SVOBODNA SLOVENIJA
AÑO XXXVIII (32) Štev. (No.) 41
ESLOVENU LIBRE
BUENOS AIRES
18. oktobra 1979
©Itore naše enotnosti in bodočnosti
SRAMOTA UMIRA POCAS!
Znano je, da smo se Slovenci radi in vsestransko organizirali, kar je bilo gotovo v veliko pomoč našemu neprestanemu boju za obstoj in napredek. To so nam priznavali tudi drugi narodi.
Koliko te oznake danes še veljajo v naši domovini, ne vemo. Tako kakor nekdaj, gotovo ne. V svobodi živeči poskušamo ohraniti naš čut za organizacijo v polni meri, kakor nekdaj doma. Navdušenje za gasilstvo je tu seveda izginilo, druge oznake pa ne. Pojemo, kakor malokateri narod, narodne in u-metne pesmi v izvežbanih zborih in v štiriglasnem ljudskem petju, tako da zbujamo pozornost, kadar in kjer se oglasimo. Naša romanja so tudi znak naše želje po organiziranem nastopu.
Prav je, da se prav pri tej točki malo bolj pomudimo. Naše lujansko romanje vsakega meseca maja je eden onih dogodkov v našem življenju zunaj domovine, ki je postal simbol našega načina življenja tukaj. Luhansko romanje je postalo slovensko, to se pravi za vse, ki se čutijo Slovenca. Pozabljati nanj, je Sumljiv znak, da se kdo oddaljuje ne le od naših verskih tradicij, ampak od naroda samega, Postavimo si za vse bodoče čase, ko bo naš rod živel po argentinskih planjavah, pravilo, da je naša prisotnost v Lujanu eden trdnih znakov našega slovenskega prepričanja, da moramo držati skupaj.
Drugi kremen naše preizkušnje pa bodi naša pričujočnost vsakega meseca junija pri spomeniku, ki smo ga postavili žrtvam svetovne morije in žrtvam rdečega zločina po vojni, ko je padel j neznani grob cvet slovenske mladine. Leto za letom lahko opazujejo, kako spomin na te dogodke dvigne in združi rojake, ki bi jim nemara misel nanje po dolgih letih ohlapela, če bi ne bilo prireditve, ki nam pomaga oživljati čustva občudovanja in hvaležnosti do onih, ki so dali vse v boju za našo svobodo. Dokler bodo te spominske proslave zbirale okrog spomenika naših padlih junakov ne le preživele tovariše, ampak tudi njihove sinove in vnuke, smo lahko prepričani, da v naši slovenski družini še vlada pravi duh.
Tretja prilika, ki jo naš človek čaka vsako leto po velikonočnih praznikih je naš slovenski dan, ki ga prirejamo leto za letom po posameznih naših središčih in kjer se snidejo rojaki in znanci od blizu in daleč, da se navdušijo za idejo, kateri je vsak slovenski dan posvečen in ki služi krepitvi našega narodnega ponosa. Poleg načelnega in kulturnega programa se udeležencem nudi pravo slovensko gostoljublje in prilika, da med prijatelji pokramljajo, popijejo čašo vina in se po domače poveselijo, kakor nekdaj na prireditvah v domovini. Ta nepretrgana vrsta slovenskih dni, ki se bodo leto za letom vrstili, bo znamenje, da je slovenskemu narodu v tujem svetu bodočnost zagotovljena.
'Poleg teh treh omenjenih stebrov našega slovenstva in poroštev naše bodočnosti, pa ne smemo pozabiti na četrtega: narodno-političnega. To je na poseben način organizirana proslava obletnice naše narodne osvoboditve in počastitev naše zastave, znaka naše narodne suverenosti. Ni to množična prireditev, ampak „srečanje“ nekaj sto vidnejših Slovencev, ki množico predstavljajo: prosvetnih,'gospodarskih, strokovnih, verskih in političnih ljudi, katerim ni dovolj, da se čutijo Slovence, ampak so pripravljeni na žrtve, da bi dali narodu to, kar od njih upravičeno pričakuje. Znana je resnica, da narod ne vodi sam sebe, ampak da pričakuje od čim večjega števila svojih sinov, ki so umsko zreli, načelno trdni in na žrtve pripravljeni, da v njihovem imenu zanje govore, jim kaj napišejo, jih branijo in njihove pravice razglašajo in krivice obsojajo.
Slovenci v Argentini imamo, hvala Bogu, nekaj stotin rojakov, ki so za vse to sposobni in so pripravljeni na žrtve.
Ta proslava ima tudi letos namen, da bi iz te umsko in idejno solidne množice ustvarili enoto, ki bi lahko vse
Tak naslov je dal časnikar Janez Čuček svoji knjigi o argentinskih emigrantih, ki se zdaj tiska pri mariborskih Obzorjih in je bila 27. septembra (celostransko napovedana v Knjižnih-listih Dela. Sramota umira in ta „sramota“ smo seveda mi, slovenski emigranti tu po drugi vojski. Pred nekaj leti se je bil namreč prihlinil med nas, poslan s posebno reportersko nalogo iz domovine, da izvoha med nami in od nas kakšno „zanimivost“, ' kakršno bi hoteli tisti, ki so ga poslali in plačali. Sam pravi, „da se je moral pred slednjim pretvarjati, kot da je nedolžen popotnik, ki je iz nekega hobija in s krvavo prihranjenim denarjem odšel na ljubiteljsko pot po svetu“, v resnici pa je prišel vohunit za lahko zasluženo nagrado. Kako je opravil to naročeno delo, je opisal v tedaj objavljeni reportaži v ljubljanskih in mariborskih listih istočasno, seveda po svoje prikrojeno, pa v večinskih primerih neresnično in malo zanesljivo, čeprav je nosil, kot sem pozneje bral „sprejemnik pod srajco“. Njegovemu poročilu smo seveda emigranti od vseh strani oporekali verodostojnost, toda v domovini, ki ga je poslala sem, je njegovo pisanje „pritegovalo že zaradi snovi, o kateri so imeli zelo delne informacije“, kot pravi založnik Herman Vogel.
Čudno, ko pa imajo dobre informatorje med nami in slehernega obiskovalca domovine natančno sprašujejo o vsem, kar hočejo vedeti! Založba dela reklamo z označbo, da je to „dragocen dokument in avtentično pričevanje o agoniji slovenske politične emigracije po svetu, zlasti v Južni Ameriki“. Ta „se jim zdi anahronistična, donkihotska, celo smešna, ki pa vendarle obstaja“. Obstaja — to jih boli, in kot pravi naslov, „umira počasi“. Ta dva izraza sta za nas častna, kajti-katera emigracija po štiridesetih letih ne začenja odmirati ? V Severni Ameriki na primer -zelo hitro, naša pa „počasi“ se pravi „prepočasi zanje“, obstaja in dela žilavo, da bi preživela vsaj še nekaj rodov. Zato bo založba tiskala to knjigo, ki bo v novi izdaji seveda „dodatno dokumentirana“. Priznanje, da preje hi bila, kar je kritika ugotovila.
Čuček sam pa v uvodu, ki ga v Delu priobčuje in ga prej ni bilo, podaja takole definicijo r<as, — emigrantov: „Ljudje, o katerih govori ta zgodba, so Slovenci, ki so se, ko je prišla dramatična ura odločitve, postavili na napačno stran zgodovine. Politični emigranti“.
Ne, na napačno stran zgodovine se je postavil Churchil, kar je pozneje priznal in to prav z ozirom na Tita, kar je bila „njegova največja napaka“, kot je priznal leto po tem, ko ga je posadil v sedlo in vam — za karijerični poskok in narodu za poklek pred „fašističnim totalitarnim diktatorjem“. Kaj drugega je bil tedanji komunizem-stalinizem, za katerega ste se borili, kot le drugače imenovani fašizem ? To danes vedo že vsi, tudi v Sloveniji. Mi pa smo vedeli že tedaj, kar nikakor ne more biti za nas sramotno. Raje nasprotno: Churchill je igral hazard, mi pa smo načelno vedeli, zakaj se borimo in načelno smo vedeli, zakaj smo šli med emigrante!
■Po Čučku, kot piše v uvodu, so e-migranti naredili „eno samo veliko napako: zapisali so se tujcu in delali z njimi in zanje“. To je edina napaka. In kaj so naredili partizani? Najprej so
svoje sile posvetila skupni blaginji in se ne bi izrabljala v delu izven strumne organizacije in bila obsojena na neuspeh, ker ne bi gradila, ampak drobila. Morda kdo na to spominsko slovesnost gleda z drugačnimi očali. Naj vendar to pove pravočasno na primernem kraju in predlaga uspešnejši način, kako, kaj je treba storiti, da bi vsi aktivni slovenski ljudje imeli v bistvenih narodnih vprašanjih enotne poglede. Kdor to zanikuje, je na sumljivem potu stran od slovenske družine. Če gre na svoje, ga bo okolica pogoltnila. Zaenkrat bodimo hvaležni prirediteljem, da nam dajo možnost računati zanesljivo s tem četrtim stebrom,
sodelovali s tujci (z nacisti do junija 1941), potem se zapisali z dušo in telesom Sovjetski zvezi in se borili ob njej-zanjo, ne v obrambo okupirane Slovenije, temveč za vojno pomoč napadeni — Domovini socializma, Sovjetski zvezi.
Nič ne spremeni tega, da so delali tudi po navodilih AA, predvsem Churchilla. Danes Djilas priznava, da so sklepali pogodbe o zvezi z okupatorji proti Churchillovemu vdoru prek naše zemlje. Vojaški strokovnjaki danes že pišejo, da je nemške divizije zadrževal- na Balkanu strah pred vdorom A A, in ne pred partizanstvom! To drži! Še par mesecev pred zlomom je Churchill verjel, da je Tito „njegov“ človek (izjava dr. O. Habsburgu), prav do trenutka, ko je Tito iz angleškega gostoljubnega zavetja na Visu, kjer so ga oni reševali po totalnem porazu na Drvarju, poletel naravnost v objem Sovjetom. Izdaja Tita in zgrešena svetovna politika AA, je nas vrgla v emigrantstvo Kdo od emigrantov je kot vojak protirevolucije streljal na enega samega zavezniškega vojaka? Kdo se je boril za zmago Nemcev ali Lahov? Kdo je reševal AA padalce? Partizani pa so se borili za tujce, za Sovjete in svetovno komunistično revolucijo. Ko je Tita 1. 1948 odbrcnil Stalin, je še prosjačil za njegovo milost, šele potem se je obrnil proti stalinizmu; sedanji emigranti so se že 1. 1941 proti partizanom, ki so klasični stalinizem predstavljali in u-vajali med nas — z zločini, ki so v načelnem programu marksizma — leninizma. Ti umori so šli v stotine, preden je narod segel po samoobrambi na način, kakor edino nam je bilo mogoče. In to je tisto sramotno .izdajstvo, edina napaka, kot jo označuje Čuček v uvodu.
Sedanji emigranti so bili hudodelci v domovini, toda Čuček pripušča redke izjeme, ko pravi: „pa vendarle vsi niso hudodelci“. Temu se čudi, zakaj ne gredo domov, ko bi lahko brez skrbi odšli vsak hip in se vprašuje: „Le zakaj so tukaj in ne med nami“.
Zakaj ? Zato, ker smo politična e-migracija. To je jasno. Ker vemo, da smo šli ven iz načelnega odpora proti komunizmu, ki zdaj vlada v domovini in zanika vse štiri glavne človekove svoboščine, pod katerimi bi hoteli živeti v domovini: svoboda vere, vesti, tiska in zborovanja. Ali te obstajajo v domovini ?
Obstaja le enopartijski sistem, ki je sistem diktature in ne demokracije, Mi pa hočemo svobodo človeka s človeškimi pravicami in politično samostojnost. Jasen odgovor na retorično vprašanje: „Zakaj obstajate sploh v tujini?“ Tudi zato: ker so emigranti rod tistih, ki ste jih vi pobili po vojski v Kočevskem Rogu. Teherjih in vsepovsod v Sloveniji. „Naša smrt ni več skrivnost“, je pel rapsod Črne maše. Tudi ne v domovini. Tudi ne med partizani. Tudi ne med vrhovi OF. Kakor Čuček „ni našel nikogar iz vrst slovenske politične emigracije, da bi priznal svoje izdajstvo,“ tako emigracija ni našla še nikogar iz vrst vodilnih partizanov, da bi priznal ta genocid, kaj šele da bi ga obžaloval. Celo Djilas, ki priznava zločinstva partizanov med vojno pravi, da tudi umori po vojni niso bili storjeni brez odobritve vrhušlce; pravi celo, da bi v podobnih okoliščinah delal enako. Tudi Kocbek, ki slovenski genocid — četudi pozno —
na katerem sloni naše slovenstvo v novem svetu.
Okrog teh glavnih opornikov našega slovenskega življenja se zbirajo vse druge oblike našega narodnega izživljanja na vseh toriščih, kjer imajo prostor vsi, ki po naše čutijo: stari in mladi, preprosti in učeni, tu ali doma rojeni, tega ali onega prepričanja v stvareh, ki se lahko debatirajo. Kadar pa je treba svetu in nam samim pokazati, koliko nas je in kaj smo, pa vsi skupaj kakor dobro organizirana vojska pridimo in z novim navdušenjem napolnjeni obljubimo, da bomo prišli še in še.	Kk
EL PAIS HOY
En su rec/ente viaje al Japón, el presidente de la Nacióh, teniente general Jorge Rafael Videla habló durante una reunión, a la que asistieron las más altas autoridades de aquel país. En esa oportunidad el general Videla trazói un cuadro de la situación de la Argentina, las dificultades que hubo de superar en los últimos años, y !a actual coyuntura.
Tras reivindicar como métodos para superar la situación el diálogo “franco y abierto, que permita instrumentar las relaciones bilaterales y multilaterales”, elogió el rol desempeñado en el concierto internacional por el Japón, reivindicando además el destino de América latina, que “ofrece al mundo nuevas modalidades para contribuir a la instauración de un orden internacional más justo”.
Señaló que la Argentina atraviesa “hoy por una situación excepcional al cabo de tres años y medio de fecunda gestión en todos los campos”.
oznanja v svet, še ni priznal svoje soodgovornosti.
Po Djilasovih in Velebitovih pogajanjih z nacističnimi generali za boj proti angleškemu vdoru, pa pomeni tudi izdajstvo Churchilla. Ta partizanska kolaboracija in izdaja, ki vstaja iz arhivov, pa ne raste počasi, temveč se dviga vedno pošastneje in grozi prerasti partizanski mit narodno osvobodilne borbenosti. Nad vse pa lega teža povojnega slovenskega genocida, ki se dviga v
zgodovini kot največja slovenska sramota.
In ta resnična sramota ne umira, temveč raste, raste. .. v tisto nepredirno steno, ki jo Čuček čuti med režimom v domovini in zdomstvom, ki bo morda nekoč umiral, toda ne s sramoto, temveč z živo zavestjo, da z žrtvijo svojega poslanstva — biti svoboden krik v nesvobodo zajetega naroda — sodeluje pri duhovni osvoboditvi naroda.
td
ŠE EN ODMEV HAVANSKE KONFERENCE N EOPR DELJENIH
CASTRO IN JUGOSLAVIJA
Kdo bi si bil kdaj mislil, da bo imel kubanski komunistični diktator Fidel Castro kdajkoli opraviti z našo očetnjavo onkraj morja! In vendar se je zgodilo pri konferenci takoimenovanih neuvrščenih držav Tretjega sveta v prvih dneh septembra na Kubi. Mi smo na tem mestu pisali o konferenci sredi avgusta in rekli tako: „.. .Človek doume, da je v vodstvu neuvrščenih manjše zlo neuvrščeni tovariš Tito kot odločno uvrščeni tovariš Castro... Ali bi demokratični svet z Ameriko na čelu nič ne mogel storiti, da bi na vodilno mesto prišel, recimo, priznan državnik iz Indije, največje demokratične dežele na svetu ? Nekaj napraviti v tem smislu bi se na v^rhk način splačalo.“
Izid zborovanja v Havani potrjuje domnevo, da se ni napravilo nič. Diplomat iz Singapurja, ki je skupaj z Indijo in drugimi državami podpiral Titovo stališče glede značaja neuvrščenosti, je javno priznal, da je ta struja prišla v Havano „slabo pripravljena“, da bi paralizirala Castrovo manipuliranje in taktiziranje celotnega zborovanja. Sledil je politični poraz demokratičnega Zapa-da in zapustil za seboj močan, zlasti za Ameriko kot vodilno silo, neugoden odmev, po svetu.
Posebno Evropa je po svojih opazovalcih prišla do sklepa, da pomeni Havana nov, vznemirljiv dokaz o rastoči šibkosti Zapada. V vodilnem pariškem listu Le Monde je njegov urednik An-dre Fontaine v obravnavi rivalitete s Sovjetsko zvezo na prvi strani zapisal: „Sovjeti so se od Lenina naučili upoštevati občutljivo idejo, da je' treba pri opravku s koalicijo lotiti se njenega najbolj šibkega člena. In sedaj je najslabši členek razmerje zapadn. sveta z ZDA na čelu, do držav v razvoju (Tretjega sveta); ti odnosi, posebej še vprašanje energije, so življenjska kri njihove ekonomije.“
Po toči je prepozno zvoniti. Tudi ni naš namen razmotrivati o svetovnih problemih v zvezi s konferenco na Kubi, pač pa nas zanimajo posledice političnega izida v Havani za Jugoslavijo, či-je del je naša draga domovina Slovenija. Znano je iz časopisnih poročil, kakor tudi iz naše obravnave te zadeve že pred konferenco, da se je boj za bodoče načelo in smer politične neuvrščenosti bil med Castrom in Titom. Razlika med obema ni v ideologiji (oba sta komunista), pač pa v njunem različnem gledanju na globalno ravnotežje moči. Castro je goreč revolucionar, ki hoče pahniti svet v sovjetski tabor, od koder piha sovraštvo do ZDA in njenih zaveznikov. V ta namen se je posluževal zvonkih pozivov, pa tudi ostrih, nebrzdanih napadov, da bi podžgal simpatije neodločenih in ustrahoval one, ki se z njim ne strinjajo.
Uspeh njegovih tirad je bil tako velik, da je Castrov brat Raul menil, da je bilo zborovanje „najbolj važen dogodek
za nas od začetka revolucije“; glas iz drugega tabora je izjava jugoslovanskega delegata: „Castro je obvladal dvorano.“
Tito je pri vsem svojem slovesu priznanega državnika, s svojo hladno, korektno pojavo napravil vtis betežnega starca, ki ni sposoben spustiti se v odprt boj s hrustom Castrovega kalibra. Niti Titova avreola ustanovitelja neuvrščenega gibanja 1. 1961 mu ni mogla dati sijaja borca za pravo tolmačenje ideje, ki ji je oče. Deloval je med delegati le privatno, v odprt spopad s 'Castrom se ni upal spustiti — in če bi se bil, bi bil uspeh zelo dvomljiv; kajti on je zastopal in se potegoval za princip neuvrščenosti, ne za žgoče probleme Srednjega vzhoda, Afrike ali ekonomskega prepira sever-jug. Tretjemu svetu očividno ne gre za principe, ampak za reševanje odprtih problemov na svetu,, pri katerih je trdo prizadet; ne gre za sovjetski ideološki in politični ter celo vojaški pritisk, ampak za vsakdanji kruh, ki ga ne terja od komunizma, marveč od bogatega Zapada z Ameriko na prvem me-stu.
Takemu občutju Zborovalcev v Havani se je pridružila še sumnja, da gre Titu pri naglašanju dovolj velike razdalje Tretjega sveta do Moskve v prvi vrsti za politične, zlasti varnostne koristi njegove lastne dežele. Vsi dobro vedo, v kakšnih odnosih do Kremlja je današnja Jugoslavija pod titoizmom, katerega sovjeti ne morejo trpeti, za časa Titovega življenja tudi ne spremeniti. Vsi tudi vedo, da se bo po skorajšnjem Titovem odhodu Jugoslavija znašla v zelo nevarnem in težkem položaju, v katerem ji preti vmešavanje sovjetov v njene zadeve, in zaradi česar Tito ne opusti nobene priložnosti, da bi sovjetsko nevarnost zmanjšal z mednarodnim slabljenjem sovjetskega vpliva na svetu. Odmik Tretjega sveta od Moskve je bil močan adut v njegovih rokah, a ravno z njim je igro izgubil.
Po Titovi smrti se bo Jugoslavija znašla v kočljivem in kritičnem položaju; takrat se bo ozrla po zaveznikih, ki bi ščitili — če ne s svojo močjo, pa vsaj s svojim številom — njeno neodvisnost in integriteto. Po vsej verjetnosti je bil ta cilj v mislih njenega absolutnega gospodarja že, ko je snoval v Nehrujem, Nasserjem in Sukarnom gibanje neuvrščenih v Beogradu. Iste misli so ga navdajale pri obrambi prvotnega načrta na zborovanju v Havani. Fidel Castro s sovjetskim kritjem kot moskovski vazal je porušil Josipa Broza Tita, ki kot priznan komunist ni našel dovolj zaslombe pri zapadnem svetu — in v tem je njegova tragika ih tragika Jugoslavije sedanjega časa.
Kdo bi si bil kdaj mislil, da bo Fidel Castro na daljni Kubi nekoč posegel v politično usodo Jugoslavije? Zgodilo se je. Ali ni v našem času svet resnično postal majhen?	L. P.
fitarea. 4
SLOVENKE! SLOVENCI!
Tudi letos bomo demokratični Slovenci v Argentini slavili
Slovenski narodni praznik 29. oktober
in dan naše narodne zastave
- Pri vsakokratni proslavi poudarjamo določeno slovensko zgodovinsko okolnost, ki nam kaže pot tudi za prihodnost. Letošnje praznovanje narodnega praznika bo posvečeno petin n setletnici ustanovitve Narodnega odbora za Slovenijo.
Proslava 1»© v sol#©to 27. oktobra I®7® v Slovenski hiši
Spored:
ob 19: sv. maša v cerkvi Marije Pomagaj za vse, ki so de a 1
in se žrtvovali za svobodo slovenskega naroda.
Maševal bo delegat msgr. Anton Orehar.
ob 20: v dvorani:
1.	Pozdrav predsednika pripravljalnega odbora, g. Marjana Schiffrerja.
2.	Beseda mladih — govori Pavel Pleško, predsednik SFZ.
3.	Nagovor podpredsednika Slovenske demokratske stranke in člana NO g. Feliksa Urankarja.
4.	Govor g. Miloša Stareta, soustanovitelja in predsednika NO za Slovenijo.
5.	MEJNIKI V SLOVENSKI ZGODOVINI, odrski prikaz. Besedilo: dr. Tine Debeljak; režija: Maks Borštnik.
ob 21: slavnostna večerja.
Na proslavo vabimo vse Slovenke in Slovence, ki se zavedajo nujnosti ohranjevanja slovenske narodne zavesti; posebej se vse slovenske javne delavce: odbornike slovenskih Domov, organizacij in ustanov, slovenske dušne pastirje, vzgojitelje naše mladine, kulturne ustvarjalce in predavatelje v naših organizacijah, ¿n skupno proslavimo svoj narodni praznik in dan slovenske zastave.
Svojo udeležbo prijavite pri predsedniku Vašega Doma ali crganiz; ci'o r!i v Slovenski hiši do ponedeljka 23. oktobra. Po tern L miru ~odo prijave upoštevane, kolikor bo še na razpolago mest v dvorani.
Udeležite se te naše narodne manifestacije!
Vstopnina: ? 18.000,- (večerja in stroški odrske predstave).
PRIPRAVLJALNI ODBOR
OBVESTILA
Prof. Ar. «JUAN • «JESIIS BLASNIK j
M
m
specialist za ortopedijo
in travmatologijo	*
I
Marcelo T. de Alvear 1241, pritličje |
Capital Federal
Tel. 393-3536	\
S
■
Ordinira v torek, četrtek in soboto ! od 17. do 20. Zahtevati določitev ; ure na privatni telefon 666-4366. i
SOBOTA, 20. oktobra:
Redni pouk Slov. srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
IV. kulturni večer SKA v Slovenski hiši ob 20. Predaval bo p. dr. Alojzij Kukoviča o temi „Ali Cerkev razveljavlja zakon?“
Na Pristavi materinska proslava ob 19.30.
NEDELJA, 21. oktobra:
Proslava misijonske nedelje v cer! /i in dvorani Slovenske hiše.
Na Pristavi družinsko kosilo ob 13.
SOBOTA, 27. oktobra:
Proslava Narodnega praznika ii. dneva slovenske zastave ob 35-letniej ustanovitve Narodnega odbora za Slovenijo.
V	Slovenski hiši ob 16 predavanje dr. M. Komarja v priredbi SKAS-a.
NEDELJA, 28. oktobra:
Pristavski dan s celodr .vno prire-■ ditvijo.
SOBOTA, 3. novembra:
Proslava 25-letnice Kreditne Zadruge SLOGA v Slomškovem domu.
SOBOTA, 10. novembra:
V	Slovenski vasi pevsko-glaM. . festival.
NEDELJA, 11. novembra:
14.	obletnica blagoslovitve Slovenskega doma v Berazategui.
Prosim«; me odlašajte s poravnavo naročnine!
\ nedeljo,
28. ©ktohra 1978
PRISTAVSKI © A N
T ESLOVENIA LIBRE ■
Editor y director: Miloš Stare i	Redacción	y Administración:
»	Ramón	L. Falcón 4158
:	1407	Buenos Aires
Argentina
■	T. E. 69-9503
■
Uredniški odbor:
Miloš Stare, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
5 S CELODNEVNIM PROGRAMOM ■ ■	■
■	■
■	■
■	■
■	B
■	a
:	:
Vabi E
Í	1
:	Društvo Slovenska Pristava ;
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público
Cangallo 1642 Buenos Aires Pritličje, pisarna 2 Tel. 35-8827
“25 LET SLOGE!” — “SREBRNI JUBILEJ!” — “ČETRT STOLETJA SLOGE”
VARIACIJE m SAM® V NASLOVIH '
v bistvu namreč gre samo za eno stvar:
25
LET h Bc NAŠI SKUPNOSTI
LET PANJA ČLANOV V SVOJO ZADRUGO
V SfcpGI JE MOČ!
_____^DRUŠTVENI OGLASNIK
ZS sporoča, da je cena za kolonijo ljudskošolskih otrok v Počitniškem domu dr. Rudolfa Hanželiča $ 160.000.— za vsakega udeleženca. Za otroke nečlanov je potrebno doplačilo $ 20.000.— za administrativne stroške.
Rodili smo se za pravičnost.
Ciceron
D	H
j Droga razstava '	!
\ slovenske podjetnosti v Argentini jj
& \&\y
navembra 1979 v Slovenski hiši
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO - j Concesión N5 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N’ 3824
; Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 24.576	
Naročnina Svob. Slovenije za 1. 1979:
za Argentino $ 38.000.—, pri pošiljanju po pošti $ 43.000.—, ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 35 USA dol.; obmejne države Argentine 30 USA dol.; Avstralija 45 USA dol.; Evropa 38 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 30 USA dol.
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, 1101, Buenos Aires, T. E. 33-7213.
* * *

KREDITNA ZADRUGA
"SLOGA" z o. z.
BME. MITRE 97 RAMOS MEJIA T. E. 658 - 6574
URADNE URE: PONEDELJEK, SREDA IN PETEK OD 15. DO 19. URE.
?	SLOVENSKA
KULTURNA AKCIJA ¡JUBILEJNA SEZONA
1979-1980
4.	kulturni večer
«Ir. A. Kukoviča 3M
ALI CERKEV RAZVELJAVLJA ZAK©N?
sobota, 20. oktobra 1979 ob osmih gornja dvorana Slovenske hiše
filozofski in teološki odsek
■ ■■■BBIBliaaBBBBlIBBBaiBBBIIliaillBIBBiaiBBSBBBBBBBBBBBBaaiaaiBMMBBIBBBIBIBBIBlIBBiaa-aBBBBHBIBBaaaiaaaBMa
4.novembra: Zvezni mladinski dan na Pristavi
aaBaaBaaBBaaaaaBBaaaaBBaBaBaaaBaBaaaaaasaaaaMaaBBaMaaaBaaaaBaBBaaaBBB-aaBaaaBnaaflBaBaaaBBaaaaaaaBaBaE Bii»aaBiBBiBaiBBaiaiiiiBaiiiiiBaiiBBiBi»B»iiiiaaiiBiiiiBaiaaBaaBaiaBflBBBaBBaaBaBaaaaaaBBaBaaa aBBaiaaaaBaaaaaBaaaaaaaaaaaaaaaBiaaaBaaa1
Pričevanje ruskega disidenta Dimitrija Mihejeva
i.
Letošnjega 25. maja so moskovski oblastniki izgnali iz Sovjetije ruskega disidenta Dimitrija Mihejeva. Nastanil se je zaenkrat na Dunaju, kjer v razgovorih z dunajskim časnikarjem B. Bischofom podaja svoje poglede na novejšo sovjetsko družbo. Želi opozoriti svobodni svet na hegemonijo in u-mišljenpst celotnega komunističnega sistema z ozirom na neuspehe na vzgojnem, političnem in gospodarskem polju ruskih narodov. Bisehof objavlja razgovore z njim v reviji Die Furche.
Mihejev se je rodil v sibirskem Kra-snojarsku. Njegov oče je bil pilot, mati učiteljica. Na moskovskem vseučilišču je v letih 1961-1970 študiral fiziko in matematiko ter bil obenem zaposlen na Znanstvenem institutu za jedrno fiziko. Politično je postal aktiven po Hru-ščevem padcu leta 1964. Takrat so sovjetski izobraženci pričakovali od novega vodstva kaj več svobode in se lotili pod Stalinom in Hruščevom prepovedanih problemov. Kot predsednik „Diskusijskega kluba“ se je Mihejev na debatnih večerih na univerzi s temami Svoboda v umetnosti ter Cinizem in problemi javnih idealov lotil prežarečega železa. Moskovske glavane je predvsem zadel ciklus predavanj o cinizmu. Njegov poseg je vžgal eksplozivni smodnik. Izobraženci so začeli iskati odgovor na vprašanje, zakaj sprejema ruski človek uradno propagando in ji naseda. Odgovor je bil enostaven: ker propaganda prepričljivo laže, čeprav ljudstvo to dobro ve. Namesto pričakovanega popuščanja je Brežnjev tako kot njegovi pred-
w
hodniki poslal nad nemirne tovariše tajno policijo in jih pustil kot režimske kritike pometati na cesto ali v zapore.
Ob napadu sovjetske vojske na Češkoslovaško 1968 je Mihejev bolj kot kdaj prej občutil, da živi v velikem zaporu, iz katerega bi se rad rešil. Oktobra 1970 je skušal pobegniti iz Sovjetije s potnim listom svojega švicarskega znanca. KGB je to namero nekako zasledila in ga aretira. Sodišče ga je obsodilo zaradi domovinske izdaje na šest let prisilnega dela v Moldaviji, ki jih je prebil v taborišču št. 19 in 37.
Ko je bil 1976 izpuščen na svobodo, je delal — čeprav akademik — kot pomožni delavec v Kijevu in pozneje kot nočni čuvaj. Letošnjo pomlad so sovjetske oblasti nekje izvohale njegoyo avtobiografsko novelo Idealist, napisano že leta 1960. Znova se ga je polastila KGB in postavila pred odločitev: znova v zapore ali v izgnanstvo. Odločil se je za slednje in prišel maja s svojo ženo Nelly na Dunaj.
„GOVORITI JE SREBRO, MOLČATI ZLATO“
Tako začenja Mihejev svoje razgovore z Bischofom. „Ta modrost“, pravi, „se je tako globoko zasidrala v sovjetskega človeka, da nima danes niti dovolj kruha ne mesa, da o srebru in zlatu sploh ne govorim. Ta modrost mi je bila pravzaprav zoprna, saj je ‘srebro’ pomenilo zame preganjanje in zapor. Vendar me to ni izučilo. Začel sem znova govoriti, zavedajoč se, da lahko kaj kmalu izgubim spet svobodo, a ni-
koli občutka in zavesti, da sem analitično misleč človek.“
O svojih izjavah in dognanjih pravi, da se ne opirajo na kake statistike, pač pa na 38-letno opazovanje provincialnega življenja skozi ptičjo perspektivo vseučilišča, pa tudi skozi drobnogled taboriškega življenja. Iz osebnih skušenj pripoveduje med drugim:
Ko je pred nekaj leti delal v neki tovarni najprej kot električar in nato kot tehnik, je domneval, da mora tovarna v stanju, v kakršnem se nahaja, kaj kmalu zapreti vrata. Prišlo je do krize. Tajna policija je zaprla ravnatelja, odpustila prvega inženirja, pustila delavce tri mesece brez premij, a vse drugo je ostalo pri starem. Proizvodnja je ostala kakršna je bila prej in ni dosegla načrtovanih količin.
Po tej skušnji se je prepričal, da Sovjetska zveza zaradi takih vzrokov zlepa ne bo propadla, čeprav bi ta bolezen zajela celoten sistem. Sicer pa je dežela že dolgo let neozdravljvo bolna. Že leta 1960 je na tajnem gremijskem sestanku rekel Hruščev, da je sovjetski gospodarski položaj težak. Decembra 1969 je tožil celo o ničevem gospodarskem napredku. Danes že uradne statistike navajajo, da je gospodarska rast v ZSSR manjša kot v Srednji Evropi, še bolj je razvoj omledel po letu 1970, ko se bruto narodni dohodek sploh ni zvišal. Ugotovljena je slabša preskrba z življenjskimi potrebščinami, zvišanje cen proizvodom dnevne porabe, omejitev gradenj in še mnogo več.
Stanje bi bilo še kritičnejše, če bi se na svetovnem trgu ne zvišale cene zlatu, petroleju i.dr., kar prinaša Rusiji milijarde dolarjev in zahodne kredite.
Sovjetija je na ta način lahko kupovala na Zahodu žito, ki ji ga primanjkuje tudi po najboljši žetvi.
že pred desetimi leti je v Uralu in osrednjih ruskih mestih močno primanjkovalo meso; pravtako v Ukrajini, Leto-niji, Estoniji in Litvaniji. Zaradi pomanjkanja so se podražile cene skoro vsem prozvodom za 100%, kar je povzročalo inflacijo. ¡Blago je začelo izginjati iz uradnih trgovin in se pojavljalo na črni borzi.
Ko je Hruščev odprl železno zaveso zahodni tehniki, se je kakovost proizvodom nekoliko zboljšala. Takrat so sovjetski državljani zvedeli za hladilnike, televizorje, pralnike itd. Zaželeli so si teh stvari in tudi lastnih stanovanj, dač. Dokler so jadikovali samo za krompirjem in kruhom, so bili mirni. Zdaj so se razgibali. Mnogo tega je seveda ostalo samo pri pobožnih željah. Stanovanjskega problema niso rešili in vse se je zaostrilo. Nič čudnega, saj se je samo v Kijevu v zadnjih letih podvojilo število prebivavcev. Mnoge vasi o-koli mest pa so skoro popolnoma prazne in opustošene.
V deželi je opažati in občutiti pomanjkanje pogonske energije. Kijev je npr. lani imel zelo pomanjkljivo cestno razsvetljavo. Zaradi pomanjkanja električnega toka morajo nekatere tovarne delati samo po nekaj dni tedensko.
NEDELO, TATVINE IN ALKOHOLIZEM
Sovjetsko prebivavstvo na svojski način reagira na svoj nizki življenjski standard: z nedelom, s tatvinami in alkoholizmom.
Nedelo je posebej stvar uradnikov z mesečno plačo. Ti smatrajo kot po sebi umevno, da ustvarjajo malo. Zaslužijo 70—80 rubljev mesečno. To, menijo, jim daje pravico delati čim manj, oziroma samo najnujnejše. V osrednji Rusiji je celo navada, da državljani po prejemu plače tri dni sploh ne gredo na delo. Igrajo šah, berejo knjige, si dovoljujejo med delom kadilne počitke, ki trajajo včasih po več ur.
Druga oblika sabotaže je kraja vselej, kadar se le nudi priložnost. Država kaže očividno nekaj razumevanja za to, da si uradnik skuša zvišati svoj nizki zaslužek z goljufijami strank. A tovarne obkrožajo do tri metre visoki zidovi, zadnje čase celo železobetonski, da ne bi nameščenci zapuščali dela in zlahka odnašali ukradene stvari. Te prestopke skušajo preprečevati s preganjanjem vseh vrst, z zapiranjem ali vsaj z odbitki od plač. Sovjetska družba za-pada v nekak cinizem in brezbrižje, kar je splošen pojav v vseh komunističnih deželah.
Najuspešnejši način sabotiranja je alkoholizem. Težko se je navaditi na žalostne scene, ki jih človek srečuje. 'Pijanci leže po javnih cestah in največkrat ne veš, če so samo pijani ali že mrtvi. Taka družba je nevarna in še usodnejša bo lahko njena bodočnost. Rojevajo se pohabljeni otroci. V nekem moskovskem okraju sta kar dve šoli za take otroke.
V takih razmerah je nezadovoljstvo sovjetskega človeka razumljivo. Tudi kako materialno zboljšanje ne zadovoljuje več nemirne ruske duše.
s» gg|pwcyiSg«3
PAPEŽU JANEZU PAVLU II.
k prvi obletnici njegovega vladanja 16. oktobra 1979
ODA NA PRVEGA SLOVANSKEGA PAPEŽA
To pesem je za božič l. 1848 — pred ISO leti! — preroško napisal veliki poljski pesnik Juljusz Slowacki pod naslovom Sredi neskladij udari roka Boga... Ostala je v njegovi zapuščini (umrl je S. aprila 184-9 ■— dva meseca po Prešernu), pa je zdaj pred enim letom ob izvolitvi krakovskega nadškofa kardinala Karla Wojtyla za prvega slovanskega papeža dobila svoje resnično potrdilo.
Pesem je prepesnil član našega uredništva Tine Debeljak.
LJUBLJANA — število avtomobilov V zasebni lasti raste vsako leto, toda primerjava med leti pokaže, da je rast sedaj za dobro polovico počasnejša kot ob koncu šestdesetih let. Povprečno pride v Jugoslaviji en avto na 11 ljudi. V Sloveniji je število najbližje evropskemu povprečju: en avto na pet ljudi, na Kosovem je številka kar zelo visoka: .2 ljudi na en zasebni avto.
COL -— Ekipa Narodnega muzej o je v začetku septembra končala letošnja arheološka izkopavanja ostalin rimske postaje Ad pirum na Hrušici nad Colom. Našli so precej novcev Galije-na, Klavdija Gotskega, Avrelijana in Proba, vladarjev iz konca 3. stoletja; nepričakovano so odkrili najdbe iz dobe Atile, potem pa so našli tudi lončenino staroslovanskega obdobja iz 9. stoletja, ki priča, da so Slovenci imeli na Hrušici svojo postojanko.
LJUBLJANA — Pred 130 leti, 16. septembra, je v Ljubljano pripeljal prvi vlak z dvema lokomotivama. Ena se je imenovala Triglav, druga pa Ljubljana. Obe sta mogli voziti s hitrostjo nekaj nad 40 km na uro.
KOSTANJEVICA — štiristo metrov dolga kraška jama pri Kostanjevici je postala pred leti turistična zanimivost. Tri leta je bilo mogoče ogledati si jo, prav toliko let je že minilo, ko ni to mogoče, ker je ograja dotrajana, stopnice trhle in električna napeljava nevarna za obiskovalce. Pravijo, da bodo kostanjeviški jamarji te „napake“ odstranili in da bo spomladi spet mogoče jamo obiskati in si ogledati lepe kapnike.
ŠENTRUPERT — Dolenjski čebelarji so 9. septembra na Veseli gori nad Šentrupertom svoj sestanek posvetili „naprednjaku“ in čebelarju, umnemu gospodarju, lanšpreškemu graščaku Petru Pavlu Glavarju. Povedali so, da je Glavar bil eden borcev za uveljavljanje slovenskega jezika, da je zgradil šolo, da je postavil temelje slovenskemu čebelarstvu, a so zamolčali, da je bil predvsem — slovenski duhovnik. Sicer pa je to že tako običajno. Udeleženci so sklenili popraviti kapelo na Lanšpre-žu, kjer je Glavar pokopan, in v njej urediti — čebelarski muzej. To naj bi se uredilo vsaj do leta 1984, za 200-letnico Glavarjeve smrti.
LJUBLJANA — Zaradi hude „programske napake“ — v ljubljanski TV so predvajali nemško oddajo „Milva poje večno mlade melodije“ — in je Milva zapela „Lili Marlen“, so sprožili disciplinski postopek proti redaktorju, ki ni oddaje pregledal. Morda ni vedel, da je Lili Marlen tako neznansko prepovedana.
TRBOVLJE — V trboveljski cementarni bodo čez štiri leta podvojili proizvodnjo. Sovlagatelji — razna podjetja in ustanove — bodo prispevali kaki dve milijardi dinarjev, celotna naložba naj bi po sedanjih računih z indeksacijo vred znašala kake tri in pol milijarde, dinarjev. i
Svetovni popotnik župnik Vinko Zaletel nas je zopet obiskal. Iz svoje fare Vogrče na Koroškem je preko Severne Amerike prišel konec septembra v Buenos Aires. Kadar pride on med nas, se nam zdi, kot bi prišel prav svojevrsten Miklavž, ki prinese darove za vse: za odrasle in otroke, za študente in profesorje, za žene in može, za fante in dekleta. Njegova zakladnica darov je neizčrpna; saj ima nekaj desettisočev lepih diapozitivov iz vseh delov sveta in zpaten del barvastih. S temi diapozi-tivi z izrednim čutom za skladnost in barvitost obenem, ponazoruje svoja pre; davanja, ki jih govori neposredno ali Predvaja posnete na trak
Predaval je po vseh Domovih Velike-Sa Buenos Airesa in v nekaterih celo Po dvakrat. Prikazal nam je lepote Koroške, zanimivost Poljske tako iz nje-ne neposredne preteklosti, pa tudi iz daljne zgodovine. Predstavil nam je na-2°rno strahote nacističnega taborišča smrti Auschwitz. Posebno zanimiv je bil odmev njegovih predavanj za otroke. Tako lepo jim je približal Koroško, da so naši malčki videli ne le lepote te zemlje, ampak so se vživeli vanjo, ko Jim j« prikazoval, kako se tudi tam otroci igrajo in nehote so začutili krvno Vez s temi otroci.
Prvo predavanje je imel g. župnik Aaletel na Pristavi. Poročilo o tem predavanju, ki smo ga prejeli s Pristave takole opisuje lepi dogodek:
V nedeljo 30. septembra smo imeli T našem Domu na Pristavi v Castelar-Ju priložnost, da smo prvi pozdravili
LJUBLJANA — Na seji predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije so sprejeli „zamisel“ Romana Albrehta, po kateri bodo v okviru marksističnega centra oblikovali posebno raziskovalno skupino, „ki naj bi proučila strateške naloge in potrebe v zvezi s pridobivanjem in usposabljanjem kreativnih kadrov za delo v Zvezi komunistov.“
SPLIT — V Vili Dalmacija je 16. septembra Tito, obkrožen od vseh najvišjih partijskih funkcionarjev, izročil Stanetu Dolancu red junaka socialističnega dela.
LJUBLJANA — Nov dvanajstkilo-metrski odsek edine zares slovenske avtoceste — Vrhnika-Dolgi most — so odprli uradno 21. septembra. Bilo je nekaj dvomov glede odprtja, ker je na cesti tik pred otvoritvijo še manjkalo nekaj „malenkosti“, kot na primer razne ograje na nadvozih.
MARIBOR — V mariborskem pokrajinskem muzeju so odprli razstavo del slovenskega baročnega slikarja Janeza Jurija Mersija (175-1788), ki je s slikarji Straussi delal v Rogatcu in Slovenj Gradcu.
MARIBOR — V Mariboru je vse polno cestnih novogradenj, ki bi se morale končati že letos, a ne gre tako izpod rok, kot so načrtovali. Nekateri deli mariborske hitre ceste, ki bi morala biti odprta že septembra, bodo nared do konca oktobra, nekateri pa šele drugo leto.
Umrli so od 9. do 17. septembra 1979:
LJUBLJANA —- Karel Lenarčič, 58; Jože Hosta, steklar; Nada Ciperle r. Lapajne; dr. Martin Pavlič; Ana Bivic r. Planinšek; Jerica Brazda r. čop; Anton Osolin; Tončka Štamcar, 93, up. učit. Pankracij Fakin; Frida Vidmar; Vinko Arhar, up. kamnosek; Ivanka Dolj-šak r. Kovačič; Ana Malovrh, up.; Tilka Kapun; Ivan Bezek, up. fin. inšp.; Emerik Filipan; Julijana Kralj r. Roje; Marija Bitenc r. Gogala; Marija Jenko r.. Paškulin; Ivana Zupanc, up.; Stana Pogačar; Andrej Gregl; Rezika Kuhelj; Karel Puhar, up. surdopedagog, 90; Anton Svetic, up. žel. ur.
RAZNI KRAJI — Anton Kranjec, 63, Murska Sobota; Marija Lekše, 73, Gomberk; Metka Ulaga, Dol pri Hrastniku; Marjan Kralj, obrtnik, Šentjakob; Jožefa Kosec r. Gregorc; Jožefa Sedovnik r. Oset, 84, Drešinja vas; Jože Verbič, 65, Postojna; Stanko Kmetec, Trbovlje; Edo Muljavec, 51, mizar, Litija; Marija Zupančič, Litija; Franc Žurga, 69, Kresnice; Viktor Kovač, up., Šentvid; Pavel Gričar. 60, Nova gora pri Krškem; Stane Žnidaršič. Male Lašče; Ciril Tručl, 68; Neža Pangerc r. Bohinc, 89, Bled; Anton Ivanc, up. cestar, Velike Lašče; Anton Babnik, up. knjigovodja in čebelar, 87, Dravlje-Lj.; Pepca Šlibar, 89, Bled; Jože Šinkovec, čebelarski mojster, 75, Ambrus; Roza Pečan r. Gregorc, 72, Mengeš; Lovro Sedej, CM, b. vizitator slov. lazaristov, Skopje; Viktor Knez, vodja podjetja Gorenje, Velenje; Anton Peterka, Kovačev ata, Klopca; Jože Matko, Ilirska Bistrica; Maks Volarič, up., Kamnik; dr. Anton Bezjak, zdravnik, Murska Sobota; Franc Hribar, Kožemelov ata, 86, Brezje pri Gabrovki; Rozalija Tomazin r. Možina, Gor. Logatec;. Janez Jenko, Jesenice.
dragega gosta s Koroške g. Vinka Zaletela. Po preteku nekaj let je zopet prišel med nas s svojo „linterno mágico“, da nam odkrije lepote malo ali pa sploh nepoznanega sveta, ljudi in dogodkov. Po kratkem pozdravu in dobrodošlici, ki mu jo je izrekel predsednik Doma France Pernišek, nas je g. Zaletel najprej za nekaj minut popeljal na slovensko Koroško, za tem za daljši čas na bratsko Poljsko ob obisku njenega sina in prvega papeža Slovana Janeza Pavla II — Wojtyla. Najprej nam je pokazal deželo Poljsko, pokazal zgodovinska mesta, slike poljskih kraljev in izčrpno prikazal življenje mogočnega in nasilnega kralja Boleslava —■ Mutca Osojskega. V mogočnih prizorih pa nam je pokazal najlepši biser in največjo dobrino Poljske: njen narodno zaveden, neomajno veren, borben in do skrajosti vztrajen poljski narod Pokazal je prizore iz časov njegovega največjega ponižanja, apokaliptičnega uničevanja in neizmernega trpljenja; pokazal ga je tudi v zmagoslavnem veselju, verskem in narodnem navdušenju, ko je sprejemal in spremljal obisk svojega največjega sina papeža Wojtyla. Videli smo že v televiziji lepe prizore tega obiska, a Zaletelove barvne slike so vse lepše in potek slovesnosti harmonično urejen. Ostale nam bodo še dolgo v spominu, saj smo podoživljali navdušenje in radost Paljakov.
Za pristavške šolarje je imel predavanje s prikazom slik v soboto 6. oktobra.
Zaletelovi obiski so za nas vedno
SLOVENCI PO SVETU
KANADA — TORONTO
-ODŠEL JE JANEZ MUHIČ
. 27. septembra se je po Torontu v nekaj urah razširila žalostna novica, da je nenadoma umrl, zadet od možganske kapi, v 70 letu starosti g. Janez Muhič.
Zjutraj ob 7 je bil z ženo Maro pri sv. maši in obhajilu pri Mariji pomagaj. Dopoldne se je oglasil v družbi župnika g. Jeretine v pisarni Župnijske hranilnice in posojilnice Slovenija, katere odbornik je bil in je plačal tudi naročnino za novega naročnika Ameriške domovine. Popoldne se je razgovar-jal na svojem domu še s sosedom in je ostal sam doma. Ko je hčerka Marija prišla iz šole, ga je dobila nezavestnega. Takoj so ga odpeljali v bolnišnico, kjer je čez nekaj ur izdihnil.
V soboto ih nedeljo je ležal v pogrebnem zavodu v bližini cerkve Marije Pomagaj. Oba dneva so ga hodili kropit in se poslavljati od njega rojaki od blizu in daleč, vseh stanov in poklicev, mladi in stari. Ležal je sredi cvetja, ki so ga poslale številne organizacije, sorodniki, prijatelji in znanci. Najmanj tisoč ljudi se je poslovilo od njega.
Pogreb je bil 1. oktobra. Pogrebno mašo v cerkvi Marije Pomagaj je daroval župnik g. Mejač, predstojnik slovenskih lazaristov v Kanadi in mu izrekel lepe poslovilne besede. Somaševala sta bivši župnik g. Tone Zrnec in župnik g. Franc Turk. Pri maši je bil navzoč J;udi prevzvišeni škof dr. Lojze Ambrožič, ki je po maši zmolil molitve pred krsto in dal svoj škofovski blagoslov. Cerkev je bila kljub delavniku polna.
Tz cerkve se je razvil sprevod do 37 km oddaljenega novega slovenskega pokopališče, ki nosi ime Pokopališče Vnebovzetja. K grobu so prinesli krsto Janezovi najbližji sorojaki. Za krsto so stopali: žena Mara, hčerke Margaret por. Turk, Betty in Marija ter sinova Janez in Mihael. Po opravljenih pogrebnili molitvah je stopil k grobu Janezov dolgoletni prijatelj in sodelavec Peter'Mar-kež in se poslovil od njega. V poslovilnih beseda]-^ je poudaril, da je bil pokojni vse življenje poln optimizma. Tak je bil v vsakem življenjskem položaju in v najrazličnejših situacijah. Optimist je bil s svojimi vojaki v strelskih jarkih in na vojaških pohodih, ko je branil narodu večno veljavne svetinje. Tak je bil v Lesenem mestu na Koroškem in pozneje, ko je delal na progi v Kanadi. Vso svojo energijo in optimizem in pogum je vložil’ v delo, ko se_ je organizirala prva slovenska župnija v Kanadi in gradila cerkev Marije Pomagaj. Obiskoval je bolne in zapuščene in revne kot odposlanec Vincen-cijeve konference. Bil je delaven pri Baragovem misijonskem krožku. Vsako leto je vabil na duhovne vaje. Pomagal je graditi Slovenski dom, bil je delaven pri društvu Slovencev Baraga, pri župnijski hranilnici in posojilnici Slovenija, v strankini organizaciji SLS, pri starostnem domu Lipa itd.
Po govoru Petra Markeža se je množica razšla_ nazaj v vsakdanje življenje, toda spomin na dobrega Janeza Muhiča bo ostal v srcih ne le kanadskih Slovencev ampak vseh Slovencev, ki so ga pznali.
NOVI ŽUPNIK PRI Bi ARI JI POMAGAJ
9. sept. je prevzel župnijo Marije Pomagaj novi župnik g. Jože Blejač CM Po 20 letih bivanja in delovanja v tej župniji jo je zapustil g. Tone Zrnec OM in je odšel v župnijo Brezmadežne s čudodelno svetinjo v pomoč g. Kopaču. K Mariji Pomagaj je prišel za kaplana g. Franc Letonja.
STAROSTNI DOM “LIPA”
V Torontu so ustanovili pripravljalni odbor slovenskega starostnega doma Lipa. Začel je z veliko nabiralno akcijo za naaup zemljišča in stavbe. Kupna( cena
v veliko veselje in pobudo, so pa tudi lep kulturni užitek in za vse to smo mu iz srca hvaležni.
Taka in podobna poročila je dobivalo uredništvo iz 1 vseh Domov. Vsa pa končujejo z iskreno zahvalo g. župniku.
Predaval je v Našem domu San Ju-stu, v Slovenski vasi dvakrat, prav tako v Domu v San Martinu. V nedeljo
7.	oktobra je, imela naša slovenska mladina redni mesečni sestanek v Slovenski hiši po sv. maši. Predavatelj je bil župnik Zaletel in je. mladina izbrala kar veliko dvorana za to predavanje. Prav je storila; saj je bilo več kot sto deklet in fantov, poleg tega še toliko drugih, ki sicer. ne_ bi imeli priložnosti priti na predavanje, tako da je imel predavatelj nad dvesto zvestih in hvaležnih poslušalcev.
' Po predavanju se mu je zahvalil v imenu vseh predsednik SFZ Pavel Ple-ško, nakar so vsi navzoči zapeli g. župniku v slovo: „Rož, Podjuna, Žila...“
V ponedeljek 8. oktobra se je vupnik Zaletel odpeljal v Mendozo, od tam v Bariloče 14. t. m. je že prisostvoval slovesnostim obletnice Našega doma v San Justo. V ponedeljek 15. t. m. se je od nas poslovil in šel pogledat še Brazil, nato pa proti domu.
Bled obiskom v Buenos Airesu je g. Vinko Zaletel zatrjeval, da se je prišel poslavljat in da je to njegovo zadnje potovanje po svetu, ker se mu bolezen na očeh slabša in slabša.
Prosili bomo Boga, da bi mu ohranil vsaj toliko zdravja kot ga ima sedaj, in v trdnem upanju, da bo naša prošnja uslišana, kličemo g. župniku Zaletelu: Hvala za vse in na.svidenje!
Uredniki
Sredi neskladij udari roka Boga na ogromen zvon:
Že za slovanskega papeža je pripravljen tron!
On se pred meči ne umakne takoj kakor ta Lah,
on drzno kakor Bog stopi v boj, svet mu — prah.
Lica, od sonca mu razsvetljena, svetilka so vsem okrog, za njim gredo, rasto z njim plemena v luč, ki je Bog.
Na klic njegov, njegovo molitev, ne le ljudje •—
še sonce obstane na njegovo odločitev, on dela-------čudeže.
On se že bliža, delivec novi vesoljnih sil,
v nas se umakne besedi njegovi kri naših žil,
začno nam svetlobe božje struje teči v srce in sluh, kar misel domisli v njem, izvršuje, ker moč mu — duh!
A treba nam sil velikanskih™^— gremo svet vzdigovat!
Glejte, že bliža se papež slovanski, ljudstvu brat,
že čutimo balzame sveta se liti v srca nam,
pa. Začel je z veliko nabiralno akcijo za je 330.000 dolarjev. Pogodbo je reba podpisati v novembru. Namen nabiralne akcije je zbrati med Slovenci v Torontu in ontarijski provinci 250.000 dolarjev. Z darom 1.000 dolarjev postane daimva-lec življenjski član tega doma. Predsednik nabiralne akcije je župnik g. Janez Kopač CM.
Z D A — CLEVELAND
NESREČA MEGLIČEVE DRUŽINE
Ko se je po lepo uspelem romanju v Frank, ki ga vsako leto pripravi Društvo slovenskih protikomunističnih borcev, vračala družina društvenega tajnika Toneta Megliča na svoj dom, se je zgodila huda avtomobilska nesreča, pri kateri so bili vsi v avtomobilu težje ali lažje ranjeni. Avto je vozil Tone Meglič. Z njim v avtu so bili še njegova žena, dve hčerki, njegova sestra, ki je žena predsednika DSPB Rožmana ter Rožmanova hčerka. Najhuje je bila ranjena Megličeva žena, tudi Rožmanova žena je bila močno ranjena, ostali pa lažje. Avto je popolnoma, uničen. Vse sočustvuje z ranjenci in jim želi skorajšnje ozdravljenje.
AVSTRALIJA
Jugslovanski komunistični režim si je v Avstraliji izbral za tarčo Slovenca' Ljenka Urbančiča. Mnogi od izseljencev ga poznajo iz dobe revolucije, ko je bil zelo aktiven v bojih proti komunizmu in je bil nekaj časa tudi urednik Jutra.
V Avstralijo je prišel 1. 1950 čisto po legalni poti in pod pravim imenom. Sko-ro 30 let se ni nihče obregnil vanj, četudi je postal tudi v Avstraliji aktiven in to najprej v okviru slovenske emigracije, pozneje pa tudi v avstralski politiki, ko je postal delaven član avstralske liberalne stranke. Bil je izvoljen za
PO ŠPORTNEM SVETU
LJUBLJANSKA OLIMPIJA je v 12. kolu nogometnega prvenstva Jugoslavije na Stadionu premagala 7. oktobra Sarajevo z 2:1 in se s 13(točkami uvrstila na osmo mesto. Na vrhu lestvice sta bila po tem kolu mostarski Velež in kruševski Napredak s 17 točkami.
MEDITERANSKE IGRE so se v Splitu začele 17. septembra; nastopili so športniki v 25 panogah, toda edino Jugoslavija je imela tekmovalce v vseh panogah. Na dosedanjih tekmovanjih največ medalj dosegla Francija, za njo Italija, slede Španija, Egipt in Jugoslavija. Na tem tekmovanju v Splitu je bila najuspešnejša v medaljah Italija pred Francijo, Jugoslavijo in Španijo. Slovenec Borut Petrič je bil najuspešnejši športnik: dobil je tri zlate, dve srebrne in še štiri nove državne rekorde v plavanju je postavil.
NA 35. SVETOVNEM SABLJA-®KEM prvenstvu, ki je bilo v Avstra-
že jata angelov s cvetjem kiti v njih prestol zanj.
Ljubezen razdaja kot orožje vladar dandanašnji deli; moč zakramentalna njegov je dar, svet med dlanmi drži.
Golob mu beseda — z Besede poleti oznanja na glas
sladko novico, da Duh že sveti, ima svojo čast.
Nebo se nad njim v lepoti/ otvarja na obe strani okol: on, na prestolu stoječ, preustvarja i svet i prestoli.
On preko narodov bratskih oznanja svetu vsevdilj,
da duhovi le preko grmad žrtvovanja gredo v zadnji cilj.
Stalo v pomoč mu bo zakramentalno narodov sto,
da delo duhov postane javno pred krsto tu,,,	t
Iz ran sveta izže vso bolezen, vso črvojed,
zdravje prinese, razpali ljubezen, odreši svet.
Pomete do čistega notranjost cerkva, poslednji hram,
Boga pokaže v stvarstvu sveta jasno kot dan.
člana izvršnega odbora te stranke za državo New South Walles; letos je bil že tretjič izvoljen za predsednik Etničnega sveta te stranke za Sydney.
Jugoslovanski komunisti so se kar naenkrat spomnili nanj in začeli pred nekaj meseci naravnost panično gonjo pioti njemu. S pomočjo raznih levičarjev tako v laboristični stranki kakor tudi v levem krilu liberalne .stranke je postal Urbančič deležen napadov po časopisih, radiu in televiziji, češ da je nacist, da je odgovoren za smrt 90% Židov v Sloveniji, da je v Jutru pisal proti zavezniškim interesom, itd. V tej gonji je postal izredno aktiven neki Mark Aaron, čigar oče naj bi bil, kot nekateri zatrjujejo, član avstralske komunistične partije. Ta je poklical na pomoč celo znanega lovca na naciste dr. Simona Wie-senthala, ki ima svojo pisarno na Dunaju. Ta naj bi izjavil, da Urbančič sicer ni vojni zločinec, ampak da je s svojim pisanjem pripomogel, da so v Prekmurju nacisti pobili kar 900 Židov od 1000 kolikor naj bi jih v celoti bilo. Mark Aaron je tudi govoril, da ima jugoslovanska komisija Urbančiča na listi vojnih zločincev.
Hrvati so v tej gonji proti Urbančiču mnenja, da je začela zato, ker je Urbančič branil pri avstralskemu predsedniku Frazerju hrvaško poslaništvo v Avstraliji, za čigar upravičenost obstoja je v teku proces pred avstralskim sodiščem.
Avstralska liberalna stranka je Urbančiča suspendirala iz vseh položajev v stranki, dokler se stvar* ne razčisti.
Uredniki ljubljanskega Dela so kar poskočili od veselja, ko so zvedeli, da je Urbančič suspendiran v liberalni stranki. V številki z dne 25. septembra so z velikim zmagoslavjem objavili članek pod naslovom „Konec kariere“. Seveda je s tem mišljena Urbančičeva kariera v avstralskem političnem življenju. Poročilo ”■ Delu o Urbančičevi „aferi“ je napisano v stilu, kot jih je objavljal med revolucijo Slovenski poročevalec o partizanskih „zmagah“.
liji, je Sovjetska zveza osvojila šest zlatih medalj. Pred tekmovanjem so pričakovali, da bo katera od drugih sa-bljaških „velesil“ — Poljska, Francija ali ZRN, odvzela primat med moštvi, pa se Sovjeti to pot niso dali presenetiti. Med posamezniki je v floretu postal prvak Aleksander Romankov (SZ), v meču je prvak Francoz Filip Riboud, v sablji Vladimir Naslimov (SZ). Med damami je v floretu zmagala Nemka Cornelija Hannisch.
CELJANA Franc Knez in Jože Zupan sta 15. septembra preplezala Severno steno Triglava v novi smeri. Značilno za novo smer, ki sta jo krstila za „Smer prijateljev“ v spomin na ponesrečena Miša Čulka in Janca Lesjaka, je, da sta jo preplezala prosto brez zagodz. V steno sta vstopila po Nemški strani, prečila v Črni greben do plati, ki povezujejo gornji del Gorenjske smeri s Črno steno. Smer sta preplezala v devet in pol urah.
■■■*■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■ Prosimo, poravnajte naročnino!
Župnik Vinko Zaletel med nami
IMI

Stran 2
CASTRO \ ZDRUŽENIH DRŽAVAH
KAJ POZABLJA IN ČESA SE SPOMINJA
Pretekli teden je kubanski diktator ¡Fidel Castro odletel na potovanje v ZDA, 'kjer naj bi govoril na zasedanju skupščine Združenih narodov. Slično potovanje je opravil že leta 1960, ko je v New York prihitel tudi ruski diktator Hruščev.
Kod povsod, so tudi v ZDA morali temeljito pripraviti varnostne ukrepe, ker Castro se, kljub svoji junaški bradi, zelo boji. Sličnih ukrepov že dolgo niso videli v Ameriki ne kje drugje. In nehote so mnogi primerjali ta obisk, osamljen in združen z mnogimi protestnimi manifestacijami, s papeževim, ki je povsod privlačevial milijfonske množice, in se nenehno rokoval z navdušenimi verniki.
Castro se je nastanil v kubanski misiji v Združenih Narodih. Poslopje je zapustil le toliko, da je šel govorit v skupščino ZN. Tam je nastopil kot novi predsednik gibanja neuvrščenih držav. V njih imenu je opozarjal velesile, naj spoštujejo pravico vsake države, da si izvoli režim in Vlado, kot si jo sama želi. Pri tem pa je pozabljal na tisoče kubanskih vojakov, ki v Afriki kujejo tamkajšnjim, narodom okove, katerih si očividno ne žele. Pozabljal
je tudi na tisoče na Kubi pripravljenih gverilcev, ki sejejo teror po latinski Ameriki. Isto je pozabljal tudi, ko je dejal, naj se krivice in razlike odpravijo ipirnim potem, ne z nasiljem.
Dejal je tudi, da ni prišel v Združene Narode kot prerok nasilja, a pozabil, da se v njegovem imenu in z njegovim privoljenjem izvaja nasilje na Kubi, po latinski Ameriki in Afriki. Zahteval je od razvitih držav, naj delijo svoje bogastvo z revnimi narodi. Ob koncu pa je dejal: „Recimo zbogom orožju, in na civiliziran način rešujmo najbolj pereče probleme našega časar To je odgovornost in sveta dolžnost vseh državnikov sveta. In to je tudi temeljni pogoj za nadaljnje 'življenje človeštva“. Se bo Castro spomnil teh besed, ko bo mirno sedel doma v Havani ?
Odšel je, kakor je prišel, nenadoma, sredi varnostnih ukrepov in protikomunističnih manifestacij. ,;On je zver, zato ga je treba odstraniti“, je izjavila med manifestanti njegova mlajša sestra Juanita Castro. „Prej je prišel papež, sedaj pa hudič. Fidel, pojdi k vragu“ je bilo brati na transparentu.
PREGANJANJE ČEŠKIH DISIDENTOV
POLJAKI JIH PODPIRAJO
Na češkem so v polnem teku priprave za sodni postopek, na katerem bo sojenih deset češkoslovaških disidentov. Večina izmed njih pripada skupini, ki je pred dvemi leti objavila „Pismo 77“, protestni dokument, v katerem so zahtevali večjo kulturno, narodno in versko svobodo. Zahtevali so tudi spoštovanje človekovih pravic. •
V ponedeljek 1. t. m. pa je bil aretiran še Rudolf Batek, član Komiteja za obrambo krivično preganjanih. Kot o-stalih deset, je bil obtožen „prevratnega delovanja“ in bo postavljen pred sodišče.
Sodne oblasti imajo namen obtožence deliti v dve skupini, ki naj bosta sojeni posamezno. Prva skupina naj bi bila postavljena pred sodišče že konec tega meseca. Vendar je bil datum postopka nenadoma prestavljen na poznejši čas. Nekateri menijo, da zaradi obiska grškega ministrskega predsednika Karamanlisa, ki ta teden obiskuje Češko. Drugi opazovalci smatrajo, da Sovjetska zveza ne želi nobenega večjega sodnega postopka v svojih satelitih, dokler ne bo končno potrjena pogodba Salt II.
Disidentske skupine so objavile, da so češk§ oblasti ponudile dramaturgu Vaclavu Havelu, da ga izpuste na svobodo pod pogojem, da zapusti državo. Havel je ponudbo odbil.
Medtem je na poljskem skupina domačih disidentov pričela gladovno stav-
ko v podporo zaprtih čeških somišljenikov. Poljski disidenti so se zatekli V Varšavi v cerkev sv. Križa, kjer preživljajo stavko. Vsak dan prisostvujejo popoldanski maši, čeprav je med stavkajočimi nekaj disidentov, ki so po ideologiji marksisti. Zadnjo nedeljo je bilo pred varšavskimi cerkvami razdeljenih petnajst tisoč letakov, ki so vernikom obrazložili namen stavkujočih. Ob delitvi letakov sta bila aretirana dva člana „Komiteja za družbeno samoobrambo“.
Pozornost je zbudilo dejstvo, da je avstrijski kancler Bruno Kreisky (socialist) povabil na razgovor češkega disidenta, znanega pisatelja Pavla Ko-houta z gospo potem, ko mu je češka vlada pred nekaj dnevi odtegnila češkoslovaško državljanstvo. Kohout se je izselil iz domovine 28. oktobra 1978 in se naselil v Avstriji. Dekret o preklicu njegovega državljanstva utemeljujejo o-blasti s tem, da se je koj po odhodu v tujino posvetil „protičeškoslovaški dejavnosti“. Kohout tega dekreta ne priznava češ, da je protizakonit in so obtožbe absurdne. Trdi, da ni ne emigrant ne begunec in noče vrniti potnega lista. Raje gre domov, čeprav bi se s tem izpostavil procesu.
ŠVEDI imajo novega ministrskega predsednika. Je to Thorbjorn Faodin, vodja švedske Sredinske stranke in qlan zmagovite sredinsko-desničarske koalicije.
(■I
MEDNARODNI TEDEN IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI
SPOPADI med oddelki kamboškega Rdečega Kmera in vietnamskimi silami, ki kontrolirajo Kambodžo, se sedaj odvijajo že na ozemlju Tajske. Kamboški gverilci 'beže čez mejo in postvljajo svoja taborišča na ozemlju Tajlandije, vietnamske čete pa se tudi ne ustavijo ob meji. Spopadi se tako nadaljujejo in sejejo vedno večji nemir na azijskem 'jugovzhodu.
CARTER IN KENNEDY sta se prvič pomerila na strankarskih volitvah v državi Florida. Te volitve sicer nimajo nobene važnosti za končno imenovanje enega ali drugega, vendar so jih vsi pričakovali z velikim zanimanjem. Zmago pripisujejo predsedniku Carterju, vendar so Kennedijevi pristaši zelo zadovoljni z rezultati, ki kažejo veliko popularnost mladega senatorja.
V	DRŽAVI EL SALVADOR je prišlo do vojaškega udara. Strmoglavljeni predsednik general Carlos Humberto Romero je zbežal v ZDA. Državo da bo vodila vojaško-civilna junta, ki da bo v bodoče sklicala nove volitve. El Salvador je imel zadnje mesece hude težave z gverilskimi skupinami, ki so pripravljale udar po vzorcu nikaraške državljanske vojne.
V	BOLIVIJI so doživeli novo vojaško vstajo. Oddelki vojske iz okrožja Beni, na severozahodni meji z Brazilom, so zahtevali odstop sedanjega začasnega predsednika. A Guevara Arze je imel dovolj močno zaslombo v ostalem delu vojske. Vstaja je bila kmalu zadušena in predsednikova figura .je sedaj še bolj Vplivna. Guevara Arze skuša v teku enega leta izpeljati nove splošne volitve, ki naj Boliviji dajo trdno demokratično vlado.
NASILJE je zelo razpaseno tudi po Evropi. Sedaj je na vrsti Holandska, kjer so neznanci, ki so se pozneje telefonsko nazvali za „maščevalce armenskega genocida“, ubili 27 letnega sina turškega poslanika.
V soboto 13. t. m. so v Španiji varnostni organi zadali hud udarec prevratnim gibanjem. Tistega dne je bilo aretiranih dvajset najbolj vidnih vodij prevratne skupine GRAPO (Grupo Revolucionario Antifascista Primero de Octubre — Protifašistična revolucionarna skupina prvi oktober).
Šef te skupine, José María Sánchez Casas, in njegovi glavni pomagači sede sedaj v španskih ječah in čakajo sodnega postopka. Obtoženi so nad sto raznih zločinov: umorov, bombnih atentatov, u-grabitev in ropov.
Španija se že dolgo časa zvija v krčih hudega terorističnega delovanja. Varnostni organi so zato, sklenili izvesti krepko ofenzivo proti raznim gve-
Beagelski problem s sosednjo čilsko državo je znova prišel na površje zadnje tedne. Kot se spominjamo, sta Argentina in Čile v začetku letošnjega leta sklenili rešiti ta mejni spor s pomočjo Svetega sedeža, ki je posredovalec med obema strankama.
Na svojem potovanju po ZDA je papež Janez Pavel II. v nagovoru v ZN omenil argentinsko čilski primer kot vzor, kako naj narodi na miren način rešujejo medsebojne probleme. Prav tako je obe državi pohvalil glede tega postopka jna zasedanj)! organizacije Medameriških držav. Še pozneje pa je izrazil svoje prepričanje, da se bo vsa zadeva končno rešila mirnim potom.
Te dni pa je potoval v Paragvaj papežev zastopnik na razmejitvenih pogovorih, kardinal Antonio Samore. Priložnost so temeljito izrabila razna informacijska sredstva s celim kupom vprašanj na vatikanskega diplomata. Iz neštetih odgovorov, ki jih je kardinal kaj previdna dajal, je povzeti sledeče: Sveta stolica je prepričana o uspehu medsebojnih razgovorov. Dokončno rešitev naj bi dosegli sredi prihodnjega leta. Komisije, ki sedaj zasedajo, ne u-poštevajo dosedanjih razmejitvenih razsodb angleške krone in baškega mednarodnega razsodišča. Obe stranki bosta morali odstopiti vsaj delno od svojih zahtev. In končno: verjetno bo potreben Oseben papežev poseg, ko bo v razgovorih prišlo do kritične točke.
Iz kardinalovih izvajanj je tudi sklepati, da Vatikan nikdar ni dvomil v uspeh tega posega v argentinsko-čilen-ski problem. Le da so se v določenem trenutku bali, da bi ta poseg prišel prepozno. Sedaj pa povsod vlada optimizem.
Malo manj optimistični so rezultati predsednikovega potovanja na Japonsko. Čeprav je tja potoval s posebnim letalom in z velikim spremstvom, meni večina opazovalcev, da so Japonci kaj previdni glede soudeležbe pri' argentin-
rilskim skupinam, in ta je prvi veliki uspeh. Važen zlasti zato, ker je prav ta skupina (poleg baskovskih levičarskih separatistov) bila ena najbolj aktivnih in krvoločnih.
Poleg prijetih teroristov je policija zajela tudi veliko količino orožja, prevratnega gradiva, pa še arhiv s karakteristikami in podrobnimi oznakami nad tri tisoč visokih španskih osebnosti, njih naslove, navade ipd. Vsi ti so bili pod nadzorstvom gverile in bodoče možne žrtve prevratnih akcij.
S tem stopa boj proti gverili v Španiji v novo poglavje. Da bi le bilo uspešno, kajti demokratično življenje v poplavi nasilja je nemogoče.
skem gospodarskem razvoju. Vsa stvar pač zahteva mnogo časa in previdnega pa resnega dela. Argentina pa bo morala svojo zunanjo politiko, zlasti kar se gospodarskih odnosov tiče, temeljito preštudirati in natanko načrtovati. Za vsak uspeh je treba prej mnogo žrtev. Tega se je treba zavedati.
Na povratku iz Japonske je predsednik general Videla objavil, da bo drugo leto potoval tudi na Kitajsko. Kot ostale države, tako hoče tudi Argentina povečati svoje trgovske odnose s sedaj mnogo bolj odprto Kitajsko. Sploh ima država mnogo interesa povečati svoje izvoze, zlasti kar se tiče poljedelskih in živinorejskih pridelkov. Lačni svet pa je precej dovzeten tem ponudbam. Le argentinska cena bo morala biti nekoliko bolj dostopna svetovni ravni.
A opazovalci so le našli pozitivno stran predsednikovega potovanja. In sicer doma. Dejstvo namreč, da je general Videla potoval takorekoč sredi ponesrečene vojaške vstaje, jasno priča v zaupanje, ki ga ima do lastnih sil, in v stabilnost sedanjega režima, kljub negativnem pojavu Menendezovega upora.
Ob povratku čaka predsednika mnogo težav. Konec je počitnic in treba bo krepko prijeti na raznih straneh. Eden prvih problemov, ki ga bo treba rešiti, je vprašanje bivšega predsednika dr. Campora, ki se nahaja na mehiškem poslaništvu. Prav dan pred predsednikovim povratkom je k notranjemu po-slovodečemu ministru prišel argentinski primas kardinal Aramburu. Čeprav ni bilo uradnega poročila o razgovoru, krožijo razne Verzije, da je buenosaireški nadškof posredoval v Camporovi zadevi. Na splošno med opazovalci prevladuje mnenje, da če oblasti ugotove bolezen bivšega predsednika (po raznih poročilih rak), mu bodo dali dovoljenje, da zapusti državo in se nastani v Mehiki.
Javnost tudi čaka novosti glede vladnega političnega predloga. Na tem področju bo morala vlada previdno delovati, zlasti še po sedaj krepko obnovljenem političnem življenju. Skoro ni tedna, ali kar dneva, ko ne bi ta ali ona stranka, ena ali druga politična osebnost podala svoje mnenje, nasvet, ali zahteve glede sedanjega in bodočega argentinskega življenja. V politične vrste se je vrinil mir potem, ko je general Videla, v teku svojega japonskega potovanja tudi izjavil, da bo bodoča argentinska ustavna družba demokratska in pluralistična. Še več, dejal je, da bo prostora v njej tudi za peroniste, če bodo spoštovali temelje popolne demokracije.
Medtem pa gredo stranke včasih kar predaleč. Iz peronističnih vrst je prišel predlog, naj bi bodoča vlada, ki bo nastopila leta 1981 (ob predsedniški zamenjavi) bila sestavljena iz vojakov, peronistov in radikalov. Večina opazovalcev gleda na . ta predlog kot na kaj ponesrečeno utopijo.
&EANtT TOLČEJO GVERILO
VODJE “GRAPO” ARETIRANI
Tine Debeljak	g:.	(102)
Med knjigami in revijami
ii.
POT SLOVENSKIH KRŠČANSKIH SOCIALISTOV V OSVOBODILNO FRONTO
Ta zadnja sta bile še v socialnem krožku srednješolske organizacije Razor, ki ga je vodil J. Piber. (Spominjam se pripovedovanja o njegovem pokopu, ko je umrl kot abiturient, da so mu vrgli ,v grob slovensko zastavico s srpom, kladivom in križem.) Po Krekovi smrti sta vodila JSZ Gostinčar in Moškerc, toda ideološko so usmerjali trenje med krščanstvom in komunizmom poleg dr. Kralja še dr. E. Besednjak, dr. Gosar, Terseglav, p. Angelik in drugi. Njih časopisi so bili Naša moč, Večerni list, Novi čas, Pravica in revija Socialna misel, in so se po 1. 1924 zavestno imenovali „krščanske socialiste“. Bili so proti nasilju marksizma, predvsem pa proti kapitalizmu, zlasti v katoliških vrstah zahtevali radikalnih sprememb glede podružabljanja produkcijskih sredstev in bank itd. Zahtevali so „razredni socializem“. (Zato jih Prunk šteje med „radikalne solidariste“.) Smatrali ,so, da se „socialna demokracija preživlja, nekrščanski socializem se organizira v novi radikalnejši obliki: tu si zdaj stojita nasproti dva nazora, ki se bosta borila na življenje in smrt, za nadvlado v človeških srcih. Vse, kar bo nekrščanskega, se bo »organiziralo v
nekrščanskem komunizmu; vse, kar hoče presnovati človeško družbo na večnih načelih krščanstva, se bo zbralo ob praporu krščanskega socializma.“ (1920) Tako so obsodili „komunistične hujskače“ na Zaloški cesti, hoteli pa „popraviti individualni liberalizem“ z reformami, temelječimi na krščanski etiki. Za to razdobje 1918-1928 Prunk poudari posebej povezavo komunistov, socialističnih demokratov „prepeluhovcev“ in krščanskih socialistov v „Zvezo delovnega ljudstva** za občinske volitve 1922 v Ljubljani. (Volile so izjemoma tudi ženske.) Uspeh: socialdemokratski župan (dr. Perič) in krščanski socialist podžupan (dr. I. Stanovnik). Eno leto je trajalo skupno delo, dokler niso komunisti potegnili z „leninistično“ strujo nesodelovanja z „meščanskimi strankami“, predlagajoč ustanovitev enotne (komunistične!) Socialistične stranke delovnega ljudstva, kar so odklonili krščanski socialisti. Odklonili tudi „razredni boj“. Poudarek dobi tudi I. kongres krščanskih socialistov, ki ga je osebno pozdravil dr. Korošec kljub trenju med vodstvom SLS in JSZ, ki se je vedno bolj stopnjevalo. Z novim odborom JSZ, ko sta vodila predvsem Srečko Žumer in
A.	Marinček, so se ta trenja poostrila, in po volitvah v skupščino 1. 1927 z vstopom dr. Korošca v vlado z radikali, se mu je JSZ naravnost upirala in se skušala izzviti iz varuštva SLS.
V ta politični okvir je pisec J. Prunk vdelal tudi vprašanje križarstva in kulturnega dela v okviru Krekove mladine. Križarstvo šteje samo „pogojno“ v krščansko socialistično gibanje, ker ni bilo politično, temveč predvsem versko, ki je težilo po duhovni prenovitvi sveta, po religioznem doživljanju. Predvsem v začetni dobi, ko je izdajal Križ na gori (Anton Vodnik). Organizatorji križarstva so Prunku: „brata Vodnika,
B.	Vodušek, F. Čibej, T. Debeljak, V. Fajdiga, N. Kuret,. T. Furlan, S. Gogala, E Kocbek, R. Ložar in J. Pogačnik“ (sedanji metropolit). Pozneje, ko je izhajal list samo z naslovom Križ, so mu dali nov zagon mariborski bogoslovci, kot so bili E. Kocbek (pozneje izstopil), šmon, Lampret (o njem pravi, da je kot pravnik v Ljubljani zahajal v Kermavnerjev marksistični klub!), Trstenjak, tudi S. Canjkar (ki je bil tam prefekt) in T. Krosi (pozneje izstopil). Veliki shod so imeli 1. 1927 pri Veliki Nedelji, ki so ga komunisti imenovali „revolucijo v klerikalnih vrstah“. V knjigi je poudarjeno njih delo v akademskem Orlu, ki je vodilo v najhujše spore z vodstvom Orla. In tudi siceršen njih vpliv na JSZ in nje Krekovo mladino. V narodnem vprašanju so bili za radikalno sloven-
stvo (B. Vodušek), in v politiki za ureditev držav „ne na sili in paragrafih, temveč na ljubezni in vzajemnosti... kot to novo življenje že diha z vzhoda. Tam vzhaja nov svet. čisto poseben, preprost in brez zamotanih statutov“ (Stanovnik Aleš)!! Kakšna naivnost o Sovjetski zvezi, ki se je 1940 ponovila. V tem času sta že na shodih JSZ in Krekove mladine govorila A. Stanovnik in E. Kocbek. Ta zadnji je govoril 6. decembra 1927 o Krekovcih v Krekovi mladini tako, da je nadškof dr. Jeglič zapisal v dnevnik: „Jaz ga nisem prav nič razumel, kako bi ga razumeli mladi delavci ? Moral bom ob priliki načelnika podučiti.“
V III. poglavju (88-134): Dozoritev in emancipacija krščanskih socialistov opisuje Prunk leta od 1928 do 1934. To so predvsem leta kraljeve diktature 1929-34. Tedaj so — po Prunku — krščanski socialisti prehajali že na levo na razredno delavske nazore in vodili hud spor za neodvisnost od vodstva SLS. Tedaj je Krekova mladina začela izdajati list Ogenj, ki je že docela zagovarjal razredni boj (ur. Tone Krošl). Po sodbi SLS se vse gibanje razvija v „boljševiško smer“. Spor JSZ z ministrom Gosarjem, kateremu so hoteli vzeti lastništvo Pravice, pa jim ga ni dal. Zato je začela izhajati Delavska pravica. Skalil se je odnos do križarjev, ker je od njih Ogenj zahteval „brez pridržka socialistično orientacijo.“ Jeglič je v dnevniku komentiral: „Križarji
so bolj mirni, toda SJZ, Krekovci so v nevarnosti, da bodo zabredli.“ Ko jim je dr. Kulovec kot tajnik SLS zapretil (JSZ), da jih organizacijsko uniči, so pismeno priznali — zadnjič! —, da se priznavajo k SLS, da pa hočejo biti „neodvisna delavska organizacija.“ Pod diktaturo (1929) je JSZ prišla s predlogom po ustanovitvi Medorganizacijske-ga sveta delavskih organizacji (tudi komunističnih), a so predlog socialdemokrati odklonili, češ s tem so svoj čas prišli že — komunisti. Tako je JSZ prišla — s komunistično težo v času njih prepovedi. Prvi javni spopad med vodstvom SLS in krščanskimi socialisti je nastal zaradi akademskega Orla ob Kocbeku, ki je zapisal, da je „vsak krščanski socialist vžigalna vrvica do smodnika.“ Vodstvo (predsednik prof. E. Tomc) je smatralo, da hočejo razbiti Orla. Zato je samo razpustilo Akademskega orla, samo mesec dni prej, kot je vlada razpustila celotnega Orla (26. decembra 1929). JSZ se je odmikala od SLS in priznavala samo še avtoriteto škofa Jegliča. Ta je miril spore. Že prej je v dnevnik napisal, da sta v katoliški delavski skupnosti dve struji: ena je socialna, druga socialistična. Tudi zdaj, 1930, je ob JSZ zapisal, da je „nekako marksistična nekako katoliška“ in podčrtal: „Gorje nam Slovencem, ako bi se (delavsko gibanje) poskušalo v nastali borbi razbiti.“