Književna poročila
«Učiti se mnogo bolj slovanskemu jeziku in svojstvu, ne more nikdo preveč priporočati, osobito ne pisateljem,« je dejal leta 1880. Levstik v prelagateljevem predgovoru pravilnika za župane. S tega stališča bi bilo prenarediti: podlistki «Mira» (V), krastača za kroto, prilika nanese (Francozu se mudi, IX), od tistega trenutka (brez sem, 18), ugnati (brez: v kozji rog, 19), če (brez: za slučaj, 39), delo se odseda (ne: izda, 83), in še več drugih drobnjav, ki jih je že grajal dr. Breznik in ki jih ne maram tu nanizati. Pogostni so pleonazmi kot: majhni otročiči (61). Sumljiva se mi zdi oblika: proti Orehovljem (58). Prekaniti v po= menu prevariti (XI) gre po 4. glag. vrsti, nekaj drugega pa je štajerska okoličnica «prekane me» = pripeti se mi, slabo mi postaja.                                      J. Šega.
Damir Feigel, Domače živali. V izdaji «Splošne knjižnice« v Ljubljani. 1925.
Knjižica, kakršno si kupiš v peronskem paviljonu pred odhodom vlaka, da se raztreseš med vožnjo; ali pa Alešovčeve «Ljubljanske slike«, za drobec jedkejše, aktualnejše. Samo, da me je stari Alešovec manj motil s slogom in dovtipi, ki diše pri Feiglu po prisiljenosti. In to je škoda, ker ima Feigel marsikdaj zelo ostre oči za komično tragedijo te najnavadnejše domače živali, človeka, in misli, ki te kar osupijo. Gradivo, ki se ga je lotil v tej knjigi, bi bilo vredno pozornejše in bolj poglobljene obdelave, močnejše roke. Strinjam se pa z njim popolnoma, da nam noče kvariti radosti do tega tako kratkega življenja s slov* nico, kakršna je običajna v izdajah «Splošne knjižnice«.                         Kocjan.
A. G. Matoš, Pjesme.  Zagreb.  Narodna knjižnica.  Str. 108.
Pod naslovom «Naši pjesnici« je založništvo Narodne knjižnice doslej obelodanilo pesniške zbirke P. Preradoviča, F. Prešerna, Gj. Jakšiča, VI. Nazora, L. Kostiča, S. Gregorčiča, St. Vraza. Peti snopič obsega Matoševe stihe iz 1. 1889. do 1914., torej tik pred smrtjo blestečega esejista. Njegovih puščic in zabavljic izdavač ni sprejel v to skupino. Premalo poznam sodobno hrvatsko književnost, da bi si lastil sodbo o Matoševem pomenu, ki pa se mi zdi znaten. Karlo Hausler mi je svoj čas govoril o njem kakor o možu, v katerem je tedanji pisateljski naraščaj onkraj Sotle (WiesnersLivadič, Hausler i. dr.) videl svojega vzornika. Matošev sonet «Mladoj Hrvatski«, natisnjen leta 1909. v «Hrvatski Smotri«, je videti nekak program:
Naš ukus samo riedak do jam bira I mrzi sve, sto sliči frazi i pozi, Tek izabranom srcu zbori lira I nije pjesma, koju viču množi.
Naš stih  je  život, koji  dušu svira. Što može reči proza, dajmo prozi, A strofa treba magijom da dira I budi u nama ono, gdje su boži.
U vieku, kada «misli» svaka suša (bedak), Mi,  nimfolepti,  skladno osječamo, Jer cilj je svemu istančana duša.
Ljepoti čistoj himnu zapjevajmo, Božanski Satir kad nam milost  dade Za cvjetni uskrs hrvatske Plejade!
Donekod se je Matoš sam duševno opisal v «čarobni fruli«, ki se pričenja:
Od vajkada na mojoj duši svira Muzikant  satir,  golač,  parija,
562