Vernik počasnosti Poosebljenje miru – zgodnja jesen – Toskana – sončni prah in valovanje gričev, oblečenih v  sprano žakljevino. Ciprese obrobljajo ceste. Kamnite hiše zbrano dihajo v prostoru, ki ga gledata oko in duh. V temi plitvega podzemlja bedi brodnik – se stara vino. Prava ura za iluminirano žarenje – spremenjeno v Idejo. Za čisto zbranost. Neznano notranjo svetlobo, ki celi rane. Svetniki v cerkvah sklepajo roke v molitev – naslonjeni na tišino – v imenu tistega, ki ure snuje, samo zaslutenega, ko prebegne mimo. Pod Ponte Vecchiom teče Arno; zvezdni blesk. Z zadnjo lučjo razsvetljeni balkoni se kot razsuta srebrnina drobijo na njegovi gladki koži. Verniki počasnosti z dlanmi ščitijo plamene sveč. In Visoki Gospod zre na Svet – skrit za zaveso – v svoji temni loži. Uroš Zupan Vernik počasnosti 1688 Sodobnost 2017 Sodobna slovenska poezija Iz visokega časa Toda kaj storiti z dogodki, ki nimajo lastnega mesta v času, z dogodki, ki so prišli prepozno, ko je bil ves čas že razdan, razdeljen, razgrabljen, zdaj pa so nekako ostali na cedilu, nerazporejeni, viseči v zraku, klateški in blodeči? Ali je mar čas pretesen za vse dogodke? Ali se lahko zgodi, da so že vsa mesta v času razprodana? Bruno Schulz (Genialna doba) Sodobnost 2017 1689 Vernik počasnosti Uroš Zupan V Nikoli se nismo pomirili s tistim, kar je odvzela in upočasnila zima. Zdaj preštevamo plen – ponovno vrnjeno, brez upora vrnjeno, vrnjeno z neizgovorjenim blagoslovom, vrnjeno z veseljem, vrnjeno v upanju – in s prsti premikamo topel zrak, ki premika nas; mesece dolgo podobne kamnom, vajenim mirovanja. VI Neka glasba nekaj opisuje. Neko dihanje. Neko mirovanje. Neko težo. Neko prostost. Neke nesanjane sanje. Neki šepet nesmrtnosti. Neko premikanje zraka za zaprtimi očmi. Neko prelivanje barv v zatemnjenem prostoru. Nekaj, za kar ni besed v nobenem jeziku. VII Moja hčerka se vozi z rolko. Ostali svet ob tem popolnoma izgine, se spremeni v svet samo tega dejanja. IX Za oknom motnja, ali pa blagoslov, ali pa oboje hkrati; 1690 Sodobnost 2017 Uroš Zupan Vernik počasnosti dež monotono pripoveduje počasno zgodbo. Poslušamo in si v mislih pripovedujemo svojo počasno zgodbo, ki jo poslušata tišina in dež. Vsak zase. In oba hkrati. XI Vedno sem hotel pisati kot Robert Creeley. Nikoli nisem pisal kot Robert Creeley. Sprašujem se, kaj bi na to rekel Robert Creeley. Nimam niti najmanjšega pojma, kaj bi na to rekel Robert Creeley. XV Počasi se bomo približali morju, kakor bi se bližali Sodobnost 2017 1691 Vernik počasnosti Uroš Zupan nekakšni gotovi prihodnosti, ki čaka na nas – iste in spremenjene – nespremenjena. Zrak bo miren in tih. Naša kri zaspana. Nežna. Zatopljena v premišljevanje brez misli. V gibanje brez premikanja. V žarenje brez plamena. Veličastje sonca in neba se bo razprostrlo po naši koži – čisto veličastje poletja; popolno v svoji mirni in zbrani jasnovidnosti. XVII Noč je bila tiha in knjiga zanj prvič resnična. Bral je – mislim, da so skoraj vse naše žalosti trenutki napetosti, ki jih občutimo kot ohromelost, ker ne slišimo več živeti svojih odtujenih čustev. Ker smo s tujim, ki je stopilo v nas, sami; ker nam je vse 1692 Sodobnost 2017 Uroš Zupan Vernik počasnosti znano in privajeno za hip odvzeto, ker stojimo sredi prehoda, kjer ne moremo ostati. To je bil on in ta knjiga je bila napisana zanj. Nikoli prej je ni videl tako. Ponavljala ga je in on je ponavljal njo. Tistega junija je imela svetloba drugačen okus, in spanec se je iztekal v  utrujenost, in poletnih noči, ki so si sledile v svojem tihem tisočletnem zaporedju, ni občutil kakor popolnost misli. Vse znano in privajeno je bilo odvzeto. Bral je in zvezde nad njim so razkrivale svojo bledo goloto, ki je ni opazil – ni mogel reči, kdo je prišel, nikoli ne bo mogel reči, kdo je prišel, a kazalo je na to, da vanj vstopa prihodnost, da bi se v njem spremenila, precej preden se bo dejansko zgodila. Knjiga je bila resnična in on v njej resničen; popolnost, ki zadošča. XIX Moja hčerka jezdi konja. V vročem poletnem zraku je zlita z njim. Prvič spoznavam, da dela nekaj, česar sam ne znam in ne bom nikoli znal. Moja hčerka jezdi konja. Skoraj v galopu. Ostali svet ob tem popolnoma izgine, se spremeni v svet samo tega dejanja – v svet mojega čistega občudovanja. Sodobnost 2017 1693 Vernik počasnosti Uroš Zupan XX Poletni gozd je dom. Gradi dolge zelene predore, skozi katere se premikamo, kot svetloba skozi kristal. Naša hoja je samotna molitev – vrača trdnost in mir. XXIII Poljski mak je odcvetel. Se vrnil v mirovanje. V nauke prednikov. V veliki načrt počitka in obnove. Zdaj ob kolovozih žari vijolična modrina cikorije; moje druge najljubše rože. 1694 Sodobnost 2017 Uroš Zupan Vernik počasnosti XXIV Žgoče sonce. Upočasnjen in pomanjšan svet. Visoko poletje se je skrilo v okus zrelih sliv. Od tam se ne premakne več nikamor. XXV Prvič letos se veliki rumeni listi za hip naslonijo na zrak in potem, nemočni v svoji usodi – padejo. Gledamo jih, kot bi se pripravljali, da bomo začeli ponovno vaditi otožnost. Sodobnost 2017 1695 Vernik počasnosti Uroš Zupan Staromoden napev Pomlad je imela svoje dvojne sanje. Poletje žar, ki je v nekem neminljivem hipu vladal zraku in se potem počasi preoblekel v pepel. Zdaj je tu jesen, ki kot negotovi duh iz pesmi obrobnega pesnika sama sebi tiho poje in mrmra – dan je pozen, zgoden je večer. Zavit v plašč lebdiš nad mokrimi pločniki, a še vedno se upiraš spleenu – barvam, ki izgubljajo hitrost. Kajti ni še konec: listje glasno trepeta in oddaljena svetloba mesta ne izgoreva čisto pred očmi, le dih malo zastaja in tu in tam se ti upočasni kri. 1696 Sodobnost 2017 Uroš Zupan Vernik počasnosti Indijansko poletje Popoldansko šepetanje v krošnjah dreves. Svetloba prši z višine kot čisti solipsizem. Začudeni zastajamo; vsa teža se nam lušči od teles. Čas sanja, kako je biti spremenjen v zlato. Kako je zaporedje mesecev samo slepilo. Kužki so razposajeni, nad njimi ptice mirno podpirajo nebo. Naj vztraja ta milina, ki raste počasi in se čez dan kot steklena palača dvigne iz jutranje megle. V tem hipu je ona naše ogledalo – vmesni prostor, ki cepi čas in brez spremstva temnega duha hiti na plano. Naj se topel veter premika skozi ure, kot da že zdaj suši vsako prihodnjo rano. Sodobnost 2017 1697 Vernik počasnosti Uroš Zupan