— 33 —
Zajčevo toževanje
Nij je stvari pod milim neborn, ki bi jo ctoliko preganjali, kakor tnene ubozega zajca. Ked6 mi inore sovetovati, kaj naj počnem, kam naj bežim, kje se naj skrijem? Povsod mi pretf preganjanje ia smert. Vsak pozna oiie ljudi, ki se imenujpjo lovci, ti so tako zviti in prebrisani, da jim je res težko uiti. A kar me še ti dovolj ne preganjajo, zalezujejo me lisice; a mačke in vranovi mi kradejo iu plenijo mladiče. Nikjer nij najti zavetja! Res, ko bi znal na drevjo ple^ati, kakor TČveriea, ko bi se inogel y otlinah skriti, kakor kuua, bilo bi maogo bolje. Imam sicer ostre zobe za glodanje, a da bi grizel, da bi se ž ajitni branil, nijmarn serčnosti.
Toda čisto obupati ne smem, ker nekaj imam vendar, kar me včasih smerti ubrani. In to so pervič dolga ušesa, ki slišijo tudi najinanjše šepetauje. Lehko se potem skrijem v kakej brazdi, kjer mi spet moja suknjica dobro služi, ker se po barvi ne loči mnogo od zemlje. Drugič so moje hitre noge, ki me naglo ponestf čez hrib in dolino, kedar je nevarnost blizu. Res uij lehko me dohiteti, a kacemu. dolgonozemu psu bi se vendar posrečilo ujeti me, ali tedaj si pomagam križem skakaje. Uberem tek na desno, zavijem na levo, in tako pridem vendar često se zdravo kožo iz preteče pogube.                                        .
A kaj uii vse to pomaga? Mine leto, dve leti, — tri uže težko, — ia smert me zasaei. Lovec ne miruje prej, dokler me nijma. On je na preži, kedar pridem zvečer iz gozda, iskat inalo travice ali detelje lačnemu — včasih cel<5 teščemu — želodcu; ko se namreč mrači, koraka potuhneno z nabito puško sem iz vasi za plotom, poiahko diha, tiho stopa oziraje se na vse strani, kje bi, mogel kak plen zapaziti. Ko pride do pripravuega gerina, sede ali leže na zemljo, položi puško na desno stran in neprestano zre v tist kraj, od koder bi jaz utegnil priti. Ko me zagleda, predno se kaj tacega nadejam, poči puška in. svinčšna drobna zerna ini tiče v telesu. Ako imana še toliko moči, da izkušam pobegniti, priteče lovski pes, precej me neprijetno zgrabi ter me nese svojeniu gospodu.
Po zimi je nam zajcem še hujše. Lovci in psi nas tem laže zasled^ po snegn, in potem nam joj! Cela kopa naših preganjevalcev se zbere ter ae postavi na dolgo in široko okrog in okrog; ko sluti, da nas ima zajete, začne se kerčiti in je vedno ožja in ožja, dokler puške ne jem6 pokati in mnogo zajcev inertvih,
»ne obleži.   Lovci od veselja poskakujejo, a mi siromaki se od strahu tresemo. A posebno je tožalostno, da nij zajčja smert uikedar častaa; da, niti ne pokopljejo nas pošteno, kakor n. pr. kacega konja ali psa, nego žalostua osoda, nas čaka, ker nas ponestf v kuhinjo, kjer nas dobode kuharica v svoje pesti. Ta nas jezno prime s kervavo roko ia nam sleče kožo, katero potera proda.   Glavo odreže ter jo verže na stran.   Serce, jetra, predaje noge, kri in druge znotraaje dele odreže in je skuha. Ostanek z osfcrim orožjem razmesati iii ga spece. Ljudje potem meso snedtf, a kosti veržejo psoin. Žalostno je^ zajec biti!
A. Bukovski,
J..      .     ^.    ¦