Nokaj poirledov na gradnjo Baragovega misijonisoa in cerkve Marije Kraljice v Slovenski vasi v Lanusu v Argentini. Takorckoč iz nič so začeli slovenski lazaristi to razmeroma veliko gradnjo, a zaupajo božji Previdnosti in misijonskim dobrotnikom po svetu, da bodo mogli začeto tudi dokončati«»
Na poti do misijonskega poklica
Piše Karel Wolbang C.M., Philadelphia, U.S.A.
tl. Naia skupna katoliška odgovornost
lepota božjega načrta.
Vsak človek na svetu je ustvarjen po božji podobi. Kot razumno bitje •flore Boga vedno bolj spoznavati. S svobodno voljo pa ga iz dneva v dan bolj ljubiti ter mu vedno zvesteje služiti, dokler ga v blaženem gledanju fle bo po smrti vekomaj užival.
V kratki dobi svojega življenja mora vsakdo izpolniti svoje življenjsko Poslanstvo. Izvršiti mora zvesto to, kar Bog od njega osebno pričakuje. Nekaj, za kar ga je na zemljo postavil in ob gotovem času ustvaril. Na-Pflaviti mora nekaj posebnega za Boga. Tisto namreč, kar bi ostalo večno flflizvršeno, ako on te naloge ne bi dosledno izpolnil. Nihče na celem svetu jo ne more opraviti namesto njega. Je povsem svojska in osebna, ker zadeva fljegov lastni poklic.
Poklic pomeni božje povabilo, da za Boga nekaj osebnega napravimo. Nešteto je poklicev, ki po božji zamisli po svoje sodelujejo pri izpeljavi božjih načrtov v vesoljstvu. Vendar je Bog slehernega posameznika ustvaril Z;i gotov poklic, v katerem se bo sam najlažje zveličal. Napravil pa je tudi flpjveč dobrega za človeštvo in celoten božji načrt v stvarstvu, ako se ga "klene.
^sak imej svoj dar od Boga” (1 Kor. 7, 7).
Vse stvarstvo cznrnja bcžjo slavo in sleherni človek v njem jo je •'"Ižan po svojih najboljših močeh razširjati in množiti skozi vse svoje Oljenje.
“Kje bom mogel Bogu najboljše služiti? V katerem poklicu bom lahko *lavo božjo najuspešnejše razširjal?” Taka in slična praktična vprašanja vedno znova porajajo v glavah doraščajočih fantov in deklet pred K°nčno odločitvijo za življenjsko poklicno delo.
Idealizem mladostnika odločitev močno polajšuje. Dasiravno ima “vsak Sv°j dar od Boga”, vendar ni vedno lahko odločiti se pravilno. V nedavni "flketi glede izbire bodočega poklica med gotovim delom srednješolske 'Ahuline v Združenih državah, je na primer največji odstotek fantov iz-Jfl'il navdušenje za zdravništvo. Takoj za njim je bil duhovniški poklic 111 med protestantskimi dijaki ministra. Kot razlog so navajali, da je v '"b poklicih življenje najbolj nesebično žrtvovano za dobro bližnjega in izboljšanje stanja med človeštvom.
Med dijakinjami pa je prevladovalo navdušenje za pisarniško tajnico, bolničarko in učiteljico. Kedovništvo je tem sledilo.
Bog pričakuje sodelovanja od vseh.
Ob vatikanskem cerkvenem zboru je papež Pij IX. pozval vse katoličane sveta proseč, “naj posvetijo svojo gorečnost in napore izrinjen^ju zmot iz Cerkve ter jo pripravijo za luč neomadeževane vere.”
Dalekovidni papež KA Pij XI. je v pismu pariškemu kardinalu pred leti zapisal: “Zahvalimo Boga, da nam daje živeti sredi sedanjih problemov. Nikomur ni več dovoljeno biti povprečen. Vsakdo ima dolžnost misliti na to, da mora izpolniti svoje poslanstvo. Izvršiti mora v mejah svoje dejavnosti vse mogoče, da svet pripelje nazaj h Kristusu. Samo z doslednim katolicizmom se bo mogoče dinamično zoperstaviti radikalizmu levice in osvojiti svet za Kristusa.”
Detroitski nadškof kardinal Edward Mooney, ki je bil sam pred leti papeški delegat v Indiji in na Japonskem, svari: “Smo v nevarnosti, da premalo mislimo na vesoljno Cerkev in njene potrebe v misijonskih deželah. Bog daj, da bi nikdar ne podlegli tej skušnjavi. Ko klečimo pred tabernakljem ali darujemo sveto mašo, ne moremo prezreti dejstva, da smo služabniki Odrešenika vseh ljudi. V onih trenutkih uvidimo, da je poslednja želja Kristusova, da ga častimo, da bi bil poznan, ljubljen in da bi mu služilo sleherno živo bitje. Da bi s pomočjo njegove milosti in našega voljnega sodelovanja njegovo kraljestvo, sveta Cerkev, doseglo zadnje konce zemeljske oble. Kako moremo staviti svoji dejavnosti meje, če premislimo, da smo služabniki Njega, čigar ljubezen je brezmejna in njegov nauk naše edino zanesljivo vodilo? Kako moremo misliti, da /Učenikove besede “Jaz sem pot” kažejo samo na kratke, ozke steze omejenega delovanja in ne tudi na široke ulice svetovne apostolske akcije?” (Jean Da-nielou, The Salvation of the Nations — Odrešenje narodov, str. 23).
Vsak je tudi po svoje nenadomestljiv.	I
Kritičnost naših časov je jasna, kot še nikdar prej v zgodovini celotne Cerkve. Pa tudi menda v človeškem rodu na sploh. Bog kliče fante in dekleta, zrele može in žene, da bi vsak po svoje pričevali za Kristusa v novo porajajočem se svetu, ki ves vre. Čim preje bomo doumeli, da je Kristusova zapoved, osvojiti zanj ves svet, tudi naša osebna dolžnost, ki izvira iz narave našega katolicizma samega, tem preje bomo polnovredno sodelovali z milostmi, ki nam jih Bog vsak dan v ta namen pošilja.
Bog rešuje človeštvo po posameznikih, dušo za dušo. Zato je nujno potrebno, da duše prihajajo v stik z misijonarji in misijonarkami, rodovnimi in laičnimi. Odgovornost nas vseh je velika. S počasnostjo, komod' nostjo, lenobnostjo in molkom lahko preprečimo razširjanje božje besede ponekod za stoletja. Samo Bog tudi ve, kaj vse bi lahko zmogli z vsn dobro voljo. Zato vabi in kliče vsakega, ki božji klic spozna in mu j4; pripravljen slediti. Kot žive priče dejavnega katolicizma moramo ponest*
Kristusa v svet, med one, ki ga še ne poznajo. “Kako pa naj verujejo v tistega, o komer niso slišali? In kako naj slišijo brez oznanjevalca?” (Kirn. 10. 14.).
“Dvajset duhovnikov več. ..” * v
Sedanji sveti oče Pij XII. je v lanski misijonski okrožnici “Fidei donum ' Dar svete vere” o potrebi mnogo večje misijonske ekspanzivnosti v Afriki med drugim zapisal: "Afrikanci, ki doživljajo v nekaj desetletjih razvoj, dosežen v zapadnem svetu v teku več stoletij, so lažje zapeljani znanstvenem in tehničnem napredku, kot tudi po materialističnih vpli-
v'h, katerim so podvrženi... Dvajset duhovnikov več bi omogočilo v kaki Posebni pokrajini zasaditi danes križ tam, kjer bo mogoče jutri isto ozemlje, obdelovano po delavcih, ki ne bodo Gospodovi, postalo nedostopno za Pravo vero.”
V Ruanda-Urundi, kjer je število katoličanov v primeri s celotnim Prebivalstvom v Afriki najvišje, pride na posameznega duhovnika okrog •1150 vernikov. Potrebe po več domačih duhovnikih so naravnost kričeče >! Posebnim ozirom na katehumene, ki želijo postati čimpreje katoličani, l* tega ozemlja je tudi nadebudni afriški bogoslovec Abbe Modeste Ga-^'Kvva, ki ga od lani podpira preko SMZ ugledna katoliška slovenska dru-zina iz Združenih držav.
(Sledi.)
^ladraški nadškof med najmlajšimi kandidati salezijanske d.ružbe v Thlupatturju.
RIM, ATENE, NAIROBI
IN NAZAJ
Piše Maksimilijan Jezernik, Rim
XV. OB ZIBELKI KRŠČANSKE KULTURE
Motorjeva pesem se neprestano ponavija že več ur. Jutranja zarja je obsijala Sredozemsko morje in pod nami se vrst: otck za otokon. V Egejskem morju smo in približno čez eno uro bomo dospeli na atensko letališče.
NA SLEDI GRŠKIH VELIKANOV
Prizor je nepoprsno lep. Na vse strani neizmerno morje, v katerem plavajo mali otoki. Valovi se razbijajo ob obali in g.odajo leto za letom trdo skalo. Hribčki in doline, skale in položna obala, vse odkriva svojo lepoto. Majhne stezice, ki vežejo vasi, se spuščajo z vrhov v doMnice, ali krožijo ob obali, kakor rosna pajčevina ob jutranji zori.
Zob časa ni uničil sinje lepoie.
Prav med temi otoki so plule ladje s'.arih Grkov .in na prijetni obali so se poigravale grške boginje ter prežale nad usodo izmučenih Atencev. Z lahkimi valovi so se igrale nimfe, Demosten se je spopadal z besnečim morjem in dosegel višek govornrške sile. če bi imel criovsko oko in me ne bi ločila oddaljenost časa, bi mogel slediti, korak za korakom, uro za uro, kako se vrača obupani Odisej k žalostni žen:, dokler ga zla usoda ne pripelje v Korint. Ob šestih smo na letalfšču in čez pol ure nas odloži avto v sredini mesta. Prva skrb je, kako čimprej do katoliške stolnice. Razne označbe so preveč jasne, da bi jih mogel doumetii. Najprej na levo, nato na desno, dva koraka nazaj, tri naprej in sem se znašel na izhodni točki. Nek gospod se me je usmilil i11 v petih minutah popeljal k cerkvi sv. Dionizija.
Stolnica je posvečena znanemu grškemu škofu, a slog se je p°' polnoma izneveril stari klasični clbiiki; napol baročen slog je prekvašea z raznimi prilepki. Notranjost ni velika, čeprav še prevelika za maloštevilno skupino katoličanov, k’ so razpršeni po velikem mestu. Pr' maš: je le par starih gospa in dva ali trije moški.
Pri vhodu v zakristijo naletim na duhovnika, ki je pred nekaj meseci zapustM večno mesto. Kar osupnil je in malo je manjkalo, (D mu ni padel kelih iz rok. Ubogi siromak se ni nadejal obiska in prav posebno ne ravno v trenutku, ko je bil namenjen maševati.
Prva maša na atenskih tleh, Staroveška trdnjava človeške znanosti, ki se je počasi vdala Kristusovemu oznamlu, pozneje zablodila v krivoverstvo, prenesla trde udarce mohamedanstva :.n po osvoboditvi tega jarma še danes vztraja v svoji zmoti. Katoliško življenje je ohromet. Razen naj nlajših duhovnikov, ki so dovršili svoje študije šele Pred nekaj meseci, so že vsi odrasli ter izmučeni Gospodovi delavci. Od prevelikega dela so pospešili tek življenjskih dni in se prehitro srečali s starostjo. Nepričakovani pojav prlja elja, obisk z druge surani sveta, je zanje pravi božji blagoslov. Kar vidno oživijo, se razgibljejo ln pridejo do novih moči.
Pri zajtrku se spoprijaznim s starimi gospodi, župnikom in z «verna novomašnikoma, katera služita vojaški rok in kot “gosta” polagata pri delu. Priznati moram, da sta zelo dobrodošla, poleg vsega se zaradi osebne pripravljenosti in pridno primeta za delo ter tako nekako zamašita silno vrzel delovnih moči.
Atene! V katoliški stolnici! In vendar ni nobenega sledu o bo-kamtvu. Vse povsod revščina in skromnost! Kje so časi, ko so grške cerkve zbirale denar in ga pošiljale jeruzalemski skupini v pomoč!
Pristopi odposlianka Marijine legije. Med mašo je zapazila nov ebraz, spoznala duhovnika, s katerim se je že seznanila na Propagandi, ^egijonarji se kaj hitro spoznajo in pobratijo. Kar zažarela je od Veselja, ko je poslušala o mojem potovanju, o obisku na Edelinem ^obu. — Odposlanka je Avstrijka in je bila nekoč voditeljica dunaj-«kega senata Legije. Pred nekaj leti je izgubila moža in z njim zadnjo yez na domačii kraj. Zapustila je vse, se predala na razpolago Legiji, j1] danes brska po kamniti zemlji Grčije in Turčije, upa in moli, da bl med kamni staknila in zalila, pomladila in združila posamezne zapuščene bilke katoliške skupnosti.
V spremstvu obeh duhovnikov “vojakov” se poklonim katoliškemu nadškofu. Na mladem obrazu se poigrava znani nasmeh in pošali se, da Rimljani ne zaslužijo častne straže.
“Kaj takega nisem pričakoval” odgovorim, “zato sta mi vojaka prava uganka, častna straža ne, nadzorovalna tudi ne, ker kan trepečeta pred mano. Naj bo kar koli, morda ne bo preveč pripomba, da se ne splača omadeževati rok s krvjo pohlevnega Rimljana”. Prijazen smeh je napolnil malo sobico in zmotil nekaj oseb, ki so se pogovarjale pod nadškofovim oknom. A to le za trenutek. Hitro smo se pomirili in naš pogovor je postal vedno bolj resen.
Moj program je bil kaj hitro končan. Ladja za Siros odpotuje ob dveh popoldne in se vrne 29. septembra okrog 4 zjutraj. Za obisk Aten mi preostane današnji dan in po vrnitvi samo štiri ure. Na delo! Pred vrati čaka avto in stražnika sta na mojo razpolago. Današnji dan je posvečen ostankom grške kulture; po vrnitvi z otokov bom pa mislil na katoliške znamenitosti.
NA RAZVALINAH
Prav blizu središča je veliki stadion, ki so ga zgradili preteklo stoletje. Dolge, široke vrste belega kamna se vrstijo druga za drugo. Okrogle stopnice, tribuna na častnem mestu in dva večja sedeža pri vznožju za kralja in kraljico. Zelena ledina v sredi blaži oko, ki ga dražijo odsevi močnih sončnih žarkov. Pred vhodom je kip starega generala — če se ne motim — kot bi stal na straži in čuval moderne zaklade, čemu?
Maloštevilni ostanki Zevsovega templja štrlijo pro|ti nebu. Od lepe gredice, ki jo je razdejala divjakova kosa, je ostalo le prav malo bilk.
Atene! Izvir in zbirka klasične umetnosti. Velik del novih zgradb obnavlja ali spopolnjuje stari grški slog. Kakor da bi zadnji prebivalci še čutili veliko poslanstvo in nimajo moči, da bi se odtrgali od dediščine.
Velika razstavna palača ter univerzitetna knjižnica omilita staro obliko z novejšimi evropskimi težnjami. Parlament in kraljeva palača se oddaljita še malo bolj in se približata sproščeni in poljubni sodobni umetnosti.
Ulice so polne. Ljudje veliko bolj živahni kot v Srednji Afriki. Zla usoda hoče, da je tudi tukaj prepovedano slikati parlament in kraljevo palačo. A kdo bo ugnal turista, ki se je preril v palačo ugandskega kralja. Predpis zanj ne velja. Prosi šoferja, naj se vrne, vozi počasti, še predno je opazil, kaj sem prav za prav hotel, in celo stražnika nista uganila mojih namenov, sem obogatil svojo zakladnico z novo sliko.
Akropola je poosebljenost grške veličine. Umotvor starih grških časov. Z viška vlada nad Atenami. Kot kraljica vedno bedi nad ostanki grških bogov in pazi, da kdo ne bi oskrunil Sokratove zapuščine. Od
\atere koli strani se bližate mestu, od kodter koli se obračate proti Štoram in iščete usmerjalne točke, vas pozdravi — Akropola. Zdaj od daleč kot majhna skrivnost, zdaj čisto od )blizu z mogočnimi stebri, ki Mjubujejo času, zdaj se vam lahno nasmehne skozi kakšno ozko ultico 111 vas vabi s svojo lepoto.
Tokrat je zmagala. Pot se vije naokrog hriba, teče tik pod zidovjem, da jo za hip izgubimo izpred; oči, in se ponovno pojavi v drugi 'Tliki, dokler se končno ne razodene, v vsej svoji lepoti, skupno s starim
riatrom.
Grški teater! Stoletni viharji so se zaganjali v ostanke grške za-PUscine in jih niso uničili. Le tu in tam ga je oglodal stoletni zob in jr.a J® Mio treba popraviti ali pa celo nadomestiti kakšen kamen. Kljub isočletni starosti je še vedno mlad. Ravnokar pripravljajo neko pri-® elite v. Nisem vprašal, kaj je in kdo pripravlja. Le počasi sem stopal
stopnicah in prosil naj ljudje 20. stoletja ne oskrunijo tisočletnih
svetinj!
, Akropola je pred nami. Vse polno tujcev mi’goli med zidovi. Nji-°va radovednost liže stare kamne. Po stopnicah templja se bliža sku-W* Nemcev: votlnik razlaga kamen za kamnom. Dva angleška študenta Weta vodiča in sta vidno vzhičena. Nekaj grških zgovornih spremlje-'Ucev moti izredno zbranost in piha na dušo skupini ameriških obisko-
valcev. Z aparatom na rami in g-umijem v ustih družijo razdaljo več tisočletij.
Na višku smo! Na eni strani je docela ohranjen tempelj, ki sem ga ovekovečil z našo sliko; na višku tempelj, ki so ga v borb: s Turki bombardirali in mu delno uničili streho.
Zrem in gledam.
Ne najdem besede, ki bi mogla izraziti vse to, kar predstavljajo revni in bogati, uničeni in živi kamni. Ni je besedice, ki bi mogla izraziti notranje občutje. Pred mano stoji atenski senat, Homer, Sokrat, Aristotel, Demosten.. .
Stojim in molčim.
Velika in ponosna Akropola je padla. Bila je živa in je umrla. “Neznani bog” jo je razdejal in jo pokopal. Pod vznožjem se vzpenja aeropag, ki ji ne sega niti do pasu. Aeropag je postal njen tekmec in jo premagal. Marmornata plošča spominja na govor svetega Pavia. Za grško modrost je bil preprest. In vendar! In vendar so bile njegove besede kot zastrupljena puščica, ki je ranila srce atenske veličine, ki je v živo zadela njihov Olimp.
Povzpnem se na kamen in gledam. Nad sabo razvaline Akropole, pred mano ostanki starih templjev, moderne hišice, morda ceiO katoliške cerkve. Gore v ozadju zaokrožujejo atensko kotlino.
Sonce je že prekoračilo najvišjo točko. Počasi se oddaljuje avto in za nami, nad nami ostaneta Akropola in Aeropag. Zadinji hitro zgine in se popolnoma skrije za razvalinami starih templjev.
Avto drsi po novi cesti h Korintu,, odkoder odpelje ladja na Siros.
ZA RAZKROPLJENIMI OVCAMI
Siros je otok v Sredozemskem morju in ladja prevozi dolžino pri; bližno v petih urah. Otok je znan po dejstvu, da so prebivalci po večini katoličani. V glavnem mestu je škofovski sedež.
Katoliško gnezdo ni glavni razlog, ki me je spravil na dolgo pot in me prikrajšal za mnoge umeinine. želja po sprehodu po Sredozemskem morju tudi ne. Ne. Razlog je drugje. Je manjše kot otok, ker se skriva v moji duši, je močnejše kot da.java, ker ne pozna mej. V vasi Finiki župnikuje bivši šolski prijatelj. Vojna burja je preizkusila najino prijateljstvo in ga dosledno utrdda, da ne pozna meje.
Vožnja ne bo dolga, zato nič ne de, če ni ravno najbolj udobna. Zberemo si mesta na krovu in uživamo prijetno septembrsko sonce. V začetku je prijetno in vse v redu. Počasi postanejo mornarji vedno bolj glasni, dokler se njihovo postopanje ne spremeni v pravo gonjo, kako pregnati potnike enega za drugim v salon. Surovo postopanje mi jo uganka, če je prostqr res prepovedan, zakaj nam niso povedali v za; četku in preprečili, da bi se biii polastili udobnih naslanjačev. Po toči zvoniti je prepozno. Toda vsako prepiranje je odveč. Njihovo ravnanj6 presega vse meje. Ne poznajo nobenega ozira do oseb, ne gledajo na
ž.val”, je zapisal pisec potopisa pod sliko, ki ga kaže jahajočega na oslu.
Slika desno: Sošolca pred cerkvijo v gradnji.
aii spol. Po dolgem razmišljanju sem se spomnil, da prihajam 2 tako imenovane divje Afrike v kulturno Evropo!
Zaključek razodenem nekemu uradniku in vprašam, če se spomnijo lrir.' takem ravnanju tudi na vt:se tujcev. Gospod je izginil in čez nekaj , ‘lnut prihitel v spremstvu nekega višjega uradnika. Prosita me, naj ^volim v prvi razred1. Ponudba je nepričakovana,, a odgovor vedno isti. s n valim se za prijazno povabilo jn skušam uteme.jiti svojo odklonitev Pretvezo, da sem prvič na Sredozemskem morju in bi se ga rad naužil.
Hrušč se je mak) unesel in prvi naval jeznoritih mornarjev je |h)mo. V družbi pravoslavnega zdravnika mi ni brilo dolgčas. Iz zani-loV|ega Pcg°vora naju je zmolila sirena in naznanila, da je prišel čas cuve. Pred nami se blišči tisoč in trsoč 'luči. ki se zrcalijo na marskih aiovih. prijatelj je mož beseda. V nekaj minutah je vse urejeno. Po-j ainvi listek za Atene je zagotovljen; pozdravim starše našega gojenca a tečeva k autobusu, da naju popelje v njegovo farno cerkev Einiko. p nama je mila. Sošolcev tovariš naju povabi v svoj avto in nama volani nekaj čakanja. Je popolna tema. Ne zavedam se, kje neki se bre v°’ sa^ ne vidiT1 niti Pet metrov pred sabo. Dejstvo pa je, da je ez števila ovinkov in cesta ni ravno odlična.
Finika. Majhna cerkvica je lepa in snažna, župnišče skromno, da za silo preživlja ubogega župnika. Ne bo velike irazlike s hišo arškega župnika. Kako privlačna je taka skromnost!
Jošo mi je raztolmačil, da nima gospodinje, zato ne bo vse ravno v najlepšem redu. Meni odstopi svojo postelj, sam pa se bo sitisnil za eno noč k steni. Zjutraj bo prišla njegova mama in nama pripravila zajtrk, na večerjo pa morava misliti sama. Na vprašanje se samo zahvalim, češ da sem za danes že opravil. A gospod župnik se ne vda. Ne miruje, dokler se ne zediniva za čašo kave.
Prižge ogenj, privleče na dan nek lonec in v nekaj minutah, medtem ko si jaz ogledam cerkev, pripravi kavo.
“Čaša kave!’’ Po ovinkih sem zvedel, da je običajna večerja našega župnika.
“Lahko noč, Jošo!”
“Lahko noč,” odgovori prijatelj, “boš videl, kako lepo se spi v Platonovi domovini”.
Glas cerkvenega zvona trka na okno.
“župnik je že na delu,” si mislim in ugotovim, da ni druge rešitve, kot da se vdam v usodo in vstanem.
Pri maši je prav malo ljudi, a so toliko pobožni, da ostanejo še pri moji maši. Morda so vedeli za moj prihod in jih je najbrž pridržala tudi radovednost. Sicen pa nisem poklican, da bi sodil o osebnih verskih zadfevah.
Prijateljeva mama je pjrišla eno uro hoda, da je pripravila zajtrk. Uboga ženica se je nemudoma vrnila, ker je doma morala pripraviti še kosilo, na katerega so povabljeni bližnji duhovniki.
Celo dopoldne je moje. Jošo mora po opravkih, ker ima neke sitnosti z gradnjo zvonika in mora še k predsednici Marijine Legije ten prestaviti sestanek in še in še.
Jaz vzamem brevir in se prepustim svoji radovednosti. Okolica ih župnišče sta čisto preprosta. Pogled na cerkev me šele potrdi, da vlada v kraju revščina. Zvonik je oddaljen od zgradbe in ga popravljajo, siest bi bila nevarnost, da bi popolnoma izginil. Hiše so pritlične, majhne, brez naših visokih streh; na terase nanosijo zemljo in je baje odlične nepremočljivo sredstvo. Po cesti hitijo otroci; ki so pa že prepozni šolo. Res, od bližnjega poslopja prihaja od časa do časa moški glas-Učitelj razlaga, tolmači, in če je potrebno, tudi grozi.
Revščina sedi na vsakem oglu. Suša tlači ubogo naravo in ljudstvo je zbegano. Le glojboki vodnjaki se še niso posušili in treba je štedit* z vsakim litrom vode. Dolga veriga, na kateri so obešene čudne posode» se neprestano vrti, zajema v globini vodo, jo prinese na površje in zliva v jarek, ki jo ponese na vse grede. Noč in dan vedno ista pesem in ubog' osel ne pozna drugega dela kot namakanje zemlje. Baje ni pošteno deževalo že nad deset mesecev. Inv tej vročini!
Revščina je torej gospodarica v kraju in ljudje se bratijo z lakoto-Zato je toliko lepša lastnost, ki je očividno v njihovem značaju — snaga-

Župnikova rojstna hiša.
v enournem pogovoru s škofom, ki se je pripeljal na motorju v župnišče, sem šele globlje spoznal silne težave katoliških manjšin. Ko ,le grška celina odpovedala in se predala pravoslavju, so otoki vztrajali stoletja in stoletja. Borili' so se proti nesreči, a usoda jim je sovražna, ^mlja je revna, ljudje bežijo pred lakoto in si iščejo boljšega življenja J mes(tu. Vsak katoličan, ki odide, je kakor kapljica, ki jo vzameš z zl'cko iz kozarca, in izgine v pravoslavnem morju. Kapljica za kapljico lri kozarec se vidno prazni.
Za kosilo naju pričakujejo Jošovi starši. Mala, snažna hiša, ki so K' pobelili pred' nedavnim, je njihov ponos. Vsa družina sedi okrog Jr126- Oče opisuje svoje potovanje po Ameriki, mama je bila vedno avezana na otok, otroci delajo in garajo v upanju, da se bodo časi
spremenili.
0	Problemi, ki jih stavi življenje, so vedno isti. Spreminjajo se le
1	«ebe, ki si pogosto delajo utvare, da njihova pot nima nič skupnega z riIgimi, temveč je nekaj edinstvenega.
D Čas je minul in od daleč sem zaslišan odmev autobusovega trobila. jUzina stoji pred vrati in nam maha v slovo. Na pol končana cerkev, gradijo malo nad hišo, je zadnji spomin na Finiko. h ]r Mrak. ''e Počarsi padal na pristanišče, ko smo dospeli na vrh mesta atoliškii stolnici. Na eni strani morska gladina, na drugi skoro samo
kamenje. Vsaka ped zemlje je zavarovana s kamenjem in povezana s kamnitimi stezicami. Samo osel se mere priplaziti do nje in pomagati človeku pri delu.
Trdo življenje na polju in nič kaj boljšega v pristanišču. Preveliko ljudi za izčrpana tla! Nič čudnega, če iščejo boljših krajev, kjer je poleg trpljenja in garanja, še čas za vesßije in počitek.
S takšnimi občutki in vtisi smo si segli v roke. Vsem je bilo milo pri srcu.
Osamljeni vojaki so ostali na straži.
Jaz pa sem se oddaljeval in odhajal nazaj v — “očetov dom”.
(Konec sledi.)
I
MISIJONSKA MAJNIŠKA PESEM
Veseli ptički so zapeli v loga, zagostnleli ljubko v slavo Bogu.
Zasinil je pomladni sončni žar, spet šmarnice krasijo Tvoj oltar, premila majniška Kraljici!
Ozri se, Mati, v ljudstvo svoje zbrano, v poljano živo, s cvetjem posejano; nad njo se vzpenja višnjevo nebo, iz nje molitve, vzdihi k Tebi vro:
Usliši mile prošnje, Mati!
Če pa obličje je veseloresno, če v maju mu je v srcu letos tesno, če mlade mu oči sicer žare, v njih se solzni biseri blišče -oprosti pevcu, mila Mati...
Čuj: vsepovsodi spomladansko vetje!
Glej; vsepovsodi spomladansko cvetje!
Narava vsa dehti, slavi Boga, poganski človek pa ga ne pozna... o pošlji Luč mu, Morska zvezda!
Mlad'na naš ', rože trga vneta in Tebi, Mati, kite vencev spleta,
Pogančkom cvetke prav tako cveto, a kaj bi z njimi, ubožci ne vedo.
O daj, da kmalu Te spoznajo!
V obilo srcih še pomlad ni vzklila;
Se dalje zimska noč jih bode kr'li.
Da vzide v srcih vseh pomladni dan, da vzljubi Te kristjan in vsak zemljan, izprosi, milostna Kraljica!
A. Martinčič
Div.e sliki iz ,'misijonskega življenja: G. Andrej Majcen med indckinskimi novobrščenci svojega misijona. — Spodaj: Mladi bogoslovec, zazncmovan s križcem, je eden izmed mnogih, ki jih slovenski dobrotniki vzdržujejo.
NA E	ALSKE BREZJE
Demšar S.J., Kalkuta, Indija
“Oče, kdaj	ali na
božjo pot v Ba	a padle
dekleta naše n<
Kar pogrelo me je. itea, že dve leti se odpravljamo, pa zmeraj kaj vmes pride.
“Nič bojazni” sem jim zagotavljal, “bom držal obljubo: še ta teden bomo šli.”
Lahko obljubiti, mnogo težje obljubo izpolniti! Bändel, bengalska Marijina božja' pot, je daleč 45 km. Lepa cesta vodi tja. S Kalkuto je povezana tudi po železnici; a vlaki vozijo kaj nerodno: zgodaj zjutraj, ali' pa pozno opoldne... če pa že gremo, moramo imeti tam mašo in vrnili bi se šele popoldne.
Domislili smo se avtobusa. Nekateri zavodi imajo svoje lastne šolske
O. Lojze Demšar S.J. piše za “Katoliške misijone”. . .
avtomobile. Nič nisem pomišljal; kar v bližnji konvent sem šel.
“Vozilo je v popravilu...” so mi odgovorili. Spet drugi avtobus je premajhen za našo družbo. Saj bo kar 25 deklet iz naše nedeljske šole. Tedaj še zadnji poskus: v konvent “Hčera Sv. Križa”. Prijazna prednica me je pozdravila kar pri vratih. Sem si mislil, da že spet ne bo nič, ker je bil nasmeh nekam sladak. Pa sem se, hvala Bogu, ureza!!
Začel sem precej previdno: “Častita mati,... saj veste... dekleta naše nedeljske šole... pa bi rade šle na božjo pot v Bändel... pa...”
“Oh, dragi pater”, me je prekinila, “če greste tja, pa molite še za nas. V velikih težavah smo: novih sester iz Evrope ne moremo dobiti, ker jim ne dovolijo sem; za domače pa nujno potrebujemo novih učnih moči. . . pa tudi nov zavod bi nam bil potreben. A kje naj dobimo sredstva?”
“Se razume, častita, vsi bomo molili v vaše namene; sam se vas bom še posebej spomnil pri maši, pri Marijinem oltarju, v soboto, ko bomo šli tja, če seveda...”
“Kaj pa vas teži, pater? Kar na dan z besedo!”
“Pravim, namenjeni smo tja, pa ne vem, kako bi potovali... Z vlakom je nerodno, zaradi časa; za avtobus pa se vas skoraj ne drznem prositi, ker vem, da ga vsak dan potrebujete, zdaj ko je šola...”
“Nič skrbi! Saj ste namenjeni v soboto, kajne? Glejte, ob sobotah
imamo prosto: avtobus za vaše romance vam je na razpolago!”
Bog jo blagoslovi, dobro redovnico! Brž sem obvestil dekleta. Na ttaglico sem pisal salezijanskemu priorju v Bändel, da bomo v soboto Poromali tja, pa da bi rad maševal Pri Marijinem oltarju.
Sobotno jutro ob sedmih je bil avtobus pred vrati našega zavoda. Dekleta so se zbrale že prej: a bilo jih Je okrog 40 — v avtomobilu pa pro-stora za 25! Seveda, brez sorodnikov O' šlo: ta je pripeljala še sestrico, 0r>a spet teto in tako naprej, pa še yčiteljice naše nedeljske šole, pa prijateljice, pa dva vzorna učitelja, eden ramilec, drugi Nepalčan... Nisem J*h smel odbiti. Nazadnje smo se le Vsi stlačili v vozilo. Sam sem sedel traven voznika in naštel, da nas je vseh enainštirideset.. . Mislil sem : nas bo že Marija obvarovala ne-z&od... res nas je čudežno varovala!
V majskem jutru smo brzeli skozi Prazne velemestne ulice. Tod in tam ^mo srečavali kmetiča, ki je vodil svojo kravico v mesto, da jo pomolze Pred vrati mestne gospodinje: tako
bo
prepričana, da bo res dobila “ne-
i v ^ ^ i“71 •«-'Cvliclj vici	1 CCj v-l vi M1 I €"l IIC.—
rščeno” mleko; tam pri nekem vod-Jaku pere mož svojo rikšo (dvoko-csni voz), da se bo svetila ko nova. . . gospodinje hite na trg... iz majdana i yrt sredi mesta) se vračajo družine, ^ so šle na jutranji sprehod... mi-v o jjas švigajo majhni avtomobili, ki o^ijo s postaje zgodnje potnike...
1 l^er pa so ceste precej zapuščene:
. oa jih vidite dve uri pozneje! Di-lrjdaj in gneča...
Kot pravi romarji smo začeli mo-.tr.1’ 8{M Kremo na obisk k nebeški ‘ '‘ceri. Molimo rožni venec v ben-vatščini: romarji odgovarjajo vsak
svojem jeziku — ta po tamilsko, čet1?- V	tretji spet angleško,
nepalsko. . . jaz pa — po slo-epsko! Potem pojejo Marijino pe-'urn '— v bengalščini:
Romarice v Bande! se nakladajo na avtobus, a jih je preveč...
že v delu, samo naš avtobus drevi k Mariji na božjo pot! Nekje naletimo na sprevod: nosijo mrliča, da ga bodo sežgali na obali, njegov pepel pa vrgli v vodo... Brzimo mimo Čan-dernagorja, kjer župnikuje Ljubljančan, p. Stanko Poderžaj... Slednjič smo na cilju: pred nami je vitki zvonik s prostorno cerkvijo; velik samostan ob njej. To je Bändel, slovite Brezje v Bengaliji.
*- * «
Čadernagorska cerkev p. Poderža j a.
“Tumi dže amari ma — Ti si naša
mati...”
Ljudje začudeno pogledujejo na pragih, ko drči mimo pojoči avtobus. Vozimo se mimo nizkih koč in bajtic, pa tudi mimo razkošne bogataševe palače. Otroci se igrajo sredi ceste: dečki nabijajo nogomet, drugi “frni-kljajo”, kot pri nas doma... nekateri s torbo čez hrbet marširajo v šolo... Velemesta kar noče biti konec. Slednjič smo le na deželi. Cesta se vije zdaj ob Gangesu, ki ga tukaj nazivljejo Hugli. Prav ob robu reke vodi pot: gledamo ladje, visoko naložene s slamo... med njimi švigajo drobni čolniči z obale na obalo. Ob cesti so velikanske tvornice konoplje, ob njih delavska stanovanja. Vse je
Bande!...
Samo nekaj bežnih vrstic o zgodovini te božje poti.
Nekaj let po tistem, ko so Portugalci odkrili krajšo pot v Indijo, so njihove trgovske ladje že plule po širnem Indijskem oceanu, krog in krog Indije, pa tudi po veletokih v notranjost dežele same. Portugalci so takrat imeli veliko in mogočno mornarico pa dobro izvežbano in opremljeno vojsko. Domači indijski kralji in knezi, ki so bili v stalnih vojskah med seboj, so jih več ko radi klicali v pomoč. Za uslugo so jim potem odstopali razne ugodnosti. Predvsem so ti Portugalci tako zadobili celo vrsto naselbin. Njihove ladje so zajadrale tudi v bližino Kalkute, v času vojskovanja med kraljem Mahmudom in njegovim upraviteljem Šer šahom. Portugalci so pomagali Mahmudu, ki jim je v zahvalo odstopil velik ko« zemljišča blizu Kalkute ob reki Hugli. Evropejci so na tem kraju pozidali majhno utrdbo, ki jo je branil visok in trden zid. V njej je bila tudi trgovska naselbina. Sezidali so tu majhno cerkev. Iz središča Indije so si dobili sem skupino duhovnikov iz reda sv. Avguština, ki so si postavili tu svoj samostan. Okrog 1. 1599 je bil Bande! — tako so novo naselbino imenovali, — cvetoča portugalska irgovska postojanka. To pa je šlo kaj malo v račun domačim vladarjem Bali so se, da bodo tujci počasi dobili vse v svoje roke.
1C22. je izbruhnila domača vojna ftied princem Karunom in njegovim °četom Jahangirom. Princ je brž poslal odposlance v Bande! in prosil za Pomoč portugalsko mornarico. Portugalci pa so mu odgovorili, da ga v boju proti očetu ne bodo podpirali. Nekaj let po tistem je kralj Jahangir ^mrl. Novi kralj je bil zdaj princ Harun, z imenom Šah Jahan. Prvo ajegovo vladarsko dejanje je bil na-Pad na Bändel. Ponižati je hotel Por-lugalce, ki so mu pred leti odklonili ''ojaško pomoč. Več mesecev je oblegal njihovo utrjeno postojanko in ■l0 slednjič po izdaji nekega portugalskega častnika tudi osvojil. Na dan sv. Janeza Krstnika, ko so bili ljudje v cerkvi, so Indijci vdrli v me-slo: pobili so vse, kar so živega do-uli. in kraj na vseh štirih koncih ■^ažgali. Naseljence so odvlekli pred zmagovitega kralja, ki jih je mrzlo °bsodil vse na smrt. Od petih redov-Uikov, ki so bili takrat v Bandeln, so ^H'je padli pri obleganju. Preživel Hu Je samo stari sobrat Janez od sv. 'Hža. Kralj ga je nagovarjal, naj se ud Pove krščanski veri. A stari redov-’Hk ga je tako odločno zavrnil, da Je. 1‘azsrjeni vladar odločil, naj vse •lete kristjane vržejo divjim zverem. Na dan smrtne obsodbe so se zbrali 'soči poganov v velikem, prav za to Priložnost zgrajenem amfiteatru. Kr-'javi prizor je hotel videti tudi šah uhan s svojim dvorom in tisoči mo-uiriedanskih vojakov. V sredo arene l? Ua debele kole priklenili divjega s °ua, ki so ga že teden prej začeli . i’adati. Malo naprej so klečali obso-,eni. kristjani, kot prvi mučenci v 'teatrih. Sredi med njimi pater , utiez, ki jih je hrabril in blagoslav-S| Odvezali so slednjič divjega . PPU- Grozotno je zatrobil in se za-(1Proti obsojenim. Tuleč je pri* Vi|V.e' do njih, a se je nenadoma usta-)•(> i'n Schoko priklonil pred starim s: °vuikom: ovil ga je z rilcem in 0(j -u posadil na hrbet. Potem ga je 'esel pred kraljevi prestol in ga
Marijin kip še iz stare, prvotne cerkve; bil je čudežno najden ob reki.
položil pred strmečega kralja. Gledalci so ponoreli od navdušenja. Eno-dušno so zahtevali, da kralj obsojene pomilosti. Jahan je tedaj vstal, se globoko priklonil pred duhovnikom in s tresočim glasom vprašal, kaj želi. Redovnik pa ga je prosil, naj dovoli vsem, da odidejo v miru in naj jim vrne spet Bändel, kjer bi živeli in Bogu služili v miru in svobodi. Kralj se takšni prošnji ni mogel upirati. S svojim kraljevskim dekretom je zapečatil njihovo svobodo in jih napotil nazaj v Bändel...
Še pred tistim nesrečnim napadom na Bande! pa so avguštinci imeli v svoji samostanski cei’kvi čudovito lep
Marijina družba nedeljske šole.
Spodaj: Kos lo bodo pripravile.
Marijin kip, ob katerem so se ljudje zbirali dan za dnem in molili. Ko so Indijci svetišče zažgali, je neki Portugalec na skrivaj vzel kip z oltarja in se s soho vred pognal v reko Hugli, da bi svetinjo rešil.. . A je utonil in tudi kip so požrli valovi.
Ko so cerkev po kraljevski pomilostitvi spet pozidali, je pater Janez
neznansko žaloval, ker v oltarju ni bilo več Marijine sohe. Pa se je namerilo neke noči, ko ravno ni mogel spati, da je zunaj zaslišal klice na pomoč. Zaslišal je besede: “Pozdravljena, pozdravljena Naša ljuba Gospa srečne poti, ki si nas vodila do zmage... Vstanite, vstanite...” Redovnik je odprl okno in videl, da se vsa reka pod njim koplje v čudežni, skrivnostni luči. In zdelo se mu je, da je nekdo odprl cerkvena vrata in vstopil... Potem je vse utihnilo. Starček je mislil, da se mu je vse le sanjalo. Zjutraj pa so ga ljudje zbudili s klici: “Marija je prišla nazaj!” Odprl je samostanska vrata in na pragu našel stari Marijin kip, ki je ob požigu izginil v valovih...
Zdaj stoji ta čudežni kip visoko na cerkvenem pročelju: Marija zre na reko proti Kalkuti. Leto za letom priroma tu sem na tisoče romarjev vseh ver — vsi hite k Mariji srečne poti, da ji potožijo svoje težave in jo prosijo pomoči...
* * *
Kar trdi smo bili, ko se je naš avtobus ustavil pred romarskim svetiščem. Uvrstili smo se v procesijo in skozi visoki portal stopili na dolgi hodnik, ki vodi v cerkev. Po obeh stenah vise starinske podobe, ki predstavljajo zgodbo iz zgodovine te božje poti... Visoke stopnice nas vodijo v svetišče samo. Oči vseh se zastrme v veliki oltar, od koder nas pozdravlja naša nebeška Mati. Že nam doni iz grl pesem “Tumu dže amari ma — Ti si naša mati...” Pristopil sem in začel maševati. “In-troibo ad altare Dei... k Bogu, ki razveseljuje mojo mladost...”
Res, mladina kleči tu pred Marijo, petintrideset deklet iz Njene Družbe, ki so si jo izbrale za svojo mater in zavetnico: Ona naj jih varuje v velemestu nevarnosti greha, varno naj jih vodi mimo vseh brezštevilnih zank velemestnega življenja.
Spodaj: Celotna skupina romarjev pred Marijinm kipom na vrtu svetišča.
Zvonček je zapel. Visoko sem povzdignil sveto Hostijo proti Mariji z Jezusom v oltarju.
“Z ljubljenim Sinom nas blagoslovi, Devica Marija!”
Počasi sem jim polagal sveto obhajilo na ustnice: “Telo Gospoda Jezusa Kristusa naj ohrani tvojo dušo za večno življenje...”
Vsako dekle sem resno motril: ta je iz dobre katoliške družine, ni prevelike nevarnosti zanjo; ta tu pa je v nevarnosti, mati jo hoče poročiti s protestantom; tretja tu je jetična, z obraza ji bereš, kako jo bolezen suši...; spet druga je še vsa srečna, nedolžna, nič še ne ve o življenju in njega krutostih; tu je naša tamilska učiteljica Arekmari, z otročičem na grudih, ki je široko razprl oči, ko je duhovnik materi položil Jezusa na ustne; potem pristopa učiteljica Terezija, ki že trideset let deluje med največjimi reveži v velemestu: koliko jih je rešila smrti, koliko že razbitih družin spet povezala, koliko jih je pripravila na krst, na obhajilo, na srečno pot v večnost; potem so tri Hčere sv. Ane, bengalske redovnice, ki so se pomešale med dekleta, tako lepo jih uče v nedeljski šoli: začele so in še vodijo Marijino družbo...
Duše smo si napojili z nebeško hrano; zdaj bo treba poskrbeti še za telo. Očetje salezijanci so nam od-kazali prostor, kjer smo si skuhali čaj, razrezali smo dolge “štruce” kruha; smeh se je sprožil na vseh koncih in krajih. Pogledal sem na uro: “Saj je že enajsta; če hočemo do popoldne nazaj v mesto, se moramo požuriti!”
“Nikar, oče,” so me hrabrile kon-greganistke, “saj imamo lonec, pa bomo skuhale kičuri: vse pomešano — riž in zelenjava...”
Brž sem tedaj poslal našega nepalskega katehista na trg; vrnil se je obložen kot osliček; butara vej mu je visela ob strani, na hrbtu je nosil
vi'eče z rižem in fižolom, v žepu mu je bingljala škatlja z mastjo, na suknjič si je pripel vrečico soli in popra. Bušili smo v smeh, ko smo ga zagledali! Dekleta so si zavihale rokave, zavile svoj “šari”, pa— na delo vsi! Ni minilo pol ure, ko smo že lepo sedeli pri okusnem kosilu. Jedli snm kar s širokih bananinih listov, ki so nam služili namesto krožnikov. . . Žlic in vilic tudi nismo imeli, Pa smo dobro opravili kar z roko.
^ Spet je zadonela Marijina pesem. Kar vleklo nas je nazaj v cerkev. Zmolili smo rožni venec, potem pa 5e povzpeli na pročelje, kje stoji stari čudežni kip, ki je tu že čez tristo let. Odprl se nam je čudovit razgled na Ganges, ki teče tu mimo že tisoče let: dan za dnem vali reka rumene Malove, ki nosijo zemljo s himalajskih kora in jo puščajo v rodovitni Ben-kaliji.... dan za dnem si sledita tu v reki plima in oseka: blizu morja Sttio, komaj nekaj deset kilometrov Proč. Posedli smo potem ob rečni °bali, pa sem jim povedal zgodbo 0 bandelski božji poti...
Še skodelico čaja vsak, pa smo že nrorali vzeti slovo. Kar težko nam je bilo, saj smo preživeli tako zares lepe J-renutke tukaj. Še poslednjič smo nebeški Materi priporočili vse, nas sa-n^e, naše domače; jaz sem mislil tudi na vas, dragi bralci Kat. misijonov, ln vas priporočil Mariji, ki kraljuje na bengalskih Brezjah...
Motor je zabrnel. Spet smo začeli Prebirati rožni venec: najprej v te-.uku, nato v tamilščini, pa v hindu Jeziku in spet v bengalščini, vmes pa Srno peli, peli...
. Urveli smo ob Gangesu. Mrzlo me Je spreletelo, ko sem se domislil, kaj Jn bilo, če nam poči kolo, saj bi zle-teli naravnost v reko: nihče bi nas ,le rešil. A kaj strah: priporočili ^nio se Mariji srečne poti: Ona nas aruje, nič se nam ne more zgoditi. . . Mnj je bil promet vedno močnejši: ezkj kamioni, majhni avtomobili, vo-°vi s počasnimi bivoli, biciklisti, ki
“Tumi dže amai’i mia.”
“Ti si naa Mati.”
se težko prerivajo po cesti...
Bili smo že skoraj v mestu. Na križišču smo se ustavili: rdeča luč nam je branila naprej. Od strani je tedaj pripeljal avtomobil in v njem salezijanski provincial, ki je začel klicati :
“Zadnje kolo si poglejte!”
Skočil sem z avtomobila in z grozo zaznal: res, zadnje kolo je bilo docela prazno. Bogu hvala in Mariji, da se to ni prej zgodilo, ko smo dre-veli ob reki! Šoferje skušal napraviti zamenjavo s kolesom, ki je bil na avtomobilu; pa ni šlo. Vijaki so bili pretrdi. Kaj zdaj? Noč bo skoraj, do
mesta pa ni ravno blizu. Skrbelo me je za naše romarice. Hitel sem tedaj v mesto, da bi najel nekaj taksijev in spravil dekleta domov. Pa sem samo enega našel. Vanj so se stlačile tri sestre in nekaj deklet. Ostali pa so čakali pri polomljenem avtobusu, obkroženi seveda od cele množice radovednežev, kot je tu v navadi. Na srečo je šoferju slednjič le uspelo, da je polomljeno kolo odvil in namesto njega namestil novo. Peljali smo se nekaj sto metrov, ko se je začelo vozilo sumljivo pozibavati: ustavili smo — vijaki pri kolesu so docela popustili.. . Spet stojimo sredi ceste: dekleta molijo, molijo, da bi nas Marija varovala vsakršne nezgode. Sam pa sem si govoril:
“Marija, moraš nam pomagati: jaz sem to mladino zvabil na romanje, jaz odgovarjam zanjo! Če se jim kaj zgodi, bo krivda moja...”
Domislil sem se tedaj, kako je pred meseci eden naših patrov iz zavoda
peljal dečke na izlet k morju. Fantje so planili v vodo, neprevidni kot vedno: dva sta utonila... Lahko si mislite, kako je bilo predstojniku, ko je moral obvestiti starše o nesreči, kako njih otroka počivata tam na cvetočem pokopališču ob indijskem morju.
Takšne misli so mi rojile po glavi, ko smo se spet naložili na vozilo in hiteli skozi večerne kalkutske ulice v naš zavod. Ulice so bile že kričeče razsvetljene, neonske barve so švigale mimo nas, jaz pa sem trdno stiskal rožni venec: “Marija, varuj nas... Marija, varuj nas...”
Slednjič smo se le ustavili na našem dvorišču. Lahko si predstavljate, kakšen kamen se mi je odvalil od srca : vse sem srečno pripeljal nazaj... Dal sem “bagšiš” šoferju in pomočniku, pa odšel v kapelo in se ves prevzet zahvalil za srečno vrnitev.
“Tumi dže amari ma... Ti si naša
Mati...”
Pred vstopom v Kalkuto...
SLOVESNOSTI BLAGOSLOVITVE Baragovega m i si j o N iŠČa
, še preden je preteklo leto, kar je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman blago-. °vil temeljni kamen Baragovemu miisijonišču in ceiikvi Marije Kraljice v Slovenski [Ai v Lanusu, so se slovenski lazaristi že vselili vanj in tudi Kiddvi cerkve Marije t'aljice so zrasii že do vrha. Ker Baragovo misijonišče torej že začenja služiti .ojemu namenu, je prav, da se slovesno blagoslovi, kar se bo zgodilo na nedeljo pred awUkom Marije Kraljice, patrone cerkve Baragovega misijonišča,
DNE 25. MAJA 1958.
p Oib tej priliki bo tudi pi'Va sveta maša v novi cerkvi Marije Kraljice, ki je l(,,Va slovenska cerkev v Argentini in jo upamo v glavnom dokončati še to loto 100 ri,- 06 Marijinih prikazovanj v Lurdu, in pa žrebanje vseznmejske misijonske lote-Je v prid Baragovemu mlsijonišču. Slovesnosti se bodo vršile v sledečem redu:
$ i • Ob pol desetih v novi cerkvi sv. maša in] govor višjega predstojnika lazaristov sl'ov' Reinalda Confortija, med katero bo lan.uški pevski zbor pel kasteljanske in 0p en.sko pesmi. — 2. IP.'o tej maši blagoslovitev Baragovega misijonišča, kar bo **vil č. g. vizitator Conforti CM. — 3. Ob 11 uri, tudi v novi cerkvi, druga sveta tjp*a ® pridigo-, č. g. Anton Orehar, direktor slovenskih dušnih pastirjev v Argen-(>eiV Pri maši bo pel slovenski pevski zbor Gallus. Po sveti maši darovanje za novo B «*v. ■— 4. p0 opoldanskem' odmoru ob 15 zabavna prireditev na prostorih okrog ni5^°vePa misijonišča. — 6. Ob 17 žrebanje Morije v prid Baragovemu misiijo-6. Ob 18 ljudske pete litanije Matere božje z blagoslovom v prostoru nove
Sf.:.
rierijine.cerkve- — Ves dan 'bo dobro poskrbljeno za pijačo in prehrano. — V pri-jUnv? deževnega vremena se vsa prireditev prenese na naslednjo nedeljo, dne 1. ‘Ua. — VSI ARGENTINSKI ROJAKI VLJUDNO VABLJENI!
Že v zadnjih številkah Katoliških misijonov smo objavili sliko številnih lepih predmetov, ki so jih slovenski misijonarji poslali za dobitke vse-zamejyke loterije v prid Baragovemu misijon išču. V tej številki, ki izide v mesecu žrebanja, objavljamo še druge, ki kajpada še daleč niso vsi, saj so mnogi še na potu iz daljnih Vnisijonskih krajev.
p^TKi VSB2' ^SKe jvU^SKe
ZA
MlS-l'NlšcE
* '
! i/
j I / #
Na teh dveh straneh so slike sledečih dobitkov: Lepo izrezljana ladjica in še lepše izrezljana svetilka v obliki lotosovega cveta iz Indije; kipca, prt in svilena ruta iz Japonske; bliščeč okra# iz Indije; zanimiva skupina figur raznih ras; slonokoščeni rožni venec in slamnate pletenine iz Belgijskega Konga; posodje, šivalna blazinica in figurice iz Japonske.
Tu šc štiri «like vrednih dobitkov: Dve barv- i ni risbi na svili, v okviru, iz Honffkonira; japonska punčka v svilni narodni noši; kipec škof11 Karage, delo in dar akad. kiparja Franceta C«or' seta iz USA. — Rojaki! Kupujte loterijske srečke za Baragovo misijonišče! S tein ■ podprete to lepo misijonsko stvar in morda zadenete kak dragocen misijonski spominek, poslan od slovenskih mi»»' jonarjev.
DOSEDANJI DAROVI
ŽE OBJAVLJENI:
(po časovnem redu)
Argentina (v pesih) : Č. g. Levstik, Cordoba, 1.500; čč.ss. usmiljenke, 2.600; ka. Suhadolnik( Lanu®, 50; Lucija Kralj, 50; g. Vinko Žitnik, Capital, 100; na-biano za velikonočne butarice leta 1957. v Slov. vasi v Lanusu, 310; č.s. pred-stojn.ica argentinskih sester usmiljenk, 1000; družina Rode 600; družina Černak, L anus, 100; g. Stanič Pr., Lanus, 50;
N. Lanus, 60; g. Martin Radoš, 500; a'- Anton Zajc, Lanus, 100; družina Sta-hovnik, Lanus, 30; č.g. dr. Rudolf Han-*elič, Cordoba, 900; g. Boris Kresnik, "lar del Plata, 55; ga. Antonija Kraj-San Justo, 153; g. dr. Eiletz, 200; V- N., Lanus, 100; č.g. Anton Ravnikar, ^00; ga. černak, Lanus, 300; č.g. dr. Han-^ekč, Cordoba, 1.098; ga. Berčič, Lanus, 100; ga. Miklič, Lanus, 100; Miloš Jazbec, Lanus, 5; g. Berčič, st., Lanus, 50;
N. San Justo, 100; ga. Suhadolnik Ivana, Lanus, 45; družina Barle, Lanus, 10; N. N. Castelar, 55; g. Stanovnik, Canus, 500; družina Brumen, 55; N.N., ^an Martin, 1.000; N. N. v zahvalo Ba-'agi za ušli sanje, 200; N.N., Transradio, aragi v zahvalo za dvakratno uslišan je, JjO; družina Vire, Lanus, 45; g. Sedej, iudadela, 100; ga. Suhadolnik, Lanus, *5; družina Urbanija, Lanus, 100; N.N., ‘ an Justo, 100; ga. Krajnik Antonija, Justo, 100; družina Brolih, Lanus, I * S- Špacapan, Lanus, 125; g. Glinšek, , anus, 500; ga. N.N., Lanus, 100; dru-Mehle, Lanus, 500; N.N., Lanus, 65; ka .Šmalc, Lanus, 100; g. Rozina, La-»Us> 100; bratca Devjak, iz šparovčka, anus, 305; gdč. Slavka Urbanija, La-as, 20; N.N., Lanus, 50; N.N., Ramos Jaajia, 100; N.N. Moron, 50; N.N., La-as, 50; n.N., Carapachay, v zahvalo1 aragi za uslišanje, 500; gg. brata Lev-tek. Lanus, 1.000; M. H., Lanus, 100; 100 Miklič’ Lanus, 40; N.N., 10; N.N., i > N.N., za uslišanje, Baragi v zahva-’ gdč. Ana Jug, 10; N.N., Capital,
25; N.N., Lanus, Baragi v zahvalo za zdravje, 20i0; č.g. Jan, CM, Cortinez, 250; ga. Koprivnikar, Lanus, 100; č.g. Franc Novak, San Lu:s, 100; N.N., Lanus, 100; ga. Monika Pezdirc, Villa Ballester, 270; č.g. Franc Reberščak, Lu-jan, Baragi v zahvalo za uslišanje, 500; Regen Frančiška, Lujän, 200; č.g. Franc Levstik, Cordoba, 540; ga. Devjak, Lanus, Baragi v zahvalo, 50; g. Nace Hladnik, Lanus, 1.000; čjs. Odila, usmiljenka, 50; N.N., Lanus, 500; družina Pahor, Boulogne, 50; g. Fedor Eiletz, v zahvalo za uslišanje, 200; N.N. po gdč. Debe-Ijakovi, v zahvalo za uslišanje, 100; č.s. Svetlin, usmiljenka, 100; N.N., Bs. Aires, 30; č. brat Alojzij Imperl CM, 100; gg. Čampa in Levstik, Lanus, 100; družina Jan, Lanus 185.
Iz nabiralnika v kapeli Marije Kraljice v Slovenski vasi v Lanusu, 1.050 pesov. Cerkveno darovanje na Sveto noč letos 1.640 pesov.
Skupaj preje objavljenih darov v pesih: 25.501.—
U.S.A. (v dolarjih) : Mrs. Frances Marolt, Cleveland, 5; Mrs. Margaret Smole, Parma, 10; Mr. Slavo Oven, 15; Mrs. Lucija Kalan, 5; Miss Milka Goričan, 2; Rev. Franc Germovnik, CM, 10; Rev. Janez Mervar, 2; Mr. Joseph Adamich, Cleveland, 13; Mrs. Gartruda Zaman, Cleveland, 10; Mrs. Frances Marolt, Cleveland, 5.
Skupaj preje objavljenih darov v USA v dolarjih: 77—
Kanada (v dolarjih) : Rev. Kopač Janez, CM, Toronto 5,91; N.N., Toronto, 1; Mrs. Louise Šušteršič, Timmins, 2,50; N.N., Toronto, 1; Baragov misijonski krožek v Torontu, 15; N,N., Battawa, 25; Rev. Janez Kopač, CM, Toronto, 8; Mrs. M. Gruntar, Toronto, 2.
Skupaj v Kanadi darovano, že objavljeno, v dolarjih: 60,41
Od drugod: č.g. Martin Ocepek CM., Tunis, 7.000 pesov; Rev. Anton Jerman, Italija, 760 pesov; č.s. Sulpicija Založnik, Chile, 83.60 pesov; č.s. Mrse, usmiljenka, Francija, 200 pesov; g. Vrabec Fr., Avstralija, 50 funtov; Rev. Albin Miklavčič, S.X. Pakistan, Indija, 680 pesov; N.N., družbenica iz Trsta, 5.000 iiir; N.N. družbenica iz Trsta, 400 lir; č.g. Drago Pbkorn, CM, Chile, 630 pesov; N.N. iz Boršta pri Trstu, 10.000 lir; N.N., družbenica iz Rojana (Trst), 1.000 lir; č.g. Andrej iP'rebil, Chile, 740 pesov; č.g. St. Boljka, CM. Ecuador, 40 dolarjev.
Skupaj:
V	pesih: 10.093.50
V	avstralskih funtih: 50
V	lirah: 16.400
V	dolarjih: 40
NOVI, ŠE NEOBJAVLJENI DAROVI
Argentina (v pesih) : Gdč. Pavla Petek, San Justo, 300; č.g. Anton Žagar, 720; ga. Berčič st., Lanus, 100; ga. Zajc Slavka, Lanus, 100; ga. Gale, Lanus, 100; g. Mirko Žitnik, Lanus, 170; č.g. N. N., 1.105; ga. Ljudmila Gumišček, Villa Madero, 50; N.N., Lanus, 100; g. Glinšek, Lanus, 100; ga. Ivana Suhadolnik, Lanus, 500; iz nabiralnika v kapeli Marije Kraljice v Lanusu, 109; ga. Berčič st., Lanus, 200; N.N., Lanus, 50; g. Janez Habič, Lanus, 20; č.g. direktor Anton Orehar, Capital, 378; N.N., Lanus, 5; č.s. Buelens, usmiljenka, San Fernando, 220; ga. Šiler Ivanka, Saavedra, 150; č.g. Zmot, San Nicolas, 100; č.g. Cimi Petelin, Capital, 1.184; č.g. dr. Franc Gnidovec, rektor slov. semenišča v A d rogu e, 350; N.N. po Rev. Stanku Skvarču, Lujan, 200; nabirka na Veliko noč v kapeli Marije Kraljice v Slov. vasi v Lanusu, 1.426; Zakrajšek Marica, San Justo, v zahvalo Baragi, 200; g. Franc Jemec, Lanus, 100; Maks Ovčjak, M en doza, 500.
Skupaj 8.537 pesov.
Kanada (po Rev. Kopachu CM) : Baragov misijonski krožek iz Toronta, 200 dolarjev; Mr. Rudi Šircelj, Toronto, 20 dolarjev; bogoslovec Franc Skumovec, Toronto, 10 dol.; Rev. Janez Kopach CM, Toronto, 14 dol.; Mrs. Šuštaršič, Tim-,mins, Ont., 2,50 dol.; Miss Brigita Pregelj, Toronto, 10 dol.; Mrs. Ani Bauer, Noranda, 2 dol.; Mr. Janez Muhic, Toronto, 1,50 dol.
Skupaj 260 dolarjev.
U.S.A.: Mr. Joseph Adamich, Cleveland, 13 dol.; Mrs. Gertruda Zaman, Cleveland (po Rev. Kopachu), 10 diol.; Mrs. Frances Marolt, Cleveland (po Rev. Kopachu), 5 dol.
Ecuador: Rev. Stanko Boljka CM, 850 pesov in 15 dolarjev.
Venezuela: ga. Marija Ilija, 16 dol.
Francija: č. s. Šmalc, usmil., 10.000 frankov; č. 'S. Mrše, usmiljenka, 5.000 frankov.
Skupaj 15.000 frankov.
Skupno je bilo doslej darovanega:
Pesov		$ 19.480.50
Dolarjev v U.S.A.	105.—	
v Kanadi	320.41	
v Ekvadorju	95.—	
v Venezueli	16.— 536.41	
V pesih približno		$ 19.847.17
Lir 16.400		„	858.—
Fr. frankov 15.000		„. 1.050."-
Avstral. funtov 50		„	3.960.-"
Skupaj pesov		$ 45.195.67
Poleg tega so irojaki iz Slovenske vas' v Lanusu doslej doprinesli za gradnj0 Misijonišča in cerkve 3.089 ur zastonj' skega dela.
Tisočkrat llog povrni!
MAKSIMILIJAN KOLBE
NORČEK NAŠE LJUBE GOSPE
Po francoskem življenjepisu priredil Ruda Jurčec
Uredništvo “Katoliških misijonov” se je odločilo za objavo življenjepisa poljskega frančiškana Maksimiljana K o 1 b e j a zlasti iz sledečih razlogov:
1.	) Maksimiljan Kolbe je bil pri svojem misijonskem delovanju na Japonskem resnično moderen misijonar v pravem pomenu besede;
2.	) letos slavimo stoletnico prikazovanja Marije Device in Kolbe je bil nazvan “norček Naše ljube Gospe”;
3.	) bil je begunec in je kot preganjanec umrl mu-čeniške smrti v nemškem koncentracijskem taborišču v Auschwitz.
I.
Njegovi starši so bili navadni tkalci v Pabianicah. Bilo je to v drugi Polovici 19. stoletja, ko velika tekstilna industrija s svojimi stroji še ni Podrla na Poljsko in se je veliko središče poznejše poljske tekstilne industrije mesto Lodž razvijalo. Bila sta obvezana trdo delati. Tkalci so tedaj Pelali doma, izdelek so prišli na dom pobirat židovski prekupčevalci, ki 'J18® bili ravno preveč radodarni pri plačilu. Oba — oče in mati, sta morala delati vsaj deset ur na dan, ako sta hotela prislužiti toliko, da bi vzgojila P oskrbela otroke... Nista bila pristaša starih nazorov, da naj revni otroci Je Pohajajo v šole; želela sta otrokom vso vzgojo. In ta ni bila poceni, v Rusiji šolski pouk ni bil zastonj, ampak so morali starši plačevati visoke x°lnine. In tisti del Poljske je bil tedaj pod Rusijo...
Očetu Juliju Kolbeju in njegovi ženi Mariji, roj. Dabrowski, se je Pdilo pet otrok, sami fantje. Dva sta kmalu umrla, ostali so trije: France, XaJmund in Jože. Rajmund se je rodil 1. 1894.
j Marija Dabrowska se je za zakon odločila s težavo in je celo mislila, j(f bi bilo bolje, če bi umrla, samo da se ne bi možila. Njena srčna želja ‘ Pila, da bi postala redovnica. Carska vlada je redovništvo na Poljskem Pganjala. Redovnih hiš ni bilo, redovnice so morale živeti narazen in ls° smele javno hoditi v redovnih oblekah. Ni ji uspelo, da bi spoznala
redovnico, ki bi ji svetovala, kam naj se obrne za vstop v red. Ko se je pa poročila, je kmalu uvidela, da žrtev ni bila prevelika. Mož Julij je bil dobričina, neroden za vodstvo gospodarstva. Sama je morala z odločno roko zagrabiti. Njeni naravi je to prijalo; postala je glavni steber družine in mož se je resnici podredil. V okolici je bila znana kot pobožna žena, nekoliko klepetava in babjeverna, glavna njena oznaka pa je; da je bila trmasta in ni prenašala, da bi se ji kdo upiral. Vse to je bilo skoraj da nujno. Pet fantov vzgajati in skrbeti zanje, poleg tega pa še voditi obrt — to je zahtevalo ženo trdih potez in hitrih odločitev. Otroke je ljubila, a jih znala strogo držati. Ako je sinko kaj zagrešil, je prišel kar sam, legel na trebuh na klop in počakal, da je prejel mamino plačilo. Seveda navadno to ni mnogo pomagalo in Rajmundu, poznejšemu Maksimilijanu se je pogosto dogodilo, da je moral na klop kar večkrat na dan. Bil je pač otrok kot so vsi drugi. Kakor ga slikajo znanci iz tistih časov, je bil lep in močan fant.
Pabianice so bile podeželski kraj in življenje otrok je bilo polno lepot, ki jih nudi podeželje. Okoli domačije je bil prostran sadovnjak in tam je zasadil svoje prve sadike. Sadike so pognale in Rajmund jih je smatral za svoj največji ponos. Drevesa so se razvijala lepo in odporno in ko je leta pozneje bil že v šolah in prihajal redko domov, je hodil gledat drevesa, ki jih je bil sam zasadil. Ta skrbnost pa je šla tudi predaleč. Ni se omejeval samo na sadovnjak, segel je tudi na dvorišče. Z lastnimi krajcarji je kupil jajček in ga postavil pod kokljo; hotel je, da bi imel svojega piščančka. Ko je mati opazila ta poseg v gospodinjstvo, je ostro kaznovala sina — ostrost kazni je ostala trpek spomin še dolgo v družini in pri sosedih. Gotovo so morale biti še okolnosti, ki so dejanje obremenjevale. To samo potrjuje, da Rajmund ni bil “rojen svetnik” in da kot otrok ni bil med najprid-nejšimi. Bil je zelo neodvisen, nasilen, podjeten in trmast. Mater je vse to zelo skrbelo. Videla je, da.z ukrepi ne bo zmogla preokreniti sina, zato mu je nekega dne žalostna rekla:
“Moje ubogo dete, kaj bo iz tebe?”
Besed je bilo malo, vendar je Rajmund moral čutiti v njih vse, kar so hotele povedati. Mati je začela nad njim obupavati. Pozneje se je rad spominjal, kako je mati sklenila roki in se ozrla v nebo. Bilo je dovolj, da je pri Rajmundu izzvalo več kot je mati pričakovala.
Fant je doživel svojo prvo duševno krizo. Mati je pozneje pripovedovala, da se je od tega dne popolnoma spremenil. V začetku ni vedela, kaj naj ta sprememba pomeni, ker si ni mogla misliti, da bi bila njena kretnja, besede izzvale preobrat. Opazovala ga je od strani in nazadnje ugotovila, da je redno ob isti uri izginil v sobo. Ob omari je bil oltarček Censtohovske Matere božje, kjer je ob sredah, sobotah in nedeljah gorela večna lučka. Pred oltarčkom je dolgo klečal, in ko se je vrnil iz sobe, je bil ves objokan. Zaskrbljenost je mater prisilila, da je le vprašala fanta, kaj počne in zakaj je objokan. Rajmund je sklonil glavo in ni maral ničesar odgovoriti. Morala je biti previdna. Ko se je nekega dne spet vrnil iz sobe objokan, ga je vprašala, mirno in nežno:
“Glej, sinko, materi je treba vse povedati, vse zaupati. Nikar ne bodi neposlušen!”
Rajmund se je zakrknil: “Ne, ne — tega nikdar, za nič na svetu ne bom povedal, kar sem slišal...” Vendar je čez nekaj hipov že vedel: “Ne, ne, ne smem biti neposlušen, ko mi je ona govorila.”
Jokal je kar naprej, ko je pripovedoval:
“Mama, ko ste mi rekli: Rajmund, Rajmund, kaj bo s teboj?, mi je bilo zelo hudo in sem šel k Mariji Čenstohovski in jo vprašal, kaj bo z menoj? Ko sem bil v cerkvi, pred Marijinim oltarjem, sem se ozrl k Mariji in jo vprašal: “Kaj bo z menoj?” Takrat se mi je približala, pristopila še bližje in imela dva venca, v desni belega, v levi rdečega. Ljubeznivo me je pogledala in me vprašala, katerega si želim: če izberem belega, tedaj bom vedno čist, če rdečega, tedaj bom umrl mučeniške smrti. Jaz pa sem odgovoril Devici Mariji: “Hočem oba venca!” Nasmejala se mi je in izginila. Kadar hodimo skupaj v cerkev, ne grem z vami ali z očetom, ampak gresta ob meni Devica Marija in sv. Jožef.”
Mati je bila dobra poznavalka svojih otrok in tudi otroške psihologije. Pozneje je pripovedovala: “Vedela sem, da je otrok govoril resnico in to zaradi tega, ker se je od tistega dne zelo spremenil. Ni bil isti kot poprej. Pogosto mi je pripovedoval, kar je vedel o mučencih, in obraz mu je kar gorel navdušenja.”
Čudno mistično doživetje pri otroku, ki mu odrasli ljudje ne vedo najti razlage. Čistim in nedolžnim otrokom je dano, da dožive kaj takega, starejšim pa ni dano, da bi se temu znali vsaj malo približati. Kaj je bilo to: ali je bila milost ali pa pogled v bodočnost s preroškim darom? Nikdc ne more tega razložiti.
Rajmund je bil poln predanosti za stvarnost. Ni bil pesniško navdahnjen, pač pa se je že kot otrok navduševal za matematiko in tehnične zanimivosti. Torej daleč od romantičnega čustvenjaka. Bil je v vsem točen, jasen in poln razumskega sklepanja. Ko je bilo srečanje z mamo mimo, se ni nikdar več vračal na zadevo z Marijo in ni o tem do smrti nikdar nikomur govoril. Vendar je bilo vse njegovo življenje prepojeno s tem dogodkom! Nikdo mu ne bi mogel izsiliti besede o prikazovanju, povedal je samo materi Samo enkrat, nekaj časa pred smrtjo, je skrivnost hotela čez rob ustnic, vendar ga je sramežljivost premagala in ni rekel ničesar. In še tako si je po nekaj besedah očital, da je preveč povedal. Sam je bil zelo odkrit in iskren ter je rad zaupal, vendar o mzgovorih z Marijo ni nikdar več nikomur govoril.
Razgovarjal se je z Marijo, ko je bil star deset let. Kolikšna zbranost in jasnost, da je odgovoril, kakor je odgovoril! Izbire poslej nikdar več ne bo spremenil in Marija je ostala za vse življenje njegova Kraljica, Zaupnica in Vodnica.
(Sledi.)
MARIJA, PRVA MISIJONARKA!
MARITA, MATI POGANOV! MARITA, KRALJICA MISIJONOV!
PROSI ZA NAS!
kitajski mohamedanci
Zdi se, da od vseh ver na Kitajskem uživa danes islam še največ svobode. Medtem ko komunisti opo-našajo budizmu in taoizmu praznoverje in dolže kristjane, da so v službi zapadnega imperializma, izkazujejo muslimanom neko posebno milost. ^ njih gledajo ne pripadnike kake tuje vere, temveč člane posebne na-''odnostne manjšine. Da bomo lažje razumeli ta posebni položaj moha-'Uedanstva na Kitajskem, se za tre-nutek pomudimo ob kitajskem islamu, Posebej še, ker večina naših bralcev skoraj gotovo ne ve, da je v rdeči Kitajski nad 20 milijonov rumenih Kitajcev, ki časte Mohameda.
Kitajci, pa arabske krvi
Nimamo točnih izročil o prvem vdo-ru islama na Kitajsko. Starodavni Muslimanski napis, ki ga hranijo v Mošeji Si-an, govori o prvih prerokovih častilcih v dneh cesarja Kai Kou Anp, iz kraljevske rodovine /Poi, tamle med leti 581. in GOI. po Kr. A ta trditev prav gotovo ne bo (vžala, če pomislimo, da je Mohamed jJVojo vero začel širiti šele po letu Prav verjetno pa je, da so da-jMšnji kitajski muslimani potomci 'stih davnih arabskih vojščakov, ki k° se od 8. stoletja naprej stavljali , službo kitajskih cesarjev. Za taktni kitajski dvor so ti vitezi bili ekakšna tujska legija. Ko so svojo Pžb° opravili, so ostali v deželi. are kitajske listine govorć, da je £ 'eta 756. po Kr. kalif Abudyafar Mansur opremljal kitajskega ce-^'.rju Su Tsonga iz rodovine Tang Izbrano vojsko arabskih plemenitni-V' ki naj bi mu pomagali zadušiti
upor tatarskega generala Amlu Kana. Stvar se je potem v kitajski srednjeveški zgodovini še večkrat ponovila.
Danes živi na Kitajskem čez dvajset milijonov muslimanov, ki naj bi bili potomci davnih arabskih vojščakov na dvoru nebeško sinjega cesarja in ki so se oženili s Kitajkami ter tako ustvarili posebno arabsko-kitaj-sko narodno manjšino. Raztreseni pa so po vsej širni rumeni deželi. Po severozapadnih pokrajinah tvorijo sploh večino prebivalstva. Močne skupine so tudi na jugozapadu; redkejši so le v Mandžuriji, v osrednji Kitajski in v obalnih pokrajinah. Skoraj ni kraja na Kitajskem, kjer bi popotnik ne naletel tudi na nekaj muslimanskih družin.
Ti mohamedanci, pristni Kitajci po jeziku, mišljenju in kulturi, pa so vseeno zvesto očuvali vero svojih davnih prednikov. Kakšne posebne apostolske vneme zanjo prav gotovo ne kažejo; svoje versko prepričanje rajši celo skrivajo, samo da lahko v miru žive s sonarodnjaki, ki so pripadniki drugih ver. Dvakrat so se v prejšnjem stoletju skušali upreti cesarski oblasti; vselej so jim upor v krvi zadušili. Danes so najzvestejši podaniki v neizmerni republiki. V nedavni kitajsko japonski vojni so se še posebej izkazali za zveste in vse cene vredne rodoljube.
Kitajci, a mohamedanci
Na zunaj se od ostalih Kitajcev v ničemer ne ločijo. Le po tem jih boš koj prepoznal, ker ne jedo svinjine. To koransko prepoved večina drugih Kitajcev napak ume; mislijo
celo, da ti mohamedani zato ne jedo svinjskega mesa, ker prašiča po božje časte... Posledica te verske prepovedi pa je ta, da so se ti kitajski mohamedani na debelo vrgli v rejo in prodajo ovac. Njih restavracije, kjer tudi za najdražji denar ne boš našel svinjine, slove kot zgled kitajske kuhinje. Tako znamenita restavracija Tong-Lan-Čen v Pekingu uživa naravnost svetovni sloves. Posebna muslimanska slaščica je osoljena nankinška gos, ki jo prijatelji izbrane mize visoko cenijo. A zmotno bi bilo, če bi mislili, da se kitajski muslimani ukvarjajo zgolj s kuharsko umetelnostjo. Našli jih bomo marveč v vseh družabnih slojih in poklicih, tam od skromnega kmetiča pa vse gor do najvišjega državnega upravnika. Bivši šef glavnega stana kitajske mornarice, admiral Pei Tčen Hsi je musliman; enako sloviti igralec Ma-L’ien-Liang, ponos pekinške opere, ki smo ga Slovenci pred leti gledali in poslušali tudi v Buenos Airesu.
Sami sebe kitajski muslimani zo-. vejo Tčia-Men; Kitajci pa jim na splošno pravija Huei-Huei. Njih islamsko verovanje je kot pri vseh drugih mohamedanih po svetu trdno in nezlomljivo. Sloni na petih, vsemu islamskemu svetu skupnih osnovah :
1.	Ni Boga razen Alaha in Moha-hamed je njegov prerok.
2.	Vsakdanja molitev. V severoza-padnih pokrajinah je le-ta prečesto celo javna.
3.	Ramadanski post.
4.	Miloščina. Kitajski muslimani radodarno in širokosrčno podpirajo svoje rumene sovernike. Težko bomo na Kitajskem naleteli na muslimanskega prosjaka.
5.	Romanje v Meko. Manj petični se zadovolje tudi z romanjem v Kan-
ton, kjer časte nekakšen bajeslovni grob Mohamedovega strica.
Njihove mošeje, vse v izvirnem kitajskem slogu, nimajo ne kupole ne minareta. Bogoslužje je vse v arabščini, četudi noben kitajski musliman tega jezika ne ume. Islamske bogoslovnice, kjer se pripravljajo bodoči mullahi ali duhovniki, se tesno drže mošej. Da bi se pa v nauku izpopolnili, odhajajo pripravniki v muslimanska bogoslovja v Nanking ali pa v Ho Tčev, kjer dosežejo tudi stopnjo ahong-a ali nadduhovnika, nekakšnega našega doktorja bogoslovja. Marsikateri pa svoje študije krona celo z izpiti na sloveči islamski univerzi El Azhar v Kairu.
Kot skala trdna manjšina
Navkljub svojemu čez tisoč let staremu življenju v rumeni zemlji je pa kitajsko mohamedanstvo še vedno vera posebne plemenske manjšine. Za razliko od budizma ni kitajski islam ustvaril nobene miselne šole, niti se ne more ponašati s kakimi imenitnimi verskimi osebnostmi. Odkar si je utrl pot na Kitajsko, se je vsevdilj trudil, da bi opravičil svojo prisotnost tam in je skušal navezati stike s konfuceizmom. Že V starodavni listini iz 10. stoletja zasledimo, kako so kitajski muslimani skušali enačiti Mohamedov nauk s Konfucejevim. Stoletje pozneje je največji mislec mohamedanske Kitajske, Lio Tčen-Kai nekaj podobnega poskušal. Duhovito je dokazoval, kako dejansko ni osnovnega razkola med temeljnim Konfucejevim naukom, ki obseže tudi vero v osebnega Boga, pa med Mohamedovim eno-boštvom. Te osnove je potem v 12-stoletju s svojim panteističnim dokazovanjem docela preobrnil modrec
Tču-Hi. Tčen-Kaijevo iskanje v osnovah konfuceizma daje modrijanu Možnost, da priliči islamska Konfu-nojevim načelom, ki temelje na si-novski ljubezni in vdanosti cesarju, ^d tistih časov si kitajski islam nenehno zadeva, da bi se docela pi-i-ličil nauku in življenju uradne Kitajske. Seveda je neenkrat prišlo do sPopada in obračunavanja med obe-nia strujama, med pravoverno in liberalno. A zdi se, da je liberalna dokončno zmagala: njeno očito teženje j6 v tem, da kitajske muslimane iz-tr8a stoletni osamljenosti z edinim namenom očuvati islamsko vero pred Vsakršnim zunanjim vplivom. Lahko jočemo, da je kitajsko muslimanstvo kaj borno prispevalo k razvoju kitajskega duha.
Povsem razumljivo tedaj, če so 'anašnji komunistični gospodarji na
Kitajskem tako milostni do svojih muslimanskih podanikov. Mohameda-ni niti nimajo posebnega vpliva na kitajske množice, kot ga imajo budisti in taoisti; pa tudi ne iščejo duhovne opore na Zapadu, kot to delajo kristjani. Tako niso ne miselno ne politično rdeči pekinški vladi prav nič nevarni. Sicer pa so ji svojo, vdanost in zvestobo obljubili že koj spočetka v revolucionarnem letu 1949.
Komunizmu so celo v oporo; to še dvakrat, ker številčno predstavljajo v “ljudski Kitajski” veliko muslimansko silo, ki se je kitajski komunizem vneto poslužuje za vzpostavljanje kulturnih in političnih stikov z drugimi islamskimi deželami v Aziji in Afriki.
(Po članku, ki ga je napisal kitajski profesor Fr. Huang. prireMil -nj.)
OM MANI PADME HUNG ■
Vladimir Kos
Om mani padme hung, om mani padme. . .
Skrivnost in mrak strasti. Tak težki vonji.
Rdeč se dim vali med vitkimi stebri od nog pohotne Budhe.
Om mani padme hung,
°m mani padme...
Šepet in truden vzdih iz tisoč prsi.
In vedno isti stih do zemlje sklonjenih pred kipom krute Buddhe;
Om mani padme hung, om mani padme. . .
Na cesti s križem brat Miru ponuja, življenje večnih nad, a tem je ljubši glad po templjih mrtve Buddhe.
Om mani padme hung, om mani padme. . .
☆ do MmjoNmM mn *
KITAJSKI IZSELJENCI V VIETNAMU
Čolon je predmestja vietnamske južne prestolnice Saigon. Tu živi ena največjih ekuipim vseh kitujcCuh izseljencev v svetu. Leta 1897 je med njimi nek podjeten kitajski duhovnik začel z župnijo. A po njegovi -smrti je versko življenje med rumenimi začelo pešati, dokler ga niso spet poživili 1949 katoliški misijonarji, ki -so jih izgnali iz Kitajske. V nekaj letih je število katoličanov med temi izseljenimi Kitajci po-rasio od 400 na 3500. Danes upravlja kitajska žspn ja sv. Frančiška Ksaverija še štiri podružne cerkve, dv-e sta v mestu, ena v bližnjem begun Ikom nase ju za kitajske izgnance, čo'.irta pa v tamkajšnjem gobavišču. V predelu, kjer živi kakih 100 009 Kita jcev, pa so letos ustanovili še posebno novo župnijo. Čeprav je dušnopastirsko delo med Kitajci v izgnanstvu vse prej kot lahko, so ustanove in organ zacije katoliškega življenja v Čcl:nu v polnem teku. Katoliško kitajsko sred šče, ki je tik župnije tv. Franč'ška, je končalo šol ko leto: študiralo je tam 1000 gojencev v osnovni in srednji šoli. Mnogo pomaga pri delu tudi Marijina Legija.
SOVJETI VDIRAJO V ČRNO AFRIKO
V lanskem novembru sta se pojavila v Kapskem mestu dva komunistična a-genta iz Mockve z namenom, da pr pra vita vse potrebno za vzpostavitev diplomatskih zvez med Kremljem in mlado afriško državo Ghana (Zlata obala). Že P'rej je ghanski ministrski predsedn k izjavil, da Ghani nihče na svetu na sme očitati, če si išče trgevske koristi, kjer najbolj kaže, saj hoče biti v dobrih odnosih z vnem svetom. Trgovinski minister Quaidoo je katoličan in je vse prej kot naklonjen komunizmu. Res pa je, da Ghana z lastnim denarjem še dolgo ne more izpeljati velikopoteznega načrta, po
katerem naj bi na reki Volta zgradbi velikanske jezove in z elektriko oskibeli vso državo. Pomoč od zunaj je tedaj nujna. Tudi trgovina s kakavom, ki je naglavno bogastvo v Ghani, j-e začela sumljivo pešati. Sovjetom je vse to voda na rdeči mlin: Zapad se obotavlja, M:ockva hiti. Če bo prišlo do vzpostavitve d plo-mat kih zvez, bo Ghana prva afr ška država, ki bo uradno priznala sovjetsko Moskvo.
PAPEŽEVO DARILO MINISTRSKEMU PREDSEDNIKU V GHANI
Predsednik bojevnikov iz Ghane, James Owusu je novembra izreč 1 ministrskemu predsedniku dr. Nkrumahu darilo-, ki mu ga je po njem poslal sv. oče Pij XII. Darilo je zlata medalja s papeževo ipodcbo. Owusu, ki je bil ghan-ski zastopn k -na nedavnem svetovnem kongresu vojnih veteranov v Rimu, je bil tudi v posebni avdienci pri sv. očetu. Takrat je prejel tudi omenjeno darilo za dr. Nikrumaha. Predsednik vlade v Ghani je darilo -sprejel vidno ginjen in je v zahvalo c dg,: vodil: “Dokazal bom svetemu očetu, da sem mu za darilo iz srca hvaležen!”
INDIJSKI ŠKOFJE IPROTI KOMUNIZMU, “BIRTH CONTROL” IN SLABIM FILMOM
Indijski škofje ro v lanskem novem-biu ob zaključku škofovske konference v Bangalo-re izdali posebno pastirsko pismo, v katerem vernike odkrito opozarjajo na nevarnosti, ki jih predstav ja je za njih versko in naredno življenje komunizem, “birth control” in kvarni f Irm-Kc-mun zem je v Indiji prešel v napad-Osvojil si je že vlado v Kedali. škofje sto- odločno proti zakonu o šolstvu, ki g3 je o-dobrll kedal ki parlament. “Ta zakon je krivična kršitev o-movnih -prave staršev in venskih manjšin na področju vzg0' je...”, tako zatrjujejo škofje in poudar-
•)a„o, da nima država nobene pravice vtikati se v dolžnosti, ki gredo staršem in sveti Cerkvi. Na podlagi člena 30. indijske zvezne uotave ima Cerkev c e'o viso pravico, da ustanavlja in vodi lastne katoliške šole v deželi. Pozivajo vse ka-i**! čane, da uvidijo nevarnost brezbož-^a^a komun'zrna in da se bolj posvete delu za gospodarski in socialni dvig indijskih množic.
Opozarjajo tudi na pogubno moralno in Nravstveno škedo, ki jo povzroča zloglasni “birth control” (umetno prepreče-^j- 'spočetja). Okrožnica ugotavlja, da
“omejevanje dr.žine s prot naravn mi Sredstvi v popolnem nan;rotju z božj'o Postavo in naravnim zakonom; je žalitev stvarnika samega, ki je zakon ustvar i in Ppi za glavni namen določil rojstvo o-trck».
Ob koncu opominjajo škofje katoličane udi ima pogubni vpliv, ki ga pr'našajo v ^lo, posebno mladini, kvarni f Imi.
"akšni filr.i,” pravi okrožn ca, “ženejo v Pugubo množico fan‘ov in deklet, uniču-J!3jo v njih src h vsak vzvišeni čut, vsako Pravno odliko, vse, kar ja v mladem člo-V('ku dobrega, z eno beseda: vse tisto, N kar sta :>e v Indiji družina in Cerkev v®dno prizadeval:.’'
KATOLIŠKI DNEVNIK NA KOREJI
Eden najvažnejših in najmočnejših ča-Sopj'jQv na Koreji je katoliški dnevn k Kyeng Hyang Sin Moun”. Izhaja v ak • au v nafeladi 150.000 izvedov. Dnevnik zače' izhajati v Seulu, prestoln'ci juž-^e .Koreje, že leta 1946. Njega ustanovi-,e|'l je h 1 takratni apostol-ki vikar, po-j. do zanj pa je dal misijonar Peter Vung. j)ane3 jra vodi odl'čni kore j alti .a-nikar in puhLic’ot Han. Pri časnp'su j.® Zaposlenih 282 ljudi: poročevalcev ima ' ‘ Ovajoet odstotkov vsega o'obja pred-n.ayljaio krtdičani. čaconis pravzap-av 1 ,zrazito katoliški: vendar so vse nje-j?v° delo opira na katoliška načela, ki tudi vneto zagovarja. Objav ja tudi .rake novice in celo papeške in škefov-hoe 'krožnice. V uredništva je tudi du-vP'k, 'ki rkrbi za nadzorstvo nad član-
ki verske vseb ne. Polit čno je neuradno glasilo Demokratske stranke. Je pa v opoziciji proti Liberalni stranki, ki trenutno vlada v južni Koreji s predsednikom Sygmann Rhcejem na čelu. Je eden najbolj razširjenih časopisov na Koreji.
Drugi važni dnevniki so še “Čo Son II Bo”, ki izhaja v 90.000 izved h in izhaja dvakrat vsak dan. Po eno dnevno izdajo pa imajo “Seoul Sin Moun” (45.000 naklade), 'ki je glasilo L beralne stranke; “D'oTg Hwa F. Bo”, uradno glasilo De-mokratrike stranke (WO.OOO naklade); “Han Ko.k H Bo”, ki je nekak po:rednik med obema prej c m en jen ima, pa “Čo Son II Bo”; oba tadva izhajata v nakladi 90.000 izvodov vsak.
Katoliški dnevn k “Kyeng Hyang Sin Moun” ima posebno odlično m as to v vrsti korejskega časopisja; posebej še, ker prinaša najtočnejše novice, šest velikih časopisnih agencij ga zalaga z njimi. Ima 270 podružnic po vsej deželi. Je edin’, 'ki vsak mesec izda poseben fotograf ki posnetek vseh številk v debelem zvezku, ki je namenjen predvsem inozemstvu. Te izdaje so poslužujejo 'predvsem starši, kater'h otroci študirajo v Evropi in Ameriki. Dva velika rotacijska stroja 'poskrbita za dve izdaji vsak dan. V i ti tiskarni tiskajo tudi skoraj vse katoliške knjige, ki izidejo na Koreji, dve katoliški mesečni reviji in mnogo drugega tiska. Vse to delo in naročnina dajejo temu časopisu možnost, da lahko živi iz lashmih sredstev brez kakršne koli podpore.
KRŠČANSTVO NA KOREJI
Revija “Korean Survey”, ki jo izdaja korejsko veleposlaništvo v Londonu, jo objav la podatke o korejskem preb’val-gtvu. Tam bomo našli, da je štela Koreja lani 20 milijlenov duš. Od vsega prebivalstva je 1.566.492 kristjanov, ki imajo skupno 6441 cerkva in kapel. Razdeljeni pa so ti kristjani takole: presbiter jan-cev (3 ločine) je 864.262 (cerkva 3179); metodistov 246 927 (cerkva 1018) ; os al h 10 protestantskih ločin 213.069 (cerkva 1104); 'pravoslavnih 200 (1 cerkev), katoličanov pa 242.034 (1139 cerkva).
2/7-
INDONEZIJSKA USTAVA IN VERA
Indonezijska ustavodajna skupščina se ne more zediniti glede ipravilnega pojmovanja tistega ustavnega člena, ki govori o Bogu kot osnovi vsake države. Narodna indonezijska stranka (PNI), ki jo vodi predsednik dr. Soekarno, trdi, da vera v Boga pomeni strpnost do vseh ver. Islamska stranka “Masjumi” zahteva, da državna ustava temelji na veri v enega samega Boga. Komunisti spet hočejo vero v Boga nadomestiti z načelom verske svobode, ki po njihovo obsega tudi pravico do pobijanja vsakršnega verstva, če se ustavodajna skupščina ne bo kaj kmalu zedinila v tej pereči točki, bo njeno delovanje, kot zatrjujejo nepristranski opazovalcii obstalo na mrtvi točki.
“TUJE” ŠOLE V INDONEZIJI
Nova šolska zakonodaja v Indoneziji se, kar zadene “tuje”, se ,pravi zasebne šole, prvenstveno nanaša na kitajska izseljenska središča. Po tej zakonodaji bo mišljena kot “tuja” vsaka šola, ki poučuje v tujem jeziku ali pa kjer tvorijo profesorski zbor i zvečine tujci. Takšne šole ne bodo prejele nobene državne podpore; učni načrt kot tudi vse učne knjige pa mora predhodno odobriti indonezijska vlada. Indonezijska mladina tedaj že ne bo mogla več v zasebne šole. Starši bodo tudi tu prikrajšani v svoji osnovni pravici, da lahko otrokom izbero šolo, ki se jim zdi najboljša. IPoisredno je nova zakonodaja naperjena tudi proti katoliškemu šolstvu v deželi. Nihče namreč ne ve, do kam bodo segli vladini odloki. Z drugimi odloki spet bo vlada prisilila vse inozemske učne moči, da bodo morale znova prositi za dovoljenje, poučevati v Indoneziji. Ker ipa ni posebnih določb, kako je s temi dovoljenjii bo vsak posamezni oblastnik lahko po svoje dovoljenje dal ali odklonil.
POZIV LAIČNIM MISIJONARJEM V JUŽNI AFRIKI
Msgr. Ernest Green, škof iz Porth Elisabeth, in dr. Karl Schütte, profesor
botanike na kapski univerzi, sta nedavno pozvala katoliške laike, naj z večjo vnemo sodelujejo pri misijonskem, apostolatu. Škof je dejal, da so laični misijonarji, tako moški kot ženske, še posebej potrebni pri socialnem in kulturnem delu v misijonih, ,pa v vsem življenju v javnosti, tako v domačem kraju, kot v provinci ali v državi sami. če bi bili laiki dobro organizirani, bi pač ne prišlo do zakonodaje o “rasni ločitvi” (apartheid). Verjetno je, da bodo temu krivičnemu zakonu sledili drugi še bolj krivični. Prišel bo dan, ko Evropejci sploh ne bodo več mogli v za,morsko skupnost. Zato pa je nujno, da za tisti trenutek pripravimo in usposobimo domače katoliške laike, ki jim bo pot prosta.
Dr. Schütte, ki je govoril v ; Kolbe-jevi zvezi” v Kapskem mestu, pa je pozval laike, naj se javijo za pokrajine, kjer n,i katoliških misijonarjev. Opozoril je, da so tudi laiki člani Cerkve in da morajo zato enako kot duhovniki z vsemi močmi in sposobnostmi delati za zmago Cerkve v misijonih. Do zdaj je bila glavna laična pomoč misijonom v molitvi in v gmotni podpori. So pa še drugi načini, ko misijonom lahko tudi zelo koristno pomagamo. Misijoni imajo šole in univerzo, bolnišnice in klinike, kmetij' iške ustanove in nasade, tovarne in zadruge. V razsežnih misijonskih škofijah je nujna pri vseh teh ustanovah pomoč dobro pripravljenih tehnikov. Na posä' mleznih primerih je omenjeni profesor' prikazal, kako pri vsem tem misijonskem delu laiki lahko odlično sodelujejo, medtem ko naj bi se duhovnik-imisijonaf prvenstveno posvečal duišinemu pastil1' istvu.
MARIJINA LEGIJA IN KRŠČANSKI ZAKONI
Misijon sv. Andreja v Nkondjoku, ki je v središču afriške dežele Bassa (Ca' merun), ima 120.000 prebivalcev. Od teh jih je 5215 katoličanov im 103 se k»1 katehumeni .pripravljajo na krst. Kot ^ drugih cvetočih misijonskih pokrajinah 'r južnem Camerunu je “dota” še vedno glavna prepreka za sklepanje zakonov-
Zveza 'kamerunskih naselij je lani uprizorila velike nerede po debeli. A. ti neredi so še povečali prepad med afriškimi du-hovndki in kristjani. Šola za ženine in Neveste v Sixi je zaprta. Vendar je tamkajšnji Marijini Legiji uspelo, da je a potnpljivim prizadevanjem ustvarila 'Vzdušje medsebojnega zaupanja med domačini in njih misijonarji. V lanskem aprilu je vodja tamkajšnjih misijonov Naprosil svoje legionarje naj začno z bojem proti konkubinatu. Legionarji so se odločili za tale načrt: nedeljo za nedeljo zbirajo v cerkvi po maši vse vernike, ki so pripravljeni poslušati. Po skupščini odhajajo vsi z rožnim vencem v rokah, molijo in pojejo. Ko pride vsa ta Procesija v vasi ki si jo je izbrala, obkrožijo hišo za hišo, kjer žive moški in žene v divjih zakonih. Medtem ko večina Vztraja v molitvi, nekateri izbrani “gorilniki” vstopijo v “hišo greha” in nagovarjajo oba, ki tam živita, naj se vendar poročita cerkveno. V večini primerov ®e moški in ženska kaj kmalu pridružita mol licem zunaj hiše. Ženska gre na Phsijon in se tam pripravlja na krščanski zakon. Do zdaj so goreči apostoli za ^Sledni krščanski zakon v vseh primerih sole trikrat naleteli na odpor! En sam dokaz za uspešnost tega apostolata: v zadnjih štirih letih so poroke od 51 padle 17; po šestih mesecih apostolata Marijane Legije pa so znova porasle na 30.
Knjižnica propagande v rimu
Kongregacija Propagande ima veliko Jrijižnico, ki so jo ustanovili po zaslugi j ja XI. Oče Robert Streit OMI je leta "US ob priliki svetega leta za takratno hdsijonsko razstavo zbral čez 30.000 Ppg misijonskega značaja. Po končani razstavi je večino knjig prejela Propa-kanda, da z njimi ustvari svojo lastno _ riijonsko knjižnico. Ko so Propagandi Zgradili nova poslopja na hribu Ja-'rtiluirm sta se redovnika J. Dindinger in • Romenskiirchen, oba OIM, vrgla na ej°; uredila sta primerne dvorane in Opravila vse potrebno za osrednjo mi-ojop^ko knjižnico katoliške Cerkve. Le-inia danes čez 100.000 knjig. Poleg
teh najdeš tam še 30.000 vezanih zvezkov misijonskih revij in 20.000 knjig in zvezkov, ki so pisani v 291 neevropskih jezikih! Stalno prihaja v knjižnico Propagande nad 500 publikaciji, ki poročajo o stanju v vseh misijonskih deželah. Posebno vrednost v knjižnici predstavlja dragocena zbirka starodavnih zemljevidov, nekateri so celo iz XIV. stoletja. Od 1934. naprej izdaja vsako leto “Misijonski knjižni pregled” (Bibliographia Missionaria), ki vsebuje naslove in imena pisateljev vseh novih knjig, ki jih knjižnica nabavi. V prilogi pa šo kritične opombe h knjigam, ki so v knjižnico prišle v prejšnjih letih. Se razume, da so v knjižnici tudi vse slovenske misijonske publikacije, zlasti “Kat. misijoni”.
KITAJSKI DUHOVNIKI JAVNO BRANIJO SVETO STOLICO
“Ljudski dnevnik”, najmočnejši rdeči časopis na Kitajskem, je 19. novembra lani zapisal: “Duhovnik Yeh Eul Šib je nesramno zatrdil da je osebno posvečenje za katoličana važnejše kot pa ljubezen do domovine.”
“Duhovnik Lee Kwang Yao pa je tudi javno trdil, da je izobčenje generalnega vikarja Lee Wiei Kwanga in duhovnika Lee Ting Tao-a veljavno in pravično; da pa je povsem protipostavna izvolitev novega kapitularnega vikarja v Šanghaju, v osebi duhovnika Čang ših Liang-a”.
“Duhovnik Hwang Hsi Mign se je s svojimi (!) odkrito uprl rodoljubnemu in proti imperialističnemu gibanju Zveze 'kitajskih katoliških rodoljubov in zagovarjal protirevolucionarno delavnost Vatikana. Trdil je tudi, da mora biti katoliška Cerkev na Kitajskem pod vodstvom Vatikana, pa da mora vztrajati v načelih edinosti, svetosti in vesolj nesti, drugače da je samo še razkolni.ška Cerkev.”
Isti časopis zatrjuje, da je “ta bedna in podla obramba Vatikana” vzbudila veliko ogorčenje med zastopniki, časopis misli na zastopnike katoličanov na shodih v Foočowu, 10. in 16. oktobra lani. Tja je res prišlo kakih 125 odposlancev. Od teh jih je kakih 72 javno spregovorilo. Komunistični pisun trdi tudi, da
je “velika večina teh, ki so govorili, naglasila, kako se morajo katoličani kot vsi dragi Kitajci dccela podrediti vodstvu kcimun'stične stranke...”
Iz junaške obrambe sv. očeta in katoliške Cerkve, ki ro jo na omenjanih shodih podali ti trije di:hovn'ki, je oči to, da se katoličani v provinci Fukien ša dolgo ne mislijo prdružiti Zvezi kitajskih katoliških rodoljubov.
VIETNAMSKI PREDSEDNIK IN AZIJSKA KULTURA
V mnogih govorih, ki jih je imel v ^asu svojega obiska v Ameriki, Avstraliji, na Koreji, v Siamu im v Indiji, je predsednik vietnamske repuibl ke, katoliški politik dr. Ngo Dinh Diem zatrjeval, kako se je treba fipet povrniti k azijski kulturi, ki da je vredni ipomočck pri dosegi svetovnega mini.
“Preprčan sem," je zatrdil, “da je naloga azijske elite, vrniti se k neokuženim virom azijske msolnonti in so hkrati oploditi v vdkcvit h vrednotah za-padne kulture. Le tako bcmo lahko državnikom nudili pravdno vodstveno smer, s katero bomo skušali rešiti naglavna vprašanja; pri tem pa bomo vedno chra-ni'i izvirnost azijskega duha... Temeljni kamen našo ustave je človek: se pravi, fbsolutna vrednota, katere pomen je pred dn.ižbo samo in katere namen je nadčasoven'... Edini pravi namen in c’lj vsake države mora b'ti, obramba osnovnih pravic človekovih, obramba njegovega življenja, obramba svobodnega razvoja njegovih umskih, moralnih in duhovnih vrednot.”
KATOLIŠKA UNIVERZA V BELGIJSKEM KONGU
Ob koncu lanskega oktobra se je začelo akademsko leto na katoliški univerzi “Lovan um” v mestu K'mwo'iza (Belg. Kongo). Z nanovo vpisanimi je število akademikov naraslo na 249. Domačinov iz Konga je 189, eden je iz Azijo, 59 pa Evropejcev (med n j'mi 10 deklet). Po strokah je 30 duhovnikov, 'bogoslovcev in misijonskih bratov, 7 študentov teologije, 13 filozofov, 24 (pedagogov, 37 medi-
cincov, 9 prirodoslovne vede, 14 poljedelstvo, 19 tehnika, 40 politične in socialne vedo, 14 pa trgovinstvo. Na pripravljalni tečaj se je vpisalo 72 kandidatov.
BUDIZEM IN ZASEBNE ŠOLE
Na vsakoletnem kongresu Svetovne budistične zveze, ki so ga pripravli v cejlonski pre talnici Colombo, so goreči budisti ket vedno doslej rpet napadli kristjane in še posebej katoličane v deželi. Letos je kongres vzbudil še posebno pozornost, ker so budisti na njem razpravljali predlagani zakonski osnutek o podržavljanju vsega cejlor.sk ga šolstva in padržavljenju vseh zasebnih ustanov, se raa.mia, da tudi katoliških. Razlogi, ki jih navajajo kot utemeljitve obeh zakonskih načrtov, so več kot zanimivi. Bodoči šokki zakon bo vse šole, ki jih podpira država, obvezal, da sprejemajo v pouk tudi nakatoliške otroke. Precej nekatoli-čanov na Cejlonu izb'.ra svojim otrokom mnogo rajši katoliške šole kot pa državne, celo rajši kot budistične. Ker pa so cejlonski otroci izvečine budisti, so na budističnem kongresu skleni i, da je najbolj prav eno, če država, ki je tudi budistična, vse šole, še posebej katoliške, ipodržavi...
ENO JE RUSIJA,
DRUGO KOMUNIZEM...
Ko se je povrnil v Kartum spet sudanski notranji minister s svojega večmesečnega obiska po Sovjeti ji in satelitskih državah, je bil seveda poln goreče hvale o odličnih življenjskih pogojih V današnji Rusiji. Javno je zatrjeval, da vlada v Sovjetiji brezpogojna verska svoboda. Je pa v ovojih izjavah strogo le* čil ms d Rusijo in med komunizmom. Medtem ko jo Sovjetijo predstavljal kot miroljubno, napredno državo, ki da je največja prijateljica Sudana, je ostro napadel marksizem. Zanimivo je, da je tudi kartumski razkelniški koptski nad"koft Anba Yoannes, ki je bil tudi v zadnjih časih nekaj mecesev v URSS, po svoji vrnitvi dajal podobne izjave. “Verska svoboda, napredek, mir...”, to so glavni
vtis', ki jih podajajo vsi Sudanci, kateri iso iir.ieii “srečo”, da so v zadnjih časih obiskali Rusijo. So pa med temi Potniki advekat', ča nikar ji in navadni Smetjo. Namerila se je po vseh teh hvalisavih izjavah, da so Sudanci zdaj zares začeli verjeti, kako je tol ko peedarja-Po preganjanje vere v URSS izključno Propaganda in izmišljotina “zapadnja-kov”. čudno pa je, da ja sudan ka vlada navkljub vsem tem Sovjet'ji naklonjenim rzjavam nedavno odklonila vizum sku-P-'nj ru kih študentov, ki so hoteli obiskati črno deželo ob Belem Nilu. Prav tako je sudan ika pol'c'ja po nalogu no-tranjega ministra, nedavnega oblskoval-Ca URSS, cb koncu lanskega novembra aretirala vse študente, časnikarje in mla-'lo advokate, ki po se vračali z mladinskega kongresa v Moskvi. Zas"ševaii so jih Padrohio in nazadnje napravili še natančno (preiskavo na nj'h domovih in po Pradih, kjer delajo. Teh sudanskih za-^top-nr'kcv na moskovskem kongresu je b‘lo okrog 140. Vsekakor je komunizem v Sudanu v vel ki časti, ket dokazujejo osti-; napadi sudanskega časopisja na pastirsko pismo apostol: kega v karja v Kar-tamu, ki svari pred komunistično nevarnostjo.
KATOLIŠKE ŠOLE — NA SKRBI KATOLIČANOV
, V decembru je v Južni Afirki prene-ala vsa državna podpora katoliškim šo-arn. Cerkev mora zdaj s katoličani sa-krbeti, kako bo še naprej vzdrževala vSeh S70 šol.k ih zavodov s skupno 122.000 ^0Jenci in gojenkami. Dr. George, glavni ajnik misijonskih šol, je na nedavni kon-arenej v Durbanu opozoril na vse teža-e ir> vprašanja, ki jih je novo stanje 0vz!rr)£i]0 “Uipanje, ki so ga naši škofje a-oži j v gibanje za rast in ohranitev j^ijonskih šol, je rodilo svoj sad; a šo-ao za Cerkev velikanska peza in bo j, . vzdrževan i: zahtevalo od vseh jejžno-. Dslcih katoličanov znatne žrtve. Misi-'ji uč telji so uvidevno pristali na Pjše plače; tudi črnci ®o se enodušno
odzvali škofovemu pozivu :n dali vse, kar sr največ mogli, da se šole ohranijo. Zu-naprej bodo posebni šolski odbori zbirali gmotno pomoč za šo'e med vceimi katoličani, Afriška katol ška crganizac ja pa bo ski bol a za učitelje in njih nastavitev. Upamo, da bomo tako šole lahko vzdržali na višini kak h pet let. Za pozneje pa smo prepričani, da bo z božjo paročjo tudi šlo.”
TEROR V ŠANGHAJU
Šele zdaj so se prikradle skozi “bambusovo zaveso” veoth ki govore o novem, dvješkem ipreganjanj.o Cerkve na Kitajskem. Cele m nož ce katoličanov so po znamenitem kongresu “katol ških rodoljubov" v lanskem poletju spet aretirali. Točno število ni znano. Teror je silovit posebno v Šanghaju. Med števžnim priporniki so tudi mnogi katoličani, ki so jih aretirali prvič že pred leti, ko so zaprli šanghajskega škofa msgr. Kionga. Vzrok vseh teh najnovejših aretacij je-očt: katoličani so se v veliki večini uprli “študijskim krožkom”, ki jih je za “prevzgojo” ustanovila Zveza katoliških rodoljubov. Uprli predvsem zato, ker so ugotovili, da na sestankih komun'sti divje ■napadajo isvetaga očeta in zahtevajo od katoličanov, da glasujejo za “prelom vseh gospodarskih in političnih zvez z Vatikanom”. . . Časopisje “naprednih” katoličanov je spet zače o z divjo gonjo proti inozemskim misijonarjem (četudi so skoraj vse že pognali čez mejo!). Spet jih pitajo z “Imperialist' in reakcionarji”, predvsem intennuncija msgr. Riberija in druge prelate. Po vseh šanghajrk h župnijah so rdeči prepovedali pouk katekizra. Izjema je le župnija sv. Petra, ki jo vodi “ipirogreslist’čni” župnik... Katehistične tečaje, ki jih je do zdaj policija vlovol la, so vodili mladi fantje in dekleta, sami prostovoljci. Komunistične oblasti so vse preganjanje zavile v 'skrivnostni molk. Dva akademika so aretirali, ko sta skušam po neki tajni zvezi spraviti čez mejo poročilo o žalostnem položaju Cerkve v Šanghaju.
* IZ mu UOVMKIJI MI5IJ0NAI!JtV *
Iz Osake na Japonskem piše misijonarka BENJAMINA KARDINAR, ' v lanskem avgustu:
Z velikim veseljem sem prejela velikodušno darilo naših misijonskih dobrotnikov. Iskrena hvala zanj! še večje je bilo naše presenečenje, ker je skupni ček za vseh 6 slovenskih misijonark na Japonskem prinesel č. g. Slapšak. Lahko si predstavljate, kako me je prevzelo, ko so me pozvali v govorilnico, češ da bi z menoj rada govorila dva gospoda, ki da imata le deset minut časa. Prišla je tudi -sestra Jančar, ki deluje tu v bližini. Tako
Ta japonska otroka predstavljata cesarja in cesarico nekdanjih časov. Z misijona s. Zupančič, usmiljenke v Maiko na Japonskem.
sva še vsaj dve slovenski misijonarki srečali z g. Slapšakom in p. Kosom S.J., ki sta nas prišla obiskat iz Toki ja. Veselje snidenja po tolikih letih s Slovenci v daljni Japonski mi je skoraj zaprlo sapo. Silno radi bi jim razkazali najin delokrog, pa zaradi odmerjenega časa ni bilo mog'oče.
Ček sem izmenjala in razposlala vsem slovenskim sestram določene vsote, ki so jih bile prav vesele.
V maju in .juniju je tu kosila azijska gripa. Tudi v našem zavodu smo imeli precej obolenj. Umrl pa nam je od vseh samo štiri mesece star otrok.
Denar, ki ste ga poslali, bom čez polovico namenila stroškom za zidavo naše nove kapele v osrednji sestrski hiši V Maiko.
Iskreno zahvaljeni za knjigo “Eiloteja” in za redno pošiljanje “Kat. Misijonov”, ki kot zvest prijatelj s svojimi poročili opogumljajo naš misijonski korak.
Pred božičem se je iz Hongkonga o-glasil salezijanski misijonar STANKO PAVLIN:
Prav lepa hvala za denar, ki ste g» poslali po č. g. Slapšaku za misijonarje iz letošnjega misijonskega sklada. Za' hvalil sem se zanj že tudi č. g. Wol-bangu, C.M.
Predstojniki so me spet poslali v Hong' kong, v našo gimnazijo “St. Louis School”, kjer sem spet “maestro” naših “pueri eantores” (deški zbor). Zdaj pO' učujem poleg drugega še gojence p° raznih predmestjih, posebej angleščino-Zraven pa še kaplanujem pri sestrah kanosijankah. Našo gimnazijo sv. Aloj' zija obiskuje čez šest tisoč študentov-Nujno jim je znanje angleščine, če hod0 hoteli pozneje dostojno živeti v tem vel«' mestu. V vseh razredih poučujemo tud1 katekizem. Tisti pa, ki pismeno žel®’ da bi postali katoličani, se zberejo p0'
Praznik “O Hime Sama”; “cesar in cesarica” s spremstvom in vojaštvom iz starih časov. Predstavljaj» otroci z misijona Maiko na Japonskem.
Sebej še trikrat tedensko k bolj na-tunčnemu pouku. Sam vodim poseben ^'ožek katehumenov. Upam, da bodo za kožic že vsi krščeni. Ob nedeljah smo ys> duhovniki zaposleni tudi v sosednji župnij; sv. Antona, kjer je že precej ka-toližanov. Cerkev je vedno ix)lna. Tudi obhajil je mnogo. V Hongkongu sploh J6 mnogo spreobrnjenj, na stotine po katoliških župnijah. Največ krstov je za Večje praznike.1
Tole pismo sem napisal s strojem, ki '?em si ga kupil z darovi slovenskih prijateljev in z Vašo pomočjo. Iskrena Vam
«vala!
Is Bombaya (Indija) se je v septem-yU oglasila s krajšim pismom misijon-ska sestra KONRADINA RESNIK.
Tvav lepo se zahvalim za denarno po-'noč, ki ste mi jo poslali pe č. m. Zalaz-
nikov!. Prejela sem v našem denarju 142 rupij. Redno prejemam tudi Kat. Misijone, ki so mi v veliko veselje. Za vse se Vam lepo zahvalim: naj Bog povrne! Tu živimo v težkih časih; vzdušje je precej napeto in zaskrbljeno zremo v bodočnost. Naši katoličani so pa v teh časih postali vneti častilci Nebeške Matere! Blizu je tu romarska bolžja pot, kjer opravljamo vedno nove devetdnevnice. V času zadnje devetdnevnice je bilo čez 60 tisoč obhajil in čez 300 svetih maš.
Vsem lepe pozdrave.
Iz Gauhati (Indija) smo prejeli pismo misijonske sestre TEREZIJE MEDVED-ŠČEK.
Živim, hvala Bogu, še kar dobro. Zdrava sem tudi. Obžalujem, da že leto dni nisem prejela nobene pošte od Vas. Ne vem, kako to. Najbrž so vzrok tukajšnje
razmere. Poslala sem Vam tudi nekaj daril za lansko misijonsko tombolo, pa ne vem, če ste prejeli, šele pred kratkim mesecam sem prejela prvo pismo iz Buenos Airesa. V njem sporočate, da mi je namenjenih preko e. g. Bernika 30 dolarjev. Ljubi Bog naj Vam in vsem Slovencem tisočero poplača! Denar tom uporabila pri gradnji nam tako potoeb-ne cerkvice. Prosim vse, da mi pomagate z molitvijo pri mojem delu, ki ga imam čez glavo. Tako si pač lahko mislite, kako težko si ukradem kak trenutek za pisanje, število naših gojenk raste bolj in bolj. Imamo jih že čez 703. Zavod pa je razdeljen v angleški in indijski del. Jezikov, v katerih poučujemo, je več. Pravi Bab'lön! Notranjih gojenk je čez 160, od teh kakih 103 katoličank. Zunanjih je 600, a od teh samo — 10 katoliških! Vse pa so prav zgledne in vnete za študij. Upamo, da bo naš trud skoraj rodil bogate sadove.
Pismu prilagam nekatere fotografije od nas. Upam, da jih boste lahko porabili v Kat. misijonih,'Včasih se srečam tudi s č. g. Pavlom Bernikom. Edino z njim včasih skušam kaj po slovensko kramljati. Priznam pa, da mi gre že precej trdo.
Na prvo adventno nedeljo je iz Tiru-patturja (Indija) pisal misijonski brat IVAN KEŠPRET. Pismo je zelo zanimivo. Tu ga objavljamo v izvlečku.
Pred meseci sem poslal manjšo pošiljko z nekaterimi predmeti za misijonsko loterijo v prid Baragovemu Mi-ijoni-šču. Upam, da boste vse srečno prejeli: zrezl jan a namizna svetilka, podobna lotosovemu cvetu (delo nekega domačega obrtnika iz Kašmirja): če zavrtiš srednji del na levo, se bo lotos odprl...; zraven pa še: čolnar-, križ iz sandalovega lesa, ki silno prijetno diši, pa lepa g rlandi, s kakršnimi tukaj sprejemajo drage goste in slavljence; v manjšem zavitku je tudi nekaj sandalovega prahu, s katerim si tukajšnje ženske lepotičijo lice.
Samo obilno in naporno delo je vzrok, da se nisem prej oglasil. Predstojniki so
me določili, da vodim prenovitev naše cerkve. Nekaj mesecev sem bil dan za dnem od jutra do večera na stavbi. Popravilo nas je stalo več kot veliko; vendar nam je vsem v veliko zadoščenje, da je svetišče zdaj kot novo. Letos smo pozidali tudi novo gledališče; dve tretjim je za stroške prispevala država, ker bo stavba služila razvedrilu študentov. Tudi ta “teater” mi je dal krepke mesece dela.
Letos imamo kakih 40 aspirantov vež kot prejšnja leta. Tudi na našem kolegiju je število dijakov poraslo. Postaviti smo morali posebno gostišče za zunanjo študente. Za zdaj jih je pri nas okrog 1.100, med njimi je kristjanov le tretjina. Drugi so ali hindujci ali pa muslimani-A vsi se lepo in zgledno vedejo, tako da na zunaj skoraj ne opaziš - razlike med kristjanom in nekristjanom. Katekizma naravnost ne smemo učiti. Vendar * poukom splošne morale, ki je ukazan, lahko marsikaj storimo. Upeljali sm° tudi “jutranje voščilo” pred poukom, ka>' naj bi nekako odgovarjalo molitvi. K® zvoni za začetek pouka, se vsi dijak1 zberö pred vhodom v kolegij. Direktor intonira očeneš, ki ga potem vsi glasno molijo. Nato jim kak duhovnik poda dU' hovno misel... Vsem dijakom to izredno ugaja. Nekateri, celo hindujski profesor' ji, si duhovnikove misli celo zapisujej’-Naše zavode tukajšnji ljudje zelo cenijo-Leto za letom moramo zavračati n-štetc prošnje za sprejem novih gojencev. Zavoljo pomanjkanja prostora jih ne moremo sprejeti.
Pismu prilagam tudi 10 fotografij-Unam, da jih boste lahko kako upm"1' bili v Kat. misijonih.
Iskreno ,se Vam zahvaljujem za denarni dar iz misijonskega sklada. Pred me' seči sem namreč prejel 98 dolarjev! Nm vsem slovenskim dobrotnikom dobri B°r obilno povrne njih velikodušnost! Njihov':' žrtev ne bo zastonj: nad 220 naših -f' | menišnikov vsak dan moli za slovenski i dobrotnike. Zadnja vsota, ki jo on»1;' njate, pa .še ni prispela. Že vnaprej n;d lepša hvala tudi za ta dar!
J
misijona č. brata Valentina Pozniča v Južni Afriki. Dve črni študentki,katoličanki.
Iz Astride, Ruanda-Urundi, je pisala ganskem oktobru misijon ka sestra MA-JuJa ANGELA GARDINA. Obžaluje, da l'ßnutno ne moro ničesar poslati za le-°«njo misijonsko loterijo. Obljublja pa, 'a bo za prihodnjo gotovo kaj poslala. D’djala je tudi nekaj fotografij, ki upa, a bodo objavljene v Kat. misijonih. Po-teni nadaljuje:
..Toplo priporočam v molitev nase mi-^jonsko delo in Cerkev, ki tukaj bolj n ‘bolj raste. Njene korenine so že glo-°ko segle. V naših šolah je mnogo du-?vniških poklicev. Velika škoda, da še "namo semenišča. Če bi bilo to, bi jih ’av gotovo bilo še več. Veliko dobre-pa store domači črnski duhovniki, ki so Pravi blagoslov božji. Ne enkrat «udujemo njih gorečnost in vnemo pri j. .11- Vodi jih globoka vera, združena č. '_skreno pobožnostjo. Tukajšnji doma-1 s° nam za vsa naša misijonska pri-
zadevanja hvaležni in to hvaležnost tudi vodno v dejanju izkažejo. Do bolih imajo pri nas globoko spoštovanje in naklonjenost. Vneto molijo tudi za svoje slovenske dobrotnike.
Iskrena hvala za poslanih 30 dolarjev iz misijonskega sklada. Vseh dobrotnikov se neprestano spominjam v molitvi in pri sveti maši.
V začetku novembra lani je pisala:
Z velikim veseljem sem prejela Kat. misijone. Upam, da mi bo list zdaj redno prihajal. Lopa in srčna hvala zanj! Posebno me zanima vse, kar je v zvezi z beatifikacijo našega svetniškega kandidata škofa Barage. Priporočam njegovo zadevo molitvi naših črncev. Sama pa še posebej Baragovo stvar priporočam ustanoviteljici našega reda Mariji Božje Previdnosti, ki jo je 23. maja 1956. sv. oče proglasil za blaženo in vedno nove čudeže izprosi.
Iz Itipo (Belg-. Kongo) je za praznik 8. decembra pisal misijonski brat KAREL KERŠEVAN, C.M. daljše pismo, tu objavljamo:
Prejel sem septembrsko misijonsko o-krožnico. Iskrena hvala. Sporočam, da sem odposlal za bližnjo slovensko misijonsko loterijo v prid Baragovemu Mi-sijonišču v Buenos Airesu dva zavoja izdelkov iz rafije (morska trava); priložil sem tudi dva lepa rožna venca iz slonove kosti. Vse odposlano so poklonile tukajšnje usmiljenke.
Misijonsko delovanje pri nas gre še kar v redu. Vsak na svojem področju imamo polne roke dela. Naše misijonske postaje misijonar je trenutno na apostolskem potovanju. Tako bo skoraj tja do božiča. Za praznike pa se bodo, kot je že v navadi, zbrale na naši misijonski postaji precejšnje množice tukajšnjih vernikov. Seveda bodo vsi prejeli zakramente, kajti med letom skoraj nimajo priložnosti za to, razen če jih misijonar posebej obišče. Če pa hočejo veljati za praktične katoličane, se potrudijo, da vsaj trikrat v letu pridejo na misijonsko postajo:	za božič, veliko noč in za
Vnebovzetje. Kolikor pač morejo, prihajajo k skupnim molitvam v domači vaški kapeli. Molitve zgledno vodi domači ka-tehist.
Na nedeljo, ko boste Vi tam v Buenos Airesu imeli misijonsko tombolo —5. januarja—, bo na naši misijonski postaji velika slovesnost: apostolski vikar sosednjega vikariata bo posvetil v mašnika domačega bogoslovca, ki njegovemu o-krožju pripada. Za deželo med jezeri Tumba in Leopold II. bo to zares izreden dogodek. Novomašnik je č. g-. Henrik Ekota. Bo prvi duhovnik-domačin na tem ozemlju.
Na naši misijonski postaji spet precej gradimo. Postavljamo že tretji' paviljon v našem dispanzerju. Obljubljajo nam tudi novo pomoč, ki naj jo prinese četrta sestra usmiljenka. Črni šofer Pavel nam s kamionom in “četo” Pigmejcev rodno dovaža pesek in kamenje. Vse to
bomo potrebovali v prihodnjem letu pri gradnji šole in nove, večje cerkve. Načrti so izdelani. Kot vidite, se precej gibljemo — bolje rečeno: gicljejo, ker nazadnje jaz sam k stvari kaj malo doprinesem. Posredujem le — kadar odpove kamion!
Iskrena voščila za božič in novo leto vsem sobratom in vsem Slovencem!
Z Oceanije, Samoa, se je prvič oglasila slovenska misijonarka MARIJA CARITAS. V pismu ob koncu lanskega novembra popisuje svojo življenjsko poti
Bralce Kat. misijonov gotovo zanima» kako, sem prišla v Oceanijo. Naj na kratko popišem svoje življenje. Rodila sem se v Mariboru, maturirala pa v Beogradu. Po maturi leta 1939 sem odšla k teti v U.S.A., kjer sem dokončala univerzitetni študij (filozofija) 1942. Delala sem potem najprej v klavnici, skoraj potom pa sem postala tajnica šefa policije in član FBI (severnoameriška tajna policija. —- op. ur.). Pomembno je zame leto 1944. Takrat sem se namreč priključila misijonarkam Marijine družbe. Skoraj so me poslali na Fidži otoke, kjer sem od 1947 do 1954 poučevala kot profesorica na tamkajšnji katoliški gimnaziji, zraven pa pripravljala domačinke za vstop v našo redovno družbo. Kmalu potem me je zagrabila nevarna bolezen. Poslali so me v Avstralijo. V Sydneyu sem opravila pedagoški tečaj in potem 195(1. začela našo prvo šolo blizu Mel-bourneja za “nove Avstralce”. S temi ljudmi — emigrantje so — sem morala govoriti tudi do 15 jezikov, ko sem jih ob sobotah in nedeljah obiskovala. Letos bi se morala povrniti na Fidži, a so odločili, da bom še ostala v Avstraliji in pomagala pri organizaciji naše gimnazije, ki jo ustanavljamo. Zraven pa moram pisati knjige, ki jih v tukajšnjih domačih jezikih ni. Prav v teh dneh sem prejela iz Rima pismo, s katerim mi sporočajo, da moram takoj po božiču v U. S. A ., kjer ne bodo spet drugače vpregli-
. ^ Filipinov smo prejeli v decembru P'snno salezijanskega misijonskega brata RAFAELA MRZELA S.D.B. Prejel je Jeiiiu namenjeni denar iz misijonskega a<ta, za katerega se zahvaljuje:
^°bri Bog naj je bogat plačnik Vam, iecastiti, in vsem slovenskim misijon-^ 'm dobrotnikom! Lahko si mislite, kako „ 6 je presenetila lepa vsota 20 U.S.A. šah nCeV”’ 111' -i0 J® poslal č. g. Slap-\{r Nahvalil sem se za ta dar že č. g. Se° bangu in isotrudnikom v U.S.A. Zdaj j j Zahvaljujem še Slovencem v Argen-j, 1 >n po svetu sploh. Enako zahvaljeni Vj.^no pošiljanje Kait. misijonov. Re-J‘l Je tako pestra prekoristnega branja.
oko mi gre, kaj počnem? Čudite se ni0j’da> da tako poredko pišem. Več bi Pi ? »n vsahdo mora delati za deset a > n® bi več časa imel. Pa nas je tako
drugih v rednih razmerah. Dela ne moremo odložiti. Trenutno vodim skupino 35 fantov (in nekatere delavec); učim jih od pol osme ure zjutraj do štirih popoldne. Takoj nato pa učim še v večerni šoli dve uri. Potem pa priprava dela za naslednji dan. šele okrog desete ure zvečer ujamem trenutek za kako pisanje. A v tej uri sem navadno že tako utrujen, da skoraj ničesar več ne zmorem. Tudi nedelja ni moja. Naložili so mi delo za najbednejšo mladino v našem okolišu. Vsako- nedeljo .se jih zbere čez tisoč dvesto. Za vse delo med temi zapuščenimi dečki pa nas je komaj — pet! Pomagamo si s člani Kat. Akcije iz naše šole. Ti poučujejo predvsem nedeljski verouk. Vsi ti zapuščeni fantje so zelo vneti in pobožni pri maši (ki je posebej zanje); izredno lepo pojo. Do prihoda v naš “o-ratorij” so bili v veri docela nepoučeni
Brat Lukan in brat Drobnič oba jszu't-ska mi jijonarja, po cpravkjh v Kalkutt.
in zanjo brezbrižni. Dobri in plemen:ti sadovi našega truda ne izostanejo. Zahvaljen bodi Bog! Škrb ino, kolikor pač rmoremo, tudi za materialno pomoč tem bednim, z o leko in živežem — v ko.ikor nam pač po drugi strani pomagajo dobra srca! Tako, vidite, mi mineva črs. Domači poklici, kot upamo, ne bodo izostali. Tedaj nam bo trud precej olajšan. V zadnjem poletju je zaobljube napravilo že prvih deset Filipincev, v noviciatu imamo pa snet deset novih klerikov!
Za Vašo loterijo v Buenos A'resu bom poslal, brž ko bom kaj primernega iztaknil!
V Začetku novembra je pisala tudi frančiškanska misijonarka GEBHARDI-NA HRASTNIK, ki zdaj deluje v Avstraliji. Kot js vesela, da je na varnem, daleč proč od preganjanja na Kitajskem, se grozi ob misli, kaj vse morajo trpeti misijonarji in misijonarke pod komunističnim bičem. Prosi v,se slovanske mi i-jonsks sotrudnike za molitveno pomoč, posebej še za preganjane misijonarja.
Iz misijonskega delovanja misijonarja Pavlina v Hongkongu (levo zadaj): Igralci operete “Kralj strmin”.
..^0 od brn'.cev “Katoliških misijonov” se m* spominja stavbe, bolje rečeno te skupine stavb, ki j,'1 Predstavljata ti dve sliki, in kdo upane, /akaj ju objavljamo? ‘— To je znar.o “Misijon.l*. »fobije”, ki so Iga imeli slovenski lazaristi pri Domžalah in iz katerega je trideset let med prvo in sve^ovno voj*10 žarel vedno bolj svetel plamen s.’over.ske misijonske akci.V, dokler ga ni najprej nacistični nasilnik,' potem pa rdeči teror. Sliki objavljamo ob blagoslovitvi Baragovega ls,jonišča v Slovenski vasi v Lanusu, ki ni nič /drugega jkot skromno nadaljevanje tega v zamejstvu, kar so bi!|i nekoč “Groblje” v domovini..!
SLIKA TU ZGORAJ:	G. Jože
Vilfan, vodja gradnje Baragovega misijonišča in cerkve Marije Kraljice, nese vogelni kamen, vzidan pred letom dni, na katerem pa danes že sloni stavba nove cerkve poleg v glavnem že dograjenega Baragovega misijonišča.
SLIKA NA NASLOVNI STRANI: Kot ministrant prižika svečo, kot domači duhovnik bo prižigal poganom Luč Kristusovo...
IZ VSEBINE TE ŠTEVILKE
Naša skupna katoliška odgovornost — Rim, Atene, Nairobi in nazaj: Ob zibelki krščanske kulture — Misijonska pesem — Na bengalske Brezje — Slovesnosti blagoslovitve Baragovega misijonišča — Slike dobitkov — Dosedanji darovi — Maksimilijan Kolbe, norček naše ljube Gospe — Kitajski mohamedanci — On mani padne hung — Po' misijonskem svetu — Iz pisem slovenskih misijonarjev. .
“Katoliški .misijoni” so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih dražb, slovenskih misijonarjev, “Slovenske misijonske zveze”. Izdaja ga ‘Baragovo misijonišče’. Urejuje Lenček Ladislav' - Upravlja Franc Buh CM. - Naslov uredništva-in uprave: Montes de Oca 320, Bs. Aires, Argentina. Tiska “Federico Grote”, Montes de Oca 320 (Lenček Ladislav CM.). S cerkvenim dovoljenjem.
NAROČNINA “KATOLIŠKIH MISIJONOV"
V Argentini 60 pesov; v U.S.A. in Kanadi 2.50' dolarja; v Italiji 1.400 lir; v Avstriji 40 .šilingov; v Anglji in Avstraliji 1 funt; v Franciji 300' frankov. Drugod 2.50 dolarja.
MISIJONSKE TISKOVINE SE PLAČUJEJO NA SLEDEČIH NASLOVIH
Argentina: Franc Buh CM., Misijonska pisarna-Montes de Oca 320, Buenos Aires.
U. S. A.: Rev. Charles Wolbang CM., St. Vincent’^ Sem., 500 East Chelten Ave., Philadelphia 44’ Pa. — Rudi Knez, 13810, Eagle:mere. Cleveland 10, Ohio. — Mary Vavpotič, 1923 W. 22nd Pl”' Chicago 8, II.. — Anica Tushar, Box 731, G**' bert, Minn.
Kanada; za Toronto: Rev. John Kopač CM., 594-Manning Ave, Toronto 4. Ont. — Rev. Martin Turk, 545 Mahon Ave., North Vancouver, B. C-
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte s. Ilario 7, Gorizia.
Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, Vi3, Risorta 3.
Francija: iLouis Klančar OM., Rue de Sevres 9^' Pariš (VI).
Avstrija: Rev. Alojzij Luskar, Kamen 14, P-Kanzian i. J. Kärnten. Austria. — Rev. M Mavčič Anton, Spittal a/Drau. D. P. CamP' Kärnten, Austria.
Avstralija: Franc Vrabec, 28 Beaufort St., Wood ville, S. Australia.
V ortalih deželah sprejemajo naročnino iz prij3Z nosti slovenski dušni pastirji.
Registre de la Prop. Int. No. 528.263
gf§	TARIFA RKDUCIDA
K M Ü el s < cr	CONCESION 6612
Direccor responsable: Lenček Ladislao C.M-Domicilio legal: Cochabam.ba 1467 Buenos Aires