AKADEMSKÖ STAREŠINSKO DRUŠTVO »JADRAN« POROČILA NA III. REDNEM LETNEM OBČNEM ZBORU DNE 12. JAN. 1933. SLOVANSKA KNJIŽNICA LJUBLJANA 3 m s, AKADEMSKO STAREŠINSKO DRUŠTVO »JADRAN« POROČILA NA III. REDNEM LETNEM OBČNEM ZBORU DNE 12. JAN. 19:33. f OTOOj '-f NATISNILA NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI PREDSTAVNIK FRAN JEZERŠEK LETO 1932. PRIMARIJ PROF. DR. ALOJZ ZALOKAR V predsedniškem poročilu ne nameravam orisati internega delovanja, ker bo to nalogo izvršil naš novi tajnik. Pač pa hočem nekoliko analizirati vse one kulturne, gospodarske in socialne dogodke v našem narodu in naši državi, ki so se na ta ali oni način zrcalili tudi v> idejnem življenju našega društva in ki so v večji ali manjši meri vplivali na pozicijo slovenskega inteligenta, na njegov miselni razvoj in na njegovo javno delavnost. Organizacija, ki združuje v sebi veliko večino zastopnikov inteligenčnega sloja, se sama ali po svojih eksponentih izživlja v našem narodnem in državnem življenju na dva načina: pasivno, da sprejema vase pobude, ki izhajajo iz širokih slojev našega naroda, in aktivno, da sama uveljavlja svoje nazore in poglede v celokupnem narodnem življenju. Če položimo pasivni delež inteligenčnega dela na eno stran tehtnice, na drugo pa aktivno udejstvovanje, moramo za preteklo leto konstatirati, da je bila aktivnost še vedno težja in važnejša. Že tekom leta pa se je nadaljeval oni proces, ki se povsod po svetu že nekaj let pojavlja in na katerega sem na naših prejšnjih občnih zborih ponovno opozarjal, proces namreč, ki polagoma, a konsekventno potiska inteligenco z aktivnega voditeljskega mesta v pasivnost, idejno mrtvilo in brezvoljno rokodelstvo. Naša mladina, ki ima bistre in dalekovidne oči, je v intimnih razgovorih celo trdila, da se nahaja starejša inteligenčna generacija »v k o n k u r z u«. Ta ostra beseda je bila sicer pretirano enostranska, ker je samo starejšo generacijo označila za bankrotno; v resnici pa je vse inteligenčno delo, bodisi starih ali mladih, izgubilo na vrednosti, ker je poleg gospodarske krize tudi duševna kriza potisnila ceno človeškega duha navzdol. Ker pa mladostna energija in borbenost ne čutita toliko idejnih kriz, oziroma jih lažje z mladeni- škim elanom premagujeta, je čisto naravno, da mladina sama sebe še visoko ceni. Ta samozavest mladine, ta pogum, ki ne upade tudi pred najtežjimi ovirami, sta nam zagotovilo, da je mladina še vedno na svojem mestu in da bo s svežimi močmi zasedla mesta onih, ki jih je strah krize, strah ovir. V tem vidim jamstvo, da bo zopet enkrat prevladal v našem domačem in internacionalem življenju duh napredka, da bo zopet na vodilnem mestu stala — ideja. Ker se je v preteklem letu pod različnimi vplivi, o katerih hočem spregovoriti nekaj besed pozneje, zdelo, da se prepad med starejšimi in mlajšimi širi in poglablja, je bilo naše društvo dolžno, da prouči, v čem da obstojajo včasih tako vehementno in tako ostro poudarjene razlike med starimi in mladimi, da pogleda, katere teh razlik so bistvenega, principielnega značaja in katere so samo plod slučajnih zunanjih okoliščin in subjektivnih razpoloženj. V dolgih razgovorih na mnogobrojnih sestankih in v debatah smo poskusili izluščiti bistveno od nebistvenega in res se nam je posrečilo, da smo našli praktično rešitev. Izkazalo se je, da so stari in mladi povezani med seboj z močnimi idejami, ki kljubujejo vsem dnevnim razgovorom, vsem slučajnim vplivom. Na sestanku z aktivnimi tovariši se je po prvo interno izkristalizirala formulacija teh močnih vezi v sklepih, ki se glasijo: 1. Soglašamo v smernicah za nadaljnje delovanje obeh društev na kulturnem in socialnem polju v svrho napredka in ojačenja napredne jugoslovenske misli. 2. Smatramo, da je odkrito in složno sodelovanje vsega članstva obeh društev neobhodno potrebno. 3. Pod naprednostjo razumemo stremljenje in delovanje za svobodni duhovni razvoj, kakor tudi nujno uvaže vanj e vseh socialnih in gospodarskih zahtev, ki morejo koristiti napredku naroda. 4. Edini smo v tem, da sta pravo slovenstvo in pravo jugoslovenstvo nerazdružljiva. Naravno je, da vse druge ideje, vsi drugi taktični pogledi, ki slonijo na gornjih osnovah, ne morejo in ne smejo biti zvarjeni po enem kalupu, da ne smemo in ne moremo in tudi nočemo uniformiranja nazorov, mehaniziranja taktike, dogmatične ozkosrčnosti. Kjer ni notranjih antagonizmov, medsebojnega trenja in diferencijacije duhovnih vrednot, tam nastopi mrtvilo — zastoj. V harmoničnem tekmovanju starosti in mladosti, v boju generacij, v udarnosti mladih temperamentov in v umerjenosti starešinstva se po- rajajo nove pozitivne vrednote napredka. Toda pri vsem tem večnem, v naravi sami zasnovanem boju med mladimi in starimi ne sme nikdar priti tako daleč, da bi pretirana konkurenca zadržala in zatrla napredek. Kladivo naj poje, udarci naj zvenijo, izpod kladiva in udarcev pa naj se dvigajo nove pozitivne dobrine. Starejša in mlajša generacija so materijal in so orodje, iz njih se tvori bodoče človeštvo. Inženjer, ki obvladuje ta materijal in to orodje, je ideja. Med konkretnimi dejstvi, ki kalijo razmerje med našo inteligenco, naj bi v prvi vrsti imenoval vprašanja našega narodnega obstoja. To besedo rabim namenoma. Pojmi o našem nacionalnem stanju so se v preteklem letu tako zelo zmešali in kontradiktorično obdelavah, da je v resnici upravičeno, če se vprašamo, ali ni naš narod v nevarnosti. Nasprotje med jugoslovensko in slovensko idejo se je tako zaostrilo, da bi v resnici lahko govorili o življenjski nevarnosti tako za eno kakor za drugo. Na kulturnem polju je našla slovenska ideja vehementnega, temperamentnega in bolestno čustveno determiniranega zagovornika in stražarja, ki je v znani svoji brošuri skušal rešiti slovenski problem tako, da je marsikomu sapo zaprlo. Šele polagoma je bilo mogoče spoznati v tej brošuri dalekosežnosti in omejenost propagiranih nazorov. Dalekosežnost teh nazorov je postala očividna, ko se je pokazalo, da te ideje tvorijo vsebino in navidezno upravičenost separatističnih, avtarkičnih političnih stremljenj, in ko se je razjasnilo, da imajo priprosto in navidez prepričevalno formulirani nazori o slovenstvu izredno privlačno in pridobivajočo moč na našo mladino. Dalekosežnost je postala še jasnejša, ko se je v zadnjem času izobličila že dolgo pripravljena in v psiho naroda že dolgo vsejana politična težnja po slovenski federalistični državi v znanih »punktacijah«. Zastor izpred političnega ozadia, iz katerega se je reliefno dvignila imenovana publikacija, se je pozneje še nekoliko odgrnil, ko so disidenti »Ljubljanskega Zvona« v brošuri, naslovljeni »Kriza Ljubljanskega Zvona«, objavili svoj konfiteor, ki je povsem političnega značaja in katerega je treba oceniti kot politično dejanje. V verigi važnih dogodkov polpreteklega časa je delo o slovenstvu en sam člen. Konec verige pa so ljubljanske punktacije. Omejenost vseh teh publikacij, izjav, zakulisnih dogovorov, napisov na univerzi in na podeželskih skednjih, kul- turno političnih in državnofederalističnih programov je karakterizirana v tem, da je ostal nepoznan resnični, realni naš narodni položaj, da se je nekdanje obzorje od štirih mejnikov, Gorice, Trsta, Maribora in Celovca, zožilo na horicont med Logatcem, Tržičem, Zidanim mostom in Metliko. Milieu »malomeščanstva«, kakor pravi Borko, je zatrl široke poglede. Naše starešinstvo je pravočasno izprggledalo tendence vseh omenjenih pojavov in je v politične.mfodseku »Starešinske zveze« oddalo svoje trezno mnenje/ 'svoje presojanje položaja, izrazilo svoje kritično stališče do vseh onih dejstev, ki so bodisi jugoslovansko, bodisi slovensko idejo izmaličila, izpačila, potvorila in pokvarila. Iz te resolucije, ki je bila publicirana, naj na tem mestu poudarim samo nekaj točk, ker sc nam očita, da brodimo okoli z lažno masko. Kdor sam nosi motna očala, nas v pravi luči ne more videti. Predvsem smo se slovenski inteligenti odkrito, odločno in borbeno izjavili za slovenski narod, za njegovo samoniklost in svojskost. S tem smo tudi strgali s pojma jugoslovanske ideje vso ono navlako, ki so jo nanjo nametali naši nasprotniki, in s katero so jo pokrile neugodne konjunkturne politične konstelacije. S tem smo obenem jugoslovansko idejo sprejeli v svoj kulturni, politični in gospodarski »čredo« in jasno povedali, da med slovenskim in jugoslovanskim pojmovanjem ni na-sprotstva. S tem smo pokazali, da se bistveno razlikujemo od onega »integralnega jugoslovanstva«, ki je hotelo po razumskih vidikih naravnati življenjsko reko našega naroda. S tem smo prelomili z onimi načeli, ki jih znova zagovarja Peter Bulat in ki so tudi v političnem delu naprednih slovenskih strank dobivala oporo ter vzbujala zmedo, podžigala upor in stvari sami škodovala. Sedaj, ko so sc nazori o teh vprašanjih že izkristalizirali, bi bilo odveč, če bi vzbujali rekriminacije in iskali grešnike v polpretekli politični dobi. Prav tako pa bi bilo napačno, če bi se identificirali z onimi političnimi dejstvi, ki so bila morda z ozirom na dnevno situacijo potrebna in razumljiva, ki pa so vendar predaleč zašla s smotrene poti, po kateri je slovenska inteligenca vedno hodila. Inteligenčni sloji, zlasti slovenski, so obdarovani z ostrim kritičnim duhom. Ta kriticizem sc obrača na eni strani proti omejenemu čuvstvenomu pojmovanju slovenstva, ki ga zagovarjajo ozki literarno-politieni krogi in ne- katere zastarele strankarske formacije, na drugi strani pa proti vsem onim 25 režimom, ki niso znali prilivati semenu, ki je bilo vsejano leta 1918. Kljub kritičnemu razpoloženju smo v preteklem letu poskusili tvorno sodelovati v vprašanju slovenske univerze. Resolucija, ki je bila sklenjena po dolgih posvetovanjih, pri katerih je sodelovalo tudi častno število univerzitetnih profesorjev, je bila izraz naše volje, slovenskemu narodu ohraniti vseučilišče. Samo ob sebi umevno je, da pri vprašanju slovenske univerze nismo hoteli vnlctati svojih svobodoumnih nazorov, ki bi bili lahko merodajni za presojo posameznih fakultet. Prav tako se ob taki priliki ni mogla vmešavati strokovna kritika, ki bi morala priti do veljave pred drugimi forumi in ob drugih prilikah. Tudi v tej resoluciji kakor sploh v vseh vprašanjih, ki se tičejo univerze, neizbežno igrajo veliko vlogo politični in nacijonalni momenti. Kakor pred vojno, tako je tudi sedaj slovenska univerza politieum prve vrste. Ali je to zdravo ali ne, ali ne bi mogla univerza sama enkrat otresti raz sebe politični odij, ali ne bi mogle politične stranke enkrat za vselej tako urediti svojo taktiko, da bi lahko postala univerza kulturna, ne pa politična institucija? V tem pravcu bo treba še veliko dela! Današnja doba gre v politizaciji še naprej. Skoro je ni več kulturne panoge, ki ne bi bila predmet političnih bojev in diskusij. Omenil sem že, da tudi slovenska literatura posega po političnem orožju in sicer v večji meri nego v Levstikovih časih. Naše književne revije se polagoma pa konsekventno pretvarjajo v politična glasila. Taka tendenca se je rinila na površje že pod prejšnjim uredništvom »Ljubljanskega Zvona« in se vsiljuje tudi pod novim. Danes je že zelo težko presoditi, ali bo to v korist ali v škodo slovenski kulturi. Zaenkrat ne moremo drugega, kot da to konstatiramo in s tem računamo. S tem dejstvom bi se lahko pomirili, če ne bi politizacija kulture prinašala s seboj tudi znano politično moralo in metode političnega boja. Dogodki zadnjih mesecev nas učijo, da Malovrh-Štefetove liberalno-klcrikalne bojne metode osvajajo tudi naše kulturne kroge. Kako naj si drugače razlagamo, da urednik »Dom in Sveta« rabi v polemiki z Otonom Zupančičem domislice, na katere bi bil lahko ponosen agitator iz nekdanjih liberalno-klerikalnih časov? Kaj naj rečemo k temu, da umazani politični motivi skušajo potegniti v vrtinec ostudnega političnega boja osebo Otona Župančiča? Mož. ki je bil glasnik starejših in mlajših generacij, mož, ki kot pesnik in oseba predstavlja najlepše in naj dragocenejše, kar je v zadnjih desetletjih rodil slovenski duh, ta mož naj se izroči na milost in nemilost politični drhali? Ali smo pozabili na svoje narodno dostojanstvo, ali je naša kultura padla nazaj k Cmokavzarju in Ušprni? Mi, ki stojimo ob strani in smo si ohranili treznost presoje in plemenitost srčne kulture, obsojamo vse te izrodke. Če pa bo naša kulturna morala še nadalje propadala, če takozvana »sol naroda« ne bo spoznala, kje je meja med kulturo in ulico, bo treba poseči vmes z ostrim orožjem. Pesniška vizija, ki nam jo odkriva dalekovidna človeška, in kljub temu pristno slovenska Župančičeva duša, je globok vzdihljaj naroda, ki se nahaja v težki, usodepolni krizi. Tako si razlagamo Župančičev članek, farizeji in pismarji pa zahtevajo križ in vrv. ★ V svojem poročilu sem se moral dotakniti teh stvari, ker je v naši javnosti premalo ljudi, ki bi hoteli vzeti bič in pregnati laž, tesnosrčnost, surovost in omejeno strankarsko zagrizenost. Starešinstvo je prav dobro spoznalo, da taki in enaki pojavi najbujneje brstijo v dobi, ki veže in otesnjujc svobodno besedo. Pretirana cenzura pospešuje nastanek neko-rigiranih novic, omogoča rast fantastičnih idej. Zato smo v posebni resoluciji, naslovljeni na naše narodne poslance in senatorje, zahtevali omiljenje cenzurne prakse. S tem smo hoteli doseči sanacijo naših moralnih, socijalnih in političnih pojmov. Naše zahteve so dosegle le delen uspeh. Zlasti živahno je bilo sodelovanje našega starešinstva v vprašanju upravne dekoncentracije, oziroma precizneje povedano, banovinske avtonomije. Že to sodelovanje je jasno pokazalo, da dobro vemo, kako daleč sme segati centralizem, ne da bi bili oškodovani naši narodni in idejni interesi. To vprašanje je še vedno aktualno in bo starešinstvo imelo prilike, da ga obdela z vseh strani. Za nas pa pri tem ne bo moglo biti odločilno samo geslo, za nas bo morala biti merodajna želja urediti državo na znotraj tako, da bodo pravično zaščitene naše kulturne, gospodarske in socijalne dobrine. Obenem bo treba že v tem vprašanju računati z dejstvom, da se nahaja naša družba v p r e r a j a n j u, ki že kaže obrise bodoče družabne strukture. Današnji čas zahteva od inteligentov prav posebne treznosti in preudarnosti, da lahko ločijo dobro od slabega tako na levici kakor na desnici. Presnavljanje družbe in narodnega gospodarstva je zvezano s pretiravanji, katerim inteligent ne sme podleči. Razdražljiva čustvenost ne sme zavajati niti k apatiji niti k ekscentričnosti. Hladen razum naj čustveno opredeljeni optimizem ali pesimizem naravna na pravo pot. Lloyd George je pred kratkim nekje izjavil, da je optimizem kazniv. S temi besedami pa, mislim, ni hotel povedati drugega kot to, da moramo resnici gledati v oči. Realistična presoja položaja mora narekovati program za naše bodoče delo. Ko smo hladno in mirno spoznali, da se nahaja naše nacijonalno vprašanje v težki notranji krizi, je naša dolžnost, da se združimo vsi, ki nas ne slepijo izven-narodni interesi in ki nas ne goljufa prevelika samoljubnost, v enotno falango. Taka koncentracija vseh umstvenih sil nujno zahteva od nas, da začasno opustimo vse partikulari-stične težnje in zapostavimo nekatere individualne nazore. S tako maršruto naj se opremijo naše politične in kulturne frakcije. V tem znamenju bomo najodločneje zavrnili vsako katastrofalno punktacijo, svoje vrste pa bomo ojačili, da bodo sposobne razbiti razdiralno delo zapeljancev in fantastov. Pri vsem delu pa naj bi se glasila osnovna nota, katero je označil Galsworthy na kongresu Penklubov v Budimpešti z besedami, da je danes naloga intelektualcev blažiti nasprotja. TAJNIŠKO POROČILO ING. SLAVKO ZAJEC Pred tremi leti smo razširili starešinsko zvezo »Jadrana«, sledeč pri tem težnjam akademske omladine, združene v naprednem akademskem društvu Jadranu, in željam akademikov starešin bivših akademskih društev »Slovenije«, »Tabora«, »Save«, »Velebita«, »Iilirije« in »Adrije«. To naše prerojeno starešinsko društvo je v razmeroma težkih prilikah pokazalo silno življenjsko sposobnost in moč. Akademska solidarnost je rodila sijajne uspehe in tako vidimo danes v starešinski zvezi »Jadrana« izgrajeno organizacijo, ki skupno z akademskim starešinskim društvom »Triglav« tvori v »Zvezi naprednih akademskih starešin« forum, katerega smo dolga leta pogrešali. Ko podajam poročilo o društvenem delovanju, moram najprej ugotoviti, da je delovanje zveze šlo v pravcu skrbeti za duhovni in gmotni napredek akademske in srednješolske omladine in družiti starešinstvo v napredni in jugoslovenski misli. Poglobitev odnošajev do vseh vprašanj, ki težijo današnji čas, in obravnavanje teh problemov našega javnega življenja, to sta bili glavni misli ob preporodu Starešinskega društva. Izživljanje društva se je kazalo v »Zvezi«, kjer so se naši člani v petih odsekih udejstvovali pri vprašanjih organizacije, na gospo-darsko-socialnih problemih, političnem polju, posvečali vso pažnjo naši prosveti, pred vsem pa dijaškemu podpornemu delu. Če smo pred leti rekli, da je pravilna trditev, da se napredna inteligenca v poslednjem času ni zanimala za vsa vprašanja, ki so važna za narod, pa da je zaradi tega nastal med njo in narodom prepad, potem lahko danes mirno in z gotovostjo ugotovimo, da temu ni več tako. Naše društvo je v obilni meri izpolnilo pričakovanja in izdatno izboljšalo stanje pred časom njega obstoja. Povsem razumljivo je, da daleč še nismo dosegli onega idealnega stanja, kakršno je bilo ob ustanovitvi zamišljeno in od vseh nas zaželjeno, vendar se je odbor trudil čim najbolj, da bi vzbudil v vsakem posamezniku zanimanje za društveno delo, pred vsem pa je skušal poudariti vedno in povsod potrebnost enotnosti napredne inteligence in stvoritev nezlomljive skupne napredne fronte. S posebnim veseljem pa lahko ugotovim, da smo v vseh vprašanjih, ki so bila za nas in naše javno življenje važna in prvobitna, nastopali v bratskem soglasju z akademskim starešinskim društvom »Triglavom« in da ni ves čas padla niti senca nesoglasja med nas. Zveza obeh starešinskih društev je popolnoma izločila nekdanje močno razlikovanje med starešinami in povečala medsebojno prijateljstvo obeh društev do največje mere. Z radostjo pa lahko podčrtam dejstvo, da smo z našim matičnim jugoslovenskim naprednim akademskim društvom »Jadranom« obdržali tiste globoke in iskrene stike, kakršni so obstojali ob ustanovitvi razširjenja našega društva. Spomenica, ki jo je izdalo in razposlalo vsem našim starešinam JNAD »Jadran«, je dovedla do izmenjave misli med mladino in starešinami na članskih sestankih, kjer so zastopniki aktivne edinice razvili svoje misli in težnje in našli pri navzočih starešinah ne samo popolno razumevanje, marveč odobravanje in soglasje. Na skupni seji sta oba odbora obeh društev prišla do ugotovitev, katere je iznesel že g. predsednik v svojem poročilu. Mogoče ni samo slučai. da sta odbora te ugotovitve dovršila baš v tistem času, ko so bile skovane toli nesrečne ljubljanske punktacije. Velika zanoslenost vseh naših starešin, posebno pa še glavnih funkcionarjev, je nekoliko utesnila društveno delo, kar se kaže že v tem, da je imel odbor v minulem poslovnem letu le 11 odborov ih sej. Društveni tajnik dr. Marjan Zajec je na osmi seji upravnega odbora odstopil zaradi prezaposlenosti in na njegovo mesto je bil poklican poročevalec. Težko mi je zato dajati izčrpno sliko o delovanju odbora v minulem letu, kar naj blagovolijo zborovalci uvaževati. Odbor je podprl stremljenje srednješolske in akademske mladine in tako je začela izhajati revija »Val« kot glasilo naprednega študentstva. V naših okrožnicah smo naprosili članstvo za vso podporo, uredništvo lista pa želi, da bi starešine prispevali s članki in pobudami. Potreba je postaviti nasprotni nam reviji »Mentor« pravo protiutež, zato prosim vse gg. starešine, pred vsem naše priznane pedagoge, da se lotijo hvaležne naloge in izgladijo revijo, ki je pričela izhajati. Tajništvo je odposlalo 57 dopisov in prejelo 27. Poleg tega je bilo odposlanih preko tisoč raznih okrožnic in vabil. Gibanje članstva napram lanskemu letu ni tako razveseljivo, o čemer bo obširno poročal vzorni naš gospod blagajnik. Ako h koncu svojega poročila postavim trditev, da mora naše starešinsko društvo, ki si je izgradilo tako močno stavbo, preiti na to, da jo izpopolni v vseh podrobnostih, tedaj moram reči, da so naloge bodočega vodstva pritegniti društvu vse one, ki stojijo danes še izven njega, a so vendar z nami enih misli. Ustvariti moramo v vsakem kraju, kjer se nahajajo akademski starešine iz naših vrst, celice oziroma podružnice, pred vsem pa moramo imeti v vidu dejstvo, da je izšlo iz »Jadrana« že dva tisoč akademikov in posebno razveseljivo je, da je med temi najmanj dobra tretjina iz krajev izven dravske banovine. Naša naloga je tedaj, razširiti področje starešinskega društva in zbrati v njem vse Jugoslovene, ki so nekdaj kot študentje živeli v »Jadranu« in z »Jadranom«. Naj mi bo dovoljeno, da ob tej priliki izrazim globoko zahvalnost vsem starešinam, našim članom, ki so vsestransko podpirali stremljenje odbora in nudili svoje materialno pa tudi duhovno pomoč. Ako ne navajam vseh teh zaslužnih starešin imenoma, ni vzrok moja nevednost, marveč priznana njihova skromnost. BLAGAJNIKOVO POROČILO DIREKTOR JOŽEF REISNER Saldo 31. XII. 1931..........................Din 22.261.40 Prejemki od 1. I. 1932. do 22. 1. 1933. . . . „ 27.613.20 Skupaj dohodki Din 49.874.60 Izdatki od 1. I. 1932. do 22. I. 1933 ... „ 26.086.68 Saldo 22. I. 1933. Din 23.787.92 Članski sklad 11.227.92 Podporni sklad . . . . 12.560,— Din 23.787.92 Plačujoeih elanov 343. Podpore v letih 1930. do 1932. Podpore v denarju: . 1. 1930. Din 210.— 1. 1931. .. 950.— 1. 1932. 100.— Din 1.260,— Podpore v blagu: . . 1. 1932 3.930,- Prehrana v menzi: . 1. 1930. Din 1.791.75 1. 1931. „ 1.400,— 1. 1932. .. 8.539,— 11.730.75 Stanovanje: . . . . 1. 103? 150.— Posojila 1. 1931. Din 5.300,— 1. 1932. „ 3.700,— „ 9.000,— Din 26.070.75 Akademikov podpirancev je 32, in sicer: juristov........................14 filozofov........................6 tehnikov.........................8 montanistov......................3 medicinec ..................... 1 IZJAVA JUGOSLOVENSKEGA NAPREDNEGA STAREŠINSTVA A V našem narodnem življenju so se pod krilatico »Obrambe slovenstva« pojavile tendence, ki se deloma utemeljujejo s kulturnimi momenti, ki pa se netijo, podžigajo in pretiravajo iz prozornih političnih nagibov. Te tendence se kažejo cesto v naravnost grotesknih oblikah, ki zlasti lahko mladino sugestivno zapeljujejo. Iz tega bi mogla nastati nevarnost, da krene del slovenskega naroda na stranska pota fantastičnih in v svojih posledicah pogubnih dejanj. Jugoslovensko napredno starešinstvo, ki si je vedno znalo ohraniti treznost v presojanju, čuti dolžnost, da te pojave premotri s stališča naše narodne preteklosti in bodočnosti ter opozori na možnosti, ki lahko nastopijo, ako se zdravi naš narodni samoobrambni nagon izpremeni v bolezensko čuvstveno stremljenje po politični, gospodarski ali kulturni izolaciji. I. Pred vsem moramo ugotoviti, da je v slovenski inteligenci narodna slovenska zavest danes prav tako globoko zasidrana kakor je bila v preteklosti. Toda prava slovenska zavest je bila vedno in je še danes obenem tudi jugoslo-venska in splošno slovanska. Iz nje so se rodili vsi nacionalni podvigi od Trubarja preko Prešerna pa do Župančiča, od Vodnika in Janeza Bleiweisa pa preko Janeza Ev. Kreka in Cankarja — politika do današnjih dni. Na osnovi take narodne miselnosti ter iz prirodnega čuta skupne pripadnosti Slovencev, Hrvatov in Srbov je vzniklo tudi pri nas jugoslovensko gibanje, ki je že s svojim prvim navalom stvorilo Jugoslavijo. II. Naše sožitje s Srbi in Hrvati v državni, politični in gospodarski skupnosti omogoča, da se slovenski narodni značaj uveljavlja v polni meri, ne da bi moral žrtvovati karkoli od svoje narodne dote. Naravno in logično pa je, da se more otresti tistih svojih lastnosti, ki so mu bile vcepljene po življenju v tujerodni državi. Čuvstveno razmerie Slovencev do nekdanjih sodržavljanov Nemcev se je izražalo v odporu in sovraštvu. Čuvstveno do naših današnjih sodržavljanov Hrvatov in Srbov takega odpora in sovraštva seveda ne more in ne sme poznati. A tudi jugoslovanstvo moru — ako nočemo zatajiti vse svoje nacionalne preteklosti — z ljubeznijo urediti svoje odnošaje do zagrebškega, beograjskega in ljubljanskega kulturnega kroga. To ni odpoved, ne žrtvovanje, to je dolžno spoštovanje svoje lastne osebnosti. To ni jezikovno izenačenje, to ni kulturna nivelacija, to je kulturno sotrudništvo. III. Z naznačenih vidikov sc nam zdi nelogično in nenaravno, da nekateri politični in kulturni krogi s poudarjanjem izključnega slovenstva ustvarjajo ozračje hladnega nezaupanja in ovirajo organski razvoj duhovnega zedinjevanja. Pa tudi pri Srbih in Hrvatih se podobna stremljenja po narodni izolaciji pojavljajo v vehementnih oblikah in pod raznimi pretvezami. Tudi tam silijo na površje tendence, ki hočejo dokazovati, da tiči v srbstvu in hrvatstvu edina rešitev v možnosti kulturnega izživljenja. Taka stremljenja po politični, gospodarski in kulturni avtarkiji ne ustvarjajo temeljev za boljšo bodočnost, marveč razdvajajo in slabijo ono, kar se lahko razvija in procvita samo v širši skupnosti. Za nas Slovence pa so še celo pogubna ne le zaradi našega zemljenisnega in gospodarskega položaja, temveč zlasti tudi zato, ker nas težijo usodni nacionalni problemi ob Dravi in Soči. IV. Stremljenja po izolaciji in avtarkiji so tem bolj pogu-bonosna, ker od narave dane razlike povečavajo, administrativne in politične greške pa pretiravajo in celo zlorabljajo. Tako se rapidno širi jarek med sodržavljani in tako se umetno odtegujemo drug drugemu. Najprej naj se drug drugemu odtujimo, potem bo samo po sebi prišlo sovraštvo in sovraštvo bo nazadnje služilo kot orožje, s katerim bo nekdo tretji lahko duhovno in telesno zavladal nad nami. Ali podjarmljenje ali propast: to sta edini mogoči posledici bolnega izključnega nacionalizma. V. Historična dejstva komaj pretekle zgodovine narekujejo zlasti nam Slovencem silno opreznost in stalno pozornost v borbi za narodni obstoj. Jugoslovensko napredno stare- šinstvo hoče zastaviti zato ve* svoj vpliv, da se pogubne struje obrnejo v pravo smer, da se pretirana samoslovenska nacionalna čuvstvenost podredi zakonom realnosti in nalogam bodočnosti. B Pri razmotrivanju razmer, v katerih dozoreva slovenska akademska mladina, je »Zveza jugoslovenskih naprednih akademskih starešin« razpravljala tudi o vprašanju tiskovne cenzure. Napredni akademski starešine vidimo v svobodi tiska eno naj večjih pridobitev demokracije in obenem nujen pogoj za razvoj in redno funkcioniranje demokratično urejene družbe. Kakor svobodi v vsakem drugem pravcu udejstvovanja, pa so seveda tudi tiskovni svobodi stavljene meje po eksistenčnih interesih celote in po neobhodnih nujnostih znosnega sožitja posameznikov. Ta okvir naj bo čim širši in točno začrtan po jasnih in preciznih določbah zakonov, katerih izvajanje bodi skrb rednih sodišč. Glavna obramba proti zlorabi tiskovne svobode naj bo proces po tiskovnem in drugih, na to snov se nanašajočih zakonih, preventivno sredstvo cenzure pa naj se uporablja le v izrednih primerih, ko bi bili ogroženi res življenjski interesi družbe. Zaradi tega svojega načelnega stališča smatramo za nujno potrebno, da se sedaj, ko se vračamo iz izrednega brezustavnega stanja v normalne demokratične razmere, postopoma, a čim bolj pospešeno likvidira tudi poostrena tiskovna cenzura, uvedena po 6. januarju 1929. Ne spuščamo se v rekriminacije o prošlosti in ne v razglabljanja o smo-trcnosti in uspešnosti v zadnjih letih izvajane cenzure. Vidimo pa, da v današnjih razmerah dosedanja cenzurna praksa zelo kvarno vpliva na duhovno orientacijo naše akademske mladine, našega starešinstva in vse javnosti, in globoko smo prepričani, da tudi ni v interesu pomirjenja in p spešcnc konsolidacije političnih in socialnih razmer v naši državi. Tudi iz tega razloga smatramo za nujno potrebno, da pt idemo čim prej zopet v dobo normalne tiskovne svobode. Dokler tega ne dosežemo, pa je za prehodno dobo po našem mnenju najbolj nujno, da se omogoči vsaj: a) stvarna kritika dela in ukrepov javnih institucij in n j ih o\ ih organov; b) objektivno poročanje o dogodkih doma in v tujini; c) stvarno razpravljanje o problemih socialnih svetovnih nazorov; d) zlasti v knjigah in revijah svobodna razprava o domačih in tujih političnih, socialnih, gospodarskih in kulturnih vprašanjih. Dalje smatramo za potrebno, da se cenzura, dokler se še izvaja preko zakonskih določb, izvaja po stalnih normah in ne od slučaja do slučaja; s tem v zvezi naj se končna odločitev o konkretnih primerih zopet prenese na redna sodišča. Utemeljenost in umestnost naših predlogov sta jasni. Stvarna kritika javne uprave ne more škoditi, marveč le koristiti; njeno oviranje vzbuja hudo kri in daje povod za najrazličnejša sumničenja, na drugi strani pa je tudi res lahko raznim organom v zaščito slabega izvajanja njihovih funkcij. Preprečevanje poročanja o važnih dogodkih doma in v inozemstvu ustvarja plodna tla za razširjanje alarmantnih in tendencioznih vesti, ki begajo ljudi in širijo nezadovoljstvo. Stvarno razpravljanje o problemih socialnih svetovnih nazorov, zlasti tudi o boljševizmu, bi razčistilo mnoge, dosedaj nekam mistične in zato za mladino tem bolj privlačne pojme. Ravno tako bi resna strokovna razprava o vseh drugih problemih javnega življenja pripomogla k preciziranju nazorov in s tem h konsolidaciji. Huda gospodarska in socialna kriza je kakor nalašč ustvarjena, da duševno nesamostojne množice in k pretiravanju nagnjeno mladino zavaja v ekstremne nazore, ki pa bi se dali z odkritim in javnim razpravljanjem reducirati na oni tehnično gospodarsko in socialno mogoči obseg, v katerem bi se lahko preuredilo naše družabno stanje. K temu se pridružuje še nevarnost, da začne izgubljati duševno ravnovesje tudi obubožana inteligenca po ponovnih redukcijah prejemkov in osobja zlasti tudi uradništvo; le svobodna javna diskusija o vseh perečih problemih lahko manjša to nevarnost in skunno z izboljšanjem materialnega položaja da inteligenci notranjo moč, da tvori hrbtenico treznega in pozitivnega javnega mnenja. To je tem bolj potrebno, ker se vedno bolj kaže, da tudi nolitično vodstvo države samo iz sebe ni moglo dati dovolj jakih idejnih temeljev velikim idejam državne politike in nc staviti v njihovo službo skritih sil naroda. Jugoslovenska ideja in z njo združena ideja državnega in narodnega edinstva moreta zato le v svobodnem razčiščevanju pojmov dobiti svojo konkretno in jasno obliko in ono veliko in sugestivno moralno moč, ki ju edina lahko resnično uveljavi v življenju. NOVOIZVOLJENO VODSTVO DRUŠTVA ZA LETO 1933. A. ČASTNO PREDSEDSTVO: Gabrijelčič Mihajlo, dvorni svetnik v p. in odvetnik, dr. Gregorin Gustav, senator in odvetnik, prof. Seidl Ferdo, dvorni svetnik v p. B. PREDSEDSTVO IN UPRAVNI ODBOR: Predsednik: dr. Zalokar Alojzij, primarij. Podpredsednika: ing. Bevc Ladislav, tehn. višji svetnik, dr. Spiller-Muys Fran, vladni svetnik v p., Tajnik: ing. Zajec Slavko, mestni inženjer. Blagajnik: direktor Reisner Jožef, ravnatelj Tehn. srednje šole. Odborniki: dr. Zupanič Niko, minister n. r., dr. Robič Maks, profesor, dr. Fux Riko, magistratih nadsvetnik, dr. štrukelj Stanko, sodnik, dr. Zajec Marjan, odvetniški pripravnik. D. NADZORNI ODBOR: Dr. Lučovnik Hinko, namestnik državnega tožilca, dr. Orel Vladimir, odvetnik, Ribnikar Adolf, načelnik. C. GLAVNI ODBOR. Ljubljana: dr. Alujevič Branko. » dr. Bajič Stojan, sodnik, » dr. Cepuder Josip, odvetnik, » dr. Dolar Simon, direktor gimnazije, » dr. Fettich Oton, odvetnik, » dr. Furlan Boris, odvetnik, » Goslar Branko, sodnik, » dr. Kramer Albert, minister, » dr. Kristan-Lunaček Slava, zdravnica, » Kiuta Rajko, profesor, » dr. Kuhar Andrej, notar, dr. Marušič Drago, ban, Ljubljana: Müller Janko, sodnik, » dr. Mihelak Jože, profesor, » dr. Novak Fran, senator, » dr. Novak Janže, odvetnik, » prof. Pavlič Rado, direktor gimnazije, » dr. Puc Dinko, župan, » dr. Ravnihar Vladimir, senator, » dr. Štuhec Anton, apelacijski sodnik, » Schauer Dolfe, sodnik, » dr. Rape Stane, narodni poslanec, » dr. Treo Dragotin, odvetnik, » dr. Vrančič Ivan, predsednik apelacijskega sodišča, -s> ing. Zbrizaj Ivan, generalni inspektor voda v p., » dr. Žirovnik Janko, odvetnik, Maribor: dr. Jančič Ivan, državni pravdnik, » Jelenc Gojimir, odvetniški pripravnik, » ing. Podboj Stane, poštni inženjer, »