345
Spanje prirode.
(Bogdan Kaminsky.)
To ni mrtvaška bela še tančica,
Ki na prirodi zro mi jo oči.
Spominja se, molče poveša lica.
Raz bokov, ram krasan odev polzi.
346 Marica II. : Ali naj se in kako naj se pripravljajo otroci za šolo.
Kot žena danes kaže se priroda,
KLi s plesa je prišla in ves svoj kras
Raz sebe trga ... v bolni duši gloda
Jej divje disonance rezki glas.
Vrtinec divji vre jej v trudni glavi,
Omahne v krču spehana na smrt,
»Umreti, spati...«, kakor Hamlet pravi,
Odmeva v njeni duši, život strt
Jej oslabeva . . . pada ... njene kite
Se razvozlajo, kalno zre oko.
Spominja na trenotke se prežite,
»Umreti, spati. . .« jej zveni v uho.
Umira . . . srce več jej ne utriplje.
Oko zre v daljo, v čelo pada mraz —
.Sneg rahlo, tiho se na plan usiplje,
Zveni iz dalje plesne godbe glas.
Iz češčine preložil Al. Benkovič.