vpliv svoje dunajske šole; inštrumentira vrlo spretno in prav tukaj se javijo reminiscence Mozart-Havdnove in njune epigonske dobe, posebno pri sklepih.
Tretja točka je bila božična skladba za orgije, zložil Enrico B o s s i (roj- 1861), prvi med modernimi organisti v Italiji. Motive je dobil pri italijanskih du-darjih ter jih je poplemenitil s svojo umetnostjo, Skladba je preprosta, lahko pojmljiva, a ne prav lahko izvedljiva.
Četrta točka je nudila dva mešana zbora s sprem-ljevanjem orgelj: »Bazena noč« in »Zdrava o nebes Kraljica«. Prvo je zložil o. Hugolin S a 11 n e r (roj, 29. nov. 1851), drugo dr, Fr. Kimovec; obe lepi, polnodoneči skladbi in izvirni v invenciji, moderni v harmoniji.
Na petem mestu je bila druga glavna točka tega večera, koncert za orgije (g-mol) s spremljevanjem orkestra, obsežna skladba v treh delih od Jos, R h e i n -bergerja (* 1839, f 1901). Umetniško stoji ta glasbo-tvor na prvem mestu med vsemi, ki so jih izvajali. Bujna invencija, duhovito predelana, dinamično in agogično ustrojene tonovske mase v dojmljivi obliki, polne blago-glasja, ki se ga človek navzlic širokemu razprejanju ne naveliča. Najboljše skladbe Rheinbergerjeve so namenjene orgijam; izmed tega umetniškega zaklada je izvajani orgeljski komcert (op. 177) največje delo njegovo, Za umetniško smer gospoda stolnega kapelnika Stanka Premrla je značilno, da se je lotil tega bisera — in težavne skladbe. Rheinberger vobče ne zahteva virtuoz-nosti; a pri tej skladbi zahteva celega organista, ki ima v oblasti svoj inštrument, ki je vztrajen in se uživi v razne sloge. Dočim je namreč prvi del zamišljen kot bistven del harmoničnih mas, je drugi del orgeljskega parta vodilen, da ne rečem samostalen, v Bachovem slogu pisan, V tretjem delu preseneti naenkrat — dor-mitat aliquando et bonus Homerus — precej banalni motiv, ki se pa takoj zopet potopi,
Zadnja točka je bil mešan zbor z orkestrom: »Raz-glašenje Gospodovo«, zložil Stanko Premrl (rojen 28, sept, 1880), Obelodanil ga je »Cerkveni Glasbenik« L 1916 v 12, štev,, ustrojenega za mešan zbor in orgije; pozneje ga je skladatelj opremil še z orkestrom. Značilni učinek ni poverjen vokalnemu delu, ampak instrumentalnemu spremljevanju. Skladba se giblje v najmodernejši smeri, ki išče posebno učinkovite izrazitosti v postopih in sozvokih, katerih se moramo pri nas šele navaditi. Da se da tudi v tem slogu pisati pravilno, je dokazal g. skladatelj ponovno.
Proizvajanje točk je bilo umetniško — navzlic vsem zaprekam, ki jih je imelo društvo. Premrl je finočuten organist, tehniško na višku, izveden v registriranju; o njegovi igri je mogoča samo pohvalna sodba, pa naj izvaja samostojne skladbe na svojem inštrumentu, ali naj spremlja, — Pri Rheinbergerjevi točki se je le opažala nedisponiranost trobilcev, dasi je g, vojaški kapelnik dr, Jos, Č e r i n vodil izvrstno, precizno in z navdušenjem, — Pod taktirko dr, Kimovca je donela staroslovenska maša; peli so jo* gladko; a zdelo se. je, da si želi kompozicija še bolj pomnoženega zbora — ob taki priliki; tudi orgije so se zdele pri tako; napolnjeni cerkvi šibke v svoji moči. Interpretacija je bila, osobito pri staroslovenski maši, subjektivna, kakor je umljivo. Vendar se mi zdi, da bi bilo nekatere točke manj utrirati. Nekam usiljivo se mi je zdelo stakatirano
poentiranje: svei, svet svet, kakor bi se kregali z ljubim Bogom; tu bi bila na mestu ponižna objektivnost, ki se izraža v širokem, izzvenečem akordu na vsakem udarcu,
A to so posameznosti, ki jih sme vsakdo zamišljati in braniti raz svoje stališče. Ponavljam, da je bil koncert, o katerem sem poročal, v vsakem pogledu užitek in da smo hvaležni Cecilijinemu društvu stolne župnije, da nam je pripomoglo do duševnega podviga s svojim
izbornim koncertom,                                       K,    ,
Mantuani.
Razno.
Dr. Vojeslav Mole.
». . . Morda je naše  že ime
samo še  bleda senca med  spomini,
ni vzdihov več in suhe so solze.
Pozabljeni smo, izgubljeni sini, Ah,  dolga, težka,  izgubljena lela, mladost ubita,  križana, v  tujini. , ,
Mi vsi smo kakor tožen vrt brez cveta, — uničil ga ponočen je vihar, zatrl mu v kali vsa semena sveta, — nikdar ne bo več prejšnjih rož, nikdar.«
(Vojeslav Mole: Pismo v domovino. Otonu Župančiču. — »Naš list«, št. 2. Tomsk v Sibiriji, 9. julija 1919.)
Pesnik zbirke »Ko so cvele rože« (Ig. pl. Klein-mayr & Fed. Bamberg, 1910) se nahaja že šesto leto v Sibiriji. Kaj se to pravi, kaj čuti njegovo srce ob spoznanju tega bridkega dejstva, kateremu nobena silna volja posameznika ne more odpomoči, nam povedo najzgovorneje navedeni njegovi verzi. Njegov pesimizem, da prejšnjih rož ne bo več, nam seže globoko v dušo, a ko čitamo najnovejše njegove verze, ki jih priobčujemo v današnji številki, in posebno1, ko čitamo še mnoge druge reči, ki jih poznamo v rokopisu, ne bomo tako pesimistično gledali v njegovo bodočnost, ker vidimo, da še ni usahnil njegov cvet, ampak se je še bolj razvil in da se je vsebina njegovih poezij neprimerno poglobila. Življenje je krut učitelj, to velja tudi za pesnika, vendar le tisti, ki je res kaj globokega preživel, je zmožen kaj globokega izraziti, in pesniku Moletu pač ne bo treba biti žal za dolga leta trpljenja in spoznanja. Pa tudi človeku Moletu ne bo žal zanje pozneje, — ker kje smo se ljudje spoznali bliže v slabostih in dobrih straneh, kakor v ujetništvu? Saj ni nihče tako; dobro pogodil tega razpoloženja, kakor pesnik sam v svojem »Petru Siču«, katerega oktave je pilil v najneugodnejšem ujetniškem ozračju. Takole slika ta žalostni milje, spomin;ajoči na »Mrtvo hišo« Dostojevskega:
»In vsako jutro ista nizka soba,
deset ležišč je v njej, deset drugčv,
In vsako jutro vstajamo iz groba
spominov, sanj v resničnost topih dnov;
in vedno je v besedah ista zloba;
od dne do dne kot težek sen snegov
zagrinja srca vedno višji srd:
brez krink je vsak obraz in v njem je smrt.
99