDI VES HMELJARSKI TISK. VSA DOLGA STIRI LETA NI PRIŠLA NOBENA TISKANA BESEDA MED HMELJARJE, RAZEN ODLOKOV O PRISILNEM KRČENJU HMELJSKIH NASADOV. ZATO NAM JE SEDAJ, V OSVOBOJENI JUGOSLAVIJI, TEM BOLJ POTREBNO V NAJKRAJŠEM ČASU POPRAVITI IN NADOMESTITI ZAMUJENO. V BODOČEM DRŽAVNEM NACRTU JE PREDVIDENA HMELJARSTVU VELIKA VLOGA. MORAMO POVRŠINE HMELJIŠČ POVEČATI IN OBNOVITI TER POPRAVITI KAKOVOST HMELJA. TEGA PA NE SMEMO ZAČENJATI BREZ NACRTA, KAR »NA PAMET«. POTREBNE SO NAM SMERNICE IN NAVODILA, POTREBEN NAM JE POUK. TO DELO NAJ VRSI »HMELJAR«, KATEREGA BO SPREJEMAL VSAK CLAN »HMEZADA« BREZPLAČNO, TAKO DA BO NOVI LIST PRISPEL V ROKE SLEHERNEGA HMELJARJA.. HMELJARSKA ZADRUGA KOT ORGANIZACIJA VŠEH HMELJARJEV SLOVENIJE OPRAVLJA Z IZDAJANJEM SVOJEGA GLASILA NA TA NAČIN VAZNO NALOGO PRI OBNOVI NAŠEGA SLOVENSKEGA NARODNEGA GOSPODARSTVA. BODI ZATOREJ NJENA POT REDNA IN USPEŠNA!« Ko ob tem lepem jubileju listamo po posameznih letnikih »Hmeljarja«, lahko z zadovoljstvom ugotavljamo, da so Cizejeve besede »smernice, navodila, pouk« bile res prisotne v množici člankov, ki jih je to glasilo posredovalo pridelovalcem hmelja in vsem, ki so tako ali drugače imeli opravka in stike s hmeljarstvom. V njem najdemo spodbudne besede prvih in poznejših organizatorjev povojnega hmeljarstva, poročila o delu in poslovanju hmeljarskih organizacij, navodila in strokovne napotke kmetijskih strokovnjakov, izkušnje, predloge in želje pridelovalcev in ne nazadnje kopico člankov, navodil in spodbudnih besed samih urednikov tega glasila. Razmeroma hitra organiziranost hmeljarjev — svojo zadrugo so ustanovili že julija 1945 — je naravnost terjala po svojem stanovskem glasilu. Glasilo naj bi prevzelo vlogo informatorja, strokovnega svetovalca in posrednika navodil in smernic za hitro obnovo v vojni uposto-šenega hmeljarstva. Tako je prva povojna številka stanovskega glasila, ki so ga imenovali »Hmeljar«, izšla že v začetku leta 1946. Od takrat dalje je »Hmeljar« izhajal več ali manj redno vsak mesec, čeprav je v tem času zaradi reorganizacij večkrat menjal svojega »gospodarja«. To seveda hmeljarje ni motilo. Važno je, da kljub organizacijskim spremembam opravljal svojo osnovno nalogo vse do tega jubileja. Mislim, da lahko danes brez zadržka pribijemo, da je pomembnost »Hmeljarja« zlasti v tem, ker je živel za prakso in delal za prakso. Pri tem je bil uspešen mobilizator sredstev in sil ter prepričljiv spodbudnik idej in naporov za hiter napredek te panoge. Preko njega so organizatorji, strokovnjaki, pospeševalci in praktiki dajali praktične in strokovne napotke za uspešno izvršitev posameznih proizvodnih in organizacijskih nalog. Hmeljarji so se teh napotkov s pridom oprijemali. Ne samo to, tudi sami so preko lista posredovali bogate izkušnje mlajšim hmeljarjem, s čimer so tudi sami mnogo prispevali za skupno stvar. To je še bolj bogatilo vsebino »Hmeljarja« in mu dajalo pečat resničnega stanovskega glasila. Pri tem so veliko delo opravili tudi vsakokratni uredniki glasila, ki so znali prisluhniti željam hmeljarjev, ga pestrili in uspešno urejali tako, da je bil vsem razumljiv in prepričljiv. Ne bi našteval imena številnih sodelavcev »Hmeljarja«, ki so s svojimi strokovnimi, praktičnimi in organizacijskimi napotki bogatili vsebino glasila. Zlasti še, ker so vsi brez izjeme zavestno pomagali napredku te panoge. Vsem ob tem pomembnem jubileju iskrena hvala. Naj jim bo v zadoščenje, da so tudi s svojimi prispevki, ki jih je posredoval »Hmeljar«, pomagali napredku hmeljarstva na raven, ki jo zavzema ta panoga danes. Posebna zahvala pa velja tudi proizvajalcem, ki so sodelovali z glasilom, ga podpirali in v največji meri izpolnjevali posredovane smernice in navodila. Ne glede, da je »Hmeljar« danes glasilo Kmetijskega kombinata Žalec, izražam željo, da naj bo list tudi v bodoče zvest sodelavec vseh slovenskih hmeljarjev in delavcev organizacij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo hmelja ali kakor koli sodelujejo s hmeljarstvom oz. delajo za napredek hmeljarstva. Ta želja naj spremlja glasilo »Hmeljar« v naslednji etapi, na poti k zlatemu jubileju. Vsem hmeljarjem, delavcem v hmeljarstvu in sodelavcem želim srečo in polno uspehov v Novem letu 1971! Predsednik uredniškega odbora Karel Kač OB 25-LETNICIIZHAJANJA NA HMELJARSKEM KONGRESU V BRUSLJU OD 4. DO 7. AVGUSTA SMO LANI PRAZNOVALI 20-LETNICO OBSTOJA EVROPSKEGA HMELJARSKEGA BIROJA. USTANOVITEV TOREJ SEGA NAZAJ V LETO 1950, NAS HMELJAR PA OPRAVLJA SVOJE NALOGE ŽE OD LETA 1945. Spominjam se nazaj tistih let, ko so naši hmeljarji na razvalinah vojnih dogodkov začeli obnavljati hmeljarstvo v Savinjski dolini in drugod. Niso bile majhne težave, vendar si je slovenski hmelj kaj kmalu našel spet pot na svetovna tržišča. V tistih časih je bila v Žalcu Hmeljarska zadruga, od česar so prve tri črke vsake besede dale znano okrajšavo HMEZAD. Mislim, da je treba dati odgovornim ljudem v Žalcu in Celju priznanje, da kljub raznim reorganizacijam tudi na hmeljarskem področju niso spreminjali te firme, ki je danes pojem v svetu. Ce listamo po letnikih Hmeljarja, vidimo, da je bil vedno ozko povezan s kmetom, njegovo tehniko dela, pri čemer je zlasti znatno število člankov, ki se nanašajo na proizvodnjo. Ce bi me vprašali, ali je morda kaka razlika med vsebino Hmeljarja in drugih hmeljarskih listov po svetu, bi rekel tole: Hmeljar je odlično spremljal proizvodno problematiko, tehnologijo, zaščitno službo itd., manj pa ekonomsko, trgovinsko problematiko. Tuji listi tudi sicer obravnavajo proizvodne probleme, v znatni meri pa tudi probleme tržišča, prodaje, nihanja cen itd. To je razumljivo, ker je pri nas trgovina s hmeljem dejansko kon- centrirana v HMEZAD, ki kot komisionar prodaja hmelj za proizvajalce. Verjetno bo treba v bodoče tudi v Hmeljarju dati večji poudarek na trgovinsko plat, odpiranje novih tržišč, prijeme trgovine doma in na tujem. Zanimivo je, da se isti problem pojavlja tudi v okviru Mednarodnega hmeljarskega biroja: glede proizvodnje smo imeli mnogo seminarjev, referatov, v trgovini pa še zdaleč nismo dosegli tega, kar si želimo. Ko so prišli tudi hmeljarji iz ZDA v MHB, so nam kot prvo povedali: v Evropi ste v hmeljarstvu glede proizvodnje, tehnike, znanstvenih raziskav na visoki ravni, glede trgovine Pa smo po našem mnenju pred vami. Omenili so, da bo morda njih pristop v MHB pomenil dobro medsebojno izpopolnitev in dopolnitev v nakazani smeri. Marsikaj je doživel naš Hmeljar v teh 25 letih, ki so v človeškem življenju kratka doba, v poslovnem Pa pomenijo več. Bili so dvigi, padci, uspehi, neuspehi, s čudno močjo pa zelena kobuljica vabi hmeljarja k novim naporom in upom. In kako je danes? Čeprav kažejo tabele velik porast potrošnje piva in s tem potrebe po hmelju, se tudi hmeljske površine precej hitro večajo v Evropi in v svetu. Prav te dni sem dobil poročila, da lahko pričakujemo zaradi razvoja cen v letu 1970 znatno povečanje hmelj-skih površin v letu 1971. Ali bomo utegnili zavreti tendence pretiranega povečevanja v hmeljiščih, kar bi lahko povzročilo ponovne katastrofe na tržišču? (Nadaljevanje na drugi strani) Povojnih 25 let hmeljske trgovine Druga svetovna vojna tudi hmeljarstvu v Sloveniji ni prizanesla, saj je skoraj povsem iztrebila hmeljarske nasade. Okupator je strogo kontroliral površine pod hmeljem in jih zaradi potrebe po proizvodnji prehrambenih artiklov močno krčil. Tako je v Sloveniji od predvojnih 2450 ha ostalo leta 1945 le še 637 ha hmelja. Že tako majhna površina je ostala na dokaj izčrpani zemlji brez pravih delovnih pripomočkov, neurejenih sušilnicah, skladiščih itd. Vse se je leta 1945 moralo začeti na novo. Pionirsko delo obnove hmeljskih površin v Savinjski dolini in njeni bližnji okolici je opravila takratna hmeljarska zadruga »HMEZAD« z njenim predsednikom tov. Martinom Joštom, ki je začela s svojim delom takoj po osvoboditvi. Sigurno je takratnemu uspehu zadruge pri hitri obnovi nasadov botrovala tudi tradicija hmeljarjev, kajti pripomniti moram, da je bilo takoj po vojni pridelovanje drugih prehrambenih artiklov mnogo stimulativnejše kot pa pridelovanje hmelja. Zato je razumljivo, da je bilo možno uspeti le na področjih z največjo tradicijo in to je bila Savinjska dolina z mozirskim in šoštanjskim okolišem, poleg tega pa so za svoj obstoj močno kljubovali takratnim razmeram nasadi v Radljah. Mimogrede naj omenim, da so imeli proizvajalci hmelja do leta 1952 svojo veliko zadrugo. Šele v letu 1952 se je omenjena zadruga decentralizirala v več majhnih zadrug, ki so združevale brigo vse proizvodnje na vasi. Funkcijo trgovine pa je od takratne zadruge dobilo posebno zadružno trgovsko izvozno podjetje, ki je prav tako prevzelo ime bivše zadruge »HMEZAD«. Od takrat naprej smo hmelj za vso Slovenijo začeli prodajati komisijsko; ta način prodaje se je obdržal še danes kot najbolj primeren. 2e preko takratne zadružne oblike proizvodnje je socialistična družba začela odpravljati neskladnosti v proizvodnji in prodaji, ki so bile značilne za predvojno obdobje. Povojno hmeljarstvo se od predvojnega razlikuje v politiki širjenja nasadov in obsega, kakor tudi v načinu odkupa in prodaje pridelka. Dočim so se predvojna hmeljišča širila nenačrtno v odvisnosti takratnih tržnih gibanj, je sedanje širjenje večidel vključeno v organizirano sajenje, ki je glede na možnost prodaje najbolj optimalno. Tudi odkupne cene hmelja od proizvajalcev do sedaj niso bile povsem odvisne od prodajne cene na inozemskem trgu, temveč so se ozirale v glavnem na višino proizvajalnih stroškov, potrebe za reprodukcijo hmeljišč ter primeren osebni dohodek proizvajalcev. Njihova pomembnost je tudi v določanju vnaprej in relativni stabilnosti. S takim načinom usmeritve hmeljarske proizvodnje je prav tako v veliki meri anuliran rizik proizvajalcev, ki jih je v predvojnem sistemu dekonjunktura lahko zelo prizadela. Za lažje razumevanje navajam primerjavo cene hmelja z ekvivalentom žita na svetovni borzi v le tih 1881—1913, iz katerih lahko vidimo razlike v ceni za posamezna leta kot krize, ki so bile normalni pojav v zgodovini hmeljarstva; (Nadaljevanje s 1. strani) Druga nevarnost je v sklepanju pogodb za več let naprej za že določeno ceno. Danes imajo v svetu hmelj prodan že za leto 1975, 1976, da celo za leto 1978! Vsakemu je jasno, da se v svetu vztrajno širijo inflacijske težnje, proizvodni stroški se torej povečujejo, cene za bodoči hmelj pa so že fiksno določene. Prav na zadnjem kongresu letos v Belgiji so skrbni hmeljarji z zaskrbljenostjo opozorili na to drugo nevarnost, ki nam grozi. Tudi glede tega bo treba ustreznih študij, klavzul v pogodbd, če ne bo že prepozno! Tako gre naš Hmeljar na pot, lahko bi rekli zrelo pot, mladeniška je za njim. V množici literature, ki je bila napisana o hmelju, zavzema Hmeljar s svojimi strokovnimi in poljudnimi članki vidno mesto za vse, ki kakorkoli delajo v hmeljarstvu. Ob 25-letnici iskreno čestitam Hmeljarju in vsem, ki so pripomogli k njegovi današnji visoki strokovni ravni! Hkrati pa želim, da bi bil tudi v bodoče glasnik slovenskega hmeljarstva, ki bo vedno in pravočasno opozarjal na probleme v hmeljarstvu dpma in na tujem in tudi nakazoval pota za njih reševanje! Generalni sekretar MHB Dr. Peter Pavlič Za lažje razumevanje navajam primerjavo cene hmelja z ekvivalentom žita na svetovni borzi v letih 1881—1913, iz katerih lahko vidimo razlike v ceni za posamezna leta kot krize, ki so bile normalen pojav v zgodovini hmeljarstva: Leto Ekvivalent kg žita na borzi Leto Ekvivalent kg žita na borzi Leto Ekvivalent kg žita na borzi 1881 28,0 1892 17,5 1903 18,2 1882 22,5 1893 7,1 1904 14,0 1883 21,0 1894 21,5 1905 5,1 1884 26,2 1895 19,0 1906 13,5 1885 20,2 1896 8,3 1907 3,4 1886 21,8 1897 .11,2 1908 6,7 1887 28,5 1898 17,8 1909 20,4 1888 19,0 1899 9,5 1910 11,5 1889 25,0 1900 2,0 1911 33,5 1890 25,0 1901 5,9 1912 10,3 1891 19,0 1902 9,7 1913 20,0 Premor desetih let je povzročila I. svetovna vojna. Odkupne cene in pridelek hmelja v Sloveniji v letih od 1924 do 1938 pa so bile naslednje: Leto Proizvodnja v tonah Odkupna cena din kg žita 1924 600 1925 700 1926 1 050 1927 2 400 1928 3 000 1929 2 700 1930 1 800 1931 1 400 1932 850 1933 1 000 1934 1 300 1935 2 200 1936 2 000 1937 2 200 1938 -1 400 Povpraševanje po hmelju je bilo v prvih povojnih letih veliko, obratno pa so bile površine, nasajene s hmeljem, zelo majhne, poleg tega pa je še suša dala svoj delež k manjšim donosom. V Sloveniji smo takrat pridelali le 400 kilogramov hmelja na 1 ha, kar je za naiše sedanje pojmovanje izredno malo. Razumljivo je, da je bila zaradi tega tudi cena proizvodnje zelo draga; za letnik 1945 je znašala celih 216.— takratnih dinarjev za kg suhega hmelja. Prva naloga ustanovljene zadruge je bila prodaja pridelka letnika 1944. Prodali so ga v severno Ameriko in je bil prvi, ki je po vojni prispel tja iz srednje Evrope. Kot je bil letnik 1944 prodan, razen za domačo industrijo, v celoti v Ameriko, pa je bil naslednji letnik 1945 prodan v SSR za kompenzacijo uvoženega blaga. Prodajna cena za izvoz v ZDA je znašala za letnik 1945 le 120.—• din za 1 kg, pa tudi SSSR, do katere smo imeli obveznosti iz kompenzacije, ni pristala na višjo ceno od dnevne, ki je znašala 70—80 din za 1 kg. Naša povojna trgovina s hmeljem je dobila povsem drugačno obliko v primerjavi s predvojno, ko je bila prepuščena raznim tujim firmam in ko država, oz. hmeljske kooperacije nanjo praktično niso imele direktnega vpliva. Edini kupec vsega hmelja je postal »Hmezad«, na zunanjem trgu pa se je naša država uvrstila kot enakopraven partner v družino hmeljar- 95 100 115 33,1 50 15,5 28 11,0 6 2,7 25 13,0 18 11,5 26 21,2 85 68,0 34 26,0 33 27,0 36 24,0 32 18,5 63 33,0 skih provenienc Nemčije, Anglije, ZDA, Češke, Francije, Belgije in ostalih. Pri tem se glavne smeri našega predvojnega izvoza niso bistveno spremenile. Že prvo leto po vojni smo naš hmelj prodali na dolarsko in funt-šterlinško področje. Spremembo smeri izvoza je imelo le leto 1946, ko je bilo 70 % količin prodanih SSSR in le 16 % v ZDA, ostanek smo plasirali v Belgijo in za domače pivovarne. Vse do leta 1948 se je izvoz v vzhodne države postopno zmanjševal in je bila pri tem letniku le še pomemben kupec našega hmelja Poljska s 25 % in Romunija s 13 % takratne letine. Ob tej zgodovinski obletnici naše razvojne poti pa se je ves izvoz hmelja preorientiral na zapadno-evrop-ska in ameriška tržišča. Morda je bil to.za nas odločilni trenutek, ko zapadna tržišča še niso bila zasičena z lastno proizvodnjo in so nas kot pomembnega dobavitelja še lahko vključili v krog svojih dobaviteljev. Če bi vzhodne dežele pokazale nezainteresiranost za naše blago nekaj let pozneje, bi bil plasman našega hmelja močno prizadet, kar bi gotovo močno zavrlo takratni tempo povečanja nasadov. Sicer pa bi prevelika orientiranost na vzhod prej ko slej zašla v težavo, kajti dežele (Vzh. Nemčija, Poljska, Madžarska, Bolgarija) so pozneje močno razširile svoje nasade. Danes celoten vzhodni Članom kolektiva, kooperantom in vsem sodelavcem želi obilo delovnih in poslovnih uspehov ter osebnega zadovoljstva v novem letu 1971 KMETIJSKI KOMBINAT »HMEZAD« ŽALEC blok držav z najpomembnejšim proizvajalcem hmelja Češko, ne samo da krije svoje potrebe, postaja celo velik izvoznik in pomemben konkurent na svetovnem hmelj-skem trgu. Že v letu 1949 postane eden pomembnih kupcev slovenskega hmelja Severna Amerika s 534 tonami ali 70 % vse proizvodnje. Njej so naslednje leto sledile: Belgija, Holandija, Argentina, Brazilija, Avstrija, Švica, Francija, Anglija in druge države, ki so vse do danes ostale naši redni kupci. Le zadnjih 10 let sta zaradi severnoameriškega vpliva na trgu Latinske Amerike postali Argentina in Brazilija nepomembna kupca. Njihovi takratni devizni režimi so dajali prednost ameriškemu blagu, med- tem ko je bil plasman našega hmelja zelo nesiguren. Za količine okoli 300—400 ton, ki smo jih dobavljali temu tržišču, smo našli stabilnejši trg pri kupcih severne Amerike in državah zapadne Evrope. Danes so naši odjemalci države: Severna Amerika, Anglija, Zahodna Nemčija, Francija, Belgija, Holandija, Danska, Švica, Avstrija, sicer pa smo z manjšimi količinami v pivovarnah vsega sveta. Poleg omenjenega izvoza pa postaja tudi domače tržišče iz leta v leto bolj pomembno. Medtem ko smo leta 1945 prodali domači industriji 13 ton hmelja, so iste pivovarne kupovale od 1952—1960 povprečno okoli 200 ton, danes pa znaša njihova potreba že 700 ton našega hmelja letno. V ilustracijo navajam podatke o prodanih količinah hmelja na tuja tržišča in domače tržišče po posameznih letih: Leto Površine v ha Pridelek v tonah Prodaja v tonah Opomba inozemstvo doma 1945 637 315 302 13 1946 731 601 520 81 1947 894 812 751 66 1948 990 948 807 143 1949 1 068 861 770 91 1950 1 545 653 471 92 suša 1951 1 527 1 171 1 053 118 1952 1 531 1 162 1 102 61 1953 1 602 1 679 1 644 35 1954 1 550 1 777 1 672 97 1955 1 680 1 826 1 656 158 1956 1 877 2 138 2 004 131 1957 1 958 2 344 2 112 226 1958 2 671 2 442 2 044 385 1959 2 841 3 961 3 125 113 1960 2 439 4 059 3 737 227 1961 2 309 3 108 3 020 25 1962 2 262 2 977 2 673 244 1963 2 345 2 854 2 575 236 1964 2416 3 451 3 076 374 1965 2 358 2 790 2 681 112 1966 2 343 3 049 2 668 421 1967 2 445 3 035 2 530 601 1968 2 570 3 010 2 631 359 1969 2 550 3 384 2 772 582 Iz podatkov v zgornji tabeli je možno razbrati, da je bilo vse povojno obdobje zelo razgibano glede površin in pridelka ter prav tako v precejšnjem nihanju glede na potrebe hmelja domače pivovarniške industrije. Neurejenost in pogoste spremembe v ekonomskih ukrepih, ki jih je diktiral povojni položaj, so bile najčešči vzrok oscilacij v proizvodnji in potrošnji na domačem tržišču. Zadnja leta pa tudi na do-močem trgu čutimo določeno umirjenost in stabilizacijo. Pri obravnavi položaja zadnjih let bi morali celo priznati, da v pogledu količin letnih pridelkov zaostajamo za konstantno rastočimi potrebami hmelja v svetovni pivovarniški industriji. Naša proizvodnja znaša od 1965 do danes od 2800—3380 ton pridelka in pred- stavlja v primerjavi s svetovno le 3,5%, oziroma je naša udeležba na svetovnem trgu le 2,98 %, kajti okoli 0,60 % svetovne proizvodnje porabi domača industrija. Obdržati pozicijo na svetovnem tržišču pomeni, da bi morali pridelati in prodati okoli 80—100 ton več hmelja, v kolikor bo obdržal sedanji trend porasta konzuma piva; okoli 4 % v svetovnem merilu. V tem pa smo mnogo zamudili in nas je predvsem Nemčija ob hitrem prilagajanju tržnih razmer zelo prehitela. Če primerjamo podatke o svetovnih površinah zasajenih s hmeljem, nas le-te nemalo zaskrbljujejo. Iz podatkov, ki sledijo spodaj je razvidno, da smo tako v površinah, še bolj pa v količinah letnih pridelkov v obdobju 1961—1969 zaostali in relativno zmanjšali našo udeležbo na svetovnem trgu. Podatki so le za glavne proizvajalce hmelja in skupno svetovno proizvodnjo naslednji: Država Leto cd £ Pridelek v tonah Leto cd rCj Pridelek v tonah Leto cd A Pridelek v tonah Zahodna Nemčija 1961 8198 12.700 1965 10 401 18.150 1969 12 071 22.655 Češka 1961 8 330 5.880 1965 8 600 7.193 1969 8 735 10.590 Anglija 1961 7 964 12.375 1965 8 377 13.210 1969 6 766 10.645 Francija 1961 1 390 1.725 1965 1 360 2.000 1969 1 028 1.938 Belgija 1961 810 1.335 1965 1 070 1.900 1969 1 145 2.165 SSSR + 1961 12 000 6 000 1965 12 000 7.000 1969 10 300 9.250 USA 1961 9 267 16.080 1965 13 242 20.428 1969 10 927 18.943 Jugoslavija 1961 3 707 4.706 1965 3 840 4.857 1969 3 802 5.045 Slovenija 1961 2 309 3.108 1965 2 358 2.790 1969 2 550 3.384 Svet 1961 62 433 68.271 1965 71 494 91.967 1969 67 291 94.875 * cenitev Navedeni podatki potrjujejo domnevo relativnega zmanjšanja naših pridelkov v primerjavi s svetovno proizvodnjo. Po podatkih smo leta 1961 pridelali 3108 ton hmelja in je to predstavljalo 4,5% v primerjavi s svetovnim pridelkom, ki je znašal 68.271 ton. V enaki primerjavi letnika 1969 pa vidimo, da predstavlja naša proizvodnja 3384 ton le 3,5 % do svetovne, ki je znašala 94.875 ton. Lahko rečemo, da si je slovenski hmelj v petindvajsetih letih uspel pridobiti sloves in pozicije na vseh najvažnejših trgih sveta. Sedaj pa je zanj nastopil čas, v katerem se postavlja vprašanje, kako obdržati osvojeno mesto in kako v bodoče uspešno kljubovati svetovni konkurenci, ki je iz leta v leto močnejša. Na tržiščih se srečujemo z vprašanji, ki jih bo treba jemati v obzir pri bodočem usmerjanju hmeljske proizvodnje. Kvaliteta hmelja izstopa kot osnovno vprašanje, ki naj bi bilo prisotno pri vseh ukrepih. Prihajamo v obdobje, ko pivovarniška industrija vse bolj zapušča hmelje z bogato aromo in je orientacija (Nadaljevanje na 4. strani) (Nadaljevanje s 3. strani) vse jasnejša k blagu z visoko vsebino smol. Morda je zelo blizu čas, ko se bo hmelj vrednotil po vsebini alfa-kislin. Že danes niso redki primeri, ko kupci zahtevajo garancijo, da bo v vsaki količini odprem-Ijenega hmelja določen odstotek zaželjenih smol določene substance. Zaenkrat tak način prodaje zavračamo, vprašanje pa je, kako dolgo bomo pritisku lahko kljubovali. Poleg zahtev pri naravnem hmelju pa ne moremo preko dejstva, da si hmeljski ekstrat čeprav počasi, a vendar sigurno, utira pot v pivovarniško industrijo. Pri pridelavi hmelja v ekstrat pa je edino merilo rentabilnosti čimveč smol, kajti večja je vsebina smol, tem večji in bogatejši je izplen. Zadostiti vsem tem pogojem pa verjetno naš »stari« golding ne bo več zmogel in ne dajal dobrih finančnih rezultatov. V tej smeri tečejo vsi sedanji napori držav, da svoja hmeljišča obogatijo z novimi sortami, ki so bogatejše na smolah in ki dajejo pri ekstrakciji čimboljši izplen. Stare sorte so poleg tega zelo utrujene, če že ne degenerirane, ki več ne prenesejo moderne tehnologije strojnega pridelovanja. Napad raznih bolezni zmanjšuje.donose itd., zato je povsod stremljenje za vzgojo odpornejših sort hmelja z večjimi pridelki, ki naj bi bili bogati na kvalitetnih smolah. Primer, da je Nemčija nasadila med stare hmelje v treh letih 900 ha »North-hern Brewerja« in da je imela že lansko leto skoraj 2000 ton tega hmelja, ni le slučaj, ampak težnja po čimprejšnji obogatitvi sorte z večjimi donosi in smolami. Želeli bi, da s pomočjo našega kmeljar-skega inštituta tudi pri nas gojenje novih sort postane pomembno v komercialnem smislu. S stališča trgovine bi v najkrajšem roku želeli, da pri naši proizvodnji dosežemo dvoje, in sicer: da zboljšamo kvaliteto hmelja v pogledu smol in da povečamo proizvodnjo letnega pridelka za okoli 500 ton. Sedaj prodamo na inozemska tržišča okoli 2.800 ton hmelja, medtem ko ga domača industrija že potrebuje okoli 700 ton. Možnosti prodaje preko naših stalnih odjemalcev v inozemstvu bi bile vsaj za 200—300 ton večje, prav tako pa raste potreba po hmelju, zaradi vedno večjega konzuma tudi doma in bo že drugo leto mogo- če prodati našim pivovarnam vsaj 200 ton hmelja več. S temi količinami, okoli 900 ton hmelja za jugoslovansko tržišče, postaja domače tržišče pomemben odjemalec, ki ga ne kaže zanemarjati. Poleg trenutnega stanja pa se bodo potrebe hmelja za jugoslovansko tržišče še večale. Čeprav pri nas še nikoli nismo spili toliko piva, kot zapadne države, lahko pa računamo, da bo ob normalnih tržnih pogojih konzum piva vendar le rastel v absolutnih številkah še vrsto let. V ilustracijo naj navedem nekaj podatkov o razvoju konzuma piva pri nas: v Jugoslaviji smo spili leta na osebo 1 v Sloveniji 1930 4,7 9,5 1935 1,5 2,4 1939 2,7 5,8 1948 7,5 11,6 1953 3,3 5,9 1958 6,6 11,8 1963 11,7 23,5 1965 15,3 28,8 1966 20,5 36,4 1967 21,9 37,3 1968 23,6 40,6 Če dajemo glede konzuma piva kot primer Zap. Nemčijo, se gib- lje v njej potrošnja piva približno takole: *§ & to fÖ [> O S > ES ° > 3 ö _th & >tZ! '~h O >_ >H £ .’S Oh l—l M ■ l—l _J r—1 Oh ftöÄ o r—1 fd Ph > ö 1960-61 57,066 101,9 1961-62 61,074 107,9 1962-63 65,477 114,0 1963-64 71,033 121,0 1964-65 72,395 124,0 1965-66 75,984 127,0 1966-67 76,891 128,0 1967-68 78,112 130,0 1968-69 81,900 136,0 Iz prikazane potrošnje v Jugoslaviji je razvidno, da se trg ni umiril. Na splošno je proizvodnja piva zelo porasla, vendar pa vidimo, da potrošnja v določenem obdobju zelo oscilira (niha). V zadnjih letih od 1965—1968 je le-ta v jugoslovanskem merilu narasla za okoli 80 %, interesantno pa je, da je porast zadnja leta nekoliko upadel. To še bolj izstopa v slovenskem merilu, saj je konzum v počasnejšem porastu v primerjavi s celotno državo. V Sloveniji, ki ima letno potrošnjo na osebo 40 litrov, se bo ver- Kot že vemo, je bila pred 25 leti ustanovljena Hmeljarska zadruga, prvotna organizacija naših hmeljarjev. Vzporedno z njo pa je začel izhajati »Hmeljar«, ki je imel pred seboj velike naloge. Bil je za naše hmeljarje edina vez, kajti tudi drugih časopisov takrat ni bilo. Brez njega bi bili osamljeni in neinformirani. Pomisliti motamo, da je bila po okupaciji slika našega hmeljarstva in sploh vsega kmetijstva nič kaj razveseljiva. Hmeljarstvo je bilo na tleh, hlevi na pol prazni, imeli smo obvezno oddajo, po drugi strani pa smo izredno občutili vsesplošno pomanjkanje. Težko je bilo za reprodukcijski in gradbeni material. Brez tega pa se ni moglo povečevati pridelovanje in ne potekati obnove. Naša mladina, ki tega ni doživljala, si takratne razmere težko predstavlja, ker pozna le sedanje urejeno stanje. In še prepričana je, da slabše sploh ne bi moglo biti, kakor je danes. Vendar je za vsakega zemljana edino pravilno, da stvarno ocenjuje preteklost in prav tako stvarno gleda tudi v prihodnost. V takšnih okoliščinah, kakor smo jih omenili, nam je bil »Hme- jetno potrošnja večala na 60—70 litrov. Za celotno državo pa se računa, da bi lahko dosegla potrošnjo okoli 50 litrov na osebo. Vprašanje je le, ali bo potrošnja rastla z enakim ali drugačnim tempom kot je bilo to dosedaj. V državah z bolj urejenimi tržnimi razmerami in višjim življenjskim standardom potrošnikov je indeks vsakoletnega porasta zelo ustaljen. M. Bobovnik ljar« izredno potreben. Obveščal nas je o vsem, kar so narekovale potrebe za smotrno in napredno hmeljarjenje. Po drugi strani pa nam je v vlogi svetovalca od številke do številke nakazoval vrsto novih izkušenj in nasvetov, ki so dali vzpodbudo za nove metode dela. Vplivali pa so prav tako na številne spremembe in postopke, ki smo jih potrebovali pri pridelovanju in spravilu hmelja. V 25 letih je nastal izredno velik napre- dek in razmere so se vsestransko spremenile. To lahko ugotovijo vsi tisti, ki so razvoj živo spremljali in pri tem sami sodelovali. Nikakor ne smemo izpustiti ugotovitve, da je imel »Hmeljar« precejšnje zasluge na področju pospeševalne dejavnosti. Prinašal je številna navodila in napotke, ki so takrat, ko še nismo imeli organizirane pospeševalne službe, bila izredna važnost. Tudi rastlinski in živalski škodljivci so predstavljali za hmeljsko rastlino že takrat vedno večjo nevarnost. Ukrepati je bilo treba pravočasno in smotrno. Vsa opozorila (Nadaljevanje na 5. strani) / ' \ '• ■ * * -M n V V j|BP¥»3 |l|| 1IÉÉ11É Hmeljske žičnice počivajo pod debelo snežno odejo Vsem sodelavcem, delavcem kombinata in kmetom-koope-rantom želim, da bi 1971. leto prineslo vsem osebno zadovoljstvo in uspehe pri delu, še zlasti pa, da bi z uspešnim poslovanjem podjetja pripomogli k temu! »HMELJARJU« ZA NJEGOV JUBILEJ Kar presenetila nas je ugotovitev, da proslavlja »Hmeljar« 25-letnico izhajanja. To je dolga doba, v kateri je zrastla cela generacija. Po drugi strani pa imamo občutek, kako je ta čas hitro in neopazno zdrknil mimo nas. Ta občutek ima, seveda, svoje vzroke. Doživljali smo vsa mogoča obdobja. Bili so težki časi, ko je šlo za naš obstanek, pa zopet pestra in razgibana obdobja razvoja v vseh smereh. Vse to pa je vplivalo, da smo mnogo hitreje prešli vse ovire in nevšečnosti, ki so nas spremljale do današnjih dni. RAZVOJNA POT SINDIKATA V PODJETJU Ko v sindikatih pregledujemo na rednih občnih zborih svoje dveletno delo, ne bo odveč, če preletimo skozi čas in napravimo kratek organizacijski pregled o delovanju sindikata v tem skoraj desetletnem obdobju. Z ustanovitvijo kombinata v letu 1962 in z združevanjem kmetijskih posestev in predelovalnih obratov je tudi sindikat iskal načine, kako prilagoditi svoje delo novi organizaciji podjetja. Številne sindikalne podružnice so sicer obdržale svojo samostojnost tudi v združenem podjetju in bile vključene v Zveze sindikatov področnih občinskih sindikalnih svetov. V novem združenem podjetju se je pokazala potreba po koordiniranem delu vseh družbeno političnih organizacij, saj je v novem podjetju nastopila vrsta težav, ki jih je bilo potrebno razčistiti preko političnih organizacij. Iskalo se je oblike in načine, kako koordinirati delo družbeno političnih organizacij. Že v letu 1962 se je ustanovila enotna organizacija Zveze komunistov za celotno podjetje, sindikat pa je ustanovil koordinacijski sindikalni odbor na nivoju podjetja, da bi poenotil delo in zavzemal do nastajajočih problemov v novem podjetju enotna stališča. S postavitvijo koordinacijskega organa pa niso bile v ničemer okrnjene pravice in samostojnost sindikalnih podružnic. (Nadaljevanje s 4. strani) in napotke je objavljal »Hmeljar«, kar je veliko pripomoglo, da smo pridelovali kvaliteten hmelj. To so bili časi, ko zaščitna služba še ni delovala, ali pa ne tako kakor današnje dni, ko jo vodi Inštitut za hmeljarstvo. Prav je, da omenimo še našo vzporedno gospodarsko panogo, živinorejo. Ta je bila na zelo nizki stopnji, zlasti po številu, da o čisti pasmi niti ne govorimo. Pri tem delu, ki ni bilo lahko, je pomagal tudi »Hmeljar«. Objavljal je članke, ki so vzpodbudno vplivali, da so si živinorejci nabavljali čisto pasmo in s tako živino polnili svoje hleve. Sedaj, ko imamo dobro urejeno pospeševalno službo, se vse razvija nekako samo od sebe. V prvem desetletju po osvoboditvi pa je imelo naše glasilo težjo nalogo, ko je bilo treba nehati s preživelimi načini in se oprijeti nove in gospodarske vzreje živine. Tako v hmeljarstvu, kakor pri živinoreji, je bilo opravljeno veliko dela. Izvršena je bila pravcata preobrazba, pri kateri so naši hmeljarji, eni več, drugi manj aktivno in zavestno sodelovali. S svojo pridnostjo in prizadevnostjo so pripomogli, da so se uresničila mnoga prizadevanja za sodobno kmetovanje. Ko že pišemo o vseh teh prizadevanjih, ki jih je pokazal »Hmeljar« v tej dobi svojega izhajanja S pripojitvijo Kmetijske zadruge Savinjska dolina 1964. leta se je družbeno politična problematika še bolj popestrila. V podjetju se je vgradila individualna kmetijska proizvodnja, kooperanti so dobili dostojno mesto v vseh samoupravnih organih podjetja in tedanjih obratih, kar je terjalo tudi temeljitejše delo družbeno političnih organizacij. Zaradi tega je postalo zgolj koordiniranje dela v družbeno političnih organizacijah, predvsem pa v sindikatu, prešibka zadeva. Delo je terjalo sindikalno telo kot pravno osebo na nivoju podjetja in večje usklajevanje dela s pristojnimi občinskimi sindikalnimi zvezami. V mesecih januarju in februarju leta 1964 so se združile bivše sindikalne podružnice poslovnih enot kmetijske zadruge in bivše sindikalne podružnice kmetijskih obratov, dne 24. 2. 1964 pa je bil ustanovljen po delegatskem sistemu sindikalni odbor kombinata, kot pravni organ sindikalne organizacije kombinata. Delo sindikata v tem obdobju je slonelo v glavnem na uresničevanju organizacijske politike podjetja, utrjevanju samoupravljanja, organizaciji proslav ob državnih za vsestranski razvoj, je nujno, da prisluhnemo tudi njegovim bralcem. Prav je, da tudi ti povedo svoje mnenje, se pravi, kaj jim ugaja in s čim še niso zadovoljni. Treba je reči, da so bralci z njim na splošno zadovoljni. Postal je po obsegu večji, vsebinsko je pester in tudi slike k temu veliko pripomorejo. Pri vsem pa se še vedno izpopolnjuje in bo za tem stremel tudi v prihodnosti. Zelo pa jih moti, da je tu in tam še vedno pretežak in si želijo, da bi bil pisan čim bolj poljubno, razumljivo, se pravi v domačem jeziku. Tuje izraze in označbe naj bi čim manj uporabljal. Kjer pa brez njih nikakor ne gre, pa naj jih primerno razloži. Prav tako si želijo več obvestil o tem, kako hmeljarijo v drugih državah. Ali obdelujejo hmeljišča tako kot pri nas, ali uporabljajo lastne načine. In dalje, kako ga obirajo in sušijo in ne navsezadnje, kako in po kakšni ceni ga prodajajo. Z drugo besedo, zanima jih, ali so v boljšem ali pa v istem položaju kakor naši hmeljarji. Prepričani so, da jim bo uredništvo tudi s takšnimi podatki od časa do časa lahko postreglo. Mnogo naših bralcev pogreša tudi obvestil in novic iz drugih krajev našega področja. Zanima jih, kako delujejo in gospodarijo v svojih središčih in poslovnih enotah in kakšni so njihovi uspehi. praznikih, organizacijo družbeno političnega izobraževanja in športne dejavnosti. V juniju leta 1965 je bil organiziran prvi občni zbor sindikalne organizacije podjetja, ki je sprejel pravila sindikalne organizacije in po demokratičnem postopku izvolil sindikalni odbor. S tem so postale sindikalne podružnice v pravem pomenu podružnice sindikalne organizacije podjetja, ki niso pravne osebe, so pa po sklepu zbora finančno samostojne in tudi njihovo delovanje in iniciative niso v ničem okrnjene. Danes šteje sindikalna organizacija 20 sindikalnih podružnic, ki so Čeprav živimo in delamo takore-koč pod eno streho, se pa v marsičem le razlikujemo. Ponekod je dejavnost večja, drugod imajo zopet svojstvene pogoje in tako se končno pokažejo tudi različni uspehi. Zato bi bilo prav, če bi »Hmeljar« objavljal prispevke iz vseh naših krajev, iz katerih bi bolj spoznavali drug drugega, načine delovanja in dosežene uspehe. To bi našo celoto še bolj utrdilo in medsebojno povezalo. Iznešeno zamisel pa ne bi bilo težko uresničiti. Rekli bi lahko, da je v naših rokah. Vsi tisti, ki vodijo in kakor koli soodločajo v naši kmetijski organizaciji, bi morali pač od časa do časa poročati o vsem, kar bi zanimalo tudi druge. Teh stvari pa ni malo in vsak kraj ima svoje značilnosti v življenju in delovanju. Znano je tudi, da živi med nami veliko razgledanih in bistrih ljudi, ki bi lahko marsikaj napisali. Treba bi se jim bilo samo odločiti. Če je kdo sposoben nekomu razložiti svoje gledanje ali stališča o neki stvari in ga o tem prepričati, potem ima tudi sposobnost, da o tem nekaj napiše. Zanašamo se, da se bo tudi v tem oziru v naših vrstah premaknilo na bolje in da bo dobil »Hmeljar« nove dopisnike in sodelavce. Ko že pišemo o potrebi sodelovanja, nikakor ne smemo mimo naše kmečke mladine. Njene vrste so organizirane v vseh organizacijskih enotah, izvzemši DE Hišni sklad in obeh enot v Mesninah, ki sta združeni v SP obrata. Tako postavljena sindikalna organizacija v podjetju je močan družbeno politični činitelj, ki povezuje kolektive v prizadevanjih za dosego skupnih ciljev v proizvodnji in poslovanju podjetja kot celote. Se do nedavna manifestativne naloge sindikata v podjetju so postale drugotnega pomena, na prvo mesto pa stopajo naloge, ki zadevajo gospodarjenje delavcev, družbeni in zasebni standard, delovne in druge medsebojne odnose in ne (Nadaljevanje na 6. strani) se sicer zmanjšale, med njimi pa je še dovolj takšnih, ki so sposobni prijeti tudi za pero in ne samo za vile in motiko. Za razliko od starejših imajo večjo osnovno izobrazbo in tudi širše obzorje, torej vse pogoje, da se začno uveljavljati. Za njih pisanje še ni pozabljeno in lažje se bodo lotili tega dela. Sprva bo nekaj težav, sčasoma pa bodo izginile in prerasle v potrebo. Naša mladina pa ima za svoje usposabljanje še eno priložnost. Ta se jim nudi v njihovih aktivih, kjer se lahko skupno dogovarjajo in usposabljajo. Morda se bodo odločili najprej za vaje, se drug drugega dopolnjevali in se sčasoma osamosvojili. Tako bi lahko pridobili velik krog novih poročevalcev. Zimski čas jim daje edino priložnost in možnost in prav bi bilo, če ga tudi za to izkoristijo. Zdaj, ko bo »Hmeljar« prešel v novo obdobje izhajanja, ga vsekakor čakajo tudi nove naloge. Te se porajajo vsakodnevno, posebno še, ker je tak razvoj izredno nagel in razgiban. Ker se je v 25 letih usposobil in utrdil, smo prepričani, da jih bo z lahkoto reševal. Zato želimo »Hmeljarju« za njegovo 25-Ietnico, da bi v prihodnosti svoje poslanstvo izvrševal tako v korist splošnega napredka, kakor v zadovoljstvo naših bralcev — hmeljarjev! Ivan Kronovšek Dejavnost delavcev in kooperantov je v decembru bila zelo pestra: razpravljali so o novem statutu podjetja, na sindikalnih zborih govorili o pomenu sindikata v podjetju in na občnih zborih DE in PE pregledovali uspehe dela v pretečenem letu. Upravnik DE Kmetijstvo Vinko Kolenc razlaga delavcem PE Kmetijstvo I v Latkovi vasi plan za 1971. leto JANUAR 1971 STRAN Obilo delovnih uspehov in osebnega zadovoljstva v letu 1971 želijo svojim članom sekretariat osnovne organizacije ZK sindikalni odbor pri kombinatu aktiv mladih kombinata Nekaj misli o načrtovanju in obračunu stroškov v našem podjetju Že nekaj let uporabljamo v Kombinatu pri načrtovanju in obračunu stroškov sodobnejše metode, zato je prav, da ravno v tem času, ko smo v dobi načrtovanja in je pred nami novo obračunsko leto, obudimo nekaj pomembnih prvin v načinu načrtovanja obračuna stroškov. V našem družbeno ekonomskem sistemu je naloga samoupravnih organov, da po predlogih strokovnih služb odločajo o temeljnih ciljih, kar pomeni, da sprejemajo sklepe o poslovni politiki podjetja kot celote oz. o politiki temeljnih procesov (prodaja, nabava, proizvodnja in financiranje). Za uresničitev tega osnovnega načela je najvažnejša naloga strokovnega vodstva podjetja, priprava predlogov poslovne politike. Strokovno vodstvo mora dati vedno nove ideje in skrbeti za uresničevanje teh idej. Uresničevanje začrtane poslovne politike oziroma temeljnih ciljev podjetja pomeni organizirati proces poslovanja ob najbolj smotrnem izkoriščanju delovnih sredstev, predmetov dela in delovnega časa tako, da je zagotovljeno nenehno zviševanje delovne produktivnosti, ekonomičnosti in rentabilnosti poslovanja. Zamisel o izvedbi ciljev, sredstev in ukrepov bodočega poslovanja in osnovna naloga sodobno pojmovanega upravljanja podjetja, je načrtovanje. V naših razmerah samostojnega odločanja o delitvi poslovnega uspeha, je vsak član kolektiva materialno zainteresiran za uspešno poslovanje, čeprav še ta zainteresiranost ni vedno prisotna pri izvrševanju konkretnih nalog na delovnem mestu. Zato je nujno, dabo zainteresiranost čim prej dosežena in da pri pripravah načrtov sodelujejo vsi člani kolektiva, oz. da to ne pomeni načrtovanje od zgoraj, ampak praktično od najnižje organizacijske enote oz. neposrednega proizvajalca do celotnega podjetja. Res je načrtovanje strokovno opravilo, vendar je potrebno sodelovanje vseh neposrednih proizvajalcev, kar je možno doseči le, če ti aktivno sodelujejo v sami pripravi gospodarskega načrta. Če bodo naši načrti pripravljeni na podlagi teh načel, bodo temelji- to pripravljeni in bo sprejemanje možno na podlagi proučevanja posameznih činiteljev ob upoštevanju variantnih rešitev in izbire optimalnih variant, ne pa na podlagi improvizacije, kar pomeni, da se ne bodo odločitve sprejemale v trenutku izvrševanja brez predhodnih analiz oz. brez analize posledic. Skladno odvijanje in medsebojno povezovanje posameznih dejavnikov v načrtovanem celotnem poslovnem procesu Kombinata skušamo zagotoviti pri nas že z delno pripravo dela. Priprava dela mora pripraviti osnove za smotrno vključevanje delovne sile, delovnih sredstev in predmetov dela v proizvodnjo. Zagotoviti mora načrtno pripravo, sprožitev, krmarjenje in nadzor poteka izvrševanja posameznih dogodkov v notranjem in zunanjem delu poslovanja Kombinata. Z dobro pripravo bomo zagotovili doseganje načrtovanih ekonomskih ciljev, smotrno porabo materiala (zmanjšanje proizvodnih izgub), nemoten potek proizvodnje in pravočasno izvrševanje nalog. Priprava dela torej mora zajemati proces nabave, proces proizvodnje in proces prodaje. Glede na take naloge in vpliv na potek celotnega poslovanja, pripravi dela pripada vloga osrednjega koordinatorja, usmerjevalca in kontrolorja vseh dogajanj v podjetju, zato moramo pohiteti z njeno dokončno uvedbo. Z metodologijo načrtovanja je v podjetju uveden sistem »direct costing« ali obračun po direktnih stroških. Direct costing metoda služi pred vsem za poslovno odločitev in jo je treba smatrati za pomožno sredstvo prodajne politike. Temeljne značilnosti so: da so stroški deljeni na iiksne in variabilne: da so storitve pomožnih stroškovnih mest obračunane samo z variabilnimi stroški in so iiksni stroški teh stroškovnih mest po posebnih osnovah razporejeni na glavna stroškovna mesta; da so po stroškovnih nosilcih razporejeni le variabilni stroški, med tem ko so iiksni stroški vseh stroškovnih mest poračunani neposredno z bruto uspehom ali pa so izračunane posebne kalkulacijske stopnje za iiksne stroške; da se od skupnega zneska realizacije določenega obdobja najprej odšteje znesek variabilnih stroškov za prodani uspeh in predstavlja ta razlika »bruto finančni rezultat« od katerega se odštejejo vsi iiksni stroški in se dobi tako neto finančni rezultat; da so zaloge nedokončane proizvodnje in gotovih proizvodov ovrednotene le v višini variabilnih stroškov. Metoda obračuna z direktnimi stroški je našla plodna tla za svoj razvoj v veliki dinamiki poslovnosti današnjega časa, zato ker je omogočala, da se poenostavi obračun, izboljša kontrola poslovanja, veča možnost analize poslovanja, istočasno pa služi lahko kot ustrezen pripomoček za vodenje prodajne politike. Naloga stroškovnega knjigovodstva je, da daje potrebne podatke o doseženem dobičku ne samo za celotno podjetje, ampak ločeno po proizvodih, po skupinah proizvodov in po enotah. Pri tej metodi je poudarjeno načelo, da naj vsak proizvod z doseženo prodajno ceno krije najmanj variabilne stroške in prispeva določen delež še za kritje iiksnih stroškov ter ustvarjanje dobička. Tekoča primerjava med doseženo prodajo po prodajnih cenah in variabilnih stroških omogoča gibčnejšo poslovno politiko. Iz navedenih značilnosti lahko izluščimo pomembne prednosti, ki so: — razmerje med stroški, realizacijo in dobičkom je pri načrtovanju enostavnejše; — tehničnemu kadru in samoupravnim organom so razumljivejša poročila o stroških; — pri zmanjšanju ali povečanju obsega proizvodnje, je vpliv iiksnih stroškov na dosežen finančni rezultat razumljivejši; — enostavnejša je kontrola stroškov po stroškovnih mestih; — realnejše je vrednotenje zalog. Čeprav je ta sistem že v veljavi v Kombinatu dve leti, še vedno nekoliko zaostajamo v tehniki obračuna, kar se kaže predvsem v nekaterih neustreznih organizacijskih oblikah, v kompliciranosti obračuna, v nepravočasnem sestavljanju poročil in obveščanju zainteresiranih o nastalih stroških ter v prevelikem poudarku na samem zbiranju dejanskih stroškov za preteklo obdobje in premalemu poudarjanju tekoče kontrole. dipl. ing. agr. Marjan Drobne (Nadaljevanje s 5. strani) nazadnje samoupravljanje v podjetju in organizacijah združenega dela. V vsa ta prizadevanja se povezuje tudi delo komunistov v podjetju ter mladine, ki se prav v tem času organizira v organizacijskih enotah in povezuje na nivoju podjetja. Kljub negodovanju v vsej tej pretekli dobi, češ da sindikat ni opravljal svojih nalog tako kot bi jih moral, je opravljeno veliko delo tudi v preteklosti. Veliko naporov in prostovoljnega dela je bilo vloženega s strani posameznikov in skupin, članov ZK in aktivov ter vsega članstva, da smo dosegli tolikšne gospodarske uspehe in homogenost kolektivov, ki so jamstvo za nadaljnji in uspešnejši razvoj. Nemalokrat so se kolektivi odrekli večjim osebnim dohodkom v korist skupnih naložb za nadaljnji razvoj enot in podjetja kot celote. Vse to z namenom in zavestjo, da bodo jutrišnji rezultati poslovanja uspešnejši in standard delavcev boljši. Za dosego tega cilja pa je nujno še bolj strniti delo družbeno političnih organizacij v podjetju in pritegniti slehernega člana kolektiva, da bo prizadevno sodeloval pri reševanju vseh zastavljenih nalog. Razvoj in čas terjata od nas, da bomo v ta prizadevanja družbeno političnih organizacij vključili tudi naše kmete kooperante, ki želijo tudi po tej poti uveljaviti svoje sodelovanje v podjetju. Vsi skupaj pričakujemo v bodoče boljše poslovne rezultate, boljše medsebojne odnose in ne nazadnje boljši življenjski standard. F. Ivančič Kdaj in kako regresi za pitance in premije za plemenite telice ZADNJE CASE SE VELIKO GOVORI O REGRESIH IN PREMIJAH ZA PITANO IN PLEMENSKO ŽIVINO. KAKO JE S TEM PRI NAS, NAJ BI VSAJ DELNO RAZLOŽILI V NASLEDNJIH ODSTAVKIH. Da bi se stabilizirala proizvodnja govejega mesa v naši republiki, je bil v letu 1970 sprejet samoupravni sporazum, katerega podpisniki so postali skoraj vsi večji proizvajalci in predelovalci mesa. Podpisnik tega sporazuma je tudi Kmetijski kombinat Žalec. S podpisom tega dogovora so se sporazumeli, da formirajo stabilizacijski sklad in sicer tako, da začnejo takoj odvajati vanj določen znesek od vsakega proizvedenega, predelanega ali prodanega kg mesa. Del sredstev pa bi zagotovila tudi republika. Sklad je torej formiran in tudi sredstva se že stekajo. Denar zbran v tem skladu naj bi vzpodbujal pitanje govedi z regresiranjem vhodne cene teleta. Vemo namreč, da so včasih odkupne cene telet neprimerno visoke, tako da ogrožajo rentabilnost pitanja. Kdo je potemtakem upravičen za regres? Vsak živinorejec, ki bo na novo privezal tele in ga namenil pitanju ter za istega naredil pri področni organizaciji pogodbo in se s tem obvezal, da bo žival do določenega roka tudi spital. Pogodba mora biti narejena takoj ob privezu oziroma najkasneje 100 dni pred planirano oddajo. Prav tako je potrebno vsaj 60 dni pred oddajo sporočiti točen čas dopitanja. Zakaj je to potrebno? Namen stabilizacijskega sklada je, da pospešuje tako imenovano naročeno proizvodnjo, torej meso takrat, kadar ga rabi. Tako pa se lahko proizvaja samo v organizirani reji, zaradi tega je nujno potrebna boljša evidenca nad staležem in stanjem pitancev. Jasno je, da ta zahteva nekaj dela, vendar je to za rejce, ki redijo večje število živine, hkrati sorazmerno manjše in lažje. To pa je tudi namen sporazuma, da se organizirano redi več pitancev pri specializiranih rejcih. Kadar bo rejec organizirano vzredil eno ali več pitancev in jih bo v določenem času oddal področni organizaciji, bo upravičen na regres in sicer: — za pitanca kvalitete »baby beef«, to je za pitanca v starosti do 16 mesecev in s klavnostjo vsaj 56'% — 400 din; — za pitanca kvalitete »mlado pitano govedo«, to je za pitance v starosti do 18 mesecev in s klavnostjo vsaj 54 % — 300 din. Regres bo rejec dobil po oddaji in to potem, ko bo organizacija, s katero je imel pogodbo in kateri je žival oddal, tega uveljavila pri stabilizacijskem skladu, praviloma prvi naslednji mesec po oddaji. Kako pa bo s premiranjem plemenskih telic? Da se zagotovi dovolj telet in mleka, da se stimulira tudi proizvodnja plemenskih krav, stabilizacijski sklad premira tudi plemenske telice in sicer s 400 din za vsako plemensko telico. Do premije so upravičeni tisti kmetje, rejci plemenske živine, ki imajo vpeljano kontrolo mlečnosti in sicer po metodi A in B (zaradi pogodbenega pridelovanja mleka). Kakšne kakovosti mora biti telica, da bo premirana? Iz že znanih rejskih ciljev za meso in mleko je pri nas poudarek na širjenju kombiniranih pasem goveje živine. Naši klimatski in ekološki pogoji so primerni za rejo lisastega (simentalskega) in sivo-rjavega goveda. Tako predvideva tudi sklad, zato bodo pri nas prišle v poštev za premiranje telice omenjenih pasem in to pod pogojem, da izvirajo iz rodovniške reje. Telice morajo biti trajno označene (tetovirane) v skladu s pravili rodovniške službe. Da so pa lahko tetovirane, morajo biti z znanim poreklom. Rejci so dolžni predložiti dokaze, da so hčere priznanih bikov za osemenjevanje ali hčere licenciranih bikov. Ob izplačilu premije morajo biti telice najmanj 6 mesecev breje in ob te-litvi ne smejo biti starejše od 30 mesecev. Za svojo starost morajo biti tudi primerno razvite. Rejci telic morajo tudi predložiti, da so telice osemenjene ali pripuščene k licenciranemu biku. Strokovne službe za selekcijo v živinoreji na terenu evidentirajo za premiranje primerne telice. Ža prvo ocenjevanje, ki naj bi bilo sredi meseca. februarja, so priprave že v teku. Kadar bodo podatki zbrani, bomo določili primerna zbirna mesta, kam se bo ta živina prignala in ocenila. To delo bo opravila posebna komisija in rezultate ocene tudi javno razglasila po končanem ocenjevanju. Ocenjevanje bo predvideno 4 krat letno. Rejec, čigar telica bo ocenjena pozitivno, bo dobil 400 din premije, če se obveže: — da bo telico v zadnji dobi brejosti in po telitvi krmil po strokovnih navodilih; — da bo po telitvi prvesnico prijavil za kontrolo mlečnosti pri področni organizaciji. Antibiotike tvorijo mikroorga-nizmi-plesni, s katerimi se obvarujejo pred raznimi škodljivimi vplivi okolice in jih uničujejo. Ta 3nov se imenuje antibiotik, kar dobesedno pomeni »Snov proti življenju«. Mnogo je bakterij, ki ljudem in živalim škodujejo, a iih na srečo antibiotiki uničujejo. Zaradi tega uničujočega delovanja je znanosti usnelo, da lahko s pomočjo industrije proizvaja ta sredstva v več vrstah in količinah. Humana medicina in veterina pa sta dobili pomembno sredstvo za boj proti raznim boleznim. V živalski proizvodnji se ie pričela na veliko uporaba raznih antibiotikov v preteklem desetletju, obenem pa se je tudi precej izboljšala. Najprej so poizkusi pokazali, da jih lahko uspešno uporabljamo pri pitanju živine in perutnine, skupno z vitaminom B 12, s katerim se povečuje izkoriščanje rastlinskih beljakovin. Nadalje je dokazano, da ti proizvodi s posebno lastnostjo, — pospešujejo tudi rast. Lastnosti teh snovi so na raznih inštitutih proučevali in po dveh letih dela to neznano snov izolirali ter jo imenovali faktor rasti — Chlortetracyclin. Mešalnice močnih — da jo bo redil vsaj 3 leta oziroma, če jo bo prodal za pleme, da bo to sporočil Živinorejskemu zavodu Celje; — da bo molznemu kontrolorju predložil veterinarsko potrdilo, če bi moral telico izločiti zaradi bolezni ali poškodbe. Mislim, da zahteve do živinorejcev, glede pravočasnega sklepanja pogodb za pitance ter več pozornosti za poreklo pri pasemski zamenjavi osnovne črede pri proizvajalcih mleka, niso take, da se ne bi korajžno odločili za organizirano pitanje in načrtno pasemsko zamenjavo. Razumljivo, da bo šlo delo lažje pri specializiranih rejcih, vendar pa tudi ostali ne bi smeli zaostajati, pač pa bi se morali še bolj potruditi, da bi šli lahko v korak s časom. Jože Šabjari krmil pa so jo pričele na veliko uporabljati kot dodatek raznim krmilom. Poleg dobre lastnosti, da pospešujejo rast živine, pa imajo tudi svoje slabe strani. Pri krmljenju z antibiotiki se razvijejo posebne bakterije, ki zaviraio vzreio. Ta škoda pa ni tako velika in je v primerjavi s prirastom minimalna ter ekonomsko smotrna. Zato je bila naslednja naloga fiziologov, biokemikov, bakteriologov, patologov, prehrambenih strokovnjakov ter veterinarjev, da ugotovijo optimalno uporabo teh sredstev kot dodatek raznim krmilom. Odkritja vedno novih antibiotikov ter unoraba teh v krmilih so privedla do večje aglomeracije živali in smotrnejšega izkoriščanja prostora. Hlevske kaDacitete se povečujejo s tako naglico, da o tem še do nedavnega nihče ni sanjal, kar pa nas prisiljuje, da čim bolj nazimo na preventivne ukrene. Večja aglomeracija v hlevu zahteva točno kontrolo krmljenja, zračenja, napajanja in uvajanja sodobne mehanizacije. Vsi ti ukreni privedejo do maksimalne proizvodnje in do minimalnih stroškov. Neizpolnjevanje teh ukrepov privede do tako imenovanega stres stanja pri živalih. Stres ni bolezen, pač pa zmanjšuje kondicijo organizma za obrambo sposobnosti v borbi z vdorom bolezni. Povzročajo ga tako-imenovani stres-faktorji: velike toplotne razlike, transport živali, razna cepljenja, predstavljanje živali, vlaga, veter, amoniak, slaba krmila itd. Z antibiotiki, ki jih dodajamo v krmila ali v pitno vodo zaščitimo živali pred izbruhom bolezni. Uporaba antibiotikov bo uspešna le takrat, če jih bomo uporabljali po strokovnih navodilih. dr. Vrabič Anion DE MLEKO CELJE OBVEŠČA VSE KOOPERANTE — PROIZVAJALCE MLEKA, DA JE OD 21. DECEMBRA 1970 V VELJAVI NOVA ODKUPNA CENA: 1,20 DIN PRI 3,6% TOLŠČE FCO ZBIRALNICA. PREVOZNI STROŠKI SE NE BODO VEČ ODBIJALI OD OSNOVNE CENE IN BO ODSLEJ PREVOZNE STROŠKE NOSILA MLEKARNA. M e kaj o antibiotikih JANUAR 1971 STRAN Pospeševanje živinorejske proizvodnje v kooperaciji v prihodnjem letu V dosedanjem delu na področju pospeševanja živinoreje je bil dosežen precejšen napredek. Proizvodnja se je povečala in se delno tudi poenostavila pri nekaterih rejcih. Z urejevanjem in opremljanjem hlevov se je delo v govedoreji močno olajšalo, s tem se je tudi povečala tržna proizvodnja mleka in mesa pri posameznih rejcih. Pri sedanjih tržnih odnosih je razmerje med ceno mleka in ceno mesa neugodno za mleko. Pri normalnih razmerah bi moral biti ta odnos v razmerju 1 : 6,5 do 1 : 7 za cene mleka in prvorazrednega pitanca. Osnova govedoreje je samo osnovna čreda krav in mlečna proizvodnja, ker pri kravah poteka selekcijsko delo za napredek podedovanih proizvodnih lastnosti. Težave so tudi pri nabavi pitovnega materiala po primernih Dobra krava je najvažnejši člen v verigi govedorejske proizvodnje cenah od drugod, zato se bomo morali v glavnem zanašati na lastno vzrejo pitovnega materiala od domače črede. Proizvodne in tržne cene v govedoreji ter velikost naših kmetij nam narekujejo v večini primerov kombinirano proizvodnjo mleka in mesa, ker se dohodek kmetije pri taki proizvodnji dopolnjuje. Prav zato sta primerni kombinirani pasmi rjava in lisasta za dvojno produkcijo. Izjeme so kmetije s pašno-košnim načinom rabe travinja in kmetije, ki ne morejo oddajati mleka zaradi odmaknjenosti. Prvi primer kmetije ne more imeti zaradi tehnologije poleg krav in telic še pitancev, v drugem primeru pa se mora kmetija usmeriti samo v pitanje ali vzrejo telic za prodajo. V naslednjem letu bo morala pospeševalna služba posvetiti še več dela zboljšanju rejskih razmer v živinoreji in še naprej zboljševati kvaliteto črede s pasemsko zamenjavo in selekcijo. Pri zboljševanju rejskih prilik je osnovnega pomena zboljšanje krmljenja in nege živali. Zlasti pomembno delo nas čaka pri široki akciji zboljšanja kvalitete krme z boljšimi načini spravila in konzerviranja ter boljše izkoriščanje travnega sveta. Investicije na kmetijah bodo morale biti vršene na osnovi usmeritvenih programov kmetij z ekonomsko utemeljenim izračunom, da se prepreči zainvestiranje kmetij na škodo proizvodnje. Najvažnejši je vrstni red ureditve in opreme kmetije, da ne bo prišlo do pomanjkljivih rešitev kompleksnih faz tehnologije na kmetiji. Najvažnejše delo pospeševanja živinoreje v kooperaciji bo povečanje tržne proizvodnje ene vrste na posameznih kmetijah z boljšim izkoriščanjem hlevskih, krmnih in delovnih kapacitet kmetije ter proizvodnih kapacitet črede. V sodelovanju z osemenjevalno in skupno selekcijsko službo bo potrebno vnesti načrtni pripust pri kvalitetnejših čredah. V veliko pomoč pospeševalni službi bo stabilizacija v gospodarstvu in sprejetje napovedanih ukrepov pri ureditvi trga ter odnosov cen. Do sedaj je prav nestabilnost na trgu zmanjševala uspešnost načrtanih usmeritev kmetij v tržno živinorejsko proizvodnjo. Ing. Tone Horvat Odbor za mehanizacijo pri de kooperacija je na seji, KI JE BILA 9. 11. 1970, RAZPRAVLJAL O PONUDBAH POSAMEZNIH TOVARN, KI IZDELUJEJO OBIRALNE STROJE. PRED ČLANI ODBORA JE BILA TEŽKA NALOGA. ODLOČITI SE JE BILO TREBA, KATERE IZMED RAZNIH TIPOV STROJEV, KI JIH IMAMO NA RAZPOLAGO, NAJ BI PRIPOROČILI NAŠIM HMELJARJEM-KOOPERANTOM. PO VSESTRANSKI RAZPRAVI SE JE ODBOR ODLOČIL ZA TRI TIPE STROJEV. TO SO WOLF WH-220. BRUFF BL-250 IN BB-1200. Odločitev o nabavi prvega, drugega ali tretjega pa je prepustil hmeljarjem samim s pripombo, da jih je treba predhodno seznaniti z vsemi potrebnimi podatki in lastnostmi posameznih strojev. Takoj po sestanku odbora za mehanizacijo smo po vseh vaseh, ki so pokazale željo, da nabavijo obi-ralne stroje, organizirali razgovore z zainteresiranimi hmeljarji. Hmeljarje smo seznanili s tehničnimi podatki o strojih, s cenami obiranja na posameznih tipih in seveda z nabavnimi cenami. Ker so cene obiranja na strojih z veliko kapaciteto znatno nižje, kotna manjših strojih, smo tam, kjer se to da, svetovali hmeljarjem nabavo velikih strojev. Hmeljarji na Go-milskem in v Gotovljah so se tako odločili, da bodo obirali na velikih trovče, Arja vas, Drešinja vas), v petih pa za Bruii BL-250 (Zg. Gorče, Poljče, Polzela, Sp. Roje in Dobriča vas). Zal se je pozneje v pogovorih s SIP pokazalo, da ima zaenkrat premajhne proizvodne kapacitete in da ne more izdelati vseh strojev, ki bi jih kmetje želeli. Tako bo za prihodnje leto izdelal SIP za kooperante le dva stroja tip BB-1200 in enega tip BL-250. Hmeljarji, ki so naročili stroje BL-250 so se še enkrat sestali in se o tem pogovorili. V Dobriči vasi in na Polzeli so se odločili, da bodo kupili Wollova stroja, v Zg. Gorčah in Poljšah pa so se nabavi stroja odpovedali in bodo raje počakali še eno leto. Hmeljarji v Sp. Rojah pa so se odločili da vzamejo stroj BL-250. Osnovali smo prve strojne skupnosti strojih BB-1200. Odločitev ni bila težka, ker imajo zadosti velike površine hmelja in poleg lastnih sušilnic tudi primerne kooperacijske sušilnice, kjer bodo lahko sušili višek nabranega hmelja. Čeprav se zavedajo da bo organizacija obiranja težka (za nabavo stroja se je odločilo v vsaki vasi po 30 ljudi) so se za nabavo velikih strojev odločili predvsem zaradi nizke cene obiranja. Pri odločitvah o nabavi malih strojev je bilo največje vprašanje: katerega nabaviti od obeh malih strojev, ki sta na razpolago. Hmeljarji so bili seznanjeni s prednostmi in slabostmi enega ali drugega, cenami obiranja in nabavnimi cenami. Po obširnih razpravah, ki smo jim bili priča na vseh sestankih, se je pokazal naslednji rezultat. V štirih vaseh so se odločili za Wolla-WH-220 (Čeplje, Pe- Končni rezultat vseh pogovorov je torej naročilo dveh velikih strojev BB-1200, šest Wollovih strojev WH-220 in enega Brullovega stroja BL-250. Poudariti je treba, da je presenečalo pozitivno gledanje hmeljarjev na skupinsko nabavo strojev in medsebojno zaupanje, ki so ga hmeljarji na teh razgovorih pokazali. Naloga nas vseh, tako hmeljarjev kot služb, je, da se za prvo sezono obiranja na obiralnih strojih, last strojnih skupnosti čim bolje pripravimo. Od uspeha obiranja na prvih strojih je namreč močno odvisno, kako hitro bomo v prihodnje uvajali strojno obiranje pri hmeljarjih-kooperantih. Jasno je, da je interes nas vseh, čim hitrejše opremljanje s stroji, ker se bomo le na ta način osvobodili strahu pred vsakoletno sezono obiranja, inž. L. Semprimožnik za januar 10. I. FLORJANC Julijan, dipl. vel., Braslovče, tel. 72-027 17. I. LESJAK Milan, dipl. vet., Prebold, tel. 72-201 24. I. OCVIRK Franc, dipl. vet., Vransko, tel. 72-407 31. I. ŠRIBAR Edvard, dipl. vet., Šempeter, tel. 71-080 7. II. FLORJANC Julijan, dipl. vet., Braslovče, tel. 72-027 14. II. LESJAK Milan, dipl. vet., Prebold, tel. 72-201 Dežurstvo prične v soboto ob 12. uri in se konča v ponedeljek ob 7. uri zjutraj. VETERINARSKA POSTAJA ŽALEC Lojze CETINA, dipl. inž. kmet. Inštitut za hmeljarstvo - včeraj Sodobna proizvodnja v katerikoli panogi zahteva dobro raziskovalno in strokovno službo. Posebno velja to za tiste panoge, ki se srečajo s svojimi proizvodi na svetovnem trgu s številnimi konkurenti. Zato so slovenski hmeljarji že zelo zgodaj spoznal^, da jim je potreben inštitut, ki bi jim pomagal pri izboljšanju proizvodnje hmelja. Žal pa ta težnja naprednih hmeljarjev dolgo ni bila uresničljiva. Najprej jb to preprečila svetovna gospodarska kriza, kasneje pa druga svetovna vojna. Šele po drugi svetovni vojni so se začeli razvijati prvi zametki strokovnega dela pri takratni hmeljarski zadrugi »Hmezad«. Močna težnja hmeljarjev, veliko razumevanje takratne hmeljarske zadruge ter oblasti in kot najvažnejše finančna ter drugačna podpora hmeljarjev je omogočila, da je bil lahko inštitut pod svojo streho tudi formalno ustanovljen leta 1952. V temeljih inštituta je vgrajenih nešteto prostovoljnih delovnih ur hmeljarjev. Tako smo prišli do hmeljarskega inštituta, kateremu je bil kasneje dograjen še rastlinjak, sušilnice, skladišča za hmelj, lopa za stroje, v letošnjem letu pa še nov rastlinjak za hitro razmnoževanje novih sort. Vedno znova pa ugotavljamo, da bo potrebno še kaj dograditi in sodobno opremiti laboratorije, če bomo želeli svojo nalogo uspešno opravljati. Že od vsega začetka je bila naloga inštituta dolgoročno začrtana: Povečanje pridelka, zagotovitev ter izboljšanje kakovosti slovenskega hmelja, v zadnjem času pa se vedno močneje postavlja zahteva o racionalizaciji proizvodnje. V skladu s tako postavljeno dolgoročno vlogo inštituta, je bil tudi njegov razvoj. V prvi fazi razvoja je bilo potrebno posvetiti vse sile pospeševalnemu delu. Hmeljarje je bilo potrebno naučiti uporabljati umetna gnojila, škropiti hmeljišča proti boleznim in škodljivcem, hmelj pravilno sušiti ter skladiščiti itd. To pospeševanje je bilo zelo neposredno in je segalo do posameznega hmeljarja. Uspeh ni izostal. Hektarski pridelek se je od leta 1952 do 1960 povečal od 8 na 13 q na hektar. Tudi kakovost pridelka je bila dobra. Že od ustanovitve dalje je inštitut delal na žlahtnjenju savinjskega gol dinga. Kmalu se je pokazalo, da je poleg selekcije obstoječe sorte, potrebno križanje in vzgoja novih sort. Ker je to delo dolgotrajno, je bilo zelo težko postaviti pravilen cilj križanja, torej vzgojiti sorto, ki jo bo v bodoče zahtevalo svetovno tržišče. Takrat je padla odločitev, ^a morajo imeti nove sorte hmelja boljši pridelek, večjo količino alfa smol, primerno aromo in morajo biti vsaj enako odporne kot dosedanja sorta. Pozneje, ko se je uporaba hmeljskega ekstrakta vedno bolj uveljavljala v pivovamištvu, se je pokazala takšna usmeritev žlahtnjenja kot edino pravilna. To obdobje šestdesetih let spada v drugo razvojno fazo inštituta, za katero je značilno poglabljanje znanstveno raziskovalnega dela, deloma na račun pospeševalnega dela, deloma pa je to omogočilo večje število no- vih strokovnjakov. Pospeševalno delo je bilo mogoče zmanjšati zato, ker je bilo na družbenih obratih in v zadrugah vedno več strokovnjakov, ki so lahko prevzeli del nalog pospeševalne službe. Naloga raziskovalnega dela pa je s poskusi in analizami iskala odgovore na vprašanja, ki jih postavlja ali jih bodo v bodoče postavili proizvajalci. Raziskovalno delo mora biti vedno nekaj let naprej. Ko se problem pojavi, že mora vedeti nanj odgovor. Proces usmerjanja inštituta v znan-stveno-raziskovalno delo še traja. Zato posveča inštitut veliko pozornost izobraževanju svojih strokovnjakov. Štirje strokovnjaki inštituta študirajo na univerzi 3. stopnjo (magisterij) različnih smeri, dva pa sta že končala. Za to obdobje je značilno delo na racionalizaciji proizvodnje hmelja. Postavljen je bil program nove tehnologije v hmeljarstvu. Takšen program je zahtevala, na drugi strani pa omogočila vedno močnejša družbena proizvodnja. Program nove tehnologije je vseboval uvajanje novih žičnih konstrukcij, večjih razdalj med vrstami, vrsto novih delovnih postopkov (strojna rez, strojna napeljava vodil, uvajanje herbicidov itd.) in novih strojev (plužni odkopalnik, rezalnik, veliki pršilniki, obiralni stroji, tračne sušilnice, ovlaževalci itd.). Program nove tehnologije zahteva tesno sodelovanje med strokovnjaki, ki delajo na različnih področjih. Uvajanje novega ukrepa je namreč treba osvetliti z različnih vidikov, če ga želimo kompleksno rešiti. Na primer pri strojni rezi ni dovolj tehnična rešitev rezi, ampak moramo upoštevati tudi reakcijo rastline (razvoj roparskih poganjkov, pojav hmeljnega hrošča zaradi pokončne napeljave itd.). Značilno za naš inštitut je, da je tesno povezan s proizvodnjo. K temu pripomore že njegova geografska lega, saj leži v središču hmeljarskega področja, torej tam, kjer se problemi pojavljajo. Zato so tudi rezultati raziskovalnega dela zelo hitro pri proizvajalcih, včasih celo prej kot so poročila dokončno izdelana. Taka tesna povezava med proizvodnjo in raziskovalnim delom je obojestransko koristna. Hmeljarji pridejo hitro do rezultatov raziskovalnega dela, strokovnjaki inštituta pa so s problemi proizvodnje hitro in dobro seznanjeni. Inštitut za hmeljarstvo je glede na proizvodno panogo ozko specializiran. Zato ne morejo biti strokovnjaki inštituta dovolj spe- danes In jutri cializirani po znanstvenih disciplinah. To pa zahteva povezavo s specialisti z domačih inštitutov ter dobro povezavo s podobnimi inštituti po svetu. Zato ni slučajno, da imamo dobre stike z vrsto hmeljarskih inštitutov in strokovnjaki v tujini. Naši strokovnjaki sodelujejo na zasedanjih tehnične in znanstvene komisije Mednarodnega hmeljarskega biroja (prej Evropskega hmeljarskega biroja) ter drugih sestankih in strokovnih kongresih. Na ta način redno izmenjavajo izkušnje in dobivajo nove ideje za svoje delo. Financiranje inštituta je bilo v posameznih razvojnih fazah različno urejeno. Od ustanovitve sem ga pretežno financirajo proizvajalci sami. V prvem obdobju ga je financirala Hmeljarska zadruga (Hmezad), pozneje Okrajna zadružna zveza, Poslovna zveza, danes pa proizvajalci hmelja neposredno po količini oddanega hmelja. Čeprav se je prispevek hmeljarjev za inštitut povečal, je bil delež drugih izvorov financiranja vedno večji. To so razne usluge, ki jih opravlja inštitut za druge koristnike po naročilu. V zadnjem času so, čeprav že zelo skromno, pri financiranju inštituta udeležena sredstva iz republiških skladov. Tako pokrivajo danes proizvajalci s svojimi prispevki približno polovico predračuna inštituta, drugo polovico pa dobi inštitut iz poskusne proizvodnje, skladov, uslug in drugih virov. Smatramo, da bomo morali v prihodnje povečati udeležbo družbenih sredstev pri financiranju inštituta, da bi tako zmanjšali obremenitev proizvajalcev. Pretirano iskanje novih uslug izven hmeljarskega programa samo z namenom, da bi izboljšali finančno stanje inštituta, bi lahko resno ogrožalo izvajanje hmeljarskega programa. Zato moramo spremljati obseg hmeljarskega programa in zagotoviti zanj potrebna sredstva. Lahko rečem, da smo doslej vedno naleteli na razumevanje pri proizvajalcih, kadar je bilo treba zaradi splošnih podražitev ali vključevanja novih nalog povečati prispevek inštitutu. Tak odnos do inštituta ustvarja pri strokovnjakih dolgoročno gotovost in s tem popolno angažiranost pri reševanju raziskovalnih nalog. Strokovno glasilo »Hmeljar«, ki je od svoje ustanovitve izhajalo v različnih oblikah, je bilo vedno odličen posredovalec med inštitutom in proizvodnjo. Z željo, da bi se ta vloga Hmeljarja okrepila, našemu glasilu ob jubilejnem praznovanju iskreno čestitamo. Vsem hmeljarjem in poslovnim partnerjem želita srečno in uspešno novo leto INSTITUT ZA HMELJARSTVO IN HMELJNA KOMISIJA ZA SLOVENIJO Trgovska in tehnološka kakovost savinjskega got dinga v zadnjih 25 letih Savinjski golding je svetovno poznan hmelj. V Sloveniji je edina gojena sorta. Vsa letna proizvodnja se preparira v enem obratu, vrednoti pa po organoleptičnih lastnostih na osnovi postavljenih uzanc in vsakoletnega določanja osnovnih vzorcev za kvalitetne razrede: Kvaliteto hmelja pa določa tudi njegova kemična sestava. V pivovarništvu vrednotimo hmelj po količini in sestavu grenčičnih smol. Najpomembnejši sestavni del so a — kisline. Te so važne za trgovca in pivovar-narja. Hmeljarja pa zanima predvsem kvaliteta hmelja po prevzemnih vrstah. Pri prevzemu upoštevamo predvsem barvo, zraščenost hmelja in poškodbe zaradi nepravilnega pridelovanja (bolezni, škodljivci, obiranje, sušenje, skladiščenje). V celoti ima prevzemna kakovost le malo vpliva ali povezanosti s tehnološko vrednostjo hmelja. Raziskovanja kažejo, da je hmelj III. vrste lahko celo bogatejši na smolah kot I. vrsta. To je predvsem posledica izrazitejše zrelosti, ki pa hmelju vzame zeleno barvo in obarva storžke z rjavimi pegami, ki so znak visoke zrelosti ali celo prezrelosti. Vendar se v dolgoletnem obdobju kažejo razlike v odnosu kakovostnih vrst. To nam kaže usmeritev naših naporov v samem proizvodnem procesu za povečanje kakovosti. Tako imamo vedno manj poškodb zaradi bolezni in škodljivcev, zaradi temeljitejših zaščitnih ukrepov, ip.anj poškodb zaradi sušenja in vskladiščerija. Tehnologija se stalno izboljšuje v smeri večjih pridelkov, nižjih stroškov in boljše kakovosti, ki je določena na osnovi organoleptičnih kriterijev. Pregled odnosa prevzemnih vrst in skupnega pridelka, ki je podan v tabeli 1. nam kaže razvoj v trgovski kvaliteti našega hmelja in uspešnost ukrepov pridelovanja. V zadnjih letih se je povečala količina I. in II. vrste, predvsem I. Seveda pa ne le pridelovanje, temveč tudi vremenske razmere vplivajo na trgovsko kvaliteto hmelja. To se izraža predvsem v zraščenosti in jedrosti ter izenačenosti hmelja, ki so pomembne lastnosti v trgovski kvaliteti hmelja. Težnja vsakega hmeljarja je, da ima samo I. vrsto hmelja. Vendar to običajno ni uresničljivo. Staro pravilo je, da ima dober hmeljar vse vrste hmelja. Od pogojev leta, tal, oskrbe nasada in spravila ima tak hmeljar več ali manj I. in II. vrste, seveda pa pretežno le-te. Tretja in četrta vrsta se pojavljata v manjši količini vendar kažeta na doslednost hmeljarja, da je obral vse in sortiral pridelek po kvaliteti že pri obiranju in ga nato tudi ločeno sušil. Zadnja leta imamo vedno manj III. in IV. vrste saj poškodbe na rastlini nastanejo v celem nasadu. Ločeno obiranje rjavega hmelja je vedno redkejše, pri strojnem obiranju pa sploh odpade. Tako se staro pravilo spreminja v novo, da ima dober hmeljar le prvo in drugo vrsto hmelja. Tudi trgovina s hmeljem je zainteresirana na I. in II. vrsto, ker ji tak hmelj dviga ugled. Vendar pa bi želela čim večjo povezanost organoleptične kvalitete hmelja s pivovarniško vrednostjo, kar pa običajno ni. Zelen hmelj je običajno manj zrel in vsebuje manj smol ter je nežnejše oziroma manj izrazite arome. V povojnem obdobju vse tja do konca petdesetih let, tedaj ko še tudi trgovina ni dajala toliko poudarka količini grenčičnih smol in kemični analizi poedinih odpremnih količin, temveč se je poudarjala predvsem povprečna kemična sestava, se je tak hmelj tudi naj višje cenil. Pri našem gol-dingu smo zahtevali in še vedno vztrajno zahtevamo čim temnejšo barvo storžkov, čeprav ni to njegova sortna lastnost, in manj izrazita aroma nezrelega hmelja je bila tedaj Stran 2 — Priloga tudi bolj cenjena kot je pa danes, ko vemo, da je hmelj izrazite arome in ima največ a-kislin. Zato je zrel savinjski golding svetlo-zelene barve z rumenkasto nianso in izrazite hmeljne arome. Želja za temnozeleno barvo hmelja kasneje pa tudi skrb in bojazen pred težavami v času obiranja (pomanjkanje sušilnic, pozneje pomanjkanje obiralcev, pa nestalno vreme) nas je vodilo v zgodnje obiranje. Kot čas optimalne tehnološke zrelosti lahko smatramo 20.—25. avgust. Po opazovanjih zadnjih let vidimo, da ostane savinj-,ski golding v ugodni tehnološki zrelosti tja do 5. septembra. Zato je obiranje pred 15. avgustom neprimerno in predstavlja obiranje nezrelega hmelja z nižjim pridelkom in slabšo kemično sestavo. Slabša kemična sestava (mala količina a-kislin) nastopi posebno v letih, ki so hladna in ki povzročajo dolgo in neizenačeno cvetenje, ki mu sledi tudi počasno oblikovanje storžkov in neizenačena zrelost. Zaradi tega prihaja do upravičenih pomislekov o kemični sestavi savinjskega goldinga. KVALITETA HMELJA OD LETA 1945 do 1970 V SLOVENIJI Tabela 1 Leto Kakovost hmelja I. II. izražena v% III. IV. 1945 10,80 50,50 33,10 5,60 1946 34,20 49,00 13.40 3,40 1947 30,30 52,90 14,20 2,60 1948 13,50 43,50 32,70 10,30 1949 17,60 56,70 23,00 2,70 1950 46,50 46,20 6,80 0,50 1951 25,30 61,40 11,70 1,60 1952 26,20 65,80 6,80 1,20 1953 4,90 48,80 36,80 9,50 1954 14,60 64,50 15,60 5,30 1955 23,40 52,70 10,90 13,00 1956 20,27 73,83 3,87 2,03 1957 33,58 63,55 1,58 1,29 1958 16,37 74,11 6,36 3,16 1959 6,68 61,52 23,80 8,00 1960 6,93 62,25 23,34 7,48 1961 18,60 71,80 8,50 1,70 1962 35,95 60,24 3,28 0,53 1963 33,77 60,52 5,20 0,51 1964 36,61 56,84 5,36 1,18 1965 25,54 64,82 8,76 0,88 1966 24,83 66,72 7,15 1,30 1967 31,37 63,94 4,31 9,38 1968 24,17 70,80 4,61 0,42 1969 21,70 71,00 6,40 0,70 1970 44,11 52,81 2,59 0,49 Opomba; V letu 1970 je kakovost hmelja določena na osnovi količin prevzetih do 30. novembra 1970. Organoleptično (trgovsko) kakovost letnika nam prikazujejo tudi vsakoletne razstave najboljših hmeljskih vzorcev, ki smo jih stalno uvedli leta 1968 in z njimi opozarjamo na številne napake in ukrepe, ki jih moramo storiti za izboljšanje kakovosti. Mehanična analiza, s katero ugotavljamo velikost, težo in mehanično strukturo hmeljnega storžka, nam da podatke, ki so značilni za poedino sorto. Teža storžka (izražamo jo v gramih teže 100 storŽKov) vpliva tudi na pridelek poleg tega pa je pokazatelj kvalitete (želimo težje storžke) in se z leti in področji spreminja. Tako je znašala povprečna teža 100 storžkov v Spodnji Savinjski dolini po letih: Tabela 2 Leto Teža 100 storžkov g 1957 14,3 1958 — 1959 12,9 1960 14,8 1961 13,8 1962 11,9 1963 13,4 1964 13,0 1965 13,1 1966 13,8 1967 10,6 1968 11,4 1969 16,0 1970 — Teža 100 storžkov se je v letih 1957—1968 gibala od 10,6 g leta 1967 do 14,8 g leta 1960, ko smo imeli rekordni pridelek. Tehnološka vrednost hmelja se vrednoti po grenčični in antiseptični vrednosti hmelja, ki sta pa predvsem odvisni od količine a-kislin (humulon). Količina a-kislin pa je odvisna od mnogih faktorjev. Predvsem so izrazite razlike med poedinimi sortami. Posebno v zadnjih letih se vedno bolj uveljavljajo sorte z veliko količino a-kislin (Northern Brewer, Brewer’s Gold, itd.). Tudi sorta savinjski golding je znana po večji količini a-kislin kot sorte, ki so priznane po svoji žlahtnosti kot žateški, halertauški in nekatere angleške sorte. Hmeljarji iz izkušnje vedo, da je v nekaterih letih hmelj bolj »masten«, a v drugih manj, vsebuje več ali manj humulona. Tudi večletni podatki analiz kažejo, da imamo v nekaterih letih več grenčičnih smol, a v drugih manj. Predvsem pa je različna količina a-kislin, ki se tvorijo tik pred obiranjem hmelja. Na količino a-kislin vplivajo še lega, osvetlitev, agrotehnika in gnojenje, čas in način obiranja, sušenje itd. Vendar od vseh teh vplivov sta najizrazitejša sorta in vremenski pogoji. Kakšna je bila količina a-kislin v našem hmelju v poedinih letih, smo prikazali v tabeli 4 in grafikonu. Od leta 1957 naprej smo sistematično zajemali vzorce za analizo, zbrali pa smo tudi vse starejše dosegljive podatke. V vsem obdobju 1948 do 1970 je povprečna letna količina a-kislin nihala od 5,71 % v (letu 1950 do 8,6 % v letu 1948. V obdobju od 1957 do 1970, ko smo sistematično ugotavljali kemične vrednosti, je bilo največ humulona leta 1960 — 8,12%, a najmanj leta 1967 — 5,95%. Karakteristično za sorto savinjski tgolding v pogojih savinjske doline je 7 % a-kislin in zato lahko smatramo vsaka odstopanja od te vrednosti kot vpliv vremenskih razmer. O vplivu vremenskih pogojev na količino a-kislin imamo malo literature. Meneret (1955, 1956) smatra, da je količina a-kislin odvisna od sončnega obsevanja in padavin v času razvoja in zorenja hmeljnega storžka. Zattler (I960) navaja, da imajo storžki, ki rastejo v senci manj smol kot oni, ki niso zasenčeni. Iz večletnih podatkov sta Zattler in Jehl (1962) ugotovila korelacijo med količino mehkih smol in vremenom. Po teh ugotovitvah daje suho in vroče poletje z obilico sonca hmelj z manjšo pivovarniško vrednostjo kot vlažno hladno vreme v času storžkanja. Burgess (1964) ugotavlja, da je kritično obdobje za količino smol avgust in da najbolj vpliva srednja dnevna temperatura. Cim večja je srednja dnevna temperatura v avgustu, večja je količina a-smol. Tudi količina sončne osvetlitve v avgustu vpliva po Burgessu pozitivno na količino smol, vendar manj izrazito kot srednja dnevna temperatura v av- gustu. Burgess je te ugotovitve dobil za področje Kenta v Angliji, kjer znašajo srednje mesečne temperature v avgustu 15—18° C, medtem ko so pri nas od 18—20° C. Pomembno za količino a-kislin je vreme v času storžkanja. Zato smo ugotovili povprečno temperaturo, vsoto povprečnih dnevnih temperatur in količino padavin od cvetenja do tehnične zrelosti (tab. 2). V obdobju od 1948 do 1970 se je povprečna temperatura v času storžkanja gibala od 17,2» C v letu 1968 do 20» C v letih 1950 in 1967. Tudi količina padavin je bila v tem obdobju naj intenzivnejšega priraščanja rastlinske mase različna. Tako je bilo leta 1962 le 66,7 mm, a leta 1958 kar 278,9 mm padavin. Najbolj pa je v posameznih letih različna vsota povprečnih dnevnih temperatur, ki je znašala leta 1970 690, a leta 1958 kar 1167° C. V obdobju od 1948 do 1970 smo imeli: 14 let z več kot 7 % a-kislin in 9 let z manj kot 7 % a-kislin Kakšne pa so bile vremenske razmere v času storžkanja v letih, ko je bilo nad 7 % a-kislin in v letih, ko je bilo pod 7 % a-kislin, nam prikazuje tabela 3. Tabela 3 Vremenske razmere v času storžkanja in % a-kislin Leta PovJPa£a- Vsota 5 6 8 d o tem. vm „c D O J73 O mm >> o Nad 7 % ajkislin 19,0 185,7 752 4,78 96,5 Pod 7 % a-kislin 19,6 175,4 899 5,50 132,8 Tabela 4 Količina a-kislin in vreme v času storžkanja 1948—1970 v Savinjski dolini Leto c/5 Povp. temp. Padavin mm Skupaj »C 6 fi o o Skupaj 0 C/% a 1948 8,60 18,9 216,3 756 3,50 87,9 1949 7,20 18,4 191,4 735 3,80 102,0 1950 5,71 20,7 146,8 969 6,60 169,7 1951 8,20 19,1 161,4 784 4,87 95,6 1952 6,63 20,5 155,7 840 5,40 127,5 1953 7,88 18,2 143,7 748 5,21 94,9 1954 7,30 18,1 131,7 742 5,64 101,5 1955 7,82 18,7 234,5 766 3,28 95,5 1956 7,72 18,7 122,0 769 6,30 100,0 1957 7,78 18,7 228,6 768 3,36 98,5 1958 6,64 19,5 278,9 1167 4,18 176,5 1959 7,90 19,8 228,0 793 3,48 100,0 1960 8,12 18,5 119,5 739 6,20 91,0 1961 7,37 18,4 236,7 718 3,03 97,5 1962 8,01 20,5 66,7 737 11,00 92,0 1963 6,60 20,6 169,8 949 5,61 144,0 1964 6,94 19,8 228,9 931 4,07 135,0 1965 6,42 19,3 135,9 850 6,25 132,2 1966 6,90 18,8 195,2 809 4,15 125,0 1967 5,95 20,7 93,6 851 9,10 142,0 1968 6,90 17,2 174,0 723 4,15 104,0 1969 7,49 20,2 253,5 787 3,10 105,0 1970 7,61 20,3 165,7 690 4,16 90,6 Pov- preč. 7,29 19,3 177,3 810 5,06 113,3 Iz tabele vidimo, da imamo manj a-kislin v letih z višjo povprečno temperaturo v času storžkanja in višjo vsoto povprečnih dnevnih temperatur v tem obdobju. Količina padavin ima le indirekten vpliv. Leta z manj kot 7 % a-kislin imajo v obdobju storžkanja 899° C, a leta z nad 7 % a-kislin le 752° C. Več a-kislin imamo v letih z nižjo temperaturo in več vlage v času storžkanja. To vidimo iz kvocienta ° C/mm, ki nam pove, koliko ° C pride na 1 mm padavin. V letih z več a-kislin je ta kvocient 4,78, a v letih ko je a-kislin pod 7%, je kvocient 5,50 ° C/mm. V letih, ki so z a-kislinami siromašna, imamo veliko toplote na % a-kislin, a v bogatih letih imamo precej manj toplote na % a-kisline. Graf. 1. — kisline in toplota v času storžkanja (Savinjska dolina 1948—1970) Vendar se že tudi vidi pojav, da v letih, ki so hladna v tem obdobju nimamo mnogo a-kislin npr. leto 1969 ima povprečno 6,9 °/o, a povprečna temperatura v času storžkanja je znašala 17,2° C, a vsota temperature tudi 723» C. Zaključ ek Kakovost savinjskega goldinga je bila v obdobju 1945 do 1970 različna. V vseh letih je bila taka, da je bil naš hmelj na svetovnem tržišču cenjen in iskan. Naš hmeljar je v vsem obdobju skrbel za njegovo trgovsko kakovost in zunanji vtis. Izboljšanje tehnologije, k čemer je poleg doslednosti in vestnosti hmeljarja prispeval tudi Inštitut za hmeljarstvo s svojim raziskovalnim in pospeševalnim delom, je dalo več prvovrstnega hmelja. V tem obdobju je bila tehnološka kakovost tj. količina a-kislin različna. V letih od 1948 do 1970 smo imeli 9 let z manj kot 7 % a-kislin in 14 let z več kot 7 % a-kislin. Vremenske prilike predvsem povprečna temperatura in vsota povprečnih dnevnih temperatur v času storžkanja vplivajo na količino a-kislin. V letih z nižjo vsoto temperatur v času storžkanja imamo več a-kislin. V vsem obdobju ni opaziti tendence zmanjšanja količine a-kislin temveč izrazit vpliv vremena v času storžkanja na količino a-kislin. MILAN DOLINAR, dipl. ing. agr. »Hmeljar« in njegova vloga pri pospeševanju hmeljarstva Prav gotovo so se savinjski hmeljarji, odločili za tiskanje prvega »Hmeljarja« po osvoboditvi zato, da bi ta list kar največ pripomogel k dvigu med vojno na minimum zreduciranega hmeljarstva. Pospeševanje je ena od oblik propagande in akcije, ki se je obdržala do danes v različnih oblikah. Najvažnejše pri pospeševanju je tiskana beseda. V povojnem obdobju, ko je primanjkovalo strokovnjakov, in ko je »Hmeljar« prišel brezplačno v roke do vsakega hmeljarja, je ta odigral pomembno vlogo. Tako zasledimo že v prvi številki letnika 1946 navodilo, kako sadimo hmelj in kaj mora vsak hmeljar vedeti. Taki in podobni naslovi se vrstijo skozi vsa leta »Hmeljarja« le s to razliko, da se pojavljajo vse bolj specializirani avtorji, da se kakovost in raznolikost stalno veča. Z ustanovitvijo Hmeljarskega inštituta in kasneje, ko se je uredništvo preneslo na inštitut, je »Hmeljar« objavljal izključno strokovne članke. Vsi ti članki, ki so jih pisali izkušeni pridelovalci kot tudi strokovnjaki o raznih problemih in temah so vsak po svoji plati pospeševali hmeljarstvo. Njim gre zasluga, da je slovensko hmeljarstvo doseglo tako visoko reven v vseh pogledih. Pisana beseda je segla tudi izven meja naše domovine, tako da nas danes tuji hmeljarji uvrščajo med sebi enake, v nekaterih pogledih pa jih celo prekašamo. Oblika pospeševanja so tudi osebni stiki s hmeljarji. Delavci hmeljne komisije, kasneje »Hmezad« in inštituta in danes veliko število kmetijskih strokovnjakov po delovnih organizacijah vsak po svoje pospešujejo hmeljarstvo. Nova dognanja v svetu, na Inštitutu za hmeljarstvo v Žalcu in iz prakse se prenašajo na proizvaajlce strokovnjake, v pismeni ali ustni obliki pa pridejo po najkrajši poti v proizvodnjo. Današnja oblika pospeševanja se nam zdi zaenkrat najboljša. Opustili smo prvobitni način, ko se je pospeševalec iz inštituta oglašal k posameznim kmetom hmeljarjem, opustili smo sestanke s proizvaajlci na terenu med vegetacijo. Ohranili pa smo redne 14-dnevne sestanke s hmeljarskimi strokovnjaki, občasne preglede hmeljišč, da opozorimo na potrebne agrotehnične ukrepe in na pojave bolezni in škodljivcev. V zimskih mesecih na par dnevnih seminarjih seznanimo področne kmetijske strokovnjake z novostmi iz stroke. Za proizvajalca organiziramo strokovna predavanja, v letu 1970 pa smo prvič pričeli z izdajo hmeljarskih informacij. Zato moramo še naprej in morda spet nekoliko več prostora v današnjem »Hmeljarju« posvetiti hmelju, da bo naslov, ki ga nosi, ustrezni vsebini. Blažena PUGELJ, dipl. ing. agr. Preračunavanje hranil v gnojila (Nadaljevanje) Pri izdelavi gnojilnih načrtov za posevke in nasade je prav če vemo, kako so tla oskrbljena s hranili. V tem primeru se bomo lažje odločili za količino in vrsto gnojil, še posebno če vemo, koliko hranil potrebuje nek nasad ali posevek za normalen hektarski pridelek in koliko teh hranil je že v zemlji rastlinam na razpolago. Nekaj podatkov nam je poznanih iz literature, del pa jih dobimo z analizo zemlje. Gnojilni načrt bomo pravilno in lahko izdelali, če bomo upoštevali vse navedene podatke. Upoštevati bi bilo še hranila, ki so v hlevskem gnoju, vendar le v primerih, ko gnojimo z večjimi količinami hlevskega gnoja; hranila v manjših količinah hlevskega gnoja pa so le meliorativni dodatek. Pri izdelavi gnojilnih načrtov je upoštevati tudi nekatere fizikalne lastnosti tal in tamkajšnje ekološke prilike. Za lažjo praktično uporabo »Tabele za preračunavanje čistih hranil v gnojila in obratno«, (Glej Hmeljar — št. 11 — Priloga Hmeljarja 1970/5) bo pri izdelovanju gnojilnih načrtov dobrodošla še naslednja že več ali manj poznana tabela; Podatki količin hranil za glavne posevke in nasade so okvirni in so zbrani po novejših izkušnjah. Izkoristek posameznih hranil je manjši: Izkoristek v % Od ostankov hranil se izpere % dušik — N 70—90 10—20 fosfor — P,O- 30—50 — kalij — K.,O 60—80 20—40 magnezii — Mg 30—50 50—70 bor — B 90 10—90 mikroelementi 10 nad 50 Vsak posevek vzame letno neko količino hranil. Da pa ima posevek na razpolago zadostno hranil, je potrebno pri načrtovanju, z ozirom na izkoristek danega gnojila računati z večjo količino posameznih hranil, kakor znaša odvzem nekega hranila. Prav je računati s čistimi hranili! Ob tako pestri izbiri mineralnih gnojil bodo tako odločitve pri načrtovanju za gnojenje lažje. In tako bodo tudi gnojilni načrti s pomočjo analiz zemlje in tabel strokovno pravilni in ekonomični. Vsakoletna kratka bilanca hranil pa nam bo spričevalo o pravilnem gospodarjenju. Količina hranil za normalne pridelke posevkov Posevek Dušik N Fosfor PA kg/ha Kalij KžO pšenica 60—100 80—120 120—140 ječmen, ozimni 50—80 80—100 120—160 rž 50—80 80—120 100—120 oves 40—60 80 100 krompir 60—140 90—120 120—160 koruza 100—160 90—120 120—160 pesa 100—160 90—120 120—160 koleraba 100—120 60—90 100—120 repica 100—120 60—90 100—120 lucerna 70—100 180—200 črne detelja 60—90 180—200 deteljno-travna mešanica 60—120 80—120 80—160 travniki, trikosni 60—80 80—120 80—160 pašniki 100—160 80—120 80—120 stročnice 80—120 100—120 hmelj 120—180 90—130 100—160 sadno drevje 120—200 90—160 160—200 vinska trta 80—200 90—160 160—200 T. WAGNER, mr. agr. HMELJARSTVO V IVOVI ZELANDIJI Zadnje dni julija si je ogledal Inštitut za hmeljarstvo v Žalcu in hmeljišča v Savinjski dolini dr. R. Roborgh, direktor Hmeljarske raziskovalne postaje v Nelsonu v Novi Zelandiji. Potoval je po vseh hmeljarskih deželah severne hemisfere. Izrazil je pozitivno mnenje o našem hmeljarstvu in delu našega Inštituta. Ob tem obisku smatramo za potrebno, da naše hmeljarje seznanimo s hmeljarstvom te dežele, ki leži na južni polobli in daleč od nas. Nova Zelandija ima danes samo 247 ha hmeljišč s povprečnim pridelkom 1885 kg/ha v letu 1969 (po statističnih podatkih J. Barth-a: Hopfen 1969-70). Hmeljarstvo so v Novo Zelandijo prinesli prvi naseljenci sredi zadnjega stoletja. Najprej so hmelj gojili v Dominyonu, toda v novejšem času se je gojenje hmelja omejilo na provinco Nelson v severno-zapadnem delu južnega otoka. Pred koncem stoletja so gojili angleški Fuggle in Golding. Po letu 1897 so importirali sorte z velikim pridelkom kot Late Cluster iz Kalifornije (lokalno se je imenoval kalifornijski hmelj), ki je postopoma zamenjala angleške sorte skoro v vseh hmeljiščih. Pred leti so začeli širiti nove v Nelsonu vzgojene sorte, ki jih je vzgojila hmeljarska raziskovalna postaja v Riwaki. Te sorte so odporne proti črni gnilobi korenin in sedaj zavzemajo 50 % celotne površine. Hmeljarsko področje se razteza na 41° južne zemeljske širine. Temperatura in dobra razporeditev padavin ter povprečno 8 ur sončnega obsevanja na dan v 4 mesecih od novembra do februarja omogočajo lep in izenačen razvoj hmelj ske rastline. Za sorte, ki jih gojijo na severni hemisferi pri večji zemeljski širini, je poletni dan v Nelsonu prekratek, toda ni prekratek za kalifornijske sorte, ki dajejo dobre pridelke v teh pogojih dolžine dneva. Hmeljišča so na peščeni in prašnati ilovici ob rekah: Waimea, Motueka, Riwaka in v ravninah Motueke, kjer so težja tla. Podtalje je dobro drenažno. Na nekaterih mestih je podtalje bolj zbito in tu so hmeljišča poškodovana zaradi visoke talne vode, ki nastopi pozimi. Hmeljarji pretežno redijo tudi ovce, a nekateri gojijo tudi tobak. Imajo po 5 do 15 'akrov (2—6 ha) hmeljišč, ki jih varuje visoko grmovje pred vetrovi. Žičnice so visoke 4—4,5 m. Hmeljne rastline se razvijajo kot »hribčki« pri razdalji 1,8 X 1,8 m in 1,8 X 2,1 m, kar da na ha do 2600 rastlin. V hmeljišču gojijo 1 moško rastlino na 80 do 100 ženskih in zato proizvajajo osemenjen hmelj. Takoj po obiranju tj. v začetku aprila sežgejo ostanke hmeljevine in naorjejo vrste. S tem varujejo korenino pred preobilno vodo v času mirovanja. Nato zasejejo lupino ali rž med vrste in tako pustijo hmeljišče vso jesen in zimo. V začetku nove vegetacije tj. sredi septembra, najprej zaorjejo zeleno maso jeseni posejanih rastlin v 20—25 cm debelo plast tal in odorjejo zemljo od vrst. Štore ročno odkrijejo in pripravijo za rez. Pozno septembra in zgodaj oktobra obrežejo štore. Pred nekaj leti so napeljevali vodila še s tal, toda danes uporabljajo zato platformo, ki je montirana na traktor. Dve 4—4,5 m dolgi vrvici iz sisala obesijo na žico nad vrsto vsako 60 cm stran od vertikale. Spodnja konca vrvic vežejo na železno sidrce v centru korenike. Ti dve vodili v obliki V služita za vzpenjanje hmeljnih poganjkov. Poganjke napeljejo na vodila, ko so dolgi 30—50 cm, kar je v prvem tednu novembra. To opravijo ženske, ki odberejo 4 zdrave, močne, mlade poganjke z močnim vrhom iz predine štora. Ostale poganjke odrežejo. Takoj po napeljavi gnojijo z mešanimi gnojili. Tako dajo 1200 kg/ha NPK gnojila (5 — 3 — 9), ki je sestavljeno iz suhe krvi, kostne moke in drugih gnojil. Danes vedno več hmeljarjev uporablja nitrofosho, granu-lirano (13 — 6—17), proizvod B. A. S. F. Gnojijo ročno, na široko, 30 cm od centra štora. 100 kg/ha čilskega solitra ali amnosul-fata dajo okoli rastline sredi decembra, ko vrhovi trt dosežejo nosilne žice. Apnenec trosijo zgodaj jeseni tam, kjer so tla kisla, in kjer je pH pod 5. Zadnji teden januarja ali v začetku februarja, ko se na panogah začenja pojavljati cvet, očistijo trte listov do višine 1,20 m. S TONE WAGNER, mr. agr. PROBLEMI GNOJENJA V HMELJARSTVU tem želijo ovirati razširjanje rdečega pajka po rastlini navzgor v februarju, ko je običajno suho in vroče. Odstranjevanje suhih panog tudi omogoča lažje obiranje. Hmeljarji, ki gojijo ovce, pogosto prepustijo to delo njim, da popasejo spodnje liste in panoge. Hmeljarji Nove Zelandije nimajo težav z zatiranjem hmeljne uši, hmeljne peronospore in pepelaste plesni. Rdeči pajek naredi škodo le v izjemno suhih in vročih poletjih. Proti pajku ne škrope vsako leto. Verticilij se je pojavil samo dvakrat, obakrat v enoletnem hmeljišču, ki so ga zasnovali po krompirju. Viroze (kot npr. koprivja glava, mozaik) se le občasno pojavijo v hmeljiščih in škoda je neznatna. Težavno je gnojenje hmelja na tleh z visoko talno vodo, ker se tam razvije črna gniloba korenin. Kalifornijske sorte so zelo občutljive za to bolezen. Glivica prodira v štor ob ali malo pod talno površino in razkraja rastlinsko tkivo. Škoda se opazi zgodaj spomladi, ko se hmeljišča odorjejo in so štori popolnoma zgnili. Prvi pojav gnilobe korenin so opazili v začetku tridesetih let, tri dekade po tem, ko so uvedli kalifornijske sorte. Od takrat se je bolezen hitro razširila. Prazna ■mesta so morali posaditi in polee teh stroškov so hmeljarji imeli tudi manjši pridelek. Sodelovanje hmeljarjev, pivovamarjev in novozelandske vlade je rodilo ustanovitev hmeljarske raziskovalne postaje, ki je postavila v svoj program žlahtnjenje in vzgojo tolerantnih sort hmelja proti črni gnilobi korenin (leta 1951). Rezultat tega programa so bile 3 New Nelson sorte hmelja, ki imajo kombinirano toleranco do črne gnilobe in visoki pridelek ter kvaliteto. Te sorte so hmeljarji dobili 1960 leta. Sedaj je dobra polovica površine zasajene z novimi sortami. Običajno so kalifornijske sorte v Nelsonu zrele za obiranje v prvem tednu marca. Količina lupulina je tedaj optimalna, lističi storžka so stisnjeni tako, da je čim manj izgub. Včasih začenjajo obiranje že zadnji teden februarja zaradi strahu pred slabim vremenom, ki lahko prekine obiranje. Do pred 12 leti so ves hmelj v Novi Zelandiji obrali ročno. Ženske iz vse dežele so prihajale v Nelson za 3—4 tedne in obirale hmelj. Ko je to delo postopoma postalo neudobno in težko, so v začetku petdesetih let začeli s strojnim obiranjem in sedaj oberejo nad 90 % vsega pridelka strojno. Obiralni stroji so vertikalnega stacionarnega tipa in dnevno obereio nad 50.000 kg zelenega hmelja. Ne bo dolgo, ko bo ročno obiranje postalo le še stvar preteklosti. Tudi pri nas moramo pričakovati tako bodočnost obiranja hmelja, saj je tak razvoj v vseh hmeljarskih naprednih državah. Sušilnice v Novi Zelandiji imajo navadno sušilnico in skladiščni prostor. Sušilnice imajo 18—30 m2 površine in žično mrežo. Hmelja nasipajo 60—120 cm na debelo, z ene strani ga v sušilnico vlagajo, a z druge izpraznuje-jo. Sušilnice kurijo na olje ali premog. Kurilna naprava je avtomatična in vroč zrak poriva ventilator skozi plast hmelja. Sušenje traja 8—10 ur. Suhi hmelj ohladijo in pustijo da odvogne ter ga 7—14 dni po sušenju pakirajo v bale različne teže. Vlaga baliranega hmelja znaša 8—12%. Novozelandski hmelj prodaja hmeljarski trgovski odbor. Ta prevzame ves hmelj in v začetku maja komisija pivovamarjev in hmeljarjev določi kakovost. Določijo 4 različne vrste, ki se razlikujejo po količini in kakovosti lupulina, in kvaliteti obiranja. Delo hmeljarske raziskovalne postaje je dalo nove Nelsonske sorte, ki so odporne proti črni gnilobi korenin. Nadaljujejo delo na zboljšanju kvalitete z vzgojo zgodnjih in poznih sort. Tako želijo podaljšati čas obiranja in določiti optimalne pogoje sušenja za strojno obrani hmelj. Želijo zmanjšati količino semena z uvedbo triploidnih sort. Kljub malim površinam hmeljišč je skrb za bodočnost hmeljarstva v tej deželi izredno intenzivna in trajna ter raziskovalno delo dobro organizirano. V hmeljarstvu smo v sorazmerno kratkem času povečali hektarske pridelke. Nihanja pridelkov iz leta v leto so mala, kar dokazuje, da smo dosegli nivo, ko z agrotehničnimi ukrepi ne moremo več bistveno vplivati na povečanje pridelka. Uporaba gnojil je velika, saj v povprečju gnojimo vsako drugo ali tretje leto s 300 q hlevskega gnoja in letno z okoli 1800—2100 kg mineralnih gnojil na 1 ha hmeljišča. Da smo v sorazmerno kratkem času prišli do tolikih količin mineralnih gnojil, je pripisati sorazmerno nizkim stroškom, ki jih imamo z umetnimi gnojili v primerjavi z ostalimi proizvodnimi stroški. Poleg tega se pri visokovrednostnem produktu kot je hmelj ne vprašujemo, ali nam da poslednji kilogram gnojil še toliko, da se ga izplača uporabiti. Res je, da je pridelek odvisen od količine uporabljenih gnojil, vendar do določene meje, ko se nam pokaže, da nadalje povišanje odmerka gnojil ne daje večjega dohodka (meja optimalnega odmerka) ali ne daje večjega pridelka (meja maksimalnega odmerka). Pri hmelju sta glede na veliko razliko v ceni gnojil in hmelja optimalni in maksimalni odmerek precej blizu skupaj. Danes pa v praksi kot tudi v gnojilih poskusov ugotavljamo, da nam večanje gnojilnih odmerkov ne daje večjih pridelkov. V povprečju smo dosegli ob današnji konstelaciji ostalih rastnih činiteljev mejo maksimalnega odmerka. Potrebno je zmanjšati raznolikost v pogledu gnojenja: hmeljarji, ki gnojijo malo, morajo gnojiti več, a oni, ki močno gnojijo, lahko zmanjšajo obroke gnojil. To lahko trdimo, predvsem pri gnojenju s fosfornimi in kalijevimi gnojili, kjer smo marsikatero hmeljišče že pregnojiii in nam mnoga hmeljišča kažejo močno založenost. Posledica tega je, da hmeljna rastlina na obilno gnojenje s fosfornimi in kalijevimi gnojili le slabo reagira. Tudi gnojenje z dušičnimi gnojili lahko ponekod zmanjšamo. Rezultati poskusov zadnjih let namreč kažejo, da gnojenje s 150 kg dušika v obliki mineralnih gnojil v času vegetacije v dosedanji tehnologiji popolnoma zadošča. Večji odmerki dušičnih gnojil niso dali večjih pridelkov, so pa vplivali na izgled rastline, ki je bila bolj olistana in temnozelena. Ce vemo, da je povečanje pridelka v naših hmeljiščih pripisati povečani rabi mineralnih gnojil, potem se moramo tudi vprašati, katera hranila pa najbolj vplivajo na pridelek? Dušik nam mnogo bolj poveča pridelek kot pa fosfor in kalij. Tudi v hmeljarstvu gremo isto pot kot v drugih deželah. Obogatili smo in ponekod še zalagamo tla s fosforjem tako, da smo gnojili in gnojimo z velikimi količinami fos. gnojil. Danes vemo, da nam gnojenje s fosforjem ne zvišuje bistveno pridelka, saj na tleh, ki imajo 50 in več mg P205 na 100 g tal dosegamo enake ali nižje pridelke kot tam, kjer je Pž03 le nekaj miligramov. Važnejši so ostali rastni činitelji kot pa količina P205. Poleg tega je poznano, da s pridelkom odnesemo relativno male količine fosfora. Seveda pa gnojenje s fosfornimi gnojili indirektno le vpliva na fiksacijo dušika in njegovo sproščanje iz organskih oblik v tleh. Danes je v hmeljiščih, ki so dobro založena s fosforjem in kalijem povsem upravičljivo gnojenja z gnojili v širokem razmerju med glavnimi hranili v korist dušika. Pri tem mislimo na zmanjšanje količine fosfornih gnojil oziroma na opuščanje gnojenja s fosfornimi in ponekod tudi s kalijevimi gnojili zaradi velike zaloge v tleh za določeno obdobje. Dušičnih gnojil trosimo 600—900kg/ha kar zavisi od vremenskih razmer in izgleda rastline. Vremenske razmere vplivajo na mikrobiološko življenje v tleh, na proces ni-trifikacije tj. tvorbo nitratov iz amoniakalnih oblik dušika. Po izgledu rastline vidimo preskrbljenost z dušikom. Nepravilno je, da s povečanimi obroki dušičnih gnojil skušamo popraviti napake, ki jih delamo pri oskrbi rastline (pozna rez, napeljava itd.). Hmeljišče gnojimo z organskimi in mineralnimi gnojili. Pri tem se pogosto vprašamo, kakšna je vloga organskih in mineralnih gnojil. Ali je potrebno pogosto gnojiti z velikimi količinami hlevskega gnoja, kar po- Lep, izenačen, harmonično gnojen hmelj draži proizvodnjo, a njegov direktni učinek na pridelek v primerjavi z mineralnimi gnojili ni posebno velik. Hmeljarski obrati imajo pri gnojenju s hlevskim gnojem tudi veliko delovno konico. Poleg tega je gnojenje s hlevskim gnojem v jeseni zaradi slabega vremena tudi težko izvedljivo. S traktorji in prikolicami odvažamo gnoj na hmeljišče, tlačimo razmočeno zemljo in kvarimo strukturo. O gnojenju sta danes v svetu dve mišljenji: za in proti gnojenju s hlevskim gnojem. Odkar se tehnologija v živinoreji odmika od klasičnega načina nastiljanja, je tudi proizvodnja hlevskega gnoja manjša. Zato se hlevski obrati vse manj oskrbujejo s hlevskim gnojem od živinorejskih obratov, ali pa je njegova cena na meji rentabilnosti. Dosedanji poskusi ne kažejo razlik v pridelku parcel, ki so bile gnoiene s hlevskim gnoiem in mineralnimi gnojili in parcel, ki so bile gnojene le z mineralnimi gnojili. Seveda je bila količina hranil v obeh primerih ista, le MILJEVA KAČ, dipl. ing. agr. Uspešno varstvo pred boleznimi, škodljivci in pleveli, je pogoj za ekonomično hme-ljarjenje. Da bi vnaprej pravilno usmerjali zaščitno službo v hmeljarstvu, poglejmo kakšno je sodobno varstvo rastlin pred boleznimi, škodljivci in pleveli drugod in pri nas. Varstvo rastlin pred boleznimi in škodljivci je znak intenzivne rastlinske proizvodnje. Čim večja so vlaganja, tem bolj morajo biti zavarovana. Ostra borba za velike in kvalitetne pridelke — kajti prav to, kar smo pri- Zdrav, pravilno obvarovan hmelj. Bolezni in škodljivci ga niso poškodovali delali nad povprečjem, nam obrestuje vloženi kapital — je pripeljala do naglega razvoja varstvena služba pred boleznimi in škodljivci in v večini primerov v intenzivni proizvodnji tudi do pretiravanja. Temeljitejša obdelava tal, povečano — lahko bi celo dejali pretirano gnojenje, hitrejše metode v selekciji, so izredno dvignile rastlinsko proizvodnjo, hkrati pa so visoke povojne cene nekaterih pridelkov in ostre zahteve tržišča glede kvalitete pripeljale proizvajalce do sklepa, da je treba na vsak način ohraniti zdra- da je bila pri gnojenju z mineralnimi gnojili enota hranil cenejša. Takoj je treba pripomniti, da je bil ta poskus izveden na srednje težkih tleh, ki imajo dobro propustnost, strukturo in dobro gospodarijo z vodo in tudi nasad je krepak. Hlevski gnoj je odpaden proizvod živalske proizvodnje. V rastlinski proizvodnji je potrebno uporabiti hranilne snovi, ki jih gnoj vsebuje. Po drugi strani pa ne smemo smatrati, da je hlevski gnoj nezamenljiv in da brez njega ne moremo rastline optimalno prehraniti. Hlevski gnoj predstavlja vir organske snovi, ki vpliva na fizikalne lastnosti tal, predvsem na poroznost in strukturo. Vendar tudi tega njegovega vpliva ne smemo precenjevati. Količina organske snovi v tleh in to predvsem humusa, ki nastaja v procesu razpadanja in sinteze organske snovi je pogojena s pedoklimatskimi razmerami. Poleg hlevskega gnoja se priporoča za povečanje organske snovi v tleh tudi zeleno a vo in lepo blago in zavarovati ves pridelek. V strahu, da ne bi izpustili zaščitnega ukrepa, ki je za pridelek odločilnega pomena, so v razvitih deželah škropili nasade v času vegetacije tudi po 20—30-krat. Tako dosledno zaščito je omogočil kolo-salen povojni razvoj kemične industrije na eni in kmetijske mehanizacije na drugi strani. Pred vojno je bilo na tržišču nekaj 10 vrst pesticidov. Pri nas je bilo registriranih 42 pripravkov. Danes ima v naši državi dovoljenje preko 500 različnih pripravkov za varstvo rastlin na osnovi preko 100 aktivnih substanc. V nekaterih državah je v prodaji še veliko več pripravnikov, v Švici na primer 700, v Nemčiji 1600, v ZDA pa 17.000. S tem pa ni rečeno, da je izbira toliko boljša, kolikor več sredstev je na razpolago. Hkrati z razvojem kemijske industrije, se je naglo razvijala tudi kmetijska mehanizacija. Izdelali so nove škropilnice ali boljše pršilnike z izredno zmogljivostjo. Tako nekateri atomizer ji lahko poškrope po več 10 ha dnevno. Za tretiranje strnjenih posevkov in nasadov so začeli uporabljati avione in helikopterje. Razni načini tretiranja z zelo zmanjšano količino vode ali celo brez nje, s posebno formuliranimi pripravki (ULW, UULW) še naprej povečujejo zmogljivost strojev za varstvo rastlin pred boleznimi in škodljivci. Izreden razvoj tehnike omogoča številna tretiranja tudi na velikih površinah, brez dodatne delovne sile. Kemični način zatiranja bolezni škodljivcev, se je po vojni razvil daleč pred ostalimi in je vse druge načine naredil bolj ali manj za nepomembne in nepotrebne. Zatiranje bolezni in škodljivcev s kemičnimi sredstvi, je postalo sinonim za varstvo rastlin pred za-jedalci. To pretiravanje in enostranost pri varstvu rastlin pa je pripeljalo do usodnih posledic. Na kmetijskih pridelkih je ostajalo iz leta v leto več strupenih ostankov. V telesih živali ter ljudi, ugotavljajo raziskovalci pesticide, ki težko razpadejo. Posebno nevarni v tcfm pogledu so klorirani oglikovodiki •— npr. DDT, katerega odkrivajo takorekoč v vseh živih bitjih, tudi v morskih živalih, ki žive v severnih morjih. Strupeni ostanki — rezidui na plodovih, namenjenih za ljudsko in živalsko prehrano, so postali predmet tehtnih pa tudi žolčnih razprav, kar je sprožilo nadaljnja raziskovanja in prisililo zakonodajalce, da so izdali uredbe, kolikšna količina pesticidov sme ostati na plodovih. Za posamezne pripravke so določili karenco, to je čas, ki mora preteči od zadnjega škropljenja do trgatve, da na plodovih ne ostanejo pesticidi v toliki količini, da bi lahko ogrožali zdravje ljudi in domačih živali. V državah z najintenzivnej-šim kmetijstvom, so marsikje začeli pravcato gnojenje. Zato uporabljajo različne rastline. Če gojimo leguminoze, želimo tla obogatiti z dušikom in organsko snovjo, a če gnojimo neleguminozo, želimo le povečati organsko (Snov v tleh. V hmeljarstvu težimo le, da z zelenim gnojenjem povečamo organsko snov v tleh, medtem ko dušik damo v mineralni obliki. Sploh je zeleno gnojenje hmeljišč poseben problem. Kajti še vedno ostane vprašanje, koliko povečamo količino organske snovi v tleh z zelenim gnojenjem. Po najnovejših izsledkih z zelenim gnojenjem tla obogatimo s procesi mineralizacije. Zelena masa razpade in služi rastlinam kot vir mineralne hrane. Z zelenim gnojenjem torej ne povečujemo količino humusa v tleh. Organska snov, ki jo damo v tla z organskimi gnojili tj. s hlevskim gnojem ali zelenim gnojenjem ni glavni temveč stranski vir humusa. Glavni vir humusa so rastline, ki jih gnojimo, zato imamo v travniških tleh tudi več humusa kot na njivskih. škodljivci in pleveli gonjo proti kemičnim pripravkom. Najdražje so prodajali blago slabše kvalitete, za katerega so pridelovalci trdili, da ni niti škropljeno, niti gnojeno z mineralnimi gnojili. Dobra stran teh večidel slabo dokumentiranih izpadov proti pesticidom so bila na eni strani poglobljena toksikološka raziskovanja kemičnih sredstev za varstvo rastlin, na drugi strani pa stimuliranje zavodov, ki so proučevala druge načine zatiranja škodljivcev, zlasti biološkega. Kemični način zatiranja škodljivcev, čeprav najučinkovitejši in najhitrejši med vsemi ukrepi, ni izpolnil vseh pričakovanj. Pričakovali smo, da bodo številna škropljenja zmanjšala škodljivo fauno in floro v intenzivnih nasadih. Dosegli pa smo prav nasprotno. Nekatere, toda le redke škodljivce, .smo v strnjenih nasadih sicer pregnali (tako se jabolčni zavijač na Tirolskem pojavlja le še tu in tam v majhnem obsegu), toda na njihovo mesto so prišli novi, še nevarnejši, ki jih je bilo do sedaj v nasadu komaj najti in niso bili ekonomsko važni (npr. listni zavr-tači in drugi). Neselektivno in temeljito uničevanje škodljive in koristne faune, je izredno razmnožilo tiste škodljivce, ki so manj občutljivi za uporabljene pesticide ali pa so se jim časovno izmaknili. Še usodnejša posledica intenzivnega škropljenja je pojav »odpornih« škodljivcev. Nekatere vrste insektov pršic, zlasti taki, ki se naglo razmnožujejo, imajo letno več generacij, so postali odporni proti nekaterim grupam pesticidov, kar je stroške varstvene službe zelo povečalo in postavilo nove probleme pred proizvajalce kemičnih pripravkov. Odpornost rdečega pajka proti organofosfor-nim estrom zahteva dodatna škropljenja s specifičnimi sredstvi, draži proizvodnjo in zahteva več strokovnega znanja pri pridelovalcih. Razen odpornih sojev rdečega pajka proti organofosfornim estrom, poznamo že pri nas odporne listne uši, koloradskega hrošča, hišno muho idr. ^ Ko so se pojavili prvi, proti organskim fosfornim estrom odporni škodljivci, smo tolmačili nastanek odpornosti kot posledico pridobljene sposobnosti. Po tej teoriji bi pospešila proces površna škropljenja s prenizko doziranimi pesticidi, oziroma premajhna poraba. Raziskovanja pa so pokazala nasprotno: Odporni individui so v populaciji, moramo jih samo selekcionirati — izbrati. Čim večkrat in čim rigòrozneje izbiramo, tem prej bomo dobili odporne soje. Temeljita škropljenja in večje koncentracije sredstev hitreje selekcionirajo odporne škodljivce. V najbolj intenzivni rastlinski proizvodnji se najhitreje pojavijo odporni škodljivci. Sodobno varstvo rastlin pred boleznimi, našamo tudi manj pesticidov na plodove in tako lahko računamo z zmanjšanjem strupenih reziduov. Končno, vendar ne najmanj važno je tudi to, da varstvo na ta način tudi pocenimo zaradi zmanjšanega števila škropljenj, zlasti še ker prognostična služba v razvitih državah ne bremeni direktno pridelovalcev. Konjunktura kmetijske proizvodnje v zadnjem času pada, zato so tudi majhne pocenitve proizvodnje dobrodošle. Čeprav v manjšem obsegu, se integralna zaščita počasi, toda vztrajno uveljavlja predvsem v Švici in Nemčiji, delno pa tudi že v Franciji in drugod. O usmerjenem, še bolj pa integralnem varstvu govorimo predvsem pri zatiranju škodljivcev. Pri škropljenju proti boleznim je nekoliko drugače. Fungicidi večinoma niso strupeni in vprašanje reziduov, razen pri nekaterih ni tako zaostreno. Razen nekaterih (dinokap, binapakril, kapton, žveplo, kositrni pripravki idr.) so bolj ali manj neutralni za razvoj škodljivcev. Proti boleznim v večini primerov škropimo uspešno le preventivno, kar zahteva, da so rastline v času ko je infekcija mogoča neprestano in popolnoma prekrite s fungicidom. Vsak izostanek varstva proti infekcijski bolezni, je pri občutljivih sortah, zlasti med hitro rastjo lahko odločilen za neuspeh v proizvodnji. Včasih hočemo za vsako ceno ohraniti zdrave poganjke ali plodove v določenem razvojnem stadiju in škropimo tudi, če za razvoj bolezni ni u-godnih razmer. Če pa smo tehnično tako opremljeni, da lahko tudi proti boleznim usmerjeno škropimo, potem ne gre podcenjevati ekonomskega učinka pri usmerjenem varstvu plantaž pred boleznimi. Prihranki zaradi zmanjšanega števila škropljenj so lahko znatni. Intenzivnost, posebno gnojenje, nove sorte in pesticidi, ki stimulativno vplivajo na razvoj rastlin, so pripomogli, da so se razbohotile v nasadih nekatere bolezni, ki so bile doslej manj razširjene, v tolikšnem obsegu, da je njih zatiranje pravi problem, npr. pe-pelasta plesen, siva gniloba, odmiranje storžkov na hmelju ipd. Zadovoljivejšo kemično rešitev teh vprašanj, bodo po vsej verjetnosti prinesli šele sistematični fungicidi, ki počasi in oprezno že prihajajo na tržišče. »Hmeljar« izdaja delavski svet Kombinata 2alec, ureja uredniški odbor: Karel KAC — predsednik, inž. Vili VYBIHAL — glavni urednik, dipl. inž. Miljeva KAČ — urednica strokovne priloge, Jože KLANČNIK, dipl. inž. Marija WAGNER, dipl. inž. Anton GUBENŠEK in Ivan KRONOVŠEK — člani. — Uredništvo je na Kombinatu Žalec, Ulica Žalskega tabora 1. — Glasilo izhaja mesečno v 5.500 izvodih. — Letna naročnina 12 dinarjev. — Tisk in klišeji CETIS grafično podjetje Celje. Samo kemično zatiranje škodljivcev torej ne more rešiti vsa vprašanja v rastlinski zaščiti. Čim rešimo nekaj problemov, že se odpirajo novi, še bolj zapleteni. Potrebno je, da upoštevamo tudi druge načine zatiranja, posebno biološkega, mehaničnega, ki so sicer manj radikalni, zato pa bolj v skladu z naravo. Ker ne moremo odstopiti od kemičnih pripravkov, ki so že v veliki večini primerov najracionalnejša rešitev, se strokovnjaki v zadnjih letih trudijo, da bi uvedli zlasti v nasade, kjer so škropljenja najbolj pogosta tako imenovano nerazdelno ali integralno Hmeljne listne uši na mladicah varstvo pred boleznimi in škodljivci. V integralnem varstvu je kemičen način zatiranja samo eden med mnogimi. Upoštevati moramo tudi preventivnega, biološkega, fizikalnega, mehaničnega in druge. Integralno varstvo je torej sistem, kako zadržati populacijo škodljivcev pod ekonomskim pragom, ki uporablja vse poznane načine uničevanja in omejevanja škodljivcev in jih prilagaja drugega drugemu. To je zmes kemičnega in biološkega načina s tistimi agrotehničnimi ukrepi, ki prispevajo k uničevanju bolezni in škodljivcev. Škropimo samo tedaj ko je nujno, kadar bi škodljivci naredili gospodarsko škodo, ki je še enkrat večja od stroškov škropljenja. Izbiramo tiste pripravke, ki so najprimernejši za vso škodljivo in koristno fauno v nasadu. Po istem principu ugotavljamo tudi roke škropljenja. Uporabljamo torej čimbolj specialne pripravke, škropimo bolj poredko, moramo pa zato stalno zasledovati populacijo tako škodljivih kakor koristnih žuželk. Prednosti takega načina so očitne. Zmanjšujemo nevarnost za množični pojav novih škodljivcev in nevarnost za naglo selekcijo odpornih slojev. Z redkejšimi škropljenji na- Botritis na storžku — letos se je v nekaterih hmeljiščih pojavil v večjem obsegu Večje in večje pomanjkanje delovne sile na eni in odkritje kemičnih substanc, ki kažejo selektivno herbicidno delovanje na drugi strani je razvilo novo panogo v varstvu rastlin: uničevanje plevelov s kemičnimi sredstvi. Ta relativno mlada dejavnost se je v kratkem času neverjetno razmahnila tudi pri nas. Tudi pri uničevanju plevelov se odpirajo podobne težave, kot pri pojavu škodljivcev in bolezni. Pri večletni uporabi herbicidov, posebno pri nezadostnem kolobarjenju, tako s sredstvi kot s posevki, uničimo sicer nekatere vrste plevelov, v velikem obsegu pa se pojavijo novi, ki so bili doslej le malo razširjeni in nevarni. Tako dobimo v žita v naših pogojih, kjer že več let uničujemo plevele s sredstvi na bazi 2,4, D in MCPA, veliko smolenca ki na omenjena sredstva ne reagira. Da bi ga uničili, moramo uporabiti nove, specialne in dražje herbicide. Enostranska poraba herbicidov, ki uničujejo širokolistne plevele, pa pripelje do masovnega pojava plevelnih trav. Prav tako v nasadih, ko smo s talnimi herbicidi uničili pirnico, semenske plevele, se razmahnejo pleveli z globokimi koreninami (slak, osec). Kako je z varstvom rastlin pred bolezninam in škodljivci pri nas? Takoj po vojni je bila varstvena služba pri nas zelo slabo razvita. Omejevala se je le na zatiranje — žal često še to zelo površno — karantenskih škodljivcev: ameriškega kaparja in kasneje koloradskega hrošča. Nekoliko intenzivnejša je bila samo v hmeljarstvu in vinogradništvu zaradi daljše tradicije, oziroma blagovne proizvodnje. Doslednejše varstvo rastlin se je le počasi uvajalo: najprvo pri semenskem krompirju, nato pa v novih sadnih plantažah. Prve plantaže so nam sicer večji del prav zaradi pomanjkljivega varstva propadle; vendar se je v sodobnih nasadih sedaj tudi zaščitna služba utrdila. Vendar je intenziviranje rastlinske proizvodnje pri nas bilo veliko kasnejše kot v zapadnih državah. Zato je tudi varstvo rastlin počasneje napredvalo, kar je imelo slabe in dobre posledice. Propadlo nam je sicer precej pridelka in tudi kvaliteta rastlinskih proizvodov je bila podpovprečna, imamo pa manj težav z »novimi« škodljivci in tudi manj pojavov »odpornih« sojev. Da se je varstvo rastlin tudi pri blagovni proizvodnji prepočasi intenziviralo, je bila predvsem posledica pomanjkanja ustrezne mehanizacije in strokovnjakov specialistov, medtem ko se je izbor kemičnih sredstev za varstvo rastlin hitreje izpopolnil. Naloga varstvene službe pri nas je bila še pred nekaj leti predvsem v tem, da je širila varstvene ukrepe v intenzivne nasade in posevke, skušala prepričati proizvajalce, da so ti ukrepi gospodarsko zelo pomembni in pomagala s strokovnimi nasveti. Glavni namen je bil uvesti škropljenj è med obvezne agrotehnične ukrepe. Z organizacijo prognostične-opazovalne službe pred 16 leti, je želela čimbolj racionalizirati škropljenje proti peronospori v vinogradih, nato pa čimbolj na široko uvesti varstvene ukrepe v sadovnjakih, krompirišča, pa tudi na ostale poljščine. No, kmalu so se začele kazati slabe strani koledarskega škropljenja. Na posestvih, kjer se je varstvo pred boleznimi in škodljivci že uveljavilo, pa smo začeli počasi nadomeščati programsko kole- darsko škropljenje s smotrnim ali usmerjenim varstvom: škropimo le tedaj ko je iz ekonomskih razlogov neobhodno potrebno. Ni naš namen, da po vsaki ceni preprečimo sleherni razvoj bolezni in škodljivcev, pač pa, da s čim redkejšim škropljenjem pridelamo zdravo in kvalitetno blago. Za usmerjeno varstvo pa ne zadostuje centralna obveščevalna služba, ki na podlagi opazovanj na nekaj mestih pripravlja priporočila za škropljenje po radiu in dnevnem časopisju, ampak jo je treba izpopolniti s podatki o razvoju škodljivcev v posameznih nasadih ali skupinah. Ta opazovanja naj bi opravljal strokovnjak pospeševalne službe, in — k temu je treba težiti — sam pridelovalec. Pospeševalec svetuje, ko ugotovi dejansko stanje v nasadu: točen rok, vrsto pri- pravka, ki je najbolj smotrn, najcenejši in najmanj nevaren in način tretiranja. Integralno varstvo, tu gre predvsem za nasade, bi reševalo varstvene probleme dol-gotrajneje, ustreznejše in če bi bila strokovna služba javna, tudi cenejše. Vendar zaenkrat pri nas še ta kvaliteten prehod ni mogoč, predvsem zaradi maloštevilnih strokovnjakov, premajhnih izkušenj, nekaj pa tudi zaradi pomanjkanja specifičnih pesticidov in mišljenja proizvajalcev, da pri nekaterih škodljivcih ni mogoče tolerirati nekaj odstotkov poškodovanih plodov. Velik uspeh zaščitne službe bo, če bo v intenzivne nasade in posevke uvedla vsaj usmerjeno varstvo. S tem bo pocenila proizvodnjo in prehod k integralni zaščiti bo lažji in krajši. (Nadaljevanje sledi) T. WAGNER mr. agn MEZDRA - SUROVINA ZA UMETNO GNOJILO Mezdra je odpadni produkt v usnjarnah. Ta odpadek je zelo labilnega obstoja in povzroča v usnjarni smrad in je vir infekcij. Od teže surovine odpade na mezdro 15—30%. Mezdra je zdrizasta, vlečljiva substanca, ki vsebuje precej vode, beljakovin in maščob. Vsaka nadaljnja predelava in pridobivanje iz mezdre maščob in beljakovin za prehrano živali je drago in ni ekonomično. Usnjarne težijo, da se navedeni odpadek čimprej odstrani iz proizvodnega procesa in odstrani iz usnjarne. Mezdra se odlaga in zakopava v okolici usnjarn, ponekod pa jo odvažajo okoliški kmetje, in jo zaoravajo na njive ali pa trosijo po travnikih O predelavi mezdre v komercialno gnojilo pri nas še ni dosti znanega. Tudi v tuji literaturi ni opaziti, da bi posvetili kakšno pozornost temu problemu. V kolikor pa se že omenja predelava mezdre v gnojilo, se navajajo le fizikalni in kemični postopki (sušenje, stiskanje vode, topljenje masti itd.) Dobljeni produkt meljejo. Stroški take predelave so daleč iznad gnojilne vrednosti dobljenega produkta. Poleg tega je tudi produkt take kemične sestave, da kot gnojilo počasi in neenakomerno deluje. Zato mora biti nadaljnja predelava mezdre v gnojilo cenena. Mezdra je zdrizaste vlečljive konzistence z veliko maščob in beljakovin. Vode vsebujejo 70 do 80 %, kar povzroča drag transport z ozirom na količino vsebujočih rastlinskih hranil. Manipulacija mezdre kot nakladanje je zaradi tega, ker je v trakovih, ki so mastne in vlečljive konzistence pravo težaško delo in malo učinkovito. Mezdra je po kemični sestavi zelo heterogen material. V suhi substanci je 6—10% masti, 5% pepela in 12 % dušika (t. j. 75% beljakovin). Voda in masti ovirajo in podražijo direktno predelavo mezdre v prašnato konzistenco. Sicer pa je mezdra bogata z dušikom, saj je 75% suhe snovi beljakovinskega porekla. Zaradi masti, vode in beljakovin pa je na zraku slabo obstojna. Hitro nastopijo procesi biološkega razkroja surovine, kar daje neugoden vonj. Pri tem se izgubljajo zaradi anaerobne fermentacije hlapljivi z dušikom bogati produkti. Istočasno se razvije gnitje zaradi delovanja gnilobnih bakterij, kar povzroča lahko razne infekcije. Mezdra je zaradi dušika izredno interesantna surovina za obogatenje proizvodov kompostiranja. Posebno obogati surovine, ki so celuloznega karakterja kot so ostanki v hmeljarstvu po obiranju hmelja. Zato smo napravili poskus kompostiranje mezdre z obrezlinami hmelja oziroma s hmeljevino. 1. Poskus smo nastavili z naslednjimi sestavinami v dveh variantah (brez in z cofuno). Relativni odnos Sestavina I. vari- II. varianta anta kg Mezdra 1 1 Hmeljne obrezline 1 1 Zemlja in pesek 0,5 0,5 Hlevski gnoj 0,2 — Cofuna — 0,05 V I. varianti poskusa smo dodali hlevski gnoj kot bakterialno cepivo, a v II. varianti Cofuno, ki je industrijsko proizvedeno humusno gnojilo z dodatkom proteolitskih in celulolitskih bakterij. V kompostnem kupu smo merili na globini 50 cm temperaturo v času fermentacije. Temperatura se je v prvih 7 dneh dvignila na 40 do 50ü C, nato pa je po 10 dneh presegla 60° C in 14. dan fermentacije je bila temperatura 69° C. Kompostne kupe smo 18. dan premetali in s tem prezračili. Po premetavanju je temperatura padla na 35 do 40° C in tudi kasneje se ni več dvignila, temveč je znašala po enem mesecu zorenja 30° C brez ozira na varianto fermentacije. Pri fermentiranju kupov, ki smo ga opravili kot že omenjeno 18. dan, smo opazili hitrejši razkroj mezdre pri varianti I. kot pri variantill. Hlevski gnoj je vplival na hitrejši razkroj m burnejšo fermentacijo, kar je razvidno iz tega, da je bila pri tej varianti temperatura za ne-Kaj stopinj višja. Nasprotno pa je temperatura pri varianti s COFUNO še po premetavanju ostala višja in se je fermentacija še nadaljevala. Po enem mesecu smo opazili popolen razkroj mezdre, medtem ko so obrezline le na površini bile načete v fermentacijskem procesu in so ohranile svojo strukturo. Razpad hmeljnih obrezlin je bil počasnejši kot razpad mezdre. Kljub temu, da sta bili osnovni surovini v razmerju 1:1, so po dveh mesecih fermentacije ostale le še hmeljne obrezline, medtem ko se je mezdra kar razgubila. Iz tega poskusa smo zaključili, da je proces kompostiranja mezdre možen in da je zelo hiter. Dalje smo ugotovili, da je primes hlevskega gnoja bolj pospešila razkroj mezdre kot primes COFUNE. Hmeljne obrezline niso bila primerna primes, kajti njih fermentacija je dolgotrajnejša kot fermentacija mezdre. 2. Poskus kompostiranja mezdre in hlevskega gnoja so nastavili v naslednjem razmerju: mezdra 2 gnoj 1 zemlje 0,5 pesek 0,25 Kup smo pokrili s polivinilno folijo. Razkroj mezdre je bil zaradi ozkega razmerja C : N počasen. V 10 dneh kompostiranja je temperatura narastla le na 40° C. Ko smo premetali kup po 12 dneh, smo opazili v kupu aerobno in anaerobno zono. V aerobni zoni je bila mezdra razkrojena kot v poskusu 1, medtem ko je bil v anaerobni zoni razkroj počasnejši in je mezdra ohranila prvotno konzistenco. Po 35 dneh smo vzeli vzorec komposta za analizo, a 42. dan smo kup ponovno premetali. Tekom fermentacije mezdra oddaja vodo in se suši. Zato vsebuje mezdra manj vlage kot povprečni vzorec kompostne mase. Polrazkro-jena mezdra je imela slab vonj, medtem ko vonj razkrojene mezdre ni bil odvraten. Polrazkrojena mezdra je nastajala v anaerobnih pogojih in zato so izgube N večje kot pa pri razkrojeni mezdri, ki vsebuje več dušika zaradi aerobnega razkroja organske mase. Po 4 mesecih smo ugotovili precejšnjo izenačenost kompostnega kupa. Od 2600 kg izhodiščne surovine s povprečno vlago 67,3 % smo dobili 745 kg sivorjavega produkta krhke konzistence s povprečno vlago 6,2% (od 4,95 do 6,56%). Pri kompostiranju mezdre s hlevskim gnojem smo ugotovili relativno visoke izgube dušika v toku same fermentacije (po grobem računu so izgube celokupnega dušika 60%). Te izgube so bile posledica ozkega razmerja C/N in slabe zraščenosti v toku fermentacije. Zato lahko smatramo hlevski gnoj le kot dodatek, kot cepivo pri kompostiranju mezdre, ne pa kot surovino, ki naj bi bila substrat mikrobioloških procesov. Analiza končnega produkta fermentacije je bila naslednja: Vzorec % vlage % pepela % maščobe in Prva številka Hmeljarja, ki je izšla januarja 1946 Prvo je bilo prevzemanje hmelja letnika 1944. Tu je treba pohvaliti vse one hmeljarje, ki so se takoj odzvali pozivu in pripeljali svoj hmelj zadrugi, da ga vnovči, čeprav jim uprava zadruge ni mogla plačati ničesar, ker ni imela na razpolago potrebnih denarnih sredstev. Zaradi še neurejenih razmer ni bilo mogoče dobiti denarnih kreditov. Pomanjkanje denarja se je občutilo vedno bolj, zato je uprava zaprosila pri narodni oblasti za večmilijonski kredit za obiranje hmelja. Odobren je bil 3 milijonski znesek, ki so ga hmeljarji po večini izčrpali. Dalje smo zaprosili za 300 vagonov premoga za sušenje hmelja. Ministrstvo za industrijo in rudarstvo nam je takoj odobrilo 250 vagonov velenjskega premoga, ki smo ga pravočasno razdelili po nakupni ceni brez zaslužka .. . . . . Nadaljnja naloga uprave je bila, da čim hitreje in ugodneje proda hmelj letnika 1944. Tu je bilo treba PREMAGATI razne težkoče, ki so nam bile na poti, posebno kar se tiče izvoza hmelja v Ameriko. Poslati nismo mogli niti vzorcev, niti pisem, temveč smo se o kupčiji brzojavno pogajali. Prodali smo 1000 q la in 500 q Ila, po din 96 naloženo na ladjo v Trstu. Kupčijo je odobrila Uprava za zunanjo trgovino pri Ministrstvu za trgovino in preskrbo v Beogradu. Težkoče so obstojale tudi radi prevoza po morju, ker je bila vsa plovba pod zavezniško vojaško upravo, toda tudi to oviro smo odpravili. Naša ljudska oblast in tudi kupec sam so podvzeli potrebne korake za prevoz. Na ta način je bila naša pošiljka prva, ki je bila poslana iz Srednje Evrope v Ameriko. Hmelj so naložili na dva parnika in zadnja pošiljka 500 q je bila poslana dne 5. decembra 1945 .. . . . . Ostanek hmelja smo prodali je znašal 6.100 q, od tega je bilo ca. ca. 2% IVa. Kakor se iz navedenega vidi, je bil pridelek hmelja v letu 1944 normalen ca. 1000 kg na ha . . . ... Za letnik 1945 je uprava zadruge zbrala potrebne vzorce hmelja in na podlagi teh določila, kakšno blago naj se prevzema za posamezne vrste, , in sicer za I., II., III., in IV. vrsto. Ko je bil zagotovljen denar za na-plačilo din 50 za kg prepeljanega hmelja, se je pričel prevzem 7. novembra. Do sedaj se je prevzelo ca. 2.6G0 q hmelja. Ta številka se bo verjetno še malo zvišala. Iz dosedanjega prevzema se vidi, da je letošnji pridelek zelo pičel in bo znašal komaj nekaj nad 400 kg na ha. Tudi kvaliteta radi suše ne odgovarja. Z letošnjim pridelkom se nikakor ne moremo pohvaliti. Ugotovili smo celo slučaje, ko znaša pridelek komaj 200 kg na ha in še to večinoma III in IV. vrste. Ta katastrofalno nizek pridelek in slabo kakovost hmelja je o-paziti največ v okolici Žalca in v krajih, kjer so imeli točo . . . . . . Vsakega hmeljarja seveda najbolj zanima cena za letnik 1945. Tozadevno sporočamo, da se je vršila proti koncu oktobra konferenca za določitev cen pri Zveznem ministrstvu za trgovino in preskrbo za letošnji hmelj. Našo zadrugo sta zastopala na tej konferenci tovariša Jošt in Aubrecht. Zastopniki zadruge so konferenci predložili letošnje pridelovalne stroške, ki znašajo din 216 za kg hmelja pri povprečnem pridelku j ca. 400 kg na ha. Hmeljarji iz Bačke so poročali o tamkajšnjih produkcijskih stroških, ki znašajo komaj 190 din za kg hmelja. Vsi ti stroški so v velikem nasprotju s cenami na svetovnem trgu .. . (Dalje prihodnjič) NAGRADE ZA NAGRADNO ŽREBANJE VLAGATELJEM PRI NAŠI HKS Za nagradno žrebanje, ki je bilo objavljeno v novembrski številki Hmeljarja, so določene naslednje nagrade: 1. Omarica za globoko zmrzovanje (1 kom) 2. Pomivalni stroj (1 kom) 3. Mikser za mešanje krme (1 kom) 4. Električni šivalni stroj (1 kom) 5. Kolo Pony (5 kom) 6. Brivnik Braun (5 kom) 7. Mikser Girmy (2 kom) 8. Garnitura jedilnega pribora Barndorf (6 kom) 9. Tranzistor (3 kom) 10. Nahrbtna škropilnica (3 kom) 11. Pisalna garnitura (3 kom) Nagrade bodo izžrebancem razdeljene takoj po objavi, ki bo 30. januarja 1971. KOOPERANTI, DELAVCI IN DRUGI OBČANI! Varčujte pri naši Hranilno kreditni službi, ker s tem krepite denarni potencial, ki se bo s pridom vračal v kmetijske in druge naložbe, za kar boste tudi nagrajeni! Ernest Marinc Oče kombinat Se vedno sem čeden, čeprav za ta čas že star. Ohranjena dokaj cvetoča še moja so lica, bogat sem in lepe imam obrate, zato pa me snubijo, vabijo v svate. Končno reformo reforme sem dočakal, v teh letih veliko izkušenj prestal: mnoge sprejel sem pod svoj plašč, jim mehko postlal, nekatere odgnal... Priznam, tudi danes ni vse kot bi moralo biti, marsikaj moram prisilno storiti, a — znajdi se — geslo današnjih je dni, saj le bedaka izkušnja nič ne nauči. Včasih sem res kar socialna ustanova, kdor lačen, prezebel je ali brez krova pri meni se vdinja, čez zimo se greje, spomladi — spet ves objesten — se v brk mi zasmeje ... Dobri in slabi me tedaj zapuste, kot čmrlji poiščejo drugo si cvetje, brezskrbno uživajo znova poletje, nič mar jim, če meni od dela se hrbet krivi... Oče — ne očim — vsem hotel bi biti, za to ali ono krivico jaz nisem kriv, res je tako — nisem kot Pilat, ki si hinavsko je roke umil... Več kot dobrega sem bridkosti prestal, kadre kar precej že zamenjeval, živim in mrtvim otrokom ne ljubezen, denar sem razdal. S spletkarji bi skoraj lastno kožo zaigral... Vendar za zdaj se vse je srečno izteklo: z menoj so dobre DE in obrati zvesti, marljivi, ki z delom ohranjajo mi življenje, delijo z mano uspehe, težave in potrpljenje. Vas, otroci moji, bi prav rad nagradil in se kot dober hvaležen oče vsem prav prisrčno zahvalil! Draga dekleta, žene, DE in obrati, vendar več kot pač imam vam res ne morem dati! NA SILVESTROVO NOVOLETNA Cene je prekrokal novoletno noč. Zena ga krega: — Celo noč te ni. Le kje si bil? — O, Penelopa je čakala Odiseja dvajset let, pa ni zganjala takšnega cirkusa, kot ti za eno noč. Na Višji pravni šoli v Mariboru je v decembru 1970 diplomiral Franc Savinek. Čestitamo — sodelavci Bil je zadnji dan v letu. Nekaj dni je že skupaj snežilo. Samotne kmetije so kakor snežne kopice samevale med zasneženimi polji. Pri Ramunku so ves popoldan rezali krmo za živino. Mojca je izmenično podajala očetu bremena sena in slame. Pastir pa je z velikimi vilami spravljal krmo v reznico. Včasih je za trenutek potisnil premrzle roke globoko v žep. Mojci pa ni bilo mraz. Vedela je, da bo šla plesat k sosedu. Komaj je že čakala, kdaj bo pošel kup slame in sena. Mrak se je spustil na kmetijo, ko so končali z delom. Stekla je v hišo in se hitro pripravila za molžo. Vedela je, da bo oče godrnjal. Vedno je hotel, da je molzla ob istem času. Toda danes ni imela časa čakati. Najprej je odvezala telička. Kot ponavadi je veselo stekel po hlevu, toda danes se ni imela časa igrati z njim. S silo ga je spravila h kravi in tudi sama začela molsti. Naslonila je glavo na kravo. Z mislimi je bila daleč. Že ves teden se je veselila tega večera. Veliko je pričakovala. Jernej ji je obljubil, da bo prišel. Mimo grede, ko je zjutraj nesla mleko na vas, ga je srečala. Tako srečna je bila, kadar ga je videla. Poznala ga je že iz šole. Hodil je nekaj let pred njo. Potem je šel on na gimnazijo, ona pa je ostala na kmetiji. Predramila jo je kepa, ki je priletela na okno. Nekdo je potrkal na vrata, ki so vodila na gnoj. Stekla je odpret. Na vratih sta stala sosedova fanta. Tudi onadva sta bila namenjena k Vojeku. Bila je skoraj razočarana, ko ju je zagledala. Povabila sta jo, da gredo skupaj. Izgovarjala se je na delo in obljubila, da bo prišla pozneje. Komaj sta se dala odgnati. Posebno Lojz. Vedela je, da računa nanjo. Morala je sveto obljubiti, da bo prišla. Pomolzla je krave in jim skrbno nastlala, da zjutraj ne bodo blatne. Mačke so ob svoji posodi z jokom naznanjale, da tudi danes zahtevajo svoj delež. Skrbno je zaprla hlev in ugasnila luč, oče je bil glede tega zelo strog. V hiši je bila že večerja na mizi. Dobro zabeljeni ajdovi žganci in vroče mleko je bila dobra podlaga za naporen večer. Mati je vedela, da se ta večer mladim mudi, zato je prej pripravila večerjo. Mojca je hitro smuknila v svojo sobo. Na postelji je imela skrbno pripravljeno obleko za ta večer. Počasi se je oblačila, čeprav je bilo mrzlo v sobi. Potem si je spustila dolge lase. Ves čas je prisluškovala žvižgu od zunaj. Jernej ji je obljubil, da jo bo poklical. Pa je čakala zaman. Ura se je bližala deveti. Zadnji čas za odhod. Pastir BAROMETER Bogato silvestrovanje nuar stradanje. ves ya- »Hmeljar« izdaja delavski svet Kombinata Žalec, ureja uredniški odbor: Karel KAC — predsednik, inž. Vili VYBIHAL — glavni urednik, dipl. inž. Miljeva KAC — urednica strokovne priloge, Jože KLANČNIK, dipl. ing. Marija WAGNER, dipl. inž. Anton GUBENŠEK in Ivan KRONOVSEK — člani. — Uredništvo je na Kombinatu Žalec, Ulica Žalskega tabora 1. — Glasilo izhaja mesečno v 5.500 izvodih. — Letna naročnina 12 dinarjev. — Tisk in klišeji CETIS grafično podjetje Celje. je bil že nestrpen. Izjemoma je smel z njo. Niso je pustili same, čeprav je bilo k Vojeku blizu. Pri Vojeku je bilo vse razsvetljeno. Že od daleč sta slišala harmoniko. V kuhinji je bilo kot v panju; plesali so in se smejali. Takoj je stopil k Mojci Lojz in ji slekel plašč. Kmalu sta se znašla v vrtincu polke. Pastir pa se je spravil na krušno peč. Na mizi v kotu je bil velik hleb rženega kruha in grča mošta. Smeh in vrisk je polnil hišo. Mojca se je smejala z drugimi. Krepka Lojzova roka je niti za trenutek ni izpustila. Njene misli pa so bile na vasi, kjer je v zakajeni dvorani med prepotenimi telesi plesal Jernej. Ni se mu ljubilo v hrib med kmete. Tesno je objemal dekle z dišečimi lasmi in mehkimi rokami. Mojčine roke pa so bile trde in njeni lasje so vonjali po zemlji, senu in soncu. Ko se je bližala polnoč, je Voje-kova gospodinja pristavila cel venec klobas na ogenj. Posedli so okrog mize. Niso ugasnili luči, ko je stenska ura naznanila polnoč. Ob dobrem moštu in obilni malici so si zaželeli, da bi bilo drugo leto še bolj rodovitno, da bi se pustilo pri živini, potem bo tudi sreče dovolj. Mojci je naenkrat postalo mehko pri srcu. Čutila je krepko Lojzetovo roko okrog pasu. Vedela je, da je ob njem njeno mesto. Ni si več želela Jerneja. On je bil v drugem svetu, daleč od njenega. Nikoli ni okusil težkega dela na kmetih. Nikoli ni oral, nikoli na vse zgodaj kosil. Ni vedel, kaj se pravi živeti z zemljo. Izza Andrejevega vrha je vstajalo jutro, ko so se začeli razhajati. V sveže zapadli sneg sta Mojca in Lojze skupaj stopila v novo leto. Jerica NAGRADNA KRIŽANKA Nagrade: 1. 100 din 4. 30 din 2. 70 din 5. 20 din. 3. 50 din Rešitve pošljite na uredništvo »Hmeljar« — Kmetijski kombinat Žalec do 25. januarja 1971. VREMENSKE Če v prosincu drevje od mraza poka, jeseni s sadjem preobloženo stoka. Če Pavel Pozimec nebo razjasni, letina dobra gotovo sledi. Sneg nam je prizanašal do koledarske zime. V noči od 21. na 22. december je padlo okrog 10 cm snega v zadovoljstvo kmeta in veselje otrok. PO NOVEM LETU S tem mazilom naj vas žena trikrat na dan masira. — Doktor, jaz imam ravno zato težave, ker me je včeraj preveč zmasirala.