ITI—I—I—i—
Leposloven in znanstvert list!
Izdajatelji: Janko Kersnik, Fr. Levee, dr. Ivan Tavčar.
V Ljubljani, 1. decembra 1881.	Ste v. 12.
Mejnik.
ostavljeno je znamenje: Slovenski mejni kamen je. Pogubo čas je pisal nanj In črne proge risal nanj.
O stopi predenj, gledi ga, Maku, prahu očedi ga In bridke plakaj nanj solze Na meji narodne zemlje!
In čitaj vse, kar pravi ti, Kar pred oči on stavi ti, Njegovo jadno tožbo čuj, S solzami ga spoštuj, spoštuj!
„Slovenski tu bil nekdaj svet, A zdaj nam je že zdavna vzet, In kogar srečaš, brat je tvoj, A rod sedaj taji on svoj."
To pravi ti le-tä mejnik, Krivice on jedin tožnik, Ki tujec jo učinil je, Da nilrod tvoj poginil je!
Zato, zato pa lij solzč, Na meji narodno zemlje, Za narod, potnik, prosi .ti, Za narod solze rosi ti!
—b—
Rokovnjači.
Historičen roman. Po pokojnega Josipa Jurčiča osnovi spisal Janko Kersnik.
(Konec.)
Tri in dvajseto poglavje.
Kdor bo prepričan, de je na cestah inu potih popade), al deželniga voznika naj bo na suhim al na vodi, al poätniga Kurier-a al njegov ronc al Kurierja, ki nosi kralevne al ministrove al gospojskiuc al generalske pisma, al druge popotnike; ta bo k' smorti obsojen, ako se po njegovemu djanju »kaže, de se je koga lotil k to mislio, de bi ga vmoril. al okrudel, al njemu pisma, papirje al poslane pisanju vzel, desilih bi ga ne vmoril, al no okrudel.
Člen II. postave od 9. snežniku leta šest.
Vodnikov prevod.
koro pol leta po zadnjih dogodkih sredi zime zbralo se je v Ljubljani vojno sodišče, „le conseil de guerre special", prvo in zadnje v času francoske vlade na Kranjskem.
Soditi je moralo — rokovnjače; one, katere so bili ujeli ob napadu v Črnem Grabnu, in še nekaj tovarišev njihovih, katere so prijeli po ovadbah in izjavah uže zaprtih tolovajev, in pa vsled skrbnih preiskavanj po vsem Brdskem in Kamniškem okraji.
Da bralec un^e, zakaj so bila ona specijalna vojna sodišča, ali kakor Vodnik v prevodu izvirnega naslova „le conseil de guerre special", isto imenuje — „posebno zvoleni sodniki čez tolovajstva krive", tako grozna vsem hudodelcem, da so povsodi, koder koli so bila ustanovljena, in to zlasti v Nemcih v Renskej provinciji, v kratkem času iztrebila v mnogih okrajih tolovajske tolpe, katere so v onih nemirnih časih rogovilile povsodi, — omenjamo le, da so jih sestavljali iz vojaških dostojanstvenikov, in da proti izreku tega sodišča apelacija ni bila mogoča. Sodba bila je le: oproščenje ali pa — smrt, in izvršila se je takoj. Sodišče, katero se je zbralo, da sodi rokovnjače,
bilo je sestavljeno na podlagi zakona od 19. vendemiaira leta XII. in predsedoval mu je baron Roussille, polkovnik petega pešpolka „per slovenski vojski", kakor prelaga Vodnik uradni naslov „armde d' Illvrie;" votanti bili so štirje kapitani in dva lajtnanta. Tožnik bil je kapitan Coste, rodom Francoz, kakor vsi sodniki.
Slovenski tekst omenjene sodbe, katera je bila proglašena v francoskem, slovenskem in nemškem jeziku v 600 iztisih, in katerega je preskrbel Vodnik, pripoveduje, da „ti gospodje sodniki si nič niso bili svoji ne med seboj, ne z nobenim med obdolženimi, na nobenimu kolenu prepovedanmu, ne po kervi ne po svačini."
Pa bodi nam dovoljeno, da podamo bralcu glavne točke onega zapiska po izvirniku!
„Ti na povelje Excellenz gospoda Maršala vojvoda Dubrovškiga General Poglavarja slovenskih dežel, vkup poklicani vojskni sodniki so se zbrali v' svoji njim odkazani sodni hiši, de bi sodbo sklenili
čes obdolžene; .........vsi obdolženi, de so skrivno umorili gospoda
Boissaca kapitana adjutanta, inu Vernazza sekretaria inu tolmača Excellenz gospoda Maršalla vojvoda Dubrovškiga, inu druge officirje inu soldate francoske ne znane."
„Zbor inu sodba se je začela. Prezident je rekel pisavcu pernest nu de ima brati spis prašanjov inu odgovorov, kar kol so obdolženi inu priče govorile, inu kar je proti nedolžnosti obdolženih, al kar jih izgovarja."
„Po tim branju je vkazal Prezident perpclati vjete obdolžene. So bili perpclani brez železja, ne zvezani, inu s' svojimi besedniki (zagovorniki). Zdaj je bilo dano na znanje obdolženim v kom so toženi inu krivi; potle jih Prezident isprašuje, prašanja sta jim prestavlala gospod Vurzbach inu gospod Kalan, pravdna dohtarja inu tolmača; inu obdolženci so skus ta dva odgovarjali."
„Priče so posebej sprašane, inu krivim so skazane njih prepričanja. "
„Po tim zašlišimo referentove razločke inu sklepe; zaslišimo tudi tožene inu njih zagovarjanje, kar so imeli sami reči inu kar so njih besedni doktarji za nje govorili, ktiri so zadnič rekli, da nimajo nič več perstavit inu de je vse rečeno kar krivim pomagati zamore. Prezident praša sodnike, če hočejo še kaj razločka. Sodniki reko: nič več. Prezident vkaže zagovarjavcam ipu toženim iz sodne
47*
hiše vun stopiti, tožene peljajo spet v' njih zapörco. Prezident naprosi pisarja in druge poslušavce de bi vun stopili."
„Sodniki sodijo per zapertih durih inu Prezident jih praša tako: So li krivi skrivnega poboja nad francoskimi soldatmi ti toženi možjd?"
„Volji se poberajo od spodne stopne gori, inu na zadne da Prezident svoj volj. Sodniki z' enim glasam sklenejo, de zgor imenovane pregrehe so krivi."
„Po tim praša cesarski komissar, kaj so obsojenci zaslužili. Prezident zbere spet volje tako, kakor je zgor rečeno. Sodniki sture pravico inu z enim glasam jih obsodijo k' smerti, inu naroče kapitanu Referentu to sodbo dati natisnit po francosko, slovensko inu nemško, inu jo po vsih besedah dopolniti."
„Skleneno inu sojeno brez narezen iti iz zbora; inu sodniki so podpisali pervi spis te sodbe, kakor sta se tudi podpisala referent inu pisavic "
Tako nam pripoveduje iztis one sodbe, morda jedini, kateri se je še ohranil izmej tistih šeststo, kolikor jih je naročilo vojno sodišče.
Obsojenih je bilo dvaintrideset hudodelcev, — vsi kateri so bili navzočui pri onem roparskem napadu; pa ujetih je bilo samo ^ pet, vsi drugi so bili sojeni in contumaciam. Pozvedelo je sodišče njihova imena, ker so jih povedali drugi jetniki, a prijeti jih ni bilo moči, kajti pobegnili so bili čez štajersko mejo. Tudi Groga jc bil imenovan mej njimi, a pravega njegovega imena niso znali.
Ujeti obsojenci, „condamnes presents" bili so večinoma znanci naši: Boječ in Peter Toča, katera dva sta bila okrevala popolnoma. Samoglav in Obloški Tonček in še jeden rokovnjač, katerega so bili zasačili pri menjanji bankovcev, ukradenih iz francoskih kas.
V6dli so se pred sodiščem, kakor navadno vsak hudodelec v jednakein položaji; bili so skoro apatični. Sodniki so izprevideli, da imajo pred seboj samo malo številce velike nevarne rokovnjaške zadruge, a več zvedeti po jetnikih o tej zadrugi ni bilo moči, ker isti sami niso limono več znali, nego imena posameznih društvenikov.
Najpogumnejši, ali recimo najbolj apatičen bil je Peter Toča. Ko jim je „kapitan Referent" bral sodbo in jim ob jednem naznanil, da se bode ista v dveh urah izvršila, in da izvršitve niti p r iz i v niti prošnja za pomiloščenje ubraniti ali odložiti ne more, ozrl se je Toča tja, kjer je stal Obloški kobilar. Srečala sta se v očeh, in
preko Petrovih usten seglo je nekaj, kakor porogljiv spomin one noči v bistriškem gozdu, ko se je kobilar norčeval, da bosta skupaj visela. Tonček je zrl srpo v tla, in le rumeno lice njegovo kazalo je o čutu, kateri ga je pretresal.
Boječ se je zgrudil nazaj na klop in videlo se je, da so ga jedine besede „obsojen k smrti" postarale za mnogo mnogo let. Sključen je sedel tamo in v zgubani obraz segla mu je pepelnata barva.
Obravnavalo se je tridesetega januvarija dopoludne; popoludne ob treh izvršila se je sodba.
Za pokopališčem sv. Krištofa bilo je zbranega mnogo ljudstva, ko je dospel tja močan vojašk oddelek z obsojenci.
Postavili so jih k zidu in potem jim je bral vojni komisar še jedenkrat vso sodbo.
Nekoliko trenutkov pozneje zagrmel je strel francoskih pušk, in pravici bil je plačan krvavi dolg.
In kakov' prostor je to, kjer se je to godilo! Kako lepo se vidi od tod tja na Kamniške planine in tja na gore, mej katerimi se vije črni Graben!
Štiri in dvajseto poglavje.
„Verdorben — gestorben."
Heine.
Minulo je bilo deset let.
Francozov uže zdavna ni bilo v deželi, in gospostvo na Kranjskem imela je zopet avstrijska vlada. Prememba vršila se je naglo, in v marsikaterih krajih je ljudstvo še čutilo ni. Kajti francoske reformacije uvajale so se bile lc polagoma, in v kratkem času Marmon-tovega, za nas Slovence gotovo najpomenljivejšega gospodarstva tudi v istini ni bilo mogoče vzbuditi ali utrditi v prostem ljudstvu čutenja, je li bolje ali slabeje, nego prej; zato je tudi narod tem rajši pozdravil zopet stari Črnorumeni grb, ker je naš prosti ljud — in to je bil tedaj ,narod1, — uže od nekdaj konservativen. Spominov na kulturno imenitne in posebno naroden razvitek pospešujoče naprave francoskega cara, katere so imele svoj izvir deloma v diplomatičnih ali bolj političnih uzrokih, in pa v francoskej mimo nemške bolj razvitej kulturi, — onih spominov naš rod tedaj ni znal ceniti; ostali
so mu le bolj — realni spomini, tikajoči se neusmiljenega izterjevanja davkov in vojnih kontribucij. Saj vender iz istih časov pomni naš { kmet še svoje — „fronke!"
Tudi na Kolovci ni bilo videti, da se je kaj izpremenilo. Oskrboval je graščino še vedno stari naš znanec Štefan Poljak, katerega je gospodar Franc grof Hohenwart rad prid rža val v tej službi. Prišel je bil isti po odhodu Francozov parkrat ogledavat svoja Kranjska posestva ter se mudil tudi na Kolovci; in tu jc izprevidel, kako vestnega oskrbnika ima; zato je pazil, da ga ne izgubi.
Rezika pa postala je bila krepka, pridna žena, in če so jej tudi trije zdravi pa hudomušni dečki mnogo prizadeli, kričeči in otročje burke uganjajoči po gradu in po bližnjih vrtovih, bila je ona vender tako rekoč drugi oskrbnik v gradu, in jc obilo pomagala soprogu pri obširnem gospodarstvu. Njen oče bil jc še vedno sodnik v Kamniku, in kolikor jc imel prostih ur v tednu, prebil jih je skoro vse pri Polj ako v ih.
Mati Štefanova pa jc bila pred par leti umrla. O Ferdinandu jej Poljak ni bil ničesa razodel; na smrtnej postelji še mu je naročala, naj hrani polovico njenega malega premoženja, katerega dedič je bil Štefan, za izgubljenega brata, in sicer tako dolgo, da mu jo bode mogel izročiti, ali da se prepriča o njegovej smrti. In Štefan jc vestno izpolnjeval materino željo. Pa v vseh desetih letih hi zvedel ničesa o ubežnem rokovnjaškem glavarji.
Spominjal se ga v zadnjih letih ni več tolikokrat, negov početku; samo jedenkrat pred več meseci oživel mu jc zopet, za nekoliko časa ta spomin, pa sedaj je bil uže zopet minil.
Stara Mozolka je bila namreč pred devetimi meseci umrla. Po Pavlekovej smrti, katerega je kmalu po onej usodnej noči nagla ^ sušica pobrala, bolehala je starka vedno. Morila jc ni toliko izguba jedinega sina, bolela jo je mnogo bolj sramota Polonična.
Vsi ljudje, ves okraj jc vedel in govoril, da jc deklica šla z rokovnjači, in materi je bilo sedaj uže skoro ljubše, da se Polonica nikdar več nc vrne. In res se ni vrnila.
Trda je postala mati polagoma, in odurna proti drugim ljudem ; po noči v časih pa, ko jej spanec ni hotel blizu, jokala je bridko in tožila Bogu, zakaj jo je tako kaznoval.
Ta na videz skrita, a vender globoko pekoča žalost izpodjedala jej je zdravje; hirati jc jela, in sedaj je bilo uže devet mesecev, kar so jo pokopali. ^
Umrla je ne da bi storila oporoko; zapustila pa je lepo, nc-zadolženo posestvo. Sodnija je imenovala oskrbnika temu posestvu in razglasila po vseh uradnih časopisih poziv do dedičev, in zlasti do izgubljene Polonice, naj se oglasijo v teku jednega leta, da sprejmo dedšino.
Ta poziv vzbudil je pozornost Poljakovo in žalostne, neprijetne spomine. Pozvedoval je nekolikokrat pri starem svojem prijatelji, doktorji Burgerji, kateri je bil predstojnik Brdske patrimonijalne gosposke, — in Mozolovina je spadala sedaj po novej upravi k Brd-skemu okraju, — se li ni oglasila še ona Mozolova Polonica, ali kdo drug zaradi te dedšine. Pa nihče se ni bil javil.
Obrok, kateri je bil prost Mozolovini dedičem, potekal je uže skoro, ko se nekega dne oglasi Poljak zopet na Brdu v opravilih. Imel je mnogo posla, in ko je bil isti gotov, reče na jedenkrat dr. Burger:
„A propos, gospod oskrbnik; kakor sem zapazil uže večkrat, zanimate se Vi- jako za ono Mozolovo zapuščino. Glejte, pred nekoliko dnevi pisal mi je nekov advokat iz Gradca, da mu poročim, kaj je s to dedšino, ker se je pri njem oglasila mlada ženska, katera trdi, da je hči pokojne Mozolke! Čakajte, da poiščem pismo!"
Poljak je malo prebledel.
„Iz Gradca, pravite?" reče naglo.
„Da, da, iz Gradca; tu je pismo!"
Rekoč poda graščak dotični list Štefanu.
V istem drugega ni bilo, nego vprašanje, katero je bil oskrbnik uže čul.
„Stvar me zanima," reče Poljak po kratkem premolku, „in najbolj zarad onega rokovnjaškega glavarja, kateri je ubegnilj? Kolovca isto noč, ko je zmanjkalo tudi Mozolkine hčere; — to vender pomnite, doktor?"
„Prav imate; morebiti sedaj kaj poz vemo. Odgovoril bom kolegi v Gradec, in verujte mi, da bo ona deklina v kratkem tu; kadar pride na Mozolovino, Vam bom pa naznanil."
Poljak res ni dolgo čakal; kajti čez kakih štirinajst dnij govorili so na Kolovci hlapci in dekle, da je Mozolova Polonica prišla domov in da je pripeljala s seboj tudi osemletno dekletce, — hčerko svojo, kakor so dejali ljudje.
Tudi Brdski doktor pisal je to Poljaku, pa ta se le ni mogel odločiti, (la obišče Mozolovino.
Sedel je nekega popoludne v svojej pisarni, ko vstopi kmetsko, čedno opravljena ženska s pohlevnim pozdravom. Bila je morda kakih trideset let stara, še vedno lepega, pa malo bledega obraza, kateremu se je poznalo, da so uže bridke jzkušnje risale nanj svoje proge.
„Kaj hočete?" vpraša Poljak ter piše v jednomer svoj zapisnik, ne da bi se ozrl bolj v kmetico.
„Par besed bi rada govorila z Vami," reče ona; glas se jej je skoro tresel.
„Le povejte; kaj pa je vender?" deje oskrbnik.
Bil je vajen takih kmetskih prošnjikov, zato je tudi delal in pisal dalje.
„Jaz sem Mozolova Polonica!" reče ona.
Sedaj pa Poljak tudi ni več pisal. Pero palo mu je iz rok in skočil jc kvišku s svojega stola. Dekle pa je zakrilo obraz in bridko zajokalo.
„Kje je pa Ferdinand?" vzklikne nehote Štefan; saj ni imel časa premišljevati, ali jc Polonici znano sorodstvo njegovo z onim, ali ne.
„Jaz ne vem," odgovori ona; „vprašati sem hotela Vas, ste li kedaj še čuli o njem."
Rekoč se plaho ozre v oskrbnika.
Isti jc spoznal sedaj, da je res Polonica, ki stoji pred njim, — pa kako se je bila izpremenila!
„Nič, nič!" deje naglo in nemirno Poljak, „odkar je šel, nisem čul besedice več o njem! In kedaj je tebe — Vas zapustil?"
„Osem let je uže tega! Šel je s Francozi na Rusko!"
„Na Rusko!" vzklikne Štefan; vedel je, kaj pomenijo te besede; kajti v spominu mu je še bilo, da je ilirski polk, „chasseurs Illyriens", h kateremu je dajala Kranjska tri tisoč mož, tudi moral s francosko vojsko tjä proti Moskvi; — in koliko izmej onih treh tisoč se^je vrnilo ?
„NaRusko!" ponavlja še jedenkrat poluglasno Štefan; „in Vi niste nič več čuli o njem, je li še živ, ali mrtev?"
„Nič več!" reče sedaj tudi Polonica.
„In zakaj je šel tja? Zakaj je šel k vojakom? Bil je vender na Avstrijskem?" hiti Poljak; „pa sedite vender!"
Rekoč ponudil jej je stol.
„Povedala Vam bom vse, gospod oskrbnik," povzame potem ona govor. „Nande mi je pri odhodu tudi naročil, naj grem k Vam, če bo prilika, in zato sem prišla. Gospod, saj Nande ni bil takov, kakor so govorili ljudje o njem!"
Uprla je pri teh besedah svoje rosne oči v oskrbnika; ta pa je zrl k tlom.
„Tisto noč, ko so ujeli Nandeta," nadaljevala je ona, „par ur pozneje prišel je vnovič trkat na moje okno, in potem sem šla ž njim. Zjutraj bila sva uže blizu Gornjega Grada na Štajerskem, kjer ni bilo več nevarnosti. Nande je bil tako oslabel, ker ga je rana na glavi vedno bolj pekla, da ni mogel več dalje. Ostala sva pri nekem samotnem drvarji par tednov, da je Nande ozdravel. Potem pak sva šla proti zgornjemu Štajerskemu. Nande je kupil blizu Gradca malo kajžo in polja za par mernikov posetve in tam sva živela malo več, nego poldrugo leto. Nekega dne pride Nande, — pozno proti večeru, ves spehan iz mesta domov. Pripovedoval mi je v naglici, da ga je v Gradci nekdo spoznal kot dezerterja, in da je komaj ušel; sledili so ga pa vojaki. Dejal je, da v tej noči ne ostane doma, da se hoče skriti v gozd, ker bodo prišli gotovo za njim. In res so prišli in pretaknili vse kote. Hoteli so tudi mene zapreti, pa pustili so me vender. Drugo noč pride Nande in mi pove, da pojde čez Koroško mejo, in da se bode prostovoljec zapisal francoskim vojakom; dejal je, samo za nekaj časa, da se tukaj vse pozabi. Jokala sem in prosila, pa Nande jc dejal, da mora tako biti, in šel je. Pustil mi je nekoliko denarja, — mnogo ga ni imel, ker jc rekel, da so mu ga tedaj vzeli, ko so ga tukaj popadli, — in obljubil je, da se vrne precej, ko bo nova vojska končana. Zvedela sem potem, da jc moral njegov polk na Rusko. Čakala sem dolgo, dolgo. Koliko sem imela opravila z dekletcem, katero se je rodilo pol leta po Nandetovcm odhodu! In kako sem se bala vojakov in biričev, ki so ga hodili vedno iskat. Potekla so tri leta, pa Nandeta ni bilo nazaj, in jaz tudi nisem mogla več živiti otroka in sebe z ono kajžo. Šla sem služit; naučila sem se bila nemški, in dobila sem res kmalu službo v Gradci; otroka sem pustila na kmetih in plačevala zanj, kar sem zaslužila. Domov semkaj nisem mogla. Služila sem pri nekem doktorji v Gradci, in ta mi je sedaj povedal, da me po časopisih iščejo, in da so mati umrli. Prišla sem in zdaj bom morda ostala tukaj. Ko bi le Nande bil tukaj!"
Jok jo je zopet posilil.
Poljak je nemo poslušal to priprösto povest. Smililo se mu je to nesrečno dekle, in usoda bratova ga je močno genila. Vedel je, da Nandeta ne bo več nazaj, ker ga do sedaj ni bilo; ruski sneg jih je malo vračal.
„Pisal bom v Ljubljano in na Dunaj," dejal je Štefan po kratkem premolku, „morda je mogoče kaj pozvedeti o Nandetu!"
Govorila sta še delj časa, in oskrbnik peljal je bratovo ljubico naposled k svojej ženi. Proti večeru še le vrnila se jc Poloniea domov.
Dolgo časa je trajalo, da je dobil Štefan po prizadevanji francoskega poslanstva poročilo o bratu. Mogoče jc bilo to, ker se je Nande, kakor je bil uže prej naznanil Polonici, upisal s svojim pravim imenom mej francoske prostovoljce. Pa to poročilo jc bilo kratko; pripovedovalo je, daje Ferdinand pl. Basaj v zapisnikih polkovih, katere so sestavili po begu iz Rusije, zaznamenovan kot izgubljen, „ perdu".
Ruski sneg bil je morda njegov mrtvaški prt.--
Leto pozneje umrl je stari sodnik Gavrič in kmalu potem prejel je tudi Poljak tako ugodno ponudbo s Češkega, da je sklenil, zapustiti Kranjsko ter iti tja. Dobil je tam oskrlmištvo velike domene. Pri svojem prijatelji, doktorji Burgerji pa jc založil prej oho svoto, katero je ranjka mati namenila Ferdinandu; Štefan jc odločil, da se hrani sedaj za Nandetovo hčerko. Dopisovala sta si prijatelja še dolgo, a po dr. Burgerjevej smrti izostala so pisma s Češkega, in tudi Štefana ni bilo več na Kranjsko nazaj. —
Rokovnjaška družba pa jc polagoma v teku let zopet jela na-rastati in puščala je v novič tu in tam, pri kmetih in gospodih svoj sled. Pa bile so vse to le male tatvine; do večjega ni prišlo, ker ^ jim je manjkalo stare organizacije ali bolje starega energičnega organizatorja. Prvi deležniki bili so se ve da vsi udje nekdanje silne rokovnjaške druhali.
Tudi nekov Groga je nastopil, imenovan „veliki Groga, rokovnjaški papež", ki je svoje ljudi v Ud ne m (vojvodinem) borštu nad Kranjem pod krivo jelko tudi poročal, govoreč za blagoslov:
„In nomine patre *	Vzemi jo na kvatre!
Če drugo dobiš.
Pa to zapustiš!"
Pa to ni bil pravi nekdanji Groga. Umrl je ta mož v visokej starosti še le leta 1854. in bil je — Tomaž Velikonja."
Dvajset let sem pa so rokovnjači izumrli in zginili. Žive le še v pripovestib o njihovih tatvinah.
In Polonica?
Ko sva predlanskem z ranjkim Jurčičem šla na sprehod čez Kolovške gozde, vodila "naju je pot tudi mimo Mozolovine. In tam je pri čebelnjaku sedela stara, sključena ženica, katera naju je prijazno pozdravila. Govorili smo par besed, in potem sva šla dalje in jaz sem prijatelju pripovedoval, da je to Mozolova Polonica, katerej ljudje tudi sedaj še tako pravijo, in o katerej trdijo, da je bila nekdaj „rokovnjaška baba". Posestvo je bilo sedaj uže last njenega vnuka, in ona imela je tu le živež in poboljšek izgovorjen. Doma se je mudila večjidel pri pravnukih in molila je, mnogo molila.
To pač tako pride na stare dni!
Lansko zimo pa so jo pokopali tam gori na Rovskem pokopališči, tja, kjer sta uže skoro sedem deset let počivala strijc Blaž in Pavlek.
Ko sem se lotil dela, dovršiti ta roman, katerega nadaljevanje je prezgodna Jurčičeva smrt pretrgala, vodila sta me dvojna ozira: prvič prepričanje, da „Zvon" ne sme takoj v prvem svojem tečaji ostati na dolgu s povestjo, katera je v svojem početku uže vso pozornost vzbudila: drugič misel in želja, da tudi onemu odlomku, katerega je zapustil Jurčič, ne more biti na kvar, ako se povest bodisi dobro ali slabo završi.
Našel sem v zapuščini mnogo historičnega gradiva, mnogo zapisanih rekov in dovtipov in s pomočjo tega materijala in opiraje se na spomin, v katerem mi je bil še marsikateri pogovor z ranjkim prijateljem o „rokovnjačih", poskusil sem dopolniti in dovršiti roman. Kar je slabega, moram vzeti na svoj račun, in to tem rajši, ako sem ^ čitateljem z izvršitvijo bolj ustregel, nego, ko bi bil odlomek v miru pustil.
Na Brdu, novembra meseca 1881. Janko Kersnik.
EPILOG.
Nekaj ertie iz meteorologije kranjske.
Spisal Evgen Lah.
d treh pasov ali zon, katere razločujemo v severnej in južnej poluti zemlje, pripada vsa Avstrija zmernemu pasu severne polute. Njo samo delimo navadno zopet v tri pasove, katere imenujemo po njihovej leži severni, srednji in južni pas. Največji i/mej njih je srednji pas; njemu pripada največ avstrijskega zemljišča, kaki dve tretjini avstroogrske monarhije, mej drugimi deželami tudi Kranjska. V južnem pasu, h kateremu prištevamo Dalmacijo, Istro z Goriško, južno Tirolsko, vso Hrvatsko in Banat, zorijo mimo vsakovrstnega žita tudi tako zvani južni sadovi, kakor riž, oranže itd. sem pa tja tudi oljka. Posrednja letna gorkota menja se v raznih krajih mej 12—14°C. K severnemu pasu spadata severna Češka in Moravska, razen njih pa še večji del Slezije in Gališke. Posrednja letna temperatura stoji mej 7 — 9° C. Od srednjega pasa se razločuje glavno v tem, da v njem ne rodi več vinska trta in da se žlahtnejša žita slabo obnašajo. — V srednjem pasu obrode vsa žita in večji del, razen odločno gorovitih krajev, tudi vinska trta. Posrednja letna temperatura seza od 9—12° C.
Kako je s temperaturo na Kranjskem?
Kranjska leži uže prav v jugu srednjega pasa: ona se tako rekoč uže dotika dežela južnega pasa. Meteorologično je po poskusih dokazano, da se zmanjšuje za vsako stopinjo zemeljske širine (Breitegrad) posrednja letna gorkota za pol stopinje (seveda v jednakih razmerah). Pričakovali bi torej, da se Kranjska srednjej letnej temperaturi 12" uže precej približa. Tp pa ni v resnici tako. Uzroka nam je iskati v tem, da sezajo globoko v Kranjsko planinske gore. Da v resnici vplivajo planine močno na temperaturo, tega nas prepriča lahko srednja temperatura mesta Dunaja. Akoravno leži Dunaj v primeri z Ljubljano za celi 2° zemeljske širine više proti severu, vender je njegova letna temperatura še za 3/io° ugodnejša kakor ljubljanska. Graška pa je ljubljanskej jednaka, dasi ima Gradec za jed no stopinjo bolj severno ležo. Budimpešta, ki leži še celo nekoliko više proti severu kakor Gradec, ima vender le za r5°C višjo temperaturo, kakor Gradec
,, I'll«	X^Jjity,	»^C^tVn/ Jt^Cv^, ^ČV .
oziroma kakor Ljubljana.	/	'
Vzemimo ugodno leto 1872., srednje 1873. in ostro 1874. in prišli bodemo do precej natauke poprečne številke za letno temperaturo. Tu dobimo za Ljubljano številko 9*6° C. Močan vpliv planin se kaže tudi mej različnimi kraji Kranjske posebe. Tako ima v tržiškib hribih ležeča sv. Katarina za jedno celo stopinjo nižjo temperaturo, kakor Ljubljana. Kranj, ki leži le nekoliko više kakor Ljubljana, namreč 115 m, ima 3/10° nižjo temperaturo. Pri Kamniku, ker je uže prav v podnožji po njem imenovanih kamniških planin, zmanjša se temperatura uže za c/10°. Postojina pa, ki leži celo za kakih 80 m više, kakor Kranj, ima za 2/io° višjo temperaturo, kot Kranj in le za1/™0 nižjo kakor Ljubljana. Kočevje nasprotno, ako-ravno uže globoko v kranjskem jugu, ima še celo za Vio° mžjo temperaturo, kakor severokranjski Kamnik, ker je okrog in okrog s hribovjem obdano. Višjo temperaturo kakor Ljubljana ima Novo mesto, ker leži oddaljeno od višjih gora, in ima tudi primeroma uže precej južno ležo na Kranjskem.
Kako pada in raste temperatura v raznih mesecih?
Dvajsetletna opazovanja, ki jih imamo od Ljubljane, Novega mesta in Postojine, nam kažejo v povprečnih mesečnih številkah, da je rastenje in padanje v imenovanih krajih precej jednako. Najmočneje pade povsod temperatura od oktobra na november, namreč za celih 7° C. Najmanjši jc razloček mej julijem in avgustom, namreč le za Va stopinje. Sicer pa znašajo razločki mej raznimi meseci od 2—5° C. Najgorkcjši mesec v letu, s srednjo mesečno toploto od 19—20°, je povsod pri nas julij, najmrzlejši z 1 — 2° pod ničlo, januvarij. Negativno srednjo mesečno temperaturo imata samo december in januvarij.
Važen faktor za temperaturo je brez dvojbe tudi vreme. Kraji, v katerih pada več dežja, so po navadi mrzlejši. Meteorolo-gična opazovanja so dokazala, da ima na Kranjskem največ deževnih (lnij Snežnikova okolica na Notranjskem, za njo pride kamniška in črnomaljska, za njima s precej jednakimi številkami kranjska in ljubljanska, za tema precej jednaki postojinska in novomeška; naj menj deževnih dnij imata radovljiška in kočevska okolica. Povprečna šte- *, viflča desetih let nam kaže, da imamo na Kranjskem sploh 135 deževnih • dnij v letu. Ti dnevi se na razne mesece zelo različno dele. Največ deževnih dnij ima povsod na Kranjskem oktober, najmenj po navadi februarij. Razloček mej različnimi kraji v imenovanih mesecih je lc neznaten. Največ deževnih dnij ima oktober v Snežnikovej
okolici, namreč po 24, potem Kamnik in Črnomelj po 21, nadalje Kranj in Ljubljana po 20, Novo mesto po 18, najmenj Radovljica in Kočevje po IG duij. -Še manjši razloček v februvariji menja le mej dvema in štirimi dnevi.
S številom deževnih dnij se pa nikakor ne ujema množica dežja, in ta je prav za prav odločevalna pri temperaturi. Tako na primer pade v radovljiškej okolici, akoravno ima najmenj deževnih dnij, vender največ dežja. Najmenj dežja pade v okraji, ki je najgorkejši, namreč v črnomaljskem. Razloček mej drugimi okraji je le neznaten. Ljubljana se drži precej pri sredi. Največ dežja pade pri nas v oktobru, najmenj pa v juniji, akoravno ima februvarij najmenj deževnih dnij.
Če primerjamo gori omenjene številke s poslednjimi v vsej Avstriji sploh, vidimo, d a i m a n a d n o r m a 1 n o s a m o N o v o m c s t o, normalno Ljubljana, vsi drugi kraji pa po d nor m al no.
Menj deževnih dnij, kot jih je posreduje v Avstriji, nahaja se na Dolenjskem sploh in v Radovljici, normalno število deževnih dnij imajo Ljubljana, Kranj in Postojina, nadnormaluo število dosežeta kamniška in logaška okolica. Množica dežja stoji pod normalom po Dolenjskem, posebno v novomeškej in črnomaljske j okolici, povsod drugod je nad normalom.
Sneženi dnevi so na Kranjskem precej jednako razdeljeni; razloček mej največjim in najmanjšim številom dnij znaša le za 11. Največ sneženih dnij, namreč 28, imajo Kočevarji; za njimi Kanmičanje, 27 (lilij; potem Novomeščauje 23 dnij, v letu; za njimi Kranjci, 21 dnij; najmenj pa Ljubljančanje, namreč samo 17 dnij.
Največ neviht v letu ima Kamnik z okolico, namreč v 2G dneh; v ljubljanskem, kranjskem in novomeškem okraji so v 20 dnevih; najmenj, namreč le po 19 dnij v letu, jih imajo Kočevarji.
Velik vpliv na temperaturo ima zrak, z ozirom na to, ali jc suh, ali moker. V meglenem, niokrotnein zraku ljubljanskem stoji barometer stalno skozi vse leto po 10mm niže, kot v Novem mestu; torej precej primerno temperaturi. Razloček mej najvišjim in najnižjim stanjem barometrovim znaša za Ljubljano 33nim za Novomesto 31 mm. Posreduje stanje barometrovo je v Ljubljani za 9 mm nižje, v Novem mestu za 1mm višje, kot posrednje stanje barometrovo v Avstriji sploh. Razloček mej najnižjim in najvišjim poslednjim stanjem različnih let znaša za Ljubljano 38nu", za Novo mesto pa uuu.
Jako odločevalen faktor pri vremenu in vsled tega tudi pri temperaturi so različni vetrovi. Meteorologičua opazovanja so po-
kazala, da se različni vetrovi, ako zaznamenujemo vse vetrove celega leta skupaj s 100°/0| za Ljubljano v sledeče °/o dete. Največkrat imamo v Ljubljani vzhodni veter z 39°/©, potem burjo s lG°/0, nadalje zahodni veter z 11%» potem južno vzhodnega z 10°/0, potem gorenjski severozahodni veter z 9°/o> cisti sever s 6°/o, slednjič čisti jug s samo 4°/0 in jugozahod tudi samo s 4°/0.
llazmere za jeden in isti veter so v različnih letih jako različne. Za primerjanje s povprečnimi številkami vseh 10. let od 1864—1874. vzel sem številke dveh let posebej, 1. 1868 in 1. 1871. Tu menjuje sever mej 2—9%. Veliko večji je razloček pri burji, katera menjuje mej 13 in 32%. Še večji je razloček pri vzhodnem vetru, kateri menjuje mej 18—39%; sploh je pa vzhodni veter vender skoro vsako leto z največjimi °/0 zastopom. Jako majhen je razloček pri jugovzhodnem vetru, znaša le nekoliko nad 2%, malo večji, 3%, pri jugu. Ravno tako velik, kot pri burji, namreč za 19°/0, je tudi pri jugozahodnem vetru. Razločki v različnih letih so pri večini vetrov le neznatni; največji in sploh pomenljivi so pri burji, vzhodu in jugozahodu, in res sta posebno prvi in zadnji pri nas zelo muhasta: burja kot reprezentant lepega, jugozahod kot zastopnik grdega vremena.
Brezvetrje je pri nas le v 13*5°/0, to je kakih 55 dnij v letu. —
Barvni občutek živalij.
Spisal J. Žnidaršič.
zau'n,U'va vprašanja o živalskem življenji spada tudi to: vpK». Imajo li živali barvni občutek, aH sobarvno-slepe? Razlo- ' iSSasSl čujejo li barvo svitlobe, ali čutijo le razne stopinje svitlobe ? — Prvi hip se dozdeva človeku, daje teško rešiti to vprašanje, vender je — vsaj pri nekaterih živalih — lehko spoznati, da imajo barvni občutek.
O bučelah n. pr. se je sklepalo, da imajo barvni občutek, iz opazovanj, katero cvetje obiskujejo. Lubbock pa jc to dokazal neposredno. Njegovi poskusi v ta namen so bili taki: Postavil je več steklenih ploščič z medom na raznobarvni papir; bučele so hodile med serkat, in so se navadile onim barvam, na katerih je bil med. Ako so bile bučele le nekolikokrati na jednej in istej barvi, ostale so jej zveste; kajti, kadar je papirje prestavil, znale so vedno najti svojo barvo. To bi ne bilo možno, ako bi si ne bile zapametile dotične barve.
Druga je se ve da določiti, je-li ta občutek popolen ali ne, dalje v katerej meri je razvit, t. j. katere barve živali razločujejo in kako. Tako n. pr. je nedvojbeno, da mravljam vijolična svetloba ne de dobro, ^ in isto tako, da jim je rudeča barva bolj ušečna, nego zelena. Mravlje imajo torej barvno čutilo, ali iz dosedanjih poskusov ne da se dognati, koliko barv razlikujejo, še menj, kakovi so dotični občutki.
Ribiči menijo, da tudi ribe niso brez barvnega občutka, zato jim radi nastavljajo vade določene barve. Znano je, da so nekateri barvni občutki mnogim živalim jako zoperni. Spomnimo se na bika
-	in purana, katera ne moreta prenašati žive rudečine, in pobesnita od togote, ako jo gledata; tudi o vrabcih vemo, da niso posebno veseli, kadar vidijo rumeno.
Pa ne samo, da živali barve ločijo, sme se trditi, da je nekaterim barvni čut /üvet življenja; premnogim vsaj zelo olahčuje boj za življenje. Mnoge živali, katere se branijo s strupom, z razjednim in smrdečim sokom, so obično očitnih barv, n. pr. rumene in črne, rudeče-rumene itd. Ko ugledajo sovražnika, skušajo ga najprej ostra-šiti s svojimi barvami; često se jim to tudi posreči.
Druge zopet skriva barva očem svojih sovražnikov in napado-valcev. Zelene živali 11. pr. bivajo v travi in zelenem listji, in ostanejo tako čestokrat nevidne sovražnikovemu očesu. Kadar pa pridejo te živali na druge barve dno, opazi jih lehko požrešni, barve razločujoči ropar.
Muogotere živali našle bi si teško hrane, ko bi ne ločile barv; barva cvetja, sadii itd. jih pa vabi uže od daleč. Osobito žuželke vodi barva cvetja, ko iščejo v njem sladkih sokov. Nekatere se dosledno drže izvestnih barv, in se ne vsedajo na cvetje družili barv.
Premnoga opazovanja živalskih svateb pričajo, da samice pri
-	izbiranji samca gledajo na lepe barve; reje velja to o samcih. Tu gre posebno imenovati nekatere ptiče in podnevne metulje. Darwin pripoveduje, da se o času svatbe gujanske kokice, rajčice in druge ptice shajajo; samec za samcem razvija in razpenja svoje krasno perje, ter se razkazuje samicam in ponaša pred njimi; te pa gledajo in si naposled izvolijo naj ljubezni vej šega snubača.
Ne redkokrat imajo živali lepo pisano obleko le o času svatbe, in tedaj se samci in samice gizdavo šopirijo, po dovršenej svatbi je pa zopet pohlevnejše vsakdanje oblačilo dobro.
vm
Zemeljski potresi.
Spisal J. Jesenko. (Dalje.)
XIX.
Razmera mej potresi in časom.
er so se zadnjih 50 let tako zelo pečali s temi prirodnimi pojavi, natanko jih opazovali in tudi poročila o njih iz minulih stoletij pridno nabirali, skušali so tudi rešiti vprašanje, ali je kaka zveza mej potresi in časom, o katerem se dogdjajo. Mej potresi in posamnimi deli dneva (posamnimi urami, svitlim dnevom in nočjo) gotovo, ni nobene zveze, kajti potresi se dogajajo sedaj po dnevi, sedaj pa po noči, sedaj pred poludne, sedaj pa po poludne, sedaj pred polunočjo, sedaj pa po polunoči. —
Ker se potresi dogajajo sedaj ta, sedaj oni mesec, sedaj o polnej luni, sedaj o prvem ali zadnjem krajci, zlasti pa ker nekateri potresi trpe več mesecev, celo več let po vrsti, sklepali bi lehko, da tudi mej njimi in posamifimi meseci in luninimi izpremembami ni nikake zveze. A uže od nekdaj se je ustanovila vera, da se nekatere letne čase potresi bolj pogostoma ponavljajo kot drugikrat. Tej veri so pritegnile novejše preiskave. Starodavni Rimljani so blizu dolgo mislili, da so potresi po leti bolj pogostoma kakor po zimi, kajti Seneka omenja kot nekaj posebnega, da je neki potres za njega po zimi pokončal Kampanijo ter dostavlja, da se po besedah prednikov po zimi zemlja ni potresala. Nasprotno je učil grški prirodoznanec Aristotel; po njem se zemlja spomladi in jeseni potresa bolj, gostoma kakor po zimi in po leti. Po Humboldtu se v Južnej Ameriki najbolj boj6 potresov o (leževnej dobi ali tudi o dobi jednakih nočij; jednako tudi po otocih Molukih v Vzhodnjej Indiji in po Antiljih v Srednjej Ameriki. Isto poročata Smyth in Hoffman o potresih v Siciliji. Pozneje sta se s primerami mej potresi in posamnimi meseci in letnimi časi najbolj pečala Hoff in Peter Merian. Vse te preiskave pa je prekosil Aleksej Perrey iz Dijona. Na podlagi teh trudapolnih preiskav in primer je deloval R. Falb, a za svojo teorijo je nabral tudi premnogo gradiva
48
iz zadnjih desetletij ter je po svoje razvrstil. Samostalno je to stvar preiskaval Volger.
Dosedanje preiskave so pokazale, da se večina pokrajin najbolj pogostoma potresa jeseni in po zimi, bolj redkoma pa spomladi in poleti. Pri tej razdelitvi obseza spomlad mesece: marcij, april in maj; poletje: junij, julij in avgust itd. Tudi je treba pomniti, da se iz minulih vekov lehko porabijo le ona poročila, ki ne zaznamenujejo samo leta, ampak tudi mesec, v katerem se je potres godil. A Perrcv je od začetka 4. (306 po Kr.) do 18. stoletja nabral natančna poročila o 728. potresih ter te po letnih časih razdelil tako-le: spomladi jih je bilo 182 poleti „ „ „ 150 jeseni „ „ „ 172 po zimi pa „ „ „ 238.
Volger jih je sestavil drugo, dosta večjo vrsto ter jih mej letne čase razdelil tako, da jih pride na spomlad 313, na poletje 141, na jesen 313, na zimo pa 461. Prirodoznanski zemljepis (izdala Matica Slov.) kaže str. 92. jednak pregled in drugo obširno primero mej potresi in letnimi časi. Tu sem naj postavljam po Perrevevih preiskavah jednak pregled potresov po posanmih potresnih pokrajinah in letnih časih.
Potresna pokrajina	spomladi	poleti	jeseni	po zimi	skupaj
Južna Evropa	206	207	224	277	914
(1801-1846)					
Francija	150	123	158	227	658
Porodanje	37	29	46	70	182
Savojska	262	226	219	277	984
Porečje Rena	117	95	130	187	529
Skandinavija	50	40	54	70	214
Skupaj	822	720	831	1108	3481
Če razmišljamo veliko množino razvrščenih potresov, pač ne bodemo ugovarjali, da se le slučajno tako razdeljujejo mej posamne letne čase. Ker pravih razlogov za to razmerje še ne poznamo, dvojili so drugi o tem ter poudarjali, da je ono razmerje brez posebnega pomena. Tem menj se smemo opirati na nje, ker potresi razvrščeni po posamnih mesecih in pa posamnih mestih in krajih nikakor
ne potrjujejo onega razmerja ali je vsaj zelo predrugačujejo. Tudi je pri tem razvrščenji jako važno ono vprašanje, kaj je jeden sam potres, in kateri sunki naj se zjedinijo za jednega samega? Tudi se po Perreyevih preiskavah pri potresih istega kraja v različnih stoletjih ne ponavlja pravilno njih maximum in minimum, ampak kaj zelo omahuje ter se sem ter tjži premika. Če pa potrese raznih krajev seštejemo, pokaže se zelo jednako število za različne letne čase, kajti po nekaterih pokrajinah jih je ravno po leti ali jeseni največ; tako se po Antiljih zemlja jeseni največkrat potresa, po Pirenejih pa poleti. V Italiji je bilo izmej 463 (1801 — 1843) 233 potresov spomladi in poleti, in le 230 jeseni in po zimi; izmej 389 v 18. stoletji opazovanih pa jih je bilo 190 spomladi in poleti, 199 jeseni in po zimi. Leta 1845. so po Evropi opazovali 50 potresov, ki so se po Perreyi skoro jednako razvrstili mej štiri letne čase (Compt. rend. 22. 1846).
Volger je razdelil Švico v kaj male potresne pokrajine ter je potrese razvrstil po mesecih in letnih časih. In pokazala se je še večja nepravilnost o dogajanji potresov v letnih časih in posamnih mesecih. Po vsem tem bi moral sem postaviti zgodovinski pregled Zagrebških potresov, ki ga je prijavil profesor Kišpatič. Res da pri nekaterih ni pristavil meseca ni dne, kedaj so ga čutili (najbrž je izvirno njegovo poročilo o tem molčalo), a pri velikej večini je določil natanko čas. Potresi so se ponavljali v različnih mesecih in letnih časih. Naj-silovitejša potresa sta bila 1. 1502. in 1880. O zadnjem se vsak čitatelj še spomina iz žalostnih poročil slovenskih listov. Jednako močen in poguben je bil prvi; podrl je bil skoro vse hiše gornjega mesta Zagreba ali jih vsaj močno poškodoval ter podrl zvonik cerkvi sv. Marka. Dogodil se je 26. marcija, t. j. spomladi; letošnji se je dogodil 9. novembra t. j. jeseni. Ista nepravilnost bi se pokazala, ko bi vse Zagrebške potrese razvrstili po mesecih in letnih časih. Kakšno leto so se dogajali le o spomladnih in poletnih mesecih, kako leto pa o jesenskih in zimskih. Zadnje očitno pričuje, da se z ozirom na čas potresi po malih pokrajinah ali posamnih mestih ponavljajo silno neredno, vsaj tako, da jim doslej ni bilo mogoče zaslediti pravila. Konci te razprave bodemo pregledali razne teorije o zemeljskih potresih ter bodemo pri tej priliki znova izpregovorili o zasledovanej razmeri mej tresenjem zemeljske skorje in letnimi časi.
XX.
Koliko škode store potresi?
Učinki močnih zemeljskih potresov so silno različni. Najstraho-vitejši so v velikih mestih in mnogoljudnih trgih in selili, drugodi lc malo časa govore o njih. Zelo močni potresi pa ljudnate kraje huje zadevajo kot katera koli druga nesreča, ker jih nikakor ne svare, ampak popolnoma nepripravljene pokončajo v malo trenutkih. Porušijo hiše, da se ne ve, kje so stale, ter h kratu pogube tisoč in tisoč ljudij. Taki hudi potresi so pogostoma razsajali po prednjej Aziji, najhuje pa po Siriji. Tako je 17. leta po Kr. hud potres po noči porušil 13 mest in pobil mnogo tisoč ljudij. Še hujši je bil za cara Justinijana Velikega. Leta 526. je pokončal razna mesta ob Orontu, zlasti bogato Antijohijo ter pokončal 200.000 ljudij. Mej poznejšimi hudimi potresi se zopet odlikuje potres leta 1759., katerega prvi sunek je razdrobil Antijohijo, Balbek, Sajid, Nazaret itd. ter pobil nad 30.000 ljudij. Po noči 13. avgusta 1822. je potres v 10 do 12 trenutkih pokončal razna mesta, trge, sela in posamne hiše v pašaliku Alepskem, pobil nad 20.000 ljudij, še več jih pa poškodoval. Leta 1872. je bila Antijohija zopet razrušena.
Jednako pogubni so bili razni potresi v Južnej in Srednjej Ameriki. Leta 174G. je hud potres razrušil Liuio, katero mesto je potres 11 krat pokončal od 16.stoletja sem; končanih je bilo mnogo ljudij, Callao pa je poplavilo morje ter požrlo skoro 4000 prebivalcev (le 200 jih je ušlo). Leta 1766. je strahovito razsajal po No vej Andaluziji. Najhujši potres v Južnej Ameriki je bil na Peruvanskem leta 1797. Pokončal je razna mesta in selišča ter pobil 160.000 ljudij. Na Čilskem sta bila najhujša potresa leta 1730. in 1822. V Srednjej Ameriki je bil zelo poguben potres na Jamajki leta 1692., ki je porušil primorsko glavno mesto, razburjeno morje je je pa poplavilo. Leta 1873. (19. aprila) pa je razrušil s. Salvador ter 70.000 prebivalcem napravil neizrekljivo veliko škode. — V Evropi so doslej potresi najhuje razsajali po Siciliji, Kalabriji, Portugalskem in Grškem. V Peloponezu je zlasti po Lakonjji leta 464. pr. Kr: razsajal hud potres, ki je po raznih poročilih starodavnih pisateljev podrl Sparto in pobil nad 20.000 ljudij. Tudi Ahaja je imela obilo potresov; najmočnejši je bil leta 373. pr. Kr., ki je po noči pokončal dve mesti ob Korint-skem zalivu: mesto Ilelike se je z vsemi prebivalci zdrsnilo v
morje, bližnja Bura pa se je pogreznila v velikansko razpoko ter poginila. Kako je bil pokončan Epidavrus v Dalmaciji, pozneje pa starejši Dobrovnik, omenili smo uže. Bolj pogubni so bili potresi v Južnej Italiji. Leta 1G93. je bud potres na Siciliji v petih trenutkih porušil 50 raznih krajev in mest (mej temi tudi Katanijo) ter pobil (>0.000 ljudij. Še hujši je bil potres v Kalabriji in severovzhodnem konci Sicilije leta 1783., ki je popolnoma podrl mnogo mest in selišč ter pokončal nad 100.000 ljudij. Na Portugalskem je bil zelo poguben samo potres od leta 1755., ki je pokončal Lizbono ter pobil nad 30.000 ljudij.
Na meseci.
Spisal Ivan Š u h i c. (Konec.)
laj, ko poznamo nekoliko površje mesečevo, pojdi z menoj, dragi bralec, in obiščiva to velikansko puščavo — se ve, le v duhu, telesno ne gre lahko, kakor smo čuli v začetku. Izbrala si bodeva najlepši kraj za pristajališče, kjer bodeva videla največ novih in neznanih prikaznij — morebiti sredi meseca, na polutniku. Stopiva tedaj gori sredi noči — takrat bodeva gledala zvezdnato nebo v vsem njegovem krasu. Treba se je skrbno zaviti, kajti preteklo je uže čez poldrugo sto ur po zatonu solnca in ohladilo se je do dobrega. Noč je neizrečeno svitla v primeri z zemeljsko nočjo — in temu je vir velikanska rudečkasta krogla, ki visi ravno nad nama, v temenišči. Ta čarobna zvezda je v premeru skoro štirikrat širša, kakor se na zemlji vidi mesec in njena luč je pač 14krat močnejša, kakor ona naše sopremičnice — ta zvezda je naša zemlja! Povrača tedaj mesecu obilno njegovo zvestobo in mu daje bogate obresti; kaže mu tudi v teku 29 dnij jednake faze, kakor on nam. Sedaj, o polunoči, je v stadiji „polne zemlje", proti jutru, čez 7 naših dnij, pa bode v „zadnjem krajci". O poludne se mu predstavlja kot „mlada zemlja", potem zopet „gori jemlje" ter stopi na večer v „prvi krajec". Pač je to nepopisno lep prizor, ko se menjuje v teku jednega ondotnega' dneva lice tega ogromnega mesečevega meseca! In ta čudovita svetilnica ne izhaja in ne
zahaja, ampak kakor večna luč je obešena in pribita vedno na istem kraji obnebja, noč in dan. Solnce in druge zvezde prihajajo in [zgi-njajo za obzorjem vsakih 354 ur — le jedna, najlepša zvezda ostane vedno na svojem prestolu, ona kraljuje tam vse večne čase!
Pa le proti nam obrnena plat mesečeva uživa rajsko to krasoto, na drugej polukrogli je ne vidijo nikdar. Tam so noči vedno temne in le nebrojne male zvezde migljajo doli na tiste nepoznane kraje in razsvitljajo nekoliko vsaj črno temo. Ono čarobno zemljo, ki sije drugej polovici v nepopisnej milobi uže stoletje za stoletjem, nepre-menljivo in zvesto, poznajo prebivalci (— če jih je sploh kaj! —) nevidne mesečeve polukrogle le iz pravljic in gotovo romajo v celih •tolpah na one daljne zavidane kraje, da gledajo zaželena čuda. In marsikdo poreče potem: Sedaj pa rad umrjem, ko so moje trudne oči videle sanje mladih dnij! . . . .
Ozriva se še jedenkrat na našo zemljo, ki lije tako svitle žarke na mesečevo površje in poglejva jej malo bolj kritično v jasni obraz. Kmalu opaziva tudi na njej mnogo lis — to so morje in svetovni deli! Razločila bodeva svitlo maso starih kontinentov, oblito od temne partije, od morja. Objekte v obsegu na pr. Korzike, ki so obdani od zelo drugačnega obližja, moreva spoznavati brez truda. Slovensko domovino bi na zapadnej strani, kjer jo objemajo in poljubujejo valovi jadranskega morja, natanko obmejila, a drugod, kjer jo obdajajo dežele, našla bi težko njen očrt — no, pa saj to še na zemlji ni lahko!
Velika mesta, kakor London in Pariz, kazala bi se nama v podobi male pičice, drugih del človeške roke pa bi ne spoznala več. Le izvrsten daljnogled bi nama odkril nekatere izpremembe, ki jih prouzročujejo naše iznajdbe na zemeljnej skorji, a razločevati bi jih tudi ne mogla.
Letni časi pa gotovo zelo izpreminjajo površje. Mesečani bi lahko videli, kako nam polje in log obeleva in ozeleneva leto za letom, rod za rodom!
Ker se zemlja obrne v 24 urah okrog svoje osi, podaje mesecu vedno novo lice v tem času. Stari deli sveta izginjajo počasi iz njenega kroga in v malo urah se jame kazati Amerika strmečim očem in otoci tihega morja priplujejo na vidno stran. Lo časih se ne ponavljajo v teku 24 ur te prikazni — tedaj namreč, ko zavijejo črni oblaki in megle kak del zemlje v neprozoren plašč.
Kako krasen in vesten čas o m er je tedaj zemlja Mesečanom v njihovih dolgih dnevih in nočeh! Večje dele časa kaže jim s svojimi fazami, podrazdelbe pä jim daje njeno vrtenje okolo osi. In ta ura nikdar ne obstane, ne prekasneva in ne prehiteva — temveč tisoč let kaže jim uže pravi čas in ga bode kazala — dokler ne izgine mej svetovnimi telesi!
Sedaj se pa začenja jutro. A nikakeršen mrak, nikaka zarja ga ne oznanja — saj ni zraka in kje bi se tedaj vzela! V tem trenutku je še črna noč — kar se zasveti tam na obzorji iu preživi žarki vsujejo se čez vrhove gora; doline pa so zavite še vedno v gosto temo. Solnce se vzdiguje počasi in počasi raste množica razsvit-ljenih krajev. Stoprav čez 68 minut prijadra cela solnčna krogla izza obzorja. A to jc dobro za naju: ko bi se pokazalo solnce v naglici, pokončala bi ta nagla izprememba nama vid, kajti za hudo nočjo prišla bi brez prehoda nestrpljiva svitloba. Nedostatck atmosfere ne dovoljuje nobenega mraka, nobene počasne menjave mej nočjo in dnevom, kakor smo jo navajeni na zemlji.
Ko sva se nekoliko sprijaznila s to bliščečo svitlobo — ki se nama še bolj neznosna zdi v primeri s črno senco, ki zavija osojne plati gora in razkosanega fdečevja, pojdiva na bližnji hrib, da bodeva imela večji razgled. Tam hočeva prav v brezdeljici opazovati površje, in se veseliti krasnih podob, ki se nama bodo pač odprle pred očmi. Pot ne bode trda in če tudi nisi strasten hribolazec, naj te nikar ne skrbi. Teža jc namreč na meseci šestkrat manjša, kakor na zemlji in zato bodeva tehtala komaj 10 kilogramov; ta malenkost pa se uže vleče in nese tudi navpik v goro. Kjer nama bode steza pošla, bodeva pa malo poplezala in poskočila se skale na skalo, pa bodeva kmalu na vrhu. Kakih 7—10 metrov visoko se pognati, ne bodo delalo najmanjše preglavice, stalo bo toliko truda, kakor na zemlji skočiti na mizo v sobi!
Ta čuda dela jedino le zmanjšana teža na meseci. Tedaj sva na vrhu! A kak razgled, kako grozovita divja panorama se odpira pred strmečimi očmi! Samo golo skalovje štrli proti nebu v vseh mogočih fantastičnih podobah in kopah, podobno žvepljenemu zlitku. Vse površje je razdejano, razkosano, raztrgano. Nikjer ni nobene gladke ravnine, povsod le brazde,(ftrapotine in strmo pečevje in robovje.
Solnce obseva z nepopisnim bleskom te nage stene in grebene, te povzdignene in prevrnene stolpe, te čudne škrbine, a le na jednej
strani; na drugej pa jih krije črna tenja in povsod se kaže le razžaljiv skok mej svitlobo in temo, povsod le razžaljivi, v oko bodoči kontrasti!
Tistega srednjega tona, tistega čarobnega in milega somraka, ki tako nepopisno ugaja našim očem na zemlji in našemu ukusu, tu nikjer ne nahajamo. Zastonj ti išče oko miru in počitka po tej groblji, zastonj prijaznih prizorov in utrujen se obrneš proti nebu, da te odškoduje vedno modro nebo za te čudne neljube kraje. A kako si se zmotil! Nebo, ki se razprostira nad nama, ni ono sinje nebo, ki ga poznava z naše zemlje — to je črn obok, na katerem plava solnce in brle zraven njega nebrojne zvezde. Zrak daje našemu nebu njegovo lepo modro barvo, a ker ga mesec nčma, obdaje ga jedino brezbarvano vsemirje, obdaje ga črno ozadje! In tega žalostnega prta ne zakrijejo nikdar prijazni oblaki in mu ne vzamejo dolgočasne, obupne jednoličnosti, saj ni vode in iz česa bi megle nastale!
Obrniva se zopet na površje, a na drugo stran, proti kotlu naše gore. Tu zopet ni nič menj divij razgled, oko se ne bode počilo. Neizmerni propad zija pred teboj, in še le kakih 2000—5000 metrov globoko doli se začenja kotlova ravnina. Prepad je teman, ker ga ne obseva nikdar solnce. Večna noč kraljuje za inarsikako ogromno strmino v osojah. Nikdar se solnce ne vzdigne v take visočine, da bi zašli njegovi žarki tji\ doli v te divje propade. Vrhovom se pa godi bolje, ti se kopljejo po 14 naših dnij v vednem solnci! Na tečajih se nahajajo celo gore tako visoke, da jih solnce nikdar ne zapusti, odkar so se vzdignili njihovi vrhunci po konci!
Zaradi dolgih dnij se skalnato površje na meseci pač silno ogreva. Pravijo, da proti večeru pripeka gori vročina, ki seza do 200° C., tedaj dvakrat hujša, kakor jo ima vrela voda!
Kamor se oko ozre, povsod je le neznanska pustinja, povsod grobna podrtija — živa podoba ohlajenej žlindri, ki teče iz naših plavžev — samo da so njene nepravilne čudne odrtinc in škrbine tisočerno povek-šane, veličastno divje in grozovito nakopičene ter zopet podrte ....
In najžalostneje je to, da je vse pečevje notri do obzorja popolnoma golo. Nikjer ni temnih gozdov in zelenih travnikov: nikjer ni cvetočega polja in košatega drevja, mej katerim bi se svetila domovja kakih bitij, nikjer ni srebernih rek in njih šumenja, povsod jc le nago kamenje — tihi grob!
Tako je tedaj na meseci. Ta poetični drug naše zemlje je v istini strašno prozaičen starec, podoben velikanskej skalnatej in goratej
puščavi, nema groblja ter sijajen vzgled onemoglosti, zapuščenosti in starosti, ki čaka tudi one daljne „večne" svetove in jih naposled objame!
Z veseljem bodeva zapustila mesec in stopila na staro našo zemljo, ta rajski vrt s svojim modrim nebom, rumeno zarjo in mno-gobojno mavrico; s svojim zelenjem in žuborcčimi studenci, ki hite mimo belih koč in stanišč onih stvarij, ki se tako ponosno nazivljajo gospodarje sveta — a vender so le mal, minljiv prah na njem!
Veseli se lepe zemlje, a to naj ti ne beli glave, da jadra jed-nakej zapuščenosti, jednakej fazi nasproti, kakeršno nam jo sedaj podaje mesec. Nad nami bode uže porastel mah in nad onimi, ki so nam ljubi in dragi; tudi od naših otrok in unukov uže zdavna, zdavna ne bode več sledu, ko bo zemlja še vedno v istem krasu, kakor zdaj. Bog zna, koliko tisoč let bode še izhajalo in zahajalo solnce in bodeta še planina in log obelevala in ozelenevala. Človek bode delal iznajdbe svojega uma pač še nepopisne čase dolgo ter užival njih sad; ljubil in sovražil se bode mej seboj, kakor sedaj, stavil bode „večne" spomenike poznim potomcem, a vender bode prišel njegov čas in zginil bode z zemlje, ki gaje rodila. . . . Kako lepo pravi Goethe: „Natur — Sie verwandelt sich ewig und ist kein Moment Stillstehen in ihr. Fürs Bleiben hat sie keinen Begriff und ihren Fluch hat sie an's Stillstehen gehängt. Sie ist fest, ihr Tritt ist gemessen, ihre Ausnahmen selten, ihre Gesetze unwandelbar."
Temu je priča mesec, ki je uže zdavna prebil svoja otročja leta, svojo mladeniško dobo in moških let kreposti, a sedaj nosi nad to cvetočo zemljo z njenimi rodovi in njenim življenjem svoje starosti breme ter „o njih premišlja, ki so bili!"
A čeravno so ga učenjaki nevsmiljeno oplenili njegove poezije in mu pretehtali obličje in obisti, človek se še vedno sočutno ozira nanj in vedno mu je še priljubljen drug, ki mu polni kopernečo dušo z neznano, sladko harmonijo. In menda se tako godi tudi onemu, ki je pomagal s svojim preiskovanjem in s svojimi daljnogledi vzeti mesecu skrivnosten značaj in poezijo, v katera je bil poprej zavit, tiste trenutke, ko „odloži učenjaka" in postane samo človek; tiste trenutke objame ga zopet poezija mesečne noči in po starej navadi potoži svoje srečne bolečine spremljevalcu naše zemlje, ki mu lije sladke čute v srce — to Čudno človeško srce!
736	J. Cirapcrman: Viktor Eržčn.
I
Viktor Eržen.
i
Spisal Jos. Cimperman.
Mej nami, ki ljtibimo närod svoj, Do zadnjega vzdiha si zvest bil sin, In tožen na grob prezgodnji tvoj Pokladam to r6žo v blag spomin!
dan vseh vernih duš 1.1. na veččr se je pomikala proti ljubljanskega pokopališča prostorom različnih pogrebcev vrsta, mej njimi tudi spoštovani domoljubi slovenski: spremljali so groba Viktorja Eržena, jurista in znanega pisatelja našega, ki je za sušico umrl v Ljubljani pri svojem ljubljenem oči 31. dne oktobra t. 1.
Gospod, kateremu je bilo znano moje prisrčno občevanje s pokoj; nikom, mi je proseč naročil, naj spišem o prijatelji primeren nekrolog za „Zvon". Evo ga, urejenega, kolikor je moči stvoriti to v prvih hipih tožuega čujstva o izgubi dragega mi prijatelja!
Porodil se je Viktor Eržen 4. dne junija meseca 1857.1. na Razdrtem pri Ljubljani. Ko se mu pozneje roditelji preselijo v Ljubljano, hodil je tii v ljudske šole, ter se dobro učil. Gimnazijske študije pričel je v Kranj i, nadaljeval v Ljubljani in završil v Reki, kder je dobro napravil tudi zrelostni izpit, kakor se čita v „svčdočbi zrelosti" dnö 21. julija meseca 1878. 1. Iz Reke je šel na dunajsko univerzo, ker mu je bil zlasti pri srci „jus", in tako isto tri spričevala dunajske juridične fakultete ddo. 15. marcija, 18. oktobra in 7. novembra 1879. 1. izjavljajo, da je napravil V. Eržen „mit sehr gutem Erfolge" kolokvije iz „Institutionen des römischen Rechtes", iz „Pandekten" in iz „Pandekten und Obligationenrecht".
Sam mi je pokojnik pravil, da se mu je godilo hujše, nego li v Reki, na Dunaji, kakor malo ne vsem slovenskim dijakom, kateri nemajo imovitih roditeljev ali prijateljev in dobrih znancev, ki bi jih podpirali. Po mojih mislih je tudi Erženu tu vcepila se käl nje-govej ranej smrti, d a si je blagi mu oča storil zanj, kolikor se je dalo. —
Kar se dostaje Erženovega pisateljevanja, pristoji mu res najprej le mesto v prelagateljih slovenskih, a tu za svoja leta častno mesto. Njegovih prevodov, posebno v prozi, je lep broj, in raztreseni so po „Vrtci", „Zori", „Besedniki", „Tovarši", „Novicah", „Slovenci" in osobito po „Slov. Narodi", kateremu je bil za Jurčičevega bolehanja celo nekoliko časa urednik, prej često korektor in vedno zvest sodelavec. Preložil je dalje „Slov. dram. društvu" nekoliko iger, katere so največ uže natisnene v „Slovenskej Taliji".*) Izdal je letos na svoje troške tudi delce „Zbirka štirih na slovenski jezik preloženih povestij", katero je bil naznanil „Zvon". (VII. št.. 450. str.)
Snovi svojim prevodom je izbiral Eržen v hrvatščini, srbščini, italijanščini in nemščini, a v slovenščini mu je bila pravilo Levsti-kova slovnica, kar svedoči posebno vsak poslednjejših njegovih spisov.
Najprvi spis Erženov je najbrž „Črna maša", natisnen v 12. št. „Vrtčevej" 1874.1., poslednji „Mati Alfonza", objavljen v 147. štev. „Slov. Naroda" t. 1.
Jurčič je mnogokrat vzpodbujal Eržena, naj spiše kaj „izvir- — nega", vender jaz ne poznam znamenitejših izvirnih prozajičnih njegovih zdelkov, nego spis „Morje", v Stritarjevega „Zvona" 24. štev. 1876.1., in „Svetilniki ali majaki", v „Vrtčevej" 5. štev. tudi istega leta, a mej izvirnimi pesnimi so imenovati „O polnoči", v 2. štev. „Zore" 1876.1., „Staro in novo leto", v 12. štev. „Besednikovej"
„Slovenskemu dramatičnemu društvu" v Ljubljani poslovenil je Viktor Eržčn te igre:
1876. „Pes in mačka", veseloigra v jednem dejanji, prosto po francoskem. „Slovenska Talija", 35. zvezek:
1878. „Igralka1*, veseloigra v jednem dejanji po Fournieru. »Slovenska Talija", 41. zvezek;
1881. „Štempihar mlajši", gluma v jednem dejanji po Bclliji. .Slovenska Talija", 49. zvezek;
„Izbiralka", veseloigra v treh dejanjih s petjem. Spisal Kosta Trif-kovič. „Slovenska Talija", 49. zvezek;
„Pol vina, pol vodo", veseloigra v jednem dejanji. Spisal Kosta Trifkovič;
„Dragocena ovrdtnica", veseloigra v jednem dejanji, po italijanskej „11 vezzo d' opali";
„Zapirajte vrata", šaloigra v jednem dejanji, italijanski spisal G. V. Cescnate.
Zadnje tri igre prinese „Slovenske Talije" 50. zvezek.	Ured.
1877.1., „Hitra promcna", v „Slavjanskem almanahu" 1879.1. str. 254, V' (tudi sonet na konci knjige s podpisano črko „X" je njegov), in izmej nekaterih poskušenj, ki jih je ostavil v rokopisi, je posebnega spomina vredna za nežne misli in v njej izražene bratske ljubezni voljo pesen v distihih, ki jo je napisal pokojnik svojemu vrlemu bratu Franu v „album" 1877. 1. in katero mi bodi dovoljeno tu spodaj prvič poslati mej ljudi.
Eržen je bil blag, postrežen človek, vnet za vse lepo in vzvišeno, in iskren rodoljub. Očeta svojega je srčno spoštoval, ter mi često pripovedoval, kako mu hoče biti podpora v starosti, a zvesto se je spominal tudi svoje drage matere, katera mu je bila umrla uže 1874. 1.
Ker se osobito v nas Slovenih ima ceniti vsak pošten in priden delavec, snič se rčči, da si je tudi pokojni Eržen s svojim delom zaslužil na našem slovstvenem polji hvaležen spomin. Lehka mu zemlja! *)
„Svojemu bratu Franu pri
odhodu v pijonirsko šolo v Hainburgu.
Jedne sva midva krvi. roditeljev jednih sinöva, Jedna prirödina vez sveta združuje oba.
Brata jeden oba je oča odgnal v detinstvi, Prsim on tvojim, mojim čujstvo ucepil moštva.
Z matere jedne močmi oba sva krepila življenje, Nama blagösti v src6 ona vsadfla je k&l.
Prvi je nje glas učil spoznavati vero in narod. Vnela je z&nja srce z ognjem ljubezni zveste.
Srečne živela sva dni v blaženstvi domačem brezskrbno, Zlati je dobi tej rök mnogo prenaglo prešel!
Smrt z nemilo roko uplčnila nama rodfco, Vbogi siroti za njo solzna sva glodala v grob.
Matere blage spomin, očetova skrb in dobrota Težki izgubi sta slčd krila, a skrila nigdar.
Nežna prirödina vez popolnem pobratila bitji, Njima jednaka bolest, sreča je ista bila.
Srce približal čas še bliže do bratskega srca, S trdne ljubezni vezjö združil je naji za vek.
Jedna je sreča obeh, in sleharno togo deliva, Mislij jedinih vsegdAr bratski sta srci obe.
Smoter če tudi razlik ne möti jedinosti nama, Dušo im&va jednö naj si telesi st$ dve. _
Ddkler živiva obrt, ne 10či ji sila nobena,
Smrt. neizprösna samö v večen zjedini ji mir! —
V Ljubljani 1. dnč septembra 1877.1.
__Viktor Eržčn."
*) Čul sem iz verjetnih ust. da so ukrenili nekateri blagi domoljubi postaviti na Eržčnov grob kamenit spomenik. Čast jim bodi!	Pis.
Slovenski pesniki v tujih prevodih.
i.
Preširen in Jenko v Italijanih.
Spisal Simon Entar.
3 vem, če je Slovencem uže znano, da je jedna Preširnovih pesnij tudi na italijanski jezik prevedena. Dr. Jakob C h i u-dina, sedaj beležnik v Spljetu, dalmatinsk Hrvat, in učenemu svetu poznan izdavatelj zaderskega lista „Osservatore Dalmata", preložil je na italijanski jezik nad dvesto narodnih slovanskih pesnij in jih skupno izdal 1. 1878. v Firenci v dveh zvezkih. V drugem zvezku ima tudi mali oddelek „Canti slo veni" in tu prinaša v prvej vrsti Preširnovo „Ilčerin svet", ali nc imenuje vira, iz katerega je zajel to pesen. Glasi sc pa ta prevod tako:
11 eonsiglio.
Ogni sera attend© Nella, E eol suo vago favella Finclie in cielo spunti il di. Ma lo seppe il genitore Buon vegliardo ed uom d' onore, E aeramente 1'amoni: „Se imprudente tu sarai E ogni notte passerai Col tuo vago a favellar, Farö cingere la corte D1 alte mura, ed alle porte Faro un cane collocar; E la vecchia Mazzurana Come fida gnardiana Dormir teco farö ognor." Ma Nellina, giovanetta Si svegliata e si furbetta, Rispondeva al genitor: .Se erndel con me sarai, Padre mio, nulla farai: Alle mura io mettero Una scala, e il fido cane Ogni notte col mio pane Facilmente acchcterö:
E la veccliia Mazzurana E giJi compra guardiana: Ma se chete dell' ostel, Padre mio, vuoi tu lc porta, Fa' che presto alia sua cortc Mi conduca il mio fedel!"
Razen tega krasnega prevoda iz Preširna podaje nam Chiudina pod naslovom ,,Canti sloveni" še štiri narodne pesni z naslovi „La liberty", „La povera Greca" (podobna „Majerci" v Korytku I. str. 103), „L'amore" in „Maria e gli Zingari". Iz katere zbirke, ali morda, od katere osobe je Chiudina dobil te pesni, nesem mogel zaslediti.
Chiudina je prevel tudi Jenkov slavni „Naprej" na str. 1G2. prvega zvezka svoje zbirke pod naslovom:
Avanti!
Canzone marži ale slovena.
Avanti il vessilo di gloria si sventi Sui campi di sanguc guerriero cruenti! Pel bon dclla patria diletta tuonar II nostro si senta moschetto fedel!
Coll'armi, dai prodi guerrieri brandite, 11 fulmin degli cmpi scagliam sulle vite,
I	nostri diritti vogli am suggellar
Coi vili, che il nostro calpestano ostel.
Invano pregava la madre mia povera, Invano sul collo cingeami la mano, La sposa mia cara piangevami invano: Fra noi ti rimani, mio dolce tesor!
Addio, cara madre, mia sposa adorabile, Por madre diletta la patria mi sia, La gloria per sposa carissima mia,
II	nostro sul campo appellami onor!
2.
Preširen in Levstik v Rusih.
Spisal Ivan Hribar.
Leta 1871. izdal je Nikolaj Vasiljevič Gerbelj v Petrogradu obširno slovansko hrestomatijo, v katerej so zastopani znamenitejši pesniški proizvodi vseh slovanskih narodov v deloma izvrstnih ruskih prevodih. S to knjigo imel je izdajatelj, kakor sam pravi v predgovoru, namen opozoriti ruske literarne kroge na slovanske literature,
katere so jim bile skoro popolnoma neznane, da-si imajo posamezni slovanski narodi pesnike — tu imenuje tudi našega Preširna — kateri se smelo morejo vzpored postavljati slavljenim in občudovanim pesnikom francoskim, nemškim in italijanskim.
Da bi bil izdajatelj bolje zadostil odbranemu si namenu, ter s brestoma! ijo predočil ruskemu občinstvu smer, po katerej se ravna literatura vsakega posameznega slovanskega naroda, obrnil se je do literatov po slovanskem svetu ter jih vprašal svčta, katerih pesnikov naj omenja in katere pesniške proizvode njihove naj da preložiti.
Po tej poti je res popolnoma dosegel svoj namen pri literaturi poljskej, českej in srbsko-hrvatskej; žal, da tega tudi o našej slo-venskej ne morem trditi. Ne vem, kdo je bil tisti slovenski literat, do katerega se je N. V. Gerbelj obrnil za svet, a to je gotovo, da mož ni premislil, kako važen in imeniten je njegov odgovor o podjetji, katero je imelo podati popolno sliko našega pesništva in smer naše literature. Saj bi sicer vender ne bili prišli v hrestomatijo pesniški proizvodi mož, katerih pri nas nikdo resno pesnikom ne prišteva in pa najslabši proizvodi pesnikov, ki so sicer v resnici zaslužni za našo literaturo, in katerih ostali, v tej hrestomatiji ne omenjeni duševni proizvodi dišejo pravega pesniškega duha, a najboljših naših pesnikov — 11. pr. S. Jenka hrestomatija niti s kratko besedico ne omenja.
Hvaležni moramo pa izdajatelju biti vsakako uže zato, ker je rusko občinstvo seznanil z našim pesniškim prvakom Preširnom, katerega „Turjaško Rozamundo" in „Slovo od mladosti" je v prevodih M. Petro vskega priobčil. Kar se prevodov samih tiče, moram priznavati, da mi oni „Turjaške Rozamunde" nikakor ni po godu; «-prelagatelj se je premalo zvesto ravnal po izvirniku, tako, da je vsa pesen komaj dobra senca Preširnovc. Na nekaterih mestih zdi se mi prevod preokoren. na drugih celo preprost. Elegija „Slovo od mladosti" preložena je mnogo bolje; videti je, da je prelagatelj pri njej bolje pazil na izvirnik, kajti misli izražene v posameznih vrsticah prevoda so tako rekoč skladne z onimi istih vrstic v izvirniku. A vender se sem ter tjä nahaja v njej kak pre vulgaren izraz, katerega bi bilo prelagatelju lahko nadomestiti z drugim, ki bi se bil slovesnemu tonu vse pesni mnogo bolje prilegal.
Vse drugače pa je preložil N. Berg prekrasno Levstikovo pesnico „Dekle in ptica". Čitajoč ta prevod, obžaloval sem, da tudi
Preširna ni prestavljal on. To je tisti lahki, neprisiljeni, igrajoči ton, po katerem se odlikujejo vse Levstikove pesni, a izmej vseh najbolje ravno imenovana. In kako lepo se to v ruskem jeziku čita! Človeku se zdi, da ima pred seboj žuborečega Zaporožca, kateri mu pripoveduje jedno tistih sladkodonečih, lahnih, prirodnih pesnic, katerih je polna ukrajinska narodna poezija.
Želeti bi bilo, da bi prelagatelj razveselil nas še s kakim prevodom iz naše literature; hvaležnega posla našel bi posebno iz poslednjih dvajsetih let ; mnogo in hvaležnega ruskega čitateljstva, mislim, da bi tudi ne pogrešal.
Razstanek.
\ br6čati na dvil oči, j^^^^To zdravo ni, to modro nf, " Iz t6ga se gorjč rodi.
Da tndi on, ki je izbran, Ne bode tebe klel solzdn, Umičem jaz korake v stran.
Priščl sem zadnjič k vam zato — Dekle, ne gledi me v oko! Bog vč, če zöpet 116 mokro?
Mokro si bodi, ali ne, V sreč naj tebe to ne žge; Molče podaj roko, dekte!
Molče ti jo podajem j<\z, Topim se zadnjič v tvoj obraz — In zdrava bodi večni čas!
R si z p o 111 i k.
Vazil Vereščagin.
dunajskem umetniškem domu je do sedaj zapadnej Evropi malo znani ruski slikar Vereščagin iz Pariza razstavil veliko množino svojih slik, katere nam največ predstavljajo grozne epizode iz zadnje rusko-turške vojne ter nam zvesto slikajo mnoge čudovite dogodbe, katere je Vereščagin prebil o svojem bivanji
po raznih ruskih bojiščih od Balkana do Himalaja in o svojem potovanji od Atlantiškega morja do Velikega oceana. O teh slikah je navdušen in razburjen ves Dunaj. Na tisoče ljudij jih hodi gledat vsak dan in celo prebivalci daljnih dunajskih predmestij, ki se navadno ne brigajo mnogo za slikarsko umetnost, v celih tolpah prihajajo v umetniško poslopje, katero je po vseh prostorih napolnjeno samo z Vereščaginovimi slikami. Kažejo se slike tudi zvečer pri električnej luči. Vsi veliki dunajski listi pojo slavo Vereščaginu in dunajski umetniki odlikujejo ga na vse možne načine.
Zdi se nam, da mnogo te slave, s katero obsipajo Vereščagina Dunajčanje, izvira od tod, ker Vereščagin slika temno stran človeškega društva in osobito temno stran zadnje ruske vojne. A vender mora biti izreden genij, da se mu je vrhu tega posrečilo s svojimi slikami v jednem hipu osvojiti si vse dunajske umetnike ter razburiti ves Dunaj.
„Ljubljanskemu Zvonu" prihajajo o Vereščaginovcj razstavi ta poročila.
I.
Gospod Josip Vesel, slikarski /pitomec na Dunajskej umet-nostnej akademiji, piše nam to:
Mnogo je uže bilo na Dunaji razstav in raznovrstnih, a nobena ni bila tako obiskovana, kakor jc sedaj ta. Niti k Makartovim izredno lepim slikam ni ljudstvo tako pritiskalo, o nobenem slikarji se ni toliko govorilo, kakor se sedaj o Vereščaginu. Kaj je uzrok temu? Njegove slike kažejo nam na prvi pogled, da imamo po vsem originalnega mojstra pred seboj. To ni niti navaden kolorit, niti navaden način slikanja. Vereščagin ne slika po navadnih estetičnih pravilih, kakor drugi slikarji. Bodi stvar še tako ostudna, neestetična, on jo slika tako, kakor jo je videl. In ravno s tem dela 011 največji utis na gledalce. Kaj bi bile njegove podobe iz zadnje rusko-turške vojne posebnega, ako bi bile tako slikane, kakor so druge, tako konvenci-jalno za salon? Vereščagin slika drugače, po svoje. On niti ne slavi svojega naroda, da bi morda menj padših Rusov naslikal, nego Turkov, kakor n. pr. slikajo Francozi in Nemci, niti ne išče efekta v grandijoznih skupinah in estetično lepih črtah. In kar je osobito: on ndma skoro nobene podobe, kjer bi bil boj sam, divji ljuti boj efektno naslikan, nego nam kaže situacijo pred bojem, ali po boji — in vender tako velikansk grozen utis! — Kako on to doseza? Vereščagin slika samo to, kar je sam videl in prebil; prizore, ki so sami
49
na sebi strašni, brez strastnega divjega dejanja, vojskino gorje in revo, ki vzbuja usmiljenje in pretresa človeško srce. Po prirodi je narisal skice in jih izdelal tako mojstersko, kakor jih more samo tisti, ki je osobno trpel muke dolge vojske v hudej zimi, ki je sam videl neskončno revo in neznano gorje; bilje namreč sam častnik v ruskej armadi. S tako brutalno naravnostjo in tako drastično slika on naj-ostudnejše rane in prizore, da človek meni v resnici vohati smrad mrliški, da vidi mokroto prelite krvi. In izraz v obrazih, bodi si mrtvih, ranjenih ali živih, to je narava sama, to je groza ljute vojne. Človek meni slišati stok ranjenih vojakov, krokotanje krokarjev, ki mesarijo človeška trupla.
Prilično hočem opisati le jedno podobo: „Skobeljev po bitki pri Še novi v Šip k i". Mislite si globoko dolino v Balkanu. Debel sneg pokriva vso prirodo. Sivo nebo tožno pokriva vse, dokler seza oko. Na desnej razstreljen nasip turške šance. V rovu pred njo polno mrtvih in ranjenih Turkov, zraven njih in na ravnini polno padših Rusov. Tu leži jeden s prestreljeno glavo, zarit z obrazom v sneg, tam zopet ranjenec steza roke stokaje kvišku, vidi se, da se bori s smrtjo; tu ležita Turek in Rus jeden na drugem, kakor sta padla v besnem boji z bajonetom. Razteptani in s krvjo v obilici ^ poškropljeni sneg dokazuje nam, kako besen, grozovit boj je pred kratkim razsajal na tem kraji. Na levej stoje ruski polki v dolgih vrstah, Skobeljev s štabom in vihrajočo zastavo dirja pred fronto, kapo v roki vihtč in se zahvaljuje vojakom: „Hvala vam, bratje, hvala! Živel car! Živela domovina!" Vojaki mečejo pokrivala kvišku, splošna navdušcnst se bere na vseh obrazih. Zares velikansk, a tudi grozen prizor, tako naravno in neposredno slikan, da budi razne občutke: navdušenost nas obhaja in mrzlota nas pretresa pri takem pogledu.
Grozen je prizor, ko ruski pop blagoslavlja 1300 mrtvih Rusov, ki so padli pred trdnjavo Teliš. Na velikej ravnini leže v dolgih vrstah jeden poleg drugega, goli in razmesarjeni; oblačno temnosivo nebo zakriva solnce, kakor bi ga bilo strah tega pogleda. S solznimi očmi moli pop mrtvaške molitve. Množica krokarjev se preletava po ravnini. „Strašno, nepopisljivo strašno!" to je sodba vsakega, ki vidi Vereščaginove slike.
Obžalujem, da mi ni mogoče vseh podob opisati, ki so tako različne v prizorih; zastonj bi tudi bilo. Nobeden popis in bodisi še tako izvrsten, ne more napraviti takega utiša, kakor te podobe;
pogodil jo je Vereščagin, ako je resnica, kar se govori, da je imel tendenco s temi podobami delati za mir. Očitali so mu na Ruskem, da nčma ljubezni do domovine, ker je tako grozno ilustroval rusko vojno, a po krivici! Vereščagin hoče v umetnosti doseči resnico, in to je dosegel. Carjevič, sedanji car, hotel mu je dati zanje velikansko vsoto, ko je videl v Parizu v njegovem atelieru te podobe, ker bal sc je po pravici velikega utiša na ljudstvo in ostre kritike zadnje vojne, a Verščagin jih ni hotel za noben denar prodati in jih tudi sedaj neče; prepovedali so mu pa vender na Ruskem jih razstav- v.. ljati. Ko so mu na Dunaji prigovarjali, naj zahteva večjo vstopnino, da ne bo preveč ljudij iz nižjih stanov k razstavi prihajalo, rekel jc Vereščagin, da ravno to ga veseli, da je tudi priprostemu ljudstvu mogoče ogledati si razstavo.
Novine so pisale, da je tudi avstrijski vojni minister našim vojakom zaupno priporočal ne hoditi k tej razstavi!
Razen vojnih podob razstavil je Vereščagin tudi mnogo slik iz Azije. Poslopja, kraje in ljudske tipe iz Turkestana, Sprednje Indije, Kine in Kavkaza. Da so tudi te po vsem izvrstne, ni mi treba posebno omenjati, tako izvrstno karakterizovanih ljudskih tip še nisem videl. Najbolj zanimala me jc slika, ki predočujc notranjost mošeje, v katerej stoji grob Tamerlana, slavnega tatarskega kana in pa potret ženske, ki ima pet mož, katere si je za drag denar kupila, kakor opazuje Vereščagin v katalogu. Tudi celo kolekcijo orožja, oblek, lišpa in orodja iz vseh krajev, kjerje potoval, razstavil je Vereščagin. Ni bilo kmalu tako zanimljivc razstave, kakor jc ta posebno v narodopisnem oziru, zato pa tudi vsak dan izda umetniška družba 4—8000 vstopnic, ob nedeljah še več. To najbolj govori za Vereščagina; on je ponos Rusov in dika slavjanske umetnosti. I)a ga cenijo tudi umetniki, kaže nam to, da je njemu na east dal Makart v svojem atelieru velik banket, pri katerem so bili zbrani najimenitnejši dunajski umetniki.
II.
Gospod Janko Rah ne nam piše: Ves umetniški dom napolnil je Vereščagin s svojimi slikami in po velikem Dunaji se govori po parketih in salonih, po kavarnah in šetališčih o tem ruskem umetniku. Časniki pa mu pojo slavo v dolgih feljtonih. Radovednost in vedo-željnost gnali sta i mene tj;\. Ljudstva se je kar. trlo. Dobro znamenje, mislil sem si, in*nisem se varal. Veliko sem pričakoval, a našel še več.
49*
Navadno razstavljajo na ogled umetniki po jedno sliko, sad večletnega truda. Vereščagin jih ima osem in osemdeset, ne jemaje v poštev brezbrojnih risanih črtic in obrazov. Zares, izredna plodovitost! Pa to se vd da ni najvažneje. Vprašati ne smemo, koliko slik nam podaje, ampak kakšnih. Če smo se uže zavzeli številu, čaka nas zdaj pravo strmenje. Znan dunajsk slikar je vzkliknil ugledavši jih: Noch nie da gewesen! In resnično, Vereščagin je elementaren in originalen umetnik. Učil se je se ve da mnogo pri Francozih, mnogo pri Nemcih, pa na njega podobah tega niti najbolj vešč kritik poznati ne more, kajti učil seje le, kako mu je uporabljati sredstva, učil se je le tehniki. On ne pristaje k nobenej „šoli". Pripoveduje se o njem, da ga niso mogli nikdar prisiliti, da bi posnemal ali preslikaval kakšno sliko. Ne oziraje se na klasične mojstre prezira vsa stara pravila, hodi po svojih potih; vodi ga jedina priroda. Zato pa tudi njegovih slik ni treba študirati. Na prvi pogled razumeš vse, kajti to, kar vidiš, je sama, čista priroda. V Turgenjev-ljevih romanih ni nobenega ideala, ni je osobe, za katero bi se navduševati mogli. Vsi njegovi vojaki so pravi ljudje, kakor mi. To isto smemo trditi o Vereščaginovih slikah. Njegove osobe so tako pri-proste, resnične in naravne; ničesa jim ni dodal, ničesa odvzel. Vereščagin je povsem realen naturalist.
Toliko v obče. Pogledimo sedaj slike same. Naj te govore!
Preobširno bi bilo, ko bi hoteli pregledavati vse manjše slike iz Samarkanda, Turkestana, iz kirgiskih step in tam od Kitajskega zidu, preveč bi bilo uže samo naštevati vse tiste inošeje in indijske hrame božje, vse derviše in druge take svečenike. Veliko vredne so v etnografičnem oziru. Odlikujejo se po natančnosti, po sličnih in markantnih potezah in izvrstnej karakteristiki. Vereščagin je mojster v perspektivi, katero zna označevati brez posebne sence. „Mošejo velikega mogula Tamerlana" naslikal je v svitlih barvah obsijano s solncem, tako da se skoro gledalcu blešči.
Najbolj nas zanimajo slike iz poslednje ruske in turške vojne. Vsem nam so še v živem spominu veliki dogodki minulih zadnjih let na balkanskem poluotoku. S kakšnim strahom smo čakali novic, kako pazno čitali poročila, katera nam je prinašat brzojav z Balkana, osobito s Šipke soteske. Pogledimo, kako je oslikal Vereščagin 11. pr. oni lakonični brzojav generala Radeckega: „Na Š i p k i vse mirno". Tri slike nam podaje pod tem naslovom. Prva podoba: Vojak na
straži: grozna burja in debel sneg. — Druga podoba: Stražnika zapuščajo moči, mraz ga je prevzel, glava mu je klonila na prsi in burja ga ovija s snežnim plaščem. — Tretja podoba: Sneg. Straže ni, samo nekaj sivega v snegu kaže kraj, kjer spi večno spanje vojak iz daljne Ruske. K tej sliki pravi Vereščagin v opomnji: Tako jih je poginilo na tisoče one dni, iz katerih je brzojav: Na Šipki vse mimo! —
Stopimo dalje. „Po boji". Prijetna ledina, naslonjena ob breg. V zgornjem delu nekoliko šatorov, kjer se obvezujejo ranjenci, sicer pa mož pri moži. Mirno in udano čakajo, da pride vrsta nanje, da se jim olajšajo bolečine. Tam v levem kotu sede i trije Turci. Vsi ranjeni. Obupno tišči jeden glavo z rokama, strašne bolečine mora trpeti. In tu na desnej strani stoji vojak obvezan z robcem preko brade ; kri pa mu je udarila skozi obvezo in ves spodnji del obraza je v krvi; a očesi sta uprti na gledalca tako milo, tako proseče.....
„Humor na bojnem polji". Turški vojaci trgajo z mrtvih in ranjenih obleko in jo pomeijajo. Mal Turek, čokat, širocega, odurnega obraza si je ravno oblekel suknjo višjega ruskega častnika. Glej, kako gizdavo gleda po lepej suknji, po kolajnah in križcih, češ, ali se mi ne poda? Tovariši veseli bogatega plena reže in hrohotajo se mu v obraz.
Jako zanimljivo je pri tej sliki opazovati občinstvo. Vsakdo se pri prvem pogledu nanjo zasmeje, misleč si, da ima pred seboj veselo družbo turških vojakov pri toaleti. Ko pa spozna situacijo, ko ugleda ta mrtva trupla in to grozno početje, izpreleti ga mraz, mišice na obrazu, zategnenem na smeh, zastanejo, kakor bi trenil, oči pa izražajo strah in grozo. In tiho jc po dvorani, sliši se samo jednolično brenčanje električne luči, pri katerej se ogledujejo podobe. Človeku je tako tesno pri srci! V daljavi se čujejo nežni glasovi harmonija in kakor hladna sapica boža melodijozen koral razburjena čutila. —
Piramida samih mrtvaških glav — „apoteoza vojne" — „ogleduh na zadnjej svojej poti", „turški lazaret v Plevni" itd. itd.
Dosti smo videli. Potrti smo in bolestni čuti nas navdajejo, ko stopamo navzdol po marmeljnatih stopnicah, In loti se nas misel: Ali pa sme umetnik tako delati z našimi čuti ? Jeli to namen umetnosti? Kakor prava tragedija, mora tudi vsaka zares umetna slika, ali vsaj ideja, katero predstavlja, imeti nekaj vzvišenega, kar nam očisti naše čute in stori, da moremo s pravim, čistim veseljem gledati nanjo, pravi estetik Vischer. Katera je ta ideja y bojnih slikah
Vereščaginovih ? Ali je to boj, katerega je napovedal ta umetnik tiranstvu in vojakom? Nam-li hoče pokazati, da se je tu prelivala bratovska kri, da toliko more samo trpeti brat za brata? Naj si je uže to ali ono, Vereščagin je umetnik, tem večji umetnik, ker je dokazal, da njega ne vežejo stara, tradicijonalna pravila, da ga ne veže akademična teorija, da ga ne veže v podrobnostih niti ne teorija do sedanje estetike, pa vender mu tega nihče ne more očitati in v greh šteti. Zakaj ne? Ne vem. Dokler nam tega ne pojasni Laokoon II., tolažimo se z Göthejem: Grau, theuerer Freund, ist alle Theorie ! —
Vazilij Vercščagin se je porodil leta 1842. v novgorodskej guberniji. Oče mu je bil imovit posestnik. V Petrogradu pripravljal seje na državno službo, bil je v pomorskcj šoli ter postal je ruski častnik, no veselje do slikarstva gnalo ga je na akademijo v Petrograd. Od 18. svojega leta je vedno na potovanji. Prepotoval je večkrat vso Evropo, osrednjo Azijo, Kitajsko, Kavkaz, Turško državo, Egipt in Indijo. Leta 1867. spremljal je ruski oficir generala Kaufmanna v Turkestan, a potem vrnil se v Pariz, kjer se naseli ter si sezida krasen atelier, največji na svetu. Tukaj slika, kar je prebil, videl in skusil na svetu. Sloveča slikarja Aleskander Bida in Gčrome, prejšna učitelja, sta mu i nadalje odkritosrčna prijatelja.
Kar napoči rusko-turška vojna. Vercščagin je mej prvimi tam, da bi videl na svoje oči krvavo vojsko. In tako so nastale one slike z bojišča, katere so ga povzdignile mej prve slikarje vsega sveta. — Vazilij Vereščagin šteje torej zdaj 40 let. Postave je visoke in močne, rasti pravilne, prijazno lice mu obdaje dolga črna brada. Res, krasen mož! Po mišljenji je demokrat, po prepričanji Rus, ki ljubi in spoštuje svoj jezik. Napisi njegovim slikam so ruski, kar se Nemcem jako oblastno zdi. Tudi sploh slike z bojišča mogočno vplivajo na mišljenje prebivalstva avstrijske stolice. Povsod se govori samo o Vereščaginu.
Mi Slovani pa moremo z veseljem zabeleževati dan, ko je vstal z spet jeden iz naše srede, velikan na duhu, kakeršnega nemajo mogočni sosedje naši.
*
*
Grogov Matijöe.
Podoba iz 1— pogorja. Spisal dr. Ivan Tavčar.
ovedal vam bodem nekako otročjo idilo, ter govoril o otroških srcih, in o trpljenji, katero je zasejala usoda tudi v taka srca. —
Spoznala sva se vzelo čudnem položaji. Nekdaj je bilo na farovškem vrtu drevje prav mogočno obrodilo, vejevje se je šibilo, in vsak trenutek so cepali rumeni sadovi na zeleno travo, kjer so se žoltosvitlo blesketali. Zobe smo brusili mi vaški ot ročaj i! Ali gospod Andrej sezidal je bil okrog svojega vrta stebriče in mej stebriči je potegnil plot, katerega js z deskami umetno zabil. In hruške so padale in ležale po travi in ose in sršeni imeli so dobre dneve. Mi pa smo prežali na tej strani, tik ograde, in še čez njo si nismo upali plezati, ker ondu na vrhu štrleli so žeblji, ostri, obleki in človeškemu mesu nevarni.
Mimo tega vrta sem stopal, morda z namenom, da bi stopil tudi nanj, če bi priložnost ravno tako nanesla. Grogov Matijče pa je bil pri ogradi, pri tleh, izvohal trhleno desko in odtrgal jo jc ter po umetnem tem prelazu zlezel na vrt. Ondu pa si je napolnil žepe. Ko se je po svojej novej poti hotel odmakniti, obtičal je v luknji, da ni mogel niti naprej, niti nazaj. Polni žepi mu niso dopuščali, da bi se bil preril na to stran, in roki ne, da bi se bil stisnil na vrt nazaj.
V	tej pasti je tičal. Ali jaz sem stopal mimo. Po vrtu pa je meril jaderne korake hlapec Luka, in v roki je vihtel bič, s katerim je sicer pretepaval gospodovo živino. Vse je kazalo, da se bode moral Matijče seznati s koristnim tem orodjem.
„To me bo! to me bo!" ječal je in debele kaplje so mu lile po lici.
V	prijateljskej ljubezni sem mu prihitel na pomoč, uprl se v desko ter je odtrgal velik kos, da je Matijče kakor stržek švignil na to stran, y zlato prostost.
„Jaz ti bom pokazal krasti gospodove hruške!" In Luka je strastno udaril z bičem, a zadel samo paž in desko trhleno. —
Od tedaj sva postala prijatelja.
*
* *
A postala sva zopet sovražnika. Gospod Andrej izbral si je bil mene in njega, da sva mu stregla pri svetej božjej službi. In kakor je hijerarhija cerkvena mnogobrojna, tako vlada stanovska razlika tudi pri ponižnih strežnikih, jeden je „prvi"; drugi pa „manjši". In tist, ki je prvi, dobiva o Velikej noči toliko in toliko več, zvoni pred oltarjem, vliva gospodu na prste vina in vode, vihti mej oznanovanjem božje besede ponev, da oglje v njej živo ostane, ter ima sploh mnogo takih svoboščin. Matijče je bil prvi, a jaz manjši. Sovražil sem ga, in pozabila sva popolnoma iste rešitve iz pasti v plotu. Matijče je zvonil, a jaz sem klaverno gledal, kako je užival vso srečo važne svoje službe. —
Nekdaj sem vzel cerkvenim strežajem dobro znane steklene vrčke, v katerih se postavljata voda in vino pred oltar. In tistega z vinom sem izpil in vode nalil v njega.
Na koru se jc raztezaval učitelj Štefan Deska, in trgal svoje grlo; Žganjarjeva Uršika pa mu je s suhim svojim glasom pritiskala, da se je čulo, kakor bi se zavrto kolo drgnilo ob kamen. Gospod Andrej je opravljal v zlatem plašči slovesno božjo službo. Svečniki na oltarji, kadilnica, svetilnica pred oltarjem, vse je bilo sreberno. Po svečah in tam gori okrog svetnikov bilo je vencev in umetnih šopkov, da je vse migljalo in se sukalo.
Prišlo je darovanje in Matijče je pozvonil, potem pa hotel postaviti na oltar pred gospoda Andreja tista dva vrčka z vinom in vodo, da bi si gospod nalil kelih. A ko prime vrčka, objela ga je zavest, da je voda v obeh. Povzdignil je jednega, povzdignil druzega proti luči, ali voda je bila v obeh. Ko pa je gospod Andrej hotel naliti kelih, vzdihnil je Matijče:
„Voda je v obeh!" ter potem glasno zajokal.
Cerkovnik, ki je to opazil, tekel je urno v farovž po vina. Pobožna množica pa je strmela zaradi te zamude ter stiskale glave skupaj.
Po maši me je prijel gospod Andrej za roko, ter dejal prijazno:
„Pojdi! Pokazal ti bodem svoje stanovanje!"
V	meni se je oživila sreča in delal sem si najboljše upe, da je prišel nasprotnik zavoljo denašnjega vedenja v nemilost, da bodem povišan na njegovo mesto in da mi bode podaril gospod oče kako „špičasto" podobico, in Bog ve še kaj.
V	sobo stopivši vzel je gospod Andrej v roko gosposk muhalnik, ki je imel z rudečimi pičicami opisano palčico. Z drugo roko si je položil moje telo čez tolsto svoje koleno, z muhalnikovo palčico pa pričel tleči, in tolkel je toliko časa, da sem pretakal debele solze. Prenebavši je vprašal z najprijaznejšim glasom:
„Ali veš, čemu sem te?"
„„Ne vem!"" sem zatulil.
No, pa me je gospod Andrej zopet položil čez svoje koleno in zopet je pel muhalnika pisani držaj.
Ponehavši me je še jedenkrat vprašal:
„Ali veš, čemu sem te?u
„„Vem! kričal sem, zavoljo vode!""
„Da le veš! Sedaj pa odrini!"
Blagoslovljena naj ti bode roka, gospod Andrej! Časih imam še sedaj zavest, da bi bilo morda bolje, če bi se mi bila večkrat
pela pesen — tvojega muhalnika!
*
•X-	*
Oba, jaz in Grogov Matij če, morala sva v mesto v šolo; oba hotela sva postati „gospoda", oba dobila sva trojko v drugem razredu, ter presedela dve leti na njega klopeh. V tistem času zamenjala sva kmetsko kamižolo z gosposko suknjo. Meni urezal jo je Sarcvčev Tonče tako robato, ter jo sešil tako nerodno, da se je videla, kakor bi bila zbita iz desk neukretnih.
V	tistem trenutku ko sva oblekla gosposko suknjo, dobila sva pravico, da sva smela doma o počitnicah zahajati mej mašo na kor. To je bila stara, častitljiva pravica, in nikdar niso pomnili ljudje, da bi se bila kratila gosposko oblečenim učencem.
V	tistih časih razbijal je Štefan Deska z debelimi svojimi pestmi po orgijah, Gabričev Tinče pa je s potnim obrazom ulekel mahove, da so stokali in škripali, kakor ost pri slabo namazanem kolesu.
Z Matijčetom sva zahajala mej mašo na kor, in tedaj hotela sva še oba postati duhovna, in večje sreče poznala nisva, kakor peti novo mašo. Ali to se je pozneje izpremenilo, kakor se na svetu marsikaj izpremeni.
Tedaj je bila Žganjarjeva Uršika uže tudi umrla: smrt jej je pokončala suho telo, ter jej zaprla ostro grlo. Štefan Deska bil je primoran, poiskati si druge pevke. In ker je imel, kakor vsak človek moškega spola, lastnost, da je imel rajši mlado žensko kot — staro, izbral si je mlado.
Manica Šetravova! Bog ti daj mir! Ali še sedaj te vidim, kaka si bila, in še sedaj mi bije glas tvoj na uho, ta drobno sladki glas, ki je predramil vsakega, če je hotel spati mej službo božjo.
Kadar je vstala, ter se k petju pripravljala, tedaj lomil je Deska dolge svoje prste z živo živahnostjo po „fagotih" (pravili so, da bi jo bil rad vzel, a da ga ni hotela); Tinče pa je ulekel in ulekel, ker takrat ni smela poiti sapa v mehovih, kadar je pela Manica Šetravova. In vstala je, in Deska jo je žareče pogledal, in odprla je svoje oko, da se je kar zabliskalo; a potem je zopet povesila trepalnice in odprla je usta in dela roke okrog krasnih prsij in zapela je, da so njeni glasovi hipoma odmevali okrog zlatih svetnikov in svetih oltarjev.
Če vam povem, da tedaj še nisem vedel, čemu je ženska na svetu, mi to lahko verjamete! Ali uže tedaj sem imel lastnost, da mi je mlado žensko lice bolj dopadalo, kot velo, in uže tedaj sem rajši gledal v oko Šetravovej Manici, kot Kašpurjevej Agatulji, ki je gledala samo na jedno oko, in še na tisto grdo!
Nekdaj na kom prešinila me je misel, da bi bilo pač krasno, če bi bila Manica — moja sestra. Ali zvečer, ko sem se ulegel v posteljo, sem to stvar resno in na vse strani premišljeval, ter konečno bil prepričan, da mi drugega kazalo ne bode, in da jo bodem moral vzeti. Sram me je bilo nekoliko v črnej noči, in zatisnil sem oči. No, pa kaj bi bilo to takega, če jo vzamem! Malo velika je res, a jaz bodem tudi še rastel! In kaj je to oženjen biti! Stanuje se pod jedno streho, kakor stanujeta mati in oče. Otroci? otroci? — o teh pa res ne vem, če so v zakonu potrebni. Pa temu je lahko pomagati! Tedaj je Prodovska Maruša nekje v Veharjevih gozdovih kopala otroke ter jih prinašala v hišo. A jaz Manico vsejedno vzamem, samo Maruši se pa pove, da ni treba ničesar v hišo prinesti. Probatum! In dekletu sem mej vsako mašo gledal v jasno oko ter si mislil: saj postaneš tako moja žena!
Pa tudi Grogov Matijče je neprestano in vneto gledal v ravno isto oko! Srdil sem se, a dejal mu nisem ničesar, da ni šel pravit
materi in očetu. Okrog Šetravove hiše sva se vedno potikala, po travnikih, po vrtovih, in bila neizrečeno srečna, če sva jo videla. Nekdaj v nedeljo je slonela pri starej hruški za hišo; imela je bel predpasnik in okrog vrata svilnato ruto. Pri njej pa je stal Miha Kovaijev ter si dal z roko nekaj opraviti okrog njenega cvetočega lica. Stopala sva mimo s temnim pogledom in srdita. Potem sva se bistro izpogledala ter jaderno korakala po rebri navpik, kjer je imel Miha svojo kočico, in tik kočice plodunosen zelnik. V tistem zelniku pa je tedaj stala glava pri glavi. Potegnila sva ostre nožičke iz žepov in rezala glavo za glavo, ter jih izpuščala po rebri navzdol, na travnik, kjer se je pasla videmska drobnica. In ta je tist dan dobro živela. Miha pa naj pusti dekleta pri miru, če hoče svoj zelnik škode obvarovati! —
*
*
Napočili so zopet binkoštni prazniki. Matijče in jaz sva bila na potu proti domu. Skoro sva dospela do ovinka, kjer se zagleda domača vas, in domače cerkve vitki zvonik. Lepšega prizora ne poznam na božjem svetu! Še sedaj, kadar s srcem pregrešnim in ostarelim hodim domov, še sedaj sem na istem ovinku kakor otrok, in pre tečene mladosti leta usiljujejo se mi v spomin. Pretekla so kakor voda, ki na istem mestu pod cesto mej skalovjem mimo šumi. Ta kraj se imenuje „v Kotu". Okrog ceste in po robu navpik rasto smreke in drobnih senic in drugih pogozdnih ptic je tu sel išče. Pod cesto in v vodi pa leže velikanske skale, ki so se odkrušile zgorej od roba, ter jih je časov sila treščila v brezno. Gad in druga lezečina ima tu svoja selišča. V strugi pa se peni voda mej skalovjem, ter napravlja potem globok tolmun. Kadar sije jasno solnce, ter je cesta mirna, plavajo po višini mogočni, a lačni klini, v dnu pa se vale mrene in cele čede svitlih /podluskov, ter se obračajo, okrog skal plazeč se, da se jim bliskajo in svetijo beli trebuhi. In kadar je prav tiho, tedaj pluskne izpod mogočne pečine sulec, velikan, ter si poišče tu ali tam žrtve, da se zbegana čeda razprši na vse strani. Mej skalovjem je voda močna, a ne globoka, v tolmunu pa temnozelena, da se le pri jasnem dnevu vidi pesek na dnu. Časih se je slekel kak pastirček ter zlezel mej nevarno to skalovje in voda mu je izpodnesla noge ter ga zanesla v tolmun, da je utonil. Zategadelj bilo nam je strogo prepovedano, kopati se - v Kotu". In ravno zatega- u. delj kopali smo se ondu najrajši.
Tako sva se midva,, hodeč na počitnice domov, vedno „v Kotu" kopala, če je bilo vreme ugodno. Mej skalovjem sva se plazila, rado-stila se zraka domačih gor, domače doline, ter bila vsak trenutek v nevarnosti, da naju voda jzpodnese in zanese v smrtnonosni tolmun.
Tako tudi isti dan. Slekla sva se, zlezla na široko skalo sredi reke ter si grela ude na gorkem solnci.
„Jaz ti bom nekaj povedal!"
In Matijče si je naslonil glavo na roko in s srcem kipečim zrl proti domačej vasi in proti očetnej hiši, ki jc gledala izmej drevja na holmu.
„Kako je lepo doma! Kako lepo!"
„„Kaj mi boš povedal?""
„Pa ne smeš nikomur povedati!"
„ „Nikomur!""
„Duhoven ne bom?"
„„Zakaj ne?""
„Oženil se bom!"
„„Oženil?""
„Pa nikomur ne pravi! S Šetravovo Manico!"
„„Z Manico!"" vzdihnil sem. „„In otroci?""
„Otroci?" odgovoril je hladnokrvno, „saj ni, da bi jih morala Maruša v hišo nositi!"
Imel je ravno iste misli, kakor jaz. Tedaj pa so zapeli zvonovi žalostno-mrtvaško.
„Nekoga pokopujejo!" dejal sem tiho. Na drugej strani privlekel je stari Podpečnar svojo kozo na pašo. Mož je bil gluh in močno je kričal, kadar je govoril. Menil je, da vsakdo tako slabo sliši kakor on.
„Pogreb je! pogreb!" zatulil je.
„Koze je imela in umrla je," rjul je na vse grlo. „Sedaj jo pokopujejo, Šetravovo Manico! Koze je imela!"
Matijče je sedel ob robu. Hipoma se je stresel in takoj je ležal v vodi. Komaj sem se zavedela tičal je uže sredi tolmuna in dvigal roki. Potem ga jc požrla voda. Ko se je zopet umirila vršina, ležal je v dnu tik skale, mrtev, in ribe so prihajale ter radovedno plavale okrog rumenega trupla. —

Blagoslovljenje Mandeleevega spomenika v
Karlovci.
Spisal prof. Jos. Podgoršek.
p||13|] nedeljo 13. novembra obavilo se je na dubovškem pokopališči Silil Karlovca blagoslovljenje lepega spomenika, kojega je jg&l® nedavno slovenski narod postavil svojemu zaslužnemu pisatelju, pokojnemu profesorju Karlovške gimnazije, Valentinu M a 11 d e 1 c u, rojenemu v Kranji 16. februvarija 1837., umršemu v Karlovci 12. maja 1872. leta.
Ob dveh popoludne vrvelo je uže meščanstvo v Dubovac. Du-bovac jc predmestje Karlovško in leži proti zatočnej strani tik ceste, koja vodi iz Karlovca v Metliko.
Malo pred tretjo uro prišli so gimnazijalci s svojo zastavo, na čelu jim ravnatelj Bar t ulic s profesorskim zborom, kmalu za njimi pa in corpore gasilno društvo, kojega član je bil pokojnik, s svojim zapovednikom Roksandičem, in pevsko društvo „Zora", kojega aktivni član je bil tudi pokojni Mandelc, s svojim predsednikom ravnateljem Trstenjakom. V tem seje bilo toliko ljudstva zbralo, da je bilo težko dobiti mesta blizu spomenika. Moramo reči, da so bili vsi stanovi zastopani; in kako ne bi, ako razmišljamo, da je bil Mandelc od vsakega Karlovčana, katerikoli je imel priložnost samo _ jedenkrat ž njim govoriti, visoko cenjen in spoštovan. Vsi meščani brez razlike stanu hvalijo njegovo čedno in ljubeznivo ponašanje. Nisem do zdaj še jednega človeka slišal, ki bi bil rekel: Mandelc je imel to ali ono slabo lastnost ali navado. Vsi pravijo: „Mandelc je bio fin čovjek, šteta za njega".
Točno ob treh popoludne začne g. Gabrijel Mašek, duhovnik gasilnega društva, blagoslavljati spomenik. Blagoslovljenje trajalo je samo kakih pet trenutkov. Potem jc zapelo pevsko društvo „Zora", ginljivo nagrobno pesen. Na to izpregovori duhovni gospod nekoliko besed, v katerih posebno poudarja bratsko zlogo mej Slovenci in Hrvati. Ko g. Mašek svoj govor završi, prične govoriti g. gimnazijski profesor Mijo Vambergcr, štajerski Slovenec, kojega govor v hrvatskem jeziku slove tako:
Velecienjeno občinstvo!
„Non omnis mori ar".
Hor.
Sto li nas je dovclo danas toli mnogobrojno i svečano na ovo polje mrtvih, gdje života nc ima, na ovo mjesto tiho, gdjeno se umorcni i težko obterečeni putnici zemaljski sklanjaju u mehki naručaj majčicc zemlje na sladki pokoj, na vječni san? — Čemu li naši ružični vjenci ovdje, gdje je pod kosom nemile smrti jur mnogi ljudski po-venuo cviet i strunuo u prah ? — Čemu li ovdje suza u našem oku, gdje i srce sahne, koje suze radja? — Vjenci ovjenčati čemo ovaj humak, pod kojim spava umni borac, a suzami posvetiti cemo njegov spomenik — skršeni ovaj kamen-stup.
Borac rekoh, spava ovdje, ali borac, koji nije prolio ni kftpi krvi ljudske, ali mnogu kap znoja u duševnom radu, — borac, koji nije pogazio ni jednoga zlat noga klasa, ali posijao mnogo zrnce za prosvjetu i napredak, — borac, koji jc dobojevao najkrasniju pobjedu pobjedu duha nad materijom.
Tu pobjedu, koju če, dok bude svieta i vieka, pratiti slava, slava čista kao s neba pali snieg, čista ko Her, koji je na blagi cjelov jutarnjega sunca otvorio svoje grudi, — tu pobjedu slavimo danas mi u ovjenčanom pobjeditelju, pokojnoni profesoru karlovačkc gimnazije i slovenskom piscu — Valentinu Man delcu.
Život njegov bijaše borba, ljuta borba od koljevke do groba. — 35 godina on je živio, ali za gasnuča svoga života mogao bi im on s Prešimom doviknuti: „Rodile ve ste cvetja meni malo!" — I doista — čovjeku, motrečemu njegov mukotrpan život, čini se, da su se svi demoni pakleni urotili, da obore ovoga apostola kulture i humanizma u prah. Sam pokojnik piše o sebi, da se čudi, što nije na polovici puta sustao i pograbio rif, da postane — kramar. Jad bo i bol izpre-plitahu njegov život kano kakov obični grieh, od kojega ne bijaše dobio oprosta, do li u ovom grobu hladnom.
U Kranju, gdje je genij oborio baklju života izabranomu pjesniku slavjanske marseljeze i ljubljenomu prijatelju Mandelčevu — Simonu ^ Jenku, — u Kranju, gdje je največi slovenski pjesnik Fran Preširen zapjevao svoju pjesmu labudnicu — rodio se jc Valentin Mandelc 16. veljače 1837. Prvi elementarni razred svršio je u Ljubnom, a ostale u Kranju. God. 1847. stupio je u I. gimn. raz. u Ljubljani, gdje još nije svršio 1. poljece II. razreda, kad mu iznenada umre
otac. I od ovoga vremena, t. j. od 11. godine svoga života upravljao je Mandelc sam nejakom rukom krhku ladjicu svoga života, morem burnim i tmastim, jer
„Le redko upa solnce je sijalo,
Viharjev jeze so pogosto rjule.-
Ali neustrašivo i neumorno potiski vaše on svoju ladjicu napred. „Multa tulit fecitque puer sudavit et alsit". — Znojio se je i trudio, borio i podnašao, ali mu duh smalaksao nije. Marljivo on je čitao na gimnaziji moderne klasike, žalibože bez vješte ruke voditeljice. Mjesto Schillern i Götheja dobio bi Kotzebua u ruke. Kako svagdje, bio ji on i ovdje sam svoj vodja i valjda mnogo bolji, nego li što bi mu drugi bili. Da je to istina, pokazuje jasno godina 1854/5., kadno bijaše Mandelc u VIII. gimn raz. Tu bo se je uhvatilo s njim u kolo na složan literaran räd šest dvadesctgodišnjih, najplemenitijom vatrom buktečih mladica, kakvih još do danas biela Ljubljana vidila w nije. Mliekom ovih mladiča zadojen bje kašnje JanežiČev „Glasnik", ovi mladiči bijahu uz Cegnara, Valjavca i Levstika glavni pokretači beletristične literature slovenske, pa su i sad još Stritar, Levstik, Erjavec i dr. njezini korifeji. Svake nedjelje posije podne sastajala bi se ta makabejska brača u stanu Mandclčevu, gdje bi svaki svojim prijateljem glasno čitao, što bi kroz čedan napisao. Iza toga pošli bi na šetnju na /Rosice (Rosenbach, Ured.) ili u Šišku, k roduoj kuči prvoga slovcnskoga pjesnika Vodnika.
Svršivši Mandelc gimnazijske nauke, odabra si učiteljsko zvanje zadačom svoga života i odvažnim mladenačkim krilom mahnu on k ovomu cilju, premda ga bolest i siromaštvo kruto sapinjahu. I time držim, da je on naj jasnije zasvjedočio svoju idealnu plemenštinu, kako ju je izrazio Plato veleč, da onaj čovjek, u koga je božanska iskra, ne gleda, kako da udubno i dugo živi, več kako da najkoristnije živi za čovječanstvo. Koliko je borbe imao Mandelc i na sveučilištu, gdje je osim svojih nauka učio i taljanski, franceski i ruski, toga neču izticati, — samo ču to reči, da je on i ovdje stupao preko svili prepona, nepoganosti i gorkosti kano div preko pigmejskih glava svomu cilju u susriet; vruče bo je želio, dajedared postiine učiteljem mladeži, a_ time dobrotvor čovječanstva i naroda, koji če toplini dahom etičkih ideja čuvati cviet mladeži pred harajučim mrazom egoizma, osobnih interesa, pohlepe i taštine.
God. 1859. izpuni mu se ta želja, kadno bijaše dekretovan u Varaždin. Tako eto usud htjede, da i on bude radnik „mostu za dvie bratske grane, da u slogi prava si obrane." — God. 1864. premješten bi na karlovačku gimnaziju, gdje je sedam godinai sedam mjeseci sdušno vršio svoje dužnosti, baveč se neumorno knjigom. Ali njegova neprestana životna borba bijaše zasijala sjeme smrti u njegovo tielo. Več počam od VII. giran. raz. on je uvjek poboljevao, a god. 1871. podje po savjetu liečnikovu čak u Napulj tražit si zdravlja, i vrati se — kako vele — zdrav, ali valjda samo privid no, jer kad je litio u ferijah iste godine putovati u Rusku, zateče ga — smrt 12. svibnja.
Takov bijaše život pod ovim humkom spavajučega borca. Ma nad njegovim prahom i ne stajao skršeni o vaj kamen - stup, koji danas čiste suze radostnice, iz dubine vruča srca izviruče posvecuju, — u srcu harna potomstva stajati če vječno trofeji njegove pobjede, njegovoga rada, koji nije bio ruševina, pustoš, bol, suza, smrt i robija milijuna, več sijanje onoga sjemcna, iz kojcga ima niknuti budučnost, dostojna čovječanstva.
Tvoj grob pako, mili pokojniče, neka nam bude ono sveto mjesto, kojc če spajati ruke radilice za dogradil ju „mosta za dvie bratske grane, da u slogi prava si obrane". — Vjekuj, neustrašivi borče u životu, — u duhu za tu ideju, za tu zadaču! — Büdi duhove iz driemeža, da Ti jeduom opet padne na grob vienac neumrle Slave! —
Na to prične govoriti g. Davorin T r s t e n j a k , štajerski Slovenec, o njegovem književnem delovanji, o zaslugah za slovensko slovstvo in o zaslugah za pevsko društvo „Zora" in za gasilno društvo. Njegov govor glasi se v originalu tako-le:
Slavno občinstvo!
„Oj ti jeai, Sto si igda bio: '	Svakim svojim činom vricdan, valjan,
I nikokvom Ijagom neokaljan,
I «voudilj svomo rodu mio, I glasovit, didan po njem, time Na sve vieke u savezu 3 njim«."
U ovih pjesničkih riečih zrcali se slava i plemenita duša slo-venskoga pisca, a nam nezaboravnoga znanca i prijatelja, slavnoga i prerano umrvšega Valentina Mandelca. Što je bio neumrli Mandelc svomu slovenskomu narodu i što če mu ostati za sve viekove i vremena, to nam kaže slovenski narod sam ovim grobnim spomenikom,
spomenikom puna i uzvišena smisla, kaže nam, da je Valentin Mandelc skršen stup domovine, naroda svoga.
Gjekoji se ljudi ponose rado zvučnimi naslovi, velikimi časti i dostojanstvi, ali sve je to u idejalnom svietu blistajuča rosa, slična alemu, koje ne staje bez traga na prvom suncu, ne ima li uz to zasluga za domovinu i čovječanstvo. Sve časti, svi naslovi moraju poniči pred najuzvišenijom službom, kojom služimo domovini svetej i čovječanstvu. Ne ima častnijega imena i naslova, nego li je, kad te zahvalan narod zove stupom domovine svoje; ne ima trajnije i Ijepše časti pod suncem, nego što je ona, kojom te može odlikovati narod, pa bio on još tako potlačen i tužau. Sve ostale časti, pa dolazile one s največe višine, gube se i ginu u svjetlu rodoljublja i čovječnosti. Svi redovi i zlatua odlikovanja nisu to, što je spomenik, što ga diže zahvalan narod svojimi žuljevi na grobu svoga zaslužnoga sina.
Ne ima uzvišenije zadače čovjeku, negoli je: težiti i pregnuti za istinom, ljubiti ljepotu, htjeti dobro, a činiti najbolje, te svu svoju snagu, sav svoj viek posvetiti narodu i čovječanstvu, pak širiti u puku, u gradjanstvu spasonosne i slobodne misli, sijati sjeme prosvjete, iz koje niče najuzvišenije stablo: zlatna sloboda. Valentin Mandelc shvatio je tu uzvišenu zadaču čovjeka, kao malo tko, 011 ju je i sjajno riesio. On bijaše velik idejalista, pak ga stiže i najidejalnije odlikovanje: vječna slava, ljubav i spornen naroda, kao i grada Kar-lovca, imenice pako pjevačkoga i gasilačkoga družtva.
Valentin Mandelc stekao si je to odlično priznanje i odlikovanje svoga naroda svojimi zaslugami, što ill ima za osnovu slovenske pri-povjedne književnosti. O11 je napisao dvie krasne novele, prva zove se „JelaB, štampana 1858., a druga je „Ceptec", štampana 1859. u Janežičevu „Glasniku", čim se je ustanovila slovenska beletristika. „Jela" je prva dulja slovenska novela. — Mandelc je najplodniji slovenski dramatički pisac, koji je poslovenio Götbeova „Fausta" I. dio. To djelo doduše još nije danas štampano, ali je svakako vrlo znamenito za slovensku književnost. Znajuč, da je francezka literatura finih veselih igrokaza najbogatija, najizvrstnija, prva na svietu, poslovenio je šestnaest najboljih i najfinijih veselih igrokaza od znamenitih pisaca francezkih. Mandelc je bio najbolji pisac podupiratelj sloven-skomu „Dramatičnomu družtvu" i njegovi se igrokazi najviše prikazuj u u Sloveniji.
U rukopisu našlo se je po njegovoj smrti pet poslovenjenih pjesama od raznih pjesnika i neki kupleti. Osim toga pohrvatio je on prekrasno za naše pjevačko družtvo „Zoru" jedanaest krasnih pjesama. Neke je tako priudesio i lokalizovao. da su tako rekuč kao izvori. (Te pohrvačene pjesme jesu: 1. Odvjetnik; 2. Ko bjesnilo; 3. Miško; 4. Neboj se, dome moj; 5. U orne zemlje stavljaš se grob; G. Slava budi Bogu; 7. Blagoslovi Bože; 8. Tim se cvietnim; 9. Oj mladi tamburaši; 10. Lovacki sbor; 11. Hajd cielo družtvo.) Više je toga zamislio i nakanio izvorno pisati, ali zlokobna smrt nije mu dala.
Valentin Mandelc ima takodjer liepih zasluga za naše pjevačko i gasilačko družtvo. On je svojim odličnim primjerom pokazao, da daje svakomu rodoljubu dužnost ne samo zadovoljavati sviestno i točno svojoj zvaničnoj dužnosti, več da mu je i moralna dužnost i izvan svoga zvanja služiti občemu dobru, žrtvovati se za bližnjega svoga, pridružiti se gradjanstvu, pa sokoliti i hrabriti mlitava, savje-tovati nevještu. Zato je stajao u pjevačkom i gasilačkom družtvu našem ponosito uz priprosta, ali poštena i čestita gradjanina i obrtnika i toga se nije stidio nikod; jer je to častno i moralna dužnost odličniku i umniku. Videči mnogi naši gradjani, kako se dični i odlični ~ Mandelc vrsta u redove gasilaca, potaknu ih taj odličan primjer, te se osviestiše, uvidiše svoju čovječnu dužnust, pa stupiše i oni ponosno u družtvo. Gasilačko družtvo u prvom svom početku niti je znalo, niti je moglo znati, što mu je sve svrha i koji sve putevi vode do te svrhe. Ali umni Mandelc, znao je i tu gasilačkomu družtvu pomoči svojim umnim savjetom. Pa zato ga baš slavi sav Karlovac i blagoslivlje mu grob. Zato i mi kličemo od sve duše: Slava slavnomu siovenskomu književniku, ustanovitelju slovenske beletristike, a našemu nezaboravnomu drugu, bivšemu preodličnomu „Zorašu" i gasiocu, slava Valentinu Mandelcu! —
Na zadnje je z velikim navdušenjem deklamoval osmošolec K a m i 1 o B1 a g a j i č svojo pesen, ki jo je v spomin pokojnemu Valentinu Mandelcu zložil. (Žal nam je, da zaradi tesnega prostora te krasne pesni ne moremo natisniti. Ured.)
Po končanih govorih je pevsko društvo še jedno pesen žalostinko zapelo, in s tem je bila slovesnost završena.
Krasne venec položili so ta dan na grob: profesorski zbor gimnazije, gimnazijalna niladež, pevsko društvo „Zora", in gasilno društvo.
Od mnogih telegramov, koji so prispeli odboru za prosveto Mandelčevega spomenika; naj omenjamo te: od dr. Jan. Bleiweisa kot predsednika čitalnice ljubljanske, od uradnikov banke Slavije, od župana f.^+ji* iz Kranja in od Dramatičnega društva v Ljubljani.
Bratje Hrvatje pa so pokazali ob tej priliki, da jim ni uzajem-nost mej Slovenci i Hrvati samo prazna beseda.
Slava njim, ker so tako lepo zadnjo čast skazali našemu slovenskemu pisatelju.
Ivan Z. V. Popovič,
slovensk pisatelj.
Spisal L o v v o Ž v »i b.
(Konec.)
Popovič okradm j)o smrti
[pSQtfko denemo na kritično A eso, kar nam razni svedoki govore m^M o Popovičevih rokopisih, prisiljeni smo reči: ne verujemo, l§S§Pi'da bi vse bilo takisto, kakor se pripoveduje! Izvestno je tega moža dovolj rokopisov ležalo zmetenih ter nedovršenih, imejočih le nabranega več ali menj gradiva, katero je bilo treba še pre vej at i in v red spraviti, predno bi se bilo moglo natisnoti. O tem sveddči Jaquin ter z njim vred i Brink, učeni ravnatelj, ki je bil neke izmej njih potlej vdlel sam urediti in prepisati; isto kažo tudi Popo-vičeve priprave k slovenskemu slovniku, katere sem jaz pregledal na tanko. Ali čitaje, da je Brink od samega Popoviča bil pred njega smrtjo vzprijel vse rokopise (seine sämmtlichen Manuscripte), majemo z glavö in vprašamo: kako more tores biti? Mnoge je imel, kakor smo slišali, tudi Span, po rodu Švab, ter Jaquin bil odnesel morda vse ali vsaj mnoge 1)otanske, in Denisu je bil sam Popovič izročil jeden rokopis, ter i v Ljubljano sta bila zaletela dva, katera sta naposled Vodniku rabila! Na svojem mestu dokažemo, da je bilo to v Ljubljano prišlo po Marku Pob lin u. Zatorej se vidi jasno, da je Brink od Popoviča bil prejel samo obilo večino, a nikakor ne vseh rokopisov, izvestno vsaj nikdar onib ne, katere je bil Popovič pred smrtjo dal Denisu in Jaquinu.
A kako je, kar se dostaje Nemca S pa na ter z njim Slov dna o tea Marka? — Oba sta bila gospodarja Popovičevim rokopisom; ali nobena priča ne pripoveduje, da sta jih imela od samega Popoviča ter kedaj bila od njega vzprijela. A preko tega je znano, da jih je Popovič razdajal prijateljem stoprav na smrti, in tudi je znano, k d o je od njega kaj dobil. Mej temi ljudmi ne čitamo ni Spanovega ni Markovega imena; za tega delj menim, da so najprvo i ti rokopisi bili pod Brinkovim ključem.
Na umu je treba namreč imeti, da Brink tega, kar mu je bilo poverjeno v hranilo, kakor sam priznava, 111' bil vsega nesel v omenjeni prostor, nego samo zvezek dodatkov in poprav h Gesner-jevemu slövniku in še druge rokopise (nebst Anderem). Zakdj li molči, katere in koliko rokopisov je bil tja nesel ter kam spravil ostale, iu kateri so bili ti? A ne moremo se dvojiti, da je bil v nesrečno dvorano položil jako mnogo Popovičevih rokopisov, ker je po književnej zgodovini velika bila njega ostalina, kar se zdi po vse verjetno; kajti vemo, da se je vedno učil in pisal. A po Brinkovem trudu je potlej izmej vse te ogromnosti/v dežel prišla vender j e d i 11 a knjiga „Versuch einer Vereinigung der SJundarten von Teutschland." '") in vrhu tega se je z njega rokama otelo samo še 611 o, kar je kesneje kupila c. kr. dvorna knjižnica. Za tega delj razum ukazuje misliti, da j edin o to dvoje 111 bilo zaprto v kleto dvorano, iz katere so izginoli rokopisi, da potem uže sledu ni tiru ni bilo za njimi (es war keine Spur mehr davon übrig), a v dvorani da je počivalo vse drugo, in bez dvojbe tudi slovenski spisi, o katerih menda le zato ni čuti nikder besedice, ker je Brink po vrhu ter v naglici iz težkega bremena pregledal samo nekaj tacih rokopisov, katere je lehko razumel; slovanskih niti razumeti 111 bii/döbelj, niti mu je bilo kaj do njih, ker so bili tuji.
Ubogi Popovič ni dobro pogodil, izbiraje prijatelje, katerim je na smrti poverjal svoje rokopise, da bi mu jih natisnoli! Denis ni poslal mej ljudi niti vrstice od vsega, kar mu je bilo v to namero dano. Bog ve, zakaj ne? Morda* stvari še vender niso bile v pravem redu. A prijatelj Brink? Nekaj let ga ni bilo v dvorano, od koder je mej tem časom Popovičevo duševno blago v nič puhtelo, kakor kafra! Jaz ne verujem, da bi jedini lekarni k bil vse pograbil, ako
*) Primeri „Ljublj. Zvona- 301. in 500. stran.
, D •
je res kakov lekarnik v ta kradčž bil zapleten; zdi se mi to le Brinkov izgovor! Zakdj ni povedal, kako je bilo temu lekarniku ime? O tacih stvardh nf dovolj vprek besedo vati: „der Apotheker hatte sie zum Verpacken seiner Pulver gebraucht!u Če jih je lipo-trebljal (gebraucht), ni šc dokazano, da je res tudi vse upotrcbil (verbraucht), rekše, uničil in raznesel do zadnjega lista! A niti upo-trebljal jih nikoli nf, ker jc znano vsemu svetu, da se zdravila spravljajo v bel, čist papir, a ne v trde, umazane, prašne ter popisane liste, iz katerih se navzemo kislote in drugačnih kvarljfvih tvarfn. Brink jednako molči, po kakej pravici je lekarnik v dvorano hodil in katera kazen ga je pokorila, kji je tuja vrata odpiral s ponarejenimi, ako ne ukradenimi ključi. Ali ga je Brink tožil? A če ga nf, kako je to, da nc? Zakaj nc zvemo, kde ter kaka jc bila ta dvorana, ki 111 ljudem rabila, nego ležali so v njej debeli zvežnji starega papirja! Dalo bi sc ugibati, ker Brink jako dolgo m bil zapazil tatvine, da se mu je zaradi tega potlej morebiti ali uže prepozno zdelo tožiti, ali da sploh nf mogel nikoli dovolj zaslediti, kdo je po resnici kradel in kako delal, ako morda nf on sam bil v to /nrzko stvar zamotan; kajti mnogo ljudfj jc, drugače poštenih ter vestnih, ki vender niso nikakor natančni, kadar se stvar suče ob mrtvega človeka ostalini, ter šc posebno tedaj ne, kadar je ta ostalfna duševna, kakeršni so rokopisi.
Brinkovega imena jaz ne morem najti v nobenem sldvniku, in zato ne vem, kdaj se je porodil, niti ne, kdaj umrl. Bolj znan jc literat Šotkv. Iz Czikanna in Gräfferja („Oesterreichisehe National-Encyklopacdie" v IV. zvezku na 585. str.) ter iz Wurzbacha („Biographisches Lexikon" v XXXI. zvezku na 251. str.) vidim, da je bil na prusko-sleskej zemlji porojen 1704. Idta, a umrl da je blizu 1849. leta, in živel od 1815. leta nekoliko časa na Dunaji; ali nf po vse jasno, kod je za svoje mladosti hodil ter kedaj bil tukaj ali tamkaj. Vender kaže, da mu je Brink o Popovičevi ostalfni pripovedoval stoprav 1818. leta, ker Sotkv v svojem poročilu Brinka imenuje moža, kateri to stvar najbolje more povedati (der darüber die beste Auskunft crtheilen kann), a ne: kateri je mogel. Za tega delj trebd misliti, da je Brink res 1S18. leta še živel. Niti Šotkega nikakor ne moremo na sumnji imeti, da je laži in izmišljfnc zlovoljno spisoval ter natisnene raz-trošal. Temu se upirajo vse obstavc, in posebno ta, kä je živi Brink bez dvojbe ali zvedel ali sam čital, kar jc Šotky pisal. Odvrnoti je tudi
ono misel, da Brink v .poznih letih, kadar je o Popovičevi ostali ni govoril, od starosti morda uže ni imel čistega uma, ali da se ni dobro spomfnal. Glavne stvari je na tanko pdmnel, kakor smo slišali, in še tedäj mu je bila pred ocmf vsebina Popovičevih rokopisov, kolikor jih je namreč hotel ali mogel pregledati, če tudi se res ni obilo trudil z njimi. NI tega ne bode ozbiljno trdil nihče, da je o sebi samem lagäl take povesti, katere 11111 niso mogle biti nikakor na čast. I>e kar je oznanjal o dvorani ter o lekdrniku, samo to je po vse neverjetno, do konca s umno, ker je podoba, kakor bi nalašč bilo pogmeno z mrakom in tajnostjo; kajti rokopisi, kolikor jih je bilo tamkaj nedostalo, niso šli po-zlu, konči ne vsi, nego prilezlo jih je nekoliko poldgoma in skrivaj potem zopet na piano. Od kod? Če ne iz dvorane, ali kar si je bil ta zlokobni prostor! Od ondod jih je po kakeršnem poti koli dobil tudi Span ter Bog zna, kdo še!
Kako so po tega Popoviča rokopisih željno stregli taki ljudje, ki so hoteli v svojih knjigah kazati učenost, katere po resnici niso imeli, vidimo iz onega, kar smo poprej slišali, da mu je namreč bilo uže pred smrtjo nekaj rokopisov o rastlinstvu ukradenih, kdo ve, po kakej zvijači! Iz dvorane se je še mnogo laže jemalo.
Vedno so bili in bodo vsacemu učenjaku svoji" rokopisi dragocena imovina, ker se je noč in dan mučil nad njimi, potil in znir-zoval, po debelih knjigah iskal in prepisoval, trudil se časi po ves dan, a morebiti še ni dveh stramj dovršil, — premišljal in tehtal, predno jc bilo vse gotovo! Take proizvode, porojene, dejal bi, z bolečinami, skrbno hrani pisatelj in boji se zänje, kakor mati za svoje dete! O Popovičevih posebnostih se piše dovolj, a nikder ne čitamo o tega bistroumnega moža neumnosti! Ali neumnost bi res bila, učene, premnoga leta znašane rokopisne zbirke za svojega života razmetavati, komur si bodi! Pač včmo, da jih jc konci svojih dnij razdajal odbranim prijateljem, — vsaj zdeli so se mu odbrani, če tudi niso bili. A to je vse drugače! Tako je stvoril za tega delj, ker je želel, da pride konči po njega smrti mej ljudi, Česar ni živ mogel natisnoti. Prevaril se je nam in svojej slavi na izgubo!
Obračajmo stvar na to ali na ono plat, nikakor se ne moremo otresti upravičene sodbe, da Span rokopisov nikoli ni bil prejel iz Popovičeve roke, če tudi sta si morda res bila kako käj prijatelja. A kolikšna prijatelja? Ni tega ne vemo!
Iz one dvorane je Popovičeva ostalina, Bog zna, kako, došla i Marku Pohlinu, kateri je, kakor nas uverjajo mnogo obstave, po tacem načinu pozneje bil gospodar vse m Popovičevim slovanskim spisom, kolikor je zdaj znanih, ter z njimi i slövniku „Universale glossarium", — s prosta, vsem rokopisom, kar jih je vödel in zatorej mogel o njih pripovedovati v knjiži „Bibliotheca Carnioliae". Te sem za njim tudi jaz imenoval od 1) do vštetega 5) čisla, ter zvedel jih je od Marka bil kesneje Cop in po njem Šafafik ter prepisal i Wurzbach, kolikor je namreč Pohlina razumel. O teh rokopisih je dolgo po slavnega Popoviča smrti znal jedrni otec Marko na zemlji, a vsem drugim pisateljem so bili do dobrega neznani, ter dozdeva se, kakor bi niti 011 o vseli ostalih rokopisih nikdar ne bil slišal besedice, ker molči o vseh drugih, razven o teh j edini h; ali ti so mu bili znani od kraja do konca, zlasti nekateri! Popovičcvo oceno o svojej in Bohoričevi slovnici je bez dvojbe čital, in dokazati hočem, da je v svoji ni imel i njega priprave k slovenskemu slövniku. Tudi smo na 630. strani „Ljubljanskega Zvona" po novinah nLaibacher Wochenblatt" s 1806. leta zvedeli, kar je uže pred menoj bilo znano gospodoma Avgustu Dimcu in dr. E II. C os t i v „Vodnikovem spomeniku" (1850. 1.) na 39. in 7. strani, ter o čemer piše i Kopitar 1808. leta na XLV. strani svoje novo-slovenske slovnice, da je namreč Vodnik hranil Popovičcve odlomke slovenske slovnice, ki jih je zopet mogel dobiti le po istem poti, po katerem priprave k slövniku, rekše, po Marku Pohlinu, kateri tega ni imel od Popoviča samega, o čemer se takoj uverimo.
Književna zgodovina pripoveduje namreč, da jc Ljubljančan Marko bil prvič v Mariabrunn blizu Dunaja k Avgustincem prišel 1755. leta, od koder kaže da se je nekako ob začetku šestdesetnih let onega veka povrnol zopet v Ljubljano. Jedva je tedaj mej njima uže bilo veliko prijateljstvo! Ako sta si res po lici bila ob neke j iic ustanovi cenej dobi znana, kar bodemo slišali od Kopitarja, vender ne more nihče verjeti, da bi se uže mladenič Pohlin (porojen 1735. leta) bil mej 1755. in 1760. letom predrznol, postarnega moža Popoviča kake stvari poprositi, osobito ne rokopisov! Poleg tega vemo, da ga je Popovič jako preziral. — Pohlin je bil drugič na Dunaj šel prebivat stöprav 1775. leta; a Popovič je ondaj uže od 23. ali 24. dne listopada meseca poprejšnjega leta počival v tihem grobu. Jasno je, da Marko od Popoviča samega ni bil v z prijel
rokopisov! Sploh ne mislim, da je želel, mnogo okolo našega učenjaka hoditi, ker se je bal njega ostre književne sodbe, in to še zlasti potem, od kar je bil zvddel o svoje „kravnske grammatike" ocčni, katera mu je bila vedno, kakor neka preglavica. Zelo tehtno je to, kä je bil Pohlin drugič na Dunaj stanovat prišel baš o pravem času, v katerem se je najlaže dala Popovičeva ostalma v roko dobiti, kar se mu je res posrečilo! Po katerem načinu? O tem se je uže sam odgovarjal pred božjim stolom. Tudi je največ jedrnega Marka postopanje krivo, da so zdaj pogubljeni do malega vsi Popovičevi slovenski rokopisi. Ali je tako delal z maščevanja za kritiko o svojej slovnici ? Da je bil podlega in maščevalnega značaja, to nam je sam pokazal.
Ne vidimo li zdaj, kako jedfna Brinkova „dvorana" vse razodeva, kar bi drugače nikdar ne bilo jasno? Zatorej ponavljani: živa potreba ter izkrajnji čas je, na Dunaji v c. kr. dvornej knjižnici tenko prešteti, pregledati in opisati vso Popovičevo rokopisno ostalfno, *) posebno zato, ker je zdaj od kraja do konca podobno resnici, da poleg nje hrani samo še Ljubljanska knjižnica nekaj rokopisnih listkov tega učenjaka, a vse drugo da se jedva še kde nahaja!
Ako se motim o tatbi Popovičeve posmrtne ostalfne, to mi bode res na veliko radost, če mi kdo more kako drugače dokazati.
Novejša češka literatura.
Piše Ivan Hribar.
I.
Od leta 1817. do 1848.
(Konec.)
Omenil sem uže, da so češki pisatelji smatrali za svojo dolžnost uravnavati proizvode svojega duha tako. da bi bili budili ljubezen do domovine ter do naroda in njegovega jezika. Saj je pa tudi vse delovanje na polji češke literature, katera je doslej bila dve stoletji tako
*) Nekoliko tega se je uže zgodilo po uljudnosti gospoda I. Navratila, kateri mi je v posebnem listu z 19. oktobra 1881. leta poslal .zapisek Popovičevih rokopisov, na Dunaji hranjenih v c. kr. dvornej knjižnici.u Lepa hvala vrlemu rojaku! Ta zapisek bode o priliki rabil tudi meni; samö da ga je treba poprej tu ter tam še kaj malega dopolniti.
zanemarjena in prezirana, priklilo iz najsvetejše ljubezni do naroda, katera je navdajala srca Jungmanna, Kollarja, Palackega, Šafarika in drugih mož, ki so s svojo neutrudljivostjo pričeli novo dobo v českej literaturi.
Od ljubezni do osamljenega, oj vsega sveta zapuščenega in od brez-ozirnega soseda tlačenega češkega naroda, pa je bil le jeden korak do — slovanstva, od katerega jedinega se je bilo češkemu narodu nadejati izdatne pomoči v neravnem boji s svojim močnejšim in v omiki naprednejšim sosedom Nemcem. In ideja vzajemnosti slovanske navduševala je vse češke pisatelje pri njihovem delu ter jim bila v tem večjo vzpodbujo, ko so videli, da je njihov trud vzbudil pri Rusih, tej naravnej zaslombi slovanstva, tako imenovano „slavjanofilsko stranko", katerej so se družili prvi pisatelji in najznamenitejši učenjaki ruski. Po pesnih in povestih pa se je ideja vzajemnosti slovanske širila mej narodom, in gotovo ima Koll&r s svojo neumrjočo „hčerjo Slave", Čelakovsk)r s svojim „Ohlasem pisni ruskych" in Zap s svojimi poljskimi in ruskimi pripovedkami neizmerno mnogo zaslug za to, da je priprosti češki narod dandenes tako pro-bujen, da se s ponosom imenuje Slovana.
Koliko je Šafafik s svojimi „Starožitnostimi slovanskimi" storil za slovansko vednost ni mi treba posebno poudarjati; omenjam naj tu le nekaterih drugih v časopisu muzeja češkega priobčenih učenih razprav, katere so jako mnogo pripomogle k spoznavanju ostalih slovanskih narodov, ter s tem mej učenim svetom slovanskim širile oni duševni panslavizem, kateri dandenes navdaje vsakega v slovanskih literaturah izobraženega rodoljuba. Ti spisi so: Pf ehled nejnov čjši literatury illyrskych Slovanft (1. 1833.), Zdkonnik Dušanttv(l. 1838.), M onumenta juris Slovenici (1. 1838.), O sbirk&ch slovanskych n&rod-nich pisni (1. 1838.), Slovansky narodopis (1. 1842.) in „O staros lovansk^h tisk&rn&ch v jihoslovansky-ch zem cli."
Poleg Šafafika ima za širjenje slovanske vednosti mej Čehi veliko zaslugo tudi Ve če s lav IIa n k a, mož, ki je samo s tem, da je objavil „rokopis kraljedvorski", pridobil si nesmrtno ime. Imel je pa zavoljo tega rokopisa mnogo bridkih ur, kajti potem, ko je naš rojak Kopitar izrekel dvom o pristnosti njegovej, oglašalo se je še mnogo drugih, ki so bili s Kopitarjem jednacega mnenja ter so Hanko naravnost krivili, da je rokopis kraljedvorski njegovo delo. To ga je neizmerno žalilo, kajti ne le, da je češka literatura prišla s tem v nevarnost izgubiti jednega najznamenitejših zakladov svojih, bila je žaljena tudi Hankova čast. Zato
je jako iskreno v časopisu češkega muzeja zagovarjal pristnost kralje-dvorskega rokopisa, kakor je bil prej uže nasproti Dobrovskemu in Kopitarju dokazoval pristnost rokopisa zelenogorskega. Razen teh člankov priob-čeval je v muzejniku mnogo drugih člankov učenega obsega, poleg tega pa pošiljal svoje prispevke tudi drugim istodobno izhajajočim listom. Izmej mnogoštevilnih samostalnih njegovih del, katerih nekaterim pa učenjaki očitajo plitvost in površnost, omenjam tu le naslednjih: „Igor Svjato-slavič (1. 1821) s predgovorom v češkem, ruskem, poljskem in srbskem jeziku ter izvirnikom s češko in nemško prestavo; „Mluvnice češka podle sou s ta vy Dobrovskeho (1. 1822.); Vetustissima vocabularia latino bohemica (1. 1833.); Mluvnice polska (I, 1839.) Sazav o-Emavskoj e svjatoje blagovjestvovanij c (1. 1846) v izvirniku s cirilico in glagolico, z ruskim in češkim predgovorom ; „Načela svjaščenago jezika Slavjan (1. 1846.), ter isti spis v češkem jeziku (istega leta).
Razen tega, da je Matica češka izdajala knjige učenega obsega ali pa pisateljem z denarno podporo omogočevala izdajati jih, skrbela je pa tudi za popularizovanje znanostij. Zato je leta 1845. začela izdajati „malo enciklopedijo naukov"; a bodisi, da se ni našlo pisateljev za to podjetje, ali pa da je širje občinstvo bilo še premalo sprejemljivo za znanostno berilo — ta enciklopedija ni izhajala dalje ko jedno leto. Izmej spisov, ki so v njej izšli, omenjam tu spisa „p H ro do p is pro-stonarodni" od Vaclava S.Stanka.
Razen doslej imenovanih pisateljev pečali so se z vednostno literaturo še naslednji: Karel A meri in g, ki je po raznih časopisih priobčil mnogo za prosti narod pisanih člankov o kemiji; dr. Filip Stanislav Kod^m, ki je isto tako popularno pisal o različnih oddelkih lizike, in František Adam Petrina, ki je priobčil mnogo spisov o elektro-magnetizmu.
Samostalni spisi pa so izšli naslednji:
JosefaVojtčchaSedlačka „ Zakladovc mčf ietvi čili geometric (1. 1822.) ter „Zakladove pfirodnictvi aneb fysiky a mathematiky smišene 1.1825.-1828.)
Vaclava S. Stanka „Zdkladovč pitvy (anatomie)" in „Kratky pfehled leboslovi« (I. 1840.);
Josefa Františka Smetane „Zdkladove hv&sd&fstvf čili astronomic" (I. 1837.) in „Sylozpit čili fysika. (1. 1842.)
Razmerno mnogo in dobrih pisateljev ima izkazati verska literatura te dobe. Razen bogoslovnih člankov, katere so razni pisatelji priobče-vali v „časopisu pro katolicke duchovenstvo", izšlo je mnogo za mladino in prosti narod pisanih člankov pobožnega obsega po dragih listih. Novih molitvenih knjig objavilo pa se je skoro vsako leto po nekoliko in ako bi bilo pisateljem njihovim kaj očitati, bilo bi to, da so z njimi zabran-jevali hitrejše širjenje latinice, ker je ravno teh knjig največja množica izšla še s „švabahom" tiskanih. — Za najduhovitejšega cerkvenega pisatelja smatra se Karel Alois Vinaficky, mož, ki je poleg svojega gladko tekočega pripovedovanja imel nenavadno v oblasti tudi satiro in humor, katerih se je posluževal v svojih svarilnih člankih verskega obsega in v posvetnih spisih, ki so prišli iz njegovega peresa. Poleg njega imenovati mi je še naslednje cerkvene pisatelje: Vincenca Zabradnika ki je priobčil mnogo dogmatičnih člankov; Josefa Mirovita Kräla Frt. A. Vdcka, Josefa Liboslava Zicglera, Jana Stdrka, Antonina Vojtčcha Ilnojka in Jana Valeriana Jirsika.
Omenjati mi je treha tu še večje bogoslovne knjige pod naslovom: „Unia", katero je leta 1846., v Budinu izdal Josef Mil. Hurban. Knjiga ta je sicer nastala o priliki in iz povoda nameravanega združenja Luteranov s Kalvini, kateremu združenju se je pisatelj upiral: a pisana je vender tako duhovito, da je lipsko vseučilišče zavoljo nje imenovalo pisatelja doktorja ad honores.
Ko sem tako v kratkih potezah načrtal izvirno literarno delovanje češko od prerojenja literature do splošnega probujenja narodovega, katero je izvršilo čudotvorno leto 1848. ozreti se mi je še na prevode zname-nitejših proizvodov drugih literatur. O važnosti in potrebi prevodov, s katerimi se ucepljajo narodu nove ideje, širijo mej njim nove vednosti ter se mu odpira novo duševno obzorje, ni mi treba tu posebno govoriti. A prevod, ako hoče, da zadosti svojej nalogi, mora biti dovršen ter obliki in duhu izvirnika prilagoden. O slabših prevodih tu torej niti govoril ne bodem: mej dobrimi in vestnimi prelagatelji pa mi je najprej imenovati Jana Lad. Čelakovskčga. Preložil je mnogo drobnejšib pesniških de! iz ruskega, poljskega in srbskega jezika. Njemu gre tudi zasluga, da je svoje rojake seznanil z našim Preširnom, iz katerega je dovršeno preložil „Slovo od mladosti„Vojaško", sonet „Tak', kakor hrepeni oko čolnarja, Zagledat vaj'ni zvezdi, Dioskuri!"
in epigrama „čebeličnim pušičarjem" ter „prej pevcu potlej homeopatu". Izmcj ostalih njegovih prevodov omenjam Marcijalovih epigramov, Ilerderjevih
„Listfi davno v čkosti", Walter Scottove „Panny jezero i" in Göthe-jeve jednoaktne drame „die Geschwister" pod naslovom „M&rinka".
Tudi sloveči učenjak Jan Purkynč poskusil je prelagati ter je leta 1829. priobčil v časopisu češkega muzeja odlomek Tassovega „o svo-bojenega Jeruzalema" leta 1841. pa Schillerjeve lirične pesni. Vsi prevodi njegovi odlikujejo se po pravilnosti jezika in oblike.
Najboljši prelagatelj tedanjega časa bil je za klasične spise brez dvombe K. A. Vinaficky, ki je češko literaturo obogatil z dovršenimi prekladi vseh pesniških spisov Vergilijevih, prvega speva Ilijade in nekaterih 6d Horacijevih.
Ako se, končujoč prvi del tega spisa, ozrem še na časopise, ki so v tej dobi izhajali, omenjati mi je, da je večini listov bilo odločeno le kratko življenje. Zato je pa od leta 1817. do 1848. izhajalo tudi kakih dvajset raznih listov, ki so hodili na svitlo drug za drugim. Tz listov, ki so po več letnikov doživeli, imenovati mi je „Češko Včelo1', katero je ustanovil J. L. Čelakovskv in katera je okolo sebe zbrala najboljše pisatelje, — ter ,,Českych KvČtft", ki so s početka bili le vadnica za mlajše pisatelje, pozneje pa, ko je „Včela" za slabotnega uredništva J. Štčpankovega, začela hirati, postali glavni leposlovni organ vseh znamenitejših pisateljev, dokler jim ni K. H. Boro v sky, ki je prevzemši uredništvo „Včele\ zopet jej pridobil prejšnjo veljavo, izpodrezal niti življenja. Razen teh listov imenujem še „Hlasatela", „Kozmanitosti", „Dobroslava", „Čecho-slava", „Poutnfka" in „Pfitele ml&deže". — Vsi ti časopisi pečali so se z leposlovjem in poukom.
Političen časopis izhajal je v tem času samo jeden, namreč „Pražske Noviny". Bil je to sicer uraden list, a bolje po imenu, ko v resnici, kajti pisatelji imeli so za cenzorstva Šafafikovega skoro neomejeno svobodo. Vsled tega nahajajo se v tem časopisu članki patrijotičnega obsega, da se mora človek nehote čuditi tedanjej tiskovnej svobodi, ki je kaj takega celo v vladnem listu dovoljevala.
A pravi žurnalist nastal je Čehom še le v osobi Karla IIa v lička Borovskega, moža nenavadne energije, obširneskušenosti in ostre satire. Ko se je on pojavil sodelavec „Pražskveh Novin" (I. 1846.), vzbudil je še le mej narodom zanimanje za politično življenje, kar dokazuje to, da se je število naročnikov takoj izdatno pomnožilo. A njegovi ognjeviti članki, njegova vsestranska brezozirnost ni bila za to dobo; bil je temveč oznanjevalec novih bližajočih se dogodeb, katere so leta 1848. pretresle vso Evropo ter zadele tudi češki narod.
Zgodovina slovenskega slovstva.
Spisal in založil: Julij plera. Kle inmayr, c. kr. profesor v Kopru. 1881. Natisnila tiskarnica družbe sv. Moliora v Celovcu.
(Konec.)
V „Zgodovini slovenskega slovstva" na 72. str. mej presojevalci Japljevega in Kumerdejevega sv. pisma čitamo tudi J. R i barja. Ali .ta župnik se je imenoval Josip Richter, a ne Rihar! Od koder je g. Julij pl. Kleinmayr v svojo knjigo prenesel P a skala Skrbinca, na dvoje razklanega v P ask vala in v Škrbino; od koder je Nemca Wo 1 Steina vzprijel preoblečenega v Slovena, a vender nemško ime nosečega Wolfsteina: od ondod je vzel tudi J. Ri barja, namreč iz Janežičevega „Pregleda slovenskega slovstva", kder na 137. str&ni vidiš ime Jožefa Riharja. To p repi sano hibo ima na 45. str. tudi Miklošičevo, -z Navratilovo roko urejeno „Slovensko berilo za 8. gimnazijalni razred" I (na Dunaji 1865. 1.), a potem i v novem natisku (na Dunaji 1881.1.) » na 31. strdni. Profesorju pl. Kleinmayru je namreč posebno o zgodo- : vini starejših pisateljev največ v ogledalo rabil povedani Janežičev „Pregled". Kakor je ondu našel, tak<5 je često i prepisal brez nobenega premiselka, tu ter tam časi kaj dodal iz kake druge knjige, bodi si kritično ali nekritično, a tudi izostavil, kar Janežič ima, na pr. A d a m a Skalarja. — „Zgodovina slovenskega slovstva", katerej bi se lepše dejalo „Zgodovina slovenske književnosti", na 60. str. o Valvasorjevem delu „Die Ehre dess Ilertzogthums Crain" pač oznanja, kdaj ga je g. Krajec v Novem Mestu zopet natisnil, a kdaj in kde je prišlo prvič mej ljudi, tega ne ve! (Laybach, Anno 1689. Zu finden bey Wolfgang Moritz Endter, Buchhändlern in Nürnberg.) Koperski profesor sploh rad ne pripoveduje, kde se je ta ali ona knjiga natisnila, kakor tudi po gosto zamolči lčtnice jako imenitnih proizvodov! Na primer o Jeron i mu Meg i se rji na 58. str. res piše, da je zdelal „Dictio-narium quatuor linguarum", a ne dostavlja, niti kde ni kdaj se je ta slovnik bil prvič natisnil, in tako tudi res uči, da so g&jiovič dali na svitlo Jezuviti, ali zopet ne črhne, kde in kdaj se je to zgodilo. Povedana knjiga je prvič bila v dežel prišla v Gradci uže 1592. 1., a drugič pri Kleinmayru v Cel ovci 1744. 1. Rekli smo, da se g. profesor često ne
mdni za nikakeršno kronologijo, kar na glas potrjuje baš Megiser, ki ga je na 58. str. ta učenjak vrinil stoprav za Lipavcem Ivanom od Sv. Križa, kateri je od 1691. do 1707. 1. dal mej ljudi pet zvezkov pro-pövedij (pridig), a ne samo štiri zvezke, ter ne od 1690. do 1700. 1., kakor „Zgodovina slovenskega slovstva" ondukaj učf zelo po Kopitarji, kateri na 74. str. svoje slovnice vsaj ne taji, da mu ta stvar nf bila tedaj še do konca znana. Očito se kaže, da je Megiser, Nemec, rojenja iz Stutgarta, bil izmej Trubarjevih mlajših vrstnikov, ter vemo, da je umrl 1616. 1.; a propovednik Ivan od Sv. Križa je umrl do 100 let pozneje, ali v knjigi profesorja Julija pl. Kleinmayra ima vender svoje mesto pred Megiserjem! — Zdaj pridi na vrsto Fra Gregorio Alasia da Sommaripa deli' Ordine de' Serui della B. V. Maria. „Zgodovina slovenskega slovstva0 na 59.str. o njem uči, daje bil „redovnik v Vidmu; živel okoli 1604. Priobčil je italijanski in slovenski slovar ,vocabolario italiano e schiavo'." —Ta mož m bil iz Vidma, ali bolje rečeno Vidwa (Udi we), kder je le dal svoj omenjeni slovniček natisniti, in to 1607. 1.; njega domovina je po resnici bila Divfn, kajti svoj predgovor, posvečen gospodu Matiji „della Torre, Contc di Valsasina, Preposito e Canonico di Trento etc." Alasija podpisuje na konci takö: „Di Duino li 15. Maržo. 1607." Bil je tudi Alasija izmej zelo mladih vrstnikov Trubarjevih, ker je uže 21 let po njega smrti natisniti dal svoj „Vocabolario," a vender je i njemu g. Julij pl. Kleinmayr prostor odkazal za Ivanom od sv. Križa Tudi je dostaviti, da „Zgodovina slovenskega slovstva" zopet nikder ne pripoveduje, kdaj se je v dežel poslal rečeni posebno redki slovniček. Znan je te knjige do zdaj samö 1 izvod (eksemplar), katerega je bil Kopitar na Dunaji po naklučji kupil na javnej dražbi in ga podaril baronu Cojzu, ter s knjigami tega je prišel kesneje v licejsko knjižnico Ljubljansko. (Kopitar, „Hesychii glossographi discipulus," na 47. str.)
„Zgodovina slovenskega slovstva" na 95. str. o Danjkovih pismenih modruje s temi besedami: „oni Metelko, ki je kasneje (sic!) sam svoje ,čirečare' nasvetoval, je rekel o Danjku: ,Schon Pater Marco (sic!) versuchte dem Mangel abzuhelfen, aber es gelang ihm so wenig, wie dem Peter Dainko . . . * in ,hätte sich Dainko mehr an, den Schmigoz gehalten ; allein — quilibet abundet in sensu suo." — Bog v6, od kod je to prepisano ! Iz Metelka samega ne, kakor je podoba. Koperskega profesorja f plemeniti vkus naj svojo „Zgodovino slovenskega slovstva" imenuje „čire-< rare", a molčati mu je o Metelkovih pismenih, katerih niti ne uincje, ako jih • -zna Čitati, kar še m dokazani». Vrhu tega vprašamo: kde Metelko piše
besede, podobne tem? Rekli smo podobne, ker od kraja do konca Metelkove nikakor niso. Nekoliko teh besed res nahajamo v slavnega moža slovnici na XXVI. in XXVII. str. predgovora, ki je bil završen „v Ljubljani v 21. dan maja 1825."; a slovnica sama je bila natisnena v Ljubljani pri Leopoldu Egru tudi 1825.1. Za tega de|j, kdor je to knjigo imel kedi\j v roci, tak ne more nikoli trditi, da je Metelko poprej Danjkova pismena grajal, a kesneje vender sam svoje „čirečare" nasve-toval! Kaj se ni to dejanje godilo oboje ob enem, rekše v njega slovnici? Gospodu Juliju pl. Klcinmayru je vse neznano — ter neznana i Metelkova slovnica! Tudi ga vprašamo, kde ima ostale D a n j k o v e knjige, katerih je kacih deset?
Koperski profesor nas na 99. str. uči, da se je bil Kopitar „seznanil in potov&ršil (sic!) s serbskim pesnikom narodnim Vuk Stefanovič-Karadžičem". — Vuk je slaven po vsej Evropi; ali da je i on sam bil pesnik, tega še ni vedel nikdo, predno se je oglasil g. Julij. Vidimo, da mu je neznana tudi Vukova književna delavnost in zasluga, da-si nikdar ni „pesnikoval," kakor bi dejal naš pl. Kleinmayr, ki je o slovanskih stvareh nevednejši, nego li "razno kateri učenec. A kako smemo od njega zahtevati, da bi se kdaj bil ozbiljno bavil o Srbu Stefanoviči, kä niti ne zna, kak6 je ime rojaka Razlaga „Pravniku slo venskemu", ki ga na 183. str. zove „Slovenski pravdnik", od njega, ki\ nikoli ni pogledal, kako se zovejo v Ljubljani izdajavane novine „Illyrisches Blatt", katere je na 118. str. ter po drugod prekrstil v „Illyrische Blätter"! „Zgodovina slovenskega slovstva" na 106. str. o Frideriku Baragi piše, da je zložil „,dve duhovne (sic!) p e s n i4, v katerih ne jemlje nobenega ozira na lepoto jezika ... in še nekatere druge knjige pobožnega zapopadka." — Rečeni pesni sta bili Friderika Barage prvo delo s 1826. 1., in sodba o njiju je Koperskemu profesorju, kdo ve, po kacih okoliših, došla iz necega, od kraja do konca njemu neznanega spisa, kateri se zove „Geschichte der südslawischen Literatur", I. 81. Gospod profesor! Vi na 220. str. iz letopisa „Matice slovenske" 1880.1. po Radiči (z 52. str.) mej slavne živopisce vrivate necega pred nemnozimi leti umršega zm&znika, ki se je imenoval Miha Kavka ter živel okolo K&menika na Gorenjskem, in če mu je kdo velel, svetnicam za male novce delal ostroge na peto in brke pod nos. Človeče, katero je bilo, Mencingerjeve podobe v Mcnguškej cerkvi prenavlj&je, te umotvore pok&zilo in zakidalo, pobrali ste v svojo zgodovino, a Friderika Barage ostale spise zamolčali, ako jih veste! Ali še nikdar niste slišali o „Dušnej paši", ki se je prvič bila mej ljudi poslala
v 2000, a drugič v 3500 izvodih ter dočakala toliko natiskov? Ali vam nikdo ni pripovedoval o „Zlatih jabelkih", o „Nebeških rožah" itd.? Učit se pojdite od slovenskih težakov in kmetov, katerim je vse to vrlo dobro in uže dolgo znano. Tudi mi verujte, da piše Baraga lepše in čisteje, nego li nekak profesor, kateri je tega moža odpravil z ubogo polšesto vrstico, a Valentinu Staniču takoj za njim dal toličko da ne celi dve strani. Kolikor je bilo tam premalo, toliko je tukaj vsega preveč.
Na 109. str. se čudimo in strmimo, čit£je o Mihaelu Andreja ši, da Je prinesel ves trojni dar narodnega petja s seboj na svet", in željno povprašujemo: kateri je ta izvoljeni dar? A g. Julij pl. Kleinmayr nam odgovarja: „bil je namreč samouk, ki se je rodil v rožni dolini na Koroškem, 28. septembra 1762. Izučil se je najprej tkal-čije (sic!), potem še le samotež brati in pisati pa tudi pesni in popevke kovati." — Ali g. profesor ve, kaj govori, ali se mu blede? — Na 110. str. se nam pripoveduje, da je Ve riti na svitlo dal povest: „Feliks na poti." — Iiad bi vedel, kod Julij pl. Kleinmayr take naslove pobira! Junak te pobožne povesti je res Feliks, a knjiga se zove: „Popotnik široke in vozke poti. Spisal Franc Veriti, Fajmaštcr v' Horjulu." *) V' Ljubljani 1828. — Na 152. str. je pokojni Mihael Vrnč (pravilno: Brnjč) v obrok dobil samo poltretjo vrstico zelo skope mere, a vender m le dopisoval „Novicam", kakor veli g. Julij pl. Kleinmayr, nego dovršil je i Vrtovčevo neokončano „Občno povestnico", kar je važno delo, in „Matica slovenska" ima'spravljene tri njega večje rokopise, kakor nam pripoveduje XVI. lčtnik Marnovega „Jezičnika" (1878. 1.).
Dovolj bodi tega fmrzkega posla! Zdaj naštejmo še: I) vsaj glavne, zelč redke slovenske knjige, o katerih g. profesor pl. Kleinmayr ali po vse molči, ali o njih redkosti ničesar ne vč; II) vsaj nekoliko slovenskih rokopisov, kateri so njemu z večine tudi neznani. Sploh mu je navada, če o kacem rokopisu tu in tam res morebiti golsne, da nikoli ne pripoveduje, koliko ga je ali kde se hrani.
I. Redke knjige.
1) Cateckimus quinque linguarum, zvan tudi: Otročia Biblia. ein Handtbüchlein, darinn ist unter andernn der Catechismus Von fünfferley sprachen. (Crainisch, Krabatisch, Teutsch, Latinisch, Itali-anisch.) Anno MDLXVI. 8.° Drukanu v Regenspurgi, skuzi Joanneza
*) Nepokvarjeni prosti ljudjč tega kraja govorč: H or j üj, j üj a, m., namesto: Gorjüj, a ne: Horjtilj.
Burgera. Ta knjiga je abecednik, odmenjen kranjskej in istranskej mladini, ter ima 128 stranij vsega vkupe, a slovenščini je odmerjeno največ prostora. V knjižnici Vatikanskej Rimskega mesta jo je našel Kopitar, kateri misli, da je ta izvod zdaj uže jedini vsega sveti., in po njega sodbi je to delce Krelj utegnil spisati. (Kopitar, „Hesyckii glossographi discipulus", na 46. str. i. d.) Šafarik o tem proizvodu ničesar m vedel v svojej knjiži „Gesch. d. südsl&w. Literatur.a 2) Postilla Slovenska (Spaugenbergova) itd., pervi zimski del (skuzi Sebastjana Krella). Ratis-bonae excudecat Johannes Burger 1567. 4.°, 174 listov. Jedini zdaj znani izvod hrani c. kr. dvorna knjižnica na Dunaji. G. Julij pl. Klm. o tej knjigi res govori na 55. str.; ali ne pripoveduje, kako je zelo redka. 3) Zabavljive pesni o katoliškem duhovništvu mej 1562. in 1575. 1. Nekaj teh pesnij je Kopitar videl v nekacih bukvah v knjižnici Ljubljanske bogoslovnice. 4) Je z u s Sir ali. Drukanu v Lublani, Skuzi Joannesa Mandelca. MDLXXV. 8.°, 241 stranij. Po nagovoru ple-menitaša Ivana Kisla je to knjigo preložil Dalmatin (ali ne Krelj?), a pomagal mu je Bolidrič, kakor uči Dimec v svojem spisu „Geschichte Krains", III. 193. Jako imenitje ta proizvod i zaradi tega, ker se ni pred njim v Ljubljani bila še nikoli nobena slovenska knjiga natisnila. Izvodu Ljubljanske knjižnice je nekdaj gospodar bil otec Marko Pohlin, ker je na 1. str. prvega belega lista čitati z njega roko zapisane besede: „Ex libris P. Marci a S. Ant. Paduano Aug. Excalceati. 1765.", a v poznejših letih je bila v Kopitarjevi knjižnici, od koder je prišla potem v Ljubljansko knjižnico. 5) Passion, tu ie, britku terplene itd. Našiga Gospudi Jezusa Cristusa itd. Durch. M. Georgium Dalmatinum, E. E. Landtschafft in Crain Predicanten. Drukanu v Lublani, Skuzi Joannesa Mandelca (1576.) 8.°, 105 listov. Dalmatina v tej knjigi prvič nahajamo pod-pisanega s tem imenom. Jeden izvod hrani Ljubljanska knjižnica. 6) Salomonove pripuvisti, tu je kratki itd. navuki, skuzi J u r i a Dalmatina v Slovenščino stolmačeni. V Lublani skuzi J. Mandelca 1580. 12.°, 8 pol. Tudi to delo in petere Mozesovc bukve je Dalmatinu pomagal Bohorič prelagati, kakor svedoči Dimec na mestu zgoraj povedanem. 7) Elementale Labacense trium linguarum, lat., gerra. et selavon. Laibach, gedr. bey Johann Manlius (pred 1582.1.) Ta Bohoričeva knjižica je rabila v 1. razredu Ljubljanske učilnice. Jedva se zdaj še kde nahaja kak izvod. 8) Megiser, Thesaurus polyglottus. Francofurti ad Moenum 1603. 8.°, 1583 stranij, a vsaka je po dolzem razcepljena v tri svoje razdelke. V tem slovniku so tudi slovenske besede. Imela ga
51
je ali ga ima še knjižnica Ljubljanske bogoslovnice. (Kopitar, Grammatik na 436. str.). 9) Gregorio Alasia, Vocabolario Italiano, c Schiauo. In Vdine, MDCVII. O tem smo uže govorili. Izvod Ljubljanske knjižnice ima zadaj na 2., 3. in 4. belej strani besede, zapisane s cirilico posebne vrste: „jezik slovinki čest (?) težak, ako ne bi bil težak svakki bi hotil. govoriti po slovinki" itd. Dodan je tudi cirilski alfabet, ali nedostaten.
II. Rokopisi.
1) Codex sec. XIV., in quo v aria continentur. Nomi-num vocabula latina et vcrnacula. Pater noster, Ave Maria et Credo in Ii ngua vernacula. Longe ab hodierno diversum. Ms. in folio. — Hranilo se je to ali se morebiti hrani še zdaj v knjižnici /Vodomotskega (Vodom atiskaago) samostana (Admont). Po Muhar-jevem zapisku v arhivu VI. 171. (Šafafik „Gesch. d. südslaw. Literatur" I. na 71. str.). 2) Alphabetum Sclavorum sen Vindicum. Ms. in fol. — Hranilo se je i to v knjižnici Vodomotskega samostana. Žal, kä ni povedana letnica! Po Muharjevem zapisku v arhivu VI. 171. (Šafafik „Gesch. d. südslaw. Literatur" I. 47.) Gosp. Julij pl. Kleinmayr stoprav na 210. str. res tudi govori: „knjižnica benediktinskega samostana v Admontu hrani iz štirnajstega stoletja kodeks, v katerem je ob enem »slovenski abecednik'," — ali to je prepisal z 19. str. Radičevega vihränja, zvanega „Slovenščina v besedi in pismu po šolah in uradih", natisne-nega v letopisu „Matice slovenske" 1879. 1. Opira se tudi Radičevo delo na isto Muharjevo mesto, na katero Šafafik; ali kži Muhar v gornjem čislu 1), kder m govorjenja o nikakeršnej abecedi, in tudi tu v čislu 2) kaže povsod jedno ter isto mesto, namreč: „v arhivu VI. 171.", zatorej si je misliti, daje Radič le zgornjemu čislu 1) odščipnil besede: „codex sec. XIV.", ter jih v svojo potrebo samovoljno premeknil semkaj dolu. Menim, da nihče ne bode omahoval, če ga kdo povpraša, komu je bolj verovati, ali Šafafiku ali Radiču. 3) Zabavljive pesni o Juriji Kobili in o drugih, okolo 1575.1. — Pesni o Juriji Kobili tudi Marko Pohlin v svojej knjigi „Bibliotheca Carnioliae" imenuje na 16. str. pri besedi: P. Dismas a S. Elisabetha, in potem na 29. str. pri besedi: Juričič, kder nam pripoveduje, daje bil Jurij Juričič, Jurij Kobila in Jurij Dalmatin jeden ter ist človek. Vemo, da ni lehko verjeti v pošteno besedo Marka Pohlina, ali tukaj bode morebiti vender le treba še raziskovati, da-sl Valvasor odmajava (v VI. knjigi na 349. str. ter v VII. knjigi na 434. str.) Pesni o Juriji Kobili so se pozabile in iz\e tno už«* tudi poguhile, kar je bilo
zapisanih. 4) Matije Kostelca „vse sv. pismo" s 1680. 1. O njem smo uže govorili. 5) Matije Kostelca „slovensko-nemško-latinski slovnik", morda pred 1680.1., 4.°, 527 stranij. Spravljen je v Ljubljan-skej knjižnici, a spisala ga m Kostelčeva, iz njega sv. pisma znana roka. 6) Dictionarium Latino-Carnio licu m, iz konca XVII. veka, 4°., 168 listov. Hrani se tudi v Ljubljanskej knjižnici, a Šafafik v svojem delu „Gesch. d. stidslaw. Literatur" I. na 65. str. misli, da je morda i ta slovnik Matije Kostelca; ali z njega roko zopet ni spisan, a niti ne z 6no roko, s katero je slovnik, imenovan v 5) čislu. Na popisanej 1. str. ima zdolaj besede: Loci Capucinorum Labaci. 7) Dictionarium Latino-Carniolicum, brez letnice in brez pisateljevega imena. Ta slovnik seza od pismena A do besede Obscuritas. Cigale ga je iz kapucinskega samostana Krččpoljskega imel ter upotrebil v nemško-slovenski Wolfov slovnik, in rabil je tudi Miklošiču mej zdelovanjem staroslovenskega slovnika. Žal, ki\ nf znano, kam je zdaj prešel! 8) Vrba na Jarnika ter Antona Slo m š čaka „nemško-slovenski slovnik". Žal, ka ni povedano, kde se ta rokopis hrani. Da je spisoval Jarnik dva slovnika, uči Šafafik na 46. in 70. str.
Dovolj sem dokazal, kakor mislim, koliko neprebavljenega, neresničnega, nevednega, brezumnega ter nepotrebnega se nahaja v Klein-mayrovi knjigi, a koliko zelo potrebnega se pogreša! Glavna stvar, po katerej se zaman oziraš, ta se zdi: zgodovini književnosti slovenske dodana zgodovina kajkavsko-hrvatske; spisi tega narečja so tudi slovenski. V tak posel bi najsposobnejši bil kateri izmej Zagrebških profesorjev našega rodu: Matija Valjavec, Sebastijan Žepič, dr. Fran Celestin, ali morda vsi ti gospodje vkupe, ker imajo v Zagrebu pomagala katerih ni v Ljubljani. Zelo bi ustregli nam ter jako zaslužno delo stvoril sebi. — Po nespretnosti g. profesorja pl. Kleinmayra zaman iščemo tudi abecednega kazala, v katerem bi pisateljskim imenom dostavljena čisla pripovedovala, na katerej strani je koga izmej njih dobiti v samej knjigi, kar je navada vsacemu proizvodu te vrste. — A svojega imena g. Julij pl. Kleinmayr poleg vsega tega vender ni pozabil častiti, kadar in kder je koli mogel ; kajti najprvo je na 179. str. vrgel tudi sebe v koš mej 23 drugih pisateljev, ter na 181. str. se hvali, da je popravil(?) in zdatno (sic!) pomnožil (?) Janežičev slovnik; potem se je zapisal tudi na 182. in 205. str. Posebno 1. in 2. str. izkončnih platnic vidiš od-menjeni samo njega slavnim proizvodom; kajti ondukaj mastito našteva, koliko puhle, često iz drugih knjig prepisane drobnjave je raztresel po
„Slovenskem Narodu", po .„Soči" po „Učiteljskem Tovariši" itd. itd. Ali tak posel ni slepflno kričanje? — Dokazal sem i to, da „Zgodovini slo-venskega slovstva" ni orezuvetno verjeti nobenega bolj neznanega pisa-teljskega imena, ker je mej njimi toliko napačnih, ter nobenega naslova katere koli knjige, nobenega čisla, govorečega, koliko zvezkov je tega ali onega spisa, ali koliko in kacih del je v dežel poslal kateri pisatelj, — s kratka, da besedam Koperskega profesorja m verjeti ničesar! Kder je toliko nevednosti in zaradi tega toliko neresnic, toliko zmot, kako more ondukaj preprost, neuk čitatelj uganiti, kaj si je neresnica a kaj li resnica! Nikakor nisem naštel vsel/čihernih grehov pretresavane knjige, če tudi sem o njej spisal mnogo. Kdor bi to hotel na tanko stvoriti, treba bi mu bilo, zdelati bukve, debelejše od „Zgodovine slovenskega slovstva". V izvodu, ki ga jaz imam, najdeš proti sebi malo stramj brez nobene opomnje, a premnogo tacih, ki so jih polne. Profesor Kleinmayr ni še nikdar nobene književne zgodovine prečital pazljivo, niti sam nikoli ne premišljal, kako se je te vrste dela poprijeti in kako mu je razvrstiti gradivo! Zato je v njega knjigi vse zmeteno ter skodrčano, osobito, kar se dostaje mlajše dobe, kder zaman iščemo razpregleda.
A kakšen je Koperskega profesorja Kleinmayra jezik! Človeka obhaja strah, kadar se d&vi z njega slovenščino. Citatelj potrpežljivi! na samo kratko zbirko te/oblode: sovremenik, Zeitgenosse, namesto: £rstnfk (v predgovoru); celtiški, baltiški, nam. celtski, baltski (1); *) Čertinino pisanje, nam. črtanje (10); obelodaniti, veröffentlichen (21 in često po drugod): ta beseda ne velja, pridi si k nam, od koder koli! — posvečil, nam. posvetil (30 in 31): če govorimo: posvečen, zato ni še dovoljeno reči: posvečiti; pesnikovauje (81—82); pesnikariti (173); pesmariti (174); mogočstvo (104); zamreti, nam. umreti (malo ne povsod): Umreti = sterben, iamreti = aussterben; ljud, nam. ljudstvo ali narod (31 in često po drugocl); mestjan, nam. meščan (41); zavstonj, nam. zastonj ali zaobstonj (povsod); nemčizem, nam. nemčizna, kakor piše B. Raič (76); ptujizem (101): do zdaj tacih besed še nismo imeli; to so Kleinmayrizmi! — Našega rojaka dr. France vitez Miklošiča: takö ne govori nihče, nam. doktorja Franceta ali Frana viteza Miklošiča (14): akoj^e mej narodom časi, a zelo rekdo, slišati res: „gospod^kaplana sem videl," pisatelj ni tejenobe ne posnemlji! — v Gradecu, nam. v Gradci (57); kmetskim vražom, nam. vražam (47); spis Fr. Levec-a, nam. Levca (130): ali
*) Ta čisla kaž6 strani Kleinmayrove knjige.
m to, kakor bi kdo rekel: Julius-i ignorantia? — Dobrovskova (nam. Dobrovskega) slovnica (100); delovati (sic!) zjedinjenim močem (sie!), mit vereinten Kräften (149); materini (nam. materin) jezik (61); slovar Ade-lungovf, nam. Adelungov (87); prva dva leta, nam. prvi dve leti (85); ob časom (sic!), nam. ob časa (180); lepe senožete, nam. senožeti (113); porodil se je Kosmač v Danih, nam. v Danah (120); Kosmač-Danecki (90): slovenski nikoli ter nikakor nf možno takö reči, nego samo: Danski; v Brodch-Poljani (sic!) rojen (205): kde na vesoljnem svetu je kraj tacega imena ? — Ta profesor ne zna sklanjati! — Podata se, nam. podasta se (29); vre(7/enje, nam. -rejenje (31); osvobodenje, nam. -svobojenje (32); vidši, nam. videvši (48); pridši, nam. prišedši (51); izpolni, nam. izpolni (98) ; otrpnel, nam. otrpnil ali otrpnol (168); popevlje, nam. popeva (107); on opevjja, nam. opeva (123); poživlja, nam. poziva (185); pišoč, nam. pišoč (185); dereče, nam. deroče, in ta beseda mu znači „hinreissend" ! (126); oživelo seje, nam. oživelo je (117) ; „Novice" so prijatelje slovenščine oživele, nam. oživile (147); živenje se je oživelo, nam. oživelo je (178); živeti = leben, oživeti = wieder lebendig werden, oživiti = wieder lebendig machen; smrt je ugasnila (nam. ugasila) zvezdo (140): ugasniti = zu brennen aufhören, ugasiti = machen, dass etwas zu brennen aufhört; niso se vtopnili, nam. niso utonili (192).
Jasno vidimo, da naš profesor ne ve ni sklanjati nI sprezati, in da je zatorej ubogo malo napredoval v osnovnem (elementarnem) znanji slovenskega jezika; ali knjige nam vender piše! Tudi njega sintaksa je polna grehov: dota nam je dana obilna; čverstega telesa, blagega serca, bistrega uma in jasnega duha doseči nam je dozor (kaj je to?), veljavo, srečo in čast (v predgovoru); o Slovanih, katere (nam. kater ih) niso poznali (9); razloček ne zadeva samo pisavo, nam. pisave: a Čisto prav in pametno bi se dejalo: razloček nf samo v pisavi (23); da poišče spomenike, nam. spomenikom (15); povpraša svoje svetovalce, nam. svoj/A svetovalcev, ali še bolje: svetnikov (29); v hišo grof« Nostic-e«> (15); imela sta sedem (nam. sedmero) otrok (30); prej pa, da je papež ju posvečil, nam. predno ja (ju) je posvetil (31); brez v narodnem jeziku pisanih knjig, nam. brez knjig, pisanih v narodnem jeziku (48); v kar pričajo knjige, nam. o čemer pričajo (205). — Nedovršljivih in do-vršljivih glagolov ne zna upotrebljati: v tem ozira ga posebno pohvali (nam. hvali) Dobrovsky (88). A kakšen je njega stil! Poslušajmo: da je resnica, da nam je Kopitarjeva zasluga, če nam je vednost rodila Miklošiča (nezmisel!), pričajo Miklošičeve knjige (99); (Preširna)
pošljeta kot dečka v Ribnico, da se tamkaj vadi vsled prošnje verlcga mu strica, Kopanjskega župnika pri Bona vent. Iiumelji (123). Ali je to profesorska pisava? Časi g. Julij pi. Kleinmayr jame sredi proze veselo prepevati, kakor kolednik, na pr.: kako trdne ima (stara slovenščina) še korenino, kako močno je bilo nekdaj in biva (sic!) še sedaj njeno deblo, da mu rast ne mine, ako vcepijo se mu n o v i n e (13). — To je spet nezmisel ter kakšen vkus in kakšno uho! Tudi nemčevanje posebno kosmate vrste se nahaja v njega knjigi: /zomika, ^«sbildung (9 in često) ; zmogli, nam. mogli (29 in često); podpora strani nemškega dvora, nam. od nemškega dvora, kajti nemčevalno je tudi: od strani nemškega dvora (32); poseda, er besitzt, nam. ima (50 in 137); (Preširen) je sredstvom (mittels) „čebelice" svoje misli sipal (117); mirodvor, Friedhof (128); tekom 65 let, nam. v (55 letih (35); časom so se vendar morali vdati, nam. polagoma, ter tudi bi trebalo reči vsaj: s časom (47) — sploh bodi povedano vsem pisateljem slovenskim, naj se ogibljö golih instrumentalov, če za drugo ne, vsaj zato, ker jih ne znajo upo-trebljati. Čemur se kdo m učil, tega ne more vedeti. — Koperskemu profesorju se časi tudi nameri, da ga prime dremota, in potlej govori, sam ne vedi kaj, na pr.: on (vladika Tekstor), sin revnih Kraševcev (48): koliko očetov je imel? — sklenili so p ros ve ti ti sveto pismo (54); tako se je tfboga slovenščina ksala (70); ranila ga je „nesrečna ljubezen" s strupenim osom (126): naš jezik besede: os} m., nema! — v rudoru (45, 124 in 128). Kaj si je to? Odgovor: v Koseskem je na 6. str. v „Raznih delihu nekdaj čital besedo: rudorov, m., der Schacht, a zdaj jc uže ni pomnel, ter zapisal, kakor se mu je zdelo; — (iz oka ali očesa) mu zeva zadovoljnost (160) itd. itd.
G. Julij pi. Kleinmayr obeta, k svojej „Zgodovini" skoraj tudi sestaviti neko „berilo", katerega nikakor ne potrebujemo iz njega neokretne roke. Slovenščini bode zelö dobro dejalo, če on leže počivat na posteljo svoje dozdanje slave. Ponujal je uže 1877. 1. razslute „Zgodovine" rokopis ^ „Matici" ; a njen odbor mu ga je vrnil in rekel, naj prenaredf in podpolni, česar je treba. To je citati v „Matičnem" letopisu 1877. 1. na 349. str. ter i v „Novicah" 1877. 1. na 253. str. Če je njega zdelek še zdaj tak<5 malovreden, da se mi ne da najti besed, s katerimi bi to dovolj mogel povedati, lehko si mislimo, kakšen je bil pred štirimi leti! Vse Klein-mayrovo početje žalostno svedoči, koli grozno skopo on zna sam svoje moči ter koli ubogo malo umeje, kaj v naših dnevih izobraženi svet zahteva od pisateljske dostojnosti, kaj od znanstvenega proizvoda, in kaka bodi
knjiga, spisana učilnicam! Narod, kateri se človeku toli drzke nagote da v lice psovati z bahavim ponujanjem tacega nestvora, kakeršen je Klein-mavrov zdelek, nema v sebi ponosa ter ni vreden bodočnosti, ako ga ne zgrabi jeza, da prime šibo, ki je tacemu dejanju pristojna. Posebno bridko je to, k& v_ zadnjih litih našej književnosti poguba z raznovrstnimi netopirji ozbiljno preti baš od one strani, od katere bi se bilo najbolj nadejati znanstvenemu pospeševalcu!
Čudovita je opoklost, katera je g. dr. Jožeta Pajka ali Pajeka premogla, da se je v „Kresu" na 419. in 420. str. z g. Julijem pl. Klein-mavrom prijateljski zabil v^klado in „Zgodovino slovenskega slovstva" pohvalil; a menj čudovita se mi zdi njega pisateljska vest in ljubezen do resnice!
Fr. Levstik.
Slovenski glasnik.
Slovensko slovstvo. — Liturgika ali sveti obredi pri vnanji službi božji. Za gimnazijalno, realno in sploh odrastlo mladost. Spisal Anton Lesar, bivši profesor na c. kr. veliki realki v Ljubljani. Drugi popravljeni natis. I. del. Potrdilo visokočast:to ljubljansko škofijstvo z razglasom 9. junija 1881, št. 693. V Ljubljani 1881, v 8W» 194 str. Tiskala in založila lg. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. Cena 1 gld. — Pohvaliti moramo oba: neznanega nam g. izdajatelja//r<u*» da je v Liturgiki skrbel za lep, pravilen, a lehkoumeven jezik in g. založnika,	n
da je knjigo natisnil z ličnimi in razločnimi črkami, s katerimi si učenci ne bodo kvarili očij, kar se po gostem godi pri mnogih nemških učnih knjigah. —
Prvi poduk. Navod za podučevanje na najnižji stopinji narodne šole z ozirom na Razinger-Žumerjev Abecednik za slovenske ljudske šole. Sestavil Ivan Lapajne, ravnatelj meščanskej šoli v Krškem. V Ljubljani 1882, v 8ki, 116 str. Založila in tiskala Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. — Cena ? Ta od veščega učitelja jako praktično in pregledno sestavljena ter z mnogimi liki pojasnjena knjiga bode gotovo dobro došla vsem ljudskim učiteljem slovenskim ter znatno obogatila skromno našo pedagogiško literaturo. —
Slavnostni govor pri svečanosti Štefana Modrinjaka. Govoril Boži dar Raič v Dravskem Središči na 25.den meseca septembra 1881., Narodna tiskarna v Ljubljani, v 4ki, 8 str.; založil B. Raič. Ponatis iz .Slovenskega Naroda/ — Krepka beseda govorjena o pravem Času. —
Velika prati k a za navadno leto 1882. Na svitlo dala c. kr. kmetijska družba. V Ljubljani, v 8k«. Natisnili in založili J. Blaznikovi nasledniki. Cena 16 kr. — Vrhu navadnih koledarskih stvarij in naznanil obseza -Velika pratika" še -17 stranij raznega poučnega, kmetskemu ljudstvu namenjenega berila, izmej katerega osobito omenjamo spis „Sv. brata Ciril in Metod- (s podobo). —
Slovenska pratika za navadno leto 1882. V Ljubljani, v 16ki, natisnila in založila pl. Klcinmav* in Bamberg. Cena ? Brez vsega poučnega berila.
O tej priliki prosimo vse pisatelje slovenske in založnike naše, kateri .Ljubljanskega Zvona8 uredništvu pošiljajo knjige v ta namen, da jih oglašamo v našem listu, da naj nam tudi vselej povedo, koliko stane knjiga. Večkrat smo uže čuli tožbe s kmetov, da bi si marsikdo rad oznanjeno knjigo iz mesta naročil? a ne vč. koliko mu je poslati z sinjo novcev. S poštnim povzetjem knjige naročati, to se marsikomu predrago zdi.
Literarni in žabami klub. Mnogi v Ljubljani živeči pisatelji slovenski in tudi mnogi drugi prijatelji splošnega napredka slovenskega začeli so se vsako soboto zvečer shajati v Tavčarjevem hotelu, kjer so poleg veselega petja in dobe vinske kaplje pogovarjajo in prijatoljski menijo o raznih literarnih stvareh slovenskih. Od teh „jourfixov8, katerih se vselej udeležuje kakih 45—50 gospodov, izobčeni so Izrecno politični razgovori, a vsak večer mora na vrsto priti znanstveno ali zabavno berilo ali predavanje kakeršne koli si bodi vsebine. Na prvem shodu 15. oktobra čital je prof. Leveč svoj spis -Dve uri pri slovenskem pesniku"; dne 22. oktobra bral je dr. Dolenec. humorist ično razpravo _o medvedu in literaturi;" dn6 29. oktobra pripovedoval jo dr. Zamik zanimljivo črtice o svojem potovanji od Pontcbe do Vezuva: dn6 5. novembra govoril jo dr. Vošnjak jako intcresant.no _o duhovih in prikaznih" in dr. Zamik o ruskem slikarji Vereščaginu; dne 12. novembra predaval je can d. prof. R. Lah -o meteorologiji kranskej,8 a dne 10. novembra prof. Vrhoveo „o socijalnih razmerah v Severa oj Ameriki8; dn6 26. novembra bral je g. Brcnce svojo novelo _Tz življenja8, a g, dr. Zamik jo poročal o mejnarodnem biografiškem slovarji de Guborna-tisovem. — Levčev, dr. Vošnjakov in Vrhovčev spis objavil bodo -Ljubljanski Zvon8 po novem letu, Dolenčevega je prinesel uže „Slovenski Narod8, a na poti iz hotela do uredništva ostrigli in osknbli so ga tako, da „v Slovenskem Narodu® skoro nič. več nismo poznali niti medveda, niti njegovega literata. — Tudi v Kran j i so je osnoval jednak literarno-zabavni „jour fixe8. Njegovi člani so, kakor je v Ljubljano poročil, poseben telegram, ti gospodje: Fronke.| Pirojkar, Linker, j|ßka. Berne,| Polttjfnajd. Icemen, Cingei|majcr,|Dr.žavnil^ Bralci, katerim / J-,^ so znane Kranjsko razmere, uganili bodo morebiti to telegrafsko uganko, osobito^^^^-p ako jim pripovedujemo, da so moj temi imeni nahaja tudi ime znanega literat.v^ slovenskega.	m
Novo izdanje Preh'rnovih pesnij. O tej stvari smo prejeli iz Ljubljane ta dopis: Znano je v slovenskih literarnih krogih, da hoče Preširnova hči, gospodična Ernestina Jelovškova s pomočjo g. Levstika na svitlo dati vse pesni svojega pokojnega očeta, da bi si s tem vsaj nekoliko olajšala trdi zaslužek svojega vsakdanjega kruha. Tiskarnica Kovačeva in Kleinova obljubila jc uže Preširna natisniti elegantno in uknsno, kakor dan denes zahteva napredna tiskarska umetnost. Gospodična Jelovškova je samo še čakala, da bi bukvovez Ničman poprodal tisto Jurčičevo in Stritarjevo izdanje Preširnovih pesnij v „Klasji8 iz 1. 1866., katero je g. Ničman na javnoj dražbi v propalej Wagnerjovej knjigami 1. 1868. kupil. A toga nikoli ni bilo pričakati! Jurčičevo in Stritarjevo rKlasje z domačega polja8 množilo se jc g. Ničnianu tako obilno.! da ga je mlatil celih dolgih 14 let in da je namlatil iz njega obilo lepe, (debele in rumene pšenice.
Vprašali bodete, kakšno čarodejstvo je uganjal s rKlasjem" g. Ničman. Prav nobenega! Mož je vzel Jurčičevega in Stritarjevega Preširna ter ga je pri Blazniku — v novič „sans gene" natisniti dal!
Res, da je dan denes, trideset let po pesnikovej smrti, vsakemu dovoljeno ponatiskavati Prcšimovo pesni in tudi g. Ničmanu bi bili samo hvalo dolžni, ko bi bil to storil v poštenej, dostojnej obliki; a način, kako je to izvršil g. Ničman» ta je, da ne rabim ostrejšega izraza, prav — .amerikansk". Da bi mu .Klasje* obilneje rodilo, postavil je svojemu novemu Preširnu na čelo Jurčičevo in Stritarjevo ime. ponatisnil jo tudi vso Stritarjevo razpravo o Preširnu ter na naslovni list zapisal letnico I860., ne pomislivši, da tega leta še ni bilo na svett}. firme „J. Blaznikovi nasledniki", pri katerih je g. Ničman svoj podvržek natisnili dal. ker je gospodar tiskarni, g. Jos. Blaznik, še le 23. junija 1872. leta umrl. Tiskarniea se je sicer potrudila, da je Jurčičevo in Stritarjevo ..Klasje" natisnila s kolikor moči takimi črkami, kakeršne so bile Kleinmayrove 1. 1866.. vender se ponatis lehko in razločno zasleduje na vsakej strani. Vrhu tega je papir grši, črke bolj oguljene nego v izdanji iz leta 1806.; in akoravno je g. Ničman skrbel zato. da so se ponatisnile celo vse tiskarsko napake prvega izdanja, vender ni pazil dovolj na to. da bi se ne bilo v tisk vrinilo mnogo novih. S kratka, vsa izdava je od konca do kraja šušmarska. prera-čunjena samo na goli dobiček podjetnikov, nedostojna takega vzvišenega pesnika, kakeršon je Preširen. O pokojnem Jurčiči izvestno vem, da g. Ničmanu nikoli ni dal dovoljenja njegovo ime zlorabiti na tak način: in da bi bil g. prof. Stritar svoje čisto ime in svoje čiste roke posodil g. Ničmanu za tako „amerikansko" podjetje, tudi o tem odločno dvojim. Testamentni eksekutor Jurčičev bode, kakor čnjem. storil svojo dolžnost : kaj misli storiti g. prof. Stritar, to je njegova stvar.
„Slovensko dramatično društvo" predstavljalo jc minuli mesec v deželnem gledališči v Ljubljani čez dolgo časa spet dve predstavi slovenski: dne 6. novembra igrala se je ..Zmešnjava na zmešnjavo", veseloigra, katero je po Kotzebueu ponašil Jos. Oimperman, a dnč 21. novembra tri krajše šaloigre: „Zapirajte vrata!" po Cesenateji poslovenil V. Evžen: ..Eno uro doktor", poslovenil J. Aleševcc in „Krojač Fips", poslovenil D. Hostnik. Obakrat zbralo se je v gledališči mnogo občinstva, ki je igralce odlikovalo z živo pohvalo. To je veselo znamenje! Obe predstavi priredil jc g. dr. Jos. St.ar£.
Matica slovenska r Ljubljani oglaša, da bodo za leto 1881. prejeli samo tisti društveniki Matičine knjige, kateri do 15. decembra 1881. leta plačajo ustanovnino ali letni donesek. Tako je prav! To energijo Matičnega odbora moramo odobravati iz vsega srca. Odpraviti in s korenino izruti se mora pri nas Slovencih tista strašanska razvada, da ljudje zahtevajo knjig in časopisov brez plačane naročnine in da so še žaljeni, ako se jim knjiga ali list na upanje ne pošilja. Mnogi mislijo, da so naši literarni zavodi in naša novinska uredništva kakšno občcslovensko dobrodelno ali podporno društvo!
Simon vitez Wilfan f, prošt novomeški, umrl je 7. novembra t. 1. v Novem Mestu. Vitez Wilfan. porojen 20. oktobra 1802. 1. v Škofjej Loki. bil je sošolec P rešimo v ter visokočislan, omikan duhovnik. V Novem Mestu je uredil in znatno pomnožil kapiteljsko knjižnico ter uredil tudi kapiteljski arhiv, v katerem se nahaja nad 500 listin, imenitnih za kranjsko zgodovino od 14. stoletja dalje.
Sedaj izmej sošolcev Preširnovih živi samo še jeden, prečastiti g. dekan lipavski Jurij Gabrijan. - 7. okt. t. 1. umrl je v Ljubljani OOletni umirovljeni c. kr. okrajni sodnik Jan. Lapajnc, v svojih mladih letih dober prijatelj Preširnov, iz katerega življenja je ljubeznivi stari gospod vedel pripovedovati mnogo zanim-ljivih črtic.
G. Miroslav Mah/vrh v Zagrebu, ki je pred kratkim v „Slov. Narodu" objavil Ivana Turgenjevljega „Fausta" v slovenskem prevodu, dobil je od upravnega odbora .,Narodne tiskarne" nälog. preložiti v slovenščino tudi Turgonjevljev roman „Nov", ki bode po novem letu izhajal v „Slov. Narodu". Oba romana ..Faust" in .,Nov" izdana bodeta vrhu tega v posebnej knjigi. — G. Danilo Majeron preložil je znanega poljskega pisatelja Kraszewskega roman „Mo-rituri", ki bode tudi izšel v „Slov. Narodu".
Upravni odbor „Narodne, tiskarne" naročil je „Ljubljanskemu Zvonu" za blizu 1000 gld. novih črk (garmond in bourgeois antiqua). inicijal, vinjet in mnogo drugega olepševalnega materijala, tako da bode „Ljubljanski Zvon" po novem letu izhajal ves v novej obliki.
P. Xaver ins a S. Ignatio Cam. in seculo vocatus Gregor. Worenz, Augustinianus Discalceatus in conscribendis pro bono Patriae libris in carniolico idiomate praesertim indefessus et plus nimio diligens, conscripsit. ct in Mss. in Bibliotheca conventus Labacensis ad S. Josephi (sic!) ad vias regias reliquit: a) Nove besedne bugve (sic!), ali useh čiherneh besedy, hoc est: Dictionarium latino-Carniolicum, in quo adjecit: si fortassls errores InVenlas LeCtor, taLes eMendabls. Ex quo nonnemo colligit, hoc ipso anno opus, quod in 4. com pactum est, perfectnm fuisse. b) Celu Svetu Pismu, novega, inu stariga Testamenta. Hoc est: Universa Biblia novi, et antiqui Testamenti in VI Voluminib. in 4. Sic vos, non vobis nidificatis aves. — Tako je čitati na 61. str. Pohlinove knjige .Bibliotheca Carnioliae". Morebiti bi zgoraj bilo treba pisanje popraviti na ta način: „si fortassls errores InVenlas, LeCtor, taLes eMenDabis", da bi se potlej iz teh pismen dobila lčtnica 1710, ker zdaj se kaže po vse nemožno 16to 1210. — Kdo ve kaj o tem Ks aver i j i, po krstu in svojem roditelji Gregor V o -renec (Lovrenec) imenovanem? O njem Kopitar in SafaFfk molčita. Morda je to le neslana glupost in laž Markova, sam Bog znä. zakaj semkaje postavljena! Utegnil mu je na umu biti Matija Kostete c, kateri je tudi: a) v rokopisu ostavil slovnik četrtinskega lica, zdaj zvezan v platnice; res je lc slovensko-nemško-latinsk, ne latinsko-slovcnsk, a Pohlinu malo deje, bodi si jedna laž več ali jedna menj; b) Kostelec je bil preložil in tudi v rokopisu ostavil vse sveto pismo, katero je nekdaj imela knjižnica Ljubljanskih Avguštin cev, o čemer listek, na prvo stran tega zdaj zvezanega rokopisa prilepljen, svedoči z natisnenimi besedami: „Est Conventfts FF. Eremit. Discalc. S. P. Augustini ad S. Josephum. Labaci." Podoba je, da so baš Avguštine! bili v popisane koženice zvezali ta Kostelčev četrtinski rokopis, kateri je potlej imel rudi 6 zvezkov, dokler se ga nič ni bilo izgubilo. Morebiti me zdaj kdo zavrne: kak) je moglo Marku biti na umu Kostelčevo sv. pismo, o katerem v svojej knjigi .Bibliotheca Carnioliae" na 13. str. sam pripoveduje, da ne ve, če se je izgubilo ali če je kdc skrito! — Res je to. Včdel je i za Kostelčev slövnik ter ga tudi imenoval: „Dictionarium latino-Carniolicum"; a Pohlin je lažniv glupec, imejoč toliko razuma, kolikor ljubezni do resnice. Bog zna, če te laži ni izustil samo zaradi tega,
da je potem laže izpod pAzuhe vzel otca V oren ca! Še dostavljam: kdo verjame, da bi Marko ne bil ničesar znal o Kostelčevem sv pismu, ki se je hranilo v knjižnici njega samostana?	L—k.
Die Slovene». Von Josef Suman. Wien und Tesche:! Verlag von Karl Prochaska 1881, v 183 str. Cena 1 gld. 80 kr. Ta dolgo uže pričakovana knjiga prišla je te dni na svitlo. Ker smo jo prejeli baš moj tiskanjem našega lista, denes ne moremo še obširneje poročati o njej ; ako smemo soditi po imenu izbornega in veleučencga pisatelja njenega, pričakujemo izvrstnega dela. Prof. S. Rut ar v Spletu obljubil nam je v prihodnjem listu izpregovoriti o njej daljšo besedo.
„Etrussische Reste in Steiermark und Kärnten" zove se razprava, katero je napisal v .Zvonu" uže omenjeni (ali ne preveč pohvalno!) Dr. Fritz Pichl er, znani vseučiliški profesor v Gradci. Razprava je natisnena v Mittheilungen der Centralcommission f. hist. Denkmale 1. 1880, str. 32—GO. V tej razpravi poudarja najprej dr. Pichler, da je nemštvo na dolenjem Štajerskem in Koroškem uže 1000-1200 (!) let staro , omenja ob kratkem naseljenja Slovencev (ali samo „in dünnen Schichten2); prehaja zatem na Kelte, ki so baje največ spomenikov po naših krajih zapustili, in od poslednjih na Etruske, ki so bili po mnenji novejših nemških učenjakov prvotni stanovalci po iztočnih Alpah.
Ostanke etruščanskih besed išče dr. Pichler v krajevnih imenih. In tu mora uboga slovenščina posojati svojo zaklade, da se ošabna tujka ž njimi kiti. Ker se Etruski imenujejo tudi Rasenae, zato vidi dr. Pichler v vsakem imchiu, ki počenjc z raz. etruščansko besedo, tako n. pr. v imenn Raz vor. Da, celo Radkersburg je dr. Pichlerjii etruščanskega izvira, akoravno je uže dr. Kroncs dokazal, da je to ime nastalo iz „Radigojsburg", slovenski prvotno: Kadigojina.
Za vzgled, kaj je po dr. Pichlerji vse etruščansko. naj izpišem in njegovega obširnega imenika (na str. 39. omenjene razprave) le sledeča imena: Goggau (Kokava), Kock (Kolk, Kuk), Palug (Polog), Kauz (Rovec), Paliza (Polica), Golmetz (Holmec), Palndnig, Polinik, Brašnik. Lipnik, Latscliinig. Pradolina, Pridula (Predol), Prediel, (Predčl), Rouna (Ravna), Strakica itd.
Človek bi ne veroval, da je mogoče še dandenes poleg vsega napredka v jezikoslovji in poleg vse .nemške temeljitosti* v strogo znanstvenej knjigi tako strašno nevednost prodajati, kakor je to uže zaporedoma storil graški učenjak dr. Fritz Pichler.	S. R.
„Die Völker Oesterreich-Ungarns" imenuje se zbirka, katero je začel izdavati tega leta Karol Prochaska v Tešim. Vse delo je preračunjeno na jednajst zvezkov, in od teh so nekateri uže izšli, drugi pa pridejo bodoče let;» na svetlo. Deseti zvezek bode obsezal Slovence, katere je oddelal prof. Jos. Šuman, in Hrvate, katere opisuje direktor Jos. Stare. Zadnji zvezek prinese opis .Jugo-slavenov v Dalmaciji, južnej Ogerskej, Bosni in Hercegovini od Teodora Stefanoviča Vi lovskega, urednika bivše „Srb. Zore* na Dunaji. Iz toga razdeljenja vidi se, da izdajateljstvo prišteva dalmatinske Slovene Srbom, kar niso ne po jeziku, ne po zgodovini. Toda več o tem izpregovorimo. kadar knjiga izide.
Prvi na svitlo prišcdši zvezek obseza: .Die Deutschen in Nieder- u. Obor-oesterreich, Salzburg, Steiermark, Kärnten- u. Krain,* napisal Karl Schober,
ravnatelj v dunajskem Noveril Mestu. — Ta zvezek zaniralje kolikor toliko tudi nas Slovence, ker se dotika tudi naše zgodovine. Žal, da ne moremo v tem ozira dela pohvaliti, ker je zelo optimistično za nemštvo. Schober postavlja začetek nemštva mej Slovenci uže na konec VIII. in v začetek IX. stoletja, ako-ravno nam zgodovina jasno priča, da se je začelo ponemčevanje naših dežel še le po bitki na leškem polji 1. 955. in da je preteklo za tem še 200—300 let. predno je dobilo nemštvo prevago nad slovenstvom po Avstrijskem, severnem Koroškem in gorenjem Štajerskem. To nam potrjujejo slovenska krajevna imena, ki se še v XII. in celo XIII. stoletji nahajajo po omenjenih deželah v večjej mori. nego nemška, kar je uže prof. Krones v svojih različnih spisih jasno dokazal.
Na str. 16. poudarja Schober uže delovanje nemških misijonarjev v duhu ponemčevanja in trdi, da so bili Langobardi svojo oblast od juga gori celo do gorenjega Drauburga razširili. To je samooblastno trjenje brez zgodovinske podlage, kakor tudi ono, ki so nahaja v novem Janischevem ..Topographisches Lexicon von Steiermark" U. pg. 191, da so Langobardi rolo v Celji in Mariboru gospodovali.
rTo -mirno" ponemčevanje misijonarjev in samostanov povzdignil je s „silnim" načinom Kari Veliki z utcmeljenjom mark in razdoljonjem zemljo mej nemško plemstvo.- — Niti ta stavek nema zgodovinskega temelja, ker Pummler in Biidinger izrecno trdita, da Kari Veliki ni uvajal velikih izpromomb po naših zemljah in ni odstranjal starih načelnikov ter silil nemščino, .da bi si pridobil nagnenje svojih novih podložnikov. Tudi nam zgodovina ravno ob času Karlovičev priča o krepkem slovenskem plemstvu in slovenski jezik popol se jo bil prav tedaj do književnega jezika ter obhajal svojo prvo cvetno dobo. Schober misli, da je bila pod Karloviči najlepša priložnost, da ,se je «cela povodenj" nemških naselnikov razlila po slovenskih deželah, a no pomišlja da te dežele še niso bile mirne in varno: da so na njih jugovzhodnoj meji razsajali divji Bolgari; da se je bilo tedaj Nemcem brez prenehanja boriti z mogočnimi panonsko-morav-skimi knezi in da so malo kosnejc divji Magjari poplavili naše zemlje in celo Nemce v sredini njih domovine obiskovali. Ali so bile take razmero ugodno nemškemu naseljevanju? Nikakor ne, in še le potem, ko so bili Magjari na leškem polji do dobrega otepeni ter vzhodno-alpske deželo z nova priklopljene Nemčiji, tedaj še le odprla se je zavora nemškej kolonizaciji mej Slovenci.
Schober sicer no more iz zgodovine dokazati onega zgodnjega naseljonja Nemcev, ali pristavljaiukavo: „um das Bild richtig zu vervollständigen, müssen wir uns neben den grosseren (deutschen) Orten eine bedeutende Anzahl deutscher Einzelhöfe im ganzen Lande zorstreut. denken". Se ve da, če si mi k resnici še kaj druzoga mislimo, tedaj pač dobi vsa dežela drugačno podobo.
Tudi kar se tiče sedanjih mej nemštva, ni Schober dobro poučen, ker mej drugimi neresničnosti m i trdi, „dass sich das Deutschthnm ungeschwächt erhalten hat in Gottschee, sowie in der Gemeinde Deutsch rut h in der Grafschaft Görz". Kar se Nemškorutarjev tiče, naj se g. Schober le potolaži, ker ti so uže zdavna vsi Slovenci, kakor so tudi nekdanji njih pradedi bili v Bistriškcj
dolini (Pusterthal), poprej nego se jih je bila v XI. in XII. stoletji nemška skorja poprijela.
Kako radi bi Nemci slovenske narodnostne meje skrčili, vidi se prav jasno tudi iz najnovejšega njih atlanta: Richard Andrce, Allgemeiner Handatlas, katerega so tudi mej Slovence zavlekli v obilnej množini. Karti 21 in 44 tega atlanta kažeta Slovence na Beneškem samo v Reziji in še ti so okolo in okolo od Furlanov'obdani. Na Koroškem je razen kanalske doline vse nemško do Rožnika z/Zavrhom (Bärenthal) vred. Na levej strani Drave je slovenska samo Satnica in malikos mej Krko in Dravo. Na Štajerskem seza mogočen klin nemštva od severa proti jugu do Maribora. Mej nemškimi enklavami vidijo se tudi Ljubljana, Nemški rut in Ribnici na Dravi (!).	S. R.
Hrvatske knjige. Dr ago ljub, najboljši koledar hrvatski, katerega izdaje Gj. Stj. Deželic uže XIX. leto, prišel je nedavno v Zagrebu za 1882. leto na svitlo ter prinaša jako mnogo zabavnega in poučnega berila, katerega so največ spisali znani pisatelji hrvatski, kakor J. E. Tomič, dr. Lorkovič, Lj. Vukotinovič, prof. Klaič, Lopašič in dr. Dobiva se po 1 gld. v knjigarni Mučnjaka in Sanft-lebna v Zagrebu. — Tretji zvezek velikega akademijskega „rječnik a* (str. 481—720), katerega ureduje neumorni akademik dr. Gj. Daničič, prišel je te dni .na svitlo. Ta zvezek nadaljuje besedo „bogat", a završuje z besedo „buka". — 58. knjiga akademijskega ..Rada* (str. 280 in 1 tabela, cena 1 gld. 50 kr.), ki je te dni zagledala beli dan, poleg mnogovrstne znanstvene tvarine od raznih pisateljev hrvatskih objavlja tudi jezikoslovno razpravo prof. dra. L. Gcitlerju: Priloži k hrvatskoj gramatici i glasoslovju."
Iz Zagreba se nam piše: Prof. Armin Pavič piše za Ersch-Gruberjevo enciklopedijo obširno razpravo „Vuk St. Karagjič". — Dr. J. pl. Bojničič, uradnik narodnega muzeja v Zagrebu, jel bode ob novem letu izdajati „Südslavische Revue", v katerej se bodo razpravljali v nemškem jeziku pojavi novejše hrvatske, srbske, slovenske in bolgarske literature. Takoj v prvih listih izide razprava o slovenskem pesniku X-u, katero je spisal v Zagrebu živeč Slovenec. — Milivoj Šrepel dovršil je prevod Jurčičevega .Tugomera" ter ga v kratkem izda. — Dne 17. novembra 1.1. umrl je v Zagrebu Dr. Danilo Medakovič, načelnik pravoslavne cerkvene občine in vlastelin v Pisarovini, porojen 17. novembra 1810.1. v Zrmanji v Dalmaciji. Medakovič bil je odličen pisatelj srbski. V mladih letih svojih odgajal je srbskemu knezu Milošu njegova sina Milana in Mihajla, poznejšega kneza srbskega. Od leta 1852. do 1850. izdaval je najvplivnejši srbski list „Srbski dnevnik" z belctristično prilogo „Sedmica", pozneje list „Napredak" v Novem Sadu. L. 1852. spisal je zgodovino srbskega naroda v štirih zvezkih : životopis kneza Mihalja ostavil je v rokopisu. Zadnja leta živel je v Zagrebu ali v Pisarovini, ljubljen in poštovan od vsakega, kdor ga je poznal. — Na velikej školi v Bclemgradu imenovan je S. Vulovič za profesorja -istorijc jugoslavenskih literatura", kateri predmet je prej predaval Stojan Novakovič. — Pravnik A. Pukl er v Zagrebu izdal bode ob svojih troških imenitno knjigo o svatbenih običajih v Hrvatih. Prof. dr. I. Hančl, zdaj v Pragi, pregledal je rokopis ter ga jako pohvalno presodil. — Rad osla v
Lopašič, tudi nam Slovencem znani zgodovinar, izdal bode veliko, za hrvatsko in slovensko povestnico prezanimljivo delo „Acta croatica*.
Ljubav i cvieče se zove lepa zbirka liričnih pesnij, katere izdaje pri Pretnerji v Dubrovniku izvrstni srbski pesnik Jovo Sundečič, protoprczbiter, bivši profesor pravoslavnega bogoslovja v Zadru in tajnik črnogorskega kneza Nikice, sedaj umirovljeni zasebnik v Kotoru. Sundečič je dobro poznan po različnih svojih pesniških proizvodih, kakor so n. pr. „Niz bisera", „Krvava košulja", „Petrov dan na Cetinju", in Chiudina je prevcl mnogo njegovih pesnij na italijanski jezik. Sundečič piše krasen jezik in zavija svoje nežne raliločuteče misli v popolnoma dovršene pesniške oblike. Čeravno uže star na telesu, čil je še vedno na duhu ter zlaga še vedno marljivo liriške in prigodne pesni, katere prinaša redno dubrovniški „Slovinac". Ta novejša zbirka Sundičičeva bodi toplo priporočena vsem Slovencem, ki se zanimajo za moderno pesništvo jugoslovansko.
S. R.
Srbske knjige. V založbi bratov Jovanovičev v Pančevu izšlo so v posebnih treh knjižicah skupine narodnih pesnij o vojvodah Jakšičih. Sibinjaninu Janku in Baiioviči Strahonji. Cena vsakej knjižici je 15 kr. — Ravno ista knjigarna vabi na naročbo knjige „Niz srpskih pripovij edaka", katere jc mej srbskim narodom po Boki, Črnej Gori in Hercegovini nabral starina V u k vitez Vrčcvič, zaradi svojoga karakterističnega zloga in jezika najpriljublje-nejši pisatelj srbski. Knjiga 22 tiskanih pol obsežna bodo stala 1 gld. Pridejana jej bode tudi slika Vrčcvičcva. — V Novem Sadu je prišol na svitlo .Letopis Matice Srpske", knjiga 126., zvezek II, ki prinaša mnogovrstno zabavno in poučno gradivo. — „Matica Srp ska' priznala je 600 gld. nagrade tragediji „Pero Segedinac", katero je spisal znani pisatelj srbski dr. Laza Kostič.
V Belem gradu osnovalo sc jc „društvo za podpomaganjc srpske književnosti". Predsednik društvu je bivši srbski minister Alimpije Vasiljevič. Opozicija sedanje srbske vlade osnovaki je to društvo, v katerega odboru sedi sedem bivših Rističcvih ministrov, a v kontrolnem odboru sedi sam Ristič. Število članov je doslej 101, a vplačanih je 481) delnic po 12 dinarov (frankov).
Književnost dolnje-lužiških Srbov. „Časopis mačicy Serbskeje", ki izhaja v Budišinu na Saksonskem, prinaša v svojem 62. zvezku biblijografijo lužiških Srbov od 1. 1548. do 1880. Najprej navaja knjige, potem pisatelje po abecednem redu. Knjige so razdeljene po strokah na slovnice (7). slovarje (4), biblije (11), katekizme (17), cerkvene pesmarice (20), molitvene knjigo (10), pridigo (19), versko poučne knjige (11), druge poučne in zabavne knjige (12), posvetne pesni (17) časopise in koledarje (5) in druge drobnejšo spise (15). Knjižnikov je skupno 64. Dolnje-lužiških Srbov stanuje v Pruskej 50.000, a gornjc-lužiških Srbov je do 10O.000 duš, tedaj skupaj do 150.C00 duš. In ta kaplja slovanska so še ni v nemškem morji potopila ter ima svojo književnost! Nemci delajo uže od zdavna o ponemčevanji tega zadnjega ostanka polabskih Slovanov ter imajo uže celo literaturo o predlogih, kako bi jih bilo ponemčiti. „Wie sollte man die Wenden ihre Muttersprache vergossen lassen" razpravljalo so je uže 1811. leta. „Ob man die wendische Sprache in der Nieder-Lausitz auHoben odor aussterben lassen solle?" na to je odgovoril uže 1. 1877. W. G*. Korn. V istem zvezku razpravlja
M. Horn i k vprašanje o zbliženji gornje-lužiškega in dolnje-lužiškega narečja. — Ivan Smolar in Mihalj Hornik, voditelja narodnega probujenja mej Lužičani slavila sta nedavno jubilej in sicer Smolar svojega 40letnega. Hornik svojega 2f>letnega literarnega delovanja. G. Smolarju. ki se je ta čas mudil ravno v Varšavi, čestitali so na svččan način ondotni knjižniki poljski, a Homiku so po brzojavu poslali čestitko v Budišin.
Kpistola enci/clica SS. Domini Leonis PP. XIII. „Grande munus." Editio slavica polyglotta. Pragae Sumptibus et typis typografiae (sie!) Cyrillo-Metho-dianae." 1880. in folio, 48 str. Ta v verskem in zgodovinskem oziru imenitna poslanica papeževa prišla je v latinskem, češkem, slovenskem, poljskem, lužiško-srbskem, hrvatskem, maloruskem in velikoruskem jeziku na svitlo in zanimljivo jo je prebirati v raznih slovanskih jezikih ter primerjati jih mej seboj. Za tega delj to lepo knjigo toplo priporočamo vsem čitateljem svojim, da-si je slovensk tekst po nekaterih mestih nekoliko nedostaten, kar je pa, mislimo, bolj zakrivila tiskarnica nego prelagatelj. Knjigo prodaje v Ljubljani katoliška bukvam i ca, vezano po 1 gld. 30 kr., nevezano po 1 gld.
„ Veliko bratstrou zovc se nova komedija Aleksandra grofa Fedra (sina), katero so nedavno predstavljali v Varšavi. Poljska kritika se jako pohvakio izjavlja o tem novem delu genijalnega poljskega dramaturga. — Z manjšo hvalo omenjajo se „Sosedje", komedija od Mih. Baluckega, jednega najboljših pisateljev veselih iger poljskih. Predmet omenjenej komediji je volitvena borba in ž njo združeno korteševanje v Galiciji. — Ali ne bi se našel omenjenima komedijama slovensk prelagatelj?
Rusija na mejnarodnej zemljepisnej razstavi v Benetkah. Meseca oktobra bil je v Benetkah mejnarodni geografski shod, s katerim je bila združena tudi geografska razstava. Izmej vseh slovanskih zemelj, imela je na tej razstavi jedina Rusija svoj poseben oddelek v dveh dvoranah. Glavna krasota prve dvorane bila so geografska dela generalnega štaba ruskega. Odlikovali so se osobito topografiški zemljevidi ruske carevine in bližnjih jej dežel, katere je vojno ministerstvo od 1. 1875. do 1881. dalo izvesti; potem zemljevidi, katere so ruski strokovnjaki zdelali za poslednje rnsko-turške vojne; na dalje geodezijska in astronomijska dela sestavljena 1. 1879. v Finlandiji, karte brodarskih prog na tinlandskih jezerih itd. Zanimljiva bila je tudi fotografska zbirka, kažoča tipe različnih plemen prostrane ruske carevine in naposled znanstvene geografske knjige.
Druga dvorana bila je posvečena geografskej pedagogiji. Tu so bile razstavljene slike, zemljevidi in drugi učni pripomočki, služeči pri pouku v geografiji, kosmografiji in topografiji; te je razstavil pedagogijski muzej petrogradski. Razložena so bila tudi geografska dela učencev iz vojnih gimnazij; tu se je osobito odlikoval mladi sin bokarskega emira. Predsednik omenjenega muzeja general Kohovski bil je živ tolmač tej razstavi. Vse vesti se zlägajo v tem. da si je Rusija s svojim razstavnim oddelkom osvetlila lice ter pokazala, da geografska vednost v njej stoji na višini sedanje dobe. Znamenito je, da Rusija ni razstavila starejših predmetov, ki so bili izloženib uže na prejšnjih razstavah, nego razstavila je samo najnovejše predmete, da se pokaže najnovejši v njej napredek geografske nauke. Zategadelj prejela je iljena razstava mnogobrojne pohvale in nagrade.
Završujoči denašnjo številko zvedeli smo prežalostno novico o smrti slavnega dr. Janeza Bleiweisa viteza Trsteniškega ter prejeli ta mrtvaški list:
Potrtega srca javljamo podpisani tužno vest, da je naš prc-ljubljcni soprog, oziroma oče, tast in ded, preblagorodni gospod
dr. Janez vitez Bleiweis-Trtaisfci,
vitez avstrijskih rodov žolozne krone III. vrste in Fran-Josipovega reda, Vladimi-rovega reda; c. kr. profesor ; deželni poslanec; tajnik c. kr. kmetijske družbo; vodja živinozdravniške učilnico; predsednik Slovenske Matice in čitalnice ljubljanske ; pravi član jugoslavenske akademije znanostij in umetnostij v Zagrebu ; častni član mnogih učenih društev; častni meščan ljubljanski in mnogih drugih kranjskih mest; častni občan skoro vseh slovenskih srenj itd. itd.
porojen v Kranji 19. novembra 1808. 1. po kratkej, mučnej bolezni, prejemši sv. zakramente za umirajoče. 29. novembra ob polu 1. ure po noči mirno v Gospodu zaspal.
Telo predragega pokojnega bode v četrtek 1. decembra ob 4. uri popoludne v lastnej hiši pred Skotijo blagoslovljeno in potem k sv. Krištofu prevedeno.
Svete zadušne maše služile se bodo v stolnej cerkvi v Ljubljani, v Kranji in v Trstcniku.
Priporočamo ranjcega v blag spomin in molitev. V Ljubljani, 29. novembra 1881.
Karolina pl. Bleiweis-Trsteniska,
soproga.
Dr. Karol vitez Bleiweis-Trsteniski,
Marija pl. Itleiweis-Trsteiiiska,
sinaha.
Janko, Demeter, Milan,	Minka, Vida,
vnuki.	vnukinji.
Ker jc .Ljubljanskega Zvona" urednik uže 1. 1880. v 35. zvezku .Slovenskih večernih, ki so mej narodom slovenskim razširjene v 27.000/1zvodih. priobčil do sedaj najpopolnejši životopis slavnega pokojnega pisatelja in domoljuba, za tega delj naš list o neizmernih zaslugah Bleiweisovih ne bode obširneje govoril ter čitatelje svoje samo opozarja na ta spis. — Večna čast in slava bodi njegovemu neumrjočemu spominu!
rLJUBLJANSKI ZVON" stane vse leto 4 gld., pol leta 2 gld., četvrt leta 1 gld. Naročnina pošilja se upravništvu v rNarodnej tiskarni" v Ljubljani.
Založniki: dr. I. Tavčar in drugova. — Za uredništvo odgovoren: Fr. Lsvec. Tiska „Narodna tiskarna* v Ljubljani. DeniUnja a te vilka je 5 Mit—Ih pel obrežna.