Vojeslav Mole: Zimska noč. — Romanca.
Zimska noč.
V barakah na ruski meji.
Vihra, metež, noč brezdanja, v pusti sobi luč brli; moja trudna misel sanja sen o tebi — ah, kje si?
Pisma drobnega vrstice tiho govore z menoj in cvetejo ko cvetlice in so kakor vroč napoj
in so polne hrepenenja
in zvenijo kakor smeh
in je v njh ves sen življenja.  —
Tajen blesk imaš v očeh,
moja ljubica edina, rože ti gore v laseh, in krog naju je tišina kakor v svatbenih nočeh.
In le burja melodije vriska čez sneženo plan. Enkrat se življenje žije, enkrat vsak le vzhaja dan.
In v razkošnem snu ognjenem k tvojim usta mi drhte, — a na lističu sneženem zacvetele so solze.
Vihra, metež, noč brezdanja, v pusti sobi luč brli; moja trudna misel sanja sen o tebi — ah, kje si?
Romanca.
IVazšumeli so se vali,
razpršele golobice
in mornarji priveslali
so pred marmorne stopnice.
Vojeslav Mole: Romanca.
59
Čez preproge, z zlatom tkane, bleda je prišla princesa, tiha kakor šum platane, vitkostasa ko cipresa.
Nemo so se priklonili, jo pozdravili mornarji; v svoji rožni, šumni svili je bila ko solnce v zarji.
Razšumeli so se vali, v taktu vesla so zapela, kakor blesk je poletela ladja bela ob obali.
Cvetje krilo je bregove, solnce, solnce vsepovsodi, čez opojne so vrtove divji plavali labodi.
In mornarji so zapeli pesem ji v kralju slavnem: jutri mu tam v cerkvi beli, na prestolu staroslavnem
bo ovenčana kraljica, z biseri odeta žena . . . Strepetala je ko ptica iz opojnih sanj zbujena.
In čez krov se je nagnila bleda, svilnata princesa, in le voda je čutila solzo njenega očesa,
in le veter je v bregove vzdih njen nesel vsepovsodi; a visoko čez vrtove divji pluli so labodi.