' dä ' cfc
.Narodna Tiskarna" v Ljubljani.
Ysebiaa 1. zvezka:
1.	Goräzd: Mi vstajamo! Pesem...........1
2.	Dr. Fr. Detela: V61iki grof. Zgodovinski roman..........2
S. J.Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih. 22. Pod hruško.	12
4.	Jos. Stari: Pisma iz Zagreba. IX..........15
5.	J. Stritar: Pravo junaštvo! Podoba iz kmetskega življenja.	20
6.	Ivan Šubic: Nekoliko črtic o krvi naši.......27
7.	J. K.: Pastir in vila. Balada............30
8.	Fr. Wiesthaler: Slavni Slovenci. I. Dr. Jakob Zupan. .	81
9.	Svojmir: Drobno p6sni. 1. 2...........36
10.	Janko Kersnik: Agitator. Roman..........37
11.	Jos. Vesel: „Križanje Krista"...........43
12.	Književna poročila:
I. S. R.: Weriand de Graz.........45
13.	Ivan Franke: Umetniške starine na Gorenjskem. ...	47
14.	* * * Petdesetletnica pesmi „Hej Slovani14.......49
15.	— Slovenski glasnik..............51
16.	Janko Kalan: Šah...............63
Denašnjo številko smo poslali vsem dozdanjim gg. naročnikom. Kdor lista neče dalje prejemati, naj blagovoljno zapiše na zavitek „Nazaj!" ter odda naj zvezek na svoji pošti. Plačevati mu ni nobene poštnine. Kdor si pa hoče list Še dalje naročiti, prošen je poslati svojo naročnino vsaj do 2 8. j an o v arij a t. 1., sicer se mu ustavi list z 2. številko. — Naročila je najbolje in najceneje pošiljati po poštnih nakaznicah naravnost upravništvu „Lj ubljanskega Zvona", Ljubljana, Nove ulice 5.
Prve številke smo tiskali toliko, da moremo ž njo po-streči tudi novim naročnikom, kateri nam bodo vselej dobro došli!
Kdor nam vrne 3. št. 1.1., plačamo mu radi zanjo 60 kr.
Upravniitvo.

Mi vstajamo!
i vstajamo! In vas je strah ? v- Pokaj tako hrumite! Slovana sc bojite ? Teži vam dušo huda vest.. In vest vam stiska jezno pest? Bojite se — osvctc Od množice neštete?
Mi vstajamo! Trcpeči, svet.! Mi vstajamo gotovo V življenje svetlo, növo. Nie več ni drag nam spanja mrak, Na delo vodi nas korik; Noč temna je za nami. Svobode svit nas drami.
Mi vstajamo ; budi nas luč. Oj, dolgo pač smo spali, Vi speče nas — teptali. Pa duši ste te p Uli nas. Še niste pokončali nas: Zatrli niste spččih, Ne boste nas bedččih!
Mi vstajamo — poslčdnji pač Med brati vsega sveta, Najmlajša bojna četa. Pa dasi smo pozni, mladi, Kaj nas to žali, kaj boli! Rod stari hira, gine, Bodočnost je — mladine.
Mi vstajamo, mi vstajamo! Bojite se osv6te Od mnčžicc neštete? . . Oj, srca mlada nam gore, Po dnevi našem hrepene, Osveta naj slovanska — Ljubezen bo krščanska!
Gor a z d.
HSSP
Veliki grof!
Zgodovinski roman. Spisal Dr. Fr. Detela.
Uvod.
umi nemir se je bil polastil proti koncu srednjega veka človeške družbe. Cerkvene, socijalne in državne razmere so razganjale stare svoje oblike in silile na predrugačenje: nepoklicane roke čeških Husitov so se lotile verskih stvarij, katere so poklicani faktorji brezvestno zanemarjali na svojo škodo: vedne vojske in pleme-nitaška potratnost, ki se je izkušala z rastočim bogastvom meščanskim, tirala je kmeta, čedalje bolj obremenjenega, v boj za staro pravdo; mala vladarstva pa so ginila in se potapljala v velikih državah, naslonjenih na sloveče dinastije, med katerimi se je v prvi vrsti vzdigala habsburška.
Sredi 15. stoletja je razdeljena last te rodovine še v tri dele: v vojvodino avstrijsko, v vojvodino štajersko-koroško-kranjsko in v grofijo tirolsko, čast rimsko-nemškega cesarstva je bila prešla od čeških kraljev luksemburške rodovine zopet na habsburški rod. Toda ta čast, pravi zgodovinar Eneja Silvij, bolj blesteča nego močna, čislala se je na tujem mnogo više nego doma, kjer so se nemirni vazali za cesarja menili sam<5 tedaj, kadar so ga potrebovali, a drago mu prodajali najmanjše usluge. Cel6 na podedovanem posestvu so mu odrekali uporni podlož-niki pokorščino ter večkrat svojo voljo izveli proti njegovi.
Poslednji Luksemburžan, cesar Sigismund, bil je ob jednem kralj	j"
češki in ogerski. Obe deželi dali sta mu dokaj opravila. A dasi je zvezan s papežem, ves krščanski svet v križevniških vojskah klical na Husite, ni jih zmogel; na Ogerskem pa gaje predrznost nezadovoljnežev vrgla celo v ječo. Oprostilo ga je posredovanje zvestega zaveznika, celjskega grofa Hermana, s čigar rodovino se hočemo nekoliko seznaniti, ker jo bodemo srečali v naši povesti.
Na gorenji Savinji leže razvaline rodovinskega gradu starih ple-mičev, ki so si znali po svoji hrabrosti, spretnosti in sreči pridobiti
slavo in moč in povzdigniti se v grofe celjske, najmogočnejšo rodovino. spodnjega Štajerja. Kakor prejšnji cesarji njegove prednike, tako je obdaril bogato Sigismund grofa Hermana. Podelil mu je posestev na Ogerskem, tako, da je bil grof prvi magnat te dežele, dal mu je hrvaško Zagorje in imenoval ga za bana slavonskega; naposled je vzel njegovo hčer Barbaro za ženo. Po smrti Hermanovi pa je hvaležnost radodarnega cesarja povzdignila sina njegovega Friderika in Friderikovega sina Urha v knežji stan (I. 1436). Habsburški vojvode, katerih vazali so bili celjski grofje do tedaj, protivili so se ti naredbi; a zavrnil jih je cesar, naj mirno ubogajo, drugače bi moral on upornost kaznovati kot kračenje cesarske pravice. In ko so Habsburžani po cesarjevi smrti prijeli za meč, da spravijo Celjane zopet v zavisnost, opravili niso ničesar: kajti poveljnik je bil grofovim vojščakom Jan Vitovec Gre-benski, ki je ubožen vitez iz husitskega tabora stopil v grofovo službo in tu s svojim pogumom in bojno izurjenostjo dospel do česti in bogastva. Posestva pokneženih grofov pa so se razširjala po Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, Hrvaškem, Ogerskem in Avstrijskem, in najslavnejše vladarske družine so stopale v sorodno zvezo z mogočno rodovino, tako razven luksemburške saksonska, bavarska, badenska, poljska, bosanska, srbska in celo habsburška. Kajti celjska Barbara je porodila Luksenburžanu jedino hčer Elizabeto; s to pa se je poročil vojvoda avstrijski Albreht, ki je podedoval po svojem tastu kraljevstvo ogersko in češko in postal 1. 1438. pod imenom Albreht II. nemški cesar. A krepkega vladarja je pokosila smrt že 27. oktobra 1439.1. in štiri mesece po njegovi smrti je žena Elizabeta porodila sina, Vladislava Postuma ali Posmrtnika, zakonitega dediča vojvodine avstrijske, ter krone češke in ogerske. Toda zakon brez moči ne velja v burnih časih: niti Ogri niti Cehi se niso držali oporoke kralja Albrehta, ampak prvi so si izbrali takoj poljskega Vladislava za kralja, poslednji pa so se dogovarjali, koga bi izbrali. Kraljica se je obrnila do varuha, habsburškega Friderika, ki je bil vojvoda na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, naj brani pravice njenega sina. A Friderik, katerega so bili istega leta 1440. knezi izborniki izvolili za nemškega cesarja kot Friderika IV., bil je miroljuben mož in varčen, sila varčen. Vzdignila pa sta se za siroto Vladislava sorodnika njegova, celjska grofa, Friderik in zlasti Ureh, sin njegov. Kajti Friderik, mož ošaben, strasten, silovit, imel je tedaj že blizu osemdeset let in bil je sprt z vsem svetom. Vest mu je očitala, da je iz pregrešne ljubezni do nesrečne Veronike Deseniške zadavil svojo ženo; preganjal ga je spomin na ljubljeno Veroniko, katero mu je oča umoril v groznem srdu; tako je živel divje in odljudno največ
i*
v Krškem gradu, prepustivši. vlado ponosnemu in drzovitemu Urhu. Ta pa je udaril z vojsko na Ogersko, zbral raztresene čete hrabrih tabo-ritov, na čelo jim postavil nepremagljivega Jana Jiskro in popldvil ž njimi v imeni kralja Vladislava gorenjo Ogersko. Kljubu vsem stražarjem je dobil v pest ogersko krono sv. Štefana in jo posadil maja meseca v Stolnem Belem Gradu na glavo svojemu netjaku, tri mesece staremu kralju Vladislavu. A sam na svojo moč omejen za delj časa ni bil kos skupni vojski poljski in ogerski, niti bojnemu geniju svojega nasprotnika Janeza Hunjadyja, Sibinjanina Janka. Mir seje sklenil (1. 1441.) in kraljica Elizabeta, katere bridkim izkušnjam je leto pozneje konec storila smrt, morala se je ločiti za vselej od ljubega svojega sina. Le jedna roka je krepko še držala zastavo kralja Vladislava, češka roka Jana Jiskre. Ko pa je v bitvi pri Varni (1444. 1.) padel kralj poljski in ogerski, priznale so vse stranke Vladislava Posmrtnika za kralja ogerskega in temu priznanju se je pridružila skoro h krati tudi dežela češka; a za nedoraslosti vlada zanj tu Jurij Podjebrad, ondu Janez Hunjady. Krepkima glavarjema stoje pa mogočni protivniki nasproti, ki silijo na to, da se kralj Ladislav izpusti iz vdruštva in sam žezlo vzame v roko. Taka želja se vname tudi v vojvodini avstrijski, največ v srci onih, katerim ne ugaja varčno gospodarstvo Vladislavovega varuha, cesarja Friderika, in ki se zanašajo na večjo darežljivost mladega kralja. Ta želja dobi kmalu glasen izraz vzahtevanji in podjetni možje se trudijo temu zahtevanju pridobiti veljavo. Glava jim je baron Ureh Eizinger, mož prebrisan, zgovoren in — zarad česar mu je varuh Friderik najbolj zopern — čez mero grabežljiv. Z Bavarskega prišedši je dobil po svoji spretnosti za cesarja Albrehta II., očeta Vladislavu Posmrtniku vodstvo, avstrijskih financ v roke, vir velikemu bogastvu. Ko pa je varčni Friderik kot varuh zahteval računov, začel ga je sovražiti mož, razžaljen zarad nezaupnosti. Maščevanja željen si je znal pridobiti močno stranko in prav mu je prišlo žalostno stanje voj-vodine, katero so inostranski in domači roparji pustošili, in sitnosti, katere je napravljal cesarju njegov nepokojni in bojaželjni brat. Vsega tega je cesar kriv, dokazoval je Eizinger, in da se prepreči poguba, treba ga prisiliti, da izpusti varovanca. Tako so se zbirali oblaki nad glavo cesarja Friderika, ko se je napotil (1. 1451.) na Laško, kamor mu je prišla naproti nevesta njegova, Lenora Portugalska, in v Rim, kjer mu je papež Nikolaj V. dejal krono na glavo in obljubil mu svojo pomoč proti vsem upornikom. Ko pa je prišel maja meseca 1. 1452. cesar zopet v dežele svoje, odpovedali so mu bili že avstrijski stanovi z mestom Dunajem na čelu pokorščino in zvezali se v oproščenje Vladislava z grofi celjskimi. Ne da bi brž zgrabil še nezdružene nasprotnike, zaprl se je cesar v svojo
močno in zvesto trdnjavo, Dunajsko Novo Mesto, pismeno opominal je h pokorščini in zanašal se na vspeh papeževega ukaza, vsled katerega je prokletje žugalo vsakemu uporniku, ki bi se v štiridesetih dneh ne podvrgel cesarju.
I.
V Celji so julija meseca 1. 1452. v svoji svetovalnici na glavnem trgu pri zeleni mizi sedeli mestni odborniki. Prepričani, da na njih ramenih sloni blaginja in gorje vsega mesta, držali so se resno in važno in ugibali, kako se ima vzprejeti milostivi gospod grof Ureh, ki je z vojsko svojo na potu iz Hrvaškega proti Dunaju.
Vstal pa je Fabijan Rožič in dejal: „Slavna gospoda, ako hočemo vredno počestiti svojega kneza, pojdejo mu naproti vsi cehi in vsa društva s svojimi banderi, peljejo ga po pozdravu v mesto, spremijo njegove vojake do taborišča, kjer se ž njimi vred napoje na mestne troške."
To je bil predlog praktičen in lojalen kakor njegov oča, predstojnik krčmarskega ceha in gostilničar pri „Črnem volua.
A oglasil se je Jožef Hren, po pravici meneč, da vojaki ne bodo le žejni ampak tudi lačni, in vsakemu pol hleba bi se spodobilo.
Kake vrste obrtnik je bil gospod Hren, ni treba praviti.
Tako so izražali veljaki svoje nazore in, kakor je bila tedaj šega, malo govorili, a veliko povedali. Toda oglašala se je žalibog že tudi opozicija, in Nikola Mavroh, ki ni bil ni krčmar, ni mesar, ne pek, ampak načelnik krojačev, mož svojeglav in prepirljiv, kakor sploh krojači tiste dobe, ta je izpodbijal vse jednake predloge kot neizvedljive, in z ozirom na to, da se v mestni blagajnici ne nahaja toliko denarja, kolikor bi bilo želeti, sodil je, da bi vzprejem po vsem odborništvu in po deputacijah raznih cehov zadostil čez in čez. Da, ko je drugi odbornik predlagal dvajset belo oblečenih deklic, odbil mu jih je polovico radikalni Mavroh.
Toda v zboru je sedel tudi zdravnik celjskih bolnikov, doktor Hajdinger; ta ni bil niti voljan, niti vajen samo poslušati. „Človeško življenje,8 dejal je, „je trojno: elementarno ali telesno, siderično ali živalsko duševno, in dijalično ali prav za prav duševno. Ti trije deli se dado razločevati v vsem, kar človek počne; te tri dele bomo videli tudi v predlogih slavnega zbora. Elementarni del je zadel izvrstno predlog o vinu, kruhu in mesu; sideričnemu principu zadostili bodemo s svojo navzočnostjo in prazničnimi deklicami; a najvišjega, najimenitnejšega principa, dijaličnega, doteknil se ni še nikdo. Zdaj pa poslu-
šajmo! Naš gospod, princeps ac dominus, grof Ureh, Bog ga živi mnogo let — gospod sodnik, upam, da nimate nič zoper to, da mu trikrat gromovito zakličemo: živel!"
Ko se je ta domoljubni poziv izpolnil vestno in glasno, jel je doktor Hajdinger na dolgo in široko pripovedovati, kako so tedaj, ko je on bival še v Gradci, ondu slavili izvoljenje Friderika za nemškega cesarja; koliko ljudij se je pobilo pri ljudski veselici, in kaka velikanska igra se je predstavljala na trgu, kazaje vse imenitne dogodke iz sv. pisma stare zaveze. Veljava grofa celjskega pa ne doseza le cesarske, ampak tudi ono največjih mož starih časov, ki so tavajoč sicer v temi krivoverstva z božjim pripuščenjem dosegli vendar veliko slavo. Iz tega naj bi sledilo, da se mora tudi na čast grofu Urhu, milostivemu očetu svojih podložnih, modremu svetovalcu svojih prijateljev in pogubnemu nasprotniku vsem sovražnikom, prirediti duhovita igra, ki v podobah starega časa podaje misli novega sveta. „Vso igro sem jaz že sestavil," dejal je, „in povem vam jo v glavnih potezah, ako vam je ljubo.«
Odborniki sicer niso bili radovedni in marsikako znamenje nepo-trpežljivosti je bilo pretrgalo že govor, toda doktor je bil tega vajen in ni ga motilo. Predstavljala naj bi se poslednja sodba, sodnik naj bi igral Boga Očeta, Hajdinger sam bi se z osebo Kristovo zadovoljil, in druge važnejše uloge bi se razdelile med svetovalce Angeli naj bi stali pod zastavo grofa Urha, na ščitih nosili celjske grbe in vodili grofove zaveznike v nebesa ; hudiči pa bi se ruvali pod cesarsko zastavo in cesarskimi znamenji in vlačili cesarjeve privržence v pekel. Neverjetno je skoro slišati, da ta genijalni predlog odbornikom ni ugajal; a istina je: komaj je bil stavljen, zavrgla ga je že velika večina, ki ni hotela ničesa vedeti o dijaličnem, ničesa o sideričnem življenji.
Mavrohova zmaga je bila popolna in določevala so se dekleta za slovesni vzprejem. Oziralo se je po pravici na hčere odbornikov ; med nje pa se je vzprejela tudi hči učitelja na latinski šoli, magistra Petacija, ki je opravljal ob jednem službo mestnega tajnika in bil tako rekoč stalen ud modrega svetovalstva.
Sodnik bi bil sklenil sejo, da ni Ilajdingerja tako skrbel slavnostni pozdrav. Bog ve, če bode govor velikemu dnevi primeren ; kakor gladko tudi sodniku teče jezik, dejal je in dal po strani vedeti, da bi bil on dober mestu postreči s pripravnim govorom.
„Govor mora biti latinski in to se ve da v stihih," dejal je Mavroh.
„In gospod Mavroh mu bode kos, to se ve da!" odgovoril je doktor nekoliko razžaljen.
„Kos ali ne kos," odvrnil je oni; „to je vprašanje, ki ne spada sem. Da pa to ni dolžnost moja, ampak nekoga druzega, ki tu na konci mize sedi, to ve gospod doktor ravno tako dobro, kakor jaz ali pa gospod sodnik. Kajti magistru Petaciju in ne meni daje mesto njivo in zelnik, 50 mernikov rži, 30 pšenice, 50 otepov slame in po vrhu še 50 gld. na leto; pač zato, da učenost svojo mestu v prid obrača. Kajti če nam otroke uči, saj mu nosijo ti po zimi po šest, po leti po tri krajcarje na mesec. Magister Petacius naj zloži govor, ki bo segel milosti-vemu gospodu do srca."
Ta misel se je zdela skoro vsem tako dobra, kakor bi jo bil vsak sam izprožil. Vesel je sklenil sodnik posvetovanje in potrkal ob mizo s palico, znamenjem svojega dostojanstva in tajna seja se je pričela, ko je prinesel mestni sluga velik vrč vina in postavil sreberno kupo pred sodnika.
„Na zdravje milostivega kneza in grofa Urha!" reče dostojni predsednik in napije sosedu na desni. Kupa je krožila krog modrih možakov in poplakovala jezo in nejevoljo, kar je je bilo prouzročila vroča debata. V domačem razgovoru so se razvedrili resni obrazi in družinski dogodki so izpodrinili visoko politiko. Sodnik pa je pozval magistra Petacija k sebi in ga vprašal — kajti latinski govor je bil zdaj zanj najvažnejša reč — koliko .stihov si upa narediti v jed nem dnevi.
„Dobrih," odgovori magister, „versus palmares, kakor bi dejal Ciceron, kacih petdeset, s pravilnimi zarezami in skromno rabo licen-tiae poeticae et prosodiacae — slabših pa mnogo več.a
„Prijatelj moj," dejal je sodnik, „vzemiva najboljših, kar si jih Vaša učenost le izmisliti more; potem naj jih ne bode v božjem imeni več nego trideset: zadovoljen bom jaz in naš gospod, če ga kaj poznam, še bolj."
„Toda kakšne mere naj se poslužujem v pesmi?"
„Kakeršne hočete. To vse prepuščam Vašemu ukusu," bil je priljudni odgovor.
Magister si vendar ni mogel kaj, da ne bi bil začel na drobno razlagati važnega razločka med daktili in troheji, ko prinese sluga sodniku pismo s podpisom Jana Vitovca.
Sodnik pregleda pisanje in čelo se mu nagubanči.
„Menda vendar ne bode Ogrov," izpregovon in odda list Petaciju, da ga na glas prebere.
Zapisano pa je stalo, da morajo po večernicah vsi meščanje, ki so dolžni nositi orožje, pripravljeni biti pri mostnih vratih in ob rovih, da branijo mesto.
„Škoda lepe druščine,® dejali so možje in ugibali, odkod bi se bilo napada bati. Sodnik pa je hitro storil dolžnost svojo in ko so se odborniki razhajali, koračila sta že po ulicah dva trobentača in v imeni grofovem oznanjevala meščanom povelje.
II.
Gospod Petacij pa je hitel domov in v glavi se mu je vse trlo samih šeštomerov. Hitro, hitro! priganjal je samega sebe, da spravim na papir, dokler ne ugasne pesniški ogenj. Petacius je bil vodja mestne šole v Vodnih ulicah blizu vrat. Ker je bila šola razdeljena v tri oddelke, podredjena sta mu bila dva pomočnika. Abecedarji so vstopali v tretji razred in važnega temelja vse učenosti, branja in pisanja, učil jih je Petaci-jev pomočnik, imenovan „kollaborator" ali „lokat". Po dovršenem tretjem razredu so stopili učenci v drugi razred pod poveljstvo tako imenovanega „sukeentorja." Sukcentor je vadil tudi v petji vse učence, ki so morali vsak dan peti pri maši in pri drugih cerkvenih opravilih, in pomagal „kantorju* v farni cerkvi. Učenjake prvega razreda pa je učil sam Peter Petacij, magister sedmerih svobodnih umetnostij. Učencev je stanovalo mnogo v šolskem poslopji, ki so ali plačevali hrano učitelju in imenovali se „astantes", ali pa so na mestne stroške se učili in nazivali se „mendicantes." Strogo nadzorstvo je držal nad živo mladino sukcentor; šiba je pogosto pela in kdor je v šoli izpregovoril kako slovensko ali nemško besedo namesto zapovedane latinske, nositi je moral „osla" toliko časa, dokler se kakov součenec ni jednako pregrešil.
Da je bil magister učen mož, kazala ni samo dolga brada, ki je padala po črnem njegovem talarji; povedal bi bil tudi lehko doktor Hajdinger in menihi, patri minoritje, ki so mnogo občevali z možem. Ime njegovo izpeljuje naš zgodovinar iz latinske besede „petax", češ, ker je bil mož lakomen. A ker smo baš istega zgodovinarja zasačili, ko je besedo „župan" tolmačil iz „Hispanus"; dalje, ker ima „petax" kratek „e", izvrstni latinec Petacij pa je, kakor bodemo kmalu videli, svoj „tf" vedno dolgo meril, upali bi se našemu učenemu viru ugovarjati. In če utegnemo, dokazali bodemo iz sanskrita in staroslovenščine, da se za Petacijem morebiti skriva kakov slovenski „petak". Toda to naj bode, kakor hoče. Med mestnimi hišami, ki so bile največ pritlične in z lesenimi ograjami obdane, odlikoval se je prijetno jednonadstropni dom magistra našega, z napisom: „Schola latina". V šolska okna so bile vdelane prave šipe. kar je bilo kaj posebnega za tiste čase, ko je ljudem namesto steklenih plošč pri oknih še služila tanka rožemna, mehurji. kožice in druga prosojna tvarina.
„Heja! Mars v svetišči Minerve/ vzklikne magister stopivši v sobo, kjer je poleg starega kollaboratorja pri mizi sedel vojak v oklopu.
„Oh, oče, k slovesu prihajate," oglasi se veselo mlada deklica in vzame magistru palico in kapo. Vojak pa je prijateljski stresel roko magistru, ki je skrbno povpraševal, zakaj je tako oborožen. „Robur et aes triplex circa pectus. Menda vendar ne idete že na cesarja?"
„Ne," odgovori vojak, „na vojsko pojde Vitovec sam z grofom. Zdaj pa se odpravljamo proti Žalcu pozdravit nekaj gostov s Kranjskega, ki gredo cesarju na pomoč."
„Bella, horrida bella!" vzdihoval je mož. „Quidquid delirant reges, plectuntur Achivi. Hvala Bogu, da ne pojdete proti Dunaju in da ločitev ne bode dolga."
„Na srečno vrnitev šejedno kupo!" napijal je kollaborator in sunil s komolcem Petacija: „Gospod Vit nam je poslal tega vrlega malvazirja."
„Oj sladki dar Bakhov!" vzkliknil je ta zahvaljuje se darovalcu.
„Bakliov sicer ni," popravljal je Vit, „ampak kneginja nam ga je dala in jaz sem mislil ž njim gospodično Kornelijo razveseliti. A ne mara ga; svojeglava je".
„Kakor vse ženske," razlagal je Petacij in opiraje se na množico citatov dokazoval, daje bil ta spol že za rimske republike hudomušen. Toda „amantium ira amoris integratio est," sklenil je smeje se; „malo tednov še in poroko bodemo praznovali. Potlej pa boste kakor beatus ille s svojo ženko živeli na gradiči. Koridon in Amarilis."
„Ha, ha, ha, magister Petacijus vedno pravo zadene. Torej pijmo še jedenkrat na dobro srečo," oglasil se je zopet kollaborator.
„Kdaj pa zdaj pridete? Midva imava še svojo heraldično razpravo dognati."
„Oh, oče," nasmehne se Kornelija, „to je gospod Vit gotovo danes že dognal; vso uro mi je razlagal — čakajte, o čem že!"
„O čemer smo zadnjič že govorili," dejal je vitez proatosrčno: „zakaj so jednostavni grbi imenitnejši od sestavljenih, jednobojni od pisanih; kaj pomeni zlato v heraldiki. kaj srebro; koliko opravi meč, kopje, kroglja in pušica proti ploščastemu, luskinastemu in verižnemu oklopu."
„In platnenemu", seže Petacij v besedo; „to bi bili morali tudi omeniti, kajti thoraces lintei so velicega pomena v stari zgodovini."
„Oh, ljubi oče," dejala je Kornelija, „ali vaju ta reč res zanima, ali hočeta le mene dražiti? Glejte, včeraj je bil pa ples v gradu na čast dunajskim poslancem, in ne da bi bil gospod Vit o tem le besedice črhnil in mi povedal, kako je bila opravljena kneginja, kakov lišp je nosila gospa Hohenwartova, kakov gospodične soteske, lemberške."
„Tega si jaz vsega ne zapomnim," dejal je oni. „Lepo je bilo neizrečeno, vse se je svetilo in bliščalo in Vitovec je dejal, če bi mu grof dovolil, da bi pobral vse te nepotrebne dragocenosti, nabral bi zanje vojakov, da bi ž njimi tri nemške cesarje gual na Turško."
V tem trenutji se začuje trobenti in pred hišo pridirja hlapec Vitov in mu pripelje konja. Vitez je vstal in Kornelija mu poda čelado in železne rokavice.
„če pa padete v boji," reče za slovo Petacijus, „potem bodite brez skrbi: jaz Vam naredim na grob napis, kakeršnega bi se Simonides ne sramoval, da bo še pozni vnuk obstal pred njim in bral: Hic mo-riens peperi comiti patriaeque triumphum, Petacio lacrimas nomina magna mihi. In vprašal bo ne mara, kdo je bil ta Petacijus."
Vitez zasede konja in odjaše. Spotoma pa se obrne na starega, čemernega hlapca Jarneja ter ga ošteje, zakaj ga ni počakal pri gra-ških vratih, kakor mu je velel.
„Gospod,u dejal je oni in pognal konja, da sta prišla vštric, „kaj bom jaz tam čakal, da naju bodo obirale babe, ki po vtfdo hodijo! Ali me ni že hlapec nadkonjarja Rožekarja vprašal, kje ste ? Latinski se učite pri učitelji, sem dejal, in menite, da mi je verjel? Za meče sva prijela in ves krvav je bil, predno sem ga k temu prisilil. Bog mi odpusti grehe, ki jih moram delati za Vas. Oj, gospod, ženskih in igre in pijače se ne more človek nikoli dosti ogibati. Vi pa le vedno silite v pregreho."
„Oj, ti hinavec!" zavrnil je vitez svojega mentorja, čegar robatost ga je nekoliko jezila, nekoliko kratkočasila ; „ali ni dekle moja nevesta ?"
„Tem slabše!" jezil se je oni. „Nisem se zastonj bal, da bodete izpodrinili kacega krojača ali čevljarja. Ampak jaz taki grajski gospč ne bom služil, nikdar! Rečem pa: veselil sem se, da Vam bodem na stare svoje dni pestoval otroke in učil jih samostrel prožiti in pušice nasajati. No, vidi se, da bodo zagrabili rajši za grablje in motiko. Zatorej toliko že danes: kadar boste pisali pismo, dali boste tudi meni slovo."
„Doboš je. kadar hočeš, in če prav danes. Jaz te ne držim."
„Vem, da ne," tarna oni, „ker ste do konca zaslepljeni, in če se Vas Bog ne usmili po mojih molitvah, nesrečnega boste storili mene in sebe, in jaz sem pri vsem tem popolnoma nedolžen. Zatorej le po pameti, gospod milostivi, le po pameti!"
Med takimi dobrimi nauki sta došla tropo konjikov, ki se je pomikala proti Žalcu, in krepostni Jarnej se je ločil od gospoda svojega.
Gospodična Kornelija pa je gledala brezskrbno skozi okno, kako so se ulice oživljale. Meščanje vsakovrstno oboroženi so se zbirali v
gruče, ogledovali in poskušali svoje orožje, pomenkovali se in šalili. Marsikateri pogled se je obrnil proti oknu, in marsikateremu mladeniču je glavo povzdignila misel, da ga morebiti gleda svetlo oko plavolase deklice. Domišljavi gospod Mavroh je zaupljivo namignil z očmi in z najljubeznivejšim svojim smehljanjem priklonil se tako vsiljivo, da je deklica zbežala od okna. Petacijus pa je preganjal svojega Pegaza po sobi gori in doli, zdaj sedel na klop, zdaj pogledal v debelo knjigo in štel na prstih stihe. Ura na pesek, ki je stala v bogato izrezanem okvirji, bila je že skoro potekla, in magister je vprašal, kje je Polona.
„Tetka?" dejala je deklica. „Ta je šla v cerkev. Toda takoj mora priti. Pogledam skozi okno, če že gre."
Ta hip pa vstopi Polona, sestra Petacijeva, ki je po smrti njegove žene gospodinjila mu v hiši.
„Že zopet pri oknu?" karala je Kornelijo, obešaje velik molek na steno, „v spotiko pametnim ljudem in vzpodbudo brezbožnim! — Glej ga, krojača Mavroha, kako stoji razkoračen in napihnen kakor lucifer, ves v trakovih, da vihrajo okrog njega kakor lasje kralja Ab-salona, in hlače ima ohlapne in široke, da bi tri plašče naredil iz njih, prava mreža nastavljena nedolžnim očem, kakor so rekli pater Anzelm. In kako mu štrle oči sem proti oknu. Mesec dnij še ni, kar je pokopal pridno ženo in že gleda po drugih."
„Polona, Polona!" tolaži Petacijus, „kar se tiče Absalona, moraš vedeti, da ni bil še kralj in krojača Mavroha ne smeš primerjati z luci-ferjem, in če se zdaj po ženskih ozira, bolje je, kakor če bi se bil prej."
„Le zagovarjaj ga, le, in nosi se nad mano, ko si že pozabil, kaj so dejali ranjca mati na smrtni postelji. Ali niso rekli, da v miru živita in ljubita se med sabo? Ob, o pravem času jih je Bog s tega sveta poklical, predno bi bili morali to učakati. — In ti, neumnica mlečnozoba, pripravljaj se, da boš vredna žena gospoda Vita Lazarja, ki je pošten in moder mož, kakor je bil sveti njegov patron, ne pa taka nečimernost in gizdavost kakor ta krojač."
„Oh, teta, kako ste hudi!" smeje se deklica, „toda gospod Mavroh mora vendar imeti najlepšo obleko, ker si jo dela sam; in on s tem tudi ljudi k sebi vabi."
Polona bi bila gotovo primerno odgovorila taki posvetni opazki, a pozvonilo je v cerkvi in hitela je zopet snet svoj molek.
„Nikamor mi ne hodi, Polona," opominal je Petacij; „večerjo bo treba kuhati."
„Bog je prvi!" dejala je ona in ruto si zavezuje dirjala v cerkev.
(Dalje prihodnjič.)
Bajke in povesti o Gorjancih,
Spisal J. Trdina.
22. Pod hruško.
bčina Šmihelska leži med Krko in Gorjanci. Kdor pozna pota in steze, ima v nji najkrasr.ejših šetališč na izber. Jaz sem hodil najrajši na prijazni hribček sv. Roka, potem pa daljo po gladki poganški cesti proti Ruperč-Vrhu. Nazaj gredč sem zapustil cesto, ki drži v Uršina Sela, pri mostku, obrnil se na levo v hladno hosto in šel v Smihel po bližnjici. Streljaj pred vasjo sem obstal na višavi, s katere je lep pogled na Novo Mesto in okolico, in legel pod košato hruško, ki stoji zunaj gozda na samem. Hruška je drobnica in tedaj skoraj brez vrednosti za gospodarja. Meni se je ne vem zakaj priljubila. Pod njo sem počival navadno po pol ure, prebiraje kak časnik ali puhaje smodko. Sprehod je trajal do malega dve uri. O poletni sopar ci takov pot človeka spoti in utrudi, tudi če koraka polagoma in z večine v senci. Počitka sem bil torej potreben. Motil me ni pod hruško nihče. Po stezi, ki se vije poleg nje navzdol, hodijo ob nedeljah daljni župljani v cerkev. Druge dni se vidi na nji malokdaj kakov popotnik, to se ve, razven pastirjev in druge take drobnjave, ki rabi ta grič prav pridno za svoje igre in burke, love in boje. Ali šmi-helskim otrokom moram dati zase spričevalo, da niso nič poredni. Pod hruško sem ležal gotovo stokrat in nikdar mi niso prišli zabavljat in nagajat. Tega drevesa se bom z veseljem spominal, dokler bom živ, ne le zarad sladkega pokoja, ki sem ga užival v njega hladu, ampak še veliko bolj zarad sreče, da sem se seznanil in sprijaznil pod njim s Kolenčevo Jero. Bilo je binkoštni ponedeljek popoludnč. Še predno sem dospel do drobnice, zapazil sem bezljajočo kravo in staro, grbasto ženico, ki jo je lovila po rebrih in jarkih. Cuha se ji umika jako spretno. Starka se mi je smilila; skočil sem ji na pomoč. V nekoliko trenutkih sva kravo ugnala in ujela. Žena se zasmeje zadovoljno: Zdaj je pa dobro. Moja čada ima trmo, da se hoče kdaj naskakati. Ko jo ujamem, ne trga mi se nič več iz rok, ker je že tudi precej v letih z mano vred Kake pol ure dirja čez polje; ko jo dojdem, spametuje se precej in najmenj štirinajst dnij mi potem miruje. Revo zapuščajo pač moči kakor tudi mene.
To pastarico sem po obrazu že delj časa poznal, ali govorila nisva prej še nikoli Dolenjec ljubi kratko mašo, kratko pridigo, kratko mo-
litev in tudi kratek križ. Malo koga sem videl, da bi se bil prav prekrižal. Kar je bolj zastavnih in modrih, narede na čelu majhen križec, povrtajo s palcem nekoliko po ustih in potegnejo potem z roko naravnost doli čez prsi. Drugi pa vrtajo že na čelu, od ust do žličice pa zarišejo dolgo črto, kakor bi hoteli zapisati po sebi veliki latinski I. Dosti je tudi takih, ki se zadovoljijo s potezo od čela do desne rame, ne davši ji nobene pike. Nekaterim nadomeščuje križ grški 9 ali pa § ali kaka druga taka kljuka in kraža. Jedenkrat sem nalašč štel in naštel 78 molilcev, ki so se prekrižali na različen način, ali vsi napačno. Za njimi se je primajala počasno majhna, sključena babnica, pomočila prste globoko v kropilnik in si pritisnila na čelo, usta in prsi tri prav razločne, krepke, še skoraj prevelike križe. Ker se nisem nameril prej na tako pravilno pobožnost na Dolenjskem skoraj nikoli, pogledal sem radoveden ženo v obraz in si ga zapomnil. Nje podoba je bila za vse drugo precej odurna, ali izpod gostih obrvij so ji sijale tako lepe, pametne in priljudne oči, da se je morala človeku o prvem pogledu prikupiti in primiliti. Nekaj dnij pozneje sem stal na mestnem trgu in se pomenkoval z bivšim prvakom narodne stranke, katero je znal tako izvrstno slepiti, da mu je dolgo vse verjela in šla za njim kakor ovce za zvonečim ovnom. Mimo naju prižene kravo žena, ki se je prekrižala v cerkvi brez napake. Prvaka vprašam, če ve, kdo je ? On se zasmeje zaničljivo: Kaj pa vas ta krevlja zanima? Ona služi pri moji sestrični za pastirico. Ime ji je Kolenčeva Jera. Ta baba je klepetulja iz prve vrste. Če jo hočete poslušati, natrobila Vam bo toliko, da vas bodo štirinajst dnij ušesa bolela. Pravljic, basnij in starih čenč zna brez števila in preprosta avša bi prisegla, da so resnične kakor sveto pismo. — Ker sem vedel, da bahač rad laže in obrekuje, preziral sem njegovo zabavljanje in se veselil, da sem zasledil v Novem Mestu človeka, kateremu so znani dragoceni zakladi narodne poezije. Namenil sem za trdno, da moram zgovorno pripovedovalko o prvi priliki obgo-voriti in si pridobiti njeno zaupanje. Ta zaželjena prilika mi je došla pod šmihelsko drobnico: starka, ki je tekla za bezljajočo kravo, bila je Kolenčeva Jera. Ulovivši čado je stopila k meni v senco in se za-smijala s tenkim otročjim glaskom : Mi ljudje imamo z živino toliko trpljenja in dosade! Da pase Kristus, pa bi si znal pomagati. Odtrgal bi kravi lačni gobec pa ga odnesel na pašo. Sitega bi ji pripel nazaj k grlu in tako ne bi bilo ž njo nič sitnosti. Hi Iii hi! — To čudno govorjenje me je osupnilo in ustrašilo, obšla me je misel, da se revici blede. Dejal sem ji: Kaj pa ste mi mislili povedati, jaz Vas ne razumejem. Ona veli: To sem rekla zato, ker sem se domislila, kako sta Kristus
in sv. Peter po svetu hodija. Ko sta prišla do kovača in ga prosila kruha, zarezal je nanj a hudobno: Če hočeta moj kruh jesti, morata si ga zaslužiti. Pomagajta mi podkovati konja. Kristus odgovori: Naj bo! Izdere konju jedno nogo za drugo in jo podkuje. Vsako nogo pritrdi in prilepi nazaj k životu, konj je bil zdrav in brez rane kakor prej. Ko sta potnika pojedla zasluženi kruh, poslovila sta se lepo in odšla dalje. Gledaje za njim se kovač smeje: Ta potepuh me je naučil umetnosti, ki mi bo dobro zalegla; kolikokrat me je brcnil in ohromil že konj, odslej se jih ne bom trebal nič bati. Precej odtrga belcu svojemu nogo, da bi jo podkoval, ali o joj, iz grde rane se je pocedila kar curkoma kri, ubogi konj se je zgrudil in premetaval v strašnih bolečinah. Kristus veli Petru: Vrniva se, da se ne pripeti kovaču kaka nesreča. Prišla sta še o pravem času do njega. Kristus prikrepi crka-jočemu konju nogo nazaj k životu, belec skoči po konci in veselo za-rezgeta, ker je bil zopet zdrav.
Končavši bajko Jera umolkne; jaz jo vprašam, če prav sem vedel, pri kom služi, čegava je krava? Ona se šaljivo namuzne in veli: O, saj mi še ne sili voda v grlo, da bi Vam morala re&nico povedati. Jaz se iz nova začudim in jo prosim, naj mi razjasni bolj na tanko svoje skrivnostne besede. Jera odgovori: E, to je, vidite, tako. Jaz tukaj nepravim rada ljudem, čegava sem, ker bi utegnila potem moja gospodinja zvedeti, kamo sva zašli s čuho. Babina je dobra, ali čemerna in precej sitna. Ko bi ji kdo povedal, da mi je utekla krava cele pol ure daleč, vpila in jezila bi se name tri dni, češ, kaj ne pazim bolje na žival. Rekla sem pa zato, da mi voda še ne gre v usta, ker sem se spomnila neke druge prigodbe, ki se je vršila takrat, ko sta Kristus in sv. Peter po svetu hodila. V puščavi sta se namerila na ovco. Ker sta bila lačna, ukazal je Kristus Petru, naj jo ujame in speče. Peter ga posluša. Ko je bila ovca nekoliko pečena, premagala ga je lakota, da je pojedel hlastno srce. Mislil je, da ga učenik ne bo pogrešil. Kristus pogleda pečeno ovco in vpraša: Kje je pa srce? Peter odgovori: Ne vem. Kristus mu veli prijazno smehljaje se: Kaj, ko bi je bil ti pojedel? Peter od straha in srama ni mogel povedati resnice, klel in rotil se je, da on srca ni pojedel. Sita zahvalita popotnika Boga in koračita dalje. Prišla sta do globoke vode. Kristus stopi nanjo in gre po nji na drugi breg, ne omočivši si nog, kakor po trdi, gladki cesti. Peter je šel urno za njim. Od konca ga je voda držala, potem pa se je začel vdirati in pogrezovati: že mu je silila voda v gr lo. Obupno prosi Kristusa pomoči. Kristus mu veli: Najprej moraš mi povedati, kdo je srce pojedel. Peter zaječi: Ta grešnik sem bil jaz,
oprosti mi! Kristus mu poda roko in ga potegne k sebi na breg. Ali zdaj mi hodi na misel še jedna pripovedka, v kateri krivca niti voda ni mogla prisiliti, da bi povedal resnico. Ker se čuha moja zdaj mirno pase in vidim, da Vas blebetanje moje ne žali in ne dolgočasi, moram Vam razložiti tudi to burko, dasi nekateri ljudje mislijo, da ni vse res. Meni je to malo mari. Take reči prodajam v isto ceno, kakor sem jih kupila. Ce so sim ter tja kaj črvive, naj se otrebijo. Kar ni za nič, naj se zavrže; dobro blago pa naj se shrani in porabi. Tamkaj pod goro za mihovskim gradom je pasel pastir Tinček drobnico. Bil je menda že dobro odrasel, ker otrokom še ne rojijo po glavi taki obadi kakeršni so njemu. Tinček je ugledal na paši gizdavo grajsko gospodično in se vanjo, kakor pravimo, zatelebal. Stopil je k nji in ji rekel: Gospodična, jaz Vas ljubim. Prosim Vas, vzemite me za najzadnjega svojega služabnika, da Vas bom smel slednji dan videti in čestiti. Gospodična mu odgovori porogljivo: Dokaži, da me ljubiš. Lezi v to-le lužo, da si ne bom oblatila novih svojih čeveljčkov. Pokoren ti zapovedi, leže Tinček v mlako. Gospodična stopi nanj in pride s čistimi čeveljčki na ono stran luže. Zdaj se obrne in zagrohota: Poberi se, podgorski butelj, jaz te ne maram. Fant se bridko zajoka in odide v hosto, da bi se obesil. Ko si je iskal pripravne veje, prikaže se mu star romar, črno-šolec in ga vpraša, kaj namerava. Pastir mu pove vse na tanko, kaj in zakaj. Črnošolec pa se zasmeje: Ali ne veš, kaj pravi naš pregovor: Bolje je obupati, nego v vodo skočiti. Obesiš se lahko, če te bo volja tudi pozneje. Za zdaj pa menim, da bo bolj pametno, ako mi se pridružiš in si greš iskat z mano denarcev, s katerimi se dobi in premaga vse, najprej pa žensko srce. Berača se brani vsako dekle, tudi kmetica, nikar gospodična, če nama posluži dobra sreča in najdeva kakov zaklad, dobil si boš lahko ljubic, kolikor in kakeršnih boš zaželel. Videl boš, da ti se bo prišla ta mogočna Mihovljanka, ki te zdaj prezira, kar sama ponujat. Tinček se zamisli, izpametuje in veli starcu: Ti si moder mož, vzemi me s seboj.	(Dalje prihodnjič.)
Pisma iz Zagreba.
Piše Jos. Stari.
IX.
ep je vaš Zagreb, le okolice nič nima", rekel je Slovenec, ki je posetil svojega prijatelja v Zagrebu, pa nikdar ni prišel dalje od Ilice, kjer se je ves dan vrtil in kratkočasil v gneči
dohajajočih in odhajajočih ljudij.
„Okolice da nima?" čudi se prijatelj in mu zavrne: „Saj to niti mogoče ni; vsako mesto ima okolico, in ne včm, kako bi si sploh mislil stvar, da ne bi bilo ničesar okoli nje."
„Ne tako," popravlja tovariš, „hotel sem le reči, da okoli Zagreba nimate sprehodov, kjer bi se človek pod košatim drevjem hladil ter se naužil zdravega, čistega zraka: a če se ozrem doli proti Savi, ne vidim drugega, nego ravno, ravno polje, in le prav nizko hribovje je nekako zarobilo široko obzorje, ob katerem bi si oko moje želelo v nebo ki-pečih gora z golimi vrhovi."
„Pozna se ti, da si planinski sin,a pravi na to prijatelj, „ali pri-roda je povsodi lepa, in Arabec ravno tako opeva njeno krasoto v puščavi, kakor Bramanec pod himalajskimi gorami. Toda kakor človeku treba pridne vaje, da se nauči' iz knjig Čitati, tako se mora njegovo oko tudi še le privaditi, da zna čitati iz velike knjige božjega stvarjenja, ki nam podaje zmerom novega branja in katere še nobeden modrijan ni do kraja pročital. Privaditi se moraš našim krajem in videl boš mnogo prirodnih krasot. Sicer pa niti na Hrvaškem ne pogrešaš goratega sveta, in prav čarobnih dolin in kotlin najdeš med njim, če tudi jih ne zagrajajo taki velikani, kakeršni stojč okoli očaka Triglava. In ravno zagrebška okolica je tako prijazna, in — rekel bi — vesela, da je malo takih." —
Drugi dan je vedel zagrebški domoljub gosta svojega v Maksi-m i r, kake pol ure od mesta. Maksimir se zove hladni gozdič, ki sta ga ranjka zagrebška škofa Maksimilijan Vrhovac in Jurij Haulik izpre-menila v najlepši vrt ali „park", ki bi bil vsakemu velikemu mestu na čast, pa so torej tudi Zagrebčani ponosni nanj. Sedanji gospodar je ta krasni gaj zanemaril, in takoj zapaziš, da je ni več nekdanje skrbne roke, ki je vedno trebila in čistila to ped zemlje, ter ji vsak čas podelila nov lišp, da je bila zmerom gizdava, kakor mlada nevesta, ki čaka svojega ženina. Danes vidimo samo še lepo vdovo, ki žaluje po ljubljenem moži in jo je minulo vse posvetno veselje; ali lepa je tudi še v žalosti svoji.
Ko od ceste zaviješ v Maksimir, prideš najprej na širok okrogel prostor, ki ga okoli in okoli obkrožajo visoki košati hrasti, a na sredi stoji na kamenitnem stalu sveti Jurij na konji, ki ga je po naročilu kardinala Haulika vlil glasoviti Fernkorn. Od podobe svetega Jurija drži široka vozna cesta skozi hrastičje do nizkega holmca s stolpom ali kioskom, s katerega vidiš ves prednji del Maksimira. Kakor zvezda vrste se preseki skozi gozd okoli in okoli kioska, a na bujno zelenih tratah vidiš tu kakov ličen paviljon, tam švicarsko hišo, tu gredico cvetlic,
tam primerno podobo in obelisk z besedami, s katerimi je blagi utemeljitelj lepi vrt prepustil „vsem stanovom", da se po volji v njem sprehajajo. Ne daleč od kioska vidiš dva ribnjaka in tam, kjer se je gornji nekdaj v šumečem slapu prelival v dolnji, razpel se je lepo iz-tesan most od ednega brega na drugi. Ob praznikih je po dolnjem ribnjaku vse živo vesele mladine, ki se v lehkih čolničih vozi sem ter tja. Nad ribnjakom se je svet nekoliko vzdignil, in na malem griči se ti pokaže skozi zeleno vejevje prekrasna gotska kapelica sv. Jurija z umetno barvanimi okenci, a malo dalje se beli v zagrajenem vrtci letno bivališče zagrebških škofov. Za pristavo je precej velik ribnjak, od katerega drži skozi hladno goščavo kraj šumljajočega potoka prijetna, dolga steza do na kraj Maksimira. Kmalu od početka pota narejena je čez potok lopa od samih belih brezovih debel; na pol pota je visok paviljon s kamnitno mizo; a na konci stoji na nekoliko vzvišenem svetu prostorna lopa s slamnato streho, od koder se ti odpira prekrasen pogled proti zagrebški gori. Pod seboj vidiš najprej škofov sadni vrt s tako zvano „mirno kolibo", za njim se vzdiguje čim dalje više gričevje z rodovitnimi vinogradi in prijaznimi vasmi', a zadaj stoji dolga zagrebška gora s svojim 1035 m visokim Slemenom, ki je do vrha porasteno z zelenim bukovjem in kostanjem.
Ko je Slovenec s svojim prijateljem stopil pod to lopo, kar ob-strmel je in ni se mogel nagledati prijazne prirode, ki se človeku kar smehlja. Ni se mu tožilo po resnih planinskih velikanih, ki nekako vzvišeno gledajo doli na nas, v tem, ko nas ti krotki hribi kakor dobri prijatelji vabijo k sebi, da bi se ž njimi veselili prelepega stvarjenja. Prijatelj je peljal gosta svojega dalje čez griče in prišla sta v Remete. Tu je bil nekdaj imeniten samostan „Pavlinov" ali „belih fratrov", in še dan danes Zagrebčanje radi hodijo na „božjo pot" v lepo remetinsko cerkev, ki nam priča o nekdanji slavi tega kraja. Iz Remet sta šla prijatelja čez Mirogoj v Šaversko dolino, ki se začenja v samem Zagrebu, pa se med marljivo obdelanimi goricami previja notri do pod zagrebške gore. V dolini še nista zavila v mesto, ampak pred cerkvico sv. Šavera šla sta skozi gozdič zopet v breg, in na „Cmroku" se jima je odprl lep razgled na vse plati. Pod bregom se je belil Zagreb; dalje proti jugu in vzhodu se je razprostirala velika ravnica, po kateri kakor srebern pas teče bistra Sava; zahajajoče solnce je raz-svetilo Plešivico in sosednje kranjske gore; a na severu se je pokazala zopet zagrebška gora z raznimi svojimi rebri, in prav pod Slemenom so na okroglem hribu razvaline Medvedgrada budile spomine iz davno preteklih časov. Slovenec je dolgo gledal lepo zagrebško okolico in še
2
le, ko je zašlo solnce, stopal je s svojim prijateljem dalje proti mestu. V „Tuškanci" je bilo še mnogo mestne gospöde; eni so se sprehajali med prijaznimi nasadi, drugi so počivali v hladnem gaji, a nekateri so se krepili v gostilničnem vrtu. K zadnjim sta prisedla tudi naša znanca in se pogovarjala o svojem denašnjem sprehodu. Hrvat je slovenskemu svojemu tovarišu pravil, kako se Zagrebčani čem dalje bolj zanimajo za lepo svojo okolico, kako se v novejšem času po holmcih in vinogradih množč ukusna letovišča ali vile, in da se je v Zagrebu osnovalo tudi posebno „planinsko društvo", kakeršnih imajo po sosednih alpinskih deželah že delj časa. —
Ker je „hrvatsko planinsko društvo" v Zagrebu ravno letos nastopilo svoje ednajsto leto, mislimo, da ne bode odveč, ako tudi mi svojim čitateljem povemo nekoliko o delovanji tega malega društva, ki je dne 15. oktobra 1874. imelo prvo svoje zborovanje. Namen društvu je, da širi poznavanje domače dežele in prirode, zlasti pa da pospešuje potovanje na gore in planine. Da se ta namen doseže, ima odbor: a) napravljati društvene shode in skupna potovanja; b) preskrbovati predavanja in poročila o zanimivih potovanjih; c) izdavati knjižice za popotnike in druge spise o domači zemlji; d) utemeljiti potrebno knjižnico in zbirko zemljevidov o goratih krajih; e) olajšati potovanja, kakor le mogoče, n. p. postavljati stebre s kažipotom, zidati prenočišča na gorah, skrbeti za znižane cene po železnicah i. t. d.; f) po mogočnosti popravljati pota ter izuriti zanesljive vodnike. Udje se ločijo v usta-novnike, ki plačujejo po 25 gold, in v letnike, od katerih zagrebški plačujejo po 2 gld., zunanji pa po 1 gld. na leto. V prvih desetih letih ni bilo število nikdar večje od 300, a navadni dohodki znašali so po 500—600 gld. Pa tudi s temi malimi pripomočki je društvo dovolj stdrilo, in ne le udje, ampak tudi ostalo občinstvo, zlasti zagrebško, mora biti zadovoljno z dosedanjimi vspehi. Največ je planinsko društvo storilo, da olajša potovanje na Sleme, na že omenjeni najvišji vrh v zagrebški gori, kajti do pod hriba je od Zagreba samo pol ure hoda, a v 2—3 urah pride tudi nežnejša gospica lahko do vrha. Ker je gozd pod Slemenom lastnina zagrebškega mesta, pomagalo je mestno starej-šinstvo planinskemu društvu, kjerkoli je moglo, ter se ni ustrašilo niti denarnih žrtev; a to je šestinskega grofa Kulmerja vzpodbodlo, da je tudi on v 3vojem delu gore popravil pota po želji planinskega društva. Malo pod vrhom je mestno poglavarstvo sezidalo lepo švicarsko hišo ter je prostor pri tleh določilo svojemu logarju za stanovanje, v prvem nadstropji pa je dve veliki sobi prepustilo planinskemu društvu, ki je preskrbelo vso potrebno opravo za popotnike, med drugim dva in dvajset
postelj, ter potrebno število steklenic, kozarcev, krožnikov, nožev, vilic in žlic, da sprehajalcem ni treba takih stvarij nositi iz mesta s seboj. Tudi je planinsko društvo logarja tako založilo, da vsakemu popotniku za silo lahko postreže z jedjo in pijačo. Ob istem času je mestno poglavarstvo podarilo potrebnega lesa, da je planinsko društvo na najvišjem vrhu Slemena postavilo piramido, ki je za nekoliko sežnjev višja od najvišjega drevja, da ti nobena stvar ne moti divnega razgleda. Pod seboj vidiš vso zagrebško goro z vsemi njenimi hribi in griči. Medved-grad, ki z okroglega svojega, 587 m visokega hribca ponosno gleda v nižavo, zdi se ti, kakor da bi iz kake jame silil ven. Pogled na Po-savje ti je že znan, ali obzorje se je zdaj še bolj razširilo. Zadaj na zahodu vidiš kranjske gore, pred njimi samoborske gore s Plešivico (780 m), a pod njimi mestece Samobor in Mokrice; dalje proti jugu pokaže se ti zobati Klek (1181 m), ki ga poznajo tudi kranjske pravljice, a potem zapirajo manjše hrvaške in bosenske gore obzorje od juga in vzhoda do Kalnika (643 m), ki nam kaže vzhodni konec dolge zagrebške gore. Ves nov prizor pa se ti pokaže, če se obrneš proti severu. Tu se je razprostrlo vse Zagorje, ki ga zapirajo zagrebška gora, Ivančica (1000 m), in štajersko gorovje z Donatijem od treh stranij, in je samo proti Savi odprto. Zagorje spada med najlepše hrvaške kraje, a od nikoder se tako lepo ne vidi, kakor ravno s Slemena. Kakor bi se razburjeni morski valovi na Stvarnikovo zapoved izpremenili v trdo zemljo, ravno tako se našim očem kaže gričasti zagorski svet, po katerem se med bujno prirodo nepopisljivo prijazno belijo kmetske vasi in gosposki gradiči. V ti prelepi kotlini živi pošten, delaven in zaveden narod, ki se je v šestnajstem stoletji s slovenskimi svojimi brati vzdignil zoper graščinsko nasilje; tu doli je ilirsko seme pognalo najlepše plodove; in tudi v naših dneh je ta čarobni kraj čvrsta trdnjava hrvaškega naroda. Pa ne le čez vse Zagorje, tudi še dalje vidiš, če ti je vreme ugodno. Najlepši razgled pa ima človek s Slemena lepega pozimskega dnč, kajti takrat vidi bistro oko Savinjske planine, kranjski Snežnik, Nanos, Karavanke, Jelovico, Triglav, Koroške planine, Rotenmanske Ture, avstrijski Snežnik, Wechsel in druge visoke gore.
Ni čuda torej, da je hrvatsko planinsko društvo dosle največ storilo, da čem več ljudij privabi na to zanimivo goro, na katero drže zdaj trije razni potje. Da se pa človek ne treba le vrha držati, preskrbelo je planinsko društvo, da si more vsakdo brez napora ogledati razvaline Medvedgrada, a ne daleč od tod je pri bistrem „kraljičinem studenci" napravilo velik paviljon, v katerem je prostora za cele druščine, kar je zlasti ob kaki nevihti potrebno. V tem ko so prej le
2*
mladi ljudje časih šli na goro, čitamo v spominski knjigi na Slemenu že zdaj vsako leto črez pet sto gostov, med katerimi število gospa in gospodičin ne bode mnogo manjše od števila moških. Koliko take šetnje koristijo zdravju in kolikanj povzdigujejo duh in srce človeku, ni treba nikomur poudarjati; zato so planinska društva v vsakem večjem mestu res prav koristna naprava. Toda hrvaško planinsko društvo ni pozabilo niti drugih lepih krajev domovine svoje ter je v teh desetih letih napravilo skupna potovanja na Oštrc in Plešivico, na Belolasico, na Ivančico, na Kalnik, na Rišnjak in na čarobna plitvička jezera. Na vrhu Plešivice je postavilo piramido za razgled, a pod vrhom je dalo napraviti hišico, da morejo popotniki prenočevati. V osemnajstih krajih je imenovalo tudi svoje poverjenike, ki imajo popotnike opozarjati na lepote svojih gora ter jim svetovati, kako bi najlože na nje prišli. Izdalo je tudi tiskan navod za poverjenike ter hišni red za gorske svoje hiše, a na spomin prve desetletnice svojega obstanka podelilo je svojim udom lično knjižico, v kateri čitamo: letopis društva; životopis prvega predsednika in znanega hrvaškega prirodoslovca dra. J. Schlosser-Klekovskega; nalogo in namen planinskemu društvu; popis Suhega vrha in Paklena; popis društvenega potovanja na plitvička jezera; kaj zanimiv in obširen popis vse zagrebške gore; imenik udov leta 1883.; imenik poverjenikov; pravila hrvaškega planinskega društva in hišni red na Slemenu. Knjižici je dodana podoba hiše na Slemenu, osnovni črtež vseh prostorov v nji, ter mapa zagrebške gore in plit-vičkih jezer. Predavanj ni moglo društvo dosle napraviti več, nego edno, in takrat je dr. Pilar govoril o postanku gora. Osnov pa ima društvo še več, ali jih do zdaj ni moglo z vršiti. Nadjemo se, da bode v drugem desetletji svoje delovanje še bolj razvilo, zlasti ko bode občinstvo bolje uvidelo njegovo korist in dalo več denarnih pripomočkov.
Pravo junaštvo!
Podoba iz kmetskega življenja.
Spisal Jos. Stritar.
Beza. Ena bo že ura, in še ga ni! Moj Bog, moj Bog! Kdo bi bil kaj takega mislil! Ni še prav leto dnij, kar sva poročena, pa je že tak! Kaj bo pa še! Nikoli bi ne bila verjela, da bo tudi on, ka-keršni so drugi! Kako se bojim zdaj vsake nedelje! Do enajstih, potem do polunoči, vsak nedeljski veCer, in zdaj je pa že ena I In tak dober
priden človek! Ves teden dela, trudi se in ubija, in pri vsem tem vedno dobre volje, da ga mora biti Bog in človek vesel. Ali ko ima nedeljsko obleko na sebi, tisto kratko pipico v ustih pa klobuček malo na stran! — Lepo ga je videti res, ne bom dejala, ko takisto korači po vasi, kakor bi bilo vse njegovo. Tudi ženske oči lete nanj, kakor muhe na med. Ali druščina, druščina, tista nesrečna druščina zvečer! Vse ga hoče imeti pri sebi, povsod mora biti on prvi, on mora prvačiti v kotu za mizo. Saj nečem, tako preprosta nisem, da naj, kakor s konca več časa, vedno tiči doma pri svoji ženi — tisti lepi časi so minili! Grč naj zdaj pa zdaj v veselo družbo, če hoče, vsako nedeljo večer; privošči naj si kozarec vina, saj si ga je zaslužil; zauka naj, če ga je volja, ter udari ob mizo, kadar ga veseli; samo da bi vedel, kdaj mu je dovolj, da bi našel domov ob pravem času!
Toda, kaj pomaga vse tarnanje in vzdihovanje! Luč ugasnem pa v posteljo pojdem; naj prikolovrati, kadar hoče, ali pa celo ne! Samo ko bi zaspati mogla! — Nekdo gre; vendar! — Ne, to niso njegovi koraki!
Jera. Tudi še po konci? Videla sem, da še luč gori pri vas, pa sem prišla malo pogledat in potožit. Sirote me ženske! Jaz sem že vajena, ali ti, ti! Tako zgodaj že! O moški, moški!
Beza. Enkrat na teden smejo si vendar kaj privoščiti. Jaz svojega Antona ne držim tako na kratko. Nocoj se je res malo zakasnil, ali Bog ve, kaj ga je zadržalo.
Jera. O boš že še videla. Učila se boš še, kaj je zakonski stan, kakor smo se me druge. To je samo začetek.
Beza. Jaz pa menim, da vendar niso vsi enaki, širina soseda.
Jera. Kakor kaplja kaplji so si podobni, le čaki! Tudi jaz sem mislila s konca, da moj Luka ne pojde za drugimi; tudi jaz sem upala nekdaj, kakor menda vsaka upa, da ga bom znala z lepa ali z grda ohraniti na pravem potu. Zdaj je, kakor so drugi, ali pa še hujši. Ko bi bilo še samo pijančevanje; ali tiste nesrečne hudičeve podobice, in pa oni ljubeznivi vinski bratci! Ko so ga malo ogreli — on ga ima kmalu zadosti — pa hitro one umazane pisane lističe na mizo, in šestica gre za šestico, goldinar za goldinarjem, da je mošna prazna. A kaj! saj stoji še katera hoja v gozdu in naposled je tudi še krava v hlevu ! Veš, tisti Logarjev Frane, ki je bil prevzel po svojega očeta smrti malin ves zadolžen in zanemarjen, ni še tega pet let, pa ga zdaj pogledi. Hišo ima kakor grad; malin in žaga in stope ne mirujejo noč in dan. Kako ne bi! Tisti gladki in sladki Francek, kako bi se mu dobro ne godilo, kdo bi ga rad ne imel! Kako je z vsakim prijazen,
kako rad mu postreže, ko je v potrebi! On ni nikdar brez gotovine. Kdor je potreben, kar k njemu, pri njem se ne trka zastonj. Še prositi ga ni treba; sam pride, kjer vidi, daje potreba. Kako se bo vrnilo? Saj ni treba gotovine, eno hojico z Rebri, pa bo, to ne bo nikogar bolelo. Posebno rad se smuče okoli pivcev in igralcev. On ga ne dobi nikoli pod klobuk, tudi igre se ne dotakne; samo gleda in prigovarja in preži, kakor pajek, kedaj mu pojde kaka muha v mrežo. To ti je prava pijavka, in vse to s tistim gladkim obrazom! Ta človek ti je pravi hudobni duh mojemu možu: njega se drži kakor klop kože. Luka, ko ga ima, ko sedi pri igri, ne vidi in ne ve, kaj dela. A kadar kolovrati izpraznjen, s težko glavo pozno domov, tedaj mu začne svitati po glavi, da je vse zapil in zaigral, in da je še toliko dolga naredil. In ko pride domov, razgraja in preklinja, da je grdo. In jaz, gorjč mi, če zinem besedo; s pestjo, s polenom začne me nabijati po hrbtu, po glavi, kamor prileti. Za lase me vlači, ob tla me meče, da menim, zdaj pa zdaj me bo konec. In ko začno otroci vpiti in jokati, zdaj pa še po njih! Divja zver ne divja tako! Potikati in skrivati se moramo pred njim. Kolikokrat smo že v Brezji prenočili! To je življenje, da se Bog usmili! Pa saj bo tako skoraj vsega konec. Kaj pomaga, da se trudimo in ubijamo, kakor črna živina — tudi on je priden — kaj pomaga, da zbiramo in gledamo, kje bi se pridobil kak krajcar, da bo za davke, za obleko, ko grč pa zopet vse ven skozi tisto veliko luknjo, ki se ne da zamašiti! O tista nesrečna žgana, voda, pa tiste vražje podobice, da bi jih vrag vzel in nesel na dno pekla! Vidiš, tako se meni godi, a ne meni samo; govori, s katero hočeš, skoraj vsaka bo tako govorila, če bo hotela odkritosrčna biti. Ti si še mlada, gladko in mehko kožo imaš še, s svojim očesom ga še lahko krotiš in brzdaš. Zdaj je s teboj kakor golob z golobico, zdaj je vse še lepo in dobro, kar storiš ali rečeš. Ali le tiho! Pridejo otroci, zgrbanči se ti lice in čelo, lepota se ti staja in skopni kakor pomladnji sneg v solnci. Potem bo druga pela. Zdaj si še Rezka, in Razišče; skoraj ti pridejo debele besede, grdi priimki. Zdaj ti gladi z roko lase in čelo in lice; s časom bo te gladil drugače, s pestjo, s palico!
Reza. Ne, soseda, pretepal me Anton moj ne bo!
Jem. Ne? pretepal te tvoj Anton ne bo? Kaj meniš, da je on sam angeljček? Vsi so enaki!
Reza. In ko bi tudi on hotel, pa jaz ne bom!
Jeva. Ti ne boš hotela! Kaj meniš, da me druge hočemo? Kdo te bo vprašal, sirota? Kaj pa hočeš, kadar pride ves divji nate?
Reza. Jaz že vem, kaj bom storila. Tisto pa rečem še enkrat: tepel me moj mož ne bo; le mirni bodite, soseda!
Jera. Bomo videli!
Reza. Da, videli bomo. In ne samo to, ko bi mislile vse ženske kakor jaz, nobena bi ne bila nikoli tepena, to vam pravim.
Jera. Glejte si nu, glejte! — Toda, zdi se mi, da gre. Le pametna bodi, da ne bo še nocoj kaj. Lahko noč!
Reza. Le brez skrbi bodite zame, lahko noč! —
Anton. Kaj je pa iskala ta zgaga stara pri tebi?
Reza. Dolg čas ji je bilo menda, ker je svojega moža čakala, kakor jaz, pa je prišla malo pomenit se z menoj.
Anton. Lepa druščina!
Reza. Nič napačna; vsaj tako dobra kakor tvoja.
Anton. Kaj tebi mari druščina moja?
Reza. Kolikor tebi moja.
Anton. Nekako resasta si nocoj, Reza.
Reza. In ti si slabe volje, Anton.
Anton. Kaj bi ne bil? Igral sem pa izgubil. Ti lisjaki so me lepo oskubli! Nikdar več!
Reza. Tako? Igrati si tudi že začel?
Anton. Tu nima nihče nič govoriti; če igram, igram za svoje, če zapravljam, svoje zapravljam.
Reza. Torej sosedova Jera vendar prav pravi; ne bi bila verjela!
Anton. Kaj prav pravi tisti kolovrat stari? Kaj bi ne bila verjela ?
Reza. Da boš ti prav tak, kakeršni so drugi.
Anton. Kakšni so drugi?
Reza. Zapravljivci — —
Anton. Jezik za zobmi, baba!
Reza. Jaz sem Reza, tvoja žena in pa molči! Reci, če hočeš, naj več ne govorim, ne pa takisto!
Anton. Kaj? Ti boš mene učila govoriti? Ti boš meni ukazovala? Premalo te je, ti —! Spat, pri ti priči spat, pravim.
Reza. Saj ti ni treba tako kričati, da lahko sliši vsa vas.
Anton. Jaz kričim kakor hočem; v svoji hiši delam, kar se mi ljubi; tu sem jaz gospodar!
Reza. Slabo dovolj, če ti je to še poudarjati treba.
Anton. Ne draži me, ženska! Preveč si že govorila.
Reza. Pa vendar nisem še vsega povedala.
Anton. Jaz pravim, da molči, pa spat; če ne — —
24	J. Stritar: Pravo junaštvo.	
Beza.	Kaj, če ne? Kaj misliš storiti, če te ne slušam	pri ti
priči, kakor pes?		
Anton.	Še enkrat, ne draži me, pravim. Pest me srbi!	
Beza.	Pa se popraskaj, če te srbi. Kaj to meni!	
Anton.	Zasmehovati tudi še ? Vraga!	
Beza.	Kaj pa se repenčiš tako? Kaj hočeš s pestjo?	
Anton.	Tepel te bom! Ne bližaj se mi tako!	
Beza.	Ne, Anton, tepel pa me ne boš!	
Anton.	Kdo pravi, da ne?	
Beza.	Jaz.	
Anton.	Zakaj ne?	
Beza.	Zato, ker se jaz pretepati ne dam!	
Anton.	Kaj! Tepsti se ne daš? Kdo te bo pa vprašal,	žaba!
Beza.	Zmerjaj me, psuj me, pitaj me s priimki, če že moraš, ali	
tepel me pa	ne boš; prav gotovo ne!	
Anton.	Bomo videli!	
Beza.	Enkrat mogoče, da me boš udaril, dvakrat pa ne.	Prav
gotovo ne. (Odpre duri ter stopi blizu predenj.) Poskusi! — Nu, kaj čakaš? — Bal se me morda vendar ne boš? Tak korenjak; vola bi pobil s pestjo! Kaj stojiš?
Anton. Pojdi, za sedaj!
Beza. Ne za sedaj, za vselej! Ne samo nocoj, nikoli me ne boš. Treba je to na čisto deti, enkrat za vselej.
Anton, Ampak to sem pa radoveden, kaj bi neki storila, ko bi te vendar enkrat!
Beza. Kaj? Kakor se me dotakneš, pa skozi vrata ven — in nikoli več me ne boš videl. Nikoli več, slišiš? To je tako gotovo, kakor v očenaši amen. Ti me še ne poznaš od te strani.
Anton. Ha, ha, ha, ta je pa dobra! Kam bi pa šla?
Beza. Kamorkoli, svet je velik; samo pod to le streho, tebi pred oči nikdar! In ko bi imela od glada poginiti za plotom, k tebi ne, k možu ne, ki svojo ženo pretepa!
Anton. Kaj je to kaj tako nenavadnega?
Beza. Zal, da ni to nič nenavadnega, res; ali zato pa ni menj grdo; prava sramota možu, ki tepe, in ženi, ki drži'! Žensko pretepati, ki se braniti ne more, pravo junaštvo! Pretepajte se med seboj, če že ne morete drugače; drobite si rebra, razbijajte si buče, da se vse kadi, če vam je taka surovost še le pravo znamenje moštva, ali ženske pustite v miru! Jaz ne včm nič bolj sramotnega na svetu. Vreden je, da se mu v zobe pljune, kdor kaj takega dela. Vso noč pijančevati,
igrati, zapravliati, žena pa doma, sama ali z otročiči čuje, šteje ure, moli in na uho vleče, kdaj bo kaj zašumelo. In ko prilomasti naposled domov, vse se ga mora bati, kakor divje zveri. Žena govori ali molči, nobeno mu ni prav.
Anton. Kako dobro ti vse to v&š I
Reza. Tone, oh, ko bi ti vedel, kaj so prebili in pretrpeli moja uboga mati! Kolikokrat — ne, ne bom ti pripovedovala, Bog jima daj mir in pokoj obema. Jaz sem vse videla in nisem mogla pomagati. Ali prisegla sem sama v sebi: Ne, ti se ne boš dala nikdar tepsti. In to prisego bom držala.
Anton. Ali je to kaj tako strašnega? Ali si tako občutljiva, kakor kaka gosposka ženska?
Reza. Ne, Tone, meni ni za bolečine, saj sem jih že nekaj pretrpela, pa še več jih bom, če bo božja volja. Ali sramota, sramota! Živina se tepe, človek ne; tudi živine ne tepe pošten človek brez sile in čez potrebo.
Anton. Ali če si pa mož drugače pomagati ne more, če je pa žena vredna?
Reza. Če je žena vredna, potem pa že celo ni več vredna, da se je mož dotakne.
Anton. Kaj pa ž njo?
Reza. Po svetu! S tako žensko pošten mož ne živi pod eno streho.
Anton. Da te treni! Od kod pa imaš vse te lepe misli in besede? Ali si se jih v mestu nalezla?
Reza. Kaj treba daleč iskati, kar je samo ob sebi jasno kakor beli dan, samo če hoče človek oči odpreti! — Ne, Tone, soseda vendar ne pravi prav; ti nisi kakor so drugi, ti ne boš pretepaval svoje žene. Ce ti ne bo kaj prav storila, povedal ji boš z lepa, kakor se človeku pove; tudi pozmerjal me bodeš lahko, če treba, saj beseda ni konj. Ali pretepaval me ne boš ti, ne mene, ne otroka svojega, če ga nama Bog da.
Anton. Potem pa ne bom smel med vrstnike svoje. Saj me že zdaj dražijo in povprašujejo, ali sem te že, ali kdaj te bom. Očitajo mi, da ti hlače nosiš, da se te bojim; naposled boš še ti mene, če se ne upam jaz tebe.
Reza. Tepež torej mora biti, brez njega ni pravega zakonskega življenja ! Modri možaki to, res; ti jih pa poslušaš, pa izpraševati se jim daš. kakor učenček v klopi; pa sram te je, ker nisi še pokazal pravega svojega junaštva. Ubožec!
Anton. In pa tista žejna kanja, tisti suhobedri pisač z onim zabuhlim obrazom, ki se tako rad primuza in prisede, kjer se pije; on pravi, da je to narodno slovansko.
Beza. /eno pretepavati!
Anton. „Baba je hudič," to ti je prava slovenska beseda, pravi, in kdor se ne držf te besede in ne ravna po nji, on ni pravi Slovenec; njega je oblizala nemška ali francoska omika. Tisto malikovanje z žensko, to vam je sama nemška ali francoska mehkužnost in popačenost. Pravemu Slovanu je žena tovorno živinče. Hrabri Črnogorec, pravi, v druščini ne vzame ženske v misel, da bi ne pljunil. Stari Slovani so tepli svoje žene, zato so bili pa taki junaki. Ženska je kakor trapotec na stezi; čim bolj ga teptaš, tem bolj ti raste, tem bolj je krepak. In zadnja beseda njegova je vselej: Le nabijajte, možje!
Reza. Ha, ha, kakor se sod nabija! Anton, saj si pameten mož, kaj praviš sam? Kar govori, kakor misliš.
Anton. Ako človek to reč prav premisli in preudari, skoraj je res tako, kakor ti praviš. Ali v veseli družbi in pri vinu sliši se to vse nekako drugače.
Beza. Rekla bi ti, da v tako družbo ne zahajaj; taki možje, ki tako mislijo in delajo, niso vredni, da se ti ž njimi bratiš. Ali ker boljših ne najdeš, mož pa brez moške družbe biti ne more, le zahajaj med nje, po pameti; in pa kadar se izproži zopet taka govorica, iz-pregovori ti ž njimi pošteno, moško besedo, kakor zdaj midva govoriva. Ti kaj veljaš med njimi, in govoriti tudi znaš, kadar hočeš, in če malo ob mizo udariš, tudi ne škodi: Fejte bodi možje! Žensko pretepavati, svojo zakonsko ženo, hišno gospodinjo, mater svojih otrok, to vam je pravo junaštvo! Ne, možje, mi ne tako; za kogar se posihmal zve, da s svojo ženo grdo ravna, ta ne sme v našo družbo, tri sto! Dajte mi vsak svojo roko, že velja!
Anton. Raca na vodi, ta pa zna!
Beza. Tako ti govori med možmi!
Anton. In ti enako med ženami.
Beza. Zakaj pa ne?
Anton. Zate se ne bojim, ti si tako že pol jezičnega doktorja; ali jaz, jaz! Ne vem, kako bo s tem novim evangeljem. — Ako človek dobro premisli, res, to ti je pravo junaštvo! — Raca na vodi! Dve je že ura, zdaj pa hitro v slamo!
Nekoliko ertie o krvi naši.
f	Spisal Ivan Šubic.
Blut ist ein ganz besondrer Saft.
Faust I.
tari Mefisto je pač pravo pogodil s temi besedami; oni rudeči sok, ki se nam pretaka tako urno in neprestano po žilah, ima nekaj posebnega, skrivnostnega na sebi. Že od najstarejših časov vpliva z neko čarobno silo na dejanje in nehanje človeškega rodu. Sicer je moderna znanost razdejala marsikako napačno misel o čeznatorni moči naše krvi; vzela ji je dokaj nerazumljivega, čarobnega — a one, rekel bi, prirojene bojazni, s katero je kri že od nekdaj naudajala človeška srca, te bojazni nam v obče ni vzela! Še dan danes pogled krvi napolnuje človeka s čudno plahostjo in nepopisno grozo. Ko se pokaže tok krvi, tedaj se rado pripeti, da mine tudi trdemu, jeklenemu možu (da ne govorim o ženstvu! —) pogum in izgine samozavest. ... A na drugi strani ojači in razburi mu divje čute, da ga tira v dejanja, o katerih pozneje sam strmi, ko se mu povrne mirno mišljenje. Ko jame teči kri, potrgajo se čestokrat vse vezi in spone, ki so čuvale družinski in državni red; ko zagleda boječa množica prvi curek rudeče krvi, zadivja in ne pozna nobenih ozirov več. Kakor plaz se vali pogubonosno dalje in razdira divje, kar so zidali predniki stoletja in stoletja! Tako je kri dostikrat faktor, ki odločuje usode posameznikov in celih narodov. Razburjenost in pretirana domišljija pa opisuje potem učinek krvi še bolj grozno in s strahom si pripoveduje narod, kako je bilo „vse v krvi*, da je bilo „vse krvavo" in unuki pojo v narodnih pesnih, kako je „tekla kri, da bi gnala mlinske kamne tri!" . . .
Blut ist ein ganz besondrer Saft!
Denašnja znanost uči, da so možjani oni organ, ki posreduje naše duševno delovanje. Od možjanov so preprežene po vsem telesi mnogobrojne niti in nitke — živci — ki poročajo zunanje vtise središču, ali pa pošiljajo od tod razna povelja mišicam, da se jamejo gibati in delati, kakor veli centralni organ. To delovanje živčevja pa dolgo, dolgo ni bilo znano; kar sedaj pripisujemo možjanom, trdili so nekdaj o srci in o krvi. Že Aristotel, slavni starina vseh prirodopiscev, prisojal je srcu one učinke. Njemu je bilo srce najvažnejši del telesa, studenec življenja, sedež živeče duše in vseh občutkov,
izvir vse radosti in bolesti človeške; opisoval ga je kot „žival v živali", ker bije in živi neodvisno od naše volje in naših povelj. Delovanju temu pa je prvi uzrok kri, živež dušni, kakor jo nazivljajo grški filozofi. Kri dobiva nadalje princip življenja od etra, onega splošnega vira gorkote in življenja, onega „živega ognja", ki prevzema vso kri in ji daje tudi znano rudečo barvo!
Ti in ednaki nazori starih grških modrijanov so veljali po nekoliko za neovržne resnice skozi vsa stoletja do novejše dobe, dokler ni zdravejši razum spoznal delovanja živčevja. Srce in kri sta bila torej nekdaj narodom in njihovim učenjakom sedež občutkov in samohotnih gibanj — primum movens življenja človeškega. V neštevilnih izrazih in frazah se je ohranilo ono staro mnenje o pomenu in nalogi srca pri vseh narodih. Posebno mladini naši in pesnikom je srce ostalo še vedno življenja „primum movens" in najblažji, najvažnejši del telesni. Pač bi izginilo mnogo poezije iz naše srede, ko bi hoteli preobrniti stare te nazore o veljavi srca, ko bi jeli zamenjavati stare pojme z onimi moderne znanosti, ko bi klicali n. pr. ljubljeno bitje namesto: srce moje — možjani moji! . . .
Ako pomislimo, da je bila kri že od nekdaj človeškemu rodu naj-plemenitejši, najvažnejši sok, kar jih je poznal, razumemo lahko sveti strah, s katerim kri naudaja prostake in jasni nam postanejo marsikateri stari običaji, pri katerih ima kri tako važno vlogo. Ž njeno pomočjo sklepa narod še dan danes p ob rati m i jo, ž njo zapisuje dušo svojo podzemeljskim močem ob uri polnočni. . . .
Čeravno pa sedaj znanstveno olikanemu svetu srce in kri nista več središče življenja, vendar pripoznava nova veda presilno važnost njiju morebiti še bolj, nego li stari prirodopisci s poetičnimi svojimi nazori. Kri je tista hraneča tekočina, ki ima v sebi vse snovi, kar jih je potrebnih človeškemu telesu; kri je oni sok, ki nadomeščuje in obnavlja vse dele našega organizma, ki ga vzdržuje in hrani od po-četka pa do groba. Pri vsakem naporu, bodi si duševnem ali telesnem, obrabijo se naši organi, izgube mnogo svoje tvarine in treba jim je nadomestila, da ne oslabe in odmrö. To hrano donaša kri. Po neštevilnih žilah in žilicah dohaja na vse kraje telesa in daje od sebe, kjer je kaj treba. Tu pusti mišici nekoliko snovi, da se more ojačiti in rasti, tam prinese kostem novega gradiva; potem zopet pridene potrebno brvnce mali dlačici, ki sramežljivo poganja na mladeničevem lici — in tako ustreže dečkovi srčni želji ... V možjanih je tudi treba marsikaj nadomestiti: s kratka, kri obnavlja vse, kar se je obrabilo, podzidava in podstavlja vse, kar ni več za rabo. Obrabljene
ostanke pa jemlje tudi s seboj, da se ne nakopičijo v organu, njemu in splošnemu zdravju na kvar. Kri je torej dvoj na: po nekoliko donaša lirane orodju našemu, po nekoliko pa vzprejema škodljive, obrabljene in iztrošene tvarine v se. V prvem slučaji je jasno-rudeča in pravimo ji arterije lna kri, v drugem pa je temno-rudeča — venozna; prvo bi lahko imenovali dobro, drugo pa slabo kri — z ozirom namreč na njeno vsebino.
Da pa more kri prihajati na vse kraje telesa, treba ji je posebnega gonila — srca — ki jo potiska po žilah dalje proti periferiji. Srce je vreča z debelimi stenami in štirimi otlinami, dvema pridvo-roma in dvema prekatoma. Ko se srce skrči, požene iz levega prekata arterijelno kri v žile odvodnice (arterije) in ž njimi po telesi. Tu zvršuje svojo nalogo, podstavlja in podziduje obrabljene organe ter se vrača konečno kot slaba, temna ali venozna kri v srce nazaj in sicer v desni pridvor. To kroženje zovemo veliki krvni obtok. V desnem pridvoru ostane kri le jeden trenutek. Srce se takoj skrči in jo požene v desni prekat, od koder jo zadrevi v novič navzven in sicer v pluča. Tu se vrši ž njo važna izprememba. V dotiko pride z zrakom, posrka ga v obilici vase in zavoljo tega se popolnoma prenovi! Zrakov kislec jo namreč poživi in prestvari, njeno slabo tvarino premeni v dobro in kri postane v plučali zopet jasno-rudeča ali arterijelna. Po ti čudoviti izpremembi hiti takoj nazaj proti srcu, dokončavši svoj mali o btok. Vlije se v levi pridvor in v levi prekat — od koder jo srčni utrip pošlje zopet po telesi, napolnjeno z novimi životvornimi močmi, organom v blagoslov in pomoč. . . . Srce se torej krči in razširja — bije — ter goni dobrodejni sok neprestano na okoli, dokler ne za-triplje zadnjič in nas ne poneso k poslednjemu spanju! Njegov udar je bilo zadnje znamenje življenja — in nekdaj je bilo tudi prvo! Ako odpremo kurje jajce med 2. in 3. dnevom valjenja, ne razločimo v njem še nič pravih organov — pač pa opazimo malo rudečkasto stvarco, ki se pomika in skače redno naprej in naprej: to je srce! Ze Aristotel je videl ta prizor in gaje zval crty^'/) JctvoujjiivTi, njegovi prestav-ljalci pa „punctum s aliens" —skakajočo piko. Ker se tako zgodaj prikaže, lahko je umeti, da so ga zmatrali stari opazovalci najvažnejšim delom telesa, da jim je bilo primum movens dejanja in nehanja telesnega! —
Srce je torej gonilo, ki poganja kri na obtok. Poslednja pa pri svojem kroženji ne zapusti nikdar žil. ne izlije se nikdar prosta v tkanine. Debele žile odvodnice se namreč razrastajo konečno v neštevilne, vedno bolj šibke veje in vejice, dokler ne nastane iz njih silno fina
s
mrežica pretankih žilic. Iz teh izvirajo tanke začetne privodnice, ki se kmalu združijo zopet v debelejša debla, katera imenujemo žile privodnice ali vene. Kri torej prestopa neposredno iz arterij v vene.
Ta prevažna prikazen, katero smo tu le na kratkem načrtali, pa dolgo ni bila znana. Aristotel in njegovi posnemovalci so si kroženje krvi popolnoma drugače mislili. Njim je bilo srce najgorkejši del telesa, v njem se kri nekako „kuha". Rekli so, da ima srce prirojeno vročino, da v njem gori pravi „ogenj življenja". V nasprotji s srcem pa so možjani in pluča jako mrzli deli telesa (najmrzlejši del so sploh možjani). Kri, ki dospe v te mrzle kraje, jako se ohladi' in zgosti. Jednako vodenemu soparu, ki takisto pade iz mrzlih zračnih prostorov kot gostejša voda na zemljo, vlije se tudi mrzla kri nekako zgoščena proti srcu. Ko dospe vanj, naglo je skrči (kakor to stori sploh vsaka mrzla stvar); a to traje le eden trenutek: prirojena srčna gorkota zavre kri in jo požene skoraj soparu podobno po telesi, kjer se pa kmalu zopet ohladi in se vrača proti staremu gonflu. ... Po ednih in istih žilah torej prihaja in odhaja kri po nauku Aristotelovem in mnenji njegovih učencev. Tako so verjeli do slavnega Angleža Harvey-a, ki je 1. 1619*) strmečemu svetu proglasil nov nauk o kroženji krvi, nauk, ki je sedaj obče pripoznan in katerega smo že poprej v glavnih potezah načrtali.	(Konec prihodnjič.)
*) Še le 1 1628. prišla je njegova knjiga: „Excrcitationes de motu cordis et sanguinis" na svetlo. Prej je učil svoj nauk v svojih predavanjih.
Pastir in vila.
Omamljeno gledal jo je pastir, Očilrano zrlo jo je oko. Porodil se v prsih mu je nemir, Srce mu je bilo močn6, močno.
Sreč mu je polnil še sladek mir, Nedolžno, ljubo se je radostil.
Poslušal omamljeno ptice je, Lepö kakor on gostolele so ; I duhal vonjave cvetice je, Lep6 kakor deček cvetele so.
Pripäsel je nekedaj v jasen gaj, Kar v grlu mu nežni je glas zamrl, Zazdel se je gaj mu nebesni riij: Pred s&bo je divno žen6 zazrl.
Na mahi je vila počivala, Nevidene bila milöte je; Obl6ka prozörna pokrivala Opojne, kipčče krasote je.
Oko je progledalo jasno ji,
V	pastirja je vprla pogled premil. Vzrudčlo je lice prekrasno ji: Zelo ji je zörni pastir godil.
Pastir je še huje kopnel, kopnel, Srce je plamtelo še bolj od prej, Po de vi močnčje je koprnel: Neznana ga sila je gnala k njej.
Osupla je vila zavrisnila.
V	obr&z sramežljivo vzrudela je; Na vrdče srce ga je stisnila,
S pastirjem v goro poletčla je.
J. K.
Slavni Slovenci,
„Slavme slavnč sl&vu Sl&vfiv slavnych".
J. KolAr.
I.
Dr. Jakob Zupan.
O stoletnici njegovega rojstva.*) Spisal Fr. Wiesthaler.
rihodnji mesec bode tri in trideset let, kar so zagrebli v Ce-lovci moža, ki se je za razvoj slovenske književnosti sploh in leposlovne še posebe pridobil neprecenljivih zaslug. In vendar zaman iščeš na ondotnem pokopališči gomile, ki hrani zemske ostanke veleučenega rodoljuba. Ni ga napisa, ni je cvetice, koja bi pričala o hvaležnosti „poznih rodov": vse „pozabljeno — podrto!" Ce le kedaj. uresničile so se gotovo o dr. Jakobu Zupanu žalostno in Slovencem malo častno bridke besede Preširnove: „Slep je, kdor se z pčtjam vkvürja, Krajnec möj mu osle kaže; Pevcu vedno srčča ldže, On živi, vmerje brez dn&rja".
Zato pa izpolnuje „Ljubljanski Zvon" le sveto dolžnost proti ma-nom umrlega pisatelja, ako svojim čitateljem kliče v spomin njega duševno podobo letos, ko obhajamo stoletnico njegovega rojstva. V naslednih vrsticah ne bodem na drobno našteval vseh književnih del Zupanovih. To je že pred menoj storilo dokaj spretnejŠe pero, in kdor se hoče v tem obziru natančneje poučiti, beri, kar je pisal o njem g. prof. J. Mam, ki mu je v svojem „Jezičniku" (1. XV. 1877) postavil dostojen književen spomenik. Jaz sem se le namenil, prijavljajoč pred tremi leti najden rokopis Zupanov, na kratko obrisati njegovo književno delovanje ter ob enem „Zvonovim" bralcem podati nekoliko zanimljivih, deloma še nenatisnenih črtic iz življenja njegovega. Vodila me je pri tem želja, da bi vzbudil v srci slovenskih rojakov čut hvaležnosti do premalo čislanega književnika, hvaležnosti, ki postaja dan danes i v nas Slovencih čim dalje redkejša.
*) Vsem onim č. gospodom, ki so mi ustno ali pismeno, posredno ali neposredno pomagali sestaviti te črtice, izrekam na njih .prijaznosti in trudu svojo pre-srčno zahvalo, imenoma č. gg.: J. Smoleju, c. kr. šolskemu nadzorniku, A. Dimi tzu, c. kr. finančnemu direktorju, J. Ribe migu, stolnemu dekanu v Ce-lovci, J.Šiški, škof. tajniku v Ljubljani; isto tako pa za slovensko književnost vnetim učencem svojim, ki so mi donesli maisikaj porabljivega gradiva. Pis.
Jakob Zupan (recte: Župan) narodil se je 4. julija 1. 1785. v Prevojah pod Brdom v kamniškem okraji na Kranjskem. Kje se je šolal, tega nisem mogel povse dognati. Uvažajoč posebno njegovo ljubezen do hrvaškega jezika in naroda si domnevam, da je dovršil večji del latinskih šol na Hrvaškem, menda v Varaždinu. Listine in letna poročila ljubljanske gimnazije omenjajo njega ime samo 1. 1802., ko je bil že (v zadnjem letu licejskih študij) slušatelj „fizike in matematike* (= osmošolec). Obeh predmetov se je učil v prvem in drugem semestru „izvrstno", in vedenje njegovo se imenuje obakrat „ganz gemäss" ; užival je Thalbergovo ustanovo ter se oglasil za vzprejem v ljubljansko duhovensko semenišče 22. avgusta 1. 1802. V mašnika so ga posvetili še le 5. februvarja 1. 1809.; ker je bil dovršivši bogoslovske študije za posvečenje še negoden, moral je najbrž precej časa potrpeti. L. 1813., postane na Dunaji doktor sv. pisma ter pride za duhovnega pomočnika v Šmarje pod Ljubljano. Odtodi ga pozovejo 1. 1817. v ljubljansko bogoslovnico, kjer je .professor publicus palaebiblicus" zašel stolico biblije starega zakona in orijentalskih jezikov. Ondu je služboval do 1. 1835.; a ker se je bil spri z duhovsko gosposko, moral je iti v prognanstvo v Celovec.
Okrog 1. 1830. se je namreč ugibalo, da Zupan postane kanonik. A škof A. A. Wolf podeli izpraznjeni kanonikat dokaj mlajšemu duhovniku Praprotniku. To pa Zupana, ki sicer nikakor ni bil čestihlepen, tako užali, da začne škofa hudo črtiti in s svojim ostrim jezikom po-vsodi obirati in opravljati. Nič menj gorak pa ni bil svojemu tekmecu Praprotniku. Kamor je prišel, posebno pa po krčmah, govoril je grdo
0	„volku" (Wolfu) in „praproti" (Praprotniku), češ, „volk se rad po praproti valja", „praprot je ničemurna rastlina, še volk se ne skrije za njo", i. t. d. Mimo škofove palače je hodil vselej odkrit. Niti v cerkvi in šoli ni prizanašal svojima nasprotnikoma. Kmalu po sv. reš-njem Telesi zboli nekoč nenadoma duhovnik, ki je imel v stolni cerkvi propovedovati (pridigati). Nihče ni hotel prevzeti njegovega posla nepripravljen in vrhu tega v navzočnosti škofovi, ki je po starem običaji nekaj prej pri procesiji nosil monstranico s sv. rešnjim Telesom. Iz te hude zadrege reši duhovščino Zupan ter gre popolnoma nepripravljen na lečo. Za geslo svoji propovedi izbere si besede: „Osu je osu, če je li Boga nosu". („Osel je osel, če je tudi Boga nosil.8) Pripovedujoč, kako je nosilo neumno to živinče Vzveličarja v Egipet be-žečega in pozneje v slovesnem sprevodu v Jeruzalemsko mesto poudarja, da je kljubu temu ostalo vendar le — osel, ter naposled namigne, da
1	dan danes marsikdo Boga nosi, a pri vsem tem je vendar le — osel.
Poslušajočega škofa oblije rudečica in oči mu zažari; kako je bilo okrog njega zbrani duhovščini pri srci, to si lahko misli vsak sam.
L. 1832. gre Zupan nekega dnč k župniku Št. peterske fare v Ljubljani ter ga prosi, naj mu prepusti propoved na praznik sv. Petra in Pavla, patronov farnih. Župnik rad ustreže njegovi želji, in Zupan začne omenjenega dne propovedovati, kako so nekdaj apostoli zmerno in preprosto živeli, kako pa se zdaj njih nasledniki škofje po visokih palačah šopirijo in lenobo pasejo. Svoj govor je končal blizu tako-le: „Poglejte! zdaj so nam volka (= Wolfa) poslali, da bi pasel mirne ovčice; a vprašam vas: kdaj je bil še volk dober pastir? Ze si ta po-žrešnež s praprotjo (= Praprotnikom) postilja, kaj bo zdaj z nami!" i. t. d. Da se je govorica o ti propovedi bliskoma raznesla po vsem mestu, pač mi ni treba dostavljati. Drug dan pride v šolo, koraka nekaj časa molče gori in doli, naposled pa vpraša: „Ali ste kaj slišali?" in ponavlja še dvakrat to vprašanje, vselej bolj naglašajoč besedico „kaj". Bogo-slovci se ve da odnikujejo.
Ker je tedaj vedno skrivno in očitno zoper Wolfa jezikal in te grde navade ni hotel opustiti, dasi ga je miroljubivi škof sam večkrat svaril in opomina), nakoplje si naposled 1. 1832. sitno pravdo z višjo duhovsko oblastjo, vsled katere nevarno oboli in za delj časa tudi v književnosti umolkne. Nasprotniki so se sicer med seboj spravili, a to ga ni rešilo žalostne usode. Naposled je jelo namreč tudi vladi presedati nespodobno vedenje njegovo, zato skliče komisijo: vladnega svetovalca Vesela in ižanskega župnika Vojsko, ki sta po daljšem nepristranskem preiskavanji Zupana krivega spoznala.*) Zbog tega je bil po najvišjem cesarskim odločilu z dne 13. septembra 1. 1835. od učiteljstva odstavljen; dovolilo se mu je 500 gold, pokojnine, a ob ednem z istim odločilom zaukazalo, da mu je v teku enega meseca zapustiti Ljubljano in se stalno nastaniti v Cel ovc i. Postavili so ga celo tako rekoč pod policijsko nadzorstvo, ker delj časa ni smel brez posebnega dovoljenja prestopiti celovškega obmestja. Vrhu vsega tega pa mu je duhovska oblast tudi še odtegnila pravico maševanja. Dolgo in mnogo je moral moledovati, da si je dotično dovoljenje zopet pridobil in bral je potem najpoznejšo mašo ob ednajstih v mestni farni cerkvi celovški. Ker se z malo pokojnino svojo ni mogel živiti, kajti potreboval je mnogo, zahajal je v najskrajnejše krčme celovškega mesta, da bi boljo ceno živel. Blagosrčni škof Wolf ga je v ti revi podpiral
*) »če je Zupan le stotino tega, s čimer se je pozneje sam ponašal, res zoper Wolfa in vlado govoričil, bila je kazen njegova popolnoma opravičena", zatrjuje mi večletni prijatelj njegov iz Celovca.	Tis.
z znatnimi vsotami (od 50—100 gold.), ter vselej gostoljubno vzprejel, kadar je prišel k njemu na Goričane ali v Ljubljano. Iz tega se da sklepati, da se je bil Zupan s svojim škofom naposled vendar le spravil in sprijaznil. Po dolgem bolehanji zatisne trudne svoje oči 6. februva-rija 1. 1852. v Celovci.
V	svojih nazorih bil je svobodomiseln, „vnet Francoz, okužen še iz za časov francoske okupacije", trdi celovški moj vir, Č. g. stolni dekan J. Ri bern i k, Zupanu prijatelj; v svojem vedenji in obnašanji pa čudak, skozi in skozi originalen, pogostokrat celo ciničen. Potujoč je imel vsegdar le edno srajco pri sebi in kadar je bila ta umazana, opral si jo je sam. V plašč zagrnen je hodil po leti in po zimi. Ko ga nekdaj škof radi tega pozove na odgovor, dokazuje mu Zupan resno, da ga plašč po leti brani vročine, po zimi pa mraza. Obleka njegova je bila redkokedaj čedna. Ednoč pride celo k škofu v nesnažni, „špehasti" suknji. O tem razjarjen vpraša ga Wolf (ki se je sam nosil prav elegantno), mar li ne ve, kako se pride k „avdijenci". Na to se Zupan kar obrne in odide, drugo jutro pa pošlje škofu lepo suknjo z naročilom: „Ako ima škof z obleko govoriti in ne s človekom, naj se le s to lepo suknjo pogovori!" Ne dolgo potem pa pride nekega dne proti svoji navadi prav lepo oblečen v šolo. Nov cilinder se mu sveti na glavi, na sebi ima lep črn frak, iz žepa mu visi svilen žepni robec, nogi v svilene nogovice obuti, tičita mu v krasnih šolnjih. Ko jo tako opravljen v šolo primaha, bogoslovci kar ostrme. Odloživši pokrivalo jame mogočno po sobi gori in doli hoditi ter si pihaje otira pot, ki mu je lil po obrazu. Po dolgem molčanji pa izpregovori: „No, koliko boljši sem pa danes, ko sem v lepi obleki, nego drugekrati?" Ker mu nihče ne odgovori, koraka še nekaj časa in preide potem k poučevanju. Tudi v šoli je bil rad muhast; tako n. pr. je dajal bogo-slovcem, na katere „je imel piko", v predmetih, v kojih so dobro napredovali, slabe razrede, a dobre v onih, v katerih so zaostajali. Ker se mu je očitalo, da vedno doma tiči, najme si kočijaža, ki ga je moral skoro vsak dan ob štirih popoludne pred semeniščem čakati in potem pod milo nebo peljati. Večkrat se je vozil prav daleč, celo do Kranja.
V	Ljubljani je stanoval zadnja leta pred odhodom v Celovec v hiši, ki je zdaj na Valvazorjevem trgu last gosp. Nollija. Doma ni prižgal nikdar luči, češ, da je nevarno. Sobo si je tako uredil, da pohištvo ni stalo ob stenah, kakor pri drugih ljudeh, ampak sredi sobe. Vsakemu kotu je dal posebno ime in sicer po predmestjih ljubljanskih: eden kot so bile Poljane, drugi Trnovo, tretji Gradišče i. t. d., tako da se je sprehajal vsegdar i doma po ljubljanskem mestu. Ko je šel iz
Ljubljane v prognanstvo, pustil je ondu vse tako, kakor bi šel le za kaki dve uri na sprehod. Knjige, zlasti slovanske, ljubil je strastno, ter vedno prebiral tiče ali leže sredi njih. Pridobil si je bil nekaj redkih glagoliških in cirilskih knjig ter sploh nabral tako velikansko knjižnico, da je bila za nekdanjo Zoisovo prva v vsi gornji Iliriji. In vendar teh dragocenih zakladov ni maral s seboj vzeti, ampak izbral si je le slovanske knjige, druge pa spravil pri baronicah Lichtenthurnovih (v sedanjem Lichtenthurnovem zavodu za sirote), kjer so ostale še nekaj časa po njega smrti. Gospod finančni direktor A v g. D i mi t z, ki jih je popisal na poziv celovškega sodišča, pripoveduje, da je ta lično vezana zbirka obsezala klasične proizvode raznih literatur: nemške, latinske, grške, francoske, laške, celo španske in holandske. Dvorljivi uljudnosti ni bil Zupan nič kaj prijatelj. Ko mu nekdaj na dan njegovega godu prinese deputacija treh bogoslovcev v imeni svojih so-učencev pesniško čestitko: „Vivat Zupan" (zložil jo je bil bogoslovec in znani čebeličar E. J. Kovačič), zapodi Zupan trojico prav osorno, in M. Cop je moral potem posredovati med učiteljem in učenci, da se je „ta rana zacelila". Na kosilo povabljen vedel se je vselej brez ovinkov prav po domače; po obedu se je kar ulegel, rekoč: Ze dovolite, da „Jakca" malo položim.—Kako sodijo ljudje o njem, za to se v svoji robatosti ni veliko zmenil, Ko je bil govoril ono usodepolno propoved v cerkvi sv. Petra, vpraša ga neka baronovka: „Herr Doctor, wie können Sie doch etwas solches predigen!? Sie müssen ja denken, dass alle Leute Sie anschauen!" Na to Zupan: „Glauben Sie, dass ich denke, ich sei auf der Kanzel und predige Leuten? Ich stelle mir vor, ich sei auf einem Krautacker und spreche zu den Krautköpfen." Baronovka: „Ich danke für das Compliment."
Kakor mu je bil duh bister, tako jezik sploh piker in zbadljiv, dovtipi njegovi rezki in duhoviti. Mnogi izmed njih se še zdaj od ust do ust pripovedujejo, tako n. pr.: „Korliček-noriček," „metelčica-žabicica", »Sirija in Mingrelija", „Kakadocija in Mingrelija", (o leži ljublj. semenišča), „Jesuitis — a Jesu i tis", „complimentum — complete mentitum", „canonicus— creatus ad nullum officium" ; o napisu nad vrati ljubljanskega semenišča: „Virtuti et Musis" trdil je, da bi se moral pravilno glasiti: „Servituti et muscis". Nekega dnč je kosil v gostilni „pri Mokarji" (sedaj „pri Slonu"). Po juhi da si prinesti več jedil in naposled zopet juho. Okrog sosedne mize je sedelo več mladih pravnikov, ki so se ješčemu profesorju miizali. Odhajajoč stopi Zupan k rogavcem ter jih vpraša: „Kdo izmed vas mi more povedati, kaj se pravi: „iure coepi — iure finivi"? Ko so si juristi delj časa zaman belili glavo,
8*
reče Zupan: „z juho sem začel — z juho končal" ter priklonivši se odide. Sploh je dr. Zupan ljubil krčmo; bil je velik jedec in dober pivec. V Ljubljani je zlasti po leti o prostih dneh rad zahajal h Kr-čonu na tržaško cesto. Na vrtu mu je bila pripravljena miza, h kateri ni smel blizu noben drug gost. Zupan pride, sleče suknjo, položi srebern tolar na mizo, pripravi si knjigo ter začne jesti in piti. V branje, jed in pijačo vtopljenega ni smel motiti nihče, dokler ni prišla gospodinja ter spravila tolarja; toliko namreč je znašal navadni račun!
(Dalje prihodnjič.)

Drobne pesni.
i.
iß.e k meni, dekle prelepö,	Povej, zakaj se me bojiš?
Čemu, čemu se vendar braniš,	Zorno ti lice je rudeče,
Saj zame v srci ljübav hraniš;	Telo mlado ti zdaj trepeče;
Le k meni, dekle prelepö!	Povej, zakaj se me bojiš?
Saj zla ne bodem storil ti : Objel te bom, o dekle moje, Poljubil rožne ustna tvoje . . . Saj zla ne bodem störil ti!
o
Ifti roža krasna, deva, si;	In drag nikdč ne vč za tč,
Sred vrta roža usajena,	Jaz s&m uživam to lepoto,
Sied vrta roža osamljena,	Jaz sam uživam 16 krasoto; Ti roža krasna, deva, si. In drug nikdtf ne vč za tč.
Ost/mi le v samoti tu; Ljubezni solnce tukaj sije, Tam zunaj mrzla burja brije . . . Ostani le v samoti tu!
Svoj mir.

Agitator.
Roman. Spisal Janko Kersnik.
Prvo poglavje.
ilo je zgodaj zjutraj na starega leta dan 188 .. .
Mrzel veter je bril po ulicah stolnega mesta ter dvigal goste oblake suhega snega, ki je na debelo pokrival tla. Tu in tam so brlele po oglih še svetilnice, a na nebu so pričale goste zvezde, da bo napočil lep, toda mrzel zimski dan. Ljudij ni bilo veliko po ulicah; zdaj pa zdaj se je prikazala kaka stara ženica izza ovinka in hitela po gladkem tlaku ob hišah dalje proti cerkvi, kamor je vabil mali tanko-glasni zvon k zgodnji, tihi maši; ali pa je prisopihal mlad pekovski učenec mimo, s težkim polnim košem na hrbtu, žvižgal in puhal gorko sapo v pletene rokavice. Tudi nekoliko mlekaric je bilo že videti, ki so prihajale s svojimi voziči v mesto, gazile sneg in opletale po njem s kratkimi, visoko izpodbrecanimi krili.
Na širokem dvorišči pred pošto so stale vprežene sani, in po-stiljon se je pripravljal, da odrine iz mosta. Na saneh pa je sedel v debelo suknjo zavit mož, kateri se je sedaj z nejevoljnim glasom obrnil do voznika:
„Bo li kaj, Tine — ali ne bo nič?"
„Le malo še potrpiva, gospod!" zavrnil je oni pohlevno; „še enega moram počakati! Nekega gospoda —od sodišča ali kd-li!"
„Katerega ?" vpraša potnik radovedno.
„Nov je, nov! Jaz ga še ne poznam, pa dejal je, da je k nam premeščen. Prostora bo dovolj, in s sankami bomo tudi urni — da bi le prišel!"
Oni na vozu je zamrmral nekaj nerazumljivega v ruto, s katero si je bil ovil vrat na debelo.
„Aha, je že tu!" dejal je v tem Tine ter šel počasi naproti gospodu, ki se je bližal preko dvorišča.
„Je li moj kovčeg tu?" vpraša prišlec.
„Da, da, vse je v redu!"
„Mrzlo bo, mrzlo, prokleto mrzlo!"
„Oh, saj imate kožuh!" tolaži postiljon.
V tem je bil oni zlezel na sani in običajno pozdravil sopotnika.
„Se li peljate tudi v Bo rje?" vprašal je naglo ter zavijal nogi v kožah.
„Tudi!"
„Dobro, dobro! Da nas je le več!"
Tine je pognal svoja konjiča in glasno zatrobil, da je odmevalo med visokimi hišami in čudno razlegalo se tanko žvenketanje kra-guljcev. V malo trenutkih so bili iz mesta na široki veliki cesti, kjer so vozniku kazali tir le veliki obcestni kameni in telegrafovi stebri.
Oba potnika sta si užgala smodki in oni v kožuhu se je obrnil zopet k drugemu v suknji:
„Ste li znani v Borji?"
„Se ve da!"
„Oh! Veseli me to! Torej so Vam tudi razmere tamo znane."
„Še predobro!" smeje se oni.
„Umejem, umejem! Vi bivate torej stalno v Borji. Oprostite, da se Vam predstavljam: jaz sem vladni koncipist Ruda."
„Plemeniti Ruda?"
„Da, da!"
„Cul sem že o Vas! A jaz sem koncipijent Koren!"
„Ah! Veseli me, jako me veseli! Koncipijent pri odvetniku —
„Pri Hrastu!"
„Oh, znano ime! Pri Hrastu torej! Narodnjak, dober narodnjak — to.8
„Kakor vsi v Borji!"
„Se ve da. se ve da," hiti Ruda; „to vse vem; Borje je naroden trg. Veseli me, da pridem tja."
Koren je v tem ustni zaničljivo raztegnil.
„Vam je li graščak Meden znan?" vpraša potem naglo.
„Tudi, tudi! Po imeni! Pa ta---"
„Ni naroden!" smeje se Koren.
„Ha, ha!" pritrdi oni, ter izkuša vnovič zapaliti svojo smodko, da bi zakril svojo zadrego.
„Vi ste pač dobro poučeni o naših gospodih\u omeni vnovič Koren z zbadljivim naglasom.
„To mora pač biti pri nas! Cemu smo pa politiki?"
Koncipistov glas je bil nekoliko ošaben.
„Kaj pa družba sicer? Kaj gospe? Je li kaj zabave?" nadaljuje potem naglo.
„I, v tem morate biti vendar tudi poučeni? Politika ima mnogo opravila s — krili!" roga se Koren.
„Vi ste dovtipni! Toda — oprostite — v aktih nimamo take politike \u
„Škoda! Sicer bi jih še rajši čitali!"
Smijala sta se oba.
V	tem pa se je jelo daniti. Rudeč svit je legel na širno, s snegom pokrito ravnino, in lahna meglica se je i zgubi je vala proti podnožji daljnih gora. Debelo ivje se je lesketalo po vejah dreves, poredkoma stoječih ob cesti, in sulo ž njih, če je droben ščinkovec sfrfölel z vršička. Po cesti pa so sedale vrane v gostih tolpah, preletavale se pred vozom ter spuščale se zopet za njim na tir.
Vse se je godilo tiho; dirjajočih konj ni bilo čuti, in sani so brez glasu smučale po snegu; le kraguljci, pripeti konjema na uzdi, žvenk-Ijali so tanko v jutranji zrak.
Z ravnega, samotnega polja, po katerem je tekla s prvega cesta, dospeli so potniki kmalu v goratejši svet: a hudih strmih klancev ni bilo. Ob cesti pa so se vrstila sela in vasi.
„Imamo li še mnoga pota?" vprašal je Ruda zopet po dolgem molku ter globoko zazeval.
„Da le prebijeva prvo postajo; potem bo še poldrugo uro vožnje."
„Vrag, da je ni železnice!®
„Preskrbite nam jo, vi vladni možje!" smeje se Koren.
„Oh — kaj mi! vi, vi in vaši poslanci!"
„Ha ha, ti nam še poštene pošte ne morejo pridobiti. To je vse humbug!"
Vladni koncipist se je s čudnim pogledom ozrl v svojega soseda; polovica istega je bila zadovoljnost in pritrjevanje, polovica pa bojazljivo čudenje. Toda kot moder političen uradnik ni zinil besedice.
Koren pa itak ni čutil poklica nadaljevati ta kritični predmet.
V	vasi Groblje je bila prva postaja. Tam je oddajal postiljon pisma, tja namenjena, ter prejemal druga za Borje in daljne postaje; tudi nove potnike je rad naložil, ako je bilo le prostora dovolj na vozu. Konj pa ni prepregal; morali so do Borja.
Danes sta čakala dva popotnika, da bi prisedla na poŠto: mlad mož, opravljen v tanko, vrhovno suknjo, in priletna kmetica.
„Oh, gospod učitelj, kaj pa Vi tukaj uganjate?" poklical je Koren prvega.
Ta pa je najprej zlezel na sani poleg Tineta; vedel je, da tu velja stara prislovica, da tisti prej melje, kdor prej pride.
„Izlet smo napravili sinoči, izlet! Pa sem se malo zakasnil," odgovoril je s hripavim glasom; „drugi so odšli okoli polunoči, meni je bilo
pa tu bolj všeč. Pri Vodetu — godba, petje, ples! Škoda, da Vas ni bilo. Kako ste se zabavali doma v praznikih, — saj ste bili pač doma?"
„Malo, malo! Največ v mestu!" zavrne Koren in predstavi učitelja svojemu sosedu, kateri je odzdravil na pol prijazno, na pol pa ošabno.
V tem je opravil Tine svoj posel in kregal se le še na glas s kmetico, kateri ni bilo več prostora na saneh.
„Molči baba!" odrezal seje konečno in udaril z bičem po konjih.
Učitelj si je smehljaje mel roki in stisnil ji v žepa, Koren pa se je z iročnim smehom obrnil k Rudi:
„Glejte, tu takoj lehko študirate naše prometne razmere! Častnim občanom Vas bodo takoj volili, ako le obljubite, da boste kaj storili."
„Treba, treba res kaj ukreniti!" dejal je oni samosvestno in zavil se tesneje v kožuh.
»Nocoj bo pa v čitalnici zabava," oglasi se učitelj s sprednjega sedeža in potegne nogi malo k višku pod postiljonovo odejo.
„Oh, tega nisem vedel," — vzklikne Koren.
„Zabava? Beseda?" vpraša vladni koncipist; „pride li glavar tudi
tja?«
„I kaj pa! Vse, vse zahaja v čitalnico, odkar je „Leseverein" umrl. Tako se sučemo na svetu!" posmehuje se Koren, a potem naglo pristavi: „A kaj bode vendar nocoj v Čitalnici? Tombola, ka-li?"
„Tudi! A najprej — predavanje."
„Bežite, bežite! Kdo bo pa predaval? Novi kaplan morda — ta je tako nekako hud!"
„Ne, ne — pa ugenite!"
„Ne morem! Predavanje, to je pri nas nečuveno!" kliče Koren.
„Naš notar bo predaval!"
„Ha, ha, o čem pa?"
„Ni znano! Pa mož se peča v prostih urah z astronomijo. Morda bo o tem kaj povedal?"
„Tega ne smemo zamuditi! Tudi Vi ne, gospod koncipist! Videli bodete borjanske tržane, kako učeno se bodo spogledovali pri tem predavanji. Izvrstna misel! Pa to ste vse izumili v teh štirinajstih dnevih, v katerih mene ni bilo v Borji!"
„A — gospe? Katere gospe prihajajo v čitalnico?" ustavi koncipist Korenovo čudenje.
Učitelj je hotel odgovoriti, toda Koren ga je na skrivnem dregnil z nogo.
„Kako morete povpraševati?" hitel je, da bi preprečil učiteljev odgovor. „Rekel sem Vam, da vse pride, kar koli šteje k haute volee v našem Borji: glavarjeva gospa, nadzornikova soproga in usnjarjeve hčerke; fina dekleta in groš je pri hiši; potem prihaja časi grašča-kinja Medenovka, ä propos, saj jo morda poznate?"
„Medenovka? Oh, plavolasa je, in Nemka — neli?"
„Da, da! V mestu je mnogokrat!"
„Ah, superbe! Izvrstno! Poznam jo."
Plemeniti Ruda se je samoljubno nasmehljal.
„Potem imamo še Filipino Vrtačnikovo, postarno gospico, katera rada igra na čitalničnem odru, toda le mlade vloge, akopram so ji materinske najbolj prikladne. In mnogo, mnogo drugih gospa in gospodičin!"
„Boletove ste pozabili!" oglasi se učitelj, ki ni vedel, se li Koren šali ali ne.
„Dekletec ni doma, gospa pa redko zahaja v Borje," deje oni.
„Starejša, Milica je prišla domov!"
„Tako?" meni Koren malomarno; „no, vidite, ta bi bila izvrstna za Vas; lepa mora biti — in bogata bo, da malo tacih."
„Hvala lepa I" zavrne oni skoro zamerljivo.
„Potem pa žena Vašega šefa — doktorica!" nadaljuje učitelj.
„Oh, ta se pa z otroki bavi!" zavrne Koren. Pa dejal je to vendar spoštljivim naglasom, da ga je koncipist začuden pogledal.
Doneči glas Tinetovega roga jim je končal pogovor. Dričali so že mimo prvih borjanskih hišic, in malo potem ustavili se pred pošto nasproti čitalnične krčme.
„Na svidenje — zvečer!" klical je še Koren, ko so se razhajali.
Drugo poglavje.
Predno nadaljujemo svojo povest, treba vendar, da seznanimo či-tatelje malo bolj z osebo, kateri je namenjena glavna vloga v skromnem dejanji, ki se bode tu razvilo, namreč s sedanjim odvetniškim koncipijentom Andrejem Korenom.
Imel je sedaj blizu trideset let in bil je bolj velike, nego srednje postave, koščen in vitek; kratka rujava brada in njegovi dolgi, nazaj česani lasje prouzročevali so nekov resen vtis, katerega pa je zopet motilo dvoje malih, temnih pa jako veselih očij. Lep ni bil, a nikdo bi ne smel reči, da je bil prav nasprotno — grd piož; nekaj simpatičnega, prijaznega odsevalo je vedno z njegovega lica, čigar vplivu se nihče ni mogel ustavljati. Tudi njegova vnanja oprava je bila sedaj elegantna, kakor se spodobi odvetniškemu kandidatu.
Koren je po burnih časih svojega studiranja in poznejšega klatenja po raznih uradih in pisarnah' naposled zavil v mirno luko občinskega tajništva v Borji; isto je oskrboval malo let. Borjanski odvetnik dr. Hrast je spoznal ob raznih prilikah, da v mladem moži tiči vendar še dosti dobrega, in sklenil je, spraviti ga zopet v prvotni tir: vzel ga je v svojo pisarno. Ob ednem pa se je oni moral obvezati, da bo dovršil še svoje nepopolne preskušnje. Koren je z veseljem vse obljubil, pridno delal v pisarni ter bil od dne do dne rabljivejši, samo preskušenj se ni lotil. „Saj je še času, odgovarjal je stereotipno raznim opominjevanjem; tako je potekalo leto za letom, in takov je bil Andrej še, ko smo ga videli na starega leta dan vračajočega se domov v Borje.
A ker je bil tako glede socijalne stopinje zlezel za nekoliko klinov više, postal je tudi — čitalnični odbornik in v ti važni službi ga vidimo zopet zvečer pri čitalnični veselici. Nocoj je bil kar nagloma imenovan rediteljem, in radovoljno se je lotil nehvaležnega posla.
Čitalnični prostori so se naglo polnili; veselica na starega leta dan je bila zlasti zarad tombole borjanskim tržanom najbolj priljubljena; mladi svet pa se je itak veselil plesa, s katerim se je moralo pričeti novo leto. Tako je zahtevala ukoreninjena navada — odkar je stala borjanska čitalnica. Letos pa je prišel odbor z novotarijo, glede katere so konservativni društveniki jeli resno glave in rame zmajevati, češ — kaj bo zopet s tem ? Napovedano predavanje jih je tako vznemirilo. Toda na drugi strani trla jih je radovednost in naudajala skrb, da jih bodo drugi zmatrali za nesposobne umeti tako predavanje — in tako se je zgodilo, da je bila nocoj čitalnična dvorana bolj polna, nego kedaj; blagajnik, lekar Sok, mel si je roki in notarju čestital na gotovem, vsestranskem vspehu. Sam je bil v svest', da čim več je občinstva, tem več tablic se bo pri tomboli spečalo — in čitalnica je potrebovala novcev za predpustne besede.
Pa ne samö dvorana, nego tudi druge sobe so bile polne; občinstvo se je vrstilo v njih, kakor bi bilo po dijetnih razredih uvrščeno. V prvi sta sedela dva poduČitelja, nekoliko sodnih in drugih pisarjev in davkarska praktikanta. Drugo sobo pa so bili posedli nadučitelj, davkarski nadzornik in davkarski kontrolor, zemljiški knjigovodja in nekoliko tržanov, se ve da imovitejših; kdor je bil oženjen, pripeljal je tudi svojo soprogo. Tretja soba pa se je le pologoma polnila. Mladi neoženjeni sodnik in njegov adjunkt sta bila že tu, in pri njima odvetnik dr. Hrast s svojo ženo. Govorili in ugibali so o drugih, bodo li prišli, ali ne. Vnanjih članov z bližnjih gradičev se niso nadejali; sneg je bil prevelik.
„Pa Bole mi je obljubil, da pripelje svojo Milico," trdil je Hrast.
„Koliko je stara?" vprašal je adjunkt zaspano. Imel jo navado, da je tako leno govoril.
„čakajte, da zračunim — petnajst, o ne, šestnajst let — v sedemnajsto gre. Pomislite, najkrasnejša leta!"
„Premlada, premlada! To je otrok!"
„Da in ne!" smeje se odvetnik; „meni taka leta najbolj ugajajo."
Soproga ga s pahljačo na lahko udari po roki.
„Ti si nepoboljšljiv!"
„Le pomiri se, draga moja; kdor največ govori, ta ne kupi."
„Je li lepa?" vpraša sodnik.
„Oh, tn se je oglasil idejalist! Ne vem, kaka je sedaj, a obetala je pred leti mnogo, predno jo je Bolč poslal v Švico. Sedaj se je vrnila, in ostane menda doma."
Med vrati se je culo glasno škripanje novih čevljev in v sobo stopi naš znanec pl. Ruda v fraku, z belim ovratnikom in cilindrom. Za njim pa nocojšnji reditelj Koren.
„Predstavite me vendar!" šepnil je prvi temu na uho.
{Dalje prihodnjič.)
„Križanje Krista/'
V umetniškem domu na Dunaji je sedaj razstavljena najnovejša slika Munkacsvjeva, „Križanje Krista", pendant k podobi „Krist pred Pilatom".*) Velikanska podoba dela tudi velikansk vtis. Pobožno, rekel bi, stoji dunajsko prebivalstvo pred tem najnovejšim umotvorom slavnega Madjarja. Ni čuda! Tako neposredno se ta prizor ni še naslikal. Nad mestom Jeruzalemom grozi zatemnelo nebo. ki je videti v dalji kakor bi pretilo s pogubo brezbožnemu ljudstvu. Spredaj se vidi vrh gore Colgate in pot, ki drži v mesto. Na križi, bolj na desni strani podobe, visi Sin božji med razbojnikoma, oči ima obrnene proti nebu. Obraz in vsa postava nam kaže grozne muke, ki jih trpi Krist za rešitev človeštva. „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!" te besede je ravno moral izreči, udan in potrpežljivo trpeč. Pod križem zgrudena objema mati njegova noge križanega. Silni prizor je uničil občutke materinemu srcu. Marija Magdalena, Marija Salome in apostel Janez v bridki srčni bolesti se jokajo za blagim uče-uikom. Rabelj je pobral svoje orodje, z lestvico na rami se odpravlja na
*) Glej „Ljubljanski Zvon* 1. 513 in II. 182.	Ured.
pot. Njega ne motita kar nič jok in žalost, mehanično je opravil svoje delo, še eden pot pogleda, ali je pač vse dobro opravil in sedaj gre. Proti mestu odhajajo rimski vojaki, nekateri se ozirajo nazaj, nekaj pa jih je ostalo za stražo. Ti odvračajo ljudstvo, ki iz radovednosti rije h križu. Vsi občutki se berö množici na obrazih: pomilovanje, sovraštvo, radovednost. Rimski stotnik na konji iz srede množice gleda na križanega. Videti je, da mu vsakeršni občntki gibljejo srce, strmeč se čudi toliki potrpežljivosti. Višji duhovnik na konji odhaja, še enkrat se ozrfc nazaj na križ. Sovraštvo, a tudi zadovoljnost. mu je brati na obrazu; saj je dosegel on in njegova stranka, kar so hoteli. Uničen je oni, ki jim je z blaženim svojim naukom delal škodo. Dva farizeja se odhajaje pomenkujeta o tem, kar se je zgodilo, eden menda ne odobruje sodbe, a drugi mu živahno razlaga, da je sodba opravičena. Fanatik izmed ljudstva z dvigneno roko kriče pretf križanemu. Grozne muke Nazarenca mu niso gonile srca. Mlad žid se reži in spakuje pod križem, uklanja se ironično kralju Židov. Juda Iskarijot, videč, kake nasledke ima njegovo izdajstvo, beži, kakor bi ga podile furije, ter si hoče iztrgati srce iz prsij. Obupnost se ne more bolje predočevati, kakor nam jo kaže podoba tega nesrečnika.
Munkacsy je tud ta pot naslikal stvar po svoje, realistično. Nobene nenaravne svetlobe ni na sliki; mrtveci ne vstajajo iz grobov, tudi solnce se ni omračilo, temveč vsa priroda se pripravlja k nevihti. Težki oblaki vise na nebu in zakrivajo solnce, medla svetloba obseva križanega. Slikar je svetlobo uredil tako, da je Krist in skupina pod križem najbolj razsvetljena, ljudstvo je bolj v temi, tudi mesto Jeruzalem je v dalji medlo osenčeno. S tem je pogled takoj napeljal na glavno osebo in napravil tudi dober efekt. Križi ne stoje v edni vrsti, ampak delajo trikot, tako da sta razbojnika nekoliko nazaj pomaknena; tudi stoji ves trikot napošev proti gledalcu. S tem ima lepšo perspektivo. Kolorit je jasen, povsem boljši, kakor je bil na sliki „Krist pred Pilatom". Kompozicija je pregledna in spretna, posamezne osebe izvrstno karakterizovane. Posebno lepo komponi-rana je skupina pod križem. Prizor je slikar predočil neposredno in tudi ni preveč realističen, tako da bi morda ne pristojal ti vsebini. Vendar pa ima Munkacsy nekatere napake, katerih kar ne more opustiti. Te so, da samo glavne osebe skrbno slika in zdeluje, druge pa preveč površno, ali da jih časih celo slabo riše. Tudi ima perspektivičnih pomot. Krist na križi je n. pr. jako prevelik ; ravno tako rimski vojaki, ki odhajajo v mesto. A navzlic temu je podoba velikanski umotvor in dan danes se malo podob vidi, ki bi imele toliko historičnega in umetniškega pomena kakor „križanje Krist a".	J o s. V e s e 1.
Književna poročila, r.
Weriand de Graz.
Zgodovinsko-rodos'iovna razprava, spisal Davorin Trstenjak. Založil pisatelj.
Tisk tiskarne družbe sv. Mohorja v Celovci 1884, 8°, 71 str. Cena 60 kr.
Drobno, ali za slovensko zgodovino prezanimivo knjižico poklonil nam je pred kratkim neumorni naš pisateljski starina Davorin Trstenjak. S to knjižico nam je razbistril g. pisatelj eno najtemnejših dob naše domače zgodovine in za zmerom iz nje prepodil zagonetno pošast Popp o Starchand, Thüringen-Weimar-Orlamünde in Sempt-Ebers-berg, pošast, ki je zadosti dolgo po naših specijalnih zgodovinah strašila in glavo belila marsikateremu mlajšemu preiskovalcu naše povestnice. Gospod Trstenjak je razvozlal štreno, katero so bili malo kritični, akoravno zelo marljivi preiskovalci (kakor: Fröhlich, Gebhard, Tangi, Muchar) zmedli, in zgodovinskemu svetu enkrat za vselej dokazal, da prvi znani praded Windischgrätzov t. j. Weriand de Graz, ni bil Weimerovec, pa tudi ne ednoisti z Werigandom, bratom breškega Starchanda (von Frie-sach), ali pa grof plaienski, marveč domač koroški plemič nižje vrste, čijega nasledniki so dospeli do knežje časti (pg. 4).
To svojo trditev je podprl g. Trstenjak s tako neovržljivimi dokazi, da je cel6 nemška kritika njegovo razpravo zelo laskavo ocenila in le obžalovala, da knjižica ni ob ednem tiskana tudi v nemškem jeziku. Trste-njakova znana učenost, njegovo poznanje vse dotične literature, njegova bistroumnost, logična doslednost in redki dar srečnega kombinovanja, prikazujejo se nam v ti knjižici, kakor v malo kateri dosedanji njegovi razpravi. Tudi najstrožji skeptik ne mogel bi nič ugovarjati doslednemu izvajanju Trstenjakoveinu. Rezultati njegovega preiskovanja imajo tem večjo vrednost, ker se navadno ujemajo z nazori in rezultati najkritičnejših do-tičnih nemških zgodovinarjev, n. pr. A n k e r s h o f n a, T r u d p e r t a Neugarta, W e n d r i n s k e g a i. t. d. S kratka, delce je originalno in zmagljivo!
Naravno je, da Trstenjak pri svojem rodoslovnem preiskovanji razpravlja in pojasnuje tudi lep kos slovenske, zlasti dinastične zgodovine od 1. 1091. pa do 1. 1250. in še dalje. Tu se omenjajo ne le dogodki tičoči se koroške in bližnje štajerske zgodovine, nego sösebno še isterske in kranjske, pa tudi oglejske in goriške. Zlasti važno je, kar se poudarja na str. 9., da so bili Slovenci že v IX. stoletji (za vojvode Henrika, ki se je podpisoval „Dux Sclavorum, seu Carentanorum") vsi pod ednim že zlom združeni! Na to zgodovinsko resnico le preradi pozabljamo,
kakor bi se bali sami svoje sence! Vojvodina koroška je imela na jugu in vzhodu svoje marke, t. j. istersko, slovensko, gorenjo in dolenjo štajersko. V tem zmislu je g. Trstenjak prav dobro protolmačil, zakaj so se isterski mejni grofje imenovali „marchiones Carentanorum" (na str. 24).
Knjižica ima tudi nekaj prav zanimivih topografiških opazek (na str. 10, 12, 29), n. pr. da se zemlja na južni strani Konjiške in Dolge gore še vedno imenuje Krajina in njeni prebivalci Krajinčani. Samo bilo bi želeti, da bi se pri posamičnih krajevnih imenih ne opuščalo povedati, kakor se je to na str. 12. zgodilo, kje in blizu katerega znanejšega kraja se ti kraji nahajajo. To je potrebno zavolj pregleda teretorjalnih odnošajev in ker so v listinah imenovani kraji časih tako neznatni, da jih dan danes ne najdeš celö na specijalnih zemljevidih, ali pa da vsaj mnogo časa izgubiš z dolgim iskanjem.
Trstenjakovo delce podaja tudi nekoliko lingvističnih opazek (na str. 31.), od katerih jo zlasti važna, da se mora dan danes pisati Val kun, a ne Valhun (str. 32.). Pri tolmačenji besede grad, gradeč bi bilo opaziti, da so stari Slovani tako imenovali svoja ograjena zbirališča (navadno na kakem holmci), kjer so trgovali in posvetovali se o skupnih zadevah. Gradec je bil središče župe in ob Času nevarnosti pribežišče in trdnjava proti sovražniku. — Akoravno moramo Trstenjakov jezik v obče hvaliti, vendar se ne moremo z nekaterimi njegovimi izrazi sprijazniti, n. pr. s pol oh ni t i (str. 5G) za nemški „belehnen" (podeliti kot beneficium).
Stvarnih pomot podpisani ni mogel opaziti v ti knjižici. Neverjetno se mu zdi samo, da bi bili Franki že 1. 534. čez vso Koroško, in torej tudi nad slovenjegraško okolico vladali (pg. 0.). Vprašanja o prvobitnosti Slovanov v denašnjih slovenskih pokrajinah dotica se g. Trstenjak le mimogrede (str. 20.), vendar pa navaja tudi novih nemških pisateljev, ki zagovarjajo omenjeno prvobitnost in s tem potrjujejo Trstenjakove nazore.
Ta razprava bi utegnila zanimati tudi nestrokovnjake že zavoljo zgodovinskega pregleda v „Uvodu", še bolj pa za to, ker se dokazi na več mestih ponavljajo in vedno z novimi uzroki, ali pa z druzega stojališča utrdujejo, kar bi sicer za izobraženega historika ne bilo potreba.
Konečna moja sodba je, da g. Trstenjak zaslužuje za svoj ne mali trud popolno priznanje od strani našega izobraženega občinstva, kakor si je to v predgovoru knjižice želel sam.
S. R.
Umetniške starine na Gorenjskem.
Naša dežela ima malo umetniških starin ohranjenih, vendar ne celo tako malo, kakor se v obče misli. Mnogo naših obilih cerkva je bilo se-zidanih v srednjem veku ali v 16. stoletji v zlogu tedanjega časa, v gotskem. Res, redka je stavba, ki je brez škode prebila premembo ukusa v zadnjih treh stoletjih. Premenjevalo in popravljalo se je edino po zahtevah časovnega zloga, mnogokrat tako temeljito, da je stari izvor spoznati le na posamičnih podrobnostih. Preteklo stoletje je bilo glede pre-ziranja in zaničevanja prejšnjih stoletij posebno brezobzirno, vse gotske stvari so bile izobražencem baroka, samo barbarstvo. Naši časi niso bili nič kaj milostivejši.
Namen teh malih spisov bode opozoriti naše občinstvo na posamične starine in obuditi zanimanje med našinci za take stvari, ako nečemo tega prepustiti tujcem. Preverjeni smemo biti, da se bo pri popravilih ravnalo z mnogo večjim spoštovanjem in razumom, kadar se bodo cenile naše starine tako, kakor so vredne. V naši domovini se žrtvuje leto za letom precejšnja vsota za dela srednje in dvojbene umetniške vrednosti; zavrže se mnogo. starejših rečij ter nadomestijo se z novimi, malokrat boljšimi. Kon-servatizem je tu ob ednem tudi varčnost in ščedljivost.
1. Korenska dolina.
Kakor drugod po naši deželi, nahaja se v korenski dolini več cerkvenih stavb iz srednjeveške dobe, iz gotske in celo romanske. Popolnoma v prvotnem zlogu ohranjena ni nobena, vendar imata dve še po večjem značaj prvotnega tvora.
1. Bela Peč. Farna cerkev v Beli Peči je ohranila po večjem svoj gotski tvor. Na srednji steni kora (presbiterija) zunaj je vzidana mala kamnata plošča z upodobljeno roko, ki kaže s kazalcem na letnico 1403. Poleg letnice je tudi kamnoseško znamenje, prej ko ne znamenje stav-barja cerkvenega.*) Vsa stavba, glavni stvor in podrobnosti se zlagajo z navedeno letnico. Cerkev je znotraj dolga 16*50 m; kor sam je 015 m dolg in 5*00 m širok, ladja je dva metra širja. Zidne podpore reber — Dienste — imajo v koru majhne kapitele z grbi. Rebra na svodu ladje
*) Srednjeveški kamnoseki, stavbarski mojstri in pomočniki vsekavali so ramreč v svoja dela namestu imen posebna znamenja, sestavljena iz geometričnih potez. Sestavljali so znamenja tako, da so delili trikotnik, kvadrat, krog itd. po raznih zistemih; iz teh večkrat bogato sestavljenih črt so jemali male kose za znamenje. Posamezne stavbarske družbe so delale znamenja po eni zistemi; tako je mogoče po teh znamenjih soditi na izvor in domovino delavcev in mojstrov ter tudi na čas stavbe.
so razpoložena po isti zistemi, večinom po diagonalah in po črkah, s temi vsporednih; iz tega se sme sklepati, da je bila vsa cerkev sezidana v enem času, ali da zidanje ni trajalo obilo let. Poleg svoda je ohranjen še kameniti okvir pri vratih, ki drže iz kora na severni strani v zakristijo. Okna so v zgorenjem delu zazidana, torej zdaj pravokotna; zunaj se loči nov zid vidno od starega gotskega loka — platišča oken so še gotski poševna.
Zvonik je v primeri visok in mogočen, line ostro lokane, streha poznejša. V zvomkovem pritličji je zakristija.
Na južni steni znotraj je vzidana plošča z dvema velikima grboma in tem napisom: Der Frau Florentina Weilländt des edelfesten herrn Cri-stophen Caspars Eheliche Frau ein Geborne Rechpacherin .... 1639. V tleh ladje je vdelana velika spominska plošča z grbom, v katerem je divja koza. Obpis — gotskih minukel je po hoji tako uglajen, da ga ni moči brati.
Listin hrani nekoliko g. župnik-; najstarejša je kopija pogodbe „wegen H. Pfarrers zu Crainau und der Burgerschaft zu Weissenföls" od leta 1465.
Pri nekaterih hišah se nahaja še kak ostanek srednjeveških likov n. pr. kamenit okvir pri vratih in oknih ali kaka železna mreža v oknih.
2. Rateče. Cerkev je majhna; v koru, 5 90 m dolgem in 4'50 m širokem, ohranjen je gotski zlog na svodu; rebra, opirajoča se na male konzole, zbirajo se koncentrično v enem sklenilniku. — Pri ladji, ki ima raven strop, uničen je ves zlog. Zvonik, v primeri mogočen, stoji spredaj in se nekoliko zožuje v višini; nima pa prvotne svoje višine, ali morda ni bil nikdar dozidan do prvotne višine. Omeniti je dveh starih kazul od belega platna, krašenih s cvetkami in podobami angeljev; vse je vezeno z nepredeno svilo v raznih bojah v selskem zlogu. Cvetke so namreč istega genra, kakeršnih se še spominamo na hrbtiščih moških belih kožuhov. Namesto „selski" bi morda bilo bolje reči'„narodni" zlog, da ne bi kdo mislil pri izrazu „selski ali kmetiški" na kakov zaničevalen pomen, ker te cvetke, akoravno prosto mišljene, zadovoljujejo prav dobro terjatvam ploskega ornamenta.
Blizu enako velika cerkvica stoji na pokopališči z jako starim zvonikom. Kdor se pelje mimo Rateč po železnici, lahko opazi ta zvonik, zidan od debelega rezanega kamena, neometan. Obokane line so predeljene s stebričkom, ki nosi dva manjša oboka na podlagi, romanskemu zlogu lastni. Te line pričajo o starosti zvonikovi, romanski zlog se je izpremenil početkom 13. stoletja v gotskega. Ta stari stavbeni spominek je vreden vsekako tolike poprave, da bi se ne razrušil; stoletja so mu razjedla stene do živega. Tudi mali zvon šteje med najstarejše, ker je brez napisa; kor
* * * Petdesetletnica pesmi „Hej Slovani".
49
cerkvice ima gotsk svod, rebra se opirajo na konzole, ki so upodobljene kot glave ali maske. Strop ladje je raven. Na južni steni kora je odpadlo nekoliko beljenja, nekaj je odstranjenega, da se vidi del stare freske na steni. Brezbradni moški obraz s krono na glavi in kar je še videti, kaže, da najbrže predstavlja slika Krista pred Pilatom. Barve so svetle in precej živahne, modelacija bolj ploska; omenjeni obraz kaže precej individualnosti. Po vidnem delu slike soditi je mlajša mimo onih pri sv. Janezu poleg Bohinjskega jezera ali onih na cerkvi v Vodešiči.
3. Pod Korenom je načrt cerkve, blizu tako velike, kakor je belo-peška, tudi popolnoma gotsk: Na svodu ladje se pozna sled odbitega rebrovja — kamenitih reber. — Zunaj se vidi še gotsk podzid iz kamena okoli cerkve.	Ivan Franke.
Koncem oktobra meseca 1. 1. so praznovali naši češki bratje v Pragi nenavadno slavnost: spominali so se, da je pred petdesetimi leti v zadnjem tednu rečenega meseca bila zložena pesem, katera je že od početka svojega budila narodno zavest posebno med Čehi in Slovaki in jo še dan danes budi ter navdušuje narod na krepko obrambo svojih pravic in svojega jezika. Vpliv te „marseillaise" je bil za naroden preporod ogromen, posebno med Čehi in Slovaki; ali po letu oseminštiridesetem so užigali njeni glasovi navdušenje tudi med drugimi Slovani, tako da jo smemo danes z vso pravico imenovati občeslovansko. Kakor pri narodnih pesmih sploh, ni se vprašalo po moži, ki jo je ubral, da, večina je cel6 mislila, da ga ni več med živimi. Ali pesnik njen, v pravem pomenu besede prorok svojega naroda, še uživa luč sveta; le malokdo od mlajšega zaroda je vedel do sedaj za revnega, eno in sedemdesetletnega starčka Sama Tomašik a, duhovnika in senijorja cvangeljske cerkve v Chyžnem na Slovaškem: in vendar je ta malo znani skromni mož oče one svetovno znane pesmi. — Samö Tomašik se je porodil 8. februvarija 1. 1813. v Jelšavski Toplici. Oče je bil tam evan-geljski župnik in velik ljubitelj češkega jezika in slovstva. V tem duhu je odgojeval tudi štiri svoje sinove. Studirai je Tomašik na različnih šolah, najprej v Jel. Toplici in Chyznem, potem v Jelšavi, Šajno-Gemeru in Rož-navi, kjer je bil sošolec slavnoznanega lani zamršega slovaškega pisatelja SamaChalupke. Iz Rožnave je prišel na gimnazijo v Kežmarku, kjer mu je bil profesor Benedikti, prijatelj Safarikov in Kollärov. L. 1833. je
(Dalje prihodnjič.)
Petdesetletnica pesmi „Hej, Slovani!"
bil posvečen za predigarja cerkve v Chyžnem, in leto kesneje se je odpravil na Dunaj, da bi tam dobil dovolitev za obiskovanje kake nemške univerze. Ali ravno tačas je bilo jako težko dobiti potni list: po šestih tednih silnega moledovanja se posreči vendar njemu in prijatelju Bradovki, da dobita potni list v Berolin. Na potovanji obišče Tomašik Prago, kjer si ogleda znamenito mesto ter se seznani s prvimi tedanjimi pisatelji češkimi, Jungmannom, Palackim, Šafarikom, Presslom. Tedaj je bila Praga še zavita v nemško meglo: češki je govorilo le nižje ljudstvo in posli. Tomašik obišče nekega dne češko gledišče. Bilo je na pol prazno, na galeriji nekaj rokodelskih pomagačev in učencev, v parteru nekoliko meščanov, lože pa skoraj vse prazne. To ga je strašno bolelo in užalilo. Hitel je v svoje stanovanje, in si mislil: Ali mora zares Praga, ta biser in duševna metropola zapadnega slovanstva, biti za Čehe izgubljena ter se potopiti v nemškem morji? In njegova domovina, Slovaško, ki dobiva svoje duševno življenje iz Prage, naj izgine v tujem morji? Ne, to ne sme biti! In na misel mu pride poljska pesem „Jeszcze Polska nie zginela, poki my žyjemy" — in po tistem napevu zloži svojo pesem: „Hej, Slovaci! ješte naše slovenska reč žije !<c —
V Berlinu je dovršil svoje nauke ter od tam obiskal tudi deželo po-labskih in zabaltijskih Slovanov in pozneje druga nemška mesta. Ko se vrne domöv 1. 1835., pošlje svoj rokopis „Cestopis na ostrov Rujanu (Rügen)" Kuzmanyju, kateri ga natisne v „Hronce", pesem „Hej, Slov&ci!" pa Fejerpatakyju (Belopotoškemu), kateri jo natisne v svojem koledarji. Pozneje je original pesmi dal „Matici Slovenski", kjer ga še zdaj požirajo črvi in prah. — Tomašik je pisal tudi drugje precej, navadno pod psevdonimom Kozodolsky. Dopisaval je v „Orol Tatransky", kjer je izšla njegova povest „Hladomra", v „Orol" in „Sokol", kjer je objavil te-le novele: „Sečovci, velmoži gemerski", „Odboj WeSelinou". V matičnem narodnem koledarji je spisal: „\Vešelinovo dobytie Muräria," historično povest „Mal-kontenti", kakor tudi svoje pesmi in himne. V „Letopisu Matice Slovenske" je natisnenih več historičnih člankov njegovih. V življenji je bil mož nesrečen; otroci so mu vsi pomrli in na starost je ostal sam brez podpore. Vendar še tako mnogo dela za prospeh slovaškega naroda. O priliki petdesetletnice pesmi „Hej, Slovani!", ko je češki narod zvedel, da ta slavni mož živi v tako tesnih okolnostih, zbrali so mu v par dneh nad 3000 goldinarjev ter mu jih poslali kot narodov dar. In ko je nato obiskal v novembru Prago, vzprejet je bil od naroda povsod z živim navdušenjem in odvsod se je razlegala njegova pesem: „Hej, Slovane! ještč naša slovanska fee žije!"	+ *
Slovenski glasnik.
Nove knjige slovenske. — Poezije. Zložil S. Gregorčič. I. Drugi pomnoženi natis. Založila in tiskala Kleinmayr et Bamberg v Ljubljani 1886, m. 8°, 160 str. Cena nevezani knjigi 1 gld. 25 kr., lepo vezani 2 gld. — Že zadnjič smo čitatelje svoje opozorili na to novo in pomnoženo izdanje Gregorčičevih poezij ter opisali vnanjo obliko izredno lepi knjigi. Kdor jo vzame v roko, pritrditi mora, da tako krasne pesniške knjige, kakor je ta, dosl6 še nismo imeli Slovenci. Močni rumenkasti, gladki papir, razločen lep tisek s srednjevečno malo antikvo, ukusno risane vinjete, arabeske in čelne podobe — vso to knjigo prikupi človeku na prvi pogled. — O poezijah samih govoriti se nam zdi nepotrebno, saj so Gregorčičeve poezije postale prava duševna svoj in a vsega naroda slovenskega, ki je po pravici ponosen na dičnega pesnika svojega.
Gregorčič je svoje „Poezije* pomnožil sicer samo s štirimi pesmimi, toda s pravimi biseri slovenskega pesništva. V obširni pripovedni pesmi „Dražba" nam pesnik podaje tragično sliko iz kmetskega življenja ter opisuje strašno kazen oderuhovo, „Nevesta" se odlikuje po svoji izvirnosti, nežnosti in presrčnosti, kakor .Selitev" po svoji duhovitosti; četrto „Uzori" podajemo tukaj v nje celoti:
TT z o r i.
Z uzori se nik&r ne bori,	Uzorov mi nikftr ne mori,
Kot solnčni žarki so uzori.	Kot žarki solnčni so uzori:
Ki grejejo nam mrzli svet,	En sam mi solčni žarek daj.
Bude, rode pri cvetu cvet.	'A njim božje solnčeco tam gori
Uzori tudi plemeniti,	Na prvi najdem ti migljaj.
Če duh je z ognjem njih ogret.	Kot solnčnih Žarkov zlati trak
Božanstven cvet mogö roditi.	Uzor je plemeniti vsak.
Ne tu na zemlji zapuščeni Jz ognja našega srci«, Iz isker našega duh.i; — Iz luči večne so rojeni, Le v njenem se žar6 plameni. Zatrt pa sveti vsak uzor Nam gor, kjer je njegov izvor!
S. Gregorčič.
Uverjeni smo, da bodo Poezije" v svojem novem izdanji kmalu v rokah vsakega omikanega Slovenca.
— Politična in kulturna zgodovina štajerskih Slovencev. Spisal in založil Ivan Lap a j ne, meščanske šole ravnatelj in c.kr. okrajni šolski nadzornik v Krškem. Natisnil J. R. Milic v Ljubljani 1884, v. 8°, 310. Cena vezani knjigi samö po 1 gld. 20 kr. O ti knjigi v kratkem priobčimo obširno poročilo, za danes samö opozarjamo nanjo občinstvo slovensko. A pohvaliti moramo g. pisatelja že danes, da je dal med ljudi samö vezane izvode; g. knjigovez Fr. Dežman v Ljubljani je oskrbel knjigi prav v cenö lepe in trdne platnice, s katerimi bode vsak naročnik že za tega delj zadovoljen, ker so mu zdaj prihranjeni trud in večji stroški, ki nastanejo s tem, da mora še pozneje knjigo pošiljati knjigovezu. Želimo, da bi tudi drugi pisatelji naši v tem oziru posnemali g. Lapajneta.
— Matica Slovenska je začela te dni razpošiljati te knjige za leto 1884. :
1.	Lovčevi zapiski. Spisal J. S Turgčnev, preložil Fr. Jos. Remec f II. del. Natisnila „Narodna Tiskarna" v Ljubljani 1884, v. 8°, 137—262 str. Knjiga obseza te povesti: „Dva graščaka", — „Lebedjan", — „Tatjana Borisovna in nje vnuktt, — „Smrt*, — „Pevca", — „Peter Petrovič Karatajev", — „Svidenje", — „Hamlet Ščigrovskega okraja", — „Črtophanov in Nedopjuskin", — „O slavcih",
—	„Pot v Polesje", — „Les in stepa". — O Remčevem prevodu je „Ljubljanski Zvon" govoril že lani (IV, str. 243. in nasi.). In tudi o Turgenevu sploh in zlasti o njegovih Lovčevih zapiskih je podal g. dr. K. Štrekelj v našem listu tako korenito studijo, da jo živo priporočamo vsem, ki hot6 umeti in resnično ocenjevati tega nedosežnega pripovedovalca. — Pri Matičini knjigi jako pogrešamo prepo-trebnega kazala. —
2.	Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev. Sestavil dr. Josip Pajek. Natisnili J. Blaznikovi nasledniki v Ljubljani 1884, v. 8°, 293 str.
—	G. pisatelj nam podaje v ti knjigi ogromno, po abecednem redu razvrščeno gradivo iz narodnega pesništva, iz mitologije, iz kulturne zgodovine in vsega duševnega življenja štajerskih Slovencev, opisuje nam narodne šege in navade po južnem Stajarskem ali nam pa točno naznanja vire, kjer so opisani v tem oziru štajerski rojaki naši. Več o priliki. —
3.	Letopis Matice Slovenske. Uredil Evgen Lah, tajnik in knjižničar. Natisnila „Narodna Tiskarna" v Ljubljani 1884, v. 8°, 362 str. Knjiga obseza „Predgovor" in te razprave: 1. „Janša Lovro pa Valentin, slikarja slovenska". Spisal J. Navratil. — 2. „Ob agrarnem vprašanji". Spisal dr. Jos. Vošnjak.
—	3. „Razširjava kristjanstva med Slovenci". Spisal Andrej Fckonja. — 4. „Prisege ljubljanskega mesta". Spisal dr. Fr. Simonič. — Ö. „Botaniški listi". Spisal prof. H. Schreiner. — 6. ,,0 Človeškem razumu''. Spisal Fr. Pod-gornik. — 7. „Bibliografija slovenska". Od 1. jan. 1883. 1. do 1. jan. 1884. 1. Sestavil Ivan Tomšič. — Nadalje obseza knjiga poročilo ob odborovem delovanji, računski sklep za 1. 1882., proračun za 1. 1884., in imenik matičnjakov 1. 1884. —
Iz računskega sklepa vidimo, da je imela Matica konec leta 1882. v gotovini 42.608 gld. 70 kr. in v obligacijah 9600 gld. imovine, da se je tedaj imetje njeno od 1881. do 1882. 1. zmanjšalo za 1397 gl. 82 kr. v gotovini in za 160 gl. v obligacijah, vkljub temu, da je v račun postavljenih 3517 gld. 43 kr. kot vrednost založenih knjig, katera vsota je pa vsaj za polovico pi'evisoka. A kje je ostal računski sklep za leto 1883? Mislim, da v teku jednega leta bi bilo vsaj možno sestaviti tak računski sklep; pa kaj pravim: možno, — dolžnost odborova bi bila, podati članom svojim račun, kako se je 1. 1883. gospodarilo z društvenim imetkom. V računskem sklepu tudi ni nikjer izkazano, koliko je glavnice; nikjer, koliko znaša Tomšičeva ustanova, dasi je občni zbor dn6 5. dec. 1883. sklenil, da se mora o ti ustanovi voditi poseben račun.
Odbor bi bil moral drnštvenikom že za tega delj pojasniti, kako je z Ma-tičino glavnico, ker je odbornik g. Robič 1. 1883. pri občnem zboru konstatiral, da se je glavnica načela že 1. 1874. in ker je isti odbornik, kakor se dobro spomina pisatelj teh vrstic, izrekel v odborovi seji dnč 11. julija 1884. 1., da se je glavnice porabilo že blizu 16.000 gld.! Zanimivo pa je, da odbor najbrž sam ne ve, koliko je dolgd pri glavnici in da po več nego ednoletnem računjanji še zdaj ni sestavil bilance o društvenem imetku, kar mu je na predlog g. dr. Tavčarja na-
ložil storiti že občni zbor dti6 5. decembra 1883. 1. Takrat se je sklenilo, naj se izredni občni zbor skliče meseca januvarija 1884. 1., da se mu predloži račun za
1.	1883. in bilanca društvenega premoženja. Da se je ta izredni občni zbor preložil na mesec april in pozneje na mesec junij, to se da zagovarjati, ker obširnega računa ni možno sestaviti v nekaterih tednih; toda da odbor ta izredni občni zbor odlaga šc zdaj od meseca do meseca, ne da bi objavil računski sklep za 1.1883. in zahtevano bilanco, tega mu ne moremo oprostiti. Gotovo nihče ne bode obsojal odbora, da je nekoliko glavnice porabil za knjige, a grajati ga mora vsak zaradi njegovega malomarnega ravnanja z društvenimi računi, iz katerih se nikoli ne vč, koliko v resnici prebiva novcev za izdavanje knjig, ker je s proračunjeno vsoto vselej treba še pokrivati stare grehe — zaostale tiskarske račune! Zatorej prosimo odbor, naj vsaj v bodočem občnem zboru „tandem aliquando" poda matičnjakom natančno bilanco ob vsem Matičinem imetku; kajti njegovi dozdanji računi in proračuni so vsi brez prave podstave; zatorej se tudi odbor ni ravnal po njih; jemal je denar brez ozira na račune tam, kjer ga je našel — pri glavnici, kar gotovo ni v redu!
Društvenikov ima Matica letos 1450 in to 325 ustanovnikov in 1125 letnikov. Ali so je število pomnožilo, ali zmanjšalo, tega ni možno na tanko določiti, ker so bili v lanskem pregledu matičnjaki 1. 1882. in 1883. pometani skupaj v eden koš; očitno pomnožilo se je število matičnjakov v goriški škofiji (lani 109, letos 126), zlasti v Črničah, kjer je število od 7 poskočilo na 18, kar imamo pripisovati brez dvojbe poslovanju ondotnega poverjenika g. dekana Antona Cibiča. Tudi Št. Peter (poverjenik g. kaplan F a g an olj Štef. v Renčali) ima 4 in Bole (poverjenik g. Al. Sorč) 3 nove člane; Koborid je pridobil 2, Gorica 1 matičnjaka. —
V	ljubljanski škofiji se najbolj odlikuje Postojina (poverjenik g. dekan Ivan Hof-stetter) z 11 in Logatec (poverjenik g. notar Ig. Gruntar) s 7 novimi člani; Idrija, Kamnik, Novo Mesto, Trebnje so pridobili po 2, Litija 1 novega člana. —
V	lavantinski škofiji se odlikuje Slov. Bistrica (poverjenik g. župnik M. Lend o v-šek) s 5 novimi člani, Šmartin je pridobil 2, Braslovče, Brežice, Gornji Grad, Maribor za Dravo po 1. — V tržaški škofiji ima Buzet (poverjenik g. Raj m und Jelušič) 3 nove, Tomaj 2, Kastav in Jelšane po 1 novega člana. — V krški škofiji jo pridobila Dobcrla Ves 2 (poverjenik g. Sim. Maden in M. Šerbicelj), Ve-likovec 2 (poverjenik g. Jakob Hočevar) in Prevaljc 1 novega člana. — Po v seli drugih krajih je število matičnjakov ostalo ali neizpremenjeno, ali so je pa še znatno zmanjšalo. A kjer koli seje pomnožilo, moramo to pripisovati delavnosti gg. poverjenikov; za tega delj bi morala prva skrb biti odboru pridobiti si pridnih poverjenikov. Nič bi ne škodilo, da v nekaterih večjih krajih postavi cel6 po dva. — Konečno izrekamo hvalo odboru, da je o pravem času t. j. do konca leta zvršil društvene knjige ter vsaj v tem oziru uvedel red. katerega smo pri Matici že dolgo pogrešali.
— Izšel je dodatek koledarju in kažipotu po Trstu za leto 1884. in se dobiva v tiskarni V. Dolenca v Trstu. Cena dodatku je 30 soldov, s poštnino vred 35 soldov. Ako pa kdo želi kupiti tudi kažipot, katerih ima tiskarna Še okoli 100, dobi oba dela za 55 soldov s poštnino vred — Tisti, kateri so si naročili oba dela koledarja in kažipota, dobodo drugi del te dni po pošti. Ako bi kak naročnik ne prejel knjige, naj jo reklamira. Mnogo naročnikov pa ni poslalo poštnine, torej so prošeni, da to pri priliki store; poštnina znaša 5 soldov.
Dodatek koledarju in kažipotu za leto 1884. obseza: 1. obilni zakon; —
2.	o pridelovanji šparglja, navod za kmetovalce s slikami; 3. životopis pesnika
Franca Cegnaija; — 4. „RaspotjeB, novelica iztržaškega življenja, spisala gospica Maria Antonija; — 5. smešnice; — 6. iskrice. Vsega sknpaj 66 stranij v veliki osmerki. Dodana je zanimivi knjižici tudi dobro posneta slika slovenskega pesnika in pisatelja Franca Cegnarja.
—	Šaljivi Slovenec. Zbirka najboljših kratkočasnic iz vseh stanov. Nabral Anton Brezovnik, učitelj. Natisnila in založila Kleinmayr & Bamberg v Ljubljani 1884, m. 8, 192 str. Cena 60 kr., po pošti 65 kr. Dober humor človeka povsod priporoča in tudi preprosti Slovenec jako ljubi dovtip in slano šalo; zatorej mislimo, da tudi Brezovnikovemu ,,Šaljivemu Slovencu" ni treba posebnega priporočila, priporoča se sam. G. Brezovnik nam je v ti knjigi nabral dolgo vrsto prijetnih, kolikor toliko duhovitih kratkočasnic ; nabral jih je po raznih časopisih slovenskih, pa tudi med narodom samim, a nekoliko jih poslovenil iz tujih jezikov. Kratkočasnice so razvrščene po stanovih, toda g. nabiratelj je pazil na to, da ni žalil nobenega stanu, nobene starosti, nobenega spola. Ogibal se je tudi vsega, kar bi utegnilo koga pohujševati ali v slabo voljo pripraviti in nič bi ne bilo škodilo, da je tu in tam izpustil še kako robato besedo. Razvrstil je gradivo v kratkočasnice: 1. iz duhovskega življenja; — 2. iz šolskega in dijaškega življenja; — 8. iz odgoje; — 4. iz kmetskega in meščanskega življenja; — 5. iz obrtniškega in trgovskega življenja; — 6. iz pravniškega življenja; — 7. iz zdravniškega življenja; — 8. iz vojaškega življenja; — 9. iz židovskega življenja; — 10. iz zgodovine. Tem je dodal 11. neradovoljni humor v časnikih in na katedru ; — 12. raznoterosti in napčsled znani feuilleton, katerega je ob imeniku Mohorjeve dražbe 1. 1880. neimenovan pisatelj priobčil v ,,Slov. Narodu". Vsebina jo res bogata in spretno sestavljena, tisek velik in razločen in knjiga ne predraga. Želimo ji veliko kupcev, a še več bralcev. Jezik je v obče prijeten, pravilen. Nekatere jezikovne hibe, ob katere bi se zadeval kritičen bralec, oprostil bode nabiratelju toliko lože, ker ga vsebina knjige brez dvojbe spravi v dobro voljo!
—	Nove šolske knjige Ker so nekatere učne knjige slovenske, med njimi Hrovatova latinska slovnica, Žepičeve latinsko - slovenske vaje, v knjigotrštvu že pošle, oskrbeli so naši profesorji, da se nadomestijo z novimi. Prof. V. Ker-mavner je dovršil novo latinsko slovnico, ki pojde kmalu v tisk, prof. Fr. W i esthaler pa sestavlja nove latinsko-slovenske vaje za prvi in drugi razred. Iz „Narodne Tiskarne3 pa v kratkem izide prof. Jesenkova avstrijska zgodovina in statistika za četrti gimnazijalni razred.
Ivan Wolf f. Dne 12. decembra m. 1. je v Ljubljani nagle smrti umrl izborni slikar slovenski Ivan Wolf, reete Paver. Pokojnik je bil dne 26. decembra 1825.1. porojen v Leskovci na Dolenjskem; obiskoval je od 1. 1836—39. dva gimnazijalna razreda v Novem Mestu, potem se je lotil slikarstva, a leta 1845. dnd 18. aprila je bil potrjen v vojake. Bil je z domačim ljubljanskim polkom v Italiji, kjer se je 1. 1848. in 49. udeleževal vseh tedanjih bojev zoper Pijemonteze in laške upornike. Leta 1849. dnč 1. marcija so ga povišali za častnika, in 1854. leta dnč 12. septembra za nadlajtnanta in polkovnega adjutanta. Toda še tisto leto meseca oktobra stopi iz vojaške službe ter odide v Benetke, da bi se ondn izuril v slikarstva, kateremu pa ni mogel posvetiti vsega svojega časa, ker se mu je bilo do leta 1857. trdo boriti za vsakdanji kruh. Leta 1859. se povrne v domovino svojo, kjer se najprej naseli v Št. Vidu nad Ljubljano, pozneje v Ljubljani. Od leta 1860. do 1884. je Wolf naslikal dolgo vrsto prelepih svetih podob in oltarskih slik za raznovrstne cerkve ter veliko cerkva zlasti po Kranjskem, a tudi po južnem Štajerskem in Primorskem okrasil s svojimi slikami na presen zid. Toda mož, ki je
hrepenel po najvišjih umetniških uzorih; ki je bil po pravici ponosen na to, kar je vedel in znal; ki je bil izboren učenik učencem svojim n. pr. Janezu in Juriju Šubicu, Tomcu, Ogrinu, Grilcu i. dr.; mož, katerega so čislali in spoštovali velikani slikarske umetnosti, kakor Anselm Feuerbach i. dr.; umetnik, katerega bode kulturna zgodovina slovenska štela med prve veleume naroda našega, povzdigala ga cel<5 nad Langusa — Ivan Wolf je zadnje čase prebil v veliki jedinščini; ni imel niti svojega atelierja ter večkrat ni vedel niti kje bode obedoval, kje bodo spal! Bil je pravi prikovani Prometej, ki je v bridkem dušnem trpljenji in telesni bedi pojemal v naših malenkostnih, tesnosrčnih razmerah! Bolan se je hotel dne 12. decembra proti 4. uri i L svojega stanovanja, katerega mu je od 1. decembra plačevalo kranjsko stav-binško društvo, peljati h g. Treotu, da bi se ž njim pomenil nekaj o freskah, katere je bilo Wolfu slikati v novem deželnem muzeji. A ko voznik pred Treotovo pisarno na Marije Terezije cesti odpre voz, najde v njem Wolfa nezavestnega. Pre-peljejo ga v bölnico, a tukaj je mogel g. dr. Gregorič ml. konstatirati samö smrt njegovo. Dne 14. decembra smo ga pri sv. Krištofu izročili materi zemlji ter hvalili Boga, da je velikega umetnika rešil daljšega trpljenja. „Ljubljanski Zvon" je imel za danes pripravljen životopis pokojnega umetnika; a zadnje dni mu je o njem došlo še toliko zanimivih poročil, da jo spis rajši odložil za eno prihodnjih številk.
Slikar Janez Šubic. Ob umetniškem delovanji slovenskega slikarja Janeza Subica nam piše prijatelj, zanimajoč se za domačo, tako malo gojeno umetnost: Žalibog so pri nas jako neugodna tla za razvoj slikarske umetnosti; najboljši, a prežalostni dokaz za to mojo trditev bilo je življenje te dni tako nagloma umršega staroste slovenskih slikarjev, Janeza Wolfa. Leta in leta je krasil našo domovino s svojimi izbornimi deli, a vendar je mož umrl v več nego skromnih razmerah. . . . Nemo propheta in patria! — tako si je pač tudi mislil prvi učenec preminulega mojstra, gosp. Janez Šubic, ki je še za Wolfovega bivanja v Sent-Vidu nad Ljubljano stopil v njegov atelier. ZapustivŠi domovino, bival je pozneje v Benetkah in v Rimu ter po malem prestanku v domačih krajih naselil se na Dunaji. Od tam so ga 1.1881. poklicali bratje Čehi v zlato Prago, kjer so gradili s požrtvovalnostjo svojega naroda prekrasen Talijin hram. Janez Šubic je ustregel pozivu čeških rodoljubov in prevzel razna dela v novem gledališči. Najprvo je slikal po kartonu češkega slikarja Ženiška edno izmed treh plafondovih podob v velikem gledališkem foveru, predstavljajočo „Propad*. Na istem prostoru je prevzel zvršitev dveh lunet iz ciklusa slikarja M. Aleša (čitateljem, katerim niso podrobneje znana umetniška dela v češkem gledališči, omenjam, da Alešov ciklus obseza 14 podob, ki nam kažejo češkega junaka, potujočega po domovini svoji; vsaka slika, luneta, predstavlja eden okraj dežele češke in njegove karakteristične zanimivosti); naš slikar je zdelal zadnji dve podobi, ki imate naslov -Otava" in „Žalov". Izmed štirih velikih obrazov na stenah glavnega foyera je slikal potem dve sliki „Život" in „Zgodovino". Udeležil se je del, katera so poklonili češki umetniki novoporoče-nemu cesarjeviču Rudolfu in presvetli njegovi soprogi; v ta „Album čeških umetnikov* je naslikal z vodnimi barvami (aquarell) podobo, predstavljajočo mlado deklico, ki se pogovarja z Amorjem. Slika ima naslov „Vprašanje* in je jako do-padla. Umrši nesrečni dr. Tyrš jo je zelo pohvalno ocenjeval v nekem češkem listu (imena se ne spominam več) in rekel, da je slovenski slikar dosegel vtem genru palmo med vsemi ostalimi deli.
L. 1883. je bil poklican vnovič v Prago, da nadaljuje svoja dela v gledališči in popravi slike, katere je poškodoval požar. Popravil je vse slike v foyeru in na
novo slikal tri velike podobe na stropa foyera: „Renaissance" — „Zlati vek" — in „Propad"; obnovil in popravil ves (poprej omenjeni) Ale§ev ciklus ter po dokončanem delu naslikal Se četrti obraz na stenah foyera, „Lumir" po ŽeniSkovem načrtu.
Slike so jako ugajale in v raznih čeških listih so bile obširne laskave oce-njave; predaleč bi Sel, ko bi hotel vse naštevati. Omenjam le toliko, da je vsled tega vspeha mestni zbor praški počastil umetnika z naročilom, da okrasi fasado nove mestne vodarne s slikami. To poslopje je slavno delo čeSkega arhitekta Wiehla. Janez Šubic je olepšal fasado s sgraffito-podobami, ki predstavljajo razne osebe iz časa Švedske vojske; tu vidimo podobe P. Plachycha, Co-loreda, Königsmarka i. dr., tedanjega mestnega župana, razne meščane, dijake i. t. d.
Med prvim in dragim bivanjem v Pragi mudil je se slikar na svojem domu — Poljanah. Tu je za podružnico božje poti sv. Olbenka (na poti med Loko in Poljanami) napravil pet oltarnih podob. Pozneje je šel zopet na Dunaj, kjer je slikal za privatna naročila; med drugim je dodelal tn podobo „Prodajalka ovočja", katero je kupil znan dunajski bankir. Huda bolezen očetova ga je pripeljala zopet v rojstni kraj. Pri očetu je bival več mesecev, dokler ga mu ni pobrala nemila smrt. Med tem časom je slikal po naročilu poljanskega, za umetnost jako vnetega župnika g. Ramovša, veliko podobo Sv. Notburge za podružnico Bukov Vrh nad Poljanami. Oče je bil pričel oltarno sliko sv. Antona, katero je nameraval pokloniti kapucinskemu samostanu v Škofji Loki; ker ga je pa neozdravljiva bolezen prezgodaj položila na postelj, prevzel jo sin delo ter je dovršil še za očetovega življenja. Le-ta, nad 2 m visoka oltarna slika visi sedaj v ednem stranskih altarjev omenjenega samostana.
Že na Dunaji je stopil naš slikar v dogovor s kraljevo bavarsko vlado, ki gaje vabila, da bi prevzel nekaj delana novem obrtnem muzeji vKaiserslauternu v renski Palaciji in vstopil kot profesor na ta umetniški zavod, ki je blizu tacega pomena, kakor naš „Avstrijski umetniški muzej". Po smrti očetovi je šel tedaj Janez Šubic na Nemško, kjer biva že od letošnje jeseni. Pretečeno zimo je zvršil dve skici za Kaiserslautern, predstavljajoče „Moč" in „Abundatia". Te slike bode slikal v omenjenem muzeji na strop velike dvorane; v ravno isti palači ima nalogo, da olepša loggije s štirinajstimi slikami, ki bodo imele v smoter zgodovino in raz-vitek človeštva. Sedaj ima v delu „Trojanske basni" in „Periklejevo dobo", pozneje pridejo Rimci in drugi kulturni narodi na vrsto.
Zanimalo bode morebiti slovenske rojake, kako piše najstarejši tamošnji časnik „Pfälzische Presse" z dne 15. sept. m.l. o našem umetniku. „Als Lehrer für die decorative Malerei an der hiesigen Bange werk schule, als Nachfolger des Herrn v. Kramer, wurde nach langen Verhandlungen eine in Künstlerkreisen sehr bekannte und geachtete Persönlichkeit, Jan. Šubic aus Wien gewonnen, der auch bereits da-hier eingetroffen ist. Leider soll der ausgezeichnete Künstler vorerst nur auf die Dauer von fünfzehn Monaten eine Anstellung angenommen haben." Gosp. Janez Subic je namreč stavil kraljevi bavarski vladi razne pogoje, ki za prvi pot niso privedli do definitivnega rezultata; na to se ozira omenjeni list.
Naj zadostuje ta kratek opis delovanja našega umetnika na tujem. Mar-sikaka opomnja mi je na jeziku — toda o tem morebiti prihodnjič, ko nameravam podati ednak obris o najnovejših delih Janezovega mlajšega brata, Jurija Šubica v Parizu. —
Pogled na cerkveno književnost slovensko 1. 1884. Kar smo omenili o perijodičnih listih lanskega leta v „Ljubljanskem Zvonu" v 5. in 6. zvezku, velja večinoma tudi o letošnjih. Listi, ondi pod št. 1, 6, 7 in 8 navedeni, izhajajo Se ter delujejo v enakem zraislu. Namesto pod št. 2. imenovanega „Slovenskega Prijatla" je začel izhajati:
1. Duhovni pastir. S sodelovanjem več duhovnov ureduje Anton Kržič. I. letnik. V Ljubljani 1884. Založba „Katoliške bukvarne". Tisk „Katoliške tiskarne". Vel. 8°. Cena 4 gold. — Pred nami leže zvezki tega homiletiškega lista, namenjenega slovenski duhovščini. Dozdaj se še list ni razširil v splošno bogo-slovski časnik, katerega bi pač tudi potrebovali. Zdi se nam, da bi se morali, kakor je to pri drugih narodih navada, naši slovenski bogoslovni pa srednje- r šolski gg. profesorji poprijeti te naloge. Brez dvoj be bi se jih potem oklenilo še kaj C druzih duhovnikov ter po njihovih nasvetih obdelovalo primerno tvarino. Tako pa škofijski listi le tu in tam objavljajo kako mrvico, kar ne more koristiti vsi slovenski duhovščini — in moči se brezplodno cepijo V bogoslovno-znanstvenera časniku bi se lahko vsi duhovniki ne gledč na osebe ali politično mišljenje bratovsko združili. „Pastir" je sicer obljubil, da hoče katero reči tudi iz pastirstva, a dozdaj še ni prinesel tacega gradiva, ampak obseza sam6 homiletično blago. Med sodelavci se nahajajo poleg urednika A. Kržiča po vrsti naslednja imena in znamke: Mnsgr. Luka Jeran, Janez Kobilica, f Anton Potočnik, Anton Žlogar, častni kanonik dr. L. Klofutar, A Z., Josip Erker, — c. —, Jurij Vole, J. M., Anton Kukelj, J. L. dr. F. L., P. J. B., Josip Kerčon, J. A., x., f Josip Golob, S. P—ov, K. H., M. T. — Ljud. Škufca, — g. — To je že lepo število 24 sodelavcev, pa menda razven ednega so samč iz ljubljanske škofije — a bratje iz labodske, krško, goriške, tržaške in poreške vladikovine, kje ste pa vi?! „Pastir" vsaj za svojim sprednikom „Prijatfoin" ne sme zaostati, ki je donašal zdelke vso.slovenske duhovščine; kajti list bo toliko bolj ugajal, kolikor različnejše pisatelje bo imel, ki naj bi obdelovali obširno poljo bolj mnogovrstno. Z več ust smo že čuli, da je P. pree d no teren v svojih zelelkih , in to nedostatnost mu pripisujemo tudi mi: kajti dozdaj je objavil nedeljske i praz-niške, pa nekaj priložnostnih pridig; — a vse te je — kako četvorko izimši — šteti v vrsto moralnih govorov. Kje pa so dogmatični, zgodovinski, liturgični, simbolični, katehetični govori, (ako se i šolske kateheze popolnoma opustč; dasi bi bilo kor'.stno časih i slovenskim katehetom pojasnovati kake šolske zakone, razmero med učiteljstvom, udeleževanje pri uč. konferencah i. t. d) Po obliki se pogrešajo velike in male homilije (malo ne vse zdelke je vštevati v vrsto „pridig"), pareneze ali ekshorte. Hvalni govori za sopraznike sösebno pri nas znanih svetnikov bi gotovo zelö hasnili, enako tudi romarske pridige. Pa se bo reklo: to sami vemo, in tudi opazke uredništva konec 5. zv. nekoliko na to merijo (s katerimi se popolnoma zlagamo); a če smo tu omenili, kar smo večkrat slikali od raznih gospodov, ne namerjamo očitati uredništvu, ki se trudi ustrezati razodetim željam, nego le vzpodbuditi k mnogovrstnejšemu delu ter naši duhovščini le v spomin poklicati ter na srce položiti, kar piše „Slovenec" v „poglavjih iz fizike" posebno čislo VI., VIT., in VIII. Torej naj ne bo nikjer zamere, kajti delati moramo vsi, eni na svetnem, dragi na cerkvenem polji, da bo naše slovstvo lepo vzcvetelo — narodu našemu v hrano in ponos.
Jj>zik je v obče pravilen, le sem ter tja se nahaja še zastarel izraz .n. pr. ajd = pagan, fajmošter — župnik . . .}, vendar, v obče ne stoji na višini sedanje proze; skladnja bi tu in tam potrebovala večje pozornosti. Večkrat smo že čuli grajati porazstavo besedij v stavkih, posebno glagolov, katerih v slovenščini ne kaže
^ redniT']potiskati na konec stavka, kar se le_prepogosto nahaja v ,D. P." Nedosledna je raba predloga st z, ž, ki se mora po razliki nasledujoče črke edna-čiti, n. pr. „po noči z slabimi očmi", mesto s slabimi . . 1tz tolikimi izgledi svetnikov" . . mesto s tolikimi (p. 31.). Enako je z glagoljn &i» ki se časih pravilno, pa takoj na to napačnp pjš^o, n. pr. str. 5. „hudih nagnjenj4' — in — „po svojih iiagwenjih." Kajti glagolniki 2. vrste smejo sicer imeti topljeni n, a 3. vrste (n. pr. . hrepenenje, kopernenje, poželenje) ne topijo jezikovcev, pač se pa to godi zopet v ^ 4. vrsti (n. p. hvaljenje, zvonjenje . .) Teksti se ne citujejo vselej pravilno. Za ^ zdaj bi menda kazalo, da se držimo potrjenega Wolfovega Sv. Pisma, čeravno bi se morda Vulgata dala bolje sloveniti kot je ondu. A tekst naj se kolikor mogočo ujema po besedah, preveč po svoje ga ne kaže zavijati. Za vzgled naj navedemo št. 2. tekst: „Minula je žetev, dokončano je leto, in mi nismo rešeni, in z ničemur se nismo oskrbeli" (Jeremija 8, 20.) A 1. c. se v Wolfu IV. str. 213. čita: „Žetev je minila, poletja je konec, in mi nismo rešeni"; daljni pristavek se ne nahaja niti v naslednjih dveh vrstah. Ali str. 286: „zakaj Bog ni pred njih očmi in njih pota so vseskozi omadeževana" (Ps. 10. 5.) Wolf HI. str. 111 pa: „Nima Boga pred očmi; njegove pota so ognušene vsaki čas." L. c. se berö besede prerokove: „Vi bote na Boga misliti hoteli, kadar vam nič več pomagati ne bo, svoje pogubljenje bote pred seboj videli in bote z zobmi škripali." Poglavje in vrsta se ne naznanja. Iskal sem s pomočjo konkordance tega stavka pri prerokih in po psalmih, a ni se ga mi po-. srečilo najti. Sploh je naša misel ta, naj se svetopisemski reki navajajo točno | . I 1 po poslovenjeni Vulgati ter ob enem pristavljajo poglavja in vrstice (— izimši ■ * morda zelo znane in pogostoma rabljene stavk^. Brž ko ne imamo mnogonapak.za; rezati na rovaš stavcu, toda potem je korektor prepovršen. Naše mnenje je tudi, ^ia bi bilo dobro vire in poglavitne pripomočke navajati, iz katerih se je zajemalo, ker bi tako drugi, ki hočejo samostojno zdelovati, prillčno zvedeli za rabljive av-J-torje: kajti s tem pisatelji nič ne izgubijo na svoji čžsti in veljavi, pač pa v nasprotujem slučaji, kakor je n. pr. sestavek na str. 510. i. d. le prevod iz „Philothea" 1854 str. 355. dr. Reki svetopisemski in ss. oo. so tiskani z ležečimi črkami — JL-Vendar. ne dosledno; tu in tam je en rek pol le/.eče, pol stoječe tiskan, pri čemer se je najbrž stavec spozabil. Sploh pa vomo, da nobeno človeško delo ni popolno, torej smemo v začetku tudi „D. P-lu" marsikaj spregledati v trdni nadi, da bo v prihodnje še marljiveje zvrševal svojo nalogo in donašal tudi onega, česar še pogrešamo. V pastirstvu delujoči duhovniki so s tem letnikom že pokazali, da je ♦ bogosloven časnik homiletične stroke mogoč in se sme postaviti na stran enakim »^podjetjem v dragih jezikih; Bog daj, da bi še oni, ki se skoraj izključno z vedo r: pečajo, pokazali, daje mogoč tudi splošen znanstven bogoslovski list. Sploh moramo biti zadovoljni, da ga imamo.
2. Duhovno Pasti rstvo. Pervi del. Oseba pastirjeva, homiletika, katehetika. Slovenskim bogoslovcem in mašnikom spisal Anton Zupančič, profesor pastir-stva na Ljubljanskem bogoslovnem učilišču. Z dovoljenjem prečastitega knezoško-tijstva. V Ljubljani 1884. Založil pisatelj. Prodaja „Katoliška Bukvama". Natisnila „Katoliška tiskarna". Vel. 8\ str. 280. Cena 1 gold. 20 kr. Po pošti 10 kr. več. — Odkar je marljivi župnik Kosec na polje cerkvenega slovstva zasadil dve zali cvetlici „Krš.-kat. nravoslovje" pa .»Spovednik in njegova služba", ni prišla v bogoslovni stroki važnejša knjiga na svetlo, kakor je „Duhovno Pastirstvo'4, katero je slovenski duhovščini lani podaril za piruhe g. profesor Zupančič. Dva gospoda, strokovnjak v „Kresu14 št. 7., pa učenjak v „Pastirji" št. 5., oglasila sta se o tem
delu ter se oba izrazila^zelö pohvalno bodi si gledč tvarine, bodi si gled6 oblike in primerne obdelave. Kolikor je poročevalec do zdaj knjige prebral in pregledal zadnja poglavja ter primerjal s Schüchom, na katerem sloni delo, mora z radostnim srcem spoznati, da je gosp. profesor svoj neprelahki nalog v primerno kratkem času izvrstno začel zvrševati. Kakov napredek med onimi „spiski v sešitkih", med Rozmanovo natisneno „Katehetiko", ki so se pred leti rabili, in med tem „Pastirstvom". Iz vsega je razvidno, daje g. pisatelj vestno in temeljito proučaval, in kar je za dobro, koristno, rabljivo spoznal, to je predložil kot tečno hrano. Poprejšnje pleve so ločene od jedrnatega zrnja. Vse je slovenskemu mišljenju, duhu, jeziku primerno prikrojeno, da se more imenovati samostojno, domače, naše delo.
Terminologični izrazi utegnejo splošno obveljati, saj se večinoma strinjajo s Cigaletovo terminologijo. Bodoči pisatelj slovenske poetike in pedagogike bo našel v ti homiletiki in katehetiki dokaj porabnega gradiva. (Le nekaj izrazov je čudno zasuknenih. 11. pr. vladija = pastir vodnik (sacer dux), pri pomočkih poočitovanja se ne ujema povse z Janežičevimi izrazi, 11. pr. v Cvetniku. Metaforo imenuje „prenos", Jan. „prenosba".) Posebno hvale vredno je, da se g. pisatelj ozira na vse slovenske tvarine in knjige pri dotičnih oddelkih; sam6 želeti bi bilo, da bi navedel vselej popolni naslov knjig ali tvarin (s stranjo), kakor je to v znanstvenih knjigah navadno; saj tudi Schüch cituje avtorje bolj natančno, ker s tem se čitatelju po-lajša iskanje dotične tvarine. Veseli nas, da navaja tudi nekaj hrvatskih piscev. Vrednost in rabljiVost knjige bi bila še večja, da bi se glede razmer ozirala tudi na druge vladikovine, ker je namenjena slovenski duhovščini. Se ve, da stoji veliko truda iskati si dotične predpise in odloke, vendar v litargiki bi bilo to zelö koristno; nddejemo se, da vsaj obrednikov vseh slovenskih škofij ne bo prezrl vestni g. pisatelj. Potem bomo (vsaj po nekoliko) zvedeli, kaka razlika je samö v ilirski me-tropoliji gledč obredov. — Popir in tisk sta jako lična, cena za znanstveno knjigo zelo skromna, manjša, kakor za enake nemške, ki imajo na tisoče iztisov. Noben slovenski duhovnik naj si je ne zamudi naročiti. Ako dobimo enake knjige Še za druge bogoslovne tvarine, ki se bodo po ti zdaj že lože pisale, biti sme mali naš narod ponosen na slovstvo svoje.
3. Duhovno Pastirstvo. Drugi del. Splošna liturgika, ljudske pobož-nosti, brevijar, sv. maša. Slovenskim bogoslovcem in mašnikom spisal Anton Zupančič, profesor pastirstva na Ljubljanskem bogoslovnem učilišču Z dovoljenjem prečastitega knezoškofijstva. V Ljubljani. Založil pisatelj. — Prodaja „Katoliška Bukvama". 1884. Vel. 8°, str. 281-604. Cena 95 110vč., po pošti še 10 kr. —
To je nadaljevanje prezaslužnega dela, o katerem smo govorili zgoraj. Tudi v tem delu je avtor rabil najnovejše vire ter se povsod oziral na našo razmere; žal, da ni še v svoj krog privzel navad iz drugih škofij slovenske (= ilirske) me-tropolije, kar bi ceno in rabnost te knjige še poviševalo. V kratkem času nekaj mesecev je marljivi pisatelj podal že drugo knjigo, kar naj vzpodbuja stan, kateremu je namenjena, da jo pridno naroča in čita, da g. pisatelj, ki je ob enem tudi založnik, vsaj gmotne izgube ne bo imel. Pr. kritiko v 12. zv. „Duh. Pastirja"). (Dalje.)
Archiv für slavisehe Philologie (knjiga VIII, zv. 1) priobčuje te razprave: J. P e r \v o 1 f: slavisehe Völkernamen; — K. L u g e b i 1 in V. J a g i č: zur Frage über zweitheilige und einheitliche Sätze; — J. Lec.ijevski: die Sprache des polnischen Theiles des Florianer Psalters, II. Formenlehre; — Const. J i re če k: der Ursprung des Namens Rupis in der Rhodope; conventioneile Geheimsprachen auf der Balkanhalbinsel; — J. Baudouin de Courtenay: Sprachproben des Diaf-
lektes von Cirkno, kjer poleg glasniških opazek priobčuje tudi devet narodnih pri-povedek v cerkljanskem narečji. — Napösled obseza ta zvezek še prezanimiva književna poročila o raznovrstnih slovanskih knjigah in tudi o nekaterih slovenskih spisih, tako n. pr. o razpravah, katere je 1. 1881—83. g. pater Stanislav Skrabec priobčil na platnicah „Cvetja z vrtov sv. Frančiška'''; o D. Nemaničevi razpravi „Oakavisch-kroatische Studien", o Marnovem „Jezičniku" in zlasti o zadnjih treh zvezkih letopisa Matice Slovenske, kjer posebno pohvalno omenja Erjavčeve „potne torbe" in Rutarjevih spisov.
Matica Hrvatska je imela 16. novembra 1884 občni svoj zbor, na katerem je odbor polagal račun o svojem delovanji za leto 1883. Kakor smo že v 7. štev. „Ljnblj. Zvona" poročali, dobili so hrvatski matičarji za leto 1883. sedmero prelepih knjig, katere vse skupaj štejejo celih trideset pol več od knjig za leto 1882, tiskalo pa se je vseh knjig ravno 46.000 iztisov. Število udov je do občnsga zbora naraslo za tri sto, tako, da jih je zdaj 5850, kolikor jih še nikdar ni bilo. Matičinih dohodkov za leto 1883. bilo je 23.002 gld. 37 nov., od katerih se je 20.433 gld. 81 nov. potrosilo, 2318 gld. vložilo v glavnico, a 250 gld. 56 nov. ostalo je na račun za leto 1884. Med dohodki čitamo 2.000 gld. vladne podpore, a 516 gld. 71 nov. od knjig, ki so jih knjigarji razprodali. Nagrade pisateljem je izplačala Matica 4035 gld. 43 nov. in to nekoliko od svojih letnih dohodkov, nekoliko iz posebnih ustanov, s katerimi ona gospodari. Dolga, ki ga ne more izterjati, zbrisala je Matica za 111 gld. Vsa temeljna glavnica hrvatske Matice s tremi ustanovami za podpiranje pisateljev znaša 76.554 gld. 72 nov. Razven navadnih knjig zalaga hrvatska Matica tudi takšne, ki ne bi našle založnika. Tako je izdala dosle tri zvezke „Prevodov lat. i grčkih klasikov", na katere je potrosila 4.141 gld. 45 nov. Akoprem se takšne knjige slabo prodajajo, skupila je Matica za nje vendar že toliko, da je poravnala vse stroške, a še ji je ostalo 220 gld. 50 nov., ki so čuvajo za izdavanje novih prevodov. V ta namen ima v rokopisu za tisk pripravljen prevod .Hcrodotove historijc" in nekoliko „Izbranih Ciceronovih govorov". Matičarji dobivajo te knjige po znižani ceni. Ravno tako je Matica založila prvi zvezek „Hrvatskih skladeb" Zajčevih v 2000 iztisih, katerih je v toku ednega leta razprodala toliko, da je poravnala vse stroške in še ji je ostalo tisoč iztisov. Za novce, ki jih bo za te iztise skupila, izdala bo potem nov zvezek .Skladeb". Naj omenimo še to, da je Matici poverjena mala glavnica, da z njenimi obrestimi vsako leto na Vem i h duš dan razsvetljuje grob pesnika Preradoviča, in da ona čuva novce, ki se nabirajo za spominek Avgusta Šenoe. Nabranih je doslč 1.494 gld. 5 nov. Če so ozremo nazaj na zadnjih sedem let, odkar se je hrvatska Matica preustrojila, vidimo prelep vspeh, kajti v teh letih je Matica potrosila čez sto tisoč goldinarjev, izdala 51 knjig, katerih je med narod razposlala v več nego dve sto tisoč iztisih, in še je za društveno glavnico prigospodarila nad trideset tisoč goldinarjev.
Za leto 1884. bo izdala Matica zopet sedmero knjig, in sicer: Tretji zvezek občne zgodovine „Poviest rimsku do ca rev a", ki jo je iz francoskega od Duruy-a preložil dr. Tomič; prvi zvezek prelepe in bogato £ slikami olepšane „Botaniko", katero bosta v treh zvezkih spisala dr. Jiruš in dr. Kišpatič; prav zanimiv in izviren popis potovanja po Sredozemskem morji pod imenom „Slike izpomorskoga života" od Carica, ki piše za Matico tudi že „Potovanje po Atlantskem oceanu". Od zabavnih knjig dobili bodo matičarji: drugi zvezek „Še-noinih sabranih pripoviosti8; izvirni roman iz požežkega življenja 1 1740. pod imenom „Vicešpanova hči" od E. Tomiča; izvirno ljudsko dramo „Šo-
kiča", od Ilije Okragiča; in črtice iz življenja „Perom i olovkom" od neimenovanega pisatelja Sergija P. ... iz Dubrovnika.
Od premnogih osnov, ki jih Matica snuje za prihodnja leta, naj omenimo le to, da se že delajo priprave za izdavanje naučnega ali „Enciklopedičnega rječnika*', ki bode gotovo tudi Slovencem dobro doSel, a pripravlja se tudi že „Poviest hrvatske književnosti" in „Sbornik hrvatskih narodnih pjesama*, za kateri se pridno nabira narodno blago. Drugih osnov za zdaj ne smemo izdati. Ni čuda, da je občni zbor delovanje odborovo sprejel z občno pohvalo ter da je enoglasno zopet volil vse stare odbornike. Na konci ne moremo zamolčati vesele prikazni, da hrvatska Matica letos tudi med Slovenci šteje že nad sto udov; največ se jih oglaša iz Trsta in z Goriškega, a najmenj iz Ljubljane in Maribora. Naši vrli Primorci so hrvatski Matici v „Edinosti" in v posebnem pismu razodeli željo, da bi jim izdala mali hrvatsko-slovenski slovarček, v katerem bi bile vse tiste besede, ki so v slovenskem jeziku čisto drugačne nego v hrvatskem. Odbor je tudi to prošnjo že vzel v pretres in nadejemo se, da bodo slovenski udje že za leto 1884. z društvenimi knjigami za povrh brez povračila dobili mali hrvatsko-slovenski slovarček. Iz tega kratkega poročila vidimo, da hrv. Matica po mogočosti ustreza vsem opravičenim željam in da nalogo svojo izpolnuje bolje, nego katerokoli drago hrvatsko ali slovensko društvo.
Zagrebško gledališče dobiva, kakor smo svojim čitateljem že povedali, vsako leto po 32.000 gld. deželne podpore. Toda vkljub toliki podpori je bilo vsako leto še nekoliko tisoč deficita in že se je bilo bati, da se bode zaradi tega odpravila opera. Tu je zagrebško starejšinstvo dodalo deželni podpori še 10.000 gld. iz mestnih dohodkov ter je tako rešilo opero. S tem pa je zagrebško mestno starejšinstvo tudi pokazalo, kako zna ceniti ta narodni kulturni zavod. Hrvatsko gledališče dobiva torej odšle po 42.000 gld. letne podpore in marsikdo je že rekel, da je to preveč, ali po krivici, kajti zagrebško gledališče ni samo zabavišče Zagrebčanom, marveč je kulturni zavod, ki pospešuje razvoj glasbene in dramatične umetnosti ter iste književnosti hrvatske.
Češka književnost. „Salonnö biblioteke" zvezek XXXIII. je prinesel zbornik pesmij z naslovom „Horec a srdečnik". Obljubljeni češki pesnik Adolf Hey-d u k je posegel zopet enkrat na dno svoje duše, in podaje nam tukaj novih akordov, iz katerih zveni presrčnost in globoko čuvstvovanje. Vsak trenutek nam napaja srce z novimi lepotami, novimi čarobnosti mi, katere se razlivajo preko cvetočih čeških poljan in temnih gozdov pošumavskih. Knjiga je posvečena Eliški Krasnohorski in z vso pravico: saj tudi ona opeva prelepo Šumavo z isto ljubeznijo in navdušnostjo, kakor Heyduk. To češko gorovje nam kaže pesnik v ti zbirki v vsi njegovi lepoti: v lahkem ritmu riše nam njega globoke doline, senčnate gozde, tiha, skrivnostna jezera in čvrsti narod, kateri biva tam. In v te izvrstne slike pokrajin vpleta pesnik svoje nežne čute in globoke misli. — „Novž bibliotöky spisü veršem a prosou" četrti zvezek prinaša: „Bal lady a legen dy. Napisal Aug. Eug. Mu ž i k". Kakor pripovedna pesem sploh, goji se dan danes v Čehih posebno skrbno tudi balada: to nam dokazujejo ne le leposlovni Češki časopisi, ampak tudi zborniki balad, kakeršen je ravnokar omenjeni. Mužik je sicer vzel v to zbirko tudi nekatere popolnoma lirske proizvode, n. pr.: „Pisen zami-lovaneho rytire", „Lončeni", „Osyka", „Ballada života" in Še nekaj drugih, — še več proizvodov pa je zares to, kar smemo imenovati balado. Snovi je zajemal iz zgodovine, mitologije, iz življenja in svoje domišljije. Tudi satira se mu je po-
srečila, o čemer spričuje posebna „Ballada žabi" in „Poh&dka o krili V6novi". Menj sreče je imel s humorjem. Najlepši kosi so: „Ballada o maceše", „Polifebni pisen bojarü", „Mnich Florian", „Hon" in „Ballada života". V drugem oddelku nam podaje nekoliko dovršenih in lepih legend, med katerimi se z lepim zlogom in krasno dikcijo odlikujeta „Püvod varhan" in „Listek zapuzeni'. Oblika mu je precej dovršena in rima sploh čista. — „Vdelava V. Trnobranskeho vy-bran6 spisy veršem i prosou". Teh spisov pokojnega pisatelja izšla sta do sedaj dva dela. Kaže se nam v njih resnično, globoko čuvstvovanje in bistro oko, katero zapazi marsikako napako v našem družbinskem življenji. Trnobransky je med narodom jako priljubljen pisatelj, posebno zavoljo svoje lahke oblike. Da je ta tu pa tam nekoliko malomarna, ne bodemo mu šteli v tolik greh, ako pomislimo, da za njegove dobe skrb za obliko ni bila ravno velika. — „Pora nenky. Vybor bisni pro divky. Sestavil Vojtöh Pakost a." S tem naslovom podaje Pakosta dozorevajoči ženski mladini češki zbirko najlepših in za ono mlado dobo prikladnih pesmij. Urednik, sam priden literaren delavec, ogibal se je vsega, kar bi z vsebino ali obliko moglo žaliti nežno dušo deviško. Za uvod je podal „Poznimky životopisnč", katere bodo jako dobro služile čitateljicam ter jih uvele v najnovejše literarno gibanje češko. Tam najdemo pesmi naslednjih pisateljev: Marije Čacke, Svatopluka Čecha, Fr. Lad. Čelakovskega, Gust. Dörfla, Fr. Douche, Albine Dvorikove-Mričkove, K. J. Erbcna, Irme Geisslove, Vitčzslava Hilka, Adolfa Heyduka, Jos. Kras. Chmelenskega, Boloslava Jablonskega, J. V. Jahna, Jos. Kallusa. J. VI. Kamaryta, Jana Kollira, J. Pr. Koubka, Mir. Krajnika, Eliške Krisno-liorske, Jar. Langera, K. H. Miche, J. J. Mirka (Jana z Hvözdy), Jar. Martinca, Rud. Maycra, Berte Mühlsteinove, Em. Mifiovskega, Gust. Pflegera-Moravskega, V. Picka, Rud. Pokornega, Ant. Puchmajera, Lad. Quisa,' F. J. Rubeša, Ane VI. Ružičkove, Josefa Slidka, J. Soukopa, Bož. Studničkove, Fr. Sušila, Al. Škampc, A. V. Šmilovskega, V. &olca, VI. Šfastnega, Viel. Štulca, K. Vinarickega in Jaro-slava Vrchlickega: torej zares najboljših umetnikov, kar jih je dosedaj porodila zemlja češka. Kakor se cvetoči mladini deviški tudi spodobi, opravljena je knjiga elegantno in ukusno. — „Zabavni biblioteka", katero izdaje rodoljubni pater Placidus Mathon, skrbi že od 1. 1870. z veliko srečo za dobro berilo katoliškemu češkemu narodu. Nedavno je ta vse pohvale in priporočila vredna „biblioteka" prinesla izbrane spise prvega pisatelja moravskega „Kukitkifa", kakor se na kratko imenuje p. Vicslav K osmi k, velezaslužni župnik v Tvarožni, po svojem znamenitem spisu „Kukitko". Ta mož je glavni zastopnik leposlovja na Moravskem in v narodu jako priljubljen. Po največ piše kratke, jedrnate in jako zanimive pripovedke in obraze, v katerih nam kaže ljudi in svet tako, kakor so v resnici, kakor govorč, mislijo in delajo. Ne bilo bi napačno, ako bi se nekatere njegovih črtic podale tudi našemu narodu, morda v „Večernicah" družbe sv. Mohorja ali pa v kakem preprostemu ljudstvu namenjenem časopisu, ki žalibog le premno-gokrat. mažejo „gole strani bolega papirja" z jalovimi članki in dopisi. — „Po velkč u do lost i. Tr6 obrazu z tčžkfch dob. Nakreslil Viclav Rez ni ček; v Praze 1884." Te povesti mladega ali jako pridnega in prec&j nadarjenega pripovednika češkega so izšle v „Lacini knihovni nirodni, ser. VIII. seš. 1—14". V prvi povesti, „Pod Golgatou", slika Rezniček duševni in gmotni poriz češkega naroda po belogorski bitvi; v drugi, „Do hrobuprimerja nasledek tega poraza z grobom, v katerega je imela biti položena zdaj zdaj Češka moč in sila; v tretji, „Pri-znikovč z mrtv^ch vstini" kaže nado, katera je napajala Čehe, da po mnogem trpljenji mora priti doba rešitve. Vse osobe se psihološki dobro proučene.
V „Ljubljanskem Zvonu* smo že omenili (IV. 62) prvi del lepega potopisnega in kulturno-zgodovinskega dela Holečkovega „Če m it Hora v miru". V tem je izšel tudi drugi zvezek. To delo ni zgolj potopis; v njem se posebna pozornost obrača na vse, kar bi dajalo pokrajini in ljudem poseben značaj, in takih značajnih črtic najdemo v ti knjigi obilo. Berilo je jako lepo in ne zabava samö, ampak tudi poučuje. — Da bi rojake svoje opozoril na vse znamenitosti kriljevega gradu v Pragi, in bi od te znamenite in veličastne zgradbe imeli pravi užitek vsi, ki jo obiskujejo, izdal je Ed v. Herold v II. delu svojih „Malebnvch cest po Prazo" tega gradu opis in zgodovino z naslovom: „Kralovsky h rad Pražskyi£. 0 njem ni bilo do zdaj podano v nobeni knjigi toliko zanimivih opo-menj in dragocenih podrobnostij, kakor ravno v tem spisu. Herold je dolgo študiral o svoji nalogi, mnogo novega je spravil na dan in popravil ter ovrgel mnogo napačnih trditev.	—t—
Šah je po soglasni sodbi veščakov najbolj duhovita, najbolj zapletena in najglobokcje osnovana, ter zatorej tudi najtežja izmed vseh iger. Gledč krasote in globokosti, številnosti in mnogovrstnosti idej, kakor tudi glede znanstvenega obdelovanja in raz vitka se ne more šahu primerjati nobena druga igra. Zato mu vsi šaholjubi, pa tudi drugi znanstveni veljaki priznavajo mesto sredi igre in umetnosti. Saj je pa tudi v marsičem podoben lepim umetnestim! Kakor te, razveseljuje i šah človeku srce, bistri mu um in mu je tešilo duševnih bölov, nadomestek za marsikako bridko izgubo, katero mora v življenji pretrpeti. I grajočega partijo šaha, odvračajo ga zanimljive in duhovite kombinacijo za nekaj Časa od vsakdanjih skrbij in trudov in ga storč, dejal bi zadovoljno-razmatrajočega. Tudi blaži šah človeško stremljenje, kajti ne materijalni dobiček, nego plemenitejše veselje o zmagi, pridobljeni po ostroumnem premišljevanji, je šahovcu plačilo. Lepo igrana in srečno zvršena igra napravlja človeku več veselja, nego najlepša knjiga ter slavni nemški pisatelj Jean Paul (Richter) po pravici pravi nekje v svojih spisih: „Zame ni prijetnejše zabave na svetu, nego partija šaha poleg čaše črne kave." In srečna rešitev krasno izdelane, težavne šahove naloge ne godi reševalcu nič menj, nego kakeršeu koli estetični užitek, ter mu je dovoljno zamenilo za trud, ki ga je imel ž njo.
Izkušnje mnogih stoletij — igra je stara že nad 3300 let — so visoko ceno šaha neovržno dokazale, da so ga vsi omikani narodi vzprejeli v svoje literature. Prvi veleumi vseh izobraženih narodov, n. pr. Napoleon I., Shakespeare, Staunton. Buckle, Leibnitz. Lessing. Turgenev i. t. d. so se posebno ljubeznijo bavili s to duhovito in plemenito igro ter se često prištevali najboljšim sodobnim igralcem (Buckle, Staunton, Turgenev). Zatorej odpira z denašnjo številko tudi „Ljubljanski Zvon" svoje predale šahu, tej izobraženih mož dostojni zabavi!
O-
Šah.
Ureduje Janko Kalan v Velikih Laščah. „Ljubljanskega Zvona" uredništvo nam je blagovolilo prepustiti v vsaki številki svojega lista nekoliko prostora za šah. Da primerno gojimo in slavimo to mikavno in duhovito igro, podajali bodemo vsak mesec vsaj po edno nalogo s popolno rešitvijo in kratko oceno; dalje po edno zanimivo igrano partijo in tu pa tam kak završetek (konec igre); pri-občevali bodemo razne novice o šahu in slavnih šahovcih, književne no-
vosti i. t. d., ter prosimo slovenske šaholjube, da nas izvole podpirati, da bode „Ljubljanski Zvon0, veren načelu svojemu, tudi tu kolikor mogoče izviren.
Rešitve nalog bodemo prinašali vsakikrat stoprav čez dva meseca, imena rešil cev pa, kateri naj se obračajo naravnost na šahovega urednika, v vsakem listu.
Začetnikom in takim, ki se hote šaha stoprav učiti, sestavil bode urednik te rubrike navodilo, obsezajoče razpravo ob elementih te plemenite igre ter kratko upeljatev v teorijo šaha.
Kratice in znamenja, katere nam bodo rabile v „Zvonu".
K	znači kralja = ^
D „ damo (kraljico) = ^ ^
T „ turen (trdnjavo) = Jj| £[
S „ skakača(konjiča)=^ %
L „ tekdča (lovca) =
k „ kmeta = ^ | 0—0 znači malo rokado. 0—0—0 znači veliko rokado. X ali : znači, da se vzame, -f aH t znači „šah". ++ ali ft znači dvojen šah. Xf ali A z»ači, da se vzame, s šahom. □ znači mat (šahmat). AA znači mat in da se tudi vzame. [ ] ali ! znači dobro (najboljšo) potezo. () ali ? znači nedobro, ?? pa prav slabo potezo.
— znači, da se določno, r^i pa, da se kakor koli vleče.
Kako se zaznamenujejo posamična polja (predalčki) šahove deske, razvidno je iz naloge.
TA sestavljene kratice in znameDja v zvezi s znamenji (imeni) šahovih polj so tako zvana notacija in ž njimi se zabelčžujejo posamične poteze ali cele partije.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po eden pot na mesec v zvezkili ter stoji: vse leto po 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30 kr., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 6 gld. 60 kr. na leto.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Nove ulice 5.
Tiska „Narodna Tiskarna" v Ljubljani.
I. naloga. Sestavil R. Braune v Kočevji.
Črni.
Beli.
Beli vleče in naredi v 3 potezah mat. (Rešitev priobčimo v tretjem zvezku.)
Navodilo
o pravilnem igranji šaha za začetnike.
I.
Orodje za šah in nastavek.
Orodje za šah je štirioglata (kvadratna) deska ali tabla, katera je razdeljena v 64 ednakih, zaporedoma svetlo- in temno-barvenih manjših kvadratov (polj), in šahovi kameni ali figure.
Navadno igrata šah samo po dve osebi; vsaka izmed njiju dobode pred začetkom igre po 16 kamenov in sicer eden igralec bele (svetle), a drugi črne (temne) barve. Vsakih 16 kamenov predočuje po edno vojsko (armado), katera se ima, vojena, po svojem igralci, z nasprotno armado boriti za zmago s tem, da vsak igralec zapöred po jedno potezo stori (eden kamen na deski vleče ali premakne).
Vsaka armada sestoji iz 8 oficirjev (figur) in 8 kmetov; oficirji (častniki) so:
1.	eden kralj,
2.	edna dama,
3.	dva turna (trdnjavi),
4.	dva tekača (lovca),
5.	dva skakdča.
Predno se igra začne, treba je pöumeti to-le:
Šahova deska se tako položi med igralca, da je pri vsakem igralci na njega desni strani na oglu deske
(v desnem kotu) belo polje (bel kvadrat). Ako se to ne stori in se igra začne, sme vsak igralec, predno sta oba igralca vsak po štiri poteze storila, zahtevati, da se igra ustavi in iz nova prične; po dokončani obojestranski četrti potezi je treba k temu privolitve obeh igralcev.
Ko se je bila deska tako položila, razpostavi vsak igralec svoje kamene na desko in to, kakor podoba 1. kaže, oficirje v prvo vrsto, kmete pa v drugo vrsto šahovih polj, a vsak kamen na svoje posebno polje.
Vsako polje Šahove deske ima svoje ime ali znamenje. Zaznamenuje se s črkami in s številkami. Poprečna vrsta polja se zaznamenuje s številko, a navpična s črko.
Ako si ogledamo sliko šahove deske v pod. 1., vidimo, da stoje zdolaj na prvem polji v kotu bel turen; to polje se zaznamenuje s črko a in s številko 1, tedaj al; zraven turna stoji bel skakdč, to polje se imenuje bi; poleg skakdča stoji, na polji cl bel tek&č, na polji dl bela dama, na polji el beli kralj in potem zaporedoma na poljih fly gly hI bel tekač, skakač, turen. V drugi vrsti šahove deske stoji osem belih kmetov na poljih a2, b2, c2, d2, e2, f2, g2, h2. (Dalje.)
Vabilo na naroebo.
Vrliu pesniških proizvodov priznanih pesnikov slovenskih, Stritarjevih, Gorazdovih i. dr. in vrhu Trdinovih bajk in povestij, pisanih v uzorno-lepi slovenščini, izhajala bode v našem listu vse leto nad deset tiskovnih pol obsežna zgodovinska povest: „ Veliki «rof'^.
Pisatelj, g. dr. Fr. De tel a, c. kr. gimn. profesor v Dunajskem Ko vem Mestu, opisuje v ti povesti z živimi bojami slikovito življenje po lepi Savinjski dolini in po staroslavnem slovenskem Oelji sredi XV. stoletja za velikega grofa Ulriha Celjskega.
Priljubljeni pripovedovalec naš, g. Janko Kersnik, priobči svojega lepega „Cyciamena" II. del pod naslovom:
„Agitator4*.
V tem romanu nastopajo vse tiste glavne osebe, katere bralec pozna že iz n Cyclamen a4, vender bode „Agitator" sam zase celota.
S krajšimi pripovednimi spisi bodo preskrbovali list: v svoji elegantni in duhoviti pisavi nedosežni g. Jos. Stritar, g. dr. Ivan Tavčar, ki je s svojimi živo in izvirno pisanimi „Mrtvimi srci0 pridobil letos našemu listu novih prijateljev, g. Alf. Pirec in nekateri mlajši pisatelji.
Novo rubriko odpre letos „Ljubljanski %vonapod naslovom „^la^ iii ^lovonci^.
Tu bode priobčeval životopise odličnih umetnikov, pesnikov in pisateljev slovenskih; v prvi vrsti literarno-zgodovinsko razpravo „Dr. Jakob Zupan" (porojen 4. julija 1785. na Prevojah, umrl G. februva-rija 1B52. v Celovci), katero je o s to le tn iei; rojstva njegovega spisal g. prof. Fr. Wiest ha Icr; dalje životopis velikega slovenskega dobro-tvora, Ijudomilega P. P. Glavarja, katerega je po novih, v Komendi najdenih listinah sestavil g. prof. Ivan Vrhovec, in naposled životopis slovenskega pesnika in pisatelja Matije Valjavca iz urednikovega peresa.
Izmed znanstvenih razprav omenjamo zlasti prof. Rutar-jevega spisa o reki „T i m a vas4; zgodovinske stadije o Slovencih v IX. stoletji od prof. dr. Fr. Kosa, životopisa Y. G. Belinskega, slavnega kritika ruskega, od prof. J. Cel es tin a: E, L alio vi h zemljepisnih črtic in članka o književni vzajemnosti hrvatsko-slovenski, ki ga je o petdesetletnici preporoda književnosti jugoslovanske spisal g. Andrej Fe konj a.
Na dalje bode „Ljubljanski Zvon" točno poročal o vseh domačih književnih stvareh ter se s paznim očesom oziral na literarno delovanje in kulturno življenje slovanskih narodov in to tem lože, ker mu je. tudi bodoče leto zagotovljena pomoč takoizvrstnih poročevalcev, kakor sta n. pr. g. prof. Jos. Stare v Zagrebu in g. dr. Kari Št rek e Ij na Dunaj i.
Iz tega kratkega pregleda vidijo gg. naročniki, da je „Ljubljanski Zvon" dobro založen z zanimivimi rokopisi in da se s čilimi močmi odpravlja na delo prihodnjega leta, v katerem hoče kakor doslej kar naj-iskreneje pospeševati razvoj lepe in znanstvene knjige slovenske. Konečno vabi nove naročnike stopiti pod njegovo zastavo, in nadejoč se,-da mu verni ostanejo vsi dozdanji prijatelji, kliče jim: Na svidenje v novem letu!