376 Pesmi Nevin Birsa PROTI ZELENI TROMBI Izplul bom iz temnega koridorja nesrečnih sanj, zamaknjen v luč in presenečen od daljav, iz katerih prihaja: utrgal bom v bližino cvetja reko, penasti plašč valov, dah ognja in kristalnega jutra bom prenesel v moje prsi, jutro, jutro, ki od daleč trgaš rakovice bakrene barve, a vzkliki sežejo še dalj, naprej, proti zeleni trombi, o pozaba, kronaj moje lase s soncem, moje misli s klorofilom zelenja, da pridejo v korita nerojenih dogajanj, da zdrčijo iskre iz ogromnih tetraedrov skozi vonj akacij, skozi moje nosnice in smolo bregov in nizkih brinovih drevesc do splašenih divjadi mojega srca, do ožganega drevesa, do ogledala, v katerem se zablešči moje belo čelo! 377 SILNA JE TVOJA MOČ Pesmi Silna je tvoja moč, v drgetu trobelike! A spoznanje je boleče kot kri, globoko v zaklonu rojstva najde zarodek plačilo za stoletja teme in za temo vsega: tudi ko v temotnem plašču razbiraš sledove zvezd, vsa sončna, zbegana bogastva zemlje in nečimrnost duha: sem v luči, ki se odmika proti navpičnim stenam, proti širokemu zamahu neke ostre, še nezaznavne perutnice prihodnosti. Je to vihar, ki ga pričakujem, ali samo begajo zenice v prasnikih nekega cveta, neke divje rastline proti tanki plasti megličastih višav, razpršenih v kumulih? KER MRTVI Kozarec življenja lebdi nad poljem, SE VRAČAJO omrtvičena rana še zmerom izžiga svetlobo v prosojnem padcu cerkve: vse plapola, ko se zatečem v odtis zgubljenih stopal, v bedo, ki se solzi kot dekle za mračno vsebino boleče vsebine. In vse plapola: ker mrtvi se vračajo. TVOJA ČELJUST GRIZE SLAMO Z golo roko mozga šepečejo izviri, ono globoko svetlobo so razbili kositrni novci, in osupel sem nad strebrom, ki se opoteka v mojem votlem zobu, za spoznanje, uklenjen med obtožbe, z bodečo žico, ki je zibka, veter, vrv ali speča kresnica v ohlapnem mrestu davnine in v glasu potopljenega zvona. 378 Nevin Birsa Vse se preminja, nezadržno, in bajonet še zmerom tke vzdih krvi, obtok se zgane, ves mračen se zganem,- a tvoja čeljust grize slamo in neznanski žarek apna. Tako, pravim, tako je prav. A pozabil sem na minuli april, ki nosi oblačna jadra na svojem jeziku, skozi škropeči pepel, an školjka, školjka, školjka meče vse intenzivnejšo noč in prekletstvo na skladišča in velika vrata blagajn in mrčesa, in vse stoka kot hripavi stražarji med vrvmi. RESNIČNO, Rastel je karbid, let galeba BILA JE JESEN je razbohotil mojo kri in mojo senco: Sem tu včeraj pozabil bodalo, sem tu, včeraj, jutri, zapisal pergamentni žarek, z odrezanim krilom zmaja sem molil svojo podobo, in prosil odpuščanja: zlo, ni zlo, je krivica, šepetajoči, vzburjeni listi gorijo. Resnično, bila je jesen, bila. Resnično: lijak, skozi katerega je trobil nori stražar, je bil iz bledice marmora in odtekajočega zelenja, iz rje voda, s hrbtenico iz voska, z loščem in krivuljo resnega molka. Tulil je tudi vladar. Tulil je vladar zlata. Tulili so grobovi, iz katerih je pobliskavalo skovikanje, hrup kopij, z nabreklo veko in vozli puščic in semenjem smrti 379 Pesmi In nenadoma je bila zmajeva zemlja, bila je zmajeva kri, bila je rdeča, resnično, bila je jesen. Mačke gredo skoz luno, njih strgano okostje malici moj sen, ki je zaklet in nemiren: Kdo prebuja mrtve, kdo otroke, z materami, ki strmijo v rdeči strop, v rdeče zvezde, v rdeči utrip rožmarina, kdo se zamisli nad krčem večnosti, ki nas neusmiljeno prelamlja, bega, muči, da zapremo kite, svetlobne ogorke prsti in se z izdolbenim licem prepustimo krohotu kož in kosti? SAMO ZLATO Zlato, samo zlato in zastave svobode: čutim jih kot vonj jeseni in rezko razkrajanje v soncu in nosnicah. Temno je tvoje srce, tudi ko strmim v oltar ugašajočih sveč, — kam se opotekaš, kam izginjaš v temo? Vidim se v prekletem času, vidim se med čeljustmi tolmunov. O mlini, o sonca! In se ruši čas in se ruši nebo.