AL. HREŠCAK: V bistrenje pojmov. ii. Poglejmo sedaj »našega« programa drugi, specialni del! »Kot tvoreč del države reklamujemo od nje pravic, ki so nam skopo odmerjene.« Ta del »našega« programa je tako nebulozeti, da je nemogoče videti njegavo tendenco. Kdo je pfavzaprav »tvoreč del države«? Spodaj je sicer jasno povedano, da je to naš — torej učiteljski program; potemtakem smo mi tisti »tvoreč del«. Ves tekst tega odstavka pa je tak, da ni misliti pri tem na učiteljstvo, ampak na ves slovenski narod, ker kaj naj počnemo drugače s »tvorečim delom« ali pa celo z »reklamiranjem pravic, ki so nam skopo odmerjene«. Kaj hoče »naš« program s to točko, nii je zagonetka. Česar se pa dobro zavedam, je to-le: Slovenci smo kot brezzgodovinska narodnost izročeni v tostranski polovici nemški nadvladi, ki nas drži v družbi s poljsko žlahto v politični odvisnosti. Zgodilo se je to po nesrečni vojni s Prusko 1866. Vlada se ni mogla več ustavljati. Izročila je Ogrsko madjarski aristokraciji, Avstrijo pa nernški liberalni buržoaziji. Vladajoči razredi zgodovinskih narodov (Nemcev, Poljakov in Madjarov) so si plen razdelili. S kurilanim volilnim sistemom so zavladali svoje soplemenjake in brezzgodovinske narodnosti; v Avstriji: Čehe, Slovence in Rusine, na Ogrskem: Slovake, Rumune, Rusine in Srbe. Danes, ko je narodna zavest v teh zatiranih ljudstvih visoko vsplamtela, se drže v Avstriji nemške in poljske meščanske stranke krčevito svoje tradicionalne hegemonije. To oviranje narodov v njihovem1 kulturnem in ekonomskem razvoju je nemoralno in nekulturno početje. Kot tako obsoja to početje tudi neka nemška in poljska stranka. Stranka je to, katere naloga je, boriti se proti vsem! jj.rivilegijem. ¦¦ Vem pa tudi, da je nemško učiteljstvo, ki se ravno tako rado imenuje pionirje kulture, kakor učiteljstvo vseh dežel, v Veliki večini najzagrizenejši sovražnik te riemške stranke. Zakaj? Preslepljeno in riašuntano po narodnem šovinizmu in kapitalističnih časopisih vidi v pravičnem naziranju te stranke narodno izdajstvo. Kaj pa naše politične stranke? Te reklamirajo od države pravice, ki so nam skopo odmerjene. Če pa ima država »slučajno« za take reklamacije gluha ušesa? Nič za to! Naši poslanci ji vkljub temu votirajo zaupanje, aportirajo vsa sredstva, s katerimi se lahko vzdrže vladajoči narodi v svoji hegemoniji. In slovensko učiteljstvo? Je agitiralo in agitira še vedno za take stranke. To tedaj vem. Kaj pomenijo pa rekla macije naših pravic v »našem« progra. mu, pa ne vem. V nadaljnem svojem programu naJ števa tov. R. one slučaje, kjer se nam je potegovati za jezikovne pravice, za usta-j navljanje raznih šol, po nastavljanju Slo vencev v razne deželne in državne služ be; končno hoče še narodno avtonomij^ in ožji stik z vsemi slovanskimi plemeni] Kaj naj rečem na vse to? To, da tem grmu tiči pravzaprav Rakovščko »narodni« zajec. Spoznavam pa to 1. z& radi dejstva, da trdi sam, da je poteg vanje za jezikovne pravice, pristanje n; narodni program; 2. zaradi dejstva, d govori v tem delu »programa« le o nar nem programu in vprašanju in ne tu o gospodarskem. kakor dela to v zgor njem delu, in 3. zaradi dejstva, da je ta d svojega programa najbolje specializiral tem, ko se je omejif v prv^m kot bol ^vodnem delu 1»? na splošne fraze, Torej zdaj vemo: boj za jezikovn pravice, za šole in slovenske lifadnike ii uslužbence — to je vsebina »našega« na rodnega programa. Če sploh kdaj, prepri čan sem zdaj o nujni potrebi tozadevn akademične razprave. Dobro poznam slovenski dnevnik, hoče »rešiti« slovenski narod na sličei način kot »naš« program. Zdi se mi cel da je »naš« program hodil k njemu v šolo, Da, da! To je šola političnega dnev nika. Nikjer natančno opredeljenih poj mov, nikake logike, brez vsakega globlje ga pojmovanja problema, o katerem nas hotel informirati. Če bi se »naš« pro gram le nekoliko bavil znanstveno s te; problemom, bi nikdar ne imel poguma, pokazati se na pozorišče v takem kostumu Vedel bi, da ne predstavljajo jezikovn' boji nič druzega nego socialne boje; le v višji potenci, kakor pravi Gumplowicz. »K socialnim nasprotjem enotne narodn države se pridružijo v narodno mešanih državah še nasprotja različnih narodnosti. Ta nasprotja se pojavljajo najočividnejše v različnih jezikih; zato dobi socialni boj med narodnostmi obliko boja za jezik, oziroma za enokapravnost jezika. Toda ta» oblika ni bistvo boja. Bistvo tega boja je^ ravno isto kot ono vseh socialnih bojev, namreč: boj za vlado. Jezik je le pre- tveza, »ideja«, da se tendenca olepša!«« »Delovati za narod« bi pomenilo potem-™ takem usposobiti ga za uspešen socialni boj. Socialni boj se bije na več frontah: na gospodarski kulturni in politični. Kdor mi torej kliče: »Deluj za narod!« me pošilja v gospodarski, kulturni in politični boj. Za boj je pa treba strategije, če hočem, da bo moj boj smotern — bojne metode potrebujem. Vsaka metoda je izraz neke ideologije, ki vsebuje v svoji celoti vse maksime moje življenske bojne metode. Take ideologije so danes: krščanstvo, socializem in svobodrniselstvo. Zadnja seveda ni nikakor tako obširna kakor prvt dve. Da posežem še enkrat nazaj: kdor mi veleva »biti naroden«, mi mora opredeliti »narod« kot sociološki pojem, pokazati mi naroden problem kot heterogeniteto problemov ter me uvesti v eno ali drugo ideologijo, ki naj mi služi kot suprema lex pri reševanju narodnih problemov. Kaj je storil tov. R. v svojem progra-1 mu? Pokazal je na del enega samega problema, namreč na del kulturnega proble- Z4ih™nia. Kje pa je drugi del kulturnega problema? Kje so drugi problerni? Kje je sociološka deiinicija naroda, kje ideolo- I o, kar nani jc podal tov. R. kot narodnosten program, ni program. Bilo bi to komaj del programa, če ne bi šepalo na toliko materialnih in formalnih napakah, kakor setn dokazal v prvem delu svoje razpravice. Po vseui tem mi je nerazumljivo, ka|ko naj si tolmačim še zadnji apel »našega« [prograina: »Učitelj bodi prepojen z najširšim deItnokratizmom.« Pa menda vendar ne misli avtor, da Ibomo iskali v njegovem programu še defmokratizem. Ubogi demokratizem, če bi jse moral naslanjati na take programe. Ta .demokratizem na tem mestu je gotovo [porodila želia, pokazati svetu z enim fudarcem, da smo narodni in deinokratični. li koncu naj še omenim, da si bosta morala slovenski učitelj in slovenska učiteljica poiskati že kak drug program, če bosta hotela koristiti narodu svojemu in sebi. Jaz pa vlagam na tem mestu v imenu vseh učiteljev, ki misljo s svojo glavo in ne z glavo kakega demagoškega političnega dncvnika, protest, da bi se imenoval tak lnonstrum, »naš program«. Dolžan scm to svoji časti.