INTERVJU Žarko Rovšček Alpinizem, ki zmore biti nekaj več Miranda Ortar Ob bežnih srečanjih Miranda ne besediči na dolgo; kot vsestransko aktivna mora ostati racionalna. Za pogovor sem imel pripravljenih še več vprašanj, saj sem od tehnično izobražene osebe pričakoval krajše in morda celo suhoparne odgovore. A me je kljub poznanstvu njen iskrivi duh znova presenetil. Večkrat kar mimogrede odgovori še na druga, morda celo nezastavljena vprašanja. Ovinkaril sem o njenih letih starosti in dobil preprost odgovor: "Ni skrivnost. Letos proti koncu poletja me bo doletel abraham." Po končanem študiju elektrotehnike, smer av- tomatika, se je že po enem letu preusmerila v raču- nalništvo, kjer je delala na različnih področjih, od izo- braževanja odraslih, načrtovanja aplikativnih rešitev in podatkovnih baz, razvoja programske opreme, do testiranja in izdelave dokumentacije. Kot samostojna podjetnica v zadnjih letih poleg razvoja programske opreme pozimi v tujini uči tudi smučanje. "Če hoče- mo držati korak s časom, smo primorani veliko količi- no časa preživeti za računalnikom. Zato menim, da je vsakodnevno gibanje v naravi nuja." Njene aktivnosti in dosežki potrjujejo, kaj z nepogrešljivo vztrajnostjo poleg poklicnih in družinskih obveznosti zmore po- sameznik, če mu je nekaj pisano na dušo. Od kod izvira tvoje prvo zanimanje za gore in al- pinizem?  Prvi spomin, vezan na alpinizem, sega v  otroštvo. Živo se spominjam, kako sem z odprtimi usti spre- mljala predavanje Marjana Manfrede o vzponu na Makalu brez dodatnega kisika. Takrat so bili alpini- sti zame kot nekakšni supermani. Ko sem v 4. letniku gimnazije v Idriji opazila plakat o začetku alpinistič- ne šole, sem se takoj vpisala. Kmalu sem vedela, da je to tisto pravo. Večji del zime in pomladi tistega leta je potekal nekako tako: v ponedeljek ves dan pouk – dopoldan teorija, popoldan laboratorijske vaje, v to- rek prosto. Na Kaninu sem ves dan pilila smučarsko tehniko, saj sem tisto leto delala izpit za vaditelja smu- čanja. V sredo po pouku sem odštopala v Tolmin na predavanja alpinistične šole. Ob četrtkih je bilo vča- sih treba v idrijski disko, čeprav se tam nikoli nisem dobro počutila, za konec tedna pa spet smučanje in po koncu zimske sezone seveda plezanje. Katere svoje plezalne dosežke šteješ za največje? Težko vprašanje, saj objektivno navadno bolje vre- dnotijo drugi. Sam se kot prvih ljubezni običajno naj- raje spominjaš prvih vzponov. Kot pripravnica sem v velikih stenah začela z Darkom Podgornikom in z njim v Vršacu preplezala smeri, ki so še danes smeri velikega formata: Smer mladosti, Steber, Tako je go- voril Zaratustra itd. Res sem takrat plezala kot druga v navezi, vendar bom Darku vedno hvaležna, da me je vpeljal v svet prave vertikale. Potem ko sva se spo- znala s Simonom, 1 sva večino smeri splezala skupaj. Verjamem, da mu v začetku ni bilo lahko. Prve dol- ge smeri sva preplezala v Paklenici: Karabore (V+), Domžalska (VI+), nato pa šla kar v V elebitaško (VII–  ). Takrat še niso bile opremljene s svedrovci. Veliko mi pomeni, da sem zmogla ta preskok. Z Darkom sem namreč vse plezala kot druga v navezi, s Simonom pa prvo leto vse kot prva. Tisto leto sva med drugim pre- plezala tudi Helbo s Čopom. Očitno sem bila poča- sna pri nameščanju varoval in noč naju je ujela v isti luknji kot Pavlo in Čopa. Imela sva nenačrtovan, a 1 Simon Čopi, znan alpinistični smučar, inštruktor alpinizma (SAO) in GRS (Postaja Tolmin). Miranda v Velebitaški smeri v Paklenici, 2016 Foto: Špela Čopi 46 nepozaben bivak ob svečki. Najino resnično najboljše leto je bilo 1992, v času najinega absolventskega staža. Vse poletje in jesen sva posvetila plezanju. Poleti sva v pripravah na odpravo v Yosemite preplezala števil- ne smeri, ki gotovo pomenijo vrhunec najinega udej- stvovanja v alpinizmu. V Dolomitih sva preplezala smeri: Comici-Dimai, Cassin-Ratti (Tri Cine), Con- stantini-Apolonio (Tofana), Philip-Flamm (Civetta) idr. Bila sem tudi športnoplezalno dobro pripravlje- na in sem uspela vse te smeri preplezati prosto, smer Philip-Flamm je prosto preplezal tudi Simon. Pika na i tega leta je bil vzpon po Nosu v tisočmetrski steni El Capitana. Na ta vzpon imam res lepe, nepozabne spomine (opisala sem ga tudi v Vestniku). 2 Seveda mi veliko pomenita tudi prvi mesti v pokalu športnega plezanja in na državnem prvenstvu (oboje leta 1991) ter 7. mesto na tekmi svetovnega pokala na Dunaju. 3 Prve tekme so potekale še na naravnih ste- nah, potem pa so se preselile na umetne (s stališča va- rovanja narave je to edino sprejemljivo). V endar takih spominov, vtisov, doživetij, kot ti jih dajo vzponi v na- ših divjih, odmaknjenih stenah, pri športnem pleza- nju ne doživiš. Kaj si, alpinistka ali bolj športna plezalka? Bi rekla, da sem po duši bolj alpinistka. Če so v hribih dobre razmere, in če si lahko vzamem zase cel dan, se 2 5.–8. 10. 1992. (Ortar, M.: Nos v srcu, PV 1993/03, str. 124). 3 Konec 80. in začetek 90. let prejšnjega stoletja je nizala do takrat najvišje dosežke športnega plezanja pri nas. bom skoraj vedno namenila v hribe. Če hočeš razlo- žiti, kako alpinizem doživljaš, težko najdeš boljše be- sede, kot jih je napisal Nejc Zaplotnik. Mislim, da je Bernadette McDonald v knjigi Alpski bojevniki dobro ugotovila, da je Nejc naš alpinistični guru. Alpinizem res ni samo šport. Je način razmišljanja, življenja. Pridobila si tudi naziv inštruktor alpinizma. Izpit sem opravila leta 1996. Zahvaliti se moram ži- vljenjskemu sopotniku Simonu, ki me je in me še vedno v takih stvareh zelo podpira. Med tečajem in izpiti na Okrešlju sva že imela trimesečno hčerko Špelo. Skupaj smo poslušali predavanja, med praktič- nimi vajami pa je on prevzel Špelo. Vsa leta licenco redno obnavljam. Rada delam z mladimi ljudmi, pol- nimi entuziazma. Najraje posredujem praktična zna- nja, kjer se dogaja že več konkretnega; ohranjam stik z mlajšimi, kar mi veliko pomeni. Od leta 2002 do 2013 sem vodila alpinistično šolo v Soškem AO. Kako si kot žena in mati usklajevala domače obve- znosti z alpinizmom? Nad tem vprašanjem se moram zamisliti, saj je bilo dejansko težko usklajevati vse obveznosti, aktivno- sti … Prilagajali smo se dani situaciji. Vedno smo gle- dali, da nihče ni bil prikrajšan, da je vsak lahko zado- voljil svoje potrebe – po gibanju, socialnem življenju, delu, izobraževanju itd. Enkrat smo dali prednost enemu članu družine, drugič drugemu. Zelo sem hvaležna tudi svoji mami. Ko so bili otroci majhni, nama je s Simonom večkrat omogočila, da sva šla Med vzponom na Huayna Potosí, Bolivija Arhiv Mirande Ortar 47 oktober 2017 PLANINSKI VESTNIK skupaj v hribe. Ko je imel Simon konce tednov zase- dene z aktivnostmi v GRS, je prišla varovat otroke, da sem lahko tudi jaz kam skočila. Res se ne spomnim, da bi mi sploh kdaj odrekla pomoč. Štela jih je že tja v šestdeseta, ko sem jo še videla, kako se je z otroki lo- vila in igrala skrivalnice. Naj vseeno opišem, kako je bilo videti naše usklaje- vanje. Zjutraj sem npr. šla na turno smuko, na bližnji hrib, največkrat na Krn, ali na kak vršac nad planino Razor . Sredi dneva je za varstvo otrok vskočila mama, Simon pa je šel letet z jadralnim padalom. Sama sem ob takih priložnostih kosilo največkrat kar preskočila in odšla popoldan z otroki v naravo. Ob daljših obdo- bjih lepega vremena sem namesto jutranje telovadbe doma čistila. Največkrat je zmanjkalo časa za počitek. Ob vsem tem sva s Simonom dve leti veliko delala, da se je družina vselila v novo hišo. Dala si tudi pobudo za postavitev umetne plezal- ne stene v  šolski telovadnici na tvojem rodnem Mostu na Soči, kasneje pa si sodelovala pri osnova- nju Gorniškega učnega centra (GUC) v T olminu? Pobuda za prvo umetno steno je bila res moja. S po- močjo takratnega ravnatelja šole Branka Loncner- ja, ki je imel posluh za to, je bila pot do realizacije res kratka. Pozimi leta 1989/1990 smo o steni začeli raz- mišljati, pomladi 1990, ko sem se vrnila s tekme na Dunaju, sem že stopila pod skoraj izgotovljeno steno. Na njej sem do gradnje GUC (leta 2006) vodila kro- žek športnega plezanja za osnovnošolce. 4 Za gradnjo GUC je bilo ključno, da je z nami so- delovala pokojna Rosana Ščančar – strokovnjaki- nja na področju izdelave projektov, ki so financira- ni iz evropskih sredstev. Vsaka organizacija stagnira ali celo propade, če ne vzgaja podmladka. Za kako- vostno in stalno vadbo plezalci nujno potrebujemo kakovostno umetno steno. Žal se v  telovadnici na 4 Od 2006 do 2010 je vodila tudi planinski krožek na Osnovni šoli Most na Soči, ki so ga zaključili s skupnim vzponom na Triglav. V smeri Colatoio- Bonetti v Moiazzi, Dolomiti 2016 Foto: Monika Kambič 48 Mostu na Soči vse težje najde proste termine za tre- ninge, prenizka umetna stena v našem GUC pa zado- šča le za občasno vadbo. T ako se mladi plezalci dnev- no vozijo plezat v Šempeter pri Gorici. Kljub temu dosegajo vidne uspehe na državnem nivoju. Plezalna stena je pomembna tudi s socialnega vidika, saj se ob njej plezalci v zimskem času zbiramo. Zadnja leta, ko se je izkazalo, da obstoječi plezalni steni ne zadoščata, se trudimo poiskati nov prostor , kjer bi lahko postavili novo, kakovostnejšo steno. Med opaznejšimi je tudi tvoja udeležba na ženskem alpinističnem taboru v pogorju Gesäuse leta 2013. Tabor je bil namenjen prenašanju izkušenj na mlajše alpinistke, pripravnice. Povabili so me kot izkušeno alpinistko, ki lahko vodi navezo in pomaga mlajšim. Zame je bil zelo lepa izkušnja. Monika Kambič, Nastja Davidova in Mira Zorič so tabor res dobro organizira- le. Zares je dober občutek, ko vidiš, da lahko same vse skupaj dobro organiziramo in se imamo povrh tudi iz- redno lepo. Rada bi spodbudila mlajše, naj ne zamu- dijo takih priložnosti za druženje, izmenjavo izkušenj, sklepanje novih prijateljskih vezi, kar bogati človeka v vseh pogledih. Kaj te je zaneslo v orientacijski šport? Sin Gašper je od prvega do sedmega razreda treniral smučanje. Ko je začelo v obeh podjetjih, kjer sva de- lala s Simonom, škripati, smo začeli trening smučanja ustavljati. Ni mi šlo v račun, da bi sin v najbolj kritič- nih letih ostal brez športne aktivnosti, ki ga veseli. Ko je ob vrnitvi iz šole v naravi v Planici navdušeno raz- lagal, da so tam tekmovali v orientacijskem teku, sem zbrala še par njegovih prijateljev in smo odšli na tre- ning v Idrijo, kjer je ta šport dobro razvit. Ker rada de- lam z otroki in je Idrija predaleč, sem se odločila. Šla sem na nekaj tekem, da sem videla potek in kmalu za- čela z vadbo manjše skupine otrok. Vzporedno sem opravila še tečaj za vaditeljico orientacijskega teka. T o je izredno lep šport, po eni izmed definicij "igranje šaha v gibanju na terenu". Ponekod v Evropi je celo vključen v šolski program. T ekem se udeležujejo cele družine, to so lahko lepi dogodki, ki vse povezujejo. Bi nam morda zaupala še kaj? Dober je občutek, ko veš, da si nekaj dobrega preple- zal, a najlepši spomini ostanejo, ko lepe trenutke de- liš s tistimi, ki jih imaš rad. Kobilja glava, naš družin- ski hrib, nam je dal veliko nepozabnih trenutkov. T am smo skupaj naredili naš prvi iglu, z lopatkami smo se z vrha dričali po gazi v svežem snegu, drsali na zamr- znjeni mlaki pod grebenom, doživeli nočno sankanje ob baklah, se učili zaustavljanja s cepinom, iskanja la- vinskih žoln, se čudili škrlatnim barvam zahajajočega sonca … Ko sta bila otroka stara 7 in 11 let, smo v na- hrbtnik naložili vse, kar smo potrebovali za tridnevno vandranje čez planine, in prespali pod zvezdami, kjer je pač naneslo. Gašper in Simon sta imela srečo, da sta v mraku, preden so nam zlezle oči skupaj, videla sovo, ki nas je radovedno preletela. m Poplezavanje na balvanih Butter Milk Area, ZDA 1992 Foto Simon Čopi V smeri Omama, Novi vrh 1990 Foto: Simon Čopi 49 oktober 2017 PLANINSKI VESTNIK