Ob prazniku naše občine
Vsakoletni praznik naše občine je priložnost za skupni razmislek o tistih vprašanjih, ki so nas v preteklem letu najbolj zaposlovala ter za strnitev zamisll in pogledov o nadaljnjem vsestranskem družbenem razvoju, ki s/ ga vsi želimo.
Ustavna razprava je navrgla med drugim tudi posamezna razmišljanja, da bi bilo potrebno, vsaj v predlogu sprememb in dopolnitev Ustave SR Slovenije, nadrobneje zakoličiti posebni položaj, ki ga ima Ljubljana, kot glavno mesto naše republike. Ob tem naj bi redefinirali tudi razmerja med občinami ter mestom, ki ga le te tvorijo. Ob takšnih zavzema-njih je potrebno ugotoviti, da veljavna ustava v ničemer ne omejuje vseh tistih procesov v mestu, katerih izključni živ-Ijenjski smoter je oblikovanje praktičnih razrešitev, ki so nujne v vsaki urbani celoti, kakršna je Ljubljana, še posebej pa njeno mestno jedro.
Ne bi bilo prav, če bi tašne ustavne pobude pledirale za podelitev več pristojnosti mestu na račun občin, saj bi nji-hova uzakonitev na mnogih področjih odmaknila možnosti za neposredno vplivanje in odločanje o najbolj vitalnih inte-resih občanov v krajevnih skupnosti ter delavcev v združe-nem delu. Ljubljana je zelo razvejano mesto, ki sega - pa naj se to sliši še tako paradoksalno - tja do Polhograjskih dolo-mitov, kl ga ni več možno (samo)upravljati z Magistrata.
Razvijanje novih oblik udeležbe Ijudi pri opravljanju javnih zadev v mestu, je po mojem globokem prepričanju temeljna zaveza skupščine občine kot najvišjega Ijudskega parla-menta.
Gospodarska streznitev, ki jo nalagajo najnovejše nepo-pustljive zahteve naših inozemskih upnikov, zbranih v Med-narodnem monetarnem skladu, bo morala čimprej izzvati tudi drugačen odnos do naših javnih financ v občini in mestu ter njihovo kar se da pretehtano in gospodarno uporabo. Neodložljiv pogoj za to pa je, da nam naša javna administra-cija pripravi strnjen pregled dejanskih gospodarskih možno-sti združenega dela in davčnih dajatev, s katerimi ga na tekočem traku obremenjuje tako država (od občine do fede-racije) kot številni sisi.
Iz samoohranitvenih razlogov moramo čimprej zajeziti strasti po novih dajatvah, ki bi bile potrebne za uresničitev nekaterih ambicij. Ni nobenega dvoma, da bi vsaka posa-mična novogradnja prispevala k izboljšanju našega komunal-nega standarda ali k razširitvi ustvarjalnih možnosti zdrav-stva, šolstva, kulture in telesne kulture. Vendarle pa ne gre več na star način, ko sisovska desnica ne ve, kaj dela levica, kljub temu, da obe tako ali drugače segata v isti delavčev žep.
Morali bomo vstrajati, da v Ljubljani sprejemamo nove naložbene odločitve, ki bodo med sabo finančno usklajene, neglede na to iz kakšnih družbenih virov jih financiramo. Otresti se bomo morali žongliranja s številnimi parcialnimi prispevki, ki jih ta ali oni delegatski organizem uzakonja, ne da bise vprašal, kakšna paje situacija na sosednjem družbe-nem področju, ki ga zajema drug SIS.
V težki gospodarski recesiji, ki vsak dan bolj preteče plju-ska v naše zasebno življenje, bo potrebno s skrajno družbeno disciplino zavarovati zlasti temeljne vitalne funkcije v mestu, šele zatem bo možno snovati nove naložbe ali razširitev dosedanjih dejavnosti. Skrajno škodljivo pa bipri tem bilo, če bi se predali splošno prisotni birokratski vročici linearnih restrikcij na vseh družbenih področjlh. Oblikovanje predlo-gov za zaporedje neodložljivih materialnih odločitev pa terja zavzetost celotnega delegatskega sistema v krajevnih skup-nostih terdelovnih organizacijah, karje naša skupna naloga v prihodnje.
Borut Plavšak