256                                                     Listek.
iz nje gradili idol in jo najrajši gledali visoko na pijedestalu, vzvišeno nad običajno vsakdanje življenje. Realistična žena je „soproga", t. j. sodelavka moževa, ki z možem stopa v borbo in trpi z njim ter rešuje z njim skupne naloge, najrajši (kakor ruska žena) socijalne in narodne. Ruski realizem je zbudil Gjalskega in Josipa Kozarca. — Modernim hrvatskim pisateljem ne sede ženski modeli v zagorskih kurijali in slavonskih ulicah, ampak se na-hajajajo v zapadni dekadansi — „moderne" žene namreč v hrvatskem življenju sploh ni. Moderna žena je plod velemesta: to je „Hekata, Medeja, velika apokaliptična grešnica, zločinka; žena, ki je nekoč bila vestalinka in svečeriica, in žena, ki je najintimnejša drugarica satanu, žena, ki je rodila Spasitelja, pa tudi potegnila človeštvo v blato, gnilobo in gnusobo." To zagonetno zvezo svetosti in zločina prikazuje Ivo Vojnovic v „Gospodji sa suncokretom". Moderni pesnik gleda na svojo „gospo" artistično, kakor nekoč renesansa; ljubezen je zopet umetnost, artizem in samo kdor umeva umetnost, ume ženo. Moderni avtor ljubi stil, „stilizovano ženo" ter beži od zakona, od dece, od meščanstva in od patriotizma v čisto estetske sfere. Lice moderne žene je kosmopolitsko; to je žena vseh vekov in kultur. Vendar je v današnji književnosti tudi še drug tip naše „južne, zdrave žene z jakimi prirodnimi instinkti"; to zastopa v hrvatski literaturi zlasti Peter Pefrovič. Obe te ženi moderne literature sta si kakor ars et natura, kakor umetnost in priroda. — Spis Prohaskov je vreden, da ga človek čita; karakterizacija zgodovinskih ženskih tipov je ostra in jasna.                                                         Dr. Fr. L
Paul Margueritte. Rojen leta 1860. v Alžiriji, kjer je študiral, potem je služboval v naučnem ministrstvu do leta 1887. Svojo prvo knjigo „Mon Pere" 1884. je posvetil spominu svojega očeta generala, padlega 1870. Mladi pisatelj se je živahno udeleževal dvojnega slovstvenega gibanja v oni dobi. Na eni strani naturalizem in realizem z Zolo in Goncourtom na čelu, na drugi simbolizem z Mallarmejem, ki je bil njegov sorodnik in je močno vplival s svojo rafinirano umetnostjo na Margueritta. V igrokazu se je poskušal uspešno, vendar pa so glavna rjegova slava mnogoštevilni romani: „Tous Quatre", „Tourmente" itd. Po 1. 1896. je združil svojo literarno usodo z mlajšim bratom Viktorjem, ki je bil ravno ostavil armado, in se do tedaj uveljavil kot darovit pesnik. <|kozi 12 let sta se udejstvovala Kastor in Poluks v slovstvu, morali, politiki, zgodovini, osobito na polju vojaškega romana. Omenjam le vestno pisano trilogijo „Troncons du Glaive", „Braves Gens Desastre" iz nesrečne vojne; 1904 jo je izpolnila „Commune". Zadnja leta je Pavel objavil samostojno še precej uspelih romanov, n. pr. „Ma grande", „Jouir" (poslednji). Bil je član Goncourtove akademije, od 1906. pa predsednik »Pisateljskega društva". Radi rahlega zdravja se je podal sloviti romancier z mlado svojo ženo in dvem sinovoma v pokrajino Landes, kjer je umrl lani na Silvestrovo pri prijatelju J. H. Rosnvju ml.                                                                         A. D.
Naši prevodi. V kratkem dovršim prevod H. Barbussovega romana „Le Feu" — »Ogenj".                                                                                           D.