Cerkvene zadeve. Janez Kraniberger, žnpnik Vurbei'ški. Župnik. — Pošteni Vurbržani so bili svojega novega dušnega pastirja tem bolj veseli, ker so bili rajni gospod, kaKor ovčica, krotki in iz srea ponižni. Mi, ki Kino poznali njihovo gorečnost za dubovno pastirstvo, smo se pa bali, da nam bodo pri svojem slabein zdravju in ostreiii, spokornem življenju, na težavni župniji, ki Sfe.je blizo 1800 duš, prehitro obnemogli. Tamošnji svet je namreč, kakor sploh po Slovenskib gorieab, ves bregovil: razun tega stoji farna cerkev prav na koneu župnije na preeej visokem in strinein hribčeku. liajni gospod se pa niso nikdar prenaglili. Počasno so bodili, pa so vselej prav prišli. Posebno skrb njiin je prizadevala šola, ki o njihovem pribodu niti pravega doina ni imela. Eden razred je bil v farovžu v pritličju, in ravno lam je imel tudi eden g. učitelj prav ubožno sobico. Drugi razred, z nadučiteljem, je pa bil prav daleč od cerkve v samotni kinečki hišiei, ki za šolske namene ni bila primerna. Zato so se Irudili naš gospod in so prigovai jali tudi faranom, naj se jim nikar ne mili, kar za šolo izdajo. Rekli so z rajnim nepozabljivim škofom Sloinšekom: »Dobra, krščanska šola bo vašini otrokom najboljša doia, kalere njim nobena nesreča vzela ne bode. Bog sam ve, kam še otrok pride; česar se v niladosti nauči, to več velja od gotovega denarja. Za žnpnijsko cerkvijo je šola župnije prva dobrota, iz katere Jezus kliče: Dajte malim k meni priti in ne branite njiin, zakaj njihovo je nebeško kraljestvo«. — Pri tem svojem bvalevrednem prizadevanju so najboljši farani svojega dušnega pastirja zvesto podpirali, in tudi posvetna oblast je bila njihove gorečnosti za šolo vesela. Ali zoprniki so se tudi oglaaili. Da bi vsemu nasprotovanju konec naredili, kupili so s avojimi denarji za Solo potrebno zemljišče in iz svoje hoste so dali posekati toliko drevja, kar ga ,je bilo za novo stavbo reba. Pred dveina letonia so z velikim trudom in z*- nernalimi stroški kot načelnik Solskega odbora dozidali na lepšem inestu, kraj cesle prav lepo in prostorno šolsko poslopje, ki bo še dolgo, dolgo let prav lep spominek njibove gorečnosti za dobro šolo. Še bolj, kakor za novo šolsko poslopje, so pa skrbeli za to, da bi se ohranil in kjer ga ni, vrnil v Solo pravi krščanski duh. Želeli so si, naj bi povsod nastopilo med šolo in cerkvijo tisto srečno razmerje, ki si ga želijo sv. oče riniski papež in katoliSki škofje po vsem svetu, ž njimi pa tudi vsi modri katoličani, da se namreč sv. cerkev in pa ljudska ali farna šola lepo podpirata med aeboj, kakor skrbna inati in pa pridna hčerka. Sv. katoliška eerkev želi, naj prešinja luč in toplota svetih krščanskih resnic vse šolske nauke in pa vse delovanje učiteljev in učencev. Svetej cerkvi sovražna stranka si pa po vsem svetu prizadova, svelo cerkev in krščanski nauk popolnoma iz šole izrinili, framason ali brezverec Sekardt piše: »Narodna šola mora biti za otroke to, kar je toča za odrastle, učilnica brezbožnosti«. V Relgiji so pod ministrom Humbeckom svoj namen že dosegli, enako tudi na Francoskem. Rajni gospod so dobro vedeli, da naši šolski gospodje sploh žižijo z dušniini pastirji v lepi zastopnosti, irr jih tudi zvesto podpirajo; bali so se pa, da bi pobujšanje kedaj tudi k nain ne prišlo, posebno po nevernib spisib, in za to so veliko molili in tudi svoje župljane molili opominjali, naj bi ljubi Bog nas te nesreee varoval, da bi si pri nas sv. cerkev, in pa njena hčerka, ljudska šola, navskriž ne prišli; želeli so marveč, naj bi tudi zanaprej duhovni pastirji šolo prav izdatno podpirali, gospodje učitelji pa svojim učencem ne svetili samo z lepimi nauki, ampak pred vsem tudi s pobožniin krščanskim življenjem. Besede mičejo, izgledi vlečejo! Mili darovi za družbo vednega češčenja: Sv. .fanž na Dravskem polji 6 fl. 50 kr., Spodnja Polskava 3 fl. 60 kr., Kuše 11 fl., Sv. Marjeta niže Ptujfl 10 11., Makole 44 fl., Studenice 8 fl. 55 kr., Remšnik 6 fl. 23 kr., Vitanje 10 fl, Dobrna 3 fl., Sv. Martin pri Vurbergu 16 fl.