SVOBODNA SLOVENIJA LETO (ANO) LX (54) • ŠTEV. (N°) 28 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES • 19 de julio -19. julya 2001 IB-.... . PODARI NAM MIR Recitativni tekst spominske proslave v Slovenski vasi, avtor Matin Sušnik Slovenski utripi Potopljen v brezmejnem morju skrivnosti, kjer sem tudi jaz del vprašanja, kjer se iskanje smisla razširi na vso celoto, nem odpiram svoje oči pred svetlobo stvarstva. Nemirno se poskušam dvigniti do višjih odgovorov, a ostajam dan za dnem suženj tišine neznanosti. Maham z roka-nii po zraku, kajti rad bi zajel vsaj zadostno količino besed. Rad bi zajel prave niisli, in da bi prave misli spremljala dobra čustva. Hočem biti odgovoren pred dolžnostjo, da bi prave misli in čustva vodile dejanja, dovrševalna dejanja, ki bi vni omogočala rast v strugi lastnega bistva. Vem: vse se blesti, vse poje melodijo, ki bi naj razložila končni pomen. Toda uide-to mi svetloba in pesem. Mahanje ostaja brezuspešno. Suženj tišine ostanem, brez besed, misli, čustev in dejanj. Veter spomina me vrača nazaj. Vidim trpljenje; vprašam: zakaj? Napadajo dvomi in vprašanja me vsa. Slepota me obkoli, kjer sam sem doma. Ko gaje veter spomina vrnil nazaj, v čas, ko so bili tisti, ki so jih imenovali izdajalce, 'zdani in seje kri njih narodne in verske za-Veze prelivala v kelih za nas, se sprašuje: Vidim trpljenje. Vprašam: zakaj? Je smeh kratkotrajen trpljenja navajen. Rodi domotožje nam zemeljski raj. V miru deviškega polja, v norosti dvigajočih se mest, našla svoje meje bo volja. Najde nas vedno bolest. Smo vsi le njena posest? In prosi Reši me bolečine! Pa upa: Kadar vse spremeni se v noč in vidimo naše slabosti, Božja naj reši nas moč. Učlovečenje,- Večnost sama stopila je v čas: Beseda meso je postala. Čeprav nas loči tisoče kilometrov, smo si Slovenke in Slovenci povsod po svetu, kamor koli nas je privedla usoda, v teh dneh še posebej blizu. Druži nas spomin na trenutke pred desetimi leti, ko so sanje številnih rodov naših prednikov postajale resničnost. Bili so to trenutki, ko je odločitev slovenskega naroda za samostojno pot v Prihodnost dokončno dozorela in je ni hroglo ustaviti nič več. Velike odločitve in dogodki vedno pomenijo tudi veliko odgovornost, hkrati pa človek v takšnih trenutkih odkrije v sebi neizmerno energy in po-®tm. Takšnih trenutkov se ne pozabi nikoli! Odločitev za samostojno in demokratič-no Slovenyo je bila hkrati odločitev za dokončen prelom z več desetletij trajajočim totalitarnim sistemom, za prelom z državo, v kateri Slovenke in Slovenci nismo „ ■živeti svojih vrednot in uresničevati svojih ciljev. Nismo se obotavljali in spra- J Neobsežni Bog prišel je do nas. Med nami bo vedno Beseda ostala, Če mi smo pripravljeni slišati Glas. ... nam prinaša rešitev: Kdo, če ne On, nam bo pomagal nositi križ? ... in vendar: „Če kdo hoče služiti meni, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo služi meni, ga bo počastil Oče. Sin človekov mora biti povzdignjen. Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem: Oče, reši me iz te ure? A zaradi te ure sem vendar prišel. “ (Jn 12, 26-27) Zato: Tudi ti si prišel zaradi neke ure. Prosiš, naj te Bog reši bolečine. Prosi, naj te Bog potom bolečine reši. Tudi tvoje kraljestvo ni od tega sveta. Naj ti bo ta svet prava pot k Njemu. Tudi ti boš opazil, da bo nekoč vse dopolnjeno. Zavedaj se, človek, takrat ko trpiš, da bistvo trpljenja spremenil je križ. Čas se ne zaključi s trpljeryem. V vsta-jer\ju temelji naše uparye: Nosi svoj križ brez presledka, tudi takrat, ko oslabi tvoja moč. Upaj na konec Velikega petka, upaj, da prišla bo Velika noč. Zato zaključne prošnje: Gospod, kadar te bičamo, kadar te s trnjevo krona kronamo, kadar s svojo slabotnostjo povečamo težo tvojega križa, usmili se nas! Gospod, kadar tavamo po zgubljenih poteh, daleč od Tebe, ki si naša edina tolažba, usmili se nas! Gospod, ki veš, da nas strah premaga in daje beseda „zgodi se" odsotna v naših ustih in v naših srcih, usmili se nas! Gospod, kadar te s poljubom izdamo ali te zatajimo, trikrat in še več, usmili se nas! Gospod, ko dvigamo k tebi svoj krik v tej dolini solz, podari nam mir! ševali za dovoljenje tega ali onega - odločili smo se in vzeli usodo v svoje roke! Danes vemo, da smo se odločili prav! Čeprav se bodo posledice obdobja, v katerem človekovo dostojanstvo in ryegove pravice niso imele posebne vrednosti, le nekaj časa poznale, pa smo lahko na to, kar je Slovenija dosegla v desetih letih svoje samostojnosti, upravičeno ponosni! Leta 1991 smo poželi, kar so več sto let sejali rodovi pred nami. V samostojno slovensko državo so vgrajena tudi vsa prizadevanja številnih slovenskih rojakov, ki ste se v desetletjih izseljenstva pod Južnim križem velikodušno razdajali za ohranjanje slovenskih korenin in zvestobo domovini pod Triglavom! Za nami je prelomno obdobje, pred nami so novi izzivi. Zdaj je čas naše setve, ki jo bodo želi rodovi za nami. Pred desetimi leti smo delovali enotno in k skupnemu cilju. Dobili smo priložnost in jo CERKVI SO LE VRNILI NEKAJ ZEMLJE, BLEDA PA NE Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je 4. julya izdalo odločbo o vrnitvi 8254 hektarjev zahtevanih nepremičnin v Triglavskem narodnem parku (TNP) ljubljanski nadškofiji. Omenjeno odločbo je ministrstvo izdalo ,,glede na to, da zakon o ohranjanju narave ne more določati ovir za vrnitev nepremičnin v postopku denacionalizacije in ker ob uveljavitvi zakona o denacionalizaciji ovire niso bile podane”. Zakon o varovaryu narave je bil sprejet namreč v času, ko bi morala denacionalizacija biti že davno končana. S tem je zavrnilo stališče Upravne enote Radovljica, ki je 12. aprila letos zavrnila zahtevo Nadškofije Ljubljana za vrnitev v naravi gozdov in drugih zemljišč, ki ležijo v območju TNP, o čemer smo že poročali. Upravna enota Radovljica je zahtevo nadškofije zavrnila, češ da gre za nepremičnine, ki predstavljajo zavarovano območje s naravnimi vrednotami, zato se po zakonu o denacionalizaciji ne vračajo v naravi. Miran Potrč, vodja poslanske skupine Združene liste, bivših komunistov, pa je povedal, da v Združeni listi „nikoli nismo in ne bomo soglašali, da se Cerkvi in drugim veleposestnikom vračajo veliki kompleksi zemlje in gozdov v naravi, še posebno ne v nacionalnih parkih”. Kot je bilo pričakovati! Seveda Delo govori o „vrnitvi” gozdov, kar bi oškodovalo slovensko državo, ter „da postopki cerkvenih zastopnikov niso ■■■■■■■■■■■■■■■■ Spravna slovesnost na Lajšali na Primorskem Na Lajšah pri Cerknem je koprski škof Metod Pirih vodil tradicionalno spominsko in spravno slovesnost za vse žrtve okupacije in revolucije na Primorskem pred drugo svetovno vojno, med ryo in po ryej. Škofov blagoslov je veljal posmrtnim ostankom 14 domačinov, med njimi dveh cerkljanskih kaplanov, ki so ju ubili partizani kot povračilo za domnevno izdajstvo partijskih tečajnikov, kar se je danes spoznalo za laž. Nad breznom na Lajšah že od leta 1995 stojita kapelica s križevim potom in spomenik. izkoristili. Naj nam bo to navdih tudi vnaprej pri našem vsakodnevnem delu, da bomo svojo državo spoštovali in jo razvijali, da jo napravimo čim boljšo in prijazno, čim bolj odprto in dosegljivo vsem Slovenkam in Slovencem povsod po svetu ter vsem slovenskim državljankam in državljanom. Da bomo v r\jej znali živeti v miru in medsebojnem spoštovanju. „Da rojak, prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak”! Bog živi samostojno Slovenijo! mag. France But predsednik SLS-SKD moralno opravičeni in opravičljivi”. Odločitev pa pozdravljajo predstavniki Nove Slovenije in Socialdemokratov. Ob tem so izrazili upanje, da ta odločba pomeni pozitiven premik na področju denacionalizacije, ki je v zadnjega pol leta zastala Po odločitvi kmetijskega ministra Franca Buta o vračilu več kot 8000 hektarjev pokljuških gozdov ljubljanski nadškofiji v naravi, pa je ministrica za kulturo Andreja Rihter v podobnem primeru ravnala povsem nasprotno, saj je blejskemu župnystvo zavrnila zahtevo po vračilu Blejskega otoka. Ministrstvo za kulturo je upravičencu župnij-stvu Bled namreč sporočilo, da Blejski otok oz. nepremičnine na Blejskem otoku ni možno vrniti v naravi ter da naj zahtevek za vrnitev Blejskega otoka v naravi dopolni z zahtevkom za izplačilo odškodnine v denarju. Ministrica za kulturo Andreja Rihter se je opravičevala, da izhaja odločitev iz tega, daje Blejski otok „zavarovan s strani ministrstva za kulturo po zakonu o varovaryu kulturne dediščine in prav tako po zakonu o naravni kulturni dediščini, kar potem varuje tudi vse ostale predpise”. Njen ministrski kolega Franc But pa je zatrdil, da kasneje sprejeti zakoni - v tem primeru zakon o ohranjanju narave iz leta 1999 - ne morejo posegati retrogradno nazaj v že pridobljene pravice, in ne govore o denacionalizaciji. Predsednik vlade Janez Drnovšek pa je v zvezi z omenjenima odločitvama zamešal vse, češ da sta obe rešitvi v nasprotju z njegovimi navodili prehiteli dogovarjanja o celoviti razrešitvi. Sicer pa v zvezi z denacionalizacijo zastopa legalistično stališče, da zakon izpred desetih let velja in ga je treba čimprej tudi izvesti. Lepo in prav, a bomo videli, kaj bo zdaj v praksi odločil o gozdovih in o blejskem otoku. De Eslovenia a la Argentina, y de aqui al mundo El diario DDB de Mendoza publicč el 15 de junio un articulo acerca del grupo esloveno-argentino Los Chanares: Son cinco jovenes mendocinos. Se lla-man David, Boris, Tomas, Juan y Roman. Su edad promedio es de 19 afios. Todos Uevan el mismo apellido, Bajda, aunque no son hermanos sino primos. Mendoza ya los ha empezado a conocer bajo el nombre de Los Chanares... Se trata de cinco musicos con una particularidad muy especial. Aunque son argentinos de nacionalidad, son eslovenos por descendencia, por lo que ademas de manejar el idioma a la perfeccion, y conocer y vivir su cultura a diario interpretan el sentir y la mušica tipica de aquel pafs europeo y la conjugan con el folclore tradicional argentino. En una entrevista al DDB, Los Chanares aseguran que „tocamos porque nos gusta, porque amamos el folclore argenti-no, y aunque no nos dedicamos de lleno a esto, lo hacemos con profesionalismo”. Este grupo acaba de terminar de gra-bar su primer CD, ,,Hermanando raices”. STRAN 4: Poslovilna večerja nogometašom Čestitke ob proslavi Nasa skupnos Iz življenja V nedelo, 24. junija je bila v Don Bos-covem zavodu v Ramos Mej(ji vsakoletna procesija Presvetega Rešnjega telesa; vodil jo je delegat za Slovensko dušno pastirstvo v Argentini, prelat dr. Jure Rode. Po sv. maši se je razvila procesija. Oltarje so postavili krajevni domovi San Justo, Castelar, Carapachay, San Martin in Ramos Mejia. V sredo, 27. junija, je bila v Slovenski hiši učiteljska seja. Vodila jo je šolska referentka Zedinjene Slovenije Angelca Klanšek. V nedeljo, 1. julija, je v Našem domu v San Justu imel predavanje dr. Alojzij Kukoviča z naslovom „Seksualna problematika in verska svoboda”. Isti dan je bila v Slovenski hiši Alojzijeva proslava slovenskih šolskih otrok. Po sv. maši za pokojne katehete in učiteljice je bil pred spomenikom poklon žrtvam vojne in revolucije. Sledila je v dvorani spevoigra „Pravljica o izgubljeni sinički” - delo Mirjam in Tomaža Tozon. Izvajali so jo učenci Prešernove šole, režiral je Miha Gaser, glasbeno spremljavo pa je izvajala Anka Savelli Gaser. V sredo, 4. julija, je bil v Slovenski hiši sestanek Zveze slovenskih mater in žena. Sledilo je zanimivo predavanje prof. Metke Mizerit z vsebino ,,Čile in zdrave tudi v jeseni življenja”. V soboto, 7. julija, je bila v Slovenski hiši molitvena ura ob prvi soboti v mesecu. Isto soboto je Slovenska kulturna akcija priredila predavanje univ. prof. dr. Milana Komarja ob priliki njegove osemdesetletnice. Naslov predavar\ja je bil „Kaj nas uči zlom komunizma”. V nedeljo, 8. julija, je bila v Našem domu v San Justu vsakoletna tombola. V četrtek, 12. julija, je bila v Slovenski hiši seja referata za tisk Zedinjene Slovenije. Sledila je seja upravnega odbora društva pod vodstvom predsednika dipl. časnikarja Toneta Mizerita. V petek, 13. julija, je bila v Hladnikovem domu v Slovenski vasi seja Medorga-nizacijskega sveta, katero je vodil predsednik ZS Tone Mizerit. V soboto, 14. julya, je bil v Našem domu v San Justu poslovilni večer nogometnega moštva pod okriljem društva Zedinjena Slovenija. Večerje se je udeležil tudi pesnik Tone Kuntner. Isto soboto se je osyi odbor Zveze slovenskih mater in žena srečal s pesnikom Tonetom Kuntnerjem in soprogo na prijateljskem kosilu. V nedeljo, 15. julija, je bil v San Martinu 33. Mladinski dan. Po tekmovanju v odbojki je bila sv. maša. Po skupnem kosilu in nadaljnjem tekmovanju je bil kulturni program, kateremu je sledila prosta zabava. D-ova za tisk. ref. Zedinjene Slovenije. mn trnom Ogledalo zgodovine ima velike madeže FAZ jasno prikazuje svetu, kako še danes gledajo v Sloveniji na polpreteklo zgodovino V minulih letih je izšlo nešteto jugoslovanskih in slovenskih študij na temo „parti-zani” in ,,narodnoosvobodilni boj”. Toda kako lahko dandanes zgodovinarji, ki prevzemajo odgovornost za novo „standardno” zgodovino, komunistične grozote tako zelo zanemarijo? Zakaj se deset let po neodvisnosti Slovenije i\jeno novejšo zgodovino še vedno predstavlja tako izkrivljeno, s tem ko se monopolizira s komunističnim odporom, se v prispevku z naslovom Slepe pege, ki ga objavlja Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ) 9. julija, sprašuje Reinhard Olt. Slovenija je slavnostno praznovala deseto obletnico svoje neodvisnosti, toda slovesno razsvetlitev nacionalnega samopre-verjai\ja so zameglili spori, ki izvirajo iz dveh različnih pojmovanj novejše zgodovine. Kajti ogledalo zgodovine ima dokaj velike madeže. Ti niso razjasnjeni niti v Ilustrirani zgodovini Slovenije. Pričakovali bi, da bodo v novi kn,jigi osvetljene dogme iz stare knjige in da bo poglavje z naslovom Narodnoosvobodilni boj in revolucija na novo ovrednoteno. Zmotno, tudi ta novi pogled na zgodovino gre skozi očala partizanskega kulta. Tako je na primer ravnar\je vodilnega politika Slovenske ljudske stranke (SLS) iz medvojnega obdobja Marka Natlačna obravnavano kot izdaja zmedenca, ne da bi pri tem vsaj kritično obravnavali vire in Natlačenovo delovanje, ki je bilo usmerjeno v omilitev vojaškega okupatorskega režima, obravnavali iz tedanjih okoliščin. Natlačen je na podlagi svojih izkušenj s fašističnimi okupatorskimi silami Italije v zahodnem delu današnje Slovenije zaman poskušal, da bi nemške okupatorske sile, ki so se mu zdele ,,bolj blage”, prepričal v razširitev njihovih oblasti nad vso Slovenijo. Komunisti in njim zavezano zgodovinopisje so ga nato blatili z razsodbo o izdaji. Podobnega „priznanja" sta bila deležna tudi obisk delegacije Narodnega sveta za Slove- nijo 8. junija 1941 pri Mussoliniju v Rimu kot tudi navzočnost škofa Gregorija Rožmana ob prisegi domobrancev na ljubljanskem stadionu aprila 1944. Ne gre dvomiti, da bi lahko šlo narodnemu svetu in škofu za rešitev svojih rojakov. Toda slovensko zgodovinopisje vidi v tem le prekletstva vredno kolaboracionistično dejanje. Tovrstno pojmovanje zgodovine tako mimogrede omeni tudi število žrtev partizans-ko-komunističnega terorja od leta 1941: kot „mobiliziranci okupatorske vojske” je padlo 15.000 Slovencev. Kako so umrli, namreč pod roko večinoma brutalnih ..komandosov” v Kočevskem rogu ali pri Mariboru, se ne omerya V nasprotju s tem je več kot 50.000 padlih partizanov, sodelavcev partizanskega gibanja in civilistov, la so bili žrtev okupatorja, povzdignjenih na mitski panteon. 12. maja 1945 je France Hočevar, politkomisar ene do partizanskih brigad, prišel na Koroško. V imenu 4. jugoslovanske armade je na sedežu 5. britanskega korpusa v Celovcu z brigadirjem Tobyjem Lowom sprejel dogovor o predaji slovenskih, hrvaških in srbskih protikomunističnih beguncev. Po tem so Angleži sredi maja pri Pliberku glavnini hrvaške vojske (skupaj s svojci kakih 200.000 ljudi) preprečili kapitulacijo in prehod v „vamo” Koroško. To je bila njihova smrtna obsodba. 18. maja je Tito svojim partizanskim enotam na Koroškem v skladu z dogovorom z Angleži ukazal umik za staro jugoslovansko-avstrljsko mejo. Partizanski poveljnik Ivanovič iz 3. jugoslovanske armade in brigadir Low sta se nato dogovorila o predaji vseh beguncev na območju južne Koroške. Hrvate so izročili 20. mnja, Srbe 24., Slovence pa 30. maja. Kdor ni bil ustreljen takoj po prednji in je preživel pohod, je bil kasneje ubit. Da se o tem v „na-rodni zgodovini”, ki je izšla v neodvisni Sloveniji, še vedno bolj ali manj molči, čeprav Nad. na 6. str. Splošno vprašanje, ki dandanes skrbi argentinsko prebivalstvo, je: ali smo že na dnu? Žrtev, ki jo vlada zahteva zlasti od srednjih in nižjih plasti družbe, je ogromna. A mnogi pi celo to prenesli, seveda pod pogojem, da bi to grenko zdravilo končno vendar zaleglo in ozdravilo domače gospodarstvo. Vendar se s strahom poraja dvom, če ni to le še en korak v nevzdržni poti navzdol in da nas čakajo še hujši časi. KRUTA LOGIKA Tudi za vlado ni prijetno. Le pomislimo, kaj vse je levičarska Povezava obljubljala med volilno kampanjo, kako so napadali liberalno gospodarsko politiko prejšnje vlade in napovedovali konec krize in njenih socialnih posledic. „Zdaj vse minulo je, nič več pel ne bom...“ bi lahko izrazil predsednik po besedah slovenske narodne. A pustimo poezijo in se potopimo v razvoj dogodkov. Zadnje mesece je gospodarski minister Cavallo podvzel kar nekaj pozitivnih ukrepov, predvsem za preložitev plačevanja zunanjega dolga, oziroma njegovih obresti. A to ni bilo dovolj. Ker je država še vedno plačevala (stroški) več kot pa je zaslužila (dohodki - davki), je morala nenehno segati po raznih domačih in tnjih posojilih. Tako smo prišli v stanje, ko ne domači ne tuji kapitali niso hoteli več posojati tej „zapufani“ državi. Ali bolje, pogoji (obresti) za ta posojila so bili tako grobi, daje minister sklenil seči po herojskem koraku: odločil je konec deficita. Ker ni več kredita, bo država porabila le to, kar ima. To pa pomeni znižanje pokojnin, znižanje plač državnim uradnikom, preložitev in znižanje plačila državnim doba-vnikom, itd. Izvzete niso niti univerze niti oborožene sile in varnostni organi. Ukrepi, ki jih je napovedal, so mnogo hnjši kot načrt, ki ga je predstavil bivši enodnevni minister Lopez Murphy in je zaradi njega padel, še predno je nastopil. Morda je prav zaradi tega ta odlok, katerega je z vsemi močmi podprl tudi predsednik De la Rua, presenetil argentinski politični kozmos in narod sploh, tako da v prvem trenutku nihče ni vedel, kako reagirati. Načrt je temeljil na absolutni logiki, katere nihče ne more zanikati: če ni kredita (oziroma so obresti samomorilske), je edini izhod ta, da se izdatki in dohodki uravnovesijo. Dejansko je ta ideja že mnogokrat krilatila nad prebivalstvom, ki z njo soglaša. A znova se dogaja, kar se je nenehno ponavljalo med vlado Menema: soglašamo s tem, kaj dela, a ne s tem, kako to dela Na tej ideji so slonele tudi vse reakcije. Nihče ni zavračal ukrepa, da naj se bilanca uravnovesi in enkrat za vselej odpravi smrtnonosni deficit. A osporavarye tako znotraj kot zunaj vlade se je osredotočilo v vprašanju: zakaj ponovno upokojenci in delavci? Zakaj ponovno državni uslužbenci? Zakaj tisti, ki imajo najmanj, ne pa tisti, ki imajo največ in še naprej bogatijo na račun države? KDO VLADA? Zadržimo se na bolj političnem področju. Ta kriza je znova pokazala na šibko točko argentinske stvarnosti: vlada nima moči. Tukaj pa že ne moremo več govoriti o razmerju med vlado in opozicijo, temveč o položaju v vladi sami. A pri tej krizi so prišli do izraza novi činitelji, nekateri od njih presenetljivi. Kar poglejmo. Če smo doslej govorili o problemu razmerja in nasprotovanja (ali tekmova- Tone Mizerit nja) med radikali in Solidarno fronto, je sedaj prišlo do pričetka nekakšnega preobrata. Fronta ponovno ne ve, kako bi se odločila, a kot možno varianto predlagaj0 ,,približevanje” radikalni stranki. To pa kaže na drugo točko: še nikdar ni bilo znotraj radikalne stranke toliko nasprotovanja Cavallu in njegovemu načrtu kot doslej, čeprav ga javno skušajo podpirati-To nasprotovanje je pritegnilo simpatije bolj leve Fronte in možnost tesnejšega sodelovanje in skupnega nastopa. Kot vedno se je v Fronti pojavila skušnjava, da enostavno zapustijo vlado in razbijejo Povezavo. Ta ideja se je kmalu razblinila. Razlogi so različni in odvisyo od tistega, ki menje izraža. Vidni predstavniki stranke trdijo, da zato, ker lahko v vladi še vedno vplivajo na spremembo smeri in zavzamejo obrambo socialno najbolj prizadetih. Pripi-snjejo ,,liberalnim finančnim skupinam” nenehne poizkuse, da bo jih izrinili iz vlade. Nekateri opazovalci bolj strupenega jezika pa trdijo, da se še vedno bolj splača biti pri koritu, kot pa se vrniti v opozicijo, ki ni toliko donosna. Znova se je pokazalo, da De la Rua nima v oblasti lastne stranke. Stranko še vedno vodi in jo nadzira bivši predsednik Alfonsin. A prvič se je tudi pokazala v radikalizmu samem huda razpoka, ko so nekateri začeli govoriti o „zvestih“ in ..izdajalcih”. Dobro pa se zavedamo, kako je to lahko nevarno, zlasti v gospodarskem in socialnem trenutku, ki ga doživlja Argentina. Opozicija, ki jo množično predstavlja peronizem, tudi ni takoj vedela, kaj storiti. Zahteva zvezne vlade je bila ista: province naj tudi ne porabijo več kot jim dovoli tekoča nabirka, ker s strani zvezne vlade ne bodo prejele več, kot jim pripada. Ne bo več posojil, ne bo več dodatnih fondov. A obenem je predsednik zahteval (prosil), naj guvernerji nove ukrepe podpro kot znak soglasja in edinosti. KAPITAL JE BOJAZLJIV Zakaj taka potreba priznanja, podpore in soglasja? Ker vsi napori niso dosegli, da bi riziko države („riesgo pais”) padel in prišel na normalno star\je. Še več, potem ko je minister Cavallo napovedal nove ukrepe in jih je predsednik države s presenetljivo odločnostjo podprl, je riziko dosegel zgodovinske rekorde. Razlog je enostaven: kapital je strahopeten. Riziko države v praksi ni nič drugega kot razlika v procentih obresti, ki jih upniki računajo državi nad obrestmi, ki jih plača za posojila ZDA. Če banke Združenim državam računajo 5%, Argentini pa 15% (deset razlike), pomeni da dosega riziko 1000 točk. Ko je nastopil minister Cavallo, je znašalo to število 914 točk, ob višku krize pa je v petek 13. (nesrečna številka) dosegel 1616 točk. Prav zato je De la Rua izjavil, da je „obstrižer\je“ proračuna edini izhod iz krize, in da ni snov pogajanja. Vlada lahko debatira o nekaterih detaljih, popusti tukaj, pritisne drugje, a bistvo ukrepa, da se takoj odpravi državni deficit, ostane nespremenjeno. Dejansko je vlada že nekaj popustila, saj je prvotno pritisk bil še hiyši. Sedaj je pustila nedotaknjene pokojnine, ki ne presegajo 300 pesov (prej je bila meja $ 200.-). Za tri mesece bodo plače državnim uslužbencem znižali za 18%, potem bo pa odvisno od davčne nabirke: če se ta zviša, se bodo povišale tudi plače, a nikdar za ceno deficita. Politične plače in stroške bodo (bodo?) znižalf za 26%, uvedli bodo davke na hranilne knjižice, itd. „V tem boju mi gre življenje” je dramatično napovedal de la Rua. Ni pa omenil, da gre za življenje tudi množici trpečih prebivalcev, ki morajo napraviti novo luknjo v že tako stisnjenem pasu. Slovenci v Argentini Iz življenja v Našem domu RAST XXX Roditeljski sestanek šole Franceta Balantiča Ob začetku šolskega leta je veliko priprav. Že zadnje dni počitnic preverimo, da je počitniška naloga gotova. Poiščemo nahrbtnike in uredimo šolske potrebščine. Navaditi se moramo zopet na umike. Čeprav se to leto za letom ponavlja, v nas vzbuja nova pričakovanja in želje, da bi se ob srečanju učenci, učitelji in starši obogatili in bili vedno boljši. In tako pouk steče... Kdnj pa kdaj je pa tudi vredno, da se v hitrosti današnjih časov malo ustavimo in ob pogovoru pregledamo delo, katerega kot vzgojitelji opravljamo dan za dnem. Tako se zavemo, da so težave in tudi veselja za starše in učitelje za vse podobna. Njim naj bi bil namenjen roditeljski sestanek. 6. maja smo se zbrali v Našem domu na povabijo učiteljskega zbora šole. Učitelji so staršem pripravili zanimiv program. Po pozdravnem nagovoru Angelce Klanšek, voditeljice osnovne šole, smo se posedili po skupinah za prijeten razgovor. Za začetek smo prebrali zgodbo o različnih drevesih z različnimi sposobnostmi. Ob stavku ,,vsak človek je enkraten" smo obravnavali dejstvo, da ima vsak svoje sposobnosti, s katerimi lahko spreminja in doprinaša drugim ter bogati samega sebe. Zavedati se moramo, da potrebnjemo drug drugega za lastno dopolnjevanje. Poudarili smo čut odgovornosti in hvaležnosti; zavedamo se, s kakšno lahkoto dandanes nismo ne odgovorni, ne hvaležni. Pod geslom: „če v ljubezni otroka hočeš vzgojiti, na tri stvari ga moraš opozoriti: prosim, hvala, oprosti” bomo skušali te besede čim več uporabljati. Z otroki se bomo o tem tudi pogovorili, da bi doma in v šoli dosegli jasen napredek v letošnjem letu. Za konec smo se še malo nasmejali in sprostili ob branju odlomkov iz knjige ,,Kar po domače”. Starši so korajžno uprizorili štiri vzgojne primere. Vsi smo bili zadovoljni. Hvaležni smo učiteljskemu zboru za pripravo sestanka. Želimo si še katere prilike za prijeten razgovor in upamo, da bomo učitelji in starši odgovorno izpolnili, kar smo se domenili. Tatjana Modic Kržišnik CARAPACHAY SPOMINSKA PROSLAVA V nedeljo 10. junija smo imeli krajevno proslavo v spomin padlim domobrancem in drugim žrtvam revolucije. Sveto mašo je opravil prelat dr. Jure Rode, med katero je imel lep priložnosten nagovor. Po ma$i so učenci slovenske šole prinesli na okrašen oder prižgane svečke, preživeli domobranci so pa prižgali spominsko svečo. Nato je Franci Žnidar v daljših besedah razložil pomen naših vsakoletnih proslav, bolj namerjene mladim, da izvedo zgodovino in spoznajo junake, ki so dali življenje za vzvišene ideale in za domovino. Postavil nam jih je za zgled v globoki ljubezni do domovine, v vdanem sprejemanju usode iz božjih rok in v trdnem uporu proti zlu. Andreja Papež Cordova je prebrala odlomek spominov domobranca, ki se je čudežno rešil iz brezna v Kočevskem Rogu; živ pričevalec, ki opisije svoje trpljenje, brez vsakega znaka maščevalnosti. Andrej Žnidar pa je prebral oporoko mladega slovenskega fanta, nasilno mobiliziranega med okupacijo v nemško vojsko. Napisal jo je, ko je ležal v ruski bolnišnici težko rarjen in je bilo njegovo stanje bližje smrti kot življenju. V njej se izroča Marijinemu varstvu in v božje roke, in prosi odpuščanja za smrti, ki jih je lahko povzročil nehote in sploh brez sovraštva. Čez šestdesettisoč je bilo mobiliziranih Slovencev iz Štajerske, Gorenjske in Koroške. Vsaj ena tretjina od teh se ni vrnila v domovino: morali so na fronto in se boriti in umirati za tiye ideale. Tudi za te junake naj velja naša vsakoletna spominska proslava. Za zaključek so vsi navzoči zapeli pesem „Oče, mati, bratje in sestre”. Med žalnostno slovesnostjo v Našem domu San Justu šič-Casullo je pozdravila navzoče, posebno bivše domobrance. Nato pa nam je spregovorila Cilka Vombergar Lipar in pričala o dogodkih, ki so.se med drugo svetovno Vojno dogajali na razklanem slovenskem oz«nlju. Naj navedemo samo en odstavek: “Danes je dan domobrancev. Vsi vemo, da medvojnih in povojnih grozodejstev ni Mogoče kar enostavno pozabiti, posebno še ki smo bili prizadeti. Kako je mogoče Pozabiti strašno smrt moža, očeta, brata? Danes se še posebej spominjam svoje-moža, domobranca Franceta Liparja, Pa njegovega očeta, živinozdravnika Fran-