452
To in ono.
žegi prefekt nadškofijskega sirotišča in pozneje su-plent na gimnaziji. Dr. Rieger ga je pridobil za so-trudnika pri „Katoličkem listu", kateremu je bil urednik od 1. 1877. do 1882. L. 1880. je postal na-mestni profesor bogoslovja v Zagrebu. Ko je postal dr. Stadler vrhbosenski nadškof, je vzel Jagatica s seboj v Serajevo, kjer je bil s sedanjim ljubljanskim knezoškofom, dr. Jeglicem, kanonik vrhobosenski od 1. 1882. Štirinajst let je deloval v Bosni neumorno kot dušni pastir in pisatelj. V mladosti je pisal črtice iz hrvaške zgodovine, v Serajevu pa moralno-bogoslovne knjižice in teologične razprave. Ko so vrhobosenski kanoniki ustanovili zabavno-poučni list „Vrhobosno", je pridno pisal zanj in ga je več let urejeval. Mnogo je potoval in popisal svoja potovanja. Posebno so znane njegove „Putne uspomene i črtice iz svete zemlje". V Zagrebu je umrl superior usmiljenih sestra, mnogozaslužni Hop-perger, ki je razširil ta red daleč po slovanskem jugu. Na smrtni postelji je prosil nadškofa dr. Po-siloviča, naj izroči težavno vodstvo teh mnogoštevilnih zavodov dr. Jagatiču. L. 1896. je postal Ja-gatic generalni superior usmiljenk in je prevzel vodstvo, ogromnega kulturnega delovanja te kongre-gacije po celem Balkanu. Petindvajsetletnico svojega mašništva je proslavil s tem, da je v svojem rojstnem mestu ustanovil dekliško šolo. Podaril je svojo rojstno hišo in večje zemljišče usmiljenkam, ki so po njegovem trudu postavile lepo šolo. Prvi hrvaški katoliški shod je bil izvečine njegovo delo. V Zagrebu je ustanovil list „Marijin Cvjetnjak". Dopisoval je z najuglednejšimi osebami na slovanskem jugu, vedno delujoč za katoliško zavest, za dela krščanske ljubezni in za domoljubje Kot predsednik Vincencijeve družbe in »Hrvatske katoličke zadruge" je skrbel tudi za gmotno pomoč revežem Sv. oče ga je imenoval apostolskim protonotarjem. Zanimal se je tudi za slovenske razmere, privabil Slovence v Zagreb na hrvaški katoliški shod in se tudi sam z več tovariši udeležil drugega slovenskega katoliškega shoda Naj v miru počiva blagi svečenik, pisatelj in domoljub!
Dr. Albin Brdf Letos obhaja med Čehi petdesetletnico svojega rojstva prof. dr. Albin Braf, ki je znan po svojih narodno - gospodarskih spisih Rojen 1. 1851. v Tfebiču na Mora vi, je prišel z očetom na Češko. L. 1874. je dosegel doktorat pravo-slovja in že Čez tri leta se je habilitiral kot zasebni docent narodnega gospodarstva na praški univerzi, kateri je ostal zvest tudi potem, ko se je razdelila
po narodnostih. Zaslovel je kot eden njenih prvih učenjakov. Poleg te svoje učiteljske službe je deloval tudi kot deželni poslanec. L. 1888. seje oženil z dr. Riegrovo hčerjo Libušo. Med njegovimi spisi so važnejši: „Dve nutne opravv", „Almužna a mzda", „Studien iiber die nordbohmischen Arbeiterverhalt-nisse" in „Uver melioračni". Mnogo člankov je spisal za narodno - gospodarski del svojega lista „Hlas Naroda". Kot učitelj si je vzgojil mnogo učencev, ki delujejo v njegovem smislu.
Nobelova švedska literarna ustanova. Dne 27. listopada 1. 1895. je umrl švedski milionar Alfred Bernhard Nobel- Kot siromašen mladenič se je s tremi brati preselil v Rusijo in si je tam pridobil veliko imetje kot tehnik in kemik. Z izumitvijo nitro-glicerina in dinamita je postal milijonar. Nakupil je mnogo ruskih petrolej nih vrelcev in ob smrti zapustil ogromno premoženje. Za slovstvene in znanstvene namene je v oporoki določil švedskemu narodu ustanovo, ki znaša 35,000.000 K. Letos stopi ta ustanova v veljavo. Iz te lepe vsote se bo zidala »Švedska akademija",v Stockholmu, za katere vzdr-žavanje je namenjen velik del te zapuščine, in nakupila se bo „Nobelova knjižnica". Obresti ostale glavnice so odločene za pet slovstvenih in znanstvenih nagrad. Nagrade se bodo razdeljevale takim delom, ki bodo za tekoče leto najbolj koristna vsemu človeštvu. Prvo nagrado dobi fizik, drugo kemik, tretjo medicinec ali fiziolog, četrto umetnik, in peta nagrada je določena za propagando bratstva vseh narodov, svetovnega miru in za razoroženje držav. Pravico do nagrade imajo literati in učenjaki vseh narodnosti, a predložene knjige morajo biti spisane v kakem skandinavskem jeziku, nemško, francosko, angleško ali latinsko. Za ureditev „Nobelove knjižnice" je določenih 340.000 K, a vzdrževala se bo s četrtino letnih dohodkov ogromne ustanove, katero upravlja „Švedska akademija" pod kraljevim nadzorstvom. Zdaj so tudi že imenovani poročevalci za slovstva vseh kulturnih narodov — sami švedski književniki. O vseh slovanski^ slovstvih poroča Alfredjensen, ki bo sestavil slovansko temeljno knjižnico z dotacijo 12.000 švedskihkron (okoli 15.000 avstrijskih kron). Sam se ne sme nihče predlagati za nagrado. Prednost imajo predlogi, ki jih stavijo vseučilišča v Upsali, Lundu, Kristijaniji, Kopenha-genu in Helsingforsu. — Drago bi nam bilo, če bi tudi kak Slovenec dobil nagrado za imeniten izum,, še ljubše pa, če bi mi dobili takega — mecena!