Ljubljanski Zvon
Kinžal.
Gruzinska romanca.
Xn sedaj si v mojih rokah, gizdalin ti moj  gruzinski, s srebrom, z zlatom okovani! Svetiš se in se leskečeš, ali vendar si moj suženj, saj sem kupil  te za sebe, ti ponosni moj kinžal1)! Smiliš se mi, ko te gledam. Jeli, to so bili časi, slavni časi, lepi dnevi, ko te je še opasoval tvoj gospod tam na Kavkazu in ponašal se je s tabo, ki si branil ga v vseh bojih ko tovariš hraber, zvest . .  .
Vse minulo! . . Ne povrne več se doba ta junaška! Tih in miren in pohleven tukaj visel boš na steni pred menoj in samo dičil sobo skromno mi poslej!
'©)
x) Kinžal je gruzinski narodni meč. Gruzini in, tudi nekateri drugi Kav-kazci nosijo, kadar so oblečeni v narodno obleko, za pasom kinžal, ki je včasi jako dragocen. Kinžal, ki sem si ga kupil letos na Kavkazu pri nekem sta-rinarju, je umotvor kavkaške domače industrije.
»Ljubljanski Zvon« 12. XXII. 1902.                                                                                               56
794                                                A. Aškerc: Kinžal.
Ej, maj dan ti pestri, živi! Kdo v Tiflisu ne pozna te? Kdo rii videl ulic tvojih tesnih, prašnih in pa hrupnih! Na majdanu drug za drugim tam vrsti se bogat, pisan pri bazarju mi bazar.
Po majdanu krika polnem sem postopal tisto jutro brez namena in brez cilja. Sredi gneče prodajalcev in voznikov in jahačev, oslov, konj in dromedarov šetal sem po trgu sam. Kar ustavi se mi noga pred kamnitim, nizkim pragom, in oči mi obvisijo na razglednem motnem oknu, za katerim je prodajal siv starinar robo svojo: stare puške, samokrese, meče, sablje  damaščanke. Stopim v čudni ta brlog . . .
Kaj ti dam za meč tam  tisti ? vprašam starca ravnodušno in pokažem tja na steno, kjer si visel, ves oprašen, ti prekrasni moj kinžal!
»Malost, vaše blagorodje! Slepa cena —• rubljev sto!«
v
Ze prestopam prag.   Odhajam. On za mano . . . »Kaj pa daste ? Petdeset?« ... A jaz sem zunaj. On za mano po copatah . . . »Dvajset, vaše blagorodje! Ne kopejke menj!« . . . Obstanem. Vstopim spet in ogledujem svoj kinžal na črni steni;
A. Aškerc: Kinžal.
795
Ostro kakor sama britev mu rezilo je jekleno. Ogledujem in vrtim ga v rokah in ga občudujem: Ta ročaj  pa ta nožnica! Umotvor! Glej, rože zlate in vinjete je srebrne ukovala roka spretna po kovini za okrasbo. Fino delo orientalsko . . . Dobro! Moj je ta kinžal!
»Všeč vam bil ta meč je krasni?
Saj sem vedel, saj  sem vedel!«  —
se smehlja mi  zviti starec
in s tresočoj rokoj spravlja
dva cekina moja žolta
v svoj mošnjiček — »Preceno pač
vam prodal sem to  bodalo!
Slavno to vam je  orožje!
Naj povem o njem vam bajko,
pripovedko kratkočasno ?
Mična, vaše blagorodje,
zanimiva je povest!« . . .
Sedel je na stolec nizek, dve sesvaljkal papiroski: meni eno, sebi eno; praviti mi je začel:
»Torej, stvar je bila taka! Silno, blazno jo je ljubil
v
knez Sanidze svojo Nino.) Pri Armenki neki stari ji najel je stanovanje dragoceno in razkošno. Dan na dan je k njej zahajal. Bog ve, kje jo bil je našel,   ¦ v kteri vasi tam na kmetih! 1) Nina je gruzinsko narodno ime.
A. Aškerc: Kinžal.
Bila prava je sirota, mlada, ah, še skoro dete — toda krasna! Belolica, črnooka, črnolasa! Zapeljala bi svetnika samega, pri moji veri, vražje tako-le dekle!«
In sesvaljkal cigareto si je novo, jo zapalil pa polglasno spet začel:
»Torej, k lepi Nini svoji
v
je zahajal knez Sanidze. Vsakikrat za pasom svojim ta kinžal je nosil s sabo . . . Tisti dan pa — ne pozabim jaz nikoli dneva tega!! — pride k meni knez preplašen. Že z očetom sem njegovim znan bil dobro tiste čase,
v
ko Samil je bojeval se v gorah svojih nepristopnih za svobodo proti Rusom . . . Pride k meni bled, ves zmešan
v
knez Sanidze pa mi reče: »Vzemi hitro to orožje! Daj mi zanje, kar ti drago, samo vzemi ga od mene, da ne vidim ga pri sebi! In prodaj ga tujcu, starec, čim hitreje pač le moreš!« In odpasal ga je naglo pa mi vrgel  ga na mizo knez ta svetli svoj kinžal . . .
In govoril je ko v sanjah, sam pri sebi je govoril: »To je strašno, to je strašno, kak jo ljubim to devojko!
v
Se sedaj jo ljubim, ko je mrtva! Ravno zdajle
A. Aškerc: Kinžal.
797
sem prebodel Nini srce s tem-le mečem, veš, prijatelj! Varala me je za hrbtom kača krasna, zapeljiva .  . . Daj denar mi!« . . .
In odštel sem par cekinov mu na dlani. In ves zmočen ven je planil knez na cesto izpred mene. In še tisto noč zapivši ves denar se je ustrelil iz ljubezni, iz obupa moj nesrečni, dobri knez! . .
Dvajset rubljev — ni li vreden ? Vzemite ga hitro s sabo, da ne vidim več ga tukaj, da spominov neveselih vzbujal mi ne bo po dnevi in ne plašil me in motil v sanjah težkih vsako noč!«
*
In sedaj si ti moj suženj, krasen suženj, ki mi dičiš tiho, skromno bivališče, ti gruzinski moj kinžal!
Kadarkoli pa pogledam
te pred sabo, oživijo
v duši moji prošli dnevi.
Glej, Kavkaz se dviga v dalji
in dežele vidim vztočne.
Gledam, sanjam ... In že stopam
po tifliških ulicah.
Po majdanu se sprehajam.
In starinar, skopi starec,
puši svojo cigareto
v prodajalni svoji tesni
pa povest mi pravi svojo
ter mežika vmes z očmi . . .
798
A. Aškerc: Kinžal.
A v razkošnem budoarju, tam na mehki otomani vznak leži mi mrtva Nina v srajci tenki, snežnobeli in obšiti s čipkami. Glava bleda ji  počiva na blazini perški pestri, po kateri cvetke zlate vijejo se v arabeskah. Kiti črni ko dve kači ji visita z drobne glave, in na vsako stran sta roki beli, polni omahnili. A oči so se zaprle . . .
v
Skoda! Rad bi bil jih videl! Usta mala pa je pustil polodprta vzdih poslednji. Izmed ustnic ji leskeče biserjev se, zob niz krasen . . . Kdo razgalil ji je prsi ? Pod brstečoj levoj grudjo, ah, tam zeva drobna rana, in iz nje za kapljoj kaplja kri rudeča ji curlja . . .
Ali se ti nič ne smili žrtev mlada tvoja krasna ? Kaj si storil, kaj si storil, kruti, hladni moj   kinžal!
A. Aškerc.