Z-J
uitu >03
O"
vr
LETNIK
XL1
POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
Vsebina:
Kdo odločuje spol v čebelni družini? . . .	129
Zamenjava matic...........131
Poročilo..............133
Proslava 20 letnice podružnice čebelarskega
društva v Mariboru.........134
Občni zbor Zveze jugoslovanskih čebelarskih
društev in zadrug.........• .	136
Opazovalne postaje..........137
Peter Pavel Glavar..........139
Društvene vesti...........140
Paberki iz naše čebelarske preteklosti . . .	141
Drobir...............142
Mali oglasi
Prodam poceni suhe čebele iz 44 panjev. Prevzem od 20. septembra naprej. Janez Žagar, Rudnik pri Ljubljani.
Prodam 17 družin čebel v A. Ž. panjih po končani ajdovi paši, opremljene večinoma z novim satovjem in razen dveh vse z letošnjimi maticami ter z zadostno zimsko zalogo medu. Cena po dogovoru. — Rekar Simon, Ljubljana, Cesta v Mestni log štev. 79.
Prodam čebelnjak z 32 obljudenimi panji Žnideršičeve mere z vsem orodjem. Družine so zdrave in močne, oskrbljene z zimsko zalogo medu. — Danilo Strahinjič, žepče, Drinska ban.
Ureditev ajdovih pasišč
*	J •• v v
in stojisc
Banska uprava nas je obvestila, da bo njen čebelarski referent g. Okorn uredil še vsa ajdova pasišča in stojišča v onih okrajih, ki doslej še niso imeli urejenih ajdovih pasišč. Čebelarsko društvo mora zato preskrbeti banski upravi potrebne podatke. Pozivamo vse čebelarje-prevaževalce, da najkasneje do 15. s e p t e m r a t. 1. spo-roče društvu:
1.	svoj točen naslov,
2.	kam prevažajo čebele (navesti je točno ime, vas, h. štev. posestnika zemljišča);
3.	koliko čebelnih družin prevažajo na omenjeno stojišče;
4.	v kateri občini in okraju se stojišče nahaja.
Teh podatkov ni treba pošiljati onim prevaževalcem, ki prevažajo čebele v okraje Ptuj, Ljutomer itd., ki so navedeni v zadnji banski naredbi; pač pa jih morajo poslati vsi drugi.
Ime stojišča je točno navesti n. pr.: „Stojišče pri krivi bukvi na Gmajni, posestnika I. I. v Kriški vasi št. 14 občina.....okraj ....
Na poznejše prijave oziroma na one prevažalce, ki teh podatkov ne bodo poslali, se banska uprava pri razdelitvi pašišč in stojišč ne bo ozirala.
Glasilo Slovenskega Čebelarskega društva v Ljubljani
Izhaja mesečno. — Urejuje: Avgust Bukovec, Ljubljana, Gruberjevo nabrežje 1 +
Številka 9	V Ljubljani, 1. septembra 1938	Letnik XLI
Kdo odločuje spol v čebelni družini?
Henrik Peternel.
Narava skriva svoje tajnosti pred radovednostjo človeka povsod, tucli pri čebel-nein življenju, ki nas čebelarje, najbolj zanima.
Resnica je, ki o njej ni nobenega dvoma, da je matica lahko ali jalova ali neopra-šena ali oprašena ali pa slabo oplemenjena.
Jalova matica zalega jajčeca, ki niso zmožna življenja; iz njih se ne izvalijo ličinke.
Trotovka je matica, ki je ostala iz kateregakoli vzroka neoprašena. Ta zalega jajčeca največkrat v čebelne, a tucli v trotje celice in matičnike, toda iz njih se rodijo samo troti. Tucli stara matica, ki ji je plodilo pošlo, zalega sama neoplojena jajčeca.
Oprašena matica zalega v čebelne celice in matičnike oplojena jajčeca, v trotje pa neoplojena. Edino taka matica je normalna ali pravilna, ker lahko preskrbuje družino z maticami, čebelami in troti.
Slabo oprašena matica zalega v čebelne celice vedno več neoplojenih jajčec, dokler ne postane njeno zaleganje enako neopra-šeni matici. Vzrok pešanja rodovitnosti je nezadostna oprašitev ali pa bolezen, kar ima za posledico vedno večje pomanjkanje plodila.
Čebele trotovke zalegajo enako kakor neoplojene matice. Ker imajo krajši zadek kot matice, ne morejo seči z njim do dna celice, zato puščajo jajčeca na stenah celic.
Ako se vprašamo, kdo odločuje spol posameznih udov čebelne družine, dobimo ta-
ko različne in tudi nasprotujoče si odgovore, da jih je zanimivo proučiti. Ni namen tega spisa, nuditi čebelarjem končnoveljav-no rešitev skrivnosti o določitvi spola v čebelni družini, ampak obravnavati dosedaj znana, več ali manj verjetna domnevanja raznih čebelarjev.
Dr. Dierzon je trdil, da izvajajo stene čebelne in matične celice (matičnika) pritisk na zadek matice pri zaleganju, ki se prenaša na semensko mošnjioo, tako da se potem jajčeca oplojajo, medtem ko se to ne godi pri širših trotjih celicah. Pogled v kra-njiča od spodaj po odvzetem dnu takrat, ko se pripravlja na prvi roj in ima matičnike raznih starosti, potrjuje domneve dr. Dierzona. Zapazimo namreč, da je odprtina matičnikov, preden jih matica zaleže, zožena tako, da je verjetno, da izvajajo pritisk na semenski mošnjiček matice.
Kljub temu ni mogoče priznati to dr. Dierzonovo domnevo, ker vidimo ob dobri paši, ko je družina na višku razvoja, da matica zalega z oplojenimi jajčeci dodane satnice, še preden so izdelane in so komaj dva, tri milimetre potegnjene. Zato ne more biti govora o tem, da bi pritiskale stene celice na semensko mošnjico matice. To neštetokrat od čebelarjev opazovano dejstvo dokazuje, da je dr. Dierzonova domneva zmotna.
Proti tej Dierzonovi domnevi so nastopali razni čebelarji, zlasti znani Dickel, ki je trdil, da matica nese, dokler je kaj semenskih nitk v semenski mošnjici, samo oplojena jajčeca, da pa čebele odstranjujejo semenske nitke z jajčec v trotjih ce-
licali, ki so večje in torej čebele lažje pridejo do jajčec, cla jih obližejo.
Ta teorija je našla svoje zagovornike in veliko se je pisalo o njej, a ugovori proti njej so bili tako resni in odločni, da je polagoma vse utihnilo. Poudarjalo se je n. pr., da narava ne dela ničesar brez smotra, dasi je razsipna ravno pri trošenju semena, ki naj ohranjuje rastlinsko, odnosno živalsko vrsto. Ker je količina plodila, ki ga ima sprašena matica v semenski mošujici, omejena, bi bila neverjetna razsipnost, če bi narava brez smotra trosila nenadomestljivo plodilo za jajčeca, ki ni treba, da so oplojena. Nekateri so pa trdili, da je nemogoče, da bi čebele odstranjevale plodilo, saj je jasno, da, če že ne vse, vsaj nekatere semenske nitke oplodijo jajčeca še preden dosežejo dno celice. Če bi bila oplojena vsa jajčeca, ki jih matica znese, bi se včasih moralo najti čebelno zalego tudi v trotjih celicah. A ravno trotovina je vedno lepo strnjeno zaležena, in nihče še ni opazil čebelne zalege v trot jem satju.
izraz satnica smo uvedli pred leti namesto nesmiselnega izraza „umetno satje", ki je nastal iz nemškega „Kunstwaben". Tiste voščene plošče z vtisnjenimi osnovami celic, še niso sat, marveč le osnova za sat, ki ga morajo čebele šele zgraditi in smo radi tega izraz „umetno satje" zavrgli in uvedli novega.
Novega izraza so se čebelarji naglo oprijeli, toda uporabljajo ga napačno. Sedaj označujejo tudi izdelan sat s satnico.
Ta ,,napredek" je izšel iz Ljubljane in njene okolice, kjer je naš jezik najbolj popačen.
Pravilno je tedaj, če rečemo, da smo v satnik pritrdili satnice, jih dali čebelam, ki so jih takoj „prijele" in lepo izdelale. Ko je sat dodelan, ni več satnica, marveč samo še sat. Nespametno se tedaj sliši, če bi rekli, da smo dali lačnemu panju okvir (satnik!) medu, ali satnico medu.
O satnikih (okvirjih) govorimo le dokler so prazni, o satnicah pa le dokler niso izdelane, potem izgineta ta dva pojma in ostane le še pojem sat. Panju izmenjamo satje, škartiramo stare sate, točimo medene sate, ne pa medene satnice. Ponos vsakega čebelarja mora biti, da se pravilno čebelarsko izraža!
Če je čebelarski svet tej sicer kolikor toliko upravičeni domnevi odrekel verjetnost, so toliko manj verjetne druge domneve, n. pr. prvotna Dicklova, da izločajo čebele sokove, s katerimi lahko onemogočijo
oplojenje jajčeca. Še slabša pa je domneva, da je določitev spola odvisna od prehrane ličink. To domnevo so spravili na papir še manj resni čebelarji.
Znani čebelarski pisatelj Maetterlink in po njemu dr. Zais so se zatekli k nadnaravni razlagi zagonetk v čebelni družini in govorijo o nekem duhu ali duši, ki vlada iu urejuje vse v čebelni družini. Domneva, da ima vsaka čebelna družina svojo dušo. ki jo vlada, ne more biti drugega nego pesniška domislica, kar bo gotovo uvidel vsak resen čebelar.
Po tolikih ponesrečenih poizkusih rešiti zagonetko o določitvi spola udov čebelne družine, je umevno, da se je odvrnila pozornost čebelarjev od tega vprašanja in se bolj zanimala za rešitev praktičnih zadev. Na letošnjem zborovanju urednikov nemških čebelarskih listov v Eisenachu je dr. Freudenstein govoril proti nadaljnemu obravnavanju vprašanja o določitvi spola v čebelarskih listih. Pri takem duhu ni čudo, da je ostalo čebelarjem prekrito, kake poizkuse je delal v najnovejšem času pater dr. Bossi v Milanu, ki so bili objavljeni v italijanščini, francoščini in angleščini v brošuri: »Razčlenjena (secirana) čebela".
Dr. Bossi pravi: „Ako pogledamo razne slike spolnih organov matice, n. pr. v knjigi „Die Biene" od dr. Luenbergerja i. dr., vidimo, da so to samo risbe, nikakor pa ne mikrofotografije, ki edine lahko dovedejo do jasnosti glede sestava teh organov. Ravno pomanjkanje mikrofotografij nam dokazuje, kako je mogoče, da se prenašajo že osemdeset let slike po eni in isti risbi iz učne knjige v učno knjigo.
Dr. Bossi si je postavil za cilj, da z ini-krofotografijami popravi dosedanje stare podobe o spolnih organov matice, in pravi o teh starih risbah tole:
Od vsakega izmed obeh jajčnikov matice vodi po ena cev: jajčna vodnica. Vodnici se proti zadku združita v eno samo cev, nožnico, ki je v zvezi s semensko moš-njico. Iz semenske mošnjice prihajajo semenske nitke (za trotovska jajca nobena), ki se oprimejo jajčec in jih oplodijo.
To kaže po dr. Bossi ju risba, ki jo gledamo že osemdeset let v čebelarskih knjigah.
Dr. Bossi pravi, da se ni mogel zadovoljiti s to risbo. Zato se je odločil, da preišče z mikrofotografijami sestav spolovil matice, in opisuje svoje izsledke tako:
Najprej se mi je posrečilo ujeti matico, ko je ravno zalegala, jo takoj umoriti v
olju iz nafte, tako da je njeno truplo ostalo v takem stanju v kakršnem je bilo v trenutku, ko je odlagala jajčeca. Na mi-krofotografiji sem videl dvoje vodnic za jajčeca, natančno v sredi pa želo. Nadalj-na preiskovanja so pokazala, da ima matica dve prav do zadnjice strogo ločeni jajčni vodnici, saj sem našel v obeli jajčeca. Vodnici sta sicer videti združeni, a ju loči tenka kožica (membrana). Dognal sem, da je semenska mošnjica samo z eno vodnico v zvezi, z levo, tako da matica zalega iz desne vodnice vedno neoplojena jajčeca, iz leve pa oplojena, dokler ji ne zmanjka plodila.
Konec obeli vodnic, kjer izstopajo jajčeca, je na eni strani opremljen z dlačicami. Važno je, da z dotikom kocin odloču je matica, iz katere vodnice naj pride jajčece v celico, možno pa je tudi, da to odloči že takrat, ko vtakne glavo v celico, kar stori vselej, preden znese jajčeca.
Nadalje sem preiskal jajčeca, ki sem jih našel v posamezni izmed obeh vodnic in sem našel, da so vsa jajčeca iz desne vodnice neoplojena in tudi v levem, ako so bila v tistem delu vodnice nad združitvijo s semensko vodnico.
Kedaj se jajčece oplodi? sem se vprašal. Našel sem, da se to čestokrat zgodi že preden ga prilepi matica na dno celice. Našel sem pa tudi jajčeca, ki so bila že več ur prilepljena na dno celice in so bila še neoplojena, a semenska nitka je še živela v tekočini, ki jo je obdajala in se je nahajala v bližini niikropila, to je, tiste jamice, skozi katero prodre plodilo v jajčece in ga oplodi. To se godi čestokrat, kadar matica naglo in izdatno zalega. Možno je tedaj, da v posameznih primerih odločijo čebele spol ličinke. Recimo, da se to zgodi takrat, ko plodilo še ni predrlo mikropil in ga čebele odstranijo. To mi potrjuje opažano dejstvo, da so mi čebele odgojile zraven matic in čebel redno tudi nekaj trotov, če sem dodal osiroteli družini sat z nedvomno samo čebelnimi celicami. To so mi potrdili tudi drugi veliki čebelarji (n. pr. Miller), ki so napravili poizkuse na mojo pobudo in prišli do istih izsledkov. Zmotno bi pa bilo, ako bi iz možnosti odstranitve plodila s posameznih jajčec čebelam pripisavali možnost od ločevanj a spola ličink.
Tako uči dr. Bossi! Ali je s tem že rešeno vprašanje, ki je napisano na čelu tega spisa? Ne, rešeno ni in tudi ne bo kmalu, kvečjemu, če bi nadaljne preiskave potr-
dile domneve dr. Bossija. Saj znajo tudi drugi napravljati mikrofotografije.
Dobro pa je le, da ve praktični čebelar, kako se je dosedaj reševalo in obravnavalo vprašanje določitve spola pri čebelah in to je prav za prav edini namen tega spisa.
Zamenjava matic
Jože Klenovšek.
Še preden je naše čebelarstvo dobilo lice modernega čebelarstva, so se že mnogi čebelarji zavedali velike važnosti dobre matice. Zato so najrajše puščali za pleme druge roje, ki so imeli mlade matice in lepo mlado satje.
Ko pa je panj s premičnim satjem izpodrinil panje z nepremičnim, se je že s tem število rojev skrčilo. Moderni panji, pa najsi bodo kateregakoli sestava, so znatno večji od navadnega kranjiča. Zato družina v takem panju potrebuje več časa za razvoj, da napolni razmeroma velik prostor in da se končno začne pripravljati na roj.
Nekoč sem vprašal starega čebelarja s kranjiči, zakaj pušča za rejo samo srednje in manjše panje, pa mi je odgovoril: „Zato, ker ti rajše in prej rojijo kot veliki."
Končno pa je napredno čebelarstvo začelo težiti za tem, da omeji število rojev, kajti izkušnja je pokazala, da so celaki bolj medeni kot izrojenci, kar je čisto naravno.
S to spremembo načina čebelarjenja pa se je pojavilo drugo važno vprašanje, namreč reja in zamenjava matic.
Vsak čebelar ve, da ima panj, ki ni rojil, staro matico, ako ni prelegel. Če več let zaporedoma ne roji, se bo matica tako postarala, da ne bo več zmožna vršiti svoje naloge.
Večina naprednih čebelarjev goji nove matice v prašilčkih. To delo zahteva že nekoliko več spretnosti, kot pobrati iz rnedi-šča medene sate in jih sukati v točilu. Zato se marsikomu zdi na prvi pogled to delo preveč komplicirano in rajše trdi, da je bolje, če pusti, da družina roji in .si tako na naraven način izmenja matico. Ne bom rekel, da niso take matice navadno zelo dobre, morda včasih boljše od umno vzgojenih, toda vedeti moramo, da se pojem »Dnina vzreja matic" ne rabi v popolnoma pravem pomenu, kajti kdor hoče vzgajati matice v prašilčkih, se mora ravnati strogo po naravnih zakonih. Zato je prav, da se vZre-ja imenuje umna vzgoja in ne umetna.
Končno pa ni taka umetnost vzreja matic za tistega, ki ima vsaj nekoliko vpogleda v čebelno življenje.
Nekoliko težje pa je vprašanje, kako dati družini novo matico, da jo gotovo sprejme.
Mnogo je načinov, ki so opisani po raznih knjigah in čebelarskih listih, kako uspešno zamenjamo ali dodamo panju matico. Težko pa je iz samih spisov posneti, kateri način je najboljši, kajti vsak čebelar svojega hvali.
Dolgo sem imel za najboljši način tale, ki je menda splošno znan in ki je takle: Odstrani družini staro matico in jo pusti v brezmatičnem stanju 24 ur, da se zave osi-rotelosti. Nato obesi v bližino gnezda v ma-tičnici priprto novo matico. Po nadaljnih 24 urah poglej, kako se čebele obnašajo na matičnici. Ako se v gruči tesno oklepajo matičnice, pusti matico zaprto še nadaljnih 24 ur. Ako pa se samo nekaj čebel mirno sprehaja po matičnici, je to znamenje, da so se že sprijaznile z novo matico. V tem primeru odstrani zamašek pri matičnici in zadelaj vhod v matičnico narahlo z vošči-nami. Čebele bodo voščine zgrizle in osvobodile matico. Dolgo sem se držal tega načina, misleč, da je edini ali vsaj najboljši. Ker pa je izkušnja pokazala, da je morala biti včasih kaka matica predolgo po nedolžnem zaprta, sem začel iskati drugega načina. Tudi tovariš me je nekoč vprašal, kaj to pomeni, da mu je matica po dveh dneh zapora v matičnici umrla. Bil je prepričan, da jo je kaka čebela skozi mrežo pičila, samo to se mu je čudno zdelo, zakaj se ni umaknila, ko je vendar imela dosti prostora. Ker pa ni imela skrčenega zadka — znamenja posledice pika — je mislil, da je umrla tako rekoč od ,.žalosti in obupa". Toda to domnevo sem mu izpodbil z dokazom, da živali nikoli ne obupajo nad svojim življenjem, kakor moderni človek, ki ga često ne zna ceniti.
Opisani način se mi je zclel preveč zamuden in za čebele večkrat mučen. Saj je treba v najboljšem primeru najmanj trikrat na dan panj odpreti in ni šment, da bi že to samo ne razburjalo čebel, ki utegnejo prav zavoljo tega napasti dodano matico in jo umoriti, pa naj bo že to iz ljubezni ali iz sovraštva. Kolikokrat pa se zgodi, da se po preteku 24 ur še ne sprijaznijo z njo in. hočeš nočeš, mora ostati še nadalje zaprta s polnimi jajčniki, ne da bi mogla priti do celic.
V Lakmayerjevi knjigi „Umni čebelar" je naveden zelo enostaven način, katerega
se je baje posluževal Janez Marcinkow. Baje, da se mu je vselej obnesel; torej je boljši od drugih, zlasti, ker je tako enostaven. Takoj po odstranitvi stare matice je namreč dodal novo, ki jo je prej oko-palo v hladni vodi; pripiral je ni.
Začel sem delati poizkuse. Dvema panjema sem odvzel stari matici, ju okopane v hladni vodi in zamenjane vrnil družinama. Matic namreč ni bilo škoda, ker sta bili že stari in namenjeni za odstranitev. Družini sta ju sprejeli in matici sta začeli z zaleganjem. Poizkus sem ponovil z istimi maticami še pri drugih panjih in mi je vedno uspelo.
Začel sem s pravo zameno mladih matic po tem načinu in res se mi je posrečilo kar petkrat zaporedoma. Že sem sklenil, da se bom odslej držal edino tega načina in ga tudi drugim priporočal, pa sem naletel na trmoglavca, ki je dodano matico umoril, čeprav je ni napadel takoj, ko sem mu jo dodal.
Neuspeh je sledil neuspehu in bil sem razočaran. Skoro si nisem več upal spustiti lepe mlade matice v panj, ker se mi je zdelo preveč tvegano. Končno sem prišel do zaključka, da se mlado, še ne dolgo oprašeno matico ne izplača dodajati na ta način. Dajanje starejših matic se pa utegne pogosto posrečiti.
Veliko vlogo igra pri dodajanju matic seveda tudi letna doba. Zgodaj spomladi in pozno jeseni brez dvoma vsak panj mnogo raje sprejme matico, pa naj jo dodamo na kakršenkoli način.
Začuden mi je mlajši čebelar pravil, da je za šalo dal na brado med čebele tujo staro matico, nadejajoč se, da jo bodo takoj umorile. Toda matica je šla mirno v panj in po nekaj dneh jo je našel na kraj-nem satu, kjer je pridno zalegala, nekaj satov od nje pa je gospodarila domača matica.
Iz enega ali nekaj primerov pa še ne moremo napraviti splošne sodbe, ker je treba vpoštevati različne činitelje, kot n. pr. kakovost matic, čas dodajanja, razpoloženje in stanje osirotele družine i. dr.
Zato je večkrat težje dodati družini novo matico, kot pa vzrediti jo.
Po večletnih poizkusih se držim na splošno sledečega načina, ki se mi zdi dokaj enostaven in še dosti uspešen.
Panju, ki ima že prestaro matico, pri prestavljanju ne odkrijem matične rešetke, pač pa mu odprem žrelo v medišču. Če mogoče že prej preskrbim. da imam takrat
na razpolago lepe, godne matičnike. Nekoliko dni po prestavljanju vcepim družini v medišču matičnik. Ko se mlada matica opraši, jo pustim kar najdalj časa mogoče gospodariti v medišču. Seveda je treba upoštevati glavno pašno dobo, da je panj takrat povsem v redu. Kadar se mi zdi primerno, odstranim staro matico v plodišču in odmaknem deščico, ki pokriva matično rešetko, samo toliko, da je prehoda le za nekoliko čebel. Po nekaj dneh pogledam v plodišče, če čebele niso morda nastavile matičnikov. Ako jih ni, odkrijem rešetko popolnoma in še pustim nekaj časa matico v medišču. Pozneje ob priliki prestavim celotno gnezdo z matico vred iz medišča v plodišče in panj je v redu.
Podobno po možnosti dodajem tudi matice iz prašilčkov. Vso družinico preselim v medišče določenega panja in pustim kar najdalj časa v panju dve družini. Pozneje združim, kot že omenjeno.
Ta način vzreje in zamenjave matic sem nekoč povedal nekemu že precej izkušenemu čebelarju, ki me je z zanimanjem poslušal; končno pa mi je rekel, zakaj takih stvari ne pišemo v ..Slovenskem čebelarju". Potožil se mi je, da so mu čebele uničile krasno mlado matico, ki jo je hotel približno na ta način zamenjati, kar se mu je že večkrat posrečilo. Ko se je matica v medišču oprašila, je spodnjo odstranil in takoj popolnoma odkril matično rešetko. Drugi dan pa je našel pred panjem mrtvo matico.
Čebelar je napravil dve napaki. Ni bilo prav, da je čebele takoj združil, kakor hitro se je matica v medišču oprašila. Moral bi jo vsaj nekaj časa pustiti v miru. Slabo pa je bilo tudi to, cla je matično rešetko takoj popolnoma odkril.
Če že iskušen čebelar želi nasveta, koliko bolj tisti, ki imajo v čebelarstvu manj prakse. Za take naj veljajo te vrstice.
Poročilo
o rednem letnem občnem zboru Slov.
Čebelarskega društva
(Konec.)
6) Podružnica Ptuj je predlagala nekatere spremembe društvenih pravil. Predlog se na občnem zboru ni obravnaval, ker na dnevnem redu ni bila sprememba društvenih pravil. Predlog bo prišel na vrsto, ko se bo razpravljalo o društvenih pravilih.
7)	Podružnica Boh. Bistrica je predlagala, da bi glavni odbor dosegel pri direkciji drž. železnic, da bi se pri prevozu čebel v pašo računala teža dveh kranjičev za en A. Ž. panj, oziroma naj bi se tarifa za kranjiče znižala. Za A. Ž. panj se sedaj računa povprečno po 20 kg' na panj, za kranjiča naj bi se računalo po 5 kg. Sprva je bil predlog podružnice odklonjen. ker ni upanja, da bi direkcija drž. železnic dovolila. G. Žnideršič je predlagal, naj bi se določila teža za kranjiča 10 kg namesto predlaganih 5 kg. Končno je predsednik izjavil, da se bo informiral pri tarifnem oddelku ministrstva drž. železnic, ali je mogoče kaj doseči.
8)	Tajnik je prečital proračun za upravni oddelek za 1. 1938, ki obsega sledeče postavke:
Dohodki:
Vloga v čekov. rač. din 112'97 Vloga v Mest. hranil, din 689'26 Članarina — zastanki iz 1. 1937 Članarina za leto 1938 Izkupiček za knjige: Vrednost medu din 100'— Čebelne bolezni	„ 100'—
Jugova knjiga	„ 7.000'—
Podpora banske uprave Podpora Narodne banke Manipulacija za p. h. iz sklada Vrnjeni zneski za tiskovine, poštnino Podpora Saveza Podpore ministrstva Posojilo
din
Stroški: Slov. Čebelar: tisk	din 5i
2.000'
7.500'-
klišeji poštnina sotrudniki uredništvo razno Opazovalne postaje Tajništvo
Tajniške potrebščine
Tečaji, predavanja
Potnine, sejnine
Plemenilna postaja
Tiskovine
Muzej
Knjižnica
Tuji časopisi
Odplačilo za Jugovo knjigo Delno odplačilo dolga Za zatiranje kužnih bolezni Za rejno okrožje Prispevek „Zvezi" v Beogradu Skladu za zavarovanje Mariborski podruž. za razstavo Priloga Čebelarju Opazovalne postaje za 1937 Tisk Čebelarja za 1937, št. 1] Razno
802'23 20.000'— 80.000'—
7.200'— 1.200'— 500'— 10.000'—
10.000'— 4.000'— 9.000'— 20.29777
din	163.000'—
— din	67.500'—
»»	5.500'—
99	9.600'—
99	2.500'—
>»	10.000'—
99	4.000'—
99	500'—
99	500'—
99	1.000'—
99	1.500 —
99	600'—
99	10.000'—
99	10.000'—
99	5.000 —
99	500'—
99	3.000'—
99	6.000'—
„	5.000'—
99	4.000'—
99	5.010'—
12 „	8:590'—
99	2.700'—
din 163.000'—
Proračun sklada za Janšev dom za leto 1938 vsebuje sledeče postavke:
Dohodki:
Vloga v ček. rac. din 8.01 Vloga v Mest. hranil. 300'— Bohinčevo plačilo Prispevki Čebela me Kamni za Janšev doni Vračilo posojila i/, sklada Vračilo posojila čebelarne Prenos iz sklada
din
8.311' 1.800'-18.000'-500'-23.800'-25.000'-30.000'-
Skupaj din 107.411"—
Stroški:
obresti
Odplačilo hipoteke in Davščine
Kventuelna popravila Zavarovalnina proti požaru Razno
din
100.(100" 500. 5.000' 120' 1.791'
Skupaj din 107.411.—
Oba proračuna je občili zbor odobril brez debate.
SI u č a j n os t i. Delegat g. Anžič je predlagal, da se pošlje g. Virjentu in g. Sajevicu, ki sta med zborovanjem odšla, zahvalo občnega zbora za njuno udeležbo na zborovanju in pozdrave vseh zborovalcev. Sprejeto!
Delegat g. Martelanc je predlagal, naj bi se v širši odbor prihodnje leto izvolil tudi zastopnik Belokrajine.
Delegat iz Moškanjcev je predlagal, da bi društvo izdalo čebelarski stenski koledar za čebelnjake.
Delegat g. Komel je predlagal, da bi se društvo še zanimalo o kakovosti medu. ki ga prodajajo v nekaterih trgovinah po 15 din. G. ravnatelj Aiko je izjavil, da se bo Čebelama za to prodajo zanimala in, če bo treba, napravila potrebne korake.
Po tej točki je g. predsednik s toplo zahvalo zaključil občni zbor.
Proslava 20 letnice podružnice čebelarskega društva v Mariboru
Dne 31. julija je mariborska podružnica proslavila 20 letnico svojega obstoja. Na Pobrežju se je v gostilni Weber ob 9. uri vršila slavnostna seja. Predsednik g. Čre-pinko je pozdravil najprej zastopnike bližnjih čebelarskih podružnic, predsednika celjske zveze, zastopnika osrednjega društva. čebelarske zadruge, mariborske občine in še posebe j g. župana pobreške občine, ki je bil prevzel pokroviteljstvo. Nato je bil z velikim odobravanjem poslan brzojavni pozdrav našemu najvišjemu protek-torju Nj. Vel. kralju Petru II., gg. kmetijskemu ministru, banu in predsedniku Zveze jugoslovanskih čebelarskih društev v Beogradu, g. prof. Verbiču. Po kratkem zgodovinskem pregledu društvenega delovanja,
ki ga je podal g. predsednik, je predsednik celjske zveze g. H. Peternel povzel besedo kot slavnostni govornik: Pri obletnici se treba vedno ozreti nazaj; pri takem pogledu vidimo, da je čebelarstvo storilo velik korak naprej; v splošnem to ni več le šporl, stranski posel, ampak resen poklic, zvezan z neprestanim proučavanjem. Prej so imeli čebelarji majhne panjičke. kamor so vsajali roj za rojem. Znali so mnogo (Janša), a trud je bil majhen. Lahko so naši predniki dajili desetino graščakom, saj ni bilo slabih letin; če ni bilo ene paše, je bila pa druga. Danes ni več tako, ker je kultura zemlje preveč napredovala, danes treba za uspešno čebelarjenje celega moža, mnogo znanja, mnogo truda. Tu so važna društva in podružnice, ki nudijo vnetim čebelarjem poduk. Tudi razstavi živih čebel, ki jo bomo danes otvorili, je bil namen poduk. Skoraj ga ni žlahtnejšega kmetskega pridelka kot je med. Narava je dala človeku zdravila, med njimi tudi med, ki pa se doslej še vse premalo upošteva in ceni. Kakor so zdravniki nekdaj priporočali naravna zdravila, jih danes zopet priporočajo. Res so tudi kemična zdravila dobra, naravna pa gotovo nič ne zaostajajo za njimi. Kako uživanje medu koristi, o tem so se prepričali v nekem zavodu pri dojenčkih; enim so za poskus dajali medu, drugim ne, in medojedci so se za 20—30 odstovkov lepše razvijali od nemedojedcev. Tudi pri starejših ljudeh ima med svoj vpliv, ker ovira propast človeških moči. Ni namen razstave, da postane vsak obiskovalec čebelar, ampak da se pouči o čebelarstvu in da se v svojo korist navadi uživati prekoristni med. — Zastopnik osrednjega čebelarskega društva je poudaril veliko važnost društev posebno ob meji, ki imajo poleg gospodarskega tudi velik naroden pomen. Ta društvena obletnica je tem važnejša, ker se vrši proslava ob 20 letnici nastanka Jugoslavi je. Kakor se zbirajo čebele okoli matice ter branijo vsakemu vsiljivcu vstop in, če treba. v borbi žrtvujejo življenje za skupnost, tako se zbirajmo Jugoslovani okoli našega kralja Petra II., vedno pripravljeni za obrambo svojih meja. — Po kratkem pozdravu pobreškega župana je gosp. Ivo Verbič v imenu Čebelarske družine poudaril, da je zdrava osnova vsakega društvenega delovanja v požrtvovalnosti in nesebičnosti. Končno se je g. predsednik zahvalil g. Živku Alojziju, ki vrši že 20 let posle društvenega blagajnika, ter mu izročil za spomin lepo izdelano diplomo.
Nato so si vsi navzočni šli ogledat razstavo živih čebel. Zelo poučni so bili takoj pri vhodu trije opazovalni panji, vsak z enim A. Ž. satom. Na prvem se je videlo normalno čebelno življenje z matico, drugi je bil brez matice, imel pa je na obeh straneh mnogo matičnikov, tretji je bil trotovee. Poleg teh je stal en poln A. Ž. panj s šipami ob sti*aneh in spredaj. Vse to je bilo delo marljivega blagajnika g. Živka. Okoli teh panjev je bilo zbranih največ obiskovalcev in je bilo treba neprestano odgovarjati na številna vprašanja, kar so čebelarji seveda radi storili. Bilo je še več skupin A. Ž. panjev in žalibog praznih plemenilnikov. Zanimanje je vzbujal čebelarski voz s 40 A. Ž. panji, last g. A. Živka. Prav lepe so bile gredice pred čebelnjaki, obrasle z najrazličnejšimi medečimi rastlinami; skoro vse so pravkar cvetele. Posebno živahno so čebele obletavale ajdo, resedo in zlato rozgo; na tej so očevidno kar prenočevale. Tu sem videl, prvič v življen ju, kako se je ogromen sršen vpričo nas vseh spustil na čebelico, jo v trenutku zgrabil ter od letel z njo. Žal, da razne rastline niso bile označene s tablicami, kar bi bilo še bolj poučno.
Zelo sem se začudil, da sem pri velikem številu panjev našel komaj enega s čisto domačo pasmo, sicer so bile same križanke. Zelo sem bil v resnici vesel predavanja, ki ga je imel g. Peternel po pregledu razstave, ko je še nalovil nekoliko čebel čiste in mešane pasme za demonstracijo. Govoril je o čisti jugoslovanski pasmi. Tako jo je imenoval, ker ni omejena le na Kranjsko, ampak je razširjena po vsej Jugoslaviji, le da je žal res še najčistejša na Kranjskem. Naša čebela spada med najboljše, če ni že najboljša, znana že po vsem svetu. V Nemčiji cenijo poleg svoje le še našo. In to pri velikem nemškem znanstvenem proučevanju nekaj pomeni. Znano je, koliko smo naše čebele svoj čas izvozili, danes razmere tega ne dovoljujejo, vendar bo zopet prišel čas, ko bomo zopet lahko izvažali. In moramo se vprašati, ali bomo takrat pripravljeni. Za sedaj tega absolutno ne moremo reči. Toda kar smo zamudili, moramo popraviti, če hočemo, da bomo trgovali, kajti kupec bo hotel le čisto jugoslovansko pasmo. G. predavatelj je nazorno navedel iz svoje čebelarske prakse pred vojno, koliko lepih dobičkov je dosegel s prodajo kranjičev in rojev.
Zakaj so uvedli pri nas italijansko? Naša matica začne spomladi pozno z zalega-njem, včasih in v nekaterih krajih začne
sicer že decembra meseca, najde se pa tudi matica, ki začne zalegati šele aprila. Italijanska sicer septembra neha, vendar zalega potem vso zimo. Zato so začeli obe pasmi mešati in so mislili, da bo mešanica ravno pravšna. Pri mešanju pasme se pa po naravnih zakonih dogaja, da se v prvem rodu pojavijo mešane čebele, v drugem pa že čiste čebele ene in druge pasme, tako seveda tudi matice. Italijanska matica, ki se je tako izlegla, zalega pozimi, zaloga medu se hitro krči, prav tako tudi zaloga obno-žine, in ko te ni, je zalega slaba in na spomlad ni ne medene zaloge ne čebel, ko bi panj moral biti že močan. Tako mnogo družin propade. Tista matica pa, ki začne pozno zalegati, zalega dobro, naglo, ker je spočita ter je obilno medene zaloge in obno-žine in panj se naglo množi. Italijanska Čebela tudi zaradi tega ni za naše panje, ker je za 0.8 mm daljša. Pri potrebnem čiščenju naše pasme bo pomagalo Slovensko čebelarsko društvo z ustvarjanjem čistih rejnih okrožij, kjer bodo na razpolago trotje čiste pasme, kar je važno, saj tudi pri živini kupujemo n. pr. bike in merjasce čiste pasme, ne pa krav in svinj. V teli okrožjih se bodo matice lahko oplemenile. Zelo velikega pomena so tudi plemenilne postaje; v Kamniški Bistrici se je čebelarji še vse premalo poslužujejo. Glede marljivosti čebel je v preteklosti narava sama izbirala: v slabih letih so se vzdržale le tiste družine, ki so tudi takrat nabrale toliko, da so se čez zimo vzdržale; lene so od lakote propadle. Danes si sicer pomagamo s pitanjem, vendar opazujemo družine po njih pridnosti in vzgajamo matice le iz marljivih panjev in s temi maticami zamenjamo matice lenih družin. Trebi leto za letom, kar ni dobrega, pa boš končno dosegel zaželeni uspeh! Pri tem te ne sme biti strah, če kako leto za kak panj nazaduješ, boš že zopet napredoval. — Glede voska je g. predavatelj omenil, da ga gre pri nas najmanj en vagon letno v izgubo. Koliko je n. pr. v panju prizidkov, ki vsakokrat uničijo mnogo čebel, kadar zanikrni čebelar vleče sat iz panja in ga potem s silo zopet tišči nazaj, mesto da bi ga očistil in vosek spravil. Marsikdo se jezi na vešče. Vendar so ravno one dobri policaji. Zakaj bi se v zapuščenih praznih satih redili bacili, naj jih uničijo vešče! Dober čebelar skrbi za prazne sate in jih žvepla. Žveplati je treba od zgoraj, ker so žvepleni plini težki ter se težko dvigajo, ampak padajo. Za 2—3 ure je treba omaro odpreti, da se prezrači, že zaradi žice, ki
sicer zarjavi in se potem pri prevažanju ali točenju kaj rada utrga. — Med je dragocena snov, tem dragocenejša, čim boljše je pripravljena. Zato treba med točiti, ko je zrel in ga dobro očistiti. Dvojno sito ne zadostuje. Po točenju ga je treba imeti nekaj dni na toplem, suhem prostoru, potem pa večkrat posneti najdrobnejše delce voska in cvetnega prahu. Ko je popolnoma čist, ga je treba dobro zapreti in čuvati na suhem, ker je zelo higroskopičen, t. j. da rad vlago nase potegne. Če je dobro spravljen, se ni bati, da bi se pokvaril, saj 7 let v dobroti celo napreduje, potem šele začne padati. Nekateri ljudje imajo predsodek, češ da kan-diran med ni dober, oz. da je ponarejen. G. predavatelj je take nevernike povabil k sebi in pred njimi med topil. To je treba delati v zaprti posodi in počasi segrevati do največ 50° C, sicer med trpi na kvaliteti in karamelira. Posodo z medom treba postaviti v vodo in to greti. Glede cene: komur ni sile, naj ne ponuja medu ob točenju, naj ga hrani. Koliko je še časa do prihodnjega junija! Do takrat bo med na ceni pridobil, ko ne bo več brezumnih ponudb za vsako ceno. — Končno so se razni čebelarji obrnili na g. predavatelja z raznimi vprašanji in on ni uganjal nobene skrivnosti, ampak je dajal izčrpne, prijazne odgovore, za kar so mu bili vsi hvaležni. — Popoldansko čebelarsko veselico je dež domala onemogočil, saj je že dopoldne tu pa tam pona-gajal.
Občni zbor Zveze jugoslovanskih čebelarskih društev in zadrug"
S. Raič, Ljubljana.
Dne 22. maja t. 1. je bil v Zemunu občni zbor Zveze jugoslovanskih čebelarskih društev in zadrug. Predsedoval mu je podpredsednik prof. g. Jos. Verbič, predsednik našega društva. Konstatiral je, da imajo včlanjena društva pravico do 74 glasov, a prisotnih je bilo delegatov s 64 glasovi; občni zbor je bil torej sklepčen. Na predlog g. predsednika je skupščina odposlala brzojavni pozdrav svojemu visokemu zaščitniku, Nj. Vel. kralju Petru II. in vsemu kraljevskemu domu, nadalje pozdrav g. poljedelskemu ministru.
* Zaradi tehničnih ovir objavljamo šele danes.
Nato je g. predsednik podal poročilo. Delo Zveze so motile razne okoliščine; predsednik in tajnik nista bila na istem mestu, predsednik v Ljubljani, tajnik v Zemunu; poleg tega Zveza ni imela sploh nikakšnih denarnih sredstev, a brez tega si ni mogoče zamisliti nobenega plodnega dela; nadalje so neugodno vplivali prepiri v Srbskem čebelarskem društvu v Beogradu, kar je povzročilo, da ista dva člana ožjega odbora odstopila kot odbornika Srbskega čebelarskega društva, pa sta mislila, da tudi ne moreta več biti v odboru Zveze. Tako ta ožji odbor ni mogel imeti v preteklem letu niti ene seje. Mnogo včlanjenih društev ni storilo svoje dolžnosti, pa nismo niogli od njih dobiti zahtevane podatke o njihovem delovanju. In tako nismo mogli narediti niti najenostavnejše statistike, med tem ko so bratje Čehoslovaki izdali obširno knjigo z najvažnejšimi važnimi in točnimi podatki. Seveda dobiva češkoslovaška Zveza od države znatno podporo ter lahko deluje vsestransko, naše podpore so pa zelo majhne, včasih jih pa sploh ni. Morda je to posledica tudi tega, ker se je našel neki podlež, ki anonimno obrekuje zvezo na merodajnih mestih. Preteklo leto je češkoslovaška Zveza sklicala sejo Vseslovanske zveze čebelarskih društev v Prago, pa me je bilo naravnost sram, da so mene in g. dr. Boseka iz Zagreba popolnoma financirali bratje Čehoslovaki in nas bratski pogostili; naj jim bo tudi s tega mesta izrečena srčna hvala!
V preteklem letu smo dobili od poljedelskega ministrstva 30.000 in podpore, pa se je po 14 dneh zopet pojavil podlež, ki je v ministrstvu protestiral, češ da so v Zvezi korup-cionisti. Toda protest hvala Bogu ni uspel. — Čitali smo žalibog napade na Zvezo tudi v čebelarskih listih, češ da spi. Lahko je bilo delo takrat, ko so prihajale znatne podpore, danes je pa težko. Radoveden sem, kako bi napadalci delali v današnjih razmerah. Gre sicer v tem primeru le za užaljene osebnosti, ki niso sposobni, da bi se podvrgli splošni koristi. — Zanimalo nas je. zakaj ne uspeva čebelarska postaja v Srem-skih Karlovcih. pa smo ugotovili, da Zveza več let ni mogla našemu odličnemu znanstveniku g. prof. Grozdaniču dobaviti potrebna denarna sredstva. Mi se bomo vsekakor potrudili, da poživimo to važno postajo. — Temu občnemu zboru bomo predložili po tolikih brezuspešnih poskusih nov načrt čebelarskega zakona, da ga odobri. Izdelali smo ga v Ljubljani in smo se omejili na najvažnejše, da zakon ne bo preob-
širen, kakor so bili dosedanji načrti. — Predložili bomo tudi popravljen pravilnik o pobijanju kužnih čebelnih bolezni, ker nam je sedanji delal naravnost sramoto. — Danes se bomo zedinili tucli na končno redakcijo novih pravil Zveze, ker se oblast ni strinjala z nekaterimi točkami v načrtu. Nismo jih mogli popraviti v odboru, ker so se Zagrebčani postavili na stališče, da morajo pravila priti zopet pred občni zbor. — Omenjam še. da se je Zveza udeležila razstave strokovnega tiska v Beogradu. — Kar se tiče sladkorja za prehrano čebel, moramo ugotoviti, da smo čebelarji v pretežni večini zadovoljni s tem načinom denaturiranja, ki smo ga dosegli po mnogih intervencijah. Le ena stvar nam dela težave: ne dobivamo ga v pravem času. Dovoljenje traja do konca avgusta, a nova prošnja se potem navadno ne reši vse dotlej, dokler ni skoro prepozno. Pitati je treba v oktobru, ne v decembru! Zelo neugodno je tudi to. da cena sladkorja skače, razen tega so nekatere občine sladkor za-frošarinile. Potrudili se bomo, da to preprečimo. — Čebelarsko znanje je treba vsekakor dvigniti. V nekaterih banovinah sploh ni čebelarskih učiteljev in predavateljev. Zaprosili bomo merodajne oblasti, da se v vseh banovinah izobrazi zadostno število čebelarskih učiteljev. Zveza mora za vsako banovino ustanoviti društva, ker banovine podpirajo društva posameznih strok, če jih pa ni, seveda tudi podpor ni. Ene stroke torej dobivajo podpore, druge pa ne. Potrebni so tečaji za čebelarske strokovnjake. Navaja jih pravilnik o pobijanju kužnih bolezni, toda teh strokovnjakov do sedaj še ni, kajti vsak čebelar še ni strokovnjak. Pri banskih upravah in pri poljedelskem ministrstvu morajo biti strokovno izobraženi referenti, ki se morajo brigati za napredek čebelarstva. "V naši državi se tej panogi gospodarstva posveča žalibog premalo
Na splošno prejemam za mesec julij slaba poročila. Paša je takoj po začetku meseca močno popustila, ponekod celo popolnoma. prenehala. Tako poročajo iz Nedeljice, da so morali že močno pitati in da so se že pojavili prvi lakotni roji. Plodiišča so se dobro razvila, a so žal skoro brez medu. Po-
pozornosti. Končno se moramo mnogo bolj kot dosedaj zavedati, kako važni so statistični podatki.
Občni zbor je nato sprejel spremembo pravil. Strinjal se je s stališčem Srbskega čebelarskega društva, da za Beograd in du-navsko banovino zadostuje eno društvo. — Sprememba pravilnika o pobijanju kužnih bolezni je bila sprejeta soglasno, kakor jo je bil predložil g. predsednik, ki se že več let bavi s tem vprašanjem. — Blagajnik g. Seperovac je nato prečital blagajniško poročilo, ki je bilo sprejeto ter je podeljen odboru absolutorij za zadnje dve leti, kakor so predložili gg. revizorji. — Nočem mnogo govoriti o neumestnih in neresnih napadih, ki so bili večji del osebnega značaja in ki si jih je dovolil, kakor na prejšnjih občnih zborih, zopet g. Milic (Sarajevo). Ta gospod že nekaj let moti potek naših občnih zborov in muči s svojimi dolgo-veznostmi delegate. Vsi odobravamo resno opozicijo, ker ustvarja življenje, toda ostudna je neresna, osebna polemika. Delegati se čudijo, kako more Sarajevo pošiljati na občni zbor delegata, ki ne živi v Bosni, ampak v Beogradu in ki se je kot resen človek popolnoma diskvalificiral. Od njegove absolutno negativne kritike Zveza sedaj ni imela prav nikake koristi, narobe, le škodo. — Občni zbor je sklenil, da naj se ime onega društva, ki bi ne poslalo zahtevanih podatkov, javi na prih. občnem zboru. — Končno je z majhnimi spremembami sprejet načrt čebelarskega zakona.
Pri volitvi nove uprave je občni zbor eno-clušno sklenil, da do odobritve novih pravil vodi društvo dosedanji podpredsednik g. prof. Verbič iz Ljubljane, a kot odborniki — namesto onih, ki so odstopili — so bili izvoljeni gg. Arko Adolf iz Ljubljane, Ne-deljko Divac in Nikola Sretenovič iz Beograda. Tako se je občni zbor končal v lepi harmoniji.
šiljanje na pašo seje dobro obneslo pod Krimom, kjer je medila hoja in pod Gorjanci, kjer kažejo panji lep donos 12—15 kg na panj. Izredno poročilo je clošlo od Sv. Gregorja. kjer je donos v juliju še enako dober kot v juniju. Paši sta škodovala največ dež in suša. Vendar pa javljajo iz Krškega,
OPAZOVALNE POSTAJE
da je bas suša dobro vplivala na kostanj. Zanimivo. Ha jim družine zanašajo med najprej v plodišča, tako da so matice pri zalaganju utesnjene. Iz Mekinj in tudi od drugod javljajo, da hočejo panji še kar naprej rojiti.
Radi izredno dobrega donosa v juniju je cena medu močno padla in se ga težko vnovči. Na splošno je po 15—16 din na debelo in 17—18 din na drobno. Vendar pa ga prodajajo ponekod celo po 10 dinarjev na drobno.
Zanimivo poročajo iz Krškega: Breznia-tični družini se je izlegla matica. Četrti dan
po oplemenitvi je zalegla samo en srednji sat na obeh straneh, drugega nič. Čez sedem dn i enako stanje. Čebele se jajčec niti dotaknile niso, matica pa je izginila. Tudi novo matico so čebele uničile. Osirotelo družino so potem pridružili drugi družini. Pri sosednjem čebelarju je zalegla matica samo krajna sata. V sredi nič. Drugi in sedmi sat sta bila zanešena z medom in obnožino. Pri natančnem pregledu je bilo ugotovljeno, da je bila samo ena matica. To so pojavi, ki dajo misliti iu o katerih bi bilo vredno govoriti.
Mesečni pregled za julij 1938
Kraj	Višina nad morjem	Panj je teže										Toplina zraka					Dni je		bilo		
		pridobil v			izgubil v			v mesecu čistih dkg		največ pridobil		najvišja	najnižja	srednja mesečna	izletnih	deževnih	snežnih	oblačnih	pol jasnih	jasnih	vetrovnih
		1.	2	3.	1.	1 2'	3.														
		mesečni tretjini dkg						pridobi!	1 P°-Irabil	dkg 'dne			C	0							
Blejska Dobrava . . .	577	400	10	—	—	70	100	240		80	8	+ 29	— 9	+ 19'-	30	5	—	2	14	15	1
Breg-Križe.....	483	460	480	100	60	70	—	910		190	13	+ 29	— 9	+ 18-70	31	22	—	6	15	10	3
Kranj.......	385	65	35	35	315	165	90	—	435	50	1	+ 34	— 6	+ 19-70	30	14	—	5	5	21	8
Virmaše - Škof ja Loka .	361	180	90	110	195	175	60	—	50	85	9	+30	— 10	+ 21-30	31	16	—	2	17	12	25
Tacen-Šmarna gora . .	314	505	75	65	70	340	210	25	—	160	1	+ 30	— 9	+ 20-40	31	6	—	3	10	18	5
Barje.......	289	245	435	975	120	20	—	1505	—	150	28	+ 31	— 6	+ 20-50	31	9	—	3	10	18	5
Dob........	305	170	80	10	—	10	50	200	—	70	9	+ 31	— 9	+ 20-90	31	9	—	4	11	16	7
Rova.......	350	475	655	280	135	175	45	1055	.—	210	1	+ 32	— 9	+ 21-40	30	15	—	2	10	19	6
Mekinje......	415	360	140	210	410	150	60	90	—	150	1	+ 31	— 6	+ 19-35	31	21	—	2	20	9	25
Škorno-Novi klošter . .	450	405	90	—	155	110	115	115	—	155	1	+ 32	— 9	+ 20-57	30	2	—	1	30	—	5
Sp. Ložnica-žalec . . .	252	430	90	240	155	85	20	500	_	180	1	+ 24	— 6	+ 16-72	30	12	—	3	15	13	26
Leveč-Sl. Bistrica . . .	355	275	500	—	—	50	200	525	—	125	13	+ 33	— 5	+ 17-10	31	8	—	8	8	15	10
Muta........	387	310	40	—	—	—	—	350	—	110	1	+ 27	— 9	+ 18-90	28	13	—	4	17	10	10|
Sv. Duh - Selnica . . .	536	155	255	285	25	10	—	760	—	80	16	+ 29	— 6	+ 17-20		8	—	5	9	17	10
Studenci-Maribor . . .	265	235	—	—	165	350	140	—	420	125	1	+ 32	— 7	+ 19-50	30	10	—	2	13	16	16
Cezanjevci.....	182	—	70	—	220	—	150	—	300	50	15	+ 29	—10	+ 20-45	29	12	—	2	23	6	22
Nedeljica-Turnišče . .	170	15	—	40	175	40	35	_	195	20	24	+ 33	— 8	+ 20-30	29	3	—	2	11	18	13
Žetale-Rogatec ....	322	130	—	—	90	40	60	_	60	80	3	+ 32	—10	+ 20-98	29	6	—	6	15	10	8
Donačka gora-Rogatec .	397	50	—	—	470	210	100	_	730	50	3	+ 33	— 6	+ 21-07	31	9	—	3	11	17	13
Kozje.......	307	_	—	—	—	—	_	_	__	_	_	_	—	—	—	—	—	—	—	—	—
Videm-Krško ....	168	350	280	20	—	_	160	470	_	50	8	+33	— 8	+ 18-70	31	6	—	—	12	19	6
Zakot-Brežice ....	156	_	—	—	—	_	_	_	_	_	_	_	_	—	—	_	—	—	_	_	—
Toplice-Dol.....	179	370	620	475	70	—	20	1375	—	200	12	+ 30	— 8	+ 20-98	31	5	—	2	15	14	24
Krka.......	300	310	15	—	75	200	140	—	90	180	1	+ 34	—11	+23-40	30	4	—	7	14	10	21
Št. Janž-Dol......	347	30	85	20	10	—	10	115	—	20	8	+ 35	— 8	+ 20-50	30	12	—	6	16	9	7
Št. Vid-Stična ....	360	145	—	10	30	65	95	—	35	30	1	+ 30	— 7	+ 18-10	29	6	—	3	13	15	5
Cerknica......	575	200	700	1320	60	50	30	2090	—	190	27	+ 30	— 5	t 18-80	31	9	—	1	11	19	11
Sv. Gregor-Ortnek . .	736	740	830	840	—	50	—	2360	—	200	3	+ 30	— 7	+ 19-90	31	10	—	0	8	23	13
Novo mesto.....	180	205	240	105	65	105	25	335	—	130	1	+37	—10	+ 23.16	31	8	—	0	7	24	—
Šmarjeta......	375	110	30	120	250	200	300	—	490	40	28	+ 32	— 9	+ 20-93	31	15	—	1	1	29	18
Valpča vas.....	280	75	115	185	120	55	60	140	—	85	28	+ 32	—10	+ 20-40	28	3	—	3:	14	14|11	
Vsi panji so AŽ sestava.
Peter Pavel Glavar
Dr. Joža Glonar.
(Nadaljevanje.)
Sploh se lahko med obema opazuje čudna igra: čim kateri odneha, pa že drugi pritisne. Ko je Glavar obljubil, da bo ostal v Komendi — kako sta potolažila Petazzi-ja, ne vemo — pa se je Testaferrata že začel izvijati. Svoj čas je obljubil, da bo plačal stroške za drugo Glavarjevo dispenzo, sedaj je te stroške skušal naprtiti Glavarju. Češ, saj mu je sam dejal, da si je nabral že lepega denarja. Da bi ga svoj čas pridobil za bivanje v Komendi, mu je obljubil plačevati, če bi bilo preveč dela, pomočnika, sedaj, ko je bil Glavar odločen, da bo v Komendi ostal, mu je pisal, naj plačuje pomočnika iz svojega. Naj ga plačuje z onimi i20Jgoldinarji, ki si jih je sam zaračunal več za »skrbništvo, kakor pa je dobival njegov prednik Bitenc.
Vsa ta mešetarjenja in prerekanja so se vlekla vso zimo od 1745 na 1746. Glavar je že zopet grozil, da pride na Laško, tembolj. ker se nista mogla pogoditi, v kakem denarju se naj plačuje najemnina. Testaferrata je zahteval na leto najemnine 300 beneških cekinov. Glavar pa je ponujal 300 ogrskih, ki so bili — manj vredni. Glavar bi moral poleg tega še plačevati sam letni davek od komende, samo pod tem pogojem bi mu Testaferrata dal komendo v najem in plačal stroške za papeževo dispenzo. Med ta prerekanja pa je treščila nova bomba. Dispenza je res prišla, toda kakšna! Dne 5. maja 1746 je papež Benedikt XIV. podpisal bulo, s katero je Glavar dobil pravico do beneficijev, toda zopet z značilnim pridržkom — „saino ne od svojega roditelja". In v istem tekstu bule je bil Glavar označen kot „sin duhovnika". Ta duhovnik pa po vsem položaju pač ni mogel biti nihče drugi ko sam Testaferrata.
Kedaj sta Testaferrata in Glavar izvedel a za to papeževo odločbo, ne vemo, zato smemo domnevati, da sta še pred tem sklenila najemninsko pogodbo, ki je veljala za pet let, od 1746—1751. Stvar pa med obema zopet nikakor ni šla gladko. Domenila sta se sicer, da bo Glavar letno najemnino, ki je znašala 1260 gld., plačeval v beneških cekinih, toda sedaj sta se prerekala o njihovi vrednosti, o njihovem kurzu. Testaferrata jih je računal po 4 goldinarje in 15 krajcarjev, Glavar pa je trdil, da je njihova vrednost sedaj za 3 krajcarje nižja. In kakega pol leta za tem, ko je bila po-
godba sklenjena, je Testaferrata izvedel, da je Glavar prav takrat, ko je njemu samemu dopovedoval, da hoče oditi iz Komende, njegovemu tajniku za njegovim hrbtom poslal 30 cekinov s prošn jo, naj mu pomaga pri tem, da bo dobil Testaferra-tovo komendo v najem. Ko pa je Testaferrata svojega nezanesljivega tajnika zapodil iz službe in je bila najemninska pogodba sklenjena brez njega, je postalo Glavarju žal onih takorekoč v vodo vrženih 30 cekinov, pa je poprosil — Testafer-rato, naj mu pomaga, da jih bo rlobil nazaj! Testaferrata ga je kajpada zaradi te njegove zahrbtnosti najprej pošteno oštel, loda med tem je pač iz vsega Glavarjevega ravnanja spoznal, da bo kot človek, ki res. kakor se pravi, gleda na denar, komendo skrbno upravljal, pa mu je v božjem imenu vse odpustil. Res je sklenjena pogodba ustregla obema: Testaferrata je dobil vestnega in poštenega najemnika, Glavar pa je prišel v položaj, v katerem je lahko razvil svoje brez dvoma velike gospodarske sposobnosti.
Tako se je počasi uredilo razmerje med komendatorjem Testaferrato in njegovim najemnikom Glavarjem. Takrat so bili nemirni časi sedemletne vojne med Avstrijo in Prusijo. Ko je državna blagajna od ko-mendatorja Testaferrate prosila posojila 1000 goldinarjev, je takoj priskočil Glavar in poprosil Testaferrato, naj mu teh 1000 gld. enako podari v dobrodelen namen, kakor mu je obljubil 1650 gld. starega državnega posojila. Testaferrata ga je najprej oštel zaradi njegove lakomnosti po denarju, stari dolg pa mu je iakoj odstopil, ker je dobro vedel, da ga bo težko ali sploh nemogoče izterjati.
Ko je umrl stari župnik Komende, Rogelj, ki je naposled popolnoma oslepel, je Testaferrata 8. aprila 1751 imenoval Glavarja za njegovega naslednika. V tem letu sta tudi obnovila najemninsko pogodbo, ki se je tokrat raztegnila do leta 1766. torej še čez leto Testaferratove smrti (1763). Sedaj pa je Testaferrata zahteval 100 goldinarjev najemnine več, ki jih je Glavar tudi obljubil plačevati, samo najemninska pogodba bi se naj še vedno glasila na stari znesek, da ne bi kak Testaferratov naslednik od Glavarja zahteval še več. Kaj ga je v jeseni 1752 napotilo, da je nastopil pot v Rim, kjer je takrat živel Testaferrata, je težko reči. Ali zaradi obnovljene najemninske pogodbe, ki je bila vendar v nasprotju z določbami papeževe bule? Težko
da zaradi tega. da bi pridobil ostanke sv. Urbana, ki se danes nahajajo v velikem oltarju cerkve v Komendi, kajti Testaferrata si je lastil vse zasluge za pridobitev in prenos tega svetnika v Komendo, in je naravnost ogorčeno povrnil Glavarju štiri cekine, ki jih je iz svoje volje in brez njegovega dovoljenja ob tej priliki plačal. Vsekakor pa je Glavar z uspehom svojega romanja v Rim bil lahko zadovoljen, kajti 24. dec. 1752 je bil imenovan za častnega apostolskega protonotarja.
S Testaferrato pa sta se od časa do časa zopet pulila za denar. Ko ga je Glavar 1. 1756 prosil, naj mu zaradi raznih nesreč, ki so ga v Komendi zadele, letno najemnino zniža za 100 goldinarjev, mu je Testaferrata pod nos podrgnil lepe tisočake, ki si jih je prislužil na njegovi komendi, in zarentačil, naj ga ne nadleguje s takimi rečmi, ker sam dobro ve, v kakšnih zadregah živi. Da je v krogu Testaferrate veljal za premožnega človeka, vidimo iz dejstva, da ga je 1758 Testaferratov nečak prosil posojila.
S Testaferrato se nista nikdar več videla. Ko je bil Glavar 1762 drugič v Rimu, je Testaferrata živel na Malti, kjer ga Glavar ni obiskal, kar mu je Testaferrata zelo zameril. Čemu je šel v Rim, ne vemo, toda z uspehom tega drugega potovanja je bil lahko prav tako zadovoljen, kakor s prvim. Papež Klemen XIII. mu je namreč 12. mar-
XX.	seja dne 2. junija 1938. G. predsednik je poročal o novih pravilih „Zveze" v Beogradu, o zatiranju čebelnih bolezni, o predavanju v Selcih. Sklenjeno je bilo, da se bo nadaljevalo s preiskavanjem čebelnjakov v radgonskem okolišu.
XXI.	seja dne 9. junija 1938. Odbor je vzel na znanje, da je ministrstvo prepovedalo prodajo sladkorja za prehrano čebel. Storili bomo vse, da izgubljeno pravico zopet pridobimo. Odbor je razpravljal še o tekočih zadevah, in sicer glede predavanj, o ustanovitvi novih podružnic, o prijavljenih čebelnih boleznih in končno o prevažanju čebel v pašo glede na novo uredbo, ki bo izšla.
XXII.	seja dne 23. junija 1938. Odbor je razpravljal v glavnem o osnutku nove naredbe o prevažanju čebel v pašo, ki ga je dobil od banske uprave. G. predsednik je čital določila ..Zavarovalnega sklada", ki jih je odbor odobril in sprejel. Na ustanovni občni zbor „Zveze gorenjskih čebelarskih podružnic" v Kranju je odbor poslal kot svojega zastopnika tajnika. G. urednik je poročal odboru o sestanku sotrud-
ca 1762 podelil pravico, da sme sto osebam, katerim hoče, ob poslednji uri podeliti papežev blagoslov, da sme blagosloviti 300 svetinj ali križev s popolnim odpustkom za zadnjo uro in 300 rožnih vencev z Brigiti-nim odpustkom ter jih poljubno razdeliti.
Ko je Testaferrata 24. okt. 1763 umrl, je Glavar moral misliti, da bo z njegovim naslednikom mogoče drugače glede najema komende, kar ga je podvizalo, da je pohitel z nakupom Lanšpreža in odhodom iz Komende. Na vsak način pa je bil v položaju, da je sedaj lahko dokazal, da je res, kar je večkrat trdil o sebi, ko je rekel, da sicer grdo gleda, pa ima vendar dobro srce. Svoje razmerje do komende je končno uredil sicer šele mnogo let pozneje, ko mu je 14. avg. 1774 komisija malteškega viteškega reda za leta 1751—66 dala potrdilo, da je prost vsakih obveznosti in da nima nihče več kaj terjati od njega. Takrat pa je Gla-,var že imel za seboj par desetletij življenja, v katerih je podal mnogo krasnih dokazov, da obilnih sredstev, ki mu jih je dajal na razpolago najem komende, ni obračal v svojo lastno, osebno korist, ampak v korist svojih ubogih, trpečih rojakov.
Vse kaže, da je bil to njegov namen že tedaj, ko je komaj končal študije, ko še niti ni bil posvečen v mašnika, in ko je razmišljal, kako bi v ta namen mogel porabiti bogate dohodke gorenjske Komende.
nikov, ki ga je g. urednik imel na dan občnega zborovanja. G. urednik je želel s tem pridobiti nove, mlajše sotrudnike za Čebelarja.
XXIII.	seja dne 30. junija. Tajnik je poročal o ustanovnem občnem zboru Zveze gorenjskih čebelarskih podružnic. Odbor je pregledal novo naredbo o prevažanju čebel v ajdovo pašo. G. predsednik je poročal, da se tečaj o vzreji matic ne bo mogel vršiti, ker so se zanj prijavili le 3 čebelarji. G ravnatelj Arko je poročal o zadevah Čebelarne in naznanil, da je nova vajenka nastopila svojo službo.
XXIV.	seja dne 30. julija 1938. Razpravljalo se je o čebelarski razstavi v Mariboru. Tajnik je poročal o posebnem vlaku, ki bo vozil dne )3. avgusta gorenjske čebele v ajdovo pašo. G. vodja čebelarne je poročal odboru o nakupu medu.
* * *
Ljubljanska podružnica bo imela prihodnjo odborovo sejo v v torek 13. septembra ob 8. zvečer v običajnem lokalu. Člani in njihovi prijatelji so na odborovih sejah vedno dobrodošli gosti.
DRUŠTVENE VESTI
Paberki iz naše čebelarske preteklosti
V najstarejšem nemškem časopisu „Nord-linger Bienenzeitung", ki pa že davno več ne izhaja, je bil objavljen 1. 1857., str. 225 in 226, sledeči dopis o našem čebelarstvu:
Z Dolenjskega (na Kranjskem).
Gospod urednik! Odlični čebelar, naš spoštovani gosp. župnik Jurij Jonke, tačas predstojnik podružnice c. kr. kmetijske družbe v Kočevju, je Vašemu cenjenemu časopisu tu pa tam poslal iz naše medene dežele poročila, ki ste jih prav radi sprejeli; ker ta gospod molči, Vam poročam torej jaz nekaj o tukajšnjem čebelarstvu, čeprav dobro vem, da se ne morem meriti z gospodom Jonkejem.
Čebelarstvo se je tukaj zelo gojilo že od pamtiveka in vlade so to za deželo zelo važno panogo obrti prav dobro spoznale. Cesarica Marija Terezija je dala 1. 1779. po kmetijski družbi brezplačno razdeliti dobro sestavljene panje (t. j. zložljive) in za največje število panjev so bile precej let razpisane nagrade. Leta 1836, je izšlo poljudno navodilo za praktično čebelarstvo v slovenskem (deželnem) jeziku; napisal ga je zgoraj imenovani župnik gospod Jonke pod imenom Kranjski čebelarček. Leta 1844, je izšla nova izdaja tega navodila, ki jo imajo skoro vse vasi in hiše na Kranjskem in ki je vzrok, da je v tej deželi zelo malo hiš brez čebel in ta izkušnja je dokaz, da ima gospod Dzierzon prav, če se ne boji prevelikega števila čebel. Celo priprost kmet je tukaj vešč čebelarstvu prav tako kakor izobraženi poljedelec in se zna z njim celo okoristiti, nekateri vrh tega še tako, da vzamejo tuje čebele v rejo in oskrbo. Tukajšnje krajevne razmere z milejšim podnebjem dovoljujejo, da se po prvi žetvi v juliju lahko seje še ajda, ki cvete navadno od 15. avgusta do 8. septembra in da najobilnejšo pašo; in to še dvigne proč vit našega čebelarstva, ki obsega marsikatero leto morda stotisoče panjev. Med je tukaj sicer mnogo cenejši kakor v severni Nemčiji, ker stane včasih stot le 20 do 25 fl., tudi cena voska se giblje že med 80 do 110 fl. za stot.
Kakor izkušnja uči, da tukaj en panj na leto povprečno 38 funtov medu in 2 funta voska; uradno je ugotovljeno, da da 100.000 panjev na leto povprečno 38.000 sto-
tov medu in 2.000 stotov voska v kosmati vrednosti 816.000 fl.
Opravljanje čebel po Dzierzonovi metodi sva poskusila, kolikor je meni znano, samo župnik gosp. Jonke in jaz; kakšne rezultate je dosegel g. Jonke, mi še ni znano, ker prebivava daleč narazen in nimam časti, da bi tega gospoda osebno poznal; jaz za svojo osebo sem presenečen, kako zelo človek na ta način obvlada čebele in kako lahko posega v njihovo življenje. Žalibog ne obvladam toliko prakse in teorije kakor plemeniti baron Berlepsch, ki mu pošiljam svoj pozdrav, čeprav ga ne poznam, da bi mogel vsestransko slediti Dzierzonu; vendar sem sosedom in prijateljem vsilil poduk, se pri tem dičil s perjem strokovnjaka kot je Berlepsch, in šlo je. Kmalu bo tukaj že več Dzierzonovcev, čebele bodo dobile vsaj več prostora, kakor so ga tukaj do sedaj imele. Velika večina tukajšnjih panjev je narejena le iz pol cole debelih deščic, dober laket dolgih in četrt vatla visokih, zato se panji kmalu napolnijo in je pač njihov majhen prostor kriv, da čebele začnejo rojiti že aprila in potem z rojenjem nadaljujejo vse do julija. Medtem ko v severni Nemčiji pozne roje kasirajo, so tukaj dobro došli še do začetka avgusta, ko začne cveteti ajda, in zaradi tega imajo nekateri čebelarji pozne roje še rajši kot zgodnje, ker teh ne morajo krmiti. če je vreme okoli srede avgusta le količkaj ugodno.
Pa če je kaka čebela marljiva in utrjena, je gotovo kranjska. Začno s svojim delom že v marcu, ko deloma še leži sneg; s čudovito odpornostjo prenašajo spremembo vremena, ki tukaj mnogokrat nastopa, celo proti največjemu mrazu ljudje teh ubogih, marljivih živalic v njihovih zračnih bivališčih skoro nikjer ne zavarujejo kakor v severni Nemčiji, čeprav je pozimi tudi tukaj mrzleje, kakor bi mogel kdo misliti, saj je Kranjska gorata dežela.
Vse, kar se je reklo o italijanski čebeli, velja dobesedno tudi za tukajšnjo čebelo: je neumorna v vsakem letnem času in delavna skoro pri vsakem vremenu, je; velika rojivka, da pa kljub temu mnogo medu; zelo melo pika, vsaj jaz lahko s častno besedo potrdim, da me tukaj ni nikoli (?) nobena pičila. Moram pa tudi priznati, da v barvi nisem našel nobene razlike med tukajšnjo in italijansko čebelo. V pismu jih nekoliko prilagam in prosim cenjeno uredništvo, da ugotovi morebitno razliko.
Več prijateljev v Italiji celo zatrjuje, da oudotne čebele ne prenesejo hitre spremembe vremena na Kranjskem.
Če bi torej hoteli kateri ljubitelji čebel v Nemčiji naročiti tukajšnje čebele in jih preizkusiti, sem prav rad pripravljen, da jiin ustrežem. Za roj se tukaj plača 5 fl. ali 534 Rthlr. in za to ceno bi jih tistim, ki jih žele, poslal v dobrem zaboju po železnici, če se s frankirano pošiljatvijo zneska obrnejo na graščino v Nov i vasi pri Radečah na Dolenjskem.
Baron Rotschiitz*, dr. filozofije in gospodar.
Pripomba uredništva „N o r d 1 i n -ger Bienenzeitun g".
* Srčno dobrodošli, gospod baron, odslej se udejstvujte prav pridno pri našem listu. Čebele, ki ste nam jih ljubeznivo poslali, so bile žalibog tako zmečkane (popolnoma zdrobljene), da ni bila mogoča nikakršna presoja, ali je kranjska čebela z italijansko istovetna ali ne. Ponovite toa-ej čimprej svojo pošiljatev, odločite se, če je le mogoče, za žive čebele, naslovite jih na Dzier-zona ali Berlepscha, ki sta z železnico prej
Ponovno opozorilo. Letošnja dobra čebelarska letina je marsikaterega čebelarja na noge postavila. Čebelarstvo ima zopet kredit, čebele večjo vrednost. Čim večjo vrednost pa ima kaka reč ah stvar, tembolj moramo skrbeti, da jo ohranimo. Zato je naša dolžnost, da bodo vsi panji, ki jih bomo pustili za pleme, zadostno preskrbljeni z živežem in da bo hrana zdrava za čebeli'. Spomladi ne sme biti nobenih inrličev, nobenih grižavcev! Sedaj imamo še dovolj časa za ureditev panjev, da ne bodo pozimi lačni in žejni, kar so vselej, kadar prezi-mujejo na pregostem medu (od mane, jelke, smreke). Vse naše zavedne čebelarje prosilno, naj v svojem okolišu opozore zanikrne in nevedne Čebelarje, da se za svoje čebele pobrigajo, da ne bo spomladi jav-kanja. Kdor po nemarnem s čebelami ravna, škoduje ne le sam sebi, marveč uničuje po nepotrebnem naše narodno premoženje. Zima nam ne sine vzeti niti enega panja, to bodi naše letošnje geslo in se moramo po njem vsi ravnati, vsi — brez izjeme.
dosegljiva, in tam bo potem zanimivo vprašanje takoj rešeno.
Pripomba ,.Slovenskega Čebelarja". •— Gornji dopis je poslal uredništvu „Nordlingerce" oče poznejšega, po vsem svetu znanega, prvega izvozničarja kranjske čebele Ravenegga false baron Rotsc-hiitza, ki je imel svoje podjetje Pod-smreko pri Višnji gori.
Gornji dopis je zanimiv zlasti zato, ker je v njem prvo opozorilo na našo čebelo, ki jo potem, zlasti po zaslugi Rotschiitzev, zaslovela po vsem svetu, tako da se je mnogo čebelarskih podjetij pečalo izključno z izvozom kranjske čebele.
Dopisnik pa bržkone ni dosti prišel v dotiko z našo čebelo, ali pa laške čebele ni poznal, sicer ne bi mogel trditi, da „v barvi nisem našel nobene razlike med tukajšnjo in italijansko čebelo". Da pa ni imel z našo čebelo opravka, potrjuje njegovo zatrjevanje — pod častno besedo! — da ga na Dolenjskem ni nikoli nobena pičila. Takih čebel pri nas nikdar ni bilo in jih tudi ne bo, zato jih je dopisnik gledal bržkone s prav varne daljave ...
Kupčija z letošnjim inedom ni nič kaj živahna. Sedaj, ko je krita prva potreba po medu, je nakup blaga manj živahen in so nekateri čebelarji že v skrbeh, kam z blagom. Nič bojazni! Prava kupčija z medom se bo šele začela. Poraba medu je največja v zimskih mesecih. Takrat bomo dobro blago lahko razpečali, če letos ne, pa prihodnje leto.
Oglašajo se tudi inozemski kupci, ki pa stavijo prenizke ponudbe. Zavedamo se, da visokih cen ne bomo dosegli, pod ceno ga pa tudi ne bomo dali.
Letos, ko je medu dovolj, ga ne odrekaj-mo domačim ljudem, zlasti otrokom. Naj se ga najejo po mili volji. Kruh in med prija posebno slabotnim otrokom. Skrbimo za povečanje porabe medu predvsem v lastni hiši. Najboljše prodamo tisti med, ki ga porabimo doma. Malo jih je, ki se tega zavedajo.
Panji iz jelovega lesa baje niso dobri za čebele. Nekateri čebelarji so o tem trdno
=	DROBIR
prepričani. Pravijo, da ima jelovina neprijeten duh, ki ga čebele ne marajo.
Pisec teh vrstic še ni imel takih panjev, zato ne more izreči ni kake sodbe. Ve samo to, da ima jelovina zares čuden vonj. Mizarji jo nič kaj ne cenijo, ker jo je težje obdelovati kakor smrekovino. Pravijo, da ni trpežna, ker ima zelo redke rasti in ni smolnata.
Prosimo tiste čebelarje, ki imajo kaj skušnje s tem lesom, da se oglase v SI. Č., ker se nekateri čebelarji, ki si nameravajo napraviti panje iz takega lesa, zelo zanimajo, koliko je resnice na omenjenih trditvah.
Gost med v mladih satih, ki še nikoli niso bili zaleženi, je mogoče iztočiti le s potrpljenjem in previdnostjo. Take sate moramo odkrivati posebno pozorno, da ne potlačimo robov celic.
Nikdar ne smemo točiti mladih satov hkrati s starimi, marveč vsake zase. Točilo sučimo posebno previdno. Sate ne smemo na eni strani popolnoma iztočiti, ne da bi jih vsaj dvakrat obrnili. Pritisk medu z ne-iztočene strani na iztočeno je. v točilu tolik, da se nežne celice stlačijo in sat koša tako prime, da ga je potem nemogoče odtrgati celega.
Sploh moramo z mladimi medenimi sati zelo previdno ravnati, tla jih ne pokvarimo.
Včasih je dovolj, da držimo tak sat nekoliko postrani, pa se nalomi. Saj se še v panju sami od sebe odtrgajo od zgornje letvice, kar se rado pripeti ob dobri paši in vročini.
Najbolj prav stori tisti čebelar, ki po končan/ paši take odvišne sate vzame iz panjev in jih nedztočene spravi za prihodnje leto, bodisi da podpre z njimi spomladi kakega plemenjaka, ali jih pa da rojem za balo.
Pazite na posodo za med. Mnogo mladih čebelarjev je letos kupilo prvo posodo za med. Marsikdo je dal zanjo lepe denarce. Če bo z njo pametno ravnal, jo bo lahko imel mnogo let. Dobra posoda, 11. pr. tista po 50 kg z lesenim obodom, ki jo ima v zalogi. D. Č., mora zdržati dvajset let, če je v pravih rokah.
Čim je posoda prazna, jo moramo skrbno umiti s toplo vodo in večkrat izplakniti. Pomivamo jo z mehko pomivalko, in skrbimo, da ne pride voda za leseni obod. Pomito posodo poveznemo, da se dobro odteče, nato jo zbrišemo z mehko brisačo in postavimo za kratek čas na solnce, da se temeljito posuši. Kadar ni sonca, jo povez-
nemo na štedilnik ali na gorko peč. Spravimo jo dobro zaprto kje na suhem.
Slabo pomita in premalo posušena posoda začne naglo rjaveti, četudi je iz prvovrstne pločevine.
Velika korist skupnega orodja za člane podružnice se je zlasti letos lepo pokazala. 1 ako ima 11. pr. ljubljanska podružnica za pašo na hoji pod Krimom pri Ljubljani svoj velik čebelnjak na lastnem obsežnem zemljišču. V njem je prostora za tristo panjev. Tam je tudi orodje za točenje medu, ki so ga člani marljivo uporabljali, pa ne samo tisti, ki so imeli čebele v čebelnjaku, marveč tudi oni, ki so jih imeli v bližnji okolici. Kako dobro nam je delo, da je bilo orodje na razpolago in ga ni bilo treba šele vlačiti iz Ljubljane! Treba je bilo samo naznaniti, kdaj boš točil, pa si ga lahko uporabljal proti malenkostni odškodnini (I dinar na panj).
Tudi skupni čebelnjak na oddaljenih pa-siščih je velika dobrota za podružnične člane, zlasti za tiste z manjšini številom panjev. Lahko bi navedel mnogo primerov ljubeznive vzajemne pomoči med člani, ki sem jiih letos opazoval in jih bil tudi sam obilno deležen, pa se mi ne zdi prav, da bi jih v javnost vlačil. Omenjam jih mimogrede zgolj v spodbudo drugim čebelarjem in odborom podružnic, ki še niso tako srečne, da bi svojim članom mogle nuditi omenjene dobrote.
Nagnjene brade čebelam ne ustrezajo. O tem sem se prepričal pri osvetljenih panjih z žrelom zgoraj. Panji so bili napravljeni po nekem vzorcu iz Prekmurja. Pred žrelom je veranda in je žrelo nameščeno tako, da je od brade do njega dober centimeter vzpona. Čebela, ki sede na brado, mora iti do žrela navkreber. Ker je panj zelo gladko popleskan z oljnato barvo, opazujem že dalj časa, da ta gladina starejše čebele pri vračanju v panj zelo ovira. Čim sedejo na brado in se začnejo pomikati proti žrelu, se ob začetku „klančka" hipoma ustavijo 111 začnejo s sprednjimi nožicami segati pred sebe, pa ne morejo nikamor. Drči jim toliko, da včasih tudi po četrt minute ne morejo naprej. Nekatere se pri tem prizadevanju tako trudijo, da jih je kar težko gledati in jim človek nehote pomaga s prstom. Mlajše čebele vzpona in gladine v verandi prav nič ne občutijo, zelo pa starejše, ako se vračajo s paše otovorjene.
Očitno je, da imajo starejše čebele že obrabljene krempeljce in oprijemalke. Zato se le s težavo in naporom pomikajo po
gladkih ploskvah. Pregladke brade in klanec" pred žrelom tedaj niso zanje.
Vitamini v medu. Doslej smo mislili, da v medu ni vitaminov, ker so to trdili znanstveniki, ki so se s tem „vprašanjem" ukvarjali. Nedavno pa je izšel v berlinskem časopisu za živilske preiskave (Zeit-schrift f. Untersuchung der Lebensniittel, zvez. 75, str. 417, 1938) članek prof. C. Griiebla, ki naznanja, da je našel v raznih vrstah medu snovi z učinkom vitamina C.
Posebno mnogo teh snovi je našel v medu od mete, tirnijana in kadulje, pa tudi v jelkovem, smrekovem in ajdovem medu.
Zanimivo je, da vsebuje ravno med, ki ga pridelujejo naši čebelarji, te snovi. Ravno ta med pa nima po drugih deželah prave cene, ker je pretemen. Morda bo sedaj imel kaj več veljave.
Napaka pri uporabi paradiklorbencola za
vešče. Nekateri čebelarji, ki so skušali s pa-radiklorbencolom obvarovati satje pred veščami, so mi potožili, da „vse skupaj nič ne pomaga", ker so se vešče vseeno pojavile.
Temu nasproti moram vnovič omenjati, da je paradiklorbencol prav zanesljivo sredstvo za vešče. O tem sem se tudi letos prepričal. Enak uspeh je imel g. prof. Raič, ki ima v omari satje že od spomladi in ga je zavaroval z omenjenim sredstvom. Doslej ni opazil niti sledu škodljivcev.
Če se komu sredstvo ni obneslo, je gotovo sam kriv: premalo ga je bilo. Treba je, da ga je zadosti, pa bo učinkoval, da bo veselje. V vrečico ga moramo dati od 150 do 250 g na kubični meter prostornine. Omara mora dobro zapirati!
Vprašanje najprimernejšega panja med
hrvaškimi in srbskimi čebelarji še vedno ni rešeno, in ravno v zadnjem času se o tem v zagrebški ,.Pčelii" prav živahno razprav-Ija.
\ članku J. Sladica (7—8 št.) so prav zanimivi odstavki, ki bodo želi priznanje slehernega pametnega čebelarja. Vsako ozko-srčnost v pogledu primernosti tega ali one-
ga sestava panja je odklanjati, če je panj zgrajen po modernih načelih in zadostno velik. Tisti časi, ko so se čebelarji tako rekoč na življenje ali smrt bili zaradi kakega centimetra razlike v meri satnikov, se ne bodo več vrinili, čisto vseeno je, ali meri 42/27 ali 40/25, 36/25, 40/20 cm da le ni premajhen (n. pr. 18/20 cm,) Odločilna je prostornina plodišča, oziroma medišča. Čim manjša je mera satnika, tem več jih je treba. Izven razprave je dandanes velikost plodišča, saj je točno dognano, koliko' litrov mora biti veliko, da zadostuje čebelni družini za popolni razvoj. Čemu tedaj znova načeti to že davno rešeno zadevo?
Vzornih sodobnih panjev, ki ustrezajo v vsakem pogledu, je toliko, da jugosloven-skim čebelarjem res ni treba drugega storiti, kakor seči po kakem izmed najboljših. Ali ni precej naivno, če kaka naša čebelarska veličina izprememi n. pr. ameriški panj s kako malenkostjo in ga potem vsiljuje čebelarjem kot svoj izum in bobna povsod, da ga ni na vsem svetu boljšega?
Napačno pa je naziranje g. Sladica, ki pritrjuje mnenju g. Trajkoviča iz Niša, da zgolj od panja zavisi uspeh pri čebelarstvu. Pri tej trditvi je izpuščena zelo važna beseda in bi se stavek moral glasiti: „Tudi od sistema panja je odvisen uspeh ..." Najboljši panj ne pomaga nič, če je čebelar slab in paša nezadostna. Visi trije činitelji — paša, panj in čebelar — so tako tesno povezani, da je resnične uspehe mogoče doseči le s pomočjo vseh treh. Zlasti v krajih s srednje dobro pašo je pridelek medu v pretežni meri odvisen od kakovosti čebelarja. Tam je čebelar glavni činitelj, ker mora s spretnim čebelarjenjem voditi čebele, da so do kritične dobe na višku pripravljenosti za izrabo kratke paše. Koder so izdatne paše, ni težko biti dober čebelar in ni težko pridelati medu, če je vreme ugodno. Te resnice pač ne more nihče ovreči. Če dostavljamo še, da bo dober čebelar v pravem panju dosegel ob obilni paši večji pridelek, nego slab čebelar v neprimernem panju, smo povedali vse.
Sklep za uredništvo je 20. dne vsakega meseca. Pisma in denar za društvene namene je naslavljati na ..Slovensko čebelarsko društvo" v Ljubljani. Ček. račun št. 11.066. — Blagovne pošiljke (vosek, med) in naročila za čebelarske potrebščine je pošiljati na „Društveno Čebelarno" v Ljubljani, Tyrševa c. 21. Telefon 35-45. Cek. račun št. 15.645. — Društveno tajništvo je v Ljubljani, Poljanska
c. 13/1. Telefon 38-38.
Izdajatelj za Slovensko Čebelarsko društvo in urednik: Avgust Bukovec. Tisk J. Blasnika nasl., Univerzitetna tiskarna in litografija d. d. v Ljubljani. Odgovoren L. Mikuš.
Društvena čebelama v Ljubljani ■ Tvseva c. 21
Telefon št. 33-45	Čekovni račun št. 15.645
CENIK Št. 8
oredla in drugih potrebščin za napredno čebelarstvo. Neobvezno veljaven od 1. avgusta 1938. Številke so po večini iste kot v ilustriranem seznamu.
A. Panji.
Št. 1. a, b, A. Ž. panj na 9 satov z zapahom št. 18 al'i s_ prečno zaporo št. 36 Din 235.— Št. 2. a, b, A. Ž. panj na 10 satov z zapahom št. 18 ali s prečno zaporo št. 36 Din 240.— Na željo dobavimo panje mesto z matično rešetko iz pločevine s „Sava" rešetko iz kovinastih paličic št. 25 a. Panj se v tem primeru podraži za Din 5'—. Št. 3. A. Ž. panj na 9 satov enostavneje izdelan ...........Din 165.—
Št. 4. A. Ž. panj na 10 satov enostavneje izdelan ...........Din 170.—
Št. 5. Eksportni panj na 7 satov . . Din 95.— Št. 6. Kranjič.........Din 17.—
B. Deli panja.
Št. 10. a, b, Palica poljeklena, pocinkana, za A. Ž. panj na 9 ali 10 satov . . Din 1.10 Št. 11. Nosilec za matično rešetko, iz močne pločevine . . '........Din 1.—
Št. 12. a Tečaj za vratca, manjši št. 6 Din 2.— Št. 12. b Tečaj za vratca, večji št. 8 navaden ali
francoski št. 7......Din 2.25
Št. 13. Tečaj na vijak za vratca . . . Din 0.60 Št. 14. Škrnjak (polzaporica):
a)	Št. 10 velik in močan, za vratca Din 0.40
b)	št. 6 srednje velik, za pitalno deščico 'pri okencu in za spodnjo brado . . Din 0.30
c)	št, 4 mali, za zapah za zgornje žrelo in
za zagozdo pri spodnjem žrelu		Din	0.20
Št. 15. Podložek za škrnjak	(polzaporico),		ko-
vinast......		Din	0.20
Št. 16. Obroček z babico za	okence:		
a) prve vrste ....		Din	1.—
b) druge vrste ....		Din	0.60
Št. 17. Šarnir za brado:			
a) na 4 vijake ....	. (1 par)	Din	1.—
b) na 6 vijakov . . .	. (1 par)	Din	1.25
Št. 18. Zapah za okence . .	. (1 par)	Din	1.25
Št. 19. Vijak za les:			
a) manjši za šarnirje .		Din	0.05
b) večji za pritrditev ročke pod žrelom medišča in ročke na vratcih Din 0.15 do 0.25 Št. 20. Vijak s polokroglo glavico za pritrditev
zapaha za okence.....Din 0.05
Št. 21. Mreža, žična, za okenca in vratca:
a)	za 1 okence.......Din 2.25
b)	1 m2 ..........Din 24.—
Št. 22. Mreža za sita za čiščenje medu:
a)	redka 1 m-........Din 56.—
b)	srednja 1 m2.......Din 60.—
c)	gosta 1 m2........Din 64.—
Št. 23. Matična rešetka iz cinkove pločevine št. 10,
a)	za 1 A. Ž. panj......Din 8.—
b)	T m2...........Din 90.—
Št. 24. Matična rešetka iz najmočnejše pločevine
št. 12:
a)	za 1 A. Ž. panj......Din 11.—
b)	1 m2..........Din 120.—
Št. 25. a „Sava" rešetka iz kovinskih paličic
23 X 13 cm........Din 6.—
Št. 25. b „Sava" rešetka - iz kovinskih paličic
23X 33 cm........Din 16.—
Št. 26. a Kvačice, ravne, pocink. 1 kg Din 15.— Št. 26. b Kvačice ..Triglav" . . 1 kg Din 18.— Št. 27. a Zabijač za ravne kvačice . Din 10.— Št. 27. b Zabijač za „Triglav" kvačice Din 25.— Št. 28. a Šablona za zabijanje ravnih kvačic
Din 5.—
Št. 28. b Šablona za zabijanje „Triglav" kvačic
Din 10.—
Št. 29. Kvačnica za A. Ž. panj:
a)	na 9 satov ........ Din 2.10
b)	na 10 satov.......Din 2.25
Št. 30. a Satnik za A. Ž. panj, nezbit Din 1.— Št. 30. b Satnik za A. Ž. panj, s koritcem za
krmljenje........Din 1.25
Št. 30. c Satnik za A. Ž. panj, gornja letvica z
žlebom.........Din 1.25
Št. 31. Zapah za žrelo, lesen (Trinkovega sestava)
Din 1.—
št. 32. Zapah za žrelo na babico . . Din 1.50 Št. 33. Babica za zapah št. 32 . . . Din 0.10 Št. 34. Zapah za žrelo, dvokrilen . Din 2.25 Št. 35. Žičniki:
a)	za pribijanje matične rešetke, 10/10, 1 zavoj 100 gr ........Din 1.50
b)	za pribijanje žice na satnike 10/13, 1 zavoj 100 gr ........Din 1.50
c)	za pribijanje mreže 16/13, 1 zavoj 200 gr
Din 2.50
č) za zbijanje satnikov št. 16/35, 1 zavoj
500 gr..........Din 5.—
Št. 36. a, b. Prečna zapora za A. 2. panj na 9 ali
10 satov........Din 2 —
Št. 37. Zaporica za begalnico iz pločevine
Din I.—
Št. 38. Begalnica iz pločevine . . . Din 7.— Št. 39. Past za trote.......Din 25.—
Št. 40. Zapora za matično rešetko iz pločevine
Din 4.75
Št. 41. Kotnik iz železne pločevine za ojačenje
oglov oboda panja.....Din 0.40
Št. 42. Razmak avstr. za Dadantove panje, 1 zavoj 100 kom........Din 4.25
Št. 43. Številke iz aluminija za panje Din 0.75 Št. 51. a, b, Slamnica za A. Ž. panj na 9 satov za zadaj ali za medišče . . . Din 6.— št. 52. a, b, Slamnica za A. Ž. panj na 10 satov za zadaj ali za medišče . . . Din 6.— Št. 53. Lepenka preparirana za panjevo dno:
a)	za 1 A. Ž. panj......Din 2.50
b)	lm2..........Din 11.—
Št. 54. Končnica poslikana .... Din 20.—
C. Pripomočki za pomirjenje čebel, oziroma za varstvo proti piku.
Št. 61. Brizgalnica za roje .... Din 95.— Št. 62. Pršilnlk Kunčevega sestava . Din 20.— Št. 63. Čebelarsko pokrivalo iz žične mreže
Din 30.—
Št. 64. Čebelarsko pokrivalo z žimnatim vložkom
Din 30.—
Št. 65. Pajčolan z žimnatim vložkom Din 32.— Št. 66. Čebelarske rokavice iz gumijevega blaga, majhne, srednje, velike . . . Din 52.— Št. 67. Čebelarska pipa za nekadilce Din 52.— Št. 68. a, b, Kadilnik na meh, z ravno ali poševno
štulo..........Din 45.—
Št. 69. Samokadilnik „Vulkan" ... Din 125.— Št. 70. Svečnik s kajfežem za ditnljenje čebel
Din 8.—
Št. 71. „Euskor\ izborno kadilo za čebele, 1 zavoj z 9 briketi......Din 6.—
Št. 72. „Šotal", prav dobro kadilo za čebele. 1 zav. z 9 briketi .... Din 4.—
Č. Potrebščine za žičevje in in vdelavo satnic.
Št. 81. Deščica za pritrjevanje satnic Din 5.— Št. 82. Kolesce za utiranje žice . . Din 14.— Št. 83. Luknjač, s pripravo za vrtanje luknjic v
satnike ........Ifcn 35.—
Št. 84. Durgelj za vrtanje luknjic v satnike
Din 12.—
Št 85. Šilo za vrtanje luknjic v satnike:
a)	navadno........Din 2.50
b)	zelo fino........Din 8.—
Št. 86. Svetiljka za zalivanje satnic in za raz-
grevanje kolesca.....Din 30.—
Št. 87. Gorilec za razgrevanje kolesca Din 7.— Št. 88. Cevka za pritrjevanje satnic . Din 4.— Št. 89. Topilnik za vosek, popolna garnitura
Din 26.—
Št. 90. Žica, pocinjena, za pritrjevanje satnic, v pločevinastem zvitku, tanka . Din 4.50 Št. 91. Žica pocinjena, za pritrjevanje satnic, na lesenem vretenu, debelejša . Din 4.50 Št. 92. Satnice iz zajamčeno pristnega voska
1 kg Din 44.— Za podelavo voska v zameno za satnice računamo za 1 kg .... Din 7.—
odnosno zamenjamo satnice za vosek brez plačila za podelavo v razmerju za 1 kg voska do 0.80 kg satnic, oziraje se na kakovost voska.
Št. 93. Stiskalnica za satnice, ročna, znamke „Rietsche" za satnice A. 2. mere
40 X 25 cm.......Din 800.—
V zalogi imamo tudi stiskalnice za satnice drugih mer in sicer le stiskalnice od svetovnoznane tvrdke Bernhard Rietsche v Nemčiji, ki nam je za prodajo svojih izdelkov v naši državi poverila generalno zastopstvo. Rietschejeve stiskalnice so priznano najboljše kakovosti. Cene za
stiskalnice drugih mer so:
24 X 26 cm........Din 550.—
40 X 20 cm.........Din 800.—
42 X 27 cm........Din 900.—
40 X 30 cm........Din 900.—
Št. 94. Žveplalnik za satje ....	Din 20.— Št. 95. Žveplen trak, azbestni, za žveplanje satja
a)	1 zavoj........Din 10.—
b)	10 komadov.......Din 1.—
D. Potrebščine za kuho voska.
Št. 101. Stiskalnica za vosek, Virijentova, zelo prikladna, močna in prvovrstna izdelava
Din 1200.—
Št. 102. Načrt za Virijentovo stiskalnico za vosek, neobhodno potreben za onega, ki si
hoče stiskalnico sam izdelati Din 35.— Št. 103. Vijak z matico in ročico za Virijentovo
stiskalnico........Din 325.—
št. 104. Zbiralnik za vosek .... Din 425.-»-Št. 105. Zajemalka za vosek .... Din 20.— Št. 106. Vreča za stiskanje voščin za Virijentovo stiskalnico .......Din 34—
Št. 107. Platno, domače, izredno močno za izdelavo vreč za stiskanje voščin
1 m Din 18 —
E. Pripomočki za delo v panju in izven njega.
Št. 111. Klešče za sate v A. Ž. panju Din 25.— Št. 112. Klešče za sate v panjih s prečnim delom
Din 20 —
Št. 113. Kožica, sklopna, za odlaganje satov
Din 28.—
Št. 114. Stojalo za odlaganje posameznih satov,
zelo pripravno pri barvanju ali striženju
matic .........Din 42.—
Št. 115. Sipalnik „ldeal" (Stojkovičev). Izborna priprava za ometanje čebel . Din 100.— Št. 116. Sipalnik, lesen, za A. Ž. panj:
a)	za panj na 9 satov .... Din 20.—
b)	za panj na 10 satov .... Din 20.— Št. 117. Strgulja za snaženje dna A. Ž. panja
Din 10.—
Št. 118. Omelce za ometanje čebel s satja
Din 8.—
Št. 119. Nož za izpodrezovanje satja v kranjičih,
uporaben tudi kot strgulja in za izpodrezovanje voščenih prizidkov v A. 2. panju
Din 10.—
(Konec sledi.)