tribuna LIST SLOVENSKi ŠTUDENTOV LETO XIV. Ljubljana, 28. X. 1964 Šievilka 23 OB PRVI TRIBUNI ,,ČAS IN SVET" Prav je, da prvi letošnji tribuni čas in svet, razgovoru o temi ZK pred VIII. kongresom, ki je bil preteklo sredo v ŠN, posvetimo ne-koliko več pozornosti kot običajno, tako zara-di pomembnosti teme kot zato, da ota tej pri-ložnosti spr-egovorimo tudi o sami zemisli tri-bune Čas in svet in njenem mestu v dejavno-sti Zš. Tribuna Čas in svet naj bi bila ena od mno-žičnih oblik dela ZŠ. Ankaranski seminar je na podlagi izkušenj iz lanskega leta menil, da je treba v nadaljnjem razvoju Zš dati večji poudarek na množičnih oblikah dela, ne da bi pri tem seveda zanemarili tako operativno de-lo ožjih študentskih vodstev kot poglobljeno obravnavanje raznih problemov v manjših sku-pinah, študijskih grupah in podobno. Množične oblike dela naj bi bile ena od poti k prerašča-nju sedanje odtujenosti vodstev od študentov in njihovih preokupacij oziroma le-teh od pro-blematike, s katero so se vodstva doslej ukvar-jala. Kajti očitno je, da bodo »množične obli-ke dela« množične le, če bodo zajele in posegle v tisto problematiko, ki resnično zaposluje mi-šljenja mnogih študentov, pa naj si bo to pro-blematika univerze ali študija ali širše družbe-no dogajanje, mimo katerega študenti ne mo-rejo, ne da bi si zastavljali vprašanj in iskali odgovore nanje. čas in svet naj bi bil tribuna za obravna-vanje pomembnejših širših družbehih vprašanj. Njena funkcija naj bi s_e gibala v razponu od zadovoljevan.ja zanimanja za določene pojave od omogočanja izražanja zavzetosti za njiho-vo reševanje in eventualnega konkretnega pri-spevanja k temu. Vse troje je sicer vedno po-vezano, vendar z različnim poudarkom na enem ali drugem aspektu, odvisno od proble-matike. Zato bi na tribuni tudi ločili dva na-čina obravnave, čeprav je mejo med njima tež-ko ostro začrtati. Prvi je diskusija o določeni temi, kjer bi imel vsak enako možnost diskutirati. Da bi bi-la diskusija na višjem strokovnem nivaju ali da bi bili neposredneje seznanjeni z obravna-vano problematiko ter z diskusiio tudi učinko-viteje vplivali na njeno reševanje, bi povabili na tribune strokovnjake za obravnavana vpra-šanja ali ljudi, ki na tistem področju delajo in so zanj odgovorni. Povabljenci bi se vključe-va1! v diskusijo kot enakopravni člani disku-"ečera. Drugi način je razgovor s po-vabljenci, ki bi imel v večji meri informativen o coprav bi tudi tu preko vprašanj, na-sprotujočih mnenj in tako dalje, prišla do izra-za mnenja in težnje ostalih udeležencev. Prvi način je nedvomno boljši, toda tudi težji in zahteva skrbnejših priprav (ki bi jih lahko do-segli s predhodnimi ožjimi študijskimi skupi-nami), sicer se lahko izrodi v izživljanje »več-nih« diskutantov ali pa se sam zreducira na »vi sprašujete — mi odgovarjamo«. Razgovor o ZK pred kongresom, v katerem so sodelovali tovariš Drulovic, predsednik ide-ološke komisije CK ZK Srbije, tovariš Požar, predsednik ideološke komisije OK ZKS Mari-bor in tovariš Ribičič, član IK CK ZKS, je po obliki ostal v okvirih razgovora, vendar so mnoga vprašanja, tako predhodna, ki jih je po-vabljencem poslalo predsedstvo, kot tista na samem razgovoru, presegala informacijski nivo. Razgovor, čeprav je bil preko polnoči, seve-da ni mogel zajeti vse problematike, s katero se bo ukvarjal VIII. kongres in o kateri se zdaj vodijo bolj ali manj ostre diskusije (ure-ditev gospodarskega sistema — dilema med nadaljnjim napredovanjem' v samoupravnih odnosih ali ponovna okrepitev gospodarskega centralizma in etatizma; nacionalno vprašanje — ki je sicer načelno rešeno, toda prav v zve-zi z vprašanji gospodarskega sistema in eko-nomskih odnosov sploh, doživlja nove manife-stacije; problematika kulture in znanosti; SFRJ in ZK v mednarodnem delavskem giba-nju). Osrednja tema razgovora je bil odnos drža-va — ZK — samoupravljanje. Moto in osnov-ni refren razprave je bil, da ZK ni, noče biti in ne more biti, če bi to tudi hotela. sila nad družbo, izven družbe, — da se v njej prav ta-ko odražajo vsi tistt premiki in nasprot.ja, ki pretresajo družbo. sai so kormmisti zapleteni v mrežo istih interesov in procesov kot vsi ostali občani. Osnovna odlika ZK ni kakršna-koli idealizirana nezmotljivost, imvmost njenih članov za privatne in skupinske interese, toda je avtomatično varuh splošnih družbenih ko risti — temveč zavesten napor, da stalno, na vseh nivojih išče tisto, kar je skupno, kar je v danem času resnični širši družbeni interes. Če gledamo s tega, stvarnega gledišča, na raz-ne razprave, na primer o demokratičnem cen-tralizmu, se nam marsikaj prikaže povsem dru-gače kot ob abstraktnih razpravah o principih kot takih. Zahteva, da se manjšina\ podredi sklepu večine, nižji in ožji forum višjemu in širšemu, je popolnoma neustrezna z vidika osebne odgovornosti, avtentičnosti, dvomljive vrednosti z vidika resnice oziroma pravilnosti večinskega ali manjšinjskega mnenja, je pa edino zagotovilo (pred prakso), da bo določe-na organizacija zavzela stališče, ki ustreza šir-šim družbenim koristim, ne pa se razbila ob nasprotujočih si grupnih interesih. Ljudje pač težijo predvsem po uveljavljanjii svojega in-teresa in komunisti apriori tu (žal) ne morejo biti izjeme. K temu osnovnemu tonu razprave je pri-spevalo že samo dejstvo prisotnosti članov najvišjih vodstev ZK na razgovoru. Stvarna vloga in značaj Zveze komunistov, ki je vsa-komur očitna ob delovanju komunistov v pod-jetju, šoli, občini, podlega namreč vedno večji fetišizaciji in mistifikaciji, čim bolj se odmi-kamo od nivoja, kjer so člani Zveze komuni-stov v stalnem stiku z nečlani, k čim višjim forumom gremo. Ta mistifikacija se potem izraža tako v slepem zaupanju, v »veri«, v »to-variši z okraja, republike itd.«, kakor v tem, da se jih predstavlja kot »oblastnike« ali ce-lo predstavnike nekega »izven družbe obstoje-čega subjekta«, namesto da bi tudi v njih vi-deli ljudi z določenimi družbenimi funkcijami in takimi ali drugačnimi osebnimi lastncstmi. Seveda se podobno dogaja tudi v obratni sme-ri — da »višji forumi« pogosto gledaio na l.iu-di kot na nekega poosebljenega »našega delov-nega človeka«, z vsemi zaželenimi lastnostmi ali pa jih imajo za objekte svojega varuštva. Prav podobni neposredni kontakti, kot je bil razgovor v ŠN, najhitreje privedejo do odprave takih pojmovanj. Zlasti še, če se po-vabljeni potrudijo (kot so se tokrat), da s pri-zadetim in osebno zagretim odgovarjanjem ustvarijo čim ner>osredne.iši. res popovorni od» Nadaljevanje na 2. strani OB PRVS TRIBUNI Nadaljevanje s 1. strani nos z ostalimi udeleženci. Čeprav ni-so povsem zadovoljivo in izčrpno od-govorili na vsa vprašanja, predvsem na njihove teoretične aspekte, so pa po drugi strani zato prikazali mnoge, za nas nove ali pozabljane praktične plati obvnavanih problemov. Razprava seveda ni mogla mimo v zaunjem času tolikokrat citiranega idejnega boja, ki jo je zaključil to-variš Drulovič: »Ne rabimo idejnih vauihov, temveč idejne borce.« Ob razpravi o odnosu ZKJ do dru-gih komunističnih partij so stopili v ospredje zadnji dogodki v SZ. ~Izoblikovalo se je mnenje, da je kljub vsem objektivnim težavam, ki gotovo igrajo važno vlogo, neprime-ren tih odnos naših odgovornih foru-mov do tega vprašanja, še posebno, ker ima Jugoslavija v mednarodnih odnosih, na kar smo bili vedno po-nosni, jasna in principialna stališča. Na osnovi te diskusije je predsed-stvo UO ZŠJ strnilo stališča študen-tov v naslednji dve ugotovitvi: — kljub izredni pomembnosti mo-skovskih dogodkov za nadaljnji raz-voj socializma in miru v svetu, CK ZKJ teh dogodkov ni komentiral, kar bi bila njegova dolžnost in kar smo občani od njega še posebej pričako-vali, ker so mnoge komunistične par-tije to jasno storile; — še posebno pa preseneča, ker tu najbrž ni mogoče govoriti o objektiv-nih zadržkih, da teh dogodkov ni ko-mentiral naš tisk, pač pa se je omejil zgol.j na prepisovanje tujih komentar-jev. Tudi za komentar Borbe sodimo, da bi tak, kakršen je, izšel lahko že mnogo prej. Svoje pripombe je pred-sedstvo sklenilo posredovati najvišjim vodstvom Zveze komunistov, SZDL in ZŠJ: ker ima kot vodstvo družbenp-politične organizacije za svojo dolž-nost, da jih obvesti o razpoloženju med našimi študenti, o vprašanjih. ki se jim postavljajo ter o stališčih, ki so jih na podlagi tega zavzeli. Po mnenju predsedstva UO je to namreč eden od načinov, da se v skla-du s stališči V. plenuma in drugih dokumentov tudi na tem področju uveljavi praksa izmenjave mnenj med vodstvi in članstvom v obe smeri, da se to medsebojno komuniciranje še izboljša in aktuaiizira in'na ta način mnenje članstva ZK in drugih družbe-no-političnih organizacij dobi svoj de-lež v formiranju politike tudi na tem področju. Marko Kerševan liadirovatije v vodsfva ZS — po novem Na drugem sestanku predsednikov od-borov Zš na visokošclskih zavodih v Ljub-Jjani, ki je bil 23. X. 1964 na UO Zš, so se pogovarjali predvsem o kadrovanju v novi UO ZŠ — leina skupščina bo nam-reč že 20. riovembra. že v avgustu na ankaranskem seminar-ju so se aktivisti Zš, udeleženci seminar-ja dogovorili, da je potrebno tudi kadro-vanje v ZŠ prenesti iz zaprtih sestankov med vse člane ZŠ, skratka, postaviti ga na dejanske demokratske osnove. Potrcbno je povedati, da je predsedstvo UO pripravilo za skupščino predlog, po katerem delegati ne bodo več volili 50 član-ski plenum, temvcč le 15 člansko pred-sedstvo. S tem ne odpravljamo plenuma UO, sprememba je v tem, da so člani ple-numa poleg predsedstva UO neposred-ni dclegati posameznih visokošolskih za-vodov, ki jih za vsako zasedanje posebej imenuje »dbor Zš na posamezni šoli. Šole nad 500 članov ZŠ bodo imele dve mesti v plenumu, pod 500 pa eno mesto. Pri tem ne gre za posebjio novo zami-sel, temveč le za formabio potrditev ti-stega, kar se je v praksi uveljavljalo. S tem, da ne bomo na letni skupščini ZŠ fjubljanskih visokošolskih zavodov volili 50 članov plenuma, temveč le 15 pred-sedstva, so dani optimalni pogoji, da iz-volimo v ta pomemben organ Zš res naj- WM sposobnejše študente in take, ki bodo tu-di pripravljeni žrtvovati svoj prosti čas za skupno stvar vseh študentov; dani so pogoji, da bodo volitve res demokratične in da bodo temeljile na zavestnl presoji de-Iegatov na skupščini in to na osnovi kvali-tet predlaganih. Kadrovanje in volitve bodo potekale približno takole: Na programskih skupščinah (priprav-ljajo se na vseh šolah) ali na posebnih zborih bodo na posameznih šolah ime-novali svoje kandidate za predsedstvo UO (na šolah do 500 članov Zš enega, do 1000 dva, nad 1000 pa tri) lahko pričaku-jemo, da bo tako na volilni listi od 25 do 35 kandidatov — stvar skupščine pa bo, da bo izmed njih izvolila 15 najspo-sobnejših in prizadevnih. Kolikor bo le mogoče, bodo vsi kan-didati predstavljeni preko Tribune. Pri vo-litvah se bo upoštevalo predvsem dva kri-terija: delo v družbeno političnih organiza-cijah (ne članstvo) in študijski uspeh (po-vprečna ocena, eventualna pavziranja, pre-stopanje iz šole na šolo itd.). S.Z. Članek T. Zimška študentska or-ganizacija na razpotju, katerega del smo objavili v prejšnji številki, je iz-šel tudi v 10. številki Teorije in prakse. Kako uskladiti prijetno s koristnim ? Mladinski turizem pri nas še vedno precej zaostaja za našim splošnim turiz-mom. Pod mladinskim turizmom razume-mo predvsem delo speeializiranih organi-zacij kot so: počitniška zveza, taborniki, društva za telesno vzgojo in druge. Še vedno je preveč tistih, ki vztrajno trdijo, da se delo z mladimi na področju turiz-ma ne izplača- Od leta 1961, ko smo v zveznem me-rilu na tem področju dosegli prve rezul-tate, smo zgradili že pet mladinskih do-mov, ki so namenjeni izključno mladini. Sedemletni perspektivni plan za vso drža-vo predvideva, da mora podobne domo-ve zgraditi v vseh večjih turističnih kra-jih. V sedemletnem planu za našo repub-liko pa bo treba to pravilo še zlasti upo-števati, saj imamo v Sloveniji trenutno le dom Bledec na Bledu. Pred leti so bile možnosti za letovanje omejene na nekaj krajev, sedaj pa mladina lahko preživlja svoje počitnice vzdolž celotne jadranske obale, za kar pa ima najv«č zaslug po-čitniška zveza. Žal hoče, da bi mladina verjetno že v prihodnjem letu izgubila kar dve od sedanjih štirih letovišč. Letovišči okrajev Maribor in Ljubljane na Cresu in v Zadru bosta namreč zaradi nemogo-čih pogojev morali verjetno prenehati s poslovanjem. Sklenili so, da morajo na-praviti vse. kar je mogoče, da se letovišču na Cresu zagotove sredstva za nadalj-nje delo, okraju Ljubljana pa bi biio treba nuditi čim večjo podporo za ureditcv no-ve lokacije in pri gradnji novega sodobne-ga letovišča. Izleti, ki so in morajo biti osnovna ob-lika dejavnosti mladih na podroeju turi-zma, bi morali biti predhodiio programsko prediskutirani ter organizacijsko priprav-ljeni. Imeli pa naj bi poučen in rekreati-ven ziiačaj. Po ogledu kakšne ustanove ali kulturne znamenitosti naj se udeleženci sprostijo v športu in zabavnih igrah. Mla-dina, ki ji športno udejstvovanje ni do-stopno, bo z veseljem nastopala tudi na improviziranih igriščih in to v najrazlič-nejših panogah. Tekmujejo naj tudi tisti ki se niso nikoli nkvarjali s športom, kaj-ti najvažnejše je, da se udeleženei niti za trenutek ne počutijo osamljene, da poza-bijo na svoje delovno okolje in svoje oseb-ne probleme. Doslej je bilo organiziranih zelo malo izletov in še ti so bili slabo pri-pravljeni, če pa pomislimo na staro pra-vilo. da je dobra akeija najboljša propa-ganda, je jasno, da moramo pri prirejanju izletov v prihodnje največ pozornosti po-svetiti ravno programom izletov, kajti tako bo tudi udeležencev vedno več. S. R. Zbori Jribune" ali dve poti v demokratizacijo Na osnovi izkušenj iz preteklega štu-dijskega leta, v katerem vodstvo študent-ske organizacije ob univerzitetnem komi-teju ZK v zvezi z dogodki v kultur-neiji življenju ni opravičilo zaupane vloge — da bi namreč v trenutku kon-flikta takoj javno zavzelo kakršnokoli že stališče — se je letos izoblikovalo v glav^ nem dvoje smeri med študenti. Tu so miš-ljeni predvsem tisti, ki so bolj ali manj tangirani v svojih interesih po demokrati-zaciji tudi znotraj organizacij. če nekoli-ko sistemiziramo povzetek dialogov in konfrontiramo njihova stališča, dobimo naslednji dve liniji: prva se zavzema za to, da je treba na poti v samoupravljanje o b i t i dosedanjo organizacijo, češ da je neustrezna in nezmožna, da bi predstav-Ijala interese kolektiva. To pomeni, da bi bilo treba prganizaciji ob bok ali proti postaviti novo. Druga linija, ki jo tu she-matično podajamo na osnovi posameznih stališč, pa vztraja, da je v vseh pogledih ugodneje uporabiti že obstoječo organiza-cijo ter jo s primernimi določili korigi-rati v smislu demokratizacije. Problem je na prvi pogled parcialen, a se že v pr-vem konkretnem primeru kot implikacija javlja kot izraz različnih predstav o poti v socializem. Tako prerašča v družbene dimenzije. Eden teh konkretnih primerov so raz-prave okrog »zborov Tribune«. Glede prin-cipov in načelnih določil o kompetencah zborov so vsi — z ozirom na predstave o poti v samoupravljanje tako različni predstavniki — soglasni. Toda ko pride na dnevni red vprašanje statuga zborov, pride tudi do »ločitve duhov«. Vprašanje se zastavlja nekako v naslednji obliki: ali naj bo UO zgoij po načelu vezan in tako zboru le moralno odgovoren ali pa je treba zboru že od vsega začetka zago-toviti tak formalni status, na osnovi kate-rega bo preprečena vsakršna možnost ignorirancev s strani vodstva organizacije. (V vseh omenjenih pogovorih je karakte-ristično, da je mnogo bolj navzoče neza- TRIBUNA STRAN 2 upanje v vodstvo organizacije kot pa ne-zaupanje v uredništvo Tribune in »klikar-stvo«. Vsekakor je ta moment avtentičen lanskemu opredeljevanju obeh organov ob dogodkih v slovenski javnosti.) Dilema, ki se nam je zastavila, se kaže kot pro-blem razmerja med ustanovljenim princi-pom in instrumenti, ki naj omogočijo re^ alizacijo nekega naeela. Na osnovi tega sta se tudi jasneje izoblikovali v uvodu ome-njeni liniji. Vredno je pregledati načelna izhodišča in iCTedbo zaključkov prve. Kar zadeva principe, smo enotni, vse v redu. Vendar načelo, ki mu nismo že v začetku zagoto-vili instrumenlov, da bi ga realizirali, ostaja zgolj princip. Postane pa lahko celo usoden zaradi tega, ker imamo nava-do nanj prisegati kot na že obstoječe sta-nje (kar bi se moglo ilustrirati s pri-merom uradnega naziva naše države — SPRJ). Ta postavka dobi družbeno dimen-zijo v trenutku, ko jo apliciramo na ostale organizacije političnega tipa. Ker je Zveza komunistov danes strukturalni vzorec in principialni temelj vsem' ostalim organi-zacijam, vprašanje tako načelnega karak-terja, kakor je naše, zastavljamo pravza-prav njej. V programu ZKJ so proklami-rana načela samoupravljanja. Ali pa je iz-gotovljen tudi mehanizem, ki bi dejansko zagotavljal pravice odločanja proizvajal-cem v delavnem kclektivu, s čimer šele bi bilo omogočeno samoupravljanje? Niti Partija saorna zase in izdelala insfcrumen-tov, po katerih bi njena vodilna vloga v družbi izgubila svoj poslednji smisel. Če vodi naš razvoj načeloma v smeri odmira-nja države in če razumevamo, kot smo vajeni, partijo kot avantgardo in če tudi sama ta avantgardni značaj vedno pou-darja, smemo v trenutku, ko smo pred odiočilnim mejnikom v progresu družbe, upravičeno pričakovati, da bo napravila prvo gesto ter se v svojem bodočem pro-gramu ukinila kot zaprta politična institu-ciia. Zakaj načclo samoupravljanja dialek-tično izključuje monopolno institucijo.) Do tu se moremo strinjati s to — lah-ko bi rekli radikalnejšo — linijo, a samo, dokler gre za načela. Konkretni primer — da se povrnemo spet k statusu zborov Tribune — pa pripeije zagovornike tega stališča do zanimive kontradikcije: če na-mreč nočemo ostati pri nezrelem zaupa-nju zgolj v moralno odgovornost vodstva organizacije ZŠ do zbora, je treba temu zagotoviti status volilnega telesa. Na videz širokogradna demokratična poteza. Toda pri tem, ko smo se zavzemali za demo-nopolizacijo ene institucije, smo ustano-vili drugo, ki ima še večji monopol; res da je monopol demokracije, vendar je praktično in teoretično neuporaben. Prak-tično ga je možno prav tako izkoriščati in zlorabljati v orodje nekoga, ki bi bil na tem zainteresiran, kakor je možno zlo-rabljati vsako telo institucionalnega zna-Čaja, pri čemer je množica še mnogo ugodnejši material, teoretično pa je prav v tem kontradikcija. če pot v demokrati-zacijo vodi preko preraščanja institucij, je vprašanje, če jih bomo prerasli s tem, da ustanavljamo ob njih še nove. Konku-renea jih utegne eelo še okrepiti. Če bi zdaj še vztrajali na tem stališču, imamo dve možnosti: ali bi zbirali pristaše okrog novih programskih načel ali okrog različ-nih metod. (V primeru prve možnosti bi morala biti nova načela diametralno nasprotna sedanjim, če bi hoteli pristaše pridobiti iz stare organizacije. Novi prin-cipi pa so spet pogojeni v družbeni struk-turi, ki danes znotraj organizacij ne kaže od skupnih programskih načel no-benih distanc). »Ločevanje duhov« se for-mira na osnovi različnih predstav o me-todah pri izvajanju principov. Tii gre za takšno ali drugačno pot v samoupravlja-nje. V tem primeru se zastavlja dilema nekako v tejle obliki: ali se bomo zbirali okrog različnih metod ali bomo ostali skupaj. V prvem primeru sledi to-leriranje frakcij znotraj organizacije, Ne moremo z gotovostjo trditi, da je to ko-rak nazaj že zgolj zaradi tega, ker je taka situacija v nekaterih strankah na za-hodu, niti da je korak naprej, ker ne bi mogli reči, da prav frakcionaštvo vodi v demonopolizacijo in preraščanje institucio-nalnega značaja organizacij. To k prvi Jiniji. Druga linija, ki bi jo lahko prav takQ shematično izvedli iz posameznih stališč, ki se oblikujejo na načelu, da na osnovi enotnih principov in v blagor enotni akciji ostanemo skupaj jn se o metodah sproti »pomenimo«, se v primeru zborov Tribu-ne zavzema za nekakšen forum »volje Ijud-stva« in ne za volilno telo. Vprašanje je, če bi si UO upal v svojih važnejših odlo-čitvah popolnoma mimo razpoloženja na zborih. Poleg te upravičene domneve se opirajo zagovorniki te — bolj praktične smeri kot bi lahko rekli, še na eno zago-tovilo, ki ga obeta druga linija demokra-tičnega komuniciranja — tribune o vseh perečih in tudi organizacijskih problemih. Imele bi podobne kompetence v splošnej-ših odločitvah organizacije, kakor bi jih imeli zbori specialno za Tribuno; torej tudi pravico predJaganja delegatov za skup-ščino in kandidatov za predsedstvo — ne pa seveda voljenja. Vendar mi je, kljub temu kot posamezniku po tej Hniji, omo-gočeno zaupanje v vodstvo organizacije, saj sem ga sam predlagal. če se zdaj odločimo za to zadnje sla-lišče — da ostanemo na poti v samouprav-Ijanje in preraščanje institucij — skupaj, tedaj se moramo zavedati, da bo premik nastal šele tedaj, kadar se bodo ljudje za-čeli posluževati pravic, ki so jim dane z ustanovitvijo nekega načela v ustavi. Da-nes še ne moremo trditi, da je to doseže-no. In tu se nam danes kaže tudi vloga ZK, vendarle ne kot zaprte institucije, temveč kot najzavestnejših predstavnikov znotraj delovnega kolektiva. Torej ne vo-dilna vloga v smislu dirigiranja niti pro-klamiranja, pač pa v smislu osveščanja o pravicah in upodabljanja le-teh. Načelo samoupravljanja ne izključuje zbiranja pristašev, ne izključuje njihovega med-sebojnega dogovora o zavzemanju skup-nih stališč, izključuje pa obvezovanje čla-nov — če ostanejo seveda na skupni poti z interesi družbe — o sklepih, ki bi* jih sprejela katerakoli organizacija mimo skupščin kot demokratičnih teles. Lahko seveda obvezuje, toda v tistem trenutku postane stranka Jaxoslav Novak AKTUALNA POLEMJKA $ AKTUALNA POLEMIKA • AKTUALNA POLEMIKA • AKTUALNA POLFMIKA • AKTUALNA POLEM3KA Dvorna etiketa če razmišljumo o vsebini in obliki mla-dinskega TV kluba, o njegovem koncep-tu, pa o njegovi problemski in estetski orientaciji, ne moremo mimo opažanja, da je ta oddaja Ijubljanske TV v svojih osnovah perverzno nenaturna. toga in na-škrobljena ter da mistificira temeljne aspekte naše mladinske problematike. če naj bi taka oddaja imela resen in pošten namen spoprijeti se z vprašanji, ki so specifična za generacijo mladih, bi se morala predvsem usmeriti v kompleks- nejše in temeljitejše obravnavanje tistih problemov, ki miajši rod bodisi življenj-sko in eksistenčno opredelujejo bodisi ga usposabljajo za enakopravno vključeva-nje v družbeno šivljenje, za kritičen in kreativen odnos do tiste stvarnosti, v ka-tero se z ustvarjalnim delom vključuje. Te tendence pa v nedeljski oddaji, na žalost, ne samo da niso prišle do izraza, temveč smo jih, vzeto v celoti z drobni-mi izjemami, skoraj povsem pogrešali. Po-stavlja se vprašanje, ali je tot kar se pod etiketo mladinskega TV kluba servira gle-dalcem, s čemer se slepi in uspava našo mladino, po duhu hollywoodska produkci-ja komercialnega značaja z vsemi značil-nostmi tovrstne brezbrižnosti in neprizade-tosti, ali pa je to amorfna proslava s slabo komponiranim sporedom, v diletantski izvedbi. Nadalje se postavlja vprašanje, ali je ta oddaja namenjena tistim, ki življenja in problemov mladih Ijudi ne poznajo ali tistim, ki so s to problematiko seznanjeni in prizadeti. če je ambicija avtorjev oddaje prika-zati neko elitno smetano naše mladine, ki se brezdelno in blazirano smehlja fkot ti-sti dve »mladinki« v prvem planu, ki fiaj bi nas s top pričeskami, dobro obli-kovanimi nogami in manekenskimi smeh-Ijaji prepričali, da ne pozirata in se sa-mozadovoljno nastavljata objektivom, tem-več da sta »domači«, del inventarja tako rekoč, ki prizadeto in povsem podrejeno sledi tistemu, kar se kot v resnici manj po-membno dogaja za njima, v drugefn planu), nekakšen mikrodvorski apartvia. neki rezer-i vat mlakužnih, negibnih mumij, slaboum nih poz, ki ne vedo, kaj delati s samim seboj, pa se nevešče pakedrajo in pasiv-no sprenevedajo po stolih ter ploskajo kot na ukaz, potem naj se ta kvazi dvorna elita, ta buržujska sredina, kajti to v res-nici je, po načinu in vsebini svojega življe-nja, prikaže problemsko! Naj se prikaže-jo radosti in težave te nove meščanske sre-dine, ne pa slaboumna in dolgočasna idila, ki nas sili v smeh. če pa avtorji oddaje stojijo na stali-šču, da take mladine pri nas ni, da tega spačka revolucije pri nas ne poznamo, če-prav nam ga kažejo na ekranih, potem naj nam zamolčijo vse, kar o njem vedo in pokažejo ono drugo: iz tovarn, agro-kombinatov, vasi, podjetij, pa ne zopet zi-dealizirano in zveličano, češ, poglejte jo, našo mladino, kako ji gre dobro, kako je brezskrbna, kako je brez problemov. kako ima vsega in — ironija — kako je kljub temu nesproščena in zamorjena in se ne zna zabavati! Skrivnost uspešne realizacije mladin-skih TV oddaj verjetno ne leži v umetno dramatiziranih konferenčnih poročilih, tem-več v avtentičnih situacijah, v katerih se bo najela delovna sila televizije znala otresti svojih rutinerskih in pavšolnih pristopov ter se v neki kompleksni pro-blematiki argumentirano soočiti z najraz-ličnejšimi nasprotujočimi si mnenji o po-sameznih vprašanjih. Vic oddaje verjetno ni v starem in že tolikokrat neuspešno preizkušenem recep-tu posladkanega, prijetno pisanega kaleido- skopa — malo tega, malo onega — in že so Ijudje, ki jih sicer ne veze nikakršen skupni interes (ki pa bi moral v obliki pro-blema biti izhodišče sleherne oddaje), za-dovoljni in očairani s tem. kar so storili ali pa videli. Nisem zagovornik nekega od A do ž tipiziranega podružabljanja oddaje v smi~ slu neke svobodne katedre, ki naj bi se spravila na vse mogoče družbene proble-me od abortusov do mladinske organiza-cije in aktivov, pa pri tem zanemarjala pestrost zabavnega in kulturnega življe* nja. Zastopam le stališče, da si je treba ogledati meso in kosti šele potem. ko svinji odvzamemo kožo, da pa je treba prikazovati življenje brez mašnega laka, v vsakdanji, delovni obleki. Da ne bo po-mote: nisem niti -proti pričeskam, okus-nim oblekam in lepim nogam, nasprotno; rad bi jih videl, kako jedo grozdje, ki sto-ji pred njimi kot nedotaknjen okras, kako pijejo, in slišal, kaj menijo o programu, o zzvajalcih, o morebitni diskusiji. Naj snmiram svoja bežna zapažanja in zaključim: avtentičnost problemov, nepo-srednost, smisel za improvizacijo, spro-ščen in skladen odnos vseh sodelujočih niso odlike dosedanjih oddaj mladm&ke-ga TV kluba. Odlik ni, pač pa so napake.. Senilna. površna, rieiznajdljiva, za proble-me mladih gluha in slepa režija je poleg puritansko bojazljive, samostanske' neaktu-alne dramaturgije glavni krivec, da na rnalih ekranih gledamo izkrivljeno in do kraja popačeno sliko naše mladine. Dušan Jovanovič Parada neuspele polemike Obdobje, v katerem trenutno živimo, ka-rakterizira resnično hiter tempo družbe-nega razvoja. Smernice za predkongresno aktivnost, predvsem uvajanje novega eko-nomskega sistema, pomenijo med drugim tudi najbolj koreniti spopad z najrazlič-nejšimi oblikami birokratizma, s težnja-mi po vračanju na administrativno reše-vanje itd. Lahko pa trdim, da je ravno da-našnji čas po drugi strani obdobje, ko mar-sikje reakcionarni in konservativni kon-cepti ter stališča z vsemi sredstvi hočejo obdržati ali pa celo še bolj uveljaviti svoje pozicije. Ob vsem tem pa je žalostno, da naj-demo podobne nazadnjaške koncepte tu-di med mladimi. Dimitrij Rupel je v član-ku Parada. neuspelega in zamujenega na-pravil zelo neodgovoren manever z odkri-tim pozivom: problem dijaških in vajen-skih domov rešujmo administrativno, ker je »samoupravna linija zamujena in ne-uspešna.« Poleg zavzemanja za administra-tivno rešitev tega problema deluje ta čla-nek tudi zelo dezinformirano, ker neobjek-tivno informira javnost o tribuni. Sama dogajanja v praksi so namreč v zadnjih dneh dobesedno povozjla kon-cepte avtorja omenjenega sestavka in po-trdila, da je bila tribuna izredno uspešna akcija v okviru prizadevanj ZMS za reši-tev tega res perečega problema. že v letoš-njem letu se bosta pričela graditi v Ljub-ljani dva nova domova — eden na Vidov-danski za mladino v tehniških šolah z 200 ležišči, drugi pa poleg centra strokovnih šol za Bežigradom za vajensko mladino •z 270 ležišči. Skupščina okraja Ljubljana z medobčinskim skladom še dalje s po-spešeno prizadevnostjo zbira od gospodar-skih organizacij planirana sredstva, ki bodo v prvi vrsti namenjena za adaptaci-je obstoječih domov. Res je, da gre to tež-ko; zato pa se bodo morali zavzeti v vsa-ki gospodarski organizaciji tudi aktivi ZMS in čigi bolj pospešiti ta proces. Po prvih podatkih je že zagotovljeno preko 200 milijonov dinarjev. Poleg tega pa mo-ram opozoriti tudi na Dom tehnične gradbene šole ob Tit.ovi cesti, ki bo skupaj z novo šolo kmalu zgrajen in bo imel 260 mest. Upam se trditi, da tako uspešne razpra-ve, kot je bila razprava na tej javni tri-buni in tako konstruktivnih zaključkov, ki so -jih vsebovale posamezne diskusije. že dalj časa nismo srečali v delu ZMS. Sa-ma tribuna je bila le višek v okviru pri-zadevanj mlac" nske organizacije za iz-boljšanje situacije v zvezi z dijaškimi domovi. V čem je uspeh ceiotne akcije, pred-vsem pa omenjene tribune? O problemih domov smo uspeli temeljito in argumentira-no informirati javnost, gospodarske orga-nizacije in samoupravne organe od občin do republiške skupščine (ni res, kot piše avtor sestavka, da nismo publicirali in plastično prikazali stanja ter oštevilčili sredstev, ki so potrebna za najnujnejšo sanacijo — dnevno časopisje je pisalo v mesecu oktobru kar šestkrat, tudi list Tribuna. Mladi smo končno stopili pred samo-upravne organe in gospodarske organizacije s temeljito izdelanimi kompleksnimi analizami, prcdvsem pa našimi jasuimi stališči in zahtevami, ki pa so kot sem napisal, že pričela prodirati. V tem ce-lotnem procesu smo odigrali resnično vlo-go subjekta; nismo se postavili izven druž-be in potetn od nje pavšalno zahtevali, naj rešuje ta problem, ampak smo kot ses^av-ni del nje sami soustvarjalr.o pričeli iskati ustrezne rešitve. Omogočili smo neposredno izmenjavo mišljenj in stališč med mladimi iz domov in predstavniki skupščin. svetov za šolstvo ter drugih organizacij in smo tudi prišli do skup^iega jezika. Ni res, da so se vse diskusije predstavnikov samoupravnih or-ganov končale z besedami: »Denarja ni!!!« Tudi to je dezinformacija. Ravno nasprot-no, ti diskutantje so v razpravah zastavili vse sile za čim bolj uspešno iskanje poti, kako bi pričeli reševati probleme dijaških domov. No, praksa je še delno potrdila, da je bila ravno takšna usmeritev prizadevanj ZMS in same tribune pravilna. Praksa ?a je tudi pokazala, da je v dvoboju sarno-upravna pot reševanja : administrativni ukrepi, zmagalo prvo in da naša družba le ni tako »kratkovidna in otopela, kot pravi Dimitrij Rupel. Dejstvo pa je, da je bil v preceklosti pri-spevek pri reševanju problemov dijaških in vajenskih domov s strani organizaci-je ZMS premalo učinkovit. Neučinkovit pa je bil zato, ker so bila prizadevanja po-manjkljiva, nekompleksna in tudi nedo-sledna, največkrat pa so se ustavila pri parcialnih opozorilih. Prav zato smo tudi sami krivi za obstoječe stanje. In dalje, kritičm oogled na premajhno odgovarnost ustreznih organov družbenega samouprav-Ijanja in gospodarskih organizacij res ne zasluži obsodbe, da je to »izstreljevanie odgovornosti med obiake«. Na koncu naj omenim, da dejstva po-bijajo ugotovitev, da so bile razprave na tribuni le »papirnato besedičenje«. Od Di-mitrija Rupla pričakujem v prihocrp.je večjo mero odgovornosti pri tako po-membni naiogi, kot je obveščanje javnosti, še pose^»no pa pri polemicnih zapisih. Mitja Rotovnik Disharmonije tudi okrog rdruge4( poti v demokratizacijo Kot udeleženec »dialogov«, ki jih v clanku o zborih Tribune in o .dveh poteh v demokratizacijo (v tej številki na "dru-gi strani — op. ur.) on^enja Jaroslav No-vak, bi skušal z nekaj mislimi prispevati k popolnejši in točftejši predstavitvi teh problemov ter tudi že polemizirati z ne-katerimi izrečenimi in zapisariimi stališči. še prej samo fnajhno pojasnilo k na-slovu: »Druga« pot zgolj zato, ker jo na drugem mestu omenja Novakov članek, sicer pa je to nedvomno prva pot že zato, ker je pač prva in edina, ki jo v praksi že ves čas izvajamo in dalje raz-vijamo, medtem ko druga je in bo osta-la le v glavah tistih, ki goje iluzije o blagodejnem vplivu odprave »političnega monopola« Zveze komunistov, s tem da bi ustanovili več strank oziroma (po nji-hovem) »družbenih organizacij«. Ker se mi zdi, da je ta »pot v demo-kratizacijo« v članku Jaroslava Novaka nekoliko pomanjkljivo predstavljena, kar bi utegnilo vzbuditi nejasnosti in zahaja-nje razprave na stranpota, bi skušal to koncepcijo nekoliko točneje opisati. Tu namreč ne gre za stranke v klasičnem smislu, ker ne bi bile osnovane na raz-redni podlagi, ampak bi vse izhajale (ne-koliko poenostavljeno) iz socializma in stremele h komunizmu; razlikovale bi se samo po različnih poteh, po katerib bi kanile ta cilj doseči — ali pa še po tem ne, samo da bi bila konkurenca! Tole zadnje je seveda samo moj, morda ne-koliko zloben in samovoljen pristavek. Temelji pa predvsem na tem, da kljub stalnemu govorjenju o različnih poteh v socializem še nismo slišali za neki celovit koncept poti. v socializem, ki bi bil razli-čen od našega sedanjega in na podlagi katerega bi se neka taka stranka sploh lahko formirala, ter na analizi argumen-tov, s katerimi se vse to zagovarja in ki so skoraj izključno formalnega značaja (svoboda političnega združevanja, odprava »monopola« ZK, vzpostavitev konkurence strank oz. »družbenih organizacij«) brez kakršnegakoli programa ali vsaj drugač-nega koncepta poti za izvrševanje obsto-ječih družbenih programov. če pa gre pri vsem skupaj dejansko samo za različna stališča pri posameznih problemih, pri čemer so skupine somišljenikov enkrat takega, drugič pa drugačnega sestava, pa je kakršnokoli govorjenje o večpartijskem sistemu seveda še toliko bolj nesmiselno. Čeprav bom to »pot v demokratizaci-jo« v nadaljevanju člarrka nekoliko po-drobneje orisal, pa je treba poudariti, da ne predstavlja v Zvezi študentov nobene resne alternative, kei tudi med najemi-nentnejšimi zagovorniki te poti zmaguje spoznanje, da bi bila po njihovem mne-nju ta pot sicer res dosti bolj demokra-tična kot je naša sedanja, da pa žal zavzemanje zanjo v naši družbi ni real-no in da se je torej treba boriti za ono »drugo« pot, h kateri se nekako bolj na-giba tudi Jaroslav Novak v omenjenem članku ter za katero smo bili tudi vsi ostali udeleženci dosedanjih razprav o teh vprašanjih. Zapiistimo zdaj ta abstraktni nivo raz-mišljanja in se povrnimo h konkret-nemu vprašanju »zborov Tribune« (oziro-ma »zborov zainteresiranih študentov« ali »javnih razprav o Tribuni«, kot to ime-nuje v prejšnji številki objavljeni predlog osnutka statuta Tribune). V čem bi prav-zaprav obstajala institucionalizacija teh javnih razprav, ki jo Jaroslav Novak kri-tično analizira in ali je to v kakšni zvezi s prej opisanim konceptom institucionali-ziranja družbenih nasprotij v »konkurenč-ne si« stranke oz. družbene organizacije' Do institucionalizacije in formaliziranja teh javnih razprav bi prišlo, če bi reali-zirali predlog, ki je bil podan v teh r,az-govorih in ki ga Jaroslav Novak omenja kot predlog, ki zahteva, za te razprave »tak formalni status, na osnovi katerega bo preprečena vsakršna možnost lgno-rirance s strani vodstva -organizacije« Po tem predlogu bi univerzitetni odbor lahko izvoljl za urednika samo tistega, ki je na tej razpravi dobil največ podpore, kar pomeni, da bi se uredniki izbrali oziroma izvolili dejansko na tej razpravi, univer-zitetni odbor pa bi izvolitev lahko samo potrdil ali pa zavrnil. Odklonili naj bi torej predlagani koncept, po katerem bi se na teh javnih razpravah le evidenti-rali in utemeljili vsi možni kandidati iz-med katerih bi potem univerzitetni od-bor (ki je med ^lrugim tudi točno dolo-čeno volilno telo, kar javne razprave o Tribuni vsekakor niso) izbral urednike Tribune. K temu konceptu pa velja do-dati, da bi ftidi na ta način volitev posta-vil univerzitetni odbor v neposredno od-govornost do študentske javnosti, ki bi ji na naslednjih razpravah o Tribuni ali na katerikoli drugi javni razpravi, zboru ozi-roma izredni skupščini, ki jih bo letos mnogo več kot doslej, neposredno odgo-varjal za svoje odločitve, čeprav na teh mestih res samo moralno. Zato pa bi študentje v primeru samovolje in drugih nepravilnih postopkov univerzitetnega od-bora lahko sprožili razne mehanizme še demokratičnejšega sprejemanja sklepov (kolikor nam jih bo uspelo še letos utva-riti), po potrebi pa vsekakor tudi formal-ni postopek za nezaupnico in nove vo-litve univerzitetnega odbora. (se nadaljuje) Matevž Krivic TRIBUNA STRAN 3 h MAKfBOftSKf VISOKOŠOLSKI ZAVODI V KOVFM ŠTUDUSKEM LETU MODERNIZACIJA IIČNEGA PROCESA Z željo, da našim bralcem približamo probleme, s koteriml stopajo ma-rtb&rski visokošolski zavodi v novo študijsko leto, smo zaprcsHi direk-tctje posameznih višjih šol, do nam na kiratko spregovcre o najaktual-nejših problemih njihovih zavodov. > Objavljamo izostali odgovor višje stomatološke šole. Pridobitev lastnih ustreznih prostorov za teoretični in praktični pouk pod eno streho — višja stomatološka šola namreč od svoje ustanovitve 1960. leta dalje dela v neprimernih, pretežno najetih prosto-rih na kar petih različnih, precej odda-tjenih delih mesta — bo v kratkem z vse-litvijo v novo stavbo, v ta namen adapti-rano in dograjeno, končno rešena. S tem Direktor višje stomatološke šole dr. Aleksander Sterger pa bo rešen tudi eden od osnovnih proble-mov, ki nas je doslej težil. Nedvomno bodo novi prostori omogočili mnogo bolj še delovne pogoje pedagoškim delavcem in študentom šoie. Slednji dobe tako zelo potrebno in težko pričakovano študijsko či-tataico in prostor za organizacijo ZsJ. Iz vrste problemov, ki se porajajo drug sa drugim na ustanovi v razvoju, kot je to višja stomatološka šola, bi morda ve-ljalo izluščiti tistega, ki zadeva uvajanje novih oblik pouka in nove vsebine pouka v inverznem študiju. Tovrstne zahteve so nedvomne, jasne. Ob solidnem, teoretič-no zasnovanem zavestnem strokovnem zna-nju, ki dopušča nadgradnjo različnih ob-lik in višjih nivojih, se šola trudi, da usposobi diplomanta za bodoče delovno mesto oziroma vrsto delovnih ppravil. Za- htevano torej nujno terja, da poteka prak-tični del učnega procesa v končnih fazah kot redni delovni proces. Le brezpogojna aktualizacija in modernizacija, intenzifika-cija ter racionalizacija učnega procesa, ki nujno vse bolj odriva klasično obliko štu-dija s predavanji ex katedra — ter skrbno vsklajevanje predmetov in njih progra-mov po vodoravnem in navpičnem zapored-ju omogočajo doseči želeni cilj. Harmonično gradnjo posameznih de-lov celote, tako teoretičnega kakor praktič-nega dela učnega procesa je potrebno pri-četi takoj v začetku študija. Seminarski način dela v manjših skupinah omogoča intenzivhost študija, pestra in številiia uporaba ponazoril ter audiovizualnih sred-stev, skrbna tehnična priprava in izvedba zagotavlja boljšo umljivost, uspešnost in racionalnost učnega procesa. študentu brez dvoina take metode že v začetku zbude zanimanje in iniciativo. Pri tem ni nepo-membno zagotoviti sočasnosti teoretične-ga in praktičnega dela učnega procesa v smislu dopolnjevanja enega z drugim in obratno. Skrbno pa se je treba izogibati dvojnosti ali ponavljanja, kolikor ne gre za poglobitev ali utrditev učne snovi. Izvajanje takega pouka pa je nujno vezano na ustrezne prostorninske kapaci-tete, večje število asistentov, tehnično opremljenost in veliko število učnih pripo-močkov, katerih v večini primerov ni moč kupiti, temveč jih je mogoče izdclati le dotna. Ni treba poudarjati, da mora bili tak pouk skrbno zasnovan in da ga je treba sproti dopolnjevati. Tak pouk pa ,je tudi zelo drag. Sredstva, ki so za to dejavnost na voljo, pa žal največkrat ne za-doščajo v celoti. Z dobro voljo, iznajdljivostjo in priprav-ljenostjo učiteljev in sodelavcev šole, pred-vsem pa z zavzetim prizadevanjem študen-iov samih pa bomo lahko rešili marsi-kakšen problem. Dr. Aleksander Sterger P0 BRUCOVSKEM TEDNU IfTOS PRVIČ-PRAV DOBRO Letošnji brucovski teden je za nami. Za razliko od preteklih let, ko so prire-ditve odpadale drugo za drugo in so bile slabo obiskane, je bil letošnji brucovski teden dobro obiskan in tudi dobro pri-pravljen. Izkušnje preteklih let so poka-zale, da odlična organizacija prireditev in dober obisk pri mariborskih študentih nimajo vzročne zveze. Ob prvi prireditvi se je v Slovenskem narodnem gledališču zbralo ob predstavi Ornifla ali sapice, v izvedbi amateEske drartiske skupine DPD Slava Klavora, le-po število študentov. Amatersko gledališče Slava Klavora je s to predstavo pred štu-denlskim občinstvom še enkrat dokazalo, da resnično sodi med najboljše tovrstne jugoslovanske ansamble. Drugi dan brucovskega tedna je pri-nesel mariborskim študentom in ostalim V Naslednji sestavek obravnava najbrž boleč vseslovenski problem, pa vendar naj velja samo za mariborsko pedagoško akademijo, saj je nevarno posploševati stvari. Letos se je na pedagoško akademijo vpisalo približno 100 odstotkov manj štu-dentov kot lani. Pred kratkim smo lah-ko precej brali v časopisju, kakšno je stanje in kakšne so perspektive našega šolstva. Lahko smo opazili prav zanimi-vo misel, naj bi se mladinci odločali za ta poklic tako zgodaj, da še ne bi bili sposobni presaditi, ali se jim to splača ali ne. Prepričani smo, da je takšno sla-bo zanimanje za pedagoško akademijo, torej za učiteljski poklic, v premem so-razmerju z odnosom družbe do tega po-klica. Pred nekaj leti so se sicer dohod-ki učiteljem zaradi stalnega negodovanja -nekolik'o izboljšali, toda med tem časom so se življenjski izdatki izredno povečali, kot so še povečali dohodki tudi v ostalih službah. Ali bo ravnal pametno tisti ab- solvent gimnazije, ki se bo vpisal na pedagoško akademijo in po končanem študiju zaslužil 30.000 din, medtem ko bo absolvent srednje tehnične šole zaslužil najmanj enkrat toliko, absolvent komer-cialue ali višje tehniške šole pa že sko-raj trikrat toliko? Ali bomo računali sa-mo na idealizem? Ali pa se tolažimo s tem, da bo kmalu preveč tehnične in dru-ge inteligence in se bodo morali preostali odločiti tudi za učiteljski poklic. Morda je res, da ni prav v vseh občinah tako, toda skoraj razumem učitelje, ki niso ravno zadovoljni z decentralizacijo, če je njihov zaslužek za nekaj tisočakpv nižji kot zaslužek kolegov v sosednji občini, kjer so navadno tudi boljši pgoji za delo. Mislim, da bi morali misliti pred-vsem na to, kadar razmišljamo o mladih, ki se ne odločajo za učiteljski poklic. Zaenkrat se lahko sicer zadovoljujemo z onimi, ki prihajajo. na študij iz prakse, toda tudi teh bo enkrat zmanjkalo. Letos so na mariborski akademiji odprli tudi skupino za enoletni študij na razredni skupini. Ker so ro učitelji praktiki, ra-zumemo to skrajšano študijsko dobo, če-prav niso taki pospešeni študiji nikoli privlačni. Še nevarnejša je pot ljubljan-ske akaderriije, kjer se lahko na takšen enoletni študij prijavijo tudi dijaki pete-ga letnika učiteljišča. Ali je to še potem višja šola oziroma akademija? Ali to ne niža ravni akademije? Feminizacija poklica je vedno bolj kri-tična. Toda tudi feminizacija je določen znak, da ni vse v redu. Miada generacija potrebuje tudi moškega pri formiranju osebnosti. Vendar ima tudi ta nizek vpis svojo dobro stran, zakaj tisti študentje, ki so prihajali na šolo vedrit, so si zato začeli izbirati druge šole, saj se je pokazalo, da ni študij na pedagoški akademiji nič laž-ji kot na drugih višjih šolah, prej na-sprotno. -tp ljubiteljem umetniške besede veliko razo-čaranje in prav je, da spregovorimo o tem. Prireditelji tedna so se dogovorili z na-šim najboljšim dramskim umetnikom Sta-netom Severjem, da bo imel v okviru tega tedna večer umetniške besede. Ne-kaj dni pred prireditvijo pa je Stane Se-ver zaradi bolezni odpovedal sodelovanje. Vse bi bilo v redu in prav, če prav tiste dni umetnik ne bi sodeloval na dramskih predstavah. Verjetno bi študentje odpoved sprejeli drugače, <":e bi se Stane Sever opravičil zaradi prezaposlenosti. Ni se zgo-dilo prvič, da je prireditelj dobil odpo-ved prav v zadnjem trenutku m Kosmačem, avtorjem filmov: Barve v prosekturi, Oblaček in oblaki ter Deset minut pred dvanajsto. Predvajanja filmov se je udeležil tudi slo-venjegraški umetnik Jože Tisnikar, o ka-terem govori film Barve v prosekturi. Koncert pevskega zbora Angela Besed-njaka je bil za vso maribarsko kulturno dejavnost prijecen dogodek. Pevski zbor je dokazal visoko pevsko kulturo in po-novno potrdil svoj sloves. Razen kulturnih prireditev je bilo v okviru brucovskega tedna več športnih sre-čanj. Teden se je zaključil s traaicional-nim brucovskim plesom. Kaj je pokazal letošnji brucovski te-den? Mariborski študentje .so se premak-nili z »mrtve točke«. Vse prireditve so bile (kljub nekaterim nepredvidenim teža-vam) dobro obiskane. Drugi napredek je bil vključitev študentov v celotno kultur-no (toiikokrat kritizirano) dejavnost. Vse kulturne prireditve so bile pripravljene skupno z mariborsko kulturno revijo. Z minulim bucovskim tednom je bil vse-kakor storjen korak naprej in lahko služi prirediteljem le za spodbudo pri nadalj-njem delu, ki nikakor ne sme zamreti. Mogoče sedaj velja slovenski pregovor: »Kujmo železo, dokler je vroče,« tako kot nikoli poprej. Darko Gačnik # AKTUALNA PGLEMIKA # AKTUALNA POLEMSKA 9 AKTUALNA PCIEM8KA # AKTUALNA PGIEMIKA • AKTUALNA POLEMfKA V Seo neaktivnosti inanborskih študeotov Ker ie prejšnja številka Tribune polna kritike mariborske strani in ker nekoli-ko poznam mariborske razmere, bi rad še, nekaj dodal. Predvsem pa: vsega niso krivi mrao ubogi nezainteresirani študent-je, ampak tudi tisti, zaradi katerih so študenije (in ne samo študenlje) nesain-teresiranif Partljič je prikazal samo eno stran rne- dalje. Hsto najbolj objektivistično. Tako je njegova sodba nujno enostranska. Drug aspekt pa nam pokaže, da mariborski viilje ni sposoben sprejeti in prenesti kri-tičnega pisanja, kar ve Partljič zelo do-bro, saj je tipično mariborsko reakcijo na kritiko občutil na svoji koži. Sprašujem se, zakaj o tem ni pisal. Poznam tudi Čud-ne dogodke okrog Katedre, ko so prisilno (mislim, da izraz ustreza) zamenjali ured-niški odbor (še preden so jo združili s Tribuno). Katedra ni bila slabša od teda-nje Tribune, včasih je bila celo precej boljša. Bila je trdneje v stiku z resnično, čeprav lokalno problematiko, stik se je počasi krepil. To pa, kot vse kaže, neko-mu ali nekaterim ni bilo ravno všeč in prestrigli so nit razvoja, ki je lepo kazal. Povrhu vsega pa ie bila edina možnost za mlade martborske pesnike in pisatelje, med katerimi je nekaj prav nadarjenih (vsi pač ne prenašajo enako dobro raznih oblik mentorstva in čudne selekcije v Mla-dih potih). Seveda raven lista ni bila ize-načena; zastopani so bili nekateri prav diietantski in precej resni prispevki. Na vsak način pa je Katedra imela svojo funkcijo, pozitivno funkcijo v maribor-skem kulturnem življenju, ki je maribor-ska stran Tribune nima. Po združitvi s Tribuno se je stari uredniški odbor raz-šel (večinoma so odšli k vojakom), ostali pa so tisti sodelavci,'ki so pisali že prej nekritično in objektivistično. Sicer pa je nerazumevanje, na katerega je zadela Katedra, smno simptom kultur-ne in socialne situacije v Mariboru. O tem je nujno potrebna resna analiza, ker je stanje že precej akulno. Navedel bom le nekaj bolj znanih phmerov: v SNG je nivo iz leta v leto nižji, opera uprizarja operete, galerija bedno životari, za umet- '* nostni paviljon so morali denar praktič-no naberačiti, študijska knjižnica se ved-no bolj preusmerja v tehniko, da ne go-vorimo o nezavidljivem stnnju mariborskih periodik (Nova obzorja, Večer). Morali bo-mo analizirati in tigotoviti izvor miselno-sti. ki ustvarja nizanje kulturnega nivoja in dopušča le tako imenovano mnolbično kulturo. Pri tem sodeluje (kot rezultat in delno tudi pogoj) žalostna raven srednje-ga šolstva (I. gimnazija ni btla verifid-rana, če je zdaj, ne vem). Maribor je dovolj velik in ima tak po-lošaj kot pokrajinsko središče, da bi mo-ral ziveti svoje kulturno življenje iz sebe, ne pay da je vedno slabotnejši odsev Ljub-Ijane z večletno zamudo. Ko smo nekoč imeli na pedagoški aka-demiji v Mariboru literarni večer (sode-lavci Perspektiv namreč), sot kakor so mi pozneje povedali, zaradi tega (ZARADI LI-TERARNEGA VEČERAJ klicali na TNZ na razgovore nekatere funkcionarje ZŠJ, ki naj bi bili za to odgovorni. Mislim, da je splošTia situacija tudi ob-jektiven vzrok, zakaj je mariborska stran najslabša v Tribuni. Problemov je brez dvoma dovolj, toda kdo se jih bo lotil. ko pa je to nevaren posel. Predvsem pa je učinek minimalen in človek ne ve, če ima takš^'-. .-»-'- «nioh kakšen smisel. Braco Rotar MALA REPORTAŽA DRAGO AVTORSTVO En rotaprint in trije gestetnerji, to je ves strojni park, s katerim uspeva univerzitetna založba letno izdati od petdeset do šestdeset različnih skript in to povprečno v nakladi petsto izvodov, kar da neskrontno število okoli 30.000 iz-vodov. In koliko dela je treba za izdajo enih samih skript? Priprava (tipkanje in risa-nje), razmnoževanje, tiskanje platnic in vezava, vso to zamudno pot preromajo skripta kar v isti hiši, kjer imajo tudi oddelek za knjigotisk in vezavo. In ne sa-mo to. Ali ste morda že opazili okusno opremo Muršičeve Hidromehanike? Sas da so to prvi poskusi, toda z izpopolni-tvljo zunanjega videza nameravajo nada-Ijevati v okviru svojih možnosti tudi vna prej. Razumljivo je, da žele poleg kvalitete prav tako nujno povečati tudi kvantiteto, tega pa založba z delno pomanjkljivim in zastarelim strojnim parkom za sedaj še ne more. POTREBUJEMO XEROX Tehnični vodja založbe Janez POKO-VEC mi je odgovoril na nekaj zastavlje-nih vprašanj. »Na vsak način potrebujemo Xerox. To je stroj angleške izdelave, s katerim ob uporabi foto postopka prenašajo pove-čane ali pomanjšane tekste z dopolnili na matrico, ki jo lahko takoj uporabijo za razmnoževanje. Na matrico formata A4 prenese ta stroj z originala šest do deset strani v eni uri. Xerox postopek bi bil na-menjen predvsem težjim tekstom, z njim pa bi lahko dosegli ažurnost v izdajanju skript za tehnične fakultete. Xerox matrice bi lahko tiskali v že ob-stoječem rotaprintu, verjetno pa bi bilo še bolje, če bi dobili še dodaten razmno-ževalni stroj. Cena stroju je okoli 6 milijonov deviz-nih dinarjev in vendar ...« »Ali bi se cena skript ob uporabi Xeroxa povečala?« »Bistveno ne, močno bi pa porastla kva-liteta izdelkov.« »Mnogokrat moramo študentje čakati na skripta tudi po več mesecev. Nastane zadržek tudi kdaj pri vas?« »Naš proizvodni plan predvideva izda-jo 180 skript letno, dejansko jih dobimo v obdelavo kakšnih 80, uspemo pa jih zaradi objektivnih. vzrokov izdati le 60. Delno rešitev vidim tudi v tem, da zmanj-šamo število zunanjih uslug (inštituti, za-vodi, tajništva fakultet ipd.) na minimum in se posvetimo osnovni nalogi, zaradi ka- tere smo bili tudi ustanovljeni — izdaja-nju skript.« SO CENE REALNE ALI NE »V politiki določevanja cene in subven-cij je prišlo do določenih sprememb. Med-tem ko je še lansko leto .založba dobila okoli 45 milijonov subvencij letno, pa no-va politika subvencioniranja predvicteva dodatek po izvodu, višino pa določi go spodarska komisija. Višina zneska je se-veda odvisna od naklade in če je ta niz-ka, lahko doseže tudi do 2.000 dinarjev p6 izvodu, v primeru visoke naklade pa lahko mnogokrat tudi odpade.« »Se vam ne zdijo cene kljub temu le nekoliko previsoke?« ' »Za študenta vsekakor so, vendar ne iščite glavnega krivca pri nas, saj večji del dejanske cene skript predstavljajo prav avtorski honorarji, ki znašajo po-vprečno okoli 20.000 do 25.000 dinarjev po avtorski poli (avtorska pola je 30.000 zna-kov).« Napravila sva kratek izračun za skrip-ta, ki izidejo v 500 izvodih in obsegajo 250 strani (to je približno 18 avtorskih pol). Račun pokaže, da odpade na en iz-vod 900 dinarjev avtorskega honorarja, medtem ko prodajna cena v zgornjem primeru ne more presegati 1.300 dinarjev. Ali ni to avtorstvo le nekoliko predra-go, posebej v primeru, ko so skripta le nekoliko modificirana priprava na preda-vanja? V tej luči se mi zdi to pritoževa-nje nad prenizkimi avtorskimi honorarji neutemeljena. »ŽELIMO SI SODELOVANJA Z VAMI . . .,« ... mi je ob odhodu zaupal tovariš Janez. »Mnogokrat bi nam lahko študentje pri-skočili na pomoč, posebno takrat, ko je tekst treba izpopolniti z risbami, ki bi jih študent, ki stroko pozna, lahko najbolje narisal, obenem pa bi tako prihranili tudi kakšen dinar, kar bi se seveda poznalo pri ceni. Otmar Lajh SREDNJEŠOLC! • SREDNJEŠOLCI • SREDNJEŠOLC! • SREDNJEŠOLCI • SREDNJEŠOLCI • SREDNJEŠOLCI • SREDNJEŠOLCI OBISK PRI DIJAKIH I. GIMNAZUE V MARIBORU STOLETNA TRADICIJA Prva gimnazija je ena izmed najstarčj-ših šol v mestu pod Pohorjem. Kmalu bo minilo 100 let, odkar so zgradili njene temelje. Da je zares stara, potrjujejo tu-di table, pribite na vogalih gimnazije: Pozor, omet odpada! S tem začenjamo našo reportažo o življenju dijakov, ki ne gledajo gimnazije zgolj z umetnostnega stališča (zgradba je namreč zaščitena), am-pak predvsem praktično. Zdi se, da je življenje gimriJtzijca enolično. Toda, če ga pogledamo pobliže, šele vidimo, kako zanimiva je njegova »borba za dvojko«. Pravi val protestov je sprožila odločitev ravnateljstva," da si di-jaki Prve ne bodo mogli ogledati Zagreb-škega velesejma. Zgodilo se je prvič po desetih letih, da dijake Prve niso videli na Zagrebškem velesejmu. Ker so dobili namesto tega prost dan, se je ogorčenje nekoliko poleglo, to-da 10. oktobra je povzročila nov val ne-godovanja prepoved, da ne bo več sobot-nih plesov na gimnaziji. Doslej so prire-jali plese četrti razredi. Plesi so bili naj-bolj priljubljena zabava gimnazijcev. Toda prepoved je bila upravičena, saj so in-terni ples vse pogosteje obiskovali tudi ostali »meščani«. Razen tega pa je prišlo do incidentov (popivanja). Kulturno življenje na Prvi gimnaziji je zelo razgibano. Glavno besedo ima MKUD, ki ga sestavljajo: literarna, dram-ska, recitacijska in druge sekcije. Ko smo obiskali literate, so le-ti glasno deba-tirali o izdaji nove številke literarne revije Mlada misel, ki že dvajset let izhaja na Prvi. Uredniku Vladimirju Gajšku sem omenil govorice o tem, da revija ne bo mogla iziti, ker ne sodeluje dovolj dija-kov, pa me je zavrnil: »Lahko si brez skrbi, dolgoletni tradi-ciji se ne bomo izneverili!« Letos so na gimnaziji uredili več mo-dernih učilnic in laboratorijev. Najmoder-nejši je kemijski laboratorij z vrsto naj-sodobnejših aparatov in kemikalij. V na-črtu imajo tudi ureditev rastlinjaka. Na njegov račun dijaki radi v šali govore, da bodo postali še vrtnarji. Najštevilnejše športno društvo na gim-naziji je Olimpija. Vsako šolsko leto orga-nizira medrazredna tekmovanja v malem nogometu in košarki, poleg tega pa tek-mujeta reprezentanci v občinski ligi sred-njih šol, v kateri je nogometna ekipa pred štirinajstimi dnevi osvojila prvo mesto. Predsednik š.D. Olimpija Ilija Glo-bačnik nam je povedal, da je največji le-tošnji uspeh vsekakor drugo mesto, ki ga je osvojila nogometna ekipa v medrepubli-škem tekmovanju srednjih šol v Zagrebu, nimajo pa lastnih igrišč, zaradi česar ne morejo normalno delati.« Prva gimnazija ima mnogo nadarjenih športnikov, sicer ne tako znanih, kot so bili Ivo Daneu, Vojko Musil, Emil Kovše in drugi, toda mladi imajo voljo, v mislih pa načelo: ohraniti moramo tradicije! življenje na gimnaziji teče dalje. Kljub vsemu so dijaki zadovoljni s svojo staro gimnazijo, ki bo kmalu praznovala 100 let-nico rojstva. Čeprav nimajo v razredih centralne kurjave, se dijaki ne pritožujejo nad klasičnim načinom ogrevanja, saj za-radi tega v zimskem času večkrat rzbruhne »epidemija gripe«. Marjan Šrimpf SREDNJEŠOLCI IIM KULTURA Večkrat govorimo o kulturi, ki naj bi jo v čim večji meri nudili srednješolcem. Oblik za tako delo je mnogo, vendar se mi zdi, da nekatere le niso najbolje zasno-vane oziroma izvedene. Kulturno umetni-ška društva na gimnazijah, ki naštudira-jo kakšno igro, izdajanja svojih glasil ter sodelovanja na maloštevilnih in pogosto slabo pripravljenih proslavah, to je bilan-ca srednješolskega dela na kulturnem pod-ročju. Seveda pa so nekatere šole (na ža-lost ne vse) končno uvidele, da je treba di-jakom oziroma srednješolcem nuditi kaj več, da je omenjeno premalo za oblikova-nje mladega intelektualca. Zato so mnoge od šol, ki niso tako oddaljene od našega glavnega kulturnega žarišča Ljubljane, vze-le v ljubljanski Drami abonma za svoje dijake, da bi vsaj vsak mesec videli dobro umetniško predstavo. In prav pri tem bi se hotel nekoliko zadržati. Na žalost moramo ugotoviti, da večina srednješolcev vzame abonmaje za predstave, marsika-teri med njimi pa tisti dan, ko je pred-stava, izkoristi za druge stvari. Naj nave-dem samo primer. Na ulici sem srečal večjo skupino fantov in deklet (iz Kočev ja), ki so jo s pospešenim korakom »ma-hali« proti kinu Union. Ugotovil sem, da so to dijaki gimnazije, ki sem jo tudi sam nekoč obiskoval. Nekateri med njimi so me spoznali in se z menoj zadržali v kraj-šem razgovoru. V teh minutah pogovora sem lahko ugotovil, da.so prišli v dramo, vendar so mi dejali, so že po naslovu drame lahko ugotovili, da ne more biti predstava »kdo ve kako dobra«, zato so se raje odločili za film, ki je,« tudi po na-slovu sodeč«, zelo dober. Nisem vedel, ali bi se nasmejal primitivnermi ugotavljanju razlik med dramo in filmom, toda nemalo sem bil začuden in še bolj razočaran, ko sem prečital v dnevnem časopisju, da je bila tisti dan na sporedu v kinu Union pov-prečna kavbojka, ki bi si jo lahko ogledali verjetno tudi v svojem mestu. Nočem jema-ti stvari preveč črnogledo, toda prav ob tem bi se veljalo zamisliti. Lahko rečem, da pri skupini, ki sem jo srečal, ni šlo za srednješolce, ki bi sodili v tisto zvrst, katero bi lahko označil z eno samo besedo: »umirjeni huligani« in prav zato se mi zdi potrebno, da neko-liko globlje premislimo te stvari, kajti od-nos in odločitev, s katero so ti mladi ljud-je zavrgli tisti dan dramsko predstavo in se raje odločili za povprečen film, se mi zdi nenavaden. Spomnimo se samo »po naslovu sodeč« in že lahko sklepamo da-Ije ... In kaj naj zapišemo? Zdi se mi, da je kulturna zavest sred-nješolcev še zelo slabo razviba. Ne bi jih npr. smelo razočarati prvo srečanje z dra-mo (tu mislim predvsem zahtevnejše so-dobne drame) — nasprotno — po vsaki predstavi bi se morali vprašati, kaj je bila idejna poanta dogajanja na odru. In prav tu zadenemo na drugo stran srednješolske kulture. Iz tega lahko sklepamo, da peda-gogi naših srednjih šol vse premalo po-znajo repertoar predstav, da so vse pre-malo seznanjeni z ocenami, ki jih o po-sameznih predstavah lahko zasledijo v dnevnem časopisju in ne nazadnje: prav oni bi morali biti tisti, ki bi prvi pregledali gledališki list in se po njem potem vedeli pripraviti na predstavo. K temeljitejši obdelavi in končno tu-di oceni pa se bo dober pedagog vrnil kakšno prvih šolskih ur po predstavi, ven-dar bo pri tem pustil predvsem dijake same, da bodo dajali svoje ocene, svoje poglede na prikazano delo. Sam pa bo pri tem le koordinator pogovora, da ne zaide na stran poti. Le s takim delom oziroma metodo dela bomo lahko dosegli to, da se bo v srednje-šolcu zbudilo zanimanje za kulturo in da bo znal ločiti zrno od plev ter si s tem izoblikoval svoje lasfcno mišljenje o umet-nini ter ne bo potem več sklepal po naslo-vih, kaj je dobro in kaj ne. žal pa lahko ugotavljamo, da mnogi naši pedagogi še ni-so našli te poti, še niso našli tistega čle-na, ki bi res smotrno povezoval srednje-šolca s kulturo. Bil bi že čas, da se tudi tu zganemo. Ne smemo pa samo obsojati neza-nimanje mladih, temveč se moramo več-krat tudi vprašati, kaj smo storili sami. Ponavadi se dogaja, da vse kulturno delo na gimnaziji sloni na eni sami osebi — slavistu. Večkrat precenjujemo njegove zmožnosti, vse premalo pa mu pomaga-mo pri njegovem delu. še vedno se dogaja, da ostaja pri delu z dijaki ponavadi sam in njegovo delo ne rodi tistih sadov, ki bi jih lahko. Njegov elan se polagoma izgubi in posledice so kaj kmalu vidne. Ob smotrnejši porazde-litvi dela in uvidevnosti ter pomoči ostalih članov pedagoškega kolektiva, pa bi se njegovo delo obrestovalo in brez dvoma uspeh ne bi izostal. M. Mate TRIBUNA STRAN 5 Sandi Pavlin in Erika Železnikova v Tangentah TELEVIZIJA TAIMGEIMT Tangenta je premica, ki se v eni- točki do-tika oboda kroga. Ga torej ne preseka in zbeži mimo njega. Po slovensko se tangenti pravi dotikalnica. Ce se ne motim, je prav takšna mimobežnost in plehka vnanjost, s katero so zaznamovani medčloveški odnosi, glavni vsebin-ski problem TV drame, ki sta jo napisala p. Janez Čuk in Jane Kavčič in ki smo jo glsdali v eetrtek, 20. oktobra. In še posebej problem, če so mimobežni tisti odnosi v človeškem bi-vanju, ki po neki logiki ne bi smeli biti mimo-bežni, ampak usodni in prvinski ter bi morali temeljiti in usmerjati samo srž tistega biva-nja. Namreč erotični odnosi. Iz spoznanja krize istih odnosov se avtorja nove slovenske TV igre privzdigneta v kritiko in predvsem v razumevanje tistega alieniranega človeka, ki vso krizo povzroči. Dramaturški kontrapunkt je zastavljen na moč ambiciozno. Pisatelju se ponudi Margit. Pisatelj gre spat z njo. Vidi, da je bil prvi. Zat.o se vanjo zaljubi, loči od svoje žene, potem pa ga Margit ne mara več. Pisatelj sklene, da bo temeljito razmislil o vzrokih, ki so ju pripeljali skupaj. Pri tem je važno to, da je pisatelj že malo v letih, in da je Margit študentka slikarstva. Pisatelj je (po Margit) sentimentalen človek in prilagodljivec, Margit pa je razvezana eksistencialistka. Pisa-telj si je iz nje ustvaril mit, eksistencialistka pa ga z besedo in dejanji razbija. Pri tem pisa-tel.i bolj ali manj trpi. Najnormalnejša konsekvenca takšne vizije sveta bi nujno morala preiti v umetniško kr;-tiko alienirane človečnosti v družbi, ki jo omo-goča. Prebiti bi torej morala meje bolj aJi manj privatne erotike v kritično analizo s šir-ših in ,zato tudi globljih ter pomembne.iših aspektftv. Janez Čuk in Jane Kavčič šta praktično za-prla vsakršno pot v opisano smer, ko sta se odločila za poenostavljene intelektualistične akterje, ki so po svojem specifičnem sooial-nem statusu (in v Tangentah še posebej) dekla-siranci in se s svojimi intimnimi problerni gibljejo nad ali izven družbe, v svetu »uraet-nosti« in intelektualiziranja ter brez prave zve-ze z resnično družbeno dinamiko. Avtorja Tan-gent sta striktno zapisala samo intelektuali- stičnemu nivoju. Zato je ves problem videti mnogo manj resen, kot je v resnici in pred-vsem tudi mnogo bolj abstrakten in privaten, na nivoju dovolj nespretnega besedičenja. Haz-bijanje mitov je lepoumniška fraza; in kaj je sploh ta mit? Eksistencializem je modna po-za. Erotični problem obstaja na ravni puber-tetnega spogledovanja. Intelektualistične deba-te o slikarstvu in pisateljevanju so nezanimive, "ker smo jih prav take že večkrat brali, in to v spretnejši obliki. Tudi pasusi, kjer bi mogli zaslutiti preblisk resničnosti — kot odseva ži-vega in nepotvorjenega bivanja — se zaradi obupno slabih dialogov sproti razbijajo. Ce k temu pridamo še dejstvo,, da so Tangente kon-cipirane kot Pisateljeva (intelektualistična) pri-poved, ki jo »živi« prizori samo ilustrirajo in je zato možnost resnične individualizacije še manjša, bo jasno, da je sleherno nadaljnje argumentiranje odveč. To nesrečno intelektualistično igro, ki Je v skrajni liniji sentimentalka, sta režirala Jane Kavčič in Dušan Prebil dovolj spretno in s po-udarjenimi filmskimi prijemi. Igri sami to ni bilo v škodo, čeprav smo jo gledali na TV. Na nekaterih mestih je realizacija prišla v na-sprotje s posebnimi zahtevami TV medija (predvsem vožnja z avtomobilom; preveč ilu-strativni kadri v gledališču), v celoti pa mu je kljub temu dovolj ustrezala. Seveda je jasno, da je o resnično kreativni režiji, ki bi s pred-logom vred zrasla v polno in usodno izpoved, pri pričujoči TV igri težko govoriti zaradi sla-be literarne predloge. Zato so pripombe k reali-zaciji nujno bolj ali manj formalistične. Pisa-telja je konvencionalno in tu in tam pre-patetično lgral Polde Bibič. Margit Efike 2eleznikove je bila uspešnejša kot spogled-Ijivka in izrazito slaba kot eksistencialistična intelektualka, kjer sploh ni mogla obvla-dovati idejne vsebine dialoga, kakor je bila povprečna. O zlitju obeh prvin je nemogoče govoriti. Sandi Pavlin je bil kot baletnik dovolj ciničen in uspešno tipiziran, čeprav rau je slab tekst branil, da bi naredil karkoli več. V vidnejših vlogah sta nastopila še Elvira Kra-ljeva in Brane Ivanc. Andrej Inkret LIKOVNA RAZSTA VA IVIilica Zorič Tokrat razstavlja y Mali galeriji tapiserije Milica Zoric. Tapiserija je pri nas manj popu-larna in manj znana tehnika likovne umetno-sti, že zato bi lahko bila ta razstava zanimiva. Toda tudi tokrat smo nekoliko razočarani. Bar-ve so standardne, »moderno« upodobljene fi-gure so šablonske in včasih neadekvatno for-mirane, da so večkrat bolj smešne kakor groz-ljive. Tu in tam bolj ali manj posrečeno vključi v podobo narodno ornamentiko. Spet sem pri-siljen napisati, da je razstava predvsem deko-rativna in da nas ne prevzame. Vse, kar tu vidimo, je že tisočkrat in boljše povedano in uporabljeno (razen materiala), tako da imamo vtis, da gledamo popevko, preneseno na likov-no področje. To pa pomeni, da so eksponati pretežno produkt mode, da jih gledamo in ima-mo toliko časa, dokler so v modi, potem pa jih preprosto zamenjamo z drugimi. Toliko o tej razstavi. Na splošno pa imajo razstave v Mali galeriji precej skupnih last-nosti: le redkokdaj vidimo v njej razstavljene umetnine, se pravi: dela s trajnejšo, umetniško vrednostjo ... Obiskovalcu se vsiljuje vtis, da je Mala galerija razstavni prostor nekakšne li-kovne konfekcije, eksponati so navadno deko-rativni in neproblemski, kljub navidezno mo-dernim formam, ki pa ne nosijo ustrezne vsebine (zato sem tudi rekel, da je modernost navidezna). Vtis o sejmski funkciji Male galerije pa po-trjujejo še katalogi, ki so bolj reklamni pro-spektd. Avtorji predgovorov pa si pogosto niso preveč na jasnem t> predmetu, ki ga ponujajo. To trditev bom podprl z nekaj citati iz pred-govorov k zadnjima dvema razstavama: »... Pradavna nezaustavljiva gibanja, do katerih spomini ne morejo seči in vroče izhla-pine vrtincev barv, skozi škrlatne hudournike in razgreti tok elementov, skozi neslišno cep-ljenje kristalov in dolgotrajno sesedanje plasti v tleh...,« pravi Vanda Ekl v predgovoru k Ra-dauševi razstavi in s tem posili gledatca, ki ima polno pravico do svojih asociacij. O likovnem pa ne izgublja besed, pravi le: »Skozi tresljaj in jasnino akvarelne poteze se, kaže svetloba, skozi tonske obrate pa reliefnost. Likovni po-men je čisto izražen v čvrstosti in v harmo-niji tona in ritma.« To je vse. V glavnem pa je njen predgovor poskus prevajania iz likov-nega jezika v besede. S tem pa, najbrž nehote, zanika smisel likovne umetnosti. če bi lahko likovno izrazili z besedami, bi bilo likovno brez smisla. Potem posili celo samega Radauša, ko mu vsiljuje eksperimente kot glavno razvojno linijo: »in čeprav je tehnični in vsebinski raz-pon od teh valujočih lirskih izpovedi do Ra-dauševe možate plastike na prvi pogled prav po-laren —na dnu gibljejo oba svetova istjg usodne sile in isto bistveno monumentalno občutje. To je nepretrganost istega doživljanja, ista oprede-litev človeka v neizprosni resničnosti sveta.« Nič boljši, le še bolj nabuhel je predgovor k naši razstavi kot na primer: »Milica Zorič je imela nekaj povedati — odločno in glasno kot umet nica in človek ter skromno kot obrtnica — ne-kaj pokazati pri tem prazniku za oko, pri tem očiščevanju duha«^ ali pa .. »to jpionirsko delo odpira vrata v kraljestvo jugoslovanske deko-rativne tkanine, v svet epike, kakor neko veze-nje kraljice Matilde v svet evropske tapiserije. ... Kot nosilci drame ali simboli tragedije so ti polljudje ali polptice ali polplazilci... Mili-ca Zorič je lmela dovolj časa, da je videla svet in dovolj vzrokov za premišljanje« ... in tako naprej. V vsem sestavku skoraj ni besede, ka-teri se ne bi dalo ugovarjati, vse so nepotrebne in o tapiserijah samih nam ne povedo ničesar. Iz sestavka vidimo, da je avtorju likovni svet tuj in raje ne skušajmo razumeti, zakaj je o teh stvareh pisal. Skratka, oba teksta Vande Ekl in Padje Mi-losavljevica sta nerealna. Iz njunega pisanja nikjer ne sledi, da so razstavljena dela kot li-kovne umetnine dobra ali slaba. Braco Rotar I mera 3 mero in od tu zadrega, zaradi svoje verjetnosti, ki pa je ostala presplošna, neargumentirane in neopredeljena. Z drugimi besedami: verjamem, da so taki in taki ljudje, ne slikaj mi jih, ver-jel sem še predno sem prišel, dokaži, da so v dvorani, • pokaži na njih s prstom, to me bo resnično zabavalo. Zato sem prišel. Gospod Puntila in njegov hlapec Matti je tekst, za katerega pravi neki moj prijatelj, da je genialen. Mislim, da to ni njegova edina Iastnost. Puntila in njegov hlapec sta simbolni podobi kapitalističnega in delavskega razreda, njunega boja, preteklosti njunega boja in ni-česar več. Vse, kar je še tako genialnega v igri — humor, ljudskost, vsa ta posrečenost in za-bavnost od začetka do konca pravzaprav tega osnovnega odnosa igre ne presega. Gre samo in izključno za alegorijo odnosa: proletarec — kapitalist. Vprašanje je, ali ima ta Brechtov tekst dovolj atributov, ki bi zadostovali za označbo: aktualen tukaj, danes. Mislim, da jih Kre in Brecht v IUGL nima. Puntila, ki je kjerkoli v zapadni EvropT danes verjetno potreba, vsakdanji kruh, borba in aktualnost, je v MGL v idejnem smislu manj kot kinoteka, je ponosno in zadovoljno gleda-nje nazaj v zgodovino. če bi si nekdo v prostem času privoščil po-polnoma neobvezno, privatno kontaminacijo, dramaturško spojitev obeh del na idejnem in estetskem področju in potem rezultat uprizo-ritev na lutkovnem odru kot povsem eksperi-mentalni poskus, ki ne bi nikogar žalil, trgal ipd., bi verjetno prišel do zanimivih ugotovitev in do predstave, ki bi zadovoljila marsikoga med nami, do aktualne predstave. če naj spregovorim nekaj skopih besed o samih uprizoritvah, moram vsekakor izhajati iz osnovne ugotovitve, da sta po svoji gledali-ški podobi obe solidni in da sta v glavnem zadovoljili. Kreature: režiser Jože Gale je z veliko oku-sa nihal med napetostjo kriminalke in grotesk-no barvitostjo atmosfere, kar je dalo v prvih dveh dejanjih zadovoljive rezultate, a je v tem-pu in smislu popustil v tretjem dejanju, kjer smo se mestoma že skorajda dolgočasili. Scena Sveta Jovanoviča je bila posrečena, kostumi Mije Jarčeve pa prijetno konvencionalni. Od igralcev naj omenim predvsem M. Bajca, ki je predstavil izredno posrečeno karikaturo, ki pa ni ostala samo skicirana, temveč je sub-tilno zaživela z vsemi prelivi prave človeške figure. Gospod Puntila in njegov hlapec Matti: po-stavitev režiserja Janeza Vrhunca je skoraj v vsakem smislu zadovoljiva. Bila je to tempe-ramentna in spektakularna, pa razmišljujoča in duhovita predstava, katere odnosi so bili s posluhom domišljeni in vsklajeni. Mnenja sem, da je bila režija boljša od čistega brech-tovskega načina, ki bi ga utegnili videti kje v Nemčiji, da je predstava z odpravo nekate-rih odtujevalnih elementov ogromno pridobila. Oba protagonista Dare Ulaga (Matti) in Vladimir Skrbinšek (Puntila) sta ustvarila ve-liki vlogi. V. Skrbinšek je z razumsko in tem-peramentno igro ustvaril nenavadno polno, bo-gato figuro, ki je z lahkoto obvladovala vse za-htevne nianse v najbolj sestavljenih situacijah. Razvraten in divji, nabit z neuničljivo ener-gijo v pijanstvu, dober, človeški, velikodušen, pa zopet mrzel, preračunljiv in tiranski, je Skr-binšek znal realizirati mnogo tistega, kar je v osnovi pojem za Brechtovega gospodarja Puntilo. Dare Ulaga je bil v neprimerno težji situa-ciji, saj je imel na razpolago bolj skromna iz-razna sredstva. Njegov Matti je bil ustvarjan s prefinjeno, drobno, a več kot nakazano bri-ljanco. Dušan Jovanovič LEVI ZASIJ K ZA IKRIZO ALI PROTI NJEJ Govorimo in pišemo o KRIZI filmskega du-ha, o KRIZI jmtelekta v domači k-vnematogra-fhji. Govorimo in pišemo o tem na podlagi konkretnih podatkov, na podlagi zmogljivosti materialne baze, ki jo daje družba sa rasvoj kinematografije, na podlagi resultatov, ~ki jih dajejo posamezni talenti, na podlagi okvirav ustvarialno demokratične atmosfere, na po-dlagi enoletnih, sesonskih ftim&kih del, pred-vajariih na festivalih cekwečemih in kratkih filmov ter slednjič: na podlagi udeležbe in u&pehov našifo filmskih stvaritev na tujih filmskih srečanjih. To je dokaj širok in plastičen, popolnoma realen imenavalec našega filmskega stanja: naših želja, sposobnosti, zmogljivasti, dosež-kov. Naših kelja, ki nas odnašajo pri ustvarja-nju v vmaginarni, namišljeni in izmišljeni svet jutrišnjega dne; naših šelja, ki presega-jo naše zmogljmosti. Naših sposobnosh, ki jih Ijubosumno pre-cmjujemo in ki morda v okviru državnih me-ju SRFJ pomenijo določeno stopnjv zrelosti, isven teh mejo, v evropski fihnski ARENI, pa se ta sposobnost večkrat spremeni v nepo-membno majhnost, pretkano s tisto jugoslo-txmsko domišljcvvostjo, tako značilno recimo su naš nogomet- Ali konkretno: Bauerjev film IZ OČI V OČI, naijboljši film v 1963. letu in sploh eden boljših v naši kinematografiji, je sodeloval na letošnjem filmskem festivalu v Karlovih Varih. Pričakovati smo nagrade, a film so med resnično filmske-izpovednimi velikani foamaida omenili. Relacija med domačo ARENO in lujo je torej fasna, a neupoštevana. Dosežki naše kinematografije so UMETNI-ŠKI, torej se ne dajo izmeriti niti z milimet-ri niti z desetinkarm sekunde. Polrebna so dsruga, estetska in etična merila, do filmov mo sprejemnem centru, ki bo namenjen vsej mladini. To pomanjkljivost posebno čuti^ mo študentje, saj moramo vedno znova jjn znova odklanjati ponudbe o zamenjavi obiskov študentov iz drugih univerzitet-nih centrov, ker svojih gostov nimamo kje prenočiti. Počitniška zveza se že 11 let trudi, da bi dobila sredstva in lokacijo za ta nujno potrebni objekt. No, verjetno bi lahko čakali še naslednjih 10 let, če ne bi bila Ljubljana organizator svetovnega prvenstva v hokeju na ledu. V študent-skem naselju so namreč že pričeli z grad-njo objektov, kjer bodo v času prvenstva stanovali udeleženci te največje športne prireditve v Ljubljani. Izvedeli smo, da se bodo v nove zgradbe po končanem pr-venstvu preselili študenti iz Akademskega kolegija in tako bo končno približno čez dve leti Akademski kolegij preurejen v sprejemni center Počitniške zveze. Ta bo namenjen vsej mladini, ki bo za daljsi ali krajši čas obiskala Ljubljano. Izvršn^ odbor Počitniške zveze Sloveaije je z re-šitvijo zelo zadovoljen, saj bo lahko dom-zaradi menze, ki je v sami stavbi, lahko nudil gostom celotno oskrbo, del prq-storov pa bodo preuredili v klubske pro-store z bifejem in čitalnico. V sami zgrad-bi naj bi bil tudi sedež mladinske turi-stične poslovalnice in servis za izposo-janje opreme. Nov sprejemni dom v Ljubljani, kate-rega kapaciteta bo približno 200 postelj, bi bil velik korak naprej pri razvoju mladin-skega turizma, od merodajnih zato priča-kujemo, da bodo pri nadaljnji realizaciji vsestransko pomagali. Ne smemo pozabiti, da je nov sprejemni center v Ljubljani v sedemletnem perspektivnem načrtu okraja in republike. S. Rutar NOVOSTI IZ CTK VAŽNKJŠE REVIJE IZ STROJMŠTVA — (R s Stevilko je signatura) R 3494 Bulletin Oerlikon. Ziirich R 3780 Energie fluide et lubrification. Paris R 2856 Escher Wyss Mitteilungen. Zurich R 276« Hydraulics & Pneumatics. Clevelaml R 3858 fnternational Power Equipment Sew9, Morden (Surrey) R 3400 Macchine. Milano R 632 Machinery. London R 3660 Maschinenbau utid Fertigungstechnik der UDSSR. Aachen R 3016 Mecanique — electricite. Paris R 3589 Mechanik. Warszawa R 3651 Oelhvdraulik u. Pneumatik. Wiesbaden R 2958 La Pratique des industries mecauiques. Paris R 3002 Revue d'electricite & de mecanique. Paris R 3036 Revue t«chnique Sulzer. Winterthur R 2390 Schweizer Technik. Lausanne R 3603 Strojirenska Tyroba. Praha R 3604 Strojirenstvi. Praha R 3557 Technik u. Betricb. Wien R 3126 Technique Suisse. Lausanne R 2767 Technische Rundschau Sulzer. Winterlliur R 476 Wear —, Usure — Verschleiss. Amsterdajn R 3764 VVissenschaftliche Zeitschrift der Hoch- schule fiir Schwermaschiiienbau Mag^le- bui-g Magdeburg R 3168 Zeitschrift fiir wirtschaftliche Fertignng (ZWF). Stntt«a>-t iriiiiii*a Tribnna - list sloven.skih študentov - Izdaja univerzitetni odbor ZŠJ — Ui*eja ureckiiškii od;bor — Glavni urednik Drago Mirošič - Odgovomi urednik Marko Kerševan — Uredništvo in uprava Tribune: Poljanska 6 II — Telefon 30-123. Tekoci račun 600-14-608-72 - Letna naročndna 500 dinarjev — posamezen izvod 20 dmarjev — Rokopisov in fotografij ne vračamo - Tiska Casopisno podjetje -»Delo«, Ljubljana, Tomšičeva 1, telefon 23-522. — Poštnina plačana v gotovini.